anja, Author at AirBeletrina
Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 23. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 24 min

Vse najboljše, Matjaž Kmecl!

Danes, 23. februarja, jih okroglih devetdeset praznuje dr. Matjaž Kmecl, slovenist, literarni zgodovinar in teoretik, upokojeni profesor, pisatelj, dramatik, žlahtnitelj vrtnic … Pred dnevi je na pragu domače hiše v Črnučah najprej pozdravil ženo, ki je šla po opravkih v center Ljubljane, takoj zatem pa še spraševalca in fotografinjo, ju prijazno sprejel in gostil poldrugo uro.

Gospod Kmecl, kaj počnete te dni?

»Dolgčas preganjam. Zelo rad bi delal na vrtu ali kje drugje, ampak žal ne gre več.«

Berete pa še?

»To pa! Knjige so vseskozi ob meni. Saj veste, tudi šuštar dela čevlje do smrti.«

Berete tudi nove?

»Če me pritegnejo. Na silo pa ne.«

Katera vas je nazadnje pritegnila?

»Recimo Veter z vzhoda, najnovejši roman mojega starega ljubega znanca Toneta Partljiča o njegovih Mariborčanih. Piše tako, da je oprijemljivo. Je nekaj med literarnim realizmom in reportažo. Vsekakor zanimivo.«

Evo, že v prvi minuti pogovora ste omenili realizem. Posvečali ste se mu kot literarni zgodovinar, teoretik, profesor … in očitno ostaja z vami.

»Realizem mi je ljub, seveda, čeprav berem tudi kaj drugega.«

Se vračate k starim ljubeznim: Levstiku, Jurčiču, Kersniku, Tavčarju …?

»Se, se, večkrat, berem pa tudi nove knjige o njih. Urška Perenič je ob pomembnih okroglih obletnicah napisala monografiji o Jurčiču in Tavčarju. Dobro, dobro.«

Kako in kdaj ste sami prišli do teh pisateljev?

»Med vojno, ko ni bilo skoraj ničesar in je bilo izjemno težko priti do slovenskih knjig. Na nekem starem podstrešju sem našel zaboje s starimi časopisi in jih bral. Na primer list za mladino Zvonček. Pravo odkritje pa je bila zame izdaja Jurčičevih zbranih spisov, ki jih je uredil Ivan Grafenauer. Prebiral sem jih naprej in nazaj. In Jurčič je ostal.«

Je bil Karl May še pred njim?

»Ob Jurčiču je bil. V Velenju je učitelj Fran Mlinšek, pedanten mož stare sorte, skrbel za dve omari predvojnih knjižničnih knjig. Tam je bil tudi ves Karl May. Mulariji je rad posojal knjige, vsako nedeljo ob enajstih dopoldne je za eno uro odprl vrata knjižnice. Izposojene knjige si moral tudi pravočasno vrniti, sicer je bil hud. Pri njem smo dobili tudi knjige drugih avtorjev, spomnim se naslova Mož v žametnih copatah … Literatura, ki je v očeh resnega bralca manjvredna – ampak brali smo jo pa radi!«

»V Velenju je učitelj Fran Mlinšek, pedanten mož stare sorte, skrbel za dve omari predvojnih knjižničnih knjig. Tam je bil tudi ves Karl May.«

Zanimivo, na koliko piscev je vplival Karl May.

»Seveda, znal je pisati kratkočasno, napeto, pri njem je vseskozi akcija, za povrh te pelje v eksotične kraje, na Divji zahod, Orient, v gore Balkana … Vzorec fabule se sicer pogosto ponavlja, a je vsekakor zanimiv pisatelj.«

Ste knjige imeli tudi doma?

»Ogromno jih je bilo. Denarja sicer nismo imeli veliko, bilo nas je pet otrok. Starša sta nas morala spraviti do kruha, za povrh je mama kmalu umrla. Ampak tudi ko je bilo najhuje, smo našli nekaj denarja za knjige. Vsaj za kakšno Prešernovo družbo in podobno. Odraščal sem v učiteljski družini, med vojno smo živeli v Radečah blizu Loke pri Zidanem Mostu, po vojni pa so učitelje prerazporejali na vse mogoče konce. Na voljo so dali Pirešico pri Žalcu ali Velenje. Oče in mama sta se odločila za Velenje, kjer sem potem preživel pubertetno mladost, ki človeka najbolj zaznamuje.«

Nekaj knjižnih sadov Kmeclovega dela … (Fotografija: Mankica Kranjec)

Kako pa vas je zaznamovala vojna?

»Hudo. Ob začetku vojne sem imel sedem, na koncu pa enajst let, toliko, da spomin ostane. Hodil sem v nemško šolo. Učile so nas učiteljice, ki so jih napaberkovali po Avstriji, bile so polpismene. Morale so paziti samo, da nismo govorili slovensko. Če so koga zalotile, da je kaj rekel slovensko, jih je dobil okrog ušes. Od tistih bolj hudih, seveda.«

Ste videli veliko orožja?

»O, zlasti petinštiridesetega, ko se je vojska z vsega Balkana umikala v Avstrijo. Kak cirkus je bil to! Nemogoče ga je opisati. Zelo dober romanopisec bi mogoče kaj spravil skupaj. Grozno je bilo, vsa Savska dolina je bila zabasana: vozovi, četniki, ustaši, neki popi, vmes nemška vojska … Pod našim oknom je šel cel Balkan! Pozneje pa se je ta veletok obrnil – in je bilo spet živahno. Po vojni je po naših krajih ostalo vse mogoče, od kanonov do konjev. Mulci smo si prisvojili majhnega konja, ga redili v zapuščenem bunkerju, vsak od nas je imel pištole, zalogo raket … Frajer si bil, če si imel pištolo za rakete z dvema cevema. Dokler nam niso vsega pobrali, smo sprožali eksplozije, ki so usekale kot sto vragov, naredile pa niso nobene škode. Me je pa enkrat prej rešil nemški oficir. Ob cesti je ležala bomba, a sem mislil, da je nekaj, kar bi nam utegnilo priti prav doma. Ko sem začel to stvar vleči, je pritekel oficir, kričal, naj neham, sicer bom umrl. Če bi prišel trenutek pozneje, bi mi bomba verjetno eksplodirala v rokah. No, verjetno se je bolj bal zase, ampak rešil pa me je le!«

»Mulci smo si prisvojili majhnega konja, ga redili v zapuščenem bunkerju, vsak od nas je imel pištole, zalogo raket …«

Vas je zgodaj prijelo, da bi življenje posvetili književnosti?

»Ne, to je prišlo samo od sebe.«

Kako samo od sebe?!

»Na gimnaziji sem bil pokora za profesorja slovenščine. Ko so nam dali pisati kako nalogo, sem pisal, kakor hitro sem mogel, ker vsega nisem mogel povedati na kratko. Tista dolga čreva je moral profesor potem brati in popravljati.«

Je bil zadovoljen s prebranim?

»Ah, bil je dober, srčen človek. Franc Sirk. Pri njem smo se lepo imeli.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Pozneje pa študij slavistike ni bil prva izbira, mar ne?

»Redki se zlahka samozavestno odločijo, kaj bodo počeli v življenju. Ker smo doma zidali hišo in sem mešal beton, sem si predstavljal, da o tem že nekaj vem in da mi bo dodatno znanje prav prišlo, pa sem si rekel, da bom študiral gradbeništvo. Ampak v Ljubljani nisem našel prave fakultete, vedel pa sem, kje je stara univerza. Pa sem šel tja in vpisal slavistiko.«

Kakšne profesorje ste imeli?

»Hja, to je pa posebno poglavje. Bil je povojni čas. Na Filozofsko fakulteto sem prišel leta 1953, predvojnih profesorjev ni bilo več. Prišel je Anton Slodnjak, zelo zanimiv možakar. Bil je jezikoslovec Anton Bajec, tudi odličen! Srbohrvaško literaturo nam je predaval Emil Štampar, zlasti pa je bila izjemna Marja Borštnik, izjemno dobra, materinska do študentov in zelo sistematična v stroki. Anton Ocvirk, pri katerem smo imeli primerjalno književnost, je bil kar naprej bolan. Bil je tudi Mirko Rupel, ampak le začasno … Premalo profesorjev je bilo, reševali so, kakor so znali. Improvizirali.«

»Ker smo doma zidali hišo in sem mešal beton, sem si predstavljal, da o tem že nekaj vem in da mi bo dodatno znanje prav prišlo, pa sem si rekel, da bom študiral gradbeništvo.«

Omenili ste Ocvirka. Zanimiv je razkol med slavistiko in primerjalno književnostjo …

»Zgodba o primerjalni književnosti pri nas je zanimiva, a jo ljudje preslabo poznajo. Na ljubljanski univerzi sta slovensko literaturo začela predavati Ivan Prijatelj in France Kidrič. Bila sta izrazita pozitivista, še posebej Kidrič: zbirati je treba vse mogoče podatke, literarnega zgodovinarja mora zanimati čisto vse, tudi najbolj neznatne drobnarije. Potem pa je prišla nova generacija, ki se je temu začela upirati. Ocvirka so kot enega najbolj nadobudnih poslali študirat komparativistiko v Pariz …«

… k Paulu Hazardu …

»Tako, k imenom, ki veljajo za železni repertoar komparativistike. Ocvirk se je s pridobljenim znanjem vrnil domov, a tu je gospodaril Kidrič, zakrknjen pozitivist. Ker je Ocvirk nekako moral uveljaviti, kar je prinesel iz Pariza, je ustanovil primerjalno književnost – ampak nikoli je ni pošteno teoretsko utemeljil. Za povrh je bil Ocvirk po svoje eden največjih pozitivistov …«

… kakor tudi njegov asistent Evald Koren.

»Res je, moj prijatelj Evald. Ste ga poznali?«

Uf, bil je zelo strog profesor. Strah in trepet.

»Strog profesor, ampak zelo dober človek. Ob Ocvirku ni bilo lahko vztrajati, bil je monopolističen, stvari je rad imel v svojih rokah. In znal je biti do nesramnosti zafrkantski. Seveda je bil zelo bister, elokventen, v mnogočem pedanten. Marsikdo je hotel biti njegov asistent, ker je bilo to zelo ugledno. Ampak večina je prej ali slej pobegnila stran. Res je znal biti neznosen, imel je dolg jezik. Ko so nekoč popivali v baru na vrhu nebotičnika, je opletal z jezikom sem ter tja, izzival vse, dokler se ga ni neki hrust naveličal. Pograbil ga je, ga zavihtel čez ograjo in rekel: ‘Glej, Ocvirk, če ne nehaš, te bom spustil.’«

V vaši drami Lepa Vida ali Problem svetega Ožbalta kritik benti, da želi biti »svoboden hermenevtik, približno tako kakor Ahac in Kermauner«, ne pa kaka »suhljad« slovenske literarne zgodovine: »Kakšen Kmecl in njegovi kolegi na primer – skrajna žagovina, dolgčas!« Kakšen odnos ste imeli do Dušana Pirjevca – Ahaca in Tarasa Kermaunerja?

»S Tarasom sva bila dobra prijatelja, veliko sva se pogovarjala. Ahac pa je bil druga generacija, starejši, tudi drugačen človek, za sabo je imel izkušnjo NOB. Politični komisar. Zelo oster človek. Edini, ki si je upal z njim polemizirati na sejah fakultetnega sveta, je bil Boris Paternu, prav tako elokventen, polemičen človek. Celo tako oster, da se ga je Ahac izogibal.«

Paternuja?!

»Ja, ja.«

Kaj je bilo jabolko spora med njima?

»Ah, karkoli že, nič načelnega. Pragmatične zadeve, ob katerih smo se morali odločiti, kako bo fakulteta delovala.«

»Ko so nekoč popivali v baru na vrhu nebotičnika, je Anton Ocvirk opletal z jezikom sem ter tja, izzival vse, dokler se ga ni neki hrust naveličal. Pograbil ga je, ga zavihtel čez ograjo in rekel: ‘Glej, Ocvirk, če ne nehaš, te bom spustil.’«

Vi ste ob profesuri tudi pisali leposlovje. Kar ni tako samoumevno, zlasti ne za uglednega profesorja …

»No, ne vem, koliko sem bil ugleden.«

No, no, Matjaž Kmecl je vendarle eden od stebrov slovenistike.

»Pustiva to. Vprašali ste o mojem pisanju. Kot mulec sem zelo rad in redno, vsako nedeljo zjutraj, poslušal tedanji Radio Ljubljana. Otroške oddaje. Njihove slušne igre so bile odprte, tam si delal, kar si hotel, medtem ko te je na drugih področjih kdo hitro začel loviti: kaj pa počneš, literatura mora vendar pomagati graditi domovino … Na radiu je delal zelo dober dramaturg in urednik Emil Smasek, ki je konec petdesetih let razpisal natečaje za radijske igre. Pa sem si rekel, da velja poskusiti. Napisal sem dve igri: eno za odrasle in eno za otroke. Dobil sem celo neke nagrade, pozneje sem še kaj napisal … Ali je kaj vredno, ne vem. Ampak takrat mi je veliko pomenilo. V omenjeni Lepi Vidi ali Problemu svetega Ožbalta je v središču blasfemičen, kritičen odnos do narodnih mitov, kar mi je bilo vedno zanimivo. Kadar ti vsiljujejo samo eno možno in veljavno razlago, moraš iti okrog in si reč ogledati še od zadaj.«

Fotografija: Mankica Kranjec

V eseju Nove naloge slovenske literarne zgodovine, uvrščenim v knjigo Babji mlin slovenske literarne zgodovine, poudarjate tudi potrebo po nenehnem preizpraševanju, prenavljanju literarne vede …

»To pa! No, nekatere metode, tudi pozitivistična, so lahko koristne kadarkoli, samo jemati jih moraš z zrnom soli: do te mere je v redu, več pa ne. Če me danes kaj zanima o Prešernu in njegovi dobi, grem prav gotovo spet brat Kidričevo knjigo o njem. Tam notri dobite čudo božje!«

Prešeren je večen, kaj pa »vaši« realisti? Kaj nam lahko danes povedo Jurčič, Levstik, Tavčar …?

»To je pa odvisno od vsakega bralca. Z vsakim bralcem besedilo spet zaživi, v kontekstu bralčevih izkušenj, novega časa … Seveda pa nam objektivno govori tudi o tedanjem času, takratnih vrednotah in drugem.«

Nekaj bolje prestane preizkus časa, kaj drugega pa slabše.

»Seveda. Župančič je imeniten pesnik, a danes ni več v ospredju. Pesem Veš, poet, svoj dolg je bila z žeblji pribita na razmere v domovini leta 1941. Danes pove marsikaj, a ne toliko kot takrat.«

Župančič ima tudi lep jezik. Mnogi gledališki igralci še danes pravijo, da radi igrajo njegove prevode, zlasti Shakespearja.

»Odličen prevajalec je bil! Prevedel je tudi Rostandovega Cyranoja de Bergeraca, ki je krasen tekst, meni eden najlepših v svetovni literaturi. Sijajno ga je prevedel, kar je zelo težko, če želiš ohraniti vse zvočne in pomenske odtenke, jih doseči v svojem jeziku.«

»Kadar ti vsiljujejo samo eno možno in veljavno razlago, moraš iti okrog in si reč ogledati še od zadaj.«

Na gledališki oder je prišla tudi vaša drama Levstikova smrt. Tako je naslovljeno že poglavje v vaši monografiji o pisatelju – zanimivo, postavili ste ga na začetek, knjige niste odprli s pisateljevim rojstvom, ampak z mučno, strašno boleznijo in smrtjo.

»Smrt je zaključek življenja in ga zaznamuje s končno poanto. Levstik je bil hud bojevnik, do neznosnosti je preganjal tiste, s katerimi se ni strinjal. Majhna zverca, zaganjal se je v ljudi. Ampak je veliko vedel, predvsem pa je bil prepričan o rečeh, ki jih je potem uveljavljal v imenu naroda. In na koncu je … znorel. Ni lepa beseda, a tako je bilo. Bil je sila nebogljen, obenem pa narodna svetinja – ko je umrl, so vsi žalovali za njim in nosili vence, niso ga mogli prehvaliti, prej bi ga pa v žlici vode utopili, ker je imel tako dolg jezik. Njegova usoda se mi je pokazala kot tako pomenljiva, da sodi na začetek knjige.«

Vašo dramo Levstikova smrt so krstno uprizorili v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču v sezoni 1980/81. Igralec Bine Matoh se spominja, da je bila naslovna vloga tista, ki ga je od vseh, kar jih je v življenju odigral, najbolj preganjala v nočnih morah.

»Verjamem. To je to! Levstikova usoda je bila res strašna, mučna, gotovo se je bilo naporno vživeti, vse to podoživeti. Bine Matoh je Levstika igral zelo dobro, se spomnim.«

Pozneje, v osemdesetih in še devetdesetih, ste prevzeli različne pomembne družbene in politične funkcije …

»Eh! (zamahne z roko) Veste, kako je s tem: potem ko je vsega konec, ugotoviš, da nič ni bilo pomembno. Ko me je Janez Zemljarič na začetku osemdesetih povabil v politiko in sem postal predsednik republiškega komiteja za kulturo, so bile razmere pri nas še zmeraj precej zaribane – glede odnosa do kulture, svobode izražanja … Že Jože Pučnik me je v študentskih časih prepričeval, naj stopim v politiko, češ da sistem lahko spreminjaš samo od znotraj, zunaj ne boš nič dosegel. To sem si zapomnil, zato sem si rekel, da velja poizkusiti, morda pa naredim kaj pametnega za slovensko kulturo. In sem vstopil. Ko si enkrat notri, pa samo še globlje in globlje lezeš v to blato.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Ko že omenjate študentske čase – v eni od knjig mimogrede omenite, da so vas iz študentskega naselja izključili zaradi nacionalizma. Kaj se je dogajalo?

»To je posebna zgodba. Tam je deloval socialni svet za študente, potrebne pomoči. Imel je denar, ki pa so se ga žal polastili neki študentje z juga. Ko sem to razbobnal in protestiral, so takoj rekli: o, tako pa ne gre, to je nacionalizem! Nekakšen disciplinski svet so sestavljali upokojenci iz Rožne doline, ki niso ničesar razumeli. Na seji, kjer sem se moral zagovarjati, so mi pripovedovali iste reči, na katere sem opozarjal sam. Končno so spoznali, da mi očitajo prav tisto, kar zdaj sami ugotavljajo. Ampak ni bilo pomoči, obveljal je sklep, da sem izključen. Šel sem do Vide Tomšič na Centralni komite, a me ni sprejela, čeprav je bila znana po tem, da je sprejemala tudi študente. Ves dopoldan sem sedel v čakalnici, pa je nisem dočakal. Stopil sem do intendanta v študentskem naselju, tistega, ki je tehtal premog in nam ga odmerjal – takrat smo si v sobah namreč še kurili s premogom. No, ta prijazni možakar, ki je bil po tihem na moji strani, me je še kar nekaj časa pustil stanovati tam, na skrivaj, nihče ni izvedel. Pa nobene škode ni bilo.«

»Že Jože Pučnik me je v študentskih časih prepričeval, naj stopim v politiko, češ da sistem lahko spreminjaš samo od znotraj, zunaj ne boš nič dosegel. To sem si zapomnil, zato sem si rekel, da velja poizkusiti, morda pa naredim kaj pametnega za slovensko kulturo. In sem vstopil. Ko si enkrat notri, pa samo še globlje in globlje lezeš v to blato.«

V osemdesetih ste opravljali še eno pomembno funkcijo, bili predsednik Jezikovnega razsodišča …

»Tudi ustanovil sem ga. Prej je SZDL imela posebno službo za slovenščino v javni rabi, predsedoval ji je Beno Zupančič. Nekega dne me je prosil, naj pridem k njemu. Na smrtni postelji mi je rekel: ‘Bolan sem, kmalu bom umrl. Nekdo mora to delati naprej.’ Edina, ki bi to še lahko nadaljevala, je bila Breda Pogorelec. A nje so se otepali, ker je bila neurejena. Pa je veliko vedela, prava bi bila za to! Zelo mi je zamerila, da sem sprejel ponudbo. Tudi sam sem najprej pomislil nanjo, a mi je Beno Zupančič rekel, da bo vse razpadlo, če prepustijo njej. Kakorkoli že, lotil sem se dela … in hitro spoznal, da nikamor ne pridemo, če samo modrujemo. Treba je pritisniti na ljudi! Domislili smo se, da bi ustanovili jezikovno sodišče. A je zvenelo prehudo, prestrogo. No, pa naj bo razsodišče! Sestavili smo ga, v njem smo bili Janko Moder, Janez Gradišnik, Jože Toporišič, šef lektorjev na Delu Janez Sršen in jaz. Vsak teden smo se dobili in jemali v pretres nove primere.«

Ste imeli veliko dela?

»Seveda, sploh ker so se začeli na nas obračati s čisto vsem, zlasti s težavami, ki z jezikom niso imele nikakršne zveze. Sprli so se na hišnem svetu, pa je eden od njih to prišel zatožit jezikovnemu razsodišču! Ampak smo vseeno vztrajali, vse dokler ni Popit razpustil Jezikovnega razsodišča. Kakor drugi v političnem vrhu v Ljubljani je bil tudi on pod kožo sicer nacionalist, a je moral skrbeti za politično ravnovesje in upoštevati Beograd. Je pa zanimivo, kako na tekočem je bil. Neki pisatelj mi je pravil, da mu je že dan po izidu nove knjige Popit rekel: ‘Ja, kaj ga pa ti tam lomiš?!’ Nisem kak Popitov občudovalec, vem, da so se ga takrat bali, ampak je treba dodati, da je bil vendarle malce drugačen, kot ga nekateri prikazujejo danes.«

Kako pa se spominjate razvpitega davka na šund? Tudi vi ste baje morali kdaj presojati, kaj si zasluži to nalepko in kaj ne. Na primer, prvenec Pankrtov Dolgcajt (1980) ste ocenili kot slabši od njihove druge plošče Državni ljubimci (1982), kjer so se vam besedila izkazala za kakovostnejša, zato pedagoški prijem z višjim davkom ni bil potreben …

»Na mizo sem kdaj dobil tudi kak tak primer. Tisti, ki sem jih pohvalil, so mi to šteli v dobro, seveda. Drugi pa ne. Tako je.«

Mimogrede, marsikatera tedanja žrtev davka na šund danes pravi, da bi tovrstni prijem včasih še kako prav prišel, saj je šunda več kot kdaj prej.

»Ah, s tem so sploh težave. V naši kulturi žal ne more delovati prava kritika. Ker smo premajhni. Čim si do koga pošteno kritičen in poveš, kaj je v njegovem delu dobro in kaj ne, je že zamera – in jih fašeš! Kriv si ti, ki si povedal, kaj je narobe, ne pa tisti, ki je narobe naredil. Zato tudi ne moreš presoditi, koga podpreti z javnim denarjem in koga ne. Za povrh bo tisti, ki ga ne podpreš, prizadet in bo kričal o krivici.«

»V naši kulturi žal ne more delovati prava kritika. Ker smo premajhni. Čim si do koga pošteno kritičen in poveš, kaj je v njegovem delu dobro in kaj ne, je že zamera – in jih fašeš! Kriv si ti, ki si povedal, kaj je narobe, ne pa tisti, ki je narobe naredil.«

Kako pa ustanovitelj Jezikovnega razsodišča doživlja današnjo slovenščino v javni rabi?

»Cenim naše sodobne jezikoslovce, so bistri in razgledani, a ne morem soglašati z uradno doktrino, ki pravi, naj se jezik razvija spontano in demokratično, češ da že sam poišče pravo pot. To do neke mere drži, gotovo. A obenem omogoča neodgovornost do jezika, ki lahko začne razpadati v svoji logiki, s tem pa izgublja tudi funkcionalnost. Zelo preprost primer: zaokrožiti ali zakrožiti? Vse več jih ne loči, kaj pomeni prvo in kaj drugo.«

Novica zakroži po javnosti …

»… in pri plačevanju zaokrožiš znesek, na primer. A mnogi tega ne ločijo. Prav tako jih vse več ne ločuje med etičnim in etničnim – in to šolani ljudje! Skratka, nekaj nadzora vendarle mora biti. Jezik je v veliki meri plod dogovora, dogovor pa zahteva pravila.«

Kaj pa politika, jo še spremljate?

»Ah, do politike nimam lepega odnosa. Pustiva to.«

Rečeva raje kako o vrtnicah?

»O, to zmeraj rad! Je pa vzgoja vrtnic dolgotrajen in mukotrpen posel – sploh če ti ne uspe. Če ti uspe dobiti kako novo vrtnico, je pa lep triumf. A novo sorto, če ti uspe, dobiš s približno dvajset tisoč križanji. To je ogromno dela! Za vsako novo sorto moraš dognati, kaj bi rad dobil, izbrati očeta in mamo, oba kastrirati, na novo oprašiti, čakati, kaj bo nastalo … Ogromno dela gre v nič, se ti zdi … in pogosto v razočaranje.«

»Cenim naše sodobne jezikoslovce, so bistri in razgledani, a ne morem soglašati z uradno doktrino, ki pravi, naj se jezik razvija spontano in demokratično, češ da že sam poišče pravo pot. To do neke mere drži, gotovo. A obenem omogoča neodgovornost do jezika, ki lahko začne razpadati v svoji logiki, s tem pa izgublja tudi funkcionalnost.«

Spomnim se, kako ste pred leti trepetali, ali vam bo uspelo dobiti vrtnico Prešeren.

»Res je, zelo sem si želel, da bi mi jo uspelo dobiti že do leta 2000, ko smo praznovali 200. obletnico pesnikovega rojstva. No, je pa uspelo pozneje. Ni najboljša, ampak nekaj vendarle je.«

Uspel vam je tudi Trubar.

»Prešeren in Trubar sta dvojčka, oba iz istega križanja. Ti vrtnici sta v redu, imata pa obe svoje hibe. A jih ne bom razlagal. Mama o svojih otrocih naokrog ne govori nič slabega.« (nasmešek)

Fotografija: Mankica Kranjec

Se še ukvarjate z vrtnicami?

»Ne morem. Ko se sklonim, da bi se posvetil cvetu, mi kolena odpovejo. Poberem samo še kake samosevce, ki se sami skrižajo, s pomočjo čmrljev in čebel. Ampak to je loterija – včasih kaj dobiš, najpogosteje pa ničesar.«

Še prej kot vrtnicam ste se morali, prav tako zaradi kolen, odpovedati goram …

»To pa je sploh katastrofa! Vsak teden sem šel vsaj za en dan v hribe. Do svojega petinsedemdesetega leta. Blodil sem okrog, sam, nihče ti nič noče, izbiraš svoja pota … V mladih letih pa sem po gorah hodil bos. Nisem imel čevljev, od doma sem bil vajen hoditi bos, pa sem šel kar tako. Cele Kamniške Alpe sem prehodil bos. Po snegu še gre, po šodru pa teže. Moja ljubezen do hribov pravzaprav ni nič presenetljivega, saj sem v njih tudi rojen – pod Kumom. Hribi so v meni od začetka.«

V dneh, kakršen je današnji, je iz Ljubljane lepo videti osončene gore. Kaj se dogaja v vas, ko pogled ujame alpske vršace?

»Otožnost. (nasmeh) Ampak vsega lepega je enkrat konec. Včasih je luštno b’lo, zdaj pa več ni tako …«

»V mladih letih sem po gorah hodil bos. Nisem imel čevljev, od doma sem bil vajen hoditi bos, pa sem šel kar tako. Cele Kamniške Alpe sem prehodil bos. Po snegu še gre, po šodru pa teže.«

Katero turo bi izbrali, če bi lahko mahnili še na eno, zadnjo?

»Katerokoli. No, na Triglav najbrž ne bi šel, sem bil na njem že kakih petdesetkrat. A tudi ko sem se spet vzpenjal na iste gore in hribe, sem opazil, da je vsakič drugače. Že rastje je v različnih letnih časih različno, cvetijo druge rože …«

Največ rojakov ste pred skoraj pol stoletja na popotovanje po domovini popeljali z znamenito knjigo Zakladi Slovenije, veliko uspešnico Cankarjeve založbe, pri kateri ste sodelovali kot pisec besedil.

»Najbolj zaslužen za Zaklade Slovenije je pokojni urednik Marjan Krušič. Zamislil si je tovrstno izdajo in organiziral delovno skupino strokovnjakov z različnih področij, ki so izbrali in obdelali značilnosti in najpomembnejše znamenitosti posameznih slovenskih pokrajin. Vprašal me je, ali bi sodeloval kot pisec. Sem sprejel, a naj poudarim, da so mi vseskozi pomagali strokovnjaki, oprl sem se na njihovo delo, priskrbeli so mi podatke, zanimivosti in drugo. Joco Žnidaršič je bil urednik fotografije … Bilo je skupinsko delo. Knjiga je bila res velika uspešnica – ker je izšla, ko je bilo vse aktualnejše slovensko osamosvajanje. Tudi Jezikovno razsodišče je bilo zato zanimivo …«

Čas okrepljene narodne zavesti?

»Tako je. Ljudje so se priključili, to so čutili.«

Prav pomnim, da so vam Zakladi Slovenije pomagali zgraditi hišo?

»Res je, deloma. Predvsem pa – ne boste verjeli – uspeh radijskih iger v Nemčiji. Bile so jim zanimive, nekako vzhodnjaško pretresljive v tistem času, ko je ves zahod s strahom opazoval Sovjetsko zvezo. V Nemčiji so bile uspešnice, v knjigah so me celo omenjali kot pomembnega avtorja radijskih iger. Za vse to je skrbel že omenjeni Emil Smasek, res dragocen človek, Mariborčan, kulturniški aktivist.«

Včasih pa ste bili stric v ozadju vi. V intervjuju, ki se bliža koncu, ne moreva mimo največje prodajne uspešnice založbe Beletrina, ki ste ji med bralce pomagali kot nekakšen boter. Bronja Žakelj je javno povedala, da je rokopis romana Belo se pere na devetdeset dala brati prav vam. In da ji je vaš žegen veliko pomenil.

»Res je, tu se pa ne morem ogniti slavi. (nasmeh) Veliko sem sodeloval z njenim dedom, umetnostnim zgodovinarjem Lojzetom Gostišo. Bil je alfa in omega ohranjanja likovne dediščine v povojnem času, vse do osemdesetih let. Zanimiv možakar. Nekoč me je vprašal, ali bi prebral besedilo njegove vnukinje. Ded in vnukinja sta se našla po veliko letih … To je zanimiva zgodba, naj jo hitro obnovim. Družina je v Žireh imela gostilno. Med drugo svetovno vojno so oskrbovali partizane za Blegošem. Nekoč so Lojzeta poslali gor, z neko pošto. Pripovedoval mi je, kako se je približal vasi Farji potok, nakar je zaslišal: ‘Stoj! Kdo gre?’ Odgovoril je, da bi rad prišel tja gor, k očetu. Niso mu verjeli. Pridržali so ga. Med partizani tam pa je bila tudi neka ženska … Po vojni sta se poročila, zanosila je, rodila se jima je hči – Bronjina mama –, nekaj let zatem sta se razšla … Svojega dedka Lojzeta Gostišo je Bronja Žakelj spoznala šele veliko pozneje, nekaj let pred njegovo smrtjo ga je poiskala, spoznala sta se, se povezala. Prek njega mi je izročila svoj roman Belo se pere na devetdeset. Prebral sem ga, se prepričal, da je dobro napisan, in ji rekel, da bom vsekakor napisal priporočilno pismo. Me veseli, da se je našla z Beletrino in da je knjiga takšna uspešnica. Torej nisem mimo mahnil.«

»Kljub vsemu je lepo živeti in potem težko oditi v nekaj, kar je … nič. Oziroma nekaj, o čemer ne veš ničesar.«

Sami pa ste leta 2008 pri Beletrini izdali avtobiografsko knjigo Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. V zadnjih vrsticah omenjate, da je pred vami še nekaj kratkih mesecev in let. No, odtlej je minilo že 16 let. Niste pričakovali, da jih boste dočakali 90?

»Niti nisem hotel. Obesil se pa tudi ne bom. (nasmeh) Veste, človek v teh letih ne ve, ali je to žegen ali zgaga. Saj ne da bi se hotel primerjati, a se večkrat spomnim starega Josipa Vidmarja. Obiskal sem ga, ko je bil podobnih let, kakor sem zdaj sam. Čepel je v naslonjaču, ves nesrečen je jamral: ‘Uh, ne želite si, da bi bili kdaj tako stari.’ Jože Javoršek, ki je bil blizu zakoncema Vidmar, se je okrog rad delal norca, opisoval, kako Vidmar in žena ležita v svoji sobi, vsak na svojem koncu, gledata v temo, vsake toliko kaj rečeta, spet zaspita … Zdaj bolje razumem, kako sta se počutila. (premolk) Ampak sem pa po svoje vesel. Kljub vsemu je lepo živeti in potem težko oditi v nekaj, kar je … nič. Oziroma nekaj, o čemer ne veš ničesar.«

Ste agnostik?

»Mogoče. Kaj pa vem. Ni odgovorov na cel kup vprašanj, od velikega poka, antimaterije … Ne vemo. Mogoče po smrti nekaj je, mogoče ni. Bi prej rekel, da ni. Te pa zmeraj nekaj kljuje notri: kaj pa če vendarle …«

Bomo videli – ali pa ne.

»Ne bomo videli, ne. Če ni, pač ni, če pa je, prav tako ne bomo vedeli. Ker je zavest vendarle nekaj drugega, česar ne bomo več imeli.«

Vseeno: vse najboljše!

»Hvala.«

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Kolumna 21. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 13 min

Umetna inteligenca se ne more kesati namesto nas

Že dobro leto, vse od prve javne pojavitve ChatGPT, se zdi, kot da tema umetne inteligence skače iz vsake prislovične medijske konzerve. V zraku je nekaj katastrofičnega. Dileme so številne, od pravnih, kot je vprašanje avtorskih pravic besedil, na katerih se UI uči (česar sicer ne razumem: kot se ljudje učimo iz javno dostopnih besedil in potem to svoje znanje unovčujemo, bi menda lahko veljalo tudi za UI), problematike falsifikatov (deepfake je nenadoma postal dostopen vsem, ne le vrhunskim goljufom) in splošnega nelagodja ob občutku prevaranosti, ko se bomo srečali s sogovornikom ali piscem, za katerega bomo mislili, da je nam podobna iskrena oseba, pa je v resnici le stroj; pa in vse do možnosti, da bi UI v končni fazi s svojo superiornostjo prevzela nadzor nad svetom. Nekje blizu te skrajne grožnje je tudi vprašanje, ki se tiče kulture v ožjem smislu oziroma ene glavnih srčik človečnosti: umetniške ustvarjalnosti. Če je UI sposobna ustvariti sliko, zložiti skladbo, napisati pesem, roman, esej oziroma sploh kakršnokoli kreativno besedilo – ali je to še zmeraj umetnina? Ali lahko, če ob tem začutimo estetski oziroma miselni presežek, to dejansko pomeni umetniški presežek? Eno je, če je »veliki kompilator« (kar UI v svojem bistvu je) s svojimi analitičnimi sposobnostmi zmožen iz razpoložljivih znanstvenih besedil izluščiti novo znanstveno odkritje; povsem nekaj drugega pa, če je sposoben ustvariti besedilo, ki naj bi nam razložilo, kaj nas najgloblje muči kot ljudi (umetnost). Zdi se, da gre za vprašanje skrajne meje Turingovega testa, se pravi, da se dotika najglobljega bistva humanosti.

Če je UI sposobna ustvariti sliko, zložiti skladbo, napisati pesem, roman, esej oziroma sploh kakršnokoli kreativno besedilo – ali je to še zmeraj umetnina?

Umetnostna besedila veljajo za nekakšno najvišjo, praktično sveto obliko človeškega izražanja, sposobno globljega vpogleda v stanje naše človečnosti od pravnih ali znanstvenih besedil. Veljajo za jezikovno čarovnijo, ki naj bi bila sposobna preseči goli analitični jezik in se dotakniti najglobljih instinktov, »izraziti neizrazljivo«, praktično »prelisičiti jezik«. Ko se vživimo v literarni lik ali pesem, čutimo svoje vzgibe in odzive, kot jih ob golem rezoniranju ne moremo. To so občutja in dileme, ki jih doživljamo kot ljudje. Kaj se zgodi, če UI to potvori? Nam mehansko na nov način sestavi dogodke, o katerih se je podučila ob prebiranju človeških besedil?

Bistvo problema se sicer dejansko začne že prej: pri »nesvetih« besedilih, tistih, ki nam na mnogo bolj preprost način razlagajo svet. Pod pritiskom profitabilnosti javnih medijev, ki morajo konkurirati masi »demokratične« javne komunikacije na družbenih omrežjih, nam številni nekdaj ugledni viri novic že leta zaradi varčnosti, naglice in želje po všečnosti ponujajo besedila, ki bi prav lahko bili tudi proizvod algoritmov. V imenu ekonomičnosti si le še redki mediji drznejo zaposliti samozavestne pisce, ki bi si za besedilo lahko vzeli čas za temeljit razmislek in zapisali drzno predstavitev stvarnosti, za katero bi stali z vso svojo osebnostjo. Zdi se, da rutinsko pisanje »novičarskih besedil« brez refleksije, s povzemanjem spletno dostopnih faktov brez osebne odgovornosti postaja standard: tudi če so jih napisali fizično živi ljudje, je to le še utvara tega, da za besedilom stoji človek z etičnim mnenjem in držo. (Seveda imamo sočasno opraviti tudi z na videz nasprotnim trendom: propagandističnimi mediji, ki se ne zmenijo za objektivna dejstva, temveč gonijo svoje skrajno pristranske agende. Toda to je le druga plat istega kovanca: ne gre za misel, ki bi razpirala dileme, temveč prav tako za izvajanje preprostega algoritma v stilu Orwellove Živalske farme, »štiri noge dobro, dve nogi slabo«, financiranje pa poteka na malo drugačen način.) V čem je razlika, če bi ta besedila še ceneje pisal stroj? »Objektivne« fakte zmore danes ubesediti tudi zares preprost program – začutiti v njih problem, to pa je povsem nekaj drugega. Toda to bi pomenilo tveganje, da izpostavljanje etičnega problema morda komu ne bi bilo všeč … Kar bi pomenilo izgubo »drugače mislečega« bralstva … Kar pomeni manjši objektivni denarni tok.

A kar se začne tu – trivializacija subjektivnosti in osebne odgovornosti – se na področju umetnosti do skrajnosti zgosti. V glavnem, umetnost naj bi bila ultimativni branik človeškega, ustvarjalnega, svetega. In že so mediji ustvarili dozdeven škandal: japonska pisateljica Rie Kudan je priznala, da okoli pet odstotkov njenega romana Tokijski stolp sočutja, nagrajenega z ugledno japonsko nagrado za književnost in v utemeljitvi označenega kot »roman praktično brez napak«, sestavljajo odlomki, ki jih je napisal ChatGPT! Napad umetne inteligence naj bi torej bil že v polnem razmahu, so pograbili mediji. Škandal je bil sicer navidezen, šlo je za provokacijo: roman namreč tematizira umetno inteligenco, zato je njeno priznanje pravzaprav le del umetniškega dela kot celote. Toda morda drastičnejši je primer, ko sem v zadnjem mesecu na svojem Facebook zidu vsakih nekaj dni (dokler ga nisem blokiral in prijavil) srečeval bizaren oglas za plačljiv tečaj s sloganom v stilu »zakaj bi se trudili z razmišljanjem, s pravimi pozivi vam bo AI ustvaril knjigo, s katero boste začeli služiti denar takoj«. Zvenelo je kot največje svetoskrunstvo – začenši z namigom, da naj bi bilo pisanje nekaj, s čimer »začneš služiti denar takoj«, kar prav zares ni moja izkušnja. Pravzaprav sem imel pisanje bolj za nekaj, s čimer se mučno ubadaš iz neke notranje potrebe, če pa uspeš koga še prepričati, da so tvoji umotvori vredni podpore in da velja vzdrževati njihovega avtorja, pa toliko bolje. Celo manjši čudež.

Japonska pisateljica Rie Kudan je priznala, da okoli pet odstotkov njenega romana Tokijski stolp sočutja, nagrajenega z ugledno japonsko nagrado za književnost in v utemeljitvi označenega kot »roman praktično brez napak«, sestavljajo odlomki, ki jih je napisal ChatGPT! Napad umetne inteligence naj bi torej bil že v polnem razmahu, so pograbili mediji.

(Sicer, naj priznam: tudi sam sem v literarnem poslu umetno inteligenco že uporabil. Ko sem moral za prijavo prevoda na JAK napisati povzetek vsebine romana, ki se mi zdi čudovit, sem Bing Copilota zaprosil, naj to naredi namesto mene. Nagnjen sem k temu, da v pripravo tudi najkrajših tekstov, kot so opravičilo za sinov izostanek iz šole, vložim čisto preveč truda, ker zmeraj hočem, da so dovršeni. Povzetek romana, s kakršnim bi bil zadovoljen, bi mi na moj osebni način vzel celo dopoldne. S pomočjo UI pa sem dobil osnutek, ki sem ga v skladu z lastnim doživljanjem izvirnika izpilil v petih minutah. V osebno opravičilo naj dodam: roman sem prebral in se nad njim navdušil, a povzetke vsebine, ki jih zahteva procedura, sovražim. UI mi je le pomagala pospešiti prošnjo za novo človeško delo, medtem ko sem bil zaposlen z drugim človeškim delom.)

A osredotočimo se na pereče vprašanje. Ali umetna inteligence res zmore pisati dobre pesmi in zgodbe? Zgodbe, ki naredijo spremembo, zgodbe, v katerih bralci iščemo tisto, kar nam manjka, uteho, izziv, tisto, kar šteje? In zakaj hudiča naj bi to sploh počela? Da bi lahko začeli z njimi »služiti denar takoj«?

*

Na začetku tega besedila sem citiral besedili, ki ju UI nikoli ne bi mogla ustvariti. Dva krika vesti. Prvi je delo sirijskega pesnika palestinskega rodu, ki je leta 2016 med sirijsko vojno iz Alepa prebežal v Slovenijo in mu je tu, očitno po nekakšnem čudežu, uspelo ostati. Drugi je delo ruskega pesnika in protivojnega aktivista, obsojenega na sedem let ječe zaradi branja pesmi, ki naj bi sramotila agresijo njegove države na drugo državo. Kdor premore človeška čustva, naj se za trenutek zaustavi ob tragediji teh ljudi in ob misli, ki jo njuni deli izražata.

Lahko bi začel tudi z drugo zgodbo: o srbsko-bosanski pisateljici Lani Bastašić, ki se ji je z nagrajenim romanom in podpisom pogodbe z ugledno nemško založbo S. Fischer uspelo dobro umestiti v literarni sistem, kjer je mogoče »služiti denar takoj«. (No, ne ravno bogastva, ampak vsaj možnost preživetja.) Toda »balkanska Elena Ferrante« se je znašla v ospredju medijev po škandalu, ko so ji nesojeni gostitelji v začetku letošnjega leta umaknili vabilo na salzburško pisateljsko rezidenco. Zakaj? Ker se je zaradi ogorčenosti nad vedenjem svoje nemške založbe spričo pokola v Gazi prestižnemu založniku protestno odrekla. Organizaciji Literaturfest Salzburg in Literaturhaus NÖ sta nato ugotovili, da bi njeno gostovanje pomenilo njuno podporo njenemu protestu, kar pa bi pomenilo »zavzemanje stališča z naše strani, česar si ne želimo«. Lana Bastašić je v svojem sijajnem odgovoru izpostavila problem kulturnih ustanov, ki se odrekajo umetnikom, »ki ne želijo ostati tiho v času, ko ves svet kriči«. Se pravi umetnikom, ki stojijo za svojimi stališči z vso svojo osebnostjo in ne ustvarjajo po dovršenih algoritmih.

Kdo pravzaprav potrebuje »naravno inteligenco«, kakršno predstavljajo hiše književnosti in književni festivali, podprti z milijoni evrov javnega denarja – ki niso pripravljeni na »zavzemanje stališča«? Tisoči otrok v Gazi z odtrganimi udi, z izruvanim črevesjem, skupaj s pomorjenimi starši kot »postranska škoda« zakopani pod ruševinami, prav gotovo ne. Res je: taka »kulturna ustanova« bi zlahka pomotoma objavila sterilno »umetnino« »avtorja« brez toplih možganov. Ne bi bila namreč pozorna na bistveno, kar loči proizvod UI od človeškega: da ima namreč človek stališče – in po možnosti pogum, da stoji za njim (kar naj bi bila zaželena lastnost). Pod definicijo avtorja spada, da ima poleg razuma tudi etos, srce. Po možnosti táko, ki zagovarja vrednote humanizma proti brezdušni zverinskosti dobrobiti izključno lastnega plemena. Če se avtor »ne postavlja na nobeno stran«, je to sumljiv znak, da je nemara le splošno všečen program. Da nima čustev ob smrti desettisočev ljudi, kot jih nimajo ustanove, ki si kljub temu drznejo organizirati festivale in nanje vabiti (in odslavljati) pisatelje z vestjo. Artjom Kamardin je bil zaradi branja zgornje pesmi med aretacijo posiljen s telovadno utežjo, z udarci prisiljen, da se pred kamero opraviči za svoje besede, nazadnje pa obsojen na sedem let ječe zaradi »podpihovanja sovraštva«. Bi bil kateri od organizatorjev Literaturhausa zaradi kakršnih koli stališč pripravljen na kaj takega? Ali sploh na kaj več kot na oštevajoče e-sporočilo sponzorja?

Kdo pravzaprav potrebuje »naravno inteligenco«, kakršno predstavljajo hiše književnosti in književni festivali, podprti z milijoni evrov javnega denarja – ki niso pripravljeni na »zavzemanje stališča«? Tisoči otrok v Gazi z odtrganimi udi, z izruvanim črevesjem, skupaj s pomorjenimi starši kot »postranska škoda« zakopani pod ruševinami, prav gotovo ne.

In v tem je razlika. Katera komercialna verzija ChatGPT bi se bila pripravljena prepustiti pričakovanim ruskim policijskim pendrekom ali malo manj pričakovanemu poniževanju neke avstrijske hiše književnosti? Za pisanje literature moraš biti strasten, čutiti. Biti malo nor, ne le načitan. Moraš se ves čas čuditi temu, kar ima UI za normalno, saj ta vse vhodne podatke preprosto pogoltne in jih ima za samoumevne. UI nima prirojenega dvoma, ker razen naučenega ne ve ničesar. Če je kaj enkratno človeškega, je to prav sposobnost dvoma o »normalnosti«. Le človek se lahko čudi normalnim stvarem in si sumničavo išče mesto med njimi: za UI so temelj, na katerem kompilira. Literatura pa je prav to: čudenje. Je normalno, da ob kavi zjutraj beremo o otrocih z odtrganimi udi kot nečem, do čemer ima neka država z nekim nedavno naseljenim ljudstvom »pravico«? (Moja stara fascinacija nad Viktorjem Šklovskim in njegovim »ostranenjem« oziroma potujitvijo – kar imam od nekdaj za izhodišče ustvarjanja.) Morda je to standard, ki se ga naučiš s premlevanjem milijard besed v spletnih korpusih: toda če nisi stroj, se ti ob tem obrne želodec. Sploh glede na potrditev, da neka določena vojaška sila za to trganje otroških udov uporablja sistem umetne inteligence (imenovane Habsora oziroma »Evangelij«), ki ji pomaga določati vojaške tarče po parametrih, da je za usmrtitev enega osumljenca sodelovanja s sovražno vojaško organizacijo s sto tisoče dolarjev vredno raketo sprejemljiva stranska škoda vnaprej določenega števila nedolžnih civilistov napačne rase.

*

Naj povzamem. Nas bo lahko besedilo v vsemi znaki umetnostnega besedila pretreslo, čeprav je le goljufija algoritma? Da, seveda. V zgodovini so nas pretresli številni plagiati in nategi. Izpostavljeni smo lažem, potvorbam, deepfakom vseh sort, in na vse moramo biti pozorni. To pa smo lahko le z znanjem in lastno vestjo. UI nam ne more brez našega osebnega angažmaja pomagati priti do spoznanj o samih sebi, nam pomagati razumeti, kaj ljubimo, česa se bojimo, kaj nas frustrira, kaj sovražimo, kaj nas peha v blaznost. Umetna inteligenca nima frustracij, nima blaznosti. Bi umetna inteligenca »kričala, ko svet kriči«, ali bi bila tiho? Kaj bi kričala? Traparije vseh na Twitterju izblebetanih izjav? Seveda, tudi to je lahko učinkovito: v romanu Lahko sem pred leti kot gradivo uporabil množico resnično zapisanih komentarjev s spletnih forumov, katerih avtor nisem bil sam: toda s premišljenim namenom. Toda kdo bi lahko premislil namesto mene? Kdo bi lahko imel namen? Vselej je v ozadju namen, ki daje vsemu skupaj sploh smisel, ne le zlaganje besed.

Umetna inteligenca nima frustracij, nima blaznosti. Bi umetna inteligenca »kričala, ko svet kriči«, ali bi bila tiho? Kaj bi kričala? Traparije vseh na Twitterju izblebetanih izjav?

Po analogiji, ali je dejstvo, da je stroj že pred leti premagal najboljšega šahista na svetu, pomenilo konec šaha? Seveda ne. Šah namreč radi igramo. (No, eni raje kot drugi.) Bi torej lahko dejstvo, da bo umetna inteligenca v nekaj letih lahko napisala roman, ki bo zaradi izvirnosti izpeljave in formalne popolnosti sposoben osvojiti nagrado, pomenila konec leposlovja? Ne, ker bi šlo kvečjemu za masturbacijo. Književnost je nekaj drugega: kraj, kjer premišljujemo, kar nagonsko čutimo. Ker imamo prvinsko človeške vzgibe. Ker trpimo. Ljudje iščemo sorodno misel, sorodno muko. »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.« Lahko umetna inteligenca brez miru trpi? Kurac lahko. (Tega zadnjega stavka UI nikoli ne bi napisala. Veljajo bi za glitch.)

Za pisanje literature moraš biti strasten, čutiti. Biti malo nor, ne le načitan. Moraš se ves čas čuditi temu, kar ima UI za normalno, saj ta vse vhodne podatke preprosto pogoltne in jih ima za samoumevne. UI nima prirojenega dvoma, ker razen naučenega ne ve ničesar.

Od nekdaj je v umetnosti obstajal prostor za preračunano producentstvo in za »napačne« genije. Za takojšnjo všečnost in za tisto, kar se ti zažre pod kožo in najeda. Umetnost ni stvar domiselno sestavljenih besed, barv ali tonov. Je postavljanje na stran nerazumljivega človeškega bivanja, naj bo to še tako izmuzljivo, razklano, boleče. Če se človek ne postavi na stran, njegov obstoj nima vsebine onkraj golega zadovoljevanja potrebe po hrani in kisiku. In literarni dejavnik – festival, fondacija, rezidenca – ki čuti potrebo zgolj po hrani in kisiku (oziroma denarju in »dogodkih«), ni literarni dejavnik, kvečjemu konzument javnega denarja v skladu z algoritmi.

Umetnica inteligenca lahko – tako kot »Evangelij« v Gazi – odlično sestavlja podatke namesto nas, jih celo zlaga v nova spoznanja. Lahko si izmišlja zgodbe in dogodke, lahko celo ubija namesto nas; ne more pa doživljati groze in se kesati namesto nas.

___________________________________________________________________________________

Pesem Mohamada Abdula Munema z naslovom Zadnje besede Gaze, ki je navedena na začetku te kolumne, lahko v celoti preberete na tej povezavi.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Refleksija 19. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 9 min

Vojna je v dveh letih tako ali drugače ubila vse nas

Kje ste bili tistega jutra, ko se je začela velika vojna?

Tukaj imate mojo zgodbo: vojna me je nagovorila z ropotom oddaljenih eksplozij za mojim oknom, vendar ji nisem verjel, saj sem mislil, da še vedno sanjam. Potem so se v prvem nadstropju hiše mojih prijateljev blizu Kijeva zaloputnila vrata in po stopnicah so začeli škripati copati. »Vojna se je začela, zračni prostor je zaprt,« je rekla Katja, lastnica hiše. Zračni prostor je omenila, ker sem moral čez dve uri poleteti v Vilno, kjer naj bi predstavil prevod svojega romana. Njen glas je po spanju zvenel grobo, skoraj moško, hripavo in zadimljeno. V resnici pa je tako zvenel živalski strah. Velik pes je stal v kuhinji pred oknom in gledal v temno nebo, prestrašeno lajal in poslušal zvoke raket in vojaških letal.

Vsak Ukrajinec si bo za vedno zapomnil temno jutro 24. februarja 2022, ko se je začela obsežna invazija. Nekateri so se zbudili ob eksplozijah, drugi ob prestrašenih klicih svojih družin – a vsi to sekundo pomnimo do zadnje podrobnosti. To je spomin, ki nas bo prežemal vse življenje. Iz nas ne dela le naroda, temveč tesnejšo, intimnejšo skupnost – nekaj podobnega družini. Ker smo ta trenutek vsi preživeli skupaj.

Potem je bilo še veliko trenutkov, tesnobe in solz, bolečine in jeze, vendar me tiste prve sekunde spominjajo na stop-kader v kinematografu. Kot v 3D programu se spomnim vseh podrobnosti okoli sebe: temperature zraka, kozarcev na mizi po sinočnji pijači, urnega kazalca nad vrati, vonja psa v sobi, hladnih ploščic na tleh. To je bil najpomembnejši trenutek mojega življenja, po katerem je šlo vse narobe in so se mi podrli vsi načrti. Morda se bom trenutka, ko bom slišal, da je vojne konec, spominjal prav tako ganljivo in globoko. Če bom seveda dočakal ta trenutek.

Od takrat sta minili dve strašni leti. Kaj se je spremenilo v nas in okoli nas? Najpomembnejša sprememba je, da smo se vojne navadili, da je del našega življenja, naša vsakodnevna rutina. To je najhujša sprememba, saj smo se privadili nečemu povsem nenormalnemu, groznemu, na kar sploh več nismo pozorni.

Ko se v Kijevu zdaj oglasi sirena za zračni napad, skoraj nihče ne hiti v najbližje zaklonišče, ljudje še naprej brez naglice opravljajo svoje običajne posle. Smrt je dobila značilnosti starogrške tragedije – zdaj ji vlada fatum, usoda, nanjo skoraj nimaš vpliva. Lahko se zgodi, da bo raketa danes zadela samo tvojo hišo, padla na kavarno, kjer si naročil kapučino, uničila železniško postajo, kjer se srečuješ s prijatelji. Pred tem se je skoraj nemogoče ubraniti, vsakodnevno možnost moraš sprejeti. Naj se zgodi božja volja, pravimo mi, ateisti.

Najpomembnejša sprememba je, da smo se vojne navadili, da je del našega življenja, naša vsakodnevna rutina. To je najhujša sprememba, saj smo se privadili nečemu povsem nenormalnemu, groznemu, na kar sploh več nismo pozorni.

Naokrog je veliko smrti. Spomladi 2022. leta, ko so v moje mesto začeli prinašati prve krste s trupli vojakov, padlih na fronti, je bila vsaka smrt dojeta kot osebno žalovanje. Ko je šla pogrebna koračnica po ulicah, so ljudje klečali na pločnikih, cvetje je prekrivalo ulični tlak, na pogrebih so se zbirale množice. Zdaj je na mestnem pokopališču cel sektor vojnih grobov, nad vsakim pa plapola ukrajinska zastava. Krsto pa spremljajo sorodniki, kolegi iz civilnega življenja in tovariši s fronte; običajno majhen sprevod. Ljudje na ulicah se v znak spoštovanja ustavijo in poklonijo, vendar ne jokajo več in ne klečijo. Na splošno raje pogledajo stran ali stečejo v najbližjo trgovino, da bi se izognili osebnemu srečanju s smrtjo človeka, ki je z lastnim življenjem plačal našo pravico, da živimo v razmeroma mirnem domačem okolju, daleč od fronte.

Ne hitite s sodbami, ti ljudje niso neobčutljivi ali cinični. V zadnjih dveh letih je bilo preprosto toliko smrti, bolečine in žalovanja, da so solze že izjokane. Čustva zbledijo in šok ob vsaki novi tragični novici ohromi, vendar hitro mine. Ker moraš zbrati vse moči in iti naprej, nekako živeti svoje življenje, se lahko zgodi, da se ti od prevelikih čustev in vala izkušenj zmeša – in včasih se mi zdi, da se nam je vsem res kolektivno zmešalo.

Ne pretiravam, verjemite mi. Tukaj sta novici, objavljeni danes zjutraj. V Harkovu je zaradi ruskega obstreljevanja umrla cela družina – starši in trije otroci. Rusi so raketirali skladišče nafte, po eksploziji se je gorivo razlilo po ulici in zažgalo na desetine hiš. Pravi pekel na zemlji: ljudje, civilisti, živi gorijo. Oče in sin na hodniku poskušata pobegniti. Mati in dva otroka v kopalnici. Najmlajši sin Pavlo ima šele sedem mesecev, mati ga stiska k prsim. Dojenček tako zgori, da ne ostanejo niti kosti – samo pepel. Ali je mogoče, da se ti v takšni resničnosti ne bi zmešalo? In ali sem res zblaznel, če je bila moja prva misel, da bi bilo bolje, če bi jih v hipu pokončala raketa, saj sta tako v požaru vse doletela strah in bolečina?

Pravi pekel na zemlji: ljudje, civilisti, živi gorijo. Oče in sin na hodniku poskušata pobegniti. Mati in dva otroka v kopalnici. Najmlajši sin Pavlo ima šele sedem mesecev, mati ga stiska k prsim. Dojenček tako zgori, da ne ostanejo niti kosti – samo pepel.

Druga novica: ukrajinskega vojaka, ki se je šele 31. januarja vrnil iz ruskega ujetništva, kjer so ga dve leti poniževali in mučili, je 8. februarja na križišču smrtno povozil tovornjak. Po izpustitvi iz ujetništva ni utegnil niti videti svoje hčerke Valerije Halkine, ki zdaj kot begunka živi v Lizboni. Na instagramu je zapisala: »Danes je umrl moj oče. Niso ga ubili ne vojna, ne krogla, ne dve leti ujetništva. Samo prečkal je cesto in povozil ga je avto. To je nadrealistično. Ne verjamem, da je resnično. Oprosti mi za vse. Čakala sem na tvoj klic, ki si ga obljubil, vendar ne morem več čakati …«

Andrij Ljubka je bil leta 2017 kot prejemnik pisateljske štipendije Srednjeevropske pobude (SEP) gost Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. (Fotografija: Andraž Gombač)

To nista najbolj presunljivi zgodbi o vojni, sta le dve od novic, objavljenih danes zjutraj. Tako je videti vsakdanje življenje že dve leti zapored – 730 juter zapored. Vsak dan umirajo civilisti – nezaščiteni, nedolžni, povsem običajni ljudje, ki jih Rusija ubije v supermarketu, na ulici, na njihovih domovih.

Toda ne umirajo le naključni civilisti, Rusija vsak dan ubije tudi našo vojsko. Svet je sprejel predstavo, da so vojaške smrti normalne, da so statistični podatki o vojni. Toda ali niso vojaki ljudje, ali jih lahko ubijejo samo med napadom na našo državo? Kdo in kdaj je določil, da ubijanje vojske ni zločin?

Še posebej ker ukrajinsko vojsko sestavljajo večinoma civilisti – ljudje, ki so šli branit svojo državo po lastni volji ali pa so bili mobilizirani, vpoklicani. Pred invazijo niso bili vojaško usposobljeni, bili so vodje pisarn, vozniki mestnih avtobusov, pekači pic v modnih restavracijah – ljudje, kot ste vi, ki to berete.

Evo, primer, moj prijatelj Maksym Pleša, 32 let, umetnik, po načinu življenja hipi, svoboden človek. Včasih se je preživljal s portretiranjem ljudi na ulicah in restavriranjem fresk v cerkvah. V vojno se je prijavil kot prostovoljec, čeprav v življenju ni imel nobenih vojaških izkušenj. Dvakrat je bil ranjen, zadnjo zimo pa je komaj preživel bitko za Bahmut. Po njegovih poškodbah sva se šalila, da ima devet življenj, kot maček. Dodatna življenja so ga večkrat rešila, toda kadar vojna poteka vsak dan že dve leti zapored, niti devet življenj ni dovolj za preživetje. Maksym je umrl lani in njegovo telo (pa bil je privlačen fant) so na pogreb prinesli v zaprti krsti, ker je bilo zelo pohabljeno. Ali je torej uboj takega vojaka zločin ali ne?

Ukrajinsko vojsko sestavljajo večinoma civilisti – ljudje, ki so šli branit svojo državo po lastni volji ali pa so bili mobilizirani, vpoklicani. Pred invazijo niso bili vojaško usposobljeni, bili so vodje pisarn, vozniki mestnih avtobusov, pekači pic v modnih restavracijah – ljudje, kot ste vi, ki to berete.

Zdaj pa skupaj odgovorimo na vprašanje, ki mi ga pogosto postavijo v različnih državah: »Ali zdaj pišete leposlovje?« Odgovor je očiten.

Vsak dan živimo v vrtincu takšnih zgodb, zaradi katerih fikcija preprosto kapitulira pred resničnostjo. Noben roman ne more tekmovati s tokom vsakdanjih zgodb iz življenj običajnih Ukrajincev. Ne pišem ničesar fiktivnega in danes sploh o literaturi ne razmišljam kot o nečem namišljenem, ločenem od življenja.

Kajti edina funkcija ukrajinske literature danes je: biti priča, opisovati usode, beležiti zločine. Ko sem pisal o Maksymu, se mi je njegova družina zahvalila, da sem še malo ohranil spomin nanj in omogočil, da več ljudi izve za njegovo življenje. Literatura postane neke vrste psihoterapija, ki nam pomaga preživeti največje izgube in nam daje upanje, da ni vse zaman, da bomo slišani.

To niso le prazne besede: med vojno, sredi globoke gospodarske krize, se je naklada ukrajinskih knjig podvojila in knjigotrštvo je ostalo ena redkih dobičkonosnih dejavnosti v državi. To je paradoks, vendar le na prvi pogled: v času pretresov in negotovosti ljudje potrebujejo knjige, povpraševanje po njih pa se je povečalo, ker govorijo o ljudeh, o človeškem in intimnem. Biti pisatelj v tem času je častno in hkrati izjemno težko, saj literatura danes ne zabava, temveč pomaga in rešuje. Čeprav predstavlja tudi določeno nevarnost: če imate v stanovanju veliko papirnato knjižnico, bo vaša hiša ob raketnem napadu zgorela veliko hitreje kot druge, gasilci pa morda ne bodo mogli pravočasno priti do nje.

Biti pisatelj v tem času je častno in hkrati izjemno težko, saj literatura danes ne zabava, temveč pomaga in rešuje.

Toda tega ni mogoče predvideti in v dveh letih vojne smo se, kot sem že dejal, naučili, da se moramo zanašati na usodo, fatum. Navadili smo se na smrti okoli nas in sprejeli možnost lastne nenadne smrti. Na grozne novice se ne odzivamo več tako močno, naša čustvena koža je postala debelejša. Ali pa je preprosto postopoma odmrla, saj smo z vsakim dnem groze, v katerega se je spremenilo naše življenje, vsi počasi umirali. Človeško, normalno v nas je umiralo. Vsi smo postali žrtve vojne – tako tisti, ki jih je ubila, kakor tisti, ki smo imeli (za zdaj) srečo, da smo preživeli.

V dveh letih smo se navadili na vojno in tragedije, začeli smo jih jemati kot novo normalno, vsakdanje življenje.

In to je najstrašnejše.

___________________________________________________________________________________

Iz ukrajinščine prevedel Nikodem Szczygłowski.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 16. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 15 min

Zakaj ne smemo prodati Kosmačeve hiše

Ne, prva oseba množine v naslovu ni napaka. Hišo na naslovu Stara cesta 28 – nad cesto, ki se po bregu strmo vzpenja iz središča Portoroža, in tik pod tisto, ki po vrhu pelje na Beli Križ – imam še zmeraj za našo. Za last javnosti, bralk in bralcev, obiskovalk in obiskovalcev. Rad se vračam tja. Pogosto v samoto, preredko na prireditev, literarni večer, takšno ali drugačno druženje – jih skorajda ni več. Za povrh je pred dnevi zasekala še novica, da bi Občina Piran utegnila to hišo prodati. Kulturni spomenik. Da, stavba, »grajena v tradiciji istrskih kamnitih hiš rustikalnega tipa, z bujnim vrtom mediteranske in subtropske vegetacije«, je od leta 1981 zaščitena z odlokom »zaradi svoje kulturno-zgodovinske in memorialne vrednosti«, ker je v njej živel in ustvarjal slovenski pisatelj, akademik Ciril Kosmač (1910–1980).

Na redni seji občinskega sveta so jo po hitrem postopku vzeli izpod okrilja dosedanje upravljavke, Mestne knjižnice Piran.

K tej žalosti bi pristavil samo nekaj pomislekov in podatkov. Predstavljam si, da o Cirilu Kosmaču nekaj vem. Tudi o hiši v Portorožu. Leta 2020 sem s pisateljevo hčerjo Nančo Kosmač Kogej izdal obsežen izbor njegove dotlej malo znane ali povsem neznane kratke proze Lovim pomladni veter. Srečanja z bralkami in bralci – tudi na vrtu portoroške hiše! – ter uspeh knjige, ki je bila že po mesecu in pol razprodana in ponatisnjena, dokazujejo, da je Ciril Kosmač še zmeraj cenjen, bran, živ pisatelj. Neprecenljiv mož, na katerega naj bodo ponosni tudi v Portorožu in Piranu, kjer njegovo ime že nosi osnovna šola. Rad bi, da bi k temu pripomoglo tudi bolj premišljeno, modro ravnanje z »njegovo« hišo v Portorožu.

Piranski župan Andrej Korenika: »Kaj se bo dogajalo, se bomo odločili. Je pa ta hiša tudi v planu razpolaganja, tako da je ena od možnosti prodaja.«

Ogledal sem si posnetek seje piranskega občinskega sveta, priporočam ga tudi drugim, zlasti besedovanje po 25. minuti: 12. Redna seja Občinskega sveta Občine Piran, dne 31. 1. 2024.

Seveda sem se zdrznil na 30. minuti in 30. sekundi, ko župan Andrej Korenika odgovori: »Kaj se bo dogajalo, se bomo odločili. Je pa ta hiša tudi v planu razpolaganja, tako da je ena od možnosti prodaja.« Med ogledom sem najbolj pritrjeval svetniku Davorinu Petarosu, sicer pa sem v glavnem odkimaval, marsikaj me je zelo neprijetno presenetilo. Zlasti so me razočarali tisti, od katerih bi največ pričakoval, pa so pokazali zgolj neznanje ali sprenevedanje.

Ne morem soglašati, da so tisto samo zidovi brez vsebine.

Hiša na Stari cesti 28. (Fotografija: Andraž Gombač)

Direktorica piranske knjižnice Patricija Višnjevec je na občinski seji rekla, da je Kosmač v portoroški hiši ustvarjal »zadnja leta«. Naj dopolnim, tam je živel in ustvarjal od leta 1956 do smrti leta 1980, torej skoraj četrt stoletja. Dlje ni živel nikjer drugje, niti na rodnem Slapu ob Idrijci!

Direktorica knjižnice na občinski seji omenja še, da v spominski sobi na Stari cesti 28 ni niti enega predmeta, ki bi bil last Cirila Kosmača. No, spet dodajam, poleg fotografij na zidovih in kopij rokopisov je tam tudi pisateljeva posmrtna maska, ki je – bi rekel – zelo osebni predmet, četudi zaradi objektivnih okoliščin nikoli ne more biti last portretiranca.

Okrog hiše v Bukovci pri Slapu ob Idrijci stojijo table z lepimi citati iz Kosmačevih novel in romanov, vse vzdolž Kosmačeve učne poti so. V Piranu očitno vedo za ta dobri, najboljši zgled, a mu vendar ne sledijo.

Direktorica je na občinski seji omenila tudi Tolminsko, kjer za pisateljevo rojstno hišo skrbi Tolminski muzej, kjer je v Tolminu po Kosmaču poimenovana knjižnica. »Vse stvari so vezali na pisateljevo rojstno hišo in njegov rojstni kraj,« sklene. Spet dopolnjujem, hišo v Bukovci pri Slapu ob Idrijci je Občina Tolmin odkupila in jo upravlja Tolminski muzej. Za povrh je to ključna postaja domačinom in mnogim drugim, tudi meni, na ljubem tradicionalnem majskem pohodu po Kosmačevi učni poti (KUP) od Dolenje Trebuše do Mosta na Soči, pri katerem sodelujejo tako tamkajšnje ustanove kakor radodarni domačini. Pot po domačih postajah pisateljevega življenja in dela so leta 2000 uredili učenci in učitelji Osnovne šole Dušana Muniha Most na Soči pod vodstvom Nevenke Janež. A zanimivo, ključna postaja, »rojstna hiša« v Bukovci, dejansko ni Kosmačeva rojstna, tista je stala v središču vasi, ni je več. V tej, ki jo nadvse radi obiskujemo, je Ciril Kosmač odraščal, bila mu je zelo pomembna in vanjo nas vsakič znova povabi, kadar odpremo njegova dela: Pot v Tolmin, Pomladni dan, Ozimino, Medvejke, Osnutek za daljšo zgodbo … Okrog hiše stojijo table z lepimi citati iz njegovih novel in romanov, vse vzdolž Kosmačeve učne poti so.

Hiša v Bukovci pri Slapu ob Idrijci, kjer je Kosmač odraščal, je urejena v muzej in je glavna postaja na tradicionalnem majskem pohodu po Kosmačevi učni poti (KUP).

V Piranu očitno vedo za ta dobri, najboljši zgled, a mu vendar ne sledijo. Pa bi morali! Tudi hiša na Stari cesti 28 je pomembna. Zelo pomembna! Tega se je že zdavnaj dobro zavedala dolgoletna ravnateljica piranske knjižnice Marjana Lenassi, ki je skrbela, da je Kosmačeva hiša živela še po pisateljevi smrti. Obiskovali so jo šolski razredi, posamezniki, leta 1985 so na pročelju odkrili spominsko ploščo, vrstile so se prireditve in predstavitve knjig, nastopili so Josip Vidmar, Tone Partljič, Ciril Zlobec, Ivanka Hergold, Tone Pavček, Saša Pavček, Miroslav Košuta, Niko Grafenauer, Dane Zajc, Aleš Berger, Anton Petje …

Poleg fotografij na zidovih in kopij rokopisov je tam tudi pisateljeva posmrtna maska, ki je – bi rekel – zelo osebni predmet, četudi zaradi objektivnih okoliščin nikoli ne more biti last portretiranca.

Tja, v spominsko sobo in na vrt, sem se pred štirimi leti vrnil z zanimivim kvartetom, ki se je odzval vabilu k reportaži ob jubileju, ob 40-letnici: tri avtorice zadnjega intervjuja s Cirilom Kosmačem in njihov mentor. Aprila 1979 je učitelj slovenščine, pisatelj Marjan Tomšič, na Staro cesto 28 pripeljal učenke z Osnovne šole Ivana Babiča – Jagra v Marezigah: Nevijo Šavle, Dajano Bržan in Nevenko Šergon; danes se pišejo Dajana Nedoh, Nevenka Šergon Omahen in Nevija Muženič, vse tri so osnovnošolske učiteljice. Kosmač je mladim spraševalkam za revijo Pionir – po njegovi smrti manj kot leto pozneje je bil intervju ponatisnjen še v Primorskih srečanjih – povedal veliko zanimivega o svojem življenju in delu. »Tu živim že 22 let. In mi je zelo dobro. Gorje, če tega ne bi takrat dobil,« je s prsti zadovoljno bobnal po mizi. »Vse sam postorim. Zdaj moram spet posaditi nove breskve. Vmes sem jih že dvakrat zamenjal. Sadim, trto obrežem, vse mogoče znam narediti.«

Aprila 1979 so Cirila Kosmača intervjuvale osnovnošolke iz Marezig: Dajana Bržan, Nevenka Šergon in Nevija Šavle. Fotografiral jih je njihov učitelj, pisatelj Marjan Tomšič.

Potem so vrt na lepem presekali, drugo polovico namenili gradnji nove hiše. Ohranilo se je Kosmačevo protestno pismo piranski občinski upravi. Opisuje, kako ga je prizadelo spoznanje, da mu nameravajo za hrbtom pohabiti velik vrt, na katerem rasejo ciprese, oljke, velika lipa in drugo drevje, vrt, ki ga je »z lastnimi rokami očistil, obdelal in poplemenitil«, na njem gojil sadje in zelenjavo, medtem ko je hišo popravil na lastne stroške. Občinski upravi, ki se ni odzvala niti na protest Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je v pismu zatrdil, da se je, če res ne gre drugače, pripravljen umakniti in hišo prepustiti plemenitemu namenu: primerna je za manjšo kulturno ustanovo, z velikim vrtom bi lahko gostila tudi otroški vrtec. V pismu je pravilno predvidel, da bodo po njegovi smrti v pročelje vzidali spominsko ploščo z njegovim imenom, kot jalovo pa se je izkazalo tiho upanje, da bo poslednji protest morda vendarle zalegel. »Umetnik je deležen spoštovanja in časti, sploh pa miru, šele potem ko se dokončno umiri, to se pravi, ko izvoli umreti,« Kosmač ugotavlja v pismu. Na koncu pribije, da mora pismo ostati v občinskem arhivu: »Naj bo dokument našega časa, moje umetniške trmoglavosti, če vam je tako prav, pa tudi spričevalo kulturne ravni današnje občinske uprave.« Pod podpis akademik Ciril Kosmač pripiše še PS in naslovnikom pravi: »Morda bo to pismo za vas samo abstraktna literatura in ne živa stvarnost. Vendar ne pozabite, da je vsaka stvarnost, pa tudi vaša, spremenljiva in minljiva, tako je v naravi stvari, c’est dans la nature des choses, literarno pričevanje pa ostane, in če je dobro, utegne biti celo neminljivo.«

Štiri desetletja pozneje so se Dajana Nedoh, Nevenka Šergon Omahen in Nevija Muženič z učiteljem Marjanom Tomšičem vrnile v Kosmačevo hišo. (Fotografija: Andraž Gombač)

Danes tam ni ne manjše kulturne ustanove ne otroškega vrtca. Je počitniška hiša Holiday House Rustica. Spoznal sem soseda, zakonca Mihalič, ki jo oddajata turistom. Prepričal sem se, da nista kaka brezobzirna zaslužkarja, prav nasprotno, zavedata se pomena pisateljeve zapuščine, z njo seznanjata tudi goste iz tujine, zbirata prevode njegovih knjig v tuje jezike, jih nastavljata po hiši, da bi jih le kdo vzel v roke …

Vsekakor bi bilo najbolje, da bi hišo kulturno osmislili. Andrićevo stanovanje v Beogradu, Brechtovo v Berlinu, Dickensovo v Londonu … Vsa ta in še mnoga druga so urejena kot muzeji, ki uspešno spodbujajo kulturni turizem, ljudje od vsepovsod jih obiskujemo, kupujemo knjige, spominke, razglednice … Pa so vsi našteti v teh stanovanjih živeli precej krajši čas kot Kosmač v Portorožu!

V Kosmačevi spominski sobi so leta 2016 predstavili tudi zbornik o pisateljem delu Iz domače doline v svet. (Fotografija: Andraž Gombač)

Stara cesta 28 je bila Kosmačev dom, ko je bil med našimi najbolj cenjenimi pisatelji in prevajalci. Preden ga je pot pripeljala tja, v hišo, ki mu jo je v uporabo dala povojna oblast, je prestal veliko, veliko preveč: odraščal je v kulturno široki in narodno zavedni družini na Tolminskem, sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, bil aretiran, prestal je fašistične ječe v Gorici, Kopru, Rimu in Trstu. Z devetnajstimi leti je bil najmlajši obtoženec na montiranem prvem tržaškem procesu leta 1930, kjer so ga zaradi mladoletnosti in pomanjkanja dokazov oprostili, a mu naložili strog dveletni policijski nadzor v domači vasi. Nočnemu prebegu čez mejo v Jugoslavijo so sledila potepuška leta političnega begunca, prvim literarnim uspehom pa francoska štipendija in odhod v Pariz, od koder je Kosmač leta 1940 moral bežati pred nacisti. Dve leti je preživel v Marseillu, zatem dve leti v Londonu, kjer je njegovo znanje tujih jezikov prav prišlo radijskim postajam. Leta 1944 se je v Bariju pridružil partizanom, se vrnil v domovino, na osvobojeno ozemlje Bele krajine, v Ljubljano je maja 1945 prikorakal kot glavni urednik časopisa Slovenski poročevalec, a je po šikaniranju z obtožbo, da je angleški vohun, moral odstopiti. Vseeno je ostal ena pomembnejših osebnosti v slovenski in tudi jugoslovanski kulturi. Napisal je scenarij za prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, urejal je tednik Tovariš, bil dramaturg pri Triglav filmu, po letu 1955 pa svobodni književnik. Ko je bil njegov domači naslov Stara cesta 28 v Portorožu, je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Zveze književnikov Jugoslavije …

Ciril Kosmač na pragu portoroške hiše. (Fotografija: Joco Žnidaršič)

Tu, v Portorožu, je popravljal in pilil Balado o trobenti in oblaku, ki jo je pisal v samostanu Pleterje. V Portorož ga je prevajalec Jean Durand-Monti prišel povprašat o nekaj podrobnostih pred francoskim izidom Balade, nakar sta skupaj za mizo na vrtu več dni pilila prevod, dokler vsak stavek ni zvenel prav. In tu, na Stari cesti 28, je Ciril Kosmač napisal Tantadruja. Omenjeni deli sta v več svetovnih jezikov prevedeni vrhunski mojstrovini in tudi mejnika v razvoju slovenske književnosti, ki je z njuno pomočjo – in seveda z nekaj let starejšim Pomladnim dnem – naredila pomemben korak od tradicionalnega k modernemu, od realizma proti modernizmu.

V Portorožu, na Stari cesti 28, je popravljal in pilil Balado o trobenti in oblaku, ki jo je pisal v samostanu Pleterje, in tu, na Stari cesti 28, je napisal Tantadruja.

Tja se z njim vračamo, kadar beremo prolog in epilog Tantadruja. Marsikdo že na pamet ve, kako se začne mojstrovina, ki je Piran postavila na zemljevid slovenske in svetovne književnosti: »V pozni, jasni in rahlo vetrovni noči sem se vračal iz Pirana. Počasi sem se vzpenjal navkreber po ozki in strmi ulici, mrmraje ponavljal pripev tuje popevke, ki mi je bila ostala v ušesih, in se pogosto ustavljal ter zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski veter igral z mesečno nočjo. Igral se je z njo kakor s tančico: svileno je švistelo okrog mene in nad mano, bledo zlata luč pa se je mehko prelivala po položnih strehah in igrivo poplesavala po razvalovanem morju.«

Pot pripovedovalca pripelje do napisa Resurrecturis (Tistim, ki bodo vstali) nad vhodom piranskega pokopališča – tam nas še zmeraj nagovarja – in še više ob poti do vhoda na domačijo, kjer pisatelj salutira in z zdaj že legendarnim vzklikom »Božorno-boserna!« pozdravi odkrušeno soho starega vojščaka – pisateljeva hči mi je pred leti med sprehodom pokazala, kje je kip v resnici stal. In odkod je z očetom večkrat gledala Piran, ki ga zdaj vsi skupaj z njim občudujemo v Tantadruju: »Pod mano je bil gusarski Piran. Kakor kljun velikanske gusarske jadrnice je rezal razvalovano morje, jaz pa sem sedel na vrhu griča kakor na visokem jamboru in sem se peljal z njim. Bil sem ostareli gusar, na pol slep zaradi sončnega blišča, ki sem ga popil na neizmernih ravninah oceanov, na pol gluh zaradi daljnih rjovečih viharjev, ki sem jih pogoltnil v ledenih morskih ožinah, zato pa sem vse videl s poldrugim srcem in vse slišal s poldrugo dušo. Ta podoba se mi je zdela nekako pretirana, zato se je hitro prelila v drugo, ki pa je bila malce neprijetna: bil sem orel, z verigo priklenjen k jamboru, No, ostareli gusar ali ogoljeni orel, peljal sem se, spet sem se peljal v neznano, v nove neumnosti in modrosti, v trpljenja in strasti. Rjuje, ki so se sušile na piranskih strehah in so vihrale v vetru, so bile zastavice na ladijskih vrveh moje gusarske ladje, zastavice mojih tovorov, mojih neozdravljivih bolezni, mojih nedosegljivih ciljev. Punta je bila kljun ladje, izrezljan  v doprsni podobi bohotne sirene, in svetilnik je bil njeno rdeče, stekleno oko. Z enakomernim pozibavanjem smo rezali valove. Pred nami se je razlival proti obzorju pas bledo zlate mesečine. Na njej je bila tam daleč drobna črna pika, ki se je pozibavala, kakor bi droban človeček odhajal po široki beli cesti.«

Postaje pisateljevega življenja in dela so v njegovi dolini zgledno označene s tablami, na katerih popotniki beremo citate iz njegovih del.

Hočem reči, iz vsega tega je mogoče narediti zgodbo, ki zmore obnoviti še tako načeto hišo, ohraniti kulturno dediščino in okrepiti zanimanje za pisateljevo zapuščino. Če le hočemo.

In tako po tej poti spet prikorakamo vse do hiše na Stari cesti 28. Prav tam pisatelja najdemo v noveli Ringaraja, uvrščeni v izbor V gaju življenja (Mladinska knjiga, 1972). Tako nas nagovori Kosmač:

»Spet je prišla pomlad in na mojem vrtu je zacvetela češnja. Vsa je v belem kot mlada nevesta in skoraj prav tako glasno diha v svoji cvetoči sreči. V radostnem drhtenju stoji sredi zelene trate in se z odprtim cvetjem skrivnostno smehlja mlademu soncu, ki ji neugnano pošilja zlate in vroče pozdrave z modrega neba. Pod češnjo se igrajo otroci: moja dva in trije sosedovi. Tako razposajeno se sučejo, da so vsi zadihani; njihova lica so rdeča in napeta kot češnje hrustavke. V krogu vrtijo razigrani ringaraja, se ozirajo v cvetoče veje in mi veselo vzklikajo: ‘Joj, kako bomo zobali češnje! Kako jih bomo zobali, zobali, zobali!’ ‘Bomo,’ pravim. ‘Seveda jih bomo, če jih ne bodo prej pozobali kosi.’«

Ciril Kosmač: »Počasi zapuščam vrt. Neslišno grem proti hiši. Na pragu pa mi noga nekako nehote zastane. Ozrem se okrog sebe. Morje je gladko in modro, in prav tako gladko in modro je tudi nebo. Sonce je mlado in zlato.«

Otroci gredo tuhtat, kako bi pregnali kose, pisatelj ostane sam: »Pomladni dnevi hitijo mimo mojega okna; srebrno pojo in lahkotno plešejo skozi brsteče veje kakor vitka, svetlolasa dekleta. Sam pa s težkimi koraki merim sobo od stene do stene, mrko molčim in premetavam svoje papirje, zakaj v meni je zima, takšna zima, kakršne še pozimi ni bilo. Z nestrpnostjo, z žalostjo, včasih celo z obupom čakam svoje pomladi, tiste pomladi, ki bi razgnala mrzlo meglo duha ter razgrnila red mano toplo poljano jasnih misli, posejano s pisanimi, zdravimi besedami.«

Kosmačeva hiša je prijetno prizorišče poletnih prireditev, ki pa so čedalje redkejše.

Njegova otroka prihrumita nazaj z nerodno sestavljenim klopotcem, ki naj bi odganjal kose. Pisatelj se ob tem dražljaju spomni otroštva ob umirajoči materi v Bukovci in lastnega klopotca na tepki pred domačo hišo, ki se mu je z zloveščim klop-klop-klopotanjem v spomin zasekal kot simbol smrti … Novela se na koncu vrne v sedanjost pred portoroško hišo, kjer pisatelju otroci predstavijo klopotec, ki vendarle imenitno klopota vrh cvetoče češnje. Otroci rajajo pod njim, plešejo, prekucujejo kozolce, se kotalijo in premetavajo po mladi travi, vriskajo in vreščijo, čeprav že vsi hodijo v šolo in so nekateri celo preveliki za tako brezglavo norenje. »Toda kaj hočemo, prišla je njihova pomlad,« sklene pisatelj. »Počasi zapuščam vrt. Neslišno grem proti hiši. Na pragu pa mi noga nekako nehote zastane. Ozrem se okrog sebe. Morje je gladko in modro, in prav tako gladko in modro je tudi nebo. Sonce je mlado in zlato. Zrak je tudi mlad in sočen, sočno je drevje, in čebele s pesmijo srkajo sladki sok iz prvega cvetja. Zdaj začutim, da tudi moje srce postaja spet sočno. Toda sok je grenak. A to me ne boli preveč. Še bi rad obstal na pragu in gledal v pomlad, pa se bojim nepotrebnih in jalovih misli. Zato se odločno obrnem in grem v hišo. Počasi se vzpenjam po stopnicah. Stopim v svojo sobo, obstanem in čakam. ‘Klop – klop – klop!’ se oglasi klopotec. Prikimam mu in se celo vdano nasmehnem. Potem stopim k oknu, ga trdo zaprem in spet sedem k svoji mizi …«

Tako se novela konča. Pisatelj nikoli ne zapusti svoje hiše. Tam je še danes. Samo najti ga moramo.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 15. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 15 min

Pač pesnica: moje popotovanje s Patti Smith

V Mestni knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani včasih rada počivam v širokih rdečih naslanjačih in mislim na nič. Zelo natančno se spominjam, kako utrujena sem bila tistega poletnega dne od raznih skrbi in vročine, ki je pritiskala zunaj. Zapustila sem razbeljene pločnike in zakorakala v knjižnico. Zavila sem naravnost do oddelka za leposlovje v francoščini, ko sem se ustavila pri veliki omari, kjer domujejo tuje revije, med njimi Harper’s Bazaar. Imela sem srečo. Z vrha kupčka revij je vame strmel znan obraz. Bila je Patti Smith. Ob obrazu sta ji kot bršljan viseli sivi kiti, oblečena je bila v črn plašč. Zgrabila sem izvod, kot bi bil kako zdravilo, in zletela skozi šop strani, do intervjuja s Patti. Požirala sem besede. V intervjuju je bila omenjena njena najnovejša knjiga A Book of Days, ki sem jo naročila malo predtem. Gre za zbirko 365 avtoričinih fotografij in kratkih pripisov, po ena in eden za vsak dan v letu. Fotografije je Patti Smith najprej objavljala na svojem instagramu thisispattismith, k čemur jo je nagovorila hči Jesse. V intervjuju sem se ustavila ob enem izmed vprašanj o fotografiji, datirani 29. januarja. Na njej je Patti Smith, podnjo pa pripis: »Na nič ne mislim. Spominjam se svoje mame, kako je takole sedela. In spraševala sem jo: Mami, kaj je? Ona pa je rekla: Ah nič. In zdaj vem, kaj je ta nič.«

»V redu, jo pobaram,« zapiše novinarka Harper’s Bazzarja, »kaj je ta ‘nič’?« Patti Smith odgovori: »Imaš problem in imaš rešitev, toda si v tistem čudnem limbu, kjer te problem ne teži zelo, a ne veš, kako ga rešiti. Si v zraku med tema točkama. In v tisti atmosferi ti bo nekaj že padlo na pamet. In to je kot tista praznina. Je kot vrzel, tisti nikjer. In zdaj se počutim, kot da sem v tem nikjer.«

Ni bilo prvič, da sem se popolnoma našla v njenih besedah. Če dobro pomislim, so Pattijine knjige vedno spremljale obdobja v mojem življenju, ko sem bila točno v tem limbu, v tej praznini, omenjeni v intervjuju, ki sem ga brala tistega peklensko vročega dne v prazni knjižnici v rdečem naslanjaču. Pač mulca, avtoričin prvi roman, zanj je prejela nagrado National Book Award for Nonfiction, torej nacionalno nagrado za neleposlovno delo, sem prebrala že nekaj let prej. V spominskih zapisih je ganljivo in poetično naslikala svoje razmerje in prijateljstvo s svetovno znanim fotografom Robertom Mapplethorpom, ki ga je spoznala, ko sta bila oba v zgodnjih dvajsetih letih. Skupaj sta živela v slovitem newyorškem hotelu Chelsea. Čeprav so se njune poti razšle, ko je Mapplethorpe iskal svojo spolno identiteto in pozneje živel z moškimi, sta si ostala blizu vse do njegove prezgodnje smrti leta 1989.

V spominski Pač mulca je ganljivo in poetično naslikala svoje razmerje in prijateljstvo s svetovno znanim fotografom Robertom Mapplethorpom, ki ga je spoznala, ko sta bila oba v zgodnjih dvajsetih letih.

Pač mulca mi je posodila sestra. Bila je naravnost obsedena s to knjigo, kupila si je vinilko s Pattijino glasbo in zbirko njene poezije, ki jo je postavila na malo nočno omarico. Spomnim se, kako sva sedeli na veliki rožnati preprogi v svoji sobi, pili kavo in poslušali This Is the Girl, pesem, ki jo je Patti napisala ob smrti Amy Winehouse. Nekega dne me je sestra poklicala po telefonu in rekla, da si bo na koleno tetovirala strelo: »Tak tatu ima Patti. Naredila si ga je zaradi zgodbe o Norem konju, ki je na ušesa svojih konj tetoviral strele, da bi ga opomnili, naj med bitko ne pleni, kar mu ne pripada.« Takrat sem si obljubila, da preberem roman in da bom poslušala nekaj albumov Patti Smith.

Ena prvih njenih pesmi, ki sem si jih kdaj zavrtela, ima naslov Kimberly in govori o rojstvu deklice in gorečem nebu in netopirjih. Šele kasneje sem izvedela, da je Kimberly Pattijina mlajša sestra. Zelo všeč mi je bilo dvostišje »sestrica, nebo pada, vseeno mi je, sestrica, sojenice te obiskujejo«, Tudi jaz sem starejša sestra in prav moja sestra je bila tista, ki mi je prva predstavila Patti Smith. Na steno najine sobe je z alkoholcem napisala citat iz knjige Pač mulca: »Še Baudelaire je moral nekaj jesti.«

Ena prvih njenih pesmi, ki sem si jih kdaj zavrtela, ima naslov Kimberly in govori o rojstvu deklice in gorečem nebu in netopirjih. Šele kasneje sem izvedela, da je Kimberly Pattijina mlajša sestra.

Poleg Pač mulca je v slovenščini, prav tako v prevodu Jureta Potokarja, na voljo še avtoričina krajša knjižica Woolgathering (Sanjarjenja). Kot Pač mulca je opremljena z vrsto fotografij iz avtoričinega življenja, ki jih je večinoma posnela sama. Sanjarjenja je poimenovala »drobni dar« bralcem, a jih je posvetila zlasti očetu. V predgovoru pojasni, da mu je čisto prvi izvod te kratke zbirke zapisov tudi podarila, a je bilo njenega očeta težko navdušiti, o knjigi ni dolgo rekel niti besede in ni bila prepričana, da jo bo sploh prebral. Toda leta kasneje, pred smrtjo, ji je rekel: »Patricia, prebral sem tvojo knjigo.« In: »Dobra pisateljica si.« Hči pripiše: »To je bila edina taka pohvala, ki mi jo je kdaj namenil.«

V prevodu Jureta Potokarja smo pred leti pri založbi Modrijan dobili roman Pač mulca (Just Kids) in drobnejšo knjižico Sanjarjenja (Woolgathering).

Če je Pač mulca posvečena pokojnemu Mapplethorpu, ki je leta 1989 umrl za aidsom, so Sanjarije, ki pretežno opisujejo avtoričino otroštvo, posvečene enemu njenih staršev. O starših veliko piše tudi v drugih delih, denimo romanu M Train, ki sem ga brala predlansko poletje v plaži v Nerezinah. V dolgi obleki sem hodila gor in dol po pomolu s knjigo v roki, v upanju, da sem tako skrita pred znanci na plaži, ki bi me odvlekli stran od tako sijajnega, nostalgije polnega branja, kjer avtorica ponovno opisuje različna življenjska obdobja. Predvsem dokumentira skupno življenje z možem, glasbenikom Fredom Smithom, s katerim se je poročila leta 1980. Tudi Fred je umrl prezgodaj, Patti je vdova. V avtobiografskem romanu živi sama v stanovanjcu v New Yorku, kjer poseda na požarnih stopnicah in opazuje ljudi spodaj.

Očeta je bilo težko navdušiti, o knjigi ni dolgo rekel niti besede in ni bila prepričana, da jo bo sploh prebral. Toda leta kasneje, pred smrtjo, ji je rekel: »Patricia, prebral sem tvojo knjigo.« In: »Dobra pisateljica si.« Hči pripiše: »To je bila edina taka pohvala, ki mi jo je kdaj namenil.«

Ko sem prebirala M Train, sem razmišljala, kako čudovito je napisati knjigo kot ljubezensko pismo osebam, ki so zaznamovale naša življenja, sploh če jih ni več ob nas. To je morda skupna lastnost vseh Pattijinih del: pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki jih je ljubila. Ob tem sem pomislila na Anne Lamott. Nekje je zapisala, da je prvenec dobro napisati kot darilo nekomu, ki ga imaš rad. Knjiga ni zgolj darilo, je tudi spomenik nekemu času in mladosti. Patti Smith je zgolj leto starejša od moje babice. Danes je glasbena legenda, njen koncert v Rožni Dolini, na stičišču Nove Gorice in Gorice, Slovenije in Italije, kjer je kot gostja Evropske prestolnice kulture GO! 2025 nastopila minulo jesen, pa je bil tudi za mojo generacijo dogodek par excellence, tisto nekaj, česar ne smeš izpustiti, ker boš lahko o tem pripovedoval svojim otrokom in vnukom. Za koncert sem izvedela med vožnjo na mestnem avtobusu, na poti v službo. Povsem ekstatična mi je telefonirala sestra in vpila v slušalko: »Greva na Patti Smith!« Kar naenkrat so se mi ulile solze. Vedela sem, da me ne bo tam, saj sem imela vstopnice za koncert The National v Lizboni, in to na isti dan. Potovanje sem načrtovala že skoraj pol leta.

Patti Smith je 5. oktobra lani med koncertom v Rožni Dolini, na stičišču Nove Gorice in Gorice, kjer je nastopila kot gostja EPK GO! 2025, dala besedo tudi občinstvu. (Fotografija: Andraž Gombač)

Tolažila sem se, da se vse zgodi z razlogom, in si obljubila, da bom na potovanje s sabo vzela vsaj kakšno Pattijino knjigo. Pa sem Pač mulca na koncu pozabila doma. Ko sem ta roman prvič prebrala, me je predvsem presenetilo, kako težko in skromno je velika zvezda Patti živela, ko je bila mojih let. V New Yorku sta bila z Robertom Mapplethorpom mlad par v denarnih težavah. Patti je delala v knjigarni in zaslužila petinštirideset dolarjev na teden, kar je komaj pokrilo najemnino v Velikem jabolku. Stvari so bile tako težke, da si je komaj privoščila klic iz telefonske govorilnice, da se je včasih oglasila domov. Mama ji je v kuverti kdaj pa kdaj priložila dolar, kar je bilo veliko. Spomnim se, da me je zgodba o tem, kako je biti mlad, brez prebite pare, zmeden in zaljubljen, povsem dotolkla. Prepoznala sem se v mladi Patti: tudi jaz sem delala v knjigarni in tudi jaz sem pisala poezijo.

Ko sem prebirala M Train, sem razmišljala, kako čudovito je napisati knjigo kot ljubezensko pismo osebam, ki so zaznamovale naša življenja, sploh če jih ni več ob nas.

Toda še preden sem brala njeno poezijo, sem v prvem letniku faksa kar požirala verze Boba Dylana. Ko je leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je prav Patti Smith na podelitvi tega najvišjega priznanja interpretirala njegovo pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall. Spomnim se, kako sem z mamo v naši mali kuhinji na telefonu gledala posnetek njenega nastopa. Eleganten orkester svečano nad dvorano, med glasbeniki pa Patti Smith, oblečena v belo srajco in črn suknjič. Kako je lepa, sem pomislila! Iz nje kar izžarevata mir in dostojanstvo. Toda po dveh minutah se sredi verza ustavi in obmolkne. »Opravičujem se. Oprostite, tako sem živčna,« reče, si vzame premor, nato pa orkester ponovno zaigra in Patti poje naprej. Moja mama je bila povsem očarana nad nastopom, toda, kot je rekla, ne toliko nad pesmijo, marveč nad tem, s kakšno milino in človečnostjo je tako slavna pevka na tako pomembni prireditvi, na očeh svetovne javnosti, spet obvladala razmere. Kot je Patti Smith kasneje pojasnila za New Yorker, med nastopom ni pozabila besedila, ampak besede preprosto niso prišle iz nje. Povedala je tudi, da se je na jutro slovesnosti spomnila, kako ji je pri šestnajstih mama Beverly podarila Dylanovo ploščo in kako je pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall izvajala z možem Fredom.

Patti Smith med trganjem strun 2. avgusta 2015 v ljubljanskih Križankah, ob zaključku koncerta, posvečenega 40-letnici kultnega prvenca Horses. (Fotografija: Andraž Gombač)

S sestro sem si ogledala tudi intervju pri Jimmyju Fallonu, v katerem Patti pripoveduje o letu 1974, ko je Bob Dylan obiskal enega njenih koncertov. Ko je prišel v zaodrje, je vprašal: »Hej, so tu kaki pesniki?« Patti je odgovorila: »Sovražim poezijo!« V smehu je nato občinstvu razlagala, da je imela Dylana tako rada in bila nad njim tako navdušena, da je bila enostavno živčna, kar je skušala zakriti. Patti je vsekakor vse prej kot sovražnica poezije, je njena največja privrženka in promotorka. Navsezadnje je pred leti na začetku koncerta v Trstu recitirala Kosovelov Majhen plašč v angleškem prevodu in pozdravila Slovence v občinstvu. Posebno mesto v njenem srcu ima francoski simbolist Arthur Rimbaud, o katerem je veliko pisala. Na Netflixu si je mogoče ogledati Rolling Thunder Review: A Bob Dylan Story, dokumentarni film Martina Scorseseja, v katerem je mnogo arhivskih posnetkov mladega Dylana, v njem pa se seveda pojavi tudi Patti Smith, med drugim na zabavi, kjer sedi ob bodočem nobelovcu in mu kaže majhno Rimbaudovo sliko ter govori o tem, kako si je včasih predstavljala, da je veliki pesnik Rimbaud njen fant, s katerim ima razmerje. Njen kultni album Horses je izšel 10. novembra 1975, prav na obletnico Rimbaudove smrti.

Danes je glasbena legenda, njen koncert v Rožni Dolini, na stičišču Nove Gorice in Gorice, Slovenije in Italije, kjer je kot gostja Evropske prestolnice kulture GO! 2025 nastopila minulo jesen, pa je bil tudi za mojo generacijo dogodek par excellence, tisto nekaj, česar ne smeš izpustiti, ker boš lahko o tem pripovedoval svojim otrokom in vnukom.

Leto pred pandemijo je Patti objavila svoj tretji roman Year of the Monkey. O njem mi je najprej pripovedoval prevajalec Pattijinih del Jure Potokar, ko sem ga spoznala na delavnici prevajanja v Piranu, kjer je bil mentor angleške prevajalnice.

Tudi v tej knjigi je na delu avtoričina izjemna občutljivost za sanjske svetove, v katere se lahko potopimo v samoti. Začne se na prvi dan novega leta v Santa Cruzu, kjer je Patti prespala v Sanjskem motelu oziroma Dream Inn. V knjigi se dejansko pogovarja s tablo, na kateri je ime motela. Z njo v dialogih analizira svoje sanje o tisočih ovitkih bonbonov in sladkarij, ki napolnijo plažo, kamor se hodi sprehajat. Malce sem se potolažila, da nisem mogla na njen koncert zaradi potovanja v Lizbono, saj v knjigi opisuje, kako je sama potovala po njej. Tam je bila kot častna gostja sprejeta v zasebno knjižnico Fernanda Pessoe, avtorja, ki je v življenju ustvaril kar petinsedemdeset pisateljskih alter egov. Med branjem sem žalostno odložila knjigo in razmišljala, zakaj nisem v Lizboni poiskala kavarne, ki je omenjena v knjigi in v kateri je Patti posnela eno izmed fotografij. Poleg tega v knjigi pripoveduje o še eni svoji veliki ljubezni: igralcu in dramatiku Samu Shepardu, s katerim je imela Smith razmerje v sedemdesetih, čeprav je bil tedaj poročen. Na Wikipediji najdem sledečo pevkino izjavo: »Z ženo sva si bili še vedno celo všeč. Mislim, ni bilo ravno, kot da se greš prešuštvo v predmestju.«

Na vsakem koncertu nastopi čas za prebiranje poezije. (Fotografija: Andraž Gombač)

Sam Shepard je umrl leta 2017. Trpel je za boleznijo živčnega sistema ALS. Patti Smith je za New Yorker spisala krajši tekst o njunem prijateljstvu, kot poklon. Tudi s Samom je ostala v lepih odnosih, kljub razhodu. Poiščem omenjen članek in ga preberem ob spremljavi Because the Night, avtoričinega velikega hita, ki ga je spisala za moža Freda, v obdobju, ko sta imela razmerje na daljavo (»have I doubt / when I’m alone / love is a ring / the telephone«). Zdi se mi neverjetno, koliko ljubezni prežarja kratko besedilo o znamenitem igralcu. Med drugim Patti opisuje mesece, ko je bil že bolan in ga je obiskovala na domu, kjer je delal na svojih spominih. Imela sta rutino: zjutraj sta spila kavo, nato pa skupaj pisala. Ko sta si vzela odmor, sta sedela in opazovala pokrajino: »V tistih trenutkih se nama ni bilo treba pogovarjati, in to je pravo prijateljstvo.« Ob njenem zapisu pomislim na Nerudovo misel, kako je ljubezen zelo kratka, pozabljanje pa dolgo. Tudi spominjanje je lahko zelo dolgo – lahko traja vse življenje.

Ko je Bob Dylan leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je prav Patti Smith na podelitvi tega najvišjega priznanja interpretirala njegovo pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall.

Doma, v predalu, hranim izvod revije Mojo, v katerem je obširen intervju o Pattijini karieri, ljubeznih in življenju, opremljen s fotografijami. V njem med drugim govori o pomenu sanj za pisanje. »Nisem nadrealistka, vendar mislim, da so naše sanje naša last, lahko nas potolažijo ali pa strašijo ali pa jih lahko obrnemo sebi v prid. Napisala sem pesem My Blakean Year. Je iz težkega obdobja v mojem življenju, ko sem se počutila, kot da nisem cenjena, kot da mi je bilo nekaj odvzeto. Nato sem v sanjah videla Blaka, ki je hodil mimo nekih depresivnih tovarn, na njih pa so se zrcalili angeli.« O teh sanjah je napisala pesem. »To je bil dar,« še doda. Zdi se mi, da njeno literarno persono prežarja prav taista hvaležnost. Pa najsi bo to hvaležnost za preprost obrok kruha in sardin ali za še en nastop pred veliko množico oboževalk in oboževalcev.

V zimskih dneh, ki so nam skrajšali dneve in svetlobo pogoltnejo prehitro, se nekako skušam zamotiti. Sedim v kuhinji pred velikim oknom, ki gleda na ljubljansko železniško postajo in veliko parkirišče za njo … in sanjarim. Zvoki počasnih vlakov me uspavajo. Naredila sem si svojo rutino: ob popoldanski kavi vzamem v roke A Book of Days in poiščem datum tega dne. Kljub temu pa me kmalu premaga radovednost in knjigo začnem listati kar tako, obračam strani in jih preletavam. Nato pridem do konca, kjer je zadnja fotografija: Patti pred občinstvom na koncertu. Smeji se in maha v objektiv. Zraven je datum, 30. december, njen rojstni dan, in droben pripis: »Na vsak rojstni dan me je zjutraj, ob 6:01, poklicala mama in mi pustila tole sporočilo: Zbudi se, Patricia, rojena si.«

Iz knjige A Book of Days, fotografija Patti z občinstvom na koncertu in pripis k 30. decembru: »Na vsak rojstni dan me je zjutraj, ob 6:01, poklicala mama in mi pustila tole sporočilo: Zbudi se, Patricia, rojena si.«

Ob tem pomislim na Boba Dylana, ki je dejal, da se človek ne najde, ampak se ustvari, in da se mora ustvariti vsakič znova. Rodiš se lahko večkrat. V knjigah Patti Smith vsakič znova najdem dokaze za to ponovno rojstvo velikega uma in duha, ki nepristransko in ljubezni polno opazuje svet skozi temna sončna očala, pesnica jim v eni od knjig pravi svoj oklep.

Pred kratkim, decembra lani, me je močno zadela novica, da je ena mojih najljubših pisateljic hospitalizirana zaradi nenadne bolezni med turnejo. Odpovedala je celo koncert v Bologni. Živčno sem osveževala novice.

Ko sem prebirala M Train, sem si v dnevnik prepisala tale citat: »I dreamed I was somewhere which was also nowhere.« Sanjala sem, da sem bila nekje, kjer je bilo tudi nikjer. Je to tisto, na kar je merila, ko je rekla, da si v limbu, v praznini, ko ne veš, kaj bi s svojim življenjem? Vse bolj sem prepričana, da je imeti vprašanja velik blagoslov. Spraševati se, kdo si, kdaj se boš ponovno rodil. Na koncu vse skupaj morda privede do verzov iz Sanjarjenj: »Želeti si določeno stvar ali samo želeti si vedeti.«

Kot vse pesnice v zgodovini to vprašanje vodi tudi nepozabno pisanje Patti Smith, vzornice, borke, sestre, poetke in upornice. Rečem ji lahko le: hvala.

Pred kratkim, decembra lani, me je močno zadela novica, da je ena mojih najljubših pisateljic hospitalizirana zaradi nenadne bolezni med turnejo. Odpovedala je celo koncert v Bologni. Živčno sem osveževala novice, v strahu, da gre za kaj hujšega, in mislila na vse trenutke, ki sem jih preživela potopljena med platnice njenih knjig. K sreči je bilo s Patti kmalu bolje. Z veliko hvaležnostjo sem se razveselila, ko je na instagramu po kratkem zatišju objavila fotografijo sebe, nasmejane med zdravstvenim osebjem, z zelo lepim pripisom, v katerem se jim zahvaljuje za oskrbo. Vse skupaj me je tako prizadelo, ker me je incident opomnil, da moje vzornice ne bodo večno z menoj. In da Patti Smith še vedno nisem videla in slišala v živo, čeprav sem se zaklela, da si ob prvi priložnosti izpolnim to željo. Nekateri ljudje ti pomenijo cel svet, čeprav jih niti ne poznaš. Toda med branjem Pattijinih knjig sem dobila občutek, da ona pozna mene. In takšno zavezništvo je lahko večno.

Pevko je pred kratkim na koncertni turneji obšla slabost, pristala je v bolnišnici v Bologni, kmalu pa k sreči na instagramu objavila novico o srečnem razpletu, zahvalo za oskrbo in nasmejano fotografijo z zdravstvenim osebjem.
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 13. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Ne strta, uničena, temveč pokončna, drzna ženska

Po dolgem pričakovanju smo v prevodu Suzane Koncut v Kondorju pri Mladinski knjigi dobili Dogodek in druga besedila, zbirko štirih zgodb, v katerih Annie Ernaux bralcem intimnih, a obenem brezkompromisno surovih pripovedi prikazuje, kako ženska doživlja stvarnost v navidez svobodomiselni zahodni družbi 20. stoletja. Zgodbe je povečini napisala ob prelomu tisočletja, vse pa povezujejo skupni motivi čustvovanja posameznika v odnosu do drugih ter travmatična izkušnja naslovnega »dogodka«, splava, ki ga je avtorica doživela v zgodnjih šestdesetih letih preteklega stoletja.

Francoska pisateljica, profesorica in Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux (1940) je znana po prepletu skrajno intimnega z ostro kritiko družbe. V petdesetletni karieri je napisala več kot dvajset del, od katerih je bil v slovenščino doslej preveden le še avtobiografski roman Leta. Za njena dela je značilna izjemna slogovna neposrednost, obenem pa ostrina, ki bralcu ne dopušča distance. »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja,« je povedala.

Dogodek

V prvi in najdaljši zgodbi, po kateri je zbirka dobila ime, avtorica drzno in brez olepšav opisuje svojo študentsko izkušnjo s splavom, ki je bil v Franciji vse do sredine sedemdesetih let prepovedan. Okvirna zgodba pripoveduje o njenem podoživljanju dogodka več desetletij kasneje, ko se po poletni romanci z »Italijanom« odpravi v bolnišnico Lariboisière, da bi opravila HIV test. Prostor, čakanje in dejstvo, da je na kliniki sama, v njej vzbudijo občutek groze in nejevere, enak tistemu, ki ga je prestala kot mlada in noseča študentka, na milost in nemilost prepuščena razsodbi doktorja N. V njegovih rokah, razpetih med zakonom in moralo, je bila odločitev o njenem telesu, obenem pa tudi življenju in morebitni prihodnosti.

Annie Ernaux skozi spomine, zapisane v slogu dnevnika, natančno popisuje vse, od začetne brezskrbnosti, ki je vodila do nosečnosti, do ugotavljanja stanja in spoprijemanja z njim, ko zanjo navidez ni več nobene rešitve. To ni bil le boj proti neželeni nosečnosti, temveč bitka za preživetje v sistemu, ki je pripravljen žrtvovati življenja neštetih žensk v imenu ideje, ironično poimenovane »za življenje«.

»Vedela sem, da sem po Ogino-Knausovem koledarju za določanje plodnih dni v tveganem obdobju, vendar si nisem mislila, da bi se v mojem trebuhu ‘to lahko prijelo’. V ljubezni in užitku svojega telesa nisem čutila kot bistveno drugačnega od moškega,« se spominja. In vendar je bilo jasno, da do te enakopravnosti nima zares pravice. P., študent, s katerim je zanosila, se je zmeraj bolj umikal, njej pa ni preostalo drugega, kot da se s to »dejanskostjo«, kot ji je rekla, spoprime sama.

To ni bil le boj proti neželeni nosečnosti, temveč bitka za preživetje v sistemu, ki je pripravljen žrtvovati življenja neštetih žensk v imenu ideje, ironično poimenovane »za življenje«.

»Meseci, ki so prišli zatem, so potopljeni v svetlobo predpekla,« zapiše v knjigi. Pred starši se je morala skrivati, zdravniki so naredili vse, da bi otroka obdržala, pomoč splavuše pa ni bila le draga, temveč tudi smrtno nevarna. »Punce, kakršna sem bila jaz, so zdravnikom pokvarile dan. Brez denarja in brez zvez – sicer ne bi tako na slepo pristale pred njihovimi vrati – so jih opominjale na zakon, zaradi katerega bi se lahko znašli v zaporu ali za vedno izgubili pravico do opravljanja svojega poklica. /…/ V primerjavi z uničeno kariero pletilka v vagini ni imela nobene teže.« Resničnost in črno-belost zakona sta bili vidni na vsakem koraku, ljudje, kot je opazila sama, pa »so sodili glede na zakon, niso sodili zakona«.

Dogodek je avtorici kljub ugodnemu izidu korenito spremenil življenje, večkrat pa zapiše tudi, da jo je preganjal še mnoga leta, potem ko si je ustvarila družino, pri čemer poudarja, da je bila lastna odločitev za otroke tista, ki je enkrat za vselej prekinila cikel preganjajoče travme.

Annie Ernaux je zgodbo napisala, ker je želela videti, ali jo zmore. »Rada bi se znova potopila v to obdobje svojega življenja, izvedela, kaj se je takrat razkrilo,« pravi. Pisanja se je lotila več desetletij kasneje, ko je bil splav v Franciji že legaliziran, zaradi česar je lahko na svojo izkušnjo pogledala predvsem skozi spomin, prizmo lastnega doživljanja, in ne le skozi oči politike, ki je s pomočjo živega zidu zdravnikov nekoč diktirala njeno pot. »Natanko zato, ker nad splavom ne visi več nobena prepoved, se lahko izognem kolektivnemu pomenu in neizogibno poenostavljajočim geslom, ki so se uveljavila med boji v sedemdesetih letih – ‘nasilje nad ženskami’ itd. – in se soočim z dejanskostjo tega nepozabnega dogodka.«

Čeprav odločno kritizira diskriminatornost nekdanjih zakonov, neenakopravnost med spoloma zarisuje tudi v samem odnosu družbe do njenega telesa: Annie Ernaux svojega stanja ne želi poimenovati, saj bi ga to oblikovalo v nekaj definitivnega, dokončnega, spremenilo bi to, kar ona je. Bila bi »noseča ženska«, utelešenje revščine, »tako kakor zapit moški«, pravi. Izobrazba, status, prihodnost, vse, za kar je tako zagnano delala, bi bilo lahko izbrisano v trenutku prepovedane sle, privilegija, rezerviranega za moške.

Opisuje tudi svojo nemoč kot posledico nadvlade zakona nad posameznikom, kar primerja z nemočjo beguncev, ki so v času pisanja poskušali ilegalno prebegniti iz Calaisa v Anglijo. »Imate recept? Potrebujete recept,« jo zviška opominjajo v lekarnah. Imate vizum, dovoljenje, imate pravico? Avtorica zgodbo vpne v širši družbeni kontekst, kjer je hierarhija sveta jasno določena, »in kakor z zamahi palice ločuje zdravnike od delavcev in žensk, ki splavijo, vladajoče od vladanih«. Zgodba je danes zaradi vse bolj ogrožene pravice do splava, ki marsikje ponovno pridobiva status privilegija, tako še posebej aktualna, tembolj v Franciji, kjer se prav ta čas trudijo za njen vpis v ustavo.

Gola strast

V vseh treh zgodbah Annie Ernaux se pojavlja motiv nečesa, kar jo popolnoma prevzame in si v celoti podredi njeno bit. Tako je tudi v drugi zgodbi Gola strast, kjer pisateljica pripoveduje o ljubezenski aferi z A., ki postane za nekaj časa – naj je še tako uničujoča in brezplodna – njen življenjski smoter.

Do poročenega A. čuti gorečo strast in predanost, vendar so čustva pri njem manj vzajemna, kot je mislila. Kmalu se je namreč izkazalo, da je (tudi) v tovrstnih t. i. odprtih oziroma svobodnih razmerjih pogosto marsikaj zamolčano in prikrito, mnoga soglasja pa izhajajo predvsem iz kompromisov v slogu »manjšega zla«.

Obsedenost, ki v celoti diktira njeno življenje, poskuša skriti pred drugimi, da je ne bi začeli obravnavati kot »nenormalne«, čeprav se tudi sama večkrat zave, kako globoko je zabredla: brez prestanka bere horoskop, gleda filme, ki jo spominjajo na njen lastni položaj, posluša popevke, ki upravičujejo njena čustva, donira denar v upanju, da se bo izpolnila njena želja in se bo A. vrnil s strastjo, s katero se ji je sprva predajal: »Omotično sem se spraševala: ‘Kje je sedanjost?’ /…/ Bila sem samo še čas, ki je tekel skozme,« ugotavlja. Pripovedovalka se na neki točki ni več orientirala po zgodovinsko prelomnih dogodkih, ki so jo obdajali (padec Berlinskega zidu, usmrtitev Ceaușescuja …), temveč so ti začeli služiti kot mejniki časa, preživetega z A.: »To je bilo, ko je bil tukaj.«

Obenem pa pisanje zanjo predstavlja način predelovanja dogajanja, neke vrste manifestacijo občutkov, ki ji zapis ne odvzema vrednosti, temveč jo kvečjemu opolnomoči. Tako v eni od zgodb zapiše: »Nočem pojasnjevati svoje strasti. To bi pomenilo, da jo pojmujem kot zmoto ali motnjo, za katero bi se morala opravičevati – samo na ogled jo hočem postaviti.«

Od časa do časa doživi uvid, ki jo razbremeni prepričanosti v edinstvenost tega moškega, obenem pa tudi strahu pred izgubo, vendar ga kaj hitro ponovno zamenja njegova – četudi zgolj mentalna – prezenca. Negotovost in izmuzljivost razmerja, ki ju narekuje A.-jev zakon z drugo žensko, za protagonistko hkrati predstavljata brezizhoden položaj, obenem pa gonilo, ki dokazuje, da še tako ogroženo upanje kljub vsemu ni nikoli zares izgubljeno.

V Goli strasti se ponovi motiv čakanja kot zaznavanja časa v vsej svoji dolžini ter agonije, ki jo povzroča nezmožnost upravljanja z njim. V resnici, prizna pripovedovalka, je bila obsesija neke vrste beg pred »neskončnim zaporedjem dni brez vsakega pričakovanja«, kar je na (človeku priljubljen) sprevržen način njeno življenje obenem osmišljalo, položaj pa je tako postal samozadosten.

V resnici, prizna pripovedovalka, je bila obsesija neke vrste beg pred »neskončnim zaporedjem dni brez vsakega pričakovanja«.

Tudi tukaj avtorica omenja svojo izkušnjo s splavom, ko se mnogo let po dogodku vrne v Cardinetovo pasažo v pariškem 17. okrožju, kjer je nekoč živela njena splavuša. Medtem ko v Dogodku zapiše, da se je tja vrnila »z mislijo, da se mi bo nekaj zgodilo«, v Goli strasti vrnitev dojema kot upanje, »da bi lahko stara bolečina izničila sedanjo«. Oboje je gnala zapuščenost, za katero je tičal moški.

Tudi odrešilni faktor je v obeh primerih čas: »Od nedovršnega preteklega časa, tega, kar je bilo – a do kdaj? – prehajam k sedanjemu času – a od kdaj?« Tako se iz preteklosti vrne v sedanjost, prepleteno s spomini, ki pa sčasoma niso več omajali njenega individualnega sveta. Skozi izkušnjo odkrije del sebe, ki bi ga prej pri drugih zlahka označila za blaznega, obenem pa trmo in kljubovanje, ki ju dotlej ni poznala. Opusti celo dostojanstvo, ki ga je tako cenila. »Ne da bi vedel, me je bolj povezal s svetom,« opiše svoj odnos z A. »Zaradi njega sem se tako zelo približala meji, ki me ločuje od drugega, da sem si včasih domišljala, da sem jo prestopila.«

Okupacija

Motiv obsesije se v podobi ljubosumja nadaljuje v tretji zgodbi, prikladno naslovljeni Okupacija. To bi bil zlahka tudi naslov zbirke; medtem ko prva zgodba predstavlja predvsem fizično okupiranje telesa, ki ga naseli tujek, se ostale tri v knjigi osredotočajo na miselno okupacijo. V tretji zgodbi se protagonistka odloči zapustiti W., dolgoletnega partnerja, vendar jo kmalu prevzame misel na novo žensko, katere identiteta ji razen določenih detajlov ostaja prikrita. Za vsako ceno želi izvedeti več o njej, saj je resničnost v primerjavi z neskončnimi možnostmi domišljije za odtenek bolj obvladljiva.

Tudi tukaj vidi pripovedovalka v svojem načinu delovanja širši smisel: »Tako stanje je odvračalo mojo pozornost od vsakodnevnih skrbi in sitnosti,« se spominja. »Po svoje sem bila zaradi njega zunaj obsega običajne ničevosti življenja.« Pisanje je zanjo način, da vdihne tem razpršenim občutjem nekaj snovnosti, obenem pa tudi način razgaljanja, ki ne zahteva nje same, temveč ohranja njeno nevidnost.

»Tako stanje je odvračalo mojo pozornost od vsakodnevnih skrbi in sitnosti,« se spominja. »Po svoje sem bila zaradi njega zunaj obsega običajne ničevosti življenja.«

Zaradi narave zgodbe se mi zdi smiselno potegniti vzporednico s knjigo I Love Dick (Ljubim Dicka), v kateri ameriška pisateljica in kritičarka Chris Kraus skozi pisma Dicku, pri katerih bi sicer težko trdili, da gre za izmenjavo, popisuje svoja čustva, ki se podobno kot v zgodbah Annie Ernaux razvijejo v obsesijo. Tudi Kraus je pisanje izkoristila za izražanje procesov, ki so pogosto prikriti, pometeni pod preprogo ali pa preprosto pripisani ženskam, po možnosti z dodatkom histeričnim, podpiše pa jih moški, ki si sam česa takega pač ne bi dopustil.

Mladenič

Zadnja zgodba, v izvirniku objavljena predlani, istega leta, ko je Annie Ernaux prejela Nobelovo nagrado za literaturo, pripoveduje o ljubezenskem razmerju s skoraj trideset let mlajšim študentom. V Mladeniču avtorica opisuje njuna sprva sporadična, nato pa vse pogostejša srečanja, ob njih pa svoje podoživljanje oziroma novo doživljanje lastne mladosti, katere del pa v resnici, kot opazi, ni več bila. Če v prejšnjih zgodbah le nakaže, tokrat še bolj poudari, da so razmerja, v katera se spušča, v prvi vrsti način odkrivanja same sebe. Skozi strast in trpljenje, ki pogosto sledi, prihaja do pomembnih dognjanj v zvezi s preteklostjo in sabo v odnosu do lastnega položaja. Vloga A. v njenem življenju je, kot sama omeni, podobna mladeničevi v Pasolinijevi Teoremi, ki s svojim nepričakovanim prihodom razkriva druge, skrite plati življenj tistih, katerih zgodbe so na videz že napisane.

»Bil je utelešena preteklost,« zapiše o mladem A. »Z njim sem prečkala vse starosti v življenju.«

»Bil je utelešena preteklost,« zapiše o mladem A. »Z njim sem prečkala vse starosti v življenju.« Obenem pa si je s tem dejanjem vzela pravico, ki je navidez pripadala samo moškim, za določeno obdobje je ustavila lastno staranje in si prisvojila brezčasnost. »Moški so se tega od nekdaj zavedali in ni mi bilo jasno, v imenu česa bi se morala jaz temu odpovedati,« doda. Morda bi ob tej zgodbi marsikdo pomislil na Nicholsov film Diplomiranec in v določenih presekih morda celo na Hanekejevo Učiteljico klavirja, vendar so navezave zgolj bežne; v zapisih Annie Ernaux ni strte, uničene ženske, temveč je pokončna, zrela posameznica, ki svojo zgodbo, tudi ko se prepušča čustvom do moškega, kroji sama – in četudi je v tem prizadeta, izgubljena in morda celo uničena, je neodobravanje sledilcev družbenih norm pač ne zanima, temveč ji kvečjemu predstavlja izziv. Kar je doživela, je zapisala, saj je bil to zanjo edini način preživetja, pravi. »Če stvari niso dosegle svojega konca, so bile samo doživete,« napiše. In tako gre naprej.

Annie Ernaux: Dogodek in druga besedila (Mladinska knjiga, 2023, prevod Suzana Koncut)
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Refleksija 12. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 11 min

Tekma za bralce

Mehke noge, cmok v grlu, utrip v sencih. Kot najstnik sem živel za ta občutek. Ko sem stal za startno črto, sem vedel, da je od naslednjih minut, sekund, stotink odvisno moje razpoloženje v prihodnjih dnevih, tednih, celo mesecih. Predtekmovalna nervoza je bila kot droga, ki omrtviči večino čutov, peščico preostalih pa tako potencira, da se vsi trezni trenutki zazdijo medli, prazni, nevredni.

Mine desetletje in sedim v dvorani vaškega doma v Volčjem Gradu, kjer poteka pogovor z nominiranci za Rožančevo nagrado. Žirantka in voditeljica pogovora Manca Košir postavi vprašanje o velikem Drugem, nominiranca Miklavž Komelj in Aleš Šteger začneta nizati učene besede, sam pa se opominjam – kakor sem se opominjal pred desetletjem, da na startu ob boku serijskih državnih rekorderjev Žana Rudolfa in Jana Petrača ne stojim po nekem naključju, ampak zato, ker so me tja postavili moji rezultati –, da se tudi v Volčjem Gradu nisem znašel po naključju, ampak me je tja postavila žirija. Morda pretiravam s pripisovanjem pomena zunajliterarnim vplivom, ampak prepričan sem, da bo klatenje neumnosti o velikem Drugem negativno vplivalo na moje možnosti za prejem nagrade. Spet imam cmok v grlu, v sencih slišim bitje srca. Še dobro, da sedimo, saj dvomim, da bi me noge držale pokonci.

Ko sem na prelomu najstništva v dvajseta zavrgel sanje o karieri vrhunskega športnika, je bila osvoboditev spon nezdrave tekmovalnosti eden najboljših stranskih produktov te odločitve. Stotinke, za katerimi sem se tako neutrudno pehal, so se zazdele nevredne, spomin na srebrne kolajne, ki bi jih najraje zabrisal v smeti, je postajal čedalje bolj medel. Počutil sem se praznega, a obenem precej bolj izpolnjenega kot v letih, ki so se vrtela okoli vrtenja v štiristometrskem krogu.

Nato sem začel pisati. Sprva izključno novinarska besedila. To je bila moja prva prava služba. Večinoma sem jo dojemal kot vir zaslužka, občasno, kadar mi je uspelo spisati kaj konkretnejšega, tudi kot poslanstvo. O tekmovalnih razsežnostih pisanja nisem kaj dosti razmišljal, toda zajetnejša kot so postajala moja besedila, bolj mi je bilo jasno, da med drugim tudi tekmujem, tekmujem z neštetimi nasprotniki, ki se grebemo za pozornost bralcev.

Kot redno zaposlenemu novinarju mi je z ekonomskega vidika dokaj vseeno: sto ali deset tisoč bralcev, moja plača bo ostala enaka. Kot avtorju dveh knjig mi je malce manj vseeno, pa vendar si ne delam utvar, da bodo premisleki o »športu, morali, dopingu in nevednosti« iz mene ustvarili bogataša, zato se mi zdi, da je bistvena čustvena komponenta: več časa in energije kot porabim za neko besedilo, bolj sem navezan nanj in bolj si želim, da bi bilo vidno oziroma brano. Ključni mehanizmi, kako povečati vidnost, so dobro znani in pogosto medsebojno prepleteni: klasično oglaševanje, samopromocija, govorice »od ust do ust«, novinarske vsebine v tradicionalnih medijih ter sistem literarnih nagrad in nominacij.

O tekmovalnih razsežnostih pisanja nisem kaj dosti razmišljal, toda zajetnejša kot so postajala moja besedila, bolj mi je bilo jasno, da med drugim tudi tekmujem, tekmujem z neštetimi nasprotniki, ki se grebemo za pozornost bralcev.

Čeprav je slednjega še najlaže primerjati s tekmovalnostjo in predvsem predtekmovalno nervozo, kot jo poznam iz športnih krogov, je v mojih očeh najmanj problematičen. Tekaški um mora seveda čim prej pozabiti na eksaktnost štoparice (med branjem peterice lanskoletnih kresnikovih finalistov se denimo nisem mogel znebiti občutka, kot da gledam novo športno disciplino, v kateri moči merijo Michael Schumacher, Sanya Richards-Ross, Sebastjan Cimirotić, Mateja Svet in Tadej Pogačar) in se naučiti bolj ali manj slepo zaupati presoji strokovnih bralcev, a od te točke dalje ima kot avtor mir (če izvzamemo dejstvo, da mora razpredati o velikem Drugem). Objavljeno delo živi onstran dosega njegovega vpliva in zdi se mi, da je tako tudi prav, kakor je prav, da vaja po priklonu zaživi onstran dosega telovadčevega ugleda.

Je bil Miro Cerar st. vselej zadovoljen s sodniki? Gotovo ne, a smiselno se je opomniti, da je občutek za krivico izjemno subjektivna kategorija, kadarkoli je na delu subjektivna presoja, zato imam precej več težav kot z literarnimi in/ali športnimi nagradami s samopromocijo, ki večinoma poteka na družbenih omrežjih.

Če predpostavimo, da je pehanje za pozornostjo bralcev srčika publicistične tekme, je samopromocija z naskokom najbolj krivičen in nezdrav zunajliterarni dejavnik.

Najprej o (ne)zdravju. Facebookovi skupnosti sem se pridružil leta 2008, kar pomeni, da sem del najbolj razširjenega družbenega omrežja že debelo polovico življenja. V več kot poldrugo desetletje trajajoči uporabniški izkušnji sem imel dovolj časa za premislek o plusih in minusih Zuckerbergovega imperija in poenostavljen sklep se glasi: peščica pozitivnih plati se duši pod težo negativnih. Na to opozarjajo mnogi, širša javnost se je najbrž najbolj zdrznila ob Netflixovem dokumentarcu The Social Dilemma, bistvo pa po mojem mnenju lepo zaobjame modrost, da je letalski način najbolj uporabna funkcija na pametnem telefonu.

Časovna potratnost, temelječa na dopaminskih šusih, je bila glavni razlog, da sem poleti 2022 prvič deaktiviral svoj uporabniški račun. Morda imajo redoljubneži manj težav, a sam spadam med tiste labilneže, ki bomo pojedli čokolado, čim jo zagledamo, zato je odsotnost objekta poželenja naša edina rešitev (ker smo preleni, da bi se odpravili v trgovino). Enak princip velja na družbenih omrežjih: če se zgolj odjavim, me od vnovične prijave ločuje le – namenski ali slučajni, nima veze – pritisk na črko »f«. Podobno bi se lahko zgodilo ob deaktivaciji, a zdi se mi, da me iluzija izginotja varuje pred skušnjavo/navado/razvado. No, kljub temu sem se znova aktiviral, razlog pa je bila, uganili ste, samopromocija.

Družabni oziroma povezovalni vidik družbenih omrežij, ki ga njihovi zagovorniki izpostavljajo kot najsvetlejšo plat, v resnici pa je, ravno nasprotno, največji ubijalec občutka povezanosti, me že dolgo ne zanima več. Le stežka ohranjam kakovostne odnose z redkoštevilnimi prijatelji in ne znam si predstavljati scenarija, v katerem bi se ta krog bistveno razširil. Za občasne stike zadostujejo kanali, kot so sms sporočila, elektronska pošta, Messenger (ki ga, če slučajno niste vedeli, lahko ohraniš deaktivaciji navkljub), Viber, WhatsApp … A zahtevam po samopromoviranju še vedno najbolj ustrezajo stara dobra družbena omrežja.

Družabni oziroma povezovalni vidik družbenih omrežij, ki ga njihovi zagovorniki izpostavljajo kot najsvetlejšo plat, v resnici pa je, ravno nasprotno, največji ubijalec občutka povezanosti, me že dolgo ne zanima več.

Christopher Lasch se najbrž obrača v grobu, vendar v časih, ko se večina Delovih prispevkov še ni skrivala za plačljivim zidom, sem na lastna ušesa prevečkrat slišal besede, ki so bile najbrž mišljene kot pohvala – »Zelo rad preberem, kadar kaj objaviš na FB-ju« –, da bi spregledal očitno: nezanemarljiv del mojih znancev ne spremlja tradicionalnih medijev, besedna zveza slovenski knjižni trg pa jim zveni približno tako domače kot angolski trg podmorniških rezervnih delov. A kljub temu z veseljem preberejo, kadar se kaj pojavi na FB-ju!

Pri samopromociji velja vztrajati že zgolj zaradi maksime, da vsak bralec šteje. Da šteje vsak bralec, zveni lepo, skoraj romantično, pa vendar je v kontekstu družbenih omrežij silno problematično, saj meja med bralcem in všečkom ali komentarjem prehitro postane zabrisana, za manj- in srednjeuveljavljene avtorje, med katere se prištevam, pa so všečki in komentarji precej merodajen pokazatelj, ali se je njihovo delo vsaj malce »prijelo«. Če nekoliko karikiram: slovenski avtor, ki na Facebooku naznani objavo nove knjige in prejme tisoč všečkov, se lahko že skoraj pohvali, da je za domače razmere napisal prodajno uspešnico.

In zdaj o krivičnosti. Tudi v tekmovalnem športu mrgoli raznoraznih influenserjev. V atletskih krogih bi lahko izluščil štiri kategorije. V prvo spadajo superšampioni, denimo Sydney McLaughlin-Levrone, ki sledilce privabljajo s svojimi izjemnimi rezultati. Drugo sestavljajo mojstri ekstremnih podvigov v naravi, na primer Anton Krupicka, ki svoje avanture zapakirajo v estetsko dovršene fotografije in videoposnetke, ob katerih se pisarniškim ljudem cedijo sline. V tretji kategoriji so športniki s trenerskimi tendencami, recimo Bob Bertemes, ki se snemajo med elegantnim izvajanjem vaj atletske abecede in ki do potankosti razčlenjujejo svoje treninge, v četrti pa fantje in dekleta, kot je Alica Schmidt, ki stavijo na svojo izklesano postavo. Influenserske aktivnosti lahko vsem prinesejo lep zaslužek (in potešijo željo po vidnosti), vendar v trenutku, ko stopijo za startno črto, izgubijo ves pomen. Rezultat je še vedno odvisen od talenta in dela, rezultati pa prinašajo čast, slavo, denar, osebno zadovoljstvo in vse ostale dobrine, za katerimi se pehamo športniki. (Lahko si mislite, da bolj kot ima neki tekač dodelan instagram profil, bolj uživam, če ga prehitim.)

Če nekoliko karikiram: slovenski avtor, ki na Facebooku naznani objavo nove knjige in prejme tisoč všečkov, se lahko že skoraj pohvali, da je za domače razmere napisal prodajno uspešnico.

Na literarnem področju veljajo diametralno nasprotna pravila igre. V trenutku, ko knjiga pristane v džungli, imenovani prosti trg, se avtorjeve influenserske aktivnosti šele začnejo materializirati. Na lanskoletni lestvici najbolj prodajanih knjig za odrasle v knjigarnah Mladinske knjige in v spletni knjigarni emka.si prvih pet mest zasedajo štiri knjige, tesno povezane z influenserskimi vsebinami, ter osebna izpoved enega najbolj priljubljenih slovenskih radijcev. Četudi bi prebral vseh pet (v resnici nisem nobene), si ne bi drznil javno pridigati o njihovi (ne)kakovosti, ampak trend je preveč očiten, da bi ga smel količkaj ambiciozen avtor prezreti: tekma za sledilce je tesno povezana s tekmo za bralce. In ker so mehanizmi, s katerimi je mogoče povečati vidnost / branost, medsebojno prepleteni, se snežna kepa le še vali in vali. Avtorji prodajnih uspešnic se pogosteje pojavljajo v tradicionalnih medijih, njihove knjige pa postanejo predmet govoric in kolumn, kakršna je tale. Gre za globalni pojav: v Guardianu je mogoče brati prispevek o samooklicani »self help pesnici«, ki je pred petimi leti začela objavljati v samozaložbi, zdaj pa kraljuje na britanskih prodajnih lestvicah ter ima, mimogrede, več kot milijon sledilcev na Facebooku in dobrih dvesto tisoč na instagramu, literarni agenti pa na svojih spletnih straneh opominjajo avtorje, da so bolj zaželeni tisti, ki že imajo lastno »platformo«.

Literatura nikakor ni izjema: ob diktatu neoliberalne paradigme je trženje samega sebe prevladujoč modus operandi. Jurrie van der Velden, boter ugandskega tekaškega buma, mi je januarja letos potožil, da se je pred petnajstimi leti ukvarjal zgolj s treningi in prehrano svojih varovancev, zdaj pa jih mora učiti, kako uporabljati družbena omrežja in »graditi osebnost«, saj to zahtevajo prireditelji dirk na Zahodu. Ko sem lani intervjuval Matevža Šaleharja – Hama, se je pritoževal, da ima poln kufer izmišljevanja youtube reklamic. »Namesto da bi pisal komade, prodajam karte. To ni del umetnikovega poklica,« je dejal.

Vsi časi so po svoje čudni, ampak čudaškost naših gotovo podžigajo družbena omrežja. Že zdavnaj smo spoznali, da je naša tekma na dolgi rok nevzdržna, nezdrava, nesmiselna in krivična, ampak ne znamo je končati ali vsaj upočasniti. Zato tega premisleka ne bom sklenil s tarnanjem, da je med ugandskim tekačem in Hamom na eni ter veliko večino slovenskih literarnih ustvarjalcev na drugi strani bistvena razlika (saj bo prvi po zaslugi grajenja osebnosti podpisal pogodbo z Nikom, drugi bo z youtube reklamicami napolnil Križanke, ostali pa bomo s sledenjem maksimi, da vsak bralec šteje, prodali nekaj deset izvodov svojih knjig), temveč s kupom vprašanj, kako se ostali pesniki, pisateljice, esejisti itn. soočajo z izpostavljenimi neskladnostmi. Se jim zdi ta premislek pragmatičen in/ali plebejski? Ali sploh čutijo potrebo biti videni/brani? Ali samopromocijo dojemajo kot breme in nezdravo tekmo ali nemara v njej celo uživajo? Na podlagi česa presojajo, kaj, kdaj in koliko bodo objavljali, da ne bodo dokončno dosadili peščici sorodnikov, prijateljev in sodelavcev, ki jim sledijo na družbenih omrežjih? So že naredili križ nad prostim trgom in so raje podrobno preučili sistem državnih subvencij? So se sprijaznili, da influenserji v kvantitativnem pogledu igrajo v višji ligi, tako kot so se evropski maratonci sprijaznili, da se nima smisla primerjati z vzhodnoafriškimi? Kajti sam nisem niti malo sprijaznjen in komaj čakam dan, ko bom na lestvici najbolj prodajanih knjig prehitel avtorja z dodelanim instagram profilom.

Fotografija: Ana Črešnar Fotografija: Ana Črešnar
Refleksija 9. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Na koncu tunela

Na koncu tunela je zelena goščava, ki obroblja sivi asfaltni trak. Pust in prazen. Brez pločevine, brez motorja, brez motorista. Brez življenja. Tako, z najdaljšo dinamično sekvenco, snemano iz ptičje pespektive, se konča zadnja epizoda težko pričakovanega nadaljevanja televizijske serije Življenja Tomaža Kajzerja. Od takrat, ko je nastala prva s šestimi epizodami, je minilo dolgih, povedno dolgih deset let.

Ko je doživela svoj televizijski krst, je bila totalno presenečenje. Vzkliknili smo: končno nekaj izvirnega, končno slika, ki ne ubija in ne dolgočasi, končno spodobna zgodba, jasna scenaristična linija in iskrivi dialoški vložki! Končno neizumetničen in nevzvišen jezik, prilagojen filmski govorici! Bila je to serija, ki je prebila hermetičnost slovenskega filma, ubila žlahtnost odrskega dramskega verbalizma in zapečatila gobce vsem profesionalnim jamračem in cmeračem. Ki so dvomili že zato, ker jo je producirala RTV Slovenija (v izvršni produkciji Studia Arkadena in s pomočjo Felina films). Kdor je vsaj približno spremljal kariero režiserja in soscenarista Petra Bratuše, je vedel, da je možakar zagrizen in da ima občutek za kadriranje in ritem. Danes pravi, da je bil pred časom za kakih pet let. Za slovensko provinco, seveda. Budno je namreč spremljal razmah in cvetenje televizijskih serij – »prestižnih igranih dram«. Pa ne le krimičev, zaplankanih veseloiger in ljubezenskih burk. Vzor: skandinavska produkcija.

Vzkliknili smo: končno nekaj izvirnega, končno slika, ki ne ubija in ne dolgočasi, končno spodobna zgodba, jasna scenaristična linija in iskrivi dialoški vložki! Končno neizumetničen in nevzvišen jezik, prilagojen filmski govorici!

Ali se je Matija Vastl v vseh teh kontrastnih vlogah znašel? Se je, prepričljivo. (Fotografija: Ana Črešnar)

V bistvu je Bratuša z ekipo za kratek čas slovensko televizijsko produkcijo internacionaliziral. Pri tem je uporabil še neznan trik, vsaj v filmskem svetu. Našel ga je v gledališču, natančneje v igralcu. Še natančneje, v Matiji Vastlu. Saj veste, igralec pravzaprav ni človek, je le lik, ki ga igra. In tako se je igralec preizkusil v šestih različnih vlogah: kot revizor, kot finančni svetovalec, kot učitelj golfa, kot kuhar, kot odvetnik in kot kreativni direktor. Hočem reči, če smo s osemdesetih prejšnjega stoletja preizkušali filmske prijeme v gledališču, si je tokrat avtor umislil nasprotno pot. V serijo je uvozil gledališki kanon. Ali se je Vastl v vseh teh kontrastnih vlogah znašel? Se je, prepričljivo. Še dobro, da je v teatru praviloma le epizodni igralec, tam nekje na obrobju. Druga inovacija, ki temelji v režiserjevih prejšnjih izkušnjah (direktor fotografije pri prvem filmu v novi Sloveniji Babica gre na jug Vincija Voguea Anžlovarja; avtor neštetih komercialnih oglasov), je izrazito detajliranje, panoramsko pejsažiranje in sobivanje glasbenih podlag s sliko. Če ob tem omenim še značilne dramaturške preobrate in gibko, nič temačno, nič samozazrto toniranje, potem je jasno, da sem se nadaljevanja, pa čeprav po desetih letih, pa čeprav v okleščeni obliki, nadvse razveselil.

Domen Valič kot predsednik vlade in Matija Vastl kot minister v Zaroti. (Fotografija: Ana Črešnar)

Niti v drugi, pa čeprav manj gledani izdaji, me Tomaž Kajzer s svojo prepoznavno estetiko in naracijo ni razočaral. Malce bolj zrel in očitno bolj kosmat Vastl je v petih življenjih po lestvici kakovosti posameznih epizod odigral naslednje vloge: koreograf (Prah), minister (Zarota), Poligrafist (Vija, vaja, ven), nepremičninski posrednik (Dediščina) in duhovnik (Bog je velik). V treh epizodah mu je – še najbolj v ospredju kot nesojena Ljubezen (Bog je velik) – kot Alenka asistirala Katarina Čas. Žal sta se zmotila oba. Bog je očitno prevelik.

Niti v drugi, pa čeprav manj gledani izdaji, me Tomaž Kajzer s svojo prepoznavno estetiko in naracijo ni razočaral.

Podlago za potrditev programske odločitve urednika igranega programa Janija Virka in odgovornega urednika kulturnega in umetniškega programa Andraža Pschla je predstavljalo sedem osnovnih scenarijev za drugo serijo Kajzerja. Televiziji Slovenija je uspelo posneti in predvajati le pet delov. Vsi vpleteni trdijo, da zaradi finančnih razlogov, pa tudi ker je preprosto zmanjkalo snemalnih dni. V iskrenih izpovedih pred predvajanjem so izpostavili še premalo časa za piljenje scenarijev, tisto nekaj, kar v Sloveniji že dolgo let ni profesionalni standard. Pa bi moral biti, vsaj tako razmišljajo in to že več let tudi počnejo na Slovenskem filmskem centru (SFC), za zdaj za kinematografske formate in žanre. Zato ni prav nič čudno, da se Peter Bratuša in Špela Levičnik Oblak tudi v novi pojavitvi podpisujeta kot scenarista. Prvič: scenaristov, razen entuziastičnih, nimamo. Drugič, kot je v Panoptikumu izjavil Virk, ne premoremo epskega zamaha kot recimo bratje Srbi in Hrvatje. Primerjave z njimi so resnično nesmiselne, pomislimo le na srednje in visokoproračunske serije, ki so jih uspešno prodali v tujino, predvsem po zaslugi izjemnega produkcijskega zamaha in visokih vložkov (in posledično prihodkov). To sta srbske Sence z Balkana (letos nadaljevanje serije, povprečje 10 epizod na sezono) in hrvaški Časnik (3 sezone, povprečje 10 epizod na sezono). In tretjič: ker nacionalka nima ne stalnih scenarističnih sodelavcev, ne zaposlenih scenaristov, je pač tako, kot je. Ubožno, siromašno, minimalistično. Samo da je čim ceneje, saj veste, ni denarja za avtorje, sploh ne za vse tiste, ki niso zaposleni v nepredušno zaprtem sistemu javnih služb. Da podobno velja za vse profile AV-produkcije in postprodukcije, je jasno. Tudi za igralce, ki si dodatni kruh ob zaposlitvi v gledališčih služijo s posamičnimi izleti v filmski, televizijski in radijski svet. Da kot izrecno filmski in televizijski obraz prepoznamo samo Katarino Čas, je skrajno žalostno. To, da ne Televizija Slovenija ne Ministrstvo za kulturo ne razumeta, da je za vsaj osnovno pozicioniranje slovenske AV-produkcije v regiji in v Evropi potrebna korenito višja finančna podpora, pa govori o stanju odločevalskega duha v Sloveniji. Res ena sama mizerija.

Ker nacionalka nima ne stalnih scenarističnih sodelavcev, ne zaposlenih scenaristov, je pač tako, kot je. Ubožno, siromašno, minimalistično.

V treh epizodah je kot Alenka nastopila Katarina Čas. (Fotografija: Ana Črešnar)

RTVS je ob sprejemanju letošnjega programskega načrta na premierno predvajani lastni igrani program preprosto pozabila. Namesto da bi mu namenila vsaj milijon evrov. Oziroma ga je načrtno spregledala. Raje z lokalnimi komercialnimi postajami tekmuje z dnevnoinformativnimi in športnimi oddajami. Kot da tega pehanja za gledalstvo ni že zdavnaj izgubila. Ne zaveda se niti, da kot »družinski« medij linearna televizija zaradi uporabe novih tehnoloških orodij in platform izgublja vojno tudi globalno – predvsem pri mlajših generacijah. Skratka, RTVS, največji javni medijski servis in osrednja kulturna ustanova na Slovenskem, se je odločila, da letos zaradi finančne stiske televizijskega igranega programa ne bo producirala. Temeljito bo oklestila tudi radijskega. Še več, resno se je mislila odpovedati celo zakonski obveznosti sofinanciranja filmov, ki s pomočjo SFC nastajajo v neodvisni (ko)produkciji v višini skoraj dveh milijonov evrov. Rezultat: od sprva predvidene nove tretje serije Kajzerja s petimi epizodami nameravajo letos posneti dve, preostanek pa v primeru, da bo država milostna. Država? Ministrstvo za kulturo? Ministrica Asta Vrečko? Ki v ravnokar predlaganem nacionalnem kulturnem programu Radiotelevizije Slovenija še omenja ne in ki v štiriletnem akcijskem načrtu predlaga reševanje položaja celotne AV- kulture s tremi finančnimi ukrepi. Z enkratnim letnim zvišanjem sofinanciranja produkcije »kakovostnih« filmov in AV- del za 1,8 milijona evrov (SFC), z iluzorno zastavljenim pridobivanjem dodatnih izvenproračunskih virov in z nezadostnim vlaganjem v distribucijo. Ne nacionalna kulturna institucija posebnega pomena ne njena kulturnopolitična skrbnica ne razumeta, da je za kakovostno, gledljivo in mednarodno pripoznano in prepoznano izvirno produkcijo nujno vzpostaviti celotno produkcijsko verigo (z ljudmi, infrastrukturo in tehnologijo vred). Kaj šele za koprodukcijske projekte. In ja, pomembna je tudi količina izdelkov. V tem smislu gre dejansko za tovarniško logiko, za industrijo. Podobno kot v gledališču ali pa na glasbenih odrih in prizoriščih. Dokler pri proizvodnji televizijskih filmov, nadaljevank in nanizank ne bosta na prvem mestu bistveno večji obseg in stalni ritem pojavljanja in premiernega predvajanja, bo podoba slovenske originalne produkcije le še slaboten izzven tistega, kar je Televizija Slovenija že poznala, a na to tudi uspešno pozabila.

Od sprva predvidene nove tretje serije Kajzerja s petimi epizodami nameravajo letos posneti dve, preostanek pa v primeru, da bo država milostna. Država? Ministrstvo za kulturo?

Matija Vastl in soigralka Bernarda Oman med snemanjem epizode Vija, vaja, ven. (Fotografija: Ana Črešnar)

Iz prejšnjega tisočletja bom naštel nekaj nanizank, tiste, ki so varno shranjene v bunkerju javne televizije (da jih ja ne bi kdo še kdaj gledal): Mali oglasi, Dekameron, Naša krajevna skupnost, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Teater paradižnik, Vrtičkarji. Vse sodijo med šaljive in lahkožive. In zelo dobro gledane. Povprečno je bilo na sezono predvajanih od šest do deset kosov. Sledilo je dolgotrajno zatišje. Pa kultni prvi Kajzer. Pa zatišje, pa v zadnjih treh letih pravi preporod raznih podžanrov kriminalk. Visoko gledanih in dobro sprejetih in ocenjenih: Jezero (dve sezoni), V imenu ljudstva (tri sezone), Primeri inšpektorja Vrenka (dve sezoni) in Leninov park (miniserija). Povprečno je TVS na sezono predvajala po šest delov vsake. Po zadnji epizodi drugega Kajzerja pa je jasno, da je na koncu tunela le še milosten, smrtni udarec. Neumno, res.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Refleksija 7. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 9 min

Čestitka pesniškima kolegicama Eriki Vouk in Miljani Cunta

Naj ob Prešernovi nagradi za življenjski literarni opus Erike Vouk ter ob nagradi Prešernovega sklada Miljani Cunta za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo razgrnem, kako berem njune pesmi.

Redki so pesniški glasovi, ki so tako zaokroženi in vendar tako notranje razvejeni, kot je pesniški opus Erike Vouk: kakor da od pesniškega prvenca Bela Evridika (1984) prek zbirk Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008) in Ta dan: balade (2018) pesnica izpisuje eno sámo in isto pesem, obenem pa čedalje bolj razširja in poglablja svojo poetiko.

Spremno besedo k izboru njenih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (2006) sem naslovil Pesem, razpeta med Eros in Spomin. Svet, kakor ga upesnjuje Erika Vouk, ni narejen po meri Jaza: onstran Jaza so drugi, onstran Jaza je Drugi, ki je temeljna in višja instanca. Tako že v pesniškem prvencu Bela Evridika, kjer je Erika Vouk leta 1984 zasnovala svojo poetiko, lahko zasledimo in izluščimo njeno erotično etiko. Eros je njen temeljni ustvarjalni impulz in njena temeljna téma: upesnjen je toliko močneje, ker spregovori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik. Če je osnovna prizma doživljanja sveta na začetku njene pesniške poti Eros, v poznejših zbirkah, predvsem v Opisu slike in Albumu, osnovna prizma videnja postane Spomin. Pesnica oživlja slike iz spominskega albuma. Iz preteklosti priklicuje ljube obraze in dotike, ki so odtekli daleč, daleč stran, a so še zmeraj tu, na dnu spomina. Poezija Erike Vouk torej povezuje Eros in Spomin. Pesem stori, da nekdanji Eros še zmeraj žari skozi Spomin. Pesem reši Eros v Spomin. Z zarotitveno močjo pesniškega glasu pesnica prečara odsotnost v prisotnost. Kako ji to uspe? S pomočjo in močjo bolečine. Bolečina je tista razsežnost človekovega bivanja, ki odsotnega so-človeka naredi prisotnega.

Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, vendar nikoli ne zapade v skušnjavo samozadostnega perfekcionizma.

Poetika Erike Vouk predstavlja lepo in uravnoteženo zlitje nature in kulture. Pesnica udejanja liriko v njenem etimološkem in zgodovinsko prvotnem pomenu povezanosti poezije in glasbe: lirika je vselej lira, pa četudi so strune sestavljene iz samoglasnikov in soglasnikov. In kakor vselej pri pristni liriki čar pesmi Erike Vouk v veliki meri temelji na močnem ritmu. Ritem je namreč čustvena podstat pesmi. Pri tem je značilno, da Erika Vouk rada gradi verzni ritem na starih, preizkušenih in spričo stoletne rabe za slovensko uho domače zvenečih metrih. Pesnica je od zbirke do zbirke spreminjala in variirala metrične impulze, a je vseskozi ohranjala pristno napetost in osebno obarvanost ritma. Na začetku njene pesniške poti je prevladoval ozek, skrajno jedrnat verz, ki pa ni bil vselej metrično zamejen. Najbrž ni naključje, da je v zbirkah Opis slike in Album, kjer je osnovna prizma videnja sveta Spomin, Erika Vouk uporabila verzni ritem, ki pooseblja kulturni spomin – jambski enajsterec, ki se je v slovenski poeziji zasidral predvsem po zaslugi Prešernovega pesniškega genija. Enako senzibilna in plodna je njena raba rime, ki nikoli ne zdrsne na raven bombastičnega zvončkljanja in prazne verzifikacije, temveč vselej bistveno prispeva k raziskavi jezika in h graditvi sporočila. Njene rime na ravni evfonije in semantike vzpostavijo nenadejane skupne imenovalce med različnimi besedami, s tem pa ustvarjajo zvočne odmeve in nove, bogate pomene, ki so možni le na polju posamezne pesmi in daleč presegajo slovarske definicije uporabljenih besed.

Erika Vouk (Fotografija: Robert Vouk)

Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, vendar nikoli ne zapade v skušnjavo samozadostnega perfekcionizma. Vsak verz temelji na lepem melodičnem loku, na naravno zveneči intonaciji in kadenci, ki priklicuje naslednji verz. Izbiro besed vodi rigorozna ekonomija varčevanja z besedami, kondenzacije izraza, ki tako pridobi izjemno gostoto in večpomenskost. Ob vsej asketski naravnanosti so pesmi evfonično in semantično zelo bogate.

Morda so njene pesmi prav zato tako jedrnate, da bi tem bolj poudarile molk, to prvo in poslednje obzorje človeške govorice. Konstitutivni element pesniške besede Erike Vouk je molk.

Poezija Erike Vouk je izrazito lirska, kar pri izklicevanju preteklosti pomeni brezčasnost podob, zamrznjenih v spominu. Izjema je zadnja objavljena zbirka, Ta dan (2018), s podnaslovom Balade, kjer pesnica požene napeto statičnost lirike v časovno dinamičnost baladnih zgodb. Spremno besedo k tej zbirki sem sklenil z vzklikom: »Kristalno čisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!«

Konstitutivni element pesniške besede Erike Vouk je molk.

S podobnimi izrazi kot poetiko Erike Vouk  ̶  jezikovna izbrušenost, upesnjevanje čudežnosti bivanja, pesem kot najgloblji in najvišji izraz Erosa  ̶  je mogoče opredeliti tudi poetiko Miljane Cunta. In vendar  ̶  kakšna razlika med pesniškima svetovoma!

Pesmi Miljane Cunta so pisane v prostem verzu, ki pa izkazuje nenavadno ritmično trdnost. Ob vsej pripovednosti izžarevajo njene pesmi svojevrstno muzikalnost, verzi pa valovijo z glasbeno intonacijo.

Njene štiri dosedanje pesniške zbirke  ̶  Za pol neba (2010), Pesmi dneva (2014), Svetloba od zunaj (2018) in Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023)  ̶  so medsebojno povezane in sklenjene z zvestobo istim poetološkim in jezikovnim principom, sporočilni domet pa se nenehno razširja in poglablja.

Navidezna preprostost izraza pridobi pri Miljani Cunta globlje, višje in večplastne pomene. Svet, ki se pesnici kaže kot odkritost, v pesmi odmeva kot skrivnost. Njen pesniški glas je avtentičen ter v avtentičnosti zvest samemu sebi: pesnica se odpira širnemu, neskončno lepemu, a tudi strašnemu in nevarnemu svetu, da bi tam našla sebe in v neskončni raznolikosti stvarstva skrivne, neizrekljive vezi, ki potekajo vodoravno in navpično, v zemeljski horizontali in duhovni vertikali, prekrižani v  ̶  ljubezni.

Navidezna preprostost izraza pridobi pri Miljani Cunta globlje, višje in večplastne pomene.

Vsaka pesem je svojevrstna zgodba, ki je karseda konkretna in polna čutnih detajlov, v procesu pripovedovanja pa te stvarne stvari doživijo poetizacijo, ki jih napolni s simbolnimi pomeni, močnim čustvenim nabojem in slutnjo duhovnega smisla. Pesmi Miljane Cunta omogočajo različne interpretacije, kar priča o bogastvu njenega pesniškega jezika. Kljub očarljivo naravnemu in navidezno neposrednemu tonu pesnica v vsaki pesmi zgradi polivalentno podobo, ki se je ne da reducirati na enoznačne razlage in moralne nauke. V nasprotju s tradicionalno poezijo, ki je duhovne vrednote pogosto slavila s pomočjo moralistične kritike domnevno nemoralnega stvarnega sveta in telesnega življenja, Miljana Cunta opeva čudežno normalnost vsakdanjega življenja in telesnost ljubezni kot pojavne oblike duhovne resnice. Njene pesmi so po eni strani hvalnice, po drugi strani pa izžarevajo tudi svojevrstno elegičnost. Pesnica se ne zadovolji s proslavljanjem svetlobe sveta, temveč sestopa tudi v sence, temò, temno globino. Poje z elegičnimi toni obarvane ode enkratni in neponovljivi vrednosti življenja, ki uteleša neizrekljivo Besedo in svetost, katere vidni del je Svet, nevidni pa Svetloba, zahvaljujoč kateri vidimo Svet in Vse, tudi sence.

Miljana Cunta (Fotografija: Robert Balen / Večer)

Tako kot Erika Vouk tudi Miljana Cunta nadaljuje in na svoj način razvija impulze simbolistične poetike, ki je v slovenski poeziji nenavadno živa, precej bolj kot v drugih književnostih. Kljub vsem razlikam obstaja torej med njima tudi močan skupni imenovalec  ̶  in to je simbolistična dediščina.

Druži ju še ena sorodnost: prevajanje. Pri obeh Prešernovih nagrajenkah sodi prevajanje v osrčje umetniškega procesa, zato z avtoricami in avtorji, ki jih prevajata, vzpostavljata tudi intenziven pesniški dialog. Eriki Vouk dolgujemo magistralni prevod drugega dela Goethejevega Fausta, Miljani Cunta pa občutene prevode začetnikov angleške moderne lirike Gerarda Manleyja Hopkinsa in Christine Rossetti, ene osrednjih pesnic ameriške poezije 20. stoletja Denise Levertov, italijanskih pesnic Alde Merini in Patrizie Cavalli ter drugih.

Prav iz ženskega načina čutenja in ženske kritike odtujenega in nasilnega patriarhalnega sveta prihajajo bistvene umetniške in kulturne pobude za prenovo vrednostnega sistema in novo, boljšo, bolj človečno družbo.

Obe pesnici visoko cenim in ju rad berem. Ob teh dveh Prešernovih nagradah pa ni mogoče spregledati, da rasteta iz izjemnih in inovativnih pesniških, literarnih in umetniških dosežkov, ki so jih slovenski in mednarodni kulturi v zadnjih desetletjih prispevale slovenske pesnice, pisateljice in umetnice drugih področij. Prav iz ženskega načina čutenja in ženske kritike odtujenega in nasilnega patriarhalnega sveta prihajajo bistvene umetniške in kulturne pobude za prenovo vrednostnega sistema in novo, boljšo, bolj človečno družbo.

Naj v tem kontekstu izrazim upanje, da bo Prešernova nagrada za življenjsko delo vrnjena tudi Svetlani Makarovič, pesnici in umetnici zgodovinskih zaslug.

Svojima pesniškima in prevajalskima kolegicama Eriki in Miljani čestitam iz srca,

Boris A.

___________________________________________________________________________________

Erika Vouk

GOSPA izpod borovca,
temnolasa,
ovita s slapom zgubanih tenčic,
škržati, ruj, razbeljena terasa,
med oljkami razdražen ples mušic.

Še vedno isti kamni,
zateptani,
nad morjem ista strma, prašna gaz,
še isti pljuski, zjedeni in slani.
Od kod ta tenki pramen sivih las?

(iz zbirke Opis slike, Litera, 2002)

 

Miljana Cunta

NEKAJ JIH JE

Nekaj jih je,
ki stojijo na robovih sveta,
ne vejo drug za drugega,
nihče ne ve
za njihov nevarni položaj.
Čeprav so na robovih sveta
in se pod njihovimi stopali
prhka zemlja sipa v nič,
ni sledu strahu
na njihovih obrazih.
Ko jih opazujemo
med vsakdanjimi opravili
(karkoli že morajo početi
z navidezno resnostjo),
so kot eden izmed nas,
premikajo predmete,
hranijo sebe in druge,
urejajo bivališča,
se ljubijo in
molijo,
le da je vse vselej kot v odmev
nečesa večjega in vrednejšega.
Sonce jih prve obsije,
dež jih najprej doseže,
vselej prvi prestrežejo
neurje,
nič se ne zgodi
brez njihovega blagoslova.
So med našimi prijatelji in znanci,
naključnimi mimoidočimi,
tihimi puščavniki,
nihče ne ve,
ne kdo ne kdaj in ne zakaj
stopi na rob sveta.
Velika radost ali velika bolečina,
včasih nič od tega,
le neprilagojenost
stvarem, kot so.
Šele ko kdo od njih za vedno izgine –
ko se tla pod nogami udrejo
ali se zgolj dopolni naloga –,
se zavemo nenavadne praznine
na mestu, kamor smo se lahko,
utrujeni in negotovi,
naslonili,
in občutka,
ko smo se v najčistejšem med zrcali
videli lepši in boljši ljudje.

(iz zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, Slovenska matica, 2023)

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 6. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

»Na žalost teorija že drži, praksa pa nas ubija«

Romunski pisatelj Mircea Cărtărescu (1956) je eden tistih glasov, ki so si z izvirno in samosvojo, a hkrati z literarno tradicijo prežeto pisavo upravičeno prislužili mesto med prepoznavnejšimi avtorji ne le nacionalne, marveč tudi evropske, svetovne književnosti. V svoji književnosti, ki prehaja med različnimi pripovednimi postopki, sodobnimi tehnikami in načini upovedovanja, se ukvarja z družbeno stvarnostjo, hkrati pa se pozorno posveča tudi izrisovanju pripovedovalca. Ta v prvoosebni pripovedi pogosto kaže avtofikcijsko prizadevanje po ubesedovanju stvarnosti. V oziru na vprašanje avtofikcijskosti, ki predvsem zadnje čase izstopa kot eno osrednjih vprašanj sodobnih literarnih teorij, se Lepe tujke – naslov jim je posodil francoski literarni festival Les belles étrangères – izkažejo za dragoceno delo, v katerem se avtor z veliko mero humorja in samoironije ukvarja z vprašanjem pisateljevanja, literarne kritike in knjižne umetnosti kot posla in obrti.

V knjigi beremo tri zgodbe: Antraks, Lepe tujke (ali Kako sem bil avtor, kakršnih je na ducate) ter Bacoviansko. Čeravno se zgodbe vsebinsko in formalno razlikujejo – prva z vsebino in s strukturo spominja celo na novelo – idejno stičišče skrivajo prav v tem, kar upoveduje prvoosebni pripovedovalec, ki mu verjamemo, da je vse, kar opisuje, plod resničnih dogodkov in izkušenj. Četudi sam priznava določeno mero avtobiografskosti, so zgodbe v veliki meri tudi fikcija, največji bralski užitek pa še vedno omogoča prav popolno zaupanje, ki ga bralstvo razvije do pripovedovalca. Takšno poigravanje z avtofikcijo je sicer moč zaslediti tudi v drugih avtorjevih delih, nekatera so prevedena tudi v slovenščino. V Lepih tujkah tako pripovedovalcu slepo zaupamo, ta pa nas nagradi z izvrstnim humorjem in ironično držo ter nas z dostopnim jezikom, ki spominja na dnevniško opisovanje dogajanja, vzame s sabo na različne dogodivščine, ki se dogajajo v vsakdanu poklicnega pisatelja. Med drugim zapiše: »V literarnem svetu ni pomembno, kaj si in kaj počneš, ampak kakšen si v očeh drugih. Za to podobo, ki je največkrat groteskna, skoraj vedno lažna in zagotovo poenostavljena, med dolgim sobivanjem vselej poskrbijo prijatelji in nasprotniki.«

Knjiga Lepe tujke se izkaže za dragoceno delo, v katerem se avtor z veliko mero humorja in samoironije ukvarja z vprašanjem pisateljevanja, literarne kritike in knjižne umetnosti kot posla in obrti.

Že v prvi zgodbi se izkaže, da avtorju grajenje suspenza in vzdrževanje bralske pozornosti ne predstavljata težav. V ospredju je na prvi pogled vznemirljiv in strašljiv, v nadaljevanju pa vse bolj grotesken dogodek, ki zareže v pripovedovalčev vsakdan, bralstvu pa ne dovoli, da bi odložil knjigo. Enostavno moramo vedeti, kaj se bo zgodilo, pripovedovalec pa nas – nepotrpežljive in nemirne – nasmeji ob grotesknih likih, preko katerih izraža tudi sublimno in hudomušno, a kljub temu ostro kritiko romunskega birokratskega sistema. Na splošno je avtorjeva družbena drža v zbirki Lepe tujke tista, ki bralstvu nudi širok in kompleksen vpogled v sodobno romunsko stvarnost. Čeprav je knjiga v izvirniku izšla že leta 2010 in nas na takratno aktualnost opominjajo le določene tehnološke podrobnosti (npr. znamka telefona ali prenosni računalniki), tekst deluje sveže in nadvse aktualno, še posebej ob komentarjih dogajanj med literarnimi festivali in podajanji intervjujev, najbolj pa pri opisovanju nerazumevanja in stopnjevanja razlik med t. i. evropskim »vzhodom« in »zahodom«, čemur se avtor v naslovni zgodbi tudi najnatančneje posveča.

»V literarnem svetu ni pomembno, kaj si in kaj počneš, ampak kakšen si v očeh drugih. Za to podobo, ki je največkrat groteskna, skoraj vedno lažna in zagotovo poenostavljena, med dolgim sobivanjem vselej poskrbijo prijatelji in nasprotniki.«

Največja odlika zbirke se kaže prav v njeni dostopnosti in iskrivem humorju, s katerim želi avtor mestoma tudi prikriti, kar se mu zdi predvsem – žalostno. Zabava ga predvsem način, kako je za razliko od npr. »zahodne« Francije, ki si lahko privošči, da se predstavlja na način, ki ji najbolj ustreza, Romunija obsojena na stereotipne predstave, ki se tudi samemu pripovedovalcu mestoma zdijo prav neverjetne. Na eni od protokolarnih večerij med literarnim gostovanjem, ko je v ospredje postavljeno, kar naj bi predstavljalo tipično romunsko kulturo, tako razmišlja: »Namesto da bi si obliznili prste, smo si tistega večera želeli, da prstov sploh ne bi imeli!« Takšna ironična drža do pokroviteljskega trenja med »razvitim zahodom« in »divjaškim vzhodom« se kaže v številnih humornih opazkah, ki kažejo avtorjev neusahljivi literarni zanos in energičnost. Humor tako v zgodbah postane glavno sredstvo za izpoved družbene kritike, kar močno okrepi Cărtărescujevo pisavo.

Samoironizacija pisateljskega poklica se kaže predvsem pri opisovanju vsakodnevnega življenja pisatelja, s katerim avtor razgrne vse tisto, kar bralstvu sicer ostane nevidno. Je možno, da je kak izjemno sodoben in inovativen pristop k literaturi v resnici le tehnična napaka pri oblikovanju, kot so nehotna zamenjava strani ali pomešana poglavja? Morda je pri prevodu prišlo do pomote ali naivne prevajalčeve intuicije. Literatura stremi k temu in postane – tako kot ostala umetnost – tudi sama v določenem trenutku tržni proizvod, iz katerega se avtor iz omenjenih zagat ponorčuje, hkrati pa bralstvo tudi opozarja, naj ostaja skeptično ob vprašanju, kdaj in kako se avtor ali literatura resnično poigravata z nami. Hkrati humorno izriše tudi skorajda komične prizore pisateljskega rivalstva in tekmovalnosti, zareže pravzaprav v vse pore pisateljskega poklica in ob tem bralstvo neizmerno zabava.

V zgodbah srečamo tudi druge velike literarne glasove, od Kafke in Borgesa do Olge Tokarczuk.

Kdor se bo odločil za branje Lepih tujk, ne bo nagrajen le z bralnim užitkom, ki vsekakor odstopa od pričakovanega, ampak tudi z bogatim vpogledom v romunsko literarno tradicijo in kulturo, ki ji avtor nameni veliko prostora. V številnih opombah se spominja pomembnih literarnih, kritiških, pesniških in literarnih glasov, opominja pa tudi na druge plasti romunske družbe – kot sta popkultura in turbofolk. Pripovedovalec kozmopolitskost in ironično držo izkaže tudi z uporabo številnih tujk, predvsem angleških, ob branju v slovenščini pa velja omeniti izvrsten prevod Aleša Mustarja, ki bralstvu postreže z vsemi plastmi Cărtărescujevega jezikovnega izraza.

V zgodbah srečamo tudi druge velike literarne glasove, od Kafke in Borgesa do Olge Tokarczuk, sklicevanje na literarno tradicijo pa se ne kaže le v odkritem imenovanju teh avtorjev, ampak tudi v zgledovanju pri formalni strukturi zgodb. Ne moremo si kaj, da ne bi ob zgodbi Antraks pomislili na kafkovsko strukturo zgodbe, v zadnji, Bacovijanski, pa je že v naslovu in naslovni opombi nakazano, da gre za zgodbo simbolistične narave, kjer se pojavljajo tudi prividi, sanje in spremembe v duševnosti. Vsekakor gre za polnokrvno branje, po katerem bi si želeli še več pripovedovalčevih prigod, a konec naj zaokroži pripovedovalčeva posrečena misel: »Na žalost teorija že drži, praksa pa nas ubija.«

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Refleksija 5. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Bralni stroj

Rezultati nedavnih mednarodnih primerjalnih raziskav znanja (PIRLS 2021, PISA 2022) med drugim kažejo, da je bralna pismenost mladine v Sloveniji pod povprečjem držav OECD in da izrazito upada. Vsaj na prvi pogled je to nenavadno, saj v Sloveniji poteka kar precej dejavnosti, ki naj bi poskrbele za nenehno izboljševanje bralne pismenosti. Torej poskusimo pogledati na zadeve vsaj malo drugače …

Počasno tovornjakarsko pospeševanje pismenosti

Koliko nas ve, da imamo spletno stran PISMEN.SI? Pa spletno stran Družinska pismenost? Da imamo Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti 2019–2030 in Nacionalni svet za bralno pismenost pa Nacionalno mrežo za pismenost in bralno kulturo (in še bi lahko naštevali)? Precej nas ve, da je ob lanskem slovenskem gostovanju na frankfurtskem knjižnem sejmu mednarodno odmeval tudi Ljubljanski manifest o branju na višji ravni. Koliko nas je ta manifest prebralo? Koliko nas je prebralo znanstveni članek, ki je podlaga tega manifesta? Kritično branje manifesta odkrije kar nekaj razpok v argumentaciji. Po svoje to ni nič čudnega, saj je manifest poseben akcijski žanr, v katerem manifestanti pač trdijo svoje, delajo reklamo za svojo stvar – in so pri tem prepričani, da je ta stvar načeloma dobra za vse, samo da tega vsi ne vedo. Glede branja na višji ravni (ki so ga v nekaterih variantah poimenovali tudi globoko branje) se strinjam: načeloma je najbrž dobro za vse. Je pa v tem načeloma tudi nekaj prostora za premislek in dvom.

Koliko nas ve, da so bili po oceni zgodovinopisja v začetku zadnje tretjine 18. stoletja na slovenskem govornem ozemlju pismeni najverjetneje le okoli trije odstotki prebivalstva? Pri tem gre za običajno, alfabetsko pismenost, torej sposobnost prepoznavanja (in pisanja) črk ter povezovanja prebranih ali zapisanih glasov v besede, teh v stavke in teh v odstavke besedila. Trije odstotki. Na začetku 18. stoletja so trije prizadevni člani ljubljanske Akademije operozov podpisali ustanovno listino javne knjižnice. »Sklenili so, naj po njihovi smrti združijo njihove osebne knjižnice in jih uredijo tako, da bodo na voljo vsem znanja željnim Ljubljančanom in drugim obiskovalcem. V njej so določili, da naj za knjižnico skrbi knjižničar, da naj knjig bralci ne odnašajo domov in da naj bo knjižnica odprta le ob dnevni svetlobi.« (Citat s spletne strani Semeniške knjižnice v Ljubljani).

Množičnega globokega branja pravzaprav že dolgo ni več, kolikor ga je sploh res kdaj bilo.

Teh pismenih »znanja željnih prebivalcev« je bilo tudi ob odprtju novih knjižničnih prostorov očitno zelo malo. Njihovo število je le postopoma raslo. Pospešek pismenosti je seveda dala – pa tudi to ni bil pospešek v stilu športnih avtomobilov, ampak počasno tovornjakarsko pospeševanje – terezijanska šolska reforma z uvedbo splošne šolske obveznosti. Šole brez branja pač ni. Preden pa se je branje res razširilo med vsem prebivalstvom, je bilo treba poskrbeti še za marsikaj. Kulturno-literarna zgodovina slovenskega 19. stoletja je pravzaprav pretežno to: zgodba o potrpežljivem širjenju branja. Časopisi. Revije. Knjige. Čitalnice. Mohorjeva družba. Društvene publikacije. Šolska vertikala s slovenščino kot učnim jezikom. Nato pa začetek vzporednih svetov. V zadnjem desetletju 19. stoletja telefon. Potem 20. stoletje. Kino. Radio. Gramofon. Magnetofon. Televizija. Računalnik. Internet. Pametni telefon. Umetna inteligenca. V okroglih sto letih je poslušanje in gledanje nadomestilo marsikaj tistega, o čemer se je dalo včasih samo brati. Pretok informacij je postal tako izrazito večpasoven, a institucionalna organiziranost družbe stereotipno temelji prav na branju in pisanju kot načelnih prioritetah. Ampak res vse bolj samo načelnih. Množičnega globokega branja pravzaprav že dolgo ni več, kolikor ga je sploh res kdaj bilo. Kako se prilagoditi dejanskim trenutnim in prihajajočim osupljivim možnostim informacijskega pretoka, hkrati pa zagotavljati in celo krepiti kognitivne in socializacijske zmožnosti prebivalstva, je veliko vprašanje. V njegovi celovitosti si ga pravzaprav niti ne znamo postavljati, saj so vsa prizadevanja razdrobljena po različnih ustanovah, različnih strokah in po različnih interesnih krogih.

Ne potrebujemo »a tega res ne razumeš, a tega res ne poznaš, a tega res ne zmoreš«

Problem bralne pismenosti je v temelju dvostranski. Snovalci in snovalke strategij, akcijskih načrtov in drugih ukrepov na eno stran radi pozabijo. Če pri branju in razumevanju besedila nastopijo težave, te niso samo posledica nesposobnosti, neizobraženosti, neveščosti, slabe bralne kondicije bralcev in bralk, temveč tudi – pogosteje, kot si ponavadi mislimo – posledica slabo, nerazumljivo, nejasno napisanega, slabo prevedenega besedila. Seveda je vse skupaj krožni pojav: za to, da nekdo dobro piše, mora imeti za sabo ustrezno kilometrino dobrega branja. Pa vaditi mora. In še nekaj mora imeti, česar pri nas kronično primanjkuje: občutek odgovornosti do bralcev in bralk. Kdor piše, se mora znati prebrati in razumeti od zunaj, kot da je tekst napisal nekdo drug. Pa pri tem ne mislim na leposlovje, temveč na vsakdanje žanre. Obvestila, pozive, učbenike, odločbe, uredbe, navodila. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da recimo niste razumeli kakih navodil, čeprav imate morda za sabo prebrano vso smetano svetovnega leposlovja in še dobršen del družboslovne teorije? Najbrž ne zaradi nizke ravni svoje bralne pismenosti …

Če pri branju in razumevanju besedila nastopijo težave, te niso samo posledica nesposobnosti, neizobraženosti, neveščosti, slabe bralne kondicije bralcev in bralk, temveč tudi – pogosteje, kot si ponavadi mislimo – posledica slabo, nerazumljivo, nejasno napisanega, slabo prevedenega besedila.

Kompleksnost bralne vsebine je res lahko ogledalo človeške kompleksnosti, kot pravi ljubljanski bralni manifest. Toda besedilna kompleksnost je lahko tudi samo navidezna, pogosto je samo forma, fasada, kamuflaža, zastraševalni pripomoček. Seveda zares dobri bralci in bralke (v tradicionalnem smislu) tak besedilni blef prepoznajo. Povprečno bralstvo pa ne, saj prej kot v besedilo podvomi vase in namesto kompleksne vsebine dobi kompleks. Zato na koncu – in ta nastopi pri marsikom skoraj hkrati z začetkom – nehajo brati, saj nihče noče nenehno dvomiti vase. Bi zadeve rešil bralni stroj? Kaj bi bilo to?

Starejšim bralcem in bralkam morda sproži asociacijo na pisalni stroj. Ta je bil kakih sto let osrednji pripomoček pri poklicnem in uradnem pisanju. Za branje si takega pripomočka ni bilo mogoče predstavljati. Razen če vam je kdo pisno besedilo na glas prebral – ampak to ni bil stroj. Druga zvočna asociacija je seveda pralni stroj. Z zanimivo analogijo. Pranje je bilo nekoč zelo naporno fizično opravilo, ki je bodisi terjalo poklicno (slabo plačano) obravnavo ali pa je ženskam gospodinjam jemalo dobršen del delovne moči in delovnega časa. Tudi prag dojemanja, kdaj so oblačila dovolj umazana za pranje, je bil najverjetneje precej višji kot danes. Pralni stroj je vse skupaj temeljito spremenil. Pere se več, pere se laže. Tehnologija pralnih strojev se je v desetletjih temeljito izboljšala, stroji so postali učinkovitejši, varčnejši, tišji (in manj zanesljivi, če povprašate upokojene serviserje). Nekatera najbolj občutljiva oblačila še vedno peremo na roko, in posebno zahtevna prepuščamo profesionalnim čistilnicam. Si je mogoče zamisliti bralni stroj, ki bi ljudem olajšal branje rutinskih stvari, po želji in potrebi pa bi se zato lahko osredotočali samo na tisto, kar je posebej občutljivo, res posebno vredno branja?

Skupen problem tako branja kot vseh drugih kompleksnejših informacijskih izmenjav sta koncentracija in razumevanje – tudi v krožnem razmerju. Dovolj dobro razumeti moramo, da ohranimo koncentracijo, in zmoči moramo biti dovolj skoncentrirani, da si lahko izborimo razumevanje. Pa želeti si moramo. Vsaj v začetnih letih tega krožnega razmerja potrebujemo dobrohotno, a vztrajno pomoč. Ne potrebujemo vzvišenega odkimavanja z glavo, češ, a tega res ne razumeš, a tega res ne poznaš, a tega res ne zmoreš.

Si je mogoče zamisliti bralni stroj, ki bi ljudem olajšal branje rutinskih stvari, po želji in potrebi pa bi se zato lahko osredotočali samo na tisto, kar je posebej občutljivo, res posebno vredno branja?

A vsaj malo prav to počnemo, razsvetljenci in razsvetljenke, na spletnih portalih, v resolucijah, mrežah, akcijskih načrtih. Plemenito si želimo, da bi bilo vse človeštvo enako razsvetljeno, enako razgledano, enako načitano (v tem kontekstu ne moremo reči nabrano, ne da bi podcenjevali količine in kakovosti prebranega) kot mi, zmožno enako globokega branja na enako visoki ravni, potrpežljivega iskanja in luščenja vsebin, tehtanja argumentov za in argumentov proti, skratka: da bi bili skoraj taki kot mi.

Ljudje pa po svoje.

Fotografija: ©MoD Newspix International Fotografija: ©MoD Newspix International
Kritika 2. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 17 min

Edino, pri čemer je kraljeva družina izkazala izjemnost – preživetje

Osnovne konstelacije avtobiografske pripovedi Rezerva (Žametna Beletrina, 2023, prevod Jure Šešet), ki jo je ob pomoči Johna Josepha Moehringera, leta 2000 s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega pisatelja, spisal princ Harry, vojvoda Susseški, so zaradi medijske razvpitosti načeloma znane. Preden je dvanajstletni deček izgubil mamo, je veljal za rezervo svojega starejšega brata Williama, ki naj bi nekoč postal angleški kralj. Dokler ni nesreča, v kateri je umrla njuna mama, princesa Diana, vse spremenila. Obstaja torej določen strah, da smo to pripoved že slišali in da je bilo o drugem sinu princese Diane že vse povedano. Toda že od prvih knjižnih strani je jasno, da je dramaturgija pripovedi skrbno premišljena in da gre predvsem za to, kako bo bolj ali manj znana realnost zapopadena in tudi kako bo ustvarjen njen presežek. Načeloma se pripovedi drži jasnost, ki je tudi posledica kronološke linearnosti, predvsem pa težnja po izločitvi čustev, čeprav v podtalju slutimo njihovo brbotanje. Predvsem pa je jasno, da si princ Harry z uvidi v preteklost skuša izkopati pot v prihodnost ter da želi osvetliti nekatere dele svoje osebnosti in s tem tudi kraljeve družine, ki so doslej ostale skrite, s čimer ustvarja pričakovanje in nas drži v napetosti.

Gre torej bolj za to, kako se princ Harry giblje po ozki črti med preteklostjo in sedanjostjo in kako rekonstruira ali pa kontekstualizira svoj pogled, ki je prav toliko legitimen kot pogled kateregakoli člana kraljeve družine. Iz analiziranja dogodkov v preteklosti, pri čemer pokaže dobršno mero inteligence in senzibilnosti, tudi posluha za nianse, sledi obrat v prihodnost. Ali če parafraziram verze angleškega pesnika Williama Wordswortha, sedanjost si je princ Harry prigaral in je vse, kar ima, medtem ko vračanje na pretekle kraje odpira staro rano.

Dva svetova

Najprej se sicer zdi, da so spominske sledi zaradi travme iz otroštva zabrisane. V medijskem smislu se je verjetno res vse začelo s tisto podobo dveh mladih fantov, Williama in Harryja, princev, ki stopata za krsto umrle matere. Toda princ Harry ulovi hipec, ko je bila njegova mama Diana še živa, odrinjena iz družine, »ušla je ali pa so jo vrgli ven, odvisno od tega, koga si vprašal, čeprav nisem vprašal nikogar«, zapiše in nam odpre dva svetova. Na eni strani je svet kraljeve družine, ki je avgusta 1997 v Balmoralu v Škotskem višavju, na drugi pa »mamica«, kot jo imenuje princ Harry, ki je ravno tedaj nekje s svojim »prijateljem«. Najstarejšega sina nekdanjega lastnika Harrodsa in milijarderja Mohameda Al Fayeda, ki ga je Diana prvič srečala leta 1986 na polo tekmi v Windsorju, sta Harry in William spoznala v Saint-Tropezu, kamor je Dodi povabil Diano z njenima sinovoma. »Nebeško je bilo vse v zvezi s tistim izletom v Saint-Tropez,« beremo v knjigi. »Vreme je bilo prečudovito, hrana je bila okusna, mamica se je smehljala. Najboljša od vsega pa sta bila vodna skuterja.« Dodija princ Harry opiše kot moškega z vranje črnimi lasmi, usnjato zagorelo kožo, koščeno belim nasmehom. Zdel se mu je prijazen, pa tudi predrzen. »Mamici je dal darilo. Diamantno ogrlico. Videti je bilo, da ji je všeč.«

Oko kamere se nato zapre in se z juga Francije, obsijanega s soncem, preusmeri v Balmoral, ki se kopa v senci oblakov. Harryjev spomin je še naprej selektiven, svet vidi zamaskirano, nekako pod površino. Refleksija o naravi spomina in spraševanje, zakaj spomin tako razporeja doživetja, ne izkazuje samopoveličevanja, opazimo pa dobršno mero samozavesti: »/…/ in v tem, kar se spomnim in kako se tega spomnim, je prav toliko resnice kot v tako imenovanih objektivnih dejstvih.« Zaslutimo, da je ta avtobiografska knjiga morala biti napisana, pa ne samo zato, da bi še ena prinčevska oseba svetu razkrila svojo zgodbo (ali zaslužila precejšen honorar, kar je nedvomno), pač pa da bi se njen avtor pomiril s smrtjo svoje matere, princese Diane, katere trupla ni nikoli videl; bilo je samo očetovo sporočilo, da je »mamica hudo ranjena in da so jo odpeljali v bolnišnico«. In potem oznanilo, da se »ni izvlekla«. V dečkovih mislih je nenadoma vse obstalo, v spominu mu ni ostalo nič od tistega, kar je očetu zatem odvrnil. »Mogoče nisem rekel ničesar. S presenetljivo jasnostjo se spomnim samo, da nisem jokal. Potočil nisem niti ene solze.« In predvsem je ostal spomin, da ga oče ni objel, saj mu »že v običajnih razmerah izkazovanje čustev ni šlo najbolje od rok«. Dal mu je roko na koleno in rekel: »Vse bo še v redu.«

Bilo je samo očetovo sporočilo, da je »mamica hudo ranjena in da so jo odpeljali v bolnišnico«. In potem oznanilo, da se »ni izvlekla«.

Pretresljivo razkritje ali pa intimni pogled na zgodovinski dogodek, ki je popisan jasno in jedrnato, pri čemer Harry kralja Charlesa še ne obsoja, nam pomaga razumeti kalvarijo trpečega, razrvanega kraljevega sina, ki se tudi kot odrasli moški, in preden je srečal Meghan Markle, komaj drži na gladini. Zanikanje, da je princesa Diana zares umrla, oziroma trditev, da se samo skriva, saj je vedno govorila, da bo izginila, odšla stran od medijskega pogleda, naznanja začetek travme. Vse, kar je princ Harry od mame prejel, sta bila kodra, ki ju je teta Sarah odrezala z Dianine glave, vendar dvanajstletnemu dečku to ni zadostovalo. Ti lasje bi lahko bili od kogarkoli, kar pomeni, da je »mamica, z lepimi nedotaknjenimi blond lasmi, / še naprej / hodila po svetu«.

Odrasli princ Harry poskuša razumeti, kaj se je zgodilo tistemu otroku, ki je ob materini smrti čutil neizrekljivo žalost. In potem kot mladenič neizrekljivo hrepenenje, obenem pa je bil neskončno vljuden in je neznance, ki so ob Dianini smrti jokali, celo tolažil, predvsem pa je vsrkal družinsko etiko, da jokanje ne pride v poštev. Brisanje ali pa zastiranje spomina na mamo in po drugi strani očetova odsotnost (»od nekdaj je vzbujal vtis, da ni pripravljen na starševstvo«) išče odvod, in to se kaže v jezi in osamljenosti – ker je Harry za materino smrt krivil novinarje, je le stežka sprejel življenje pod žarometi.

Shakespearjanska drama

Opis, kako je oče Harryja povabil s seboj na službeno potovanje v Južno Afriko, kjer sta se udeležila koncerta skupine Spice Girls, je pomenljiv zaradi vsaj dvojega. Harry tedaj ostro obsodi novinarje, ki niso zastavljali novinarskih vprašanj, pač pa vprašanja, ki so bila pasti, »vprašanja, ki so mi jih metali v glavo kot mesarske sekire«, na neki način pa obsodi tudi očeta Charlesa, ki se bliskavicam ni mogel upreti. Toda da bi sestavili celotno sliko, je potrebno dodati še Camillo, Charlesovo ženo, za katero Harry pravi, da se je lotila teka na dolge proge, kampanje s ciljem priti do krone, kar ji je nazadnje uspelo. Predvsem pa je Camilla s pomočjo strokovnjakov za manipuliranje z javnostjo poskrbela, da so zasebni pogovori med člani kraljeve družine proniknili do medijev. Camillo, ki je Dianin protipol, temačna in celo nevarna, nekajkrat izpostavi kot glavno spletkarko te shakespearjanske drame: osamljeni princ, obseden z mrtvim staršem, gleda, kako se drug starš zaljublja v osebo, ki si prilašča položaj prinčevega mrtvega starša … Videti je kot utelešenje Faulknerjevega slavnega stavka, ki odpre Harryjevo knjigo: »Preteklost nikoli ni mrtva. In tudi pretekla ne.« Ali pa celo za vprašanje, kako je mogoče, da se prvega kraljevega naslednika Williama – čeprav je šel skozi enako travmo kot princ Harry, le malo starejši, pa spet ne toliko – drama ni dotaknila?

Harry ostro obsodi novinarje, ki niso zastavljali novinarskih vprašanj, pač pa vprašanja, ki so bila pasti, »vprašanja, ki so mi jih metali v glavo kot mesarske sekire«, na neki način pa obsodi tudi očeta Charlesa, ki se bliskavicam ni mogel upreti.

Ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju je Harry, vedno gre za zgražanje nad medijsko histerijo. Naj bodo to številna popivanja, kjer je izgubil nedolžnost – pri čemer je smiselno omeniti, da precej prostodušno opisuje spolnost in lastno telo – ali ko je pri enaindvajsetih stopil v britansko vojsko in bil zaradi dveh bojnih misij razglašen za junaka, novinarje označi za lažnivce. Paparace celo okrivi za smrt svoje matere, pri čemer pogrešam vsaj minimalno stopnjo diferenciacije in omembo, da morda niso vsi mediji in novinarji ter njihovi uredniki skorumpirani.

Priznanje, da se je zaradi medijev hotel umakniti, izginiti – »tako kot je naredila mamica« –, po drugi strani pa je bil za rezervo preveč ambiciozen in se je ves čas spraševal o smislu in o tem, ali bo našel svojo pot v svetu, deluje presunljivo. Princ Harry se kaže kot idealist in kot žalobni melanholik, predvsem pa kot nekdo, ki skuša biti resnicoljuben in mu je uspelo ohraniti zdrav razum. Prizori, ko ga vidimo v jurišnem helikopterju preletavati nočno londonsko nebo, so literarizirani in napeljujejo na misel, da je princ Harry bil samo tam svoboden, odrešen hostilnosti britanskih medijev. Očitno se je »jazovske« tone naučil znižati med vojaškim urjenjem, ki je v njegovo življenje vpeljalo red, čeprav se je kasneje srečal s posttravmatskim stresom in bil nagnjen k hudim napadom panike.

Razvozlavanje družinske dediščine, psiholoških profilov posameznih članov kraljeve družine, predvsem pa izvorov lastne odklonskosti, ki na začetku ni imela nič opraviti z Meghan Markle, se izraža v esejističnih pasažah. Ti ustavljeni trenutki so dodana vrednost knjige. Pripovedovalec je zmožen izstopiti iz partikularne situacijskosti in najti simbolno vrednost tistega, kar se trenutno nahaja pred njim. V vojski, na primer, je »užival v ritmih, v poeziji, v meditativnem ponavljanju vsega skupaj«. V vaji je našel globlje pomene in med vajami celo pomislil, kaj je bistvo sveta: »Pripraviti ljudi do tega, da vidijo svet tako, kot ga vidiš ti, ne? In da ti vse potrdijo, ne?«

Kopernikanski obrat in molk kraljeve družine

Toda princ Harry, ki je bil izurjen pilot, vedno pripravljen na boj, je nenadoma naredil kopernikanski obrat. To se je zgodilo, ko je srečal »ljubezen svojega življenja«. Do zadnjega, tretjega poglavja, romantično naslovljenega Kapitan svoje duše, je to knjiga o princu, ki nas je pripustil v svoj svet in nam pojasnjeval o svojih travmah, odnosu do kraljeve družine, tudi do pokojne babice, tekmovanju med bratoma, ljubezni do Afrike, posebej Bocvane, usposabljanju za letenje, britanski vojski v Afganistanu in vračanju ranjenih britanskih vojakov z bojišč, pa tudi o organiziranju dobrodelnih dogodkov, prvih ljubeznih in občutjih krivde spričo lastne privilegiranosti. Toda v zadnjem poglavju se vse prej načete teme zgostijo in celoten kontekst – družbeni, socialni, politični – se iz Harryja in njegovega odraščanja ali pa dozorevanja, preusmeri na institucijo kraljeve družine oziroma na njene odzive, ko jim je predstavil svojo izbranko – Meghan Markle.

Seveda Rezervo lahko beremo kot pripoved o ljubezenskem paru in o tem, kako sta se Harry in Meghan srečala, si izmenjavala prva sporočila na instagramu, se prvič srečala v restavraciji Soho House, odpotovala v Bocvano, spekla piščanca, prvič skupaj preletela Atlantik, se poročila, si začela ustvarjati družino, sprejela odločitev, da izstopita iz kraljeve družine, ter se preselila na drug konec sveta, toda celotna dinamika zadnjega poglavja knjige je uperjena v to, kako se institucija kraljeve družine spopada z rasizmom.

Zdi se, da je v tej zgodbi Harry edini, ki je prepoznal, da je tišina odprla prostor za še hujše oblike rasizma. Ko nam pripoveduje o svojem odnosu z birasno žensko, povrh pa še ločenko in Američanko, je izšel iz svojega balončka privilegijev. Privilegija belosti. Privilegija razrednosti. Privilegija bogastva. Privilegija biti član kraljeve družine.

Ko se je leta 2016 razvedelo za razmerje med Harryjem in Meghan, so mediji dosegli dno. Princ Harry zapiše, da je bil »nared za običajno blaznost, za standardno klevetanje, nisem pa pričakoval toliko nebrzdanega laganja. Predvsem pa nisem bil pripravljen na rasizem. Ne na prikrit ne na v oči bijoč, vulgaren, odkrit rasizem.«

Če je bilo v prvem delu knjige precej pozornosti namenjene Harryjevemu zaganjanju proti paparacem, Razpad zatem nenadoma postane knjiga o institucionalnem, strukturnem rasizmu v Veliki Britaniji. Seveda je vse to povezano z brexitom, kar je sovpadalo s časom poroke Harryja in Meghan. Za razliko od dokumentarnega filma Harry and Meghan, ki nas z rasizmom seznanja postopoma in predvsem s tem, kako je izkušnja rasizma vplivala na Meghanino razmerje s celotno kraljevo družino in posledice, ki jih je to imelo za njeno duševno zdravje, je knjiga bolj neposredna. Princ Harry navrže konkretne primere iz britanskih časopisov: v časopisu Mail so na primer pisali, »da bo Meg … naredila nekaj … genetskega … kraljevi družini … in bodo Windsorji zgostili svojo vodeno, redko modro kri ter okrepili spencersko bledo polt in rdeče lase z bogatim in eksotičnim DNK-jem.« Niti medijski obračun z Meghanino mamo Dorio ni bil nič manj brutalen: pisali so o Dorijini rastafarijanski pričeski in trobili, da prihaja s »socialnega dna«, zgolj ker je temnopolta, medtem ko je Doria odrasla v tipično srednjeslojnem delu Los Angelesa.

Točka preobrata za Harryja nastopi, ko prebere esej v ameriškem časopisu Huffington Post, kjer pisec omeni, »da je bila blaga reakcija Britancev na izbruh rasizma pričakovana, saj so dediči rasističnih kolonialistov«. Neoprostljiv naj bi bil Harryjev molk.

Harry se je tedaj odločil podati izjavo, natančno, jasno, iskreno, za katero je upal, da bo začetek konca laži o Meghan, toda sprožil je nov napad – Harryjeve družine. »Ati in Willy sta bila besna. /…/ Moja izjava je nanju metala slabo luč.« Ker nista nikoli dala kakšne izjave za »svoja« dekleta, ko so nadlegovali njih. Toda njunim »dekletom« se nikoli ni bilo treba spopadati z rasizmom. Harry navede nazoren primer: ko so mediji »zasačili« Meghan, medtem ko je jedla opečenec z avokadom, so številni članki zamaknjeno razlagali, da pobiranje avokadov pospešuje uničevanje deževnega gozda, isti mediji pa so »omedlevali ob Katini ljubezni do avokadov«. Precej podobno je bilo v primeru Camille. Vse od kraljeve poroke o njej niso poročali negativno, kar govori v prid temu, da je kraljeva družina imela moč in vpliv, da bi preprečila rasistične napade, vendar tega ni storila. Svoje so verjetno opravili tudi zavist, tekmovalnost, konkurenčni programi – ekipa Cambridge proti ekipi Sussex, kot zapiše princ Harry, kar lepo ponazori z Willyjevimi izbruhi. Ta je ne samo ponavljal medijske konstrukte in tvezil izmišljene zgodbe, pač pa je s svojim mlajšim bratom tudi fizično obračunal.

Meghanina izkušnja rasizma je bila že večkrat ubesedena. K temu je pristopila naivno. Vedla se je kot mlada, izobražena, privilegirana ženska, šokirana spričo molka kraljeve družine. In si je potem celo noseča skušala vzeti življenje. Zdi se, da je v tej zgodbi Harry edini, ki je prepoznal, da je tišina odprla prostor za še hujše oblike rasizma. Ko nam pripoveduje o svojem odnosu z birasno žensko, povrh pa še ločenko in Američanko, je izšel iz svojega balončka privilegijev. Privilegija belosti. Privilegija razrednosti. Privilegija bogastva. Privilegija biti član kraljeve družine. Privilegija moškosti. Nič se ga ni dotaknilo, dokler ni srečal nekoga, ki ga ljubi. Nenadoma je spoznal, da je del problema. In je skušal poiskati rešitve. Toda s tem je tvegal tudi medijski pogrom. Mediji, vsaj tisti, ki jih je sam prebiral, se niso osredotočili na to, da je spregovoril o podkupninah, izsiljevanjih novinarjev in urednikov najuglednejših britanskih časopisov, torej o problematičnem odnosu med mediji in kraljevo družino, pač pa so ti preobrnili naracijo, češ da sta Harry in Meghan z izstopom iz kraljeve družine in preselitvijo razžalila kraljico in njeno dediščino.

Osebno razodetje je nadgrajeno z izrazom posebne naklonjenosti do umrle babice, kraljice. Z njo si je princ Harry delil številne skrivnosti. Ko se na letališču vrača domov, mu ljudje izrekajo sožalje, namenjajo prijazne besede, ob čemer čuti »globoko povezanost z vsemi«.

Toda knjiga se zaključi z rojstvom drugega otroka, v Epilogu pa s kraljičinim pogrebom. Harry ob babičinem truplu otrpne: »Bilo je težko, ampak vztrajal sem in razmišljal, kako žal mi je bilo, da nisem videl svoje matere na koncu. Leta in leta obžalovanja odsotnosti tega dokaza, prelaganja žalosti zaradi želje po dokazu.«

Razhod bratov in preživetje kraljeve družine v prihodnosti

Osebno razodetje, zaradi katerega pomislimo, da je Rezerva tudi knjiga o izgubah, morda tudi o odsotnosti, predvsem pa rdečo nit predstavlja princesa Diana, je nadgrajeno z izrazom posebne naklonjenosti do umrle babice, kraljice. Z njo si je princ Harry delil številne skrivnosti. Ko se na letališču vrača domov, mu ljudje izrekajo sožalje, namenjajo prijazne besede, ob čemer čuti »globoko povezanost z vsemi«. To je tudi trenutek, ko ostaja domoljub, predvsem pa del kraljeve družine, vendar na način, da se odprto spregovori o težavah. Ob nadaljnjem molku princ Harry ne bi izdal samo svoje ljubezni, pač pa bi se okoristil s sistemom, ki ne deluje ali pa deluje predvsem v korist manjšine. Ko trdi, da si sedma sila polni žepe – ter rešuje svoje osebne težave –, tako da trpinči »zelo veliko, prastaro in zelo disfunkcionalno družino«, nas prisili k razmišljanju o relevantnosti kraljeve družine. Vsaj v takšni obliki, kakršno zagovarjata kralj Charles in njegov naslednik William.

»Molk se ni obnesel. Zaradi njega je bilo vse še slabše,« nam zatrdi princ Harry, ki skuša odgovoriti tudi na očitek, češ da si je z Meghan želel miru, umika, konec koncev pa sta vseeno privolila v razvpiti intervju pri Oprah Winfrey. Princ Harry nam avtonomno odgovarja: »Kako je bil pogovor z Oprah kakor koli drugačen od tistega, kar so moja družina in njeno osebje počeli več desetletij – na skrivaj obveščali novinarje, podtikali zgodbe.« Razlika je, da sta bila z Meghan odkrita in da se nista skrivala za frazami, kot so »viri z dvora«.

Princ Harry tudi v trenutku največje napetosti ohrani humorno držo in ob premišljevanju o smrti, ki na kraljevo družino meče senco, navrže vprašanje, kakšen učinek bo dolgoročno ozračje brexita imelo na obstoj monarhije?

Prizor ob koncu, ko vidimo odtujenost bratov, do katere ni prišlo zaradi »deklet«, pač pa zaradi njunih različnih stališč, je skrbno umeščen v knjigo. Tam je predvsem, da bi ponazoril točko razhoda ter s tem opozoril na anahronizem kraljeve družine. Starejši brat William od princa Harryja zahteva pokornost, opazno, neposredno, uradno – upogniti kolena. »Drugače ne bo od dediča nobene pomoči. Spraševal sem se, zakaj bi moral prositi brata za pomoč, če sva z ženo v nevarnosti. Če bi naju mrcvaril medved in bi on to vedel, ali bi čakal, kdaj ga bova prosila za pomoč?«

Princ Harry tudi v trenutku največje napetosti ohrani humorno držo in ob premišljevanju o smrti, ki na kraljevo družino meče senco, navrže vprašanje, kakšen učinek bo dolgoročno ozračje brexita imelo na obstoj monarhije? Bolj ko se bo kraljeva družina vpletla v diskurz družbene, razredne, rasne enakosti, bolj bo relevantna. Edino, pri čemer je kraljeva družina izkazala izjemnost, je – preživetje. In če želi preživeti tudi v prihodnje, se bo morala radikalno spremeniti. »Ne potrebujemo nekoga, ki sedi na tronu in se rokuje. To je nesmiselno in ničesar ne doprinese. Morali bodo narediti nekaj drastičnega. Ne v slabem smislu. Nekaj takšnega, česar niso v stotinah let. Kot institucija,« je v neki diskusiji rekla dr. Shola Mos-Shogbamimu, aktivistka in politična komentatorka. Rezoniranje monarhije s sedanjostjo, kar naj bi poosebljala Harry in Meghan, saj se je z njima mogoče povezati, kot se je bilo mogoče povezati s princeso Diano, začutiti njuno izžarevanje človeškosti in topline, je implicirano v izteku knjige, ko Harry iz hiše reši kolibrija. Najlažjo ptico na planetu, pa tudi najhitrejšo. Ptiča v dlaneh je postavil na zid na sonce. In mu začel prigovarjati, naj odleti.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 1. 2. 2024
Čas branja
Čas branja: 18 min

Svež beton (odlomek)

Tla kopalnice so mrzla in danes se mi ni ljubilo kuriti, zato se v naglici slačim, da bi čimprej stopila pod vroč tuš. Oblačila odmetavam na neogret radiator in preklinjam svojo lenobo. Zjutraj sem bila prepričana, da se niti tuširala ne bom, a me je v to potem prisilil lastni telesni vonj. Kot vsako leto sta mi prenaporna november in december tudi letos posrkala vso življenjsko energijo in poskrbela, da sem se med prazniki dodobra sesula. 0 zame, 1 za sezonsko depresijo.

Stopim pod tuš in pipo obrnem močno v levo. Če bi v vodo, ki priteče iz nje, namočila zelenjavo in cmočke, bi dobila kar okusno juho. Uživam v pekoči bolečini, ki mi kuri kožo in med drgnjenjem spustim pogled na svojo podlaket s še vedno razločno vidnimi brazgotinami v obliki skoraj popolnih krogov. Tam so prav tako zaradi vročine, a seveda precej močnejše od te, pod katero se trenutno cmarim. Moje telo je svež beton in ljudem, ki jih ljubim, včasih dovolim, da na njem pustijo svoj odtis. Prvi od njih je bil Žiga.

Spoznala sem ga pred tremi leti prek svojega tedanjega dekleta. Pandemija je bila na vrhuncu, z Anito pa sva živeli na različnih koncih Slovenije. Tako me je nekega dne, ko sem se ob začetku druge karantene že skoraj sprijaznila s tem, da je ne bom videla naslednja dva meseca, razveselila novica, da mi lahko njen prijatelj pod pretvezo službenega sestanka napiše potni nalog. Res me je na dan odhoda v nabiralniku čakalo pismo z vabilom na nujen sestanek ob izidu antologije mladih pesnikov, ki sem jo sourejala. Z obiskom sem ujela še zadnji teden pred ponovno ukinitvijo javnega prometa. Če bi čakala nekaj dni več, bi mi preostal le še prijeten sprehod iz Ljubljane v Maribor ali pa dva meseca celibata. Anita me je pričakala na železniški postaji in me stisnila v objem. Z roko v roki sva se odpravili do njenega stanovanja, kjer si je med zapiranjem vrat že slačila srajco, jaz pa sem napadla njene ustnice. Moja temna šminka se ji je mazala po licih in se mešala z njeno živo rdečo. Imelo me je, da bi ji pojedla obraz. Svojo mastno rdečo brado sem brisala v njene prsi in ji grizljala bradavičke. Roke sem ovila okoli nje, jo dvignila, nesla nekaj korakov, treščila na posteljo in se izgubila v njeni mehkobi.

Moje telo je svež beton in ljudem, ki jih ljubim, včasih dovolim, da na njem pustijo svoj odtis.

Trajalo je kako uro, preden sem dojela, da me od lizanja boli čeljust in da sem z Anite posesala že vse sokove, ki so bili tam. Zgrabila sem njen vibrator, ga namestila med stegna in v nekaj minutah ji je prišlo. Svoje težko telo sem polegla zraven njenega, ovila roke okoli nje in obležala v tišini. Ne vem, koliko časa je trajalo, preden je spregovorila, morda deset minut, morda dve uri.

»Kolega, ki ti je napisal potni nalog, pride zvečer na obisk. Ti je to v redu?«

Nisem bila navdušena nad idejo, da bom morala kratek čas, ki so nama ga z Anito namenili koronski ukrepi, deliti še z nekom, zato sem skomignila z rameni.

»Oh, nehaj no. Če Žiga ne bi nama na čast prekršil par pravil, se še do nadaljnjega ne bi mogli takole božansko pofukat. Lahko bi mu bila malo hvaležna.«

Zagodrnjala sem, da bolje zanjo, če je dotični Žiga dobra družba.

Okoli osmih zvečer se je na vratih prikazal visok, bradat tip, Anito veselo objel in mi podal roko. »Žiga.«

»Tebi se moram torej zahvalit za koronski seksdejt s svojo punco.«

Zahahljal se je. »Kupi mi pivo, pa sva si bot.«

»Si prepričan? Morda si si sam kriv, da boš naslednjih nekaj ur nekomu držal svečo.«

»Se ne pritožujem. Mislim, da bom imel lep razgled.«

Prezirljivo sem prhnila in se namestila na stolu nasproti vrat. Anita je prisedla poleg mene, Žiga pa na drugo stran mize.

»No, kaj pijeta?«

»Gin tonik.«

»Aha, torej se ga mislita danes nasekat. Jaz bom ostal kar pri pivu.«

»Reva.«

»Niti ne, samo raje se jaz delam norca iz pijanih ljudi, kot da bi bil sam tarča posmeha.«

»Žal te moram razočarat, midve z Anito delujeva precej trezni dokler naju od preveč alkohola ne zmanjka. Mislim, da danes ne boš prišel na svoj račun.«

»Z Anito sem že večkrat pil in zna bit kar zabavna, zate bomo pa še vidli.«

Igrali smo Še nikoli nisem. Bedna igra, ki lahko postane odlična, če jo igraš s svojo punco, ki jo poznaš komaj nekaj mesecev, in povsem neznanim človekom, ki ti je, čeprav ga neutrudno podjebavaš, na nek čuden način simpatičen. Spet je bil na vrsti Žiga.

»Še nikoli ni minilo več mesecev, ne da bi masturbiral.« Pijem.

»Kaj ti je pa bilo, si bila v komi?« Žiga se reži.

Postalo mi je nerodno. »Imela sem… nooo, neka zdravila, ki so me ovirala pri orgazmih in se mi nekaj časa ni zdelo vredno niti poskušat.

»No, kar povej, na katerih antidepresivih si.«

Zavila sem z očmi. Kljub nenehnemu draženju in občasnim invazivnim vprašanjem mi je Žigova družba ugajala. Slaba volja, da se mi Anita ne bo posvečala ves ta izjemno omejen skupni čas, je počasi popuščala.

Že na vlaku za Ljubljano sem dobila prvo sporočilo. »Povej mi, biokemičarka, je varno eksperimentirat z mdma, če hkrati jemlješ Asentro? Sprašujem za kolega, rad bi, da bi se imel enkrat v življenju res fino.«

Nasmejala sem se. »Za kolega, ja«. Vedno bolj sem se zavedala, da mi je njegov smisel za humor izredno blizu. Ko sem za simpatijo povedala Aniti, se je zarežala.

»Seveda sta si všeč, bilo je vnebovpijoče že takrat, ko sta se prvič srečala pri meni. Nikogar ne zajebavaš tako brutalno kot moške, ki te privlačijo.«

Zardela sem. Nisem se zavedala, da me je tako enostavno prebrati. V vsakem primeru pa sem imela to srečo, da sem bila v zvezi z Anito, ki nama je obema z Žigo predstavila poliamorijo in bila več kot zadovoljna, da sva se ujela.

Igrali smo Še nikoli nisem. Bedna igra, ki lahko postane odlična, če jo igraš s svojo punco, ki jo poznaš komaj nekaj mesecev, in povsem neznanim človekom, ki ti je, čeprav ga neutrudno podjebavaš, na nek čuden način simpatičen.

Po kakem mesecu skoraj neprekinjenega dopisovanja sem z Žigo začela načrtovati prvi obisk. Ker javnega prevoza še kar ni bilo, sva se strinjala, da bo najlaže, če se on z avtom pripelje k meni v Ljubljano. Obiska sem se veselila, a če bi trdila, da me na dan prihoda pričakovanje srečanja s človekom, ki sem ga spoznavala izključno prek sms-ov, ni neznosno živciralo, bi lagala. Tisto soboto, ko sva bila dogovorjena za obisk, sem hodila gor in dol po sobi, iz sobe na balkon, tam vsakokrat prižgala, po nekaj dimih ugotovila, da mi cigareta v resnici sploh ne paše, in jo cvrče ugasnila v pepelniku. Za trenutek sem se spomnila, da zadnja dva dneva nisem vzela antidepresivov, a je misel že naslednji hip skupaj z ogorkom izginila v deževnici. Po celem dnevu hudega razburjenja mi je okoli osmih zvečer končno javil, da je blizu. Ko sem prekinila klic, mi je telefon zletel iz tresočih se rok in že razbito steklo na ekranu je še malo bolj počilo. Čez pol ure se je pojavil na vratih. Nerodno sem ga objela in po stopnicah odpeljala navzgor do svoje študentske sobe. Ko sva sedla na posteljo, se mi roke še kar niso nehale tresti. Ob misli, da bo dva dneva pri meni tip, ki ga zelo slabo poznam, me je zvilo v trebuhu in postavila sem si retorično vprašanje, kateremu idiotu se je zdelo prenočevanje neznanega moškega pri meni doma dobra ideja. Seveda sem vedela, da sem ta idiot jaz. Trudila sem se ne razmišljati o tem, da me lahko umori v lastnem stanovanju in da zdaj glede tega ne morem narediti prav ničesar. Neuspešno sem se poskusila prepričati, da lahko zaupam Aniti glede izbire moških prijateljev. Ker mi je verjetno na obrazu pisalo, da sem blazno živčna, se je Žiga zasmejal:

»Kaj ti pa je, saj ti nič nočem.«

V mislih sem se jezila na svoj izraz, ki ne zna skrivati čustev, in se spravljivo nasmehnila:

»In kako naj jaz to vem?«

Žiga je iztegnil roki, me potegnil k sebi in me skoraj zmečkal v svojem objemu. Držal me je, dokler se moj pretirano aktiven živčni sistem ni vdal.

»In to naj bi me prepričalo, da me nočeš zadušit?«

»Daj nehaj, a ne vidiš, da si se ravnokar nehala trest kot čivava na kreku.«

Namuznila sem se in mu na lice pritisnila ustnice. Obrnil se je proti meni in me posrkal v poljub. Postala sem mehka, omotična in povsem raznežena. Prešinilo me je, da je morda to občutek medvedjega objema, tik preden ti žival odtrga čeljust. Kljub kupu pomislekov, ki sem jih imela še tik pred tem, sem kmalu opazila da že dolgo nisem bila tako sproščena. Z jezikom sem blodila po notranjosti Žigovih ust in uživala v nenadnem nerazložljivem občutku varnosti. Preden mi je prikapljalo do možganov, kaj se pravzaprav dogaja, sva bila gola in kljub temu, da hiter seks ni moja stvar, me to ni niti najmanj motilo. Moja glava, popolnoma izpraznjena, je lebdela nad telesom, možgani so se ločili od nje in se premikali po prostoru. Zaposlena z Žigo in utopljena v udobni domačnosti sem jim sledila s pogledom. Žiga se je v dobre pol ure spremenil iz tipa, ki sem ga komaj dva meseca poznala prek izmenjanih sporočil in bi me potencialno lahko umoril, v nekoga, ki sem ga srečala v prejšnjem življenju in ga nikoli ne bom nehala poznati.

Nerodno sem ga objela in po stopnicah odpeljala navzgor do svoje študentske sobe. Ko sva sedla na posteljo, se mi roke še kar niso nehale tresti.

Nekoliko pozneje, kar bi lahko bilo čez deset minut ali dva dneva, sem ležala poleg njega, neslišno predla od ugodja in si potihem želela, da nikoli ne bi odšel.

Vrnil se je čez tri tedne. Le nekaj dni zatem sem sicer spet načrtovala obisk pri Aniti, a sem ta čas hotela posvetiti njej, hkrati pa bi, neučakana kot majhen otrok, ubijala za občutek varnosti, ki ga moj živčni sistem izven njegovega objema nekako ni znal proizvesti. Že ob dopisovanju sem čutila vznemirjenje, zaradi katerega sem vedno pogosteje pozabljala vzeti tablete, a nič zato, že dolgo nisem bila tako srečna.

Tisti vikend se nisva premaknila iz postelje. Ljubila sva se ob vseh delih dneva, mogočih in nemogočih urah, vmes pa se izgubljala v pogovorih. Nisem poznala izhoda iz njih, niti ga nisem iskala.

Ko sva sredi neke debate večer pred njegovim odhodom za hip utihnila, me je dregnil s komolcem.

»Tole je malo težavna tema, a je vseeno fer, da jo odprem.«

»Ja?«

»Vem, da zvenim kot velik kreten, ki te je zadnjih nekaj mesecev zavajal, ampak se na žalost nisem zaljubil vate.«

Zabolelo me je, kot bi me nekdo kresnil s kolom po glavi in še bolj. Potiho sem zaječala, se izvila iz njegovih rok, obrnila stran od njega in mu pokazala hrbet.

»Lahko grem, če želiš. Razumem, da si jezna in hočeš biti sama. Počutim se totalno bedno, a bi bilo krivično do obeh, če bi ti lagal v faco.« Oprl se je na komolec, se pobral iz postelje, s kljuke snel plašč in ga začel oblačiti.

»Res mi je žal. Super oseba si in seveda bi rad ohranil stike s tabo, ampak samo, če ti to hočeš. Verjamem, da ti je težko.«

Bil je že pripravljen, da odide, ko sem se obrnila na drugi bok in pograbila njegovo dlan.

»Počakaj,« sem šepnila. Vprašujoče me je pogledal.

Stegnila sem se do pepelnika na mizi, prijela napol dogorelo cigareto, jo prižgala, zadržala v ustih, nato pa zavihala rokav in si jo z vso močjo pritisnila na podlaket.

Žiga je prebledel.

»Zdaj pa ti,« sem izpljunila.

»Si okej? Ne zgledaš ravno pri sebi,« je zajecljal.

»Popolnoma,« sem pribila, mu podala ogorek in nastavila roko.

Žiga je okleval, nato pa počasi izdihnil.

»Poglej, če bova to počela, nočem, da je nekaj na pol. Sleci se.« Zdaj je bil ukazovalen on.

Postala sem mehka, omotična in povsem raznežena. Prešinilo me je, da je morda to občutek medvedjega objema, tik preden ti žival odtrga čeljust.

Oči nisem spustila z njegovih, samo počasi sem začela vleči obleke s sebe in jih odlagati na kavč. Žiga je medtem slekel plašč, pulover in kavbojke ter ostal v majici in spodnjicah. Jaz sem obstala pred njim popolnoma gola. Naenkrat me je zgrabil za vrat in me pribil ob steno. Od presenečenja nisem imela časa niti vdihniti. Ko mi je popolnoma zmanjkalo zraka, sem ga potolkla po roki, da mi je pustil do sape, nato pa znova stisnil moje vratne arterije. Postala sem mehka v kolenih, praznino v prsih je nadomestila nekoliko žalostna pohota. Z eno roko še vedno na mojem vratu je prijel moja zapestja in mi jih dvignil visoko nad glavo. Odvlekel me je do omare, me s pasom privezal za ročaje in me nekaj trenutkov pustil samo. Vrnil se je s cigareto v roki. Ležerno je vdihnil, potem pa jo zasadil v mojo roko. Komaj sem trznila. Napetost v najinih ledenih pogledih ni popustila.

»Kar malo boli, ko me takole gledaš,« je rekel s čikom v ustih.

»Me veseli,« sem zamomljala. »Daj še. Hočem, da boli tudi mene.«

»Nora si,« je rekel s čudno žalostjo v glasu. Nadaljeval je s kajenjem in vsake toliko zaril tisti čik v mojo roko. »Celit tole bo pain in the ass, to ti že zdaj povem.«

»Jebe se mi,« sem zamrmrala.

»Nočem bit več sokriv pri tvojem samopoškodovanju. Še dobro, da se vidiva zadnjič.«

»Resno? Zdaj boš spizdil?«

»Glej, s temle nikomur ne koristiva, še najmanj pa drug drugemu.«

»Oh, vsaj konkretno me prefukaj, preden greš.«

Zavzdihnil je in me izzivalno pogledal. »Sama si prosila.«

Spet me je prijel za zapestja, odpel pas, me obrnil in ponovno privezal s hrbtom obrnjeno proti sebi. Iz svojih hlač je izvlekel drug pas, debelejši kot tisti, s katerim mi je zvezal roke. Ko je zamahnil prvič, je skelelo, a vedela sem, da se bo prava bolečina pojavila šele po nekaj udarcih na približno istem mestu. Po desetih zamahih je postalo že skoraj nevzdržno. Pri enajstem pa se je med mojo kožo in usnjem ustvarila nekakšna koprena, čez katero sem udarce sicer čutila, a precej manj. Telo, ki ga je mlatil Žiga, ni bilo več moje, vseeno pa sem opazila, da ga začenja zoprno zebsti.

»Drgetaš,« je rekel mehko in odložil pas. »In krvaviš.« Počasi me je odvezal, prinesel odejo, me zavil, odnesel do postelje, položil vanjo in legel poleg mene. Skozi debel sloj odeje sem začutila njegove roke, eno pod svojim vratom in drugo čez trup. Vračala sem se v svoje telo in skupaj z mano boleča praznina. Želela sem zaspati, preden se obe popolnoma vrneva. Ne vem, kdaj me je zmanjkalo, a gotovo pred vrnitvijo. Naslednjega dne sem se zbudila pozno popoldne, zmedena, razbolena in z občutkom, kot bi mi kdo iztrgal notranje organe in me pozabil nagačiti. Žige ni bilo več.

Moje telo je svež beton. Če mi kdo potaca dušo, hočem odtise njegovih podplatov tudi na svoji koži. Žiga je vanjo zagazil do kolen in v njej pustil škorenj. Zato sem ga prisilila, da je ožigosal tudi mojo mokro sivino, rahlo, kot mačka, ki se sprehodi čez gradbišče, da nežni krogi njenih tačk kot lise industrijskih čikov v njej ostanejo vse do razbitja trde površine.

Zabolelo me je, kot bi me nekdo kresnil s kolom po glavi in še bolj. Potiho sem zaječala, se izvila iz njegovih rok, obrnila stran od njega in mu pokazala hrbet.

Negibno sedim v kadi in pustim, da po meni lije vroča voda. Medlo ugodje vsake toliko prekine misel, da bom kmalu stočila vse, kar se je v zadnjih dveh urah segrelo v majhnem bojlerju nad mojo glavo. Na steni nasproti mene visi ogledalo, in ko vstanem, da bi preverila količino preostale tople vode, ujame odsev moje zadnjice. Preden spet sedem, zasukam vrat in v oči mi padejo kratke, komaj še vidne črte na mestu, kjer rit prehaja v bok. Na prvi pogled izgledajo kot modrice, a ko človek dvakrat pomisli, ugotovi, da koža ob udarcu nikoli ne počrni na tako majhni površini. Za to potrebuje oster predmet. Na primer tak, s katerim je po pravkar vlitem betonu kopala Anita.

Tri dni po tem, ko ga je Žiga razril s svojim buldožerjem, so koronski ukrepi velikodušno vrnili javni promet, in takoj sem bila spet na vlaku za Maribor. Ko sem stopila na postajo, se je ob misli, da je to tudi Žigovo domače mesto, nekaj mojih srčnih mišičnih vlaken ostro razparalo, a sem scufano meso hitro odvrgla čez ramo. Nekaj dni prej bi se v enakem položaju verjetno sesula, a mi je kmalu po Žigovem odhodu kapnilo, da je bilo za porazen odziv na njegovo zavrnitev verjetno krivo tudi neredno jemanje antidepresivov, zato sem se v tej smeri bolj potrudila.

Odpravila sem se do Anitinega stanovanja, kjer mi je vrata odprla zgoraj brez.

Nekaj ur pozneje sva objeti ležali v postelji, ona samo v spodnjicah, jaz pa še vedno v majici z dolgimi rokavi, saj nisem točno vedela, kako naj ji razložim svoj prebičani hrbet in mehurjaste podlakti. Ko jo je prijelo na vece, je izpod mojega vratu poskusila izpuliti roko, zato sem rahlo dvignila glavo in elastika na njenem zapestju se je zapletla v moje lase.

»Opa, oprosti.«

Pograbila sem priložnost, da speljem vodo na svoj mlin. »Ni panike, puljenje las mi je v resnici kar hot, preseneča me, da v toliko mesecih še nisva poskusili česa bolj grobega od lizanja pičke.«

»Aja, sploh nisem vedela, da ti to dogaja.«

»Pa ja, včasih.«

»Kaj naj bi pomenil ta včasih

»S tabo vedno

Ni ji bilo treba dvakrat reči. Prisesala se je na moja usta in po nekaj minutah intenzivnega zalizovanja zdrsnila na vrat. Z zobmi je stisnila kožo in potegnila, sprva narahlo, nato pa vedno močneje. Zaječala sem.

»A ti je to too much

»Ne, ne, super je.«

»Ziher?«

Usta sem ji zamašila z novim poljubom. Njeno roko sem zapletla v svoje lase in ji prste stisnila v pest. Potegnila je. Glavo sem nagnila nazaj, da bi imela boljši dostop do mojega vratu, a namesto da bi se še naprej mudila na njem, mi je z enim potegom čez glavo slekla majico in v hipu otrpnila.

»Uh šit, katera španska inkvizicija te je pa tako zdelala?«

Pogledala sem v tla in nato vstran. »Žiga je bil par dni nazaj pri meni.«

»Mi je povedal, ja, ampak koji kurac sta počela?«

»Točno o tem sem ti prejle govorila. Včasih mi paše grobo.«

»Srce, grobo je to, da ti jaz pogrizem vrat, ne pa da zgledaš, kot bi te ravnokar sneli z natezalnice.«

»Daj ne seri, stoposto si tudi ti vsaj malo sadistka.«

Iz svojih hlač je izvlekel drug pas, debelejši kot tisti, s katerim mi je zvezal roke.

Anita me je nekaj sekund nepremično gledala, nato pa brez besed vstala in odšla v kopalnico. Vrnila se s kavbojkami, ki jih je pred nekaj urami slekla, iz njih je potegnila tanek pas in čez tri sekunde sem na svoji zadnjici začutila njegovo kovinsko zaponko. Ne na sredini, pač pa na robu, kjer rit prehaja v bok. Udarci so deževali, bilo jih je veliko, vedno več, jaz pa sem postajala vedno bolj omotična.

Po tem, kar se je zdelo kot cela večnost, je Anita udarila še zadnjič, odvrgla pas, me prevalila na bok in se sklonila s svojim obrazom centimeter stran od mojega. Prijela me je za brado, močno stisnila in zasikala: »Nisem. Sadistka.«

Obrnila se je na petah, ponovno izginila v kopalnici in se vrnila z veliko tubo nekakšne kreme. Zlezla je na posteljo poleg mene, me dvignila v sedeč položaj, prijela za zapestja in jih položila na svoja kolena. Odvila je zamašek, stisnila in začela nanašati kremo na mojo podlaket, prekrito z mehurji. Nanje je polagala vato, ki jo je ovila s povoji. Nato mi je pomignila, naj spet ležem na trebuh, in porabila skoraj celotno vsebino tube na zadnji strani mojega telesa. Ko je končala, je legla zraven mene in obležala v tišini.

Ko sva se naslednjega dne druga ob drugi v tesni tuš kabini namakali pod mlačnim curkom, ker moje poškodbe niso prenesle višje temperature, je za trenutek pogledala navzdol, nato proti meni in pripomnila: »Fak, če bi policaj v Ameriki videl tvojo rit, bi jo ustrelil.«

»Ma ja, hvala kurcu za oblazinjene stole, pa še na teh mi je težko sedet.«

Pomežiknila mi je. »A to pomeni, da boš več ležala na meni?«

»To bi itak, saj veš, da te obožujem.«

Čez dva tedna me je pustila preko sms-a.

Moje telo je svež beton in ljudem, ki jih ljubim, včasih pustim, da ga ožigosajo. Tisti, ki me ljubijo nazaj, poskušajo prekriti svoj pečat, a dosežejo le to, da se mokra siva plast samo še bolj spacka.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 30. 1. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Adam in Eva

Situacija je takšna – na eni strani sedi moški, na drugi ženska. Med njima je miza. Na mizi sta vrč vode in skleda sadja. Moški in ženska se zagledata. Ne vesta, zakaj sta tu, niti zakaj sta gola. Všeč sta si. Nihče si ne upa narediti prvega koraka, zato raje opazujeta skledo sadja. Bolj je barvita od človeškega telesa. V skledi imata jabolko, hruško in pomarančo. Moški vzame hruško, ženska pomarančo. Sadje je dobrega okusa. Ženska naskrivaj opazuje moškega, kako se prehranjuje. Nista sita, sta pa zadovoljna. Ženska seže po vrču vode. Moški opazuje, kaj bo storila. Ne ve, kaj naj naredi z ogrizkom hruške, zato vstane. Ogrizek pušča mastno sled na njegovih prstih. Ženska spusti vrč in ga pogleda. Še nikoli ni nihče vstal. Moški se tega nenadoma zave. Nima pojma, kaj bi storil s takšnim čudežem. Usede se nazaj. Ženska popije vodo in v prazen vrč odloži olupek. Moški vanj odloži ogrizek. To je njuno prvo skupno dejanje. Sedaj bi si morala nekaj povedati.

Situacija je takšna – še vedno se samo opazujeta. Moški je žejen, a ne ve, da potrebuje vodo. Ženska mora lulat, a ne ve, da ima vode preveč. Nelagodje povežeta s sadjem, zato se odločita, da jedla več ne bosta. Njuno prvo skupno dejanje v vrču smrdi. Priletita muhi. Glasno brenčita. Moški in ženska ju opazujeta, kako na hitro odkrijeta smisel dvojine. Odleti šest muh. Sedma muha se naseli na mastnih prstih moškega, ki jo spominjajo na oddaljeni dom. Počiva. Žgečka. Moški zacvili. Ženska ga pogleda. Še eno odkritje, moški je največji izumitelj, kar jih je kdaj bilo. Skočila bi nanj, a je prepričana, da lahko vstane samo moški. Moški si oblizne prste. Tudi on bi skočil na žensko, če bi se zavedal, da je možno vstati več kot le enkrat.

Situacija je nespremenjena – v zraku je vonj po gnilobi. Medsebojno privlačnost sta predolgo pustila na odprtem in jabolko je edina zrela stvar naokoli. Celosti si ne upa prekiniti nihče, režeta jo samo s pogledom. Ženska čaka na novo odkritje, moški se osredotoča na jabolko, cedijo se mu sline. Miza je nepremostljiva. Čutita lakoto drug drugega. Njuno prvo skupno dejanje se v vrču utekočini in spet postane voda. Zavesta se, da nič ni večno. Začneta se potiti. Nelagodje v njunih telesih narašča. Nekaj morata storiti.

Situacija se stopnjuje – spoznata, da je jabolko ključno. A če ga vzame en, ga drug nima – obema se zdi, da je edino spodobno biti drugi. Iz jabolka se prebije črv. Pade na mizo in se odplazi proti ženski. Ženska zacvili in vstane, saj se spomni minljivosti. Moški jo gleda. Ni edini čudodelnik. To ga prizadene.

Situacija je kritična – ženska prime jabolko. Moški se vda v usodo. Zadovoljen je s svojima odkritjema, dovolj je imel. Ženska se z njim ne strinja. Vanj zaluča jabolko. Moški se izmakne in skoči na noge.

Situacija je sedaj takšna – oba stojita. Hkrati premakneta nogo. Sledi še druga. Prve korake izrabita, da se približata. Nasmejita se skupnemu odkritju. Začetki so vedno težki.

Situacija se odpre – novih odkritij bo nešteto. Vznemirjena sta. Ves svet naokoli jima pripada. Ogromno je vsega. Nekoč si bosta zaželela, da bo situacija spet takšna kot na začetku.

___________________________________________________________________________________

Kratka zgodba Vida Rotvejna Pajiča Adam in Eva je med štirimi finalistkami AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Na novembrskem svečanem sklepnem dogodku v Drama Kavarni so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, med finalistke pa sta se uvrstili še Telo Barbare Kapelj ter Plauštajnerjeva babica Jerneja Županiča. Vsem še enkrat čestitamo!

Fotografija: Ajda Vodlan Fotografija: Ajda Vodlan
Panorama 29. 1. 2024
Čas branja
Čas branja: 10 min

Domača knjižnica: Mirt Komel

Dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj, je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Rojen v Šempetru pri Gorici ima danes svojo knjižnico na treh krajih: eno doma v Kromberku, drugo v manjšem ljubljanskem stanovanju in tretjo v svoji pisarni na fakulteti. Vse tri sestavljajo zares bogato knjižno zbirko. Večji del je zbral kot profesionalni akademik, veliko knjig – predvsem romanov – pa kot strastni bralec. Od teh, ki jih ne bere v akademske namene in brez svinčnika v roki, so mu najljubše japonske mange in poezija. »Pol fizičnega koraka, ki ga žrtvuješ v stanovanju, da dobiš prostor za celo steno knjig, ti omogoča, da narediš veliko, veliko, veliko več korakov v sferi duha,« poudari, ko se pogovarjava o vse manjših stanovanjih, v katerih »ni več prostora« za knjige, kakor pravi marsikdo.

Življenje duha v treh knjižnicah

Komelovo domačo knjižno zbirko spoznavam v njegovi »ljubljanski enoti«, stanovanju za Bežigradom, kjer ob jedilni (in obenem delovni) mizi stoji velika omara knjig. Na mizi pa takoj opazim Memento Umori II., tako da se najina debata začne na temo zahtevnosti romanov in strokovne literature: »Zahtevnejše čtivo pač terja celega človeka.« Opazim, da ima knjige tudi v dveh vrstah, zato tokrat začnem obratno – z vprašanjem, kam so odšle tiste, ki niso več v njegovi lasti: »Težko jih dam od sebe. Po navadi jih odnesem v Gorico. Ali pa na fakulteto, kjer jih včasih podarim študentom ali sodelavcem. Kdaj pa kdaj jih dam v knjigobežnico tukaj zraven svojega bloka. Sem pa pred časom začel z, vsaj zame, težko nalogo, da sem moral nekatere postaviti v drugo vrsto. Sprva je bilo težko izbrati, katere bi dajal tja zadaj, potem pa sem dojel, da lahko mehke, obsežnejše izdaje še vedno hitro najdem tudi v ozadju. Človek se v stiski nauči s tem shajati,« še doda v smehu.

Mirt Komel ob delu svoje knjižne zbirke v ljubljanskem stanovanju. (Fotografija: Ajda Vodlan)

V omenjeni omari se bohotijo v veliki meri strokovne zbirke – na primer celotna zbirka Problemov in Časopisa za kritiko znanosti –, veliko leposlovja, od Prousta do Becketta, pa tudi nekatera njegova dela se najdejo, na primer romani Pianistov dotik, Detektiv Dante, Akiles. Na eni izmed polic mi pokaže angleško knjigo zbranih del Shakespeara: »To je začetek moje knjižnice, ki sem jo kupil v dijaških dneh, ko sem poleti s prijateljem obiskal Bristol zavoljo poletnega jezikovnega tečaja, na poti pa sva se seveda ustavila tudi v Londonu. Fasciniralo naju je, kako so po knjigarnah prodajali zbrana dela znanih avtorjev v eni knjigi, in to po izjemno ugodnih cenah. Kupil sem si to knjigo, in vse od takrat nastaja ta moja knjižnica, ki vsebuje vse mogoče, od knjižnih klasikov do strokovne literature, v več jezikih. Knjige iz otroštva pa so ostale kar doma pri starših.«

V ljubljanskem stanovanju ima večino knjig, ki jih je kupil že v študentskih časih. V pisarni na FDV-ju hrani predvsem akademske knjige, in prizna, da se jih kar nekaj podvaja. V Gorici pa ima knjige sistematično urejene – v dveh omarah so filozofska dela, v dveh romani, v eni zgodovina, v eni poezija z dramatiko, še ena pa je rezervirana za grško-rimsko antiko. Nekateri avtorji so mu tako zelo ljubi, da so sčasoma zasedli svojo polico. Recimo Goethe s Schillerjem, Nabokov z Joyceom in Beckettom, Sartre s Simone de Beauvoir in pa še Shakespeare, Dante, Boccaccio. Na eni celi polici so tudi knjige s področja antropologije in psihoanalize, ki jih je uporabljal za pisanje doktorske disertacije Filozofski vidiki razmerja med diskurzom in nasiljem. »Znanstvene tekste še vedno raje pišem v Gorici, saj imam na dosegu roke vsa klasična, povečini filozofska dela, ki jih potrebujem. In tako je prenosnik na sredni mize, naokoli pa odprte knjige in jaz, ki raztreseno iščem citate. Novejše akademske članke najdem na spletu, toda starejša dela niso dostopna, pa tudi občutek je drugačen, ko bereš odlomek iz fizične knjige. Zgodi se mi, da potem pozabim na pisanje in kar prebiram knjigo, ki sem jo vzel v roke zgolj zaradi kakega citata. Tak način pisanja je resnično svojstvena izkušnja, ki me spomni na besede Hannah Arendt o življenju duha, ko zavoljo mišljenja povsem pozabiš na fizični prostor, namesto tega pa se preseliš na neko drugo prizorišče, v katerem čas ne obstaja.«

Zbirka v domačem stanovanju v Kromberku. (Fotografija: Mirt Komel)

Na policah ljubljanske omare zagledam tudi njegove knjige, romane in tudi nekaj strokovnih del: »Sprva jih nisem načrtno zbiral, potem pa se mi je zgodilo, da sem kakšno posodil in pozabil, komu sem jih, pa sem ostal brez. Pa še en pomemben element je: pisanje je neka posebna dejavnost, sploh akademsko raziskovanje in pisanje. Dolgo časa delaš in velikokrat sploh ne veš, kam so šle vse ure dela. Zato so materialna knjiga, prispevek v zborniku, članek v reviji dobrodošli, da včasih pogledaš in vidiš, da si nekaj pa vendarle že naredil.«

Branje s svinčnikom

Komelova mati je bila zaposlena kot pedagoginja v osnovni šoli in je svoja otroka spodbujala k branju že od mladih nog: »Najprej sem se, kot mnogi, navduševal nad Petimi prijatelji pa Časovnim strojem, moja prva detektivska ljubezen je bil Sherlock Holmes, konec osnovne šole pa mi je mama dala v roke Ecovo Ime rože, in to je bila prva resnejša knjiga, ki sem jo prebral. Zanimivo, zdaj sem pomislil, da mi je bil takrat veliko bolj od Viljema ljub lik Adsona. Detektivov asistent, in ne sam detektiv.«

»Najprej sem se, kot mnogi, navduševal nad Petimi prijatelji pa Časovnim strojem, moja prva detektivska ljubezen je bil Sherlock Holmes, konec osnovne šole pa mi je mama dala v roke Ecovo Ime rože.«

Ko se pogovarjava o branju, pove, da ima profesionalno deformacijo, saj večino knjig, tudi leposlovne, bere s svinčnikom v roki. »Poleg Moderne filozofije, ki jo predavam dodiplomcem, na podiplomskem študiju kulturologije poučujem Sodobno književnost in družbene ideologije, pri čemer kurikulum vsako leto sproti prenavljam glede na novo prebrano literaturo. Med pandemijo sem, na primer, izkoristil priložnost, da sežem po vseh tistih velikih klasikih, za katere sicer ni časa, in tako sem poleg Camusove Kuge uspel dokončati Uliksesa in prebrati Vojno in mir.« S strokovno distanco bere tudi detektivske romane, o katerih veliko piše tudi na znanstveni ravni. Pred kratkim je izšel omenjeni Memento umori II., ki ga je uredil za založbo Goga: »Gre za ponatis izbranih prispevkov iz izvirnega Memento umori, ki sta ga v osemdesetih uredila Slavoj Žižek in Rastko Močnik, in pa za nabor avtorskih prispevkov, ki smo jih prav za to priložnost spisali prijatelji, somišljeniki, kolegi, skratka, vsi ‘partnerji v zločinu’.« Poleg strokovnega branja ohranja tudi ljubiteljsko: »Predvsem japonske mange in poezijo. To pa berem brez svinčnika, brez zapiskov ali izpiskov, res zgolj zase. Takšno branje pa si lahko le redko privoščim, tako da mi je še bolj v užitek.« Japonske mange povečini kupuje v Italiji, saj je italijanščina njegov drugi materni jezik. Ker pa bere tudi angleško in francosko, ima precej knjig tudi v teh jezikih. Posebej izpostavi še Iliado v stari in novi grščini, saj se je v šoli nekaj let učil stare grščine, novogrško pa je ujel »na grških ulicah oziroma plažah« po zaslugi vsakoletnih poletnih potovanj v Grčijo.

Avtor romana Pianistov dotik, ki je bil tako kakor njegovo Medsočje nominiran za kresnika, ima ob knjigah seveda tudi klavir. (Fotografija: Mirt Komel)

Med njegovimi knjigami so tudi kakšne, katerih jezikov sploh ne govori – »knjižni fetiš pač«, v smehu doda – Don Kihot v španščini, Goethe v nemščini, Pessoa v portugalščini … »Prav poseben je tudi drobni Koran v arabščini in angleščini, ki sem ga kupil v Istanbulu, ko sem potoval v Kairo. Drobna knjižica, ki gre v naprsni žep, me je v Egiptu velikokrat rešila.« Nato me preseneti, ko s police potegne še eno prav posebno knjigo – Mein Kampf, izdaja iz leta 1940. Dobil jo je kot darilo po zagovoru doktorata, v katerem je iz heglovsko-marksistične perspektive poskusil ujeti problem diskurza in nasilja. »Knjigo mi je podarila somentorica, ki ima svojski, zelo svojski smisel za humor. Natanko tako debelo sem pogledal, ko sem jo dobil, kakor ste zdaj vi.«

Stena knjig za boljšo sfero duha

Knjige največkrat kupuje v knjigarnah, če so le dostopne, težko dobavljive pa si tako kot mnogi nabavlja prek spleta. Na potovanjih rad kupuje »knjižne spominke«, torej posebne knjige, praviloma lokalne avtorje, ki ga potem večno spominjajo na določen kraj, kjer jih je prvič prebiral. Na pot pa se odpravlja praviloma s Kindlom, da ima vedno dovolj čtiva, četudi vlak ali letalo zamujata, tako da je, kot v smehu dodaja, »eden izmed redkih, ki se ne jezi na Slovenske železnice«.

»Prav poseben je tudi drobni Koran v arabščini in angleščini, ki sem ga kupil v Istanbulu, ko sem potoval v Kairo. Drobna knjižica, ki gre v naprsni žep, me je v Egiptu velikokrat rešila.«

Na novoletnem potovanju v Lizbono si je v najstarejši knjigarni na svetu Bertrand kupil izbrane pesmi Fernanda Pessoe v portugalščini in z vzporednim angleškim prevodom: »Navdušila me je pesem o tabakeriji, v kateri pesnik preizprašuje realnost, se vpraša, ali ni nemara vse skupaj zgolj sen, temu dvomu pa zoperstavi tabakerijo na drugi strani cesti: ‘Nekaj realnega zunaj mene – tabakerija čez cesto – in nekaj realnega znotraj mene – občutek, da je vse le sen.’ Že po teh nekaj verzih lahko hitro vidiš, da gre za resnega pesnika.« V Lizboni, kakor tudi drugod, se rad sprehaja po bolšjih sejmih, brez potrebe, da bi tam kupil kako knjigo: »To je tudi neka posebna izkušnja, prava paša za oči. Če malce zasukamo, kar je francoski antropolog Levi-Strauss dejal o hrani – namreč, da ni dobra samo za jesti, pač pa tudi za misliti – bi lahko podobno rekli tudi za knjige: niso dobre samo za brati, pač pa tudi za gledati, tipati, vonjati.«

»Če malce zasukamo, kar je francoski antropolog Levi-Strauss dejal o hrani – namreč, da ni dobra samo za jesti, pač pa tudi za misliti – bi lahko podobno rekli tudi za knjige: niso dobre samo za brati, pač pa tudi za gledati, tipati, vonjati.«

Pogovor zaključiva na temo obdarovanja: »Rad dajem in dobivam knjige za darilo, pa ne zgolj ker daš ali dobiš novo knjigo, temveč ker gre za neko sporočilnost. Kako dobro poznaš osebo, se izrazi skozi knjigo, ki mu ali ji jo podariš. Pa ne le to, kako dobro ga ali jo poznaš, temveč tudi vidiš, kako te drugi, ki te obdarujejo s to ali ono knjigo, sami vidijo. Knjige odražajo nekaj več, in tako tudi domače knjižnice odražajo značaj človeka, ki mu pripadajo. Nenavadno je, ko prideš h komu, ki doma nima nobenih knjig. Kakšen je to človek, se vprašaš. In čeprav so danes sploh v Ljubljani stanovanja manjša in ideja o posebni sobi za knjižnico mnogim žal ostaja le ideal, mislim, da se prostor vedno najde. Če žrtvuješ eno steno za knjižno omaro, ti vzame zgolj kakih dvajset, trideset centimetrov sobe. Niti pol fizičnega koraka manj, pa dobiš celo steno knjig, ki ti omogočajo, da narediš veliko, veliko, ampak zares veliko več korakov v sferi duha. Če daš knjige v dve vrsti, pa dvakrat toliko!«

Fotografija: strasnohudi.si Fotografija: strasnohudi.si
Podkast 26. 1. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 24 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Branetom Grubarjem

Winfried Georg Sebald: Saturnovi prstani

»Narava je preživela že toliko vsega in tudi nas bo. To je v tej knjigi absolutno prisotno. Vse velike zgodovine, veliki dogodki … Ni jih več, ne dogodkov ne gradnikov teh dogodkov, ničesar ni.«

Saturovi prstani so pri nas pred osmimi leti pri založbi Beletrina izšli v prevodu Štefana Vevarja. Če poenostavimo, bi jih lahko povzeli kot melanholično, meditativno popotovanje po podeželju vzdolž angleške vzhodne obale. Medtem ko Sebald hodi po tej slikoviti pokrajini in odstira zaprašene spomine na čas in ljudi, ki so jo naseljevali, raziskuje tudi razsežnosti svojega notranjega sveta.

 

 

Brane Grubar je gledališki in filmski igralec. Bržkone se ga spomnite iz katere od predstav, v katerih je oživljal vloge junakov Dostojevskega, Shakespeara, Cankarja ali pa igral v filmih, kakršna sta Poletje v školjki in Odgrobadogroba, ter v serijah Vrtičkarji ali Sodba v imenu ljudstva. Pred kratkim smo ga videli kot zdravnika v nanizanki Življenja Tomaža Kajzerja.

Je tudi avtor potopisno-dnevniške knjige Kam? Drugam! (Didakta, 2006), kjer med jadranjem po Jadranu spoznava življenje čistilcev čevljev, otoških samotarjev in tamkajšnjih ribičev, obenem pa premišljuje o umetnosti, usodi in še marsičem. »Malo sem potepuška duša, to že moram priznati, in zato me potopisi vlečejo. Z družino se rad potepam, veliko smo potovali; zdaj je prišel čas, da malo manj.«

Tako je Saturnove prstane začel brati kot potopis, ki pa je kmalu prerasel v nekaj občutno večjega.

»Srečal sem se s čustvenim izkustvenim svetom avtorja in ob tem pozabil, da berem potopis. Pozabil sem, da avtor hodi kilometre in kilometre po obali, skozi ribiška naselja, skozi puste pokrajine in puščave ob Severnem morju. In sem se predal. To pa je končni cilj vsakega potepanja in potovanja,« je Grubar med drugim povedal v podkastu Območje lagodja.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.