Imam samo eno identiteto: sem človek

Danes ob 18. uri bomo skupaj spet sestopili globoko v kraško podzemlje. Ob slavnostnem izteku 40. Vilenice bomo v jami, ki je mednarodnemu literarnemu festivalu posodila ime, zaploskali letošnjemu lavreatu.

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968), med drugim že dobitnik ugledne italijanske nagrade strega in mednarodnega bookerja, je predvčerajšnjim na Facebooku objavil nekaj fotografij s sprehoda po Trstu: najprej je obiskal bronastega kolega na Rusem mostu, ljubega irskega pisatelja Jamesa Joycea, zatem pa je v dobri družbi nastopil pred kavarno San Marco.

Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica tik pred vhodom. Tudi sodobno srhljivo prizorišče – z oboroženimi vojaki, ki v ozadju stražijo sinagogo.

Ob Georgija Gospodinova sta sedli letošnja slovenska avtorica v središču Vilenice, takisto že večkrat nagrajena pesnica in pisateljica z avstrijske Koroške Maja Haderlap (1961) in Ana Svetel (1990), prav tako pesnica in pisateljica, letošnja prejemnica nagrade Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje. Na večeru, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev pripravilo v sodelovanju s Slovenskim klubom, Tržaškim knjižnim središčem in kavarno San Marco, je pogovor s trojico  gibko povezoval Janko Petrovec, zdaj spet doma v Trstu, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in knjižni prevajalec, po izobrazbi dramski igralec, svojčas član ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst.

V ledino je zaoral z gledališko kolegico, ne le književnico, temveč tudi dramaturginjo Majo Haderlap, jo v Trstu, mestu neločljivo prepletenih, prijateljskih in nemalokrat tudi sprtih narodov, pobaral o identitetah. »Na Koroškem si se moral vedno opredeliti,« je dejala. »Vedno si se spraševal, kje smeš govoriti v katerem jeziku. Navadila sem se slaloma: aha, tu smem govoriti tako, ne pa tako, medtem ko tam smem v drugem … Vedno torej nekakšen postopek carinjenja identitete. Zavedati pa se moramo, da je to problem politike, ne dvojezičnega prebivalstva. Tega se premalo zavedamo. Obmejni kraji, kakršen je tudi Trst, so po vsej Evropi dvojezični. Kraji, kjer poteka meja, niso nikoli – grozna oznaka! – etično čisti. In vsakršne čistke pomenijo vojno. To ljudje čutijo, a težko izrazijo. Ker imajo vseskozi opravka s politiko, z nacionalizmi, z nasiljem, so seveda ponotranjili strah. Strah, ki spotika večjezičnost, to vrednoto, ki jo moramo negovati. V stikih s sosedi moramo ostati odprti in radovedni.«

Ob poslušanju odgovora, ki sta ga urno prevajala tolmača Nina Kodermac in Peter Szabo, vešča preskakovanja iz slovenščine v italijanščino in angleščino ter nazaj, je Georgi Gospodinov resno prikimaval.

Pisatelj, lani gost na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani, je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino. Sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov je utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini in zdaj, ob nagradi vilenica, spet ponatisnjeno. Ta roman pisatelj prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …

O tem in tudi drugih romanih se je Gospodinov lani razgovoril v intervjuju za AirBeletrino.

Tokrat se je v Trstu spomnil svojih začetkov: »Ko sem prvič gostoval v Nemčiji, sem bral iz svojega prvega romana, iz Naravnega romana, kjer pišem o ločitvi, o pisatelju, ki se mu rušijo zakon, dom, družina … Po nastopu je k meni pristopila gospa, ki je slišano ni zadovoljilo. Povedala mi je, da ni pričakovala takih, sodobnih reči. Da že njihovi pisatelji v Nemčiji pišejo o tem, medtem ko bi od mene, ki prihajam iz Bolgarije, torej onkraj meja civilizirane družbe, pričakovala vse kaj drugega. Bil sem zelo mlad in odprt, zanimalo me je, kaj je pričakovala. Da bom nastopil v tradicionalni noši, igral na staro glasbilo …? Veste, sem ji povedal, celo v Bolgariji se ljudje zaljubljajo, se včasih ločijo in, verjeli ali ne, življenje končajo z naravno smrtjo, ne z nožem v prsih. In tudi pisatelji tam pišemo o rečeh, o kakršnih vaši v Nemčiji.«

Pomolčal je.

In nadaljeval: »Nevarno je, če se odločiš, da boš pisal o identiteti, ki te ločuje od drugih. Pravzaprav imam, tako kakor drugi, samo eno identiteto: sem človek. A nas ločujejo: aha, ti si Slovenec, ki govoriš italijansko in živiš v Trstu, ti si Bolgar, ki potuje po svetu … Takšno ločevanje vodi do vojn.«

Ana Svetel mnoštvo identitet v posamezniku vidi kot gosto tkano tkanino: »Včasih katero od njih čutimo bolj, drugič manj. Najbrž jih ne moremo povsem sleči. Je pa vsak od nas edinstven po svoji drži na presečišču vseh svojih identitet.«

Celo sama se je kot mlada avtorica v tujini že morala upirati poskusom, da bi jo opredelili kot prišlekinjo s problematičnega dela Evrope z vojno preteklostjo.

Seveda smo v Trstu okusili tudi izvrstno literaturo, neizmerno slastnejšo od politike. Maja Haderlap je brala iz novega romana Ženske v temi (prevedel Štefan Vevar, Založba Goga, 2025), ki nam ga kritičarka Diana Pungeršič približa v kritiki, na AirBeletrini objavljeni včeraj.

Ana Svetel pa iz zbirke kratke proze Steklene stene (Beletrina, 2025), ki jo je marca ocenila Gabriela Babnik.

In Gospodinov, kakopak, iz Časovnega zaklonišča.

Pa se po enem od vprašanj o položaju sveta in družbe v času vojn spet zamislil. Molčal. Skupaj z drugimi. Se nasmehnil: »Kako prijetno je prisluhniti tišini, vsakdanjemu svetu, se ne obremenjuje s tako globokimi, vznemirljivimi težavami. Pomnim, kako sem začel pisati Časovno zaklonišče. V Newyorški javni knjižnici sem naročil izvode New York Timesa od 1. septembra 1939 naprej, od prvega dne druge svetovne vojne. Zanimivo mi je bilo listati: prve tri časopisne strani so posvetili vojni: Nemčija je napadla Poljsko! Na tretji strani je bila fotografija učencev pred šolo, vsi so nosili plinske maske, grozna fotografija. Od četrte strani do konca so bile običajne novice: poletje se končuje, na Manhattnu se dogaja to in to … Zdaj, v tem negotovem času, spet čutimo, kako se vsakdanje življenje spreminja v zgodovino. A sam bi raje živel v vsakdanjem življenju. V včerajšnjem svetu, bi rekel Stefan Zweig. Mislim, da živimo v prelomnem času: bojimo se prihodnosti, slutimo, da je polna negotovosti, napetosti, zato se, kakor opisujem v Časovnem zaklonišču, raje obračamo v preteklost. To zlorabljajo populisti. Prigovarjajo nam: želite, da smo ‘great again’, spet veliki, ali želite nazaj veliko Bolgarijo, velike ZDA, veliko Slovenijo, veliko Italijo …? To je zelo nevarno! In začne se prav z deficitom prihodnosti, s kakršnim se soočamo zdaj.«

V njegove misli se je prikradla hči: »Spomnim se, kako se je igrala, ko je imela šest let. Najprej je kot učiteljica vprašala igračke, kako se imajo danes. Potem je stopila še za različne živalce in odigrala tudi učence, odgovorila učiteljici: ‘Bolje kot jutri.’ Kakšen odgovor! Zdaj ima hči osemnajst let. Kadar me zanima, kaj načrtuje v naslednjih petih letih, me vpraša: ‘A si prepričan, da imamo še pet let?’ Zelo žalostno.«

Ana Svetel med delom s študenti na Filozofski fakulteti v Ljubljani vidi precejšnje razlike med mlajšimi od sebe, že kar skrajnosti: »So mladi, ki so sprejeli, da moraš živeti bistveno manj udobno, če se hočeš obnašati odgovorno. Na primer, kadar se moramo sestati v Sloveniji, se kolega s Finske pripelje z vlakom, ne z letalom. Sprejel je, da zato potuje tudi po tri dni, to je zanj cena, ki jo plačuje brez pretiranega poudarjanja. Nekateri mladi so na meni fascinanten način res pripravljeni udejanjati prakse, solidarne do planeta, soljudi … Po drugi strani pa sem v stikih s študentkami in študenti, ki si v veliki meri naročajo pakete hitre mode iz Kitajske, ob zavedanju, da so to naredili podplačani delavci, celo otroci. Skratka, med mladimi najdemo tako zelo odgovorne in solidarne kakor tudi mojstre in mojstrice slepote – izbrane slepote, ki sobiva z ostrim sokolskim vidom. Zelo dobro veš, da je tvoje početje škodljivo, a ga vseeno nadaljuješ. Mlajši od mene me torej obenem navdajajo z izjemnim optimizmom in predme postavljajo zelo pesimistično sliko sveta.«

Ločevati velja med osebno in kolektivno preteklostjo, je še poudaril Gospodinov: »Osebna nostalgija je nekaj dobrega, zelo običajnega, normalnega. Tudi sam se pogosto vračam v otroštvo, zelo mi je pomembno. Kadar pa nekdo skuša izumiti kolektivno nostalgijo, pridemo do nevarne težave. Obljubljajo ti, da boš spet srečen, kakor si bil v sedemdesetih, osemdesetih … ali kadar si bil pač mlad. Takrat je bilo življenje lepše, lažje – to je past, v katero se ne smemo ujeti! Osebna preteklost je ireverzibilna, ni nam več dosegljiva, medtem ko je politična preteklost reverzibilna. Kadar te prepričujejo, da se velja vrniti v dobre stare čase, lahko nasedeš, verjameš, da boš spet srečen, kakor si bil pri svojih dvajsetih letih. Tega ti ne more nihče več dati. Lahko pa vzpostavijo tedanji totalitarni režim … Rad imam svojo nostalgijo, a ne dovolim, da jo uporabljajo kot orožje. Ko smo bili mladi, so nam v socializmu obljubljali svetli jutri, nam dan za dnem stregli s čeki prihodnosti – čeki brez kritja. Današnji populisti nam vsiljujejo čeke preteklosti – spet brez kritja. Ni mi všeč, kadar moji hčerki obljubljajo svetlo preteklost.«

***

Nekaj ur po tržaškem vileniškem večeru pa telefon zacinglja – iz daljave se sredi noči oglasi Borut Omerzel, osnovnošolski učitelj slovenščine in prevajalec Georgija Gospodinova. S tem dragocenim zapisom:

Prevajalčeva nočna izpoved

Včeraj je »moj« avtor, bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov, nastopil na velikem odru letošnje Vilenice v Cukrarni. Mene tam ni bilo. Danes je Georgi nastopil v meni tako ljubem in dragem Trstu, v kavarni San Marco. Niti tam me ni bilo. V petek gostuje v prav tako dragi Novi Gorici, a tudi tam me ne bo, prav tako ne na svečani podelitvi nagrade v soboto v jami Vilenica. Pa me je organizator na vse te dogodke prijazno povabil.

Danes pa, ko je Georgi sredi dneva objavil nekaj fotografij, kako se sprehaja po tržaških ulicah, sem se v duhu videl, kako se sprehajam z njim. Zakaj to pišem in bo morda celo kje objavljeno, ko pa nerad razgrinjam takšne osebne stvari pred javnostjo? Neki notranji glas mi je malo prej, medtem ko sem vnovič prebiral številno gradivo, izpiske iz študij in kritik dela Georgija Gospodinova, ko sem bral o njegovem življenju, ki se ga že nekaj mesecev trudim preliti v spremno besedo, ki bo – »живот и здраве, дай Боже«, če bo življenje in zdravje, če Bog da – v Modernih klasikih Cankarjeve založbe izšla novembra ob njegovi zbirki kratkih zgodb In druge zgodbe, pisateljevi prvi zbirki kratkih zgodb iz leta 2001, no, notranji glas mi je dejal, naj se pa zdaj v nekakšno opravičilo razgalim. Prevoda teh kratkih, a vsebinsko in jezikovno zahtevnih zgodb sem se lotil lani, se z njimi mrcvaril skozi zimo (pa sobivajoče tudi), povsem poglobil vanje pa letošnjega julija, ko sem jih izpilil, zdaj pa čakam, da mi jih urednik Andrej Blatnik vrne v zadnji pregled; on pa zelo potrpežljivo čaka name, da mu jih bom nato še zadnjič pregledane vrnil skupaj s spremno besedo, za katero sem si sicer postavil rok 31. avgust, saj sem 1. septembra skupaj s svojimi učenci zakorakal v novo šolsko leto.

A kaj, ko sem premleval in premleval, »nisem našel rime za besedo lonec« … in kakor da je na nebu manjkala ena zvezda, da nisem do svojega roka našel pristana, pa nabralo se je za dvesto in več strani izpiskov, citatov, tudi iz treh debelih špehov o bolgarski sodobni književnosti, medtem pa je iz Sofije prispelo še nekaj strokovnih knjig o delu G. G., ki sem jih seveda moral prebrati, nato pa izluščiti, kar je relevantno in zanimivo za slovenske bralce in bralke. Aha, pa na začetku julija sem reviji Literatura oddal esej oziroma refleksijo o romanu Primer Džem (lani je v mojem prevodu izšel pri novomeški Gogi) genialne in enkratne Vere Mutafčieve, o kateri sem v tem besedilu tudi nekaj napisal; esej je v Literaturi nedavno tudi izšel.

(P. S.: Material zanj sem spisal lansko poletje, ko sem pri pisanju spremne besede »malce« pretiraval in sem sestavil za osemdeset tipkanih strani besedila; kaj pa naj bi, avtorica me je tako prevzela, napisanega pa bi bilo škoda, zato tudi ta refleksija v Literaturi.)  Aha, pa sredi julija sem Mladinski knjigi oddal prevod res dobrega romana Rojene iz krivde (delovni naslov) Joanne Elmy, ki bo izšel prihodnje leto; mimogrede, urednik izvirne bolgarske knjige je Georgi Gospodinov. Morda sem naredil še kaj, a se zdaj ne spomnim. Prihodnje pa bo izšel tudi zadnji, četrti roman Georgija Gospodinova. Kako bi si želel, da bi ga imeli slovenski bralci in bralke v rokah že letos, ob njegovem vileniškem gostovanju, ta roman, ki je v španskem prevodu kolegice Maríe Vútove izšel že v četrtem ponatisu (med poletjem sem si dopisoval tudi z njo), pa tudi v angleščini, nemščini, češčini, švedščini ipd. – toda v liter gre pač samo liter, nič več. Za letos pri meni ni šlo, saj je bilo že prej toliko tega prej dogovorjenega, obljube pa je treba izpolniti.

Ne samo mimogrede, v tem litru imajo vedno zelo pomembno vlogo moji učenci, za katere sem se tudi letos sočasno počasi pripravljal že tja od konca julija in skozi avgust vse do 1. septembra (da ne bi kakšnega dušebrižnika kaj skrbelo; sicer pa imam v dveh omarah v razredu za kakšnih, hm, 60 debelih fasciklov materiala, pač za skupinsko in individualno delo, saj je vsak dan nov dan in različni razredi in posamezniki potrebujejo različne, drugačne pristope, na podlagi priprav, učnih in delovnih listov pa lahko različno kreiraš v danem trenutku; včeraj, na primer, je bilo pol učencev zaspanih zaradi košarkarske tekme in v takšnem primeru šolsko uro oziroma ure pač hočeš nočeš prilagodiš).  In vsak dan se pripravljam, jutri pa je itak športni dan in bom moral skupaj z njimi prilesti na Šmarno goro; še dobro, da sem na takšnih pohodih lahko vedno zadaj in s ta zadnjimi prisopiham na vrh.

No, zdaj sem si dušo olajšal.

Zaradi vsega tega me ni na vileniških dogodkih. Me ni z Georgijem v Trstu. Upam, da mi je oproščeno. Da ne bi kdo mislil, da je tale Omerzel pač aroganten ali še kaj hujšega. Samo veliko odgovornost čutim, da moram spremno besedo izpiliti do konca, vanjo vključiti veliko, vse (to seveda ne gre), saj ji je urednik širokosrčno dal na voljo zelo veliko strani, Georgi pa res celovite predstavitve svojega življenja in dela pri nas še ni dobil (a naj kaki bodoči doktorandi ne skrbijo, materiala bo ostalo še ogromno, saj vsega v eno spremno en ubogi prevajalec ne more in ne zmore vključiti, pa tudi časa je za to vedno premalo; da, tudi s tem se mora človek sprijazniti, da nekje moraš potegniti mejo, sicer nisi nikoli zadovoljen, saj se s študijem in poglabljanjem v tematiko odpirajo vedno nova obzorja).

Tako, vsi so šli spat, mačkona bosta zahtevala nekaj moje pozornosti šele okrog tretje zjutraj, grem pisat, sestavljat spremno, grem se družit z Georgijem Gospodinovim.

P. S.: Obrnil sem dan za noč (v meni ob tem zapoje EKV: »Mi menjamo dan za noć, mi menjamo noć za dan …«). A če koga skrbi, kako bom tako še kak teden zvozil s svojimi učenci, naj ga še enkrat potolažim, da sem za vse dneve in ure več kot pripravljen, da točno vem, kaj in kako moram, da imam pripravljenih še preveč vaj ipd. Itak pa popoldneve do poznega večera prespim, tako da sem prav dopoldne najbolj buden in zbran, utrujenost se prikrade v kosti ob prihodu domov. In moja draga žena me pri vsem tem izjemno srčno in nadvse potrpežljivo podpira. Saj je samo še malo do zadnjega roka, deadline je blizu, diha mi za ovratnik (v ozadju že poje Lačni Franz: »Ne mi dihat za ovratnik …« Oglasi se še mojster Prešeren: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.« / »Kdo vé kragulja odgnati …«).

Za konec pa še nekaj misli.

Georgi Gospodinov: »Če rahlo parafraziramo Pridigarja, lahko rečemo: ‘Za vse obstajajo besede. Besede za ljubezen in besede za sovraštvo, besede za vojno in besede za mir … In čas za vsako besedo.’«

Georgi Gospodinov: »Literatura ni zgolj izmišljotina. Izmenjava zgodb je zdravilna in odrešujoča.«

Gaustin (avtorjev alter ego, iz Časovnega zaklonišča): »Človek je edini časovni stroj, ki ga imamo na voljo.«

Gaustin (iz zbirke In druge zgodbe): »Nihče ne more dvakrat vstopiti v isto zgodbo.«