Je luzer doma?
Ste siti slovenskih literarnih zgub in antijunakov? Nikar ne obupajte, predstavljamo vam proznega mojstra, ki je v sodobni slovaški prozi ustoličil antijunaka, ki mu še v slovenski literaturi težko najdemo par. Avtor, ki ga predstavljamo tokrat, je v svojih zbirkah kratkih zgodb in romanih do potankosti izrisal arhetip navadnega in zdolgočasenega slovaškega faliranca, soočenega s skrajnim brezupom, razočaranjem, deziluzijo, neuspehom, depresijo in podobnimi izzivi sodobnega sveta … in pri tem, tudi s pomočjo humorja, že v 90. letih uspel navdušiti takrat do domačih literarnih peres zelo skeptično slovaško bralstvo in kritiko.
Omenjeni čudež je uspel možu po imenu Márius Kopcsay (beri: Kopčaj), leta 1968 rojenemu slovaškemu pisatelju, novinarju in glasbeniku (njegova glasbena skupina ima natanko enega člana in zaenkrat še ni razpadla!) – danes enemu vidnejših predstavnikov sodobne slovaške proze. Poleg nekaj glasbenih besedil in gore člankov za različne slovaške (in češke) dnevnike je Kopcsay napisal pet kratkoproznih zbirk in štiri romane, zanje pa prejel številne nagrade: nagrado za prvenec Ivana Kraska leta 1998, leta 2005 za spodaj predstavljeni roman veliko nagrado za vzhodnoevropsko književnost (Großer Preis für Osteuropäische Literatur), ki jo podeljuje avstrijski KulturKontakt, leta 2007 mu je nagrado za prozno ustvarjanje podelila Zveza pisateljskih organizacij Slovaške, bil je trikratni finalist kultnega slovaškega kratkoproznega natečaja Poviedka, hkrati pa je (vzporednice z Evaldom Flisarjem so na mestu) tudi notorični večni finalist slovaške verzije nagrade kresnik, torej nagrade Anasoft litera, ki se podeljuje za najboljše prozno delo leta. V ožjem izboru je bil petkrat (v letih 2006, 2007, 2009, 2010, 2015, pri čemer opomnimo, da se nagrada podeljuje šele od leta 2006) in preti, da se bo tam znašel tudi letos.
Naslovi njegovih leposlovnih del lahko služijo za ilustracijo uvodne teze o ustoličenju zgube v sodobni slovaški prozi. Kratkoprozne zbirke: Kritičen dan, (Kritický deň, 1998), Izgubljena leta (Stratené roky, 2004), Odvečno življenje (Zbytočný život, 2006), Vesele dogodivščine s počitnic (Veselé príhody z prázdnin, 2012), Enokotnik (Jednouholník, 2014). Romani oziroma novele: Dom (Domov, 2015), Mistifikator (Mystifikátor, 2008), Medvedja skala (Medvedia skala, 2009) in Asvabaždenie (2015). Zaenkrat edini Kopcsayev prevod v slovenščino lahko preberete v antologiji Pozitivci: sodobne slovaške humoreske (Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2012).
Spodnji odlomek je iz Kopcsayevega romanesknega prvenca Dom (2005), v katerem spremljamo počasen, a zanesljiv brodolom dandanes torej že zloglasnega kopcsayevskega klavrneža, formiranega in travmatiziranega v času realsocializma in dezorientiranega v tranzicijskih kapitalističnih devetdesetih letih. (Je izgubljenosti danes kaj manj?) Naveličani tridesetletni Muha ni zguba samo doma, temveč tudi v poslovnem svetu, če novinarskemu fohu sploh lahko rečemo poslovni svet. Je zgled (prisrčnega) luzerja in njegova zgodba, izpisana v Domu, je pravzaprav unikaten priročnik, kako v enem letu pošteno zavoziti komaj začeto odraslo življenje. Torej obvezno branje za vse, ki bi se radi naučili (mogoče tokrat za spremembo ne na lastnem primeru) naslednje: kako se proti svoji volji iz relativno velikega trisobnega stanovanja na obrobju mesta preseliti v tesno in plesnivo stanovanjce v središču taistega mesta, kako se pri tem preko vratu zadolžiti in si na glavo nakopati ne le dolgove, posojila in grozeče upnike, temveč tudi taščo, kako se do smrti zameriti vsem mogočim šefom, kako zraven zafurati zakonsko zvezo in se končno ugrezniti v globoko bivanjsko krizo. Hkrati pa roman (beri spodnji odlomek) ne bo razočaral niti tistih, ki od branja pričakujejo natezanje smejalnih mišic. Kopcsay ima namreč poseben pisateljski dar, da čisto navaden življenjski drobir predstavi skozi komično in absurdno prizmo hkrati. Distanca, s katere piše, pa poraja parodijo, ironijo ter smeh, v katerem nemalokdaj zazvenijo preproste življenjske resnice. Dom kljub melanholičnim občutkom torej ostaja pozitivno ubran.
Odlomek je s samega začetka romana.
Márius Kopcsay: Dom (odlomek)
Zazvonil je zvonec. Muhi se je zazdelo, da se je začela vojna. Ampak je bil samo selitveni servis. Žena je bila že pokonci, prebijala se je med škatlami, polnimi knjig, oblačil, dokumentov, kozmetike in kozarcev. Tipa s selitvenega servisa sta sumničavo pogledala po stvareh.
»Vse to morava preselit?« sta ugotavljala. Kot vsak dan, ju je tudi danes delo presenetilo.
»Kaj danes ne boste prišli v službo?« je Muho vprašal njegov nadrejeni Golažek. »Vsi vas pričakujejo.«
»Če se pa danes selim,« je zaspano zajecljal Muha.
»Aja?« je odvrnil Golažek. »Potem pa jutri. Jutri boste že preseljeni? Jutri pridete?«
Muha si je kuhal kavo in ugotovil, da kuhinjska miza ni nared za selitev, ker je na njej še polno krame. Hitro jo je pospravil in delavcema sporočil, da je v kuhinji še neko pohištvo, ki bi ga bilo treba odpeljati. Šel je na balkon, bilo je zelo prijetno, prižgal si je cigareto in gledal gozd, ki je tu in tam že začenjal zeleneti. Na balkonu je privezal psa, da se ne bi delavcema zapletal pod težkimi nogami.
»Ko se je selila Gizela,« je pred nekaj dnevi povedala tašča, »je stvari zelo slabo spakirala. Zelo slabo, tudi delavci so se pritoževali, da je imela same majhne vrečkice in škatle.«
Videlo se je, da taščo selitev svoje hčere, zeta in vnuka res zanima, rada bi vedela, v kakšne škatle in vrečke so stlačili svoje stanovanje, ampak je niso povabili, tako da ne bo nikoli izvedela. Malo zatem je bilo stanovanje prazno, razgalile so se pisane barve tapet, ki so jih Muhovi polepili le četrt leta pred selitvijo. Bil je topel sončen spomladanski dan, nihče ni slutil, da zadnji – odslej samo še veter in dež. V praznem stanovanju so ostale le najbolj bistvene stvari (par knjig, dokumenti in star računalnik, dvaosemšest s štiri mega trdega diska, v njem so bili Muhovi članki od decembra 1996), pa tudi kuhinjska posoda in hrana, ki je niso uspeli spakirati. Vse to bodo odpeljali popoldne ali pa jutri ali pa čez vikend z osebnim avtom.
Selitveni servis je spet pozvonil, vse je naloženo, lahko gremo. V selitveni avtobus so vstopili Muha, njegova žena in otrok. Avtobus je krenil.
»Zakaj gremo tako počasi?« je vprašal sin.
»Da ne bomo česa izgubili ali razbili,« mu je odgovoril očka.
Prispeli so do mesta na Binderjevi ulici, kjer naj bi živeli. Binderjeve ulice se boji vsak selitveni delavec, ker je ozka.
»Kako naj zapeljem sem not?« je zanimalo delavca. »Gazi, miško?«
Nazadnje je bilo dovolj, da je povozil eno forzicijo in velikanski rdeče-rumen selitveni avtobus je vzvratno zapeljal na vhod Binderjeve 1.
»A tole je treba znosit gor?« je vprašal eden od delavcev, najbrž v upanju, da bo naletel na negativen odgovor (kje pa, te omare bova pa že sama znosila). Ni imel te sreče, kot ponavadi. Spet je bilo treba nositi. Vse življenje samo nositi. Muhova žena je šla v trgovino po pivo, da bi šlo delavcema delo lažje od rok, Muha pa je odpeljal otroka k babici, da ne bi bil v napoto odraslim. (Ni ga, drži, peljal Muha osebno, saj niso imeli avta, zategnil ju je prijatelj Jaro, ki je ravno peljal v Petržalko neke pnevmatike, po katere pa je moral še prej v Prievoz, v garažo, katere ključe pa je imel tast v Lamaču.) Potem se je Muha vrnil v staro prazno stanovanje spakirat vse ostalo. T. i. bistvene stvari (računalnik, par knjig, dokumenti) so bile že pripravljene na golem linoleju, ampak kuhinja pa je bila še vsa v razsulu – v shrambi so se valjali kečapi, po tleh pa razmetane plastične vrečke, ki so simbolizirale na stotine nakupov in na tisoče zafrčkanih kron. Muha je razvrščal gorčice, začimbe, načete in nenačete škrniclje sladkorja in moke. Živila, ki so bila še uporabna, je spakiral za v novo stanovanje – na primer kavo ali pa krompirjevo testo v prahu z rokom uporabnosti do avgusta 1998. Plastične vrečke so se množile, še dobro, da tašča tega ne vidi. Sam sebi se je zdel slabši kot Gizela. Za njim je prišla še žena, ki je do zdaj kontrolirala raztovarjanje v novem stanovanju. Dvema je pospravljanje lažje steklo – raznorazno navlako sta zmetala stran, snela zavese, pobrala lustre in obešalnike. Njuni koraki so na linoleju v izpraznjenem stanovanju odmevali kot v cerkvi.
»Dober dan, no, kako?« se je po telefonu oglasila Ocvirkova iz nepremičninske agencije. »Ste se že odselili? Obljubili ste mi, da boste poklicali.«
»Ravno danes smo izpraznili stanovanje,« je rekel ponosno Muha.
»Potem pa se lahko čez pet minut oglasimo, pa boste predali stanovanje novim lastnikom?« je čivkala Ocvirkova.
»Lahko, samo imamo še nekaj stvari tukaj. Pa saj jih lahko damo v kuhinjo, v en kot, da ne bodo v napoto, če bodo hoteli prebelit.«
»Lepo vas prosim, oni dejansko hočejo prevzet stanovanje in takoj zamenjat ključavnico. Stanovanje mora biti prazno še danes,« je rekla odločno Ocvirkova.
»Ampak …« je rekel Muha.
»Torej kdaj? Ob treh? Ob štirih? Ob petih? Ob šestih? Ob sedmih? Ob osmih?« je vztrajala Ocvirkova.
»Ob šestih,« je zavzdihnil presenečeni Muha in se vrnil h kečapom in marmeladam – zdaj je kriterije razvrščanja poenostavil in je bolj ali manj vse metal v koš, še celo jušne vrečke in cmoke v prahu.
»Danes pa ne boste nič napisali?« so klicali Muho s prvega časopisa (strokovno-političnega).
»Litografije imate že končane?« so klicali z drugega (strokovno-inženirskega).
»Je že jutri? Je še danes? Se še selite?« se je ponovno javil Golažek s strokovno-gradbenega vestnika.
Predstavniki vseh periodičnih publikacij so se postopoma le sprijaznili, da se Muha prav danes seli. Poklicali so ga še nekajkrat, potem pa končno dali mir. Poklicala je tudi tašča, da ji otrok joka, da tuli in da ne ve, kaj naj si z njim počne. Na srečo se je kolega Jaro ravno vračal iz Petržalke z novimi pnevmatikami in je Muhi pomagal naložiti in odpeljati tiste ta bistvene stvari (računalnik, par knjig, dokumente), potem pa sta se odpeljala še v Petržalko po otroka, ki joka.
»Ne vem, kaj mu je,« je tarnala tašča. »Najbrž je bolan, tenke žabice ima, ga je moralo napihat po nogah in po ušesih, ker ima tudi nekam tenka ušesa, pa tudi srce mu čudno preskakuje, pa za lulčka se prijemlje, pa glavo nagiba v stran. Sploh ni ta pravi.«
Sin je v avtu zaspal, Muha ga je odnesel v prazno stanovanje. Na prašnem linoleju v prazni dnevni je pogrnil svojo usnjeno jakno in nanjo položil otročka. Spal je kot angelček, razdejanje okoli njega pa je medtem doseglo svoj vrhunec. Prostor, v katerem je sinček doslej odraščal, se je spreminjal do nerazpoznavnosti. Pozvonilo je, Muha se je hotel še pred tem posrat, pa ni utegnil. Zvonec je besno zvonil, prišli so novi lastniki z Ocvirkovo iz nepremičninske agencije, Muho je že strašno zvijalo, zvonec pa je še kar zvonil, čeprav so bili obiski, v bistvu novi lastniki, že notri.
»Jaz sem, no, jaz,« je nekdo govoril v domofon in ta nekdo je bil mali dodatni selitveni delavec z manjšim kombijem in majhnim okroglim obrazom, ki so ga na hitro naročili, da odpelje še preostanek stvari.
»Oprostite, ampak zdaj boste morali malo nositi sami,« mu je rekel Muha. »So ravno prišli novi podnajemniki, predati moramo stanovanje …«
Muha je hotel še zadnjič enega pokaditi in popiti kavo v svoji loži z razgledom na okoliške hribe.
»O madona, pa vi ste mi tukaj pustili kozarce za vlaganje,« je njegove načrte prekrižala Ocvirkova. »No, oni jih že ne bodo rabili, dajmo, hitro pometat stran!«
Ocvirkova je zmetala kozarce v vrečke, z rokami pobrisala umazanijo okrog koša za smeti in potem še hitro pogoltnila košček starega časopisa, da ne bi kvaril vtisa o stanovanju. Nova lastnika sta si stanovanje, čeprav sta si ga pred tem že ogledala, tudi danes ogledovala v tišini in s preiskujočimi pogledi. Sem in tja sta se pomenljivo spogledala ali pa si kaj na tiho rekla.
»Tole je tapeta, tale tapeta?« je vprašal novi lastnik in ko je hotel Muha odgovoriti, je novi lastnik zagodrnjal: »Kaj hočemo, jo bomo že kako strgali dol. A tole je pa stena, tale stena? Takole je stala? Aha. Pa tale koš za smeti? Kar tukaj ga boste pustili? No, saj nam bo prav prišel. Ni vam ga treba izpraznit, ga bomo že mi, kaj pa naj. Pa tile kozarci? Teh pa res ne rabimo. Aha, jih boste vzeli. Pa tla, a to ste vi hoteli prav taka? Saj se dajo potrgat stran. Pa tale razgled? Vas ni bilo strah, ko ste se nagnili čez okno? A, vidim, da lahko okno tudi zastreš. Ampak tele žaluzije … Ste jih vi izbrali? Aha. Tole pa ni tapeta? Tale rumena, tole ste pa prebarvali? Namerno? No, hvala bogu, tega ne bo težko spravit dol.«
Muha je hotel odnesti koš za smeti, da bi pobegnil iz zagatne situacije. Odkradel se bo za kontejnerje, stekel v bližnji gozd in tekel na Kamzík, od tam pa v Karpate, nikoli več ga ne bo nazaj.
»Tega vam ni treba odnašat, gospod Muha, me slišite?« ga je opomnila gospa Ocvirkova. »Gospod Muha, slišite, tele kozarce vzemite, pa jih gredoč vrzite stran. Gospod Muha, še podpis, še podpis, niste se še podpisali.«
Vsi zmedeni so se pripravljali za odhod in novi podnajemnik je na dan že privlekel izvijač, da bo zamenjal ključavnico. Ocvirkova je hitela, ob sedmih ima predajo naslednjega stanovanja, Muhova žena je jokala. Mali selitveni delavec pa je pred hišo divje hupal, vreče je imel že naložene, samo še potniki so manjkali.
»Niti posloviti se nam ni uspelo od stanovanja,« je na ulici smrkala Muhova žena. »Še mali, revček, je vse skupaj prespal.«
»Kaj stokaš, sama si si tole izmislila,« ji je rekel Muha. »Izpolnile so se ti sanje.«
»K vi bi vsi rad šli z menoj?« je vprašal mali delavec in s pogledom prebodel žensko s spečim otrokom v naročju. »Kam pa naj vas dam?!«
V osmem nadstropju so se že odpirala okna, nova lastnika sta jih takoj razprla in besno trgala dol žaluzije, s sten vlekla tapete, metala ven linolej, zračila smrad po bivših podnajemnikih, razkuževala tla, da njuna hčerka ne bi staknila kake bolezni od tistega otroka, ki je prej tu spal.
»Bom šel jaz nazaj v keson,« je rekel Muha. »Samo še nabiralnik grem spraznit. Nekaj je notri.«
V nabiralniku je bil samo račun za plin. Besedna zveza »plinsko gorivo« je imela na položnici zgovorno okrajšavo »plin. gor.«. Seveda, še tisti »plin gor« je bilo treba plačati.
Muha je v naročje vzel prestrašenega psa, ki se je upiral in skakal, kot da ga pelje v klavnico, in z njim zlezel med prtljago. Skozi nepredušno in neprebojno okence kombija je Muha zagledal svojo ženo in otročka, sedela sta spredaj zraven delavca, ki je ravno prižgal motor. Muha je narahlo potrkal po steklu, a se je namesto njiju obrnil delavec in ga neumno pogledal (češ, kaj trkaš?). Potem je speljal.
Ob osmih zvečer smo že vse znosili, v novem stanovanju je bilo mrzlo, ohladilo se je, začelo se je temniti. Otroček se je cmeril. Muha je bil mož dejanja, zato je pred seboj postavil tri stole, pospravil prostor okoli, prižgal televizor in tudi luč. Žena mu je postlala na tleh, sama z otrokom pa bo spala na postelji v kotu razmetane sobe. Muha je bil tako utrujen, da je na zasilnem ležišču kar zadremal. Vleklo je z vseh strani.
»Jaz hočem domov,« je rekel sinček.
»Tiho bodi, ne cmeri se mi stalno,« mu je odgovorila mama.
»Imaš, kar si hotela, živiš v centru, zato kar lepo umiri živce,« ji je zasikal Muha. V polsnu je slišal, kako žena ves čas z nečim šumi, nekaj išče, ampak tistega ne najde, preklinja.
Spanec je imel rahel in plitek, prebudil se je ob vsakem zvoku kot zajec, čutil je živalsko dolžnost, da varuje družino v neznanem okolju. Pokonci je planil ob hrupu dvigala, korakih na hodniku, tudi laježu psa na hodniku. Nato se mu je zazdelo, da je zaslišal neki ropot in jok svojega sina.
»Janko je padel s postelje,« je rekla žena.
Ko se je zjutraj zbudil, je bilo mrzlo, bolelo ga je grlo. Ženo je vprašal, ali je Janko ponoči padel s postelje.
»Ponoči? Janko? S postelje?« mu je odgovorila žena.
Še pred dvema dnevoma bi pil kavico in gledal z balkonske lože gozd. Z Malih Karpatov bi pihljal svež veter in mulariji odnašal kape z njihovih navihanih buč. Naselje bi bilo neprijetno in togo, hkrati pa mlado, sveže, nekonvencionalno. Zvečer bi sedel v udobnem naslanjaču in bral časopis, ali pa bi gledal televizijo. Danes pa stoji v stanovanju, polnem škatel in umazanih cunj po tleh. Vdihuje barve, ki izparevajo in mu razžirajo sluznico, sin pa se iz obupa valja po zvitih prašnih preprogah.
Uvod pripravila in odlomek prevedla Diana Pungeršič.