Znana poljska sociologinja Kinga Dunin se v uvodu v zbirko esejev Olge Tokarczuk Trenutek medveda spominja prvega srečanja z njo v 90. letih, med drugim tega, kako je na predstavitev svojega prvega romana v kartonski škatli od čevljev prinesla popisane liste z naslednjim – ki da bo pripovedoval o duši. V tej škatli je moral biti roman o E(rni) E(ltzner), doraščajočem dekletu, ki vidi duhove, dokler ne prestopi praga odraslosti.
Olga Tokarczuk je vse do danes ohranila takšno neposrednost in odprtost do sogovornika, kot ju odseva navedena anekdota, predvsem pa strastno predanost romanu kot privilegirani obliki, v katerem je o svetu mogoče povedati največ. Doslej je napisala devet romanov, od katerih jih je v slovenščino prevedenih pet, in tri zbirke kratkih zgodb. Je neprekosljiva pripovedovalka zgodb, vendar tudi moderna pisateljica z občutljivim posluhom za probleme modernega sveta. Ob njenem osebnem nagnjenju k psihologiji in vsakršnim herezijam jo pritegujejo tudi družbene teme, od zapostavljenosti žensk v družbi, ekologije in boja za pravice živali, preko vprašanj spola, odnosa do prezrtih družbenih skupin, problematike telesa, detabuizacije starosti, bolezni in smrti do implikacij tehnološkega razvoja, kot sta na primer kloniranje ali plastinacija.
Priljubljena pri bralcih
Kljub tematski kompleksnosti in zahtevnosti svojih del je izjemno priljubljena pri širokih bralskih krogih, tako na Poljskem kot v tujini. Dvakrat, za Begune in za Jakobove knjige, je prejela glavno poljsko nagrado Nike po izboru kritikov in kar petkrat Nike po izboru bralcev. Zdi se, da tematsko univerzalno pisanje Olge Tokarczuk zlahka prestopa meje njenega jezika. Prva večja mednarodna nagrada, ki jo je prejela, je bila vilenica leta 2013. Zdi se, da ji je bila ta srednjeevropska nagrada kot pisana na kožo, saj pogosto poudarja svojo pripadnost srednjeevropski književnosti, v poljski prozi pa kot mladostno fascinacijo omenja Bruna Schulza, neprekosljivega virtuoza poljske besede in srednjeevropskega pisatelja par excellence. Lanskoletnemu bookerju je hitro sledilo še par večjih evropskih nagrad. Zato novica, da je prejela literarno Nobelovo nagrado za leto 2018, morda niti ni tako zelo presenetljiva. Vsaj ne za poznavalce pisateljičinega opusa in osebnosti. Nagrada, ki je – o tem ni dvoma – prišla v prave roke.
Konstelacijski roman
Če pogledamo, kaj je Olga Tokarczuk prispevala k poljski književnosti, je to gotovo njena izvirna romaneskna oblika, ki jo sama imenuje konstelacijski roman. Gre za nizanje krajših fragmentov pripovedi, ki se povezujejo v celoto v bralčevi zavesti, tako kot se zvezde na nočnem nebu združujejo v ozvezdja v opazovalčevem pogledu. Verjame namreč, da linearno realistično pripovedovanje ni več primerno za fragmentirano zavest sodobnega bralca in moderno senzibilnost. Podobe so zanjo primarnejše in bolj arhetipske od besed, zato želi vanje prestreči celotnost in polnost sveta: dan in noč, vsakdanjost in virtualno resničnost, preteklost, prihodnost in sedanji trenutek, moški in ženski element, telo in duševnost, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Olga Tokarczuk v svoji prozi posega globlje od jezika, v skrite plasti človeške duševnosti. Gotovo pri tem ni brez pomena dejstvo, da je doštudirala in več let prakticirala klinično psihologijo.
Fascinirajo jo tudi miti kot vzorčne zgodbe, ki presegajo posameznikovo izkušnjo in jo hkrati osmišljajo z globljim spoznanjem. Lani z mednarodnim bookerjem nagrajeni Beguni pripovedujejo o ljudeh kot izkoreninjenih bitjih, ki so stalno na poti, bodisi v širni svet ali za svojo mislijo v temne, neraziskane globine lastnega telesa. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je na videz kriminalka, v svoji srži pa etična grozljivka o nekaznovanem pobijanju živali in o brutalnem odzivu na krivičnost in krutost sveta. Tudi v zgodovinskem romanu Jakobove bukve, svojem najodmevnejšem delu doslej, pisateljica osrednjo zgodbo o židovski sekti iz 18. stoletja prepleta z motivi iz sodobnosti. Ko izpisuje narobno stran Sienkiewiczeve kanonične romantične interpretacije poljske preteklosti iz Trilogije, dekonstruira podobo narodove slave ter jo nadomešča s pripovedjo o kolonialnih razmerjih ter socialni prikrajšanosti pripadnikov številnih družbenih slojev, na primer drugovercev ali tlačanov. Ta vrednotenjski preobrat je za marsikoga v poljski družbi nezamisljiv, zato je pisateljico zaradi njenih političnih stališč, izraženih v tej knjigi in izjavah o njej, doletela nezaslišana hujskaška gonja.
Čas angažirane literature ni minil
Olga Tokarczuk s svojim delom in družbeno aktivnostjo dokazuje, da čas angažirane literature ni minil. Med drugim je vodila delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi ter na Opolski univerzi, v svojem lokalnem okolju pa je soustanovila že dva literarna festivala, najprej vroclavski Festival zgodbe, pred petimi leti pa še literarni festival Gore literature, ki poteka v Nowi Rudi in okolici in se ga udeležujejo številni vidni poljski ustvarjalci in humanisti.
Prvo knjigo Olge Tokarczuk, Dnevna hiša, nočna hiša, sem prevedla leta 2005, pisateljica pa je Ljubljano prvič obiskala že predtem, ko se je leta 2002 udeležila prve Fabule. Naslednjič je bila v Sloveniji kot dobitnica vilenice. Sama sem se z njo nazadnje srečala marca letos, ko sva se pogovarjali pred polno dvorano novogoriškega gledališča, in potem še junija, ko me je skupaj s srbsko kolegico Milico Markić povabila v Nowo Rudo na peto edicijo festivala Gore literature. Ne poznam drugega pisatelja, ki bi okrog sebe tako naravno zbral krog vseh svojih prevajalcev, ki ob večjih projektih med seboj celo dopisno sodelujemo, in skrbel za redne stike in srečanja z vsemi. Olga Tokarczuk, kakršno poznam iz dolgoletnih stikov, je mojstrica negovanja medčloveških stikov in prisrčnosti, ki jemlje svojo literaturo enako resno kot življenje.
