Če Wikipedia, tovarišica nevednih, ne laže, predmet tega besedila – Mladen Dolar – na današnji dan praznuje dvainšestdeseti rojstni dan. Čeprav se za dobrega razsvetljenca ne spodobi, da bi poveličeval moč nenavadnih naključij, moram priznati, da me je novica razveselila in me za nekaj trenutkov opremila s prijetnim, a bržkone lažnim občutkom, da v vesolju vlada red in da so stvari in dogodki v njem obdarjeni z nekim posebnim smislom. Iskrene čestitke torej, Mladen Dolar, vse najboljše in na mnoga leta! Zdaj pa k stvari sami.
Konec minulega leta je Cankarjeva založba v zbirki Čas misli izdala Dolarjevo čitanko, ki nosi naslov enega izmed njegovih najslavnejših tekstov, Strel sredi koncerta. Založba, ki je pred tem že izdala Žižkovo berilo, se je odločila, da ni Žižka brez Dolarja, Peter Klepec je napravil izbor, napisal spremno besedo in klasika je bila rojena. Kdor bi rad imel Dolarja vselej pri roki, je s Strelom sredi koncerta dobil ličen in ekonomičen sveženj besedil, ki pridejo prav za študijske namene, kot intelektualno razvedrilo pa tudi kot opomnik, da ima slovenska pamet tudi v teh mračnih časih še nekaj dostojanstva.
Izdaja Dolarjevega berila je bila za slovenski intelektualni prostor osrečujoč dogodek tudi zato, ker je s sabo prinesla spremljevalni program. V času, ko je medijska pokrajina polna trpinčenja logične argumentacije in slovenskega jezika, je bil porast intervjujev z Mladenom Dolarjem več kot dobrodošel in čeprav nisem velika ljubiteljica zamisli, da se ima narod pravico ponašati s pametjo svojih državljanov, sem jih prebirala z veseljem, da je tudi ta človek moj sodržavljan.
Dolarjev intelektualni milje, tako imenovana ljubljanska šola psihoanalize, ki je izrasla iz revije Problemi in je križala strukturalizem ter poststrukturalizem z nemško klasično filozofijo, je ena izmed rekih slovenskih intelektualnih niš, ki je doživela resen preboj. Žižek jo je uspešno izvozil v tujino, na domači Filozofski fakulteti pa je vzgojila več generacij privržencev. V eno izmed njih sodi tudi Peter Klepec, delovna sila Dolarjeve čitanke. Njegova spremna beseda je odprto ljubezensko pismo navdihujočemu predavatelju in briljantnemu piscu, ki slavi vse, kar je pri Dolarju smiselno slaviti, od argumentacijske doslednosti do sijajnega sloga. Vendar se zdi, da je šel Klepec nekje nekoliko predaleč – slavi namreč tudi to, da je Dolarjeva filozofija vsakomur dostopna, da najbolj zapletene stvari razloži na način, ki ga lahko razumejo tudi neposvečeni. Seveda je res, da Dolar ne komplicira bolj kot bi bilo nujno potrebno, vendar pa je varno opozoriti, da se bo lahko bralec, ki nikdar ni govoril v Lacanovem jeziku, na straneh te filozofije mestoma počutil izgubljenega. Dolarjeva filozofija ima svoj lokus, po katerem se sprehaja z veliko lahkotnostjo, in verjamem, da se s to isto lahkotnostjo po njem sprehaja tudi Peter Klepec, vendar je kljub temu zelo specifično branje, ki ima rado šolanega bralca.
Osrednja tema večine zbranih esejev in, kot piše Klepec, večine Dolarjevega opusa na sploh, je kontingenca, ki postane nujnost. Strel sredi koncerta, kot pravi Dolar, vdor nepredvidljivega, kot pravi Klepec. Dolar se v svojem delu sprašuje »kako kontingentno srečanje vzpostavi neko novo razsežnost in kako se vse potem strukturira okoli tega preostanka-presežka«. Zanimajo ga zlomi, prelomi, robovi, rezi, luknje, vrzeli. Z različnih zornih kotov, v različnih kontekstih. Za potrebe tega besedila si bom iz pestrega repertoarja izposodila najbolj profanega in upala, da mi izbor upravičite z razlogom, da se zdi najbolj priročen za današnjo rabo. Gre za prelom, ki mu ljubkovalno rečemo slovenska kultura. V eseju Slovenska nacionalna identiteta in kultura – navodila za uporabo Dolar piše:
»Če se zdaj za nazaj vzpostavlja galerija velikih slovenskih mož, pogumnih borcev za slovensko identiteto (Trubar, Linhart, Prešeren, Cankar, Kosovel itd.), potem jim je vsem skupno samo to, da so vsak ob svojem času radikalno pretrgali s tem, kar je tedaj veljalo za slovensko identiteto. […] Pri čemer se izkaže, da kultura nikoli ni bila preprosto branik slovenske nacionalne identitete, kot se glasi stalni topos, temveč da je bila tudi njen stalni sprevračevalec; da jo je lahko branila in ohranjala samo tako, da jo je nenehno sprevračala in postavljala pod vprašaj.«
V časih, ki vabijo k enoumju, pravi Dolar, se je koristno spomniti, da včasih storimo bolje in dosežemo več, kadar vabilo odklonimo.
Ker Dolar nikdar ni hotel biti avtor, večino svojih del je tako objavil nepodpisanih in rad poudarja, da pravzaprav ni važno, kdo govori, se zdi skoraj sporno prispevek o njem, ki se je že začel z njim osebno, z njim osebno tudi zaključiti. Pa vendar. Če tudi ni važno, kdo govori, je nemara važno, o čem pripoveduje in kako dober pripovedovalec je. Če imate radi teoretsko psihoanalizo, vas bo zanimalo, kaj ima povedati, če pa je ne marate ali vas ne zanima pretirano, še vedno lahko uživate v pripovedi. Ker je, četudi je nekaj tekstov prevedenih, Dolarjeva filozofija darilo slovenskemu jeziku, filozof širokega nasmeha pa darilo slovenskemu intelektualnemu prostoru.
