»Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov.
Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere utopičen moment romana, ampak mislim, da je nujen za eno temeljnih sporočil teksta; prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo; mislim, da s tem, ko prihaja do takih reakcij na knjigo, sam tekst uspe ustvarit stik – tudi z ljudmi, s katerimi ga sama sicer nimam, kar pomeni, da nekako udejanja svojo idejo, in to se mi zdi dragoceno.«
»Prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat; izbrisala (oz. pustila ob strani) sem torej večinski korpus besedila – in ne samo enkrat. Izogibati se skušam generičnosti sloga in neskladjem med naravo, samim ustrojem teksta in izbranim načinom upovedovanja.«
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Mislim, da ne doživljam svojega teksta na takšen način; nisem ‘ponosna’ nanj, z njim sem živela, nekako je organski del mene in mi je ljub kot celota; nekateri deli so popolnoma visceralno avtobiografski; do tistih delov imam drug odnos kot do odlomkov, v katerih mislim, da mi uspeva neki poetični ali slogovni moment izpisati čim bolj skladno z naravo teksta. Vrstice, ki sledijo, sem izbrala tako, da sem z zaprtimi očmi pobrskala po dokumentu. Naj bodo torej te:
hočem it spet z nekom,
z njima,
v nekaj.
ta nekaj potrebujem. vem to. in vem tudi: ko mi ema da v roko
čokoladni rogljič, ko fe reče, da se je talita oglasila, da ima zdaj
nove dokumente, ko z emo kopava sarivala, ki se je povaljal v ponvi
z ostanki čilija sin carne, in s fe galeba v treh različnih plastičnih
posodah in rečem, da mu je ime lucijan, vem, kako se ta nekaj plasti
v večje in tisto manjše, tisto ožje, kar tudi potrebujem.
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Pišem nov roman, prvo urejeno verzijo moram do konca meseca oddati založbi. Ko sem lansko leto končala prst v prekatu, sem občutila nenavadno močno težo in žalovanje, izgubo tega imaginarnega prostora, v katerega sem se lahko vračala. Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman. Gre za znanstvenofantastičen filozofski roman o eskapizmu, smrti, izgubi in (vse)zavesti; roman se sprašuje, kaj je tisto, kar (v svetu in z nami) ostaja in na kakšne načine, ko nekdo ali nekaj ali – kot v distopični prihodnosti romana (naslov mu je če se ne vrneš) – vse izgine.«
»Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Žal imam časa – in zaradi izgorelosti tudi energije – za branje tako malo, da bi lagala, če bi rekla, da me je karkoli prav pred nedavnim zelo navdušilo; žal trenutno berem predvsem po službeni dolžnosti, in tu v zadnjem času ni bilo knjige, ki bi me prav močno navdušila … Trenutno kritiško berem roman Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe; knjigo sem izmed ponujenih izbrala, ker me zanima razvoj žanra ljubezenskega romana v slovenskem prostoru.«
