Pod mizo

Strokovna žirija je kot eno od štirih najboljših zgodb med rekordnimi 307 prejetimi, ki jih je dobila na mizo, prepoznala tole, ki je naslovljena – Pod mizo. Napisala jo je 35-letna Sara Vodopivec.

V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na ljubljanskem Mestnem trgu povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše v tokratni izjemno bogati beri.

Seveda vas vabimo tudi k branju zgodb Vsebina neznanega telesa Zale Norčič, (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj in Pone-srečanje Mojce Volkar Trobevšek. Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!

Pod mizo

Sara Vodopivec

Iskala sem svoje ime. Z očmi sem se sprehajala po mizi, ogrnjeni z belim prtom. Vsa ta belina me ni preslepila, vedela sem, da bo že čez nekaj ur prepojena z rdečimi madeži.

Tam je bila kartica z mojim imenom. Brez priimka, samo Doroteja. Niti gospodična ni pisalo spredaj. Z neznatnim prikimom sem se neopazno pomaknila mimo družbe, zatopljene v svoje pogovore. Zaobšla sem tete babuške, zibajoče se v ritmu svoje lastne glasbe, mimo vreščečih otrok konvoja, mamic in pametnih stricev, ki so drug drugemu pritrjevali, kot da bi potrjevali svet. Zasedla sem svoje mesto. Ko sem stopila iz avta na parkirišču, sva se z materjo ujeli s pogledom. Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom.

Njen pogled je govoril, srajce ni zlikala, las ni ukrotila. Trmasta figa na vrhu glave je bila zanjo majhen, a zanesljiv poraz.

A ostala je tiho. Pokimala mi je in jaz njej. Restavracija je bila preblizu. Kraljica mati je izračunala, da za dostojen prepir ni dovolj časa. Belina prta je bila preveč čista, da bi jo umazali že na začetku. Omizje je bilo razporejeno v črko L na ograjeni zunanji terasi. Kraljica mati in sestra sta si dali dela – kdo kam, kdo zraven koga ne. Jaz, Dora, trideset in nekaj, sem pristala ob bratrancu v nekem kolenu in njegovi novi, visoko noseči ženi. Z eno roko jo je objemal, kakor bi se bahal s svojim ulovom. Ona se je smejala, svetlo in brezskrbno. Med nami so krožile vljudnostne besede o vremenu in o prihajajočem otroku. Ko je pristopila natakarica, sem počakala, da so se njegove oči dvignile z njenega telesa nazaj na moj obraz, da sva lahko nadaljevala s praznimi frazami. Oddahnila sem si, ker nisem sedela zraven dedija. Ta je vsakič kihal, ne da bi nastavil roko. Ko je kihnil, smo se vsi spogledali in nismo rekli nič, samo smilil se nam je tisti, ki je pač sedel zraven, ali še huje, nasproti njega.

Za našo mizo je nasproti mene sedela Botra. Nihče več ni vedel, kako ji je zares ime.

Nekoč je bila nekomu botra pri krstu, in od takrat je pač ostala Botra. Videti je bila stara sto let, njen obraz je bil razklan od gub, njeni sivi lasje pa so bili počesani nazaj in pritrjeni s sivim obročem. Bila je srednje velikosti, odeta v široko, skoraj krilu podobno svetlomodro plahto, posuto z drobnimi belimi cvetovi, in obuta v črne sandale, ki so ji tiščali debele prste z rumenimi nohti. Njene oči so bile iskrive, skoraj nagajive, s tisto otroško razposajenostjo. Ko je sonce padlo nanjo pod pravim kotom in se je zasmejala, s tistim zobatim razprtim nasmehom, je delovala skoraj nadzemeljsko. Botra ni govorila. Včasih je nekaj zamomljala, večinoma pa samo kimala. Ali še raje odkimala. Govori se, da je bila v mladosti zaljubljena v nekega vaška fanta, ki ga njen oče ni maral. Ni se hotela poročiti z nikomer drugim, in je ostala sama. Podedovala je kmetijo in tam živi še danes – sama, trmasta, neuničljiva. Ko kdaj pomislim nanjo, še vedno vonjam travo, tisto mokro, težko, sveže pokošeno. Slišim petelina, ki kriči, kot bi hotel raztrgati jutro. Vidim testo na Botrinih rokah, po žuljih, testo, ki se lepi za prste.

Moja sestra ima tri otroke. Enega od njih smo danes krstili. Malemu Otu ne bi moglo biti bolj vseeno, ali je bil sprejet v božje občestvo. On je hotel samo vlak. Končno je do mene pristopila kraljica mati in me pozdravila z »Las, ti pa ni uspelo oprati?«. Rada je delila takšne klofute v obliki vprašanj. Preden bi ji lahko odgovorila, me je preslišala in nadaljevala: »Pridi, greva pozdravit teto Zvonko. Ni te videla že od lani. Kar povej ji za tisto tvoje napredovanje.«

Stisnila sem zobe in ji sledila na drug konec mize. Vem, da je bolje, če sem tiho. Če bi kaj rekla, bi sledila razsodba. Dolga in javna. Kraljica mati ima svoj sodni sistem. Brez pravice do pritožbe. Zakaj bi sploh razlagala o napredovanju? Koga to briga? Zanje sem le stol, ki ga je treba zapolniti, da je omizje popolno. Trideset in nekaj, brez moža, brez otrok. V njihovem svetu to izbriše vse ostalo. Teta Zvonka ni skrivala ljubezni do pijače. Po njenem je bilo to povsem sprejemljivo – »ampak samo po službi, za vikend, da se malo sprostim«. Delala je z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, kar je vsem nekako dajalo občutek, da si to lahko privošči.

Bila je glasna, topla, rdečelična. Nizka in čokata, postrižena na gobico, z nasmehom, ki je razkrival pol ust belih, ne ravno poravnanih zob. Govorila je direktno, brez filtra. In to je mojo kraljico mater redno spravljalo ob živce. Na poti domov je mati običajno začela pridigati fotru o njegovi »alkoholičarski sestri«. Fotr je bil kot ponavadi tiho, in prepričana sem, da je na poti nazaj ugasnil svoj slušni aparat. Pravzaprav je moj fotr zelo malo govoril. Včasih bi si želela, da bi povedal več. Ampak ne, tudi on je imel svojo vlogo, ki jo je zgledno odigral. Ko ni bil oče in mož, je bil v lokalu. Tam, kjer so balinali in pili svoje male zmage iz kozarcev za špricer. Hodili so na turnirje po vsej Sloveniji, kot da gre za resen šport. Sedel je le nekaj stolov stran od mojega, a se je zdelo, kot da je svetlobna leta daleč. Moja sestra se še dobro usedla ni, ker je enega lovila pod mizo, drugega pred vrati, tretji pa je že plezal na streho, da bi z nje spustil tovornjak. Nekje globoko v sebi sem bila vesela, ker je zapolnila kvoto namesto mene. Najmlajša Jasna je bila pravi hudiček. Sestri sem predlagala, da bi bilo mogoče pametno, če njo krstijo prvo.

Samo grdo me je pogledala in zasikala, da nisem v nobeno pomoč. Potem mi je v naročje zlezel Oto. Bil je tih, gledal je okoli sebe dvomeče zamišljeno, kot da v sebi nosi kakšno staro, utrujeno dušo. Včasih sem imela občutek, da si misliva isto: Kje za vraga sva se znašla? Čakala sem samo še belega zajca, ki bi priskakljal izza ovinka in nam vsem ob pogledu na uro rekel, naj se premaknemo za en sedež naprej.

Sestrin tip je bil nekaj. Po njegovem mnenju skoraj vse, po mojem komaj kaj. Vedno v srajci in belih teniskah. Že od začetka mi je šel na živce, danes pa še posebej. Vsi so ga poslušali in mu kimali, kot da prodaja resnico. Medtem je sestra lovila tri razbojnike, ki so tekali vsak v svojo smer. Držala sem malega, kraljica mati je ujela Jasno, sestrin tip pa se je delal, da ne vidi, kako Domen spet pleza na streho, da bi preveril, ali njegov tovornjak zna letet, kot v risanki. Oto je bil v tisti fazi, ko nenehno sprašuje. Odgovarjala sem mu. Včasih sem povedala po resnici, velikokrat pa sem si kaj izmislila, in to mi je bil najboljši del. Vprašal me je, zakaj so češnje rdeče in zakaj teta Zvonka stoji na mizi. Zanimalo ga je, kaj delam in ali lahko prespi pri meni. Sestra tega seveda ne bi dovolila. Zanj sem teta Dora tista, ki ima trideset in še nekaj čez, brez otrok, brez reda, brez smisla. Gledam te obraze kot stranska igralka v kakem filmu. Glave so sklonjene kot pri nedeljski maši, kjer si nihče, ki je grešil, ne upa pogledati navzgor. Grešili smo vsi. Ampak z eno zdravomarijo izgine vse. Usta srebajo vročo juho, žlice žvenketajo ob robove krožnikov, ko jo zajemajo. Nekdo nekaj reče, ostali se zasmejejo. Tudi jaz se zasmejim – ob pravem trenutku, brez razloga. Pokrižam se, ko to storijo ostali, čeprav ne vem, zakaj. »To je moje telo, ki se daje za vas.« Amen. Nagonsko sprejmem svojo vlogo – zasedem prazen stol, kot da mi je namenjen. Na levi mala Jasna srebra juho, tako je še majhna. Pomežiknem ji. Nasmehne se mi in se vrne h glasnemu srebanju svoje juhe.

Upam, da ne bo takšna kot jaz. Upam, da bo pametnejša, močnejša, trša, bolj odločna. Bolj vse. In še na deseto potenco. Kaj pa, če ne bo? Če jo bo svet pogoltnil in jo naredil jezno, tako kot je mene? Je to dekliška usoda? Na vrsti sem, da pohvalim frizuro, potrepljam po rami, naročim še soka za otroke, se zahvalim za domača jajca Botri. Iz vljudnosti pogoltnem še košček presuhega peciva in ga z grenko kavo splaknem po grlu. Včasih sem samo sedela na balkonu svoje pritlične garsonjere in gledala dol na ulico, ljudi, ki so hodili mimo.

Napenjala sem ušesa, da bi ujela košček pogovorov, vonj kave, zvok korakov. Kdaj bi vse to lahko počela, če bi morala plezati na streho, da preprečim mulcu, da z nje spusti svoj tovornjak? Nekako ljubo mi je bilo moje življenje. Takšno, kakršno je bilo. Pogledam bratranca čez mizo. Smeji se na vsa usta, v eni roki piščančja krača, v drugi kozarec.

Fotr si je med dve flaši radenske namestil telefon in gledal nedeljsko dirko. Kraljica mati je hodila od enega do drugega in frfotala z novo fen frizuro. Jaz in Botra sva sedeli vsaka na svojem koncu, se vsake toliko spogledali, pa spet v tišino nabadali hrano vsaka s svojega krožnika. Ona je lomastila goveje zrezke in jaz svojo kuhano karfjolo.

Kaj neki razmišlja? So ji ta družinska srečanja mučna kot meni? Ves ta direndaj in ona tukaj sama. Kot jaz. Mogoče je tudi ona kdaj razmišljala o tem, čemu sploh telo ženske, če ne služi svojemu »namenu«. Če ne rodi. Če ne da naprej. Ali je ženska manj, če ne more? Ali izgubi svoj pomen, če se življenje ne nadaljuje skoznjo? Ali še huje – če si tega sploh ne želi. Čaka, da se lahko čim prej vrne v svojo samoto, med svoje kokoši, in so ji vsi ti pogovori in hrup preveč? V tistem me je pogledala, kot da sliši moje misli, in se mi nasmehnila. Zadišalo je po sveže pečenem kruhu in petelin je zakikirikal.

***

Utemeljitev priznanja strokovne žirije

Zgodba Pod mizo izstopa z izjemno tankočutnim, a hkrati ostrim literarnim pogledom na družino kot mikrokozmos družbenih pritiskov, dednih gest in neizgovorjenih bolečin. Avtorica skozi perspektivo protagonistke Doroteje odpre prepričljivo psihološko pokrajino, v kateri se banalnost družinskega kosila razpre v prostor eksistencialnih vprašanj, tihega upora in skrite solidarnosti. Ravno v sposobnosti, da iz vsakdanjega izlušči emocionalno in simbolno presežno, je literarna moč zgodbe.

Ena njenih največjih odlik je natančno opazovanje detajlov. Predmeti, geste, pogledi – vse funkcionira kot drobna semena pomena, iz katerih raste občutek tesnobe in ugrabljenosti v družinsko dinamiko. Avtorica ne potrebuje velikih dram ali eksplicitnih konfliktov; dovolj je mimobežni komentar matere, en sam dvig obrvi, nameščanje gostov okoli črke L. Vse to ustvari atmosfero, v kateri je protagonistka vseskozi hkrati prisotna in izključena, vidna in izbrisana. To je pripoved o ženski, ki jo družina ne vidi takšne, kot je, temveč takšno, kakršna bi morala biti – poročena, materinska, vnaprej umeščena v družinski inventar.

Zgodba mojstrsko prepleta humor in bolečino. Komični prizori otrok, ki plezajo na streho ali sprašujejo najčistejša otroška vprašanja, se kontrapunktno povezujejo z Dorotejinim notranjim monologom, ki razkriva izčrpanost, osamljenost in nenehno ocenjevanje lastne vrednosti v očeh drugih. Humor tako nikoli ni samo smešen: je obrambni mehanizem, način preživetja, droben upor proti togi, patriarhalno zasnovani družinski strukturi, kjer so vloge vnaprej določene, prostor za svobodo pa minimalen.

Ena najlepših dramaturških odločitev je lik Botre – skoraj mitske figure, ki združuje starost, otroško nagajivost, samoto in trmo. S svojo tiho prisotnostjo, z zanosom kruha, ki se lepi na prste, z rumenimi nohti in s starodavno zgodbo o zavrnjeni ljubezni, Botra postane Dorotejina zrcalna prihodnost in hkrati dokaz, da obstaja življenje zunaj družinskih pričakovanj. Obe sta ženski, ki z roba mize opazujeta družino kot ritual, ki jima ne pripada v celoti. Ko v zaključku zgodbe med njima nastopi tih, a pomenljiv pogled, dobimo enega najmočnejših trenutkov celotnega besedila – trenutek prepoznanja, skoraj skrivne prisege med »nevidnima« članicama rodbine.

Zgodba si priznanje zasluži tudi zaradi izjemne jezikovne občutljivosti. Stavki tečejo naravno, ritmično, prehajajo med opisom, notranjim monologom in dialogom, ki ni nikoli neposreden, temveč filtriran skozi protagonistkino bolečo ironijo. Avtorica vlada ekonomiji besede, hkrati pa zna ustvariti bogato, čutno atmosfero: belina prta, vonj mokre trave, srebanje juhe, petelin, ki »raztrga jutro«. Ti prizori niso zgolj dekor, ampak nosilci emocionalnega naboja in simbolike. Družinsko srečanje postane prizorišče, kjer se odvija tiha drama identitete, spola, družinske dediščine in posameznikovega poskusa, da ohrani lastno notranje življenje.

Posebna odlika pripovedi je tudi njena sposobnost, da osebno izkušnjo protagonistke prevede v širšo, generacijsko in družbeno resonanco. Vprašanje, ali je ženska manj, če ne rodi, ni zapisano retorično, temveč izhaja iz konkretnega, verodostojno upodobljenega pritiska vsakdana. Zgodba tako presega intimni okvir in nagovarja bralko oziroma bralca na ravni razmisleka o tem, kako družina kot institucija oblikuje identiteto, kako reproducira stereotipe in hkrati – paradoksalno – ostaja prostor nežnosti, topline in celo odrešitve.

Avtorici uspe ujeti tudi lepoto v razpokah. Med hrupom, prerekanjem in stalnim nadzorom »kraljice matere« vzniknejo drobni trenutki bližine: pomežik mali Jasni, otrok v naročju, ki se zdi starejši od sveta, Botrin nasmeh, ki nosi težo desetletij. Ti drobci ne olepšujejo stvarnosti, temveč jo razširjajo – pokažejo, da tudi v najbolj utesnjenih okoljih obstajajo žepki svobode in nežnosti.

Zgodba Pod mizo si zasluži priznanje žirije, ker na izjemno zrel, literarno dovršen način razpre kompleksnost družinskih odnosov in položaja ženske, ki se poskuša prebiti skozi neprizanesljivo tkivo družinskih pričakovanj. Je delo, ki z občutkom za podrobnost, emocionalno inteligenco in prefinjeno ironijo ponuja močno, pretresljivo in dolgotrajno odmevajočo izkušnjo branja.

Besedilo ni le dobro napisano, temveč tudi nujno: v njem se prepoznamo, v njem se zrcalimo, v njem se – morda prvič – vprašamo, kdo pravzaprav sedi pod mizo in koga tam sploh vidimo.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Potem ko smo na uredništvu izvedeli za odločitev žirije, nas je seveda najprej zanimalo, kdo so avtorji ali avtorice štirih izbranih zgodb, poslanih pod psevdonimi. Izkazalo se je, da nam je Pod mizo poslala Sara Vodopivec, leta 1990 rojena v Novem mestu. Deluje na področju kulture, kjer skrbi za promocijo, urejanje vsebin in komunikacijo z javnostjo. Ob tem razvija tudi svojo pisateljsko žilico, krepi to dejavnost, ki jo dela svobodno in »živo«, kakor pravi. Vse, kar počne, počne s toplino in z občutkom, da mora imeti smisel. V življenju jo vodi radovednost in potreba, da dela dobro — tudi kadar to vidi le peščica ljudi.

No, tokrat njeno dobro delo vidimo mnogi, ne le peščica.

Na svečanosti v Pritličju smo poudarili, da se v njeni zgodbi protagonistka giblje med tišino, ki jo nosi v sebi, in hrupom družine, ki jo obdaja. Kako je avtorica iskala ravnotežje med notranjim monologom glavne junakinje in živahnim, skoraj kaotičnim dogajanjem okoli nje?

»Nekako ločujem um od telesa, kar mi omogoča, da z distance pogledam na lik, mu omogočim, da je fizično sicer prisoten, mentalno pa daleč stran, v svojem svetu,« je pojasnila Sara Vodopivec.

To zgodbo je napisala drugače kakor svoje prejšnje: »Navdih je prišel, vedela sem, kaj hočem napisati, a sem se dela lotila počasneje kot kdaj prej. Vedno sem delala to napako, da sem pisala na prvo žogo, prehitro. Zdaj sem si res vzela čas, se večkrat vračala k zgodbi … Ko se videla razpisani natečaj, sem si rekla: ‘Okej, to je to!’ Še kar nekaj časa sem zgodbo izpopolnjevala in jo oddala tik pred iztekom roka, petnajst minut do polnoči. Spraševala sem se, ali to sploh storiti. Vsi okrog so že spali, zgodbo sem še zadnjič natančno prebrala za sabo … in jo oddala.«

Skratka, razumeli bi, če bi jo naslovila – Zadnji vlak.

Še enkrat čestitamo!