Ponoči sem se zbudil s hladnim potom na čelu in trajalo je, da sem utonil nazaj v spanec. Spet, tako kot predvsem zadnje mesece že dokaj pogosto. Krivi niso ne moška menopavza ne dolgi kovid ne sosedova petelina, ki se začneta v obcestno svetilko dreti ob pol štirih zjutraj. (Vedeževalsko sem ju poimenoval Pečenka in Obara.) Nespečnost je posledica tega, da mi je dobršen del možganskih vijug napolnil John Ronald Reuel Tolkien s svojim tisočplusstranskim špehom Gospodar prstanov, katerega tretjega prevoda v slovenščino, po prvem iz leta 1995 (Polona Mertelj, Primož Pečovnik, Zoran Obradović, Quatro) in drugem iz 2002 (Branko Gradišnik, Mladinska knjiga), sem se z radostjo v srcu in rožnatimi očali na nosu lotil pred kakšnima dvema letoma.
Navzlic dejstvu, da me bodo nekateri oboževalci dela povaljali v katranu, ker sem ukinil Šajersko in Stopača, drugi me bodo vrgli v perje, ker so iz rangerjev nastali boršterji in iz Samwisa Samoved, tretji pa me bodo potem tako ozaljšanega zažgali zaradi veščjega kralja, Dežele ali pač že nečesa, mi ni žal, da sem sprejel breme. Navsezadnje tudi Frodo ni obžaloval odločitve, da odnese Edini prstan v Mordor. Se pa zdajle, skorajda na koncu poti, tik pred Sammath Naurom oziroma istočasnim izidom vseh treh delov pri Mladinski knjigi, počutim nekako tako kot on. Izčrpan, obtolčen, poštihan in bržda za zmerom vsaj malo predrugačen. Tole je bilo res, se opravičujem za zabelo, težka jeba.
Jezikovna bogatija in subtilnost sta močno nadstandardni za žanr
Gospodar prstanov je namreč le na videz »lepa pravca« za otroke, kakor ljudski glas v zatohlem Podalpju še vedno pogosto veli o fantazijski literaturi, čeprav se je začelo to zadnja leta vsled Igre prestolov in Veščeca malce spreminjati. Osrednja zgodba o prizadevanjih za uničenje glavarskega Prstana, v katerega je temnoangelski Sauron prelil dobršen del svoje nadnaravne moči, da bi zavladal ljudstvom pravljičnega Srednjega sveta, je namenoma dokaj enostavna in hitro dojemljiva. Nauki o tovarištvu, zaupanju višji sili in podobnem so na dlani, tako kot v mnogih epih in legendah, po katerih se je Tolkien zgledoval.
Toda jezikovna bogatija in subtilnost sta kljub temu, da je roman v šestih knjigah nastal že pred sedemdesetimi leti, močno nadstandardni za žanr. Tolkien, univerzitetni profesor angleškega jezika in literature, elegantno prehaja med številnimi registri in z golim zvenom govorice oživlja premnoge like, naj bo to kmečki hobit Samoved, njegov bolj izobraženi rojak Frodo, starodavni vilinec Elrond, dobrodušni čarovnik Gandalf, njegov pretkani kolega Saruman, vzvišeni prestolonaslednik Aragorn …
Prelivanje izrazne bogatosti v prevod je bilo velik izziv, saj Samo pač ni smel zveneti enako kot Meri in Pipin, vilinec Legolas ne kot škrat Gimli in veseljaško bitje Tom Bombadil ne kot čemerni, dalekovidni gondorski namestnik Denethor. Prebivalci Mračnega lesa niso smeli govoriti kot enti v Fangorni, ti ne kot konjska gospoda v Rohanu, slednja ne kot kosmatonogi Deželani in dotični ne kakor zakotni hribovci. Ob vlečenju jasnih razmejitvenih črt v jezikovnih registrih sem prebil marsikateri tuhtav večer.
Že samo velike začetnice so me stale nekaj kilometrov živcev
Prav jezik leži v srcu Gospodarja prstanov. Tolkienov namen ni bil le napisati romana o uničenju Prstana, marveč ustvariti logično konsistenten svet, poln vzrokov in posledic. Za razliko od premnogih fantazijskih zgodb, naphanih z deus ex machina trenutki in izmišljenimi močmi, ki obstajajo predvsem zato, da je lahko pisec skozi like in dogodke razrešil neko zagato, Tolkien samozavestno razlaga najmanjše podrobnosti. In to v svetu, za katerega poznavalci vedo, da po zamahu daleč presega povest The Lord of the Rings, umeščeno na konec tretjega veka. Prav vidiš avtorja, kako probleme osvetljuje iz različnih zornih kotov, kakor bi jih utegnil nekoliko pozornejši bralec, jih analizira in jih razlaga z ustrojem lastne domišljijske dimenzije. In mehanizem, ki jo poganja, je prav jezik, to nevidno tkivo, ki nas povezuje in ki ga umetna inteligenca vse bolje posnema (inteligentni roboti so bili od nekdaj tisti, ki so se znali izražati kot ljudje!).
V Gospodarju prstanov ni pojma, ki ne bi imel razdelanega jezikovnega ozadja, ni besede, ki bi obstajala sama zase. Zakaj se reka, ki na eni strani zamejuje hobitsko Deželo, imenuje Brandavinica? Ker je to izkrivljena oblika vilinske besede Baranduin, »Zlatorumena reka« (sindarinsko baran = zlatorumen, duin = velika reka, angl. Brandywine). To je le en primer izmed dobrih tisoč dvesto, kolikor jih je terjal prevod Gospodarja, od imen, priimkov in vzdevkov prek krajevnih imen do predmetov. Vse z lastno jezikovno in navidezno zgodovinsko utemeljitvijo, ob čemer zbledijo malodane vsi avtorji fantazijskih in ZF del. Primerjati se ne more niti George R. R. Martin z vsemi petimi romani in dodatnimi zgodbami, kot so tiste v zbirki Ogenj in kri – kaj šele, če Gospodarju pridružimo epsko biblični Silmarillion.
Slovenski prevod Gospodarja je bil vsekakor nadvse zakompliciran, saj je bilo treba na številnih mestih loviti ravnotežje med Tolkienovimi navodili (nekaterih reči naj se ne bi prevajalo, druge napol …), lepim zvenom in zvestobo svetu. Že samo velike začetnice so me stale nekaj kilometrov živcev in sinaps, kaj šele sprotno in naknadno preverjanje ob sestavljanju stvarnega kazala, ki meri nekaj čez šestdeset strani. Človek, vilinec, škrat in trol so pisani z malo, jasno. Kaj pa Valarji, ki so v bistvu angeli – so to potemtakem valarji? In Nazgûli – Prstanove prikazni: je to vrsta bitij, enaka orkom in goblinom? Je Galadriel Gozdna gospa ali gozdna gospa? Imajo meči junaška imena po zgledu Ekskaliburja? In, hm hm!, če je Prstan živa entiteta z lastno voljo, kot je v knjigi jasno navedeno – zakaj se prva knjiga ne imenuje Prstanova bratovščina namesto Bratovščina Prstana?
Še malokrat sem se zbudil ob treh zjutraj, oštja!
Tolkienova kultna trilogija Gospodar prstanov (Bratovščina prstana, Stolpa, Kraljeva vrnitev) te dni izide pri Mladinski knjigi. Sveže jo je poslovenil Sergej Hvala, uredila pa Darja Marinšek.
