Čeprav nas naslov Trst, 1974 na prvo žogo spominja na Orwellovo 1984, je med njima bistvena razlika. Distopija angleškega pisca je glede na čas nastanka postavljena v prihodnost, roman tržaškega pisatelja Massimiliana Stefanija pa seveda v preteklost. V italijanskem izvirniku ga je leta 2022 izdala založba Infinito Edizioni iz Modene, pred kratkim pa je med bralce prišla tudi slovenska različica besedila. Delo je tržaška založba Mladika zaupala izkušeni prevajalki Veroniki Brecelj, ki se je v preteklosti že velikokrat spretno sukala med Dantejevim in Prešernovim jezikom. Iz enega v drugega je namreč prelila več del Draga Jančarja in Claudia Magrisa.
Tržaškim Slovencem se je leto 1974 vtisnilo v spomin zaradi bombnega napada na poslopje slovenske šole pri Svetem Ivanu, ki se je zgodil 27. aprila pozno zvečer. Šlo je za enega tolikih dogodkov tistega časa, ki svoje mesto najde tudi v knjigi in ki se ga je v italijanščini oprijel naziv »strategia della tensione« (strategija napetosti). Njen cilj je bil destabilizacija države ter ustvarjanje pogojev za izvedbo državnega udara po zgledu Španije in Grčije. Oblast se je zbala levičarskih množic, ki jim lahko prisluhnemo tudi v Stefanijevem delu.
Njegov roman je seveda veliko več kot to. Dogodkov namreč ne obravnava tezno in posameznih likov tudi ne sodi. Vsakomur pušča oziroma, bolje rečeno, ustvarja lasten prostor. Čeprav je delo vkoreninjeno v dogajanje tistega obdobja, odpira tudi brezčasne teme, kakor so pripadnost, (medvrstniško) nasilje, (istospolna) ljubezen, boj za pravice žensk in še bi lahko naštevali. Idejno je roman razdeljen na štiri večja podpoglavja, ki so poimenovana po letnih časih.
Če naj tvegamo literarnoteoretsko definicijo, lahko Trst, 1974 označimo kot kolektivni roman, saj so si, podobno kakor v nekaterih delih Prežihovega Voranca, liki med seboj enakovredni. Nikomur ni namenjene tolikšne pozornosti, da bi prevladal nad drugimi. Pripovedovalec je venomer vsevedni in tretjeosebni, razen v uvodih v omenjena podpoglavja, ki so nekakšne prvoosebne izpovedi brezimnega opazovalca. Ker nekateri liki v delu zorijo in se razvijajo, lahko imamo v marsikaterem pogledu Stefanijev Trst, 1974 tudi za bildungsroman.
Če naj tvegamo literarnoteoretsko definicijo, lahko Trst, 1974 označimo kot kolektivni roman, saj so si, podobno kakor v nekaterih delih Prežihovega Voranca, liki med seboj enakovredni.
Gianluca Paciucci, avtor spremne besede k izvirniku, Stefanijevo delo umešča med podobna dela, ki v italijanskem jeziku obravnavajo 70. leta, za Trst pa pravi, da je mesto, ki »se skriva celo pred samim sabo in se spopada z osvobajajočimi prikaznimi in fanatizmi dvajsetega stoletja«. Prevajalka Veronika Brecelj v krajšem uvodu k slovenski izdaji pa med drugim takole zapiše: »Generacija, ki je odraščala v sedemdesetih letih, se bo v knjigi prepoznala, a hkrati pogledala nase z drugačnega zornega kota.« Navedeno seveda velja za bralce in bralke, ki so v tistem času odraščali v Italiji. Knjiga utegne biti zanimiva tudi za bralce iz Slovenije, saj jim razkriva neki drugačen Trst, precej različen od tistega, ki je klišejsko zasidran v skupni zavesti cele generacije kot največja trgovina s kavbojkami.
Tržaški Ljudski vrt, ki ga je v Mikrokozmosih ovekovečil že omenjeni Claudio Magris, je v Trstu, 1974 prizorišče tekmovanj in dirk med mladimi vrstniki, čeprav je še danes na njegovih vratih mogoče srečati napise, ki pravijo, da je vstop kolesarjem prepovedan. Istospolno usmerjeni, ki so bili tedaj veliko bolj stigmatizirani kakor danes, zavzemajo druge dimenzije, saj se srečujejo v zavetju teme in dreves na Sprehajališču svetega Andreja nedaleč od art kina Ariston. Svoje pristavljajo še barkovljanska promenada, ki je v poletnih mesecih že dolgo priljubljeno kopališče Tržačanov in Tržačank, Drevored XX. Septembra, ki mrgoli neofašistov in kjer še danes tržaški kameradi dvigajo roke v spomin Almerigu Grilzu (1953–1987), pomol Audace (nekdanji Kettejev San Carlo) in še bi lahko naštevali. Čeprav se sliši oziroma bere klišejsko, sta samo mesto in njegova okolica največja protagonista dogajanja romana.
Tržaški Ljudski vrt, ki ga je v Mikrokozmosih ovekovečil že omenjeni Claudio Magris, je v Trstu, 1974 prizorišče tekmovanj in dirk med mladimi vrstniki, čeprav je še danes na njegovih vratih mogoče srečati napise, ki pravijo, da je vstop kolesarjem prepovedan.
Izmed resničnih ljudi, ki so živeli v tistem obdobju in ga tudi odločilno sooblikovali, izstopata predvsem psihiater Franco Basaglia in pesnik Pier Paolo Pasolini. Če je bil prvi v svojem času gonilo in snovalec revolucije, ki je imela za cilj zaprtje umobolnic – začela se je ravno v Trstu oziroma Gorici –, je drugi večkrat buril duhove s svojimi nekonvencionalnimi izjavami. Z omenjenima sta povezana dva lika iz zgodbe, in sicer Angelo Norec, ki je po Basaglievi zaslugi lahko odšel iz umobolnice in je nekakšna rajonska zanimivost. S Pasolinijem pa pisemski stik išče mladi Lorenzo, ki postopoma odkriva lastno istospolno usmerjenost.
Omenjeni bombni napad na poslopje slovenske šole pri Svetem Ivanu v Trstu, s katerim se naracija dejansko začne, ni bil edini tovrstni dogodek v tistem letu. V Stefanijevem delu se med drugim v enem od protagonistov poraja dilema, koliko je tudi sam sokriv za nekaj, pri čemer sicer osebno ni imel ničesar, vseeno pa ga je družila pripadnost sredinam, ki so takšna dejanja vsaj idejno podpirale.
Duh časa se v Stefanijevem delu zrcali tudi v nekaterih drugih malenkostih, kot je tedanja popularna kultura (televizijske oddaje ali rumeni tisk). Zelo različno pa bi bil dandanes denimo videti poletni kopalni izlet štirih nižješolcev (12-letnikov) v dolino reke Glinščice. Na poti od Svetega Ivana do tja je treba zamenjati več avtobusov, nato pa del poti opraviti peš. Današnjim najstnikom starši prav gotovo česa takega ne bi dovolili, tudi zaradi strogih predpisov, ki v Italiji vladajo na področju varstva mladoletnikov.
Trst, 1974 poleg vsega premore tudi nekaj manjših pomanjkljivosti v obliki zamolkov oziroma tistega, kar ni povedano. Ne vemo, ali jih je avtor namerno vstavil v besedilo, da bi s tem vzbudil bralčevo domišljijo, ali pa gre za njegovo površnost. Dejstvo je, da na nekaterih mestih naracija deluje nekoliko preveč odsekano. To velja predvsem tam, kjer se nekateri liki, ki bi si gotovo zaslužili več pozornosti, pojavijo le kot nekakšen zvezdni utrinek. Denimo Ruggerova kratka ljubezenska avantura s starejšo ovdovelo žensko, ki jo je usodno zaneslo v mesto v zalivu …