»Vse moje krščanstvo bi se zrušilo, če bi ga meril po ljudeh«

O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954.

Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje.

V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.«

Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštvo.«

Zadnjim letom preteklega tisočletja je pisec posvetil delo Pod vrhom tisočletja (2009), v katerem piše o zadnjih štirih letih tega obdobja.

Lani, leto po 100. obletnici Rebulovega rojstva, pa so se Slovenska matica in Rebulove potomke odločile objaviti pisateljeve dnevniške zapiske iz povojnega časa. V primerjavi z ostalimi deli nosi knjiga, letos izdana pri Slovenski matici, morda celo banalen naslov: Dnevniški zapiski (1948–1954). Kot lahko izvemo iz kar treh spremnih besed, ki so jih delu pripisali frančiškan in teolog dr. Edvard Kovač, dolgoletni predsednik Slovenske matice dr. Milček Komelj in Rebulov zet Igor Tuta, je pisatelj začel pisati dnevnik, da bi se uril v slovenskem knjižnem jeziku. Kot je znano, je večina njegove izobrazbe zaradi fašizma potekala v italijanščini, po končanem obveznem šolanju se je Rebula izobraževal najprej na goriškem, potem pa še na videmskem semenišču.

Zaradi še vedno močne navezanosti na Dantejev jezik bomo lahko v njegovih dnevnikih iz tega časa našli marsikateri pasus v italijanščini, poleg nje pa tudi francoščino, latinščino in staro grščino. Slednjima se je v času nastajanja obravnavanih zapisov avtor posvečal kot dodiplomski študent klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Za klasično kulturo sta ga v času goriškega in videmskega študija navdušila profesorja Jožko Bratuž (brat dirigenta Lojzeta Bratuža) in Giovanni Zanier.

Ker v besedilu opisuje kraje in ljudi, ki utegnejo biti večini bralcev in bralk neznani, je prepis opremljen s precej opombami, ki pa tekočega branja ne ovirajo. Izvirno je Rebula dnevnike ročno pisal v zvezke manjšega formata. Njihovo vsebino je v elektronski format pretipkala hči Tanja. Ob koncu knjige s sklepno besedo tudi zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k izidu očetovega dela.

Obravnavani čas ni samo obdobje Rebulovega študija, iskanja zaposlitve na slovenskih šolah v Trstu in začetka pritiskov jugoslovanske tajne službe nanj, ampak in predvsem tudi obdobje, ko je avtor v Ljubljani spoznal štiri leta mlajšo tedanjo študentko slovenščine in primerjalne književnosti Zoro Tavčar (1928–2025) iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je kasneje postala njegova soproga. Ravno njej in trenutkom, ki jih je Rebula preživel z njo, so namenjeni najtenkočutnejši zapisi v delu.

Zanimivo je, da tedanje javno in politično dogajanje v pisateljevih zapisih skoraj ne najde mesta, kakršnega bo v naslednjih dnevnikih iz sedemdesetih in osemdesetih. Resolucija Informbiroja, ki je spremenila usodo ne samo tedanje Jugoslavije, ampak tudi močno vplivala na odnose med komunisti na Tržaškem, je na dan, ko se je zgodila, komaj omenjena. Prav tako Rebula prihodu Italije v Trst šest let kasneje namenja le nekaj besed.

Najgosteje je v knjigi obravnavano obdobje prvih dveh let, in sicer do avtorjeve diplome, nato se dnevniški zapiski močno razredčijo. Skozi celotno besedilo preseva avtorjevo iskanje smisla in lepote. Nekajkrat namreč namigne na možnost samomora, ki jo kmalu opusti, ne le zaradi lepote in ljubezni, ki ju je deležen na tem svetu, ampak tudi zaradi svoje globoke navezanosti na krščanstvo, ki jo je kriza iz obdobja med letoma 1951 in 1961 še dodatno poglobila in utrdila.

»Predkrizni« Rebula o svojem odnosu do vere namreč zapiše, da bi se vse njegovo krščanstvo zrušilo, če bi ga meril po ljudeh, glede iskanja lastnega izraznega sloga pa pravi: »Dokler me bo mučilo vprašanje stila, bo to pomenilo, da še nisem prebolel svoje otroške pisateljske bolezni. Najti stil je samo forma, vi katero se ulije vsebina.«

Prelomno leto za Rebulo je bilo gotovo 1951. Avgusta je z Zoro Tavčar v Loki pri Zidanem Mostu stopil v zakonski stan, še prej – natančneje v začetku leta – pa je pisca za dan ali dva zadržala jugoslovanska tajna služba UDBA in ga hotela prisiliti k sodelovanju. Tedaj je pisatelj začel postajati sumničav glede ljudi, ki so ga obkrožali, pot v iskanju resnice pa ga je tedaj vodila celo v Rim. Svoje izkušnje iz tega časa je Rebula nato opisal tudi v svojem najdaljšem romanu V Sibilinem vetru.

Od ljudi, s katerimi se je Rebula v tistem času srečeval, je največ pozornosti namenjene tako njegovim družinskim članom (materi in bratoma), še posebej Niniju, ki je s trebuhom za kruhom odšel v Avstralijo in po katerem je posnet tudi Sandro Kandor v romanu Senčni ples. Izmed tistih, ki so nato postali njegovi življenjski prijatelji, zagotovo izstopa arheolog Stane Gabrovec, med Tržačani pa tedaj prav tako začetniški pisatelj Boris Pahor, ki je leta 1948 izdal prvenec Moj tržaški naslov.

Iz dnevnikov izvemo še, da je Rebula tedaj za Primorski dnevnik pisal povest v nadaljevanjih Srečanje s Pennadorom (o Scipiu Slataperju), prevajal Angela Vivanteja ter da je sodeloval z literarnima revijama Naši razgledi in Novi svet (prejšnja in tudi kasnejša Sodobnost). Literarno pa so mu tedaj prirasli k srcu ruski realisti, predvsem Dostojevski.

Rebulove dnevniške zapise, v katerih je objavljen tudi manjši izsek iz tedanje korespondence med njim in Zoro Tavčar in ki prinašajo veliko več od tega, kar je bilo v tej kratki predstavitvi zapisano, so doslej predstavili v Trstu in Ljubljani. Ob tem je najstarejša Rebulova hči namignila, da družina ne izključuje možnosti objave tudi zajetnejše korespondence med tedanjima zaročencema.