Pravijo, da je kriterij za dobro knjigo tudi to, da jo lahko prebiraš večkrat. Ko sem odprla letošnji prevod še drugega dela trilogije Vernon Subutex, sem si hitro dejala, da pisanje Virginie Despentes (1969) preizkus prestane. Skoraj deset let po izidu francoskega izvirnika nas njen direktni in neizprosni slog kot tudi grenkobe in iskanja posameznih likov še kako nagovarjajo. Vsaka generacija ima svojo izgubljenost, in nobena od njih ni neodvisna od prejšnje.
O avtorici, eni kultnih pisateljic sodobne francoske literature, kakor tudi o prvem delu trilogije sem že pisala tukaj. Medtem ko se slovenskim bralcem predstavlja z romani, ki so jo usidrali v literarno srenjo, ne da bi ji odvzeli pristno ostrost, je bil njen vstop v francosko književnost (in film) bolj brutalen. V prvencu Baise-moi sta surova tako stil kot dogajanje, a niti v nadaljnjem pisanju se ne izogiba tabujem, seksualnosti, predvsem pa socialnemu, spolnemu, fizičnemu, spletnemu in drugačnemu nasilju. Kljub temu ohranja občutek za tisto, kar tvori človekovo kompleksnost, od najhujšega, kar se mu lahko zgodi, do tistih prostorov, kjer najde kanček nečesa, kar življenje včasih naredi vredno. Nepravično bi bilo zato govoriti o provokativnosti njenih zgodb, zgolj ker jih išče tam, kjer jih malokdo, in se ne izogiba temam, ki jim je morala včasih celo sama odpirati prostor. A njeni romani, kratke zgodbe in eseji kot tudi občasni nagovori občinstva v medijih so ogledalo družbi, v kateri živi, lažnemu blišču, hinavščini, zanemarjenosti, kljubovalnosti, tekmovalnosti, brezupu, mehanizmih preživetja ter nenazadnje človeškosti in upanju.
Vsaka generacija ima svojo izgubljenost, in nobena od njih ni neodvisna od prejšnje.
Vernon Subutex v takšnem opusu predstavlja svojevrstno in najbolj ambiciozno fresko francoske družbe, še posebej pariškega miljeja od njegovih elit vse do uličnih kraljev. Spomnimo: potem ko Vernon v prvem delu po zaprtju svoje ploščarne Revolver izgubi še stanovanje, spi na kavčih pri znancih. Z njimi počasi spoznavamo to generacijo, ki je rock in punk živela, zdaj pa tako ali drugače plava v depresiji svojega življenja in sveta. Temu se z iskanjem skrivnostnega videoposnetka, ki ga je Vernonu pred smrtjo zapustil glasbeni zvezdnik Alex Bleach, pridruži še kopica drugih likov, na primer neke vrste zasebna detektivka Hijena in zloglasni producent Dopalet ter porno zvezdi Pamela Kant in preminula Vodka Satana, njena pobožna hči Aïcha ter celo skupina mladih nacijev.
»Spomni se, Vernon, v rock glasbo smo vstopali, kakor vstopiš v katedralo, in naša zgodba je bila kot vesoljska ladja. Vsepovsod sami svetniki, da nismo vedeli, pred kom pasti na kolena in se pomoliti,« začenja očarljivi Bleach svoj govor v omenjenem videu, katalizatorju romanesknih zapletov in vijug odločitev njegovih likov. Je odskočna deska za nenavadno skupnost, ki se sčasoma razvije okoli Vernona, a tudi obsedeno tesnobo na eni in tkanje maščevanja na drugi strani. Če se torej v prvem delu Vernon premika od enega do drugega kolega, se v drugem oni sučejo okoli njega.
Njeni romani, kratke zgodbe in eseji kot tudi občasni nagovori občinstva v medijih so ogledalo družbi, v kateri živi, lažnemu blišču, hinavščini, zanemarjenosti, kljubovalnosti, tekmovalnosti, brezupu, mehanizmih preživetja ter nenazadnje človeškosti in upanju.
Ko se že sprijazni s svojim bivanjem na ulici med dvajsetim in devetnajstim okrožjem Pariza, še več, občuti »nesmiseln mir« in celo doživlja trenutke vznesenosti, v katerih izgublja zavest, ki prizemlji – jim ga uspe najti. Postane ključna figura družbice, ki jo še sam – kakor niti svoje vloge v njej – ne razume prav dobro, niti ne prevzema nase brez zadržkov. Šaman, prerok, »radiator«, okrog katerega se zbirajo bolj ali manj stalni gostje pod drevesi Buttes Chaumonta. Še tisti, ki najbolj dvomijo o njegovem šarmu, mu na koncu priznajo vsaj nesporni občutek za mešanje glasbe, ki telo nagovarja k plesu. »Tako približno je bil videti park čez dan: mešanica skupine za samopomoč, kavarne pod milim nebom, pivnice in debatnega krožka. Trata je bila njegova dnevna soba […] Nezapleteno družabno življenje, ki se je samo stekalo k njemu na dom, in nikdar nikakršnega izpolnjevanja administrativnih papirjev, ki bi mu uničilo jutra.« Nikakor noče več nazaj med štiri stene, iz svojega kokona, »ki ga ščiti bolje kot hiša«, niti ne občuti nostalgije za svojo družbeno identiteto in njene nesmiselnosti.
In nekaj od tega miru se morda prelije tudi v raznolike osebke okoli njega, nekaj se počasi premakne, nekaj, kar se jih dotakne prav v tisti praznini, samoti, ki se hranita iz razočaranj in obupa, tako osebnega kot občega. Pa čeprav bi se morda, kot je v mladosti ponavljal eden od likov, »ko pride do revolucije«, znašli na nasprotnih straneh barikad. Morda odgovarja isti potrebi, ki si jo ne glede na posamezne zgodbe ali prepričanja, vsi delijo, delimo, saj se dotakne, se kot neka možnost obregne tudi ob bralca. Niti misli, ki se pletejo v njihovih glavah, obrisi, ki jih slika vsako poglavje, se med levo in desno povežejo v podobo družbe, ki zbuja več kot le črnogledost – precej bolj nezaupanje in pri marsikom predvsem poraženost. Padec, ki ga s svojo izpovedjo nagovarja tudi Alex Bleach.
»Spomni se, Vernon, v rock glasbo smo vstopali, kakor vstopiš v katedralo.«
Vernonov novi prijatelj Charles se spominja nekdanjega razrednega sovraštva proletarcev, ki so prezirali buržoazijo, danes pa opazuje »uniformnost želje: sami navadni prostotržni reakcionarji«, ki si želijo le še biti podobni šefu. Sélim, ki s težkim srcem spremlja preobrazbo svoje spreobrnjene hčerke, komentarji njegovih akademskih levičarskih kolegov pa razkrivajo le »pokroviteljskost, utemeljeno z eksotičnostjo« na eni in izkoriščanje sekularnosti na drugi strani – v vsakem primeru pričakovanje, naj Arabec ostane pohleven. Scenarist Xavier, ki je imel vse, da bi lahko uspel, pravi spol, polt, poreklo, zdaj pa v njem gnije »grenkoba povprečneža«, kot ugotavlja Émilie, ki se tudi sama le pretvarja, da živi bogato življenje. Patrice, ki ga muči sram, da se je zmotil in se je namesto revolucije »zgodilo nekaj drugega. In če bi danes res napočila revolucija, bi se zgodila brez njega.« Laurent in Olga, brezdomca, ki vesta, da je vsaka milost, radost bežna, minljiva, in ju lahko zdaj zdaj spet deložirajo iz tokratnega zatočišča. Dopalet, čigar Bog je Kapital, o čigar ukazih se ne razpravlja. In mlajša generacija, pretepač Loïc, ki kljub svoji radikalnosti dobro povzema občutje tistih, ki se od politike ne nadejajo ničesar več: »Na desni so isti klovni kot na levi. […] Desna, leva, jebe se mu. Oboje je isti drek.« Ali Céleste, mlada tetoverka, ki podoben dvom izrazi drugače: »Če bi tisto, kar si ljudje dejansko želijo, lahko karkoli spremenilo v politiki, bi se to že zdavnaj razvedelo.« Živcira jo, da starci ves čas verjamejo v stvari, ki ne obstajajo več: »V njih je še vedno drobec maja 1968.«
Mnoge od likov bi res najraje poslali k terapevtu, a ob branju romana si včasih vendarle rečeš, da ne potrebujemo samo terapije, ampak tudi revolucijo.
Niti roman sam niti moj zapis o njem nista socio-politična analiza stanja francoske družbe, a velja poudariti, da so liki Virginie Despentes umeščeni v točno določeno sodobno francosko družbo, večkrat razočarano nad izvoljeno levico, a nejeverno do vseh, medtem ko opazuje nenehno povečevanje neenakosti in krhanje javnih institucij. To je čas, v katerem smo priča porastu priljubljenosti ekstremne desnice, a tudi počasni normalizaciji njene retorike in strategij. In, najpomembneje, to je svet, ki mu vladajo individualnost, potrošništvo, že, a še bolj tista konkurenčnost, ki pozablja na vse ostalo. Roman mozaično predstavlja tiste, ki so nasrkali ali se umaknili, kakor tudi takšne, ki sistem predstavljajo, izkoriščajo in od njega živijo. Kje drugje, seveda, kakor »v tem usekanem mestu«, »kozmopolitskem Parizu z začetka tretjega tisočletja«, o katerem bodo nekoč razmišljali »kot o ponorelem Babilonu in le stežka si bodo predstavljali, da je toliko različnim ljudem uspelo živeti skupaj v čisto pravem miru«.
Nihče v romanu ni popoln, daleč od tega, razbrazdani so vsak s svojimi frustracijami, travmami, pa včasih celo idiotizmi. Kdor se nam približa, nas kdaj drugič zmoti, kdor nas moti, se nam potem slučajno približa. Linije, ki se rišejo med njimi, včasih presenetijo ali najdejo mesto v zgodbi, ki jih likom ne bi pripisali. V vsakem je razpoka, skozi katero posije luč, kakor poje Leonard Cohen, kar je tudi moto romana. Mnoge od likov bi res najraje poslali k terapevtu, a ob branju romana si včasih vendarle rečeš, da ne potrebujemo samo terapije, ampak tudi revolucijo, kot pravijo internetni memi. Predvsem pa potrebujemo ljudi, (svojo) skupnost. Morda celo tisti učinek katedrale, o katerem govori Bleach in ki ga po svoje poustvarja Vernon s svojim miksanjem, prostrani zvok »v vojni proti mlačnosti«.
Tleči gnev in utopičnost sta ključni, pa čeprav subtilni, potolčeni in zaspani, razpoloženjski sestavini trilogije.
Virginie Despentes je ta roman napisala pred vstajo rumenih jopičev in zadnjimi nemiri po policijskem nasilju, na katera je vlada odgovorila z dokajšno represijo, in seveda precej pred letošnjo pomladjo, ko so študentje po zgledu ameriških univerz zasedli tako elitni Sciences Po kot Sorbono v solidarnosti do palestinskega boja, ki je, podobno, pri večini političnih predstavnikov in medijev naletela na popolno nerazumevanje. Pred tistimi trenutki torej, ko je jeza prekarcev, proletarcev, mladih … izgubila svojo pasivnost in se je v nekaterih zagotovo zbudila iskrica revolucionarnosti, ki je od maja 1968 vse bolj bledela. Morda ga je zato nenavadno brati, med njegovim pesimizmom ob današnjem in jutrišnjem svetu ter optimizmom zgolj začasnega olajšanja v omejeni skupnosti. Vendar sta ravno ta tleči gnev in utopičnost med drugim ključni, pa čeprav subtilni, potolčeni in zaspani, razpoloženjski sestavini trilogije. Njen razplet se bo še stopnjeval v tretjem, zaključnem delu serije, že postavljenem v čas po atentatih na satirični časopis Charlie Hebdo in koncertno dvorano Bataclan. Pripravite se, pot bo še strma in razgibana. In če je prehudo, poiščite kakega od komadov, ki jih poslušajo v romanih. Vernon, ali pa pač Virginie, ima res dober občutek za glasbo.
