AirBeletrina - Zbogom, Bowie
Refleksija 11. 1. 2016

Zbogom, Bowie

Umrl je David Bowie in čeprav do tega z ničemer nisem upravičena, žalujem.

So namreč ljudje, ki, ko umrejo, za sabo potegnejo še nekatere druge, bolj abstraktne, kompleksne in metafizične smrti. Z njimi vred namreč odmre košček zgodovine, obdobje, h kateremu so s svojim likom in delom prispevali, se odkruši, prah in pepel se vrneta v svoje izvorno stanje.

Kar je ostalo od dobrega starega dvajsetega stoletja, tako ali tako iz leta v leto bolj šibko brli. Ko pa bo izginil zadnji, ki bo zmogel nositi to izgorevajočo lanterno, bo vsega skupaj nepreklicno konec.

Jaz, osemindvajsetletna deklica iz Republike Slovenije, zagotovo ne vem, kdo je bil David Bowie. Če lahko ugibam, je bil verjetno velik narcis, deloholik in profesionalec, imel je izbran okus in silno izraznost, ki je celo tiste dele njegovega ustvarjanja, ki so bili očitno poceni, delala veličastne. Superstar. Odvisnik od pozornosti. Človek, ki se je dolgo pogajal s konceptom identitete, zamenjal par pričesk, estetskih in seksualnih usmeritev, a dolgo obdržal piškave zobe. In skoraj gotovo je bil eden tistih, ki sta ga strah pred samoto in strah pred smrtjo gnala v neskončno proizvajanje materiala, namenjenega javnosti. Eden tistih, ki so se hoteli rešiti v umetnost. Kdor si je danes ponovno ogledal njegov zadnji videospot, dodeljen komadu Lazarus, mora vedeti, o čem govorim.

Vem pa, kaj je bil David Bowie kot simbolna struktura. Bil je utelešenje tistega koncepta svobode, ki ga je pozno dvajseto stoletje oglaševalo do te mere, da je vsem začel že malo presedati, danes, ko je konservativizem v ponovnem vzponu, pa ugotavljamo, da smo se zanjo borili premalo odločno in da, čeprav smo se imeli za oprezne, sploh nismo ugotovili, da nam počasi kopni pred očmi. Bil je umetnost kot prostost. V času, ko je bilo to še spoštovanja vredno.

Moja intimna zgodovina bo vedno hranila staro, na mestih zavijajočo kaseto, družinski mixed-tape izbor za na pot iz dni, ko je bil avtoradio še institucija, na kateri sem pri petih letih prvič slišala Life on Mars in v hipu sklenila, da bo to zdaj moja najljubša pesem. Razumela nisem ničesar, niti besedilno, niti pojmovno, samo čutila sem, da je nekaj na tem, kar me bo spremljalo skozi leta. In res me je. In če bom kdaj mati, se bom zelo potrudila, da bo to kulturna dediščina, ki jo bom posredovala svojim otrokom.

Umrl je David Bowie in ko tako, povsem iracionalno, žalujem za njim, v resnici žalujem za časom, ki ga ne bo nikdar nazaj, za svojo osebno zgodovino in za zgodovino, ki se zame ne zmeni, čutim, kako brezbrižno je minevanje in kako majhen je človek, ki se je z njim prisiljen soočati. Celo, če je ta človek David Bowie.