V spomin:
Danijel Dragojević
(1934–2024)

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem s police vzel ploščo Boba Dylana. Nimam niti najmanjše ideje, pojma, po kakšnih čudnih naključjih se to dogaja. Kakšne operacije potekajo v možganih, operacije, ki narekujejo, da na gramofon, v trenutku nenadnega navdiha, položim čisto določeno ploščo in ne kake druge. Naslov albuma, ki sem si ga imel namen zavrteti, je bil Highway 61 Revisited. Nekatere plošče so trdo jedro glasbenega kanona. Podporni stebri. Kultni iniciatorji. Vrata, ki zevajo v prihodnost. V tisto, kar se bo še zgodilo, a se je že zgodilo. In točno takšna je ta plošča. Spustil sem ročico na začetek prve strani. Odprla jo je Like Rolling Stone. Bend je igral z neverjetno energijo. Čutil sem, kako me skoraj dviguje s stola. Dylan je pel silovito. Na notranjem platnu sem videl plamene. Bolj ko je glasba tekla, bolj sem bil prepričan, da jo prvič slišim na ta način, tako močno, da se nanjo odzivam z vsem telesom, čeprav sem jo že velikokrat poslušal. Veselil sem se, da bom prišel do svojega najljubšega komada Ballad of a Thin Man, da se bodo v telesu bluza, ki bo pritekal iz zvočnikov, slišale čarovnije Bobbyja Gregga, Harveyja Goldsteina, Mika Bloomfielda, predvsem pa Ala Kooperja na orglah, ki bo slikal čez Dylanov klavir, in da me bo Bob s svojim glasom, ko bo prepeval čudno, s surrealističnimi triki prepleteno besedilo o prigodah dobro načitanega in izobraženega gospoda Jonesa, popeljal v fantastično sobo. Sledil sem komadu in čakal, kdaj se bo zgodila tista vrhovna bizarnost, krona domišljije, ko bo gospod Jones srečal enookega pritlikavca, ki bo zakričal: »Zdaj!« Pomislil sem, nič nenavadnega, da so mu dali Nobelovo nagrado za književnost, njegov talent in njegova besedna spretnost sta unikatni, nimata para, zraven pa sem se delal, da sem Napoleon in sem brskal po telefonu, in malo preden je Bob vzkliknil »Zdaj!«, mi je algoritem pred oči izvrgel novico: Umrl je hrvaški pesnik Danijel Dragojević. V istem hipu sem se znašel v samem središču dvojnega občutka; glasba me je polnila z naslado, po moji koži je trosila srh, a v prsih sem začutil bolečino, nelagodje, tesnobo, prepad, kot ko po zraku potujejo slabe novice in te v nekem trenutku dosežejo in ti spodmaknejo tla, zamajejo svet, ker je z njega odšel nekdo, ki je del tvojega notranjega sveta. Skritega sveta, ki ga hraniš samo zase in v katerem je umrli, ne da bi se tega zavedal, imel dostop do tvoje domišljije.

Točno pred tridesetimi leti sem s Tomažem Šalamunom sedel v dnevni sobi na Dalmatinovi. Okrog naju so bile slike Metke Krašovec z razstave Turn Around Woman, ki so moje oči, ko so visele v galeriji Equrna, zasužnjile z neznanim magnetizmom, in zraven je bil Metkin portret, ki ga je naslikal Gabriel Stupica. Tomaž se je šalil in rekel, včasih se počutim, kot bi bil v ženski savni, ali pa je bila mogoče lezbična savna, potem me je, kakor je to počel, odkar sva se spoznala, oskrbel z novimi knjigami, in med njimi sta bili dve knjigi Danijela Dragojevića, ki sta izšli leta 1994. Cvijetni trg in Zvjezdarnica. Cvetni trg in Zvezdarna. Knjiga kratkih esejev in knjiga poezije. Knjigi sta z mano naredili nekaj podobnega, kot so naredile tri Metkine slike z razstave Turn Around Woman. S strašnim magnetizmom so zasužnjile moje oči. Odpiral sem ju in bral. Bral nekaj takšnega, kot je tole:

Leto svetlobe

Koliko časa, koliko sijaja!
Od zvezde si sposodim leto svetlobe, z njo hodim skozi
dan, ves dan je dan, jaz sem dan. Leto svetlobe v orehu, v
čebelah, v meni. Naenkrat se je molitev razširila do velike
daljave in se več ne sliši. Tistemu, ki se hvali z nizkotnostjo, z
daljavo poljubim besede, in on postane samo davno darovani plamen,
čist kot začetek – njemu se klanjam. Obogaten z zvezdo se ne
morem zmotiti. Nosim kristal, kot drugi nosijo žalost. Razgoreva se grlo
živali, trdota stvari, vetrovnica listov. Medtem, ko sem ležal na zemlji,
se je senca dvigovala iz ugasle lave, zdaj, na vrhu, v bližini zvona, niti
nisem rojen niti ne bom izginil. Kristalna abstrakcija se je zableščala nad
dihanjem in poje.

Kar sem prebral, me je spominjalo na del eseja Octavia Paza Dialektika samote, kjer pravi, da imata poezija in ljubezen podobne značilnosti: javljata se v nenavadnih in čistih oblikah. In potem Paz pozabi na ljubezen, se skoncentrira samo na poezijo in pravi, da sodobna poezija ni zapletena zato, ker je naš svet kaotičen, ampak je zapletena sama po sebi. Hkrati dodaja, kako čudežno je, da je velika poezija vedno pisana v čistih oblikah, neskončno prozorna in razvidna. In ravno takšna je bila poezija Danijela Dragojevića. Vzljubil sem jo. Hotel sem biti zraven, hotel sem ji najti posteljo v jeziku, v katerem sanjam. Pesnik in prijatelj Miloš Đurđević mi je pomagal, da sem prišel do knjig. Kupoval sem jih v Zagrebu, kakšno sem si sposodil v Ljubljani, recimo Obdobje karbona od Vena Tauferja … in mu jo pozabil vrniti. V Cvetnem trgu še vedno hranim račun z dnevom in mesecem, ko sem kupil to knjigo in Zvezdarno. Račun pravi, da se je to zgodilo 24. 6. v knjigarni Moderna vremena, na Teslini 16. Leto ni zabeleženo. Začel sem prevajati. V reviji Literatura sem leta 1998 objavil zajeten blok z Dragojevićevo poezijo in eseji. Vse to sem delal v čisti ilegali. Potem sem Milošu poslal revije, da bi jih dal pesniku, ki je imel na radiu oddaje o poeziji. Miloš je šel na radio in bil prijazen in mu jih je hotel izročiti. Dragojević ga je pogledal in mu rekel: »Zaženi to v smeti!« Zraven je stala gospa Truda Stamać, prevajalka Paula Celana, Rilkeja in drugih temeljnih književnikov, ki so pisali v nemščini, rekla je: »Ne meči tega v smeti. Bom jaz vzela revije.« Dragojević je odvrnil: »Ne boš. Nihče tega ne bo vzel. Šlo bo v smeti.« Ne vem, kako se je zgodba iztekla. A bojim se, da so revije romale v smeti.

Čez nekaj let pa sva se srečala. Bil sem pri Milošu v Zagrebu, tam nekje okrog opoldneva sva se potikala po mestu in se namenila na skrajni rob tržnice Dolac, kjer je imela založba Branka Čegca Meandar svojo knjigarno. In lej ga zlomka, v gostilnici zraven knjigarne je sedel Danijel Dragojević in se pogovarjal z dekletom, ki je bila zaposlena ali v knjigarni ali pa na založbi. Ali pa na obeh mestih hkrati. Branka sva srečala na poti do knjigarne in povedal nama je, da je tam Dragojević, v isti sapi pa dodal, da je dobro razpoložen. Bil je čisto takšen kot na naslovnici knjige Obdobje karbona. Črnolas otočan z rahlo otožnim pogledom, iskriv, ciničen, direkten. Po videzu me je spominjal na igralca Ivico Vidovića. Ko sva pristopila k mizi, me je Miloš predstavil. Dragojević me je premeril s pogledom in rekel: »Sovražim prevajalce.« A to je bila samo opazka in pogovor je hitro krenil v drugo, bolj prijazno smer. Čeprav izkušnje z mojimi prevajalskimi poskusi njegove poezije niso bile, vsaj kar zadeva njegovo reakcijo, ravno triumfalne, sem se odločil, da bom vztrajal. Vztrajal zaradi pesmi, kakršna je tale:

S predavanja

S predavanja o antični tragediji na Akademiji za gledališko
umetnost, medtem ko se predavatelj muči, kaj bo storil z bogovi in
junaki (mnogo krvi in nihče kriv), kako določiti temo, mladeniči
in dekleta vstopajo in izstopajo. Predavatelj razlaga težko in nejasno temo,
kako se Ojdipov korak spreminja v hojo in hoja v zločin, in ti pomisliš,
kako se ravno v tem trenutku ne more oditi, gosto je v
predavalnici in na svetu, a vseeno nekdo vstane in gre, postan zrak
menja za sonce na ulici ali kaj podobnega. Kaj pravzaprav je ta odhod?
Ravnodušnost, neobčutljivost, nezanimanje za eksistenco, prazen prostor
v vesti? Ali pa spontana rešitev pravkar razlaganega problema?
Klic naravne svetlobe s kraja tragedije? Ne veš, ne moreš
se domisliti, toda ne pozabljaš, kako so se vrata odprla,
kako je zunanja svetloba prišla in odšla.

Pripravil sem knjigo. Mu prek Miloša poslal pismo in ga prosil za dovoljenje, če to lahko tiskamo. Skušal sem biti šarmanten, iskal sem skoraj metafizične razloge, ki naj bi ga prepričali v privolitev. V pesmi v prozi Materija iz knjige Hoja ob progi sem našel začetni del in ga vključil v pismo: Vsakič kadar potujem v Trst ali pa se iz Trsta / vračam in se nedaleč stran od meje peljem skozi kraj, ki se imenuje / Materija, pomislim in tiho vzkliknem: »Pa jaz sem Slovenec!« Bil sem čisto navdušen nad tem nenadnim odkritjem in mislil sem si, da ga bom omehčal, kajti če se ima on v pesmih za Slovenca, potem je skrajno nujno, urgentno, da njegova poezija dobi obsežen prevod v slovenščino. In s tem ne bo nobenih težav. Zagotovo bo privolil. To bo samo formalnost. Vse je teklo gladko. Založba je dobila denar, a na koncu je kot temni sel prek Miloša prišlo Dragojevićevo sporočilo, da mu je žal, da naj razumem, da to ni osebno, da to ni stvar mene in slovenščine, ampak da je takšno njegovo stališče, odločitev, da ne pusti, da bi se pesmi prevajale v katerikoli jezik, ne samo v slovenščino. Hotel je, da njegova poezija ostane samo v jeziku, v katerem je bila napisana. Nisem bil jezen. Ali pa sem bil jezen. A še precej bolj kot jezen sem bil žalosten. Do tedaj se z njegovimi »muhami« ali pa govoricami o njegovih »muhah«, čeprav sem imel z njimi že tudi izkušnjo ali dve, nisem zares ukvarjal. Imel sem jih za »muhe«. Ne zavestne odločitve, ki jih podpira absolutna načelnost. In imajo ozadje in verjetno tudi svoje razloge. In seveda nisem poznal najznamenitejše fotografije pesnika iz tega dela sveta, fotografije Feđe Klarića, ki se »dogaja« na Marmontovi ulici v Splitu. Na njej pa največji živeči hrvaški pesnik Danijel Dragojević, ki ga je fotograf ujel v mestu, beži pred objektivom. Fotografija je bila posneta, malo preden sem dobil od njega košarico, in prikazuje tri četrt stoletja starega pesnika, ki panično teče, da bi se izognil fotografiranju. Da bi pobegnil pred mediji. Se skril pred nasilnostjo sveta, ki hoče senzacijo, obraz, šarm, očarljivost ali pa tudi kaj temnejšega, predvsem temnejšega, zagotovo pa ne samo teksta. Teksta, natisnjenega v natančnem številu numeriranih knjig. Tako je namreč izhajala Dragojevićeva poezija. V točno določeni nakladi oštevilčenih knjig, niti v eni več. Brez morebitnih ponatisov, če slučajno še kdo verjame v ponatise poezije. A Dragojević je šel v svojih stališčih in dejanjih v zvezi s poezijo in bežanjem še dosti dlje. Od neke točke dalje je zavračal literarne nagrade, vse po vrsti, brez izjeme, zavrnil je članstvo v Akademiji in smrtno resno prepovedoval, da bi se njegova poezija prevajala v tuje jezike.

Zakaj je to počel, mi je bila pred leti velika uganka. Ni mi bilo jasno, zakaj je tako neusmiljeno vztrajen. To sem mu osebno, iz sebičnih razlogov, ker sem bil pri tej prepovedi objavljanja prevodov kot prevajalec udeležen tudi sam, zameril. Ampak ta moja osebna zamera je nepomembna zamera. Pomembnejša zamera je univerzalna zamera, zamera zaradi poezije same. Zamera zaradi »izdaje«, če ni beseda premočna, zamera zaradi človeškega dosežka, ki presega ime in priimek tistega, ki je napisan nad pesem ali pa pod njo. Zdi se mi, da je neskončna škoda, da njegova poezija ni dostopna ljudem, da bi se lahko prepričali in občutili, kako izjemna je in kaj jim pripoveduje o njih samih. O njihovih življenjih. O svetu, ki jih obkroža. Zdi se mi, da je to podobno izumu zdravila, ki pozdravi neozdravljivo bolezen, a ga izumitelj čuva zase in za ozek krog ljudi, maternih govorcev. Mogoče pa je bil Dragojević premeten in je pomislil, da se bodo ljudje potrudili in se zaradi tega, da bodo lahko brali njegovo poezijo, začeli učiti hrvaščino. A po drugi strani tudi spoštujem njegovo odločitev, spoštujem njegovo načelnost in njegovo vztrajanje, ki sta mi, ko postajam starejši, čedalje bolj domača in razumljiva. Hotel je imeti mir. Hotel je biti kot Thomas Pynchon, avtor, ki skoraj nima obraza in biografije, ampak ima obraz samo njegovo pisanje. Zaradi Dragojevićeve načelnosti, ki se lahko imenuje tudi čudaštvo, pa se je znotraj književnega miljeja, ki mu je pripadal in kjer je, kot v vsakem književnem miljeju, čisto običajna praksa, da bi protagonisti, ki se neprestano drenjajo in prerivajo, drug drugega najraje utopili v žlici vode, zgodilo nekaj nenavadnega: ljudje so ga imeli radi. Radi so imeli njegovo pisanje, a mogoče ne zaradi pisanja samega, ampak ker se ni obnašal tako kot oni, ker ni bil častihlepen in se ni prerival, ker ni trgoval, ker jih ni ogrožal, ker jim, v njihovem popačenem merskem sistemu, kjer kvaliteta besedila ni več vrhovni kriterij, ni predstavljal grožnje in konkurence.

V računalniku imam še vedno skoraj končano knjigo prevodov Dragojevićeve poezije, a je nisem pogledal že od takrat, ko so veliki načrti s pesnikom, ki je zapisal Pa jaz sem Slovenec in me s tem navdal z upanjem, da ga bom mogoče le lahko omehčal, padli v vodo. Se pa vedno, ko se na poti na morje peljemo skozi Materijo, spomnim nanj. Skozi leta sem tu in tam, kot bi se vračal k zagotovljeni, stalni vrednosti, ki nima nihanja in anomalij, kot bi se vračal k nekim visokim, najvišjim standardom, jemal s police Dragojevićeve knjige in jih prebiral. Včasih tudi zato, da bi mi pomagale rešiti kakšno zagato, ali pa, kot bi se izrazil Tomaž, da bi me hranile, dvignile na določeno višino, da bi sam začel ponovno pisati poezijo. Dragojević je na tistem edinem srečanju iz oči v oči v Zagrebu rekel, da je, ko je še hodil v Ljubljano, v knjigarnah kupoval Šalamunove knjige, čeprav jih ni čisto dobro razumel, saj ni znal jezika. Nazadnje sem vzel njegove knjige s polic pred kakima dvema mesecema. Sem pa dostikrat pomislil nanj v zvezi s svojim očetom, oba sta namreč rojena istega leta. In sta letos praznovala devetdeset let. Knjige sem listal in tu in tam kaj prebral. Največkrat pesmi, ki sem si jih označil. Ki sem jih obkljukal ali pa obnje narisal zvezdice. Včasih tudi pesmi, ki niso imele na robu nobene oznake, da bi videl, ali sem kaj spregledal, ali mi je kaj ušlo. In včasih mi je kaj ušlo. Ko sem to počel, sem zaprepaden ugotavljal, kako dobro poznam njegovo poezijo, kako se je usedla vame, kako počiva v meni kot tovor, ki ga ne čutim. A vem, da je prisoten. Kako me vedno znova navdušuje s svojo čarobnostjo, ker je iz popolnoma običajnih dogodkov, iz opažanj, iz drobnih pozornosti sposobna narediti metafizično zgodbo, ali pa zato, ker navrta resničnost in nam odpre vrata v neki paralelni svet, ki živi poleg nas, živi čisto neodvisno in svoje življenje. Spraševal sem se, kaj bodo naši mediji napisali o Danijelu Dragojeviću, če bodo sploh kaj napisali, zdaj, ko je umrl. In so napisali. Nekateri. A nobeden zares z zavestjo, ker je to pravzaprav neznanka, kako pomemben in dober pesnik je bil. Dragojević je bil in še vedno je (njegovo pisanje) bistveno več kot pomemben hrvaški pesnik. Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija tistih, ki so za svoje pisanje dobili najvišje – ali pa vsaj najbolj razvpito – priznanje. Nobelovo nagrado za književnost. Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija Wysławe Szymborske, Tomasa Tranströmerja ali pa Louise Glück, tako dobra kot teksti Boba Dylana, ki imajo oporo v glasbi in čigar glasbo je včeraj med poslušanjem prekinila novica, da je Dragojević umrl. Tu ni nobene razlike. Nobene razlike ni v kvaliteti poezije, je pa razlika v velikosti kulture. Ali pa opaznosti kulture. Kajti avtorji iz majhnih kultur po navadi potrebujejo neko zunanjo silo, vzpodbudo, da svet postane pozoren nanje. Še najbolj priročna se recimo zdi kaka vojna. In izguba Dragojevića je za duhovni prostor, ki ga ne omejujejo državne meje, tako velika, kot je bila smrt Iva Andrića ali pa Miroslava Krleže. In kot to počne precej velikih pesnikov, se je tudi on v starosti ukvarjal z eshatološkimi temami. Na samosvoj, nežen in popolnoma unikaten način. Nekako tako kot v spodnji pesmi. Lahko bi bila objavljena v posebni antologiji, ki si jo je izmislil moj davni prijatelj Aleš Debeljak. V Antologiji svetlobnih lis.

Dež

Ko te več ne bo, boš postal dež in včasih
padal po Dubrovniku. Pršel boš, lil, se zlival,
šumel po strehah, ulicah, drevesih, po vrtovih,
glavah, dežnikih: na vsem boš in prav tako
v vseh posameznostih, takšna bo narava tvojih prihodov.
Po toliko vzpenjanja se boš končno spustil v vsakršno žejo; žejo
ljudi, stvari, hiš in živali, kalil boš, rasel, cvetel,
se bleščal na vsakem obrazu. Na eni in na drugi strani
neba bo tvoje nebo.
Že vidiš nekoga, ki v zgornjem delu mesta, v predvečeru,
pride na teraso in gleda, kako razporejaš zvočno
tapiserijo po morju, Lokrumu, obzidjih, pločnikih
in vlažiš zvoke dominikanskih zvonov, udarce let
in zelencev. Mesto bo v zraku, na zemlji,
tolažba imena, glasba, ki preskakuje samo sebe in se spušča po stopnicah
v umirjeno norost.
Tisti, ki steguje roko skozi okno, bo spoznal, da je povsod
in da je sam, da je senca, ki nima prihodnosti.
In potem? Potem bo pes pretekel cesto, potem bodo
obmirovale ladje, potem se bodo ribe približale površju,
potem bo svetnik v niši izstopil iz sna, dekle si bo obrisalo obraz –
in ti boš prenehal padati.