Dobrodošli v drugem letu te kolumne o klasikih! Lani smo se osredotočali predvsem na starogrška besedila (in nekoliko zašli na stranski tir z akadščino). Če ste katerega od lanskih člankov zamudili, si jih lahko še vedno preberete, kot opomnik pa malce informacij o formatu te kolumne: jaz, Noah, sem ameriški profesor umetnostne zgodovine in »klasikov« bodisi nikoli nisem prebral bodisi sem se jih lotil (po možnosti površno) kot študent, pred več desetletji. V tej kolumni berem klasike kot odrasla oseba in skušam odgovoriti na naslednje vprašanje: So res tako sijajni, kot naj bi mislili, da so? Zmoti me, ko mi kdo reče »To je dobro, zagotovo ti bo všeč«, s čimer namiguje, da bom izpadel butasto, če mi ne bo. Tem klasičnim besedilom sem torej dal še eno priložnost, zato se vsakega lotim v upanju, da mi bo všeč, vendar brez dlake na jeziku povem, kaj me je pri njih zmotilo, pa tudi če se mi zdi, da je njihov sloves pretiran ali da niso več usklajeni z miselnostjo današnjih bralcev.
Jasno je, da nisem klasicist, zato so moji odzivi spontani in instinktivni. Obstaja pa tudi možnost, da so povsem zgrešeni, zato mi v tej seriji priskoči na pomoč guru v podobi prijateljice Svetlane Slapšak. No, ona pa je klasicistka, in to ena najbolj cenjenih na svetu. Zato bo v obliki eseja zapisala svoj odziv na vsakega od mojih člankov o prebranih delih. Povedala mi bo, kaj sem spregledal, in me opozorila, če bom povsem zgrešil bistvo.
Letos se sicer osredotočamo na latinske avtorje, začeli pa bomo z Novo zavezo. Tako pomembno besedilo si seveda zasluži dovolj prostora, zato ga bomo v današnji kolumni na kratko predstavili, v naslednji si bomo ogledali evangelije, aprila pa še preostala besedila.
Klasičnim besedilom sem torej dal še eno priložnost, zato se vsakega lotim v upanju, da mi bo všeč, vendar brez dlake na jeziku povem, kaj me je pri njih zmotilo.
V svet Svetega pisma sem se potopil že s serijo lanskih člankov, zato bi vam morda koristilo, da jih preberete in si osvežite spomin na moje stališče in pristop k branju Svetega pisma (Stara zaveza, 1. del; Stara zaveza, 2. del; Stara zaveza, 3. del). Na tem mestu bom spet ponovil, da Sveto pismo dojemam kot zbirko zgodovinskih besedil, ki sicer pripovedujejo zgodbe resničnih ljudi, vendar jih olepšajo z nadnaravnimi elementi (presojo, ali so po vašem mnenju ti nadnaravni vidiki resnični ali ne, prepuščam vsakemu od vas). Zelo občudujem Barta Ehrmana, ki je verjetno najbolj znan strokovnjak na področju Nove zaveze na svetu. Menim, da njegov podkast Misquoting Jesus (Napačno navajanje Jezusa) združuje vse elemente, ki bi jih moral imeti vsak podkast, ki obravnava resne teme. Če obstaja kakršnakoli možnost, da vas bo zmotilo mnenje pisca, ki poudarja »probleme«, zaradi katerih je Sveto pismo skoraj nemogoče dojemati objektivno in premišljeno, če ste globoko verni, potem bo verjetno najbolje, da kar prenehate brati. Če ste fundamentalist, potem … No, potem verjetno tako ali tako ne berete intelektualnih literarnih revij, kakršna je AirBeletrina.
Novo zavezo so v grščini zapisali številni avtorji, in če kaj, potem lahko z določeno mero gotovosti zatrdimo, da so dejanski avtorji le redki med tistimi, ki so jim pripisali avtorstvo. Velika izjema je sveti Pavel, ki je skoraj zagotovo napisal večino njemu pripisanih besedil. Evangelije pa so zapisali po smrti Marka, Luke, Mateja in Janeza – če seveda predpostavimo, da gre pri Janezu za Janeza, Zebedejevega sina, ki je bil Jezusov prijatelj, ali, kot je zapisano v njegovem evangeliju, »učenec, ki ga je Jezus ljubil« (Janez: 21:20-24). Glede avtorstva obstajajo številne domneve. Avtor Evangelija po Janezu samemu sebi pravi Janez, vendar nikoli izrecno ne pove, da je tudi prav tisti Janez – poleg tega je bilo ime Janez, podobno kot Jakob in celo Jezus, v prvem stoletju našega štetja v Palestini zelo pogosto.
Strokovnjaki menijo, da je bil Evangelij po Marku napisan najprej, sledila pa naj bi mu evangelija po Luku in po Mateju. Te tri imenujemo »sinoptični« evangeliji (»obravnavani skupaj«), ker v splošnem pripovedujejo isto zgodbo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, in to v podobnem zaporedju. V naslednji kolumni bomo obravnavali razlike med njimi. Prevladuje prepričanje, da je bil Evangelij po Marku zapisan najprej in da so ga brali avtorji evangelijev po Luki in Mateju, saj ta vsebujeta sklicevanja na Evangelij po Marku. Izgubljeni vir pod imenom Q (iz nemščine »Quelle«, kar pomeni »vir«) pa naj bi vseboval zbirko Jezusovih citatov in ki je bil na razpolago avtorjem vseh treh sinoptičnih evangelijev, vendar se ni ohranil do današnjih dni.
Evangelij po Janezu je bil napisan bistveno pozneje in pripoveduje drugačno zgodbo o Jezusovem življenju, ki sicer še vedno govori o Jezusu, vendar se z drugimi tremi evangeliji ne ujema v enaki meri.
Glavni razlog, zaradi katerega je težko verjeti, da so Matej, Marko, Luka in Janez resnično avtorji evangelijev, ki jim jih pripisujemo, je (poleg neskladij glede datumov in življenjske dobe, seveda) dejstvo, da so bili Jezusovi privrženci v najboljšem primeru komajda pismeni. Živeli so v dobi in v kraju, kjer je bilo obiskovanje šole izjemno redek pojav. Poleg tega so govorili aramejsko, ne grško, njihovi evangeliji pa so napisani v elegantni, knjižni grščini, kar se preprosto ne ujema z njihovo podobo, ki je opisana v samem Svetem pismu. Malo verjetno je tudi, da je Jezus znal brati in pisati. Lahko bi rekli, da so bili torej svojevrstni »prevodniki«, skozi katere je Bog dejansko napisal evangelije. Če začnemo razmišljati v tej smeri, pa bomo zapustili področje učenjakov in se preusmerili v domišljijski svet (in v tem primeru naj mimogrede omenim, da vam lahko prodam delnice v neverjetnem rudniku plutonija na Antarktiki, ki ga vodijo pingvini).
Evangeliji na splošno sledijo pripovedi o Jezusovem življenju: pridiganje po Nazaretu, pot v Jeruzalem med judovskim svetim tednom, nasprotovanje lokalnim judovskim voditeljem, nato pa še njegova aretacija, usmrtitev in vstajenje. Vendar se v marsičem ne strinjajo. Odstopanja so tako velika, da je nemški filozof Reimarus zapisal: »Če bi bil vsak evangelij priča na sojenju in če bi vsak od njih pričal ločeno, bi sodnik razglasil ustavitev sodnega postopka, ker so se priče pri toliko podatkih razhajale.«
Ko je Jezus umrl, so morali njegovi privrženci v paniki hitro poiskati novo pripoved, da jim ne bi bilo treba razmišljati, kako so morda ves čas v zmoti sledili sicer dobronamernemu, vendar napačnemu Mesiji.
Vsak evangelij je zapisan tudi s posebnim namenom. Matej se najbolj osredotoča na judovstvo in zapiše celo, da se morajo Jezusovi privrženci »držati zakona«, tj. upoštevati pravila judovstva, med drugim tudi košer hrano in obrezovanje. Pavel je pozneje trdil, da lahko prav vsak postane Jezusov privrženec, se odreši in pride v nebesa, ne da bi moral za to upoštevati judovske običaje. Tako so lahko nejudje (pravzaprav pogani, ki so sledili rimski nacionalni religiji) postali kristjani, ne da bi jim bilo treba razmišljati o nedvomno neprijetni izkušnji obrezovanja. Ta bistra politika novačenja je privedla do presenetljivo hitrega širjenja krščanstva.
Kaj hitro pozabimo, da so bili Jezus in njegovi privrženci pobožni Judje, ki so verjeli, da je bil Jezus judovski Mesija ali Odrešenik. Vendar Mesije ni mogoče ubiti. Ko je Jezus umrl, so morali njegovi privrženci v paniki hitro poiskati novo pripoved, da jim ne bi bilo treba razmišljati, kako so morda ves čas v zmoti sledili sicer dobronamernemu, vendar napačnemu Mesiji. Tako se je pozneje razvila pripoved, da je Jezus enostavno moral umreti in da je bil to del Božjega načrta. Dobro so se izvili iz nerodne situacije, mar ne? Vendar se je ta pripoved razširila šele dolgo po tem, ko je Jezus dejansko umrl, zaradi česar so se njegovi učenci razbežali na različne konce, malce da bi oznanjali Jezusovo besedo, malce pa tudi zato, da ne bi usmrtili še njih.
Med branjem štirih evangelijev torej poskusite zaznati, kje se razlikujejo in kje prekrivajo. Opazili boste tudi, da je »lik« Boga zelo drugačen od Boga v Stari zavezi. Kot smo že omenili v prejšnjih kolumnah, je edini pravi Bog Stare zaveze, Jahve, godrnjav, muhast, otročji in maščevalen ter nenehno zavija z očmi nad svojim izbranim ljudstvom, ki redno pozablja na svoje obljube, nato pa ga v paniki spet prosi za pomoč. Bog iz Nove zaveze je ljubeč in usmiljen, želi vam le najboljše, neusmiljen je le takrat, ko žrtvuje lastnega sina (Jezusa), da bi tako rešil človeštvo.
Nova zaveza je obliko, v kateri jo poznamo sedaj, dobila šele v poznem 4. stoletju našega štetja. Besedila, ki jih vsebuje, so izbrali na več srečanjih prvih cerkvenih očetov, med drugim tudi na kartaginskem cerkvenem zboru (leta 397 n. št.). Izbirali so med mnogimi, nekatera so bila zelo čudna (eno je denimo govorilo o ogromnem govorečem in hodečem križu), izbrana pa so zgodbo pripovedovala dobro in (večinoma) dosledno. Vendar ne pozabite, da je Nova zaveza nastajala več stoletij, saj gre za urejeno zbirko številnih besedil, ki so se osredotočala na Jezusa iz Nazareta, kar pomeni, da gre nujno tudi za subjektivno zbirko, o kateri so odločili različni zbori duhovnikov.
Razen če tekoče govorite grško in ste seznanjeni z družbeno-kulturnimi standardi iz prvega stoletja našega štetja, boste verjetno brali prevod, kar je že samo po sebi problematično, saj se besedila lahko prevajajo na številne različne načine, vsebujejo mnenje prevajalcev, številni prevodi pa so obremenjeni s skritimi nameni, ki vas lahko zavedejo že od samega začetka. Večina strokovnjakov uporablja novo revidirano standardno različico, ki je bila prvič objavljena leta 1989. Je plod dela številnih učenjakov ter prevajalcev, ki so si prizadevali za čim natančnejši in objektivnejši rezultat. Sam bom bral to različico.
V imenu zagotavljanja objektivnosti in spoštovanja strokovnosti se Nove zaveze lotimo kot literarnega besedila z zgodovinskimi primesmi (sami pa se seveda odločite, v kolikšni meri verjamete v njegovo zgodovinsko verodostojnost). Zato lahko o Bogu in Jezusu razmišljamo kot o »likih«. Drugo nam niti ne preostane, že zavoljo bralcev, ki ju niso nikoli spoznali. Tako bomo laže zaznali, kakšna naj bi bila.
Pridružite se nama naslednji mesec, ko se bomo podrobneje posvetili vsem štirim evangelijem.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Cerkev je izbrala štiri evangelijske tekste med mnogimi: bili so napisani, prevajani, urejevani in v več stoletjih seveda tudi cenzurirani. Gre torej za hiper-kanonske tekste, osnovo vere, končno Besedo. Pa vendar je osnovni sveti tekst predstavljen v štirih verzijah. Zakaj? Avtorji niti niso sinhrone priče dogodkov oziroma Jezusovega življenja. Teologija ponuja obilo razlogov, a za nas je najpomembnejša književnost. Pustimo torej ob strani tudi racionalizem in logiko in ostanimo pri tem, da tu beremo poezijo v prozi: drugače kot ostala besedila prozne poezije v Novi zavezi so evangeliji epska poezija v prozi. Štiri različice iste biografije niso nič nenavadnega v epski poeziji. Število potrjuje moč osnovne zgodbe. V Homerjevi Iliadi se zorni koti opazovanja in opisovanja dogajanja ves čas spreminjajo. A v Novi Zavezi ne gre za različna stališča: gre, v praksi, za štiri načine izražanja vere, odvisno od konteksta ali odločitve duhovnika ali bralca. Za cerkev je pomembno, da vernik prebere vse štiri tekste večkrat. Magija ponavljanja in ob tem hipnotični učinek teksta sta tu ključnega pomena. Ko gre za izvajanje magije s knjigo in s tekstom, nudi Nova zaveza veliko več možnosti kot Stara. Posebej to velja za bibliomantijo, antično čaranje, ki ga izvajamo tako, da preberemo naključno in na slepo izbran odlomek iz teksta in ga tolmačimo kot preroštvo. Štirje evangeliji, štiri verzije iste zgodbe, ki jo intimno poznamo, so v tem smislu idealni. Najboljši način branja evangelijev je torej branje naključno izbranih delov. Primerjanje nam bo odprlo nepričakovana branja, zunaj vseh kanonov in uveljavljenih interpretacij, čudež teksta, ki je tako za božansko nedolžnega bralca kakor tudi za tistega, premazanega z vsemi filozofijami tega sveta, zmeraj nov.