»Nikoli in nikdar ne bo ‘svet rešen’, ker do njega konca bodo vladale sestre – zverine Neumnost, Zloba, Zavist. Vladar sveta bo vedno le tisti, ki jih zna vpreči v svoj triumfatorski voz,« je stoletje tega spoznal Hinko Smrekar. Opus duhovitega, drznega in ostrega likovnega velemojstra, okrog katerega se zadnja leta zgrinja vse več oboževalcev, zdaj dopolnjuje dobrodošla noviteta – ne le reprodukcije umetnin, z monografijo Poznal sem tokove sveta v roke končno dobivamo zlasti njegove zbrane zapise. Tudi ob njih se obenem smejemo in jočemo.
V vrtincih neusahljivih razprtij
»Lahko se pohvalim s svojim dosedanjim delom in s pričevanjem onih redkih podjetnikov, ki so moje reklamne osnutke uporabljali, da sem vselej dosegel zaželeni uspeh, to je: neizbrisen sugestivni vtis. Dokazala je to tudi blagajna, in ta ali oni podjetnik in trgovec se mi je še posebej zahvalil za dobro delo,« se je leta 1936 v dnevniku Jutro oglaševal Hinko Smrekar, moderni umetnik na tržišču. Med nas ga je spet pripeljal ddr. Damir Globočnik iz Gorenjskega muzeja, doktor tako zgodovine kakor umetnostne zgodovine, ki nam v vsebinsko vznemirljivih in oblikovno privlačnih monografijah približuje pomembna poglavja naše minulosti – v kateri žal vse prepogosto prepoznamo zdajšnjost. V četrt stoletja je Globočnik osvetlil že marsikaj: mnoge karikature domačih veljakov, likovne upodobitve Prešerna, satirične liste, zakulisje dolge vrste spomenikov, pred nekaj dnevi je iz tiskarne prišla V kraljestvu fotografije: prvi fotografski klubi na Slovenskem, 1889–1950 … V več monografijah bralca popelje v vrtince neusahljivih razprtij med liberalci in klerikalci. Zaostrile so se ob aferah, denimo ob sleparski Vodiški Johanci, razvpiti po spektakularnih uprizoritvah »čudežnih« videnj, dokler je niso leta 1913 razkrinkali, ali pa sočasni »aferi Theimer«, v katero so se zapletli dunajska publicistka Kamila Theimer, politik in duhovnik dr. Janez Evangelist Krek, liberalni Slovenski narod in katoliški Slovenec, vrstile so se obtožbe, podtikanja, teorije zarote, tožbe … ne boj, mesarsko klanje! Ognjeviti protagonistki škandala so se naposled odpovedali še liberalci, Krek je politično preživel, a mu je nekaj let zatem odpovedalo srce. So pa zato vse viharje srečno prestale slovenske razprtije. Neumrljive.
Od brenčeče satire do slepote, beračenja, hiralnice
Zelo zanimivo, nenavadno postavo v naši zgodovini Globočnik iz krempljev pozabe trga tudi z drugo letošnjo monografijo, prav tako izdano pri Buči, z Alešovčevim Brencljem, posvečenim satiričnemu listu Brencelj v lažnjivi obleki, ki ga je po Levstikovih zamislih leta 1869, »nekako v senci velikega narodnega prebujenja Slovencev, ki sta ga prinesla čitalniško in taborsko gibanje«, začel izdajati Jakob Alešovec (1842–1901). Pisatelj, dramatik, časnikar in satirik iz Ljubljane je sprva pisal v nemščini, s krstno objavo, potopisom Ein Besuch der Grotte bei St. Kanzian in Istrien (1963), je bralcem predstavil Škocjanske jame, njegove tri ljudske igre so uprizorili v nemških gledališčih v Ljubljani, v eni je glavno vlogo igral kar sam, v nemščini je napisal tudi romana Ein Held der Sternallee (Junak v parku Zvezda) in Laibacher Mysterien (Ljubljanske skrivnosti), nakar se je iz Aleschouza prek Alešovza naposled iztrgal Alešovec. »Alešovec je bil do sedemdesetih let na glasu nemškutarja in nemškega vohuna; v srcu to ni bil, a materialne neprilike so ga gnale v službe in službice, kjer se ni razvijala narodnost,« je zapisal Fran Ilešič. Nekateri, zlasti Miroslav Vilhar, so Alešovca spodbujali, naj piše v slovenščini. Začel je sodelovati s celovškim Slovencem ter Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, nizati knjige in knjižice, prirejal je ljudske igre, slovenil burke, komične operete …
Za njegovo najboljše delo velja duhovita avtobiografija Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina. Na Bleiweisovo prošnjo je prevzel urejanje nemško pisanega političnega lista Triglav in postal tudi njegov lastnik, a za kratek čas, saj ga je zaradi finančnega neuspeha ukinil in se raje posvetil Brenclju, kjer je bil vse v enem: lastnik, izdajatelj, urednik, pisec večine besedil, tudi priložnostnih pesmic … Karikature so sprva prispevali dunajski umetniki, zatem pa študent bogoslovja Franc Zorec – in tako so, zanimivo, v satiri, ki je že po svoji naravi svobodoljubna ter najraje zbada nezmotljive avtoritete in okostenele dogme, ledino orali na konservativnem polu. Glavna tarča Brenclja so bili najmočnejši in najnevarnejši v deželi, Nemci in nemškutarji, o katerih je satirik lahko povedal marsikaj, česar politični komentator ni mogel, ni smel. Najbolj redno in neutrudno je Alešovec smešil botanika in arheologa Dragotina Dežmana – Karla Deschmanna, kustosa Deželnega muzeja, današnjega Narodnega muzeja, ki so ga leta 1861 v rodni Idriji izvolili v kranjski deželni, od tam pa je nadaljeval pot še v dunajski državni zbor. Nakar se je iz zelo zavednega, bojevitega liberalnega Slovenca spreobrnil v »der deutsche Krainer«, nemškega Kranjca, kakor so ga oklicali. Četudi njegov obrat ni bil povezan s čutom pripadnosti nemštvu, marveč z odmikom od konservativnega domačega tabora, z nazorskimi in političnimi vzgibi, kakor pojasnjuje Globočnik, se je na narodnega odpadnika usulo. Janez Trdina ga je imel za »najgnusnejšega izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njenega črnega izdajalca in morilca, pravega naslednika Jude Iškarijota«. Najpogosteje so ob Dežmanu omenjali »proklete grablje«, tudi na karikaturah v Brenclju so vedno ob njem. Pred spreobrnjenjem je namreč v Bleiweisovem Koledarčku slovenskem za leto 1855 objavil prepesnitev koroške anekdote o domišljavem Anžetu, ki po opravljeni maturi viha nos nad slovenščino, se pretvarja, da je ne zna več. Govori samo polomljeno nemščino in za vsako stvar sprašuje, kako se ji reče po slovensko. Ko pa po nesreči stopi na grablje in ga te lopnejo po ustih, se spozabi in pristno slovensko zakolni: »Proklete grablje!« In tako je to orodje postalo razpoznavni znak renegatstva in nemškutarstva na Kranjskem – v svetu satire pa tudi Dežmanov grb, s katerim so odpadnika zbadali, kadar so le mogli, mu z grabljami celo mahali med njegovimi javnimi nastopi.
Še veliko tovrstnih zanimivosti, vpetih v okvir nemirne dobe, je v Globočnikovi monografiji, spet polni kratkočasnih ilustracij (oblikoval Žiga Valetič, Grafični atelje Zenit). Beremo tudi zbadljive verze in gledamo groteskne karikature, na katerih domači veljaki nastopajo kot živali: Johann Pajk kot pajek, Vincec Kljun kot kljunač, France Lesjak kot lisjak … Tovrstno zbadanje ni minilo brez posledic, že v prvem letu izhajanja sta bila zaplenjena oba prva slovenska satirična lista, tako Brencelj kakor tržaški Juri s pušo, njuna urednika Jakob Alešovec in Gašper H. Martelanc pa sta se morala zagovarjati pred porotnim sodiščem. Takrat se je Alešovec izmazal, ni pa imel take sreče leta 1871, ko so ga na novem procesu obsodili na dva meseca zapora. Pa je tudi smolo znal izkoristiti. Veliko je pisal in po izpustitvi zaporniško izkušnjo sočno opisal še v Ričetu iz Žabjeka, kjer ječo duhovito predstavi kot gostilno: »Južnati in večerjati v tej hiši ni navada, ker gostilničar že dobro vé, da nihče ne jé druzega ko kruh. Če si lačen in bi rad kaj kuhanega jedel, naznaniš svojo željo strežaju, ki se imenuje nadzornik, ta gre in jo – pozabi. Boljši je s pijačo, te se ti ne manjka. Tam v kotu stoji lesen vrč; ako bi rad imel pive, žganja, celó šampanjca, vse je v onem vrču, kar nagneš ga in v usta ti teče – voda.«
Alešovec, ki so ga že v mladih letih pestile težave z vidom, je vse bolj in bolj slepel, kar je poleg denarnih težav – Slovenci so satirični list radi brali, plačevali pa niti ne – botrovalo ukinitvi Brenclja. Siromak Jakob, ki se ni več obnesel niti kot sourednik Slovenca, je zadnjih petnajst let je životaril v hudi bedi. Skoraj povsem slep in zanemarjen se je naglo postaral, opiraje se na palico je prosjačil naokrog, miloščino iskal pri premožnih someščanih in celo dijakih. »Žrtvoval je vse svoje duševne in fizične moči takratni klerikalni stranki. Ko pa je opešal, posebno ker ga je zapuščal vid, je zašel na cesto ter deloma po krivici drugih, deloma po krivdi svoje lastne bohemske nature potrjeval staro reklo, da je pisarija najbolj nehvaležen opravek na tem okroglem svetu,« so v Jutru zapisali četrt stoletja po njegovi smrti. Ta ga je odrešila leta 1901. V hiralnici.
Modri rojaki so zmajevali z glavo nad »izgubljenoj ekzistencoj«
Ne usahnil, marveč padel, neustrašno, kakor je vse življenje tudi zbadal, pa je genij, h kateremu se Globočnik vseskozi vrača. Z njim pa prav radi tudi bralci, gledalci. Hinko Smrekar zadnja leta doživlja pravo renesanso, zasluženo. Predlani smo si na nacionalni televiziji ogledali dokumentarni portret Henrikova svoboda, ki ga je po scenariju Cvetke Bevc režiral Primož Meško, v Narodni galeriji v Ljubljani so med oktobrom 2021 in februarjem 2022 na ogled postavili veliko dvodelno razstavo, največjo doslej, v spremni monografiji nas je skozi umetnikovo življenje in njegov opus pospremila avtorica razstave dr. Alenka Simončič, Smrekarja je v zgodovinski okvir postavil ddr. Igor Grdina, katalog je prinesel 1831 evidentiranih del … Pred osemdeseto obletnico umetnikove smrti smo v roke dobili tudi novi Globočnikovi knjigi: v prvi se je pregledno, tudi z mnogimi reprodukcijami in fotografijami, sprehodil skozi umetnikovo življenje in delo, v drugi pa se je skupaj z Žigo Valetičem posvetil Smrekarjevemu avtobiografskemu Črnovojniku, prav posebnemu, na Slovenskem pionirskemu »protostripu«. In zdaj je tu še nova monografija Poznal sem tokove sveta, prva zbirka Smrekarjevih zapisov, kar 85 jih je, ob njih pa še dvakrat toliko reprodukcij risb, slik, fotografij (oblikovala Barbara Bogataj Kokalj).
Samooklicani »excentric clown slovenskega naroda« je bil dejansko likovni enfant terrible, ki je obvladal najrazličnejše tehnike, obenem pa »tudi nadarjen, luciden, iskriv in samozavesten pripovedovalec, kritik in mislec«, ugotavlja Damir Globočnik. Na prvo mesto v knjigi je postavil umetnikovo avtobiografijo Dni mojih lepša polovica, njen edini, prvi del, v katerem je Smrekar leta 1927 zajel obdobje 1883–1903: »Rodil sem se v Kolodvorski ulici v Ljubljani – približno vis à vis sedanje gostilne pri Mikužu dne 13. julija 1883 malo pred polnočjo – po vseh pravilih sveta. Na vse grlo sem se zadrl, najbrž ko sem zagledal vso tisto revščino okrog sebe.« Usoda ima rada ironijo, včasih v mračnih tonih: rodil se je istega meseca kot Mussolini, dobra dva tedna pred italijanskim diktatorjem, čigar fašistični režim ga je 59 let zatem ubil.
V detinstvu se je vanj vtisnilo marsikaj, tudi črni humor Wilhelma Buscha, avtorja slovitega stripa Max und Moritz – pozneje sta ga prepesnila tako Svetlana Makarovič (Picko in Packo) kakor Ervin Fritz (Jošt in Jaka) –, in pa zlasti veličastne slike, ki se jih ni mogel nagledati v ljubljanskih cerkvah. Že pri dveh letih je »velikanski duševni pretres« doživel ob Langusovem Spremenjenju na gori. »Od tistega časa naprej so bila moja nebesa za dolgo vrsto let v frančiškanski cerkvi. Kadar koli smo prišli mimo, sem zagnal tak vrišč in cepetanje, da so se s smehom morali udati v mojo voljo. V cerkvi me je morala mati vzeti v naročje, da sem vse bolje videl. Dolgo, dolgo sem vse ogledoval, in ko me je naveličana mati vlekla ven, sem se upiral z vsemi močmi in na ves glas vpil: ‘Cak n’, se tu-le!’ In sem spet gledal in strmel in venomer brbljal svoj nerazumljivi žargon,« se je spominjal. »Od tam me je odtrgala le brahijalna sila. In še pozneje do danes – me vleče na moč – mistika tiste dupline.«
S sinom revnih kmečkih staršev so bili zadovoljni tako učitelji kakor mati, oče pa se je za njegovo šolo zanimal le toliko, da si je s spričevalom iz prvega razreda prižgal pipo. »Kakšno je človeško življenje, kaj hasni šola!« je leta pozneje vzkliknil še umetnik. »Skoro vsi sošolci, ki so bili takrat falotje prvega reda in niso znali računati do 50, danes računajo le s težkimi tisočaki in se vozarijo posmehljivo mimo mene – z avti.«
Na gimnaziji je sošolce kratkočasil s karikaturami učiteljev, po maturi, ki jo je opravil z odliko, študiral pravo, najprej v zoprnem Innsbrucku, zatem na Dunaju, a je bila potreba po risanju tako močna, da je zapil študijske knjige: »Končno me je zmagalo, zavrgel sem pravne študije in s tem zapustil ravno pot sijajne bodočnosti. Uboga majka! Ne le sebi, tudi tebi sem moral zagreniti življenje. Modri rojaki so zmajevali z glavo nad ‘izgubljenoj ekzistencoj’. (Tedanji častni naziv za vse slov. umetnike ne izvzemši I. Cankarja.) Dobri tovariši pa so me v odsotnosti častili s ‘faliranim juristom’.«
»Gospodarska kriza je huda, število avtomobilov pa se stalno množi. Čudo veliko!«
V risanju se je mojstril tudi v Münchnu. Redno se je vračal v Kranj, kamor se je leta 1904 preselila njegova družina. V tistem času se je pridružil rojakom, mladim umetnikom, ki so s hrvaškimi kolegi na Dunaju ustanovili umetniško društvo Vesna. Ko jim je založnik Lavoslav Schwentner ponudil oblikovanje naslovnice romana Gospa Judit, so medse povabili avtorja. »To so fantje! To je življenje!« je Ivan Cankar zatem pisal Zofki Kveder. »Stradajo kakor turški psi – pa še ne vedó ne tega! Delajo neprestano, sanjajo, študirajo in so sami sebe veseli! Med njimi je nekaj izvrstnih talentov: Birolla, Smrekar, Gaspari i. t. d. Tam sem se za par ur sam pomladil in najbolj vesel sem bil, ko sem videl, da so tudi oní dobili veliko od mene in da so mi hvaležni.« Na internem natečaju je za naslovnico Gospe Judit je izbral Smrekarjevo »močno-ženijalno« upodobitev junakinje, prepričala ga je z geometrično-ekspresionistično stilizacijo. Zatem sta še dolgo sodelovala, ob vseh knjigah, ki jih je Cankar izdal pri Schwentnerju, tudi pri pohujšljivi Krpanovi kobili.
V več besedilih, zbranih v novi monografiji, slikar pisatelja vzame v bran, družno sta se zoperstavljala zlaganosti, hinavščini, zaostalosti, malomeščanski omejenosti. O prijatelju pa zna povedati tudi kako kritično: »Domala vsak gostilniški pogovor s Cankarjem se je končal z izdatnim krokom. Zadnja leta je trajno telesno propadal, deloma – seve – tudi že duševno, vsaj po zmogljivosti. Alkohol ga ni več dolgo časa razvnemal, temveč so mu živci po hipni razdraženosti hitro popustili. Njegovi dovtipi se niso več sijajno iskrili, postal je v nasutem stanju čisto navaden, popadljiv, nadležen zbadljivec brez sijaja nekdanje duhovitosti. Le včasi je še kaka njegova zafrkancija kot meteor zažarela in ugasnila.« Spominja se, kako se je Cankar jezil, ker se mu nekajkrat ni hotel pridružiti v gostilni, za kar ni imel pravega veselja, pa tudi utapljal se je v delu. Je pa nekoč sodeloval pri peklenskem načrtu Cankarjeve zaročenke Milene Rohrmann: pisatelju sta nameravala pred nosom popiti vse vino, da bi ga zanj ostalo čim manj. »Priznati moram, da se je Milena junaško držala in svoj obupni načrt zelo odločno izvrševala. Rdeča kot mak in z izbuljenimi očmi je vlivala opojno tekočino vase, eks za eksom. Cankar je strmel in naročal liter za litrom. Iz usmiljenja, da bi dokazal Mileni nesmiselnost njene rešilne ideje, sem se žrtvoval še jaz in sem se natakal, kolikor je želodec prenesel. Jasno je, da smo bili le prekmalu vsi trije okrogli kot mavre, tako da nisem mogel več dognati, ne kdo se je prvi dvignil v višje sfere, ne kdo je odnesel palmo v meri uničene pijače.«
Cankar nam je povedal prav dovolj, nič bistveno novega ne bi mogel dodati, pa četudi bi živel še leta in leta, ocenjuje Smrekar: »Kakorkoli že, umrl je, mrtev je, sam sebi je dobro storil. Zares čiste sreče menda ni bil nikoli v svojem življenju deležen. Pravijo, da je rad umrl.« Poznal je prijateljeve odlike in šibkosti: »Mašinerija je sicer do zadnjega točno kvalitetno delovala, stroji pa so bili hudo zamazani, zažlindrani, glavni motor srca pa je že vsled tovarniške napake v materialu in še bolj vsled neekonomične prehude izrabe postal usodno defekten.« Potrdil je diagnozo Cankarjevega zdravnika in pisateljskega kolega Lojza Kraigherja, vendar obenem še sam postavil diagnozo – vsem, ki se naslajajo nad šibkostmi velikih ljudi: »Pribijem pa, da oni ‘inteligenti’, ki ne ločijo živčnih kompleksov od duševnih in zlorabljajo dr. Kraigherjevo besedo o Cankarjevem kompleksu telesne manjvrednosti, podzavestno ali celo zavestno čutijo svojo duševno manjvrednost in se ravno zaradi te s sadistično naslado zagrizujejo v Cankarjev kadaver in dosledno gotovo tudi v še žive duševne tvorce. Zvrhana mera lastnih skušenj in zgodovina me učita, da masa zavida umetnike in učenjake za njih socialno priznano jim višjo vrednost in se skuša za lastno manjvrednost maščevati nad njimi in njih delom s kakršnokoli nečedno besedo, s kakršnimkoli grdim dejanjem.«
Ob natečaju za Cankarjev spomenik na Vrhniki, ki so ga seveda spet pospremile polemike, je desetletje po pisateljevi smrti jedko pristavil, da bi se pokojnik hudoval tako nad pobudniki spomenika kakor nad kiparji, odobraval bi le odprtje Cankarjevega dobrodelnega doma. »Tak šunder – s spomenikom! Cankarjeva dela pa pač najpridneje uživa – knjižna uš v knjigarnah! Nikar še, da bi se kdo za las poboljšal iz njih!« Tudi enega svojih zadnjih zapisov je Smrekar novembra 1941 posvetil Cankarju, v njem pa zajedljivo portretiral mračno sodobnost, ob kateri so še pisateljeve vojne črtice Podobe iz sanj (1917) videti kot »lične podobice za nedolžne ubogljive otroke«. Ob tem Smrekar ni skrival antisemitizma, kakršen ni bil tuj niti Cankarju: »In kdo je vsemu temu kriv, da so vsi poblazneli, vso to čorbo so židje skuhali in vrelo razlili po širnem svetu. Židovstvo, židovski duh, židovska kri, požidena krščanska in pokrščena židovska kri – Mojzes, Ahasver, Talmud! Krvavo maščevanje za stoletno tlačenje in preganjanje, protistrup protistrupu židovstvo krščenega in nekrščenega!«
Ne po takšnem žolču, Hinko Smrekar upravičeno slovi po marsičem drugem: po prvih ilustracijah Levstikovega Martina Krpana in slovanskega taroka, upodobitvah narodopisnih motivov, karikiranju političnih razprtij, protivojnih in protikapitalističnih risbah, tudi erotičnih, samokarikaturah umetnika z dolgim, povešenim nosom, portretih, ilustracijah pravljic, kipih … Ni bil samo izjemno nadarjen, ampak tudi izobražen in razgledan. »Poučen je bil o vsem: od velikih svetovnih dogajanj do najmanjše domače uredbe glede cen na tržišču, od črne kronike domačih škandalčkov do velikih svetovnih procesov in korupcijskih afer,« se je spominjal pisatelj Vladimir Bartol. »In če si se pokazal kjer koli nepoučenega, te je kaj rad ljubeznivo žolčno nadrl. ‘Literat in vsak umetnik morata vedeti vse,’ je poudarjal. ‘Kako hočeš pisati sodobno novelo ali roman, če ne poznaš cene mleku ali najnovejše oslovske uredbe glede družinskih doklad.’«
O njem je bilo že veliko napisanega, tudi in sploh v zadnjem času: kot polnokrven lik nastopa v letos s kresnikom nagrajenem romanu Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), navdihnil je pesniško zbirko Marije Švajncer Zrcalo Hinka Smrekarja (Kulturni center Maribor, 2023), slikar, stripar in karikaturist Ciril Horjak – dr. Horowitz piše doktorsko disertacijo o njegovem delu … Da, Hinko Smrekar ostaja med nami. In marsikaj v knjigi Poznal sem tokove sveta zveni, kakor bi bilo napisano pred desetimi minutami, ne pred stoletjem. »Slovencem so že od nekdaj mrtvi umetniki ljubši nego živi. In jih mnogo bolj veseli drago plačano prenašanje trhlih kosti nego pulziranje žive krvi,« je pisal leta 1927. »Gospodarska kriza je huda, število avtomobilov pa se stalno množi. Čudo veliko!«
Preplet ostrine in humorja je bil neizbežen. »Satirik sem moral postati kot vsak idealist, ki je obdarjen s krepkim čustvom in močnim intelektom,« je odgovarjal v intervjuju ob 25-letnici umetniškega ustvarjanja. »Iz boja med resnico spoznavajočim intelektom in postulati človečanskega čustvovanja se rodi satira – tem hujše je, čim ostrejši je oče Intelekt in čim mehkejša je mati Čustvenost.« Z ostrim svinčnikom – in peresom – se je zameril marsikateremu častitljivemu predstavniku naše »duševne elite«, neprizanesljiv je bil do »idijotskega« impresionizma, podrobno je ugovarjal kritikam, češ da njegove ilustracije Martina Krpana niso v duhu pripovedke – »Res nisem utegnil Levstika citirati na špiritistično sejo.« –, v novo polemiko se je zapletel z utemeljevanjem, da fotografi niso »zaresni umetniki« …
Politično preganjanje v času prve svetovne vojne ga je zdelalo, zbolel je za špansko gripo, ki je zaradi premnogih skrbi ni mogel preležati, spet se je oglasila pljučna bolezen iz vojske in pa nevrastenija. Po letih životarjenja si je v Šiški, v Alešovčevi ulici – da, poimenovani prav po pokojnem kolegu satiriku –, zgradil skromno hiško in jo krstil za vilo Kurnik. S čimer se je spet ironično namuznil okolici – kdor s Celovške ceste nasproti Kina Šiške zavije v ulico, poimenovano po Hinku Smrekarju, ter se sprehodi po vzporedni Alešovčevi in soseščini, bo na več pročeljih opazil ponosne napise: vila Vera, vila Berta … Med njimi že dolgo ni več najmanjše. Vile Kurnik, v kateri je mojster odprl tudi zasebno šolo risanja in slikanja. Na Alešovčevi 38 zdaj stoji večja, sodobnejša hiša. O slavni zgodovini kraja je še pred nekaj leti z dotrajane ograje pričala majhna, zanemarjena, komaj berljiva tablica. Potem je še ta odpadla. »Včasih šolarji, raziskovalci, ljubitelji umetnosti in drugi pridejo sem, sprašujejo, kje je bila vila Kurnik,« pravi gospa, ki ureja domači vrt. »Kot vidite, smo tik pred postavitvijo nove ograje.« Ne, prav nič ne bi imeli proti zgledni spominski plošči, potrdi. Nasprotno, prikima, prav radi bi jo videli pred svojo hišo.
»Zahtevam, da me ustrelite!«
Smrekar je tam gostil ilegalne sestanke, skrival tako aktiviste kakor prepovedani tisk … Konec septembra 1942 je večerjal v Šiški, v gostilni bral Slovenski poročevalec in tudi Radio vestnik OF, ki ga je vzel s sabo. Blizu doma ga je prestregla italijanska patrulja, našla prepovedano glasilo, umetnika aretirala, premetala njegovo hišo … Okupator ga je še kako poznal. Smrekar je fašiste sovražil iz dna duše, jim pravil »polentarji«, jih neustrašno smešil. Zanj naj bi bila usodna karikatura, na ogled v izložbi galerije Obersnel, velika Mussolinijeva zadnjica, v katero po lestvi pleza ban Natlačen.
Postopek je bil bliskovit. Še preden mu je Gasparijeva žena v mrzlo ječo utegnila prinesti toplo obleko, so umetnika že odpeljali v Gramozno jamo in ga brez procesa ustrelili. Ko so ga zadnjič zasliševali, je rabljem rekel: »Izjavljam, da pod tako svinjskim režimom, kot je fašistični, nočem živeti. Zahtevam, da me ustrelite!«