»Od Stetina na Vzhodnem morju do Trsta na Jadranskem se je čez kontinent spustila železna zavesa.«
Winston Churchill, Fulton, Misuri, 5. marec 1946
Odkar vem, da je bila železna zavesa, izraz, ki ga včasih kdo ponudi, kadar poskuša razložiti, zakaj si je Winston Churchill zaslužil Nobelovo nagrado za književnost, izumljena v Misuriju, se počutim, kot da je na mojem bivanju, tako imenovanem srcu srca dežele, nekaj usodnega, ne da bi zares verjela v usodo. Zavem se, da živim zgolj nekaj deset milj od kraja, kjer so iznašli vzhodno Evropo, in čutiti je, kot bi nekaj zdrsnilo na svoje mesto. Kjer še nedavno tega ni bilo najti smisla, je zdaj videti vzročnost, čeprav zasukano. Nisem vedela, da moram priti sem, in vendar sem prišla, kamor sem morala priti. Enako čutim ko izvem, da je John Smith, ki sem ga spoznala kot blond fanta iz Pocahontas in v letih postkolonialnega zanosa razkrinkala kot zavojevalca (ki vselej tiči v vsakem raziskovalcu), poleg barbarov zahoda raziskoval tudi barbare vzhoda in nekaj časa preživel v tatarski ječi. Stvari sedajo na svoja mesta. Jasno postaja, zakaj so Jugoslovani in vzhodni Nemci oboževali Vinetouja.
Ker ga še nikoli nisem, iz interneta izpraskam Churchillov Fultonski govor in ga preberem. »Dame in gospodje,« je slišati v uvodnih odstavkih, »Združene države zdaj stojijo na vrhu svetovne moči. Za ameriško demokracijo je to odločujoč trenutek. Kajti s prednostjo in močjo je združena dih jemajoča odgovornost za prihodnost. Ko se ozirate okoli sebe, gotovo ne čutite zgolj občutka izpolnjene dolžnosti, temveč tudi tesnobo ob misli, da bi se spustili pod raven svojih dosežkov. Priložnost je tukaj in zdaj, jasna in sijoča za obe naši deželi. Zavrniti ali prezreti jo, se v strahu obrniti stran, bi nam nakopalo daljnosežno zamero zanamcev. Zbranost duha, vztrajnost namere in veličastna preprostost odločitve morata vladati in voditi vedenje angleško govorečih narodov tako v miru kot v vojni. Moramo se, in prepričan sem, da se bomo, izkazali vredne te zahtevne naloge.«
Čeprav me verjetno ne bi smela, me preseneti samoumevnost, s katero Churchill predaja svet kot posest, kot star, usihajoči oče sinu, kot levji kralj levjemu kralju v risanki, do obzorja, do koder seže pogled, vse to bo tvoje, ker je zdaj moje, in mene nekoč ne bo, rad pa bi videl, da bo tisti, ki me bo nasledil, tudi neke vrste jaz. Churchill razume tudi, da mora, kdor hoče vladati, vedno dajati vtis, da vlada zgolj zato, da bi vzdrževal mir in dobro, kar seveda pomeni, da mora obstajati nekdo, ki ta mir ogroža, zato mora nekaj odstavkov nižje v Churchillov govor pasti železna zavesa, ki bo jasno razmejila svet branilcev demokracije od sveta njenih sovražnikov. In svet nenadoma, čeprav ne prvič in zagotovo ne zadnjič, razpade na levo in desno polovico, ki ju ločuje jasna, debela črta, ki se razteza od Baltika do Jadrana. Kabala nas namreč uči, da so besede izrečene zato, da omesenijo. Desetletja kasneje bodo Kundera, Jančar in kar je še takih z ihto iskali način, da bi Zahod prepričali, da sodijo na drugo stran in da se jim je zgodila zgodovinska krivica ali tako rekoč ugrabitev. A Zahod ne bo poslušal. Nenazadnje jih je sam postavil tja.
Seveda v zvezi s Chirchillovim fultonskim govorom boli več stvari, morda najbolj očitno to, da jezik ni samo orožje upora ali odpora, kot so nas učili Brecht in partizanske učiteljice, ki so postale naše babice, temveč tudi elegantno orožje manipulacije, ki postaja nadvlada. A ko berem, me skoraj bolj od tega prizadene nasilje kartografije in neobčutljivost za podrobnosti, predvsem tiste, ki zadevajo področje obmejnih con ali kar meje same: borderlands, la frontera bi rekla Anzaldua. Železna zavesa je namreč debela dve besedi ali tiskano stran ali nekaj sekund časa, ki ga potrebuje fraza, da postane izrečena in slišati je, kot da na papirju predstavlja milimetrsko črto, zarisano na papir – a kaj vse skupaj pomeni za fizično in kulturno geografijo dreves, skalovja in ljudi, ki jo naseljujejo? Koliko kilometrov levo ali desno lahko greš, preden se Zahod spremeni v Vzhod? Kaj narediti s tistimi, v katerih se Zahod in Vzhod stapljata? To je – kaj narediti s samimi sabo?
A medtem ko Churchill govori, se zgolj nekaj deset milj zahodno v kansaški Topeki (tabla pred mestom naznanja laskavi naziv »psihiatrična prestolnica sveta«) sklepa nenavadno prijateljstvo, ki bo desetletja pozneje postalo snov Desplechinovega filma Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca: Jimmy, vojni veteran, ki se je iz Francije vrnil z lobanjsko poškodbo in nezanesljivim značajem, po navodilu svoje sestre išče psihiatrično pomoč, stroka pa (»psihiatrična prestolnica sveta« gor ali dol) sama ne zna presoditi, ali ima pred sabo norca ali »zgolj Indijanca« in si v pomanjkanju boljših rešitev omisli antropološko pomoč. V Topeko tako prispe György Dobó – madžarsko-nemško-romunski Jud iz Banata, ki se podpisuje kot George Devereux, se občasno dela Francoza in piše v angleščini. Devereux postane Jimmyjev psihoanalitik, a kot zapiše uvodu k študiji Jimmyjevega primera, postane tudi njegov prijatelj. Sredi Topeke se dva moža, ki jima je več kot ena kultura določila neuskladjiva pravila, po katerih bi se morala ravnati, ne da bi za to ponudila kakršnokoli nagrado, uzreta, kot bi se uzrla v ogledalu, in ogledata mejo, ki ob selitvi iz zemljevida v telo ustvarja rane, za katere je težko ugotoviti, kako – če sploh – bi jih bilo mogoče zaceliti. In razmerje med Jugoslovani in Vintoujem spet postaja jasno.
Nekateri med tistimi, ki jim je bilo toliko do tega, da bi Churchillu (in Titu in Stalinu in Svetu, kdorkoli že to je) dokazali, kako zapletena je njihova bivanjska situacija in kako neupravičeno jo je poenostavljati, saj če se obmejni prostor lahko s čim ponaša, je to vendarle raznolikost, so danes najtrdneje prepričani, da imamo svoje raznolikosti vrh glave in ne potrebujemo nobene več, predvsem pa ne take, ki bi ogrozila krščansko jedro Evrope. Nekateri med tistimi, ki jih je Churchill nagovoril kot branilce svetovne demokracije in miru, so resneje od tega vzeli njegovo pedantno umetnost kartografiranja in mejo z Vzhoda prestavili na Jug, kjer bo prisiljena ščititi privid civilizacije pred prividom barbarstva. Teksas, Nova Mehika, Kalifornija, Arizona in Kolorado medtem vztrajno ostajajo obmejni pasovi, kjer kulture ležijo druga na drugi, naložene v ljudeh, na kamnih, na vrhovih dreves. Spomnim se, kako Maja Haderlap v Angelu pozabe opisuje avstrijsko Koroško, kjer je vsa pokrajina izročena vojni in preoblikovana po njeni podobi, kjer je desetletja pozneje nemogoče iti skozi gozd, ne da bi gozd dajal na znanje, da vojna ne mine, samo potuhne se. Potem se spet spomnim, da živim v zvezni državi, kjer je bil pred dvainsedemdesetimi leti s Churchillovim fultonskim govorom svetu izročen še eden v vrsti trajnih prispevkov k navidezni jasnosti, ki nekoherentno resnico človeških življenj sili k temu, da bi se počutila krivo da je, kar je, in si mislim, da če sem prišla sem zato, da pišem, to pomeni, da mora vse, kar pišem, služiti dekonstrukciji zavese. Recimo, da je to neke vrste začetek.
