»/…/
kako še nič ne veš o tem.
še niti pika na zaslonu
niti v trebuhu.
pa že tok, ki naju
usmerja v svojo smer.
kako naju boš vodila vodil
vse odslej,
zaprisežena vzporednemu
svetu, ki se razpira s tabo,
izseljujoč se iz tistega, je povil naju.«
Odlomek pesmi iz Drsečega sveta (JSKD, 2020), prvenca Nine Medved (1989), je slikovit uvod in v določenem smislu že tudi povzetek pesničine druge, tu obravnavane zbirke Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024). Navedeni verzi zjedreno približujejo zlasti doživljajsko izhodišče druge zbirke, čeprav se obe knjigi oblikovno oddaljita. Če je bil prvenec zavezan enotni formalni strukturi, ki je zbirko nekako vezala v dolgo pesnitev, je Rodna dobra v tem oziru bolj razgibana, a nič manj disciplinirana, premišljena. Zbirki sicer veže predvsem pretanjen občutek za metaforično govorico, ki se tokrat očitneje približa izkustvenemu vsakdanu, zaradi česar se Rodna doba zdi nasploh bolj faktična, neposrednejša, oprijemljivejša. S prispodobo bi lahko rekli, da je prvenec veliko bolj gradil pesmi iz svetlobe čustev, idej in zamišljanega sveta, »kot da še pridobivam dovolilnico za / bivanje v meseni obliki« in »razpeta med nekaj / in nekaj / lovim ideje o nečem več, / nečem z barvami, / nečem občasno pozno v noč …«, pričujoča knjiga pa jih (še) bolj očitno ustvarja iz konkretnosti telesa, tudi kot nosilca misli.
Pesmi se ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni.
Posledično se je v drugi knjigi zožila tudi tematika, zaobjeta že v naslovu. Pesmi se dejansko ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni in spočenjamo ne le otroke, temveč se iz te iste (!) ustvarjalne energije rojevajo drugi in drugačni t. i. projekti. »Napisati drevo. / Roditi knjigo. / Posaditi otroka«, beremo v pesmi Drevo, izpostavljeni tudi na hrbtu knjige. Namiguje, da je Rodna doba tudi knjiga o nerodovitnosti, o pusti deželi in zatorej pesniška pripoved o soočanju z izgubo, s težkimi občutki ob neizpolnjenosti hrepenenja in pričakovanj, a tudi o preraščanju, preoblikovanju želje in preusmerjanju ustvarjalnih naporov. Torej knjiga o najdevanju oprijema tudi v tem drsečem času.
Tematsko se pričujoča zbirka s svojim nežnim prodiranjem v še vedno tabujsko temo neplodnosti vpenja ne le v naš čas in prostor, temveč tudi v domači, aktualni literarni kontekst. Izpostavimo lahko dve sicer prozni knjigi – Materinsko knjižico (LUD Literatura, 2022) Katje Gorečan, ki je tematiko spontanega splava pregnetla na način poetične proze in si za govorca izbrala nerojenega otroka, ter Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023) Anje Mugerli, ki je tematiko neplodnosti obdelala na širšem planu, na njem pa sopostavila tri različne pare in vsaj tri različne izkušnje s (potencialno) vlogo matere.
Rodna doba deluje kakor nekakšna sinteza obeh pristopov, tematike se loteva lirično, njen zamah pa je domala epski, kakor da se v sicer izpovedno naravo te poezije ne vpisuje le osebna izkušnja, temveč avtorica črpa širše in ustvarja širok dialog – zlasti z ženskami različnih generacij, poklicev ali proveninec. Ena pomembnejših komunikacij poteka z ustvarjalkami, ki so ženskost, materinskost, telesnost – te prepogosto stereotipizirane in idealizirane koncepte – v svojih stvaritvah prevpraševale, premišljale na novo, tj. onkraj družbenega ali kakega drugega kalupa. Citate iz njihovih del pesnica pogosto uporabi kot moto k pesmim, ob koncu zbirke pa se navdihovalkam tudi pokloni z uvrstitvijo na seznam (pre)branih knjig. Ta Knjižna polica se zaradi tipografije naslova mimogrede lahko bere tudi kot ready made pesem. Na seznamu ob številnih tujih ne manjka slovenskih avtoric – od Saše Vegri do Anje Mugerli.
Ena pomembnejših komunikacij poteka z ustvarjalkami, ki so ženskost, materinskost, telesnost – te prepogosto stereotipizirane in idealizirane koncepte – v svojih stvaritvah prevpraševale, premišljale na novo, tj. onkraj družbenega ali kakega drugega kalupa.
Zasnova Rodne dobe sledi konceptu zgodbe in se pne v kronološkem loku od Načrtovanja do Šivanke oziroma omenjene Knjižne police ob koncu, s čimer zaobjame dolg, kompleksen in, kot se izkaže, tudi nepredvidljiv proces snovanja družine. Na začetku tako stojijo pesmi spogledovanj s potencialom, sledijo pesmi soočanja z neuresničeno željo vse do pesmi presnovitve in nazadnje nekakšne pomiritve z novim začetkom in simboličnim zašitjem bivanjske raztrganine.
Šivanka
Postati začetek
začetkov,
izvorna snov
zgodbe,
ničelna točka
za vračanje
šivanke,
iz nje
črtkana sled …
Zbirka je od samega začetka tematsko odkrita, neposredna, uvodni pesmi Načrtovanje, v kateri se ideja uteleša v podobi risanja s prstom po dlani, sledi vsaj navidez nedvoumen cikel Otrok. Te pesmi v prozi delujejo kot nekakšni kratki filmi, miniprizori z otrokom v glavni vlogi in jih je v kontekstu celote mogoče interpretirati kot (pre)usmerjanje pozornosti, fokusiranje, izpostavitev vodilnega motiva. Hkrati pa se z vsakim novim branjem v njih jasneje razkrijejo tematska jedra zbirke in določeni bivanjski uvidi, ki se razodevajo ob opazovanju otroka (tudi kot principa), njegove spontanosti, potopljenosti v trenutek, njegove predanosti igri v najrazličnejših okoliščinah: »Zmeraj enako osredotočeno. Takšen je zakon igre.« Kot bi se s sleherno pesmijo tega preludija razprlo več vzporednih resničnosti, resnic, od časa, naključja, usode, globine spoznanja (?) pa je odvisno, katera se bo naposled tudi uresničila. Otrok kot simbol nenazadnje kaže tudi na neko stanje nedolžnosti, stanje pred grehom, in ga zato lahko razumemo tudi kot napoved kasnejših t. i. težav v raju.
Rodna doba dobi uvodoma nakazan širši pomen, ne več vezan zgolj na žensko reproduktivno funkcijo, temveč na njeno ustvarjalnost kot tako.
A če v začetku torej nastopi kot arhetip in oddaljeni potencial, je v nadaljevanju vse bolj živa navzočnost; najprej se uslovari, torej materializira v govorici in »/v/sak dan / bo vaja / v jeziku / družine«, nato pa pesemski fokus preide na žensko. Čeprav je izpovedovalka v nasprotju z uvodnimi pesmimi zdaj polno navzoča in se zdi, da beremo njeno zgodbo, spremljamo njeno telo (igračo), se tudi tukaj perspektiva razpira in spoznavamo različne usode mater in žensk, tudi v obliki pričevanja s spleta. S slikanjem teh raznolikosti in sploh z nizanjem materinskih motivov se t. i. mati razodeva kot konkretna ženska iz mesa in krvi, a hkrati tudi kot bivanjski (pra)vzorec. Ko se spočetje ne izide, pa tudi kot njegov negativ:
»Nobene rožnate halje,
papirnatih copat,
zaman sem tlačila velika
pričakovanja v torbo, tista stavba ni bila prava,
moram še malo naprej.«
Čar tega cikla in tudi sicer knjige kot celote je prav v prepletu pogledov in možnosti, v nenehnem dvogovoru s soženskami, tudi živalskimi:
»Mačja maternica,
prikrajšana za vršičke plodnosti,
plimuje usklajeno z mojo,
večjo in celo
preplašeno
pred jutrom.«
Nina Medved (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekako v slogu fotografije z naslovnice, na kateri nas za fotoaparatom skrita avtorica lovi v svoj objektiv, pesmi na ta način tudi ves čas – s širokim razumevanjem in sočutno do vseh kontekstov – vračajo pogled in z izpostavljanjem občutkov žalosti, razočaranja, nemoči, strahu ipd. zrcalijo navsezadnje tudi širše družbeno vzdušje, v katerem je za ta spekter čustev bolj malo prostora in je veliko pomembnejše obvladovanje poze in fotogenično ozadje.
Papirnata punčka
Otrok je vez,
ki nas poveže
iz generacije v generacijo
kot verigo papirnatih ljudi.
Zato ljudje s pogledom
željno segajo pod majico,
dodajajo
odraslemu telesu
novo telo,
kot bi ga pomerjali
papirnati punčki –
kot da bi lahko
že gola želja
vdahnila življenje,
oblikovala
človečka
na robu
papirnate verige.
Pesmi v celoto povežejo siceršnje bogato slikovno gradivo – avtoričine fotografije, posejane po vsej knjigi, ki razgibajo interpretacijo pesmi in sploh širijo zorne kote in razglede.
Rodna doba bi glede na tematiko lahko bila žalostinka z močnim čustvenim nabojem v slogu Materinske knjižice Katje Gorečan, a so tu surovi občutki veliko bolj pregneteni – preoblikovani v metaforično govorico na površje presevajo z različno intenziteto. Ne gre torej za zanikanje bolečine, frustracije, razočaranja, žalosti, deziluzije ipd., temveč za razpiranje, nekakšno zabrisovanje jasnih kontur in posledično preraščanje vsakokratne (bivanjske) meje. Upesnjena občutja in zahtevne (pre)izkušnje na ta način niso (več) izključna teža, zgolj intimna skrivnost in posledično družbeni tabu, temveč postanejo del širše celote in delček v mozaiku (ženskega/partnerskega) življenja. Iz zbirke tako vse očitneje vejeta bivanjska agilnost in ustvarjalna potenca, po zaslugi katere se pesem ne izogne (težki) izpovedi, ne zanikuje nobene eksistencialne lege, temveč se predvsem zaveda moči izvirnega pogleda, nad katero smo se lahko navduševali že v pesničinem prvencu. V pravi svetlobi (osvetlitvi) se razkrije celovitejša resnica človeka in možnost (izbire) – tudi kako interpretirati in živeti dano stvarnost. Junakinja iz pesmi za to na primer ve:
»pod odejo
je večna noč.
če dovolj močno pritisnem s palcema
na veki,
zaplešejo zvezde.«
Prav v tem duhu izzveneva zadnji in hkrati najobsežnejši razdelek zbirke, ki zavzema tretjino knjige, po njem pa je zbirka tudi naslovljena. Tu so zbrane pesmi preraščanja in preusmerjanja na novo/staro goriščno točko. Rodna doba tukaj dobi uvodoma nakazan širši pomen, ne več vezan zgolj na žensko reproduktivno funkcijo, temveč na njeno ustvarjalnost kot tako.
Nosečnost
Pomislim: tudi jaz sem noseča s prihodnostjo,
to raste v meni, nabira energijo in se hrani,
le da moj čas ni izmerjen,
devet mesecev kot pri ljudeh,
dve leti kot pri slonicah.
To, kar čaka v meni na prestop,
na svojo ničelno točko, si jemlje čas,
ne pove, kaj potrebuje, je z njim kaj narobe,
je v moji notranjosti obrnjeno v napačno smer,
varno pospravljeno v globini,
kot robci, ki jih pospravim v predal,
zato pa uporabljam vse drugo,
kar mi zaide pod roke,
besedo, svetlobo, vse je moja snov,
ki jo gnetem z dlanmi misli,
da postane voljna, najde svojo obliko,
pomiri brcanje v notranjosti.
Navsezadnje premeščanje fokusa lahko opazujemo tudi na ravni motivov; voziček, dudica in sonogram pristanejo v ciklu Inventar, vse bolj navzoče pa so kamera, fotografija, slika, na kateri se časi, prizori, ljudje, usode lahko prelivajo, prekrivajo in tudi na novo izgrajujejo:
»tetine oči,
posajene na obrazu ženske,
ki je ne poznam
spomin se meša s pravkar gledanim,
pravkar gledano z naplavinami želja«
Te pesmi hkrati v celoto povežejo siceršnje bogato slikovno gradivo – avtoričine fotografije, posejane po vsej knjigi, ki razgibajo interpretacijo pesmi in sploh širijo zorne kote in razglede. Rodna doba tako ne sodi več zgolj v medicinsko terminološko gnezdo, temveč se vzpostavlja tudi kot čas ustvarjalnosti in nenazadnje kot ena prepričljivejših pesniških zbirk zadnjega časa.
Nina Medved: Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024)
Pascal Bruckner: Pridni sinko (Modrijan, 2015, prevod Jaroslav Skrušný)
»Pritegnil me je že sam naslov knjige – zaradi pridevnika ‘pridnost’. Kaj pridnost pravzaprav je? S psihoanalitičnega stališča naj bi pomenila ugajanje, s katerim v bistvu popravljamo neko krivdo oziroma iščemo ljubezen, zapolnjujemo pomanjkanje ljubezni in notranjo praznino. Nisem pa niti slutil, v kakšno branje se spuščam. In moram priznati, da bila ta knjiga v resnici zelo pretresljiva.«
Avtobiografsko intoniran roman je bil tako pretresljiv, da je igralca Roka Matka med branjem ves čas držal v območju nelagodja. A vendarle ga ni mogel odložiti. Matek, predvsem gledališki igralec, zadnjih 16 let član igralskega ansambla Gledališča Koper, ki je nastopil v številnih predstavah, tudi v otroških, v glasbenih komedijah in muzikalih, je bil gost tokratnega AirBeletrininega podkasta V območju lagodja. V njem je spregovoril o izkušnji branja Pridnega sinka, romana Pascala Brucknerja (1948).
Rok Matek je francoskega pisatelja, esejista, publicista in filozofa, tudi velikega kritika francoske družbe in kulture, ki je maja ‘68 na pariških ulicah prejšnji generaciji zavpila odločen ‘Ne!’, spoznaval z branjem njegovega romana Ljubezen do bližnjega. Že ta je nanj napravil dober vtis. Potem pa se je nekoč primerilo, da je v knjižnici zagledal naslovnico Pridnega sinka.
Fotografija na naslovnici prikazuje malega Pascala in njegovega očeta. Oče sedi v travi, sin stoji in v rokah drži šopek cvetlic. Oba se smehljata. Videti je, da jima je lepo.
A naslovnice ne gre brati dobesedno. »Že s prvim opisom zgodbe iz otroštva, ko se mali Pascal uči matematike, vidiš, da zgodba pelje v popolnoma drugo smer. Njihova družinska zgodba je nekaj povsem nasprotnega od pričakovanje, še toliko bolj glede na to, da je Pascal Bruckner filozof, pisatelj in esejist. Bil sem popolnoma presenečen, kako lahko človek v tako emocionalno zahtevnih pogojih sploh zraste v velikega misleca. Lahko bi se namreč končalo popolnoma drugače,« v podkastu pove Rok Matek.
Rok Matek (Fotografija: Andraž Gombač)
Ena izmed zgodb v knjigi namreč pripoveduje, kako se mali Pascal uči matematiko, ampak z očetom ne prideta nikamor. Oče nasilno izbruhne, v to nevihto pa potegne tudi svojo ženo, Pascalovo mamo. Razsežnosti njegovega grmenja so takšne, da zvečer Pascal goreče moli in prosi boga za očetovo smrt.
Malemu Pascalu sicer ne uspe z molitvijo ubiti v besedah in dejanjih grobega očeta, zato pa s svojim pisanjem in javnim udejstvovanjem ubija »očetovsko avtoriteto«. Pravzaprav od svojega očeta in njegove generacije pobegne k nadomestnim očetom.
Svobodo in neodvisnost od staršev je okušal z branjem Jeana-Paula Sartra, Alberta Camusa, Rolanda Barthesa, in tudi s stiki z njimi. A naposled se je zgodil obrat od njih, in vsa generacija je stopila na te intelektualce stare dobe, jih zavrnila in odvrgla na smetišče zgodovine. Pascal tako vzporedno z izrisovanje podobe svoje družine slika tudi podobo nekega obdobja.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
September me je ujel novembra, ko sem se ravno aklimatizirala na Irsko in njihovo neskončno jesen. Skozi knjigo (in na daljavo) sem videla svoje okolje jasneje, čeprav izkušnje niso bile nujno moje. Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin. Verjetno je pripomoglo, da sem ob njej brala Leta Annie Ernaux, v katerih avtorica prav tako popisuje življenje dekleta od otroštva pa do odraslih let, v katerih se kot v zrcalu spominov odseva tudi okoliška družba.
V svojem tretjem romanu se Ana Schnabl (1985) posveča tematiki družinskega nasilja in dolgotrajnih posledic na njegove žrtve. Zgodba spremlja občutljivo, a prodorno deklico Evelin od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz svoje preteklosti vsaj navidezno uspešno izkoplje, pa na čustveni ravni ostaja ujeta v stiske, ki sta jih skozi čas v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati. Že kot otrok je Evelin veliko razmišljala o tem, kar se je dogajalo okoli nje; prevpraševala je stavke, ki so jih izrekali odrasli, njihove reakcije na njena dejanja, pa tudi lastne misli in občutke, ki se jih je, zavoljo preživetja, sčasoma naučila potlačiti. Evelin skozi življenje išče pot do sebe kot polnovredne osebe in ne zgolj ene izmed posledic neuničljivega patriarhata. Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni.
Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin.
Evelin živi z mamo in očetom v veliki hiši, »največji v njihovi ulici«, vendar stvari med njenimi stenami niso tako lepe, kot se morda zdi. Oče veliko pije, zaradi česar je pogosto nasilen do Evelinine mame, ki pa se kljub ekstremnim razmeram in strahu za lastno varnost ter varnost hčere čuti nezmožna oditi. »Mami, saj lahko greva od tuki. Ni treba, da ostaneva. Prosim, pejva, danes pejva,« ji po enem izmed nasilnih dogodkov prigovarja Evelin. Nato »(že stotič) zajame sapo in mamo pričakujoče pogleda: mama strmi predse, prepleta dlani, jih prepleta, kot bi jih hotela ožeti, in v odgovor šepeta mogoče bi morala, mogoče bi morala, mogoče, mogoče. Da je med premišljevanjem ne bi zmotila – ne šum, ne pisk in ne škrip –, Evelin niti ne mežika, toda mama … Toda njena mama.«
»Toda mama svoji nemirni dlani iznenada tesno preplete z njenima, ju prekrije, ju zavaruje?, in zašepeta še tišje – še mišje – kot prej (a zopet, že stotič, popolnoma isto): ‘Ampak hiša, Evi, ta hiša. Ne predstavljam si, da bi živeli v stanovanju, v bloku. Vem, da bi jo tudi ti vsak dan pogrešala.’«
In tako se jeza na očeta sčasoma prelevi v jezo na mater, nezmožno zapustiti nasilnega moža in s tem zavarovati svojo hči. Ana Schnabl prikaže tudi, kako lahko žrtev sčasoma zavzame vlogo agresorja in posledično sabotira tudi odnose, ki ji ponujajo dolgo iskano ljubezen in skrb. »Do mame sem bila vselej najstrožja, od nje sem pričakovala največ. Toda – zakaj ravno od nje in toliko manj od očeta? Vanjo sem verjela … Če pa je z mano podelila svoje obremenjene žleze, ledvice, jetra, pljuča, srce? Kako ne bi, ko pa sva bili eno – če ne bi verjela vanjo, bi prav tako opustila upanje zase,« zapiše Evelin.
Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti.
Ana Schnabl je pisateljica in urednica, obenem pa piše tudi za britanski časnik The Guardian. Za kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman Mojstrovina (2020) je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran za Dublin Literary Award, medtem ko se je drugi roman Plima (2022) uvrstil v kresnikovo deseterico. Ob izidu svojega zadnjega romana, September je avtorica v intervjuju za revijo Onaplus povedala, zakaj se je lotila teme, ki pri nas še zmeraj ostaja tabu: »Ker se žrtev družinskega nasilja v slovenski družbi še zmeraj drži predsodek, da so ‘si same krive, kaj pa češ’, sem se morala potruditi, da moja knjiga ni postala dokument, ki bi tem norostim pritrjeval.«
Če je, po lastnih besedah, »s svojima prejšnjima romanoma raziskovala jezik«, se je »tokrat prvič posvetila tudi formi«. Z uporabo različnih načinov govora, dopisovanja ter notranjih monologov nam do potankosti izriše junakinjo, bralec pa obenem začuti, kako trajnostne so lahko posledice čustvene manipulacije in pomanjkanja resnične podpore v otroštvu. Mojstrsko izriše stopnjevanje napetosti pred izbruhom nasilja, ki v bralcu pusti občutek nemoči in zavedanja, kako malo v resnici vemo o dogajanju v družini, ki ni zgolj idealizirana naslovnica istoimenskega časnika. Obenem pripovedovalka romana ni protagonistka sama, temveč nekdo, čigar identiteta ostaja skrivnost oziroma stvar interpretacije posameznega bralca.
»Do mame sem bila vselej najstrožja, od nje sem pričakovala največ. Toda – zakaj ravno od nje in toliko manj od očeta?«
»Moj jezik ima, mi pripovedujejo bralke in bralci, visceralen učinek, se pravi, da ga ljudje občutijo v telesu – kot da so z Evelin, v njeni sobi, v njeni grozi, v njenem veselju,« reakcije na slog opisuje Ana Schnabl. »Torej mi je uspelo točno tisto, za kar sem si prizadevala: bralke in bralce zvabiti v zavest in telo glavne protagonistke. Z jezikom sem napeljala izkušnjo tega, kako je biti Evelin Oderlap, ki sicer nikoli ni in ne bo živela, a je še kako živa, saj smo v njej mi vsi.«
Evelin se ves čas trudi, da bi v svojem življenju unovčila tistih nekaj dobrih stvari, ki jih je vendarle prejela od staršev, predvsem od očeta in časa, preživetega pri babici v Luciji, knjiga pa je, po besedah avtorice, dokaz tega truda skozi čas. Kot odrasla ženska se Evelin zaveda, da preteklost ne ostane za nami, temveč nas, če je ne predelamo, spremlja še naprej. »Preteklost nas zmeraj pričaka.« V jedru zgodbe je tako vprašanje, »kako živeti, ljubiti ob tem in potem, ko je tako tebi najbližjo osebo kot tebe samo nekdo nekje hotel videti umreti«.
»Z uporabo različnih načinov govora, dopisovanja ter notranjih monologov nam Schnabl do potankosti izriše junakinjo, bralec pa obenem začuti, kako trajnostne so lahko posledice čustvene manipulacije in pomanjkanja resnične podpore v otroštvu.« (Fotografija: Jaka Gasar)
Ob smrti nobelovke Alice Munro je javnost pretresla zgodba njene hčerke, ki naj bi jo zlorabljal pisateljičin drugi mož, kar je za zmeraj definiralo odnose znotraj družine. Dejstvo, da Gérard svojih dejanj ni nikoli zanikal, obenem pa so ostala brez resničnih posledic, prikazuje, kako stigmatizirane so zlorabe znotraj družinskih krogov tudi danes ter kakšno moč ima patriarhalna politika v času, ko radi mislimo, da je že davno premagana.
V jedru zgodbe je vprašanje, »kako živeti, ljubiti ob tem in potem, ko je tako tebi najbližjo osebo kot tebe samo nekdo nekje hotel videti umreti«.
Dokler je prisoten problem, je prisotna tudi tema, pravi Ana Schnabl. Družinsko oziroma intimno partnersko nasilje, ki vodi do umorov, med katerimi je vedno več femicidov, je v Sloveniji prisotno bolj, kot si upamo priznati. V intervjuju za Metropolitan avtorica navaja nacionalno raziskavo o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010, v kateri je bilo ugotovljeno, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja, naj bo to psihično, fizično, ekonomsko ali spolno nasilje. Po avtoričinem mnenju na dejstvo, da nasilja nad ženskami v sodobni slovenski družbi še nismo odpravili, vpliva več dejavnikov, med katere spadajo delitev na javno in nedotakljivo zasebno sfero, v katero prištevamo družino oziroma partnerski odnos; patriarhalno razumevanje intimnih odnosov, v katerih je ženska podrejena lastnini; in, med drugim, patriarhalna vzgoja dečkov in deklic, ki vodi tudi v določen tip samorazumevanja, razumevanja lastnega družbenega položaja. Z detabuizacijo tega problema in močnejšim podpornim sistemom bi na eni strani dosegli, da bi se žrtve laže obrnile na organe pregona in druge predstavnike javnih služb ter hitreje poiskale psihosocialno pomoč, na drugi pa bi bili prave obravnave deležni tudi storilci, s čimer se avtorica nanaša tako na kazen kot na potencialno rehabilitacijo.
»Otrok ni nič kriv in nikomur nič dolžan,« poudari Ana Schnabl. »V skrb in varstvo je izročen drugim, odraslim, in kadar ti odrasli svoje naloge ne opravijo, nanj prenesejo breme, ki ga sploh ne more in ne zna nositi. V romanu torej prikazujem, kako se deklica, nato najstnica in nazadnje ženska spopada s tem absolutno prevelikim bremenom.«
Z detabuizacijo tega problema in močnejšim podpornim sistemom bi na eni strani dosegli, da bi se žrtve laže obrnile na organe pregona in druge predstavnike javnih služb ter hitreje poiskale psihosocialno pomoč, na drugi pa bi bili prave obravnave deležni tudi storilci, s čimer se avtorica nanaša tako na kazen kot na potencialno rehabilitacijo.
Eden bolj pretresljivih prizorov ob branju je ritual čiščenja, ki je kot neke vrste katarza vztrajno sledil vsakemu izmed očetovih izpadov. Mati in hči sta se zmeraj znova povezali med trenutki v kopalnici, kjer sta vselej »skupaj poskrbeli, da se sledovi očetovega nasilja z mamino kožo ne bi sprijeli, in kar je še huje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili«. In tako sta drgnili in drgnili, dokler sta mogli. »Važno je zlasti spiranje,« pripoveduje Evelin. »Prostori bi že še lahko ostali umazana prizorišča, toda onidve – zgolj mama? –, no, to pa ne. Onidve nista smeli ostati nikoli, s čiščenjem sta morali pohiteti – da se sledovi nasilja s kožo ne bi sprijeli ali, najhuje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili.« Do zadnjega sta se trudili, da se ju obdajajoča agresija ne bi oprijela, ju zaznamovala za prihodnost, četudi se na žalost zgodi ravno to.
Nedeljski ogled serije Midve z mamo je eden redkih trenutkov miru in topline, ki jih doživi skupaj z mamo; takrat si Evelin pogosto misli, »jaz bi lahko bila ta punca in mama bi lahko bila ta mlajša ženska in tudi midve bi lahko bili na svetu sami. Sami proti svetu, a svet manj proti nama.« Evelin močno verjame, da si enako misli tudi mama, saj med ogledi pogosto razburjeno vzklika, obenem pa prepleta dlani in vanje skriva obraz, kot da je prevzela vlogo, ki ni bila njena, a si želi, da bi to vendarle lahko bila.
Z Uno doživi vse: od »špricanja« treningov plavanja do kajenja trave, popivanja in celo prve ljubezni. Starša tega ne opazita, saj je njuno življenje preveč okupirano s prepiri in težavami.
Izhod iz čustvenega kaosa dóma Evelin deloma ponudi Una, nova prijateljica s plavalnih treningov, ki s svojo uporniško prisotnostjo v mladem dekletu vzbudi željo po odkrivanju sebe zunaj okvirjev in pričakovanj družine in šole. Z Uno doživi vse: od »špricanja« treningov plavanja do kajenja trave, popivanja in celo prve ljubezni. Starša tega ne opazita, saj je njuno življenje preveč okupirano s prepiri in težavami. Oče se zadolžuje, v hišo pa prihajajo rubeži, ki vztrajno odnašajo njihovo premoženje. Čeprav Evelin tudi ob Uni včasih občuti, da je ta ne razume popolnoma, ostane globina njunega prijateljstva nedotakljiva, tudi ko se zdi, da vsi ostali odnosi propadejo. Pisanje dnevnika, psihoterapevtska pomoč, še najbolj pa prisotnost navidezne sogovornice, ki se je izoblikovala v trenutkih samote in nemoči, Evelin pomagajo prebroditi stiske, ki jih je večino življenja namesto na nasilneže usmerjala nase.
Ko odrasla Evelin z uspešno kariero pisateljice že živi s svojim dolgoletnim partnerjem (in prvo ljubeznijo) Borisom, njena mati kljub vsemu ostane doma ter skrbi za starajočega očeta. Tudi Evelin prihaja domov ob koncih tedna, s čimer nudi pomoč očetu, obenem pa tudi mami, ki je primorana živeti z občutkom krivde, da hčerke ni nikoli ustrezno zaščitila pred vseprisotnim nasiljem. Pomanjkanje komunikacije in predvsem nezmožnost posameznih članov za resnično iskrenost ohranjata odprte rane, ki se do konca skrivajo za plastjo »normalne družine«.
September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali.
Četudi so jo težke življenjske izkušnje pomagale utrditi ter opremiti za življenjske izzive, se Evelin obenem izkaže nezmožna ohraniti partnerski odnos, v katerem bi se počutila ljubljeno in sprejeto. Sama pri sebi razmišlja: »V tvojem življenju je toliko gnilobe zgolj zato, ker si gnila prav ti sama. Žanješ, s čimer vse okužiš.« Zanjo je dom tam, kjer je bolečina, zaradi česar je Borisova toplina zgolj anomalija.
Kmalu se z njim kot posledica hudega prepira, v katerem ga obtoži, da je dolgočasen, ter ga označi za navadnega »chickenshit«, »pussy«, razide. »Želela sem si, da bi se vrnil in me … Da bi me kaznoval. Me udaril,« opiše na terapiji. »Hotela sem … pravzaprav sem hotela domov.«
Terapevtki prizna tudi, kako pomembno je, da med njiju, ko se počuti najbolj ranljivo, postavi čim višji zid. »Če ga bom odrinila prva, bo on lahko samo drugi. Važno je, da z najino bližino upravljam samo jaz,« zaključi. Ti občutki seveda niso racionalni, temveč so posledica desetletij zapletenih odnosov, v katerih je bil kaos edina varnost, ki jo je poznala.
Kljub temu pa September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali. »Z ljubeznijo potone v sen, s strahom se predrami. Potone, se predrami, potone, se predrami.«
Počivaj v miru, David Lynch (1946–2025). Dolgim letom strastnega kajenja je sledil emfizem, pljučna bolezen … in sinoči so splet preplavile fotografije velikega ameriškega filmskega režiserja, pospremljene z zahvalami in pozdravi tja onkraj.
Srečal sem ga pred 19 leti na filmskem festivalu v Benetkah, kjer sem bivakiral kot poročevalec Primorskih novic. Avtor temačnih mojstrovin Eraserhead, The Elephant Man (Človek slon), Twin Peaks, Blue Velvet (Modri žamet), Wild at Heart (Divji v srcu), Lost Highway (Izgubljena cesta), Mulholland Drive in drugih, režiser, slikar, glasbenik, igralec in fotograf, velemojster nadrealističnega podobja, portretist pošastnega sveta nočnih mor, ki se mu je uspelo zažreti globoko v našo kolektivno podzavest, je na 63. beneški Mostri prejel zlatega leva za življenjsko delo.
»David Lynch se je zasanjano zazrl nekam v daljavo.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Pisalo se je tisto bogato beneško leto 2006, ko so po 63. Mostri švigali Catherine Deneuve, Helen Mirren, Juliette Binoche, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Clive Owen, Kenneth Branagh, Emilio Estevez, Lindsey Lohan, Christian Slater, režiserji Oliver Stone, Brian De Palma, Paul Verhoeven (to je tisti, ki je režiral Prvinski nagon), Spike Lee, Alfonso Cuarón … in še mnogi. Seveda tudi Meryl Streep, nekaj o letanju za njo sem že spisal v sosednjem članku na AirBeletrini.
Prizor iz Modrega žameta (1986): Laura Dern, Isabella Rossellini in Kyle MacLachlan, znan tudi iz kultnega Twin Peaksa.
Tamle sem tudi pojasnil, kdo in kako zvezdnikom lahko postavlja vprašanja. Že leto prej sem na svoji prvi beneški tiskovki ugotovil, da je treba prepričati moderatorja, ki sedi ob robu mize in motri novinarje, presoja, kdo je pravšnji, da postavi vprašanje. Ko se mi je uspelo prebiti med tiste, ki smejo, se mi je smejalo.
In tako sem si vprašanje izboril tudi na tiskovki z Davidom Lynchem. Ki je med predstavitvijo novega filma Inland Empire – poslovenjenega v Notranje zadeve – odgovarjal strašno skopo. Na številna vprašanja se je odzval zgolj z »da«, »ne« ali pa »tega vam ne morem pojasniti«.
Seveda je bilo tudi moje vprašanje daljše od njegovega odgovora – a je tudi ta za čuda premogel več kot eno ali dve besedi. Za celo poved jih je bilo, in to podredno zloženo!
Režiser David Lynch in igralka Laura Dern se podpisujeta. (Fotografija: Andraž Gombač)
Vstal sem in gospodu Lynchu najprej povedal, da nam njegovi kolegi – denimo Oliver Stone, Emilio Estevez in Alfonso Cuarón – na festivalu predstavljajo politično angažirane filme ter v dobi Busheve Amerike novinarjem pojasnjujejo, da živimo v zelo temnih časih, ki jim bo morala slediti doba zdravljenja in okrevanja človeškega duha, kjer lahko pomembno vlogo odigrajo tudi filmi. Na njegovem pokeraškem obrazu se ni premaknila niti ena samcata mišica. Vprašal sem ga, kaj on misli o vsem tem. Lynch je z nekoliko nosljajočim glasom počasi odgovoril: »Mislim, da prihajajo zelo dobri časi in da filmi pri tem igrajo majhno vlogo.«
In ja, to je obveljalo za dolg odgovor.
Divja v srcu in mehka kot žamet: en hiter selfie z Lauro Dern leta 2006, ko še nismo vedeli, kaj je selfie. (Fotografija: Andraž Gombač)
Odkrito nam je še priznal, da so tiskovne konference zanj prava muka: »Filmi govorijo sami zase, tako kot glasba so onkraj besed.« V Italiji, deželi, kjer so sinhronizirani filmi pognali vse preveč globoke korenine, je požel gromek aplavz, ko je dodal: »Če res prihajajo boljši časi, bo sinhronizacija odpravljena. Zvok in slika sta neločljivo povezana, zato sinhronizacija povsem uniči film. Če bi ostali le podnapisi, bi bilo to res krasno.«
Kdor ne mara njegovih filmov, običajno zagodrnja, da takšnele mineštre sanj, blodenj, norosti preprosto ni mogoče razumeti. Ha, ne le gledalci, včasih niti igralci ne razumejo kaj dosti! »Nocoj si bo prav krasno ogledati Inland Empire, saj ne vem, kaj smo posneli,« se je namuznila igralka ob njem – nihče drug kot slovita Laura Dern, ki je nastopila že v njegovih kultnih filmih Modri žamet in Divji v srcu, večina pa se je verjetno spomni iz Jurskega parka. »Scenarija nismo imeli, David je vsak dan improviziral. Čudovito je bilo, da sem lahko vsak dan znova raziskovala vlogo, ki jo igram.«
Avtograma: zgoraj z modro Laura Dern, spodaj s črno David Lynch. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj besedic je uspelo dodati še igralcu Justinu Thereouxu, ki ga dotlej skorajda nismo opazili. Je prikimal, da je Lynch res krasen režiser: »Le redko zavrže kreativne ideje, ki jih imajo njegovi sodelavci. Tako osvobajajoče je delati z njim!«
Potem ko je moderator oznanil, da je srečanja konec, se je razpočilo, nas vse zavrtinčilo v vihar fotografiranja, avtogramov, varnostniki so mahali, kričali, Laura Dern se je široko režala, David Lynch se je še za sekundo ali dve zasanjano zazrl nekam v daljavo – in že ga ni bilo več.
V slovenščini imamo tudi Lynchevo knjigo Kako ujeti veliko ribo: meditacija, zavest in ustvarjalnost (prevedla Bojana Ivanjšič Mureškić, likovno opremil Klavdij Tutta, Tozd, 2008).
Zakorakali smo v novo leto, torej je čas za tradicionalni AirBeletrinin prelet knjig, ki nas bodo razveseljevale in bogatile letos. Očitno niti letos kakovost nič ne upada, nasprotno, še krepi se, za povrh se obeta vse več knjižnih presežkov novih slovenskih založb. Naj bo leto srečno, zdravo, mirno, uspešno … in polno dobrega branja!
Manca Košir: Manj je mene, bolj sem Jaz (Goga)
Obsežno biografsko knjigo o profesorici, novinarki, prostovoljki, igralki, pisateljici, političarki in ljubezničarki Manci Košir bo iz njenih avtoreflektivnih odlomkov sestavil in povezal Žiga Valetič. Prvoosebna pripoved bo ponudila pregled Mančinega življenja od zgodnjega otroštva in igralsko-manekenskih korakov prek študija, novinarskega aktivizma in družinskega življenja do pionirskih televizijskih oddaj, profesorske kariere in številnih javnih angažmajev: bila je spodbujevalka knjižnega branja, ambasadorka radostnega staranja, zelena političarka, epistolarna dopisovalka, mistična pesnica in borka za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti.
Fotografija: Andraž Gombač
Erica Johnson Debeljak: Samo seks (Mladinska knjiga)
Erica Johnson Debeljak je avtorica številnih žanrsko hibridnih del, ki prepletejo memoaristiko in esejistiko v svojevrstno avtofikcijo. Njena zadnja knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica je izjemno priljubljena med bralci in razglašena za knjigo leta 2021, prihajajoči roman Samo seks pa na podoben način črpa poglavitno iz prvoosebne izkušnje, pa tudi iz družbene analize, ko govori o ženskem telesu, še posebej o starejšem ženskem telesu kot polju političnih, erotičnih in drugih razmerij moči. Samo seks naj bi razmerje med partnerjema poenostavil na zgolj telesni užitek, vendar pa, kot lahko razberemo iz romana, je tudi samo seks zelo zapleten.
Fotografija: Andraž Gombač
Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom (No! Press)
Drugo delo, ki se ga veselimo v drugem letniku založbe No! Press, je Pogovori z Bogom Eve Mahkovic. Kot vedno bo avtorica tudi tokrat ustvarila nov in (sebi) lasten žanr, ki prepleta avtofikcijo in erudicijo, v središču njenega zanimanja pa bo tokrat prebijanje skozi lastno telesnost. Kot leitmotiv dela bo služila drama Katica iz Heilbronna ali preizkus z ognjem Heinricha von Kleista. Tako kot Kleista ni mogoče literarnozgodovinsko interpretirati samo na en način, je to nemogoče tudi pri Evi Mahkovic, zato že nestrpno pričakujemo, skozi kakšne literarne, čustvene in intelektualne preizkuse nas bo popeljala tokrat.
Fotografija: Peter Giodani
Tadej Golob: Brezno (Goga)
Najnovejša knjiga v seriji priljubljenih kriminalk bo znova spremljala Tarasa Birso, višjega kriminalista Policijske uprave Ljubljana. Tokrat bo poslan v Gotenico pri Kočevski Reki na tečaj preiskovanja krvnih madežev. Še pred pričetkom tečaja se v klubu policijskega vadbenega centra pojavijo trije jamarji s presenetljivo najdbo pri spustu v novoodkrito jamo v bližini. Taras pokliče sodelavce iz Ljubljane, ki mu dostavijo tudi opremo, potem se pa še sam spusti v jamo in na njenem dnu najde ostanek trupla starejšega moškega, ležečega na kupu, ki v medli svetlobi čelne svetilke spominja na gomilo odpadlih vej. Ko si ogleda truplo in ga pripravlja za transport na površje, veja pod njim poči in presunjen ugotovi, da stoji na kupu mumificiranih trupel. Kaj vse to pomeni?
Timothy Synder: Krvava prostranstva – Evropa med Hitlerjem in Stalinom (UMco)
Leta 2025 bomo obeležili osemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne, njene temne sence pa so – z vojno v Ukrajini – še vedno z nami. Območje, kjer poteka ta boj za prevlado, je del t. i. krvavih prostranstev, o katerih je svetovno znani zgodovinar Timothy Snyder (1969) leta 2010 napisal prelomno istoimensko knjigo, ta pa je leta 2021, po številnih nagradah, ki so daleč presegle zgolj zgodovinski okvir, doživela dopolnjeno izdajo, ki jo bomo letos dobili v slovenskem prevodu. V letih 1933–1945 sta nacistični in stalinistični režim na krvavih prostranstvih pobila na milijone civilistov. Timothy Snyder z briljantno primerjavo teh dveh sistemov pogleda na osrednji dogodek evropske zgodovine 20. stoletja iz novega zornega kota. To delo o zgodovini množičnega političnega pobijanja je izjemnega pomena tudi za naš odnos do lastne preteklosti. Kajti, kot opozarja Snyder, če ne bomo gradili in branili zgodovine na povsem drugih temeljih, se bomo znašli v položaju, ko bodo dediči Hitlerja in Stalina namesto nas še naprej vrednotili njune zločine. Zgodovinski epos, ki v slovenščino prihaja v pravem trenutku.
Irena Svetek: Ko jagenjčki obmolknejo (Beletrina)
Ko jagenjčki obmolknejo je novi roman Irene Svetek, v katerem raziskuje zgodbo lastne družine, ki skozi preplet resničnih in fiktivnih dogodkov razkriva usode treh generacij žensk. Začenja se leta 1916 na Gorenjskem, kjer plaz nad Vršičem predstavlja prelomno točko v življenju protagonistov, nato pa nas pripoved popelje v Vršac, kjer se v času vojn, političnih preobratov in družbenih sprememb odvija ljubezenska zgodba, ki bo zaznamovala prihodnje rodove. Gre za družinsko sago, ki skozi usode treh likov, babice, hčerke in vnukinje, raziskuje vprašanja preživetja, identitete in generacijskega prenosa travm, prav tako pa v ospredje postavlja moč ljubezni in družinskih vezi.
Fotografija: Mankica Kranjec
Vinko Möderndorfer: Vanja (Miš)
Vanja je tretji, zadnji del trilogije, ki jo je avtor začel z romanom Odštevanje in nadaljeval z romanom Zvezda, žlica in ura. Kot njegova predhodnika je tudi Vanja popolnoma samostojno delo, vse tri romane povezuje isto družinsko okolje, ki pa ga pisatelj prikazuje z različnih vidikov. Tokrat nas v pripovedni svet popelje protagnist Ivan, ki se ob zaključku življenja ozira na prehojeno pot. Pripoved se začne z usodno ljubeznijo, ki Ivanu spremeni ne le življenje, pač pa tudi identiteto. Romaneskno pripoved, tudi tokrat postavljeno v buren čas med svetovnima vojnama, zaznamujejo neposrednost, drznost in zgoščenost, ključno vprašanje, na katero se tokrat osredotoči avtor, pa je, kako lahko neko življenje uniči preteklost, ki ni njegova, pač pa preteklost drugih življenj.
Fotografija: Andraž Gombač
Vesna Milek: Kleopatra: Novi svet (Beletrina)
Če se Vesna Milek v prvem delu Kleopatre posveča razburkanemu razmerju s Cezarjem in se ta del tudi konča z njegovo smrtjo, je osrednji moški junak drugega dela tega modernega biografskega romana slavni rimski politik in general Mark Antonij, s katerim je Kleopatra »napisala« morda eno največjih ljubezenskih zgodb vseh časov. Čeprav v njej ne manjka s strastjo, včasih celo pohujšljivostjo prežetih prizorov, je avtoričin fokus v romanu Kleopatra: Novi svet vendarle (tudi) drugje; v globokem razkolu med Vzhodom in Zahodom, ki se iz vladavine zadnje ptolemajske kraljice vleče vse do današnjih dni. Kakor smo vajeni že iz prvega dela, se roman pri tem osredotoča predvsem na Kleopatrina notranja občutja, poseben čar že tako hipnotičnemu pisanju pa dajejo »sprehodi« v sodobni čas, ki so polni lucidnih uvidov, pa naj ti obravnavajo družbenopolitično dogajanje nekoč ali danes. Knjiga, ki bo pritegnila vse ljubitelje zgodovine, velikih osebnosti in odličnih ljubezenskih zgodb.
Maja Haderlap: Ženske v temi (Goga)
Maja Haderlap v romanu Ženske v temi pripoveduje o življenju več generacij žensk, o njihovi vpetosti v vsiljene in ponotranjene modele ter o boju za avtonomijo. Zgodba Žensk v temi je zgodba o izgubi, tišini in krivdi, a tudi o znova najdenih bližinah. Spremlja protagonistko Miro in njeno ostarelo mamo Ani ter Mirino vrnitev domov v družinsko hišo na južni Koroški, ki prinese spomine na travmatično otroštvo. Tako kot Angel pozabe so tudi Ženske v temi družinski roman in hkrati zelo relevantno zgodovinsko in politično besedilo o iskanju družbene, kulturne, jezikovne identitete. Avtorica se nas znova dotakne s prefinjeno izpisanimi prizori, ki osvetlijo življenjske prelome. Za roman v nemškem izvirniku je bila avtorica nominirana za avstrijsko književno nagrado.
Fotografija: Andraž Gombač
Slavko Pregl: Široko zaprta vrata (Cankarjeva založba)
Premalo premišljamo, kaj se dogaja s slovenskimi knjigami, tudi tisti, ki jih imamo menda tako radi. Ta knjiga nas bo vnovič opozorila, da je treba misliti tako ob knjigah kot o knjigah. Po knjigi Prerok na tankem ledu (esejih, pismih in mnenjih o avtorjih in knjigi na Slovenskem iz leta 2015) se pisec desetletje pozneje znova loteva težav avtorjev in založnikov pri nas. Rahlo otožen naslov Široko zaprta vrata povzema ugotovitev številnih zapisov, da mnogih vprašanj na področju knjige ne rešujemo ali jih rešujemo narobe. Pri tem razkriva tudi doslej neznana dejstva in jih mestoma bogati s satiričnimi dodatki; precej zabavni so izbrani odlomki iz doslej neobjavljenih dnevniških zapisov, ki pojasnjujejo nekatere dogodke iz ozadja. Po Preglovem mnenju je slovenski knjižni trg relativno majhen in bi se ga dalo, če bi za to pri odločevalcih obstajala znanje in volja, dobro urediti.
Fotografija: Andraž Gombač
Andrej Rozman Roza: Zdravilo za čas (Mladinska knjiga)
Andrej Rozman Roza je človek, za katerega se zdi, da zanj vsaj v jeziku ni nemogočih ovir. Če je Prešeren dokazal, da je v slovenščini mogoče pisati vrhunsko literaturo, je Roza tp mnogokratno razširil in prišel najdlje od vseh v iskanju »pravopisa« za živ, pogovorni jezik, »resnično slovenščino«, ki ni nedotakljiv ideal, ampak vsakodnevno dejstvo. Jubilejna izdaja ob avtorjevi 70-letnici Zdravilo za čas bo prinesla jezikovno in tematsko razkošje celotnega Rozinega pesniškega opusa za odrasle, vključno z izborom songov iz gledaliških predstav.
Fotografija: Andraž Gombač
Avgust Demšar: Vrelec življenja (Pivec)
Upokojeni policijski inšpektor Martin Vrenko je v zdravilišču, kjer med ljudmi zaznava različne patologije. Pridruži se mu žena Mojca, ki naleti na truplo v savni. Vrenko poskuša prevzeti vajeti preiskave, a neuspešno. Smrt obvelja za naravno, srčni bolniki pač ne bi smeli obiskovati savne. Vrenko je prepričan, da gre za umor. Za pomoč poprosi nekdanje kolege. Nekaj časa kaže, da je bilo pri smrti nekaj narobe, nato se izkaže, da temu ni bilo tako. Tudi Vrenko koleba, morda ima le preveč burno domišljijo. Izginotje ene od zaposlenih spet spodbudi Vrenkove sume, a nič več kot to. Nazadnje Vrenko odide iz zdravilišča, umrlega kremirajo in pokopljejo, zadeva se konča.
Nekaj mesecev zatem Vrenko kolegom kriminalistom pojasni svoj pogled na zadevo. Vztraja, da se je umor zgodil, celo ve, kdo je morilec, pozna njegov motiv, nima pa dokazov. Zadeva je sicer končana, a Vrenko je zadovoljen, ker se je še enkrat dokopal do resnice. Inšpektor Miloš vseeno preveri Vrenkove trditve in ugotovi, da ne morejo držati. Si je Vrenko vse skupaj izmislil? V tokratni kriminalki avtor postavlja pod vprašaj verodostojnost Vrenkove presoje in z enako dilemo sooča tudi bralca. Vse, kar v kriminalki mora biti pojasnjeno, je tudi tokrat pojasnjeno, vseeno pa ni razrešeno nič. Ali pa se tudi zdaj tako samo zdi?
Fotografija: Andraž Gombač
Radmila Petrović: Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih (Cankarjeva založba)
Prevod: Natalija Milovanović
Srbska pesnica Radmila Petrović v zbirki zbirki Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih neposredno in z na videz grobim slogom prinaša izkušnjo, ki jo v temeljih zaznamujejo družbene razslojenosti, družinska (patriarhalna) hierarhija, spolne neenakosti in nenazadnje odnos med mestom in podeželjem oziroma središčem in obrobjem. Gre za ostro zbirko, kajti pesnica je »dekle-frajer, ki ima nož v žepu in žico v modrcu«.
Nina Dragičević: Nemogoče (Beletrina)
Nova knjiga Nine Dragičević je pionirsko delo – prva knjiga o skladateljicah na Slovenskem. Medtem ko so nas učili, da zgodovina tukajšnjega prostora premore tako rekoč natanko eno skladateljico, Josipino Turnograjsko, jih je Nina Dragičević v skoraj desetletju raziskovanja srečala mnogo več: v več stoletjih, v mestih in vaseh. Skladateljice, tako se zdi, prihajajo in odhajajo, komajda kaj povedo o sebi, še najmanj o svojih umetniških aspiracijah. Živijo kot neznatni zapisi v starem časopisju, za trenutek se sprehodijo prek Prešernovega trga ali pa iznenada dvignejo roko iz vreče na podstrešju tega ali onega samostana. Morda jih nihče ni vprašal o njih samih, morda niso želele povedati, morda so povedale, a so jih zgodovinski procesi iskanja Velikega umetnika preprosto odvrgli. Kaj to pove o njih? In kaj o nas?
In res, to ni le knjiga o njih, skladateljicah na Slovenskem, pač pa zlasti knjiga o vseh ostalih. Namesto tradicionalnega biografskega pristopa avtorica uporabi pojavnost vsake izmed teh žensk za izhodišče, iz katerega se prikazujejo naša življenja, stremljenja, zatiki, možnosti ustvarjanja, včasih odsotnost možnosti, naša sodobnost.
Kar bi lahko bila znanstvena študija, pri Nini Dragičević tudi v smislu forme in jezika postane inovativno leposlovno delo. To je hibridno literarno delo, avtorica prehaja med poezijo in prozo, združuje ju, vanju poleg konkretnega podatka umešča esejistično subjektivnost in teoretsko preciznost, znane forme se razmajejo in nato združijo v en sam silovit tekst.
Fotografija: Andraž Gombač
Valérie Perrin: Tata (Vida)
Tata je napet in skrivnosten roman Valérie Perrin, ki te popelje na potovanje v preteklost, polno zagonetnih preobratov. Agnès, filmska ustvarjalka, prejme nenavaden klic policije – njena teta Colette, za katero so vsi verjeli, da je umrla pred tremi leti, je pravkar umrla znova.
Agnès se vrne v svoj rojstni kraj v Burgundijo, da bi rešila to skrivnost in identificirala truplo neznanke, ki je za seboj pustila nenavadno zapuščino: avdiokasete in poslednje želje, naslovljene nanjo. Skozi raziskovanje preteklosti odkriva globoko skrite plati tetinega življenja, kar odpira vrata zamolčanih resnic in vprašanj o identiteti. Valérie Perrin mojstrsko prepleta usode in napete skrivnosti ter ustvarja roman, ki te ne izpusti iz rok, dokler ne odkriješ vseh skrivnosti.
Jenny Erpenbeck: Kairos (Litera)
Prevod: Tina Štrancar
Nemška pisateljica Jenny Erpenbeck nas z romanom Kairos popelje v turbulentne čase padca Berlinskega zidu. V središču zgodbe je intenzivna ljubezenska zveza med mlado študentko in izkušenim pisateljem. Avtorica s prefinjeno občutljivostjo slika tako intimni svet dveh zaljubljencev kot širše družbene spremembe. Roman je hkrati ljubezenska zgodba, zgodovinski roman in razmišljanje o minljivosti trenutka. Naslov romana, Kairos, izvira iz starogrške mitologije in označuje pravi trenutek, priložnost, ki se lahko izmuzne. V romanu ta koncept izjemno dobro ponazarja nepredvidljivost tako ljubezenskega razmerja kot zgodovinskih dogodkov. Ko se glavna junakinja in pisatelj spoznata, se zdi, da sta ujeta v popolnem trenutku, a se razmere hitro zapletejo in njuna ljubezen je postavljena na preizkušnjo. Proza Jenny Erpenbeck je elegantna in čustvena ter subtilno prikazuje, kako se osebne izkušnje prepletajo z velikimi zgodovinskimi dogodki in kako lahko politični preobrati vplivajo na najintimnejše odnose.
Roman Kairos je osvojil mednarodno nagrado International Booker Prize.
Katja L. Pauli: Prevare à la carte (zavod Hirondelle)
V nadaljevanju romana Spletke à la carte je v središču dogajanja Nathalie, Jörgova bivša žena, ki se ne more povsem iztrgati iz mreže preteklosti. Njena odločitev, da Jörgu, ki je bil na noč umora svoje ljubice Vanese z njo, ne priskrbi alibija, jo postavi pred moralno dilemo. Medtem Jörg v zaporu kuje temačen načrt maščevanja, pri čemer izkorišča Vanesino hčer, katere nezdrava in zamegljena obsedenost z njim sega v čas, ko je bil z njeno mamo. Zgodba raziskuje kompleksne plati človeških odnosov in neizprosne posledice prevar ter bralca popelje na čustveno in geografsko popotovanje – od dunajskih ulic do obal Jadranskega morja, kosovskih vasic in slovenskega Krasa. Roman mojstrsko prepleta napeto pripoved, presenetljive preobrate in družbeno problematiko. Zlo se tistim, ki ga povzročajo, vedno znova vrača. Novi roman Katje L. Pauli znova navduši z večplastnimi liki, ostrimi dialogi in poglobljenimi uvidi, ki presegajo meje klasične kriminalke.
Giuseppe Ungaretti: Bolečina (Družina)
Giuseppe Ungaretti (1888–1970) velja za enega vodilnih avtorjev italijanske poezije 20. stoletja. Njegovo pesništvo zaznamuje vseprežemajoče občutje bolečine, ki se razraste v kozmično razsežnost. To je seveda posledica predvsem prerane smrti pesnikovega sina in tudi vojnih kataklizem, ki so pretresale človeštvo in svet. Bolečina (Il dolore) je zbirka pesmi, ki so nastajale med letoma 1937 in 1946. Knjigo sestavlja šest razdelkov oziroma sklopov, ki so nastajali spričo tragične izkušnje druge svetovne vojne. Avtor jo doživlja kot apokaliptično strahoto. Vse omenjene razdelke povezuje ena sama tema – bolečina. Avtobiografska in kolektivna razsežnost se spojita v grozljivo motrenje univerzalnega trpljenja celotnega človeštva kot neodjenljive usode, ki jo odrešujeta globoko občutena solidarnost in sprava.
Vir: Wiki Commons
Čas divjega tulipana: antologija osmanske lirike (ŠKUC)
Prevod in spremni zapisi: Blaž Božič
Čas divjega tulipana: antologija osmanske lirike predstavlja prvi neposredni leposlovni prevod iz osmanske turščine v slovenščino v knjižni obliki. Zastavljena je kot panoramski pregled nad celotno šeststoletno osmansko pesniško tradicijo: zaobjema poezijo od najzgodnejšega, predklasičnega obdobja 14. in 15. stoletja prek osmanske zlate dobe (16. stoletje), obdobja indijskega sloga (17. stoletje) in dobe tulipanov (18. stoletje), vse do obdobja prenove cesarstva (19. stoletje), ko je ustvarjalnost v klasičnih oblikah islamske poezije v osmanskem cesarstvu ubrala svoj labodji spev. Osrednji, prevodni del antologije dopolnjujeta spremni študiji: prva predstavlja uvod v pesniško tradicijo osmanskega cesarstva in očrta njene kontekste (literarnozgodovinska vprašanja, žanrsko-formalni oris osmanske lirike, njen družbeno-pragmatični in izvedbeni okvir, njen homoerotični značaj in metaforika). Druga, krajša študija zadeva jezik, v katerem so gojili to poezijo, tj. osmansko turščino, katere ustroj v marsičem določa samo poetološko jedro pesmi. Obsežni izbor poezije v prevodu bo – ob spremnih študijah, prevodoslovnem razmisleku o prevajanju osmanske poezije v slovenščino, pojasnjevalnih opombah in posebej za to antologijo sestavljeni bibliografiji – slovensko beročemu občinstvu skušal približati v našem prostoru skoraj docela nepoznano poetično tradicijo.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Pisma (Celjska Mohorjeva družba)
Prevod: dr. Urša Zabukovec
Ohranjena pisma Dostojevskega v izvirni akademski izdaji zbranih del obsegajo pet zvezkov. Pričujoči izbor si kljub skromnemu obsegu zastavlja ambiciozne cilje: zaobjemal bo pisma iz različnih obdobij pisateljevega življenja in namenjena različnim naslovnikom: staršem, bratu Mihailu, ki je bil vse do svoje smrti oseba, ki je bila pisatelju najbližja, prijateljem, prvi ženi, drugi ženi, pisateljskim kolegom, sodelavcem, idejnim somišljenikom in nasprotnikom, bralcem Dnevnika pisatelja in celo carju Aleksandru II. Pisma, razporejena kronološko, posredujejo pisateljeva mladostna razmišljanja o svojem poslanstvu, o literaturi in smislu življenja; v njih pisatelj podrobno opisuje svoje finančne težave, težave z upniki in odnose z bližnjimi, duhovno stanje tedanje družbe, razmišlja o odnosu med Rusijo in Evropo, o idejnih in ideoloških gibanjih znotraj Rusije, pa tudi o povsem vsakdanjih rečeh, ki se dotikajo slehernika: o vzgoji in izobrazbi otrok, izbiri življenjskega sopotnika …
Fotografija: Constantin Shapiro
Sylvain Tesson: Belina (UMco)
Sylvain Tesson (1972) je v Parizu rojeni pisatelj, pustolovec in svetovni popotnik. Piše vznemirljive dnevniške potopise, polne življenjskih refleksij in modrosti, njegova Belina pa je hvalnica prvinski povezanosti človeka in narave, posameznikovega notranjega in zunanjega sveta ter oda prijateljstvu.
V štirih zimah med letoma 2018 in 2021 se je drzni francoski popotnik Sylvain Tesson v družbi gorskega vodnika Daniela du Laca podal na plezalno in turno smučarsko avanturo čez celotno alpsko verigo, vrh za vrhom: od domačega Mentona pa do jadranskega Trsta. Na tem neverjetnem, več kot 1600 kilometrov dolgem in 60.000 višinskih metrov visokem podvigu se jima je kmalu pridružil še ledeniški navdušenec Philippe Removille. Projekt veličastnih razsežnosti, kakršnega v knjižni obliki še ni bilo, se sklene v Kobaridu!
Sophia de Mello Breyner Andresen: Zgledne zgodbe (Družina)
V pričujoči zbirki zgodb se razkriva svet, kjer se prepletajo elementi mitologije, zgodovine in vsakdanjega življenja, skozi oči ene najprepoznavnejših portugalskih pisateljic 20. stoletja, Sophie de Mello Breyner Andresen (1919–2004). Njen jezik je prepleten z eleganco in prefinjeno literarno estetiko, avtorica subtilno raziskuje in razkriva temeljne dileme človeškega obstoja: iskanje smisla, meje svobode, odnose z naravo, usodo in čas. Zgodbe so sodobna priredba tradicionalnih motivov, ki prinašajo zgodbe iz preteklosti, obenem pa odsevajo globoko razumevanje za obstoječe konflikte in življenjske dileme. Vsaka zgodba v Zglednih zgodbah razkriva nov pogled na svet, a vse združuje tema iskanja lepote in resnice v sodobnem svetu.
Fotografija: Bottelho
Peter Svetina: Veščina pisanja (Miš)
Izredno zanimiva, spretno napisana žanrsko hibridna knjiga, razdeljena na tri dele, v katerih avtor opisuje in opazuje svoj ustvarjalni proces – pisanje. Skladno s spreminjanjem njegovega fokusa se spreminja slog pisanja: od stvarnega, znanstveno podkovanega opisovanja pisateljevega orodja – jezika in jezikovnih sredstev ter postopkov – do zelo osebno, dnevniško opisanega izčrpavajočega procesa pisanja, ki pri Svetini postane celosten psihofizični proces. Knjiga, ki bi jo lahko podnaslovili kot poetiko ustvarjalnega procesa, misli na zelo raznoliko bralno občinstvo: s priljudnim, duhovitim in osebnim pristopom bo za dijake in študente sveža alternativa dolgočasnim strokovnim učbeniškim razlagam o tem, kako je zgrajeno leposlovno besedilo; z nazorno, natančno in celostno razlago procesa pisanja bo dobrodošel pripomoček vsem, ki se te veščine šele učijo; ne nazadnje bo knjiga privlačna za vse, ki imajo radi vrhunsko refleksivno, osebno pisano besedo.
Fotografija: Andraž Gombač
Dr. Samo Javornik: Operacija Pliberk (Primus)
Posebno mesto ima letos pri založbi Primus trilogija Lov na generala, ki je že v letu 2024 navdušila z dvema knjigama – Operacija Maščevanje & Operacija Merkur ter Operacija Belo & Operacija Črno. Leto 2025 prinaša težko pričakovano tretjo knjigo Operacija Pliberk, ki nas bo popeljala v maj 1945. V zgodbi spremljamo neverjetno prepletanje vojaških strategij, človeških zgodb in dogodkov, ki so zaznamovali konec druge svetovne vojne. Peščica partizanov ustavi polmilijonsko nemško armado – zgodba, ki vključuje komične zaplete, dramatične trenutke in refleksije o vojni ter življenju.
Paul Auster: Baumgartner (Vida)
Baumgartner je globoko čustven roman, ki raziskuje ljubezen, izgubo in spomin. Zgodba spremlja Seymoura Baumgartnerja, 71-letnega upokojenega filozofa. Še vedno se spopada z žalostjo zaradi smrti žene Anne, ki je preminula pred skoraj desetimi leti. Dnevi, preživeti v osami v New Jerseyju, so polni rutinskih opravil, skozi katera se prepletajo spomini na preteklost in na Annino pesniško ustvarjanje, ki je ostalo neobjavljeno. Paul Auster (1947–2024) v romanu mojstrsko prepleta sedanjost in preteklost, skozi Baumgartnerjevo življenje pa raziskuje univerzalne teme minljivosti, spominov in vpliva preteklosti na naše sedanje življenje. Baumgartner je nežna in globoko premišljena zgodba o tem, kako izguba oblikuje naše življenje in nas spremlja skozi čas.
Franco Basaglia: Od blizu ni nihče normalen: izbrani spisi (Založba /*cf.)
Prevod: Gašper Malej, izbor besedil in spremna beseda: Vito Flaker, Juš Škraban
Franco Basaglia (1924–1981) je bil italijanski psihiater in eden glavnih protagonistov prehoda od totalnih ustanov kot temeljne oblike obravnave ljudi z duševnimi stiskami k dezinstitucionalizaciji. Z doslednim delom, svojčas radikalnim in revolucionarnim, se mu je posrečilo odpraviti »norišnice« v Italiji (Zakon 180), zato je tudi v svetovnem merilu bržkone najpomembnejši pionir nadomeščanja avtoritarnih struktur totalnih ustanov s skupnostnimi oblikami oskrbe, ki ustrezajo dejanskim potrebam ljudi, uporabnikov.
»Svoboda je terapevtska!« in »Od blizu ni nihče normalen!« so gesla, ki so jih izpisovali na stenah opuščenih psihiatričnih bolnišnic. Za Basaglio je znanost pomenila svoje nenehno preverjanje v stvarnosti, z dejanji. Teoretsko in v praksi je pokazal in dokazal, da takšne in drugačne totalne ustanove niso potrebne, da je strokovnost produktivna le, če izhaja iz človeka in skupnosti, če je zmožna družbene akcije, ki bo omogočila produktivne sinteze življenjskih protislovij.
Prvi slovenski knjižni prevod Basaglievih besedil pomembno dopolnjuje in nadgrajuje nabor pri nas doslej izdanih knjig kritike psihiatričnih ustanov (Foucault, Castel, Goffman, Flaker, Deleuze in Guattari; deloma tudi Ilič in Fanon). Do zdaj smo Basaglio poznali predvsem posredno, v slovenščino je bil vse do danes preveden en sam njegov članek Utopija realnosti, pa še ta revijalno in daljnega leta 1975. V primerjavi z izbori Basaglievih člankov v drugih jezikih je tokratni izbor edinstven, narejen posebej za slovensko izdajo. Prinaša ključne spise, ki kažejo na pomemben razvoj njegove misli skozi desetletja, dopolnjuje pa jih Basaglieva živa beseda iz leta 1979 (izbor njegovih predavanj iz knjige Conferenze brasiliane, prvič objavljene leta 2000), ki predstavlja zelo oseben premislek njegove lastne poti v smeri revolucioniranja področja psihiatrije.
Fotografija: Harald Bischoff (Vir: Wiki Commons)
Peter Štih, Oliver Jens Schmitt, Peter Vodopivec in Arnold Suppan (ur.): Na obeh straneh Alp – Slovensko-avstrijska zgodovina (Cankarjeva založba)
V jugovzhodnem alpskem prostoru se stikajo nemška, slovanska in romanska kultura, kar oblikuje eno kulturno najbolj raznolikih regij v Evropi. Dolgo so Nemci in Slovenci živeli v skupnem političnem okviru, ki je zajemal gospodarske, družbene in kulturne strukture, skupne ljudem ne glede na jezik. Šele od leta 1918 so začeli živeti v dveh ločenih državah. Nacionalizem in nasilna politika nacionalnega socializma sta uničila skupni prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja. Med letoma 1945 in 1991 so Slovenci in Avstrijci živeli tudi v različnih političnih, družbenih in gospodarskih sistemih. Danes sta obe državi članici Evropske unije ter sta se gospodarsko in družbeno zbližali. Pa vendar kulturna in jezikovna razdalja ostajata. Na tej osnovi sta si Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in Avstrijska akademija znanosti (ÖAW) postavili cilj, da na novo osvetlita avstrijsko-slovensko zgodovino vse od začetkov stikov med slovanskimi in germanskimi skupnostmi v zgodnjem srednjem veku do današnjih dni.
Delo vsebuje 15 tematsko in kronološko razporejenih poglavij. Predstavitev in razumevanje skupne zgodovine pa podpira in bogati 32 zemljevidov, več kot 260 ilustracij in številne tabele.
Dr. Katja Jerman: 2 Gorici – eno mesto? (Založništvo tržaškega tiska)
Knjiga dr. Katje Jerman govori o Gorici in Novi Gorici kot o enem mestu v dveh državah z etnološkega zornega kota nastajanja Nove Gorice in njenega dojemanja. Avtorica je ob analizi znanstvene literature sestavila sliko tega edinstvenega mesta, jo obogatila z dodatno terensko raziskavo, z ogledi krajev in s pogovori z ljudmi. Knjiga se osredotoča na razmerja med mestoma, ki so posledica dejstva, da je po drugi svetovni vojni ob takratni jugoslovanski meji nastalo novo mesto. Bilo je nekak »nadomestek« za Gorico, ki je po razmejitvi ostala na italijanski strani. Zrasla je Nova Gorica. Posebne zgodovinske okoliščine omogočajo torej, da sledimo nastanku in razvoju novega mesta, to je »konstrukciji urbanega prostora«.
Na gradilišču Nove Gorice 11. marca 1948 (Fotografija: Jožica Jeraj, hrani Muzej novejše zgodovine)
Regina Schaunig: Liharda Kamenska – Grofica revnih (Mohorjeva (založba) Celovec)
Življenje grofice Liharde Kamenske nas povede daleč v zgodovino, v mračno deseto stoletje. Mlada samostanska učenka iz Solnograda postane žena strah zbujajočega plemiča Albuina Kimgavskega. Od mlade neveste pričakujejo, da bo jeznoritega soproga ublažila s krščansko ljubeznijo in skupaj z njim pokristjanila poganske Slovane v okolici njunih posestev v Karantaniji. Medtem ko Albuin z mečem v roki načrtuje prevrat, Liharda razširja svoje znanje v zdravilnih veščinah ter se bori proti boleznim, revščini in neizobraženosti med navadnim ljudstvom. Njeno tiho služenje ima daljnosežne posledice. Roman se opira na zgodovinske vire in legende ter prikazuje z življenjskimi liki in pestrimi prizori iz vsakdana nazorno sliko zgodnjesrednjeveške kulture.
Zgodba o Lihardi Kamenski izvira iz današnje južne Koroške, njen grajski sedež je bil na nekdanjem gradu Prosnica. V župniji Kamen v Podjuni še danes njej v spomin poteka obred metanja »štručejev«, majhnih krušnih hlebčkov. Liharda velja za eno prvih samostojnih žena v Evropi in ljudsko svetnico.
Chantal Akerman: Moja mama se smeje (ŠKUC)
Prevod: Jedrt Maležič
Chantal Akerman se je rodila v Bruslju leta 1950. Pri petnajstih se je navdušila nad filmom, a kasneje je filmsko akademijo hitro zapustila, saj je imela povsem samosvoje poglede na film. Posnela je nekaj izjemno cenjenih eksperimentalnih filmov, tako kratkih kot celovečernih. Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles prikazuje vsakdanje življenje navadne gospodinje in velja za enega vrhuncev feministične kinematografije. Bila je tudi profesorica, scenaristka in avtorica kratke proze.
Leta 2013 ji je umirala mama. Iz New Yorka je priletela nazaj v Bruselj, da bi skrbela zanjo, in medtem ko jo je oblačila, hranila in dajala spat, je pisala. Pisala je o svojem otroštvu, o materinem pobegu iz Auschwitza, o katerem ni nikoli govorila, o težavah z ljubeznijo do svojega dekleta C., o strahu, kaj bo storila, ko bo njena mama resnično umrla. Med te nepopolno popolne fragmente pisanja o svojem življenju je umestila kadre iz svojih filmov. Moja mama se smeje je tako hkrati destilacija tem, ki jih je Akermanova zasledovala v svojem ustvarjalnem življenju, ter različica najpreprostejše in najbolj zapletene ljubezenske zgodbe med vsemi: tiste med mamo in hčerko. Po materini smrti se je avtorica borila z depresijo in dve leti kasneje naredila samomor. Prevod je načrtoval Andrej Peric, ki nas je prav tako veliko prezgodaj zapustil prejšnji mesec, decembra lani … izpeljala pa ga bo Jedrt Maležič.
Fotografija: Mario De Munck (Vir: Wiki Commons)
Branko Cestnik: Dolina zvezd (Celjska Mohorjeva družba)
Delo enega najboljših avtorjev zgodovinskega romanopisja pri nas tematsko zaključuje trilogijo nepovedanih zgodb o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko med drugo svetovno vojno. Predhodna romana Pogovori z njo in Razmik med žerjavi zgodbo postavita prvi v Normandijo, drugi na rusko fronto, v današnjo Ukrajino. Dolina zvezd protagoniste obeh romanov postavi v leto 1945 in v domače Podravje. Avtor se sooči z eno najbolj prezrtih tematik v naši literaturi, s povojnim sobivanjem žrtev in krvnikov v miru in »svobodi«. Odprt konec predhodnega romana kliče po težko pričakovanem nadaljevanju in odgovarja na pretresljivo vprašanje o usodi »moža s tremi dušami: nacistično, komunistično in tisto, ki mu jo za mlinskim kolesom vdihne ledena voda«.
Vir: Slovenian Wikipedia
Elaf Ali: Je kdo omenil ljubezen? (Miš)
Prevod: Iva Klemenčič
Je kdo omenil ljubezen? je pretresljiva pripoved avtoričine osebne zgodbe, zaznamovane s strogimi kulturnimi pravili. Gre za neposreden vpogled v pravila obnašanja in v prepovedi, ki so prežemala njeno odraščanje, ter v spomine na vsakodnevno zatiranje, ki so ga izvajali njeni najbližji. Je tudi zgodba o pogumu, ko se je odločila za svojo pot in se sprijaznila z drugačnim svetovnim nazorom staršev in zgodovino, ki ga je oblikovala. Zgodba se razteza čez tri desetletja avtoričinega življenja, ko se je iz Iraka preselila na Švedsko in trčila v popolnoma drugačno kulturo. Pripoved sekajo stvarni vložki, v katerih avtorica pojasnjuje različne pojme in kontekste, ki se nanašajo na pomen časti, dodani so tudi intervjuji s starši. Prevod te knjige omogoča slovenskim bralcem vpogled v avtoričino osebno izkušnjo življenja pod strogimi normami časti, kar prispeva k večjemu razumevanju in ozaveščenosti o tej problematiki. Branje takšnih zgodb v lastnem jeziku lahko posameznikom, ki se soočajo s podobnimi izzivi, ponudi upanje in navdih za iskanje lastne poti do svobode.
Katherine Rundell: Neverjetna bitja(Vida)
Na dan, ko Christopher Forrester iz skritega jezera reši utapljajočega se mladiča grifona, se njegovo življenje za vedno obrne na glavo. Pustolovščina, ki ga čaka, ga popelje v Arhipelag – skrivnostno skupino otokov, ki je ni nikjer na zemljevidu in kjer mitološka bitja še vedno živijo v sožitju z ljudmi. Tam spozna tudi Mal Arborian, dekle na begu, in skupaj se soočita z velikim izzivom: čarobni svet morata obvarovati pred pogubo.
Katherine Rundell je napisala zgodbo o prijateljstvu, pogumu in čarobnosti, ki jo moramo ohraniti.
Amanda Svensson: Sistem, tako veličasten, da zaslepi(Pivec)
Prevod: Iva Klemenčič
Ko iz porodne sobe urgentno odnesejo enega od trojčkov in ga čez nekaj časa na videz popolnoma zdravega vrnejo materi in očetu, se zgodi metuljev učinek, ki požene v tek monumentalno sodobno družinsko sago Amande Svensson.
Kaj ima nevroznanstveni inštitut v Londonu skupnega s čermi na Velikonočnem otoku? Kaj oko v pavovem peresu s fotografijo Francesce Woodman? Kaj modra barva z izgubljenim globinskim vidom? In kako vse to povezujejo škržati?
V mojstrsko stkani pripovedi o nenavadni švedski družini, ki se pred našimi očmi kot sestavljanka zlaga košček za koščkom, nas avtorica zaslepi. Ko se nam oči nekoliko privadijo, nas zaslepi še enkrat in še enkrat. In ko na koncu iz rokava potegne zadnji adut, nas, prepričane, da smo končno povezali vse niti, pusti odprtih ust. Ves čas pa nam odkriva nove svetove in nas ob tem neizrekljivo zabava.
Roman je del projekta Utrip evropske literature. Švedska avtorica bo v začetku marca 2025 gostovala v Sloveniji.
Eduardo Galeano: Nogomet na soncu in v senci (Založba /*cf.)
Prevod: Tina Malič, spremna beseda: Ičo Vidmar
Knjiga Nogomet na soncu in v senci (2015) urugvajskega pisatelja in nepopustljivega levičarskega borca Eduarda Galeana (1940–2015) je zbirka kratkih, sočnih, čustvenih in političnih poglavij o nogometu. »Zgodovina nogometa je žalostno potovanje od lepote k dolžnosti,« pravi Galeano. »Ko je igra postala industrija in spektakel, ki nosi gromozanske profite, so iz nje iztrgali lepoto. Tehnokracija profesionalnega športa je vsilila nogomet bliskovite hitrosti in surove moči, ki zanika radost, ubija fantazijo in izganja drznost.« Toda pisatelj, ki je, kakor vsi urugvajski otroci, nekoč sanjal, da je strašen nogometaš, v resnici pa je bil na igrišču navaden štor, je še vedno hodil na nogometne tekme ali jih spremljal po televiziji, in to zaradi pričakovanja ene same poteze, ki je »prepovedana svoboda« v igri. Med jedrnatimi opisi svetlih in temnih plati nogometa so tudi analize svetovnih prvenstev in portreti imenitnih igralcev, ki so na njih zasijali, od prvega leta 1930 (zmaga je pripadla Urugvaju) pa vse do leta 2014. Za okus pikra ocena prvenstva iz leta 2002: »Nike je zavzel prvo in četrto mesto, Adidas pa drugo in tretje.« To je najbolj jedrnat povzetek »športizacije« vsakdanjega življenja in posebne zasvojenosti človeške vrste s športnimi znamkami, zlasti nogometnimi.
James Herriot: Vse živo, malo in veliko (Celjska Mohorjeva družba)
Prevod: Rudi Meden
James Herriot je psevdonim, pod katerim je ustvarjal James Alfred Wight (1916–1995). Britanski veterinar in pisatelj, rojen v Sunderlandu, je leta 1939 diplomiral na Glasgow Veterinary College in kasneje skoraj 50 let v Yorkshiru deloval kot veterinarski kirurg. Najbolj je znan po seriji osmih knjig, postavljenih v obdobje od tridesetih do petdesetih let 20. stoletja. Na angleškem podeželju opisuje veterinarsko prakso, živali in njihove lastnike. Prvo delo je izšlo leta 1970, skozi desetletja pa je bilo prodanih približno 60 milijonov izvodov njegovih knjig. Po filmu All Creatures Great and Small (Vsa bitja, velika in mala, 1975) so sledile tudi istoimenske televizijske serije, ki so navdušile tudi slovenske gledalce, zdaj pa na trg prihaja prvi slovenski prevod te svetovne uspešnice.
Herriotova dela so se zapisala med klasična dela in prinašajo kakovostno branje za širše občinstvo. Ponujajo univerzalne teme pristnih medčloveških odnosov in ljubezni do živali, prijetno vzdušje podeželskega okolja, idiličen prikaz nekega časa ter veterinarskega poklica, ne nazadnje pa humoren in poučen utrip neke povezane skupnosti, kjer živijo v sožitju in skrbijo drug za drugega.
Solvej Balle: O prostornini časa (Mladinska knjiga)
Serija drobnih knjižic O prostornini časa je ena največjih literarnih senzacij na Danskem v zadnjih letih. Čeprav avtorica knjige izdaja v samozaložbi, se je navdušenje med bralci kmalu po izidu začelo širiti od ust do ust. Poetično, filozofsko in hkrati napeto pripoved o Tari Selter, ki nekega 18. novembra obtiči v času in je prisiljena podoživljati isti dan znova in znova, medtem ko se njen mož in vsi drugi ljudje vsako jutro zbudijo v nov 18. november, so kritiki razglasili za nadčasovno mojstrovino spekulativne fikcije. Solvej Balle, ki je doslej napisala pet od načrtovanih sedmih knjig v seriji, nam s svojo junakinjo, ujeto v časovni znaki, pokaže, kako v resnici vsak od nas biva v svojem mehurčku, in nas uči gledati na svet z novimi očmi.
Colomba Schneck:Diptih (No! Press)
Delo z delovnim naslovom Diptih sodobne francoske pisateljice Colombe Schneck bo izšlo pri neodvisni založbi, ki je v letu 2024 izdala svoj prvi letnik knjig. V knjigi bosta objavljeni dve noveli o ljubezni, ena o vseživljenjskem prijateljstvu dveh žensk, ki ga prekine smrt, druga pa o zaljubljenosti in propadlem romantičnem razmerju v zrelih letih. Avtorica v teh dveh delih analizira in prevprašuje dve različni ljubezni in dve različni izgubi, hkrati pa načenja teme družbenega razreda, spola, družine, pričakovanj in porazov.
Florjan Lipuš: Mrtve stvari (Litera)
V Mrtvih stvareh se sodobni evropski klasik dotika zanj pomembnih osebnih dogodkov in doživetij, od otroštva pa do poznih življenjskih let. Brez prizanašanja jih ovrednoti in oceni. Sreča se z osebami, ki so res živele in igrale odločilno vlogo v njegovem življenju, nekatere med njimi še živijo. Spoznavamo, na živih primerih, bridko zgodovinsko resnico in usodo slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Je najbolj osebnoizpovedno besedilo, seveda fragmentarno, a konkretno, odkrito, imensko. Je v jedro strnjena življenjska zgodba slovenskega človeka, rojenega tik pred izbruhom druge svetovne vojne, v povojnem času pa prepuščenega svoji usodi. Zgodba sicer ostaja na avstrijskem Koroškem, a je zanimiva tudi za Slovenijo. Ni skrajšan življenjepis, pač pa je linija, na kateri so začrtana za avtorja življenjsko pomembna postajališča. Ob njih se ustavlja in opaža, da je vseskozi živel iz otroštva.
Fotografija: Andraž Gombač
Nataša Golob: Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo (Mohorjeva (založba) Celovec)
V nasprotju z doslej objavljenimi pregledi o literarnih spomenikih iz krajev sedanje Slovenije se besedilo ne omejuje na zapise v slovenskem jeziku, ampak upošteva dela v jezikih srednjega veka, v latinščini in nemščini ter v drugih, ki pa so prisotni v manjši meri. Prav tako se ne omejuje samo na dela, ki so sedaj hranjena v slovenskih krajih, temveč obravnava literarne stvaritve v rokopisih, ki so nesporno iz mest, samostanov in z gradov z območja sedanje države Slovenije, a so zdaj razseljeni od ZDA do Berlina, od Londona do Rima. Izide v dveh knjigah.
Robert Devetak: »In zopet kliče domovina ženo na pomoč«: Ženska dobrodelna društva na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske (Založništvo tržaškega tiska)
Avtor odstira nekatere slepe pege, ki so vezane tako na zgodovino žensk kot na razvoj socialne oskrbe v preteklosti. Opravil je podrobno analizo družbe na prelomu 19. in 20. stoletja, s posebno pozornostjo na delovanju žensk znotraj medetnične goriške družbe. Tematika se osredotoča predvsem na emancipacijo ženske v luči ene tistih dejavnosti, ki so bile takrat večinoma v ženski domeni. Zatem se pozornost premakne k specifičnemu delovanju slovenskih žensk in njihovi uveljavitvi tudi znotraj narodnostnega diskurza.
Razglednica s podobo bolniške sestre, ki pomaga ranjenemu vojaku (Zbirka razglednic Goriškega muzeja)
Pia Mellody: Soočanje s soodvisnostjo. Kaj je, od kod izvira, kako nam spodkopava življenje (Primus)
Ta svetovna uspešnica o soodvisnosti je knjiga o pogumu za soočenje s svojo lastno stvarnostjo in o poti v svobodo. Gre za sijajen vodič za razumevanje soodvisnosti in je sad petnajst let trajajočega raziskovanja in kliničnega dela v zdravstvenem centru The Meadows. Pia Mellody, mednarodno priznana strokovnjakinja za otroško travmo, soodvisnost in zasvojenost, je ustvarila okvir za prepoznavanje soodvisniškega mišljenja, čustvovanja in vedenja, hkrati pa ponuja učinkovit pristop k zdravljenju.
V knjigi Soočanje s soodvisnostjo nas seznanja s petimi osnovnimi simptomi te hromeče bolezni pri odraslih, nato pa odkriva njihov izvor v čustvenih, duhovnih, intelektualnih, telesnih in spolnih zlorabah v otroštvu. Osrednji del njenega pristopa je koncept, da soodvisna oseba potrebuje zdravljenje travme, ki jo je doživela v otroštvu. Ozdravljenje soodvisnosti torej obsega dvoje: da si razložimo strupena čustva, ostanek teh bolečih doživetij v otroštvu, kakor tudi, da se kot odrasli naučimo poseči v svoje lastne simptome soodvisnosti.
Alenka Pirman: Razstavljanje sporne kulturne dediščine: sodelovanje sodobnega umetnika in muzeja (Založba /*cf.)
Spremna beseda: Blaž Bajič
Sodelovanje umetnika in neumetnostnega muzeja pri razstavljanju sporne kulturne dediščine je v kulturni industriji že splošno uveljavljeno. Pojav preči polji umetnosti in dediščine, vendar je teoretska obravnava navadno omejena na enega od njiju. Uveljavljena umetnica in heritologinja Alenka Pirman (1964) problem sodelovanja omeji na obema skupni medij razstave in ga obravnava primerjalno. Razdela različno hierarhizirane sodelovalne odnose, ki lahko nastopajo med umetniki in muzealci, ter razčleni različne modele sodelovanja glede na razlike v eksploataciji izjavljalnih položajev. Omejitev na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja, avtorici služi kot metodološko pomagalo, ki institucionalizirane sodelovalne odnose močno izostri. Sledijo študije primerov razstav iz let 1992–2020 v Sloveniji. Alenka Pirman razstavo obravnava kot medij in kot kulturni proizvod. »Jezik« razstave torej razume kot obliko družbene prakse in v duhu metode kritične analize diskurza razvije izviren analitični ključ, ki pokriva fenomenološke, diskurzivne, produkcijske in družbeno-politične vidike razstavljanja. Študija pokaže, da sodelovanje umetnika in muzeja pri interpretaciji sporne kulturne dediščine v standardizirani obliki spodbujajo finančni mehanizmi Evropske unije. Sodelovanje praviloma poteka po načelu vzajemne koristi in temelji na soglasni apropriaciji simbolnega kapitala, ustvarjenega v drugem, nematičnem polju. Družbena funkcija sodelovanja umetnika in neumetnostnega muzeja pa se razkrije šele na točkah koncipiranja diskurzivnega aparata razstave in vpisa v arhiv posameznega polja.
Rober Sapolsky: Določeno; veda o življenju brez svobodne volje (UMco)
Robert M. Sapolsky, ameriški nevrobiolog, primatolog in antropolog. je eden najprodornejših raziskovalcev človeškega obnašanja. V najnovejši knjigi Določeno se skozi znanost in mehanizme našega odločanja skuša dokopati do spoznanja, na kako trdnih temeljih pri človeku stoji koncept svobodne volje. Medtem ko je v svoji prejšnji, izjemno odmevni in vplivni knjigi Obnašaj se! analiziral, zakaj ljudje kdaj ravnajo dobro in zakaj slabo, in pokazal na sovpliv genetike in okolja, gre v najnovejši knjigi Določeno še korak dlje in se na svoj značilno briljanten način zoperstavi pomirjujoči iluziji, da imamo vseskozi nadzor nad lastnim življenjem in odločitvami v njem. Pod drobnogled vzame vse glavne argumente v korist svobodne volje in jih drugega za drugim spretno ovrže, pri tem pa si suvereno utira pot skozi področja kaosa, kompleksne znanosti, kvantne fizike ter divjih obal filozofije. Pokaže nam tudi, da je razburljiva zgodovina medicine pomembno vplivala na človekovo spoznavanje sveta in svojega položaja v njem in da je le malo stvari nekogaršnja neposredna »krivda«.
Ben Fogle: Lekcije iz divjine. Nauki za življenje. (Primus)
Ben Fogle, angleški televizijec, pisec, aktivist, popotnik, športnik in pustolovec, v najnovejši pustolovščini raziskuje, kaj se lahko naučimo od narave o tem, kako živeti dobro in divje. Priročnik o pozitivnosti, poln razburljivih dogodivščin in praktičnih napotkov, je zgodba o premagovanju ovir, preseganju svojih pričakovanj in spodbujanju pustolovskih popotovanj.
Domen Kodrič: Južni Viking (Pivec)
Zgodovinsko znano in dokazano dejstvo je, da Vikingi niso zgolj vpadali in plenili na področju Sredozemlja, ampak so med severno Afriko, Sicilijo in južno Italijo vzpostavili stalne naselbine. Prav tako je znana njihova predana pobožnost skandinavskemu panteonu z Odinom, Frigg, Thorom, Lokijem, Frejo in mnogimi drugimi božanstvi in mitološkimi bitji na čelu.
Ko se zgodovinska in fikcijska realnost Vikingov prepleteta v domišljiji Domna Kodriča, zgodovinarja, velikega poznavalca vikinškega izročila in skalda Maistrov Marpurgov, pred našimi očmi zraste fantastična saga, v kateri se z Bjornom Železnobokim, sinom legendarnega kralja Ragnarja, spopademo s človeškimi in mitološkimi sovražniki, odkrivamo nove svetove in se poigramo z mislijo: Kaj pa če se Vikingi niso ustavili na jugu Italije? Kaj če jih je poklicalo tudi Jadransko morje?
Suveren prvenec, ki v slovensko fantazijsko književnost prinaša svež in drzen veter.
Žiga X Gombač, Jaka Vukotič: Srečkonstrip (Zavod Škrateljc)
Založba Škrateljc za letos napoveduje nova stripa v seriji velikih slovenskih epov v stripih. Tako bo po lanski uspešnici Bobri – strip spomladi izšel najprej strip Srečkonstrip, strip s poezijo Srečka Kosovela. V luči bližajoče se stoletnice pesnikove smrti se je stripovske predloge lotil Žiga X Gombač, ki je po stripu Cukrarna nadaljeval linijo poetične stripovske forme oziroma forme poezije v stripu. Tudi tokrat v tandemu z ilustratorjem Jako Vukotičem, ki ima imeniten občutek za kadriranje zgodbe. Kako bo ducat Kosovelovih pesmi iz različnih obdobij (lirika Krasa, ekspresionizem, konstruktivizem, otroške pesmi), ujet v stripovsko naracijo, zazvenel v stripovski izdaji, bo nedvomno zanimivo brati in gledati! Založba pripominja, da je strip Srečkonstrip ambiciozen poskus približati neverjetno aktualno Kosovelovo poezijo širokemu krogu današnjih bralcev in Kosovela dokončno postaviti na mesto, ki mu gre v slovenski literarni zgodovini.
Fotografija: Andraž Gombač
Ana Koritnik: Ivan in Ivanne (Mohorjeva (založba) Celovec)
Vojna – izguba svobode in dostojanstva, prelivanje krvi, ugasla življenja. Nekaj, kar se nam je v času sodobne družbe zdelo še tako neverjetno na naši celini. Pa vendar se je ponovno zgodilo in se je nekaterih močno dotaknilo. Zato tudi roman, ki skuša mladim približati življenje vrstnikov, donedavna povsem običajnih najstnikov, ki so se družili in žurali, ždeli za knjigami, živeli svoje poklicne sanje in želje za prihodnost. A se je neke noči njihovo življenje povsem spremenilo. Njihov vsakdan so zaznamovali prelivanje krvi in druga grozodejstva, ki jih prinaša vojna, in to brez opravičila.
Maša Ogrizek in Manca Krošelj: Lažninka (Založništvo tržaškega tiska)
Besedila stripa Lažninka objavljajo v letošnjem letniku otroške revije Galeb, ki izhaja v Trstu. Avtorica je priznana in večkrat nagrajena otroška in mladinska pisateljica Maša Ogrizek, ilustracije pa podpisuje Manca Krošelj. Glavna junakinja barvitega stripa je Nina, mama jo kliče Ninka, kar ji gre na živce, saj hodi že v prvi razred. Ninka – Lažninka ima bujno domišljijo in odkriva svet s pomočjo namišljene prijateljice Anke, na katero se naslanja, ko se počuti osamljeno ali izključeno iz družbe. Čeprav je Ninka prvošolka, bodo njene dogodivščine všeč tudi nekoliko starejšim otrokom.
Ilustracija iz revije Galeb, februar 2025
Manu Larcenet: Cesta (VigeVageKnjige)
Prevod: Katja Šaponjić
Risoromaneskna predelava romana Cormaca McCarthyja, ki je v prevodu Lili Potpara leta 2008 izšel v slovenščini, pri Mladinski knjigi. Po Brodeckovem poročilu in tetralogiji BLAST bo to že peti prevod Larceneta v slovenščino. Cesta je knjiga o postapokaliptičnem času. Kar so bila nekoč cvetoča polja in široke ceste, je zdaj s pepelom in trupli prekrita opustošenost, skozi katero tavajo kanibalske horde, ki terorizirajo, kar je sploh ostalo od človečnosti. Oče in sin, še deček, sta med redkimi preživelimi. Vse, kar imata, potiskata pred sabo v nakupovalnem vozičku. Njun cilj: morje. A do tja je dolga in nevarna pot. Jima bo uspelo?
Lučka Lučovnik: Osupljivke (Malinc)
Ilustracije: Maruša Žemlja
Osupljivke je zbirka kratkih zapisov o ženskah, ki so svojimi dejanji osupnile svet v različnih zgodovinskih obdobjih po svetu. Zbirka predstavlja osupljive dosežke žensk, kot so sodobna okoljevarstvenica Greta Thunberg, aktivistka Helen Keller, znanstvenica Marie Curie, aktivistka Rosa Parks, aktivistka Wangari Maathai, predstavi pa tudi domače osupljivke: partizansko zdravnico Franjo Bojc Bidovec, pisateljico in popotnico Almo Karlin ter raziskovalko Branislavo Sušnik. Zbirka je že druga knjiga iz serije Pa to ni res!, ki jo ustvarja tandem pisateljice Lučke Lučovnik in ilustratorke Maruše Žemlja.
Sredi leta 2025 pričakujemo izid še enega Škrateljčevega epskega stripa – tokrat zgodbe največjega slovenskega epa, Prešernovega Krsta pri Savici. Pod stripovsko dramaturgijo se podpisuje iskrivi Boštjan Gorenc Pižama, riše Jaka Vukotič. Krst pri Savici – Poslednja Črtomirova skušnjava bo intelektualno popotovanje od Prešernove zgodbe do zgodbe današnjih odmevov Črtomirov, tistih, ki črte mir, in Bogomil, tistih, ki so bogu mile. Drznost, provokativnost, odpiranje aktualnih tem slovenske identitete so cilji novega stripa. Tako kot je to storil Prešeren s svojo največjo epsko-lirično pestnitvijo, s katero je ustvaril nov nacionalni mit.
Fotografija: Andraž Gombač
Mawil: Kinderland (VigeVageKnjige)
Prevod: Amalija Maček
Živahno smešna, nežna, iskrena in brezkompromisna zgodba o prijateljstvu, pogumu in zaupanju, hkrati pa duhovit, topel in zabaven dokument prelomnega trenutka v času – v avtorjevem značilno igrivem in humornem stilu opisuje zadnje mesece Vzhodne Nemčije. Gre za risoroman, ki je avtorja dokončno zasidral v srcih nemških bralki in bralcev, tam pa vztraja še danes. Sedmošolec Mirco Watzke, razpet med cerkvene nauke in status tovariškega pionirja, se znajde med kladivom in nakovalom, z očeti, ki »izginjajo«, in na turnirju namiznega tenisa, ki ga prekine nenadni padec Berlinskega zidu. »Za vsakogar, ki želi razumeti, kakšno je bilo življenje v komunistični Vzhodni Nemčiji, je Mawilov Kinderland obvezno branje,« je zapisal Michael Pilz v Die Weltu. Dobitnik nagrade Max & Moritz za »najboljši strip« leta 2014.
Peter Svetina: O dečku, ki je risal kroge (Malinc)
Ilustracije: Peter Škerl
Besedilo slikanice na poetičen način prek prispodobe kroženja z roko ubeseduje utrip življenja v večnosti. Mojster Reza je slikar, ki mora pri svojem delu z izjemno natančnostjo v pravem trenutku barvo nanesti na platno. Natančnosti se je kot deček priučil tako, da je dolge ure krožil z roko in jo tako povsem umiril. V minimalistični pripovedi se pred nami razkrivata dva pripovedna prostora: morje, kjer je Reza deček, ki se kroženja uči od dedka, ter ravne pokrajine, kjer valovi le žito. Skrivnost kroženja pa skuša doumeti tudi pripovedovalec, ki v zgodbo vnese tudi svoj glas. Besedilo Petra Svetine je ilustriral Peter Škerl, ki je z avtorjem že večkrat uspešno sodeloval.
Zajec, lisica in noč (Zala)
Ilustracije: Marta Bartolj
Pravljica Zajec, lisica in noč tematizira danes še kako aktualna reči, predvsem strahove in osamljenost. Pravljico beremo kot napeto zgodbo, strašno, kot so strašni strahovi zajca in lisice, tudi toplo, kot sta topli prijateljsko srečanje ter veselo nočno bedenje zajca in lisice. Konec je odprt, bralec ostaja začuden in tudi potolažen in vesel, da je ta svet poln čudnih in tudi lepih možnih srečanj. Izjemne in humorne ilustracije Marte Bartolj odlično interpretirajo tako strahove kot nenavadno, toplo srečanje, pravzaprav vso čudnost tega sveta.
Svet je včasih še bolj čuden, kot se zdi.
Trije ženski pesniški glasovi (Mladinska knjiga)
Trije reprezentativni ženski pesniški glasovi kot prepotrebna popotnica za ta nemirni čas: Obhod v času je izbor poezije in avtopoetskih tekstov Saše Vegri (1934–2010), ki jo večina bolj pozna kot pesnico za otroke, z objavo v zbirki Kondor pa se končno umešča tja, kamor je od nekdaj sodila, se pravi med tukajšnje vrhunske pesniške glasove. Medtem pa Američanki Louise Glück (1943–2023) in Mary Oliver (1935–2019) že dolgo sodita med najsijajnejše glasove sodobne svetovne poezije, njuni ponovni objavi v zbirki Nova lirika pa bosta slovenskemu občinstvu radodarno postregli z »double-billom«, saj vsak od njiju prinaša prepesnitvi dveh pesniških zbirk. Nobelovka Glück se predstavlja z zbirkama Averno in Vaško življenje, Mary Oliver, ki je nekakšen ameriški Rumi, pa s prevodoma zbirk A Thousand Mornings in Felicity.
Mirjam Dular: Biotija (zavod Hirondelle)
»Pesnica in pisateljica dr. Mirjam Dular je v svoji četrti pesniški zbirki Biotija odtiskovala utrinke, ki jih zajema tudi fotografija. Biotija je zbirka vseprisotnosti. Je stremljenje k najrazličnejšim plastem in poljem, najsi bodo naravna, znanstvena, človeška, literarna. To ni samo padanje skozi klobuk čarobnosti, je spoznanje in vpogled v (ne)lepoto vsega, tudi grenkega izkustva. Lepi pozdravi poezije z globokimi usedlinami. Gre za poezijo, ki se zna poglobiti v čas, ga razumeti in se spominjati ugaslih trenutkov. Fotoverzi so poklon civilizacijam, svetu, razmislekom, biotopu in univerzumu. Bitu do srčike, na katero se v tej ledeni onemoglosti odnosov tako pozabi,« v spremni besedi zapiše Tonja Jelen.
Manca Klun: Nisaki (Litera)
Manca Klun je že v svojem prvencu nakazala, da je v osrčju njenega pesniškega raziskovanja jezik. Raziskovanja jezika, ki se mu predaja tudi v drugi pesniški zbirki z delovnim naslovom Nisaki, se pesnica loteva kot pozorna opazovalka, ki ji ne uidejo niti najmanjše stvari. Nasprotno, pozornost usmerja v podrobnosti, drobne (intimne) trenutke, raznovrstne detajle, ki pa se vsi zlijejo v širši kontekst, s katerim pesnica preizprašuje in razgalja tudi družbeno. V svoji drugi pesniški zbirki sledi iskanju domiselnih metafor, ki jih prepleta z natančno premišljenim jezikom. Zbirka prinaša tankočutno poezijo, v kateri pesnica svojo poetiko nadgrajuje s strukturo, ki je ena najmočnejših strani njene poezije, kot tudi s tem, da po zaslugi edinstvenih podob, živosti izraza, skladnosti med telesom in duhom prepleta vsakdanjosti in presežnosti, individualnosti in kolektivnosti ter v bralstvu vzbuja močan odziv.
Barbara Vuga: Lučka Tuintam (Malinc)
Ilustracije: Marko Rop
Lučka Tuintam je pripoved o deklici iz dvojezične medcelinske družine. Lučka ima babico in abuelo, govoriti zna jezik, ki ga govorijo miljoni ljudi, pa tudi jezik skrivnosti, ki ga uporablja le z mamo. Toda drugi jo včasih zaradi tega vidijo, kot da je tu samo »napol«. Takrat se najraje zavije v odejo in s sestro prisluhne zgodbam v različnih jezikih. Začuti, da ni samo napol, pač pa dvakrat, tu in tam.
Druga slikanica Barbare Vuga je razmislek o tem, kako se obnašamo do ljudi, ki prihajajo iz nam različnih družbenih kontekstov in kako jih obravnavamo. Barvite ilustracije je ustvaril Marko Rop.
Franz de Paula: Mentalmorfoze (Malinc)
Kaj te navdihuje, kaj definira? Počneš, kar si želiš, ali zgolj to, kar od tebe pričakujejo? Vizualno bogato besedilo Mentalmorfoze brez političnih, verskih ali družbenih etiket govori o skrbeh, ki jih imamo čisto vsi, obenem pa jasno sporoča, da svoj svet vedno lahko spremenimo. Besedilo je napisal in ilustriral mehiški avtor Franz de Paula, iz španščine pa prevedla Barbara Vuga.
Jasminka Petrović: Poletje, ko sem se naučila leteti(Malinc)
Prevod: Klarisa Jovanović
Dvanajstletna Sofija je prisiljena počitnice z babico Marijo preživeti v razpadajoči hiši na Hvaru. Na otoku nikogar ne pozna, ne razume besed in običajev, pa niti tega, zakaj babica joka, ko sreča svojo sestro. Zdolgočasena se umakne v svet knjig, glasbe in sanjarjenja v upanju, da bo čas hitreje minil, toda poletje je polno presenečenj in Sofija kmalu odkrije dolgo varovano družinsko skrivnost. Mladinski roman priljubljene srbske pisateljice Jasminke Petrović je prevedla Klarisa Jovanović.
Kraljice (ŠKUC)
Uredila: Nina Dragičević
Kraljice preobleke (angl. drag queens) so v zadnjem desetletju doživele svetovno renesanso. Niso več (le) v podzemnih nočnih klubih, ampak na televizijah, na velikih odrih in postajajo zvezde (edino, kar so v resnici želele). »Drag« ni več niti zgolj performativno področje LGBT populacije, ampak ga vse bolj prevzema obča, večinska populacija. Zdi se, da si hočejo malodane vsi na glavo povezniti lasuljo. Popularizacija »draga« pa je neizbežno zameglila njegova močna politična izhodišča in resne subverzivne konotacije. Nanje velja spomniti. Antologijo Kraljice zato sestavljajo temeljni teoretski in leposlovni teksti o konceptih »draga« z vsega sveta ter kolaž tako novih tekstov v slovenščini kot redko videnih fragmentov iz zgodovine kraljic preobleke na Slovenskem. Kraljice so hommage svobodi in transgresiji, po kateri svoboda kliče, ter kontekstualna in konceptualna artikulacija te lepe umetnosti, ki se izogiba fiksaciji.
Lewis Dartnell: Biti človek: kako so lastnosti človeškega telesa oblikovale človeško zgodovino(UMco)
Prevod: Niki Neubauer
Avtor knjige Izvori: kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino v novi knjigi raziskuje, kako so značilnosti človeškega telesa, od dovzetnosti za nalezljive bolezni do strahovitih posledic pomanjkanja vitaminov, dovzetnosti za psihološke prevare in drugega oblikovale in usmerjale človeško zgodovino. Izide februarja.
Jonathan Haidt: Tesnobna generacija; kako veliko preoblikovanje otroštva povzroča epidemijo duševnih bolezni (UMco)
Ena najodmevnejših knjig lanskega leta, v kateri avtor Pravičniškega uma poglobljeno analizira posledice nenehne priključenosti mladih na zaslone vseh vrst ter duševne spremembe, ki jih to povzroča. Izide marca.
William Siff: Rastlinski protokol: Skrivnosti narave za zdravje in dolgo življenje(Vida)
Rastlinski protokol: Skrivnosti narave za zdravjein dolgo življenje je praktičen vodnik za vključevanje zdravilnih rastlin v vsakdanje življenje, da bi izboljšali zdravje in vitalnost. Knjiga ponuja enostavne protokole, ki vključujejo rastline, kot so ginseng, ingver in sivka, ter preproste recepte za povečanje energije, boljši spanec in obnovo telesa. Siff združuje tradicionalne prakse ajurvede in kitajske medicine, da bi bralcem pomagal doseči optimalno zdravje in dolgotrajno vitalnost.
Ana Kalin: Včeraj bi jo morala spoznati (zavod Hirondelle)
Roman Včeraj bi jo morala spoznati spremlja nekoliko manj kot leto Živinega življenja na Nizozemskem, kamor je pobegnila od službe, propadlega odnosa in sama pred seboj. Ko odkrije, da je stara knjigarna, njeno pribežališče, eden redkih prostorov, v katerem se je počutila sprejeto in varno, zaprla svoja vrata, na njenem mestu odpre novo. Ki pa se po začetnih obetih hitro začne prikazovati kot še eden v nizu njenih neuspehov. A če je beg izhodiščna točka romana, se Živa sčasoma obda z osebami, nenavadno Beatrix, dvorasnim Dobrujem in s staro prijateljico Niko, ob katerih spozna, da prav vsak od nas s seboj nosi svoja bremena in strahove: tista, ki se prenašajo iz roda v rod, druga, ki nastanejo zaradi izgube, in ona, ki so plod neenakopravne družbe, v kateri živimo. Včeraj bi jo morala spoznati je zgodba o sprejemanju sebe in drugega.
Naj vas popeljem nazaj v preteklost, v razred gospe Chen. Obiskoval sem tretji razred. Učili smo se, kako napisati esej. Gospa Chen nas je naučila, kako pripraviti prepričljive argumente, in sicer s pomočjo Cicerovih besedil, prilagojenih za sedemletnike. Napisati smo morali esej v podporo določeni tezi. Esej bi se morali začeti z uvodom, v katerem bi podali tezo ali vprašanje, zaradi katerega esej pravzaprav sploh nastaja. Nato bi morali izpostaviti tri točke v podporo svojemu argumentu. Nazadnje pa naj bi sledil še zaključek, v katerem naj bi ponovili vprašanje in strnili svoje točke v podporo argumentu, da ne bi ostala več niti senca dvoma o tem, kaj smo pravzaprav želeli povedati. Spomnim se, da sem pisal, zakaj je sladoled moja najljubša hrana. To je bila za sedemletnika strašno resna tema.
O tem sem leta 2013 že pisal v članku, ki je pozneje postal moj najpogosteje bran članek na spletišču AirBeletrina. Američani in Britanci se Cicerovega pristopa k argumentiranju naučimo še bistveno prej, preden vemo, kdo je Cicero sploh bil, pogosto pa sploh nikoli ne preberemo nobenega od njegovih besedil, ki so preživela več tisočletij. Cicero je ultravplivnež. Dejstvo, da je bil najpogosteje citiran avtor med francosko revolucijo, dokazuje, kako zelo zimzelene so pravzaprav njegove ideje. Večina tistih, ki se učimo, kako razpravljati, pisati in argumentirati, se tega lotevamo v Cicerovem slogu, tudi če se tega sploh ne zavedamo.
Gospa Chen nas je naučila, kako pripraviti prepričljive argumente, in sicer s pomočjo Cicerovih besedil, prilagojenih za sedemletnike.
Mark Tulij Cicero (106–43 pred našim štetjem) je bil rimski državnik, govornik, odvetnik in filozof, znan po svojih prispevkih na področju retorike, politike in filozofije. Cicero, ki se je rodil v razmeroma bogati družini, je napredoval po lestvici rimske politike in postal eden najvplivnejših glasov takratne republike. Čeprav ni bil član tradicionalne rimske aristokracije, si je prislužil pomembno priznanje in spoštovanje s svojimi izjemnimi sposobnostmi govorništva in pripadnostjo idealom republike. Služil je kot konzul, kar je bila najpomembnejša funkcija v rimski republiki, in postal oster nasprotnik avtoritarizma, zlasti med vzponom posameznikov, kakršen je bil Gaj Julij Cezar. To je sčasoma privedlo tudi do njegove tragične smrti: Cicera so namreč usmrtili kot političnega disidenta po atentatu na Cezarja in boju za prevlado, ki mu je sledil.
Cicerove ideje o argumentiranju so ključnega pomena za preučevanje retorike in še vedno ostajajo pomemben del sodobnega diskurza o prepričljivi komunikaciji. Ne glede na to, ali argumentirate svoje ideje ustno ali pisno, njegov način argumentiranja še vedno velja za najboljšega. Retoriko je obravnaval kot kombinacijo logike, čustvenega pozivanja in verodostojnosti, zavzemal pa se je tudi za uravnoteženo uporabo vseh teh elementov za učinkovito prepričevanje občinstva. Njegove metode so podrobno opisane v delih, kot so De Oratore, Brutus in Orator, v katerih poudarja pomen prilagajanja argumentov glede na občinstvo in kontekst. Cicero je menil, da bi moral uspešen govornik do potankosti obvladati jezik in tudi dobro razumeti pravo, filozofijo in človeško psihologijo.
Mark Tulij Cicero je bil rimski državnik, govornik, odvetnik in filozof, znan po svojih prispevkih na področju retorike, politike in filozofije.
Eden od Cicerovih najtrajnejših prispevkov pa je njegova delitev retorike v pet kanonov: zamisel, ureditev, slog, spomin in podajanje. »Zamisel« vključuje odkrivanje najprepričljivejših argumentov, »ureditev« pa njihovo koherentno organizacijo. »Slog« zajema izbiro jezika in tona, da bodo argumenti obenem prepričljivi in da se bodo poslušalci z njimi lahko poistovetili. »Spomin« zagotavlja, da lahko govorec tekoče poda argumente (in pri tem ne uporabi prepogosto mašil »uh« ali »pač«), »podajanje« pa zadeva učinkovite verbalne in neverbalne namige. Takšen strukturiran pristop k argumentaciji je bistvenega pomena za javno nastopanje in ga na tečajih retorike poučujejo še danes. Ker je bil Cicero odvetnik in je govoril pred rimskim senatom, se je osredotočal na govorjeno argumentacijo. Njegove lekcije pa uporabljajo tudi za pisne eseje.
Mark Tulij Cicero (106–43 pr. n. št.) (Fotografija: Musei Capitolini, Kapitolski muzeji, Rim)
Cicerovo delo poudarja pomen etosa (verodostojnosti), patosa (čustvenega pozivanja) in logosa (logičnega sklepanja) pri prepričljivem argumentiranju. Cicerove ideje, v katerih je dokazal, da pri prepričevanju ne gre zgolj za logiko, pač pa tudi za čustvene in etične vidike, spodbujajo celovit pristop h komunikaciji, ki spoštuje in razume vidik občinstva. Njegovi vpogledi so oblikovali zahodnjaško razmišljanje o retoriki in postavili temelje za sodobne discipline javnega nastopanja, pravnih argumentov in debat, še naprej pa nudijo tudi dragocena orodja za učinkovito in etično prepričevanje na različnih področjih.
Njegovo delo Za pesnika Archiasa (Pro Archia Poeta) je primer Cicerovih argumentov v praksi. Cicerov govor Pro Archia v latinščini je eden njegovih najbolj znanih govorov. Z njim se je leta 62 pred našim štetjem postavil v bran prijatelju Aulusu Liciniusu Archiasu. Archiasa, grškega pesnika, ki je pomembno prispeval k rimski kulturi, so obtožili, da pravno gledano ni rimski državljan, zaradi česar naj po rimskem pravu ne bi imel pravice do uživanja nekaterih privilegijev in zaščite. Cicero ga je vzel v bran, ne le da bi ga zaščitil, pač pa tudi da bi zagovarjal vrednost umetnosti, literature in intelektualnih prizadevanj v rimski družbi. Govor Pro Archia torej služi kot pravna obramba in strasten poklon umetnosti.
Cicero slavi literaturo in umetnost kot sredstvo za moralno in kulturno obogatitev ter pravi, da je življenje, posvečeno literaturi, plemenito in koristno za celotno družbo.
Cicero v govoru večplastno zgradi svoj argument in pri tem uporablja tako pravne kot tudi moralne utemeljitve. Najprej se posveti tehničnim vidikom rimskega državljanskega prava in pri tem trdi, da je Archias državljanstvo pridobil zakonito. Ciceron pravi, da je Archiasu državljanstvo podelilo mesto Heraclea, ki je bilo povezano z Rimom in je svojim državljanom omogočalo uživanje rimskih državljanskih pravic. Cicero to trditev podpre s pričevanji in pravno dokumentacijo, s čimer želi nedvoumno utemeljiti Archiasovo državljanstvo.
Cicero pa se poleg pravnih argumentov usmeri tudi na bolj filozofsko in etično prepričevanje ter slavi vlogo pesnikov in intelektualcev v družbi. Trdi, da si Archias kot pesnik, ki je obogatil rimsko kulturo, zasluži zaščito in spoštovanje v skladu z rimskim pravom. V tem delu Cicero slovito slavi literaturo in umetnost kot sredstvo za moralno in kulturno obogatitev ter pravi, da je življenje, posvečeno literaturi, plemenito in koristno za celotno družbo. Člane porote pozove, naj pomislijo, kako ponosni so na kulturne dosežke Rima, in jim pove, da Archiasovi literarni prispevki veličino Rima le še povečujejo.
Njegovo »podajanje« je dinamično, saj pritegne pozornost občinstva in strastno poudarja tisto, kar mu govornik želi sporočiti.
Pro Archia je odličen primer Cicerovega retoričnega sloga, v katerem uravnoveša logične argumente (logos, saj se še spomnite tega izraza?) in čustveno pozivanje (patos … pozneje vas morda čaka kviz) ter tako poskrbi za lastno verodostojnost. (Kako že rečemo temu? Res je! Etos). Učinkovito uporablja »pet kanonov retorike«. Cicero si »izmisli« pravno in kulturno odmevne argumente, jih »uredi« tako, da začne s pravnimi točkami in se nato pomakne na širši kulturni pomen, in »stilizira« svoj govor s prepričljivim jezikom, ki povzdiguje pomen umetnosti. Njegovo »podajanje« je dinamično, saj pritegne pozornost občinstva in strastno poudarja tisto, kar mu govornik želi sporočiti.
Cicero v zagovoru Archiasa dokaže, da mojstrsko obvlada prepričljivo retoriko, in sicer tako da preprost pravni zagovor pretvori v poziv za zaščito in spoštovanje intelektualcev. Njegova kombinacija logične strogosti in umetniškega izražanja v delu Pro Archia, ki še vedno služi kot model za prepričljivo argumentiranje, odraža trdno vero, da moč besed lahko obenem vpliva na um in na srce.
Gospa Chen bi se s tem nedvomno strinjala. Če bi moj esej napisal Cicero, bi se imenoval Pro Gelato, saj gelatus v latinščini pomeni »zmrznjen« ali »mrzel«. V starodavnem Rimu sicer niso poznali sladoleda, so pa besedo gelato prevzeli Italijani in pri njih zdaj pomeni sladoled.
Ko bi le več slovenskih pisateljev upoštevalo Cicerove nauke …
Naslednjič beremo Galsko vojno Gaja Julija Cezarja, ki se mu je Cicero odločno upiral … pa mu nazadnje vse skupaj ni nič pomagalo.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Odločen govornik in nežen oče
Obstaja še en Cicero, tisti radovedni, plodni, nečimrni, duhoviti in čustveno razdvojeni intelektualec z družinskimi težavami, strasten zbiratelj lepih predmetov in umetniških del iz Grčije, pisatelj, ki ima svojega založnika za najboljšega prijatelja … Cicero je namreč prvi evropski intelektualec, ki obsežno piše o sebi in svojem vsakdanjiku. Ne pozabimo, da je veliko časa posvetil prevajanju iz grščine: termini, ki jih je prevedel on, so (latinska) osnova abstraktnega slovarja vseh evropskih jezikov.
Cicero je prvi evropski intelektualec, ki obsežno piše o sebi in svojem vsakdanjiku.
Glavni vir so Cicerova pisma prijateljem in družinskim članom ter razprave, v katerih sam sebe poučuje in širi znanje, ki ga je pridobil med bivanjem v Atenah, kjer je sledil predavanjem v različnih filozofskih šolah. Zelo pogosto so ga ocenjevali kot »eklektičnega« filozofa, ki ni zgradil lastnega filozofskega sistema. Pri tem kritiki spregledajo specifičen položaj rimskega intelektualca, čigar glavna naloga je korist rimske države, v Cicerovem primeru rimske republike. Javna korist je torej njegov glavni programski okvir: Cicero se trudi podati čim več znanja o grški filozofiji in ustvariti čim boljše možnosti za napredek družbe, v kateri živi. In najočitnejši znak tega je prav prevajanje iz grščine.
Pisatelj danes lahko samo nostalgično vzdihne, ko bere pisma, ki sta si jih izmenjavala Cicero in njegov založnik Tit Pomponij Atik – koliko razumevanja, simpatije, jasnih skupnih ciljev, veselja ob usklajenem delu!
Javna korist je torej njegov glavni programski okvir.
Najbolj ganljiva pa so njegova pisma članom družine, posebej tista, ki odražajo njegovo skrb za hčer Tulijo in žalost ob njeni prezgodnji smrti. Je nežen oče, poln razumevanja in topline – tako se kaže lik tistega drugega Cicera, ki doma sname masko prodornega odvetnika in politika ter superiornost najboljšega govornika v Rimu. Njegova človečnost bralca povsem prevzame, saj vsaka senca egoizma izgine, ko Cicero ostane samo oče.
Anja Radaljac (1990) je prevajalka, literarna in gledališka kritičarka ter pisateljica. Njen roman Punčica (Litera, 2022) je bil nominiran za nagrado kresnik in uvrščen na seznam Fabulinih knjig. Njena dela zaznamujejo sveža pisava, senzibilnost in racionalnost. Vedno je v ospredju drugi, ki pa ni samo človek. Anja Radaljac je pisateljica, ki daje pomemben pečat sodobnemu ustvarjanju. Za kritiško delo je predlani prejela Stritarjevo nagrado.
Pogovarjali sva se o njenem novem romanu prst v prekatu (Litera, 2024). Na eni strani je to roman o individuumu, ki govori o višnji, njeni sestri taliti, bližnjih erjonu, emi, fe, luxu (ter drugih) in hkrati o širši družbi. Tako višnja kakor njene solikinje stremijo k dobremu, a tudi to dobro skriva neprave odločitve in različna prevpraševanja.
»Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim.«
Najprej čestitke za roman prst v prekatu. In takoj vprašanje o tistem, kar najprej pade v oči: zakaj same male začetnice?
»Male začetnice so eden od načinov spajanja idejne in oblikovne, jezikovne, slogovne ravni besedila in služijo kot signalizacija dehierarhizacije.«
Zakaj pa tak naslov, prst v prekatu?
»Naslov ima trojno strukturo – enako kot sam roman – ki pa se spne v smiselno, pomensko polno celoto. V grobem je mogoče povzeti, da prvi del romana, prst, na utopičen način govori o odnosu skupine aktivist:k do družbe, do političnega, drugi del romana, znotranjščina, o tem, kako zlom med (političnimi) ideali in realijami sočasnega političnodružbenega momenta v spregi z medgeneracijsko travmo vodi v notranji zlom posamezni:ce, pa tudi njene najdene družine (postavlja tudi pod vprašaj načine tvorjenja najdenih družin), ukvarja se z boleznijo, smrtjo, z osebnim; ponudi uvid v motivacije, ki jih višnja, prvoosebna protagonistka romana ima za svoje politično delovanje, osvetli pa tudi mehanizme, po katerih tvori medosebne odnose, in pokaže, kaj ti mehanizmi in motivacije ‘počno’ z njenim psihološkim ustrojem. Tretji del romana, prekat, skuša preseči iluzoričnost utopičnega in ponuditi alternativni model mišljenja sebe in sveta, ki bi ga bilo realistično mogoče udejanjati, če bi družbe/kulture/človeštvo spremenili določene naturalizirane paradigme in ideologije, kot so specizem, karnizem, kapitalizem, patriarhalni, heteronormativni model odnosov spet z monogamijo in tako dalje. Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim.«
»Kljub veliki avtobiografski investiranosti v tekst sem vse skupaj vezala na fiktivni okvir; ta proces je organsko porodil raznorodne lege in registre v besedilu.«
V romanu se prepletajo različni jezikovni kodi: knjižni jezik, narečje, angleški, hrvaški jezik. Vse skupaj deluje zelo organsko in naravno. Kako stapljate jezik, da ne deluje šablonsko? Roman namreč ves čas diha …
»Roman je nastajal kot zbir krajših zapisov, ki so se skozi leta vsebinsko začenjali sestavljati v celoto; med njimi so bili teoretski premisleki, moji družbeni uvidi, prebliski, moja eksistencialna in duhovna premišljanja, a tudi dogodki iz mojega življenja; čustveno močni dogodki, ob katerih sem ugotavljala, da jezik in izraz močno zavisita tudi od čustvenega stanja, izraza, kar je pomenilo, da sem formo romana počasi začenjala prilagajati tudi temu, v kakšnem psihičnem stanju je zlasti – ne pa samo – osrednja protagonistka. Kljub veliki avtobiografski investiranosti v tekst sem vse skupaj vezala na fiktivni okvir; ta proces je organsko porodil raznorodne lege in registre v besedilu; mislim, da ta model odraža tudi moj nazor, da bitja nismo statična – da pravzaprav nič bivajočega ni statično.«
To se najbolj jasno odraža v višnji kot osrednji protagonistki. Ni statično bitje, kakor ste že omenili. Zelo dober se mi zdi opis, kako višnja hodi in je pazljiva, da ne bi pohodila živali. Po drugi strani pa opozorite na ujetost v svet, proti čemur se bori.
»Vsekakor višnja ni statična; pravzaprav višnjina psihologija skuša korespondirati s fragmetiranostjo sveta ali, bolje, s subjekt:ko v svetu, ki celovitosti ne omogoča skorajda nobenemu bitju – človeškemu, zlasti pa ne čezčloveškemu; o tem roman govori, ko piše o ‘framentiran:kah’, bitjih, ki so v družbi uzrta in upoštevana samo deloma ali sploh ne in so, kot bi temu bilo mogoče reči detelovsko, onkraj roba zaznave. Lik:inje v romanu – višnja, erjon, fe, ema, talita, neva – skušajo svojo zaznavo širiti, zato je višnja pri hoji recimo pazljiva, v nekem prizoru pobirajo deževnike s ceste, sobivajo v kolikor je mogoče so-upoštevajočem odnosu z mačkom in s kokošjo, torej bitjema drugih vrst … a obenem se jasno zavedajo, da je to neka zelo obrobna praksa, zelo obrobni nazor, manjšinski, radikalno drugačen, utopičen, morda nujen, a zelo krhek in neviden. Iz tega zavedanja se seveda porajajo občutja ujetosti in spraševanja o tem, ali je mogoče zastaviti bivanje onkraj občutka nemoči in ujetosti, in če ja, kako to storiti.«
Kako ste pisali določene odlomke romana? Marsikaj si bralci, bralke namreč lahko izpišemo, saj citati delujejo kot misli in prebliski iz dnevnega časopisja. Robert Kuret je v kritiki v Delovih Književnih listih zapisal, da je vaše delo kot komet. Kako ste zajeli in pisali tovrstne misli? Ste vanje lovili to, v kar verjamete?
»Ne vem, kako naj si razlagam formulacijo, da nekateri deli romana delujejo kot misli in prebliski iz dnevnega časopisja; mogoče v smislu, da je ‘citatabilno’, če uporabim termin, kakršen bi se najbrž znašel tudi v romanu? Mislim, da deli, ki jih je mogoče brati kot nekakšne uvide ali izhodišča za refleksijo, prihajajo v tekst nekako, kot sem zgoraj opisala; dejansko so nastali kot prebliski, navadno so se mi preprosto izpisali, ko sem dalj časa o kakšni stvari razmišljala in jo predelovala in so taki deli funkcionirali kot neke kondenzacije misli. V resnici me to vprašanje nekoliko spravlja v zadrego. Sama mislim, da skorajda vsako leposlovno delo zajema tudi dele, ki imajo lahko neko tako funkcijo … Sem pa v roman vseskozi skušala dajati to, v kar verjamem – tako o svetu kot o odnosih, o ljudeh in tako dalje; je pa prst v prekatu tudi utopija. Vanj vpisujem ne le to, v kar verjamem, ampak tudi tisto, kar si želim, da bi se udejanjilo.«
»Roman se zelo približa telesnemu; celo do te mere, da postavi pod vprašaj samo idejo telesa kot neke zaključene celote.«
Živimo v času, ko veliko govorimo o medgeneracijski travmi. Ko govoriš o domačnosti, se višnja spominja, da ji je v otroštvu bila tuja in šele zdaj ve, kaj ta domačnost je. Žalostno se sliši, višnja je morala biti tudi mama taliti, obe sta doživeli disfunkcionalno otroštvo.
»Pravzaprav omenjeni odlomek ne govori o tem, da je domačnost višnji tuja ali da ji je bila tuja v otroštvu; odlomek raziskuje različne domačnosti. Pripoznava, da je domačnost lahko tudi nekaj nevarnega, da je domačnost lahko tudi težka ali hladna ali zastrašujoča; domačnost se izgradi iz bivanja v nekem stanju, na neki način je privajenost ljudem in okoliščinam. V omenjenem odlomku se višnja sprašuje, kako se domačnosti, ki jih je doživela, občutijo; res je, da sta višnja in njena sestra talita v otroštvu bivali v disfunkcionalnem okolju. V času romana se skušata obe s tem spopadati na neke svoje načine – podobno velja sicer tudi za druge like; roman o travmi in spopadanju z njo govori tudi z luxom, jožefino, erjonom, hano – plejado takih lik:inj sem vpeljala med drugim tudi zato, da pokažem, da je vsaka travmatska izkušnja drugačna in tudi ravnanje z njo pogosto zavisi od individuuma. Včasih vodi v zacelitev, včasih v samodestrukcijo.«
Obenem gre v romanu za celjenje. Na neki točki marsikoga raztelesiš, ne samo višnje, pač pa tudi živali in rastline. Nato jo/jih sestavljaš po delcih nazaj, tako fizično kot tudi psihično.
»Da, predvsem drugi del romana, znotranjščina, govori o celjenju. Mislim sicer, da ‘raztelešenje’ ni dober izraz. Mislim, da roman počne ravno nasprotno – zelo se približa telesnemu; celo do te mere, da postavi pod vprašaj samo idejo telesa kot neke zaključene celote. Enako počne tudi s psihološkim ustrojem. Veliko se ukvarja s tem, da je telo vselej tudi habitat, recimo; tukaj so zajete tudi čezčloveške živali in rastline, da. Primer je denimo drevo, ki je bitje, povezano z drugimi rastlinskimi bitji, obenem pa domovanje, habitat številnim drugim bitjem – hkrati je v funkciji delav:ke, ki zagotavlja kisik tudi tistim, s katerimi ni v neposrednem stiku. Mislim, da ta princip ‘sestavljanja nazaj’ pride zelo naravno, ker je to zrenje v telo, ko se telo pokaže kot celota delcev, kot bitje in habitat, kot samostojen organizem in kot nepovratno z okoljem in drugimi bitji speta entiteta. Pravzaprav odstre veliko delov posamičnih bitij, ki jih fragmentacija, ki je po mojem mnenju čisto realen – in tragičen – proces odrine, skrije. Tako res deluje tudi višnjina notranjost; v znotranjščini višnja prvič pripozna svoje različne notranje aspekt:ke, ki tvorijo njeno celoto: tudi psihično v njenem telesu ne biva samo ‘višnja’ kot prevladujoča pozicija in mentalno stanje, ampak tudi druge, ki jim je potrebno odmeriti prostor.«
Z Anjo Radaljac (desno) se je Tonja Jelen nedavno pogovarjala na literarnem večeru v mariborskem MMC-ju Kibla (Fotografija: Niki Šušnjara)
Govoriš tudi o podganicah in njihovih truplih, ki imajo pozitivno plat, in prikazuješ raztelešenje. Aktivistke – junakinje jih imenujem – imajo do teh živalic posebno usmiljenje. Drugače do njih čutimo odpor, o njih v slovenski literaturi sploh niso pisali. Zdaj o njih piše na primer Tomo Podstenšek.
»Tudi tu mislim, da ne gre za raztelešenje, ampak prej za pripoznanje podgan kot celovitih, inteligentnih organizmov. Ne bi rekla, da imajo lik:inje do njih kakšno posebno usmiljenje – njihovo usmiljenje oziroma, reciva raje, odnos v celoti je pravzaprav enak ne glede na vrsto, in mislim, da je to ključen poudarek romana. Podgane sem idejno sicer izbrala zaradi njihove specifične funkcije v družbi; izkoriščamo jih v medicinskih poskusih, in s tega vidika obstaja potencial, da jih vidimo kot rešiteljice človeštva, ki nam omogočajo preživetje v nekem telesnem smislu, zaradi napredkov, ki jih preko njih dosega medicina, po drugi strani proti njim stalno poteka deratizacijska vojna; skušamo jih iztrebiti, a vseeno preživijo. V nekem smislu je mogoče reči, da so podgane s svojim delovanjem analogne človeškim uporniškim gibanjem, s tem da v prakso prevajajo princip preživelosti kljub vsemu. Seveda je zato tolikanj huje in bolj problematično, da ne vidimo, kaj pravzaprav v odnosu do njih – in drugih bitij – počnemo, ko jih silimo v ta nenehni boj za preživetje in izumljanje novih strategij preživetja.«
»Podgane sem idejno izbrala zaradi njihove specifične funkcije v družbi; izkoriščamo jih v medicinskih poskusih, in s tega vidika obstaja potencial, da jih vidimo kot rešiteljice človeštva.«
Ravno to stapljanje z drugimi je v romanu tudi bistveno. Omenjaš rastlinice, zelišča – omenjaš meto, materino dušico. To primarno življenje je jožefina živela in višnja se je ves čas spominja. Srednja generacija, ki se zdaj stara, je to potujila in je začela živeti zelo kapitalistično. Ali se višnja vrača v njen svet?
»Roman ne želi govoriti o stapljanju – pravzaprav želi govoriti o vezeh, ki obstajajo, pa jih spregledujemo; od logike separacije in kompartmentalizacije skuša seči k pogledu, ki je bolj odnosen in namesto skozi logiko koristi, ki jo lahko ima človek – in jo imajo v ekosistemih tudi druga bitja med seboj – zre na realnost skozi vezi, skozi simbiotskost oziroma povezljivost, ki je nujna že za zelo bazične ravni obstajanja, na primer odnos med človekom in zrakom, ki ga diha, ali gravitacijo, torej zelo temeljnimi relacijami; odnosi s sobitji so seveda nadgradnja tega. Model, ki ga ponuja roman, sicer ne skuša biti vračanje v neki minuli prostor, ker se zaveda, kot že omenjeno, stalne fluidnosti, nestalnosti, spremenljivosti – želja po vrnitvi v neko prejšnje stanje je pogosto romantična fantazija populistične konservativne politične linije; taka stanja so pogosto idealizirane različice nečesa, kar nikoli ni obstajalo. Roman zato tukaj nastopa z logiko dekolonialnih študij in postsekularizma, po modelu, ki se, denimo, pojavlja pri Rosi Braidotti. Gre za ponovno začaranje razčaranega sveta, a preko dekolonialne in antiimperialistične logike, ki mora biti nujno tudi antikapitalistična; seveda z zavedanjem, da je vsak človeški ideološki sistem, tudi če mu manjka fikcijska zgodba, pravzaprav narativ, vezivo, ki družbeno deluje na način smislo-tvorjenja. S tega vidika roman tudi pristopa h kolektivnemu nezavednemu, k mitologijam, k ideologijam, k moralnim sistemom, etiki, filozofiji … idejnemu svetu človeštva, ki je prav tako stalno fragmentiran, vednosti so hierarhizirane ne le po svoji vsebinskosti, temveč tudi po logikah ideologij, ki tvorijo idejno podstat naše realnosti. Ne gre torej za vračanje kamorkoli, temveč za osvetljevanje drobcev tega, kar najdemo v kolektivnem idejnem svetu, in odnosov med temi vsebinami. Poudarek je na kritiki razsvetljenstva in kapitalizma – zlasti slednjega z njegovo logiko reifikacije in zahtevkov po stalni razpoložljivosti tudi preko vseh (fizičnih) zmožnosti sobitij in planeta.«
»Zmotno je prepričanje, da poliamorija sama po sebi zahteva spolnost – to ni nujno; teži predvsem po ljubezni, skrbi, nežnosti, empatiji in zlasti odnosnosti z ne le eno, temveč vsemi osebami.«
Roman naslovi tudi poliamorijo v družbi, ki tega ne podpira. Kako to zagovarjati?
»Kako zagovarjati poliamorijo ali kako zagovarjati poliamorijo v družbi, ki je ne podpira? Razloček se mi zdi pomemben. Kako zagovarjati poliamorijo? Poliamorija pomeni ljubezen do več bitij (najbolj ustaljene rabe bi jo razumele kot ljubezen do več ljudi); vprašanje je, kako je mogoče, da družba tega ‘ne podpira’. Zmotno je prepričanje, da poliamorija sama po sebi zahteva spolnost – to ni nujno; teži predvsem po ljubezni, skrbi, nežnosti, empatiji in zlasti odnosnosti z ne le eno, temveč vsemi osebami; sama sem prepričana, da bi to moral biti temelj vsakega odnošanja, naj bo romantično, erotično, platonsko ali tudi bolj bežno; ljubezen kot princip delovanja torej. Zakaj? Ker šele tako delovanje omogoča resnično spoštovanje inherentnih vrednosti vseh bivajočih in tudi interes delovanja v njihovo dobro. Mislim, da poliamorijo skrajno seksualizirana družba razume pretirano zamejeno; meni se kaže dosti bolj tesno povezana s solidarnostjo, z bratskostjo, etičnostjo in s politično skrbjo, na osebni ravni pa zlasti z odprtostjo, nežnostjo, podporo in tudi telesno bližino, dotikom, ki je zelo bazičen način medosebne komunikacije, tudi čezvrstno. Zakaj družba ne podpira poliamorije, je seveda kompleksnejše vprašanje; strnjeno bi bilo mogoče odgovoriti, da zato, ker prihaja navzkriž z njenimi osnovnimi ideološkimi podstatmi: s kapitalizmom, patriarhatom, kolonizcijskimi praksami, sodobnimi oblikami imperializma in seveda vsemi sovražnostmi. Poliamorija je nevarna v političnem smislu ravno zato, ker ne gre zgolj za spremenjene romantične odnose, ampak za spremenjen način odnošanja, ki bi bil dovolj radikalno drugačen, da nam obstoječi red mora propasti.«
V romanu se pojavlja tudi ritual umivanja las, skupnega pranja perila ob reki, obedovanja … Pomemben vam je obred; morda tudi v navezavi na prehrano …
»Vsekakor drži, da je ritual za roman pomemben, da. Ritualna bitja smo, najsi gre za ritual umivanja zob ali gledanja televizije zvečer ali pa za duhovne rituale. Rituale razumem kot mostove med človekovim simbolnim svetom in materialnim, telesnim svetom; gre za ponavljajoče – umirjajoče – akcije, ki prizemljujejo in imajo moč ustvarjanja stika s tukaj in zdaj, s telesom, s sodelujočimi v ritualu; velikokrat je funkcija ritualnih akcij prav taka – na primer povezovanje na družinskih kosilih ali ob praznikih. V navezavi na hrano mi je v romanu pomembno pokazati, da se ritual lahko ohrani in obenem transformira; v romanu imamo prizor sopostavitve skupinskega obreda v višnjinem otroškem okolju in v njenem novem, izbranem okolju; povezovanje okoli mize, skupno obedovanje, pogovor ob mizi – to so elementi, ki se ohranijo. Spremeni se, da v tem novem okolju drugo bitje ni več objekt rituala, kar pomeni, da drugo bitje ni več predmet, ki ga pojemo, ampak je prijateljica, ki sedi z nami ob mizi; v tem primeru konkretno kokoš frida.«
»Rituale razumem kot mostove med človekovim simbolnim svetom in materialnim, telesnim svetom.«
V romanu imamo tudi likinjo kokoške fride in mačka sarivala … Zakaj? Roman med drugim govori o pravicah živali in zagatah aktivizma – ena od akcij je denimo takšna, da lahko ogroža druge, četudi roman stremi k dobremu …
»V romanu frida in sarival nastopata kot polnovredni osebi; roman se – četudi zaradi pripoznanja tega, kar bi detela imenoval ‘tuji svetovi’, na nekoliko drug način kot pri človeških lik:injah – ukvarja z njuno psihologijo, interesi, odnosi … Pojavljata se, da kažeta, tudi skozi svojo prisotnost, na (z)možnost drugačnih razmerij s čezčloveškimi bitji, s katerimi si delimo planet. Če je mnogim jasno, da je mogoč bogat odnos z mačkami, je manj ljudem danes jasno, da je enako kompleksne odnose mogoče gojiti tudi z bitji, ki so najbolj reificirana in so del morilskega karnističnega stroja; na primer s kokošmi. Zato je ta dvojica pomenljiva – kokoš in maček, ki se znajdeta v odnosu do ljudi, s katerimi bivata, v zelo sorodnem položaju. Po drugi strani drži, kar omenjate; roman se veliko ukvarja z vprašanjem, kako delovati, da bi se družba dejansko spreminjala v smeri, ki je zgoraj nakazana – ugotavlja, mislim, da se klin ne more zbijati s klinom; ko je torej ena od akcij zastavljena na način, ki ohranja logiko nasilja, ne more delovati in se sesuje, ker ne pride do paradigmatske premene, ker je osnovno sporočilo, da če nastopamo proti nečemu, ne moremo taiste svari (ali koncepta) uporabiti za dosego svojega cilja, ker ga že porušimo, še preden ga dosežemo, sama pot, ki uporabi iste mehanizme, ga ruši. Zato se roman veliko ukvarja s tem, kako izvajati politične akcije, ki so dejansko postavljene v prostor, v prakso, a so obenem tudi že kolikor je mogoče izvite iz paradigem, ki jih skušajo zaobračati.«
Feri Lainšček je v romanu Kurja fizika, sklepnem v trilogiji pri Beletrini izdanih romanov, ki jo sestavljata še Kurji pastir (2020) ter Petelinje jajce (2023), vzpostavil kozmogonijo svojega ustvarjanja. Trije dogodki, ki zaznamujejo avtobiografsko delo – rojstvo, Ferekovo predšolsko obdobje in potem vstopanje v svet odraslih – odražajo avtorjev odnos do filozofije, umetnosti in nenazadnje tudi do politike. Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
Feri Lainšček je že večkrat poudaril, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov, in tako imamo tudi v Kurji fiziki opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem občih vprašanj o življenju, ljubezni, iskrenosti. Pisatelj je torej iskal stik s samim seboj, vendar ne da bi, kot večina ustvarjalcev avtobiografskih del, poveličeval svoj lastni jaz, čeprav bi to, kot Ignacija Fridl Jarc zapiše v odličnem spremnem zapisu Ki ga je bela vila prinesla, lahko z vso legitimiteto tudi storil. Namesto izpostavljanja kulta lastne osebnosti je s širokim zamahom odrinil ves balast današnjega časa in se vrnil k tistemu, kar je bistveno. V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen, pač pa si je pisatelj poiskal neko privilegirano mesto izrekanja resnice – otroštvo je že zaradi narave stvari ontološko odvisno od skupnosti in s tem napolnjeno s pomenom, nekateri bi rekli magično ali zazrto v celostni svet.
Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
V tem pomensko polnem svetu se sicer začnejo kazati resne razpoke, saj ima realnost lastne zahteve. Dečkova elementarna izkušnja, ko komunicira z živalmi, vilami, pa tudi z Romi, teži k temu, da bi ohranil samega sebe takšnega, kakršen je v svojem bistvu, toda hkrati se v njem začenja porajati želja, da bi izvedel, »za kaj na tem svetu v resnici gre in kaj ga nekje tam v neznanem čaka«. Ta želja poznati samega sebe se križa s svetom odraslih, in prvi med njimi je zagotovo Ferekov oče Pištek, ki v romanu Kurja fizika uresničuje sanje o novi hiši. Pištek se še vedno prereka z Bogom, pa tudi s cerkvijo, z državo in je izrazito individualiziran lik. Preživel je dve svetovni vojni, eno kot sin padlega vojaka, drugo kot vojak. Kljub temu, da ni izobražen, ima uvid v politične sisteme in ve, da nič ni večno. Nekaj svoje življenjske modrosti skuša prenesti na sina, in to kljub temu ali pa ravno zato, ker sta se znašla v nezavidljivem položaju. Zaradi materine odsotnosti se deček tembolj naveže na očeta, in čeprav se zdi, da je to pripoved o nekem času, ki več ne obstaja, in da je tudi vrednostni sistem v primerjavi z današnjim povsem drugačen, neskončno uživamo v verbalni izmenjavi med očetom in sinom. Ne samo da so njuno pogovori polni humorja in tudi jezikovno bravurozni, pač pa imamo občutek, da si oba vzameta čas drug za drugega. Pištek je v tem pogledu napreden oče. S Ferekom se nikoli pogovarja pokroviteljsko, nad njim tudi nikoli ne uporabi sile, pa čeprav ga zna včasih pehati na čisti rob, pač pa se jasno zaveda, da ga mora podučiti o vrednosti in koristnosti stvari, saj se bo deček le tako naučil kljubovati brezupu. Ferekovi starši nimajo praktično ničesar, deček je v času, ko se mati udinja na avstrijskih poljih, da bi zaslužila za hišo, prepuščen naklonjenosti sosedov, toda besede revščina nihče od družinskih članov nikoli ne izreče.
V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen.
Kar je morda za pisatelja predstavljalo izziv, in tu gre resnično samo za domnevo, je bilo, kako združiti slutenjski, arhetipski pol roman – prepleten z otroško perspektivo in s pravljičnim svetom – s pojavom znanosti (to je tudi čas pristanka na Luni), pa tudi z liberalizmom kot ekonomsko doktrino in specifično umetnostjo razporejanja moči. Pištek je res tisti, ki gradi hišo, se dogovarja z zidarji, toda denar za zidavo dejansko prihaja onstran meje, kjer služita tako Pištekova žena Trejzka kot hči Mala Trejzka. Tista, ki Pišteka še vedno postavlja na realna tla in ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je še vedno Trejzka. Njena mehkoba je tudi v tretjem delu ohranjena, prav tako vera v Boga, novo dimenzijo pa dobi njena ponižnost oziroma brezmejna vdanost.
Feri Lainšček ob svoji romaneskni trilogiji (Fotografija: Andraž Gombač)
Deček pripada obema svetovoma, in reči, da se čuti bliže materi Trejzki, ki je bolj kot mož pogreznjena v preteklost, morda celo v ciklični čas, bi bilo morda krivično; gre bolj za to, da dečku priuči druge vrednote kot oče. Mati Trejzka je, kar sicer izvemo iz prejšnjih dveh romanov, Fereka na primer vodila k Romom, mu dopustila, da se je z njimi igral, na nevsiljiv način mu je pokazala drugačnost in strpen odnos do Romov, ki edini še ohranjajo stik s prvotnostjo in sanjskim svetom. Njihove življenjske modrosti, arehtipski svet in interpretiranje stvarnega sveta se zasidrajo v dečkovo zavest, in z nekaj pretiravanja lahko rečemo, da kolektivno nezavedno obstaja v zavesti Romov, zanj predstavlja nekakšen ideal. Romi, razseljeni po vseh koncih sveta, ne posedujejo države ali ozemlja, njihov princip je diametralno nasproten Pištekovemu poslanstvu – družini postaviti hišo in ji zagotoviti varno zavetje.
Trejzkina mehkoba je tudi v tretjem delu ohranjena, prav tako vera v Boga, novo dimenzijo pa dobi njena ponižnost oziroma brezmejna vdanost.
Ne preseneča torej, da se deček upira selitvi v novo hišo in da mu ta predstavlja svojevrstno stisko. Občutek ima celo, da je izdal stari dom, »podoživlja razkrajanje« stare hiše in se ji v mislih opravičuje ter upa na njeno razumevanje. Trenutek, ko samemu sebi prigovarja, da bi moral ravnati bolj racionalno, pomeni nekakšen razkorak med starim in novim svetom, ozaveščenje lastnega položaja. Da je maček, s katerim se je deček pogovarjal, ostal v starem svetu in se odpravil »po svojih skrivnih poteh«, pomeni toliko kot žrtvovanje, morda zato, da bi deček jezik, ki ga je govoril, odnesel v novi svet in da bi še vedno ostal povezan z obema realnostma – ideal, ki ga je pisatelj uresničil z romanom. Feri Lainšček na ta način sopostavi oba svetova, deček bo tudi v prihodnje oba razumel kot enakovredna in bo s tem negoval bistveni del svoje identitete in duhovno izročilo, ne da bi zanikal materialni pol, prav tako nujno potreben za življenje.
Feri Lainšček je verjetno eden redkih avtorjev, ki duhovne svobode ne polarizira in se na najbolj eleganten način izogne konfliktu, hkrati pa se vrne domov, v svoje otroštvo, na sam začetek življenja, ne da bi pri tem zvenel starokopitno ali da bi to počel z erozijo ene resničnosti na račun druge. Roman Kurja fizika je resda ves potopljen v preteklost, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti. Pri tem pa ne gre le za to, kaj je želel pisatelj »s tem delom sporočiti«, pač pa je človeka, razlaščenega in ubornega, postavil na rob neke tradicije in ga oplemenitil z duhovnostjo, katere bistvo ni uporništvo, pač pa ideja dobrega.
Feri Lainšček je v središče postavil človeško izkušnjo, ki ima svojo lastno zgodovino, in to je zgodovina »volje do življenja, ki v svetu malega človeka premaguje pošastno in uničujočo voljo do moči«, kot je zapisala Ignacija Fridl Jarc.
Ob koncu romana zagledamo Malo Trejzko v stiski in opazujemo odziv staršev, ki spet izkazujeta razumevanje pa tudi hvaležnost. Ta izhaja iz spoznanja, da je življenje na robu ranljivo in razpršeno. Mala Trejzka v prvem romanu Kurji pastir o starših razmišlja kot o ljudeh, ki sta se gnala naprej in sama samcata kljubovala svetu. Feri Lainšček ju ne zavija v romantično prejo, pač pa ju pokaže celo kot predrzna človeka, ki skušata iz nič nekaj ustvariti. Kar premoreta, sta jezik in um. Iz tega izhaja tudi njuna svoboda, možnost za individualno življenje v skladu z moralnimi načeli.
Če pogledamo vse tri romane kot celoto in če za hip pozabimo na njihovo literarno vrednost, katere zvočnost in celovitost izhajata tudi iz bogate pripovedne tradicije, ki jo je Lainšček mestoma zavil v pravljičnost, potem lahko rečemo, da je skušal definirati tudi subjektivnost, kakršno razumemo pod pojmom slovenstva. Ne glede na tveganost te izjave je Feri Lainšček v središče postavil človeško izkušnjo, ki ima svojo lastno zgodovino, in to je zgodovina »volje do življenja, ki v svetu malega človeka premaguje pošastno in uničujočo voljo do moči«, kot je zapisala Ignacija Fridl Jarc. Druga razlika ali posebnost je govorjenje z roba, kar spet poraja neko specifično svojstvo. In to svojstvo je napolnjeno z vsebino, ki je narejena iz skoraj sanjske snovi – iz jezika. Predstave, življenje, delo, jezik, kot jih opisuje Feri Lainšček v trilogiji, imajo regenerativno vlogo, in prav zaradi te lahko tistim, ki čedalje glasneje sprašujejo, kaj zmoremo vzhodnjaki sploh prispevati k evropski identiteti, odgovorimo – po zaslugi svojstvenega jezika, ki je pokonzumiral neko duhovno zgodovino, lahko in zmoremo prispevati k projektu univerzalnosti.
In če vsi pozabijo je prvi roman in drugo književno delo pisateljice najmlajše generacije, Selme Skenderović (2001). Vstop vanj se zdi močno vezan na jezik in postopke (ali odsotnost teh) v jeziku; začetek je namreč počasen, nima posebne atmosferske ali emocionalne napetosti in vsaj spočetka to pretehta nad samo vsebino.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana. Morda najzanimivejši slogovni postopek teksta je mešanje različnih jezikov – zlasti slovenščine in bosanščine, mestoma v roman vstopajo tudi angleščina ali slengovski izrazi.
Onkraj tega bi bilo težko trditi, da roman izraža kakšno slogovno izvirnost ali presežnost; slog In če vsi pozabijo ne uspe graditi kakšne specifične atmosfere, večinoma je vsebina bolj povedana kot pokazana, emocionalna plat besedila je pomanjkljiva, ker se razen notranjega pripovedovalkinega sveta ne srečujemo z drugimi osebami oziroma se srečujemo z njimi zgolj bežno, skozi njene popise njihovih preteklih dejanj; zelo majhen delež besedila se dogaja v sedanjosti, v času, ko se pripovedovalka in njena mama ob smrti v družini srečata z odtujenimi sorodnicami_ki, ki bivajo na Kosovu.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana.
Emocionalno plat romana tako gradi zlasti pripovedovalkin lasten emocionalni svet, njena realnost, njeno doživljanje ljudi in družbe; za roman pri tem ni posebej dobrodošlo, da se pripovedovalka praktično z nikomer ne srečuje, z nikomer ne goji odnosa, ki bi ga bilo mogoče skozi literarno delo motriti, zelo malo se ji »dogaja«; v resnici ne biva v sedanjosti, biva v preteklosti, kar pa je z vidika, da je žrtev izrazito travmatičnega otroštva, pravzaprav pričakovano.
V tem smislu bi bilo mogoče trditi, da si roman zastavlja predstaviti nasilje v družini skozi prizmo preživelke, ki pa je preživela za visoko ceno, četudi tega na prvi pogled morda ni opaziti; likinja, ki jo v utrinkih iz preteklosti spremljamo tako v njenem osnovnošolskem kot tudi v srednješolskem in študijskem obdobju, je akademsko uspešna, predana je tako svojemu študiju kot tudi delu, ki ga ob študiju opravlja; je tisto, čemur (pejorativno) pravimo pridna punca, oseba, s katero se načeloma nihče ne ukvarja, ker ni problematična na noben način; s tega vidika je roman vsekakor uspešno izpeljan: ponudi nam vpogled v psihologijo in razmišljanje te pridne punce, ki se skozi življenje bolj ali manj ves čas prebija sama, ki ji je družinsko okolje privzgojilo nezaupanje do drugih, tudi določeno ostrino in kritičnost, obenem pa jasno izražen strah, da nikoli ne bo sprejeta, da nikoli ne bo dovolj, da je nikoli ne bo imel_a nihče rad_a.
Z literarnega vidika bi bilo torej morda bolj zanimivo, če bi avtorica našla način, da bi tovrstno psihologijo vendarle izpisala v odnosu do še kakšne druge psihologije, če bi vpeljala še kakšno osebo, ki bi skozi roman z nami ne bivala samo kot senca njene preteklosti, ampak tudi kot bolj plastičen organizem, po drugi strani pa drži, da v prvoosebni pripovedi z vidika psihologije likinje izbrani pristop, četudi je nekoliko utrujajoč in ob repetitivnosti pripovedovalkinih stanj nekoliko izgublja na pripovedni napetosti, ritmu in atmosferi, smiselno funkcionira. Pred nas namreč postavlja likinjo, ki jo je mogoče razumeti kot vesten psihološki oris osebe, zaznamovane s toliko travmatskimi izkušnjami, da si praktično ne more predstavljati, da bi se kdaj izvila iz kronične depresije – in najbrž še kakšnega pridruženega travmatskega stanja.
Selma Skenderović o tujstvu piše zlasti z vidika njegove osnovne dvojnosti – omenja tujstvo v Sloveniji in tujstvo med sorodniki na Kosovu.
Likinja In če vsi pozabijo je vase zaprta mlajša ženska, ki je do drugih zadržana, kritična, do njih ne izraža posebnega interesa, obenem pa si želi, da bi bilo lahko drugače, da bi se v neki sredini lahko počutila sprejeto in ljubljeno; nenehno jo preganjajo fragmenti njene preteklosti, v katerih so pretresljivo opisani prizori nasilja v družini, ki sega vse od brezbrižnosti, zanemarjanja, pa do situacij, za katere se zdi, da nimajo zgolj agresivnega, temveč kar sadistični podton. Likinja čuti veliko, razumljivo zamero do staršev, ki ju imenuje z »ona« in »on«, kar pogosto poudarja, obenem pa se njeno življenje vrti prav okoli »njiju dveh«, vsaj miselno; obiskuje faks, pripravlja si hrano, sobiva – ne pa tudi prijateljuje – z ljudmi v študentskem domu, ampak po drugi strani je večji del njene miselne energije posvečen »njima« in mlajši sestri. Zelo malo izvemo o njenih siceršnjih interesih – izvemo sicer, da rada posluša glasbo in ob tem ne počne nič drugega – o njeni izbiri študija, ljudeh, ki jih srečuje v življenju, pa tudi o drugih tematikah, ki bi jo utegnile zanimati, ker je prezaposlena z odnosom s starši in vsemi srhljivimi rečmi, ki jih je prestajala.
Pomembno je, da In če vsi pozabijo svoje likinje ne idealizira, ne predstavlja je kot popolno žrtev; pokaže tisto, kar sorodni teksti pogosto pozabijo; oseba, ki je prestala travmatsko izkušnjo, ni samo žalostna – tudi sovražna je lahko, razdražljiva, umaknjena, asocialna, cinična, zagrenjena, osredotočena je na negativne vsebine, ki ji onemogočajo, da bi zjutraj imela željo, da bi vstala. Nabor njenih pozitivnih čustev je zelo okrnjen, prav tako pozitivnih impresij o sebi, drugih, svetu. Ni prijetna punca, »samo« pridna, ker je to njen obrambni mehanizem, tisto, v kar se je zatekla, ampak obenem roman od nje ne pričakuje, da bo nekaj, kar so ljudje, ki so prestali toliko fizičnega, psihološkega in emocionalnega nasilja le redko; prijetna, odprta, morda malce melanholična – ne, In če vsi pozabijo je roman, ki je v karakterizaciji osebe s travmatskim ozadjem iskren in dosleden, in morda je to ena njegovih najmočnejših plati. Tudi repetitivnosti v romanu, nagnjenost k negativnim mišljenjskim vzorcem, je smiselno brati v tej luči; roman nas sooča z realnostjo osebe, ki trpi sama, brez pomoči – pomenljivo je, da na nobeni točki junakinja niti ne pomisli, da bi ji kdo lahko ponudil pomoč, ne obrne se na nobeno psihološko ali drugo podporno službo – in s ponovljivostjo, z utrujajočimi vsiljenimi mislimi in spomini, s kakršnimi se takšna oseba dejansko sooča. Obenem roman z načinom pripovedi junakinji zagotovi nekaj, česar nikoli ni imela: prostor, da se izrazi – prostor, v katerem ni pomembna nobena druga oseba, prizma nikogar drugega, samo njena lastna; za osebo v njenem položaju je to redkost in nikakor ni samoumevno. V nekem smislu je – četudi na račun trpljenja drugih literarnih elementov – to poteza, ki ji je treba kljub že obstoječi tradiciji tovrstne literature (se pravi literature, ki temelji na personalnem, intimnem popisu izkustva ene same posameznice_ka, zlasti posameznic in nebinarnih oseb) priznati določeno težo in pomembnost.
Roman ne zanika nasilja v slovenskih družinah, ostro obsoja stereotipizacije priseljenske populacije, a obenem zelo jasno in zelo drzno izpiše zgodbo o nasilju prav te populacije.
Četudi bi lahko opisano nezaupanje ali pasivnost v (ne)iskanju pomoči izvirala preprosto iz dejstva, da je junakinja živela življenje, v katerem je bila v družinskem okolju izrazito pomanjševana, v katerem njena čustvena realnost ni bila pomembna in ji tako tudi morda povsem realistično niti ne bi prišlo na misel, da bo kje lahko dobila pomoč, pa roman kot ključno temo preči še eno vprašanje, in sicer v slovenski literaturi v zadnjih letih dokaj priljubljene teme tujstva, natančneje tujstva, kot ga občutijo ljudje, ki narodnostno izvirajo iz katere od drugih držav nekdanje Jugoslavije in bivajo v Sloveniji; pojavlja se denimo v Zakaj ne pišem Dijane Matković, v Vseh lučeh Muanisa Sinanovića, v več delih Gorana Vojnovića, v Ćrticah Tine Perić, v romanu Emšo Lidije Dimkovske in še kje.
Selma Skenderović o tujstvu piše zlasti z vidika njegove osnovne dvojnosti – omenja tujstvo v Sloveniji in tujstvo med sorodniki na Kosovu; v otroštvu v Slovenijo priseljena pripovedovalka doživlja izločanje, zavračanje in ksenofobijo v obeh okoljih, slovenskem in kosovskem, nikamor zares ne spada (podobno kot junak Vojnovićevega romana Đorđić se vrača), in tukaj se pojavlja tudi vprašanje o jeziku in asimilaciji; njen materni jezik je ovira, ne more ga svobodno govoriti, pogreša ga, ampak s sorodniki v tujini nima zares stikov, v slovenskem okolju se ne poveže z nikomer s podobnim etničnim ozadjem (poveže se zlasti s kulturnicami_ki, a o njih ne izvemo kaj dosti), ob slovenski populaciji pa se čuti tuje; venomer idejno omahuje pred asimilacijo, pogreša tudi kulturno okolje, ki mu je pripadala kot otrok, želi si sprejetosti, ki se zdi nedosegljiva, in posledično se trudi, da bi se čim bolj »pridno« asimilirala v družbo, ki je pravzaprav ne mara, katere kultura ji ni blizu in katere institucije so jo izdale; posebej zapleten je njen odnos do institucije šolstva; pripovedovalka se neredko ustavlja ob opisih nepravičnosti, (ne)prikrite ksenofobije, pritiska teže stereotipov, ki so ji bili pripisani v šolskem sistemu, obenem pa je prav to sistem, ki se mu skuša dokazati s svojo pridnostjo, s svojo predanostjo, ki je nihče pravzaprav ne pripozna – kar je morda najbolj pretresljivo.
Pomembno se zdi tudi, da temi družinskega nasilja in tujstva – čeprav pri nas nista »novi« – v slovenskem literarnem prostoru ne zamreta, saj lahko šele tako pridemo do točke, ko bosta postali pomembni, ne več marginalni.
S tem In če vsi pozabijo pokaže še eno kompleksno sliko literarnih oseb, ki je pogosto spregledana; roman ne zanika nasilja v slovenskih družinah, ostro obsoja stereotipizacije priseljenske populacije, a obenem zelo jasno in zelo drzno izpiše zgodbo o nasilju prav te populacije; ne ker »so vsi isti« ali ker bi bilo mogoče o tej populaciji kaj posplošiti, ampak ravno obratno, ker si ne želi privoščiti posplošitev, kakršne se sicer v literaturi prepogosto dogajajo; ne skuša, denimo »njega« in »nje« prikazati kot izključno žrtev ksenofobije, četudi to sta, ne skuša ju opravičiti po tej liniji – preprosto pokaže, da se lahko zgodi presek, v katerem je oseba, ki je sistemsko gledano žrtev tako z vidika ekonomske prikrajšanosti kot z vidika ksenofobije, obenem lahko tudi agresor, čigar agresija nima zares kaj dosti opraviti z vidiki, s katerih se kaže kot žrtev.
In če vsi pozabijo je roman, ki ga je na momente težko brati; izgublja se v ponavljanjih, nikamor se ne premakne, v njem je komaj kaj dogajanja, tematike, ki jih izbira, niso nove, zdi se, da nekoliko preveč igra na noto aktualnih družbeno-političnih tematik, ampak po drugi strani se ravno v tem paradoksalno skrivajo njegove največje odlike, ker so ti postopki notranje-literarno smiselno utemeljeni s psihologijo in družbeno-političnim ozadjem pripovedovalke.
Pomembno se zdi tudi, da temi družinskega nasilja in tujstva – čeprav pri nas nista »novi« – v slovenskem literarnem prostoru ne zamreta, saj lahko šele tako pridemo do točke, ko bosta postali pomembni, ne več marginalni; ponavljanje tematik je v takih primerih v nekem smislu torej dobro in nujno – sicer se posamični primeri pisav in tekstov izlijejo v nekakšno kurioziteto; kar pa niso in ne morejo biti.
Selma Skendrović: In če vsi pozabijo (Cankarjeva založba, 2024)
»Danes nihče ni zmagal. To namreč ni nogometna tekma.«
S temi besedami je Stefano Tigani, odvetnik Gina Cecchettina, nedavno komentiral obsodbo na dosmrtno ječo, ki jo je morilcu njegove hčerke Giulie naložilo porotno sodišče v Benetkah. Giuliin oče je malo kasneje dejal, da je bilo pravici sicer zadoščeno, a da smo kot družba vsi izgubili. Sodišče kot oteževalnih okoliščin umora tudi ni upoštevalo okrutnosti oziroma zalezovanja. Kakor se za sodni sistem »spodobi«, pa je to le prva v vrsti razsodb. Sojenje se bo skoraj zagotovo nadaljevalo pred prizivnim, nato pa še pred kasacijskim sodiščem. Gre seveda za italijanska poimenovanja sodišč, ki jih v Sloveniji poznamo kot višje in vrhovno.
Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji, nato pa zbežal v Nemčijo, kjer ga je v bližini Leipziga na podlagi evropskega pripornega naloga prijela nemška policija in ga po kratkem postopku vrnila v domovino.
Čeprav je vsak femicid odmeven, je Giuliin še posebej pretresel italijansko javnost, ki je v dneh med njenim izginotjem in najdbo trupla trepetala ter upala, da se le ni zgodilo najhujše. Sam pomnim, kako sem se na dan, ko je vsako upanje naposled ugasnilo, z vlakom vozil med Brescio in Trstom. Čeprav sem se tedaj skušal držati zase in pisati o svoji tesnobi, nisem mogel, da ne bi poslušal sopotnikov, ki so se pogovarjali o srhljivem dogodku.
Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji.
Giulia je bila ob smrti stara 22 let in le nekaj dni zatem bi morala na Univerzi v Padovi zagovarjati diplomsko nalogo. Čeprav zagovora ni dočakala, se je ena najstarejših italijanskih univerz odločila, da ji študijski naslov simbolično vseeno podeli.
Poleg očeta je imela še brata in sestro. Mati Monica je umrla za rakom leta 2022. Vse to in še marsikaj lahko izvemo ob branju knjige Cara Giulia, quello che ho imparato da mia figlia (Draga Giulia, tisto, česar sem se naučil od svoje hčere), ki jo je napisal oče Gino v sodelovanju z novinarjem Mariom Franzosom. Delo je izdala ena največjih italijanskih založb Feltrinelli in je takoj postalo uspešnica.
Naslovnica knjige Cara Giulia, quello che ho imparato da mia figlia (Rizzoli, 2024).
Gino Cecchettin je torej tisti, ki je nase sprejel težko breme dediščine hčerkinega spomina. Italijanska črna kronika pozna še drug podoben primer z začetka našega tisočletja. Takrat sicer ni šlo za femicid, ampak za družinsko tragedijo. Tedaj 17-letna Erika De Nardo in njen fant Mauro »Omar« Favaro sta v kraju Novi Ligure v Piemontu v domači hiši z noži najprej pokončala njeno mater Susy Cassini, nato še brata Gianluco. Oče se je le za las izognil smrti, saj se ni vrnil domov kakor običajno. Zanimivo in hkrati tudi pretresljivo je, da je na vence od pogrebu žene in sina Francesco De Nardo dal zapisati tudi hčerkino, torej morilkino ime.
A vrnimo se h Giulii oziroma njeni zgodbi, ki nam jo pripoveduje Gino. Osredotoči se na dan njenega izginotja in na naslednji, ko je upanje, da bi se hči lahko vrnila živa domov, počasi ugašalo. Izvemo namreč skoraj do minute natančno, kaj je sledilo naslednjega jutra, ko Giulie še vedno ni bilo v njeni sobi. Prijava oblastem, preiskave, zaslišanja, iskalne akcije, razpis evropskega pripornega naloga za Filippom Turretto.
Gino Cecchettin se v knjigi osredotoči na dan hčerkinega izginotja in na naslednji, ko je upanje, da bi se hči lahko vrnila živa domov, počasi ugašalo.
Da je bil Giuliin femicid res občuten, nam priča njen pogreb. Oče ga je sprva želeli prirediti v manjšem kraju, a ker je bila cerkev zaprta zaradi del, so iskali alternativne lokacije, in to ne samo ene. Naposled so izbrali cerkev sv. Justine v Padovi, nedaleč od velikega mestnega parka Prato della Valle, kar se je izkazalo za logistično še najboljšo možnost. Pogreba se je udeležilo skoraj deset tisoč ljudi, med njimi veliko takih, ki Giulie sploh niso poznali, so pa s prisotnostjo želeli izpričati jasen NE nasilju nad ženskami in femicidom.
Gino Checchetin s hčerko Giulio (Vir: Facebook)
Gino Cecchettin ne filozofira veliko o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se v prihodnje zmanjšalo ali celo izničilo število femicidov. Po njegovem mnenju je potrebne veliko medsebojne ljubezni, razumevanja in predvsem spoštovanja. Najzanimivejše je poglavje, v katerem se pisec vrača v čas svojega otroštva in mladosti. Po opisih zlahka razumemo, da je šlo za precej patriarhalno družbo sedemdesetih in deloma tudi osemdesetih let preteklega stoletja.
Pogreba se je udeležilo skoraj deset tisoč ljudi, med njimi veliko takih, ki Giulie sploh niso poznali, so pa s prisotnostjo želeli izpričati jasen NE nasilju nad ženskami in femicidom.
Kljub temu daje Cecchettin razumeti, da je bila med njegovim očetom in morilcem njegove hčerke bistvena razlika v »patriarhalnosti«. Njegov oče je bil sicer starega kova, in sicer do te mere, da ženi ni dovolil zaposlitve in je zato sam skrbel za materialno preživetje družine. Bal se je namreč, da bi bila žena, če bi bila v delovnem razmerju, hkrati v stiku s preveč ljudmi in bi zato morda zanemarila skrb, ki jo je imel za primarno, torej za družino in dom.
Današnja družba pa je, tudi zaradi Giuliinega primera in predvsem zaradi angažmaja njenega očeta Gina, ki se ni ovil v žalost in molk, ampak ostaja glasen in pogumen pričevalec, hvala bogu ubrala povsem drugo smer. Poti nazaj seveda ni. Tudi sosednja dežela Furlanija – Julijska krajina je v preteklih letih zabeležila več takih primerov, med katerimi izstopa umor Nadie Orlando leta 2017. Žrtev je bila stara komaj 21 let. Leto prej pa je v podobnih okoliščinah življenje izgubila tedaj 29-letna Michela Baldo. Zato si vsi želimo, da knjig s podobnim naslovom tisti Gina Cecchettina kmalu ne bi bilo več treba.
Danes, na prvi dan novega leta, praznujemo tudi rojstni dan prve dame slovenske poezije. Svetlana Makarovič, 1. januarja 1939 rojena v Mariboru, je nedavno tudi sama prisluhnila predavanju, na katerem je njeno poezijo osvetlil »pesniški brat« dr. Boris A. Novak.
V pisateljski vili na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je v organizaciji slovenskega PEN-a tako ponovno stopil v vlogo predavatelja, saj po upokojitvi ne predava več na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Posvetil se je baladni poetiki in pravljični etiki Svetlane Makarovič. Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki. V času pandemije koronavirusa sta javno izražala kritiko takratne oblasti z recitiranjem pesmi na petkovih kolesarskih protestih, oba pa sta izdala tudi pesniške zbirke s protestno poezijo – Novakova Svoboda je glagol je z naslovnim refrenom postala že slogan takratnih protestov, medtem ko je Svetlana Makarovič z zbirkama Vladavina muh in Golobnjak dosegla poseben izraz protestne poezije, kakor je dejal Novak. Veliko podporo je pesnici izkazal tudi ob škandalu okrog Prešernove nagrade, že prej pa jo je v pesmi imenoval za sestro po izbiri. To pesem je recitiral tudi na koncu tokratnega predavanja in naslovljenko povsem ganil. Tudi sicer je večer zaznamoval tovrstni ton nazdravljanja njunemu prijateljstvu in medsebojnemu spoštovanju.
Svetlana Makarovič je nedavno v pisateljski vili tudi sama prisluhnila predavanju Borisa A. Novaka o njeni poeziji (Fotografija: Ajda Klepej)
Novak je predstavil Svetlano Makarovič kot izredno pogumno žensko in pomembno feministično figuro že od samega začetka njenega ustvarjanja. Že kot mlada umetnica se je upirala ustaljeni podobi kakršna bi pesnica morala biti; pisati zgolj ljubezensko poezijo, ne preveč izstopati, biti pohlevna in ne predstavljati težav za druge: »Svetlana Makarovič je podobo pasivne pesnice zlomila. Pripisati ji gre veliko zaslugo, a to je obenem zasluga, ki jo vse življenje drago plačuje.«
Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki.
Že v samem naslovu predavanja Baladna poetika in pravljična etika pri Svetlani Makarovič naletimo na antitezo: balada upesnjuje nesrečo, pravljica obljublja večno srečo, pri njej pa v obeh zvrsteh naletimo na oboje. S tem so njene balade zaradi poskočnega ritma še bolj tragične in njene pravljice zaradi opisovanja sreče in nesreče resničnejše. Njene pravljice niso očiščene zla, smrti ali strašnih reči, zaradi česar se otrok uči in pripravlja na resnične življenjske primere. Za otroka niso posebej prilagojene, ampak se s soočenjem z zlom začne potovanje skozi življenje, kot na primer v Sapramiški. Zlo pa ne prihaja vedno samo od drugih in si ti žrtev, pač pa je vseobsegajoče, vseprisotno in metafizično. Ima človeško in nadčloveško podobo, zato imajo liki pri njej, četudi živalski, slabe lastnosti človeka. Največkrat je žrtev tega zla deklica, torej dvojno zaznamovana s šibkostjo – je otrok in zaznamovana še v družbenem smislu s spolom ženske. Zato se avtorica obsesivno vrača k motivu desetnice. Poleg tega pa zna zelo dobro ubesediti empatijo do trpljenja otrok, jih dobro razume in se z njimi identificira. Kot je Novak zapisal v njej posvečeni pesmi:
Ta sestra je pogumna. Včasih do brezuma.
Od nekdaj šteje takte, zloge in vse mrtve,
in brani ženske in otroke in vse žrtve.
Svetlana Makarovič in Boris A. Novak, »sestra in brat po izbiri«, že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja (Fotografija: Andraž Gombač)
Ogromno je prispevala k oživitvi slovenskih bajeslovnih in ljudskih likov, kot so desetnica, zeleni Jurij, Kresnik, sojenice, škopnik … Ti liki so avtorsko predelani, v interpretaciji pa pesnica vseeno sledi ljudskemu izročilu in jih obenem postavlja v sodobnost.
»Svetlana Makarovič je podobo pasivne pesnice zlomila. Pripisati ji gre veliko zaslugo, a to je obenem zasluga, ki jo vse življenje drago plačuje.«
Drugi del predavanja je Novak posvetil njenim baladnim pesmim. Čeprav so zgodnejše pesmi svetlejše, zatemnitev natopi zelo hitro. V svojem pesnjenju se je zelo približala ljudskim pesmim, hkrati pa tudi tradicionalnim klasičnim oblikam balade, sicer nehote in spontano, ugotavlja Novak. Kot predavatelj verzologije, poznavalec pesniških oblik in njihovega razvoja je v predavanje seveda vključil tudi zgodovinski razvoj baladne pesniške oblike kot najmlajše hčerke plesa. Balade Svetlane Makarovič se približajo tako francoski, italijanski in angleški baladi kot arabski obliki zadžal, starodavni obliki balade. Starodavni plesni ritem tradicionalnih balad pri njej postane ritem smrti, ritem mrtvaškega plesa. Vključuje krvavo ironijo ter obešenjaške in groteskne motive. Novak je izpostavil tudi več področij, kjer bi poezija Svetlane Makarovič še zahtevala raziskave in premisleke, kot na primer motiv smrti in seksualne premoči. Celotno predavanje pa je bilo velik poklon celotnemu opusu pesnice, ki ga je predavatelj zgostil v stavek: »Na delu je izjemna človeška in umetniška modrost.«
Njene pravljice niso očiščene zla, smrti ali strašnih reči, zaradi česar se otrok uči in pripravlja na resnične življenjske primere.
Predavanje je profesor zaključil z zahvalo za pesmi, pravljice, glasbo in za njuno prijateljstvo: »Rad bi se zahvalil Svetlani, za vse kar je dala tolikim ljudem in meni in vsem nam. Hvala, sestra!« Potrdilo se je, da je lahko sodelovanje med umetnikoma koristno, plodno in v določenih trenutkih tudi nujno. Kot je poudaril Novak, bi si avtoričino delo zaslužilo pomembnejšo monografijo ali študijo, saj je že s pravljicami nam in našim otrokom podarila ogromno. Večer se je čudovito zaključil z Novakovo recitacijo svojega zamirajočem sonetu Sestra po izbiri. V zaključku je sežel vse spoštovanje in zahvalo veliki pesnici:
Dobro je imeti v življenju tako sestro.
Moja rana manj boli, ker nanjo dlan polaga sestra.
Ime ji je Svetlana.
to je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. Mene namreč spomniš na enega naših največjih pesnikov, ki mu je zelo pristajala kučma in je imel v svojem strogem pogledu neko milino, nikoli pojasnjeno, tako kot ni nikoli pojasnjeno otroštvo, za katerim tako vztrajno tečeš. Zakaj šele zdaj, to prvo pismo, me boš verjetno vprašal – zdaj, ko si siv in star, tako kot jaz – mar ni že malce prepozno za takšne potegavščine? O, ne, nikoli ni prepozno – pa saj ti to najbolje veš.
Zakaj mi nisi pisal prej, ko si bil še otrok? Pisal ti nisem, ker sem bil poreden – zato! Tako preprosto je to. Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi. S to posebnostjo, ki me še danes tepe, ker mi prav v ničemer ne pomaga. Vidiš, celo tega me je bilo sram – da sem bil poreden, kot je pač poreden otrok. Vsak otrok je poreden, ko se rodi. Tudi tako bi lahko šla tista pesem. Težava je le, ker potem nekateri še kar vztrajajo v tej svoji porednosti in se izgovarjajo na otroštvo, na starše, na grdega dedka Mraza, samo da so lahko še naprej poredni. No, tako zelo poreden že nisem bil – vsaj ne ves čas. In tako se je naredila ta razlika, zaradi katere sem še dolgo potem mislil, da sem bolj poreden kot ostali in da si zato ne zaslužim daril, kot si jih drugi.
To je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več. Vidiš, ta skromnost me je skoraj pokončala, tako da se še veseliti nisem mogel tvojih daril, vsaj ne tako veseliti, kot si ti hotel ali si želel. Skupaj sva bila v vsem tem, to pa sem čutil, čeprav nekako nisem vedel, kako bi ti pokazal. Hvaležnost je bila v meni, globoko nekje, zakopana v snegu, ki je padal na tiho nečimrnost dni. Le tega nisem vedel, kako naj ti jo izkažem, nisem imel besed, sploh nobenih besed. Ukradli so mi jih, kot so tebi ukradli sneg.
Zato ti tudi zdaj ne pišem zato, da bi mi kaj prinesel, pa čeprav sem bil tokrat priden, ali pa se mi tako vsaj dozdeva – odvisno, kaj pomeni biti priden. To, da vse leto delaš, pa se nič ne pozna, najbrž že ni tisto pravo. Ampak pustimo zdaj knjige, ki se prehitro topijo pod težo novih knjig. Katerega otroka bi to sploh zanimalo – na srečo nobenega. Otroci imajo enega samega bralca, in v teh dneh si to gotovo ti. In ne samo da prebereš, ti tudi odpišeš in pošlješ. Vsakemu posebej – brez razlik. Zato si potem tudi nekoliko žalosten, celo strog do tistih, ki te niso poslušali.
Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi.
Želel sem ti zgolj povedati, da te povsem razumem, če ti to kaj pomaga. Božiček ti je vse veselje pobral in zdaj moraš iskati tiste, ki jim je res treba pomagati, tiste, ki jih je od silne ljubezni skoraj pobralo, tako kot je pobralo tisti prvi sneg. In kako lahko sploh prideš sem dol, med nas, če ni nobenega snega? To sem te hotel vprašati. Veš, česa se sem spomnil? Kako sem pred našo hišo opazoval snežaka, kako se topi in kako je vse skupaj trajalo predolgo in kako sem po določenem času pozabil, da se topi, tako da je bila prej pomlad, preden se je spremenil v lužo, navadno lužo, tam, na pločniku. To je bilo takrat, ko so bile zime bele tudi v mestih in si se ti laže skril z vso to svojo sivino. Zdaj tega snežaka več ni, jaz nimam česa čakati, ti pa se mi zdiš še malo bolj siv kot prej. In ja – tudi zamišljen si bolj, kot smo vajeni.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več.
Zato sem se spomnil nate, ki moraš vedno ustreči; biti tukaj za vse, ki si to zaslužijo ali pa ne, za poredne in posebne, za otroke in one, ki bi bili radi še otroci, pa ne najdejo več tistega časa, v katerem se stopi en snežak. Ker, stari moj, ni več snega tu doli; preprosto ukradli so nam ga in tukaj ne moreš pomagati, pa če si še tako star in velikodušen, ker se čudeži ne dogajajo več tako pogosto. Zato sem te hotel vprašati, kako za vraga boš prišel sem dol, s tistimi svojimi sanmi, ko pa nič ne kaže, da bo kaj padlo te dni.
Tudi na AirBeletrini smo pokukali, kako kaj kaže naš števec. Drage bralke, dragi bralci, v letu, ki jemlje slovo, so vas najbolj presunili zapisi o tistih, ki so vzeli slovo. O tistih, ki so življenje zapisali besedi. Naj živijo Manca Košir (1948–2024), Andrej Peric (1979–2024) in Tereza Vuk (1976–2024)!
***
Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica
»Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja,« je spomladi zapisal Dušan Šarotar, »a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.« Naj nas spet presune in obogati skrbno stkan poklon Manci Košir: https://airbeletrina.si/zbogom-manca-ljuba-moja-pesnica/
Fotografija: Andraž Gombač
***
V spomin: Andrej Peric (1979–2024)
Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal. Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, je nanizalo tople spomine na Andreja in pregledalo bogate knjižne police, ki nam jih zapušča: https://airbeletrina.si/v-spomin-andrej-peric-1979-2024/
Fotografija: Andraž Gombač
***
Tereza Vuk: Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi
»Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir,« je glavni urednik založbe Beletrina Urban Vovk zapisal junija, ko je tako prijatelje in zveste bralce kakor tudi širšo javnost šokirala smrt Tereze Vuk – ki pa še zmeraj ni rekla zadnje! Naj nas spet nagovori z izbranimi poglavji romana, ki bo, četudi nedokončan, v prihajajočem letu izšel pri Beletrini: https://airbeletrina.si/tereza-vuk-jaz-sem-ranjen-zaprt-simpanz-ki-jih-gleda-z-zalostnimi-ocmi/
Pisatelj in novinar Miljenko Jergović, letošnji lavreat mednarodnega literarnega festivala Vilenica, je pred nekaj meseci v intervjuju za AirBeletrino med drugim kritično ugotavljal: »Z nemškega vidika se Balkan začne na severni avstrijski meji. Z avstrijskega se začne na Karavankah. S slovenskega se začne na Sotli, na meji s Hrvaško. S hrvaškega se začne v Bosni in Srbiji … Balkan je vedno tam, kjer je nekdo drug.«
Kakor Jergović se niti mi ne slepimo, da je Balkan nekje drugje. Na AirBeletrini želimo prispevati nekaj kamenčkov v živopisen mozaik, ki ga nameravamo sestaviti skupaj s prijatelji iz bratskih narodov – ne iz nostalgičnih vzgibov, ne želimo biti zazrti v preteklost, bolj kot včerajšnji uspehi in neuspehi nas zanimajo sedanji izzivi, prispevati želimo k jutrišnjemu razvoju naše skupne regije, k povezovanju, sodelovanju, medsebojnemu oplajanju …
Prvi korak k temu naj bo razprava, h kateri smo povabili gostji in gosta, ki nam o tem lahko povedo marsikaj tehtnega; v Beletrinin studio so prišli Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve, prof. dr. Đurđa Strsoglavec, prevajalka iz južnoslovanskih jezikov ter profesorica na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ter prof. dr. Boris A. Novak, pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, dolgoletni profesor na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani.
Razpravo, ki bo – upamo in verjamemo – obrodila sadove in se razrasla, botrovala novim lepim zgodbam, krepila medkulturni dialog in sodelovanje, smo naslovili Na balkonu Balkana. Z nje se že odpira lep razgled – vabimo vas, drage bralke in dragi bralci AirBeletrine, da danes z enim samim klikom postanete še naši gledalke in gledalci:
Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med finaliste uvrstila tudi Laura Buzeti iz Prekmurja. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Prst, prst, dlan.
Laura Buzeti je na slovesni podelitvi nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, prejela tako plaketo kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.
Študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru je lani pri Literi objavila roman Posuj se s pepelom vaših očetov. V središče je postavila zgodovinski dogodek: zahodnonemški kancler Willy Brandt je 7. decembra 1970 pokleknil pred spomenikom heroja v varšavskem getu iz časa druge svetovne vojne – zakaj prav ta dogodek? »Fotografija, ki sem jo videla, me ni pustila pri miru. Raziskovala sem ozadje in počasi se mi je oblikovala zgodba romana,« je pojasnila ob prevzemu nagrade. Tudi sicer se v zgodbah in znanstvenih člankih loteva pomembnih zgodovinskih poglavij. Kratko zgodbo, s katero se je uvrstila med AirBeletrinine finaliste, pa začne z drobnim detajlom, z izzivalnim stavkom: »Najprej je izginil prstanec.« Tudi kratka zgodba s tovrstnimi detajli ostaja izziv, pravi avtorica: »Me privlači, da. Doslej še nisem ugotovila, kako bi lahko zgodovinske raziskave zgostila v kratko zgodbo, zato se tu od zgodovine pomikam k igri z lastnimi idejami, z domišljijo, omogoča mi tudi preizkušanje drznosti.«
Domišljija pridno dela, tako da se lahko nadejamo tudi česa daljšega, še pravi Laura Buzeti. Medtem ko snuje nove zgodbe, vas, drage bralke, dragi bralci, vabimo, da se prepustite njeni vznemirljivi Prst, prst, dlan.
Laura Buzeti je plaketo in nagrado prevzela na slovesnosti na Ta veseli dan kulture v ljubljanski kavarni Pritličje (Fotografija: Tara Caruso Bizjak, AirBeletrina)
***
Najprej je izginil prstanec. Natančneje, prstanec na moji levi roki. Izginil je med tednom, lahko da je bil torek, lahko četrtek. Vem, da ni bila nedelja, saj so vsi moji dnevi sicer potekali nekako podobno: zbudila sem se, si umila zobe, pojedla zajtrk, šla v službo, šivala, šivala, šivala, kadila, spila kavo, šivala, šivala, šivala, pojedla večerjo, zaspala. Nedelje so se mi vlekle kot polži. Takrat sem spala, spala, spala, jedla, spala, brala, spala in spala. Če bi moj prst izginil takrat, med spancem ali med tistim jogurtom, si mislim, da bi opazila hitreje. In vem, da moj prst ni izginil med šivanjem in cigareto, ker bi to, če ne jaz, opazila vsaj še ena sodelavka. Grozno bi bilo. Kričala bi in zgrabila mojo roko, gledala, če ne celo bulila, da bi se prepričala, ali je res: sem nora jaz ali ona? Kmalu bi o mojem izginulem prstu vedela cela fabrika.
Stvar je bila v bistvu preprosta. V torek ali četrtek sem pogledala svojo dlan in opazila. Prostor, kjer naj bi bil moj prstanec, je zapolnjeval velik, prazen nič.
Vem, da ni bila nedelja, saj so vsi moji dnevi sicer potekali nekako podobno.
***
Prstanec na levi roki je izredno neuporaben prst. Vse sem tako ali tako opravljala z desno roko: si umivala zobe, risala in pisala, cigarete sem držala z desno roko in res, da sem jih prižigala z levo, ampak prstanec mi ob tem ni bil v nikakršno pomoč. Z njim se nisem ničesar oprijemala, ni pomagal pri prenašanju bremen, sam sebi je bil v breme. Prav tako ga nisem pogrešala pri šivanju. Blago sem potiskala s kazalcem in sredincem in ga prijemala s palcem, kazalcem in sredincem. Tipala sem ga predvsem s kazalcem in palcem, ali kar s celo dlanjo. Prstanca res ne rabiš, če hočeš preveriti, če šivaš velur ali žamet. Zato je bilo tudi prikrivanje mojega izginulega prsta precej enostavno. Z vato sem zabasala rokavico in se v službi pritoževala, da mi je obupno hladno. Prehladno, da bi delala z golimi rokami. In moje sodelavke so pokimale in pritrdile: »Ja, zares je prehladno.«
Prst ali ne-prst sem nosila dobro, brez pritožb, in praznina me ni vznemirjala. Čez čas sem sprejela, da tam sicer ni ničesar več, ampak da bi lahko bilo hujše. Izgubila bi lahko palec ali kazalec, dejansko uporaben prst, ali pa prst na nogi – kako bi hodila, če bi se zgodilo to?
***
Ko sem bila mlajša, sem poznala žensko, ki je izgubila uhelj. In ker udi ne izginejo kar tako, je torej sledilo, da mora biti njena glava sestavljena narobe. Ruto si je vezala čez ušesa, bolje rečeno uho, in včasih smo najpogumnejše stopile bližje, da bi videle, kaj ji bo izginilo naslednje. Stavile smo: jaz, da bo lice, kolegica da bo čeljust. Še zdaj mi ni povsem jasno, zakaj si je za ruto tlačila vato, ko je o njenem izginulem ušesu vedela vsa vas. V mojem primeru je bilo to povsem smiselno. Lažni prstanec je bil videti naravno, četudi se ni upogibal ali premikal. Njena bunka je medtem kot hrib štrlela izpod rdečega blaga, prevelika, da bi bila uho, vendar ravno prave velikosti, da so sošolke med odmori izmenjevale hipoteze. Najbolj popularna je bila, da ji je na tistem mestu, kjer je včasih poslušalo njeno uho, zdaj zrasel tumor. V njihovo zamisel nikoli nisem zares zagrizla. Ampak zalotila sem se, da sem kljub temu prikimavala njihovim domislicam, pa naj so bile še tako absurdne. Včasih se je preprosto laže strinjati: res je, namesto ušesa ji je zrasel tumor, res je, vata v mojem primeru je smiselna, res je,prehladno je, da bi delala brez rokavic.
Prostor, kjer naj bi bil moj prstanec, je zapolnjeval velik, prazen nič.
***
Rdeča ruta se mi je vedno bolj pogosto prikradla v misli, še posebej ob čiku. Po njih se je vlekla kot nedelje, polžje počasi, za sabo je puščala mastno sled, ki se je kljub vsem naprezanju nisem uspela znebiti. Nisem vedela, kaj me najbolj muči: to, da imava zdaj skupno značilnost, ali to, da jo še v tej lastnosti prekašam. Moj vsakdan je namreč nespremenjen: Ob nedeljah še vedno spim, spim, spim, spim in jem in spim, čez teden še vedno šivam, šivam, pijem kavo, šivam, pijem kavo, kadim, pijem kavo, šivam, pijem kavo in šivam. Ne vem, kako je Rdeča ruta živela brez ušesa. Zaradi tega ji s prijateljicami nismo namenile niti toliko spoštovanja, da bi v njeni prisotnosti šepetale. Zakaj bi ji? Bila je vsa napačna, ni bila sposobna razumeti. Mogoče se je takšna rodila, mogoče pa se je tisti mehki aparat, lebdeč znotraj njene lobanje, zlepa odločil, da bo deloval površno.
Opazovala sem dim, ki se je vzpenjal najprej iz moje, nato še iz ene in še ene cigarete. Svoje čik pavze sem poleg Rdeče rute zdaj delila še s sodelavkami. Cigarete smo kupovale izmenično, en teden sem jih kupila jaz, drug teden spet druga, da s slabo navado ne bi zadimile še domačih zidov. Kar se zgodi za fabriko, ostane na njenem dvorišču: Marlboro in črna kava. In: »Ali si slišala, Lenkina sestra izginja?«
In vdih in: »Pa kaj ji je tako hudo?«
In izdih in: »Taki bolje da kar izginejo.«
In ugasnila sem čik in kimala, prekleto dolgo kimala, da me je bolel vrat.
***
Moj mezinec je izginil sredi dolge sobote. Najdaljše do sedaj. Kot Rdeča ruta in polž se je vlekla še ona. S kakšnim pesticidom se ubijajo takšni dnevi? Moja sobota je gladovno umirala, ko sem ležala na postelji. Želodec mi je krulil, vendar nisem imela volje, da bi olupila še eno mandarino. Moje celotno stanovanje je zaudarjalo po njih, kaj več pa te dni nisem jedla. Nisem jih posebej ljubila, ampak soseda mi je podarila celotno vrečo. Neretvansko zlato naj bi bile. Bile so mandarine. Želodec se je ponovno oglasil, zabrbotal in zaprosil, a se še zmeraj se nisem dvignila. Zvalila sem se na bok in iztegnila levo dlan, da bi vsaj pobrala olupek, in takrat sem opazila.
Ko udi izginejo, izginejo tiho. Brez pompa bolečine, brez napovedi in tudi brez razloga. Mogoče je tvoja glava sestavljena narobe, ali se spužva za tvojo lobanjo odloči, da bo delovala površno, ali velja oboje hkrati. Izid je vselej enak: nekaj izgine. Na levi roki so ostali še trije prsti.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
***
Navadila sem se, da se o izginotju ne splača spraševati. Kakšno razliko bi naredilo izpraševanje, zakaj najprej prstanec in nato mezinec? Zakaj ne prstanec in sredinec? Zakaj ne prstanec in palec? Zakaj in zakaj in zakaj? Res je, morda bi s tem počasi prilezla do nekega odgovora, ki bi mi bil lasten, ne pa eden izmed tistih prebavljenih: »Ker je bila šibka, ker je bila lena, ker je bila bolna v glavi.« Ampak kaj bi se spremenilo, če bi imela odgovor? Zatipala sem po prostoru in spoznala: udi resnično izginejo, iz nečesa nastane nič. In še vedno sem bila brez prstanca, nato mezinca. Še zmeraj so se mi gabile mandarine in še zmeraj sem si želela, da bi izumili strup za moje polžje dneve.
Ko smo po šoli že spet zagrizle v Rdečo ruto, sem bila že naveličana njenega okusa. Ampak navajena sem bila pojesti nekaj, tudi če sem se že prenajedla. Zobe smo tako znova zarile v njeno vato, ali tumor, karkoli je že ali ni bilo na njeni glavi. Nismo je mogle pustiti na miru, ne s toliko nerazrešenimi vprašanji: ali je tumor že zrasel? Ali še vedno nosi tisto ruto? Ali je še vedno vsa usahnjena? Tukaj je bila tudi stava. V navalu jasnovidnosti, ki je bila v bistvu zgolj mladostniška ošabnost, sem si drznila natančno napovedati, da ji bo izginilo levo lice. Za moje pravilno ugibanje mi je bil obljubljen satenast trak. Zamišljala sem si ga v laseh moje lutke iz cunj: ovit okoli pramenov rumene volne, biser, ki se zakoplje v zlat pesek na neki oddaljeni obali, ki poplesuje v večernem soncu in na svoji površini vrtinči njegovo svetlobo. Rdeče rute in njenega obupnega okusa sem se morda že naveličala, vendar sem jo bila pripravljena požreti še enkrat, če bi mi to zagotovilo zmago.
Na sodni dan sem se odločila, da se prepričam in dokončno razrešim to dilemo. Lice ali čeljust. Za šolo smo se zbrali tisti dovolj pogumni, pa tudi drugi, ki so se jim ob misli na Rdečo ruto prevračali želodci. Svarili so me: izginjajoči ljudje so nevarni. Napadla me bo, ko ne bom previdna, planila bo name in mi odgriznila uho. Ali še huje: okužila me bo, s svojim pogledom ali z bližino ali s smradom, tako bom začela izginjati še jaz.
Med tvorjenjem napovedi o svoji pogubi sem sama lahko razmišljala le o traku. O biseru in pesku in soncu.
Svoje sluzasto telo bom zvila in se ugreznila v beton pod sabo, izginila bom, tokrat prostovoljno.
***
Rokavico sem pred službo morala pošteno nagačiti z volno. Videti je bilo, kot da sta moja prsta postala gosenici. Med šivanjem sem pogled usmerjala v svoj ne-prstanec in ne-mezinec in čakala, ali se bosta premaknila. Stroj je tolkel šive v žamet in z vsakim naslednjim gibom se mi je zdelo, da se plazi zdaj eden, nato drugi ne-prst. Domišljala sem si ju, sluzasti, zvijajoči žuželki, ki za sabo puščata masten madež. To je umirilo metulje v želodcu. Osvojila sem dieto čikov in črne kave, ker je prežvekovanje česarkoli postalo utrujajoče.
Nažgala sem nam Marlboro in poskušala prezreti tišino, ki se je naselila v našem krogu. Sodelavki sta se osredotočali predvsem na umetnost kajenja, v tobaku moraš uživati, čeprav je tobak le tobak. Vdihnila sem, žgal je po mojem vratu, srečevala sem se z očmi najprej ene, nato druge. Luknje sta požigali po meni. Čakajta, vsak trenutek se bom premaknila. Svoje sluzasto telo bom zvila in se ugreznila v beton pod sabo, izginila bom, tokrat prostovoljno. Še vedno smo bile tiho. Najraje bi iz sebe izbruhala nekaj, pa naj je samo žolc, da bi prekinila ta zastoj v krogu.
Kaj naj bi jima rekla? Še vedno je premrzlo, da bi delala brez rokavic. Vem, zvončki kalijo in kmalu se bodo po listih plazile gosenice, se z njimi napokale in nazadnje razpočile v metulje. Gosenic ne bo več, metulj ni gosenica, ničesar ne bo več, in mene bo še vedno preveč zeblo, zato razumita, samo strinjajta se in kimajta in prosim, odvrzita že enkrat te čike in nehajta, vem, kako izgledam, zamaščeno in sluzasto in popačeno, uporabna sem za cigarete, ampak ne bi kadili z mano, če bi vedeli. Stavili bi, kaj mi bo izginilo naslednje, že zdaj ne moreta doumeti, kako imam še prste na nogah. Kimajta, prosim kimajta, ker nisem ona, ne bo mi izginilo ne lice, ne čeljust, ne prsti na nogah, ne nič, nisem ona, še vedno nisem ona.
Raje sem samo ugasnila čik.
***
Četrtek je bil in ostala sem doma. Nisem se premaknila, ko se je jutro prelevilo v dopoldan, ko se je dopoldan prevalil v popoldan. Naj se vali, sem pomislila. Na vznožju postelje so se še vedno zbirali olupki mandarin. V kuhinji so nekatere že gnile. Za praznino na moji levici se nisem zmenila. Svojo moč sem raje porabila, da sem se prevalila na bok, najprej levega, nato desnega. Enkrat med popoldnevom in večerom sem prižgala radio. Ne vem, kaj je pršel, najbolje rečeno je proizvajal zvok, in jaz sem ga verjetno poslušala, še bolj verjetno sem pa samo slišala. Registrirala sem, da je tam, da oddaja, in tisti četrtek bi me registrirali samo po škripanju moje postelje. Iz večera je postala noč, in kaj je nastalo iz mene? Iz ust mi je smrdelo, ker si nisem umila zob. Lahko bi si jih, še vedno sem desničarka, ampak zakaj bi si jih? Če me ne razžrejo bakterije, me bo slej kot prej razžrlo moje izginjanje. Rdeča ruta me je pogledala iz preteklosti. Zatisnila sem oči. Kaj buljiš?
Še naprej sem kopala med pisanim kupom laži.
***
Na vrtu pred njeno hišo so rasle raznobarvne cvetlice. Videti so bile, kot da bi si čez glave povezale rute, se gledale med sabo in rasle, da bi bile čim višje in čim lepše. Stopala sem med njimi. Preden sem prišla, sem dobila navodilo, naj Rdečo ruto pogledam v zobe. Tam bo gotovo ujet tulipan, ali nagelj, ali kakšna narcisa. Grenkega okusa so bile, ko sem jih izpljunila v kup laži. Nakopičila sem jih dovolj, da se je okoli mene nabralo poslušalcev, lačnih ušes in odprtih ust, ki so zadrževala dih ob moji pripovedi. Napadla me je, ampak jaz sem bila hitrejša, bolj spretna, pripravljena sem bila. Kričala je za mano. Ob tem so ji med zobmi škripali listi vrtnic. Dvignila sem nogo. Na mečih so me oplazile koprive iz njenega vrta, opekline sem skrila za nogavico, ne glejte, peče, kot da bi na moji koži cvrčalo olje.
Še naprej sem kopala med pisanim kupom laži. Resnica, srečala sem se z Rdečo ruto, resnica, res me je oplazila kopriva, vendar laž, ni bila iz njenega vrta in, laž, ne med tekom. Bilo je tako, kopriva me je opekla na poti do trgovine, ko sem se vračala z njenim pogledom na mojem hrbtu. Srečali sva se. Laž, ni me napadla, in laž, ni kričala. Gledala me je. Zalivalko je držala v eni roki, plevel v drugi. Rjave oči je imela, ki bi se pod pravo svetlobo pretakale kot med, in njena lica so bila posuta s pegami. Resnica, njeno lice.
S satenastim trakom sem spela lase svoje punčke, in tam, kjer naj bi čutila zmagoslavje, je bil zdaj velik, prazen nič.
Sestavljena sem narobe, kot tiste punčke iz cunj, ki sem jih kot otrok sešila iz odpadnega blaga.
***
Petek je bil. Spala sem, izpljunjena kot laž. Moje telo se je napajalo s sluzjo, pogledala sem se od daleč. Sestavljena sem narobe, kot tiste punčke iz cunj, ki sem jih kot otrok sešila iz odpadnega blaga. Kvadrati, bombaž in poliester in velur, skupaj so jih vlekli površni šivi, skozi luknje je svoje bele glave molila vata. Nagačena sem bila in napeta, vendar če bi se razpočila jaz, iz mene ne bi nastal metulj.
Dopoldan, popoldan, večer, noč, tako bo šlo naprej, kotalilo se bo. Sodelavka bo cigarete prinesla namesto mene in zapolnila moje mesto v krogu, šiviljski stroj bo tolkel naprej, hlače bodo zašite, blago razrezano in raztezano, kava se bo spila, zvončki bodo zacveteli, gosenice jedle in se razpočile. Mandarine bodo zgnile, noč bo postala zora, zora jutro, jutro dopoldan. Krog bo sklenjen, pa če bom stala v njem ali ne. Kaj se bo razlilo iz mene, če počim? Gnile mandarine in nič.
»Branje knjig je zame ultimativno intimno dejanje. Knjig si ne izposojam in jih ne posojam – jih podčrtujem, označujem, uporabljam kot navdih pri vlogah,« pravi tokratna gostja podkasta, igralka Nataša Matjašec Rošker, prvakinja Drame SNG Maribor.
Fotografija: Andraž Gombač
Izbira sodobne francoske pisateljice in Nobelove nagrajenke Annie Ernaux (1940) ter njenega kratkega romana Gola strast (Passion simple; pri nas objavljen v knjigi Dogodek in druga besedila, prevedla Suzana Koncut, Mladinska knjiga, 2023) ni naključna. Po mnenju Nataše Matjašec Rošker je namreč v sodobni umetnosti in kulturi čustvom, predvsem strasti, pogosto namenjena postranska vloga. »Strast je postala staromodna, skoraj arhaična,« pravi. Annie Ernaux pa o njej piše tako, da presega osebno in prodira v družbeno. »Pisanje mora težiti k tesnobi in osuplosti, ki jo vzbudi prizor spolnega akta – brez moralne sodbe,« igralka povzame eno izmed misli iz knjige.
Annie Ernaux je Golo strast izdala leta 1991. V avtobiografsko navdihnjenem pisanju prepleta osebne izkušnje in družbene teme, kot so spomin, identiteta, razredna pripadnost, intimni odnosi in vloga žensk v družbi.
V podkastu se razmislek o strasti povezuje še z razrednimi omejitvami in pričakovanji, ki so v francoski družbi močno zakoreninjena. Ernaux vztraja pri tem, da čustva pripadajo vsem, ne glede na družbeni razred. Nataša Matjašec Rošker dodaja: »Francoska družba ima zaradi svoje hierarhične strukture določene predsodke do tega, komu pripada čustvovanje. Pri nas, kjer nimamo aristokracije, je to morda teže razumeti, a pisanje Ernaux odpira prav to razsežnost.«
Nataša Matjašec Rošker z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Ta družbena dinamika prežema tudi Golo strast, kjer razmerje med protagonistko in poročenim tujcem ni zgolj ljubezenska zgodba, temveč zrcalo globljih družbenih pričakovanj in predsodkov. Obenem pa je literatura Annie Ernaux globoko intimna, čeprav nikoli škandalozna. »Avtorica ohranja anonimnost svojih protagonistov, saj jih spoštuje in varuje njihovo zasebnost. Njeno pisanje ni razkrivanje, temveč subtilno raziskovanje odnosov,« pravi sogovornica podkasta.
Knjiga odpira tudi vprašanje svobode, ki naj bi jo ženske uživale. »Morda res živimo v svobodomiselni družbi, a svoboda žensk in njihovih teles še vedno ni samoumevna,« opozarja igralka. Družbene norme nas še vedno uokvirjajo, zlasti ob izražanju čustev, strasti ali odločanju o lastnem telesu.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
