Snovni del človeškega ali živalskega bitja. Ne, ni iztirjena, naj ropota ta šolska psihologinja, kolikor hoče. A je že kdo kdaj videl kakšno normalno šolsko psihologinjo? Ta s prameni, zlatimi očalci in ogromnimi usti, ki ji, medtem ko gobezda, slina šprica vsenaokoli, po njeni beležnici, po rokah, po papirjih, ki jih je zgledno zložila predse, ne, ta zagotovo nima pojma o človeški psihi. Kaj teži, stara? Z njo je vse v redu. Naj drugi pometajo pred svojimi pragovi z velikanskimi omeli in poskušajo zdrgniti lastne svinjarije. Naj si umivajo svoje krvave roke z dišečimi mili, da bodo izprali svojo krivdo. Ponudi ji bonbon in ona ga vleče počasi po ustih, zdi se ji, da ima vedno več sline.
Mokro oblačilo se oprijemlje telesa. Polulala se je. Zadrževala je solze pred vsemi temi obtožbami, zdaj so ji ušle ven. Tiho čepi v luži. Mislila je, da ji to kričeče ropotalo ne bo moglo priti do živega. Sploh po tem, ko ji je ponudila bonbon. Zdaj se zakrohota. »Spizdi!« Kričečki skoraj izskočijo oči. Ona ne joka, ona ščije. Zlati križec se svetlika v jugulumu psihologinje. »Zdaj se ne boš izognila prevzgojnemu domu.« Psihologinja se ne more izviti iz lastne zlobe in prasne v smeh. Rumenkasti zobje se raztezajo kot star pianino.
Utrditi, zdrgniti si telo. Ona je čista, čista, čista. Vsak dan se zdrgne z grobo krpo. Zdrgne si roke, včasih skoraj tako grobo, da zakrvavi. Zdrgne si svoje drobne prsi in potem tudi trebuh. Potem si zdrgne tudi spolovilo, da ne bo umazano, da ne bo smrdelo, da bo brez vonja. Ali je sploh možno, da je njeno spolovilo brez vonja? Včasih je groba sama s sabo, tako da boli.
Ona je čista, čista, čista. Vsak dan se zdrgne z grobo krpo. Zdrgne si roke, včasih skoraj tako grobo, da zakrvavi.
In samo oni vesta, kaj se je dejansko dogajalo v zeleni sobi, v katero sta se vzpeli po zavitih stopnicah, po katerih se je valil gosto tkan temno rdeč tekač in vabil v pridušeno svetlobo sobe. Stene, polne vzorčastih tapet, po katerih se vzpenjajo vrtnice. Take vrtnice ne rastejo več na naših vrtovih. To so starinske vrtnice. Posedla jo je na plišast, grahast kavč, da se bosta igrali s punčkama, in ji prepustila najlepšo, da se bo lahko z njo igrala po mili volji in ji oblačila najbolj bleščečo obleko. To jo je malo premamilo. Obleka, ki je šumela, ki je bila polna volančkov iz rozastega akrila in ki je bila prepolna svetlikajočih se bleščic. Ko se je popoldansko sonce ujelo vanjo, je svetila kot čarobna lučka, in onidve sta sedeli tam, ožarjeni od njene svetlobe. »Zdaj te bom počesala.« Govorila je potiho, skoraj je šepetala. In govorila je nasmejano, nežno. Medtem ko se je mala igrala, ji je najprej razpletla svetle lase, ki so dišali po kamiličnem šamponu. Začela jo je narahlo česati z rdečo krtačo. Mala glavica je medtem občudovala plastično deklico v svojih drobcenih rokah. Bila je čudovito lepa in sladka v tej luči. Njena polt je bila tako bela in njene ustnice tako vabljive. Na polici pod ogromno sliko device Marije, ki je solzna gledala iznad krvavih lilij, je bil iz lesa izrezljan kipec. Njegov izraz je bil grozeč in imel je dolgo brado. »A se ga bojiš? Bi rada, da ta stric ne bo hud? Bi rada bila pridna punčka?« Mala je pokimala. »Seveda, saj ti si pridna punčka. Ti si moja pridna punčka.« In ta pridna punčka ji ne bo šla nikoli iz glave. Nikoli ne bo iztirila. Vestna je. V šoli se obnaša vzorno in nabira petice. In izbira vestne prijateljice. Vendar ne, niso tako zadržane kot ona, veliko bolj sproščene in igrive so in ni jih strah. In kadar zavohajo njen strah, so nenasitne, grizljajo jo kot hijene. Ohromijo jo in ji zasadijo čekane v vratne žile, v žile na nogah, v aorto. Puli jih stran, pa se je njihovi zobje samo bolj in bolj oprijemajo in se lepijo nanjo. Pijavke so in zahtevajo same nemogoče stvari. Iz dneva v dan so naloge bolj kočljive, bolj nevarne, in vsak dan znova se sama pri sebi odloči, da jim bo rekla ne, ampak ne more in ne zna reči ne. Ne more se jim upreti. In mama jo obožuje. Kupuje ji lepe pastelne obleke, v katerih je njena deklica še lepša in še bolj sladka. In tudi mami ne more reči ne. Ker je mama z njo tako dobra, ko ji spleta kitki in ker je njena ljuba, sladka, topla punčka. Edina svetla točka njenega življenja.
Imeti rane po vsem telesu. To sladkost bo uničila. Izstradala. To kičasto izprijenost. Te natančno izpeljane dneve, polne rutine, poravnanih prtičkov in usklajenih barvnih kombinacij. Te narejene, smehljajoče se obraze, vsemogočnost. Te polne porcije, te polikane, pobeljene, dišeče rjuhe.
Vsak seksualni akt je kot vihar, kot vojna, kot urnebes. Ni potešena, če se skoraj ne zlomi na njegovem udu.
Golo, mišičasto telo. Nemogoče je ugajati vsem, nemogoče je reči ne. Trese se na zvočniku na Metelkovi, odpenja si prepoteno tanko svileno bluzo, ki ji boža prsni bradavici. Pod ozkim krilom, ki ji ovija telo, je gola. Všeč ji je, kako med divjim plesom njeni sramni ustnici drsata druga od drugo in vabita s svojo vlažnostjo. Ne, nikakor ne more ohraniti nobenega razmerja, niti ga ne želi ustvariti. Njene žrtve so bolj in bolj mlade in hrepeni po temnih odtenkih kože in mandljastih očeh. In ne, ne silijo je v ekstremne pozicije, sama rine vanje, sama jim diktira. Odpira usta kot riba in jih počasi požira. »Še, še!« kriči sama sebi, ko se predaja trebušnjakom na armafleksu. Mora biti gibčna, mišičasta. Funkcionalna. Njeno telo mora biti izklesano, brez maščobe.
Moško telo. Čuti ga kot grožnjo, s katero se spopada. Vsak seksualni akt je kot vihar, kot vojna, kot urnebes. Ni potešena, če se skoraj ne zlomi na njegovem udu. Mora jo zvezati, jo daviti, ji polniti vse luknje. Mora ga začutiti globoko, vse do maternice. In ko začuti, da se ji maternični vrat lepi s spermo, da je vsa prepolna tople sluzi, pride do akta popolne zavrnitve. Takrat se vse njeno telo s celotnim ožiljem, s kostmi in kožo pripravi na odriv in ga brcne v temo. Ni več milosti. V možganih vre: »Spizdi!« In tako mladi, temnopolti prebivalci raznoraznih držav in celin, azilantje, s statusom beguncev, turisti ali študentje Erasmusa izginjajo v temo. Proseči za njen objem, samo za še en dotik, goltljaj njene lepe dojke. In v njej prej radostno hrepenenje po toplem moškem mesu postane samo še postan izbljuvek jamranja, žlobudranja in stokanja. Težko se jih je znebiti, a njen odriv je silen in neizprosen. Nikoli ne bi mogla tako odriniti ženske. S perjem pokrito telo ptice. Tako so videti mladci, ki kot padli angeli ležijo na asfaltu pred njeno hišo. Kot mokri vrabci, ki jih je ubila strela. To je vračilo za vse mamine solze, dragi moji, to je vračilo za vso zgodovino vašega egoističnega uda, ki je tako zveličavno orala po naši zgodovini.
Tako so videti mladci, ki kot padli angeli ležijo na asfaltu pred njeno hišo. Kot mokri vrabci, ki jih je ubila strela. To je vračilo za vse mamine solze, dragi moji, to je vračilo za vso zgodovino vašega egoističnega uda, ki je tako zveličavno orala po naši zgodovini.
Glava in drugi deli telesa. Bela halja daje neznansko moč. Bela halja je mogočna. Bela halja jo ovija kot junakinjo, kot nadžensko, kot nadčloveka. Mama je presrečna: »To je moja pridna punčka, to je moj življenjski uspeh, zdaj lahko v miru umrem.« No, samo to še drži mamo na tej strani sveta, da si ne more in noče ustvariti družine. Pa je poklicala že marsikoga na kosilo. Pravnika Rajzingerja in čelista Bončo pa arhitekta Komljana. Vse njene sošolke imajo otroke, može, no, vsaj ljubimce, koruznike. In vse pečejo slaščice: limonine pite in čokoladne rezine in Panama torte in marcipanove kolačke, s katerimi sladkajo svoje pitance. Ona pa se bo izstradala. Njeno telo je vse bolj koščeno, in kdo bo maral suho preklo? Ostale gojijo svojo maščobo in valijo natančno izpeljane dneve, polne rutine, ravnajo prtičke in usklajujejo barve sedežnih garnitur s posteljnino in barvami čevljev. In vse se smehljajo. In ona se ne. Ali ni srečna? Poglej, no, te polne porcije, te polikane, pobeljene, dišeče rjuhe. Hijene zdaj ponižne prihajajo kazat svoje slinaste in polulane malčke, zdaj je ne morajo več sesati, zdaj potrebujejo njene možgane, njene veze, njena znanstva. Počepnejo pred njo kot pred oltarjem.
Boj med telesom in duhom. Grozljivo pot je pretekla. Se je kdaj vprašala, ali je bilo kaj narobe, ali je šla v napačno smer? Ne, ni bilo časa. Kot da v vsej tej štreni let ni bilo niti trenutka, ko bi se lahko ustavila in razmislila. Mlada Fatima ji čisti parket na Via Tarsia. S tem se je odkupila, odkupila za vse. Daleč od vseh in od vsega. Daleč od meglenega mesta, ki izginja iz njene preteklosti. Potegnila jo je z dna, mlado Fatimo, ki so jo grobo posilili na čolnu na poti proti Belvedere di Punta Albero Sole, kjer je na vročem pesku po štirinajstih dneh plovbe obležala z razmesarjeno vagino.
Z vsem telesom se vreči na tla. Ja, tako je čutila, ko se je ponujala tovornjakarjem na Viale Togliatti, ko so jo zvezali in pretepli ter ji raztrgali anus z izpušno cevjo alfa romeo na plaži Ostia. Želela je z lastnim telesom zaščititi koga, pa se ji je zdelo, da bo morala sama zgniti, zgoreti pri živem telesu. Nad njo so v modrini tiho drseli puhasti oblaki in valovi so se poigravali s svetlim peskom, ki se je ujel v pločevinko kokakole. Osamljen pes se je ustavil pred njo in ji lizal rano na nogi. V čem je razlika med živalskim in človeškim telesom? Zdaj ležim tukaj na vseh štirih.
Onemogla telesa so se pomikala dalje. Dobila je podoktorski študij na pediatrični kliniki Babino Jesu v Rimu. Zdaj bo njena obla ritka drsela po sedežu vespe. To si je vedno želela. Švigati med hrumečimi avtomobili po žgočem soncu, med palmami in imeti moč. Imeti moč in ji pogledati v oči. Nikoli je ni nihče več tako nežno božal. Nikoli nihče ni tako nežno drsel po njenih stegnih in nikoli se ni nihče s tako pozornostjo polastil njenega telesa.
To si je vedno želela. Švigati med hrumečimi avtomobili po žgočem soncu, med palmami in imeti moč.
Sledi ji v Bar Dei Giardinetti. Vsako jutro po Via Tarsia sprehaja svoja labradorca: čokoladnega in črnega. Koraka vzravnana, v umetnem črnem krznenem plašču. Postarala se je. Lase si barva črno-plavo in nosi pete, da bi bila višja. Mandljaste oči s podočnjaki zakrivajo velika črna očala. Ko stopa za njo po črnem asfaltu, se ji zdi, kot da drsita v odsevu izložb. Kako se poigravajo z njima žarki popoldanskega sonca in kako ju poskušajo uloviti. Taki sta kot takrat, ko sta svetili kot čarobni lučki, ožarjeni v tisti zeleni sobi, ki so jo preraščale rozaste vrtnice na tapetah. Dvakrat večja je od nje in lase ima spete v čop, kot tiste dni. Kako bi si želela, da bi se zdaj obrnila in jo prepoznala, kako bi se je zdaj dotaknila s temi istimi rokami in ji rekla s tistim nežnim glasom: »Zdaj te bom počesala.« Sede pred bar in pod mizo pripne psa. Naroči kapučino in kozarec vode in rogljiček s pistacijo.
Dve mizi za njenim hrbtom sede in naroči isto. Zdi se ji, da vonja njen parfum. Poskuša jo zajeti v enem dihu: Poison Girl, Dior. Rada bi ji rekla, da jo je leta in leta ljubila. Da jo je bolelo, ker jo je potem zavrgla, ker jo je tako ignorirala, ko je postala večja. Rada bi ji rekla, da je vedno iskala mandljaste oči in da ni nikoli našla takšnih in rada bi ji rekla, da ji je oprostila. Ampak vseeno bi jo rada vprašala: »Zakaj?« Dim njene cigarete se je skupaj s parfumom zaletaval v senčnik. Oglasili so se kitare in bobni in zapel je Cristiano Malgioglio: »Nel tuo corpo mi ritrovo … Dopo l’amore sono solo … In questa pace infinita … Nel tuo corpo le mie mani … Quando sono il tuo domani … Tu mi dici, tu rimani.«
Dvignila se je in se zavihtela na svojo rdečo vespo.
___________________________________________________________________________________
Telo Barbare Kapelj se je uvrstilo med finaliste AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Minulo jesen so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, med finalisti pa sta bila še Jernej Županič s Plauštajnerjevo babico in Vid Rotvejn Pajič z Adamom in Evo.
