Svetlana Makarovič je zvezda letošnjih Dnevov poezije in vina, ki bodo na Ptuju potekali med 27. in 30. avgustom. Ena najbolj znanih slovenskih pesnic in pravljičark, čeprav še kako živa, je s svojim likom in delom do te mere potopljena v somrak urbanih legend in prehitrih zaključkov, da je v plazu predikatov (»kadi, sovraži farje, na balkonu ima rdečo zvezdo, živi z mački, menda je nekoč gola igrala kitaro sedeč na rožnodolski slivi pred hišo Gregorja Strniše«) včasih težko razpoznati resničnega človeka. Ko sem se skozi prometno konico prebijala proti trnovskemu domu starejših občanov, kjer nekajkrat na teden prenoči in reče kakšno s soborcem Stanovnikom, sem razmišljala predvsem o tem, ali se Svetlano Makarovič sploh sme povprašati o čem, kar je zunaj začrtanega kroga njene prepoznavne, ekscentrične osebnosti. No, ne da se. Pa nič ne de, bilo je imenitno. Svetlana Makarovič, čeprav že desetletja pripoveduje isto zgodbo, jo še vedno pripoveduje z isto ostrino, z isto lucidnostjo in enako relevantnostjo kot vedno. O umetnosti ne govori rada, ker pravi, da o njej tako ali tako teoretizira preveč ljudi. Rada kramlja o politiki in rada zastavi kakšno dobro besedo za svoje muce, kadar se lahkomiselno poserjejo na predpražnik. V novi zasedbi državnega zbora bo pogrešala predvsem Jerovška (Kako si odpne knofe – edinstveno!) in Pukšiča, rada ima njoke in pravi, da se smrti ne boji. Sicer pa – kaj bi razlagala. Naj vam razloži sama.
Svetlana, kako ste?
Oh, samo da lahko kadim.
Ste se že navadili na protikadilski zakon ali vas še vedno enako jezi, kot prvi dan, ko je stopil v veljavo?
Še vedno, še vedno. Ampak kadilci vedno najdemo svoj kot. Pa tudi odporni smo postali. Odkar moramo pozimi v viharju in snežnem metežu kaditi na prostem, smo se utrdili, ne zbolimo zlepa.
Se vam ne zdi nenavadno, da je slovenski protikadilski zakon v primerjavi s podobnimi ukrepi širom Evrope tako rigorozen? Na tujem kadilcem segregaciji navkljub omogočajo neko osnovno toplino in udobje, mi pa smo, bolj papeški od papeža, kadilce postavili naravnost na cesto.
Tako je, taki smo. No, taki so.
Zakaj pa so taki?
Ker so čreda in krdelo vedno uboga, kar reče poglavar.
Pa mislite, da smo Slovenci v tem posebej slabi ali je to lastnost ljudi na sploh?
Ne, to je človeška lastnost.
Bi znali na kratko oceniti, kaj je narobe z ljudmi?
Preveč jih je, preveč se plodijo. Nekontrolirano. Krive so seveda religije, ki spodbujajo rodnost in prepovedujejo kontracepcijo in splav. Tudi papež Frančišek je zdaj pokazal pravo lice. Toliko, da se ni zjokal ob misli, da tiste tri celice ne bodo ugledale luči sveta.
Se niste sami nekoč hoteli sterilizirati, pa vam komisija posega ni odobrila? Se spomnite, kakšni so bili njihovi argumenti?
To je bilo nekoč v šestdesetih. Rekli so, da si bom premislila in da je rojevati državljanska dolžnost. Neke bele halje so bile prav prekleto pametne. Takrat je bilo dobro kontracepcijo zelo težko dobiti, zato sem seveda takoj zanosila. Čeprav sem takrat rekla, da je to od prepiha.
Se vam zdi, da je dostopnost kontracepcije odločilno vplivala na izenačitev položaja žensk s položajem moških?
Hja, vprašanje, če bo še dolgo dostopna. Če zmaga klerofašizem, bo vsega tega konec.
Ko sva že ravno pri tem – ste šli na volitve?
Seveda. Letos je bilo spet treba. Kot večina ljudi sem volila proti.
Pa smem povprašati, koga ste volili?
Rdečo zvezdo. Ker simbolizira svobodo in boj proti klerofašizmu. Nosila sem jo, odkar so janševci zahtevali prepoved razkazovanja totalitarnih simbolov. Takrat sem takoj sedla za šivalni stroj in si sešila zastavo z veliko rdečo zvezdo, ki sem jo imela do včeraj obešeno čez balkon.
Zakaj pa ste jo sneli?
Ker je ne potrebujemo več. Klerofašizem trenutno ni več grožnja.
Od kod pravzaprav vaš konflikt s klerofašizmom? Je bila kriva mamina pobožnjakarska vzgoja? Bi bili enako jezni nanje, če vas nekdo teh nazorov ne bi neposredno omejeval?
Verjetno se je res začelo z mamo. Ampak s tem sem opravila že v puberteti.
Niste več jezni nanjo?
Kaj naj bom jezna, mrtva je. Kaj me briga, kaj je z njo. Imela sem pač to smolo, da sem imela neumno mater, ampak saj jo ima marsikdo. Iz tega se je treba nekako izkopati. Grozljivo je predvsem to, da je otrok od spočetja naprej materi izročen na milost in nemilost. Mati ima lahko strahotno moč, ker je otrok majhen in se ne zna ubraniti. Zato je mati absolutna avtoriteta, najboljša, najbolj pametna. Preden ugotoviš, da je butasta, lahko minejo leta.
Rekli ste, da se mora otrok naučiti upreti se. Kako ste se uprli vi?
Grizla, tulila, vreščala sem, pa ni dosti pomagalo. Če pogledam nazaj, je imela moja mati precej gestapovske metode. Mogoče je bilo to celo dobro, ker lahko zdaj kot odrasla oseba tovrstno nasilje prepoznam. Velja, da ima vsaka mati rada svoje otroke, da je vsaka mati pravična, da ima vse svoje otroke enako rada in podobne laži. To ne drži. Niti mačka nima enako rada vseh svojih otrok.
Ko sva ravno pri ljubezni do otrok – vi slovite po tem, da jih ne marate. To še drži?
Ne gre za to, da jih ne bi marala, ne bi jih hotela imeti. Nekatere otroke imam rada, nekateri me očarajo. Nekateri me pa skrajno odbijajo. Tako kot pri odraslih. Veste, človek ni le tisto, v kar je vzgojen. Je tudi način, na katerega nosi svoje gene in dispozicije, ki so mu bile dane ob rojstvu. Če jih razvija in krepi, se lahko izvije iz primeža vzgoje. Zato je ta večen izgovor zlobnih, škodoželjnih, požrešnih ljudi, da so imeli hudo otroštvo … res samo izgovor.
Poznamo vas kot človeka, ki je izrazito kritičen do ljudi, hkrati pa zelo prizanesljiv do živali. Se vam zdi, da zlo v živalskem svetu ne obstaja? Živali niso zmožne izživljanja na isti način kot ljudje? Je zlo človeški konstrukt ali je prisotno v organskem svetu nasploh?
Zloba je izrazito človeška lastnost. Ne drži pa, da sem absolutno tolerantna do živali. Če ubijem komarja, recimo, sem zelo vesela.
Pa je tudi kakšna mucka lahko pokvarjena? Ali so vse mucke dobre?
Ah, ne. Muce so muce. Vsaka muca je nekaj posebnega, vsaka muca je krasna.
Zakaj pa so toliko boljše od preostanka organskega sveta?
Ne znam odgovoriti. Vem samo, da že vse življenje živim z mačkami in tudi sebe vidim kot mačko.
Ker ne bi bili radi človek?
Jah, človek moram biti. To me je doletelo, to se je zgodilo, proti temu ne morem nič. Ampak prepoznam v sebi mačje lastnosti.
Katere pa so te lastnosti?
Mijav, me razumete? Mijav sem rekla. Potrebujeva prevajalca? Eni imajo radi mačke, eni jih ne marajo, eni jih obožujejo, eni pa obožujejo Janšo.
Bi vi, ki ne obožujete Janše, znali opredeliti, zakaj je pomembno biti levičar?
Oh, saj ne vem, če sem levičarka. Jaz sem izven. Mogoče sem tisto, kaj že …. anarhist?
Skratka, najpomembnejša vam je svoboda, da se lahko vedno izrekate o tistem, kar se vam zdi prav, ne glede na to, pod katero zastavo to sodi?
Oh, saj se mi ni treba izrekati.
Pa kljub temu pogosto se. Se vam zdi za umetnika pomembno ali celo nujno, da se izreka o političnih ali družbenih temah?
Ne, ni nujno. Pomembno se je pogovarjati, kot se pogovarjava zdajle, kot se pogovarjam s prijatelji, včasih je treba kaj reči tudi mački. Včasih tudi kaj strogega.
Pa ste pogosto strogi do svojih mačk?
Veste, nisem poročena, pa nimam nikogar, s katerim bi se lahko kregala.
Med tisoči urbanih legend, ki krožijo o vas, najdemo tudi to, da ste ušli pred lastno poroko. Kako je bilo s tem?
Kaj sem pa hotela drugega.
Ampak zakaj niste pobegnili že kakšen mesec ali pa vsaj dva tedna prej?
Ker sem si je takrat želela.
Je bila ljubezen?
Ni bila taka silna ljubezen. Želela sem si predvsem obreda pa obleke iz belega najlona, z volani.
Ste to obleko dobili?
Kupili so mi jo starši mojega zaročenca, saj sama nisem imela denarja. Kupili so bel najlon in potem smo šli skupaj k šivilji, ker sem narisala obleko, kakršne sem si želela.
Ste jo kdaj nosili?
Ne, seveda ne.
Pa zaročenca ste še kdaj srečali, po tem, ko ste ga pustili pred oltarjem?
Oh, ja, seveda. Prijatelja sva, včasih me tudi obišče, čeprav zdaj živi v Kanadi. Kdaj pa kdaj poklepetava in se zgroziva nad tem, kako sva drug z drugim vse počela narobe.
Ljudje pogosto počnemo vse narobe drug z drugim?
Kakor s kom. So ljudje, za katere vem, da moram biti do njih odljudna, mrzla, če je nujno, celo mrzlo vljudna. Ljudem, ki jih zaničujem, na primer, ne dam roke. Stisk roke nekaj pomeni, je koža na kožo, stik telesa s telesom in ima tudi simbolno vrednost. Nikoli se ne bi rokovala s kakšnim katoliškim klerikom. Tudi s papežem ne.
Nekoč ste rekli, da je nekatere stvari preprosto treba sovražiti. Zakaj je sovraštvo pomembno oziroma po vašem mnenju celo nujno?
Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna. Kdor pravi, da ne pozna sovraštva, ali laže ali pa se moti. Take ljudi bi rada vprašala: recimo, da imate otroka. Pa recimo, da vam tega otroka nekdo posili in ubije – bi znali sovražiti?
Enega vaših zadnjih projektov, v katerem ste sodelovali z glasbenikom Zlatkom Kavčičem, ste naslovili Horror mundi. Kaj je groza sveta? Smrt, zlo, kaj tretjega?
Tako vidim svet. Tisto najhujše, kar se lahko zgodi, je zlo, ki ga človek stori človeku. Nobeno drugo zlo ni tako pošastno. Obstajajo ljudje, ki se ne zadovoljijo s tem, da nekoga ubijejo, ampak hočejo slišati krike bolečine, krike strahu, hočejo videti solze. In ves čas so vojne, odkar obstaja človeštvo. In ker je ljudi tako ogromno, je tako ogromno tudi vojn in toliko več žrtev. Poleg tega smo način ubijanja izpopolnili do skrajnosti.
Od kod pa mislite, da izvira človekova potreba po okrutnosti?
V nekaterih ljudeh je silna želja pokazati moč drugim. To se dogaja že pri otrocih, ki pretepajo manjše od sebe, šibkejše, bolj občutljive. Taki otroci so mi odvratni. Normalno je, da se mladički med sabo pretepajo, tudi v živalskem svetu se, tako se urijo in tako mora biti, a ne, kadar izvira iz zlobe. Če pri otroku opazim željo, da bi drugega otroka ponižal, me prizadene. Poniževanje silno sovražim. In škodoželjnost. Otroci, ki se norčujejo iz šibkejših ali drugačnih, iz otrok z downovim sindromom, tega je ogromno. Verjetno je tudi to po svoje naravno, vendar jih jaz vidim kot majhne pošasti.
Marsikaj sva rekli o grozi in zlu in o vsem, kar je na tem svetu grdega in neprijetnega. To me spomni na izjavo, ki jo pogosto slišimo od vas – da umetnost izhaja iz bolečine. Nam umetnost služi kot kompenzacija za vse slabo?
Umetnost ne služi, Katja.
Pa reciva v manj utilitarnem jeziku – jo potrebujemo za to, da bi ublažili našo žalost?
Ne vem, zakaj ustvarjam. Samo čutim, da moram ustvarjati. O tem ne znam teoretizirati in mislim, da to tako ali tako že počne ogromno drugih ljudi. Jaz samo čutim, da je beseda moj nož, ki mora biti vedno nabrušen, tudi kadar govori o lepem, o dobrem, o nežnem, o ljubljenem. Rezilo mora biti vedno ostro, precizno.
Spremljate sodobno slovensko književnost? Se vam dopade?
Seveda, všeč mi je Vojnović, pa Lainšček, Boris A. Novak, ogromno dobre literature imamo, ogromno literature, ki v meni odzveni. To je zame edini kriterij, na splošno mnenje se ne oziram. Ne glede na to, kako priljubljen je Paulo Coelho, je Paulo Coelho zame drek. Naj ga berejo z Manco Košir, če ga že morajo, samo mene naj pustijo pri miru.
Sicer ste velika ljubiteljica ljudskega slovstva in se nanj pogosto opirate tudi pri svojem ustvarjanju. Kako to, da vas kot deklarirano ateistko tako privlači tradicija, ki je tesno povezana z magičnim?
Imamo silno bogato ljudsko kulturo, kamor spadajo božične in romarske, pesmi o Mariji, balade. To so prave umetnine in ne verjamem, da so kar zrasle iz ljudstva. To so avtorska dela, ki jih je nekdo ustvaril, nek posameznik, nek umetnik. Neka desetnica, potovka, kakšen hlapec ali slepec.
Pa je žalostno, da se ti ljudje niso zapisali v zgodovino?
Mislim, da to ni tako pomembno. Če berem balado o Galjotu, ki je ena najlepših balad, kar jih obstaja v svetovni literaturi, za tem tekstom čutim avtorja. Čutim bolečino. Veste, vsaka balada ima vedno bolečinsko korenino.
Je bolečina nujen predpogoj za to, da je človek sploh lahko dober? Mora človek izkusiti gorje, zato da je lahko bolj prizanesljiv do tujega gorja?
O ja, mora. V moji poeziji se najde verz: »Tuja rana ne boli«. Ljudje, ki so celo življenje živeli v vati, ki so imeli najboljše pogoje, ki niso bili nikoli lačni, zaničevani, odrinjeni, mučeni ali poniževani, se ne razvijejo v celovite osebnosti. Ostanejo nekje v sredi, mogoče nikoli zares nesrečni, ampak nikoli tudi zares srečni. So samo zadovoljni ali pa sitni. Kdor nikdar ne občuti pravega gorja, nikoli ne bo občutil tiste nepopisne radosti, ki jo pozna samo tisti, ki je okusil bolečino.
Ste bili kdaj zares srečni?
O, seveda. Pa kako.
Kaj pa osrečuje? Če lahko jasno pokažemo na to, kar nas prizadene, lahko enako jasno povemo tudi, kaj nas osrečuje? In ali je to vedno samo ljubezen?
Ah, ljubezen ni samo erotičen pojem. Ljubezen je, reciva, tudi razneženost. Na oknu svoje uborne kajžice hranim ptiče. Dolgo časa je prihajal samo en majhen plavček. Potem pa jih je nenadoma prišlo pet. Meni je bilo tako lepo.
Še živite v svoji kajži ali ste večinoma v Ljubljani?
Na obeh koncih.
Pa tu zelo pogrešate stik z naravo?
Doma mi je seveda lepše. Moja kajžica sicer že malo razpada, ampak saj jaz tudi.
Vas je strah smrti?
Ne. Toliko ljudi je že umrlo, da se po moje ni česa bati. Si, potem te pa ni več, to je vse. Tudi preden smo se rodili, nas ni bilo, skratka, zgolj vračamo se tja, kjer nas ni. Sploh pa se star človek nima kaj bati smrti. Smrt je grozljiva, kadar umirajo mladi.
Nekoč ste dejali, da boste odšli tako, da vas bo sedanji kardinal Rode sežgal na grmadi. Kako kaže? Se že dogovarjata za datum?
Ne vem, kdo bo na koncu komu podkuril. Z mano tudi ni šale, veste.
Ste oseba, ki jo vedno povezujemo z enimi in istimi temami: mucki, kajenjem, sovraštvom do Cerkve, naklonjenostjo do narodnoosvobodilnega boja. V tej javni podobi kaj pogrešate? Se vam zdi, da je kaj odločilnega ostalo spregledano?
Pomembno mi je, kaj o meni mislijo moji prijatelji, ljudje, ki me imajo radi in jih imam rada sama. Kaj pa si o meni misli kakšna bančna uradnica, me pa res ne zanima.
Zadnje čase toliko slišimo o bankah in o tem, kako jih je treba reševati. Res? Treba je reševati banke in ne brezdomnih psov? Tudi novoizvoljeni Cerar nenehno govori samo o bankah. Kako me to dolgočasi …
Ni po svoje prav, da so politiki dolgočasni? Niso politiki, ki so preveč zanimivi, običajno samo korak stran od blaznosti?
To drži, enega takega so ravno zaprli. Tovrstna zanimivost je nevarna.
Se vam zdi, da je slovenska družba zdaj na slabšem, kot je bila konec 20. stoletja?
Zame je Slovenija kot država popolnoma izgubila vso svojo kredibilnost s trenutkom, ko je tedanji zunanji minister podpisal Vilnuško izjavo, s katero smo postali kolaboranti okupatorja tuje države. Amerika nima kaj iskati zunaj svojih meja in mi nimamo kaj iskati v NATU.
Kaj pa bi morala Slovenija početi, če bi hotela biti zares avtonomna?
Za začetek izstopiti iz NATA. Potem pa morda tudi iz EU, reči Angeli Merkel nasvidenje, naj si da delat malo boljši kostim. Ogromno bi se lahko naučili recimo od Islandije. Predvsem ne nacionalne domišljavosti, ampak nacionalne zavesti. Beseda domoljubje je bila pri nas že tolikokrat zlorabljena, poslinjena in podvržena kičeraju, da sploh ni več za nobeno rabo. Ne gre za ponos, Islandci niso ponosni, da so Islandci, ampak na svojo ljudsko kulturo, na svoje sage, na to, kar je narod ustvaril. Mi pa na to, kar smo ustvarili, nismo ponosni. Večina Slovencev sploh ne ve, da obstaja kaj takega, kot so naše ljudske balade. Islandci vedo, kaj je njihovo nacionalno bogastvo, mi pa imamo oberkrajnarsko kulturo.
Si večina Slovencev samo obsedeno želi, da bi lahko bili kaj drugega?
Ja, to je to. Radi bi se amerikanizirali in prevzeli ameriški žargon. To je ogabno.
Imate radi slovenščino?
Slovenščina je krasen jezik. Krasen, bogat, očarljiv jezik. Dostikrat uporabljam arhaizme, stare besede, ki jih veliko ljudi ne razume, ali pa stare pregovore. To je narodno bogastvo. No ja, na nek način sem verjetno tudi sama majhen delček narodnega bogastva. Res pa je, da ogromno ljudi ne zna ceniti lepote lastnega jezika.
Ali ga uporabljati na način, ki bi od sebe dal kaj lepote?
Ja, to je velika škoda.
(S fotografinjo Ajdo sva medtem blagoslovljeni z dvema kozarcema belega špricerja. Svetlana vztraja pri svojem macchiatu.)
Vi ne pijete alkohola, mar ne?
Ne, sploh ne. No, morda kakšen kozarec ob kosilu. Občutek, da me nekaj omamlja, da nisem pri sebi, da nisem prizemljena, me odbija. Ne maram početi stvari, za katerimi ne stojim.
Tudi kot mladenka niste nikdar popivali?
Oh, sem, ampak zato ker je bilo treba. Več kot dve leti sem živela z alkoholikom in sem si želela biti njegov pivski pajdaš. Seveda sem zelo hitro pristala pod mizo, on pa je šel naprej pit.
Je bilo težko živeti z alkoholikom?
Zelo, ne bi ponavljala. Po tistem sem imela še enega fanta, ki je pil. Rekla sem mu, naj ali neha ali pa sva opravila.
In je nehal piti ali sta opravila?
Opravila, kaj pa.
Ni nenavadno, da je ljubezen do alkohola močnejša od ljubezni do sočloveka?
Saj ne vem, če gre za ljubezen. Zasvojenost pač.
Pa ni ljubezen tudi neke vrste zasvojenost?
Seveda, zaljubljenost je intoksikacija. Vidite, zdaj sem pa cinik. Na vsem lepem se zgodi, da je ena oseba na vsem svetu najbolj pomembna, najbolj čudovita in najbolj zaželena, potem pa mine nekaj časa in kar naenkrat opaziš, da je kreten.
Mislite, da je težje biti ženska kot moški ali je za vse približno enko zaguljeno biti živ?
Meni se zdi lepše biti ženska, moram priznati.
Zakaj? Zaradi lepih oblek?
Oh, tudi zaradi lepih oblek. Na živce pa mi gre, kadar me skušajo kot žensko umestiti v nek ženski umetniški tabor. Nikoli nisem recimo dovolila, da me stlačijo v antologijo ženske poezije.
Ste sami sebi lepi?
Ko sem bila majhna, je k nam na obisk hodila teta z mojo sestričnico, ki je bila v baletni šoli in je bila zelo srčkana. Ko je šla, je moja mama rada komentirala, kako luštkana da je, jaz, butelj, pa sem seveda hotela vedeti, ali sem luštkana tudi sama. Mama je takrat rekla: »Zahvali se bogu, da nisi pohabljena.« S tem občutkom sem rasla in nekaj tega ostane za zmerom.
Torej se te popotnice niste nikdar zares znebili?
Oh, za svojo starost se še kar držim. Sicer pa sem sebi smešna. Nasploh mi je starost smešna. Marsikaj pozabim, zamešam. Vem, da je to naravno, da možgani usihajo.
Kaj si mislite o ljudeh, ki pred smrtjo nenadoma odkrijejo boga?
Od daleč bi rekla, da je to strahopetnost. Ne vem, upam, da me ne bo v zadnjem hipu razsvetil sveti duh, kot je Manco Košir.
Vi ste izstopili iz rimokatoliške cerkve. Je to težko?
Najprej sem si kupila kanonsko pravo in ga preštudirala. Ugotovila sem, da sta možnosti dve: ali na javnem mestu blatiš vero in ti izrečejo anatemo, pri maši sveče obrnejo navzdol in potem si preklet. Malo sem čakala, če bo kakšna padla, pa se ni zgodilo nič, nato pa sem izstopila prek pisne izjave. Potem je seveda sledilo pismo: »Dobro premislite!« Sicer pa star ruski pregovor pravi: vsak ubija bolhe na svoj način. Saj je zadosti prostora za vse, za vernike in zame. Jaz svoj kotek imam, včasih potrebujem kakšen puder, kakšno muziko in svojo publiko. Publiko pa si je treba ustvariti.
Vi ste si ustvarili kar zvesto publiko.
Ja, to me zelo veseli.
Ker veste, da stvari ne delate v prazno?
Ja, to. Osrečuje me tudi, da imam priložnost nastopati z vrhunskimi glasbeniki, kot je Zdravko Kavčič, pa kvartet Mar Django ali Mirjana Šajinović, ki bo z mano v Medani pela sevdah. Komaj čakam.
Opažam, da se pogosto sklicujete na svojo starost. Je bilo bolje biti mlad?
Huje. Ko si mlad, vedno nekaj moraš. Preživeti, zaslužiti, cel kup dolžnosti je pred tabo. Zdaj je bolj komot. Zdaj nisem dolžna pisati in pišem res zaradi impulza, zaradi hrepenenja po tem, da bi, preden grem, naredila še kaj lepega. Zato sem zdaj napisala libreto za opero Deseta hči. Glasbo dela Milko Lazar, tako da slabo ne more biti. Orkester se menda že veseli. To bi rada še dočakala.Kaj pa veš, enkrat me je že zadela kap, tudi drugič me bo gotovo. Ne vem, bo že kako. Klinčeva smrt tako ali tako kar naprej zamuja. Pijanka, verjetno se je izgubila. Prasica pobija mlade ljudi v Gazi, zame nima časa.
Morda je izgubila naslov?
Morda je senilna, mogoče ima alzheimerja. »Kaj sem že mislila? Tista Markovič Zvezdana? Kje imam pa beležko? Kosa je tukaj, ampak beležka …«. Na koncu bo prišla ravno, ko si bom skuhala njoke.
Fotografije: Ajda Schmidt
Svetlana Makarovič bo častna gostja letošnjih Dnevov poezije in vina, ki bodo od 27.-30. 8. na Ptuju. Letos je pri Beletrini izšla njena pesniška zbirka Zeliščarka.
Pogovor je nastal v sodelovanju s Pogledi. Objavljen bo tudi v naslednji tiskani izdaji.
