V času pospešenega osebnostnega razvoja, v prehodu iz najstniških v dvajseta leta, iz srednje šole na univerzitetno raven, ko se zdi, da se stvari spreminjajo s svetlobno hitrostjo, v faustovskem duhu vehementno hlastamo za nečim novim, neznanim, tudi radikalnim. Moje hlastanje za nečim takim se je (sicer nekoliko protislovno) kazalo v obsesivnem branju slovenske modernistične (in nikakor ne sodobne) poezije. In dogajalo se je, da sem v spremnih besedilih pesniških del svojih najljubših avtorjev, Gregorja Strniše in Daneta Zajca, skorajda vedno naletel na ime, ob katerem je bila v isti sapi pogosto omenjena (po pričevanju in prepričanju avtorjev teh spremnih besed) ena izmed prelomnih pesniških zbirk slovenske povojne pesniške generacije: Veno Taufer in Svinčene zvezde. Ker se je vse skupaj zgodilo prevečkrat, da bi šlo zgolj za naključje, sem se vdan v usodo odpravil poiskat omenjeno delo v lokalno knjižnico. Zelen in naiven, kot sem bil, nisem vedel, da si legendarnih prvencev kalibra Požgana trava (Zajc), Mozaiki (Strniša), Poker (Šalamun), Somrak (Makarovič) in seveda tudi Tauferjevih Svinčenih zvezd, ki nedvomno spada ob bok naštetim, dandanes praviloma ni več mogoče izposoditi, ker so iz tega ali onega razloga izginile iz slovenskih knjižnic (razen v obliki zbranih in izbranih del). Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pristal na kompromis in si izposodil izbrana dela omenjenega pesnika, združena v knjigi Nihanje molka. Že nekoliko mračnjaško surrealistično podobje platnice je napovedovalo razodetje nekaj vabljivo zloveščega …
Mladi, še nedozoreli pesniki se vse prelahko stremo pod težo tradicije, ali bolje rečeno pod večno aktualnostjo opusov naših predhodnikov. Sposoditi si knjigo kakega izmed velikanov pisane besede je torej zmeraj na nek način ponovitev Kristusove poti v puščavo in skušenj, ki jim je bil tam podvržen. V tem primeru sta primarni skušnji dve: ali se prepustiš, da te povsem obsede glas tistega, čigar verze prebiraš, in se odpoveš nadaljnjemu iskanju zares svojega jezika, ali pa, presunjen od prebranih stihov, odvržeš pisalo in se odrečeš omadeževanju tistega, kar naj bi poezija po tvojem mnenju sploh bila. Name je Tauferjev opus v dneh po prebranem vplival prav na ta drugi način. Njegove pesmi so po prvem šoku, pa tudi še danes, s kar zajetne časovne distance, delovale, kakor da so vse tisto, kar naj bi bilo poeziji kot formi umetnosti sploh usojeno doseči; kdor je v svoje roke kdaj dobil Nihanje molka, najbolj reprezentativen prerez Tauferjevega ustvarjanja v letih od 1958 do 1994, najbrž že ve, o čem govorim.
V svojem prvem stiku s poezijo Vena Tauferja tako razlikujem dva momenta: vtis, ki ga je name najprej naredila zbirka, je bil nekakšen val navdušenja, ki bi ga najbolje koncipiral stavek »To je to!«, čemur je, logično, sledilo nič kaj navdušeno spoznanje, da če je »to res to«, potem dlje (in bolje) od tega niti ni več mogoče iti. Ko sem se po vseh teh verzih in vrtoglavem igračkanju z besedami torej malček streznil, me je kakor Taufer z jasnega prešinilo neprijetno dejstvo, da se je moj manevrski prostor s tem, ko sem ga tako nepremišljeno povabil na svojo knjižno polico, dramatično zožil. V mislih sem se sicer tolažil s tem, da je temu botrovalo le srečno naključje, ki je pač hotelo, da se je rodil pred mano in da je najbrž tudi on (kakor jaz) do neke mere mrhovinaril po zapuščini svojih predhodnikov ter si njihova pravila in ideje krojil malo po svoje. A to je bila bolj slaba tolažba, zato sem za kratek čas v resnici nehal pisati …
Kar me je tedaj tako zelo šokiralo, je bilo predvsem Tauferjevo obvladovanje … pravzaprav vsega: od rim, ki so zelo redko (skorajda nikoli) zapadle v klišeje, asonanc, tradicionalnih pesniških oblik (kot sta sonet in glosa), vizualne poezije, zarotitvenega, eliptičnega ritma (ki ga je mojstrsko obvladal tudi in predvsem Dane Zajc), do suverenega rokovanja in poigravanja s tradicijo tako slovenske kot svetovne literarne zapuščine, pa različnih (post)modernističnih prijemov, mehanizmov večpomenskosti … Predvsem pa me je prepričal širok motivni, tematski in emotivni spekter njegovih pesmi. Te dihajo in brezsramno operirajo s humorjem, satiro, družbeno kritiko, misticizmom, temačnim patosom pa tudi ironično distanco in posmehom.
Če je njegov prvenec popisoval in problematiziral mitično zapuščino NOB-ja, v katerem je padel njegov oče, pa se vse od njegove druge pesniške zbirke, naslovljene Jetnik prostosti (katere naslov odzvanja znano Sartrovo misel, da je človek obsojen na prostost), zdi, da je osrednja tema njegove poezije postala izkoreninjenost in razsrediščenost sodobnega človeka, ki se vrti »okrog svojega lastnega kroga«. Kakor svet Teda Hughsa, ki ga lahko v slovenščini beremo tudi zahvaljujoč Tauferjevim odličnim prevodom, je tudi svet Vena Tauferja svet mrtvih, spodletelih mitov, v katerem je celo vloga Orfeja – in s tem pesnika, ki po aristotelovsko ustvarja nove mite! – podvržena posmehu in vnaprejšnjem neuspehu, saj: »v angelskih rokah drži note narobe«. Pa vendar to ne vodi v nikakršen fatalizem; četudi je ves svet zgolj sklenjen krog prihoda in odhoda, pušča v svojem krožnem gibanju dovolj manevrskega prostora tako »za guganje z ljubeznijo« kakor za igro z besedami, ki svet kljub njegovi nespremenljivosti zmeraj znova transformirata v nekaj povsem drugega, skorajda mističnega. Pesniška realnost Venovega lirskega subjekta je avtoreferenčna, saj preko odkrivanja sveta okrog sebe človek kot bitje zavesti, kot »oko očes gleda sam vase in neprenehoma slep vse vidi«. To je svet, v katerem je vse »skrito okoli sebe« in se nenehoma išče, in je svet kolektivnega: nanj padajo sence prednikov (očeta, v Svinčenih zvezdah na primer), pa tudi velika senca pesniške tradicije, ki v Venovem primeru (Pesmarica rabljenih besed) postane sredstvo dialoga preteklosti z aktualnim ter tudi (in predvsem) sredstvo igre. In to je tudi svet vodenjakov, ki živijo v času vesoljnega potopa in hlepijo po odrešitvi od »žalosti, žeje in lakote«.
Tauferjeva poezija je krik po spoznanju, po zajetju sape na gladini brezdanjega morja, v katerega odsevu se ogleduje človek. A pušča ves ta čas dovolj prostora tudi za ljubezen in dvojino: ta je često prisotna kot nevarna in zavratna, saj »v krvavih škrgah skriva mračne nagibe«, a premore na hrbtu nositi tudi zvrhan koš humorja; tako se ljubimec na svojo ljubimko vrže tudi »kot komsomolec na strojnično gnezdo«. Prav avtorjeva inventivnost, kar se tiče polja romance in erosa, ki sta najbrž od vseh tematskih sklopov najbolj obremenjena s klišeji, kaže na njegovo nesporno veličino in postavlja na laž vse tiste, ki trdijo, da se o ljubezni ne da več pisati. In za konec in zaokroženje lahko zapišem, da je ena izmed osrednjih tem njegove poetike, kakor ugotavlja Matevž Kos v spremni besedi Nihanja molka, tudi minljivost. Ta se v njegovih pesmih kaže skorajda z blagim, nedoumljivim, pa vendar še kako človeškim obrazom; kakor prehod od tostranstva »v zenico teme v oko zvezd«.
Tauferja sem osebno srečal dvakrat: enkrat na odru Mladih rim, drugič na festivalu poezije Pranger 2011. Prvič sem bil preveč šokiran nad njegovo prisotnostjo, da bi spregovoril z njim kakšno besedo, medtem ko se je podpisoval bratu v eno izmed svojih pesniških stvaritev. Drugič sem se opogumil in mu povedal, da sem zaradi njega skorajda nehal pisati. Ni mu bilo všeč, kar je slišal. Njegove umirjenosti in benevolentnosti najbrž nikoli ne bi zmogel povezati z njegovo kot britev ostro poezijo, za katero se mi pogosto zdi, da skorajda z mehanistično konciznostjo opisuje stanje človeškosti in sveta, ki ga to stanje ustvarja. Pa ne samo z vidika vsebine, tudi z golega vidika forme je njegova poezija nekoliko faustovska; usmerjena v neznano, novo in hkrati v tej svoji gesti ustvarjalno razdiralna do vsega starega, večno vitalna v svojem evolucijskem loku. Zaradi tega imam občutek, da je bil moj prvi vtis, kljub Pesnikovem neodobravanju, vendarle preroški: najbrž bi bil res čas, da preneham pisati.