Tone Partljič (1940) se v svojem zadnjem romanu Veter z vzhoda (Beletrina, 2023) vrača v preteklo stoletje, v mesto ob Dravi, ki ga barvito slika v svojih številnih delih in se k njegovi usodi vztrajno vrača z neusahljivim žarom.
Mesto Maribor tudi v zadnjem romanu postane dogajalni prostor, v katerem se prepletajo različne usode, vpete v nemirni čas bližajočih se velikih sprememb.
Zgodovina je kompleksen preplet številnih zgodb, slovensko ozemlje pa je leta 1933 pravzaprav razpeto med tri večje državne tvorbe. V Mariboru je takrat živelo prebivalstvo različnih kulturnih ozadij, ta raznolikost pa se odraža predvsem v govorni podobi mesta, na jezikovni ravni romana. Veliko pozornosti namenite prav govorni karakterizaciji likov. Kako poteka študij za takšno pisanje, kako se učinkovito približate zvočni podobi mesta nekega obdobja?
V resnici nisem velik mojster, a kljub temu sem nekaj občutka za takšno pisanje najbrž odnesel iz gledališča, saj tam jezik ne more biti vedno knjižen, ker potem ni prepričljiv za publiko. Obenem je v komediji dialekt velikokrat predmet komike, po navadi pa prav nas, Štajerce, prikazujejo kot komične značaje. Gledališka izkušnja mi narekuje, da moram osebam dati tudi to oznako. Pri tem sem previden, izberem si nekaj besed in le tisto, kar tudi sam slišim. Imam veliko prijateljev Primorcev, sam sem iz Slovenskih Goric. Še bolje bi bilo, če bi znal več nemščine, ki je tudi prisotna v romanu. V Mariboru so namreč v tridesetih letih govorili nekakšno popačeno govorico, v kateri se je v vsakem stavku znašla kakšna nemška beseda, imenovali pa so jo kuhltajč.
Kaj pa študij zgodovine? V vašem romanu se že pojavlja slutnja vojne, bližajoče se spremembe in revolucionarne ideje pa delujejo kot motiv, ki povezuje osebne zgodbe vaših likov. Kako ste se vživeli v takšno turbulentno obdobje velikih sprememb?
Zelo me zanima zgodovina. Za ta roman sem res podrobneje kot jezik študiral zgodovinske okoliščine. Pred nastankom romana sem prebral – ne zamerite mi, če nekoliko pretiravam – štiri ali pet tisoč strani knjig o nastopu nacionalizma (ozre se h knjigam na polici in pokaže na dela o Hitlerju in na Goebbelsov dnevnik). Prvikrat me je spreletelo nelagodje in pomislil sem, da čas, v katerem živiva, morda ni tako daleč od tistega, o katerem sem prebiral. Pred petindvajsetimi leti sintagme »sovražni govor« še nismo poznali, danes pa je prisotna bolj kot marsikaj drugega. Tudi vojna je danes zelo blizu, kakor je bila v tridesetih letih na Poljskem. Po prvi svetovni vojni so se vojaki iz Rusije in Ukrajine domov vračali z mislijo, da gre za zadnjo vojno. Po vsaki vojni se zdi, da je bila zadnja.
Kadar beremo o zgodovini, se ta vsaj na videz zdi povezana v logično zaporedje dogodkov, a ko se poglobimo v posamezno krajše časovno obdobje, postane jasno, da je vsak čas po svoje kompleksen in ne samo temačen ali veder. Tudi v vašem romanu spoznamo dijake, ki jih družijo podobne, a kljub vsemu zelo osebne usode. Na kaj ste se osredotočali pri zasnovi zgodbe?
Mislim, da je v tridesetih letih ljudi na splošno spet postajalo strah. Začutili so Hitlerja, nekateri deli so bili pod Italijani, ki so jemali in si dovolili vedno več. Vse skupaj se mi je zazdelo nekako podobno času, v katerem živimo. Leta 1934 so 25. junija izvedli atentat na avstrijskega kanclerja Dollfusa, en dan kasneje je umrl Rudolf Maister, kar je bilo za okolje Maribora stresno, oktobra istega pa je bil v Marseillu ubit še kralj Aleksander. Ko danes razmišljamo o teh letih, se v primerjavi z začetkom štiridesetih zdijo mirna, a vendar se je dogajalo že toliko hudega. V romanu zato o tistem času tudi zapišem, da se »drugje bliska, pri nas pa se že sliši grmenje« in na to sem se tudi osredotočil pri pisanju. Tudi mladi ljudje tistega časa so bili že po naravi uporniki. Revolucionarne ideje so jim bile blizu, slišali so o revolucijah v Sovjetski zvezi, a o komunizmu in drugih idejah takrat še niso vedeli veliko.
Prav mladi ljudje, dijaki, in njihovi odzivi na družbeno dogajanje so v ospredju vašega romana. Umestili ste jih v mesto, ki ste ga v svojih dosedanjih delih že dodobra raziskali. Kakšen je Maribor v letih 1933 in 1934, ko v njem živijo, delujejo, razmišljajo in odraščajo vaši liki?
Pri raziskovanju me je vznemirilo, da je bil leta 1920 v Marburger Zeitung objavljen članek, v katerem je pisalo, da je Ljubljana že dobila vseučilišče, kar je sicer za tisto obdobje zelo pomembno, saj so tako tudi Slovenci postali univerzitetni narod. V Ljubljani se je tako začela bitka za univerzitetna mesta in doktorate, ki pa jih bodo bodoči profesorji morali zagovarjati in potrjevati na večjih evropskih univerzah. V članku piše, da bodo pisali o temah, ki jih razumejo tudi v velikih mestih, za lokalna zanimanja pa tako ne bo prostora. Maribor je imel takrat 1500 dijakov, za katere so si vodilni intelektualci želeli, da bi predvsem čutili in razumeli, da se morajo učiti, kot da so tudi sami študentje. Izobraževanje je postalo osrednjega pomena, če si je mesto želelo prosperirati. Kmalu je bila ustanovljena Ljudska univerza, oglasili pa so se tudi številni profesorji, nekaj teh omenjam tudi v romanu. Eden takšnih je bil Anton Dolar, ki je menil, da mora narod tudi etično zrasti. Nastal je angažiran plan in porodila se je vizija o izobraževanju, povečalo pa se je tudi zavedanje o pomenu morale in etike, ki naj vodita mesto v svobodno, napredno prihodnost.
Ko govorite o profesorjih, ki so tudi resnično poučevali v Mariboru, velja omeniti tudi druge osebe tistega časa. Na primer rusko kneginjo Obolensko, prav tako eno od resničnih oseb, ki se pojavi že v vašem delu Ljudje iz Maribora. Vaša dela so nekakšna mešanica fikcije in nefikcije, zgodovinskih dejstev in čiste domišljije. Nekateri liki, vidnejši je tudi Rudolf Maister, se pojavijo v več delih. Kakšnemu vodilu sledite, ko se odločate o tem, čigave usode boste popisali?
Načeloma sledim temu, da so osrednje osebe v mojih romanih večinoma stvar fikcije, velikokrat pa je mogoče slutiti, kdo je zadaj. Pri nekaterih stranskih likih je lahko zelo očitno, kdo stoji za njimi. Kadar govorim o Rudolfu Maistru, ga seveda imenujem, saj bi ga zagotovo prepoznali vsi bralci. Kadar pa o kakšnem dogodku pišem negativno ali izpostavljam kakšne manj prijetne plati, pa se vzdržim resničnih imen in izpostavljanja oseb. Zanimivo pa je, kako se ljudje včasih prepoznajo v delih. Nekoč sem opisoval neko anekdoto, v kateri so domnevni sorodniki očitno nekoga prepoznali v mojem pisanju in mi zagrozili z ukrepi. Odvrnil sem jim, naj se ne jezijo name, pisatelja, ampak na tistega, ki je kriv dejanja, ki se jim zdi grdo (smeh). Pisatelji smo včasih kar pod pritiskom in kot sem že kdaj omenil, menim, da nismo na svetu zato, da bi bili sodniki, ampak se moramo truditi razumeti različne življenjske okoliščine in verjeti v tisto, kar je etično.
V vaših delih pa se ne pojavljajo samo resnične zgodovinske osebe, ampak tudi številni znani avtorji in citati iz slovenske literarne zgodovine. Tako se v vašem delu srečamo tudi s Cankarjem, Župančičem, Gregorčičem in drugimi. Ali je takšno iskanje literarnih referenc že del načrtovanja vašega pisanja ali se te porajajo spontano?
Navdih se porodi sam, ob tem pa se tudi ne udarim po prstih (smeh). Cankarja sem vedno postavljal zelo visoko, toda on je čutil odgovornost do malega, revnega človeka, čut pa je imel tudi do naroda in domovine, zato se k njemu pogosto vračam. Sicer pa avtorje, ki se pojavljajo v romanu, omenjam tudi zato, ker sklepam, da so bili v času, ki ga opisujem, res prisotni v izobraževalnih programih. Verjetno so profesorji v šolah o delih teh avtorjev tudi resnično poučevali. Pri tem izhajam tudi iz lastne izkušnje, saj so tudi mene profesorji vzgajali še tik po vojni. Leta 1955 sem šel na učilišče, marsičesa se spominjam še iz svojih časov.
Tudi vaši liki kritično razmišljajo o literaturi, politiki in miselnosti svojega časa, zanimivo pa je, da eden od dijakov celo vodi ilegalno izposojo knjig v Narodnem domu v Mariboru. Težko si je zamisliti, da so takrat, kot pravi eden od likov, »zapirali knjige«, danes pa živimo v času, ko nam je za branje na voljo pravzaprav vse. Kako v tem smislu kot pisatelj dojemate današnji čas?
Menim, da cenzura ni nič dobrega in je ne sme biti, presoja urednikov pa bi morala biti včasih ostrejša. Kot je dejal že Bertolt Brecht, je »knjiga orožje«. O cenzuri nekaj malega sicer vem tudi iz lastne izkušnje, saj so v Mariboru prepovedali mojo prvo igro Reformirana Sneguljčica, ki so jo uprizorili študentje. V njej sem se ob takratnih gospodarskih reformah dotaknil spornih načinov delovanja oblasti. Kasneje s cenzuro nisem imel več večjih problemov, saj sem postal znan kot pisec humornih besedil in pogosto so dejali, da je »Partljič humorist«, humorja pa tako ali tako nihče ne bo jemal preresno (smeh). V deželi, kjer je vse dovoljeno, obstaja druga nevarnost. Sam mislim, da trenutno doživljamo to krizo, saj slišimo vse mogoče glasove, ki so tudi nestrpni ali nespoštljivi. Menim, da se tudi pisatelji lahko v marsičem motijo, a osnovni kriterij bi morala vselej biti etična vrednota.
Ob tem lahko skleneva, da ste kot pisatelj tudi sam strasten bralec in poznavalec tako domače kot tuje literarne krajine. Bi nam morda zaupali, kaj trenutno prebirate, katera dela so tista, ki vas najbolj privlačijo, morda navdihujejo za vaše lastno ustvarjanje?
V zadnjem času se ponovno vračam h klasiki. Zalotil sem se, kako pomembno se mi zdi, in podobno bi svetoval ljudem svoje in mlajše starosti, da se knjige berejo večkrat. Pri dveh knjigah imam izrazito izkušnjo, ko me je ponovno branje bogato nagradilo. Prvo takšno delo so Bratje Karamazovi, drugo pa Most na Drini pisatelja Iva Andrića. Andrićev roman ponuja neverjetno natančno izrisan svet. Ko sem bil mlajši, sem na primer večkrat tudi pri Sovretovem prevodu Iliade razmišljal, zakaj je svet v tem delu tako natančno popisan in zakaj so navedene še tako neznatne podrobnosti. Letos poleti bi se rad lotil tudi Prousta, pogosto pa mi, žal, ob vseh obveznostih tudi zmanjka časa, da bi prebral vse, kar si želim, vsekakor pa se trudim brati kar se da veliko in ob tem tudi uživati.
