Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Študiral je romanske jezike na Jagelonski univerzi v Krakovu in poučeval francoščino na Visoki šoli za poučevanje tujih jezikov v Opolu, kjer tudi živi. Je dobitnik številnih poljskih literarnih nagrad, njegova najbolj znana pesem Dvanajst postaj je bila nagrajena s prestižno nagrado Kościelskich (2004) in literarno nagrado Nike (2005). Objavil je osem pesniških zbirk: Vaterland (1997), Anima (1999), Chata umaita (Kmečka hiša, 2001), Świat i Antyświat (Svet in antisvet, 2003), Dwanaście stacji (Dvanajst postaj, 2004), Kolonie (Kolonije, 2006) in druge. Njegova dela so objavljena v literarnih revijah, kot so Czas Kultury, Odra, Studium ter v nemških, bolgarskih, litovskih, ukrajinskih in nemških pesniških antologijah. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike. S Tomaszom, ki je med svojimi potmi iz Berlina v Opole našel čas za najin pogovor, sva se pogovarjala o njegovi in o slovenski poeziji, o tem, kaj je šlezijanskost v kontekstu poljskosti in ali obstajajo »majhne« in »velike« kulture in književnosti.
Leta 1997 ste debitirali s pesniško zbirko Vaterland. Je to nekakšna referenca na vašo domovino – Opolsko Šlezijo in njeno zgodovino?
V bistvu je to res zapletena poljska zgodba. Naslov je bil nekoliko provokativna referenca na kraj, kjer živim. Moja družina je bila leta 1945 izgnana iz Lvova[1], v zameno pa je dobila novo tako imenovano postnemško »domovino«, kot so nam rekli. V šoli so me učili, da je Opolska Šlezija[2] moja domovina, moja tradicija, učili so me lokalnih pesmi in zgodovine upora proti nemški kolonizaciji, hoteli so, da bom ponosen na šlezijske upornike, jaz pa s tem nisem čutil nobene povezave. Doma smo peli povsem druge pesmi. Moji stari starši in starši so v Lvovu pustili pohištvo in spominke, v Opolu pa so dobili stanovanje, polno spominkov in pohištva prejšnjih nemških prebivalcev, ki so bili evakuirani na Zahod. Živeli smo med tujimi spominki, ki so nam govorili v drugem jeziku. Ko sem pozneje odšel študirat v Krakov, so me krakovski kolegi videli kot Šlezijca, kar me je jezilo. Naslov knjige je verjetno posledica moje jeze.
Poleg poezije ste znani tudi kot prevajalec. Oba poklica zahtevata izjemen občutek za jezik in nadpovrečno natančen stik z njim. Ali se strinjate s trditvijo, da je »pesnikova domovina jezik«?
Delno se strinjam, čeprav so vse takšne metafore tvegane in prav tako resnične kot neresnične. So sicer kot poezija, so spektakularne, a ne nujno za nas prave. Jezik je za pisatelja zelo pomemben. Navsezadnje poznamo zgodbe o pisateljih, ki so zamenjali jezik, ali pa o takih, ki so pisali poezijo v enem in prozo v drugem jeziku. Zato bi raje rekel, da je »pesnikova domovina poezija«. Ne bi pa se povsem strinjal, da sem prevajalec – občasno sem prevajal literaturo, poznam prave prevajalce in sem zelo daleč od njih.
Živite v Šleziji, kulturna in jezikovna identiteta te regije na Poljskem še vedno sproža več vprašanj kot odgovorov. Kaj vam pomeni šlezijskost – v širšem kontekstu poljskosti, nemškosti ali zunaj konteksta obeh kultur?
V Šleziji imamo strokovnjake za to področje, ki so večinoma že več generacij Šlezijci, in oni so tisti, ki bi morali spregovoriti o tem. Če je bilo nekoč mogoče govoriti o šlezijskosti kot o nekakšnem srečanju, sobivanju ali spopadu med slovanskimi in germanskimi elementi ter med poljsko in nemško kulturo, po letu 1945 ne bi tvegali takšnih poenostavitev, saj se to vedno nanaša le na del, ne na večino prebivalstva. Šlezija ima danes zelo spremenjen značaj. Imamo več »Šlezij«, Zgornjo in Spodnjo Šlezijo, Katovice, Vroclav in Cieszyn. To so zelo različni kraji, ki različno gradijo svojo identiteto. Ali so povojne »priseljenske« družine postale šlezijske že zato, ker živijo na tej zemlji? Prispevajo k barviti podobi regije, niso pa isto kot družine, ki se imajo za šlezijske, ki pripadajo šlezijski kulturi, jeziku in narodnosti.
Vaša knjiga Svet in anti-svet je izšla leta 2003. Po mnenju kritikov so v pesmih iz te zbirke prisotni namigi na anarhizem – »izklopili so elektriko/ in pisarne so umrle, država je nehala grizljati«. Kaj je po vašem mnenju zdaj »svet« in kaj je »antisvet« v času velike nestabilnosti, ki smo ji trenutno priča (pandemija, agresivna politika Rusije in vojna v Ukrajini)?
Da bi odgovoril na to vprašanje, bi moral napisati še eno pesniško zbirko.
Vašo pesem Dvanajst postaj včasih označujejo kot grotesko, nekateri pa v njej vidijo določene podobnosti z Gospodom Tadejem[3]. Pesem med drugim obravnava poljske nacionalne mite, vključno z vprašanjem tako imenovanih Kresov[4] in odnosom različnih generacij Poljakov do njih. Duhovi preteklosti so na Poljskem še vedno živi. Ali lahko po vašem mnenju menjava generacij spremeni tudi način, kako Poljaki dojemajo sami sebe kot nekakšnega talca lastne zgodovine?
Mislim, da se to ves čas spreminja, in mislim, da je mlajša generacija že zdaj bolj »prožna«, »elastična«, če ponovim Witolda Gombrowicza, do svoje poljskosti v evropski perspektivi, toda da bi lahko kaj napovedali, bi se morali strinjati s »koncem zgodovine«, podobnem tistemu, ki ga je v svojem času napovedal Fukuyama – a kot vidimo, se to sploh ne dogaja. Trenutno imamo vojno v Evropi in vojno za Evropo. Ukrajinci umirajo za svojo državo, borijo se za svoj biološki obstoj spričo genocidnih namer Rusije, vendar se borijo tudi za Evropo in v njenem imenu. Ta boj so začeli na Majdanu v Kijevu leta 2013, in to je prva vojna, ki se je začela, ker imperij ne dovoli, da bi se njegova soseda pridružila evropski skupnosti ter z njo delila (in uživala) sistem, ki temelji na demokratični pravni državi, svobodi in spoštovanju posameznika. O Evropski uniji lahko rečemo karkoli slabega, a ljudje so še vedno pripravljeni umreti za te vrednote in jim je ljubša kot suženjstvo avtoritarne države. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo in kaj nas čaka v prihodnosti. Do zdaj nas je redno povozil parni valjar, bi rekel.
Zaradi ruske agresije v Ukrajini je vse pogosteje slišati glasove o tem, v kolikšni meri je ruska kultura odgovorna za zločine, ki jih je zagrešil Putinov režim. Pogosto se pojavljajo tudi argumenti v obrambo te iste kulture, ki govorijo o njeni »veličini«. Ali se strinjate z mnenjem, da lahko literaturo ali poezijo, ki so jo ustvarili posamezni narodi, vidimo kot »veliko« ali »manjšo«?
Da bi rusko kulturo lahko imenovali »veliko«, bi se morala odkrito in odločno obrniti proti vojni in se postaviti na stran napadene Ukrajine, se zoperstaviti zlu. Potem bi lahko rekli, da je ta kultura velika. A tega ni storila, zato trenutno sploh ni velika.
Razumem tiste, ki pozivajo k njenemu bojkotu, saj je govorjenje o obrambi velike ruske kulture navsezadnje del koncepta »russkogo mira[5]«, ki je pravzaprav izgovor za napad na Ukrajino. Rusija naj bi stopila v bran rusko govorečim prebivalcem, kar je, kot se je izkazalo, nesmisel, saj jih ni nihče ogrožal, prav oni pa so tisti, ki v tej vojni kot civilisti umirajo v množičnih grobiščih pod ruskimi rokami.
Ne, res ne vem, s čim bi to primerjal – morda tako, da gledam stvari sorazmerno – ozemeljsko velika Rusija in številčno velik ruski narod ustvarjajo žalostno malo kulture v primerjavi z majhnim slovenskim narodom. Obstajajo majhne države, ki slovijo po »veliki poeziji«, na primer Irska. Stvar je v tem, da je kultura sposobna kolonizirati druge, se vsiljevati drugim, biti univerzalno in globalno privlačna in da se nam določena zgodba o svetu in našem obstoju v njem zdi zgodba o nas samih, ne glede na to, ali živimo v Sankt Peterburgu ali v avstralski Adelaidi. Ruska kultura je postala tako znana in priljubljena, da je postala pomemben del svetovne dediščine in ima številne goreče privržence. Seveda se je treba zavedati, da je ta kultura v veliki meri kultura imperija, pa naj gre za propagandne filme ali odlične primere disidentske literature, primere obrambe svobode in glasu posameznika. Prav tako ne smemo pozabiti, da so jo soustvarjali vsi narodi, ki so bili podrejeni temu imperiju, dovolj je, če sledimo biografijam njegovih največjih predstavnikov in ne pozabimo, da kulturo včasih ustvarjajo posamezniki, ki so v lastni državi nerazumljeni, preganjani, ubiti.
Za razliko s prozo je slovenska poezija na Poljskem precej slabo poznana. Izšli so na primer prevodi romanov Draga Jančarja ali Gorana Vojnovića, toda ime Tomaža Šalamuna na primer kljub posameznim prevodom, ki so izšli, poljskemu bralcu skorajda ni znano. Ali lahko slovenska poezija – in v širšem kontekstu poezija manjših srednjeevropskih narodov – zanima Poljake?
Že dolgo imam občutek, da je slovenska poezija na Poljskem razmeroma dobro poznana – če to sploh lahko rečemo za katerokoli poezijo. To opažam že od leta 2000, ko se je začela precej intenzivna izmenjava med poljsko in slovensko literarno skupnostjo. Ne samo s Tomažem Šalamunom, tudi z drugimi, kot so Brane Mozetič, Aleš Debeljak, Tone Škrjanec, Miklavž Komelj, Aleš Šteger, Primož Čučnik, Anja Golob, Barbara Korun, Ana Pepelnik, Gregor Podlogar, Uroš Župan, Jože Pogačnik, Oton Župančič, Katja Gorečan, Alojz Ihan … Poznam veliko slovenskih imen, prihajali so na Poljsko in brali pesmi. Izšlo je veliko knjig. Šalamunove knjige so bile deležne pozornosti kritikov. To je mogoče tudi po zaslugi prevajalcev, med katerimi sta Katarina Šalamun-Biedrzycka in Miłosz Biedrzycki.
Toda še vedno govorimo o poeziji in seveda dvomim, da bi Poljake zanimala slovenska poezija, saj Poljakov ne zanima nobena poezija, tudi poljska ne. Koliko ljudi zanima poezija? Koliko jih redno bere poezijo? Pol odstotka? Verjetno še manj. Recimo dvesto tisoč ljudi na Poljskem, čeprav se pesniške zbirke prodajajo pri nas po sto in dvesto izvodov. Dvesto tisoč od štiridesetih milijonov je pol odstotka. Upam, da se motim in da jih je več kot dvesto tisoč. Toda ta pol odstotka Poljakov bo v slovenski poeziji zagotovo našlo nekaj zase. Je že našlo.
Opombe
[1] Gre za tako imenovano »repatriacijo« poljskega prebivalstva z ozemelj, ki so do leta 1939 pripadala Poljski, v letih med 1939 in 1945 pa so bila zasedena in vključena v ZSSR – vključno z vzhodno Galicijo in Lvovom. V skladu s poljsko-sovjetskim sporazumom je takrat potekala tako imenovana »izmenjava prebivalstva«– Poljaki z ozemelj ZSSR so bili preseljeni v Ljudsko republiko Poljsko, Ukrajinci iz Ljudske republike Poljske pa v ZSSR. Med repatrianti iz Lvova so bili tudi Stanisław Lem ter številni drugi kulturni ustvarjalci in znanstveniki – NS.
[2] Šlezija je zgodovinska regija, danes večinoma na Poljskem (del pa na Češkem), na katero že od srednjega veka izmenično vplivata poljska in češka kultura, najbolj pa nemška. Do leta 1918 je večji del regije (Zgornja in Spodnja Šlezija) pripadal Kraljevini Prusiji (pozneje nemškemu rajhu), manjši del pa Avstriji (Tešinska Šlezija). Po letu 1918 je v Zgornji Šleziji potekal plebiscit, na katerem se je večina prebivalstva izrekla za priključitev k Nemčiji, nato pa so sledile šlezijske vstaje, katerih udeleženci so želeli regijo priključiti Poljski. Posledica tega je bila razdelitev Šlezije med Nemčijo in Poljsko z ustanovitvijo avtonomnega Šlezijskega vojvodstva na Poljskem s centrom v Katovicah. Vprašanje pripadnosti Tešinske Šlezije (nekdanjega avstrijskega dela Šlezije) je ostalo v središču spora med Poljsko in Češkoslovaško do oktobra 1938, ko je Poljska s silo zasedla češki del regije – t .i. Zaolzie – ter izkoristila agresijo Nemčije na Češkoslovaško. Po letu 1945 je Ljudska republika Poljska vključevala tudi Spodnjo Šlezijo s Vroclavom in Opoljsko Šlezijo, z Opolem, ki sta prej pripadali Nemškemu rajhu in sta bili močno germanizirani, na teh območjih pa je prišlo do precejšnje (v nekaterih primerih skoraj popolne) izmenjave prebivalstva – Nemci so bili izgnani oziroma odšli v Nemčijo, nadomestili pa so jih tako imenovani poljski »repatrianti« iz vzhodnih območij medvojne Poljske in drugih regij Poljske, ki jih je izgubila Poljska izgubila v korist ZSSR. Vprašanje šlezijske identitete – kot različne od poljske – je danes (predvsem v Zgornji Šleziji) še vedno predmet številnih sporov na Poljskem, prav tako pa tudi vprašanje, ali je šlezijsko narečje ločen jezik od knjižne poljščine (tako kot kašubščina) ali ne. Pri zadnjem popisu prebivalstva je skoraj milijon ljudi navedlo »šlezijsko« narodnost, nekateri znani šlezijski pisatelji, kot je Szczepan Twardoch, pišejo literaturo v šlezijskem jeziku in v njej uprizarjajo gledališke igre. Poljska država uradno ne priznava posebne šlezijske narodnosti ali šlezijskega jezika niti v obliki etnolekta.
[3] Gospod Tadej ali Zadnji maščevalni pohod v Litvi (poljsko: Pan Tadeusz czyli ostatni zajazd na Litwie) je poljski nacionalni ep Adama Mickiewicza. Objavil ga je leta 1834 v izgnanstvu, v Parizu. Velja za kanon poljske poezije in eno največjih del poljske književnosti. Pesem se nanaša na dogodke iz leta 1812, ko je Napoleon med vojno z Rusijo osvobodil ozemlja Poljske in Litve izpod ruske oblasti. Tako imenovani poziv pesmi, ki se začne z besedami »O, Litva! Domovina! Ti si kakor zdravje! Kako te ceniti je treba, prav spoznal je, kdor te je zgubil,« pozna vsak Poljak iz šole.
[4] Kresy Wschodnie ali preprosto Kresy (vzhodno obmejno območje)– nekdanje vzhodno obmejno ozemlje Poljske (v širšem smislu celotne poljsko-litovske skupnosti), ki je v medvojnem obdobju delovalo kot del ozemlja Poljske ali pred 1772 skupne poljsko-litovske države, je zdaj del državnih ozemelj Ukrajine, Belorusije in Litve.
[5] Ruski mir oziroma ruski svet.
Knjigo poezije Tomasza Różyckega z naslovom Teorija praznine, ki je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk, lahko kupite na tej povezavi.
