Nikoli nisem spadala med velike ljubiteljice kriminalk. Zbranih del Agathe Christie nikdar nisem znala na izust. Ko je Stieg Larsson postal velika reč, se nisem potrudila niti toliko, da bi šla v kino. Potem pa se je nekaj zgodilo. Punce so prevzele krmilo. In to punce, ki prisili kolektivnega spomina navkljub, niso hotele pisati o kakšnem travmiranem, pa vendar veličastnem belem moškem detektivu, marveč o samih sebi. Kot bi vsaj komu postalo jasno, da pod soncem ni ničesar bolj dolgočasnega, kot je utrjevanje stereotipov, ki so bili že v izhodišči slabo zamišljeni.
Ko je Ni je več Gillian Flynn postala uspešnica velikega formata in s tem na široko odprla vrata drugim prispevkom iz žanra domačijski noir, je na površje izplaval tudi njen prvenec, Ostrina, ki je v mnogo čem morebiti celo bolj ostroviden. Saj veste – majhno mesto, vsa njegova navidezna domačnost in ljubeznivost, prevelika bližina, ki sili v preveliko prikrivanje. Dobri ljudje, ki se do te mere silijo biti dobri, da je vse skupaj že malo sumljivo.
Ostrina je pripoved o mladi novinarki, ki jo službena dolžnost ne preveč zadovoljno ponese v rojstni kraj. To je – bogu za hrbtom. V tesno zvezano majhno skupnost, kjer si je komaj predstavljivo zamisliti, da bi lahko umrli dve majhni deklici in je še najlažje sklepati, da jih je gotovo potolkel kakšen tujec. Tako ljubezniva skupnost sama sebi namreč nikdar ne bi prizadejala česa tako okrutnega.
Razveseljujoče je opazovati predvsem to, kako so si Flynnova in njene žanrske sopotnice okvir uganke o umoru izposodile za to, da bi skozenj pripovedovale zgodbo o nečem veliko bolj splošnem, resničnem, pa tudi veliko bolj morečem. O odnosu, ki žensko z lovkami družine privezuje na kraljestvo malomeščanske zatohlosti.
Malomeščanstvo je imelo od nekdaj jasne predstave o tem, kakšne bi stvari morale biti in še posebej, kakšni bi morali biti ljudje. Nihče se namreč ne trudi bolj, da bi ustrezal neki predstavi o samem sebi od tistega, ki ve, da ji nikdar ne bo zmogel zares ustreči.
Stephen King, mojster nekega drugega žanra je v svoji knjigi Danse macabre, ki si prizadeva biti analiza tega drugega žanra, bistroumno opazil, da grozljivko večinoma poganja konflikt norme s tistim, kar od nje odstopa. Če bi šli še malo dlje, bi lahko rekli, da gre v resnici za konflikt norme z normo. Z dejstvom, da je norma glorificiran skupni imenovalec posameznikov v skupnosti, ki mu nihče nikdar ne zmore zares ustrezati, si pa zato vsi toliko bolj predano prizadevamo. In takšno prizadevanje po svoji nujnosti vedno temelji na prirezovanju, zatajevanju in potlačevanju, vse to pa so obrazci, ki terjajo svoj davek. Že v življenju, kaj šele v umetnosti, ki se hrani s skrajnostmi, pogosto uničujoč. Nekaj, kar obstaja, tudi kadar vse svoje vitalne sile uperjamo v to, da bi odvrnili pogled, namreč ne obstaja nič manj, le da v tem primeru neopazovano in brez nadzora pridobiva na moči, s katero nam bo iz zasede slej ko prej odgriznilo glavo.
Gillian Flynn je v svoji malomeščanski mojstrovini pokazala, kako je eden najbolj neopaznih, zato pa tudi najbolj učinkovitih aparatov za reprodukcijo norme in za izvajanje njene prisile prav tisti, ki se navzven kiti z največjo pristnostjo – družina. Ne gre namreč zgolj za to, da je družina zatohlo okolje fizičnega in temu spolnega nasilja, družina je predvsem stroj, ki ima zaradi svoje silovite čustvene nabitosti specifično moč, da posameznika zaradi napačnih odločitev kaznuje tam, kjer najbolj boli. Tudi zato, ker v okolju, ki zaradi imenitne kombinacije relativnega gmotnega udobja in konservativnosti omogoča neskončne količine časa in neskončno odsotnost pozunanjenega smisla, ki človeka, še preden bi se dvakrat obrnil, pripelje na rob pameti.
Kazalo bi sklepati, da je tisti seženj žanrske literature, ki črpa iz vsakdanjega življenja eno privilegiranih mest, ki jih moramo obiskati, kadar bi radi razumeli njegovo psihopatologijo. Ravno psihopatologija vsakdanjega življenja in ne kaj bolj glamuroznega je namreč tisto, kar v naših življenjih na našo žalost večino časa odigra najbolj odločujočo vlogo.
Besedilo je bilo v angleščini izvorno objavljeno na spletni strani ELit Literaturehouse Europa, v okviru mednarodnega projekta, pri katerem med drugimi mladimi avtorji s cele Evrope s svojimi zapisi sodelujejo tudi AirBeletrinini izbrani avtorji: Aljoša Harlamov, Katja Perat, Ana Schnabl in Manca G. Renko. Slovenske verzije vam bomo v branje ponudili tudi tukaj, vendar vam vseeno priporočamo spremljanje strani Elit, saj prinaša mnoge zanimive pisce in teme.