Kaj vidimo z balkona Balkana? Sodelovanje!

Z balkona Balkana naj se odpirajo novi razgledi, pa naj nanj stopimo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji, Sloveniji … V okviru projekta Na balkonu Balkana, ki ga na AirBeletrini tkemo s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije in v sodelovanju s partnerji iz držav nekdanje Jugoslavije, smo v ponedeljek priredili javni pogovor, pri katerem je sodeloval še gostitelj, Forum slovanskih kultur.

Živahen smeh in poglobljen razmislek o tehtnih temah so spodbujali: klasična filologinja in antropologinja dr. Svetlana Slapšak, glasbenik in pisatelj Damir Avdić ter pisateljica, pesnica in predsednica Mladega PEN-a Slovenije Selma Skenderović. Vsi trije že dolgo živijo v Sloveniji – in nobeden več ne šteje, kolikokrat je že slišal vprašanje: Od kod pa si?!

Z njimi sem se imel čast pogovarjati AirBeletrinin urednik Andraž Gombač.  

»Beletrina si že vseh trideset let svojega obstoja intenzivno prizadeva sodelovati z različnimi ustvarjalci, institucijami in drugimi na prostoru nekdanje Jugoslavije,« je v uvodnem pozdravu poudaril direktor založbe Mitja Čander. »Najintenzivnejše sodelovanje doslej so predstavljali večjezični Sarajevski zvezki – Sarajevske sveske – Saraevski tetratki – Sarajevo notebook. Imel sem čast, da se bil še zelo mlad del uredništva. Ta revija je leta 2002 nastala kot pobuda progresivnih, liberalnih intelektualk in intelektualcev iz dežel nekdanje Jugoslavije. Lahko si predstavljate, da je bilo to kar zahtevno početje, v tedanji klimi, ki ji je današnja žal precej podobna. Sarajevski zvezki so bili izjemno pomemben projekt, seveda po zaslugi izvršne urednice Vojke Smiljanić – Đikić in mnogih drugih. Na Beletrini, ki je sodelovala kot eden od partnerjev, smo tudi pozneje tuhtali, kaj še lahko naredimo, da bi povezali intelektualke, intelektualce, književnice, književnike in druge na tem področju, seveda na sodoben način.«

Ponosen je na uspešen začetek novega projekta Na balkonu Balkana, ki so ga že v krstnem letu s sodelovanjem podprli prvokategorniki, začenši s Slavenko Drakulić, z Miljenkom Jergovićem in Goranom Vojnovićem. Njihove razmisleke objavljamo v več jezikih: slovenščini, hrvaščini oziroma srbščini, angleščini, tudi makedonščini …

»Projekt Na balkonu Balkana je primer kulturne diplomacije, s katero skuša Slovenija v sodelovanju s partnerji, kakršen je Beletrina, uveljavljati svojo mehko moč,« je nadaljeval dr. Jernej Štromajer z Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. »Zakaj je to pomembno? Ker tako lahko tudi majhna, a kulturno in še kako močna Slovenija pokaže, kako vidi svet in kako drugi vidijo nas. Na Zahodnem Balkanu lahko svoje znanje, povezave in izkušnje, tudi grenke, delimo z drugimi, svetu pokažemo, kaj se dogaja pri nas, pa tudi kako dogajanje po svetu vpliva na nas. Antonio Gramsci je pred stoletjem dejal, da se v času, ko stari svet umira in novi svet šele prihaja, spoprijemamo s hudimi težavami. Tudi danes vidimo, kako se spreminja svet, seveda pa tudi naša regija. In ugotavljamo, kako pomembna je kultura – za medkulturni dialog, za premoščanje razlik, za izmenjavo pogledov, predlaganih rešitev … Hvala vsem, ki pomagate.«

Pomenljiv je tudi kraj našega ponedeljkovega srečanja: vila Zlatica ob vznožju Rožnika, na robu ljubljanske Rožne doline. Svojčas je bila domovanje slavnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja (1851–1941), ki jo je poimenoval po hčerki Zlatici. Ni naključje, da danes v njej domuje Forum slovanskih kultur, je uvodoma pojasnila vodja projektov Mateja Jančar, saj je bil Hribar tudi velik slovanofil.

Ne le to, smo se spomnili – liberalec ni hotel biti več župan, potem ko so v Ljubljano prikorakali italijanski fašisti. Raje kakor da bi služil pod njihovim jarmom, je 18. aprila 1941 pri 90 letih storil samomor: protestno se je ovil v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.«

***

Tudi v ponedeljek so nas v vili Zlatica nagovorili pogumni. Dr. Svetlana Slapšak je najprej odgovorila na vprašanje, kolikokrat in v kakšnih okoliščinah so ji v rodni Srbiji že odvzeli potni list. »Trikrat. Prvič za štiri leta in dvakrat za eno leto. Skupno sem bila brez potnega lista torej šest let,« je pobrskala po spominu. »Leta 1969 so mi ga odvzeli, ker sem sodelovala v študentskem gibanju, zlasti ker sem na Filološki fakulteti v Beogradu organizirala ‘atensko demokratično glasovanje’ za študentski forum, med katerim so bili seveda transparentno izvoljeni vsi tako imenovani ekstremisti. Drugič so mi potni list vzeli po prav komičnem sosledju dogodkov: vrnili so mi ga, mi dali državno štipendijo – in mi potni list spet odvzeli po vrnitvi iz Grčije! Za eno leto. Tretjič so mi ga odvzeli leta 1987. Takrat nisem več ustrezala Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, kjer sem bila znanstvena sodelavka, pa niti drugim institucijam tam. ‘Ona sovraži vse srbsko,’ so pravili. Po selitvi v Slovenijo pa ravno nasprotno – leta 2006 je Stane Granda izjavil, da sem sovražnica vsega slovenskega. Stvari so se uravnotežile, tako da sem pomirjena.«

Damir Avdić se je nasmehnil: »Ko že omenjate potne liste – kadar sem šel podaljšat potni list ali osebno izkaznico, so me tako v Jugoslaviji kakor potem v Bosni zmeraj vprašali, kje trenutno živim. Edina, ki je vedno vedela, kje sem, je bila vojska, tako jugoslovanska kakor poznejša. Oni nikoli niso izgubili sledi za mano.«

Po krvavem razpadu Jugoslavije in vojni je nekaj let preživel v San Franciscu. Kaj balkanskega je najbolj pogrešal v ZDA? »Hja, ne bi rekel, da sem kaj zares pogrešal,« je skomignil. »Se pa ob tem spomnim, da je prijatelj, ki je šel z mano, s sabo vzel samo nekaj: kasete! Z glasbo in s filmi. Ampak v Ameriki sva ugotovila, da naših VHS-kaset tam ne moreš gledati. Po treh letih in pol v ZDA pa sem se odločil, da se vrnem v Bosno. In si skupaj z bratom spet ogledal kultno komedijo Balkanski špijon. Že prej sem jo nekajkrat gledal, zmeraj mi je bila super … pred vrnitvijo domov pa sem se med gledanjem tam čez, na drugi strani, zaskrbljeno vprašal: pa kam se jaz to vračam?!«

Dvorana je bruhnila v krohot. Avdić pa: »Zdaj se smejemo, ampak takrat mi ni bilo do heca.«

Pa ga ni nikoli prijelo, da bi se vrnil v ZDA? »Če že govorimo o nostalgiji – edina nostalgija, ki sem jo začutil, me je obšla leta 2016. Nostalgija po San Franciscu. Poklical sem prijatelja, ki je še zmeraj živel tam, in mu ves navdušen obujal spomine na svoje bivanje tam v devetdesetih. ‘Pozabi,’ je rekel, ‘mesto, v katerem si živel, ne obstaja več.’ Povsod so spremembe, kot smo slišali: nekaj odmira, nekaj se še ni rodilo, mi pa smo tu, nekje vmes.«

Selma Skenderović, hči Bošnjakov iz Črne gore, se je leta 2001 rodila na Kosovu. Pri njenih devetih letih se je družina priselila v Koper. Tu je odraščala, se šolala, se kot gimnazijka pospešeno oblikovala v pisateljico, pri devetnajstih letih pa kot najmlajša dotlej zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020, postala »uršljanka leta«. Sledil je knjižni prvenec, zbirka kratke proze Zakaj molčiš, Hava? (Revija Mentor, JSKD, 2021), predlani je na knjižnem sejmu v Sarajevu prejela nagrado za najboljšo mlado avtorico, lani pa je pri Cankarjevi založbi izšel še njen romaneskni prvenec In če vsi pozabijo. V njem študentka Zineta, ki je sicer ne gre preprosto enačiti z avtorico, priznava tudi, kako jo moti, da se z njo tako Slovenci kakor drugi pogovarjajo izključno o tujstvu, diskriminaciji ter razlikah med muslimani in Slovenci: »Slovenci me tolažijo s tem, da sem dobra tujka, ker sem se zgledno prilagodila slovenskemu okolju. Da se mi niti po naglasu ne pozna več, da se nisem rodila v Sloveniji. Za razliko od nekaterih drugih tujcev, ki bi jih bilo treba poslati nazaj, od koder so prišli, če se ne mislijo prilagoditi.« Ugotavlja, da je »privilegirana izdajalka«, obkoljena z mnogimi, premnogimi stereotipi.

Povsem drugačen pisatelj Alojz Rebula (1924–2018), ki se je v Šempolaju pri Trstu rodil in odraščal pod fašizmom, je pravil, da se je načrtno mojstril v slovenščini tudi iz sle po maščevanju nad Benitom Mussolinijem – maščevati se mu je hotel »s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino«. Morda se je tudi Selma Skenderović slovenščini, ki jo je sprva mojstrila, zatem pa skupaj s primerjalno književnostjo doštudirala v Ljubljani, posvetila – no, ne iz sle po maščevanju, ampak iz kljubovanja, češ: tu sem, ne bom molčala, poglejte me in zlasti poslušajte me!

»Iz maščevanja res ne, iz kljubovanja pa morda res,« se je nasmehnila. »Če ne bi dovolj dobro govorila in pisala v slovenščini, mi najbrž nihče ne bi prisluhnil. Imam pa zadnje čase dvome tudi okrog tega … Na lanskem tradicionalnem mednarodnem srečanju PEN-a na Bledu sem govorila tako v angleščini kakor v slovenščini. Ko me je kolega iz tujine slišal v slovenščini, je prikimal, češ kako je slišati, da je to moja materinščina. Drugi so mu hitro pojasnili, da slovenščina ni moja materinščina. Kar je bilo zanimivo, saj smo vse srečanje razpravljali prav o tem, v katerem jeziku kdo piše. Mogoče pa je prišel čas, da napišem še kaj v materinščini, sem pomislila. A me to privede do manjše težave, saj prave materinščine nimam. V slovenščini je zame vse poenoteno, ni mi treba oklevati, se odločati, ali naj pišem srbsko, hrvaško, črnogorsko, bosansko …«

Pa se v Sloveniji res še zmeraj počuti kot tujka? »To ni povezano samo z jezikom. Marsikaj vpliva na to, ali se počutiš kot tujec, tujka. Tudi danes sem se počutila kot tujka, ko sem brala na kupe novic in mnenj o tem, kaj vse je treba storiti z romsko skupnostjo v Sloveniji. Občutje tujstva ti pogosto vsiljuje okolje. Včasih se počutim kot tujka, včasih pa ne. Upam, da bo z leti vse bolj prevladovalo drugo občutje.«

Selma Skenderović je kot deklica z družino v Slovenijo prišla leta 2010, Damir Avdić pa le leto prej, pri svojih petinštiridesetih. Se pogosto vrača v Tuzlo? »Veliko nastopam, tako da sem prisoten v tem prostoru,« prikima. »Zdaj se v Tuzlo vračam predvsem zaradi mame. Stvari se res spreminjajo, celo prijatelji, ki živijo tam, mi pravijo, da se v lastnem kraju počutijo kot tujci. Nekateri odhajajo, drugi prihajajo, tako da ti ni treba nikamor oditi – na lepem ugotoviš, da poznaš komaj še koga v svojem kraju.«

Igra tudi drugod po Evropi, povsod, kjer razumejo »naš jezik«, pravi.

Pred sestrami in brati na jugu Praslovana in svoje druge pogosto prepeva tudi Zoran Predin. V intervjuju, ki smo ga na AirBeletrini pred dnevi prav tako objavili v projektu Na balkonu Balkana, ugotavlja: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.«

Je tudi Svetlana Slapšak največ svobode čutila v osemdesetih? »Nekaj časa že, ampak ne prav dolgo. Po Titovi smrti je nastopilo obdobje, v katerem si lahko napisal nekaj več kot prej. Ampak spet – ne prav veliko več,« se je zasmejala. »Še leta 1983 je bilo v Beogradu sojenje zaradi besed, zaradi ‘verbalnega delikta’. To je zame ključen prelom: na eni strani je bila večina, prepričana, da so kolektivne pravice pomembnejše od človekovih pravic, na drugi pa mi, manjšina, ki je zagovarjala, da nič ni pomembnejše od človekovih pravic. Takrat je bilo že jasno porajanje te pošasti nacionalizmov. No, nekako do leta 1989 sem še lahko pisala o marsičem, tudi o Albancih, Slovencih … in na velikem sestanku srbskega združenja književnikov sem med štiristo in več udeleženci edina rekla, da je embargo na slovensko kulturo eno navadno sranje. Pa me niso izžvižgali. Torej je bilo res obdobje, ko si je bilo mogoče dovoliti nekaj več. Osemdeseta doživljam kot čas, v katerem so se pojavile nekatere nove ideje, ampak niti približno tako revolucionarne, kakor so bile tiste v letih 1968–1971. V osemdesetih ni bilo velikih družbenih vprašanje. Več se je dogajalo v umetnosti, v popularni kulturi, v seksualnosti … Ni bilo pa ključnih družbenih vprašanj, kakršna smo postavljali leta 1968, četudi naivno, z vero v večstrankarski sistem, ki se je potem v kapitalizmu izkazal za popolno iluzijo. Ampak revolucionarna sila in ilegalno delovanje sta bila pristna, vsekakor neprimerno bolj kot kaj potem v osemdesetih. Ha, pa še nekaj moram priznati: jugoslovanski rock mi je šel res na živce. Konec sedemdesetih in še pozneje v osemdesetih so prepevali hvalnice Titu, Računajte na nas in tako naprej. Da je rock pri nas spet nekaj približno takega, kakor je bil v šestdesetih letih, sem začutila leta 1983, ko je Bijelo dugme udarilo s Kosovsko. To je bila pa res pesem upora, takrat sem rekla: evo, končno, ja, dajmo! Ampak je na žalost trajalo kratek čas.«

Omemba tistih časov čudne spomine zbudi tudi v Damirju Avdiću: »Leta 1984 sem bil v JLA. V Zemunu. Vodil nas je oficir, ki je bil, milo rečeno, čuden. Nismo vedeli, ali je res na meji razuma ali se samo pretvarja. Obseden je bil z ameriško televizijsko serijo Dinastija, ki so jo takrat predvajali tudi na naši televiziji. Nekega večera je mojega tovariša in mene poklical v svojo pisarno. Naj z njim gledava Dinastijo. Rajši bi šla spat, ampak sva morala ubogati. Nisva vedela, kaj se dogaja. Tip se je čisto potopil v zaslon. V Dinastiji je nastopal tudi gej, ki se razkrije, prizna, kakšne spolne usmerjenosti je. Spomnim se, da se je oficir po ogledu tiste epizode obrnil k nama in rekel: ‘Kakšna svoboda mora biti to tam!’ Pomislite, oficir komunistične vojske!«

Ko se je smeh v dvorani polegel, je Damir Avdić povedal še, da je sam v osemdesetih v Jugoslaviji sicer čutil svobodo: »Ampak omogočal mi je ni sistem, temveč starši, ki so mi zagotavljali varnosti, in seveda mladost, ki mi je narekovala, naj preizkušam, kar lahko preizkušam.«

Tistim, ki smo odraščali ob jugoslovanskih filmih, nadaljevankah in nanizankah, ob rocku in pozneje punku, pa ob stripih iz serij Lunov Magnus in Zlatna serija, ob briljantno prevedenem Alanu Fordu in še marsičem, pogovarjanje v nečem, kar ni ne srbščina ne hrvaščina, ne predstavlja prevelike težave – mladi iz držav nekdanje Jugoslavije pa se danes povečini sporazumevajo v angleščini. Je nekoliko nenavadno, že res, a bolje v angleščini kakor nikakor, poudarja Selma Skenderović. In kot predsednica Mladega PEN-a Slovenije potrdi, da so povezani – prek natečajev, razpisov, revij, ustvarjajo na rezidencah tu in tam … Da, povezuje jih predvsem literatura. Kultura.

In se znajo oglasiti, kadar je treba. Kakor se je Selma Skenderović nedavno v projektu Na balkonu Balkana z zapisom Obsojamo nasilje in zlorabe oblasti v Srbiji, s katerim smo na AirBeletirni pospremili javno pismo Mednarodnega PEN-a.

***

Kaj izkušena znanstvenica in aktivistka, kakršna je dr. Svetlana Slapšak, priporoča mlajšim rodovom ustvarjalcev in svobodoljubnih protestnikov od Ljubljane do Beograda? »Naj nadaljujejo in vztrajajo!« pravi. Boj za prave reči prinaša tudi neprecenljivo ustvarjalnost. »In skrbijo naj za svoja telesa: hoja, performans, seks in rokenrol … Sodelovanje pa je seveda nujno. To so tesno povezane, prepletene kulture, odvisne druga od druge. Saj ne moreš živeti in ustvarjati, ne da bi vedel, kaj se dogaja deset kilometrov severneje ali južneje, zahodno ali vzhodno. Pa sprememba imaginarija: razumeti moramo, da Slovenija ni trdnjava goveje juhe, ampak prepišen prostor, križišče, ki ima neverjetne prednosti. In jih prepogosto ne izkoristi.«

Ah, da – sedimo in klepetamo v Ljubljani, pa še nismo povedali bistvenega, je še dodala Svetlana Slapšak: »Povejmo enkrat za vselej, kdo je kriv za vse to, za Balkan, za njegov imaginarij, za južnoslovanske jezike – Slovenci! Jernej Kopitar, Fran Miklošič, Luka Zima … in še nekateri drugi, povečini iz vzhodne Slovenije. Velikokrat govorimo o marsičem, a ključnega ne poznamo. A komu kaj povesta imeni Dora d’Istria in Grigor Prličev? Nikomur, a ne? No, Dora d’Istria je psevdonim romunske plemkinje albanskega rodu, govorila je osem jezikov, blestela v sicer izključno moških pesniških krogih v Atenah, napisala je študije o ustnem pesništvu vseh mogočih narodov na Balkanu, prva ugotovila, da so vse to prve ustvarjale ženske – in to je ugotovila v šestdesetih letih 19. stoletja! Njen sodobnik Grigor Prličev iz Ohrida je študiral medicino in jezikoslovje v Atenah, v grščini napisal ep o hajduku Armatolis in zanj dobil nagrado atenske Akademije in naziv ‘novi Homer’. Po vrnitvi si je prvi na Balkanu zamislil knjižni jezik kot mešanico različnih jezikov, ki so na voljo. Takšni geniji so junaki Balkana, a jih nihče ne pozna! Moralo bi biti drugače, balkanologija bi morala biti predmet v osnovnih in srednjih šolah, od južnega predmestja Dunaja do Libijskega morja.«

***

Seveda so vsi trije gostje tudi brali iz svojih del: Svetlana Slapšak iz romana Šole za delikatne ljubimce (prevedla Seta Knop, Goga, 2020), Selma Skenderovič iz romana In če vsi pozabijo, medtem ko je Damir Avdić postregel z recitacijo pesmi Rođen kad je bilo bolje z albuma Human Reich (Kapital Rekord, 2013).

Zanimalo pa nas je tudi, katera temeljna dela, ki nam pomagajo razumeti Balkan, priporočajo. Katere knjige, filme, glasbo … karkoli.

Izbor Svetlane Slapšak: film Odisejev pogled, režiral Theo Angelopoulos. Knjigi: seveda Iliada in Odiseja: »Odisej je pravi Balkanec! Preberite tudi slovar Vuka Karadžića, je poln veselja, obscenosti, seksa in droge. Pod Kopitarjevim vplivom je Karadžić zapisal govorjeno, pristno, živo srbščino. Predlagam tudi branje Nikosa Kazantzakisa in poslušanje subkulturne grške glasbe. Brez tega ne more razumeti Balkana, v njej se mešajo balkanski, mediteranski, azijski, slovanski, vsi mogoči elementi, besede, zgodbe o zaporu, ljubezni, bolezni … Pa še pisatelj, ki ga ne smem pozabiti – Stevan Sremac! Je enakovreden Dickensu, po duhovitosti, enostavnosti, pameti. In pa dolga kolona ženskih avtoric. Tudi Julka Hlapec Đorđević, ki je bila prijateljica Zofke Kveder, pomagala ji je tudi, da se je uveljavila kot pisateljica. Pomnimo vse, kar so naredili in naredile s skupnimi močmi.«

Selma Skenderović: »Najprej bi priporočila Marka Sosiča in njegov roman Kruh, prah, ki je šel žal pretiho mimo, zaslužil bi si vsaj nominacijo za kako nagrado. Pa katerokoli knjigo Bekima Sejranovića. Meni je najboljša Nikamor, od nikoder, prevedena tudi v slovenščino. V prevodu imamo tudi Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Slavenke Drakulić in Kulturo laži Dubravke Ugrešić. Od mlajših Melida Travančić: Moja majka hrani mrtvog psa. Filmi, taki, ki so meni všeč: Parada, Halimina pot, Nikogaršnja zemlja, Popolni krog … Pa veliko drugega, seveda tudi pesmi. Kako lepo je Izet Sarajlić povedal v pesmi Prijateljem iz bivše Jugoslavije …«

Mimogrede, s to pesmijo v prevodu Ivana Minattija smo še konec lanskega leta sklenili prvo razpravo Na balkonu Balkana. 

***

Izet Sarajlić: Prijateljem iz bivše Jugoslavije

Kaj se je čez noč zgodilo z nami,
prijatelji?

Ne vem,
kaj počnete.

Kaj pišete.

S kom pijete.

Katere knjige berete.

Ne vem niti,
ali smo sploh še prijatelji.

(Prepesnil Ivan Minatti, zbirka Lirika, Mladinska knjiga, 1999.)

***

Če smo že pri mojstrih verza – Damir Avdić se je spomnil, da je v srednji šoli veliko bral Ivana Gorana Kovačića. In z njegovo pesmijo Moj grob, ki jo zna na pamet, je večeru postavil piko na i.

Čisto na koncu pa se je oglasil še klasik Ivo Andrić. Iz Znamenj ob poti, posmrtno izdane obsežne knjige misli, spoznanj in opazk, je zazvenela tale v prevodu Janka Modra (Državna založba Slovenije, 1977):

»Ko opazujete našega človeka pri delu in govorjenju, prav gotovo lahko ugotovite, da ima zelo pogosto nekakšen presežek domišljije in dozo lenobe, večjo, kot jo ima večina drugih narodov. – Ali je domišljija vzrok lenobe ali narobe in ali ena in druga izvirata iz kakšnega skupnega, nevidnega izvirka, iz katerega priteka toliko drugih pomanjkljivosti in neurejenosti v našem življenju, to ni lahko ugotoviti. Pa bi bilo treba raziskati.«

Kdove, morda pa to raziščemo v naslednjih epizodah serije Na balkonu Balkana. Kakor je na koncu TV Dnevnika zmeraj pozdravil legendarni Janez Čuček: »Ostanite še naprej z nami.«

___________________________________________________________________________________

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.