Svakinja, ki je Estonka, mi je pred leti podarila angleški prevod romana Sofi Oksanen Očiščenje, The Purge, po katerem je bil posnet tudi finski film Puuhdistus. V knjigo je zataknila fotko z življenjepisom avtorice, kakor bi poskušala poudariti, da bi zame to lahko bila posebna, zanimiva pisateljica. Res sem po tistem marsikaj preguglala o Sofi Oksanen in njenih nazorih, bila navdušena nad njeno več kot očitno odprto miselnostjo in aktivnim državljanstvom, ampak nekako se mi je dozdevalo, da dovršen in še kako angažiran slog zunanje podobe avtorice delno estonskega porekla, ki piše v finščini (oče je Finec, mama Estonka), skoraj nujno pomeni nekakšno kompenzacijo, da ne rečem celo manko v pisanju. Moj hudobni predsodek se je glasil, da kdor se tako dobro in stilsko dovršeno oblači, gotovo skriva, da v resnici nima kaj dosti povedati ali v najboljšem primeru, da ta dama gotovo postavlja formo pred vsebino. Zmotila sem se! Precej butasto sem se zmotila, kajti Sofi Oksanen točno ve, kaj je zgodba, še več, kaj je čisto pristno, old school pripovedništvo.
Ker pa sem trdobučna, sem še zmeraj menila, da me je Očiščenje morda tako prevzelo zaradi prepletajočih se zgodb dveh žensk, ki prek sestrskega ljubosumja (prva) in odnosa z izkoriščevalskimi moškimi (druga) pogosto do golega razčlenjujeta bolj zame zanimive … no, ali pa vsaj meni bližje teme. Od zavisti do izdajstev, prostitucije in posilstev bi se slišalo tako pavšalno, da boli, ampak navsezadnje so to teme, ki so v srži najbolj temačno človeške – kaj pa ni pavšalnega v zvezi s samimi temami velikih romanov, če naj te zajamejo kolikor je mogoče širok spekter človeškega doživljanja? Očiščenje je šlo pod kožo, pod lobanjo, pod zgodovino in potegnilo ven srčiko najintimnejšega, zaradi česar pišemo knjige.
Avtoričin četrti roman Ko golobice izginejo (skoraj se mi je zapisalo obmolknejo, morda nisem edina) je v sublimnem in slogovno izvrstnem prevodu iz finščine, ki ga podpisuje Julija Potrč, že na samem začetku »druga zgodba«. Gre nad kožo, nad lobanjo, nad zgodovino in izlušči zgodbo od zunaj, iz družbe, ki pronica v ljudi. Flikne nas naravnost v odnose in dogajanje med drugo svetovno vojno, brez uvoda – Estonija je imela v tistem času presunljivo in, da, tudi to je možno, precej huje zamotano situacijo od slovenske tako v smislu pripadnosti države same kot tudi ljudi, ki so se znašli med dvema ognjema, namreč ruskimi boljševiki in nacistično Nemčijo. Estonijo so v 4 letih vojne zavojevali kar trikrat – Rusi, Nemci, pa spet Rusi.
Razodevajoče je brati roman, ki govori o Edgarju, enem od obeh bratrancev v Ko golobice izginejo, ki skoraj ne pomisli na usode, na življenja, ki jih je izigral, razdejal, zmasakriral za lastne prihuljene mahinacije in povzpetništvo. Edgar se obrača po vetru in je politično iznajdljiv, medtem ko njegov bratranec Roland deluje robato, a je načelen in zvest človek. Čeprav pa je na prvi pogled Edgar od treh protagonistov (tretja je Edgarjeva žena Juudit) najtemnejši lik, nikakor ni enoplasten. V primerjavi z Juudit, svojo spolno in še kako drugače nepotešeno soprogo, na prvi pogled deluje kot zvodnik, na videz resda neškodljiv in nenasilen, v širši shemi stvari pa poosebljen odposlanec zla, a obenem avtorica tako prefinjeno zleze v njegov zorni kot, da občasno še sami navijamo za to, da bo postal nepogrešljiv »svojemu« SS-ovcu, da se ne bo pustil povsem povoziti pijani in zadeti Juudit, ki mu natika rogove, da bo našel dovolj moči, da se zavihti na stran integritete. Ne navijamo zanj iz usmiljenja, temveč zavoljo zgodovine! Da bi bila nekako bolj poštena, lepša, jasnejša, manj kalna. Da bi laže rekli: grda vojna, lepi ljudje.
Nekaj hecnega me je ob branju gnalo, naj v vsakem hipu dopustim možnost popolnega preobrata. Roland, Edgarjev bratranec in tršat estonski domoljub (izraz uporabljam povsem brez ironije, ki jo ta beseda užije v našem prostoru), je Edgarjev protipol, vendar obenem marsikdaj nehote podpornik ali vsaj klin na lestvi, po kateri se kani Edgar vzpeti na oblast. Četudi se ne obrača po vetru, četudi je njegova žena umrla pod lastno roko (?) po skrajno neizrekljivem onečaščenju v njegovi odsotnosti – in te neizrekljivosti se Oksanen dosledno drži, ko v knjigi izvemo za to, da je Roland ovdovel – in četudi je vselej odločen, vselej strasten, dasiravno grobo stesan, pa vendarle ni tako »simptomatičen« lik kot Edgar — in je hkrati s tem tudi skorajda manj antropološko zanimiv. Juudit se zaljubi v nemškega oficirja, čeprav ali morda ravno zato, ker je poročena z (do žensk) spolno nezmožnim Edgarjem, njo razumemo. Edgar obupno potrebuje čast in slavo, tudi to nam je lahko blizu. Roland pa … Roland bi si morda vsi želeli biti, pa nismo? Roland je literarizirana projekcija človeka, za kakršnega si predstavljamo, da je izbojeval vojno.
Zgodba nas kronološko povsem samoumevno postavi v sredo dogajanja, pa naj se znajdemo. In kot pri vseh dobrih zgodbah, je tudi tu manj pomembno, kdo s kom kaj in zakaj, kje, kdaj, kakor je pomembno, da se v vsakem poglavju, ma kaj, v vsaki vrstici pripeti nekaj odločilnega, nekaj, kar žene dalje. Mojstrsko vpeta ekspozicija zgodovinske situacije kot da je neopazna, ko se vojna razplamteva in kaj kmalu povozi estonske domoljube kot navadne nacionaliste, ko boljševiki »osvobajajo« državo. Edgarjev spisek ovadenih imen se daljša, Juuditina srečna, a politično napačna ljubezen se razcveta, Roland je vse globlje v ilegali, nato pa – žbaf! Edgar zabrede, se zakleklja, njegova zanemarjana žena Juudit pa se izkaže za njegovo edino upanje.
Nadvse so me očarali vložki opisov spiritističnih seans, modernih pridobitev tistega časa, in – začuda – opisi Juuditinega »padca« v priležništvo z SS-ovskim oficirjem, za katerega se zdi, da mu na prvi pogled botruje naivna zaljubljenost, nenehno pa se dokazuje in razodeva, da Juudit bolj od SS-ovca Hellmutha ljubi lagodnost in udobje, ki ju ta prinaša.
Ko golobice izginejo je zgodovinski roman, ki kot takšen glede na čas dogajanja seveda ne more spregledati tematik kolaborantstva, ovaduštva, okupacije, taborišč, domoljubne ilegale in nacionalizma. Skriva mnoge bisere, kjer je molk protagonistov včasih bolj zgovoren od njihovih besed, in marsikaterega sem gotovo zgrešila zaradi pomanjkanja splošnega znanja o estonski politični zgodovini, vendar pa imam občutek, da avtorica tako vešče deluje, napleta zgodbo, prejo, mrežo predvsem na ravni medčloveških odnosov, da se lahko vsakdo vživi v dogajanje, naj bo še tako oddaljeno. Način pripovedovanja je tako jasen, da je malodane staromoden v najboljšem smislu. To pa še ne pomeni, da Sofi Oksanen ni inovativna pripovedovalka, nasprotno, nenehno preseneča s križarjenjem med dogajalnimi časi in naglo spreminjajočo se politično situacijo, da naposled, ko se epilog romana zaključi s pokojno Rosalie, ki je pred tragično smrtjo razkrinkala Edgarjevo homoseksualnost, ki je takrat veljala za bolezen, sprevrženo bolnost pravzaprav, brez sence dvoma vemo, da velike romaneskne teme še zmeraj tičijo (tudi) v vsebini, ne le v formi.
Sicer pa: Sofi Oksanen priča o tem, da bi bilo najbolje, če zgodovine ne bi pisali ne zmagovalci in ne poraženci, temveč tenkočutni stilisti.
