anja, Author at AirBeletrina
Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Panorama 18. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 19 min

Tereza Vuk: Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek, za katerega se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je bil njen predzadnji. Ker me ni mogla dobiti po telefonu, je pisala moji ženi na fb, ker ga sam nimam. Reč tvojmu, nj me pukliče, rabm ga, da mi pove …

To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja. Ko se je za nekaj odločila, je bila pripravljena narediti marsikaj, da je to tudi dosegla. Navsezadnje je eno leto kontinuirano pisala roman, česar ji marsikdo ne bi pripisal, ga tudi uspešno dokončala in nazadnje z njim segla med kresnikovo deseterico. Peterice si niti ni želela, saj bi se bilo treba potem fotkati. Menda jih je na Delu pustila odprtih ust, ker se je iskreno razveselila sporočila, da ni prišla med pet.

Ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase.

Tereza, ki me je tako šokirala, ko me je predlanskega februarja klicala v bolnico, ker se je zbala, da se zdaj ne bom imel časa ukvarjati z njo, češ kakšen baksuz sem jaz, da je šef založbe slepec, njen urednik pa zdaj leži na očesni kliniki. In kaj bo zdaj z njeno knjigo?! Ne, Tereza ni bila taka, da bi jo takrat odkrito zaskrbelo zame, ni bila človek, ki bi postavil drugega pred sebe. Tudi če je name, ležečega tam, kdaj pomislila – in vem, da je, ker mi je to tako ali drugače, spet na svoj edinstveni način, dala vedeti – tega nikoli ne bi glasno izrazila. To preprosto ni bil njen stil. Kot tudi ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase. Kaj naj rečem, čeprav drugače vzgojen, sem se navadil ceniti njeno grobo neposrednost, ki jo je mehčala z duhovitimi dovtipi, njeno odkrito ambicijo po časti in slavi, ki ji nikoli ni nadevala mask.

V najinih telefonskih pogovorih mi je po neki značajski in službeni samoumevnosti vedno pripadla vloga ta resnega. – A si ga drkaš?Kvajteb?Ne vem, neki mi čudn dihaš. Čemur je sledil nekajsekundni premolk, prekinjen z glasnim in hrapavim, a neznansko pristnim smehom, ki ga že ta hip pogrešam. – Pa zajebavam te, no …

Ampak nikoli nisem izpadel bolj preresno kot takrat, ko sem v kafano na Gogalovi prišel s prenosnikom, da bi razjasnila nekaj besedilnih dilem in jih postavila v bolj čisto luč. Po petnajstih minutah kao dela in pri najinem drugem pivu je imela vsega dovolj, jaz pa tudi – nje. Pomisl mal, vse se da razumet. In sem. Razumeval in sklepal, kakor in kolikor sem vedel in znal. Nikoli pa posegal bolj, kot je bilo nujno potrebno. Raje kot z delom sva nadaljevala s pivom in veselo zaglavila, da sva še po zaprtju lokala plesala na ritme in melodije Roxy Music s telefona. Bil je eden tistih poznih večerov, ko se ti zdijo vsi komadi predolgi, ker imaš na lagerju še toliko glasbenih želja.

Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.

Po izidu njene tretje in »najine« prve knjige ter številnih intervjujih si ni vzela kaj dosti časa za uživanje v vsej zasluženi pozornosti. Že lani maja, ko je prišla v Slovenijo na obisk njena mala nečakinja Barcelonarka in smo se ob tej priložnosti z njeno družino poveselili v njihovem Mirnu, mi je, ko sva, presita Rajkotovih kulinaričnih dobrot in še česa, na hrbtu obležala pod zvezdami, začela govoriti o načrtih za svojo naslednjo knjigo. Z njo je hotela pojasniti stvari, o katerih je pisala v svoji tretji, v kateri se je spraševala, zakaj ima njen hudič krila. Priti torej do odgovorov, zakaj se je iz nje hudič sploh izlegel. Njen zadnji fajl nastajajoče knjige – kakor druge ga je na pot do mene s tehnično pomočjo pospremil Matjaž Odlazek – obsega 19.961 besed. Podatek, ki daje njeni mnogo prezgodnji smrti neko na videz suho, a vseeno posebno težo, saj znamo po zadnji napisani besedi še toliko bolj ceniti vse prejšnje.

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek. Potem je v torek zbolela ona, v četrtek pa se je lotilo še mene. Se slišiva, ko bova oba bolje, sva si rekla. Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.

Nas pa naj spet nagovori s tremi izbranimi poglavji knjige, ki jo je pisala, a ne napisala.

___________________________________________________________________________________

ko še ni bil januar 2023 …

Izstopil je iz avta. Prestavo je dal v ler in izpustil bremzo. Gledala sem ga v njegove strupene oči. Gledala sem ga in upala, da me reši. Avto je peljalo in peljalo po makadamu in meni se je 5 minut zdelo, kot da mi Vlado Kreslin igra na brbončice vse moje gnilobe.

»Če bi midva se kdaj srečala,
v kratki zgodbi,
premajhni za dva,
če bi midva se kdaj srečala,
kot roman, ki se srečno konča.«

Najin roman bi se lahko končal že pred osemnajstimi leti. Avto je vleklo nazaj na glavno cesto in jaz sem še vedno upala, da bo skočil za mano, se drl, da brez mene mu živeti ni. Ampak ni.

»Jaz pa neroden in fin.
Če bi midva se kdaj srečala,
a bi bil ta osamljen večer?
Če bi midva se kdaj srečala,
a imela bi sina, a hčer?«

Ubij me petkrat z avtom, ljubila te bom sam še bolj!

Drvela sem z avtom navzdol, ker 5 sekund je bilo 5 minut. Probala sem z nogo zaustavit vso silo avta po zmatranem betonu, ampak sem začutila, kako mi že potrgane kite na gležnju trga še bolj. In on me je gledal. Pozabil na najin fuk pred petnajstimi minutami. Gledal me je, kot da ne obstajam. Videl je skozi mene. Njegove oči so postale kot že davno zjebane izgubljene frnikule. In jaz sem videla skozi njega. Da me nima rad. In jaz sem vsak dan bolj nora na njega. In fuck me, ker dober občutek! Ubij me petkrat z avtom, ljubila te bom sam še bolj!

»Če bi midva se kdaj srečala
in bi muzika špilala,
če bi midva se kdaj srečala,
tisti večer, usoda za oba.«

Avto je letel proti prepadu, ampak nisem zmogla iztegnit roke proti njemu, naj me že reši. Njegove žalostne oči so bile še bolj prazne od mojih. Vseeno mu je bilo. Stal je pred mano, gledal, kako drvi avto z mano proti mojemu večnemu prepadu. Kot da je užival ob mojem trpljenju. Avto je z vso silo priletel v drevesa za mano. Vrat mi je vrglo na sedeže in z zadnjimi močmi sem odprla trepalnice. Še enkrat sem ga pogledala. Hladnokrvno si je potegnil skejtarske hlače gor, se mirno obrnil in odšel, daleč stran od mene. Hotela sem se zadret, da naj me počaka, ampak moje oči so se zaprle.

»A bi zdajle pel
ta samotni napev,
tole majceno pesem za dva.«

Zakaj me je ubil?

Tereza Vuk je svoj roman Zakaj ima moj hudič krila na valentinovo lani predstavila v ljubljanskem klubu Daktari (Fotografija: arhiv Beletrine)

___________________________________________________________________________________

nekoč

»Takoj da si najdeš psihiatra!« se je drla kolerično. »Al pa od nas ne dobiš več centa!« A mi ni še leta nazaj srala, da noče nikol več slišat o psihologih. »Pa zakaj spet? Sej ste me že povsod poslali,« sem oporekala. »Ker ti ne dela glava in tvoj oče je pustil to družino zarad tebe!« Takrat še nisem vedela, da bom njihova boksarska vreča za podle udarce pod rebri. Da bom za večno nek matador, skrit za rdečo plahto, in vsi okoli mene se bojo po bikovsko zaletavali vame. Obračaš se, vrtiš se v krogu, probaš se pokrit s tisto jebo rdečo čez glavo, ampak še vedno jih slišiš. Slišiš, kako jim sopiha ves bes ven iz nosnic, in s kopiti drgnejo po zemlji, čakajoč na štart. Štart proti meni. Takrat veš, da boš poraženec. Ker si bil vedno.

Takrat še nisem vedela, da bom njihova boksarska vreča za podle udarce pod rebri. Da bom za večno nek matador, skrit za rdečo plahto, in vsi okoli mene se bojo po bikovsko zaletavali vame.

Probaš pogledati skoz rdečo tkanino v nebo in čakaš kri. Ampak tista kri ne bo moja, bo njuna. Ker ne bom večno njuna boksarska vreča. Za vse une njune jade in tegobe v svojih sfukanih familijah nekoč. Pa pizda vam materina, kako se lahk taki sploh dalje razmožujete? Ker rabite nekoga, da ga boste krivili za vse? Dost sebično, da se spomniš enga vržt v to življenje, sam zato da boš hodil po njem, ker ste vsi sfukani do fundamenta. In ne, moj fotr ni šel zaradi mene. Mogoče je odšel zaradi naših prelepih veselih božičnih večerji, in ne alkoholizma. Mi perfektni. Ne, sej najina otroka sta taka sama od sebe. Jaz pojedla vse na svetu, da ja ne bi vohala vse greznice okoli mene, brat je šel pa kr tko mal po svetu, in se nikoli več vrnil nazaj. Un pofukan biftek na mizi in francoska solata. In najino večno čakanje, kdaj bo počilo. Kdaj bova lahko pobegnila. »Prov, grem pa v Polje!« sem se zadrla. Šla sem čez bedno stopnišče in zaloputnila še bolj bedna vrata za sabo. Ko sem vsa poklapana hodila proti Fužinam in spet skor enga goloba na gobec z allstarkami, sem si mrmrala. »Oni bojo mene. Mamicu jim. Psihologi, psihiatri zdravljenja. A oni so za vse to. Nimajo jajc. Sej, sej. Pejmo se kontra. Grem pa v Polje. Pizda, bi zdej sedel biftek.« Kje sem jaz vidla kontro njim s tem, ko sem šetala proti umobolnici, ne ve niti Jezus ne Marija, kaj šele moj sosed, k ma glih dol enga zvezanega z jabukom v gobcu, k tok biča po luftu, da mi strese štuk gor cel strop, pol morm pa jaz nazaj z metlo dol tolčt, da nej grejo v rit, tko dobesedno, ker zadost tega njihovga sranja, sej se znajo vsi klistirat. In pridem tja vsa zmaličena, zbrcana z vseh strani.

Dost sebično, da se spomniš enga vržt v to življenje, sam zato da boš hodil po njem, ker ste vsi sfukani do fundamenta.

Tam pozvonim ali potrkam. In odpre vrata en zgubanec siv, k so proti njegovim coklam vsi crocsi manekeni. »Kaj bi rada?« je zasikal tko, da je ti je blo takoj jasno, da ma žena trenutno tri mlade kurce v ustih, on si pa še viagre ni sposoben predpisat. »Jaz sem boksarska vreča doma, pa bi rabla mal miru, k sem že čist v modricah,« sem mu rekla nazaj, vmes ko je gledal zguljene pete na coklih, jaz pa kri pod svojimi nogami, ker je blo neko golobje perje gor. »Mi ne dajemo tablet,« je v tistih stokrat prešvicanih coklih pogumno izjavil. Takrat sem razmišljala, če so kurci v ženinih ustih obrezani al ne. »Kakšne tablete? Živce si hočem pridet odpočit.« In on še kr dalje: »Tukaj ne dajemo tablet.« Logično, če si ti vse požrl, sem si mislila. »Živce si hočem pridet odpočit,« sem mu probala še enkrat dopovedat, ko sem si kri pod allstarkami ogledovala. Jebali me še ptiči. In on še kr dalje, sam tokrat se je zadrl: »Kle nimamo tablet!« Če ta samemu seb ne daje elektrošokov, vmes med malico, ker mu je golaž predrag, pol pa ne vem. »Nobenih tablet! Notr k vam hočem!« Ker na psihiatriji vse zdravijo s kamilicami. Obadva sva se zagledala v njegove grde cokle. Stokrat shojene, vmes ko še sam ni vedel, ma obrezanga al ne. Gledala sva dol in se pogledala gor. In spet pogledala dol, vmes ko sem si na hitr golobje perje vlekla izod podplata. In spet obadva glave gor, ko je kr naenkrat prijavil: »Gospodična, pejte vi v toplice.« Hotla sem ga vprašat, če majo kakšne bone, da bo bolj pocen, sam pol sem dojela, da je temu dal doktorat kakšen tak k moj sosed spodi, k unga zdej biča z jabolčkom v ustih. Sam nisem mela metle, da mu jo zabijem tja v goltanec, direkt do prostate. In je obrnil tiste svoje zguljene pete, jaz svoje krvave podplate, in sva odšla vsak svoji sreči naproti. Hodila sem po zluknjani cesti in rahel dež je probal izplahnit vso mojo žalost z obraza. Ker zakaj mene starša pošiljata v norišnico, če sta onadva za tja. Zakaj me hočeta že celo življenje dat v kletko. Da bi kot nek prizadet šimpanz sedela nekje za rešetkami, oni bi se me ogledovali. Da bojo lahko vzdignili roke nad tabo, čeprov v seb vejo, da so te oni zjebali. Da bojo lahko metali drek vate in se ti smejali. Ampak probaj pridet bliže šimpanzu. Zagrabil te bo z močno roko, tvoj ksiht se bo razlepil ob skrušenih rešetkah. In opica se ti bo začela smejat nazaj. Svojo drekasto mehurjasto rit si bo obrisala in kmalu boš mel ti iztrebke v gobcu.

Ker zakaj mene starša pošiljata v norišnico, če sta onadva za tja. Zakaj me hočeta že celo življenje dat v kletko.

Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi, in moji starši na drugi strani, sopihajoč proti meni, ne vejo še, da so že davno krvaveči biki. Je kriv matador ali oni? Dala sem si rdečo na kapuco na glavo in za mano je v lužah ostajala kri goloba. Po poti sem si zvila joint. Ko sem končno stopila čez una bedna vrata nazaj, sem pogledala mater z rdečimi očmi. Vidiš kri v meni? Jo čutiš? »Dej takoj dol te tvoje allstarke! Ste se v rdečo barvo barvali, kaj?? Pa kakšne so to norišnice?« Rdeče. »Mami, niso me hotli vzet v Polje. So rekli, da me morte vi častit toplice.« In sploh ni zavzdihnila, samo mirno je rekla: »Veš, da te častimo toplice. Na, poglej si ta list pred sabo. Kokr nisi nikol trezna, ti je jasno, da je to napotnica za na Poljanski nasip? Tja te mi častimo toplice. In jutr greš.« Kako mi, če je fotr odšel zarad mene? Ni se mi dalo več borit. Sesedla sem se na kavč, izmučena boksarska vreča. In rekla sam še to: »A mamo še kej francoske solate za jest?«

Fotografija: arhiv Beletrine

___________________________________________________________________________________

nekoč

»Nona, tako se ne sme! Bo prišla Muca Copatarica! Ne moreš imeti v omarici tako vse čevlje pometane!« sem ji zakomandirala, stara tam 4 leta. Nona in jaz. Prvič so me pustili samo pri njej na Primorskem, ko sem bila stara 3 leta. Spomnim se soparne vročine in kako sva se hladili v naši stari mrzli hiši. Kako mi je brala pravljice. Kako sem ji na njivi pomagala pobirat domače šparglje. Kako je kuhala stokrat boljše kot moja mama in poskočila na vsako mojo željo z mojega jedilnika. Kako ji je mati dala sto navodil, ampak nisva upoštevali nič. »Nč sladkarij pred kosilom!«, midve pa do ta prve socialistične pekarne, katero je imela njena prijateljica. Kmal so začeli puščat še mojga brata tja na poletne počitnice, da je ja še tam lazil za mano pa mi sral. Ko smo se pripeljali z avtom izza vogala, da sva končno z bratom zagledala tablo kraja, se nama je na zadnjih zicih utrgalo, čeprov sva vmes krehala, ko da sva cel dan delala z azbestom, ker sta mogla onadva kadit, sva se začela dret: »Nona, nona!« Ker sva imela edin njo. Pa še mlada je prenašala dva zmešana Ljubljančana. Ampak kri ni voda. Že takrat sem vedela, nekje v otroški nedolžni globini sebe, da me kot nek magnet vlečejo moji geni tja. Da spadam med umore in samomore.

Čez en mesec sva poslušala nono: »Čez uro vaju pridejo iskat. Pusta mi, da vaju vsaj mal zrihtam, ker bo vajina mama znorela.«

Ko naju je mati pustila tam, sva izgledala k unadva iz Pike Nogavičke. Našemljena kot dva mestna pajaca. Jaz v kitkah in krilcu, brat pa skor s kravato za pritlikavce. Postrojena pa k vojska. »Da bosta vse ubogala nono. Jaz morm zdej na službeno pot. Čez en mesec se vidimo. Pol pa še morje, pa vse, ok?« »Ja, ja,« čeprov sva si v glavi mislila, dej spizdita že, čeprov sva bla premejhna za to. Premejhna sva bla tud za dojet, kaj so fakiči, ampak nekje v mislih sva jim ga kazala, še preden sta prišla z avtom čez dvoriščna vrata. Midva sam »woohoo« pa »fuck off«, pa kregita se vidva sama doma, midva končno mir pa svoboda, pa nej gre vse v pičku mater. »Nona, da bo dans to pa to za večerjo!« Čez en mesec sva poslušala nono: »Čez uro vaju pridejo iskat. Pusta mi, da vaju vsaj mal zrihtam, ker bo vajina mama znorela.« In čez uro sva stala spet postrojena pred mamo na stopnicah pred hišo. Izgledala sva pa tko: ena wanna be Pika Nogavička, sam na speedu, pa en k da je na after partiju že cel mesec. Moje na pol kitke so ble nekam proti nebu, bratu se je pa skor kravata vlekla ven iz spodnjig gat izza hlač na riti. Obadva s čist modrimi koleni, ko da so naju Italijanom prodal za na koruzi klečat. Če bi blo to v teh časih, bi bla cela familija vklenjena v lisicah, pa vozi na CSD. »Obadva v avto takoj! Gremo nazaj v Ljubljano.« Sam mati ni štekala. Da naju vlečeta v njuno dno nazaj. Ni štekala, kako brezskrbno sva bosa tekala naokol in se metala v reko Vipavo. Ko smo z bratranci in sestričnami primerjali rane na kolenih, da ker ma večjo luknjo. Ko smo tekli do konca naše brajde in ko smo zagledali nek nasad hrušk, smo vedeli, da dalje ne smemo, ker bi dva vojaka s stolpa, stražnice, streljala na nas, da čez hruške je že Italija. Kakšna Ljubljana, kle me ma vojska na nišanu. Pa vsi smo se mel za težke podjetnike. Nardili smo si svojo kuhnijo, in če si hotel pridet k nam jest tortice iz blata in bambusa, si mogu plačat z lipinimi listi. Ma, kuhal smo za deset Michelinovih zvezdic, sam kurc k nas je ego zjebal, kokr kakšen bend k hoče vsak več pičkic pofukat, pol si pa trzalice mečejo v glavo, sam da kle je letelo blato v vse naše predpasnike.

In sem začela bežat pred vsemi. Pred sabo. In sem začela ponoči tečt proti življenju.

Ker od kuharske kariere ni blo nič, sva se s sestrično zmenili, da bova pa cvetličarki. In sva šli po celmu našmu parku porezat rože. Vse je padalo za svobodo. Od hortenzij do vrtnic. Ampak ker naju je kuhinja izučila in sva že takrat dojeli, da žlahti se nč ne splača prodajat, sva si pa mizo za prodajanje ker ven iz brajde dale, pred dvoriščna vrata, na ta glavno cesto v vasi. Edino, provzaprov. In težili celi vasi, nej pokupjo najine ocufane rože. Dvomim, da sva kej zaslužili, razen začudenih pogledov vseh vaščanov zastonj. Ko je nona stopila iz cerkve ven, meter dalje, se je sam križat začela: »O moj bog nebeški! Ma je treba prov rože prodajat pred hišo? Pa sej nismo revni!« Ko še ni vedela, da bo stopila v park brez rož. Ko še ni vedela, kako naju bojo te hortenzije odpeljale na druge poti. Da naju bojo drugi odtujili zarad kurčevih rož. Da mi bojo vzeli moje najlepše otroštvo. Vse spomine. Ko jaz še nisem vedela, da bo teta puberteta zdej zdej potrkala na vrata moje glave in telesa in da bojo končno začeli vsi moji demoni prihajati na plan. Tista gnojnica v meni, katera se je skrivala pod nedolžnimi kitkami. Ker takrat mi noben župnik ne bi mogel več pomagat. Niti od pranonota lipa in njegovo društvo abstinentov pred prvo svetovno vojno. Lipa, katera se je prašila in puščala vse svoje delce na nas. Na mojih kitkah. In življenje niso Michelinove zvezdice. Življenje so ponoreli hormoni. Fantje, kje ste, I’m ready, dejmo pobegnit skupaj! Rešite me! Ampak pred čem naj me rešujejo, če spadam sem? In sem začela bežat pred vsemi. Pred sabo. In sem začela ponoči tečt proti življenju. Sam kurac, k sem za nazaj grede vedno pobruhala nonine hortenzije. In takrat me je fotr prvič res zagrabil in zvlekel v avto. »Nimaš več vstopa sem, nikoli! Ne boš srala moji materi!« »Pa ne morš me dat kr od none stran,« sem mu probala vsaj malo pameti vbit nazaj v glavo. »Nisi več dobrodošla!« se mu je še vedno trgalo. »Boš srala kle po vasi!« Ni res. Grem tud v Vrtojbo. Pa Šempeter, pa Novo Gorico,« »Tišina!«

Po treh mesecih sem iz Ljubljane poklicala svojo 97-letno nono v dom ostarelih. Moja najboljša prijateljica. Najina Muca Copatarica.

In tako na lahko je bilo moje primorsko otroštvo izbrisano. Zradirano za leta. Sto let kasneje sem mela 46 let. Poslušala sem ga: »Zdej je nona na žalost v domu za ostarele. In greš lahko za tri mesece tja, da ti prenovimo vmes stanovanje v Ljubljani.« »Men? Sej ni moj,« sem razmišljala, da kako hitr lahko pristanem na skurjenem jogiju za Ljubljanico v družbi podgan, če se oni tko odločijo. »Pa kdo živi notr?? Zadost!« so se mu spet ene pike vžgale na ksihtu. »Enga sranja da ne slišim tam v treh mesecih, jasno?« In tako sem dobila leta kasneje pravico, da lahko tam zalivam avokado, grabim gnile kakije in zračim hišo. Sedim pod lipo in tuhtam vso bedo v sebi. Brez sranja. Ampak lahko bi vedela. Po treh mesecih sem iz Ljubljane poklicala svojo 97-letno nono v dom ostarelih. Moja najboljša prijateljica. Najina Muca Copatarica. »Nona, spet so me vrgli ven iz hiše naše!« Nepokretna že leto, na postelji, je gledala v strop. In zavzdihnila: »Jaz čakam samo še evtanazijo.« In tako sva najboljši prijateljici pristali v istem peklu. Bosi.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 17. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Odlična priložnost za potovanje v vroče kraje

Glej ga, Pascuala! Spet ima novo knjigo. In o čem tokrat? O Kitajcih, seveda. Ne samo da nas mehiški pisatelj s svojo zadnjo knjigo povleče še globlje v svet za povprečnega plevel pulečega Slovenca popolnoma eksotičnih pripovedi, temveč v bralcu porodi radovednost, ali je morebiti kaj od zapisanega res. In na kak način naj potemtakem sploh beremo to eklektično, od dogajanja prekipevajočo zgodbo?

V svojem najnovejšem delu Carlos Pascual nadaljuje značilno kroniško pisavo svojih preteklih del, vendar pa tokrat prvoosebni junak ni več avtor sam, temveč njegov prijatelj Lucio Navarro, glavni junak zgodbe. Pascual ga nekega dne po naključju sreča v bratislavskem baru, kjer mu Lucio pripoveduje o letih, ki sta jih preživela narazen. Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.

Lucio se z ženo Tiano, po rodu Američanko, preseli v Oaxtepec, kjer se v dolgočasnem vsakdanu vaškega brezdelja spoprijateljita s starejšim sosedom Tomásom. Nekega dne Lucio prejme klic gospoda Tanga iz Kitajske, namenjen njegovemu očetu, slavnemu mehiškemu odvetniku, tri leta kasneje pa je njegovemu sinu, compradorju iz Mehike, gostoljubje povrnjeno s položajem podpredsednika velikega mednarodnega finančnega podjetja Nao China International. Čeprav nima Lucio nobene (formalne) izobrazbe z dotičnega področja – sam je namreč diplomiral iz umetnostne zgodovine – se v svoji novi poziciji dobro znajde (pravi self-made man!), veliko pa pripomore tudi dejstvo, da je sedaj prvič v življenju gmotno preskrbljen.

Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.

Vsi prijatelji in sorodniki mu namreč namigujejo, da si njegova žena pač zasluži boljše življenje in naj že vendar nekaj naredi v tej smeri. »Tiana je bila največji motiv v njegovem življenju, da bi delal dobro,« zapiše. Kljub temu pa se njegov odnos s Tiano vse bolj krha; Lucio je vse več zdoma, zaradi službe v glavnem mestu se med tednom začasno preseli k prijateljema Danu in Stacy in tako se z ženo videvata zgolj med vikendi. Neverjetni zapleti in zgodbe, ki naenkrat prevzamejo Lucievo življenje, tako s svojo nenavadnostjo popolnoma zakrijejo razpoke, ki se začnejo pojavljati v njegovem osebnem življenju, zaradi katerega je službo sploh sprejel.

Carlos Pascual je mojster južnoameriške kronike, kar je med drugim dokazal že z zbirko kratkih zgodb Nezakonita melanholija, ki je leta 2020 dobila novomeško nagrado za najboljšo kratkoprozno knjigo. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval pa je tudi kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov. Zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani, kjer je poleg Nezakonite melanholije napisal več knjig: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015), Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017) in Nilski konji v puščavi (Mladinska knjiga, 2022).

V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej.

Knjiga V pričakovanju Kitajcev je Pascualov prvi roman in je prvi del diptiha Nao, ki je, kot je zapisal avtor, »osnovan na resničnih dejstvih«. Če pa bi kdo pomislil, da bo njegovi bogati pripovedi, polni dogajanja in medsebojne prepletenosti obojega, zato kaj laže slediti, bi se pošteno uštel. Pripovedovalec je namreč vse prej kot zanesljiv, saj se v njegovi vlogi redno izmenjujeta prva in tretja pripovedna oseba, včasih celo v isti povedi: »Ko se končno vrne iz bežnega zaslepljenja – ob katerem me je nemudoma postalo sram – spet zadoni podvojen gromek zvok strele v daljavi, obenem pa se zaloti, da med ustnicami izgovarja, a sotto voce, dialog Johna Cassavetesa iz filma ob viharju pred nevihto nad Egejskim morjem:

Show me the magic …«

V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej. Jezik je malodane baročen, k čemur pripomorejo bogati opisi vonjav, arhitekture, barv in hrane, ki skupaj ustvarjajo prav posebno atmosfero: »Ženska s smolnato črnimi lasmi, ki med tem zadnjim delom pogovora počasi prikimava, nenadoma viharno vstane, kot bi jo vzdignila nepričakovana trebušna motnja, in nekega natakarja vpraša, kje je stranišče, ter se napoti tja, izginjajoč skozi oblak bugenvilij v barvi fusije.« Zanimivo je, da se je prevajalka Mojca Medvedšek odločila za ohranitev nekaterih tujk, kot so palapa, enchilada, argamasa in pulque, ki s svojim tujim, vendar zato še tem bolj eksotičnim zvenom bogatijo atmosfero in bralca posrkajo neposredno v osrčje dogajanja.

V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi.

Ob tem relativno linearen tok okvirne pripovedi prekinjata preskakovanje v času in pričevanja Lucievih prijateljev in znancev, katerih raznolikost glasov in sloga omogoča mnogoterost zornih kotov, obenem pa ustvari kompleksno podobo Lucia kot glavnega junaka. Njega ter ostale pa še bolj odlikuje humor, ki je pogosto posledica pripovedovalčeve ironije. Tiana, na primer, na neki točki knjige slika »portret debelušne hčerke, ki objema samoroga v renesančni toskanski pokrajini à la Perugino« za par, »ki je obogatel z vakuumskim pakiranjem prašičjega drobovja«. Knjiga zato deluje kot sestavljanka, ki pa interpretacijo (ne)resničnosti dogodkov do neke mere prepusti bralcu, saj tudi konec, čeprav lepo zaokrožen z začetkom, ostaja odprt. Konec koncev tudi Lucio sam ne ve, kje mu je mesto, ko »opazuje mravlje in se ukvarja z dvomi o obstoju fizične realnosti«.

Okvirna zgodba je polna še bolj osupljivih podzgodb, občasno povedanih tudi s ščepcem nadrealizma in, kot je za avtorja značilno, bogatih referenc na filme, knjige in velika svetovna imena, kot sta na primer pisatelja Octavio Paz in Malcolm Lowry, ki v knjigi tudi nastopita kot resnična lika. V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi. Ob tem bi težko ne pomislili na roman Beguni nobelovke Olge Tokarczuk, ki velik del sicer izjemno fragmentirane pripovedi posveti prav zgodovini. V Pascualovem delu tako izvemo o obnašanju šimpanzov, prisotnosti dominikancev v Mehiki, o kitajskem Nau in še mnogočem.

Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani.

Malenkost neposrečeno je morda zastavljen naslov, saj zaradi takojšnje asociacije na slavni roman Johna Maxwella Coetzeeja V pričakovanju barbarov Kitajce nezavedno – pri čemer avtorja nikakor ne obtožujemo zlonamernosti – enači z barbari, četudi je Coetzeejevo delo v resnici kritika imperializma, vendar pa tega, ne da bi knjigo prebral, žal ne moreš vedeti.

Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani, obenem pa izpade, kot da je to vse, kar jih opredeljuje: od »mesnatih ustnic« do »dekliških prsi, ovenčanih z biseri znoja« in želje »potopiti se v njeno vlažnost«, pri sodobnem bralcu povzroči precej nelagodja, predvsem pa odpira vprašanje, ali je za sam razvoj lika to res potrebno.

Zdaj ko se pred nepredvidljivim vremenom skrivamo po stanovanjih in lahko v življenju večine izmed nas edino skupno stvar s Pascualovim delom najdemo v nepredvidljivosti, pa četudi tu zgolj v nepredvidljivosti vremena, je roman V pričakovanju Kitajcev več kot odlična priložnost za potovanje daleč stran, v kraje, vroče tako po krvi kot temperaturi, kjer nas vsaka nova zgodba preseneti in kjer nikoli ne veš, kdaj boš iz oči v oči pogledal s prašičjo glavo. In tako se znajdemo pod palapom s Tomásom, ki mrmra: »Kitajci so prihodnost, Lucito, prihodnost!« Ob tem se vendarle težko izognemo temu, da se ne bi kislo nasmehnili in pomislili: Kitajci vendarle so prihodnost.

Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev (LUD Šerpa, 2023, prevod Mojca Medvedšek)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 14. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 15 min

Katarina Gomboc Čeh: »Ko mi kdo omeni, da je prebral moj roman, hitro zamenjam temo«

Katarino Gomboc Čeh (1993) smo slovenske bralke in bralci najprej spoznali kot pesnico, ko je leta 2018 izdala prvenec, pesniško zbirko Negotovosti navkljub. Dve leti kasneje je objavila naslednjo, dvojezično zbirko Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, ustvarjeno na literarni rezidenci v Italiji. Katarina je tudi kolumnistka pri reviji Outsider. Po izobrazbi je rusistka, slovenistka in jezikoslovka. Trenutno dela na Univerzi v Novi Gorici.

Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšel njen romaneskni prvenec Nihče nikogar ne spozna, študentski roman o življenju v dvajsetih. V ospredje postavlja protagonistko Mašo, ki študira antropologijo in poje v ženskem pevskem zboru skupaj s sestro. Odnosi, v katere vstopa, so polni vprašanj, vir tesnob in tudi osebne rasti.

S Katarino sem se srečala na nevihtno popoldne v kavarni v Trnovem v Ljubljani. Čeprav to nisva, je bil najin pogovor podoben klepetu vrstnic z istega faksa, ki se po napornem semestru končno ujameta na kavi. Govorili sva o njenem romanu, njeni pisateljski poti, o vsem, kar naju pri književnosti navdihuje, dotaknili sva se tudi Sally Rooney, partnerskih odnosov, tega, kako v družbi gledamo na introvertirane ljudi, zahtev, ki jih postavlja velik literarni projekt, kakršen je Katarinin zajetni roman, in izbire naslova, vezanega na Katarinino ljubezen do poezije.

V romanu izstopajo res močni in izdelani liki, to je velika odlika vsakega dobrega romana. Kako si jih snovala?

»Ustvarjanje likov mi predstavlja enega ljubših procesov pri pisanju proze. Rada imam like, ki so možni, ki bi lahko bili resnični ljudje, pri tem pa si pomagam tudi s psihologijo. Pri tem romanu mi je bil na primer v pomoč Jung s svojimi osebnostnimi tipi. Težko je namreč ustvariti lik, ki ni le lutka, ki govori, kar bi rad povedal pisatelj. Ljudje imamo načeloma le eno osebnost, z raziskovanjem pa si lahko pomagamo pri spoznavanju, kako svet dojemajo drugi, drugačni od nas.«

Kakšna lika sta torej Maša in Maks?

»Mašo sem si zamislila kot zelo introvertirano. Nekateri bralci jo vidijo kot nekoga, ki si ne upa povedati svojega mnenja, jaz pa jo doživljam drugače: kot nekoga, ki zna tudi molčati in presoditi, kdaj je smiselno, da deli svoje mnenje, kdaj pa bo preslišana, neupoštevana. Maša veliko razmišlja, veliko časa preživi v svoji glavi, je pa tudi rahlo socialno anksiozna, na kar sem namignila, ko sem v roman vpletla strah pred govorjenjem po telefonu. Tudi sama imam ob sebi ljudi, ki so tišji od večine in za katere vem, da imajo bogat notranji svet, a v glasnem svetu včasih izpadejo bledi. Podobno se dogaja Maši.

V primerjavi z njo je Maks precej bolj ekstrovertiran. Oba z Mašo sta zelo premišljujoča lika, imata pa nekaj težav s čustvovanjem, težko razumeta, kaj čutita. V primerjavi z njima sem bolj čustvena, in če bi sledila lastnemu pogledu na odnose, bi ustvarila precej bolj romantično razmerje. Ampak morala sem se vprašati, kaj bi se realno zgodilo med takima osebama, kakršna sta onadva.«

»Rada imam like, ki so možni, ki bi lahko bili resnični ljudje, pri tem pa si pomagam tudi s psihologijo.«

Je tvoja vloga v procesu razvijanja teh likov, torej pri poskusu razumevanja, kako ljudje funkcionirajo v resničnem življenju, po obliki vezana na vsebino, ki jo obravnavaš v romanu prek Maše, antropologinje, ki se ves čas sprašuje, kdo so ljudje okoli nje?

»Želela sem si napisati roman, ki se dogaja na Filozofski fakulteti, ker sem jo sama obiskovala, ampak če bi ustvarila lik, ki je slovenistka ali rusistka, bi morda preveč spominjal name, zato sem iskala drugo humanistično smer. Med zimskim zaprtjem leta 2021 sem brala Žalostne trope Lèvi-Straussa, takrat sem namreč začela študirati jezikoslovje, in naletela sem na študije jezikov prvotnih prebivalcev Severne Amerike, kar je blizu antropologiji. Tako sem prišla do antropologije in nastal je lik Maše. Menim, da študij zelo opredeli to, kako posameznik vidi, si razlaga in doživlja svet, zato mi je bil velik izziv vživeti se v um antropologa. To se je na zanimiv način spojilo tudi z motivom ženskega zbora, v katerem poje Maša, ki je sam po sebi prostor različnih dinamik, zanimivih za antropologinjo, ob tem pa je roman sestavljen iz obredov: v romanu se zvrstijo avdicija, izpit, brucovanje, silvestrovanje, rojstni dan, menstruacija, ki je nekakšen obred, dekliščina, poroka. Zame so bili ti obredi vedno polni ustvarjalnega potenciala, ker je v njih veliko napetosti, v smislu, kaj se bo zgodilo, če so skupaj tako različni ljudje? So pa ti obredi za Mašo naporni, ker je, kot rečeno, zelo introvertirana.«

»Študentsko obdobje doživljam le kot eno od obdobij v življenju, ne zdi se mi potrebno, da bi ga idealizirala.«

V ženskem pevskem zboru, kjer poje Maša, spoznamo tudi zborovodkinjo Agato, za katero se težko odločimo, ali je junakinja ali antagonistka. V njenem liku se zrcali veliko problemov, ki vzniknejo v tesni družbeni strukturi, kakršna je ženski pevski zbor. Eden od njih je ljubosumje med ženskami. Je ljubosumje med ženskami tabu tema? Zakaj si se je lotila?

»Agata je v mojih očeh najprej izjemno nadarjena glasbenica, ki močno prispeva k Mašinemu razvoju. Kdor je glasbenik, razume, kaj pomeni biti preveč zahteven, kar Agata zagotovo je. Odraščala sem s sestro, ki je po poklicu violinistka, in vem, kaj pomeni imeti res strogega učitelja, ki te rine naprej. Tudi sama sem kot pevka v zboru izkusila, da so se pod vrhunskim dirigentom zgodili čudeži. Agata je takšna zborovodkinja, a ji pevke ne sledijo. Rivalstvo ni prisotno le med pevkami, temveč tudi med sestrami v romanu, med Mašo in Urško, Agato in njeno sestro, ni pa prisotna le med ženskimi liki. Celo Maša zavida Maksu priložnosti, ki jih dobiva. Kar zadeva žensko ljubosumje, mislim, da je to odlično popisala Elena Ferrante v Neapeljskem ciklu, torej odnos, ki niha med veliko naklonjenostjo in občudovanjem na eni ter rivalstvom na drugi strani.«

Maša stalno doživlja trenja, doma, na faksu, v prijateljskih odnosih. Odsotna je vsaka idealizacija študentskega obdobja. Nalašč?

»Študentsko obdobje doživljam le kot eno od obdobij v življenju, ne zdi se mi potrebno, da bi ga idealizirala. Je daleč od tega, da bi bilo samo lepo, je zelo intelektualno in socialno intenzivno, zgodijo se razhodi, študijska razočaranja, prijateljstva razpadejo, pogosto si na tesnem z denarjem, želiš si biti odrasel, a si po navadi še vedno močno odvisen od staršev. Tudi ta pritisk, da gre za življenjsko obdobje, ki bi ga moral izkoristiti, uživati, potovati, preizkusiti čim več novega, preden se ustališ, je lahko utesnjujoč.«

»Zdi se mi, da je danes vse več agresije med ljudmi, strahov, zaverovanosti vase …«

Kaj pa izbira dogajalnega časa, leto 2015, burno leto, ki ga je zaznamovala begunska kriza, v roman vpletena predvsem prek Maksa, ki se odpravi na mejo kot prostovoljec. Vidiš vzporednice med tistim časom in pa današnjim? Sploh ker v citatu Sally Rooney na začetku romana piše, da je svet na robu prepada. Je bil le tedaj ali je tudi danes?

»K temu je prispevalo to, da sem v času pisanja brala roman Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka, ki tematizira begunsko krizo, in o tej krizi sem začela veliko razmišljati. Takrat sem že snovala roman, ampak mi je manjkalo ogrodje, ki bi roman umestilo v čas in prostor. Spomnim se, da sem istočasno brala Bit v svetu Muanisa Sinanovića in več premišljevala o islamu in svojem odnosu do njega. In prav nekje v tistem času je bil na RTV objavljen intervju z Goranom Vojnovićem, v katerem pove, da je izkušnja epidemije, v kateri smo se izkazali kot zelo egoistična družba, odsev tega, kar smo doživeli med begunsko krizo. Morda določeno vlogo igra tudi to, da sem bila leta 2015 stara približno toliko kot Maša in sem postala še bolj občutljiva na svet okoli sebe. Zdi se mi, da je danes vse več agresije med ljudmi, strahov, zaverovanosti vase, vse bolj se deklariramo kot nekdo, ni več toliko drsenja in sproščenosti v mnenjih … Tako vsaj doživljam sama. In to seme je po mojem mnenju zasejal kaotičen in ponekod neempatičen odziv na begunsko krizo.«

Katarina Gomboc Čeh (Fotografija: Mankica Kranjec)

Že na začetku romana zelo jasno nakažeš, iz kako različnih okolij prihajata Maša in Maks, ona iz precej bolj konservativne družine, on iz bolj liberalne. To je marsikje v romanu povod za Mašino razmišljanje o tem, kako nas zaznamujejo naša prepričanja ali politične usmeritve. Izkaže se, da ne na preveč črno-bel način. Več likov v romanu ima v sebi mnogo nasprotujočih si pogledov na svet in se s tem borijo.

»Mašine družine ne vidim kot zelo konservativne. Je sicer katoliška s svojimi pravili in vrednotami, ampak konec koncev vsi starši postavljajo neka svoja pravila v vzgoji. Mašini starši ji omogočajo kar nekaj svobode. Zdi se mi, da ljudje delno posvojimo določena mnenja staršev in njihove poglede na svet, v odrasli dobi pa si mnenja po navadi ustvarjamo na podlagi lastnih doživljajev. Želim povedati, da poskušam prisluhniti vsem mnenjem drugih, ker običajno izvirajo iz njihovih izkušenj, včasih celo razočaranj. Nikakor ni tako preprosto, da bi izhajal iz družine z določenimi nazori in jih kar ponotranjil. Celo bratje in sestre iz istih družin imajo lahko povsem drugačne poglede na svet. Bi pa dodala še, da je Maša prvoosebna pripovedovalka, zato je ta razlaga, da sta njena in Maksova družina sprti zaradi ideoloških razlik, zgolj njena interpretacija. Pozorna bralka bo morda našla namige za to, da to ni celotna zgodba.«

»Pomembna je zmožnost opaziti zdrse v lastnem obnašanju, ko si ravnal iz, recimo, zavisti ali iz zagrenjenosti.«

Smo ljudje svoja prepričanja ali smo svoja dejanja? V romanu se ta namreč velikokrat ne prekrivajo, nekdo ni avtomatično dober človek, ker ima, v narekovajih, pravične ali lepe nazore.

»Tukaj velja poudariti zmožnost samoopazovanja, lastnost, ki je pri Maši skozi roman vse bolj prisotna. Pomembna je zmožnost opaziti zdrse v lastnem obnašanju, ko si ravnal iz, recimo, zavisti ali iz zagrenjenosti. Od mojih likov bi bilo naivno pričakovati, da imajo takšno introspekcijo že v svojih rosnih dvajsetih. Sama jih ne bi obsojala.«

Tudi Maša je lik, ki ne obsoja, velikokrat se vzdrži vsake sodbe, je le prvoosebna pripovedovalka, na neki način smo »v njeni glavi«. Pa vendar se ne zdi, da skuša voditi naše razumevanje vsakega lika. Ampak družbeni konflikti, ki jih opisuješ v romanu, so izjemno mnenjsko motivirani. Od kod ta diskrepanca? Je to etični premislek, ki si ga nastavila bralcu?

»Maša zna biti tudi obsojajoča. Do Ivane in Gaje. Pri Ivani je to zaradi strahu, da sta si preveč podobni. Ivana je siva miška, in ko pogovor nanese nanjo, ima Maša do nje velikokrat vzvišen odnos. Do Gaje čuti ljubosumje zaradi Maksa in jo prezira. Kar pa ne pomeni, da je z Gajo tudi v resnici kaj narobe. Toda na splošno Maša ni obsojajoča, želi si slišati tuje zgodbe. Za vsemi mnenji so človeške zgodbe, in te stvari so kompleksne.«

Se torej strinjaš z refrenom Svetlane Makarovič, da šele kadar te nekdo rani do krvi, te torej prizadene, veš, kdo zares je?

»Z naslovom romana in s pesmijo Svetlane Makarovič sem med drugim želela ohraniti svoj stik s poezijo, ker sem se na literarno polje najprej prebila kot pesnica. Profesorica za poezijo na ljubljanski slovenistiki dr. Irena Novak Popov je v enem svojih člankov zapisala, da ‘grm s trni simbolizira ljubezensko razmerje, ki iz strasti prehaja v trpljenje in s tem v globinsko spoznanje in pripadnost’. Zapiše še, da so realne izkušnje ‘površni, začasni odnosi, ki ne sežejo do spoznanja drugega’. Ko sem to prebrala, se mi je zdel verz ‘nihče nikogar ne spozna’ popolna izbira za roman, ki želi prikazati odtujene odnose in strah pred bližino. Sama sem sicer v dolgoletnem odnosu, zato lahko rečem, da nekoga lahko zares spoznaš, a to je dolgotrajen proces. Maša in Maks imata v romanu za to premalo časa.«

»Zdi se mi, da veliko slovenskih knjig pride do urednikov še v obliki prvega osnutka in da so avtorji zelo hitro zadovoljni z napisanim.«

Kaj te je prestavilo iz poezije v prozo?

»Vedno sem govorila, da bom nekoč napisala roman. Sočasno s poezijo sem pisala tudi prozo, a je poezija dostopnejša forma, ker ne zahteva toliko samodiscipline kot na primer roman. Laže vztrajaš in dokončaš pesem kot pa dolg roman. Pisala sem tudi kratke zgodbe, nisem pa imela velikih ambicij za pisanje kratkih zgodb. Za prvi roman se je moralo povezati veliko različnih dejavnikov. Prvič, pisati sem začela med pandemijo, ko sem imela več miru, drugič, dobila sem redno zaposlitev, kar mi je omogočalo dovolj varnosti, da nisem bila v socialni stiski, da sem imela stabilen delavnik in sem lahko vse večere in konce tedna pisala. Dokler sem bila samozaposlena v kulturi ali prej študentka, so bili moji urniki komaj obvladljivi, nisem se mogla lotiti tako velikega pisateljskega projekta. Je pa ta roman delno nastal iz kratke zgodbe Rezerva o punci, ki poje v zboru. Napisala sem jo že pred časom, poslala sem jo celo na AirBeletrinin natečaj, a nisem dosegla ničesar, ker je kršila vsa pravila dobre kratke zgodbe. Toda zdelo se mi je, da ima potencial, in iz nje sem dejansko potegnila zgodbo romana.«

Kako pa je potekalo urejanje romana ?

»Prvi osnutek sem končala v treh mesecih in ga nato pilila še dolgo, preden sem ga poslala založbi. Nisem pisala vsak dan, sem pa o romanu vsak dan razmišljala. V pomoč mi je bil tudi mož, ki se v več pogledih spozna na literaturo. Uredniku Andreju Blatniku sem poslala že končan roman, ki sem ga sicer potem po napotkih urednika še nekoliko spremenila. Zdi se mi, da veliko slovenskih knjig pride do urednikov še v obliki prvega osnutka in da so avtorji zelo hitro zadovoljni z napisanim. Morda je za tem tudi gmotna stiska. Odvisnost od honorarja lahko vpliva na kakovost del, pa tega ne govorim, ker bi to obsojala, ampak ker se mi ne zdi, da je tak sistem dober.«

»Želela sem napisati ‘young adult’ roman in s tem zapolniti določeno praznino v slovenskem prostoru.«

Na zadnji platnici romana piše, da so te prvi bralci označili za slovensko Sally Rooney. Kako se ti zdi, da te primerjajo z njo? Ona je, lahko bi rekli, obveljala za literarni glas milenijske generacije. Si tudi ti ciljala na bralce iz določene generacije?

»Ja, želela sem napisati ‘young adult’ roman in s tem zapolniti določeno praznino v slovenskem prostoru. Z romanom sem sodelovala tudi pri projektu Drugo mnenje z literarno kritičarko Aleksandro Gačić, in ko sem se prijavljala, sem zapisala, da želim napisati ‘young adult’ roman. Sem pa od nekega bralca dobila vprašanje, kaj dela iz tega romana roman za odrasle in kaj je tisto, zaradi česar po mojem ni mladinski. Mislim, da se je danes prestop v odraslost zamaknil, jaz pri enaindvajsetih letih nisem bila odrasla, nisem bila pa več najstnica. Zato sem poskušala napisati nekaj za to starostno skupino. Tašča me je nedavno vprašala, o čem govori roman, in sem ji iskreno povedala, da je morda bolj za mlade, ne toliko za starejše. Do tega nimam nobenih predsodkov. Glede Sally Rooney pa: moj roman je dejansko nastal pod vplivom Normalnih ljudi, to nikoli ni bila skrivnost. Konec koncev sem njen citat umestila na začetek romana. Se je pa zanimivo izkazalo, da si je ob primerjalnem napisu na platnici veliko ljudi upalo prvič povedati, da imajo do pisanja Sally Rooney bistveno bolj ambivalenten odnos, kakor bi si upali priznati, ko je bil ‘hype’ okoli nje na vrhuncu. To sicer ni osamljen primer, nasprotovanje kolektivnemu navdušenju v kulturi ni preprosto, saj hitro obvelja, da vsebine ne razumeš ali ji nisi dorasel. Vesela sem, da si je ob napisu na platnici nekaj bralk upalo predstaviti svoje ne povsem naklonjene poglede na eno najslavnejših milenijskih pisateljic.«

Zanima me, ali je nate vplivalo to, da je tvoja mama, Mateja Gomboc, tudi pisateljica? Bereta rokopise druga druge, se vajini ustvarjalnosti prepletata?

»Srečo imam, da je tudi moja mama pisateljica, saj sem tako med odraščanjem spremljala, kako je pisati knjige v na videz nemogočih razmerah – vedno sem se čudila njeni vztrajnosti, zbranosti, trdemu delu. Mislim, da je del tega prelila tudi vame. Bereva rokopise druga druge, čeprav meni ne uspe prebrati čisto vsega, kar napiše ona, saj je tega res zelo veliko – proza za odrasle, za otroke … Res je izjemno plodovita avtorica. Kot ena prvih je prebrala moj rokopis, čeprav mi sploh ni bilo lahko dati svojega romana v branje lastni mami. K sreči ji je bil všeč. O literaturi se veliko tudi pogovarjava, res pa je, da sva osebnostno precej različni. Moja mama o svojem pisanju, zgodbah, likih govori zelo odprto, pogosto že, kadar delo šele snuje. Jaz sem glede tega bolj skrivnostna, in ko mi kdo omeni, da je prebral moj roman, hitro zamenjam temo.«

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 12. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Iran med teokracijo in zahodnim kapitalom

Iran je v mednarodnem prostoru svojevrsten objekt fascinacije. Nič drugače ni v Sloveniji. Javno mnenje je razdeljeno na dva pola, ki sta včasih prisotna tudi pri isti (bolj levo usmerjeni) populaciji. Na eni strani je kritičnost do teokratskega režima, na drugi naklonjenost protiameriški drži na geopolitičnem področju. Tako imenovana islamska revolucija je nasploh množični orientalistični objekt, predvsem kar zadeva vprašanje odnosa oblasti do žensk. Velikokrat na družbenih omrežjih zasledimo fotografije prebivalk Irana v bikinijih ali kratkih krilih pred samo revolucijo, ki naj bi pričale o svojstvenem nazadovanju po letu 1978. Zagotovo je iranski režim etično nelegitimen tudi zaradi prisile pri oblačenju, ki je nikakor ni mogoče opravičiti. Vendar sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje. Te se je v svoji knjigi Veliki Iran lotil italijanski novinar Giuseppe Acconcia, ki izhaja iz marksističnega ozadja.

Prejšnji režim je namreč temeljil na velikih neenakostih, po zahodnem zgledu pa so se oblačile predvsem privilegirane ženske višjih slojev. Tudi zato je bila v času revolucije nošnja naglavne rute za mnoge izraz naprednosti in boja proti krivičnemu režimu. Kot med drugim izvemo tudi v spremni besedi Arneta Zupančiča, se je prva prepoved, že leta 1936, nanašala na nošnjo hidžaba, ki je bil ukinjen, ta prepoved pa so uveljavljali tudi s silo. Hidžab torej ni enoznačen pojav, v zgodovini Turčije ali danes ponekod v Evropi je bil večkrat prej izraz ponosa in odpora kot represije in izbrisa. Kljub kasnejšemu razvoju iranske oblasti tudi ni mogoče reči, da je oblast ženske popolnoma izbrisala iz javnega življenja (oziroma si za to ni prizadevala), saj ima danes Iran eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.

Sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje.

Acconcia pokaže, da je problem obvezne nošnje naglavne rute v prvi vrsti simboličen, saj povzema številne neenakosti in krivice, ki jih ženske prestajajo v današnjem Iranu, in segajo tudi na področje prava in udeležbe v političnih institucijah. A, pozor, spet ne gre ene družbe preprosto preslikati na drugo, oziroma projicirati strukture evropske družbe na iransko, saj se denimo zdi pravica do splava v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.

Acconcia si v knjigi – prevedel jo je obetavni mladi politični novinar Fin Lucu Dražović, ki je, tako kot avtor, Iran obiskal tudi sam – v splošnem prizadeva prikazati razvoj civilne družbe v državi in orisati nekatere osnovne poteze iranskega gospodarstva in geopolitičnega položaja.

Sledimo mu pri opisih zamenjav na vodilnih položajih v zadnjih desetletjih, ki so jih zavzemali bolj reformistično ali bolj konservativno naravnani voditelji, kar je bilo odvisno tudi od delovanja in nagibov civilne družbe. Iz zapisov ugotovimo, da je pojma reformističnega in konservativnega težko primerjati s pojmoma, kakor sta se uveljavila v evropski družbi, saj pogosto zajemata za nas nepričakovana stališča. Recimo: spodbuja se lahko prevajanje in tiskanje »krivoverskih« knjig, vendar to še ne pomeni odstopa od dogem.

Iran ima eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.

Trenutne možnosti delovanja proti oblasti so velikokrat omejene na kulturno sfero: avtor opisuje svoje udeležbe na inovativnih gledaliških predstavah v Teheranu ali zasebna druženja z ogledom filmov in intelektualnimi debatami, ki sledijo. Študentski časopisi in aktivisti pa so sporadično deležni hujše represije.

Zanimivi so tudi uvidi v iransko ekonomijo, ki je bila po revoluciji nacionalizirana, saj so naravne vire in domačo delovno silo predtem izčrpavali tuji kapitalisti. Velik del gospodarstva predstavljajo tako imenovane fundacije, ki imajo v osnovi socialno funkcijo in skrbijo za revnejše sloje, vendar so tudi izrazito skorumpirane. Na politiko ima velik vpliv tudi trgovski razred oziroma veliki bazarski trgovci, večinoma konservativni. Sloj bazarskih trgovcev svoj vpliv dosega tudi s posojanjem denarja. Iran je gospodarsko sestavljen iz nepoenotenih in v veliki meri medsebojno neodvisnih sistemov, kar je tudi materialna osnova za mnoga druga protislovja družbe.

To prečijo mnoge silnice, ki omenjena protislovja le še množijo, politični vpliv pa se posledično širi vse širše in širše v družbi, tudi na raven zaporov. Zaporniki namreč predstavljajo še enega političnih faktorjev v državi.

Pravica do splava se zdi v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.

Delo je pisano v dostopnem novinarskem slogu, vendar občasno rahlo konfuzno. Avtor namreč hitro prehaja med različnimi ravnmi, denimo med zgodovinsko razlago, opisom udeležbe na romanju in ekonomsko razlago. Poleg tega so posamezne razlage ponekod prehitre, zdi se, kot da pisec želi čimprej preiti na naslednjo temo. Poglavja so kratka in knjiga kot celota deluje, kakor da je sestavljena iz člankov. Zaznati je še nekaj manevrskega prostora, da bi lahko bila sestavljena bolj kompaktna celota. Tako nam ob prvem branju lahko uidejo številne zanimive informacije, ki bi si jih bolj zapomnili, če bi bile bolje urejene in razporejene.

Čar knjige je v umerjenem gonzo pristopu, ki nas z osebnim pričevanjem vodi v različne analize. Opravljeni so številni intervjuji s predstavnicami in predstavniki civilne družbe, tako da dobimo tudi uvid v njihovo perspektivo. Vse skupaj občasno spominja na poglobljeno reportažo, in najbolje je Veliki Iran obravnavati kot to. Ne kot strokovno politološko ali zgodovinsko analizo, temveč kot dokaj izčrpno novinarsko reportažo s številnimi ekskurzi, torej tudi s številnimi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša pri razumevanju neke dežele. Seveda pa je treba izpostaviti tudi izvirnost knjige v slovenskem prostoru, kjer vpogledov v Iran ni ravno veliko.

Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje.

Zaključimo s pojasnitvijo fraze »tako imenovana«, ki stoji pred besedno zvezo islamska revolucija na začetku pričujoče recenzije. Islamski nauk in zgodnja civilizacija sta v nekaterih pogledih precej nasprotna moderni nacionalni državi, kakršna je tudi Iran. Nacionalna država namreč predpostavlja popolno lastništvo nad zemljo, po kateri se ne moremo gibati brez dovoljena, kar je v nasprotju s Koranom, ki zatrjuje, da je vsa zemlja v Božji lasti, po njej pa je mogoče in celo spodbujeno svobodno gibanje. Tudi teokratska moderna država je v navzkrižju z načelom svobodne izvire veroizpovedi, ki jo prav tako najdemo v Koranu. Združitev verske oblasti in nacionalne države namreč predpostavlja, da ta oblast velja za vse prebivalce, ne glede na to, ali sledijo religiji ali ne. Posvetna in verska oblast sta bili v Osmanskem imperiju stoletja ločeni. Vprašljiva pa je tudi kompatibilnost kapitalizma z islamskim ekonomskim naukom, saj predpostavlja odtujitev produkta dela, dela samega in dobička od tistih, ki proizvajajo, kar je v nasprotju z zgledi preroka, sodobni svetovni sistem pa v veliki meri temelji tudi na obrestih, ki so znotraj islama prepovedane.

To je treba poudariti ob alternativah, ki jih islamske družbe iščejo v sodobnem svetu, a se večinoma le zapletajo v koncepte, ki so islamski civilizaciji v osnovi tuji, s tem pa tudi v krizo vprašanja oblasti, znotraj katere pogosto uberejo pot v avtoritarno oblast in razslojevanje družb. Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje, saj ji ga je z različnimi ukrepi uspelo do neke mere obvladati.

Giuseppe Acconcia: Veliki Iran (Inštitut Časopis za kritiko znanosti, 2023, prevod Fin Lucu Dražovič, predgovor Arne Zupančič)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 10. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

O možnostih preseganja

Po filmski upodobitvi kratkega romana irske pisateljice Claire Keegan Rejenka iz leta 2010, ki je v režiji Colma Bairéada leta 2022 prejela številne festivalske in kritiške nagrade, je letošnji Berlinale odprl film, posnet po avtoričinem doslej zadnjem delu. Kratki roman Take majhne stvari je z oskarjevcem Cillianom Murphyjem v glavni vlogi na filmsko platno prenesel Tim Mielants. Podatka ne govorita zgolj v prid dejstvu, da je pisava Keeganove kljub trpkim temam izredno komunikativna in filmična, pač pa opozarja tudi na to, da tematika, ki jo problematizira, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.

Podobno kot njen véliki vzornik John McGahern je Claire Keegan ena najbolj priljubljenih in široko prevajanih irskih pisateljic. Poleg številnih revijalnih objav – kritiki je ne primerjajo samo z J. McGahernom, temveč tudi z Raymondom Carverjem in A. P. Čehovom – obsega njena bibliografija doslej štiri književna dela, od katerih so v slovenščino prevedena tri. Zbirka zgodb Čez modra polja iz leta 2007 je njeno prvo v slovenščini objavljeno delo, leta 2008 izdano v zbirki Euroman. Pisateljica je leto kasneje v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani. Medtem ko njen kratkozgodbarski prvenec Antarktika iz leta 1999 še čaka na slovenski prevod, je tretje delo Rejenka pri nas izšlo leta 2015, lani pa še roman Take majhne stvari. Vse tri romane je v subtilnih prevodih Maje Novak izdala založba Modrijan. Kljub majhnemu številu izdanih del je seznam književnih nagrad zelo dolg. Medtem ko je Claire Keegan za Antarktiko prejela Rooneyjevo nagrado za irsko literaturo, več nagrad za posamezne zgodbe in Macaulayevo štipendijo ter leta 2007 postala prva nagrajenka Pisateljskega sklada Hugha Leonarda, ji je roman Take majhne stvari prinesel Orwellovo nagrado in nagrado Kerry Group ter se uvrstil v finale za več drugih nagrad, tudi za Bookerjevo 2022.

Tematika, ki jo problematizira Claire Keegan, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.

Zgodba Takih majhnih stvari je umeščena v jugovzhodni del Irske, v mesto New Ross v grofiji Wexford, ki na severu meji na grofijo Wicklow, od koder prihaja leta 1968 rojena Claire Keegan. Danes četrto mesto na Irskem z nekaj več kot 8000 prebivalci je bilo leta 1985, v času dogajanja romaneskne zgodbe, podeželsko mestece.

Predbožični čas nalaga osrednjemu protagonistu, skrbnemu in dobrotljivemu trgovcu s kurjavo Billu Furlongu, da razvozi še zadnja naročila. Zgledni soprog in oče petih deklet, ki ga je kot nezakonskega otroka v ljubezni vzgojila premožna protestantska vdova brez otrok, potem ko je njegova mati, sicer njena služkinja, nenadoma preminila, je ob dostavi kurjave v bližnjem samostanu sester magdalenk opazil nekaj, kar ga je vznemirilo bolj kot večino ostalih prebivalcev mesta, vključno z njegovo ženo Eileen. Da nune iz samostana kurjavo plačujejo redno, po njenem prepričanju zadošča za domnevo, da so v njem pristala »padla« ali »izgubljena« dekleta na varnem. Če karkoli od tega, kar skrivoma šepetajo o dogajanju za debelimi zidovi samostana, drži, so si matere nezakonskih otrok, sprijenke ali zgolj sirote pač zaslužile.

Roman Take majhne stvari je na filmsko platno prenesel režiser Tim Mielants, glavno vlogo je odigral oskarjevec Cillian Murphy (Fotografija: Shane Connor)

Tematika, ki jo je leta 2002 v vsej svoji večplastni nazornosti in tragiki razgrnil film Sestre magdalenke scenarista in režiserja Petra Mullana, je pri Keeganovi predstavljena drugače. V maniri avtoričine pisave, kot jo poznamo iz njenih prejšnjih del, tudi v tem romanu bolj kot na zgodbeni ravni deluje na ravni atmosfere in sugestije. Skozi pripoved kratkih, jasnih in nezapletenih stavkov, v katere vpleta drobce zgolj mimobežnih opažanj, namigov, občutij, premolkov in tišine, bralca vodi v umirjenem tonu, ki je v presenetljivem nasprotju z naraščajočo tragiko obravnavane tematike. Slednjo namesto v njeni neposredni navzočnosti popisuje na način latentne srhljivosti, pri čemer bolj kot zgodbeni poanti zaupa bralčevim senzibilnosti, empatiji in inteligenci. Na ta način je podobno kot v Rejenki in sedmih novelah zbirke Čez modra polja tudi v Takih majhnih stvareh v ospredju tankočutna poetičnost, skozi katero avtorica ohranja ravnotežje z na videz skopo in faktično ter vseskozi realistično posredovano zgodbo.

»Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela.«

Ne le da se Furlong sooči z nesprejemljivo in nečloveško grobostjo magdalenske pralnice, kakršnih je bilo na Irskem in tudi Škotskem do ogromno nedolžnih žensk ter otrok, spozna tudi popolno brezbrižnost skupnosti ob tamkajšnjih fizičnih in duševnih zlorabah deklet. Niti razkol, ki ga pogovor o tem prinese v odnos z njegovo ženo, niti dejstvo, da v težkih in negotovih razmerah skrbi za pet hčera, ga ne ustavi pred pogumnim, a za njegovo prihodnost in nemara tudi prihodnost njegove družine gotovo prevratnim dejanjem.

Potem ko ob dostavi kurjave v samostan v temni in ledeni lopi po naključju najde boso, zanemarjeno, prestrašeno in globoko nesrečno dekle, ki pogleduje proti reki Barrow, raztreseno govori o svojem novorojenčku in njegov poskus rešitve jo bo najbrž pahnil v še večjo nemilost pri sestri Mary z nepredstavljivo krutimi posledicami, se ob vnovičnem srečanju z njo na istem mestu odloči, da jo reši. Bralec z njim doživlja zaprepadene poglede meščanov, ko hodi z njo po poti domov, predvsem pa z njim doživlja trpko zavedanje, da njegova odločitev podobno kot v skupnosti ne bo sprejeta niti doma. Predstavo o tem, kako se bo po prihodu Furlonga in nesrečnega dekleta domov zgodba nadaljevala, avtorica v močno sugestivni pripovedi v celoti prepušča bralcu. Vendar se zdi, da zaključek romana kljub trpki atmosferi dopušča tudi svetlo luč. Zavedal se je, da najhujše šele prihaja. Že je slutil težave, ki ga čakajo za naslednjimi vrati, hkrati pa je bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo, že za njim: tisto nenarejeno, tisto, česar ne bi naredil, pa bi moral s tem živeti do konca življenja. Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela. Ko se je z bosonogim dekletom in škatlo s čevlji vzpenjal proti domačim vratom, je bil njegov strah močnejši od kateregakoli drugega čustva, a v svojem neumnem srcu je ne le upal, temveč upravičeno verjel, da bodo vsi skupaj zmogli.

Na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.

Podobno kot v filmu Sestre magdalenke, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih samostanskih deklet – ena je na čudežni način povsem brez težav rešena, dvema uspe pobegniti, četrta zaradi krutih zlorab pristane v psihiatrični bolnišnici – tudi zaključek romana Claire Keegan s Furlongovo rešitvijo enega dekleta iz pekla nekdanjih irskih pralnic na simbolni ravni učinkuje kot odločen upor zoper tovrstno institucijo.

Za povrh Furlong ob koncu romana mimogrede dobi namig o tem, kdo je njegov oče – ob čemer se bralec zave, da bi nanj z lahkoto pomislil tudi sam, a mu je pretanjena in z jasnim fokusom peljana pripoved to preprečila –, kar bralca opomni, da njegova odločitev v vse prej kot temu naklonjenih okoliščinah temelji tudi na dejstvu, da je bil Furlong kot nezakonski otrok, ki bi pri sedemnajstih letih prav lahko pristal v tej ali podobni ustanovi, drugače kakor nesrečno dekle v otroštvu deležen potrebne pozornosti in ljubezni, kar je nedvomno pripomoglo k njegovi drzni, a v njegovi duši edini možni odločitvi. Tudi na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način Keeganova skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.

Claire Keegan: Take majhne stvari (Modrijan, 2023, prevod Maja Novak)
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Intervju 7. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 16 min

Helena Koder: »Tudi lenarjenje je lahko čudovito!«

Helena Koder je scenaristka, voditeljica, igralka in režiserka, ki je svoj že tako raznoliki opus pri častitljivih 87 letih obogatila še s knjižnim prvencem, zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, izdano pri Mladinski knjigi. Čudovit izbor sicer izjemno poglobljenih in razdelanih misli pokriva širok spekter življenjskih tematik, kot so praznina, smrt, jezik, identiteta, nostalgija in celo tehnološki razvoj. Leta 2022 je za življenjsko delo na področju režije in dokumentarnega filma prejela Štigličevo nagrado, letos pa marsikdo upravičeno pričakuje nominacijo njenega prvenca za Rožančevo.

V več intervjujih ste omenili, da v življenju iščete pristnost. To je bil tudi eden od razlogov, da ste začeli igrati. Kaj vam predstavlja pristnost?

»To je težko vprašanje. Rekla bi, da pristnost začutim. Vseeno se toliko zanašam nase, da hočem, če na primer pišem, res pisati iz sebe, in mislim, da imam za to tudi občutek. Ko sem poskusila pisati bolj strokovno, v čemer nisem tako močna, sem hitro ugotovila, da nekaj manjka, da v tem nekako ni zares mene. To sem opazila tudi pri dokumentarnih filmih, ki sem jih posnela. Želela sem doseči, da bi bili ljudje pristni, tudi če lažejo, oziroma da bi bil vsak posameznik v tistem trenutku tak, kakršen je. To je bilo moje vodilo v igranih vlogah, pa tudi kadar sem na televiziji začela delati kot napovedovalka. Mislim, da pristnost pomeni, da skušaš živeti v skladu s sabo. Obenem je to povezano tudi s spontanostjo, z intuicijo in do neke mere tudi z razumom. Vedno imam v mislih, da smo ljudje razumna bitja in da je razum nekaj zelo pomembnega. In vendar bi rekla, da je pristnost v svoji neopredeljivosti v resnici nasprotje preračunljivosti.«

V esejih se radi vračate k jeziku kot pomembnemu družbenemu indikatorju. Kako jezik razkriva aktualno stanje določenega okolja?

»Tudi jezik je v resnici globoko povezan s pristnostjo. Vidim ga kot neke vrste organ, ki deluje skupaj z možgani, kar sem ugotovila šele s pisanjem. Zares misliti začneš, kadar želiš nekaj povedati. V tem je zame čar in vrednost pisanja. Večkrat sem opazila, da sem se stvari, ki sem jih prej morda občutila, domislila šele med samim kreativnim procesom. Kar pa zadeva jezik, se mi zdi, da je baza vsega zmeraj materinščina, torej en jezik, oziroma za nekatere, kot je Brina Svit, mogoče dva jezika. Če recimo pomislimo na Majo Haderlap: meni je popolnoma logično, da je morala Angela pozabe napisati v nemščini, saj je tako dosegla distanco, brez katere določenih stvari ne bi mogla napisati. Če hočeš pisati iz sebe, potem moraš iskati jezik, ki je drugačen od tistega, ki ga uporabljaš v drugih diskurzih. V pogovorih o knjigi sem namreč opazila, da o njej veliko laže govorim kot o čemerkoli drugem, da sem veliko bolj elokventna. Mislim, da se razlog za to skriva v intenziteti pisanja, saj je bila moja edina želja, da branje ne bi bilo dolgočasno. Eseji so vse prej kot lahkotno čtivo, zato je največji dosežek branost knjige.«

»Rekla bi, da je pristnost v resnici nasprotje preračunljivosti.«

V enem od esejev ste napisali, da so generacije z začetka 20. stoletja v slovenščini videle prihodnost, danes pa jezik dojemamo kot samoumeven. Kako vidite strah pred izginjanjem slovenščine?

»Mene ni prav nič strah. Ljudje so in bodo pametni, neumni, srečni in nesrečni v kateremkoli jeziku. Bi mi pa bilo žal, če bi slovenščina izginila kot jezik, ki lahko s svojo kompleksnostjo pokrije vsa področja življenja. Florjan Lipuš je nekoč rekel, da se na koroških kmetijah samo s kravami pogovarjajo v slovenščini. Takšne prihodnosti bi mi bilo žal. Kljub temu pa bi rekla, da se je odnos s časom pač spremenil. Za slovenščino me ni strah, čeprav opažam, da ljudje danes berejo veliko več v angleščini. Ampak to ni problem zgolj našega, temveč tudi večjih jezikov, kot so francoščina, nemščina ali italijanščina. V resnici ni zares jezikovno vprašanje, saj je še bolj povezano na primer z ekonomijo in raznimi družbenimi tokovi. Menim, da slovenščine ne smemo vzdrževati kot relikt oziroma kot dediščino, kakor jo radi poimenujemo, temveč kot del nas samih.

Pred kratkim so polemizirali, oziroma to počnejo še zmeraj, ali se smejo otroci priseljencev izobraževati v svojem jeziku, češ da bo to slovenščini škodilo, kar se mi zdi popolnoma zgrešeno. V resnici gre za to, koliko se naše šole trudijo, da bi otroci slovensko tudi znali. Meni je vseeno, kam gre razvoj, zdi se mi pa nujno, da odločevalci razmislijo, ali je res tako pomembno, da bodo čez dvesto let otroci še govorili slovensko ali pa ne, ampak zavedati se moramo tega, kam stvari v resnici gredo. Države so tiste, ki so tukaj, da urejajo stvari, skupne vsem nam. Ne smemo pustiti, da se odvijajo same po sebi oziroma v smer interesov nekaterih posameznikov. Jezik se mi zdi v tem kontekstu še posebej pomemben, saj prispeva k oblikovanju človeka kot celovite, pristne osebnosti.«

Helena Koder (Fotografija: Andraž Gombač)

V knjigi se dotikate tudi teme prevoda. »V prevajalcu mora tičati perfekcionist,« zapišete. Zakaj?

»Izhajala sem iz spomina na prevajalko Radojko Vrančič, ki je nekoč rekla, da je po naravi perfekcionistka. Pa še kuhala je odlično! (smeh) Prevajalec mora iskati toliko časa, dokler ne najde prave besede. Mislim, da ga mora gnati želja približati se avtorju, zlesti mora v njegovo kožo. Če je prehitro zadovoljen, potem res ne potrebuje več od spletnega prevajalnika.«

»Žal bi mi bilo, če bi slovenščina izginila kot jezik, ki lahko s svojo kompleksnostjo pokrije vsa področja življenja.«

Razmišljate tudi o vse pogosteje problematizirani temi kanona. Zapišete, da je kanon »veljaven samo v toliko, kolikor ponotranjimo védenje, da določena umetniška dela na veliko ljudi učinkujejo na podobno silovit način. A pri tem velja pomisliti, da na to vplivajo tudi okoliščine, ki ne izhajajo iz same narave umetniškega dela.«

»Naša civilizacija temelji na nekih družbenih dogovorih, ki nastajajo precej spontano ali pa jih določijo tisti posamezniki znotraj družbe, ki so se do določenega znanja dokopali – in družba temu sledi. Zdi se mi dobro, da koncepti, kakršen je kanon, obstajajo, ker so neke vrste družbeno vezivo. Če vam omenim na primer Prešerna, boste takoj vedeli, o čem govorim, saj smo ga uvrstili v kanon in literarna teorija je to tudi potrdila. Sama ne bi nikoli mogla biti literarna kritičarka, saj se mi s stvarmi, ki se mi ne zdijo dobre, niti ne ljubi ukvarjati.

Miklavž Komelj v knjigi Hierarhija in drugi eseji zagovarja, da ljudje nismo enaki, smo pa enakopravni. Pravice in dolžnosti so eno, če pa govorimo o vrednosti nekih stvari, moramo imeti za to tudi neko lestvico, saj smo brez nje izgubljeni. Če seveda želimo funkcionirati kot družba. Če pa nam je cilj delovati zgolj kot posamezniki, potem ne potrebujemo nobenih pravil, nobenega kanona.

Kar pa zadeva družbeno pogojenost, bi poudarila, da kanon vendarle ustvarjajo strokovnjaki, ki se kdaj tudi motijo. Obenem so stvari seveda tudi odvisne od časa in okoliščin, v katerih nastajajo. V nekem obdobju morda določeno delo vidijo kot izjemno, spet v drugem ne več. Se pa zelo redko zgodi, da bi koga, ki je bil v zgodovini pozabljen, ponovno obudili kasneje. Gustav Mahler, na primer, v času moje mladosti v splošni javnosti ni bil nič kaj cenjen, potem pa je sčasoma z vse večjo predvajanostjo požel precejšnjo slavo.

Sicer sem pa z družbeno pogojenostjo kanona ciljala predvsem na promocijske razsežnosti, razmere na trgu, seveda pa tudi na sam patriarhat, zaradi katerega je ogromno žensk s seznama krivično izključenih. Zdaj so veliko govorili o pesnici Adi Škerl, ki je že pred Pesmimi štirih objavljala prelomno poezijo. Še v moji mladosti je bilo na primer med arhitekti zelo malo žensk, skladateljic praktično ni bilo. Zdaj imamo Nino Šenk, ki je svetovna klasa …. Ne vem, ali bi se lahko to zgodilo pred petdesetimi leti. Pa tudi Mahlerjeva žena Alma je bila nekdaj družbena ikona, a so nanjo ob vélikem skladatelju kar pozabili.«

»Živimo v času, ko ima vse smisel samo, če je koristno. Še toliko bolj pa, če prinese denar!«

Branje ni zmeraj – pa tudi ne za vsakogar – lahkotna dejavnost. Kot sami zapišete: »Uživati v delih Nabokova, Borgesa, Eca, sploh uživati v literaturi, pomeni sprijazniti se s tem, da ne bomo vsega prebrali tako, kot je mislil pisatelj, četudi med branjem verjamemo, da smo vse razumeli.« Je v življenju sodobnega človeka sploh še prostor za nerazumevanje?

»To je zelo pomembno vprašanje že zato, ker živimo v času, ko ima vse smisel samo, če je koristno. Še toliko bolj pa, če prinese denar! Kar je pravzaprav smiselno, saj živimo v kapitalizmu in drugače pač ne more biti – vendar pa za kvaliteto življenja in odnosov po mojem mnenju to ni najbolje. Brala sem knjižico Borgesovih esejev Drobne razprave in ob tem neverjetno uživala – in vendar je še zmeraj tako, da ene dele razumeš, drugih pač ne … Občutek imam, da bi, četudi bi prebral zgolj tri take eseje in ničesar drugega, ampak bi se res poglobil vanje, izvedel toliko, kakor če bi naredil univerzo. Zdaj imam čas, da lahko več berem, vendar se zavedam, da so v življenju tudi obdobja, ko to ni mogoče, kar postavlja ovire za odkrivanje stvari, ki te morda ne pritegnejo takoj. Pogovori o knjigah so zame še posebej poučni, saj mi omogočajo, da še naprej razmišljam in poglabljam svoje zamisli in znanje. V kontekstu pogovora o jeziku se mi zdi še posebej pomembno, da bi v šolah uvedli vzgojo za uživanje oziroma uporabo umetnosti. S tem mislim predvsem, da bi več pozornosti posvečali ustvarjalnosti in iskanju načinov, kako lahko otroci izrazijo sami sebe. Seveda je pomembno tudi znati poslušati glasbo, pa brati, gledati slike … Nas so kot otroke redno vodili v gledališče ali pa na primer v Moderno galerijo, kar se mi zdi neke vrste osnova za življenje, četudi od umetnosti morda ni neposredne koristi.«

»Vsak trenutek življenja je enako dragocen, četudi je kratek. Pomembno se mi zdi, kako ga doživljaš ti sam, ne kako boš o njem pripovedoval drugim.«

Še ena izmed tem, ki jih obravnavate, je nezmožnost, da bi vse použili, in sočasni strah, da bodo to namesto nas storili drugi, sami pa bomo ostali prazni. Tako strah pred zamujenim kot nezmožnost sprejemanja praznine sta še posebej značilna za od narave distanciranega posameznika.

»Ljudje pravzaprav nenehno polnimo svoje življenje s čustvi, z razumom, z delom … z vsem, kar pač počnemo, četudi so to popolnoma nepomembni opravki. To nas poganja naprej. In vendar se je treba te praznine zavedati, nikoli ne moremo namreč vsega konzumirati. Res je, da so okoliščine, v katerih sem odraščala jaz, popolnoma drugačne od teh, v katerih ste odraščali vi. Ko sem kot mlada ženska prvič prišla v Pariz, sem mislila, da sem ogromno dosegla, danes gredo pa ljudje tja za konec tedna. Preveč je možnosti, in to v nas prebuja nujo, da moramo nekaj doseči. Menim, da je za vsem tem nenehno strah pred praznino, v bistvu pa je vsak trenutek življenja enako dragocen, četudi je kratek. Pomembno se mi zdi, kako ga doživljaš ti sam, ne kako boš o njem pripovedoval drugim. Ne razumite me narobe, krasno se mi zdi, da je danes mnogo stvari veliko bolj dosegljivih kot prej, ampak ne smemo pozabiti, da na koncu zmeraj ostanemo sami s sabo. Za to pa ni vedno treba biti aktiven. Tudi lenarjenje je lahko čudovito!«

Helena Koder in Neža Kokol (Fotografija: Andraž Gombač)

Na temo praznine, horror vacui, je še posebej zanimiva vaša misel, da sta cena in vrednost umetniškega dela danes zamenljivi in da je zdaj bolj kot kadarkoli pogosto vprašanje, čemu umetnost služi?

»Opažam, da umetnost postaja produkcija oziroma neke vrste tržno blago – ampak v resnici je bilo tako že od nekdaj. Tudi renesančni umetniki so bili na primer pri svojem ustvarjanju odvisni od mecenov. Res pa je, da je zdaj to veliko bolj vidno. K temu veliko prispeva tudi izobraževalni sistem, danes se tisti, ki želi biti umetnik, pač vpiše na temu primerno šolo. Morda je to malce konservativna misel, ampak včasih so se za umetnost odločali ljudje, ki so res čutili nujo po ustvarjanju. Vem, da kljub ljubezni do umetnosti umetnica pač ne bi mogla biti, saj nimam tega presežnega daru, ki iz izdelka naredi umetnost. Četudi marsikdo zagovarja, da se je mogoče vsega naučiti, pa si glede na svojo starost dovoljujem ohranjati vero v obstoj talenta. Samo poglejmo si risarja Steinberga! Tega res ne more ustvariti vsak. Rada verjamem v dar, všeč mi je misel, da so ljudje različno nadarjeni za različne stvari, kar nas ne le razlikuje, temveč tudi bogati.«

»Trpljenju se v življenju ne da izogniti. Ne morem si predstavljati družbe večne zabave in veselja, saj to preprosto ni iskreno. Nekaj manjka.«

Trdite, da umetniško delo ne obstaja zares, saj se rodi z našo interpretacijo, torej obstaja le v našem občutenju. Umetnost potemtakem ni univerzalna, ampak odvisna od vsakega posameznika posebej, še bolj pa od konteksta samega. Se strinjate?

»Se popolnoma strinjam. Tukaj pa dejansko pomaga kanon, saj ustvarja neko ogrodje, na katero se lahko opremo, in nam hkrati daje potrditev našega doživljanja umetnosti. Pogled, misel, vse, kar jo spremlja, umetnosti v resnici daje tudi življenje. Če slike ne vidiš, je ni. Tak primer so izkopanine. Ali pa freske pod nanosi ometa, ki so jih odkrili v Pompejih. Antičnega mesta ni bilo, dokler ga niso našli – oziroma dokler niso našli prvih zapisov o njem. Zelo zanimiva mi je celotna debata o umetni inteligenci, saj se tukaj stvari še bolj zakomplicirajo. Ko sem začela pisati esej o cestarju in pesniku, je na trg ravno prišel ChatGPT, in ko sem tri mesece kasneje končala pisati, so že sklicali sestanek o vpeljavi pravil, ki bi preprečila njegovo zlorabo. Od znanke, ki uči v šoli, sem izvedela, da je zdaj že skoraj nemogoče razbrati, ali je esej napisala umetna inteligenca ali človek. Kaj to šele pomeni za umetnost!«

V enem od esejev zapišete, da se pesniški navdih rodi na stičišču hrepenenja po večnosti in neizogibne smrti. Tudi vi menite, da je treba za umetnost trpeti?

»Ne, še zdaleč ne mislim, da je treba trpeti. Menim le, da se trpljenju v življenju ne da izogniti. Ne morem si predstavljati družbe večne zabave in veselja, saj to preprosto ni iskreno. Nekaj manjka. Na to temo sem pisala o nesrečnem pesniku Giacomu Leopardiju iz časa zgodnje romantike. Tukaj je spet prisotna želja po popolnosti, ki pa ni dosegljiva, saj je življenja slej kot prej konec. Iz tega izhaja neko hrepenenje, ki pa ga je nemogoče zadovoljiti, saj je samo po sebi cilj. Vsi poznamo te zgodbe, kako ljudje priplezajo na vrh Everesta, pa jim to ni dovolj, in že takoj iščejo, kam bi lahko šli dalje. Ne me razumeti narobe, to gonilo je v nas in nas žene naprej, kar je res fino! Ampak kje se ustaviti? Ta gonja za napredkom se še posebej izraža na področju umetne inteligence, ki se razvija s takšno hitrostjo, da se je bojijo že sami razvijalci. Nihče zares ne ve, v katero smer bo šla, in mislim, da je to trenutek, ko se je treba malce ustaviti. Ampak to je danes pač nemogoče. Živimo v svetu, kjer prevladuje miselnost, da je z vsem takoj treba zaslužiti. Tudi vsi izumi temeljijo bolj ali manj na tem. Denar poganja razvoj – kako grozno je to!«

»Gonja za napredkom se še posebej izraža na področju umetne inteligence, ki se razvija s takšno hitrostjo, da se je bojijo že sami razvijalci.«

Za konec bi odprla še dve kontroverzni temi, ki sprožata polemike. Najprej bi spregovorila o razliki med avtorjem in njegovim delom. Po vašem mnenju predstavlja pisatelj moralno avtoriteto, vendar je njegovo delo od njega vseeno ločeno. Kaj pa če gledamo s strani institucije? Kaj nam slednja sporoča, če avtorjeve spodrsljaje, kot jih imenujete, prezre zavoljo njegovega dela? Ali ni institucija tudi neke vrste moralna avtoriteta?

»Če se lotiva konkretnega primera institucije Nobelovih nagrad, bi se morala strinjati, seveda igrajo vlogo moralnega sodnika. To je vendarle institucija, ki v imenu človeštva podeljuje izjemno pomembne nagrade, na primer Nobelovo nagrado za mir. Kljub temu pa je težko določiti, ali je njihovo delovanje sporno ali ne. Pri Handkeju, o čemer sem pisala tudi v enem svojih esejev, je bilo zame merilo predvsem to, kako dober pisatelj je, česar ne moremo zanikati. Dejstvo je tudi, da v času vojne v Jugoslaviji ni storil ničesar problematičnega. Težave so se začele zlasti z njegovim govorom na Miloševićevem pogrebu, drugače pa nisem nikjer zasledila, da bi naredil kaj eksplicitno slabega ali da bi hujskal k čemu problematičnemu. Res je sicer, da je večkrat povedal, kako se ‘rad postavlja na drugo stran’, in se je, ko je bil ves svet proti njej, postavil za Srbijo, s čimer je po mojem mnenju zagrešil veliko napako. Ampak v resnici je vse to izhajalo iz njegove nostalgične ideje Jugoslavije, ki mu je nenadoma začela razpadati pred nosom. Sama sem bila na Handkeja zelo dolgo jezna, zato sem hotela z raziskovanjem in z esejem, ki je nastal kot posledica, to enkrat za vselej razčistiti. Četudi je odraščal v Avstriji, je ni nikoli maral, svoj slovanski del pa je kot otrok zatrl, čeprav je njegova mati najverjetneje govorila z njim tudi v slovenščini. Pa sva spet pri jeziku!«

Vrniva se še malo k temi umetne inteligence. Pravite, da je pesniška beseda od »navadne« hkrati več in manj. »Več, ker je avtonomna, ker govori sama zase, ker je rešena vseh razlag. Manj, ker nobena slovarska definicija ne more v vseh odtenkih razložiti pomenov, ki jih ima pesniška beseda.« Ali umetna inteligenca potemtakem po vašem mnenju ne premore možnosti ustvarjanja pesniške besede?

»Prav groza me je ob misli, da ne bi prepoznala, ali je nekaj napisal dejanski človek ali pa je produkt umetne inteligence. Verjamem, da nas lahko slednja na tej točki prelisiči že s sonetom, s prostim verzom pa tako ali tako. Če na primer berem pesmi Uroša Zupana, jih razumem na določen način, ki ne izključuje možnosti, da si jih je on zamislil popolnoma drugače. Ali če se sklicujem na pesnika Charlesa Simica: Kadar začneš pisati pesem, misliš, da se boš napotil v cerkev, pristaneš pa na pasjih dirkah. Umetna inteligenca je zame zgolj orodje, in tako bi jo morali tudi uporabljati – kot pomoč, ki nam omogoča skrajšati in avtomatizirati časovno zahtevne procese. Tudi ime ‘inteligenca’ se mi ne zdi posrečeno. Zakaj bi delali tehnologijo humano? Na dolgi rok to spreminja človeško naravo, ki je sama po sebi nekaj posebnega. Včasih je čudovita, spet drugič grozljiva. Če samo pomislimo, da v trenutni vojni med Izraelom in Palestino izraelske operacije vodi umetna inteligenca … Stopnja ‘kolateralne škode’ je določena že vnaprej, izračunavajo jo v odstotkih. Ali ni to izjemno poniževalno za človeštvo?«

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 5. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 9 min

Vernon Subutex v ponorelem Babilonu naše dobe

Pravijo, da je kriterij za dobro knjigo tudi to, da jo lahko prebiraš večkrat. Ko sem odprla letošnji prevod še drugega dela trilogije Vernon Subutex, sem si hitro dejala, da pisanje Virginie Despentes (1969) preizkus prestane. Skoraj deset let po izidu francoskega izvirnika nas njen direktni in neizprosni slog kot tudi grenkobe in iskanja posameznih likov še kako nagovarjajo. Vsaka generacija ima svojo izgubljenost, in nobena od njih ni neodvisna od prejšnje.

O avtorici, eni kultnih pisateljic sodobne francoske literature, kakor tudi o prvem delu trilogije sem že pisala tukaj. Medtem ko se slovenskim bralcem predstavlja z romani, ki so jo usidrali v literarno srenjo, ne da bi ji odvzeli pristno ostrost, je bil njen vstop v francosko književnost (in film) bolj brutalen. V prvencu Baise-moi sta surova tako stil kot dogajanje, a niti v nadaljnjem pisanju se ne izogiba tabujem, seksualnosti, predvsem pa socialnemu, spolnemu, fizičnemu, spletnemu in drugačnemu nasilju. Kljub temu ohranja občutek za tisto, kar tvori človekovo kompleksnost, od najhujšega, kar se mu lahko zgodi, do tistih prostorov, kjer najde kanček nečesa, kar življenje včasih naredi vredno. Nepravično bi bilo zato govoriti o provokativnosti njenih zgodb, zgolj ker jih išče tam, kjer jih malokdo, in se ne izogiba temam, ki jim je morala včasih celo sama odpirati prostor. A njeni romani, kratke zgodbe in eseji kot tudi občasni nagovori občinstva v medijih so ogledalo družbi, v kateri živi, lažnemu blišču, hinavščini, zanemarjenosti, kljubovalnosti, tekmovalnosti, brezupu, mehanizmih preživetja ter nenazadnje človeškosti in upanju.

Vsaka generacija ima svojo izgubljenost, in nobena od njih ni neodvisna od prejšnje.

Vernon Subutex v takšnem opusu predstavlja svojevrstno in najbolj ambiciozno fresko francoske družbe, še posebej pariškega miljeja od njegovih elit vse do uličnih kraljev. Spomnimo: potem ko Vernon v prvem delu po zaprtju svoje ploščarne Revolver izgubi še stanovanje, spi na kavčih pri znancih. Z njimi počasi spoznavamo to generacijo, ki je rock in punk živela, zdaj pa tako ali drugače plava v depresiji svojega življenja in sveta. Temu se z iskanjem skrivnostnega videoposnetka, ki ga je Vernonu pred smrtjo zapustil glasbeni zvezdnik Alex Bleach, pridruži še kopica drugih likov, na primer neke vrste zasebna detektivka Hijena in zloglasni producent Dopalet ter porno zvezdi Pamela Kant in preminula Vodka Satana, njena pobožna hči Aïcha ter celo skupina mladih nacijev.

»Spomni se, Vernon, v rock glasbo smo vstopali, kakor vstopiš v katedralo, in naša zgodba je bila kot vesoljska ladja. Vsepovsod sami svetniki, da nismo vedeli, pred kom pasti na kolena in se pomoliti,« začenja očarljivi Bleach svoj govor v omenjenem videu, katalizatorju romanesknih zapletov in vijug odločitev njegovih likov. Je odskočna deska za nenavadno skupnost, ki se sčasoma razvije okoli Vernona, a tudi obsedeno tesnobo na eni in tkanje maščevanja na drugi strani. Če se torej v prvem delu Vernon premika od enega do drugega kolega, se v drugem oni sučejo okoli njega.

Njeni romani, kratke zgodbe in eseji kot tudi občasni nagovori občinstva v medijih so ogledalo družbi, v kateri živi, lažnemu blišču, hinavščini, zanemarjenosti, kljubovalnosti, tekmovalnosti, brezupu, mehanizmih preživetja ter nenazadnje človeškosti in upanju.

Ko se že sprijazni s svojim bivanjem na ulici med dvajsetim in devetnajstim okrožjem Pariza, še več, občuti »nesmiseln mir« in celo doživlja trenutke vznesenosti, v katerih izgublja zavest, ki prizemlji – jim ga uspe najti. Postane ključna figura družbice, ki jo še sam – kakor niti svoje vloge v njej – ne razume prav dobro, niti ne prevzema nase brez zadržkov. Šaman, prerok, »radiator«, okrog katerega se zbirajo bolj ali manj stalni gostje pod drevesi Buttes Chaumonta. Še tisti, ki najbolj dvomijo o njegovem šarmu, mu na koncu priznajo vsaj nesporni občutek za mešanje glasbe, ki telo nagovarja k plesu. »Tako približno je bil videti park čez dan: mešanica skupine za samopomoč, kavarne pod milim nebom, pivnice in debatnega krožka. Trata je bila njegova dnevna soba […] Nezapleteno družabno življenje, ki se je samo stekalo k njemu na dom, in nikdar nikakršnega izpolnjevanja administrativnih papirjev, ki bi mu uničilo jutra.« Nikakor noče več nazaj med štiri stene, iz svojega kokona, »ki ga ščiti bolje kot hiša«, niti ne občuti nostalgije za svojo družbeno identiteto in njene nesmiselnosti.

In nekaj od tega miru se morda prelije tudi v raznolike osebke okoli njega, nekaj se počasi premakne, nekaj, kar se jih dotakne prav v tisti praznini, samoti, ki se hranita iz razočaranj in obupa, tako osebnega kot občega. Pa čeprav bi se morda, kot je v mladosti ponavljal eden od likov, »ko pride do revolucije«, znašli na nasprotnih straneh barikad. Morda odgovarja isti potrebi, ki si jo ne glede na posamezne zgodbe ali prepričanja, vsi delijo, delimo, saj se dotakne, se kot neka možnost obregne tudi ob bralca. Niti misli, ki se pletejo v njihovih glavah, obrisi, ki jih slika vsako poglavje, se med levo in desno povežejo v podobo družbe, ki zbuja več kot le črnogledost – precej bolj nezaupanje in pri marsikom predvsem poraženost. Padec, ki ga s svojo izpovedjo nagovarja tudi Alex Bleach.

»Spomni se, Vernon, v rock glasbo smo vstopali, kakor vstopiš v katedralo.«

Vernonov novi prijatelj Charles se spominja nekdanjega razrednega sovraštva proletarcev, ki so prezirali buržoazijo, danes pa opazuje »uniformnost želje: sami navadni prostotržni reakcionarji«, ki si želijo le še biti podobni šefu. Sélim, ki s težkim srcem spremlja preobrazbo svoje spreobrnjene hčerke, komentarji njegovih akademskih levičarskih kolegov pa razkrivajo le »pokroviteljskost, utemeljeno z eksotičnostjo« na eni in izkoriščanje sekularnosti na drugi strani – v vsakem primeru pričakovanje, naj Arabec ostane pohleven. Scenarist Xavier, ki je imel vse, da bi lahko uspel, pravi spol, polt, poreklo, zdaj pa v njem gnije »grenkoba povprečneža«, kot ugotavlja Émilie, ki se tudi sama le pretvarja, da živi bogato življenje. Patrice, ki ga muči sram, da se je zmotil in se je namesto revolucije »zgodilo nekaj drugega. In če bi danes res napočila revolucija, bi se zgodila brez njega.« Laurent in Olga, brezdomca, ki vesta, da je vsaka milost, radost bežna, minljiva, in ju lahko zdaj zdaj spet deložirajo iz tokratnega zatočišča. Dopalet, čigar Bog je Kapital, o čigar ukazih se ne razpravlja. In mlajša generacija, pretepač Loïc, ki kljub svoji radikalnosti dobro povzema občutje tistih, ki se od politike ne nadejajo ničesar več: »Na desni so isti klovni kot na levi. […] Desna, leva, jebe se mu. Oboje je isti drek.« Ali Céleste, mlada tetoverka, ki podoben dvom izrazi drugače: »Če bi tisto, kar si ljudje dejansko želijo, lahko karkoli spremenilo v politiki, bi se to že zdavnaj razvedelo.« Živcira jo, da starci ves čas verjamejo v stvari, ki ne obstajajo več: »V njih je še vedno drobec maja 1968.«

Mnoge od likov bi res najraje poslali k terapevtu, a ob branju romana si včasih vendarle rečeš, da ne potrebujemo samo terapije, ampak tudi revolucijo.

Niti roman sam niti moj zapis o njem nista socio-politična analiza stanja francoske družbe, a velja poudariti, da so liki Virginie Despentes umeščeni v točno določeno sodobno francosko družbo, večkrat razočarano nad izvoljeno levico, a nejeverno do vseh, medtem ko opazuje nenehno povečevanje neenakosti in krhanje javnih institucij. To je čas, v katerem smo priča porastu priljubljenosti ekstremne desnice, a tudi počasni normalizaciji njene retorike in strategij. In, najpomembneje, to je svet, ki mu vladajo individualnost, potrošništvo, že, a še bolj tista konkurenčnost, ki pozablja na vse ostalo. Roman mozaično predstavlja tiste, ki so nasrkali ali se umaknili, kakor tudi takšne, ki sistem predstavljajo, izkoriščajo in od njega živijo. Kje drugje, seveda, kakor »v tem usekanem mestu«, »kozmopolitskem Parizu z začetka tretjega tisočletja«, o katerem bodo nekoč razmišljali »kot o ponorelem Babilonu in le stežka si bodo predstavljali, da je toliko različnim ljudem uspelo živeti skupaj v čisto pravem miru«.

Nihče v romanu ni popoln, daleč od tega, razbrazdani so vsak s svojimi frustracijami, travmami, pa včasih celo idiotizmi. Kdor se nam približa, nas kdaj drugič zmoti, kdor nas moti, se nam potem slučajno približa. Linije, ki se rišejo med njimi, včasih presenetijo ali najdejo mesto v zgodbi, ki jih likom ne bi pripisali. V vsakem je razpoka, skozi katero posije luč, kakor poje Leonard Cohen, kar je tudi moto romana. Mnoge od likov bi res najraje poslali k terapevtu, a ob branju romana si včasih vendarle rečeš, da ne potrebujemo samo terapije, ampak tudi revolucijo, kot pravijo internetni memi. Predvsem pa potrebujemo ljudi, (svojo) skupnost. Morda celo tisti učinek katedrale, o katerem govori Bleach in ki ga po svoje poustvarja Vernon s svojim miksanjem, prostrani zvok »v vojni proti mlačnosti«.

Tleči gnev in utopičnost sta ključni, pa čeprav subtilni, potolčeni in zaspani, razpoloženjski sestavini trilogije.

Virginie Despentes je ta roman napisala pred vstajo rumenih jopičev in zadnjimi nemiri po policijskem nasilju, na katera je vlada odgovorila z dokajšno represijo, in seveda precej pred letošnjo pomladjo, ko so študentje po zgledu ameriških univerz zasedli tako elitni Sciences Po kot Sorbono v solidarnosti do palestinskega boja, ki je, podobno, pri večini političnih predstavnikov in medijev naletela na popolno nerazumevanje. Pred tistimi trenutki torej, ko je jeza prekarcev, proletarcev, mladih … izgubila svojo pasivnost in se je v nekaterih zagotovo zbudila iskrica revolucionarnosti, ki je od maja 1968 vse bolj bledela. Morda ga je zato nenavadno brati, med njegovim pesimizmom ob današnjem in jutrišnjem svetu ter optimizmom zgolj začasnega olajšanja v omejeni skupnosti. Vendar sta ravno ta tleči gnev in utopičnost med drugim ključni, pa čeprav subtilni, potolčeni in zaspani, razpoloženjski sestavini trilogije. Njen razplet se bo še stopnjeval v tretjem, zaključnem delu serije, že postavljenem v čas po atentatih na satirični časopis Charlie Hebdo in koncertno dvorano Bataclan. Pripravite se, pot bo še strma in razgibana. In če je prehudo, poiščite kakega od komadov, ki jih poslušajo v romanih. Vernon, ali pa pač Virginie, ima res dober občutek za glasbo.

Virginie Despentes: Vernon Subutex, druga knjiga (Cankarjeva založba, 2024, prevod Jedrt Maležič)
Panorama 3. 6. 2024
Čas branja
Čas branja: 20 min

Franz K. z nožem globoko v srcu še živi

Z nožem, zasajenim globoko v srce in tam dvakrat obrnjenim, ugašajočih oči v zapuščenem kamnolomu vidi samo še, kako ga krvnika gledata umirati. »Kakor pes,« je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.

Sloviti konec njegovega romana Proces za Kafko k sreči ne velja. Ne sramota, preživela ga je slava. Danes, 3. junija, mineva okroglo stoletje od njegove smrti.

Franz Kafka (1883–1924) (Vir: Franz Kafka Museum, 2024)

»Kjer se ljudje spreminjajo v žuželke«

V Pragi živeči in nemško pišoči Jud ni bil mračen, kakor utegne biti prepričan, kdor le površno pomni kaj malega o njegovem delu. Ne, bil je očarljiv in duhovit, ostrega uma, neizprosno samokritičen, pozoren poslušalec in opazovalec, vegetarijanec in abstinent, večni zaročenec … Vneto je telovadil, tudi pozimi spal pri odprtem oknu, pusto delo v zavarovalnici – ki je vsekakor oblikovalo tako njegov pogled na svet kakor literaturo – pa je strogo ločeval od pisanja umetnosti. Marsikaj od tega pokaže tudi avstrijsko-nemška televizijska nadaljevanka Kafka, ki jo te dni spremljamo na slovenski nacionalki; pisatelja igra Joel Basman, režijo je podpisal David Schalko, scenarij – v katerem živahno prepleta pisateljevo življenje in njegovo delo – pa je prispeval tudi slovenskim bralcem dobro znani pisatelj Daniel Kehlmann, v prevodu imamo njegove romane Jaz in Kaminski, Izmera sveta in Slava: roman v devetih zgodbah.

Bil je očarljiv in duhovit, ostrega uma, neizprosno samokritičen, pozoren poslušalec in opazovalec, vegetarijanec in abstinent, večni zaročenec …

Tako v nadaljevanki kakor v Kafkovem življenju ima eno ključnih vlog avtoritarni oče, ki mu pisatelj, obtežen z večnim občutkom krivde in s pomanjkanjem samozavesti, v razvpitem in nikoli odposlanem Pismu očetu podrobno pojasnjuje, zakaj se ga boji: ker je mogočen in uspešen, ker je otroke vzgajal z ironijo, jih poniževal, zaznamoval za vse življenje, sina resda »samo« enkrat udaril, a mu zato neštetokrat grozil, kar je še huje: »Bilo je, kakor da bi čakal, da me obesijo. Če te zares obesijo, si mrtev in je vsega konec. Če pa si priča vsem pripravam za obešanje in šele v trenutku, ko že imaš zanko okrog vratu, izveš, da so Te pomilostili, lahko potem vse življenje trpiš posledice.«

V avstrijsko-nemški televizijski nadaljevanki Kafka, ki jo te dni spremljamo na slovenski nacionalki, pisatelja igra Joel Basman. Scenarij je podpisal tudi slovenskim bralcem dobro znani pisatelj Daniel Kehlmann, režijo pa David Schalko.

Franz Kafka, 3. julija 1883 rojen v Pragi, v dvonadstropni hiši, ki ne stoji več, zna s preprostim, okleščenim, na prvi pogled suhoparnim slogom ter z nenavadnimi, skrivnostnimi, pogosto temačnimi, nemalokrat bizarnimi podobami in zgodbami, polnimi namigov, medbesedilnih navezav in črnega humorja, seči globoko. Tudi – in morda zlasti – v mladega človeka. Ni nas malo, ki nas je očaral, osupnil, zasvojil v srednješolskih letih. Pa na voljo nismo imeli bohotnega svežnja vse njegove kratke proze, kakršen je pravkar izšel pri Beletrini in ki ga je minulo sredo v Modri sobi na Filozofski fakulteti v Ljubljani pospremil simpozij Kafka za vse čase. Da pisatelj, ki te zadene zgodaj, ostane s tabo in v tebi vse življenje, se je izkazalo že med uvodnimi pozdravi, vse prej kot formalno protokolarnimi.

»Naj mladi izvejo, da preobrazba ni nujno le digitalna. In da je Gregor Samsa še vedno med nami. Vsi smo Gregor Samsa.«

»Iz svoje mladosti se spomnim, s kakšnim zanimanjem in zanosom smo brali Proces in Grad in Ameriko … in kako težko je bilo dobiti nove izdaje Kafke,« je zbrane nagovorila dekanja prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar. In že takoj imenovala ključni knjigi: zbirko novel in črtic Splet norosti in bolečine, ki je leta 1961 izšla v prevodu Herberta Grüna in s spremno besedo Bratka Krefta, leta 1985 pa si je kakor mnogi hitro priskrbela še Babilonski rov, prav tako v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izdan v prevodu Lada Kralja in Jožeta Udoviča, s spremno besedo Tineta Hribarja, ki je poskrbel tudi za izbor. »S Kafko so se nam odpirali novi svetovi, tudi notranji, kjer stvari oživijo in se ljudje spreminjajo v žuželke,« je prikimala dekanja, ki si želi, da bi Kafko brali tudi mladi tukaj in zdaj: »Naj izvejo, da preobrazba ni nujno le digitalna. In da je Gregor Samsa še vedno med nami. Vsi smo Gregor Samsa.«

Kafkove črtice in novele so leta 1961 izšle pod naslovom Splet norosti in bolečine, leta 1985 smo dobili še izbor Babilonski rov (Fotografija: Andraž Gombač)

Kakor kaže, mladi še segajo po Kafki, ga iščejo, je nadaljeval Aleš Šteger, programski direktor Beletrine. Spomnil je na velik in odmeven založniški podvig. Pri Beletrini je v letih 2008–2012 izšel izbor Kafkovih del v enajstih knjigah: dnevniški zapisi v prevodu Toma Virka, pisateljeva ljubezenska pisma Felice Bauer in Mileni Jesenski v prevodih Amalije Maček in Anje Naglič, ponatis romana Amerika v prevodu Janeza Gradišnika … in kot osrednje seveda novele, črtice in drugi krajši prozni zapisi, ki jih je prevedel Štefan Vevar in ki se zdaj prvič bratijo znotraj enih samih platnic, na tisoč straneh Zbrane kratke proze. Po bogati knjigi zdaj lahko sežejo vsi, ki so minula leta klicali na založbo in spraševali po že razprodanih enajstih zvezkih izbranega dela. »Še zdaj včasih zvonijo telefoni, ljudje sprašujejo, ali je še kje mogoče dobiti to … V našem telefonskem studiu pravijo, da pot do Kafke iščejo predvsem mladi,« je svetlo sklenil Šteger. »Kafka je postal tudi popkulturni fenomen. Pred petnajstimi leti smo ob izdajanju knjig dali natisniti tudi majčke s Kafkovo mislijo, da je knjiga ‘sekira za zamrznjeno morje v nas’.«

V letih 2008–2012 je pri Beletrini izšlo enajst knjig Kafkovih izbranih del, od črtic, novel in romana Amerika do dnevnikov in pisem (Fotografija: Andraž Gombač)

»Naš dnevni svet v postoterjeni jakosti in važnosti, da se nas polašča groza«

Prvo knjigo Kafkovih črtic in novel smo dobili leta 1961, a pisatelja so nekateri pri nas poznali že precej prej, pravzaprav kar zgodaj, je povedal prof. dr. Tone Smolej, predstojnik oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, ki je simpozij pripravil s programsko skupino Literarnoprimerjalne in literarnoteoretske raziskave v sodelovanju z Beletrino. Smolej je segel vse do leta 1931, ko je Miran Jarc v katoliškem Domu in svetu objavil članek, preprosto naslovljen Franz Kafka. V njem je omenil, da Kafko nekateri prištevajo k ekspresionistom, ter opozoril: »Toliko je ekspresionist, kolikor je vendar vsa umetnost ekspresionistična – izrazna v tem pomenu, da je izraz odgovor človeka, ki čuti vezanost (re-ligia) med seboj in višjim v kozmosu, odgovor človekov na vsiljeno mu zagonetno zapoved od vekomaj.« Jarc več vrstic nameni Gradu in Procesu, omeni roman Amerika, krajše pripovedi Gradba kitajskega zidu, K vprašanju zakonov, Mestni grb, Most, Raziskavanja nekega psa … »V Kafkovih povestih ne srečavamo kakih izmišljenih pokrajin, dantejevskih rovov, tudi nas ne presenečajo okultne prikazni, ki jih poznamo v delih Meyrinkov, Poejev, Hoffmanov, nego naš dnevni svet v postoterjeni jakosti in važnosti, da se nas polašča groza pred njim. Svet zaprašenih, temačnih uradov, pisaren in čakalnic, kjer vladajo neizprosni, zagonetno molčeči ali pa varljivo zgovorni, zlohotni uradniki vseh vrst, načelniki, pisarji, odvetniki, sluge, vratarji. Vsi brezosebni, slepi v službi nevidnega poglavarja.«

Jarc je tovrstni svet dobro poznal, absolvent romanistike, ki študija ni dokončal, se je namreč zaposlil kot bančni uradnik, svoj spis o Kafki pa je sklenil s spoznanjem: »Kljub fragmentarnosti Kafkove literarne zapuščine in kljub prezgodnji smrti tega velikega tvorca (pa saj je slednjič smrt prav tako že davno določen zaključek, ki spada k delu slehernega človeka), stoji Kafka vendarle med tistimi redkimi pesniki, ki so odkrili nov svet in našli za svojo izpoved nov izraz.«

Na simpoziju so zbrane nagovorili Tomo Virk, Vid Snoj, Vanesa Matajc, Tone Smolej, Aleš Šteger in Mojca Schlamberger Brezar (Fotografija: Matej Pušnik)

Res, Kafka je poseben, zelo poseben, so soglašali že ob uvodnih akordih simpozija. »Vsak zares velik pisatelj, vsaka zares velika pisateljica je nekaj posebnega. Je, kot tudi radi rečemo, razred zase. Toda tudi med temi posebneži se najdejo taki, ki so celo v taki druščini nekaj posebnega,« je uvodoma ugotavljal prof. dr. Tomo Virk. In se vprašal, v čem je izjemna posebnost Kafke, ki ga z občudovanjem in spoštovanjem berejo stari in mladi, literarno izobraženi in le občasni bralci, kaj v njegovem delu je tako privlačnega in izzivalnega, da ga tako zelo občudujejo drugi pisateljski posebneži, Borges, García Márquez, Nabokov, pa tudi najuglednejši teoretiki in filozofi: Benjamin, Deleuze in Guattari, Derrida, Agamben, Hribar, Žižek … »Na površni prvi pogled pravzaprav nič. Kafkov jezik ni videti posebej bogat, prej asketski. Tudi njegovi zapleti so daleč od kompleksnosti zapletov kakega Dostojevskega ali George Eliot. Presenetljivo veliko jih je, tako se vsaj zdi, celo delanih po isti shemi, na primer tako kot ruske pravljice v znani Proppovi analizi. Recimo: Neki zemljemerec pride v neko vas, ker so mu v gradu, ki vlada tej vasi, naročili izmero – a naročila ne more izpolniti, saj do naročnika preprosto ne more priti. Ali: Moški z dežele želi do zakona, a pred vrati zakona oziroma postave stoji vratar, ki ga ne pusti naprej, tako da človek do zakona preprosto ne more priti. Ali: Bančni uslužbenec Josef K. je obtožen, a ne ve, česa. Prizadeva si za vpogled v obtožnico, na vse načine poskuša od sodišča dobiti podatke, a do obtožnice preprosto ne more priti. Ali: Cesar podložniku s smrtne postelje po slu pošlje poročilo, a zaradi neskončnega množenja ovir sporočilo do naslovnika preprosto ne more priti.«

Pisateljeva rojstna hiša je stala na ulici Mikulášská v Starem mestu, danes je tam Trg Franza Kafke (Vir: Franz Kafka Museum, 2024)

Preprostost je zgolj navidezna, tovrstne pripovedi so prav zaradi skoposti in shematičnosti pomensko neizčrpne in univerzalne, poudarja Virk. »Prej shematizirano in za Kafko značilno sižejsko jedro romanov Grad in Proces ter parabol Pred zakonom in Cesarsko sporočilo je popolnoma ustrezno in brez nasilja mogoče razlagati z različnimi interpretativnimi ključi: kažejo lahko človekovo nemoč pred presegajočo ga usodo; kažejo lahko nedostopne globine našega nezavednega; kažejo lahko na nedosegljivost prvotnega jezika, polnega, od poimenovanih reči še neodcepljenega jezika Boga, o katerem govori Benjamin, ko razpreda o nalogi prevajalca; kažejo lahko odsotnost skritega, nedosegljivega Boga; kažejo lahko nemoč v svet vržene eksistence, da bi v tem svetu in svoji vrženosti vanj našla kak smisel; kažejo lahko transcendenco lacanovskega Zakona; kažejo lahko človekovo izročenost na milost in nemilost birokratskemu aparatu, ki je vsemogočen in zaradi svoje brezosebne anonimnosti prav tako nedosegljiv in na sprevržen način transcendenten; za današnjega razlagalca pa utegnejo kazati – morda le s prav rahlim pogledom v prihodnost – tudi nemoč pred drugačnim, bolj dobesednim aparatom umetne inteligence, ki s svojega nedostopnega poveljniškega mesta po svoji nepredvidljivi logiki uravnava bitje in žitje človeških kreatur.«

Ta literatura je zavezana težnji po absolutnem, po presežnem, po absolutno drugem in drugačnem, zato pa nedosegljivem in tudi neizgovorljivem, še ugotavlja Virk. Največja literatura tega, o čemer pravzaprav govori, nikoli ne izreče, ne izgovori, temveč kaže: »S čarobno sugestivnostjo svoje na videz preproste besede Kafka doseže, da se nam to nedosegljivo prikaže, manifestira. Kafkova proza je tako ravno kot največja umetnost svojevrstna epifanija tega, kar presega čase. To pa potem ni več samo Kafka za vse čase. To je brezčasni Kafka.«

Tomo Virk: »S čarobno sugestivnostjo svoje na videz preproste besede Kafka doseže, da se nam nedosegljivo prikaže, manifestira.« (Fotografija: Matej Pušnik)

»Broda, ki je pozabi iztrgal Kafko, je zadela pozaba«

Pa je bil svet stoletje tega res na robu brezna, v katero bi skorajda zgrmel brezčasni Kafka, vanj celo skočil po svoji volji?! Štiridesetletni tuberkulozni bolnik je namreč med umiranjem v sanatoriju v Klosterneuburgu pri Dunaju prijatelju Maxu Brodu naročil, naj njegove rokopise sežge. Pa je mislil resno, se je vprašal prof. dr. Vid Snoj: »Kafka je za življenja objavil zelo malo, noveli Sodba in Preobrazba ter nekaj zgodb, nekatere tudi knjižno. Toda to bi bilo zagotovo premalo za svetovno slavo. Kafkovo ime ne bi prišlo v prislov. Kadar bi se kdo ob kakem brezdušnem administratorju zakona znašel kriv pred zakonom brez umljivega razloga, kakor v mori, ne bi rekel, to je kafkovsko.«

Max Brod (1884–1968), v času svoje in Kafkove mladosti občudovan kot čudežni otrok, najuspešnejši judovskonemški pisec iz Prage v svoji generaciji, ne slovi po svojih dvajsetih romanih, temveč zlasti po Kafkovi biografiji iz leta 1937, predlani smo jo v Virkovem prevodu dobili pri LUD Literatura. »Posmrtna slava je doletela Kafko po Brodovi zaslugi,« poudarja Snoj. »Broda, ki je pozabi iztrgal Kafko, je zadela pozaba. Pomnjen je le še zaradi Kafke, ki za življenja kot pisec ni imel imena in je njegovo pisanje cenila zgolj peščica. Kafka je postal največje delo Brodovega življenja.«

Vid Snoj: »Kafka je postal največje delo Brodovega življenja.« (Fotografija: Matej Pušnik)

Marca 1939 je Brod prijateljevo zapuščino še drugič rešil pred ognjenimi zublji. Z angleškim vizumom za Palestino in s kovčkom, polnim Kafkovih rokopisov, je sedel na zadnji vlak iz Prage, tik preden je mesto zasedla nemška vojska. Brod in Felix Weltch, takisto Kafkov prijatelj, sta skupaj z ženama med zadnjimi prečkala mejo. Iz Konstance ob Črnem morju so z ladjo krenili proti Tel Avivu. Tam je Brod zagnano nadaljeval svoje poslanstvo, urejal Kafkova besedila in upravičil sloves »največjega postumnega urednika 20. stoletja«, kakor ga imenuje Benjamin Balint, pisec knjige Kafkov zadnji proces, posvečene živahni štoriji o Kafkovi zapuščini v Izraelu, ki jo je povzel tudi Snoj. Opozoril je, da je Brod ločeval med rokopisi v svoji posesti in tistimi, ki so bili njegova last; med slednjimi so bili rokopis Procesa in še nekaj drugih, ki mu jih je podaril Kafka sam, ter seveda pisma, ki mu jih je poslal prijatelj. Z rokopisi se nikoli ni skušal materialno okoristiti. Vso Kafkovo zapuščino je kmalu po prihodu v Palestino zaradi negotovih razmer deponiral v sefu Schockenove založbe v Jeruzalemu: »Edini ključ naj bi imel on sam, vendar je zviti založnik, preden mu ga je izročil, naredil duplikat. Ker je Palestina iz angleškega protektorata po drugi svetovni vojni postala država Izrael in ker je bila ta država, tudi ko je orožje mirovalo, v vojnem stanju, v katerem je bil ves čas na vidiku izbruh nove vojne in z njim uničenje, je Schocken sredi petdesetih let dal znaten del Kafkove zapuščine preseliti v bančni trezor v Zürichu. Potem ko je izdajateljske pravice za nemško izdajo Kafke prodal založbi Fischer, je ob soglasju Kafkovih dedičev približno dve tretjini rokopisov iz švicarskega trezorja dobila Bodleiana v Oxfordu. To so bili rokopisi, ki so bili prej le v Brodovi posesti, ne pa tudi tisti, ki so bili njegova lastnina, in tisti, ki jih je imel pri sebi zaradi svojega uredniškega in razlagalskega dela. V Oxford jih je z osebnim avtomobilom odpeljal Malcolm Pasley, ki je pozneje sestavil mednarodni uredniški odbor in zagnal kritično izdajo Kafkovih del pri založbi Fischer v Nemčiji.«

Petletni Franz Kafka (Vir: Franz Kafka Museum, 2024)

Brod, po izobrazbi pravnik, si je vseskozi prizadeval, da bi Kafko ustrezno spravil v javnost, a je obenem sprožil privatizacijo dela njegove zapuščine. Kafkove rokopise v svoji lasti je z darilnima pismoma in oporokami zapustil tajnici in zaupnici Esther Hoffe. »Verjetno je v pričakovanju, da bo ravnala enako kot on, v volilu zapisal, naj njegova literarna zapuščina s Kafkovimi rokopisi vred po njeni smrti pripade kaki ustrezni javni ustanovi doma ali na tujem, če tega ne bi že prej uredila ona sama,« je vijugavo zgodbo nadaljeval Snoj. A volilo je izpodbijala Hebrejska univerzitetna knjižnica, prva na Brodovem seznamu javnih ustanov. Okrožno sodišče v Tel Avivu pa je leta 1974 pritrdilo Brodu in razsodilo v korist Esther Hoffe, češ da v času svojega življenja lahko ravna z Brodovo zapuščino in s Kafkovimi rokopisi kot s svojo lastnino. Leta 1988 je rokopis Procesa dala na dražbo pri Sothebyju v Londonu, za 900.000 funtov ga je kupil lastnik majhnega antikvariata na jugu Zvezne republike Nemčije, skrivaj povezan z resničnim kupcem, Nemškim literarnim arhivom v Marbachu.

Max Brod in Franz Kafka med kopanjem.

Esther Hoffe, ki je umrla leta 2007, je Kafkove rokopise, ki jih ni prodala, z darilnim pismom podarila hčerama – neskladno z Brodovim volilom, a vsaj delno skladno z razsodbo sodišča, pripominja Snoj: »Poglavitno vprašanje je zato postalo, ali je Kafkove rokopise res dobila kot dar, s katerim bi lahko svobodno razpolagala oziroma ga podarila naprej, ali pa so ostali del Brodove zapuščine in bi morali skladno z njegovim volilom pripasti javni ustanovi.« Leta 2008 je sodišče razsodilo, da Kafkovi rokopisi iz Brodove zapuščine ne pripadajo Esther Hoffe oziroma njenima dedinjama. Po pritožbi hčera je zadevo leta 2012 obravnavalo družinsko sodišče v Tel Avivu in zavrnitev pritožbe zelo zanimivo argumentiralo: dar ni izvršen, če prejemniku ni bil izročen. In ker Esther Hoffe daru ni prejela, ni postal njena lastnina ali lastnina njenih hčera. Brod ji je resda nameraval podariti Kafkove rokopise, a so ostali v njegovi zapuščini, v trezorjih v Izraelu oziroma v Švici. »Razsodbena argumentacija je prava pravniška umetnija. Iz nje izhaja, da dar, ki ne pride do tistega, kateremu je bil namenjen, ni dar. Kot da bi bil obstoj daru odvisen od izpolnitve ali neizpolnitve darovalčevega namena,« je marsikomu v predavalnici nasmeh na obraz izvabil Snoj. Kakorkoli že, Kafkove rokopise je prejela Hebrejska univerzitetna knjižnica, in to zastonj, medtem ko je bil Nemški literarni arhiv zanje pripravljen drago plačati.

Kafkove sestre Gabriele (Elli, 1889–1941), Valerie (Valli, 1890–1942) in Ottilie (Ottla, 1892–1943). Vse tri so pomorili v koncentracijskih taboriščih.

Morda o tem sploh ne bi pisali in brali, morda za Kafko danes sploh ne bi vedeli, če bi pisatelj za izvršiteljico svoje poslednje volje izbral mlado Doro Diamant, s katero je preživel svojega zadnjega pol leta življenja. Na njegovo prošnjo je zažgala nekaj rokopisov, bržkone bi tudi druge. Pa je vendarle izbral Maxa Broda, ki je prijatelju že leta 1921 odvrnil, da ne bo sežgal njegove zapuščine, nasprotno, Kafki je zmeraj znova iz rok trgal rokopise, jih objavljal, ga spodbujal k pisanju … Umirajoči pisatelj ni mislil resno, je vztrajal Brod in navrgel, da je že sam Kafka objavil nekaj svojih zgodb. Pa tudi sicer bi se Brod odločil, kakor se je, saj Kafkov opus premore »najčudovitejše zaklade«. Skratka, četudi bi izdal zvestobo prijatelju, bi v izdajstvu ohranil zvestobo njegovemu delu. Ob morebitnem tehtanju Kafka prijatelj versus Kafka pisec bi vedno zmagal slednji. Pisatelj. Umetnik.

Prijatelja za vedno: Kafkov grob in spominska plošča z Brodovim imenom se gledata na Novem judovskem pokopališču v Pragi.

»Proces proti junaku tradicionalnega romana«

Kafka se vsakič znova izmakne sleherni interpretaciji, ki »bi hotela priti do konca, ki bi hotela biti tista prava in pravilna in dokončna«, prav tako se izmakne tudi poskusom literarnozgodovinske umestitve v ta ali tisti tok ali smer, je nadaljevala prof. dr. Vanesa Matajc. Kafkova besedila so uvrščali v modernizem, v ekspresionizem, v eksistencializem, celo v magični realizem … Vsi ti poskusi resda osvetljujejo pisateljevo delo, a vsakič znova obstanejo »pred vrati«, ne da bi lahko prestopili prag, je z znano kafkovsko prispodobo povzela Vanesa Matajc. In kot odličen primerek ubeseditve tega spoznanja navedla svežo spremno besedo k Zbrani kratki prozi, v kateri pisateljica in urednica na Beletrini Tina Vrščaj »perfektno literarno-esejsko uprizori literarnozgodovinsko nemogočo trdno opredeljivost Kafkovega opusa«.

Vanesa Matajc: »Kafka se vsakič znova izmakne sleherni interpretaciji, ki bi hotela priti do konca, ki bi hotela biti tista prava in pravilna in dokončna.« (Fotografija: Matej Pušnik)

Zanimivo, spremna beseda ni napisana v pretekliku, kakor bi pričakovali stoletje po pisateljevi smrti, marveč predvsem v prihodnjiku – Tina Vrščaj premišljuje, kaj vse bo moral storiti, kdor se bo lotil »temeljite študije o Kafki«, kako bo moral pregledati nešteto že objavljenih študij … »Zbrati bo treba spoznanja vseh učenjakinj in strokovnjakov, profesoric pa tudi študentov, ki so kdaj pisali o njem. Kajti tudi med študentsko mislijo se najde kdaj kak izvrsten preblisk. Stotine strani pregledaš, preden ga najdeš. Ko pa ga najdeš, ga ne smeš zanemariti in trud se je izplačal.« Zatem bo treba vnovič »doživeto prebrati« vse pisatelje in pisateljice, na katere je vplival Kafka … in tako v neskončnost. Kako se izteče tale obsesivno vestni načrt, tule ne bomo razkrivali, bi pokvarili bralni užitek. No, navrzimo le, da vse skupaj prej ali slej v roke dobi pisarniški uradnik. Itak.

»Zbrati bo treba spoznanja vseh učenjakinj in strokovnjakov, profesoric pa tudi študentov, ki so kdaj pisali o njem. Kajti tudi med študentsko mislijo se najde kdaj kak izvrsten preblisk.«

Med tistimi ključnimi študijami, ki jih bo na tej trnovi poti treba spet preučiti, je seveda tudi legendarna slovenska: Kafkove romane Amerika, Proces in Grad je v obsežni spremni besedi k izdaji slednjega v epohalni zbirki Sto romanov leta 1967 interpretiral prof. dr. Dušan Pirjevec, jih vpel v zgodovino evropskega romana. Med drugim je dognal, da je Proces »pravzaprav proces proti junaku tradicionalnega romana, proti človeku kot svobodnemu subjektu spreminjevalske akcije«. Prav ta subjekt je spoznan za krivega in usmrčen, kakor je na koncu Kafkovega Procesa glavni »junak« Josef K. »Poginil je kot pes in sam se je tega zavedal,« piše Pirjevec, »medtem ko je junak tradicionalnega romana umiral, če že ne kot junak, pa vsaj kot tragično bitje. Tradicionalni junak je bil ponos sveta, Josef K. pa je njegova sramota.«

Kafkovo Zbrano kratko prozo zaokrožata spremna zapisa prevajalca Štefana Vevarja in urednice Tine Vrščaj (Fotografija: Matej Pušnik)

Vanesa Matajc se je pomudila še pri nekaj natančnih bralcih Kafke, zlasti pri zraven sedečem Virku, ki je leta 1998 v spremni besedi k ponatisu romana Proces v zbirki Veliki večni romani pri Mladinski knjigi posebno pozornost posvetil sloviti paraboli Pred zakonom. Kafka jo je vtkal v roman Proces, tam o njej razpravljata Josef K. in duhovnik … in pokaže se, ugotavlja Virk, odsotnost edine, obče veljavne, objektivne resnice.

»Potomci vidijo posameznika bolj pravično od sodobnikov. Vzrok je v tem, da je mrtev. Človek razvije svoje lastnosti šele po smrti, šele takrat, ko je sam.«

Predlani smo pri LUD Literatura v prevodu Jerneja Županiča dobili tudi monografijo Trije sinovi: Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda, v kateri Daniel L. Medin poudarja odtujenost, ki sije iz Kafkovega pisanja, »nič, sanje, lebdenje«, spoznanje, da »trdna tla ne manjkajo samo zunaj, temveč tudi znotraj«, kjer zevajo »brezna jaza«. Kafkov vpliv je močen in zelo razvejan, Vanesa Matajc ga je preletela vse do pisateljev in pisateljic naše dobe, do Harukija Murakamija z romanom Kafka na obali in zlasti turškega nobelovca Orhana Pamuka z »eksplicitno medbesedilnim« romanom Sneg. In sklenila z orisom hipotetične možnosti, da v Kafkovih romanih razberemo postopek podobesedenja, literalizacije nekaterih zanj značilnih tropov – kar je sicer pogost postopek v poznejšem magičnem realizmu. Postopek uprostorjenja v potujeni realnosti, po kateri se giblje junak, »nam vliva občutek, da se gibljemo po fantastičnem svetu«. A ne gibljemo se naprej, k dokončnemu spoznanju … Ne, praga ne prestopimo, nikoli in nikdar.

Franz Kafka z zaročenko Felice Bauer (Vir: Franz Kafka Museum, 2024)

»Potomci vidijo posameznika bolj pravično od sodobnikov«

»Kafka je res posebnež, zagonetnež, čudak, tiha voda med literati,« je krog na simpoziju sklenil dr. Štefan Vevar, eden naših najpomembnejših in najizvrstnejših prevajalcev iz nemščine, tudi avtor dragocene monografije Vrvohodska umetnost prevajanja (Cankarjeva založba, 2013). V pogovoru s prof. dr. Martino Ožbot Currie z oddelka za romanske jezike in književnosti je odprl okno v Kafkovo »klinično diagnostiko«, v okleščen, asketski jezik: »Stavki so zelo preprosti, skoraj šolsko pravilni. Ampak ta proza je posejana z nevralgičnimi pomenskimi vozli, ki bralce skrivnostno vežejo nase, ki so neke sorte žarišča identifikacije. Prav zaradi napetosti med obojim je Kafka tako močen, tako subtilno privlačen.«

Štefan Vevar: »Stavki so zelo preprosti, skoraj šolsko pravilni. Ampak ta proza je posejana z nevralgičnimi pomenskimi vozli, ki bralce skrivnostno vežejo nase, ki so neke sorte žarišča identifikacije.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Vseh teh odtenkov se mora prevajalec zavedati, jih upoštevati, zatem pa poskrbeti, da prevod ne zveni kot »zgolj prevod«, temveč kot polnokrvna literatura, poudarja Vevar. V spremnem zapisu k Zbrani kratki prozi bralcu približa, kako se njegovi prevodi Kafkovih krajših proznih del razlikujejo od starejših, za katere sta poskrbela Herbert Grün in Lado Kralj; s pomočjo primerjav Vevar ilustrira različne prevajalske poetike, ki z različnim odnosom do hierarhije prevodnih zahtev pripeljejo do zelo različnih, legitimnih prevodnih izidov. Naj pove kar prevajalec sam, prisluhnite mu:

Na koncu – ki to seveda ni, kajti pri Kafki o koncu ne moremo govoriti – no, ob stoti obletnici njegove smrti samo še prepišimo, kar si je pisatelj leta 1920 zabeležil v svoj zvežčič: »Potomci vidijo posameznika bolj pravično od sodobnikov. Vzrok je v tem, da je mrtev. Človek razvije svoje lastnosti šele po smrti, šele takrat, ko je sam. Da je mrtev, je za posameznika kot sobotni večer za dimnikarja. S telesa si opere saje. Pokaže se, kdo je komu bolj škodil, sodobniki njemu ali on sodobnikom. V drugem primeru je bil velik človek.«

Kafkove risbe.
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 31. 5. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 21 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Perom Lovšinom

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

»Absolutno jo priporočam. Knjiga je vredna ponovnega branja. Mi se ne zavedamo svojih prakorenin in veselja, ki ga nudi slovenska literatura. Ogromno je tega, ampak Mojco je treba brati …«

Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev (Beletrina, 2016) se zasidra v 16. stoletje, v čas, ko so korenine slovenstva še mlade in komaj poganjajo, hkrati pa se razteza tudi do krošnje sedanjosti.

»Vse se obnavlja. Vse, kar se dogaja, se je že zgodilo,« v tokratnem podkastu premišljuje glasbenik Pero Lovšin. Izkušnja pregona protestantov, na kar se med drugim osredotoča Kronosova žetev, ga na več mestih spomni na napetosti in resne konflikte na Bližnjem vzhodu, tudi zdaj v Gazi: »Zahod se je v zadnjih desetletjih izjemno povampiril in ne pusti dihati.«

Pri tem čuti, da je kolateralna škoda tudi načeta demokracija. V moč političnega udejstvovanja, ki se napaja iz vzorov narodne skupščine v starodavnih Atenah, po njegovem verjame vse manj ljudi. Da takšna želja peša, je začutil ob branju romana, obenem pa to prepoznava tudi ob »branju« časa, v katerem živi. »V bistvu je ljudstvo, ker ni stimulirano in nima časa, nezmožno aktivno sodelovati pri vladanju.«

 

 

Kronosova žetev se dogaja v 16. stoletju. V deželah Notranje Avstrije, ki se krepko razteza tudi na območje današnje Slovenije, je želja po oblasti jasno pred očmi kataloške habsburške oblasti in protestantskih deželnih stanov. Iskre se krešejo med oblastniki samimi, pa tudi med njimi in ljudstvom.

»Mi trije smo najboljši par …« Pero Lovšin med gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)

V roman so tako zajeti ključni pojavi in podobe tistega obdobja: humanizem, obujanje antike, renesančna umetnost, znanstvena odkritja, tudi obtožbe krivoverstva, grmade, pogromi proti Judom, protestantom, ženskam, čarovnicam. A vonj po oddaljeni preteklosti se v romanu krepko meša tudi s tem iz naše sedanjosti.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 29. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

Alma Čaušević Klemenčič: »Beletrina Digital je drzna, drugačna in polna navdiha«

Največja zbirka kvalitetnih elektronskih in zvočnih knjig v slovenskem, angleškem in hrvaškem jeziku na slovenskem trgu, širok nabor festivalskih in drugih vrhunskih filmov ter odmevnih serij s slovenskimi podnapisi, vznemirljivi tedenski podkasti, oddaje in novinarski prispevki. Vse to in še več ponuja ljubiteljem kulturnih vsebin Beletrina Digital, unikatna Beletrinina multimedijska platforma, ki je zaživela danes. Direktorica Beletrine Digital Alma Čaušević Klemenčič je prepričana, da bo platforma s svojim vrhunskim izborom zadovoljila še tako zahtevne okuse in pomembno obogatila slovenski kulturni prostor, njene vsebine, katerih skupna lastnost je odličnost, pa bodo ves čas dopolnjevali. Tako lahko v kratkem pričakujemo tudi nove elektronske in avdio knjige v angleščini, kinotečne filme in še veliko drugega. Uporabniki lahko do Beletrine Digital dostopajo preko aplikacije, ki deluje na vseh elektronskih napravah, v kratkem bo delovala tudi na bralnikih InkBook, prvih 48 ur pa bo uporaba platforme za vsakega uporabnika brezplačna.

Komu je namenjena Beletrina Digital?

»Beletrina Digital, edinstvena platforma, ki smo jo s pomočjo tujih partnerjev in slovenske agencije Trampolin razvili na podlagi več kot 25-letnih izkušenj in znanja, je s svojo zasnovo posebnost v slovenskem in mednarodnem prostoru, saj je namenjena širokemu krogu zahtevnih uporabnikov, ki niso nujno le bralci, temveč tudi poslušalci in gledalci. Tipična uporabnica in uporabnik Beletrine Digital sta ljubitelja kulture, ki svoj prosti čas preživljata aktivno in polno, ves čas iščeta nove zamisli, sta vedoželjna, radovedna ter ju zanima aktualna festivalska produkcija filmov in vznemirljive knjižne uspešnice. To sta uporabnika, ki želita vrhunske zgodbe in kurirane vsebine s strani kompetentnih urednikov, ker nimata časa, da bi se izgubljala v neskončni poplavi filmov, knjig in novic.«

V čem se Beletrina Digital razlikuje od drugih pretočnih platform?

»Ponudba Beletrine Digital obsega največjo zbirko elektronskih in zvočnih knjig na slovenskem trgu, vrhunske filme in serije s slovenskimi podnapisi, vključno z art filmi, serijami in dokumentarci ter skrbno pripravljene podkaste, oddaje in druge avtorske vsebine, ki nastajajo pod vodstvom glavne in odgovorne urednice Beletrine Digital dr. Irene Svetek, pisateljice, scenaristke ter doktorice primerjalne književnosti in literarne teorije, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. Največja razlika je ravno v kombinaciji vseh teh vsebin. Poleg tega Beletrina Digital ni še en klasičen novičarski portal, temveč ponuja odkrivanje novih, pogosto še neraziskanih, vznemirljivih in aktualnih zgodb, ki bodo prinašale nova spoznanja in ki jih bomo pripovedovali na inovativne načine, pri čemer bomo kombinirali besedila, video, zvok, animacijo, strip in druge oblike pripovedovanja. Naše zgodbe bodo sledile načelom tako imenovanega »slow journalisma«, ki je danes alternativa brezglavi tekmi za novice in pomeni premišljeno in predvsem temeljito obravnavo določenih tem. Tako bodo imeli naši uporabniki priložnost dobiti širši vpogled v družbene trende doma in po svetu ter celovite informacije s področij kulture, umetnosti, gospodarstva, psihologije, arhitekture, trajnosti, potovanj, kulture bivanja in drugih tematik. Posebnost platforme je tudi ta, da bodo vse vsebine, tudi knjige in filmi, kurirane. Med poplavo pretočnih spletnih platform in nepregledno ponudbo vsebin, ki jih le-te ponujajo, je Beletrina Digital butični ponudnik skrbno izbranih vsebin za vse tiste, ki si želijo več.«

Tipična uporabnica in uporabnik Beletrine Digital sta ljubitelja kulture, ki svoj prosti čas preživljata aktivno in polno, ves čas iščeta nove zamisli, sta vedoželjna, radovedna ter ju zanima aktualna festivalska produkcija filmov in vznemirljive knjižne uspešnice.

Kako je potekal razvoj platforme?

»Razvoj platforme je bil dolgotrajen proces. Imeli smo potrebne digitalne kompetence in znanje, proučili smo svetovne trende in se povezali z izkušenimi tujimi strokovnjaki. Želeli smo ustvariti platformo, ki bo delovala v Sloveniji in v slovenskem jeziku, pri čemer smo se zavedali, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaradi majhnega števila prebivalcev zelo specifičen trg. Pri razvoju platforme je bila največja ovira tehnološke narave, saj na trgu ni bilo že razvite tehnološke rešitve, ki bi omogočala ponudbo tako širokega spektra formatov, zato smo jo morali razviti sami. Ta del razvoja je vodil tehnični direktor Beletrine Marko Hercog. Pri Beletrini Digital uporabniku namreč ponujamo vse na enem mestu, s čimer bralce, gledalce in poslušalce združujemo v enoten segment uporabnikov in uživalcev kulture. S tem skrbimo za razvoj občinstva in prehajanje občinstva od bralcev h gledalcem in poslušalcem. Želimo si, da bi koga, ki do zdaj ni bral, temveč je gledal samo filme in serije, prepričali, da bi morda kaj tudi prebral in obratno, s čimer bi širili občinstvo radovednih uživalcev kulture.«

Kdo ustvarja Beletrino Digital?

»Filme, serije in knjige zagotavljamo v sodelovanju z različnimi distributerji in založbami, pri čemer bomo njihov nabor ves čas širili in dopolnjevali, podkaste, oddaje in druge prispevke pa ustvarjamo v lastni produkciji. Te vsebine nastajajo v sodelovanju s številnimi priznanimi domačimi avtorji, kot so Tone Kregar, Ksenija Benedetti, Valentina Plaskan, Marjana Grčman, Jernej Ogrin, Dušan Čater, Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas, Nina Granda, Maša Ogrizek, Jerneja Ferlež in drugi. Podkaste in oddaje snemamo v svojem studiu, ki ga je opremila trajnostna oblikovalka in rokodelka Maja Modrian. Pri tem je uporabila izključno trajnostne materiale in predmete iz druge roke, ki so pri nas zaživeli na novo.«

Filme, serije in knjige zagotavljamo v sodelovanju z različnimi distributerji in založbami, pri čemer bomo njihov nabor ves čas širili in dopolnjevali, podkaste, oddaje in druge prispevke pa ustvarjamo v lastni produkciji.

Katere vsebine bi trenutno izpostavili?

»Ob številnih vrhunskih knjigah zagotovo bogat nabor aktualne festivalske produkcije, domačih filmov in večnih klasik. Veseli smo, da so uporabnikom na naši platformi dostopni filmi, ki imajo kljub uspehom na festivalih krajšo kinematografsko pot. Vse od absolutnega zmagovalca lanskih oskarjev Vse povsod naenkrat, pa do izzivalne komedije Trikotnik žalosti in do festivalskih biserov, kot so Blizu, Najbolj grozen človek na svetu, O neskončnosti in domišljiji ter Alcarràs. Pozabili pa nismo niti na slovensko filmsko zakladnico – filmi Petelinji zajtrk, Piran-Pirano, dokumentarec Poj mi pesem in drugi se tako znajdejo ob boku največjih filmskih ustvarjalcev. Še posebej smo ponosni na jagodni izbor finskih serij, ki jih ponujamo na naši platformi. To so med drugim komična serija Slepa Donna in dokumentarni seriji Bi to pojedli ter Ina obožuje porno.

Kot sem že omenila, smo posebej ponosni na lastno produkcijo. Med drugim ponujamo pestro paleto različnih podkastov, v okviru katerih se avtorji z vselej zanimivimi gosti dotikajo pomembnih tem, kot so spolnost, zgodovina, podjetništvo, osebnostna rast in kultura. Tako nas bo Tone Kregar navduševal z zgodovinskim podkastom Zgodbovina, Ksenija Benedetti s podkastom Sozvočja, Eva Ostrokljun s podkastom Pod odejo, glasbenik Leopold I. s podkastom Glasbeni guč, Alenka Vidic s podkastom Vse je biznis, Valentina Plaskan s podkastom Učbenik življenja, Jernej Ogrin s podkastom Za mizo ter Marjana Grčman s podkastom Pokojniki.

Obraz kampanje je rekorderka v potopu na vdih Alenka Artnak. Zakaj ste izbrali prav njo?

»Alenko Artnik smo izbrali, ker si z njo delimo drznost in željo po globinah. Naš slogan Vsebine z globino je namreč natanko tisto, kar Alenka Artnik počne v življenju – potaplja se v neznane globine, ki pa ji vedno znova razkrijejo nekaj novega. Prav zato je bila za nas idealna izbira, saj pooseblja idejo Beletrine Digital, ki je v svojem bistvu drzna, drugačna in prav zato privlačna za skok v svet vsebin, polnih navdiha.«

Fotografija: Roko Crnič / Fraktura Fotografija: Roko Crnič / Fraktura
Kolumna 28. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Drobnarije: Mimi in grom

Nedavno sem nekaj dni čuvala prijateljičino psičko. Kliče se Mimi – psička, ne prijateljica. Je rdečelasa lepotica neznanega porekla, srednje velikosti, pametna, kakor znajo biti pametni samo mešanci. Je sila zgovorna, vse svoje pripetljaje in trače vam pove, čim se pojavite na njenih vratih. Seveda če razumete pasji jezik. Sicer boste, kakor večina ljudi, pomislili, da brez zveze laja ali da je celo agresivna. Če bi ljudje le premogli malce več potrpljenja, bi dojeli, da se pes z nami pravzaprav pogovarja, in to ne samo z lajanjem, temveč tudi z govorico telesa, zlasti repa, pa z očmi, držo uhljev – pravzaprav s celotnim svojim bitjem. Drži, na koncu za svojo zgodbo terja nagradico – ampak ta del razumejo vsi.

Potem ko mi pove svojo zgodbo, se Mimi zlekne k mojim nogam, kakor da pazi name, in prav nič ji ni všeč, če vstanem, se premaknem, zamenjam mesto ali stopim proti vratom, kar izdaja njene podeželske korenine psa čuvaja in pastirja, pa naj se še tako dela fino. In res, moja prijateljica jo je posvojila kot dvomesečno ščene, potem ko so jo prostovoljci rešili iz poplave v Slavoniji. Majhna kosmata kepa nesreče je hitro zrasla in postala članica prijateljičine družine. Še več, psička in prijateljica sta postali nerazdružljivi, vsepovsod gresta skupaj. Srečali ju boste na ulici, v knjigarni, v trgovini, celo v restavraciji. Psom vstop prepovedujejo, iz Mimi nerazumljivih razlogov, le v gledališče. Ona sebe sicer nima več za psa, a to ceni malokdo poleg njene gospodarice, pardon, prijateljice.

Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni.

In tako se je Mimi preselila k meni. Ne prvič. Mojo hišo pozna od otroštva, in tako se tudi obnaša. Natančno pozna moja pravila, na primer, da ne sme po stopnicah v prvo nadstropje. Ampak nekaj so obiski, med katerimi je tukaj z mojo prijateljico, nekaj povsem drugega pa dnevi, kadar je pri meni v varstvu. Kajti, iskreno, Mimi je zelo razvajena. Ni sama kriva. Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni, in tako Mimi na primer krade hrano z mize, žica zanjo med kosilom in podobno. Sama sem videla, kako je gostu s krožnika ukradla biftek! Moja prijateljica je ni okregala niti kaznovala, ampak se je smejala. In kaj naj bi Mimi naredila drugega, kakor da je isto ponovila ob naslednji priložnosti – na nesrečo istega gosta.

Ilustracija: Matej Lavrenčič

Ampak ta inteligentna žival vseeno dobro pozna svoje meje. Kadar je brez gospodarice, je povsem vljudna in poslušna. V novih razmerah se hitro uči in prilagaja pravilom. Skratka, spremeni se v drugega psa. Tako je bilo tudi tokrat. Čim je moja prijateljica odpotovala, je Mimi postala pridna. Rekla bi celo, da preveč pridna, in prav to mi je bilo sumljivo. Pozorneje sem jo opazovala in spoznala, da sem si napačno tolmačila njeno obnašanje. Ni postala samo poslušna in krotka kakor sicer, tokrat je bila Mimi žalostna, skrušena, prestrašena. Zvila se je na svoji dekici v kotu in drhtela. Ni cvilila, a njen pogled je govoril, kako zelo je nesrečna. Vse popoldne ni nič jedla in pila, ni se dotaknila niti svojih najljubših piškotkov, iz hiše pa je nisem zmogla zmamiti na noben način, zoperstavljala se je izhodu. Takšno obnašanje ni običajno zanjo … Zaskrbelo me je, da ni mogoče bolna.

Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja.

Ravno ko sem že pomislila, da bi morala poklicati veterinarja, mi je kapnilo. Vreme je bilo muhasto. Malo sonca, zatem pa dežni oblaki. Tu in tam se je iz daljave oglasil grom. Grmenje, ki sem ga sama komajda slišala, ne pa odhod moje prijateljice – to je botrovalo Miminemu trpljenju! Kdor se sprašuje, ali živali čutijo, bi moral videti to obupano bitje. Mimi se strašno boji grmenja. Ni mi ostalo drugega, kakor da sedem k njej in jo objemam, dokler se ne pomiri, kakor bi storila z otročičem.

Naslednjega jutra se je razjasnilo, Mimi je pozabila prestrašenost prejšnjega dne in se v glavnem zabavala z žogico.

Če inteligenco bitij opredeljuje sposobnost prilagajanja novim razmeram, potem je Mimi živi dokaz tega. Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja. Ne slovijo zaman kot prve udomačene živali, ki z ljudmi neprekinjeno sobivajo že 15.000 let. Ali pa so morebiti oni ukrotili nas?

Vir: University of Denver Special Collections and Archives Vir: University of Denver Special Collections and Archives
Refleksija 24. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Zadene, zaseka, zareže

Roman, ki si je naposled priboril zasluženo čast in slavo ter mnoge med nami povezal v veliko, vse večje pleme občudovalcev in oboževalcev, se prične karseda pusto: »William Stoner se je vpisal na Univerzo v Misuriju leta 1910, pri devetnajstih letih. Čez osem let, na vrhuncu prve svetovne vojne, je na taisti univerzi prejel naziv doktorja znanosti s področja literarnih ved in sprejel mesto asistenta ter na njej poučeval vse do smrti leta 1956. Nikdar ni napredoval v izrednega profesorja in le redkim študentom je ostal v spominu, ko so nehali obiskovati njegova predavanja.«

In vendar nas je roman, ki v prvih vrsticah suhoparno predstavi glavnega »junaka« in do skrajnosti zgosti njegovo prav nič vznemirljivo življenjsko pot, osvojil. Izbrušene pripovedi nismo mogli odložiti do zadnje strani, vse do pričakovane, nepozabno opisane smrti naslovnega Stonerja. On je izdihnil, mi smo komaj komaj preživeli, se spomnili, da moramo spet vdihniti – in si zaželeli še.

In smo dobili še! John Williams (1922–1994) je v zadnjem desetletju postal tudi naš: v letih 2015–2023 smo pri Mladinski knjigi dobili prevode romanov Stoner (1965), Klavčev Prehod (Butcher’s Crossing, 1960) in Avgust (1972), letos pa v zbirki Labirinti pri LUD Literatura še monografijo Charlesa J. Shieldsa Mož, ki je napisal popoln roman: John Williams, Stoner in pisateljsko življenje iz leta 2018.

»Oznaka ‘popoln roman’ je sicer marketinški prijem, a že sam John Williams je ugotavljal, da mu je s Stonerjem uspel zelo dober roman, kar pa bo najbrž pokazal šele čas. In res je bilo tako,« je pred dnevi na predstavitvi Williamsove biografije v knjigarni LUD Literature v Ljubljani dejala Breda Biščak, anglistka in komparativistka iz Lucije, prevajalka tako vseh treh Williamsovih romanov – Avgust ji je pred štirimi leti prinesel Sovretovo nagrado – kakor tudi še čisto sveže pisateljeve biografije.

»Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali!« je odmevalo po svetu.

Začelo se je, ko ji je urednik na Mladinski knjigi Andrej Ilc ponudil Stonerja, pred desetletjem, v času, ko je že skoraj pozabljenega Williamsa postopoma odkrival ves svet: plaz je sprožil ponatis romana pri založbi Vintage leta 2003, nakar so roman pograbili najprej Američani, leta 2011 je sledil francoski prevod … »Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali!« je odmevalo po svetu.

»Stoner je knjiga, ki te s svojo molovsko tonaliteto, osupljivo natančnostjo opisa posameznikovih občutij in stanj, neizprosno iskrenostjo ‘izpovedovanja’ lahko bodisi začara ali odvrne,« v spremni besedi k slovenskemu Stonerju ugotavlja Urban Vovk, danes glavni urednik na Beletrini. Sam se je seveda nemudoma uvrstil v velik tabor začaranih bralcev. Pred desetletjem se je spoznal z Williamsovim delom in se tako navdušil nad njim, da mu je takoj zatem posvetil še najdaljšo zgodbo lastne kratkoprozne zbirke Garaže (Cankarjeva založba, 2016). Nič nenavadnega, takšno navdušenje – Stoner, leta 2015 izdan v ugledni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi, s prepoznavnim Pilonovim Portretom slikarja Ivana Čarga (1924) na naslovnici, je tudi pri nas hitro osvojil mnoge, bil ponatisnjen in izdan tudi kot žepnica, dosegel visoko naklado, odmeval v medijih, dober glas je šel od ust do ust …

O Johnu Williamsu, pisateljevi moči in človekovih šibkostih so se v knjigarni LUD Literature pogovarjali (z leve) Ana Geršak, Breda Biščak in Urban Vovk (Fotografija: Andraž Gombač)

Med pogovorom o Williamsu, ki ga je vodila Ana Geršak, je Vovk spomnil na slovenski primerek pozno odkritega bisera, na Bartolov roman Alamut iz leta 1938, ki je mednarodni sloves začel žeti šele pol stoletja po prvem izidu in še zlasti po temnem 11. septembru 2001. »A Stoner ni pripoved, ki bi jo bilo mogoče učinkovito uporabiti v konkretne ideološke, idejnopolitične namene,« opozarja Vovk. »Je vsečasna, univerzalna zgodba o medčloveških odnosih, o vztrajnosti, upornosti … Shieldsova monografija ponuja smiselno razlago, zakaj je Stoner uspešnejši v Evropi – navezuje se na tradicijo eksistencializma, odgovoriti skuša na vprašanje, kako biti svetnik v svetu brez boga, s čimer se je Camus ukvarjal v Kugi

»Vsak njegov roman je samosvoj, svet zase. Pred vsakim je opravil temeljito raziskavo in natančno, domišljeno delo. Ko bereš, začutiš, da ti stavki niso bili napisani na mah. Odstavek je najprej oblikoval v glavi in ga šele zatem zapisal, potem za sabo ni veliko popravljal.«

Deloma je Stoner tudi avtobiografski, opozarja Shields. Revno družinsko življenje iz pisateljevega otroštva v rodnem Teksasu lahko začutimo denimo v prizoru na prvih straneh romana: »Živeli so osamljeno in bil je edini otrok v družini, združeni v neizbežnem garanju. Ob večerih so posedali v kuhinjici, razsvetljeni samo z eno petrolejko, in bolščali v rumeni plamen; tisto uro med večerjo in spancem se je marsikdaj slišalo le utrujeno presedanje togega telesa po stolu z ravnim naslonjalom in pridušeno škripanje lesa, ki je od starosti že nekoliko popuščal.« Kakor Stoner v romanu se je tudi Williams pozneje povzpel do mesta univerzitetnega profesorja. Doktoriral je z disertacijo iz dela elizabetinskega pesnika in dramatika Fulka Grevilla ter predaval na univerzah v Misuriju in zatem v Denverju. Nekaj najvznemirljivejših prizorov med profesorji in študenti v Stonerju dolgujemo prav pisateljevim univerzitetnim izkušnjam.

Vovka pri Williamsu najbolj fascinira literarna vsestranskost: »Bil je profesor, urednik, mentor, vodil je delavnice ustvarjalnega pisanja, interpretiral je dela drugih, na vrhu, kot glavna naloga in najvišji cilj, pa je seveda njegovo lastno ustvarjanje, pa še to se cepi na poezijo in pripovedništvo. In vsak njegov roman je samosvoj, svet zase. Pred vsakim je opravil temeljito raziskavo in natančno, domišljeno delo. Ko bereš, začutiš, da ti stavki niso bili napisani na mah. Odstavek je najprej oblikoval v glavi in ga šele zatem zapisal, potem za sabo ni veliko popravljal.«

S profesorskim delom si je služil kruh, v nekaterih njegovih izjavah zaradi tega skorajda zaslutiš sram, opaža prevajalka: »Prednost je vsekakor dajal pisanju lastne literature. Pri tem mu je bila v pomembno oporo zadnja žena Nancy, ki je res verjela vanj. Očitno ga je imela izjemno rada. Po njegovi smrti je v intervjuju trdila, da je bil krasen človek.«

Kljub vsem njegovim šibkostim in napakam ga je vsaka naslednja žena imela nekoliko rajši kakor prejšnja, četrta torej najraje, se pošali Urban Vovk. In resneje doda, da seveda poznamo tudi avtorje s precej bolj obremenilnimi biografijami: »In zavedati se moramo, da govorimo o posebnem času, o merjenju moči dveh generacij, predvojne in boomerske. Na delu je bil že revolucionarni duh nove generacije, ki se odraža v eksperimentalnem ustvarjanju, medtem ko so starejši izkusili drugo svetovno vojno in niso čutili potrebe po obnavljanju velikih zgodb, raje so se umikali v, recimo tako, kabinetno literaturo o občečloveških odnosih. Morda tudi zato romani, kakršen je Stoner, niso v svojem času doživeli zasluženega odmeva.«

»Prednost je vsekakor dajal pisanju lastne literature. Pri tem mu je bila v pomembno oporo zadnja žena Nancy, ki je res verjela vanj. Očitno ga je imela izjemno rada. Po njegovi smrti je v intervjuju trdila, da je bil krasen človek.«

Pri založnikih je Williams večkrat naletel na zavrnitev, izdana dela pa pogosto na skepso, v newyorški literarni srenji so nanj, ki se je rodil v Teksasu in živel v Koloradu, gledali zviška. Niti med »svojimi« ni dočakal pravšnje utehe. Ob izidu novega romana je šel praviloma skozi tragikomičen obred: sedel je v tajništvu denverske anglistike, kadil, srkal kavo in čakal, da mu kolegi čestitajo. »Čakal je in kramljal s predavatelji, ki so prihajali po pošto ali so imeli odmor med predavanji,« v biografiji piše Shields. »Čas mu je mineval v razmeroma prijetnem ozračju, toda o izidu nove knjige ni nihče niti črhnil. Ko je šibka decembrska svetloba, ki je pronicala skozi okna, začela pojenjavati, je po skoraj praznem hodniku stopil do kabineta in za sabo zaprl vrata.«

John Williams (1922–1994)

Vsekakor je bil vztrajen in potrpežljiv. Pisanje je bilo zanj trdo delo, ženi je rekel, da bi bil lahko tudi mizar ali vodoinštalater. Za mizo je sedel po več ur zdržema … in bil zadovoljen, če mu je do kosila uspelo napisati nekaj dobrih odstavkov. »Zanj je značilen filigranski pristop,« prikima prevajalka. Stoner je slogovno izčiščen, nič ni odveč, vsak odstavek izhaja iz prejšnjega, vse se gladko, naravno preliva … »Med prevajanjem prvega sem uživala, zaželela sem si prevesti še naslednji Williamsov roman Avgust. Je totalno konceptualno premišljen, res odličen, pa čeprav me je pri njem malce motil podtalni cinizem. Potem sem se z urednikom Andrejem Ilcem pogovarjala, ali bi prevedla še Williamsov prvi roman Nothing But the Night (Ničesar ni, le noči), ki je bolj psihoanalitičen, začne se z opisom sanj in jih potem v skladu s psihoanalitično teorijo pozneje tudi uresniči. A ne dosega višin Stonerja in Avgusta. Nazadnje sva se odločila za Klavčev Prehod, ki je vseeno boljši, čeprav niti ta slogovno ni tako izpiljen kakor poznejša romana. Delo je bilo kar naporno, ker je sovpadlo z mojim materinstvom, prišla je še pandemija in za povrh je bilo treba iskati slovenske ustreznice pri opisih odiranja bizonov, delanja smodnika, postavljanja bivaka, iskala sem, kako se po slovensko reče sestavnim delom vozov … Nekaterih besed, na katere sem naletela v Klavčevem Prehodu, ne uporabljamo več, zato jih je bilo treba poiskati v starejših knjigah ali pri strokovnjakih.«

Ob izidu novega romana je šel praviloma skozi tragikomičen obred: sedel je v tajništvu denverske anglistike, kadil, srkal kavo in čakal, da mu kolegi čestitajo.

Vseskozi je pisal proti toku, ugotavlja Breda Biščak. V Klavčevem Prehodu, romanu o lovu na bizone, posebnem »antivesternu«, ki mu je najbolj škodila prav komercialna oznaka vestern, je »spodkopaval mit o ustanovitvi Amerike, subtilno prikazal beli rasizem, v osrčje Stonerja ni postavil ameriške zgodbe o uspehu, ampak je glavno vlogo namenil poražencu, v Avgustu pa se je vrnil k evropskim koreninam civilizacije, k staremu Rimu«, pojasnjuje prevajalka. »Ni pisal slavospevov Ameriki. Morda se prav zato v svojem času v domovini ni uveljavil.«

Po svoje se je sicer že za življenja uvrstil v kanon, dodaja prevajalka, saj je leta 1973 vendarle prejel državno nagrado za književnost. Namenili so jo Avgustu, romanu, vešče sestavljenemu iz pisem in fragmentov, le na videz zgodovinskemu portretu rimskega cesarja in njegove burne dobe, a jo je Williams po splošnem prepričanju z večletnim zamikom v resnici dobil za starejšega, krivično prezrtega Stonerja. In za povrh si jo je moral deliti, kar se je zgodilo prvič v štiriindvajsetih letih podeljevanja te nagrade, čemur Shields posveti več strani biografije. Leta 1973 se je strokovna žirija za podelitev nagrade razklala: člani iz postmodernističnega tabora so navijali za Johna Bartha – mimogrede, njegova življenjska pot se je iztekla pred kratkim, v začetku aprila – in njegov roman Himera, člani tradicionalističnega pa za Williamsovega Avgusta. Odločitev, da nagrado dobita oba, se ni obnesla; vsak je dobil petsto dolarjev – kar ni bilo veliko več, kot je prejel vsak član žirije za branje knjig, jedko pripomni Shields –, kopneti je začelo tudi vse drugo, tako finančna podpora, saj so se založniki protestno umaknili, žiranti so ostali brez recenzentskih izvodov, plačanih kosil, hotelov, prevoza … Odbor za podelitev nagrad so razpustili, po vrnitvi pa je začasni predsednik odbora žirante najprej »prosil«, naj nagrade nič več ne delijo med več avtorjev.

Leta 1973 se je strokovna žirija za podelitev državne nagrade za književnost razklala: člani iz postmodernističnega tabora so navijali za Johna Bartha in njegov roman Himera, člani tradicionalističnega pa za Williamsovega Avgusta.

Sta se pa Barth in Williams elegantno, spoštljivo in dostojno vedla v ključnih trenutkih, na slovesni podelitvi nagrad. Na vprašanje, kako komentirata neenotnost žirije, sta odgovorila, da očitno potrjuje odlično kondicijo proze … in da je v književnosti dovolj prostora za roman v vsej njegovi oblikovni raznolikosti.

Knjižni kvartet, ki smo ga Slovenci dobili v minulem, »Williamsovem desetletju« (Fotografija: Andraž Gombač)

Modernejši tokovi v književnosti Williamsu resda niso bili blizu, na denverski anglistiki je nasprotoval oblikovanju novih študijskih predmetov, ki bi se začenjali s T. S. Eliotom – ta je bil zanj prinašalec bolezni, ki je izpridila poezijo. Williamsove lastne pesmi, ki so vpete v monografijo in ki jih je prevajalki pomagal prepesniti Ludvik Kaluža, zvenijo staromodno, avtor pa vse prej kot vznemirljiv moderni pesnik 20. stoletja.

Potem ko ga predstojnik oddelka ni razbremenil in mu namenil dodatnega časa za pisanje, je Williams sprejel povabilo na Brandeisovo univerzo v Massachusettsu na vzhodni obali, kjer se je nekoliko umiril in pripravil nova predavanja. In se presenetljivo odmaknil od lastnih tradicionalističnih nazorov ter pri predmetu Moderno pripovedništvo: Oblika in teorija med obvezno branje uvrstil Thomasa Pynchona, Alaina Robbe-Grilleta, Jorgeja Luisa Borgesa in druge, tudi sonagrajenca Johna Bartha.

Nasprotoval je oblikovanju novih študijskih predmetov, ki bi se začenjali s T. S. Eliotom – ta je bil zanj prinašalec bolezni, ki je izpridila poezijo.

V monografiji Shields mimogrede vzporedno portretira še drugega, za življenja še manj uspešnega pisatelja, danes pa sploh neznanega: Willard Marsh (1922–1970), imenovan Butch, je bil poročen z Williamsovo polsestro George Rae. V denarnih težavah je vendarle prisluhnil svakovemu nasvetu, si našel službo in postal predavatelj na Državni univerzi v severnem Teksasu, a mu je po vrnitvi v Mehiko, nezmernemu pivcu in kadilcu, pri oseminštiridesetih letih odpovedalo srce.

Z alkoholom se je rad in nezmerno bratil tudi John Williams. Znal je biti briljanten in očarljiv, znal je biti težak in neznosen. Bil je karizmatičen predavatelj, skrbno urejen, z ovratno ruto in lesketajočo se pričesko, pa tudi šovinist, blebetač, prepirljivec. Kljub težavam s pijačo pa je praviloma ohranjal dostojanstvo. »Williams je ‘pijandure’ preziral,« piše Shields in navaja spomine pisateljevega kolega Dana Wakefielda: »Sam ni bebljal ali se med hojo opotekal. Ni mu bilo videti, da je pijan.«

»Prsti so popustili prijem in knjiga je spolzela iz njihovega objema, se prekopicnila čez negibno telo ter padla v tišino sobe.«

Leta 1986 so se že zelo zdelanemu profesorju na Univerzi v Misuriju vendarle poklonili s simpozijem. Medtem ko je tokrat kraval v avditoriju zganjal pijani Richard Yates, avtor slovitega romana Krožna cesta, je bolni Williams pred mikrofon s sabo privlekel kisikovo jeklenko in bral iz še nedokončanega romana The Sleep of Reason (Spanje razuma) – ki je tudi ostal nedokončan.

Avtor je umrl 3. marca 1994 v dvainsedemdesetem letu starosti. Najboljši opis poslednjih trenutkov pa je sam trideset let prej pripel že na rep Stonerja: »Prsti so popustili prijem in knjiga je spolzela iz njihovega objema, se prekopicnila čez negibno telo ter padla v tišino sobe.«

Ostaja njegovo delo. Ki je dobro, v najboljših legah vrhunsko, da, lahko rečemo – popolno. In slovenska usoda Johna Williamsa je tudi »zelo lepa založniška zgodba«, še poudarja Urban Vovk. Vse tri najpomembnejše romane je poslovenila ista, izvrstna prevajalka, kot češnjo na torti pa zdaj še monografijo o pisatelju. Pravzaprav smo tovrstnih nizov vajeni zgolj iz zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Očitno je tudi John Williams naposled – naš.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 23. 5. 2024

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 7., zadnja epizoda

Delni odgovor na zagate regionalizma slovenske kulturne krajine nakazuje predlagana resolucija o nacionalnem programu za kulturo s pripadajočim akcijskim načrtom. Vprašanja, ki ostajajo, so povezana predvsem z nepopolno analizo dejanskega stanja in neobstoječo identifikacijo vzrokov za prekomerno »centralizacijo« kulturne ponudbe in njene dostopnosti prebivalstvu. Pri tem je eden ključnih, še vedno sistemsko nerešenih problemov večinsko državno financiranje javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti (lastnice objektov; tiste, ki imenujejo vodstva in nadzorne organe). A kakorkoli obračamo in obrnemo, dejstva so naslednja. Slovenija je upravno-pravno država in hkrati ena sama, v evropskem merilu majhna) regija, ki jo poleg dvanajstih mestnih občin sestavlja še dvesto mikroobčin. V obliki črke S je od leta 2008 na podlagi evropske statistične klasifikacije (NUTS 2) razdeljena na Vzhodno (manj razvito) kohezijsko regijo in Zahodno (razvito) kohezijsko regijo. V Vzhodno spada osem statističnih regij z milijon in sto tisoč prebivalci, v Zahodno štiri statistične regije z milijon prebivalci. Meje statističnih regij so hkrati tudi ozemeljske enote za delovanje Regionalnih razvojnih agencij (RRA). 12 mestnih občin, ki po kulturni zakonodaji štejejo za generatorje regionalnega kulturnega razvoja, je po statističnih in razvojnih regijah razporejenih neenakomerno. V Savinjski in Podravski regiji najdemo po dve mestni občini. V prvi Celje in Velenje. V drugi Maribor in Ptuj. Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).

Zakaj je vse to pomembno? Ne le zaradi statistike, tudi zaradi resnega premisleka o tem, s katerimi konkretnimi ukrepi pomagati manj razvitim okoljem, da se »opolnomočijo«. Nekaj poskusov v smer odpravljanja nepravičnega sistema financiranja ponuja že sam sistem financiranja projektov iz vladnih/evropskih kohezijskih sredstev (več sredstev za manj razvite), pa nekaterih projektnih razpisov ministrstva (prednostni kriteriji po domicilnem pravilu). A če resno vpogledate v statistiko alokacije državnih sredstev za kulturo po statističnih regijah, vas lahko močno zaboli glava. Tako zelo, da boste zlahka razumeli (mariborske) Štajerce, ker neprenehoma renčijo na Ljubljano in grozijo z mejo na Trojanah. Podobno mislijo tudi Primorci, le da so za odtenek bolj uglajeni. In razviti. Meja na Črnem Kalu ni le simbolna točka nesporazuma s Kranjsko deželo. Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev, metropolnemu območju Maribora in Ptuja (Podravska regija), na katerem najdemo skoraj tretjino prebivalstva, pa le desetino vseh sredstev. Osem odstotkov ministrstvo vlaga v Goriško in Obalno-kraško regijo (v Primorsko) z več kot 11 odstotki prebivalstva Slovenije. Preostale drobtinice proračunske pogače s skromno obloženega državnega omizja padejo v siromašne dlani preostalih osmih regij. Kar pomeni, da država z le 16 odstotkov podpore tako ali drugače kulturno osrečuje skoraj polovico prebivalstva. Natančneje: 987.000 občank in občanov.

Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).

Dejstva seveda lahko tolmačimo na različne načine, a čeprav v račun vštejemo zgodovinske in politične razloge, koncentracijo državne kulturne infrastrukture (69 odstotkov) in k temu prištejemo še število javnih in zasebnih kulturnih subjektov v ljubljanskem bazenu z obrobjem (48 odstotkov), še vedno lahko govorimo le o absolutnem nesorazmerju. Kako ga preseči, to je v bistvu edino vprašanje. Del odgovora se skriva v kulturnih politikah posameznih mestnih občin, saj sprejeti proračuni za leto 2024 pričajo o poviševanju proračunskih deležev za kulturo. Pri tem je zanimivo, da sicer relativno visok delež proračuna v Mestni občini Ljubljana (brez investicij), ki dosega 6,5 odstotkov, še zdaleč ni najvišji. Močno ga presegajo Velenje, Nova Gorica in Maribor. V času županovanja Zorana Jankovića je postalo nekako samoumevno, da se vlaganja v kulturno infrastrukturo nadaljujejo in da je, logično, tudi nominalni znesek jedrnega proračuna za kulturo v Mestni občini Ljubljana najvišji. Letos je težak 34,4 milijona evrov. Vse druge mestne občine skupaj načrtujejo financiranje kulture v višini 48,8 milijona evrov.

Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev.

Če vse našteto skrižamo in številke cepimo še na morda najbolj občutljiv, a nikoli uporabljen podatek o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), pa se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu (115 evrov). Na prvem je Krško (642 evrov), na drugem Nova Gorica (357 evrov), na tretjem Velenje (250 evrov), na četrtem Slovenj Gradec (137 evrov), na petem Maribor (130 evrov), na šestem Ptuj (125 evrov), na sedmem pa Murska Sobota (118 evrov). Ljubljani sledijo deveti Koper (113 evrov), deseti Kranj (112 evrov), enajsto Celje (102 evra) in dvanajsto Novo mesto (100 evrov). Povprečna kulturna subvencija na prebivalca v mestnih občinah je vseeno precej višja kot državna: 134 evrov je bistveno več kot 111 evrov, kolikor jih prebivalcu Slovenije na leto podarja ministrstvo za kulturo. Kar pomeni, da se je z državnim financiranjem kulturnih izvajalcev in cenovne dostopnosti kulture po regijah nekaj hudo zalomilo že v preteklosti. Ne pozabimo namreč, da je ob omembi subvencioniranja kulturne storitve na prebivalca Ljubljane in okolice potrebno prišteti še državno pomoč. Skupaj to pomeni 188 evrov. Zaključek te lekcije o spodletelem enakomernem regionalnem razvoju je poveden. Vprašanje pa je, ali so ugotovitve za ministrico tudi dovolj alarmantne in ali tudi ve in zna odpraviti ta kričeča nesorazmerja. Ali zapisano pomeni, da je Ljubljani potrebno jemati in odvzeto podarjati vsem ostalim? Tako enostavno si namreč nove izračune predstavljajo zamolčani, spregledani in užaloščeni. Niti približno ne, Ljubljana je (tudi kulturna) prestolnica, sredobežna sila slovenstva in mednarodno križišče ustvarjalnosti, ki ga predstavljajo predvsem prepoznavni mednarodni festivali. Manj razvitim območjem Slovenije je potrebno pomagati drugače, tudi z dodatnimi proračunskimi vložki.

Največja investicija – prenova ljubljanske Drame – je ocenjena na 58,5 milijona evrov (Fotografija: Andraž Gombač)

Delček tega samozavedanja o odpravljanju neenakomernega dostopa do kulturnih dobrin najdemo recimo pod 66. ukrepom Akcijskega načrta, z nazivom Decentralizacija umetniške produkcije (delno kohezijski ukrep) z namenom sofinanciranja gostovanj (letno sofinanciranje 25 prizorišč, število gostovanj 1200) v ciljni višini 1,413.971 evrov v letu 2027. Gre za obuditev pred desetletji že utečenega, a pozabljenega razpisnega mehanizma za podporo gostovanjskih politik kulturnih domov in ostalih prizorišč zunaj regionalnih središč. Višina sredstev? Preskromna za kak resen premik v območje večje dostopnosti odrskih umetnosti. Podobno je z 71. ukrepom Vzpostavljanje raznolikih kulturnih abonmajev, za kar namerava ministrstvo nameniti ciljnih 200.000 evrov na letni ravni. Povsem drugačen je premislek in seznam načrtovanih (nekaterih že začetih) investicij, predvsem v revitalizacijo kulturne dediščine in predvsem za muzejske (in galerijske) vsebine. Če odmislimo največjo investicijo, v prenovo ljubljanske Drame, je delež načrtovanih naložb v umetniške, prireditvene in kreativne ustanove zanemarljiv. Trenutno, kot se rada upravičeno pohvali ministrica, ima ministrstvo »največ odprtih gradbišč v zgodovini ministrstva – kar šestdeset investicij po državi« (Delo).

Med iskanjem podatka o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu.

Ekipa ministrstva z državnim sekretarjem Matevžem Čelikom Vidmarjem na čelu je na podlagi »muzejske strategije« navkljub nepopolnemu seznamu – zaradi nekaterih še nejasnih virov financiranja – očitno spisala izjemno decentralizacijsko potezo. Prebujenega investicijskega cikla bo do leta 2028 v skupni višini 374,8 milijona evrov deležnih 44 projektov. Plus tisti še nedefinirani, ki bodo predmet javnih razpisov, kot na primer napovedani javni razpis za financiranje spomenikov v občinski lasti iz kohezijskih sredstev v višini več kot 16 milijonov evrov. Ob proračunskih, kohezijskih in drugih (evropskih) sredstvih se lahko decentralizirana Slovenija in z njo ministrica Asta Vrečko, ki upravičeno zelo rada obiskuje neljubljanske, celo odročne kraje, poleg že razvpite prenove ljubljanske Drame (58,5 milijona evrov), poleg javnosti popolne neznanke o mrežni tvorbi Centra sodobnega plesa (4 milijone evrov) in Mreže za intermedijske umetnosti (3 milijone evrov), že veselita nadaljevanja investicije v mariborski Center Rotovž (25 milijonov evrov), avditorij SNG Nova Gorica (sedem milijonov evrov) in v celo kopico turistično privlačnih gradov in graščin po Sloveniji (61,4 milijona evrov). Ministrstvo načrtuje tudi energetsko prenovo petih stavb (31,2 milijona evrov) in izvedbo šestih projektov z razlogom »krepitve odpornosti kulturne dediščine na podnebne spremembe« (25,8 milijona evrov). V muzejske in arhivske depoje pa namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine. Kar vse pomeni bistveno višji državni proračun za kulturo v naslednjih letih.

V muzejske in arhivske depoje namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine.

Da ne bi bil pretirano vzhičen, zapisujem le še tole. Moje posebne obravnave kmalu bosta deležna naslednja največja, najbolj kompleksna in najbolj komplicirana projekta v mandatu aktualne ministrice. Že dobršno število let plenita pozornost javnosti in sta tik pred realizacijo. To sta GO! 2025 Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorizia in prenova SNG Drama Ljubljana. Da bom obdržal sloves lokalpatriota, pa se bom lotil tudi iz akcijskega načrta izpuščene in nikoli dokončane investicije v Pristave gradu Snežnik v domači Loški dolini.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 20. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Niti nož ne ustavi peresa

»Še zdaj dogajanje vidim kot v upočasnjenem posnetku. S pogledom sledim moškemu, ki se izlušči iz občinstva in teče proti meni, razločim vsak njegov korak, ko se mi naglo približuje. […] Dvignem levo roko, da se ubranim. Nož zabode vanjo. Sledi še več zamahov, vbodov v moj vrat, v prsi, v oko, vsepovsod. Čutim, kako se mi šibijo noge, padem po tleh.«

»Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.«

Salman Rushdie novo knjigo Nož začne z dogodkom, ki je zaznamoval ves svet. Z vbodom, z napadom, s padcem po tleh. Avgusta leta 2022 je neki moški, ki ga Rushdie v romanu poimenuje s črko A, saj meni, da si drugega naziva ne zasluži, večkrat zabodel enega najslavnejših pisateljev. Literarni svet je menil, da ne bo nikoli več pisal, Rushdie je menil, da ne bo preživel, morilec je menil, da mu je uspelo. Vsi smo se motili. Rushdie je preživel in znova piše. In piše prav o dogodku, ki mu je za vedno spremenil življenje. Na prvih straneh se sprašuje, kako naj pisatelj predela travmo drugače kot s pisanjem, pa tudi o motivih za napad. »Temu ‘A’ se ni zdelo pomembno, da bi se pozanimal o človeku, ki ga je sklenil ubiti. Po njegovem lastnem priznanju mu je povsem zadostovalo, da je prebral dve strani mojega romana in si ogledal nekaj posnetkov o meni na YouTubu. Karkoli ga je že gnalo v napad name, lahko mirno sklepamo, da to niso bili Satanski stihi. V tej knjigi bom skušal razjasniti, kaj naj bi to bilo.«

Salman Rushdie se je po napadu vrnil za mizo in tudi na oder – oktobra lani je nastopil na Frankfurtskem knjižnem sejmu (Fotografija: Elena Ternovaja)

Nož: premišljevanja po poskusu umora je delo, zvesto naslovu. V njem se Salman Rushdie s pomočjo avtobiografskih prijemov loti popisovanja in razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi. Kako bi se poslovil in kako to, da je preživel? Kajti kot zapiše sam: »Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.« Ko tako v roke primemo roman, ki govori o resničnih dogodkih, ti pa niso iz polpretekle zgodovine, se postavi vprašanje, kako povedati zgodbo, da bo bralca pritegnila in da je ne bo odložil po prvih nekaj straneh, bodisi iz dolgčasa bodisi zaradi pretresljivih dogodkov. Rushdie izkoristi svoj izjemni talent in se popisovanja loti skozi pripovedovanje. Bralec tako niti v enem samem trenutku ne bo občutil, da bere avtobiografijo oziroma zgodbo o dogodkih, ki so se resnično zgodili. Že prvo poglavje, naslovljeno Nož, nas nemudoma pospremi v svet neke fiktivne osebe, slavnega pisatelja, ki je nekega dne doživel poskus atentata. Rushdie nam nikoli ne dovoli, da bi pomislili, da govori o samem sebi. In prav to mu uspe z neverjetno izpiljenim pripovednim slogom, ki ga zaznamuje že vse od svetovno znanega romana Satanski stihi (1988). Da bi nam povedal svojo zgodbo, mu ni treba navajati dejstev in biti biografsko dosleden, saj ve, da se bo bralcev veliko bolj dotaknila pripoved, kar nam v romanu pove tudi sam: »Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče. Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«

»Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«

In zgodbo pripoveduje. Od usodnega dejanja se nenadoma premaknemo nekaj let nazaj, ko pisatelj spozna svojo novo ljubezen Elizo, žensko, ki mu je in mu bo stala ob strani. Potem smo znova v bolnišnici, kjer ga zdravniki skušajo spraviti v človeku dostojno stanje. Na tem mestu bi bralec pričakoval opise neštetih posegov, opise zdravnikov in bolečin. A Rushdie ne piše o tem, saj za to ni imel časa, kot ga nima nihče, ki mu ob vznožju postelje stoji smrt. Namesto tega se sprašuje: »Ali sem bil v tistem času kdaj jezen. Osemnajst dni sem ležal na oddelku za hude poškodbe v bolnišnici Hamot – osemnajst najdaljših dni mojega življenja. Ko se skušam vrniti v tisto sobo, se spominjam, da sem se počutil šibkega […] v družbi Elize, Zafarja in Sameen pa tudi ljubečega in ljubljenega. Jeze se ne spominjam. Mislim, da sem imel jezo za potratno razkošje.« Bralcu tako povsem realistično prikaže osemnajst bolniških dni, ko je imel čas razmisliti o vsem, kar se mu je zgodilo, o trenutku napada. Tako premleva, zakaj prav zdaj, zakaj 33 let po tem, ko so nad njim izrekli fatvo. A tudi ta vprašanja ne otežijo branja, saj se Rushdie resnih dogodkov včasih loti s pridihom humorja. Tako svoje halucinacije v bolnišnici opiše kot palačo črk, ki se zgrinja okoli njega in pred njim piše zgodbe. Spet drugič je sentimentalen, ko govori o ljubezni do Elize. Spominja se prijateljev, ki so prišli v njegovo življenje in sčasoma odšli, spominja se vseh, ki so ga pri okrevanju podpirali. Ko iz dneva v dan bolj okreva, pa tudi pisanje postane bolj pozitivno in filozofsko.

Prva izdaja Satanskih stihov iz leta 1988. Po izidu romana je iranski ajatola nad pisateljem izrekel fatvo, smrtno obsodbo.

Ko tako iz prvega dela knjige Angel smrti preidemo v drugi del Angel življenja, se pred nami nenadoma pojavi povsem nov avtor. »Nekoliko me je dajala evforija; menil sem, da sem dokončno okreval, in najavljal sem, da se nemudoma začenja najina srečna prihodnost. Tolikšno samozavest sem občutil predvsem zato, ker sem spet lahko sedel za mizo in čutil željo do pisanja.« In res tudi knjiga nenadoma oživi. Tako se v njej avtor spominja prijateljstev, razmišlja o umetnosti in filozofiji ter o tem, kako povsem drugače je, ko enkrat izkusiš smrt. A najbolj zanimiv del knjige šele sledi. Rushdie si namreč zaželi, da bi se z A-jem sestal. Tako zapiše več strani namišljenega pogovora, ki bi potekal med njima, če bi se sestala. Ključno vprašanje seveda ostaja: »Zakaj?!« Ali se je kdaj sestal z A-jem, ne izvemo. Kot pa zapiše, se je povzpel na kraj dogodka, da bi ga lahko pustil za seboj.

»Najpomembnejše, kar bi mu rad sporočil, je misel, da umetnost izziva pravovernost.«

Salman Rushdie se še kako dobro zaveda, da bodo Nož brali vsi. Zato v njem s pomočjo starodavnega izročila, s pripovedovanjem, poveže laične in akademske bralce. Nož je neklasičen avtobiografski roman, kakršnega še nismo brali. Je soočanje človeka z dogodkom, ki ga je skoraj stal življenja, je zgodba o romantičnih odnosih, ki se lahko stkejo tudi na stara leta, je spopadanje avtorja z dejstvom, da so mu šteti dnevi, vdihi, minute in sekunde. Ko Nož preberemo do konca, bo v nas ostala misel, ki jo Rushdie zapiše v enem od namišljenih pogovorov z A-jem: »Najpomembnejše, kar bi mu rad sporočil, je misel, da umetnost izziva pravovernost. Kdor jo zaradi tega zavrača ali črni, ne dojema njene narave. Pri umetniškem ustvarjanju se umetnikova vizija spopada s sprejetimi pogledi tedanjega časa. […] Brez umetnosti bi naša sposobnost svežih pogledov in obnavljanja sveta žalostno shirala.« In prav to je bistvo, ki ga Salman Rushide želi sporočiti vsem bralcem. Umetnost je tista, ki poganja svet in ga spreminja, četudi jo vsakdo razume drugače. A je v umetnosti videl grožnjo, Rushdie v njej vidi način, kako se spopasti z dogodki in živeti naprej. Bralci pa skozi umetnost branja lahko vsaj nekoliko spoznamo tega velikega pisatelja in si odgovorimo na mnoga vprašanja ali pa si postavimo nova. Predvsem pa moramo ves čas premišljevati.

Salman Rushdie: Nož: premišljevanja po poskusu umora (UMco, 2024, prevod Samo Kuščer)

Na tej povezavi si lahko preberete odlomek iz knjige.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 16. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 6. epizoda

Oglejmo si, kako pojem »spolna enakost«, ki ga kot enega ključnih ciljev izpostavlja Asta Vrečko, deluje v praksi. Obdelava javno dostopnih podatkov prikaže naslednjo sliko. Od 24 državnih javnih zavodov v pristojnosti ministrstva za kulturo (imenovanje direktorjev) vodi te ustanove 14 žensk (58 odstotkov). Pet od šestih pokrajinskih arhivov vodijo ženske (83 odstotkov). Štiri od sedmih območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vodijo ženske (57 odstotkov). Od 55 javnih zavodov (»pooblaščenih« muzejev, galerij, gledališč), ki jih večinsko financira ministrstvo, katerih ustanoviteljice pa so občine (imenovanje direktorjev), vodstveni položaj zaseda 32 žensk (58 odstotkov). Izrazito feminizirano je vodenje splošnih knjižnic, verjetno zaradi tradicije in izobraževalnega sistema, saj med 57 direktorji najdemo kar 44 direktoric (77 odstotkov). Zanimivi so tudi podatki, ki pokrivajo druge deležnike ministrstva za kulturo, saj to vodi javne evidence (razvide), kakršna sta Evidenca pravnih oseb zasebnega prava v javnem interesu in Razvid samozaposlenih. Iz vpogleda v prvega, ki detektira potencialne in dejanske nevladne prejemnike proračunskih sredstev za kulturo (društva, zasebni nepridobitni zavodi …), izpostavljam podatek o tem, da je nevladniški kulturni sektor izrazito maskulariziran. Med 554 zakonitimi zastopniki organizacij v javnem interesu je le 195 žensk (35 odstotkov). Precej bolje kaže registriranim samozaposlenim ženskam, saj jih je med 3112 večina – 1654 (53 odstotkov). Podobno razmerje je bilo pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so, še danes dobro pomnim, feministično nastrojene in ustrojene samozaposlene trdile, da ministrstvo sistematično diskriminira ženske pri podeljevanju statusov.

Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja.

Vem, zamoril sem vas s številkami, a si zaslužite. Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja. Ko sem več dni sešteval, odšteval in izračunaval odstotke iz podatkovno neurejene množice registrov in spletnih zavihkov z informacijami javnega značaja, sem že skoraj obupal. Pa se nisem vdal, zato vas takoj spravim v dobro voljo. Kajti Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost. Rezultati njenih imenovanj v 19 stalnih strokovnih delovnih skupin so naslednji. Med stotimi eksperti najdemo 52 žensk (52 odstotkov). Super podatek, a s slabim priokusom. V prid moških so namreč izrazito odklonske strokovne komisije za glasbene in vizualne umetnosti, pa za slovenski jezik, arhive, medije in AV- kulturo, v prid žensk pa strokovne komisije za arhitekturo in oblikovanje, knjižnice, premično kulturno dediščino, nesnovno kulturno dediščino, podporne programe in štipendije. V bistvu je spolno uravnoteženih le sedem komisij. Ministrica je ob tem imenovala tudi tri dialoške skupine. Vsaka šteje po 10 članic in članov. Med 30 najdemo 19 žensk (63 odstotkov), in sicer v skupini za samozaposlene osem, v skupini za NVO šest in v skupini za javne zavode pet. Enakopravnost? Enakost? No, nisem prepričan.

Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost.

Pod ukrepom o spolni enakosti ministrica nikjer ne omenja dveh simbolno najpomembnejših, vsaj na papirju avtonomnih organov kulturne politike: Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) in Upravnega odbora Prešernovega sklada (UO). Pa bi ju smela in morala. V prvem, sedemčlanskem, sedita le dve ženski (29 odstotkov), v drugem, petnajstčlanskem, pa sedi le šest žensk (40 odstotkov). Še huje, v šestih strokovnih komisijah s po sedmimi članicami in člani (skupaj 42), ki jih imenuje UO, je le 14 žensk (33 odstotkov). Če spolna enakopravnost NSK v krovnem zakonu ni zapisana in ženska kvota zaukazana (pa bi lahko bila), pa je povsem drugače s sestavo UO. Zdajšnje sestave UO in strokovnih komisij UO so že na prvi pogled v neskladju s specialnim zakonom, saj sta kršena 6. in 8. člen Zakona o Prešernovi nagradi (2017), ki parlamentarcem pri imenovanju članic in članov UO nalaga »spolno uravnoteženo« sestavo, UO pa »spolno uravnoteženost« pri imenovanju strokovnih komisij. Ker se mandati članic in članov obeh teles jeseni iztekajo, je zdaj na potezi ministrica Vrečko, ki je že opravila poizvedbo na terenu (samoprijave zainteresiranih kandidatk in kandidatov). Sledi nabor imen, ki pa jih mora še pred imenovanji v parlamentu sprejeti vlada. Komplicirano? Niti ne. Politizirano? Nedvomno. Sploh če pomislimo na gostoto, tudi na referendumu o noveli Zakona o Radioteleviziji Slovenija, pokurjenih besed v imenu »depolitizacije« javnih ustanov ter avtonomije strokovnih in nadzornih organov.

Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam.

Da bi lahko razrešila izrazit razkorak med številom prejemnic in prejemnikov Prešernovih nagrad, ministrici deklarativno izražena spolna enakost ne bo bistveno pomagala. Nadaljevati bi morala prav tam, kjer je bilo z zakonom že precej, a ne dovolj storjenega. Spolno uravnoteženo število nominacij, ki jih na podlagi zakona predlagajo strokovne komisije, ni dovolj. Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam. Bojim se, da je za to zakonsko spremembo v tem mandatu žal že prepozno, saj se je Vrečko raje odločila za drugo, povsem nepomembno »tehnično« spremembo, in sicer da izbor izvajalca, organizacijo in produkcijo Prešernove proslave z Upravnega odbora Prešernovega sklada prenese na vladno službo za državne proslave. To potezo je med drugimi upravičeno problematiziral »liberalni« državni svetnik Jožef Školč. In imel je prav: gre za neposredno nespodobno povabilo vsakokratni vladi, da se sme vmešavati v vsebino (scenarij) in obliko (postavitev in podobo) Prešernove proslave.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko na razglasitvi Prešernovih nagrajencev v Narodni galeriji v Ljubljani 2. decembra 2022 (Fotografija: Andraž Gombač)

Če se zdi reševanje spolne enakopravnosti dokaj preprosto opravilo, pa je drugače z decentralizacijo kulturne ponudbe, ali še raje, kot smo ta vseprisotni politični prijem poimenovali v socializmu, s policentričnim kulturnim razvojem. Da bi lahko bolje razumeli namere in namene pripravljalcev predloga novega nacionalnega kulturnega programa, pa tudi že javno izrečene in zapisane misli o hiperprodukciji kulturnih dogodkov in po fizični in cenovni dostopnosti javnih kulturnih dobrin, moram najprej spomniti na vse, že resolucijsko podložene, a nikoli uresničene politične obljube. Dejstvo je, da se za relativno široko dostopnost kulture na Slovenskem lahko zahvalimo mnogim generacijam, začenši s tistimi, ki so prebujale slovenski narod od pomladi narodov naprej. Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni. Teritorialni mrežni sistemi, ki so se še dodatno razcveteli v prejšnjem družbenem redu, so se dopolnjevali, kot na primer: mreža splošnih in specializiranih knjižnic (knjižnična infrastruktura je celo vstopni pogoj za razglasitev občine), ljubiteljska mreža (JSKD), mreža (pooblaščenih) muzejev in galerij, gledališka mreža, mreža arhivov (Arhiv RS s pokrajinskimi arhivi), mreža kulturnih centrov in domov, mreža skrbnikov nepremične kulturne dediščine (ZVKDS z območnimi enotami).

Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni.

Ob tem ne smemo pozabiti, da Slovenija premore skoraj 31.000 nepremičnin in enot, vpisanih v register kulturne dediščine, posejanih po celotni državi (od teh le 2,3 odstotka v MO Ljubljana) in kar 1120 objektov, razglašenih za javno kulturno infrastrukturo (od teh le 11,7 odstotka v MO Ljubljana). Omenjene mrežne podsisteme so oblasti v kapitalizmu nadgradile, a z nikoli zares premišljeno zasnovo in s preskromno finančno podporo. To sta Art kino mreža in Mreža intermedijskih centrov. Prva, še vedno v fazi izgradnje, je nastala kot posledica slabe vesti zaradi skoraj popolne privatizacije kinematografov, druga še vedno nastaja kot prepoznanje novih informacijskih tehnologij in novomedijske umetnosti. Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh). Še dandanašnji odločevalci ne razumejo sistema upravičenih stroškov. Stroškov dela in stroškov obratovanja še danes nočejo uvrstiti med redne stroške delovanja »programskih« izvajalcev.

Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh).

Bodočniško razpoložena ministričina ekipa bi ob vseh dobronamernih besedah o »enakomerneje razvitem in decentraliziranem sistemu posredovanja kulturnih vsebin«, »preprečevanju hiperprodukcije in izgorelosti izvajalcev«, »finančni dostopnosti«, vse v imenu »enakomernega regionalnega razvoja«, lahko napovedala tudi izgradnjo nove mreže. Mreže umetniških rezidenc po vseh slovenskih regijah. Lahko bi, pa ne. Taka mreža bi lahko sčasoma razrešila ključni problem produkcije in distribucije »kulturnih dobrin«. To pa je pomanjkanje prostorov za predprodukcijo, raziskovanje, izobraževanje in trening (vadbeni prostori, studii, ateljeji, laboratoriji, hubi …). Tovrstni prostori, po možnosti kombinirani z apartmajskimi nastanitvami, bi ob naštetem zagotavljali tudi polno izkoriščenost javne kulturne infrastrukture, državnih in lokalnih spomenikov ter nudili vso potrebno logistiko za mednarodno povezovanje, izmenjave in organiziranje mednarodnih festivalov. Tudi podeljevanje delovnih štipendij bi pridobilo oprijemljiv smisel. Utopično? Sploh ne: idealen kohezijski projekt, idealen projekt za novi cikel »kulturnega evra«. Ker se zavedam, da pretirano soljenje pameti v Sloveniji ni dobrodošlo, sploh pa ne modro, saj se lahko sprevrže v patološko zanikanje, bom v naslednji, zadnji epizodi te miniserije samo dejstven. Z razlogom, kajti Asta Vrečko nam za razreševanje nastalih zagat ne postreže s ključnimi podatki in analizami. Še več. Zdi se, da jih namerno spregleda. Celo zamolči.

Ilustracija: Nia Gombač Ilustracija: Nia Gombač
Panorama 14. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Oprosti, ker te nisem mogla rešiti

Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Sinu Maticu, ki je leta 2021 pri komaj osemnajstih letih izgubil boj z rakom, je Doris Kukovičič začela pisati pisma. Po njegovi smrti je na e-naslov matic@heaven4ever.sky »poslala« več kot sto zapisov, v katerih opisuje svoja čustva in misli, se spominja lepih trenutkov s sinom, mu poroča o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti.

Knjiga Pisma Maticu je pravkar izšla v zbirki Žametna Beletrina, z bralkami in bralci AirBeletrine pa avtorica deli eno svojih presunljivih pisem, naslovljeno Oprosti, ker te nisem mogla rešiti.

***

Ljubi Matic,

danes sem se zbudila zelo žalostna, zamišljena, izgubljena. Sanjala sem, da mi iz rok pada otrok, majhno dete. Nisem ga mogla obdržati v rokah, kar polzel mi je iz njih, kot bi bile moje roke premehke, prešibke, iz plastelina. Polzel mi je iz rok in počasi, čisto počasi padal na tla … Vsakič znova sem ga pobrala in spet je spolzel dol … Kako zelo nemočna sem bila, nisem ga mogla obdržati v naročju!

Vsakokrat, ko sem se s kolesom peljala k tebi na intenzivno, sem od strahu zate trepetala in drhtela. A takoj ko sem prestopila prag tvoje izolacijske sobe, se mi je obraz razsvetlil. Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije. Držal si me pokončno, hrabro, me na nevidni ravni bodril, da sem bila ob tebi vedno najboljša različica same sebe.

Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije.

Se spomniš, kako sem te rada podražila, da ti bom brala enega od maturitetnih romanov in te, ko se boš prebudil, o njem spraševala? Malo sem se te le usmilila in ti namesto tega brala Mambo mentality, ti vrtela zvočno knjigo o Stephenu Curryju pa glasbo, ob tebi na glas reševala križanke, te božala, masirala, spet božala. Medicinske sestre, izjemne v svoji nežnosti, so mi priskrbele tudi poseben losjon, da sem ti vlažila že močno izsušeno kožo.

Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti. Matic, tvoja energija in notranja moč sta bili tudi vir moje moči. Vsak dan, vsak trenutek. Kako zelo neverjeten si bil.

V trenutku, ko sem odšla od tebe in sedla nazaj na kolo, pa me je zlomilo. Vse celice v meni so norele, buhtele. Moje telo je zaobjela prvinska materinska potreba, da poskrbi za otroka, da ga nahrani, potolaži, reši … Jaz, tvoja mati, sem nagonsko iskala način, da te rešim.

Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti.

Nisem te mogla. Oprosti, nisem te mogla rešiti. Tvoja mati sem, in te nisem mogla rešiti. Padel si mi iz rok kot dete v današnjih sanjah, ničesar nisem mogla storiti. Polzel si, počasi, vse dokler mi nisi dokončno spolzel iz rok. Na konicah prstov sem te imela, in nisem te mogla obdržati … Nisem te smela. Nisem čudežna. Sem samo iz mesa in krvi. In tako zelo nemočna sem bila v tej tvoji bitki. Vse si moral sam.

Morala sem te spustiti. Zavestno. Ker vem, da si me prosil, naj te spustim. Ker si me bodril, naj ti to dovolim … Ti si mi pomagal, da te spustim. Ti si me vodil … Čutila sem te.

Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka. Vera v čudeže, zaupanje v upanje, ljubezen … Vse to nas dela mehke v vsej naši surovi prvinskosti.

Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka.

Zato zdaj vem, zakaj vse te sanje. Nisem te mogla rešiti. Ne tokrat. Ne pred to boleznijo. Oprosti. Morala sem ti to povedati. Morala sem …

Ti si to vedel, zato si me vsak dan sprejel z največjo možno svetlobo in me vodil. Omogočil si mi, da ob tebi, pri tebi, s tabo poslušam samo svoje srce, in ne svojih strahov, svoje nemoči.

Vedno si bil korak pred mano, vedno si ti pazil name. Še tvoj čisto prvi stavek je bil: »Mami, pazi, avto!« Ti si moj angel varuh. Od nekdaj.

Neskončno tvoja

mami