Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo avtorice Nine Vodopivec, antropologinje, raziskovalke, znanstvene sodelavke na Inštitutu za novejšo zgodovino, je fascinantno in tragično obenem. Pripoved o vzponu in padcu tekstilne tovarne Mura – industrije, ki smo jo danes bolj ali manj preselili iz naših krajev – je tudi zgodba o ljudeh, o delavkah in delavcih, ki so garali za njenimi štirimi stenami, zajema pa več pomembnih poglavij. Je tudi pripoved o sodobnem kapitalizmu, v katerem določene panoge (in ljudje, zaposleni v njih) postanejo odveč, in zgodba o nekdaj priljubljeni in spoštovani slovenski blagovni znamki ter o tistih, ki so jo (so)ustvarjali in v Muri dobesedno pustili najboljša leta svojega življenja. Gre za študijo o značilnostih organizacije in načina industrijskega dela v socializmu, pa potem v prehodu v kapitalizem in nato do bridkega konca. Pa za podroben vpogled v najrazličnejše delavske, tehnične, organizacijske, poslovne in druge napetosti in turbulence, značilne za velik proizvodni sistem. Obenem je to zgodba o odnosih na delovnem mestu, o konfliktih in napetostih, pa tudi o solidarnosti, kolegialnosti in medsebojni pomoči. Predvsem pa je študija Nine Vodopivec trpek in nazoren – v tem je ena njenih največjih odlik – prikaz tega, kaj vse smo s propadom Mure zavrgli, pozabili in izbrisali iz (kolektivnega) spomina; na eni strani visoko razvito dejavnost (tekstilno panogo), na drugi strani pa osebne veščine, znanje, pa tudi spomine, travme in bolečino delavk in delavcev, ki so po stečaju podjetja izgubili delo. Njihove stiske smo odpravili kot nepomembne, nepotrebne in odvečne, njih same pa označili za posameznike in posameznice, ki se jim ni uspelo prilagoditi novim časom.
In čeprav je v središču knjige tekstilna tovarna Mura – njen vzpon v času bivše države in tragičen konec v tem tisočletju –, je glavna dognanja in vpoglede brez težav mogoče preslikati na tudi druge ekonomske, gospodarske, industrijske, družbene prelome in pretrese, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi. Mura je avtorico zanimala predvsem kot primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala družbene odnose in razmerja, vplivala na vizije in aspiracije ter globoko zaznamovala tako samo regijo kot tudi več generacij ljudi.
Knjiga temelji na obširnih in temeljitih intervjujih predvsem z nekdanjimi delavkami Mure, katerih zgodbo in usodo tudi razgrinja. Avtorica se je večinoma pogovarjala z delavkami in delavci, starimi od 40 do 60 let, ki so delali že v socialistični tovarni in tudi v njeni preoblikovani postsocialistični različici. Nina Vodopivec splete svojo pripoved v več vsebinskih sklopih – od popisa proizvodnje in produkcije v tovarni, izgube dela, stečaja in posledic stečaja za ljudi, do telesnih in družbenih učinkov dela ter vprašanja, kdo je odgovoren za propad Mure in kako se je nanj odzvala država. Delo v proizvodnji raziskuje kot utelešeno, afektivno in senzorično izkušnjo.
Zadnja velika tekstilna tovarna
Pa Mura? Kaj vse smo takrat, pred približno trinajstimi, štirinajstimi leti, ko smo v živo spremljali njeno propadanje, bolečo agonijo, vedeli o podjetju? Tekstilna tovarna Mura, d. d., zadnja obratujoča tekstilna tovarna z velikim številom zaposlenih v državi, in njena tri hčerinska podjetja so šla v stečaj leta 2009. Takrat je imela 2892 zaposlenih. Težave se sicer niso začele šele v času finančne krize leta 2008, temveč so Muro že prej prizadeli izguba jugoslovanskega ter prestrukturiranje in preoblikovanje svetovnega trga, nas spomni Nina Vodopivec. Težave so se poglobile po letu 2000, in sicer z vstopom azijskega blaga v Evropo, s krizo v svetovni tekstilni industriji in s preoblikovanjem industrije v Sloveniji. Zaradi stečaja podjetja jeseni 2009 je delo potem izgubilo 2635 ljudi, medtem ko jih je 650 ostalo zaposlenih v drugih hčerinskih podjetjih. Te je s pomočjo finančne pomoči države kupila skupina Aha Holding in nastalo je podjetje Aha Mura, a je podjetje končalo v stečaju že leta 2014. Na pogorišču Aha Mure je nekdanji član Murinega vodstva ustanovil podjetje Arum, ki je delovalo do julija 2019 in zaposlovalo nekaj nekdanjih Murinih delavk in delavcev. Nekateri od njih so, opozori avtorica, v Muri doživeli kar tri stečaje. Poleg tega je bilo v tovarni pogosto zaposlenih več članov in članic iste družine.
Nino Vodopivec v prvi vrsti zanima, kako so prestrukturiranje tovarne doživljali zaposleni, predvsem proizvodne delavke in delavci, saj so od njih pričakovali, da se poklicno in osebnostno prilagodijo in zaposlijo kje drugje. Prestrukturiranje tovarne ali podjetja namreč zajame reorganizacijo dela v proizvodnji, nove upraviteljske in menedžerske strategije, odpuščanje ljudi, preoblikovanje t. i. zdravega jedra v nova podjetja in t. i. poklicno ter osebnostno prilagajanje odpuščenih. Tako je v središču knjige iskanje odgovorov na vprašanja, kako so ljudje vzpon in propad tovarne doživljali na lastni koži. To se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, saj bi človek najprej pomislil, da smo na primer o zgodbah Murinih delavk, takrat, ko je bilo to aktualno, veliko slišali. A kot opozori avtorica, stvari niso tako preproste, zato je treba najprej (iz)najti interpretativni okvir, ki delavk in delavcev ne bo kar odpisal kot čustveno nostalgične subjekte in ne bo zgolj reproduciral prevladujočih družbenih predstav o njih. Spomini na socialistično preteklost se v javnosti, poudari avtorica, razlagajo enoznačno, med političnim obsojanjem in nostalgičnim hrepenenjem, spomini industrijskega delavstva pa se večinoma povezujejo predvsem s slednjim, osebnih pripovedi omenjenih delavk in delavcev pa preprosto ni. Avtoričina teza je, in lahko ji samo pritrdimo, da so bile zgodbe industrijskih delavk in delavcev, ki so v Muri izgubili delo, v »samoodgovorni družbi tržne racionalnosti« individualizirane, obenem pa utišane in zabrisane. Ostale so na ravni telesnega, občutenega in verbalno neartikuliranega, saj je umanjkal diskurzivni prostor za njihovo artikulacijo. Zato je mogoče trditi, da ne glede na medijsko odmevnost stečaja Mure v postsocialistični Sloveniji ni bilo pravega zanimanja za poglobljeno razumevanje stisk in občutij industrijskega delavstva.
In res, ali nismo ob spremljanju Murine agonije tudi zunanji opazovalci sicer pomislili, da je stvar za vse te delavke in delavce izjemno težka, ampak ali ni tudi podjetje samo krivo, ker se ni pravočasno prilagodilo in se odzvalo na nove čase? Češ, seveda je tragično, če toliko ljudi izgubi delo, a po drugi strani gre za proizvodnjo, ki ji pač ni več mesta v naših krajih, saj je v tujini, denimo v Aziji, delovna sila cenejša in se je s tem pač treba sprijazniti. Ali se nismo vsi sicer strinjali, da gre za velik šok za lokalno okolje, a v isti sapi dodali, da se bo to pač moralo prilagoditi ter se ozreti k novim panogam in dejavnostim? Povedano drugače: spremljali smo, kako propada Mura, a nas ni zares zanimalo, kaj imajo pri tem povedati in kaj pri tem občutijo njeni nekdanji delavci in delavke. Kot pravi Nina Vodopivec, ti niso bili vključeni v prevladujočo vizijo prihodnosti, začrtano na »kognitivno ideološko preoblikovani mlajši generaciji« oziroma predvsem na novem podjetniškem razredu.
Družbena in intimna travma
Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo je torej prikaz intimnih in družbenih razsežnosti velikega gospodarskega pretresa in preoblikovanja. Kot opozarja avtorica, je bila namreč travmatična izkušnja zaposlenih v Muri tako intimna kot družbena, čeprav je niso izkusili vsi na enak način. Po eni strani je bila izguba večplastna: izguba dela ni pomenila zgolj finančnega primanjkljaja in družbenega razvrednotenja industrijskega dela, temveč tudi »popolno dezorientacijo ljudi.« Delavke in delavci so jo doživljali kot razvrednotenje njih samih kot spoštovanja vrednih ljudi. Treba je tudi opozoriti na dejstvo, da smo pri razpravi o Murinih delavkah pogosto govorili o tem, kako je njihovo čustveno odzivanje in nastopanje v javnosti – z občutki, kot so šok, jeza, bes, žalost – povezano s spolom, starostjo in njihovo razredno pripadnostjo, češ da gre za starejše ljudi, ki se ne znajo ali ne morejo prilagoditi novim razmeram in hrepenijo po vrnitvi v stare čase. Nina Vodopivec pa opozarja, da pripovedi ljudi kažejo na potrebo po vzpostavitvi prostora za artikulacijo doživljanj in občutij, med drugim za aktivno družbeno žalovanje in tudi za izražanje širšega družbenega konflikta. Tako ni nič čudnega, da je bilo obžalovanje Murine usode v javnosti sicer prisotno, a hkrati umeščeno v prevladujoč diskurz tržne in politične racionalnosti, v okviru katerega je bil, kot rečeno, zaton tekstilne industrije v Sloveniji sestavni del sodobnih procesov deindustrializacije, preživetje t. i. zdravega jedra Mure pa domnevno hvalevreden uspeh prestrukturiranja. Ob vsem tem pa ni bilo niti diskurzivnega prostora niti orodij za artikulacijo doživljanja delavk in delavcev. Njihovi občutki in afekti so tako ostali družbeno nesprejemljivi ali celo neprepoznani. Po drugi strani pa so jih pričakovanja družbe preganjala k osebnostnemu in poklicnemu preoblikovanju, k pogledu v prihodnost in popolnemu prelomu s preteklostjo, s čimer so njihovo doživljanje propada tovarne in izgube dela zgolj utišala in individualizirala.
Imeli so jih za otroke
Tako je po eni strani naravnost simptomatično, da so delavke in delavci po Murinem stečaju in izgubi zaposlitve tudi na širši, državni ravni velikokrat naleteli na neustrezno in nezadostno podporo. Denimo na programe, usposabljanja, delavnice – ki so potekale tudi prek zavoda za zaposlovanje – ipd., s pomočjo katerih naj bi spet našli delo. Kot da jim ni bilo že dovolj hudo, so jih obravnavali kot otroke, učili, kako naj se oblečejo, zdravo prehranjujejo, kako naj se vedejo na razgovorih za službo in pišejo življenjepise. »Pol leta sem se učila pisanja prošenj. 26 let sem uporabljala računalnik, pisala prošnje v Muri za zaposlene, za člane njihovih družin, ki so bili brezposelni. Zdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene, ker me uči rokovanja z računalnikom. Obvladam desetprstno slepo tipkanje. Bilo je poniževalno, da me nekdo tako obravnava,« je povedala ena od delavk.
In če smo iskreni, smo ob propadanju Mure tudi mi, širša javnost in zunanji opazovalci, imeli podobno lahkoten in neustrezen odnos do usode tamkajšnjih zaposlenih in njihove izgube. Po izidu izvrstne knjige Nine Vodopivec, njene sijajne, poglobljene raziskave o življenju in smrti tovarne Mura in o tistih, ki so garali v njej, za takšno držo ni več opravičila. To je najmanj, kar lahko rečemo.
Nina Vodopivec: Tu se ne bo nikoli več šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2021, 307 str.
