Po vsesplošni (vsaj srednjeevropski) histeriji ob skandinavskih detektivkarjih (čeprav je treba priznati, da je večina, že od Danca Høega naprej, prav odličnih) si nisem mogla pomagati, da se ne bi postavila na stran tistih drugih, tistih, ki jih v rokah tujcev na metroju ne prepoznam ne po imenu ne po naslovnicah, vseh tistih, ki so kar malo zaobšli mojo pozornost in se po hitrem postopku sparkirali nekje v Cobissu (če so sploh dočakali svoj prevod v slovenščino) in morda v kakšni stari številki Bukle, da bi jih lahko našli le tisti, ki bi jih kdaj hoteli najti. Potem sem naenkrat ugotovila, kako dobri so ti danski in norveški nedetektivkarji. In kako drugačni. In da jih tudi v slovenščini obstaja kar nekaj (za kar gre zahvala prevajalcem Darku Čudnu, Jani Kocjan in Mariji Zlatnar Moe). Vsaj nekaj najboljših imamo tudi pri nas. Zato pa vabljeni na sever, kjer se tudi zunaj krimi okvirjev dogaja res dobra literatura, kjer se tudi piscem cedita med in mleko (ob vseh štipendijah, ki so jim na voljo, da bi – pozor! – lahko pisali, kar želijo, in ne samo, kar bo nujno komercialno uspešno in organizacijah kot je NORLA /norwegian literature abroad/ – vladni fond, ki je v zadnjih tridesetih letih subvencioniral kakšnih 4000 prevodov izvirnega norveškega leposlovja v več kot 60 tujih jezikov) na nekaj obrokov surove, temne, melanholične, toda ne defetistične (!), ampak s črnim humorjem (prav nič podobnim grotesknim komentarjem modernega sveta srednjeevropskih avtorjev) prebičane literature.
Pasjeglavec (baje da danskega Johna Irvinga) Mortena Ramslanda (1971) je odlično zasnovana burkasta tragedija, saga, polna smeha ob temah, kot so koncentracijska taborišča, zlorabe otrok, alkoholizem in posilstvo. Človek se ne počuti krivega, da se ob teh težavnih rečeh nasmehne in vzljubi družino Eriksson, ki jo ravno te stvari povežejo v toplo skupnost. Dobro zasnovano in končno občutek, da vsaka beseda stoji na svojem mestu.
Vse ostaja v družini tudi v romanu Submarino (Jonas T. Bengtsson – 1976 , še vedno nepreveden. Berete lahko v drugih jezikih, čakate na prevod ali si ogledate film), zgodbi bratov, ki končata v peklu kopenhagenskega undergounda. Vse, kar ponuja sodobna danska literatura, lahko najdete v tem Fight Clubu – čistka človeške narave, socrealizem z izčiščeno poetiko, mračnost, da večje ni, vse pa brez banalnosti in vulgarnosti. Za močne karakterje. Čakamo!
Bravo Darku Čudnu tudi za prvi in edini prevod starega mačkona Klausa Rifbjerga (1931), ki v kratki Sliki naredi tako genialen portret meščanske družine, da ga človek ne pozabi. Spreten humor, spretna pisava brez vsakršnih predsodkov in, spet, na vse ventile odprta zaznava.
Spet vsakdanjost, družina, spet bratje in še ena tragikomična družinska kronika v stilu Ramslanda, toda z nekoliko tradicionalnejšim pripovedovanjem – (baje da norveški John Irving) Lars Saabye Christensen (1953) je eden najboljših in tudi mi smo bili februarja po dvajsetih letih od nastanka požegnani z njegovim kultnim romanom Beatli (ki nas bo potolažil, dokler ne dobimo še romana Polbrata).
In potem stara znanca z Norveške: Per Petterson in Jon Fosse.
Petterson (1952) za vse melanholične zaljubljence v skandinavsko pokrajino in tiste, ki so vajeni dobrega pisanja in se ne zadovoljijo z nič manj kot odličnim. V Sibirijo (1996) in Konje krast (2003)staizjemno spisani, mestoma poetični knjigi za počasen, toda izjemen bralski užitek z jezikom, ki bi težko bolje obvladoval čustene premike v fabuli. Tudi za tiste, ki se bojijo debelih knjig.
Aplavz pa tudi za Jano Kocjan, ki je iz nynorska, redkejše izmed dveh oblik norveščine, prepeljala netradicionalne pripovedovalske zamahe eksperimentalnega pisatelja in avtorja Melanholije I. (1995). Ne pozabimo, da je njegovo ime v prvih vrstah velikih norveških piscev, in se zavedajmo, da je njegov stil v evropskem kontekstu nezgrešljiv. Ritem eksperimentalne proze in lirizirana ponavljanja ustvarjajo viharje znotraj presenetljivo močnih zgodb, v katerih so melanholija, bolečina ali pa nepripovednost zgolj navidezne. Fosse (1959) bo terjal več pozornost, potrpežljivosti in moči, v zameno pa nam bo v Melanholiji ponudil dobro porcijo razburljivosti in mazohističnega užitka ob neužitkarskem čtivu.
Za olajšanje duše naj sledi naiven Erland Loe (1969). O normalnih ljudeh, ki se jim dogajajo normalne stvari. Enostavno. Zelo resnično. Na nenavadne načine. Super.
In če sem na začetku omenila severnjaška med in mleko in če je kdo ob tem močno stisnil zobe in pesti – brez skrbi. Vemo, da lahko zatiralni in represivni družbeno-politični sistemi pri pisateljih izzovejo močan odpor, toda z deželami, kjer se cedita med in mleko ni nič drugače. Tudi to, da države tako lepo poskrbijo za vse, željne umetniškega izražanja, ne prežene kritike. Vedno se kaj najde. Kako je živeti v deželi blaginje, je ponavljajoča se tema danskih in norveških avtorjev.
Za potrditev tega lahko svojo severnjaško literarno izkušnjo zacementiramo z Matiasom Faldbakknom (1973), ki je spisal grozno knjigo, Biblijo skandinavske mizantropije. Poseben paket seksa, nasilja, drog, anarhije in drugega hudega v trojni dozi: The Cocka Hola Company, Macht und Rebel in Unfun ali literarni škandal brez vesti in s čudnimi vrednotami.
Kot zadnji udarec si zadamo še spremljanje psiho norveške družine s perspektive psihično bolnega sina v romanu Reber Carla Froda Tillerja (1970) – da bi dober občutek trajal dlje. Še eno močno branje, ob katerem se je morala prevajalka Jana Kocjan spet zabavati, nas pa bo butnila še ena groza grdih skandinavskih okoliščin, ki pogubljajo svoje ljudi.
Tako. Nič jokcanja. Vikingi pišejo tako, kot je treba. S pisanjem ubijajo. Umirajoči pa – kot bi ob tem neizmerno uživali.
Omenjena dela v prevodu:
Morten Ramsland: Pasjeglavec. MK, 2009. Iz danščine: Darko Čuden.
Klaus Rifbjerg: Slika. Modrijan, 2008. Iz danščine: Darko Čuden.
Lars Saabye Christensen: Beatli. MK, 2014. Iz norveščine: Darko Čuden.
Per Petterson: V Sibirijo. Litera, 2013. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.
Per Petterson: Konje krast. Litera, 2008. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.
Jon Fosse: Melanholija I. Litera, 2011. Iz norveščine: Jana Kocjan.
Erland Loe: Naiven. Super. Modrijan, 2013. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.
Matias Faldbakken: Skandinavska mizantropija. Didakta, 2010–2011. Iz norveščine: Darko Čuden.
Carl Frode Tiller: Reber. Modrijan, 2012. Iz norveščine: Jana Kocjan.
