»Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov.
Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Anja Radaljac (Fotografija: osebni arhiv)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere utopičen moment romana, ampak mislim, da je nujen za eno temeljnih sporočil teksta; prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo; mislim, da s tem, ko prihaja do takih reakcij na knjigo, sam tekst uspe ustvarit stik – tudi z ljudmi, s katerimi ga sama sicer nimam, kar pomeni, da nekako udejanja svojo idejo, in to se mi zdi dragoceno.«
»Prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat; izbrisala (oz. pustila ob strani) sem torej večinski korpus besedila – in ne samo enkrat. Izogibati se skušam generičnosti sloga in neskladjem med naravo, samim ustrojem teksta in izbranim načinom upovedovanja.«
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Mislim, da ne doživljam svojega teksta na takšen način; nisem ‘ponosna’ nanj, z njim sem živela, nekako je organski del mene in mi je ljub kot celota; nekateri deli so popolnoma visceralno avtobiografski; do tistih delov imam drug odnos kot do odlomkov, v katerih mislim, da mi uspeva neki poetični ali slogovni moment izpisati čim bolj skladno z naravo teksta. Vrstice, ki sledijo, sem izbrala tako, da sem z zaprtimi očmi pobrskala po dokumentu. Naj bodo torej te:
hočem it spet z nekom,
z njima,
v nekaj.
ta nekaj potrebujem. vem to. in vem tudi: ko mi ema da v roko
čokoladni rogljič, ko fe reče, da se je talita oglasila, da ima zdaj
nove dokumente, ko z emo kopava sarivala, ki se je povaljal v ponvi
z ostanki čilija sin carne, in s fe galeba v treh različnih plastičnih
posodah in rečem, da mu je ime lucijan, vem, kako se ta nekaj plasti
v večje in tisto manjše, tisto ožje, kar tudi potrebujem.
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Pišem nov roman, prvo urejeno verzijo moram do konca meseca oddati založbi. Ko sem lansko leto končala prst v prekatu, sem občutila nenavadno močno težo in žalovanje, izgubo tega imaginarnega prostora, v katerega sem se lahko vračala. Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman. Gre za znanstvenofantastičen filozofski roman o eskapizmu, smrti, izgubi in (vse)zavesti; roman se sprašuje, kaj je tisto, kar (v svetu in z nami) ostaja in na kakšne načine, ko nekdo ali nekaj ali – kot v distopični prihodnosti romana (naslov mu je če se ne vrneš) – vse izgine.«
»Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Žal imam časa – in zaradi izgorelosti tudi energije – za branje tako malo, da bi lagala, če bi rekla, da me je karkoli prav pred nedavnim zelo navdušilo; žal trenutno berem predvsem po službeni dolžnosti, in tu v zadnjem času ni bilo knjige, ki bi me prav močno navdušila … Trenutno kritiško berem roman Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe; knjigo sem izmed ponujenih izbrala, ker me zanima razvoj žanra ljubezenskega romana v slovenskem prostoru.«
Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.)
Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij.
Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.
Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.
No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij?
Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša in (upam si reči celo) dolgočasnejša dela, Horacij pa je bil genialen prav zato, ker so bili njegovi zapisi kompaktni, lirični in prebrisani. Lahko bi rekli, da je dobro vedel, kako osupniti občinstvo, in to v heksametru.
Naj vam predstavim nekaj najboljših Horacijevih hitov vseh časov:
Carpe diem – »Užij dan«
Začnimo kar s temle, da nam ga potem ne bo več treba omenjati. Verjetno poznate pesem Stairway to Heaven? No, ta citat je Stairway to Heaven latinskih citatov. Je preveč zlajnan? Verjetno. Ampak zato nič manj ne zažiga.
Iz Ode I, 11: »Carpe diem, quam minimum credula postero.« »Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!« kakor zveni v prevodu Kajetana Gantarja. No, nismo še ravno pri YOLO – You Only Live Once, »živiš samo enkrat«, se mu pa nevarno približujemo. Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi. Horacij, pesnik zadovoljnosti, je vedel, da jutrišnji dan lahko prinese poziv Senata, invazijo barbarov ali pa še en nov davek, ki ga bo izumil Avgust. Živi, dokler lahko.
Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi.
Dulce et decorum est pro patria mori – »Sladkó in častno je za dom umreti!«
Ta citat beremo na vojnih spomenikih, propagandnih plakatih in šolskih stenah. Horacij ga je razumel kot iskreno hvalo plemenitega žrtvovanja v službi Rima. Zapisal ga je v Odi III, 2, v kitici, ki sicer poveličuje vrlino učenja mladih Rimljanov, naj se pogumno podajo v bitke.
Nato pa se je v prvi svetovni vojni pojavil Wilfred Owen, ki je vse skupaj opremil z ironičnimi narekovaji. Owen je ta rek poimenoval kar »stara laž«. Izkazalo se je namreč, da umiranje navsezadnje ni nekaj tako zelo čudovitega, država kot entiteta pa ne ceni nujno svojih državljanov in zato ni vredno, da bi se borili zanjo. Če se že morate boriti in je precej verjetno, da se bo boj končal s smrtjo, pa je tovrstni citat vsaj nekaj, kar zveni plemenito in na kar se lahko oprete.
Zahvaljujoč Horaciju in Owenu imamo zdaj odličen primer, ob katerem vidimo, kako lahko isti citat obenem dojemamo kot klic k doseganju slave in ostro kritiko, kar je seveda odvisno od konteksta. Ko bi lahko enako poskusili tudi z Live, Laugh, Love, »živi, smej se, ljubi« …
Horacijevi izreki so nam dandanes tako samoumevni kot … majčke.
Nunc est bibendum – »Zdaj piti je treba«
Ta citat bi bil lahko na vrsti takoj za »zdi se, da bomo kmalu umrli za domovino«. Kar je sprva videti kot začetek pesmi, ki jo bratovščina pijano prepeva na zabavi, je pravzaprav uvodna vrstica Ode I, 37, spisane za slavljenje Kleopatrinega samomora. (Horacij pravzaprav pravi: »Zdaj piti je treba, ker je umrla še zadnja Avgustova grožnja. Na zdravje!«)
Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).
Če vas ob tem prevevajo neprijetni občutki šovinizma, ne skrbite, niste edini. Vendar se lahko, presenetljivo, s tem citatom tudi poistovetimo. Kdo med nami še ni odprl steklenice vina iz vse prej kot plemenitega razloga?
Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).
Aurea mediocritas – »Zlata srednja pot«
Iz Ode II, 10. Horacij priporoča, da se izogibamo skrajnostim – ne smemo torej ciljati previsoko ali prenizko. Poskrbimo za ravnovesje. Bodimo zmerni. Kot kozarec vina na sobni temperaturi. Zlatolaskina izbira torej: ravno prav. Ali pa filozofski ustreznik bež barve.
To se morda ne sliši prav vznemirljivo, vendar gre kljub vsemu za temeljno vrednoto rimskega stoicizma: ostanimo mirni. Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato. Horacij to najbolje izrazi v vrstici, ki zveni kot magnetek na terapevtovem hladilniku: »Kdor je zadovoljen z malo, živi najbolje.«
Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato.
Pulvis et umbra sumus – »Vsi smo senca in pepel«
Iz Ode IV, 7. To je Horacijev memento mori trenutek, lirični bratranec reka »Prah si in v prah se povrneš«. Za razliko od optimističnega »Užij dan« tegale spremlja skomiganje z rameni. Življenje je kratko. Pepel in sence smo. (To zveni sumljivo podobno Gladiatorju, čeprav gre verjetno za naključje.)
Ta vrstica nas spomni, zakaj je Horacij tak mojster dvojnosti: celo njegovo navdušenje vedno meji na melanholijo. Kakor bi nam vedno prigovarjal: »Užij dan … ker boš tako ali tako umrl.« Zato le dvignite kozarec, vendar se na to nikar preveč ne navadite.
Odi profanum vulgus et arceo – »Sovražim preprosto množico in ji ne dovolim blizu«
Ta uvodna vrstica Ode III, 1 bi bila odličen naslov albuma death metal benda. Vendar pa vam veliko pove tudi o Horacijevem literarnem egu. Pisal je namreč za prefinjeno elito, za kultivirane bralce, ki so razumeli njegove reference.
Pa tisti, ki niso spadali v to skupino? Oprostite, vstop prepovedan! Vrstica tako rekoč zakriči: »To je zasebni klub in vašega imena ni na seznamu.« Zato je tem bolj zabavno, da v srednjih šolah, kjer poučujejo latinščino, Horacija predstavljajo prav takšnim profanum vulgus, ki jim sam ni dovolil blizu.
Toliko o ekskluzivnosti.
Horacij v bronu, 4–5. stoletje.
***
S Horacijem sem se sam prvič srečal med študijem umetnostne zgodovine. Enega od njegovih citatov, Ut pictura poesis, torej »kakršno je slikarstvo, takšna je tudi poezija«, so si prilastili (sicer nekoliko protipravno) renesančni humanisti in umetniki, ki so ga razumeli kot primerjavo oziroma kar boj med različnimi umetniškimi oblikami v slogu Mortal Kombata. Kaj je boljše: poezija, slikarstvo ali kiparstvo? Odgovor je seveda, da imajo vse te oblike različne prednosti, vendar so o tem v nedogled razpravljali na večerjah v 16. stoletju, umetniki pa so nato ustvarjali dela, s katerimi so poskušali »odgovoriti« na to vprašanje. Tako je slika morda lahko ponazarjala abstraktne teme pesmi in prikazala tudi večdimenzionalno postavo (podobno kot skulptura). Razprava »ut pictura poesis« ali italijansko paragone, kakor so jo včasih poimenovali, je resnično vplivala na potek umetnostne zgodovine in razmišljanja, in to več kot 1500 let po Horacijevem zapisu tistih treh skromnih besed.
Sledi še eden mojih najljubših citatov, ki bi ga bilo treba na glas prebrati na vseh sestankih osebja in družinskih večerjah: Quid rides? Mutato nomine de te fabula narratur. »Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«
To je klasična, vendar ostrejša ustreznica tistega reka o ljudeh v steklenih hišah, ki resnično ne bi smeli metati kamenja. Horacij v Satirah I, 1 prijazno draži bralce, verjetno pa tudi svoje prijatelje, ki uživajo v šalah na račun drugih. Se je kdo osmešil pred vsemi? Enostavno se mu je smejati. Horacij pa nas na zvit način opominja, da smo tudi mi sami verjetno »zagrešili« kaj enako neumnega, le da naše ime takrat ni bilo tarča posmeha. Če zamenjamo ime, pa to nenadoma postane tudi naša zgodba.
»Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«
Tovrstni humor je čudovito sodoben, saj izkazuje zavedanje, kako zelo hinavski smo pravzaprav. Enostavno si predstavljamo Horacija, ki tovrsten dovtip navrže med drugim kozarcem vina, medtem ko se vsi drugi neprijetno presedajo v svojih togah. To je verjetno eden najstarejših »padcev mikrofona« v literaturi zahoda.
Branje Horacija je dandanes podobno branju scenarija stand-up komika, ki je nastopal pred mnogimi stoletji. Duhovito, cinično, občasno malce vzvišeno, vedno pa samokritično. Horacij filozofsko resignacijo kombinira s šarmom nekoliko pijanega strica na večerni zabavi: vedno je pripravljen navreči pametno opazko, vendar se obenem vseskozi tudi zaveda, da bo vse to, torej slava, lepota in tudi vino, nekoč minilo. Uživajte torej, dokler traja.
To je Horacij. Pesnik zmernosti in veselja. Avtor vseh tistih latinskih rekov, ki jih napol že poznate. Če bi živel danes, bi na Twitterju verjetno objavljal jedrnate aforizme, na Etsyju prodajal deske za sir z lasersko vgraviranim napisom Carpe Diem, naše poštne predale pa razvajal z novičnikom Pulvis et Inbox Sumus.
Dobro je namreč vedel, da besede živijo dlje od ljudi in da se naši najboljši citati (če imamo srečo, seveda) reciklirajo več stoletij. Bo katerakoli od misli, ki sem jih zapisal sam, čez 1500 let sprožala umetniška gibanja in začenjala pogovore na družabnih večerjah? Ne? Tudi v tem primeru me Horacij lahko potolaži. Nil desperandum – »Nikoli ne obupaj.« Čemur nato kar hitro sledi Nunc est bibendum!
Horacij, kakor ga je upodobil Giacomo Di Chirico (1844–1883).
Komentar Svetlane Slapšak:
Horacij je bil do te mere samoizpolnjen in zadovoljen ter dovolj duhovit in samokritičen, da se lahko še danes sprašujemo: kdo je bil avtor, ki se je prvi domislil ustvarjalnih težav – in zakaj? Vsi umetniki bi, tako kot Horacij, morali poznati tehniko svoje branže, miselnost svojega časa, zgodovino in sedanjost, vključno s politiko, morali bi biti sposobni natančno odmeriti svoj talent in se brez milosti soočiti s svojo željo po ustvarjalnosti – in potem bi bil svet za umetnike prijetnejši in lažji za življenje.
Je mogoče, da Horacij ni naredil niti ene napake, ki umetnikom sicer grenijo ustvarjalnost in življenje? Njegove ljubezni očitno niso bile problematične, čeprav je o ljubezni pisal enako elegantno in občuteno kakor uporniški elegiki. Družil se je z najboljšimi, denimo z Vergilom. Pripadal je eliti in obenem je znal opazovati ljudstvo. Znal je opisati svojo strahopetnost v bitki in obenem je napisal ene najbolj navdihujočih verzov o domoljubju in državotvornosti. Ni se zapletel v niti eno spletko, pa je živel v skrajno turbulentnih in nevarnih časih … In končno, niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?
Niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?
Možen odgovor ni v njegovi filozofski drži in miselni disciplini, ki je stoična in obenem epikurejska. Takšno disciplino je morda laže izgraditi v umetnostni teoriji. Ko piše svojo poetiko, piše o svoji pisavi, primerja jo, brez navajanja, s poetiko drugih in tako vzpostavlja sistem pravil, ki so še danes osnova vsake književne razprave. Ambicija njegove poetike je na videz skromna: prijatelja poučuje – ne kako postati književnik, temveč kako dobro pisati. To je osnova, iz katere lahko, če je na delu talent in če ga žene strast, nastane tudi vrhunska umetnost. Prijatelj bi se torej moral naučiti osnovnih pravil in se usposobiti, da napiše kakšno priložnostno pohvalo pomembnemu človeku ali lahkotne erotične verze, s katerimi bo pritegnil pozornost proslavljene kurtizane, ali duhovit komentar, s katerim bo razveselil elitne goste med večerjo. S temi skromnimi, samoironičnimi cilji Horacij smelo povezuje različne umetnosti in svojega učenca pouči, kako interpretirati umetniška dela, kar je bila v rimski družbi priljubljena veščina.
Iz te prijetne izobraženosti elit pa izhaja ključni nasvet, namenjen samemu avtorju: umetnik mora biti v tesnem stiku z drugimi umetnostmi, z drugimi umetniki, v nenehnem dialogu tudi s svojo umetnostjo. Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.
Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.
Je bil Horacij res najsrečnejši od vseh umetnikov, je res ustvaril harmonijo umetniškega življenja, se je z ironijo uspešno reševal pred melanholijo, frustracijami in ponižanjem? Zdi se, da je. Morda je bila rešitev zanj v tem, da je imel za prijatelja Vergila in da ni doživljal osamljenosti talenta.
Vsekakor ga ne moremo obtožiti, da je pozabil ali zapostavil kak del življenja ali del umetnosti. Ni, saj je vedno mislil umetnost.
Nekoč, v davnih časih osnovnošolskih dni, je deklica v tretjem razredu zbolela za angino. Iz ljubega dolgčasa je segla po knjigi, ki je tisti čas osvajala srca mladinskih bralcev – celo prek top shop oglasa. Že po nekaj straneh se je svet okoli nje obarval v vse mogoče barve mavrice. Bele stene so postale čarobna prostranstva, ki jih je odkrivala besedo za besedo. Poglavje za poglavjem je napolnilo njeno domišljijo. Med vrsticami je začutila, da se ob vseh čarobnih dogodivščinah, hrabrih dejanjih in nič hudega slutečih izbrancih morda ne bo več vrnila na realna tla.
Bralna vnema jo je držala dolgo, a slej ko prej je odraščanje prevzelo krmilo in jo zaneslo drugam. Zgodbam še neodkritih svetov in nepredstavljivih bitij so začele delati družbo ignorirane vaje za kitaro in neošiljene barvice, ostanki obdobja, ko je sanjarila o modnih kreacijah. Adolescenca jo je vabila v nove sfere življenja, ki so obljubljale drugačnost in jo vodile skozi izzive, ob katerih je dojela, da je sama glavni lik svoje zgodbe.
In to sem jaz – Kat(arina)!
Po številnih prebranih vilinskih zgodbah poznam vse finte in trike, kako vas z domiselnimi besedami zvabiti, da se mi pridružite na moji strani epskega leposlovja. To še zdaleč ni ukana, ki bi vas stala sreče ali glasu – zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo vrzite čeznjo ščepec soli.
To ni zgodbica za lahko noč. To je zgodba o moji ljubezni do pisane besede, z veliko žlico domišljije.
Med letom preberem nekje med 40 in 60 knjig, večinoma v angleščini. Zakaj? Ker slovenskih prevodov ni. Fantazija pri nas ne žanje tako velikega zanimanja kot v tujini, in zato se tudi poredko prevaja. Tisti, ki radi hitro skočite v zrak in hitite v bran založbam – ja, drži, v zadnjih nekaj letih je bilo prevedenih kar nekaj svetovno opevanih fantazijskih romanov, vesela sem, da je tako, a za mojo nepotešljivo bralno lakoto je to nekoliko prepozno.
To ni edini razlog, da berem v angleščini, je pa zagotovo eden glavnih. Preprosto sem preveč nestrpna, da bi vsako novo prevodno izdajo čakala mesece ali leta, zato sem se po sili razmer znašla. Če vam bolj sede branje v španščini, nemščini ali slovenščini – naj bo tako. Važno je, da se bere. Spodbujam branje – v kateremkoli jeziku.
Zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo čeznjo vrzite ščepec soli.
Profil @Kat_in_knjige je nastal z eno idejo – da domače bralce prelisičim in pospremim v branje fantazijskih knjig. Takoj sem vedela, o čem želim pisati in kaj želim izpostaviti. V tujini fantazijske knjige kraljujejo na družbenih omrežjih, pri nas pa bolj v ozadju napovedujejo svoj bojni krik. Na prste lahko preštejem dame s slovenske knjigogramske scene, ki resno spodbujajo branje tega žanra. In če komu to zveni veliko, naj povem, da je v našem kotičku družbenih omrežij nekje do 100 aktivnih ustvarjalk in ustvarjalcev.
Ampak jaz vztrajam. Moj profil je lep in unikaten, poln domiselnih objav, predvsem pa spodbuja k branju in širjenju besednega zaklada. Moj uspeh se ne meri v številkah, ampak v skupnosti, ki je zrasla okoli njega.
Moje ustvarjanje je včasih spregledano – ker »berem pravljice« ali ker berem žanr, ki je pogosto podcenjen in mu očitajo pomanjkanje globine. Mar res vedno potrebujemo težke, dramatične romane, ki nas vlečejo v najtemnejše kotičke naše psihe? Kaj pa če si za spremembo privoščimo domišljijsko dovršeno pripoved, ki pred našimi očmi riše prizore, ob katerih zastane dih? Zavijate z očmi? Cmokate z jezikom? Ja, vidim vas – in poznam te poglede. Ampak jaz se ne dam!
V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti.
Fantazijski žanr ponuja več kot le predvidljive srečne konce in čarovnijo, ki vedno premaga zlo. V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti. In poleg vsega – romantika, misteriji, akcija, groza. Za vsakogar nekaj. Fantazijska knjiga na dan odžene realnost stran.
Svojo pot na družbenih omrežjih sem začela v času »neželenih« zdravstvenih priporočil, izobraževalnih oglasov o higieni in nadležnih lokalno-socialnih omejitev. Malo pred tem famoznim obdobjem sem ponovno odkrila ljubezen do branja. Na dopustu sem kar požirala knjige – prebrala sem jih osem! Ogromen preskok od prejšnjega povprečja ene knjige letno.
Ko sem zatavala na slovenski knjigogram, sem odkrila skupnost, ki odprtih rok sprejema bralce vseh starosti in ozadij. Bralke (in nekaj redkih bralcev), ki pišejo raznolike recenzije, predstavljajo različne založbe, žanre in avtorje, se povezujejo v bralnih izzivih, nagradnih igrah in debatirajo o prebranem. Najprej sem jih opazovala od daleč, nato od blizu – in končno z njimi spletla čudovito zgodbo. Ob dobri kavi, seveda.
Fotografija: osebni arhiv
Ob vprašanju kava ali čaj nikoli ne bom oklevala. Moj moto je »Več espressa, manj stresa!«, kar sem lepo prenesla tudi na svoje virtualne kofetar’ce.
#Virtualnekofetarce je ključnik, plod moje domišljije, ki vabi kofetarce, da si ob jutranji brozgi (ali drugem poparjenem zvarku) na Instagramu voščimo dobro jutro, dober dan ali miren večer. Ta skupnost je virtualna, kot pove že samo ime – a en dan v letu se preselimo iz virtuale v kafano in iz kafane v naravo. Lani smo se že tretjič srečale in pričarale posebno druženje, ovekovečeno s kultno fotoseanso.
Fotografije: osebni arhiv
Po dveh letih odločanja pa sem pred kratkim skočila še v »blogerske« vode. Stran je bolj nova in teme si ne sledijo po nikakršnem planu, a mi je všeč. Tam pišem vse, za kar menim, da na mojem Instagramu nima kaj iskati. Tam si praznim misli, kadar mi glava pusti, da jih spravim na papir.
Sem pa tja me prešine misel, da bi lahko napisala kakšno knjigo. Ko pa se usedem in začnem pisati, je to povsem druga pesem. Ta želja nekje globoko v meni tli in upam, da kdaj dobi dovolj zraka, da zažari v polni moči.
Do takrat pa vam priporočam naslednje tri knjige, ki vas čakajo na moji strani knjižnice.
Holly Black: Okrutni princ (Učila International, 2021)
Holly Black je pisateljica, katere dela rada berem, kupim in priporočam. Njeni opisi vilinskih dežel in bitij, ki v njih bivajo, so ravno prav čarobni, pravljični in kruti – vse, kar novodobna pravljica potrebuje. Jude živi med vilinci, ki se ti priklonijo z nasmehom – in ti v isti sapi zapičijo nož v hrbet. Namesto da bi se skrila, dvigne brado in začne igrati njihovo igro – bolje kot oni! Njena trma je močnejša od vilinskih obljub in njen jezik ostrejši od našpičenega bodala. V svetu spletk, čudovite surovosti in lepote, ki boli, ostaja zvesto človeška – in ravno zato nevarna. Ta knjiga je sladka kot dobro vino, a z vsakim požirkom bolj opojna.
Diana Wynne Jones: Čarovnik Howl in gibljivi grad (Sanje, 2024)
Pravljična fantazija z ogromno dozo humorja, ki skozi celotno branje riše nasmešek na obraz. Sophie, talentirana izdelovalka klobukov, se čez noč spremeni v starko z bolečim križem in trmastim značajem. V iskanju rešitve potrka na vrata gibljivega gradu, ki škriplje, bruha paro in se obnaša kot nerazpoložen mehanični zmaj. V njem živi Howl – čarovnik, ki obožuje svoj odsev, dramo, in ne glede na njegov sloves ni popolnoma pokvarjen (čeprav tega nikoli ne bo priznal!). Tu je še Calcifer, ognjeni demon z nabrušenim jezikom, in grad, ki skriva več, kot ima Howl pajkov na stropu svoje sobe. Med ukanami in dogovori se odvija zgodba, kjer prava čarovnija ni v urokih, temveč v spremembi. Knjiga je šarmantna mešanica norosti, topline in nečesa, kar se ne da ujeti – kot premikajoči se grad.
Rebecca Yarros: Četrto krilo (Hiša knjig, 2024)
Zgodba, ki je očarala ne samo bralce fantazije, ampak tudi tiste, ki si drznejo pokukati izven cone udobja. Violet je bila izučena za zapisovalko, ne za vojakinjo, a njena ambiciozna mati generalka jo porine naravnost med krila zmajev, kjer so izpiti smrtonosni, sošolci neusmiljeni in vsak zajtrk lahko zadnji. Med letalskimi akrobacijami, nevarnimi nalogami in napetimi pogledi mora dokazati, da njena krhkost ni šibkost. Njeno telo je morda lomljivo, a volja kovana v ognju. Ko zmaji izberejo svoje jezdece, nikoli ne oklevajo. Izbirajo ne le njihovo spretnost na bojišču, temveč tudi bistrost in pamet. Za Violet to ni le zgodba o preživetju, temveč o dokazovanju in zaupanju sebi.
Bonus knjiga, ki si zasluži omembo:
Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (Beletrina, 2022)
Pravljica, ki zrcali dogajanje današnjega sveta.
Alica sledi belemu zajcu in pade v svet, kjer besede plešejo, kraljice kričijo in norci strežejo čaj. Logika se obrne na glavo, ura nikoli ne kaže pravega časa, vsak stavek pa je čista poezija z dodatkom norosti. Alica ni junakinja z mečem, temveč z vprašanji. In prav ta radovednost ji odpira vrata tja, kamor si odrasli ne upajo. Čudežna dežela je ogledalo današnjega norega sveta – čudno, krivo in ravno zato tako resnično.
Na svoji knjigogramski poti sem spoznala številne sorodne duše – knjigoljubke, knjižne molje in zmaje, ki mi redno polnijo police in sezname, kaj je treba prebrati. Med njimi tudi literarno sorodno dušo, s katero nama nikakor ne uspe prebrati iste knjige, a naju veže vez, močnejša od Darcyjevega stiska rok. Tanja, ki jo najdete pod imenom @blebetanja, je prava rock zvezda knjigograma. Začela je še v časih, ko so ključniki služili svojemu namenu. Njene objave so švigale po vseh kotičkih sveta. Z domiselnostjo ustvarja Bralni besednjak, kjer išče slovenske ustreznice za angleške izraze, akronime in okrajšave, ki jih večjezični knjigoljubci redno uporabljamo. Njene recenzije so iskrene, brez filtra in nikoli ne razočarajo. Poleg vsega ima še čut za estetiko – številni njeni izdelki krasijo mojo knjižno polico. V fantazijskem delu knjigograma nas je veliko – zato nas spremljajte! Junijsko štafeto predajam njej in komaj čakam, da prispe na cilj.
Han Kang: Vegetarijanka (Mladinska knjiga, 2024, prevod Urška Zabukovec)
»Že ko je Han Kang dobila Nobelovo nagrado, me je zanimalo, za kakšno pisateljico gre,« je v podkastu povedala naša sogovornica, sicer mednarodno priznana filozofinja, sociologinja in teoretičarka Renata Salecl. Vegetarijanke ni prebrala na mah: »Brala sem jo v treh delih, večinoma med potovanji. Knjiga je relativno lahka, tako da jo imaš lahko v ročni torbici.« A čeprav je lahka, nas med branjem lahko obteži.
Knjigo je delo južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je za Vegetarijanko (izvirno izdana 2007) prejela mednarodno Bookerjevo nagrado, kasneje pa tudi Nobelovo nagrado za književnost (2023) »zaradi njene poetične proze, ki obravnava zgodovinske travme in človeško krhkost«.
Čeprav naslov namiguje drugače, Vegetarijanka ni manifest vegetarijanstva. Vegetarijanstvo je kot substrat, iz katerega poženejo zgodbe. Knjiga opisuje Yeonghye, nevpadljivo odraslo in poročeno žensko, ki se zaradi nenavadnih sanj odloči, da ne bo več jedla mesa. Zaradi odločitve razpade njen zakon, močno pa se poslabšajo tudi odnosi s starši, ki je ne razumejo in se na njeno zavračanje mesa celo nasilno odzovejo. »Morda bo roman še posebej zanimiv ženskam,« meni Renata Salecl, »ker prikazuje zelo tradicionalne družinske razmere v Južni Koreji«.
Odločitev protagonistke za vegetarijanstvo ni ideološka, temveč je, kot poudarja sogovornica, »povezana z njenim nezavednim, s tem, kar se ji dogaja v notranjosti«. Spoznavamo njen padec v psihozo, ki ga spremljajo moreče sanje in vse močnejša identifikacija z rastlinami. Ta doseže vrhunec, ko si nazadnje zaželi, da bi se preobrazila v drevo in se »prehranjevala« s soncem.
Ključen trenutek pa se v očeh naše sogovornice zgodi v osrednjem delu romana, ko Yeonghye vstopi v erotično razmerje s svakom. Užitek je za oba možen, ko sta poslikana s cvetličnimi motivi in tako preobražena v umetniško delo. To je tudi eden redkih trenutkov, kjer Renata Salecl vidi sledi človeškosti: »Med Yeonghye in svakom se pojavi, lahko rečemo, kar solidarnost, tudi toplina.«
Roman kritično prikazuje tudi netolerantno, še vedno patriarhalno zaznamovano družbo, kjer »postane vegetarijanstvo glavne protagonistke tudi točka posiljevanja, nasilja nad njo«. Kako pa je Vegetarijanka vplivala na Renato Salecl? »Bila sem v nekem stanju čudenja, kar je dobro,« pravi, a dodaja, da je ne bi priporočala ljudem v težkih življenjskih obdobjih, saj to »ni optimističen roman«. Gre za »knjigo, ki ti da veliko za razmišljati, a te pusti z rahlo težkimi mislimi«.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Trdim, da se nihče v Sloveniji, no, vsaj v Ljubljani in njeni okolici, ne more oklicati za knjigoljuba, če ne ve, kdo je gospa Stanka Golob. Legenda slovenskih antikvariatov je uradno upokojena že od leta 2010, pa jo v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu še vedno lahko srečamo. Tam se je zaposlila že konec sedemdesetih let, torej je v tem poslu že več kot 45 let, torej prav nič ne preseneča, da je njena domača knjižnica odraz ne le njene kariere, temveč življenjskega poslanstva. Kot sama reče, »s knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares«.
Na srečo si stanovanje deli s čudovito osebo, ki pa zna dobro kuhati.
In kako je videti to stanovanje?
»S knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares.«
Knjige, knjige, knjige …
V središču Ljubljane, čisto blizu legendarnih študentkih lokalov, je v pritličju njuno stanovanje, kjer seveda kraljujejo predvsem knjige. Imata jih več kot 3000 in zasedajo vse police v glavnem prostoru, tudi skrivajo se v drugi vrsti, nekaj se jih najde celo na hodniku: »V kuhinji jih nimam, ker je premajhna. Če želiš, da so knjige na varnem, moraš imeti veliko kuhinjo, saj sicer dobijo hitro pikice od masti. No, pa seveda jih nimam niti v kopalnici, čeprav sem bila nekoč na odkupu knjig v stanovanju gospoda, ki pa je imel v kopalnici prav lepo polico knjig.«
Na stenah je tudi kar nekaj čudovitih slik – nekaj slovenskih slikarjev, nekaj Ljubljane, nekaj grafike, pa tudi karikatura pokojne sestre, ki jo je upodobil nekdanji učenec. »Knjižne ilustracije pa imam večinoma po omarah, kar v mapah,« pravi Stanka. »Te slike na steni so mi zelo ljube, saj so moje. Za olje nikoli nisem imela dovolj denarja, za grafiko pa že dolgo vem, kaj si lahko privoščim in kaj je res vredno. Žal pa nikoli nisem imela dovolj prostora za slike, saj je tudi za knjige premalo polic.«
Gospa Stanka tam, kjer svoje stranke navdušuje že 45 let: v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Med najinim pogovorom se tako včasih kar izgubim, saj se ne morem upreti, da se ne bi zastrmela v čudovite police, na katerih pa kraljujejo povečini starejše knjige, novejših je bolj malo. »Rada sicer preberem tudi kako novejšo knjigo, slovenske avtorje seveda, pa sploh kriminalke, ki so v zadnjem času popularne. Tako slovenske kot tiste s severa Evrope. Toda po navadi si kar v antikvariatu izposodim kako novejšo, teh je namreč vse več, jo preberem in vrnem. Doma ni prostora za nove knjige.«
»Rada preberem tudi kako novejšo knjigo, slovenske avtorje seveda, pa sploh kriminalke, ki so v zadnjem času popularne.«
In tiste, ki so v njenem domovanju, so res prav posebne. Večinoma so v slovenščini, nekaj je ruskih in nemških, tudi francoskih, latinskih, angleških in ena arabska. V stanovanje so prišle z vseh koncev, večinoma kar z bolšjakov. Veliko tudi iz tujine, tujih antikvariatov, vendar pa Stanka pravi, da nima najljubšega: »Mi je pa zagotovo zelo ljub osrednji evropski sejem redkih knjig v Stuttgartu, ki poteka vsako leto januarja. Tam sem bila redno mnogo let in sem našla kar veliko lepih stvari, tako zase kakor tudi za naše biblioteke in knjižnice.«
Stanovanje v središču Ljubljane ni veliko, a je prepolno sila raznolikih knjig, več kot 3000 jih je. (Fotografija: Andraž Gombač)
Doda, da na spletu ne kupuje, prav tako ne bere knjig na bralniku: »Potrebujem fizično knjigo. Tudi računalnika ne uporabljam pogosto. Na kak e-mail odgovorim, pa morda za kataloge.« Poleg kriminalk rada bere tudi zgodovinske knjige in se tako spomni Silvina Eiletza, Slovenca v tujini, ki je napisal knjigo Skrivnost kominterne (2006): »Nikoli se nisva osebno srečala, sva se pa veliko slišala, in neko poletje je prišel v Portorož. Ker je v tistem času pisal knjigo, je pri nas naročil kup drugih knjig, ki smo mu jih tako poslali v Portorož.«
»Potrebujem fizično knjigo. Tudi računalnika ne uporabljam pogosto.«
Stanka bere veliko leposlovja, toda ne kar vsepovprek: »Rada imam biografije, ne prenesem pa žajfastih romanov. Niti znanstvena fantastika ni zame … Za Harryja Potterja in Tolkiena sem prestara, Karl May, Asimov in Verne … No, z njimi sem pa odraščala. Ko sem jih prebrala kot odrasla, mi seveda niso bili več tako zanimivi.«
Že od nekdaj se navdušuje tudi nad poezijo … in hitro začne naštevati ljube poete: »Srečko Kosovel, Ciril Ahlin, Simon Jenko, vsi naši klasiki, tudi mlajši, Tomaž Šalamun, Dane Zajc, Mila Kačič, Svetlana Makarovič, Saša Vegri in Jure Detela ter mnogi drugi.« In tudi kar nekaj poezije najdemo na njenih policah.
»Rada imam biografije, ne prenesem pa žajfastih romanov. Niti znanstvena fantastika ni zame …«
Pri gospe Stanki doma knjige delajo družbo tudi kipcem. (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjige s posvetili in podpisi
Podedovanih knjig skoraj nima, sta pa dve iz otroštva: »Ena je Kurir Mladen, ki mi jo je podaril oče ob koncu šolskega leta, za odličen uspeh. Ne vem pa, zaključek katerega razreda je to bil. Druga pa so čudovite Norveške pravljice iz zbirke Zlata ptica, ki mi jih je poklonila teta. To sta bili tudi moji prvi dve lastni knjigi, saj sem vse druge morala deliti z ostalimi. V otroštvu namreč nismo imeli dovolj denarja, da bi imela svoje knjige. Zato pa sem bila stalna obiskovalka knjižnic, saj od nekdaj rada berem. Celo preveč,« doda v smehu in pove anekdoto, kako je brala Karla Maya med poukom fizike ter dobila najstrožjo možno kazen: »Nekaj časa nisem smela v knjižnico.«
»V otroštvu nismo imeli dovolj denarja, da bi imela svoje knjige. Zato pa sem bila stalna obiskovalka knjižnic.«
Pravi, da je v tistem času in tudi kasneje redno obiskovala knjižnico, danes pa tja ne zahaja več, saj ima že tako preveč knjig, da bi jih lahko vse prebrala.
Preden je začela delati v Trubarjem antikvariatu, je vrsto let delala v knjigarni in papirnici, in tako je že v tistem času, torej najprej kot vajenka po trgovski šoli in nato kot redno zaposlena, pričela kupovati knjige. Sprva so bile otroške in tiste, ki jih je prebirala tedaj, kasneje pa so v njenem stanovanju našle dom le še posebne knjige – knjige s podpisi. Najprej so bili dovolj podpisi avtorjev, kasneje pa je postajala vse bolj zahtevna in si je želela posebnih posvetil, ne le njej, temveč tudi drugim seveda. Knjige z dušo …«
Tudi takšna komoda je nadvse priročna za shranjevanje knjig, pravi Stanka Golob.
Drugega kot podariti knjigo ne znam
Njena kariera je vsekakor močno vplivala tudi na njeno domačo knjižnico. Na policah se tako najde nekaj romanov, v večini pa starejše knjige: »Sprva sem zbirala podpise, predvsem v pesniške zbirke in knjige, izdane v samozaložbi. Danes pa zbiram podpise slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, tudi urednikov. In vse več mi pomeni, da je v knjigi še kak dodan stavek.«
»Sprva sem zbirala podpise, predvsem v pesniške zbirke in knjige, izdane v samozaložbi. Danes pa zbiram podpise slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, tudi urednikov. In vse več mi pomeni, da je v knjigi še kak dodan stavek.«
Sicer pa so na policah tudi strokovne knjige, kar veliko bibliografije in njej ljubih ilustriranih knjig. Najde se tudi nekaj nabožnih knjig: »Imam tisto, kar me zanima. Nimam pa kakih posebnih zbirk, saj moraš te lepo hraniti, imeti prave pogoje.« Imela je prvo izdajo Cankarja in Prešerna, pa je obe prodala – da si je sploh lahko privoščila svoje stanovanje, kjer imajo zdaj dom tudi mnoge knjige.
Ko gledam po policah, najdem tudi kar nekaj zgodovinskih del, od Platona in Cezarja naprej. Dramatike pa ne – Stanka pravi, da je ni nikoli zares zanimala, zato je nima.
Ker so čisto vse police polne, mora še vedno delati selekcijo, in tako tudi rada podarja knjige: »Drugega kot podariti knjigo niti ne znam. Nečakinja ima že dve hčerki, ki radi bereta, in tako tudi v družini že od nekdaj podarjam knjige. Mi pa redkokdo kupi knjigo za darilo, saj dobro vedo, da sem izjemno izbirčna. Sama pa rada dajem … No, pa tudi vedno rada prejem darilo iz rok avtorja, ki mi v knjigo napiše posvetilo.«
Stanka Golob je leta 2017 na 33. Slovenskem knjižnem sejmu prejela Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo – za življenjski prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, za odličnost in preseganje povprečnosti, za dosežene poslovne uspehe, za inovativnost in kreativnost, za pedagoški prispevek in predajanje znanja ter dosledno upoštevanje visokih moralnih in etičnih standardov. (Fotografija: Andraž Gombač)
Med knjigami, ki so ji zelo ljube, so tudi Pesmi štirih (1953). Že kot mlada delavka v antikvariatu je svojega takratnega šefa Podgorška vprašala, ali bi ji veliki štirje – Zlobec, Pavček, Menart, Kovič – podpisali svojo skupno zbirko pesmi, in tako ima prvo izdajo s podpisi vseh. Pa tudi kasneje ji nikoli ni bilo težko kakemu avtorju, ki je prišel v antikvariat, ponuditi knjigo v podpis – bodisi zanjo bodisi za vse kupce. »To je pač dodana vrednost, in nikoli ni bilo nikomur težko podpisati. Se je pa tudi zgodilo, da so avtorji sami prihajali v antikvariat po svoje knjige, saj so vse izvode razdali, potem pa so jih potrebovali bodisi za darilo bodisi za prevajanje. Pa se je tudi zgodilo, da so dobili izvod, v katerega so sami pred leti napisali osebno posvetilo. Toda tako je s knjigami – lastnik se sam odloči, kaj bo delal z njimi …«
»Se je pa tudi zgodilo, da so avtorji sami prihajali v antikvariat po svoje knjige, saj so vse izvode razdali, potem pa so jih potrebovali bodisi za darilo bodisi za prevajanje. Pa se je tudi zgodilo, da so dobili izvod, v katerega so sami pred leti napisali osebno posvetilo.«
Na debelih in zdržljivih policah kraljujejo povečini starejše knjige. (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsega ne moreš imeti, ampak …
Vprašam jo, ali ji je bilo težko, ko je v antikvariatu gledala vse te knjige, sama pa jih ni mogla imeti: »Seveda, sprva je bilo zelo težko in sem bila večkrat ljubosumna. Nisem imela denarja in si nisem mogla privoščiti večine. Toda z leti vse to mine. Danes me tako sploh ne mika, da bi imela kake posebne knjige, saj zanje nimam pogojev. Pa tudi spoznaš, da vsega ne moreš imeti.«
Pove tudi, da v antikvariatu doživi vse več zabavnih srečanj: »Pridejo ljudje in mi povedo, da so hodili sem kot otroci. Ali pa prihajajo starejši gospodje in gospe, ki so k meni hodili že kot študentje, nato zapustili Ljubljano in se sedaj vračajo kot seniorji.«
Doda, da je Andraž Gombač – zdaj odgovorni urednik AirBeletrine, ki je z gospo Stanko naredil velik intervju za Primorske novice leta 2014 – tudi eden od tistih, ki so k njej hodili že kot otroci. Kot desetletni otrok jo je redno obiskoval v Trubarjevem antikvariatu, kadar je Ljubljano obiskal z mamo in očetom.
»Pridejo ljudje in mi povedo, da so hodili sem kot otroci.«
Dolgim policam in visokim kupom knjig družbo delajo izbrana likovna dela. (Fotografija: Andraž Gombač)
Sama je še vedno redna obiskovalka nedeljskega bolšjaka ob Ljubljanici: »Pred nosom mi je in vedno najdem kaj zanimivega. Bodisi zase bodisi za antikvariat, včasih pa tudi dražbo.« Z dražbami je začela že ob izteku prejšnjega tisočletja, leta 1998, ko so se v Trubarjevem antikvariatu z že pokojnim Matjažem Glavanom in njegovim sinom Rokom Glavanom odločili, da naredijo prvo dražbo. Takrat so jo posvetili mladinskim knjigam iz 19. stoletja. In tradicija se je nadaljevala …
Sklene pa z iskreno izjavo, da je bila včasih bolj v dvomu, ali kupuje za druge ali zase: »Danes vem, da najprej zase, potem sledi ostalo.«
Vnema po ponovnih izdajah klasikov svetovne literature pri nas ne pojenja. Na prelomu stoletja je pri Mladinski knjigi izhajala zbirka Veliki večni romani, pod okriljem časopisne hiše Delo je leta 2004 zaživela zbirka Vrhunci stoletja, pred šestimi leti je pri Beletrini vzniknila zbirka Klasična Beletrina, nedavno pa je v okviru obeleževanja 80-letnice delovanja založbe Mladinska knjiga stopil pred bralce prvi letnik nove zbirke Živi klasiki, ki prinaša izbor »večnih« del starejših in sodobnih avtorjev.
Kot je na predstavitvi povedal urednik Andrej Ilc, je zbirko spodbudil trend kupovanja knjig v angleškem jeziku, ki so ga zaznali pri mladih bralcih. Glavni elementi nove zbirke so premišljen izbor del, cenovna dostopnost mehke vezave in privlačno oblikovane naslovnice slovenskih ilustratorjev ter oblikovalcev, kar naj bi prepričalo nove generacije bralcev, da sežejo po kakovostnih in osveženih prevodih.
Gabriel García Márqueza (1927–2014) (Fotografija: Jose Lara, Wikimedia Commons)
Ob sočasnem izhajanju dveh zbirk klasičnih literarnih del obstaja nevarnost podvajanja. Šesti letnik Klasične Beletrine, ki bo predvidoma izšel novembra letos, med drugim prinaša Groteske in arabeske Edgarja Allana Poeja, ki po napovedi založbe vključuje nekatere avtorjeve najbolj znane zgodbe, kot sta Konec Usherjeve hiše in Maska rdeče smrti. Knjige prvega letnika Živih klasikov prinašajo tudi seznam del, ki so v pripravi in bodo, predvidevam, izšle v naslednjem letu ali dveh, med katerimi je tudi Poejevo delo Propad hiše Usher in druge zgodbe. Tovrstna opažanja pozornih bralcev, še bolj pa literarnih kritikov, ki zaradi lastnega izbora možnih del za recenzijo intenzivneje spremljamo aktualne in načrtovane knjižne izdaje, kličejo po smiselni uskladitvi programov slovenskih založb.
Drugi pomislek, ki ga imam ob prebiranju Živih klasikov, je manko spremnih besedil, ki bi izbrano delo umestile tako v svoj kakor v današnji čas. Slednje bi ob navedenih atributih zbirki dodalo novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširilo pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo. Zdi se, da se romani Sto let samote Garcíe Márqueza, Prevzetnost in pristranost Jane Austen, Wildova Slika Doriana Graya, Camusov Tujec, Stokerjeva Drakula in Huxlejev Krasni novi svet ustrezni umestitvi ne bi smeli izogniti. Namesto tega vsako od navedenih del uvaja misel o »brezčasnih mojstrovinah, ki jih rod za rodom prebira s skrivnostno privrženostjo in ki nikoli ne nehajo govoriti, kar imajo povedati. Njihovi avtorji nam pomagajo razumeti, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Njihovo sporočilo vseskozi ostaja živo, saj jih prebiramo znova in znova in vsakič v njih odkrijemo kaj novega.«
Morda je širši kontekst izbranih literarnih glasov prepuščen literarnim kritikom, ki bomo dela obravnavali v obliki krajših ali daljših recenzij in esejev.
Spremne besede bi zbirki dodale novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširile pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo.
V tem smislu je govoriti o kultni klasiki, enem najpomembnejših, najvplivnejših in najbolj prevajanih literarnih del 20. stoletja ter ob Asturiasovih Koruzarjih paradigmatskem primeru magičnega realizma, romanu Sto let samote (Cien años de soledad) kolumbijskega nobelovca, pisatelja, esejista, novinarja Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) nemogoče brez pogleda na literarno smer, ki jo je roman kanoniziral. Izšel 30. maja 1967 pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu je imel velik vpliv ne le na književnost Latinske Amerike, temveč povsod po svetu, kamor se je naglo širil magični realizem in z njim poskusi pisanja v tej smeri. V skupni nakladi 30 milijonov izvodov in prevodov v več kot 35 jezikov je v Sloveniji prvič izšel pri Mladinski knjigi leta 1971 v prevodu Alenke Bole Vrabec. Odtlej je bil večkrat ponatisnjen, nazadnje leta 2018 pri isti založbi v trdi vezavi zbirke Roman, v prevajalkinem osveženem prevodu, z obširno spremno besedo Mateja Bogataja ter z naslovno ilustracijo Sanje Janša. Živi klasiki prinašajo isti prevod z isto naslovnico, mehko vezavo, ne pa tudi spremne besede.
Razmišljati o družbenih in zgodovinskih premikih, ki so botrovali vzniku magičnega realizma kot literarne smeri, načina oziroma obdobja – med raziskovalci magičnega realizma obstajajo namreč tri možna pojmovanja njegovega statusa –, pomeni razmišljati o času burnih zgodovinskih, političnih in socialnih dogajanjih v zgodovini Latinske Amerike. Gre predvsem za čas prvih dveh desetletij 20. stoletja; državljanske vojne in mehiške revolucije med letoma 1910 in 1917 ter boj slednje za reforme zoper veleposestnike, katoliško cerkev in severnoameriške naftne družbe.
Roman Cien años de soledad (Sto let samote) je leta 1967 izšel pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu.
Ob osvobajanju izpod evropskega kolonialnega jarma so se ljudje pričeli zavedati lastnih predkolumbovskih korenin, kar je pomenilo vračanje k mitskemu svetu arhaičnih verovanj in folklore avtohtonih prebivalcev Južne Amerike. Ta zavest se je najprej kazala kot nova idejna podstat, t. i. kulturni nacionalizem, ki je temeljil na prepričanju, da so Latinoameričani »nov« narod, oblikovan iz evropskih, indijanskih in afriških kultur. Narod, ki poudarja zgodovinsko, idejno, kulturno in jezikovno enotnost ter enkratnost celine, hkrati pa je nekakšna predstopnja tistih značilnosti v glasbi in literaturi, ki jih je Alejo Carpentier poimenoval čudežna ameriška realnost (lo real maravilloso americano). Literatura je postala sredstvo nacionalne integracije in je razvila družbeno angažiran regionalni roman, ki je ponekod prešel v socialni roman kot posebno različico realizma z močnimi socialnimi in lirskimi primesmi. Domena tovrstnih avtorjev je bila opustiti tuje vzor(c)e in dopustiti stvarem, da se izrazijo same v ustrezni obliki. Na območjih z višjim odstotkom indijanskega prebivalstva se je razvil indigenistični roman, kot opozicija regionalnemu romanu pa urbani roman.
Našteti literarni pojavi so pripravljali pogoje za vznik t. i. nove latinske proze in z njo pojma magični realizem, ki je bil sprva zaradi pomanjkanja ustrezne definicije in strokovnega pojmovnega aparata nekoliko problematičen. Najpomembnejši glasniki razvijajoče se nove smeri so poleg Garcíe Márqueza in Miguela Angela Asturiasa še Carlos Fuentes, Mario Vargas Llosa, Manuel Puig, Jorge Luís Borges, Silvana Ocampo, Adolfo Bioy Casares, Alejo Carpentier, Julio Cortázar, Ernesto Sabato, Juan Rulfo …
Sto let samote je veličastna saga sedmih generacij fiktivne družine Buendía, ki se razteza skozi turbulentno obdobje latinskoameriške zgodovine od leta 1820 do 1920. Zaznamovana z incestuoznim grehom in prototip kozmogonije je postavljena v fiktivno mestece Macondo. Obe imeni je García Márquez dobil, ko je z materjo obiskal hišo starih staršev po materini strani v rojstni vasici Aracataca, kjer je Gabito preživljal otroštvo ter z občutji osamljenosti in zapuščenosti poslušal nenavadne, skrivnostne in grozljive zgodbe, ki jih je njegova babica pripovedovala, kakor da so se res zgodile. Macondo se kot fiktivni kraj – ime naj bi avtor prebral na osameli železniški postaji – pojavi že v nekaterih avtorjevih prejšnjih delih; v kratkih zgodbah Monolog Izabele, ki opazuje deževje v Macondu (1955) in Pogreb velike mame (1962) ter v romanu Huda ura (1964), medtem ko v romanu Odvrženi (1955) lik doktorja sodeluje pri vstaji polkovnika Aureliana Buendíe.
Roman Sto let samote je v prevodu Alenke Bole Vrabec prvič izšel pri Mladinski knjigi leta 1971, odtlej pa je bil večkrat ponatisnjen, nazadnje leta 2018 pri isti založbi v trdi vezavi zbirke Roman, v prevajalkinem osveženem prevodu, z obširno spremno besedo Mateja Bogataja ter z naslovno ilustracijo Sanje Janša. Letošnji Živi klasiki prinašajo isti prevod z isto naslovnico, mehko vezavo, ne pa tudi spremne besede.
Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost. Takšni so številni liki Maconda, ki še posebej pri ženskah z nenavadnimi lastnostmi razodevajo mitski čas, v katerega je mehkobno položena pripoved. Amaranta Ursula, Rebeca, Remedios, Pilar Ternera, Santa Sofia de la Piedad, Fernanda del Carpio in Meme s svojimi nenavadno dolgimi življenji, spoznanji, modrostmi ali vnebovzetjem nenehno ponazarjajo, da »je zgodovina družine ena sama povezava nepopravljivih ponovitev, kolo, ki bi se nenehno vrtelo proti večnosti, ko bi ne bila os vedno bolj slaba in obrabljena«. Motiv ponavljanja arhetipskega dejanja, postavljen nad kozmično, zgodovinsko, biološko in človeško raven ter uvrtan v ciklično strukturo časa, ima svoj namen, saj šele ponavljanje podeljuje dogodkom resničnost, hkrati z njim pa se čas izničuje ali se vsaj zmanjšuje njegova silovitost. »Vsako dejanje kaj pomeni in je resnično samo, če posnema prvobitno dejanje,« je zapisal Mircea Eliade v Kozmosu in zgodovini, delu, ki v marsičem razgrinja tudi Márquezov pripovedni svet. Dogodki v Macondu se ponavljajo, ker posnemajo arhetip, vzorčni dogodek, nastal inillo tempore, v mitskem času, kar priča o hrepenenju njegovih prebivalcev po resničnem in o strahu, da bi se v brezpomenskosti profanega bivanja zgodovinskega časa izgubili. A os kolesa je, kot priča skrivnostna kronika, vse slabša in obrabljena.
Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost.
Metafikcijski sklep romana pokaže, da je zgodba fiktivni konstrukt in ne realnost odsevajoče zrcalo. Ko bo ključni protagonist, polkovnik Aureliano Buendía, dešifriral dotlej nerazumljivo, skrivnostno pisavo na pergamentu in razkril družinsko zgodovino do konca – zgodovino, napisano sto let, preden se je pričela, in ki jo je v zaselek prinesel cigan Melquíades –, bo izginil. Hkrati z njim pa bo v skladu z eliadejevsko potrebo arhaičnega človeka po bivanju na sveti, arhetipski zemlji, v huronskem peščenem viharju izginil tudi ves (pripovedni) svet, Macondo z vsemi prebivalci.
Impresivna čudežnost, ki se ji nikoli ne bo dalo dovolj načuditi, bo vselej klicala nove in stare bralce k užitka, lepote in bogastva polnemu branju. Tudi zato je roman, poln specifičnega temperamenta, prvinskosti, magije, humorja, duhov umrlih, poltenosti, tudi nasilja – ki bo po odobritvi pisateljevih sinov Rodrige Garcíe in Gonzala Garcíe Barcha oživel tudi v Netflixovi dvosezonski seriji – vedno znova treba vzeti z domače knjižne police in se potopiti vanj.
Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Alenka Bole Vrabec)
Pesnik in urednik Ivan Dobnik (1960) ima zadnja leta muzo poezije očitno na svoji strani, saj je izjemno pesniško plodovit. Poleg urednikovanja pesniške revije Poetikon in Poetikonovih lir, oboje izdaja založba Hiša poezije, je od leta 2020 vsako leto izdal pesniško zbirko. Skupaj je torej nastal venček petih, ki so bile pri Hiši poezije sicer izdane popolnoma samostojno, omogočajo pa zanimivo primerjalno branje zaradi sosledja motivov in tem, ki jih Dobnik pesniško obdeluje. Pričujoče pesniške zbirke upesnijo njegov pesniški svet v celoti, vse se gibljejo v oazi, ki jo ustvarja s poezijo. Cikel se začne s Tihimi pesmimi (2020), sledijo jim Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in nazadnje Nostalgija, utopija (2024).
Tesno razmerje med njimi je pesnik pravzaprav vzpostavil sam. Na nedavnem pesniškem večeru, ki ga je vodil pesnik in glasbenik Matej Krajnc, je Dobnik bral iz vseh petih zbirk, tako da je bila povezava med njimi še očitnejša. Krajnc je razkril Dobnikovo prvotno zamisel, da bi ustvaril trilogijo (Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze), a se je nazadnje razširila v pet zbirk. Dobnikova poezija je zvočna in zveneča že sama po sebi, ob Kranjčevi uglasbitvi in električni kitari pa so pesmi zazvenele povsem drugače. Uglasbitev je bila manjše presenečenje tako za Dobnika kakor za poslušalce. Krajnc je izbral nežne in spevne melodije, nadvse primerne za Dobnikovo poetiko, ki jo zelo dobro opišejo že sami naslovi zbirk.
Gre za subtilne, tihe pesmi, ki ustvarjajo nebo, oazo ali utopijo. Slednja je pri Dobniku pesnikovo domovanje, kamor vstopa skozi proces pesnjenja, in tam domujejo njegove pesmi. Njegov pesniški opus izrisuje svet pesniškega ustvarjanja, ki vznika iz narave, dviguje pa se do samega roba vesolja in njegovih neskončnih dimenzij. Oaza je domovanje pesnika, vanj vstopa s senzibilnostjo, izjemno ponižnostjo in hvaležnostjo. Lirski subjekt je absolutno vedno pesnik, kaj drugega sploh ne bi mogel biti. Zaradi svoje močno izostrene dojemljivosti in občutljivosti za najmanjše premike vseh bitij narave zna prisluhniti tišini, ki je lajtmotiv vseh zbirk.
Zaradi svoje močno izostrene dojemljivosti in občutljivosti za najmanjše premike vseh bitij narave zna prisluhniti tišini.
Začne se torej s tišino, s Tihimi pesmimi. Oaza pa je »prag vstopanja, k zapisovanju najtišjih verzov«. Dobnikove pesmi so zapisane v dinamiki pisanississimo. Pesnik se uri v pouku molka, kot pravi. Prisluškuje neslišnemu, skoraj neulovljivemu in neubesedljivemu, ki ga vodi v neznano in transcendentno. »Poezija nujno potrebuje tišino, upira se hrupu, vsem oblikam hrupnega onesnaževanja,« trdi Dobnik. Že v prvi zbirki cikla opiše pesnikovo potovanje v skrivnostno oazo, ki pravzaprav napoveduje potovanje skozi vse zbirke: »V samoto stopaš, v kraljestvo prahu, v podpalubje / za-uma, narahlo plavajoč velblod-oblak«. Pesnik je tudi varuh te oaze: »Nekdo mora biti varuh črede. / Tišine in svetih prostorov, molka in nedotakljivih ozemelj / onstran tebe in mene«. Oaza je most v razgaljeno tišino, kjer so verzi najbolj odprti, kot beremo v Čajnih pesmih. Pomiritev pesnika se zgodi šele ob vstopu v oazo, po njej stremi vedno: »Tudi sredi najlepšega rajskega vrta, pišeš, to si mi rekla, pišeš kar naprej«.
Naslovno nebo, oaza ali utopija ni fizičen prostor ali pokrajina, je planjava navlaženih črk in pesnik njen ustvarjalec. Tam vpreže konjenico besed, čeznjo pa leta jata metafor. Pesnik zlasti v zbirki Do konca odprto nebo prikaže oazo skoraj kot fatamorgano z neskončnimi nebesnimi in zvezdnimi dvoranami, ki jih samo zavesa loči od vse-vesolja. Nebo je »čez in čez neprehodno ali odprto do konca«. Metaforično ga prekrivajo različne oblike oblakov, jate ptic in letala, ki pesniku onemogočajo jasen pogled in vstop vanj. Pesnik torej nikakor ni absolutni Bog neba sončnih trav (izvirajoč iz narave), ampak izjemno občutljiv posameznik, ki brez oddiha diha z naravo. Ves čas se zaveda, da je »samo svetloba – v vsem nemočno razpršen«, zato je vsak trenutek zanj enkraten in singularen. »Z izdajanjem pesniških zbirk živim svet poezije, živim ontološko dvojnost. Če bi svet lahko živeli na način poezije, ta niti ne bi nastajala,« pravi Dobnik.
Vse je tu – vsa sonca in svetlobe in lahko bi rekel: vse barve avgustov in zim, ki se jih spominjam – na konici nalivnega peresa
To sfero krilatega Atlasa pesnik ustvarja z besedami, ki vedno izvirajo iz narave. Dobnik je povedal, da ustvarja na svoji kmetiji na Savinjskem. Obkroža ga gozd, tudi živali, včasih pa ta kmetija še posebej v vetrovnih nočeh postane ladja, ki jo obkroža morje: od tod močna povezanost z naravo. Zato je bolj kot del družbe pesnik predvsem del narave. Je »telo iz zraka in eksplozij sonca v vsakem prebujenju znova«, prepusten za njen vsak vzgib, nihaj ali vtis. Ti v njem sprožajo razmišljanja o biti, minevanju, prehajanju in smislu ali pa sanjarjenje in spominjanje, nasploh pa je narava vzgib za pesnjenje. Narava ni samo navdih, saj je njena absolutnost neomajna in vseprisotna. Pesnik iz valovanja morja, nihanja vej in divjanja čred izpeljuje prispodobe za pesnjenje (»na jasnem nebu sled črk kroži v jati – ptičji sonet«). Razbira jih iz popisanih trebuhov pragozdnih živali in listov smaragdnih. Dobnikova poezija je eno samo čudenje: pesnika nad naravo in bralca nad ubeseditvijo teh čudežev narave. Oba pa nestrpno čakata na vzcvetanje besed. Vseprisotno podobje iz narave močno spominja na poetiko Emily Dickinson, kjer prav tako vseskozi vzcvetajo popki, brenčijo čebele in se vsuvajo listi.
Ustvarja na svoji kmetiji na Savinjskem. Obkroža ga gozd, tudi živali, včasih pa ta kmetija še posebej v vetrovnih nočeh postane ladja, ki jo obkroža morje: od tod močna povezanost z naravo.
V zbirkah pa izstopa točno določeno časovno obdobje narave – zima. Belina zime je podobna belini papirja, na katerem pesnik izrisuje oazo. V nasprotju z večino pesnikov, kakor ugotavlja sam, Dobnik še vedno ustvarja na papir in piše z nalivnim peresom. V zimskem času je tišina očitno najizrazitejša; takrat pesnik prisluhne šepetanju snega, sledi drobnim stopinjam v snegu in, kar je morda najpomembnejše, takrat si pred začetkom pisanja pripravi skodelico vročega čaja. Čaj je pomemben del njegovega rituala oziroma obreda pred samim pisanjem. Dobnikovo opisovanje priprave čaja in meditacija, ki spremlja ta proces, bo morda koga spomnilo na jutranji obred Paula Valéryja. Francoski simbolist je prav tako v jutranjih urah izvajal meditacije in pisal Dnevnik, kot pripravo na kasnejše pisanje poezije. Hkrati pa je čaj pomembna podoba v Dobnikovi poeziji. V Čajnih pesmih celo same pesmi zaradi fluidne oblike spominjajo na dvigajočo se paro iz skodelice čaja. Te prav zaradi svoje oblike – prelomljenosti oziroma zamaknjenosti verzov – poudarjajo določena zvočna ujemanja besed, zaradi česar je zvočnost Dobnikove poezije še bolj izpostavljena.
Čaj je pomemben del njegovega rituala oziroma obreda pred samim pisanjem.
Vsako zimo pa pesmi postanejo bolj konkretne, v pesniku se razraščajo in podoba oaze je vse bolj oprijemljiva: »Vsaka zima mine, tiha pesem dobi korenine«. Prepletenost narave, pesnika in ustvarjalnega procesa aludira tudi način avtorjevega pesnjenja. Vsaka nanizana podoba narave je komplementarna in dopolnjujoča naslednji, ki je povsem pesniška, saj ima pesnik za svojimi očmi zeleno gnezdo pokrajin. Slednja bi sicer ostala pomensko nepopolna: »Kjer obala glasu potone med skrtačenimi kamni / Modrina črke v tem – odrešena skrbi – pronica mednje«. Abstraktne komponente pesniškega jezika, kot so metafore, navdih in tišina, so v poeziji Ivana Dobnika združene s konkretno in predstavljivo podobo, s čimer njegova poezija dobi magično-nadrealistično pesniško izrazje, podobe pa postanejo kot podobe iz sanj (»Naletava v panje bele méd pisave«). Takšen vtis pesnik ustvarja tudi z izbiro neobičajnih živalskih in rastlinskih vrst in z načinom njihove ubeseditve: prozornokrila lastovka, pastirji kač, spominska krošnja, stekleni kamni, zvezdni mak …
Ivan Dobnik je predstavil svoje najnovejše zbirke, pri Hiši poezije izdane Tihe pesmi (2020), Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in zbirko Nostalgija, utopija (2024). (Fotografija: Rok Sraka)
Zaradi verige hkrati realističnih in nadrealističnih metafor in poosebitev ponekod bralec pri zadnji podobi ne ve več, na kaj se ta nanaša, in je pomemben samo še splošni vtis in pričarana atmosfera nemotenega in nezmotljivega delovanja narave; naenkrat se znajdemo zasanjani med zorečimi stroki vanilije. Z močnimi pesniškimi podobami, ki vplivajo na vse bralčeve čute, sprožajoč lucidne predstave, nam avtor ne samo opisno prikaže svojo oazo, ampak se v njej skupaj s pesnikom izgubljamo; v čemer je največja vrednost Dobnikove poezije.
Z močnimi pesniškimi podobami, ki vplivajo na vse bralčeve čute, sprožajoč lucidne predstave, nam avtor ne samo opisno prikaže svojo oazo, ampak se v njej skupaj s pesnikom izgubljamo.
Eden ključnih delov oaze je tudi »ona«, ki je najbolj prisotna v začetnih zbirkah. Za pesnika je ključna, saj ko jo pogreša, še tiha pesem onemi. Lirski subjekt si najlaže predstavljamo kot del narave, kot družbe pa zelo težko. Edina povezava z drugim je ona, ki mu pomaga odkrivati nove razsežnosti poezije: »V tišino toneva z neko še nikoli slišano tišino«. Pesnikova poezija je zvesta tako naravi kot njej, nujno pa je, da je podobje med njima neločljivo: »Še zamisel o ljubljenju se prikaže / Na jadru v brezvetrju – ki loputa v mesečini«.
Lirski subjekt večinoma trdno verjame v moč poezije in da bo pisava vse odrešila. Prav tako poezija sploh zagotavlja njegov obstoj, »ni me, če pesem izgine / brez te pesmi ne / brez te radosti žareče ne«. Vendar pa je nevarnost tihih pesmi, katerih avtor je pesnik, ki ne pooseblja za današnjo družbo prevladujočih vrednot, da postanejo tišje, najtišje, neslišne. Zakaj ustvarjati oazo, za koga, če so pesmi brez moči (»Pesmi nemočne kaj še reševati s kom spati v ranjeni oazi«)? Tihe pesmi ovira hrup napredka, pesnik je neslišen in brezkrajno širjenje črk je ogroženo. Ne gre samo za obče izrazje nezanimanja družbe za poezijo, ampak tudi za dvom o moči poezije (»Kamnito leže glas / Ki se nikamor ne premakne«).
Dobnik nam je v pogovoru zaupal, da je bil v zadnji zbirki primoran svoj pesniški svet imenovati celo utopija, kakor jo dojema toliko ljudi, ki za njegovo poezijo nimajo posluha. Zanj pa je ta svet bolj resničen in bolj konkreten od resničnega. Na tem mestu je lajtmotiv »ona«, ki se ji pesnik zaobljubi: »Jasno je da ti / Ne bom prenehal / S pismi v pesmih«. Poezija ponovno dobi smisel tudi zaradi nuje po samoizpovednosti in introspekciji.
Tihe pesmi ovira hrup napredka, pesnik je neslišen in brezkrajno širjenje črk je ogroženo.
Zadnji dve zbirki sta v primerjavi s prejšnjimi veliko bolj eksistencialistični in se gibljeta proti transcendenčnemu. Eksistencialistične misli (»Je namenjeno nekam drugam – v trajanje svetlobe«) so v zbirki oluščene strahu pred smrtjo in občutka omejenosti časa. Ostaja enkratnost človekovega bivanja, znotraj katerega pesnik išče svoj smisel, ki pa je potopljen z divjim življenjem narave. Pesnikova izkušnja bivanja zato ni odtujena ali absurdna, ker je sam del tišine, črede, vseh znanih in neznanih dimenzij. Ravno pesnjenje, sanjarjenje in sledenje ptičjim stopinjam pesnika ohranjajo budnega skozi življenje, da ne tone v nezavedno resignacijo in v območje brez razmišljanja. Nostalgija, utopija pa se ne dviga samo nad nebo, ampak celo nad samo vesoljstvo z vsemi njegovimi omejitvami časa in prostora. Lirski subjekt ni samo mag, šepetalec žive narave in varuh oaze, ampak tudi metafizični pesnik.
Pišem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj v brezčasnem prostorju že dolgo znan. Oaza je v tebi. Zmeraj. Dokler srce utripa, dokler nad smogom mest še kakšna zvezda, kakšen namig o onostranstvu, četudi skromnem.
Ravno pesnjenje, sanjarjenje in sledenje ptičjim stopinjam pesnika ohranjajo budnega skozi življenje, da ne tone v nezavedno resignacijo in v območje brez razmišljanja.
Zadnja pesniška zbirka Nostalgija, utopija pa dokazuje, da je oaza bila v pesniku že ves čas prisotna, tudi ko še ni bil zares pesnik. Nostalgično se spominja svojega vstopanja v oazo, z vsako pesmijo znova. S sabo jo je nosil, jo nosi in jo bo nosil. Ključna beseda tukaj je metamorfoza – preobrazba. Še enkrat premisliti že premišljeno, upesniti že upesnjeno, na drugačen način.
Zelo davne sence stopajo vame, sonce brli onstran nebesnega platna in vse moram obnoviti. Spet, še enkrat. Ne ponoviti, ampak začeti od začetka.
Tišina, nebo, oaza, utopija – domovanje pesnika, razgibanost narave in življenje v njej, to so stalni motivi Dobnikove poezije, ki sovpada z miselnostjo filozofa Heraklita (omenjenega v zbirki Do konca odprto nebo). Vse stvari se stalno spreminjajo, tudi če dvakrat stopimo v isto reko, bo ta zaradi spreminjajočega toka drugačna; smisel vesoljstva je po njegovem v spreminjanju in razvijanju.
Sam je povedal, da je v prvotni trilogiji skoncentrirano vse, kar je pisal že prej. Oaza, pravi, je ves čas prisotna, »gre za določen sentiment, s katerim, upam, ne pretiravam«. Dobnikova poezija je torej izrazito samonanašalna, iz različnih zornih kotov upesnjuje bistvo, ki ostaja enako. Z nespremenjenim načinom upovedovanja skozi podobe narave z vsako pesmijo postaja bolj izčiščena in se približuje terminu »poésie pure«. Gre za izjemno zgoščeno poezijo z izkristaliziranim pomenom, očiščeno vseh odvečnosti besed in z usklajenostjo zvena in pomena verzov. Je čiščenje in piljenje poezije, dokler ta ne izgubi naravnega tona.
Ivan Dobnik z odsotnostjo odvečnih besed, usklajenostjo zvena in pomena verzov ter z inovativnostjo pri sestavljanju prispodob upesnjuje sicer težko ulovljivo perspektivo pesnika, ki se – drugače kakor večina – za trenutek ustavi in zazre v nebo.
Že literarnozgodovinsko gledano je čista poezija omejena na redke pesnike znotraj simbolizma, kot so Valéry, Mallarmé in Baudelaire. Tovrstna poezija je bralcu bržkone precej odtujena, težko razumljiva, ker se najbolj odmakne od vsakdanjega jezika. Porajajo se vprašanja, v kolikšni meri je ta poezija med bralci prisotna danes, ali imamo posluh zanjo in ali jo dovolj cenimo. Na trenutni pesniški sceni vse več govorijo o družbeno aktualni, moderni in trendovski poeziji, ki vzbuja pozornost zaradi vzpostavljanja dialoga z določeno skupnostjo v družbi, poeziji, ki jo posvojijo, vzamejo za svojo. Bralci poezije so med bralci na splošno v manjšini, še manj pa je takih, ki za branje ne potrebujejo nečesa oprijemljivega, s čimer bi se lahko poistovetili, ampak uživajo v lepoti abstrakcije.
Ivan Dobnik z odsotnostjo odvečnih besed, usklajenostjo zvena in pomena verzov ter z inovativnostjo pri sestavljanju prispodob upesnjuje sicer težko ulovljivo perspektivo pesnika, ki se – drugače kakor večina – za trenutek ustavi in zazre v nebo. To je njegov tihi upor, drža in način življenja … oziroma raje preživetja.
Ameriško-italijanski pisatelj judovskih korenin André Aciman je bil rojen leta 1951 v Aleksandriji, kjer je tudi odraščal. Starši so bili sefardski Judje turškega in italijanskega porekla iz družin, ki so se tam naselile v začetku 20. stoletja. Napetosti med Egiptom in Izraelom pod Naserjevo vladavino in posledično negotovim položajem za Jude so leta 1965 botrovale izselitvi družine iz Egipta v Italijo, od tam pa v New York. Spomine na egiptovsko obdobje je pisatelj popisal leta 1995 v delu Out of Egypt, ki mu je prineslo nagrado whiting.
Aciman je doktoriral iz primerjalne književnosti na Univerzi Harvard ter predaval na Princetonu in Bardu. Je ugledni profesor primerjalne književnosti na podiplomskem centru CUNY ter ustanovitelj in direktor Inštituta za pisatelje na Graduate Center. Ob leposlovju piše tudi stvarno literaturo, njegova dela so objavljena v več prestižnih ameriških revijah.
V slovenščino so prevedeni trije njegovi romani: Pokliči me po svojem imenu iz leta 2007 (prevedla Jana Ambrožič, Modrijan, 2010), Najdi me iz 2019 (prevedla Eva Žerjav, Učila International, 2020) in zdaj še Popolni dnevi (prevedla Eva Žerjav, Beletrina, 2024). Prvi roman je bil ovenčan z nagrado lambda, italijanski filmski režiser in producent Luca Guadagnino pa ga je leta 2018 kot zadnji del svoje filmske trilogije Želja prenesel na filmsko platno, kjer je ob Armieju Hammerju najstniškega francosko-italijanskega Juda Elia Perlmana prepričljivo odigral mladi Timothée Chalamet. Roman Najdi me je nadaljevanje te zgodbe, v kateri naključno srečanje usodno preusmeri tok dogodkov in kjer se protagonisti, po dobrem desetletju razpršeni na različnih delih sveta, zavejo prisotnosti nekdanjih strasti, ljubezni, hrepenenja.
Po Acimanovem romanu Pokliči me po svojem imenu je režiser in producent Luca Guadagnino leta 2018 posnel istoimenski film, v katerem sta glavni vlogi odigrala Timothée Chalamet in Armie Hammer.
Naključno srečanje, ki ni bilo naključno, povzroči usodni zaplet tudi v lani izdanem delu, ki ga je danes štiriinsedemdesetletni pisatelj izpisal pod naslovom The Gentleman from Peru, v slovenskem prevodu pa smo ga dobili kot Popolne dneve. Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu. Ob lastni zabavi na račun neprisotnega nekdanjega sošolca, ki je prvi obogatel in izpolnil pred desetletjem dano obljubo, da bo vse povabil na prestižne počitnice, skupina opazi nenavadnega hotelskega gosta. Nekoliko ostarelega, uglajenega belobradega turista, ki ob večerih na terasi kadi ter opazuje dogajanje okrog sebe. Po prvotnih ugibanjih, kdo bi lahko bil in zakaj je, osamljen in skrivnosten, gost hotela, neznanca ogovorijo in povabijo, da se jim pridruži pri kosilu. Po začetnih besednih igricah, ki rade mejijo na provokacijo in s katerimi nekoliko objestni turisti preizkušajo njegovo potrpežljivost, osupnejo ob nenavadnem védenju, videnju, preroških močeh in modrostih, s katerimi jih v naslednjih dneh elegantno omamlja Raúl, pri tem pa povedano bogatí s širokim poznavanjem antične mitologije.
Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu.
Slednja ni brez zveze s pripovedjo, postavljeno v sodobni čas, in z nenavadnim, poetičnim obratom v drugem delu romana, ki je osrediščen na odnos med Raúlom in Mirando, eno od ameriških turistk. »Ampak v trenutku, ko se dva ljubita takšna, kakršna sta, se čas zanju ustavi, in če ne umreta skupaj, potem partner, ki živi naprej, nikoli ne preboli, nikdar ne pozabi in vseskozi čaka, da se bosta znova srečala čez kdove koliko življenj. Kot je rekel Shakespeare, vsak sva drug drugemu vse. Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt. Veste, življenje je začasno, ljubezen pa ni.«
»Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt.«
Preplet realnih okoliščin in zapleta ter pripovedi oziroma dogajanja, v katero avtor zasuče roman, ko Mirandi ozavesti preteklost in jo popelje na njej (prepo)znane kraje bližnje okolice – ob čemer Miranda mimogrede spozna, da okvara jahte ni bila naključna – je skrivnosten, magičen, tak, kakršen je možen edinole v literaturi, umetnosti. Razkrije se, da sta Raúl in Miranda že dolgo povezana in da se bo njun krog vrtel, dokler ne bo, po mnogih letih čakanja, osamljenosti, bolečine in hrepenenja, usoda vnovič uskladila njunih koledarjev, »in če bova imela srečo, bova živela skupaj sedemdeset dolgih let, potem pa nikdar več«. Posameznikovo vračanje v življenje – nazaj ga prikliče neusahljiva moč ljubezni tistega, ki je ostal – se pokaže kot nekakšen karmični krog, reinkarnacija, iz česar je mogoče izstopiti zgolj z uresničenjem, izpolnitvijo ljubezni, želje, poželenja. Samsara kot neprekinjeni cikel smrti in ponovnega rojstva, ki jo poganja bolečina nedoživetega, zavedanje izgubljene ljubezni, je torej lahko presežena zgolj z izpolnjeno, (do)živeto ljubeznijo, ki je ne prekine nasilno naključje, temveč se izpoje v naravnem ciklu.
Kratki roman v šestih poglavjih Popolni dnevi je izjemno liričen, čustven in senzualen roman, v katerem se prepletajo prvine mistike in magije. Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja. Je utelešenje brezkrajne veličine ljubezni in na pogled paradoksalnega spoznanja o življenju, ki je začasno, in o ljubezni, ki je večna. Tako večna, da – resnična, prava – zmore priklicati ali vsaj klicati to neodjenljivo začasnost življenja.
Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja.
Ob izidu romana so ameriški mediji pisali o Acimanovem prepoznavnem elegičnem slogu in »še eni mojstrski pripovedi o hrepenenju in poželenju« ter delo, prvo v seriji napovedanih treh kratkih Acimanovih romanov, označili za roman leta. Slikovita oda hrepenenju, poželenju, spominu in neusahljivi ljubezni, ki jo izpoje moški, je, podobno kot prejšnja romana, izpisana ne le sugestivno in s precejšnjo mero suspenza, ki daje romanu dodatni šarm, pač pa se skorajda zdi, kot da jo je avtor pisal tudi z mislijo na filmsko priredbo. Pred bralko in bralcem se namreč živo izrisujejo podobe slikovite pokrajine, obale, potk, po katerih se sprehajata protagonista, ter hiše, v kateri se Raúlovi nekdanji nesojeni izbranki odstrejo spomini na preteklost, neko drugo življenje. Podobe, ki med branjem vstajajo v bralčevi domišljiji, so značilne že za romana Pokliči me po svojem imenu in Najdi me ter predstavljajo zaščitni znak Acimanove pisave, ob tem pa kličejo k vnovični filmski upodobitvi.
Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
Eden mojih najpogostejših rekov je, da se mi velikokrat kakšna stvar po nesreči posreči. In točno to se je zgodilo tudi z blogom Ajda naklada, ki je leta 2020 nastal … jah, po nesreči!
A začnimo na začetku. Kot otrok sem res rada brala. Kar obsesivno brala, bi se lahko reklo. Do te mere, da sem do svojega dvanajstega leta prebrala skoraj celoten mladinski oddelek lokalne knjižnice in presedlala na odraslo literaturo. Natančneje, takrat mi je bilo ponujeno Mačje pokopališče Stephena Kinga. Lahko si predstavljate, da od tam ni bilo več poti nazaj med baletne copatke in peterico prijateljev. Kaj se je s to strastno bralko zgodilo potem, da vmes skoraj 15 let praktično nisem brala? Ne vem. Najbrž obvezna branja na gimnaziji. V vsakem primeru sem doživela najbrž najdaljši bralni mrk vseh časov. Kolikor se pogovarjam z drugimi bralci, ta srednješolski mrk niti ni tako redek in nenavaden.
Kljub vsemu sem v vsem tem času knjige navdušeno kupovala in sledila domači produkciji. Sem pa tudi pisala! Kot otrok sem pisala pesmi in kratke zgodbe, kot najstnica sem se pridružila novinarskemu krožku, kot odrasla pa sem bila več let del uredniškega odbora lokalnega časopisa. Večkrat sem ustvarila tudi kak spletni dnevnik oziroma blog, a nikoli nisem vztrajala. Pa pridemo spet do te posrečene nesreče.
Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo.
Na začetku leta 2020, ko si še nihče ni predstavljal, kake hude načrte ima za človeštvo to leto, sem udarila po mizi in si postavila cilj, da v enem letu preberem 20 knjig. Da si bom zapomnila, kaj sem brala in kako se mi je prebrano zdelo, sem ustvarila neki čisto enostaven blog. Zase. Potem se je zgodilo prvo zaprtje, in kot vse šole, je tudi naša, kjer poučujem otroke s posebnimi potrebami, začela poučevanje na daljavo. In ker moji učenci ne zmorejo prisostvovati pouku na spletu, kot njihovi nevrotipični vrstniki, sem snemala učne ure in posnetke nalagala na YouTube. Kanal sem morala nekako poimenovati, in ker sem imela občutek, da ves čas le nakladam, je dobil ime Ajda naklada. Ko sem vse več o knjigah pisala tudi na Instagramu, tam nisem mogla biti več ajda1989 ali kakorkoli sem se prej pač imenovala, zato sem tudi tam postala Ajda naklada. In ostalo? Ostalo se je pač zgodilo.
V prvem letu ustvarjanja sem prebrala 70 knjig, ne 20. Blog, ki sem ga začela pisati zase, so začeli brati drugi ljudje, Instagram profil Ajda naklada pa je postal moj prekrasen delček interneta, na katerem se nas je do danes zbralo že več kot 8500 ljubiteljev branja.
Na profilu sem najprej objavljala mnenja o knjigah in vztrajala pri dolgih zapisih na platformi, ki je sicer namenjena deljenju knjig. Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo.
Poleg projektov za spodbujanje branja na mojem profilu potekata še dve izmenjevalnici; Knjižni pirh in Knjižni skrivni Božiček. V zadnji sezoni slednjega si je skoraj 400 ljudi izmenjalo skoraj 1500 knjig!
Kljub vsemu je profil iz nečesa »zame« prerasel v res krasen hobi, prek katerega sem spoznala krasne ljudi. Na mojem profilu poteka več projektov za spodbujanje branja. Nakladalna značka je moja različica bralne značke, ki poteka na treh nivojih; za otroke, najstnike in odrasle. Pri Abecebralnici skušamo v roku enega leta prebrati knjige na vse črke slovenske abecede, Knjižni pločnik slavnih pa je projekt, ki spodbuja k branju različnih avtorjev, domačih in tujih. Največji projekt je Nakladaraton, ki je tedenski bralni maraton in letos poteka že tretje leto. Za vsak teden v letu je določena tema, obstaja pa še 11 jokerjev, s katerimi lahko udeleženci zamenjajo kakšno temo, ki jim ni preveč blizu. Ob snovanju tega projekta se mi je zdelo, da bo prezahteven, a je postal nepogrešljiv del mojega profila, večina udeležencev pa ne le da prebere vseh 52 tem, ampak še celo vseh 11 jokerjev.
Poleg projektov za spodbujanje branja na mojem profilu potekata še dve izmenjevalnici; Knjižni pirh in Knjižni skrivni Božiček. V zadnji sezoni slednjega si je skoraj 400 ljudi izmenjalo skoraj 1500 knjig! Spodbujam tudi pisanje z roko, zato organiziram novoletno pošiljanje voščilnic, o kakovostni otroški in mladinski literaturi pa pišem v rubriki Knjigozavri. Eden večjih projektov na profilu je tudi Booktober – knjižni oktober, kjer se ves mesec pogovarjamo o knjigah in podarjamo nagrade, ki jih prispevajo slovenske založbe. Morda moja najljubša dejavnost pa je Kava s knjigo, na kateri se v živo srečamo ljubiteljice branja.
Spletno ustvarjanje mi jemlje precej časa in energije, a mi res ogromno tudi daje. Prek svojega ustvarjanja sem spoznala res ogromno krasnih ljudi in spletla prava prijateljstva tudi izven interneta. Prek sodelovanj z založbami sem spoznala res ogromno knjig, po katerih sicer ne bi posegla, in vesela sem, da jih lahko s priporočili tudi sama predstavim še več ljudem.
Ilustracija, ki jo je za blog Ajda naklada ustvarila Kaja Mihelčič.
Knjige, ki jih priporočam:
Stephen King: 22. 11. 1963 (Beletrina, 2022)
V romanu, ki se odmika od žanra srhljivke, po katerem je King sicer poznan, spoznamo Jaka Eppinga, učitelja angleščine. Spoprijatelji se z Alom, lastnikom okrepčevalnice, in ta mu zaupa skrivnost. V shrambi njegove okrepčevalnice se namreč skriva portal, prek katerega lahko preideš v preteklost, natančneje v leto 1958. Umirajoči Al Jaka prosi, da poskusi do konca speljati nalogo, ki ji sam ni bil kos – vrniti se v preteklost in v njej živeti do leta 1963. Natančneje do 22. novembra tega leta – in takrat poskusiti preprečiti atentat na takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Roman spada v žanr alternativne zgodovine in potovanje v času je edini znanstvenofantastični motiv v njem. Vse drugo sestavljajo človeške zgodbe; tiste dobre in slabe, krute in prijazne. Roman pa po mojem mnenju skriva tudi najlepšo ljubezensko zgodbo, kar sem jih kdaj prebrala. Čeprav je roman zelo obsežen, v slovenskem prevodu doseže več kot 900 strani, je to ena tistih knjig, za katero bi si želela, da se nikdar ne konča, in jo bom zagotovo še kdaj vzela v roke.
Valérie Perrin: Sveža voda za rože (Vida, 2024)
Violette Toussaint je čuvajka pokopališča v majhnem francoskem mestecu. Za pokopališče ne le skrbi, ampak potem ko zaklene njegova vrata, tudi živi v majhni hiški na pokopališču. Tam skrbi za svoj vrt, zapuščene muce in za mnoge žalujoče, ki se ustavljajo pri njej. Le redki vedo, kakšno zgodbo v sebi skriva skrivnostna čuvajka, ki pod temnim plaščem nosi rožaste obleke. Ko se na pokopališču pojavi človek, ki bi rad pepel svoje matere odložil na grob popolnega neznanca, se Violettin svet postavi na glavo. Izjemna pripoved, polna ljubezni, žalovanja, spopadanja z minljivostjo in v prvi vrsti Življenja z veliko začetnico.
Petra Julia Ujawe: Najboljše šele pride (Cankarjeva založba, 2025)
Kar malo hecno je, da je Julia tista, ki mi je predala štafeto za tole rubriko, jaz pa v branje predlagam njeno knjigo. Od objave njenega prispevka na AirBeletrini je izšel njen romaneskni prvenec Najboljše šele pride, ki je izšel v zbirki Razmerja pri Cankarjevi založbi. V romanu spoznamo Kristino, ki s svoje poroke zbeži z na videz popolnim neznancem. Nikomur ni prav dobro jasno, zakaj je Kristina ušla povsem v redu fantu in posledično povsem v redu življenju. A ravno to je bistvo romana. Je dovolj dobro res dovolj dobro? Je dovolj, da vztrajaš v službi, ki je varna in stabilna, a te ne osrečuje? Je razmerje z nekom, ki je dober in prijazen s teboj, res dovolj, čeprav ne čutiš prave iskrice? Je res fino živeti po seznamu? S kljukanjem mejnikov, ki naj bi jih dosegel, brez ozira na lastne strasti in želje? Res krasen roman, popoln za prihajajoče tople mesece.
Kot naslednjo predlagam Katarino, ki ustvarja knjigogram profil @kat_in_knjige. Po mojem mnenju je kraljica fantazije, kar se tiče slovenskega knjigograma. Njen profil odlikujejo prepoznaven slog, objave, v katere je vloženega veliko truda, in navihana energija, ki je Katarina tudi v živo premore v izobilju. Je pravi vrelec priporočil s področja fantazije, in tudi mene, čeprav to ni moj najljubši žanr, na Katarininem profilu vedno prime, da bi se na glavo pognala v kak nov fantazijski svet.
Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma.
Henrik Tuma (1858–1935)
***
Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja.
Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol!
Izidor Reja: »Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil.«
***
Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z najstarejšimi krajani o odkritju poročal v članku Cankar v Sežani, junija 2012 objavljenem v sežanskem občinskem glasilu Kraški obzornik, in zatem še v svoji knjigi Sežana, ljudje in kraj skozi čas (2013): Cankar je bil nastanjen na naslovu Sežana 37, v današnji Bezkovi hiši na Partizanski cesti 34.
A počasi! Leta 2018 je po novih odkritjih v občinskem glasilu objavil še članek, v katerem navaja iz več razlogov veliko verjetnejšo hišo, ki naj bi gostila Cankarja: na naslovu Sežana 149, današnja Partizanska cesta 37. Lastnica obeh hiš je bila namreč ista oseba, zato tudi prva napaka.
Mogoče je Cankar v tistih dveh tednih stanoval še kje drugje v Sežani, je v istem glasilu avgusta 2018, v letu stote obletnice njegove smrti, pisal še Pavel Skrinjar … in navajal, da je pisatelj baje takrat opustil pitje žganih pijač in se navdušil nad teranom.
Vsekakor naj bi Kras nanj dobro vplival. Izidor Reja je 23. junija zadovoljno poročal Tumi: »Včeraj smo ga obiskali, in na moje veliko veselje sem konstatiral, da je zdravstveno popolnoma prenovljen. Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil. Pri dr. Verčonu ima še to ugodnost, da je obšel ta teden z avtomobilom ves Kras.«
France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (Založba Obzorja Maribor, 1972) navaja, da je Verčon pisatelja z avtomobilom peljal v Trst, Sv. Križ, Gorico, Soško dolino, Goriška brda, Gradišče pri Prvačini, Divačo, Škocijan, peljala sta se celo vse do Opatije, kjer je Cankar po naključju srečal kolega književnika, pesnika Viktorja Carja Emina (1870–1963).
Cankarja je julija 1912 v Bazovici gostil dr. Izidor Reja (Fotografija: Andraž Gombač)
Po 5. juliju se je Cankar preselil k Reji v Bazovico, tam preživel kak teden, o čemer zgledno priča spominska plošča, ki jo je na pročelje postavila Narodna in študijska knjižnica Trst. Zatem pa je na vrsto prišel Tuma. Z njegovo družino naj bi šel Cankar na morje, v Gradež, a si je Tuma premislil. Reji je pisal, da ima preveč dela, da je preveč zgaran, da vročine ne bi mogel prenašati, tako da se je odločil za počitek v Kranjski Gori. Tja je seveda povabil tudi Cankarja.
Pisatelj, ki ga je primorska druščina zaradi organizacijskih zapletov za dva tedna spustila z verige, je Reji 18. julija z Bleda pisal: »S toplim veseljem se bom zmirom spominjal na tiste kraške dni, ki so minili, kakor da bi trenil. Bled me je na moje silno začudenje popolnoma razočaral. Ko sem romal po svoji ljubi stari poti krog jezera, se mi je stožilo po Krasu. Morda le zato, ker skoraj ne slišim slovenske besede in ne vidim slovenskega obraza.« Pripisal je še: »Zdravja je v meni na kupe; navsezgodaj sem se šel vozit po jezeru. Bog blagoslovi Kras in vse njegove prebivalce!«
Ivan Cankar: »S toplim veseljem se bom zmirom spominjal na tiste kraške dni, ki so minili, kakor da bi trenil.«
Že tri dni zatem pa mu je pisal grenkejše pismo, v katerem ga je prosil za 40 kron, s katerimi bi poravnal blejski dolg.
Ko ga je končno prevzel Tuma, je Cankar vsaj za en mesec lahko odložil denarne skrbi. Ves avgust je bil Tumov gost v Kranjski Gori, kjer pa je njegova boemska narava kmalu trčila ob gostiteljevo neomajno disciplino. Tuma je Cankarja skušal spraviti v naravo, peljal ga je na Belopeška jezera, pisatelj pa je znancem in znankam pošiljal razglednice, v katerih je popisoval nebeško lepoto alpske pokrajine.
***
V Kranjski Gori se je spoprijateljil zlasti z Jožico Budinek (1892–1964), pozneje poročeno Korpar, gojenko učiteljišča v Ljubljani, ki ga je avgusta 1912 vodila v objem zdravilne narave. V spominih, leta 1957 dopolnjenih in objavljenih v Planinskem vestniku, je poročala o svoji nalogi: držati Cankarja čim dlje od gostiln in ga čim bolj privezati »nase in na svojo družbo«. Opozorili so jo: ne mu dajati denarja, ker je kot otrok, ne zna ravnati z njim! »Pozneje sem se prepričala sama, da je denar dajal revežem in bi vse bogastvo razdal ubogim ljudem,« se je spominjala. In obudila prvi, izjemno prisrčni stik z njim: »Takoj ob prvem srečanju sem čutila, da imam pred sabo nadvse dobrega človeka in vsa bojazen pred velikim pisateljem je izginila. Ni sem mi zdel mlad niti star, bil je srednje rasti pa zelo suh in slaboten, da bi ga prav rahla sapica lahko odnesla na vrh Vitranca. Oblečen je bil v svetlosivo obleko, isto je nosil ves čas v Kranjski gori, ker najbrže ni imel druge. Za pokrivalo je nosil bel visok slamnik. Lase je imel rjave in z razprtimi prsti je pogosto porival čop las raz čelo nazaj. Govoril je čudovito lepo, besede je nizal kakor bisere s tihim prijetnim glasom, oči pa so se mu iskrile in na bledih licih sta bila dva rahlo rdeča kolobarja. Ni pa se z vso družbo enako prijazno pogovarjal.«
Jožica Budinek: »Pozneje sem se prepričala sama, da je denar dajal revežem in bi vse bogastvo razdal ubogim ljudem.«
Naslednje jutro sta se ob devetih sešla pred hotelom Razor in sedla v prazni salon, kjer si je Cankar najprej dal prinesti veliko pivo, zatem skodelico črne kave, nazadnje pa še četrtinko terana. Jožici se je zdel bolj izmučenega in trpečega obraza kakor prejšnji dan. Zatem je urnih korakov, da mu je komaj sledila, odbrzel še v hotel Pri pošti. Popil četrtinko vina. Naslednjo je v hotelu Slavec srkal počasneje, kadil cigareto za cigareto in Jožico vdano poslušal, ko mu je prigovarjala, naj k pijači še kaj prigrizne: »Pogledal je na uro, vstal in odbrzela sva do le nekaj metrov oddaljene Jurčeve gostilne. Tu zopet le četrtinko vina, nato pa je vstal in rekel, da greva še naprej v zadnjo gostilno. Zdaj pa sem lahko protestirala, češ da jaz ne zahajam v nemškutarske hiše, pa tudi sam ne sme k ‘Deutsch Koširju’, ker Slovenci to gostilno bojkotiramo in z renegati nočemo imeti stikov. Smejal se je in hitel v dolenji konec vasi čez most do gostilne Košir. Ostala sem pri koritu nasproti hiši in čakala.« Opoldne se je pisatelj le vrnil in končno sta krenila h kosilu. Kjer je pisatelj spet hotel preskočiti hrano, pa mu je Jožica dajala nabodene koščke v usta, samo za »pokušnjo«, tako da je »nehote in nevede pozobal skoraj vso porcijo sam«.
Družina Tuma leta 1920 v Gorici (vir: www.tuma.si)
Po obedu je v svoji podstrešni sobici Pod bregom redno počival do treh popoldne, nakar sta »v istem redu ponovila dopoldanski program«.
Tako ne bo šlo, je ugotovila Jožica in pisatelja začela vleči na sprehode, najprej krajše, zatem pa – na Vršič! V večji družbi. Pisatelja so prelisičili: pred odhodom se je hotel na lastne oči prepričati, da je Jožica s sabo vzela teran in konjak, čemur so ugodili, nato pa skrivaj zamenjali nahrbtnika, tako da je šel tisti s pijačo naprej. Cankar se ni ujezil, ko je opazil trik, poroča Jožica. Opisuje njegove hude napore na strmem pobočju, po katerem se še ni vila današnja serpentinasta cesta. Zlasti pa je pomenljiva njegova značilna gesta: ob srečanju s starko iz Trente, ki je na glavi nosila velik jerbas in ju prosila, naj kupita nabrane planike, je Cankar pomiloval tako starko kakor potrgano gorsko cvetje, naposled le izbral šopek, si eno planiko zataknil v gumbnico, druge podaril Jožici, ženici pa v dlan stisnil desetkronski bankovec, ves denar, kar ga je imel pri sebi. »Urno sem ženi denar vzela in se začela prepirati s Cankarjem ter mu prav silo porinila denar v žep,« se je spominjala Jožica. »Trentarici pa sem iz svojega dala eno krono; že to je bilo mnogo, ker je za šopek zahtevala le pet krajcarjev.«
Pisatelja so prelisičili: pred odhodom se je hotel na lastne oči prepričati, da je Jožica s sabo vzela teran in konjak, čemur so ugodili, nato pa skrivaj zamenjali nahrbtnika, tako da je šel tisti s pijačo naprej.
Pisatelj se je vdal. In res pozabil na slabe razvade: »Ves izpremenjen je Cankar strmel v gorske velikane, proti Mojstrovki, Prisojniku in trentarskim goram. Ni se zmenil ne za okrepčila in ne za pijačo, pil je le lepoto slovenskih gora.«
V koči na Vrišču se zvečer v planinsko knjigo ni samo podpisal, marveč je samoironično upodobil svojo kalvarijo, pot na vrh v petih risbah, ki jih je po prepričanju Jožice Budinek »utajil, skril ali uničil v začetku prve svetovne vojne takratni avstrijski poročnik ing. Dolenc, zagrizen nemškutar, ki je napravil Dom na Vršiču, last slovenskega planinskega društva, za vojaško postojanko«.
V več dnevih, ki jih je preživel na Vršiču, je Cankar v samoti sestavljal govor za delavce v Trstu, v družbi za omizjem pred kočo pa pripovedoval »čudovite povesti«, kazal oblake nad gorami in jih opisoval kot gigante, velikane ali grozne pošasti, ki se bijejo: »Njegov duh je pač preroško zrl v prihodnost in napovedoval je strašne svetovne vojne.«
Ivan Cankar v družbi učiteljice Jožice Budinek avgusta 1912 na Vršiču.
***
Naravo je znal opazovati, občudovati in iz njenih pramenov tkati umetnost – živahna hoja po njej pa mu ni kaj prida dišala. Svojemu varuhu Reji je iz Kranjske Gore pisal: »Včeraj popoldne sem se vrnil z Vršiča. Moj Bog, kolika lepota! Tuma se je zgražal, da tako malo ‘lazim’, pa ni pomislil, da se en sam prizor človeku tako vseka v dušo, da živí od njega vse leto, medtem ko so turistu goré prav tisto, kakor meščanu ulice. Ves omamljen sem bil!«
Ja, omamljen je bil še od česa drugega, bi zagodrnjal Tuma, ki je Cankarju posojal denar, zatem pa ugotovil, da ga pisatelj zapravi že za ovinkom, v oštariji. Med njima se je razvil odnos strogega očeta in pobalinskega otroka, ki je v hud spor izbruhnil šele pozneje, ko je bilo že jasno, da se je zdravljenje izjalovilo.
Cankar ni odpotoval v Pariz; prestolnice umetnosti nikoli ni videl, najsi je po tem še tako koprnel. Vrnil se je na Rožnik, tja, kjer se je blažena samota kmalu izpridila v blazno osamelost. Tja, od koder je konec leta Tumi poslal novoletno voščilo, očitno razglednico s sliko Marijinega oltarja na Rožniku.
Ivan Cankar: »Tuma se je zgražal, da tako malo ‘lazim’, pa ni pomislil, da se en sam prizor človeku tako vseka v dušo, da živí od njega vse leto, medtem ko so turistu goré prav tisto, kakor meščanu ulice.«
Tuma mu je odgovoril 1. januarja 1913. Uvodoma se je zajedljivo zahvalil za voščilo in že ubral ostrejše tone: »Odkar sem bil z Vami skupaj v Kranjski gori, se prav nič ne čudim, da ne morete imeti nobene energije za vsakdanje življenje. Čudim se le na sploh, da naši tako nadarjeni akademiki, in morda ravno najbolj nadarjeni, sploh vidijo kak obraz življenja v pohajanju in obnašanju po gostilnah in krčmah brez cilja in volje. Mnogo sem premišljeval o tem, kako to, da morete živeti tako življenje, kakor v Kranjski gori in še manj sem si mogel predstavljati, da morete živeti ono življenje na Rožniku. Seveda sodim po sebi. Moj duh je šele takrat prost in svež, kadar sem opravil dolžnosti vsakdanjega življenja. V izvanrednosti niti ne vidim zabave in ne najdem zadovoljstva. Vaše življenje se mi je zdelo kakor počasen samomor.«
Pa ni zaleglo. Cankar ga je že kmalu prosil za denar, s katerim naj bi poplačal svoje dolgove in pa očetovo bivanje v bolnišnici. Tuma mu je odgovoril: »Posojilo je dopustno le v rednem gospodarstvu, kadar se išče in dá na solventno premoženje. Posojilo na bodočnost ali na golo zaupanje sploh ni več posojilo, ampak je miloščina. Gorki nekje pravi, miloščina sramoti tistega, kdor jemlje, in tistega, kdor daje.«
In spet je prešel v napad: »Bili ste z menoj na počitnicah ter imel sem priliko upogledati v Vaše vsakdanje življenje. Uplivali ste prav bridko name, ker sem konstatiral, da živite življenje dijaka brez dela. Isto posedanje in popivanje po krčmah, isto premlevanje dovtipov in šal, pravi suženj vsakdanjih navad brez cilja.« In še poduk: »Bil sem častilec in sem še Cankarja pisatelja umetnika. Pričakovati pa smemo od Vas še večjega in boljšega le, ako premenite obraz življenja. Ako nimate več toliko energije, nam tudi ne bodete mogli ničesar novega več nuditi.« V Cankarju je hotel zbuditi klenost: »Treba Vam je trdih ljudi okoli sebe in morda Vam je okolica, ki se Vam nemoško klanja ali pa Vaše prijateljstvo izrablja, največ škodovala.«
Henrik Tuma: »Vaše življenje se mi je zdelo kakor počasen samomor.«
***
Cankar mu je v začetku marca 1913 odpisal, in to tako, da se je kresalo. Velja prebrati celotno pismo:
Velecenjeni!
Kar ste mi storili dobrega v Kranjski gori, Vam daje pravico, govoriti z menoj svobodnejše, kakor bi smel kdo drugi. Ali tudi najboljšemu prijatelju ne dovolim, da bi mi delal krivico. Predrznili ste se napisati besedo o ‘študentu brez dela’. Brez dela! Zdaj, ko berem Vaše pismo in Vam odgovarjam, imam pred seboj korekturne pole za svojo 25. knjigo. Ali še ni dovolj? Kaj naj kar razbrizgam svoje možgane? Vi se hvalite z delom, delom, delom; z dolžnostjo, dolžnostjo, dolžnostjo. Kaj pa je to Vaše delo in ta Vaša dolžnost? Kaj pa bo ostalo od vsega tega, komú koristi in kaj pomeni? Jaz sem bolj globoko orál, moje brazde bodo ostale! Vi ste me pač videli ob vinu in ob puncah; živ krst pa me ne vidi tiste dolge tedne, dni in noči, ko hodim gor pa dol kakor v rešetki in kujem s kladivom stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec. Butasti blebetač Sudermann je milijonar, pa nima čisto gotovo niti pol mojega talenta in niti četrtinko moje pridnosti! Poslal Vam bom čez tri dni svojo najnovejšo knjigo. Takrat prekličite vse, kar ste mi pisali! Saj vendar ni umotvor odvisen od stola in peresa, temveč je odvisen od groznega napora, ki se ga človek iznebi komaj v tistih par urah spanja! Ljudje ne vedo ničesar! S strastjo in ljubeznijo mislim že tri leta na roman, ki bi ga rad napisal in v katerem bi rad vtelesi1 naš narod, ves, kakor je. V živi podobi njegove zgodovine od 1894–1905. Ne morem! Za tako delo imam moči več kot preveč, toda časa nimam. Treba je namreč čisto živalskega življenja in to stane! Eno samo leto, eno samo leto brez teh grdih skrbi, ki jih nisem jaz kriv, ki jih skrivam, pa jih do konca ne morem skriti! Zdaj ne vem, kam sem zašel. Vaše pismo me je tako razburilo, da nisem vedel, kaj bi. Zaradi tistih par kron sem zašel v sramotno blamažo. Vi, ki imate pamet, ste si morali vendar misliti, da bi Vam brez absolutno nujnega vzroka ne bil pisal. Pa bodi! Navsezadnje bo veljalo za vsakega slovenskega umetnika tisto, kar je rekel Costa za Fr. Levstika: »Krepieren soll der Hund!« (»Pogine naj pes!«, op. avt.)
Tako je!
Z odličnim spoštovanjem
Ivan Cankar
Henrik Tuma: »Uplivali ste prav bridko name, ker sem konstatiral, da živite življenje dijaka brez dela. Isto posedanje in popivanje po krčmah, isto premlevanje dovtipov in šal, pravi suženj vsakdanjih navad brez cilja.«
***
Tuma je bil slab zdravnik, ker ni razumel svojega pacienta. Njuni vesolji sta bili povsem različni, sorodni le v političnem svetu: socializmu. Sicer pa strogo disciplinirani Tuma, vesten in zvest družinski mož, oče desetih otrok, ni mogel doumeti Cankarjeve vihravosti, kakor tudi Cankar ni mogel sprejeti strogo začrtanega življenjskega ritma.
Tuma je prehitro potegnil enačbo: Cankar je neodgovoren, zato pije in zato njegova dela ne morejo biti še boljša. Cankarja, ki ga je videl, ni zmogel ločiti od Cankarja, ki ga je bral.
Vsekakor mu je neuspeh pri zdravljenju Cankarja tako težko obležal na duši, da se mu je v avtobiografiji Iz mojega življenja, leta 1937 posmrtno izdani pri Naši založbi v Ljubljani, raje ognil. Je pa zato tam obdelal drugega književnika težke kategorije: poročal je, kako naj bi se bil po upokojitvi zanemaril in zapil Simon Gregorčič (1844–1906). Na Gradišču pri Prvačini pa naj bi Tuma več let po pesnikovi smrti na lastne oči videl naokrog tekati »raztrganega mladeniča, očitno bebca«. Podžupana je pobaral, kako da puščajo po vasi letati umobolnega človeka. »Pojasnil mi je: ‘To je nezakonski sin pesnika Simona Gregorčiča in ga nočemo internirati iz spoštovanja do pesnika.’« Tovrstne kvante užaljenega liberalca Tume, ki ga je duhovnik Gregorčič, potem ko sta se razšla ob razkolu v katoliškem taboru, zbadal v Sršenih, so že ob izidu knjige ostro zanikali pesnikovi znanci. Pa tudi govorice o zapitem Gregorčiču so gotovo iz trte izvite, je ugotavljal pokojni dr. Mihael Glavan, poznavalec pesnikovega življenja in dela, ki nikjer v korespondenci Gregorčičevih prijateljev in znancev ni našel niti besedice o tem.
Ivan Cankar: »Brez dela! Zdaj, ko berem Vaše pismo in Vam odgovarjam, imam pred seboj korekturne pole za svojo 25. knjigo. Ali še ni dovolj? Kaj naj kar razbrizgam svoje možgane?«
***
Gregorčič je legel v grob, Cankar je spet zavil v krčmo … Dr. Reja pa se ni predal! Kljub neuspehu s pacientom, ki ga nista rešila na Kras ne Gorenjska, je hotel nadaljevati. Tovariša Tumo je snubil, naj se pridruži novi akciji, s katero bi pomagali drugemu ubogemu, stradajočemu umetniku – to pot slikarju Rihardu Jakopiču!
Tuma je odgovoril, da je pomoč slovenskim umetnikom nujna, a je sodelovanje zavrnil, češ da je zaradi primera Cankar prišel do »prave budistične resignacije«. Jalovi napori so mu odprli oči, je pristavil: »Vidim polno dekadenco naše inteligence, brezciljnost in neko otročjo nezmožnost pomagati.« Miloščine ne namerava več dajati, saj da samo še niža nivo naše inteligence. »Afera Cankarjeva me je docela deprimirala. Podpirali smo z blagim namenom našega prvega pisatelja, dejansko smo pa miloščine dajali prav trivialnemu dijaku-krokarju. Tako odurno mi je misliti na to, da ne morem sploh dati več najmanjše miloščine bodisi komurkoli.«
Ivan Cankar z nesojeno soprogo Mileno Rohrmann med izletom v Kamniško Bistrico poleti 1917.
***
Cankar in Tuma nista za vekov veke pretrgala stikov. Že marca 1913 je Tuma kot novi urednik časopisa Naši zapiski pisatelju poslal 150 kron – ne kot dar, temveč kot predujem, v opombah k zadnji, 30. knjigi Cankarjevega Zbranega dela pojasnjuje urednik Jože Munda. Zatem je pisatelj prejel še pismo, v katerem ga urednik spet vljudno vabi, naj pošlje »svoje doneske za našo revijo«, bodisi članek bodisi literarni prispevek: »Dasi je že več nego pol leta preteklo in so se oglasili na moje vabilo že skoraj vsi sposobni sotrudniki socijalističnega mišljenja, od Vas nimam nobenega glasu.«
Cankar je očitno molčal. Naši zapiski niso objavili nobenega njegovega dela, predujma pa baje niti ni vrnil. Dr. Tuma je gotovo slutil, kam so spet stekli njegovi soldi …
Ivan Cankar: »Vi ste me pač videli ob vinu in ob puncah; živ krst pa me ne vidi tiste dolge tedne, dni in noči, ko hodim gor pa dol kakor v rešetki in kujem s kladivom stavek na stavek.«
Osebna izkušnja s pisateljem je vplivala tudi na presojanje prebranih del. O »ljubezenski pravljici« Milan in Milena – prav tisti, ki jo je Cankar pisal v času zdravljenja na Krasu in Gorenjskem, prav tisti, ki jo omenja v jeznem odgovoru, kjer pregleduje »korekturne pole za svojo 25. knjigo« – je Tuma odklonilno sodil v majsko-junijski številki Naših zapiskov. »Z neko tesnobo jamemo čitati zadnja leta nova Cankarjeva dela,« začne kritiko. V pisateljevem opusu ceni le socialnokritična dela, kot najboljši ocenjuje zbirko novel Za križem in povest Hlapec Jernej in njegova pravica, ne prepriča pa ga, kadar prestopi »meje svoje čustvenosti«. Jezik je še zmeraj močen, to že, prizna Tuma, a škoda, da nam v Milanu in Mileni »slika Cankar nenormalna, telesno in duševno bolna človeka«. Ne sodi knjige po platnicah, pravijo. Tuma pa: »Neokusna Smrekarjeva skica na platnicah odgovarja spolnemu življenju naše družbe.« In že se v kritiki oglasi izkušnja neuspešnega zdravljenja: »Ko bi Cankar živel med velikim narodom v zdravi, krepki sredini, bi nam ustvarjal velike in nežne podobe iz bujnega življenja okoli sebe. Tako nam nima Cankar kaj dati!«
Po Henriku Tumi je poimenovana tudi Tumova koča na Slavniku (Fotografija: Andraž Gombač)
V isti številki je Tuma ocenil tudi slovenski prevod Fome Gordjejeva, enega osrednjih del Maksima Gorkega, v opombah k 20. knjigi Cankarjevega Zbranega dela opozarja urednik France Bernik. »Kako drugače Gorki obdelava in rešuje spolno ljubezen od Cankarja!« v kritiki vzklikne Tuma. Seveda slednji potegne krajšo: »Cankarjevo trpljenje tlači k tlom!« In: »Cankarjev človek je negacija življenja!«
Henrik Tuma: »Afera Cankarjeva me je docela deprimirala. Podpirali smo z blagim namenom našega prvega pisatelja, dejansko smo pa miloščine dajali prav trivialnemu dijaku-krokarju.«
Seveda tovrstno obravnavanje pisateljevega dela ni bilo vsem pogodu. Albin Prepeluh – Abditus (1881–1937), eden vodilnih sodelavcev Naših zapiskov, se je uredniku uprl in napisal pohvalno, vendar ne prav prepričljivo kritiko. Tuma mu je odpisal: »Prinesem jo še v julijevi številki, pa Vam naravnost povem, da nisem zadovoljen z njo. Zdi se mi, da se giblje preveč po izvoženih potih. Po mojem mnenju je Cankarja treba enkrat resno ošteti, ker je žal dejstvo, da po vsebini njegovih umotvorov pada. Najbolje bi bilo, da ga iztržemo iz njegovega dosedanjega okrožja, če pa to ni mogoče, poskusimo z odprto kritiko, in če to ne pomaga, se bojim, da nam ga pokoplje alkoholizem. Name napravlja vtis, da duševno peša.«
Že dva dneva pozneje je Prepeluhu poslal še eno pismo – seveda spet o Cankarju: »Pisal je prekrasne knjige, pa tudi manjše vrednosti. Kar pa zadnjo knjigo karakterizira, je neka okostenelost in resignacija. Ako mi bode preostajalo količkaj časa, pozimi sam spišem nekoliko člankov o njem. Cankar je največji v ‘Za križem’, od takrat naprej pa išče novih potov, a jih ne more najti. Cankarjeva revščina je plod njegovega alkoholizma. Ravno zaradi tega mu ni pomagati. Cankar je v svoji bedi kriv sam. On to čuti, zaradi tega negira vsako voljo …«
Naslovnica povesti Milan in Milena (1913) z ilustracijo, ki jo je prispeval Hinko Smrekar. Dr. Henrik Tuma: »Neokusna Smrekarjeva skica na platnicah odgovarja spolnemu življenju naše družbe.« (Vir: www.kamra.si)
***
Na kratko sta si Tuma in Cankar dopisovala še v letu pisateljeve smrti, februarja in marca 1918. Tuma, ki se je zagnano in poglobljeno ukvarjal tudi z jezikom, je izjemno natančno bral Podobe iz sanj (1917). Ko je bil še sredi knjige, se je že oglasil pisatelju: »Bavim se s slovensko terminologijo in Vaš jezik mi mnogokrat služi za primerjanje. Domnevam, da ne rabite besedi brez premisleka.« Osredotoči se na Cankarjevo rabo in ločevanje izrazov »obraz« in »lice«. Potem ko mu Cankar ni odpisal, se mu je Tuma po nekaj dneh spet oglasil. Spet z nadrobnostmi iz Podob, vprašanji, zakaj je tam uporabil to besedo, zakaj tam drugo, zakaj tako, ne drugače, kakor bi bilo pravilneje …
»1. Ritem v slogu je važnejši od slovnice. 2. Ritem je odvisen od vsebine. 3. Beseda je odvisna od ritma. 4. Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.«
Cankar mu je le odgovoril 29. marca 1918. Ni postregel z natančnimi pojasnili okrog te in tiste besede, temveč se je uvodoma opravičil za zamudo in omenil, da laže napiše novelo kot pismo. In: »Zavedam se v zvrhani meri, da jo glede gramatike včasih korenito polomim.« V slovnici da ni bil dober ne v šoli ne pozneje, zanjo se ni nikdar zanimal. »Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovnično obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost.« Svojemu nesojenemu zdravniku je odprl vrata v svojo delavnico, naštel nekaj pravil, ki se jih drži v tistih dolgih tednih, dneh in nočeh, ko hodi gor pa dol kakor v rešetki in kuje s kladivom stavek na stavek: »1. Ritem v slogu je važnejši od slovnice. 2. Ritem je odvisen od vsebine. 3. Beseda je odvisna od ritma. 4. Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.« In pridal: »Takih pravil je še veliko število; človek jih nosi sam v sebi, zapisana niso nikjer. Treba je, kako Vam je znano, brati vsako stvar naglás. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uhó.«
Da, na koncu sta besedovala le še o slogu, slovnici … Pijače in deklet se nista več dotaknila. Preventivno.
Reportaža iz Gruzije vabi k razmisleku, kako osmisliti stopnjevanja političnih napetosti v svetu.
***
Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor.
Fotografija: Aljoša Toplak
Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. Kaj je smisel potovanja, sprašujem prvega marca. Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspektive pravzaprav ni bil videti prav nič črn.
Fotografija: Aljoša Toplak
To je torej poanta tega potovanja, zato sem tukaj; nekaj se nama mora zgoditi, zavoljo česar se bova kot baron Munchausen kar za lasten čop izvlekla iz dreka. Ampak zdaj mi po mislih rojijo čisto napačni spomini; ko mimo beži zasneženo gorovje, se stiskam med nahrbtniki, pod nogami se valijo plastenke vina. Razbiram turščino najinega voznika in Nazar mi prišepne: »Iz Azerbajdžana je, po naše govori zaradi nadaljevank.« Ko se njun pogovor razvname in mi pogled vse bolj vlečejo sovjetska poslopja, ki mimo okna preletavajo pokrajino, doda: »Turkestan ono, Turkestan tisto, prekleti nacionalist, kako sem jezna. Podlegel je Erdoganovi propagandi.«
Odloži naju na bencinski. Zahvaliva se mu za prevoz in nahrbtnike zmečeva na tla. Tipu na havbi svetlečega se mercedesa pomignem, naj mi prižge čik. Ko mu povem, od kod prihajam, se mi nasmehne in zakliče: »Aha, Akrapovič! Vrum, vrum!«
Obmolknil je mogočen literarni glas: pri 89 letih se je poslovil perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936–2025). Leta 2010 je za svojo »kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika« prejel Nobelovo nagrado za književnost.
***
Jorge Mario Pedro Vargas Llosa, 28. marca 1936 rojen v Arequipi v Peruju, je zaslovel z romanesknim prvencem Mesto in ščeneta (La ciudad y los perros, 1961), enim najodličnejših del južnoameriške literature, v katerem je opisal lastne izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji v Limi, s katerim je modernizmu odprl vrata v domači književnosti … in ki smo ga leta 1968 pri Mladinski knjigi dobili tudi Slovenci, prevedel ga je Niko Košir.
Zatem so v slovenščini zazveneli še drugi mojstrovi romani: Zelena hiša, Pantaleon in tolažnice, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera?, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec: kenkicatacirir, Vragolije porednega dekleta, Zapiski don Rigoberta, Keltove sanje, Prikriti junak … In letos bo pri Beletrini v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla še Zabava pri Kozlu (La fiesta del Chivo, 2000) slikovita in bogata pripoved o burnem zgodovinskem dogajanju. Je »roman z diktatorjem« in obenem »roman o diktatorju«. Teče skozi poglavja, v katerih so v ospredju različni protagonisti in dogodki. V nekaterih je diktator s svojo osebnostjo in hotenji ter dejanji osrednji lik, v drugih pa ostaja v ozadju kot težka senca, ki lebdi nad vsem življenjem dežele. V dinamičnem kalejdoskopskem mozaiku vse dogajanje temelji na usodah resničnih ljudi.
»Priporočam tako ljubiteljem napetih romanov kot tudi tistim, ki hrepenijo po novi slogovni poslastici.«
»Že dolgo me ni noben roman tako pozitivno presenetil kakor v Dominikansko republiko postavljena Zabava pri Kozlu, ki se dogaja v času brutalne vladavine Rafaela Trujilla,« pravi urednica knjige Mateja Arnež. »Avtor v tem napetem zgodovinsko-političnem romanu mojstrsko prepleta resnične dogodke in fikcijo, prek treh zgodbenih niti pa razkriva dvoje; kakšni so bili mehanizmi strahu in manipulacije ter kako so zaradi njih ljudje živeli v nenehnem krču, tudi ko jih je bilo že davno konec. Priporočam tako ljubiteljem napetih romanov kot tudi tistim, ki hrepenijo po novi slogovni poslastici. Ta vas bo brez dvoma navdušila, za kar ima zagotovo zasluge tudi Ferdinand Miklavc, ki je poskrbel za izvrsten prevod.«
Med čakanjem na izid danes roman okusimo ob izbranem odlomku. Ne ker je pisatelj umrl – ker njegovo delo živi naprej!
Mario Vargas Llosa (1936–2025) (Fotografija: Jindřich Nosek, NoJin)
***
»Ne boste šli k njemu gor?« končno vpraša negovalka.
Urania ve, da to vprašanje muči žensko ves čas, kar je prišla v hišico na Ulici Césarja Nicolása Pensona in je ni zaprosila, naj jo odpelje v sobo h gospodu Cabralu, pač pa je šla v kuhinjo in si pripravila kavo. Po drobnih požirkih jo okuša že deset minut.
»Najprej bom pozajtrkovala,« odgovori brez nasmeška in negovalka zbegano pobesi pogled. »Zbiram moči, da se povzpnem po stopnicah.«
»Saj vem, da sta se oddaljila drug od drugega, slišala sem o tem,« se opraviči ženska, ki ne ve, kam bi z rokami. »Samo vprašala sem. Gospodu sem že dala zajtrk in ga obrila. Prebuja se zelo zgodaj.«
Zgrbančil se je in se pomanjšal, tako kot hiša. Zbega jo bela reč ob očetovih nogah: nočna posoda, napol polna urina.
Urania pokima. Zdaj je mirna in samozavestna. Ponovno se ozre po znamenjih propada okrog sebe. Mimo tega, da je zbledela barva sten, se tudi vse drugo, mizna plošča, kuhinjsko korito, omara, zdi manjše in neresnično. Je pohištvo isto? Ničesar ne prepozna.
»Ga prihaja kdo obiskovat? Se oglasi kdo od sorodnikov?«
»Prihajata hčerki gospe Adeline, gospodična Lucindita in gospa Manolita, okrog poldneva.« Ženska, visokorasla, ne več mlada, pod belo haljo uniforme nosi hlače, stoji na pragu kuhinje in ne skriva nelagodja. »Vaša teta je prihajala vsak dan, odkar pa si je zlomila kolk, ne hodi več od doma.«
Teta Adelina je bila precej mlajša od njenega očeta, imela bi lahko največ petinsedemdeset let. Torej si je zlomila kolk. Je še vedno tako pobožna? Takrat je vsak dan hodila k obhajilu.
»Je v svoji spalnici?« Urania spije poslednji požirek kave. »No, kje naj bi sicer bil. Ne, ne hodite z menoj.«
Povzpne se po stopnišču z obledelo ograjo, na kateri so, kot se spominja, viseli cvetlični lonci, še vedno ima občutek, da se je hiša skrčila. Ko pride v nadstropje, opazi, da so ploščice obrabljene, nekatere odlepljene. To je bila moderna hišica, prijazna, opremljena z okusom; zdaj je propadla, v primerjavi s hišami in vilami, ki jih je videla na Belli Visti, je kot kak brlog. Ob prvih vratih postoji – to je bila njena soba – in, preden vstopi, nekajkrat potrka.
»Tvoja hčerka je ostala stara teta. O kaki ženski si govoril: ‘Kakšna zguba. Ni ujela moža!’ Oče, tudi jaz ga nisem.«
Preseneti jo močna svetloba, ki lije skoz na stežaj odprto okno. Za nekaj trenutkov jo oslepi; nato se prikažejo postelja, prekrita s sivo odejo, starinska omara z ovalnim zrcalom, fotografije na stenah – kako je prišel do njene fotografije s podelitve diplom na Harvardu? – in, končno, v starem usnjenem naslanjaču s širokim naslonilom starec v modri pižami in s copati. Zdi se kot izgubljen v stolu. Zgrbančil se je in se pomanjšal, tako kot hiša. Zbega jo bela reč ob očetovih nogah: nočna posoda, napol polna urina.
Takrat je imel črne lase, na sencih le nekaj elegantne sivine, zdaj so redki prameni na goli lobanji rumenkasti, umazani. Njegove oči so bile velike, samozavestne, oči gospodarja sveta (kadar ni bil v Šefovi bližini); toda ti reži, ki strmita vanjo, sta drobni, mišji in prestrašeni. Imel je zobe, zdaj je brezzob, vzeli so mu umetno zobovje iz ust (pred nekaj leti je plačala račun), da ima ugreznjene ustnice in tako udrta lica, da se skoraj stikajo. Skrčil se je, njegove noge se komaj dotikajo tal. Kadar se je takrat ozrla vanj, je morala pogledati navzgor, iztegniti vrat, zdaj bi ji, če bi vstal, segel do ramen.
»Jaz sem Urania,« zamrmra, ko stopi proti njemu. Usede se na posteljo, meter od očeta. »Še veš, da imaš hčer?«
V starčku se nekaj vznemiri, blede koščene roke s koničastimi prsti, ki počivajo na stegnih, se zganejo. Drobne očke, ki se ne odmaknejo od Uranie, pa ostajajo brezizrazne.
»Tudi jaz te ne prepoznam,« zašepeče Urania. »Ne vem, zakaj sem prišla, kaj počnem tukaj.«
Starček je zganil z glavo, dol, gor, dol, gor. Iz njegovega grla se oglasi pridušen, rezek stok, razvlečen kakor mračen spev. Po nekaj trenutkih se umiri, z očmi ves čas uprtimi vanjo.
»Si dovolil? Si se uklonil? Si izkoristil to za svojo kariero?«
»Hiša je bila polna knjig.« Urania ošine gole stene. »Kaj je z njimi? Zdaj seveda ne moreš brati. Si imel takrat čas za branje? Ne spominjam se, da bi te kdaj videla brati. Bil si preveč zaposlen. Tudi sama sem zelo zaposlena, tako kot ti takrat ali pa še bolj. Deset, dvanajst ur v uradu ali pa pri strankah. Vendar si vsak dan vzamem nekaj časa za branje. Navsezgodaj, ko sonce vzhaja nad nebotičniki na Manhattnu, ali pa zvečer, ko gledam luči tistih steklenih panjev. To imam zelo rada. Ob nedeljah berem po tri, štiri ure, po Meet the Press na televiziji. Oče, to je prednost samskega stanu. Saj si vedel, mar ne? Tvoja hčerka je ostala stara teta. O kaki ženski si govoril: ‘Kakšna zguba. Ni ujela moža!’ Oče, tudi jaz ga nisem. Pravzaprav tega nisem hotela. Snubili so me. Na univerzi. Na Svetovni banki. V pravniškem podjetju. Si moreš misliti, še zdaj se kakor z jasnega prikaže snubec. Pri devetinštiridesetih! Biti samska ni tako grozno. Na primer, imam čas za branje, namesto da bi skrbela za moža, za otročke.«
Zdi se, da razume, da je tako zavzet, da si ne upa zganiti niti mišice, da je ne bi prekinil. Negiben je, njegove drobne prsi se enakomerno dvigajo in spuščajo, očke na njenih ustnicah. Po ulici kdaj pa kdaj pripelje avto, slišati je korake, glasove, odlomke pogovora, ki se približuje, postaja glasnejši, se oddaljuje in zamre v daljavi.
»Moje stanovanje na Manhattnu je polno knjig,« spet povzame Urania. »Kot ta hiša, ko sem bila majhna. Pravo, ekonomija, zgodovina. V spalnici pa imam samo Dominikance. Pričanja, eseji, spomini, mnogo zgodovinskih knjig. Uganeš, o katerem obdobju? O obdobju Trujilla, o katerem le. O najpomembnejšem, kar se nam je zgodilo v petdesetih letih. To si govoril povsem prepričano. Res je, oče. V tistih enaintridesetih letih se je izkristaliziralo vse slabo, kar smo nakopičili od konkviste. V nekaterih knjigah si omenjen tudi ti, kot osebnost. Minister, senator, predsednik Dominikanske stranke. Oče, je bil kak položaj, ki ga nisi imel? Postala sem strokovnjakinja za Trujilla. Namesto bridža, golfa, jahanja, opere je moj hobi vedeti, kaj se je dogajalo v tistih letih. Škoda, da se ne moreva pogovarjati. Koliko vsega bi mi lahko pojasnil, saj si živel ob svojem Šefu, ki je tako slabo poplačal tvojo zvestobo. Na primer, želela bi, da mi pojasniš, ali je Njegova ekscelenca spala tudi z mojo mamo.«
»V tistih zgodnjih časih je lahko minister odstopil in ni doživel nesreče, ni padel v prepad, ni ga zabodel kak norec, niso ga požrli morski psi.«
Opazi, da se je starec zdrznil. Drobno, krhko, izžeto telo se je zganilo v naslanjaču. Urania se skloni k njemu in ga opazuje. Se moti? Zdi se, da jo posluša, da skuša razumeti, kaj mu govori.
»Si dovolil? Si se uklonil? Si izkoristil to za svojo kariero?«
Urania globoko vdihne. Opazuje sobo. Na nočni omarici sta dve fotografiji v srebrnem okvirju. Z njenega prvega obhajila, v letu, ko je umrla mama. Morda je odšla s tega sveta s podobo hčerkice v tisti čudoviti obleki iz tila in angelskim pogledom. Na drugi fotografiji njena mati: zelo mlada, lasje počesani na prečo, obrvi negovane, oči otožne in sanjave. Stara, rumenkasta fotografija, nekoliko pomečkana. Gre k nočni omarici, jo dvigne in jo poljubi.
Sliši, da se je pred vhodom ustavil avto. Zastane ji srce; ne da bi se zganila, skozi zavese vidi bleščanje kroma, lesketavo karoserijo, odblesk razkošnega avta. Sliši korake, zven zvonca pri vratih, dvakrat ali trikrat – uročena, zgrožena, negibna – sliši, da služkinja odpira vrata. Ne da bi razumela, posluša kratek pogovor ob vznožju stopnic. Ponorelo srce se ji hoče razpočiti. Trkanje pri vratih sobe. Vrata se napol odprejo, noter pogleda mladenka, Indijanka s pečo, v uniformi, njen obraz prestrašen:
»Gospa, prišel vas je obiskat predsednik. Gospa, generalisim!«
»Recite, da obžalujem, ne morem ga sprejeti. Recite, da gospa Cabral ne sprejema obiskov, če Agustína ni doma. Pojdi. Povej mu.«
Tedaj pa zelo blizu na ulici ustavi avtomobil. Gospa se zdrzne, tako kot konj, kadar nenadoma dobi nenavaden ukaz.
Dekletovi koraki se oddaljujejo, plašni, neodločni, po stopnišču z ograjo, polno cvetličnih loncev, žarečih od krvomočnic. Urania odloži fotografijo na nočno omarico, zopet sede na rob postelje. Oče, ugreznjen v naslanjač, vznemirjen, jo opazuje.
»To je Šef počel svojemu ministru za šolstvo v zgodnjem obdobju svoje vladavine in, oče, vse to zelo dobro veš. Učenemu mlademu možu donu Pedru Henríquezu Ureñu, odličnemu in genialnemu. Medtem ko je bil on v službi, je prišel k njegovi ženi. Bila je tako pogumna, da je dala sporočiti, da ne sprejema obiskov, kadar soproga ni doma. V začetku Ere je še bilo mogoče, da ženska Šefa ne sprejme. Ko mu je to povedala, je don Pedro odstopil, odšel in ni več stopil na ta otok. In zato je v Mehiki, Argentini in Španiji postal tako znamenit učitelj, zgodovinar, kritik in jezikoslovec. Kakšna sreča, da je hotel Šef spati z njegovo ženo. V tistih zgodnjih časih je lahko minister odstopil in ni doživel nesreče, ni padel v prepad, ni ga zabodel kak norec, niso ga požrli morski psi. Storil je prav, se ti ne zdi? To ga je rešilo, da ni postal tak kot ti. Bi ti storil enako ali bi se ozrl drugam? Tako kot se je tvoj osovraženi in dobri prijatelj, zaničevani in ljubi kolega don Froilán, naš sosed? Oče, se spominjaš?«
Kot da bi mu ravno sporočili, da je umrl kdo najdražji. Kakor da bi ugotovili, da ima raka. Zardel je, prebledel, zardel.
Starček se začne tresti in ječati tisti mračni spev. Urania počaka, da se umiri. Don Froilán! Šepetal je z očetom v sprejemnici, na terasi, na vrtu, ga po večkrat na dan obiskoval v času, ko sta bila zaveznika v notranjih bojih trujillističnih frakcij, ki jih je Dobrotnik podpihoval, da je onemogočal svoje sodelavce, jih držal v negotovosti zaradi strahu, da jim sovražnik, ki je v javnosti prijatelj, brat, somišljenik, ne bi zabodel noža v hrbet. Don Froilán je živel v hiši nasproti, kjer je zdaj na opečnati strehi kakor v položaju mirno razporejenih kakega pol ducata golobov. Urania stopi k oknu. Tudi hiša tega mogočnega gospoda se ni opazno spremenila; tudi on je bil minister, senator, upravnik, kancler, veleposlanik in vse, kar se je še dalo biti v tistih letih. V maju leta 1961, v času velikih dogodkov, je bil celo minister za zunanje zadeve.
Pročelje je še vedno belo in sivo, toda tudi ta hiša je postala pritlikava. Prizidali so krilo, široko štiri ali pet metrov, ki se bode s trikotnim preddverjem kot pri gotskem gradu, in tam je ob popoldnevih, ko se je vračala iz šole, pogosto videvala elegantno postavo soproge dona Froilána. Takoj ko jo je ženska uzrla, je zaklicala: »Urania, Uranita! Pridi sem, naj te vidim, ljuba! Dekle, kakšne oči! Uranita, ravno tako si lepa kakor tvoja mama.« S svojimi skrbno negovanimi rokami z živordečimi nohti jo je pogladila po laseh. Urania se je ob tem, ko so se prsti pomikali skoz njene lase in ji božali glavo, počutila tako zasanjano. Eugenia? Laura? Ji je bilo ime po cvetu? Magnolia? Pozabila je. Ne pa njenega obraza, snežno bele kože, blagih oči, kraljevske postave. Vedno se je zdelo, kakor da je oblečena za na zabavo. Urania jo je imela rada, ker je bila tako prijazna, ker jo je pogosto obdarila in jo vodila v Country Club, da se je kopala v bazenu, in predvsem zato, ker je bila mamina prijateljica. Predstavljala si je, da bi bila njena mama, če ne bi šla v nebesa, ravno tako lepa in gosposka kot soproga dona Froilána, ki pa ni bil nič zal. Nizkorasel, plešast, čokat, nobena ženska se ne bi zmenila zanj. Se ji je mudilo najti moža, se je z njim poročila zaradi koristi?
»Hčerkica, so reči, ki jih ne moreš vedeti, ki jih še ne razumeš. Zate jih moram vedeti jaz, da te lahko varujem.«
Tako se sprašuje, prevzeta, ko odpira škatlo s čokoladnimi bonboni, ovitimi v kovinski papir, ki ji jo je, potem ko je izstopila iz šolskega avtobusa in ob poljubu na lice, podarila gospa, ki se je pojavila pri vratih svoje hiše: »Uranita! Pridi, ljubica, presenečenje imam zate!« Urania vstopi, poljubi gospo, ki nosi modro svileno obleko, čevlje z visokimi petami, ima ogrlico in dragulje na rokah in je naličena kakor za na ples, odpre škatlo, ovito v darilni papir in prevezano z rožnatim trakom. Gleda pisane bombone in bi jih rada okusila, a si ne drzne: bi bilo to nevzgojeno? Tedaj pa zelo blizu na ulici ustavi avtomobil. Gospa se zdrzne, tako kot konj, kadar nenadoma dobi nenavaden ukaz. Prebledi in z nujo v glasu reče: »Iti moraš.« Roka na njeni rami jo stisne, jo potisne proti vratom. Ko ubogljivo dvigne torbico s knjigami in se odpravi, se vrata odprejo na stežaj: pot ji zastavi mogočna postava gospoda v temni obleki, iz rokavov gledajo beli poškrobljeni zapestniki z zlatimi zapestnimi gumbi. Gospod s temnimi očali, ki je povsod, tudi v njenem spominu. Obstane ohromljena, z odprtimi usti, strmi, strmi. Njegova ekscelenca se ji prijazno nasmehne.
In Urania res odide in je tako prevzeta, da se niti ne poslovi. Prečka cesto, gre v hišo, se povzpne po stopnicah in iz svoje sobe skoz zavese opreza in čaka, kdaj bo Predsednik odšel iz sosednje hiše. »In tvoja hči je bila tako naivna, da se ni spraševala, po kaj je prišel Oče Domovine, ko dona Froilána ni bilo doma,« in oče, zdaj miren, jo posluša oziroma se zdi, da jo posluša, ne da bi odmaknil oči od nje. »Tako naivna, da je potem, ko si se vrnil iz kongresa, stekla k tebi, da ti pove. ‘Očka, videla sem Predsednika! Prišel je na obisk k soprogi dona Froilána.’ Oče, kakšen obraz si napravil!«
»Kaj je storila moja mama? Se je vdala v usodo? Je bila vesela, ponosna na to čast?«
Kot da bi mu ravno sporočili, da je umrl kdo najdražji. Kakor da bi ugotovili, da ima raka. Zardel je, prebledel, zardel. In njegove oči ves čas pogledujejo po hčerkinem obrazu. Kako naj jo opozori na nevarnost, ki preti družini?
Drobne oči bolnika se hočejo na široko razpreti, se osredotočiti.
»Hčerkica, so reči, ki jih ne moreš vedeti, ki jih še ne razumeš. Zate jih moram vedeti jaz, da te lahko varujem. Tebe imam najraje na vsem svetu. Ne sprašuj me, zakaj, toda na to moraš pozabiti. Pri Froilánovih nisi bila. Nisi videla njegove gospe. Še mnogo, mnogo manj pa tistega, o katerem se ti je sanjalo. Za tvoje dobro, hčerka. In za moje. Nikoli ne spregovori o tem. Mi obljubiš? Nikoli? Nikomur? Prisežeš?«
»Prisegla sem ti,« reče Urania. »In tudi ob tem nisem ničesar posumila. Tudi potem ne, ko si zagrozil služkinjam, da bodo ob službo, če bodo govorile o izmišljijah deklice. Tako nedolžna sem bila. Ko sem ugotovila, zakaj generalisim obiskuje gospe ministrov, ti niso več mogli storiti tega, kar je Henríquez Ureña. Morali so se sprijazniti z rogovi, tako kot don Froilán. In se zato, ker ni šlo drugače, s tem okoriščati. Si se tudi ti? Je Šef obiskoval mojo mamo? Preden sem se rodila? Ko sem bila še premajhna, da bi si lahko zapomnila? To je počel, če so bile gospe lepe. Moja mama je bila lepa, mar ne? Ne spominjam se, da bi prihajal, morda pa je prej. Kaj je storila moja mama? Se je vdala v usodo? Je bila vesela, ponosna na to čast? Saj je bilo to pravilo, mar ne? Dobre Dominikanke so bile hvaležne, da jih je Šef blagovolil porivati. Se ti zdi beseda prostaška? Ta glagol je vendar uporabljal tvoj ljubljeni šef.«
Celo hvalil se je o ženskah, »ki jih je porival«, in dvorjani so to ravno tako odobravali …
Da, ta glagol. Urania to ve, saj je o tem brala v svojih mnogih knjigah o Eri. Trujillo, tako skrben, prefinjen, eleganten v govoru – prav očarljiv, kadar je tako hotel – je nenadoma, ob večerih, po nekaj kozarcih španskega konjaka Karel I., izgovarjal tudi najbolj prostaške besede, govoril tako, kot se govori po sladkornih nasadih, med pristaniškimi težaki ob Ozami, na stadionih ali po bordelih, govoril tako, kot se izražajo moški, ki hočejo biti bolj dedci, kakor pa so v resnici. Ob primernih priložnostih je bil Šef lahko surov in prostaški in je izgovarjal umazane psovke iz časa, ko je bil mlad nadzornik na posestvih v San Cristóbalu in gardist pri policiji. Njegovi spremljevalci so jih odobravali z enakim navdušenjem kot govore, ki sta mu jih pisala Ernesto Cabral in Pijani ustavnik. Celo hvalil se je o ženskah, »ki jih je porival«, in dvorjani so to ravno tako odobravali, tudi če bi se s tem morda zamerili donji Maríi Martínez, Prvi dami, in celo, če bi te ženske utegnile biti njihove soproge, sestre, matere ali hčere. Pri tem ni šlo za pretiravanje razgrete dominikanske domišljije, ki brezmejno poveličuje vrline in pregrešnosti in napihne resnične zgodbe tako, da postanejo fantastične. Pojavljale so se izmišljene zgodbe, pretirane, ki jih je začinilo to nagnjenje njegovih rojakov. Toda tista o Barahoni mora biti resnična. Urania je ni prebrala, slišala jo je (ob čemer jo je obhajala slabost), ko jo je pripovedoval nekdo, ki je bil vedno blizu, zelo blizu Dobrotniku.
V slovenščini imamo več mojstrovih romanov, tudi odmevni prvenec Mesto in ščeneta ter Pogovor v Katedrali. Prvega, leta 1968 izdanega v zbirki Žepna knjiga Zenit pri Mladinski knjigi, je prevedel Niko Košir, drugega, ki je leta 1987 izšel v zbirki Branje pri Državni založbi Slovenije, pa Ferdinand Miklavc, podpisan tudi pod prihajajočo Zabavo pri Kozlu (Beletrina, 2025). (Fotografija: Andraž Gombač)
Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti.
In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne?
Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti.
Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občutkom, podobno kot nas navduši dejstvo, da poznamo eno od Shakespearovih najslavnejših vrstic (»Biti ali ne biti«), zapisal Livij. Njegovo delo je zbirka največjih uspešnic rimske zgodovine.
Tit Livij, poznan tudi le kot Livij (59 pr. n. št. – 17 n. št.), je bil eden največjih rimskih zgodovinarjev, najbolj znan po monumentalnem delu Ab Urbe Condita (Od ustanovitve mesta). Livijev popis zgodovine, ki sicer obsega 142 knjig, vendar se jih je do danes ohranilo le 35, sledi Rimu vse od njegovega legendarnega izvora do časa samega avtorja, ko je mestu vladal Avgust. Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.
Tit Livij (Vir: Kean Collection / Hulton Archive)
Livijevo delo se je ohranilo, ker ni šlo le za kroniko dogodkov, pač pa za dramatično in moralistično pripoved, v kateri se je zgodovina prepletala z legendami. Njegovo nazorno pripovedovanje zgodb, zlasti o Romulu in Remu, Horaciju na mostu in Cincinatu, je za več stoletij izoblikovalo kulturno identiteto Rima. Čeprav so ga nekateri kritizirali zaradi pomanjkljivega in nevestnega navajanja virov, se je njegov vpliv ohranil in navdihnil tudi poznejše zgodovinarje, kakršna sta bila Tacit in Machiavelli. Ponovno so ga odkrili v renesansi, ko so njegova dela slavili kot model zgodovinskega pisanja in državljanskih vrlin. Livijeva dela tudi danes ostajajo ključni vir za razumevanje zgodovine in mitologije Rima, ponazarjajo pa tudi, kako pomembna je moč pripovedovanja zgodb pri oblikovanju zapuščine nekega naroda.
Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.
Mene pa seveda najbolj zanima, kaj je bilo zapisano v tistih 107 izgubljenih knjigah. Že v tej, ki se je ohranila, namreč kar mrgoli ključnih anekdot. Tu je le nekaj največjih uspešnic:
Livij pripoveduje legendarno zgodbo o izvoru Rima, začenši z dvojčkoma Romulom in Remom, ki ju je rodila vestalka Rea Silvija, njun oče pa naj ne bi bil nihče drug kot Mars, bog vojne. Njun stric Amulij, ki se je bal, da ga bosta dvojčka nekega dne vrgla s prestola, je naročil, naj ju vržejo v reko Tibero.
Vendar ju je reka odnesla na varno, kjer ju je sprva našla in dojila volkulja, nato pa ju je vzgojil pastir Faustulus. Ko sta dvojčka odrasla, sta resnično strmoglavila Amulija in kot kralja Albe Longe ponovno imenovala svojega dedka Numitorja.
Nato pa sta si želela ustanoviti lastno mesto. Romul ga je želel zgraditi na Palatinskem griču, Rem pa na Aventinskem. Zato sta počakala na znamenje bogov. Romul je videl dvanajst jastrebov, Rem pa le šest. Romul, ki si je to razlagal kot tisto težko pričakovano božje znamenje, je začel označevati mestno obzidje. Ko ga je Rem posmehljivo preskočil, ga je Romul ubil in dejal: »Tako naj pogine vsakdo, ki bi še želel preskočiti moje obzidje!«
Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.
Rim je bil torej ustanovljen leta 753 pr. n. št., njegov prvi kralj pa je postal Romul.
Ko je mesto raslo, je Romul spoznal, da v njem primanjkuje žensk. Da bi se spopadel s to težavo, je na festival povabil Sabinke iz sosednjih mest. Na vnaprej dogovorjeni znak so Rimljani ugrabili Sabinke in jih prisilili v poroko.
Med Rimljani in Sabinci, ki jih je vodil kralj Tit Tatij, je kmalu izbruhnila vojna. Med spopade so se vmešale tudi ugrabljene Sabinke, ki so se kot živi ščit postavile med očete in svoje rimske može. Prosile so za mir in dejale, da ne želijo ne smrti svojih družin ne smrti svojih novih mož.
Njihovo posredovanje je pripeljalo do premirja, Rimljani in Sabinci pa so se združili v eno samo ljudstvo, ki mu je poleg Romula vladal tudi Tit Tatij.
V prvih letih republike je Rim napadel etruščanski kralj Lars Porsena, ki je poskušal oblast povrniti izgnanemu kralju Tarkvinu Ponosnemu.
Pietro da Cortona: Posiltvo Sabink, 1627–1629, olje na platno (Kapitolski muzeji, Rim)
Porsenova vojska je vse bolj napredovala proti Rimu in kmalu jih je od mesta ločil le še leseni most Pons Sublicius. Rimski vojak Horacij Cocles (Enooki Horacij) je želel sovražniku preprečiti, da bi prečkal most, zato je skupaj s še dvema tovarišema postavil zasedo na mostu. Skupaj jim je uspelo zadržati Etruščane, drugi Rimljani pa so medtem v ozadju uničili most.
Ko je od vseh ostal le še Horacij, je molil k reki Tiberi in skočil v vodo ter odplaval na varno, medtem ko se je most podiral. Njegov pogum je rešil Rim pred takojšnjo osvojitvijo.
Ko je Porsena zasedel Rim, se je mladi Rimljan Gaj Mucij prostovoljno javil, da ga bo umoril. Preoblekel se je v navadnega vojaka in se pretihotapil v tabor Etruščanov, kjer pa je po pomoti ubil kraljevega pisarja.
Mucij, ki so ga ujeli in pripeljali pred Porseno, je povedal, da ga je pripravljenih umoriti še veliko Rimljanov. Da bi dokazal svoj pogum, je z desno roko segel v ogenj in pustil, da mu roka gori, ne da bi za trenutek trznil. Porsena, navdušen nad njegovim pogumom, ga je izpustil in kmalu zatem pristal na premirje.
Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana).
Mucij, ki od tedaj ni več mogel uporabljati desne roke, pa je postal znan pod imenom Scaevola (»levoroki«).
Ena najbolj znanih osebnosti v zgodnjem Rimu je bil Lucij Kvint Cincinat, upokojeni konzul, ki se je umaknil na kmetijo.
Leta 458 pr. n. št. so Rimu grozili Ekvi, ki so v gorah ujeli rimsko vojsko. Senat je v obupu podelil Cincinatu diktatorsko oblast in ga tako zvabil stran od njegovega pluga.
Cincinat je oblast sprejel, okrog sebe zbral vojsko in v le šestnajstih dneh premagal Ekve ter rešil ujete vojake. Ko je tako zagotovil varnost Rima, pa je takoj predal svojo diktatorsko oblast in se vrnil na kmetijo, namesto da bi se še naprej oklepal oblasti.
Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.
Vedno se mi je zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski!
Zadnji rimski kralj Tarkvinius Superbus (»Tarkvinij Ponosni«) je vladal kot tiran. Njegov propad se je začel s strašnim zločinom, ki ga je zagrešil sin Sekst Tarkvinij.
Slednji je namreč posilil Lukrecijo, rimsko plemkinjo in Kolatinovo ženo. Lukrecija je v obupu sklicala svojo družino, razkrila zločin in si nato vzela življenje, da bi ohranila čast.
Njena smrt je sprožila pravi val ogorčenja. Rimljani so pod vodstvom Lucija Junija Bruta strmoglavili Tarkvina, izkoreninili monarhijo in leta 509 pr. n. št. vzpostavili republiko. Od tedaj so Rimu vladali izvoljeni konzuli, ne kralji.
Tarkvinij Ponosni se je po izgonu prizadeval vrniti na prestol. Zbral je vojsko Latinov in se boril proti Rimljanom v bitki pri jezeru Regillus (pribl. leta 496 pr. n. št.).
Med bitko sta se na belih konjih pojavila skrivnostna jezdeca, ki sta se borila na strani Rimljanov. Ko se je bitka končala z zmago Rimljanov, sta jezdeca izginila, pozneje pa se je izkazalo, da sta bila Kastor in Poluks, Zevsova sinova dvojčka.
Rimljani so v njuno čast v Forumu zgradili tempelj Kastorja in Poluksa.
Razgled s Palatinskega griča v Rimu danes (Fotografija: Andraž Gombač)
Te zgodbe so podlaga za večino umetnosti, ki sem jo preučeval kot umetnostni zgodovinar. Pojasnjujejo, denimo, zakaj si je Michelangelo pri svoji prenovi Kapitolskega griča zamislil, da bi ob vznožje velikega stopnišča postavil monumentalna kipa Kastorja in Poluksa. Cincinatova zgodba ponazarja, da je treba diktatorsko oblast v izrednih razmerah vihteti moralno, predvsem pa kratek čas. Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana). Horacijevo žrtvovanje za višje dobro je utelešenje junaštva. Vendar sem si sam zgodbo narobe zapomnil ali pa sem si jo napačno predstavljal. Vedno se mi je namreč zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski! Namesto solzavega samožrtvovanja v slogu Armageddona junaku uspe pobegniti, da se lahko nato še naprej bori (pripravlja se že nadaljevanje, Horacij na mostu 2: Maščevanje). Delo opisuje ogromno posilstev, ki jih seveda ni mogoče nikoli odobravati, vsi kralji, ki jim je ime Tarkvinij, pa so zelo zelo poredni in kar prosijo za strmoglavljenje.
Ker je Livij svoje delo pisal v zgodnjih obdobjih rimskega imperija, je zgodovino Rima seveda prikazal kot napredovanje proti stanju, ki ga je sam doživljal za življenja (delo je napisal med letoma 27 pr. n. št. in 17 n. št., v času vladavine prvega cesarja Avgusta, nekaj let pa mu je vladal tudi Tiberij, in sicer ko mu je šlo vladanje še dobro od rok, torej preden je postal perverzni čudak in se preselil v Capri).
Stvari so za Rim kazale kar dobro, zato je Livij v svojem delu lahko zapisal, kakšen je bil dejansko videti Rim, kakšen splet srečnih naključij je privedel do trenutnega stanja in kako bi se prihodnje generacije lahko iz preteklosti česa naučile.
*
Komentar Svetlane Slapšak:
Novogrški termin za roman je mythistorima – torej mit oz. zgodba, ne nujno resnična, in obenem historia, tisto, kar je nekdo videl in zabeležil. Zgodovina Rima Tita Livija je prav to: ni antropologija kot pri Herodotu, ki z zanimanjem opisuje druge kulture, ni strogo objektivna kot pri Tukididu, ki raziskuje, kako in zakaj je propadla atenska demokracija, tu ni zgroženosti kakor pri moralistu in občasno ciniku Tacitu … To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof. Tita Livija zlahka ujamemo pri pretiravanju, konfabuliranju, njegovi viri so pogosto ustno izročilo in nepreverjene zgodbe, vse to je oblikovalo zahodno in globalno civilizacijo zahodne izobrazbe. Njegova zgodovina je vzorčna za vsako državo, ki se želi vpisati v zgodovino, z vladarji, s krivdami, z napakami in junaki, ki zagotavljajo nesmrtno slavo.
To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof.
Tit Livij ve, kako zgodbe prikazati, kakor da v njih ni vgrajeno njegovo rimsko stališče, kako izginiti iz teksta, kako prikriti namen glorifikacije. V latinščini, v kateri so se izobraževale generacije in ki je osnova evropske pismenosti, pisatelj oblikuje rimski kolektivni spomin, prek katerega je Rim kot model države vpisan v države po svetu. Težko je definirati politično stališče Tita Livija – njega ni mogoče opredeliti drugače kot ideologa Rima. Vendar mu to daje nenavadno sekundarno objektivnost: samovolja kraljev, republikanski zanos in morala, določene prednosti upravljanja pod cesarstvom se pojavijo v realnih okvirjih in dimenzijah, na tem temelji naše znanje o koristih politike.
V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna.
Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik.
Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce.
In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke?
Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi
V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je.
»Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.«
V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvsem »no entrance for adults«, vstop odraslim prepovedan). V tej hiši bivajo že dobrih 15 let, vendar se število knjig ne spreminja veliko, pojasni Valentina: »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.«
Med sprehodom po hiši zaznaš, da tu domuje tudi kak ljubitelj francoskega novega vala – ali dva (Fotografija: Andraž Gombač)
Urban doda, da so že v prejšnjem uredništvu imeli polico, kamor si lahko prinesel knjige in odnesel tiste, ki si jih želel: »Včasih sem tudi redno doniral lokalni knjižnici, danes imajo pa tudi knjižnice včasih že preveč gradiva. Nekaj še odnesem v antikvariate, predvsem Roku Glavanu, ki včasih tudi sam pride k meni in kaj odnese, pa seveda na Mestni trg v Trubarjev antikvariat. V preteklosti sem jih daroval tudi Posredovalnici pod okriljem Kraljev ulice. Vedno se pa potrudim, da knjige gredo naprej, nikoli v smeti, je pa včasih že težko najti bralce. Pred osmimi oziroma sedmimi leti sta umrla oba starša, in sem tako praznil knjižne police, na katerih je bilo veliko enciklopedij in leksikonov, pa knjig z idejami za izlete, ki danes preprosto niso več tako iskane.«
»Bralnik sem uporabljal že prej, sploh je odličen za potovanja. Odkar sem se pred leti soočil z očesno boleznijo, pa je bralnik zame rešitelj, saj si lahko povečam velikost črk in uravnavam svetlobo, pa še prelom narediš po želji.«
Še nekaj prispeva k temu, da se morda redkeje soočata z izzivom, tako znanim nam, ljubiteljem knjig: preveč knjig, premalo polic. Urban namreč bere na bralniku: »Vse, kar izdamo pri Beletrini, imam zdaj v arhivu na bralniku, ne več v klasični obliki. Bralnik sem uporabljal že prej, sploh je odličen za potovanja. Odkar sem se pred leti soočil z očesno boleznijo, pa je bralnik zame rešitelj, saj si lahko povečam velikost črk in uravnavam svetlobo, pa še prelom narediš po želji.«
Na stopnišču je prostor za enciklopedije (Fotografija: Andraž Gombač)
In kako so knjige prišle v Medvode?
Večino knjig v stanovanju sta kupila sama, nekaj pa jih je Urban tudi podedoval od staršev – že v kuhinji tako pokaže stari kuharski klasiki od svoje mame: Klasična slovenska kuharica Felicite Kalinšek in Kuharska knjiga izpod peresa Ivana Ivančiča.
Valentina doda: »Ko sva začela skupaj živeti, je Urban res kuhal veliko bolje od mene. Moja mama je dobro kuhala, ni me pa učila. Danes pa jaz v kuhanju zares uživam in močno uživam v listanju lepih kuharic, pri katerih opazujem tudi fotografije. Z Urbanom sva oba navdušena fotografa in zato sva v tujini včasih kupovala tudi kar veliko knjig o fotografiji.« Dodata, da danes zopet več fotografirata, saj sta sinova starejša in zato več sama potujeta. Ljubezen do likovne umetnosti pa je tudi razlog, da knjige niso povsod, recimo v dnevni sobi, saj so na stenah slike, nekatere je naslikala tudi Valentina, pa tudi plakati, ki sta jih kupila na prireditvah in uokvirila.
Kuharice seveda sodijo v kuhinjo (Fotografija: Andraž Gombač)
Valentina nadaljuje, da je sama prinesla največ knjig o umetnostni zgodovini, saj je to študirala: »Danes se težko ločim od teh knjig, čeprav vem, da recimo o gotiki ne bom več brala, niti listala. Vendar so to knjige, ki sem jih kupila s študentskimi zaslužki in imajo veliko čustveno vrednost. Kot študentka sem veliko časa preživela v Konzorciju, kjer sem listala knjige, ki si jih nisem mogla privoščiti, in sem čakala kak sejem, da sem si potem vsaj eno tudi privoščila, in zelo sem izbirala, katera bo to.«
Kar nekaj njenih knjig je tudi na temo fotografije, ki jih je tudi Urban veliko kupoval zanjo na potovanjih po tujini. Omeni kup knjig, ki jih je prinesel pred dvajsetimi leti z obiska v New Yorku, kjer jih je našel v outlet kotičku v Strandu. »Sicer pa nisem prinesla veliko svojih knjig, skoraj nič leposlovja in nič otroških ali mladinskih knjig, saj sem rojena v Črni gori in sem se v Slovenijo preselila šele, ko sta se starša ločila.«
»Ko sva začela skupaj živeti, je Urban res kuhal veliko bolje od mene. Moja mama je dobro kuhala, ni me pa učila. Danes pa jaz v kuhanju zares uživam in močno uživam v listanju lepih kuharic, pri katerih opazujem tudi fotografije.«
Zato pa je tem več leposlovja prinesel Urban: »Bili smo tipična družina tistega časa, šestdesetih in sedemdesetih let, ki je bila naročena na klasike tistega časa, recimo Sto romanov in pa Našo besedo, zbirko Čebelica … Moj oče sicer ni bral, je pa toliko več moja mama, in tako je bilo knjigo vedno veliko. Danes imam še nekaj teh, vendar ne vseh, saj so bile nekatere , sploh prva izdaja zbirke Sto romanov, tiskane na slab papir in z majhnimi črkami, ter jih preprosto ne berem več, jih niti ne morem, imam pa notri veliko zaznamkov.«
Sožitje filmske, glasbene, literarne in še kake umetnosti (Fotografija: Andraž Gombač)
Urban je bil navdušen bralec že od malih let, ko je bil najprej obseden s stripi, kasneje v srednji šoli pa že s Kafko, z eksistencializmom: »Toda stripi so dejansko tisti, ki so mi na neki način pomagali med študijem filozofije. Stripe smo namreč vsi brali v srbohrvaščini in tudi filozofske knjige, ki smo jih obravnavali na fakulteti, so bile v tem jeziku. V slovenščini v tistem času ni bilo skoraj nič temeljnih filozofskih tekstov, nekaj Platona, ki ga je odlično prevedel Sovre, Aristotla zelo malo, Hegla, Kanta skoraj nič. Nekateri sošolci so tako brali izvirnike v nemščini, zelo redki tudi v latinščini ali stari grščini in pa ‘sodobnike’, Foucaulta recimo, v francoščini. Sam teh jezikov nisem obvladal, saj sem se v šoli učil le angleško in dve leti še italijansko, in zato je srbohrvaščina, ki sem se je naučil kot otrok med branjem stripov in seveda pozneje, tudi med služenjem vojaškega roka, še veliko bolj temeljito, prišla še kako prav!«
Nekaj je tudi otroških in mladinskih knjig, ki jih je Urban prinesel iz mladosti: »Jules Verne in zbirka Karla Maya sta primera, ki se prenašata iz generacije v generacijo. Zbirka Zvezdna Beletrina je bila narejena s prav tem namenom, ker največ bralcev izgubimo na prelomu osnovne šole, ko nehajo brati otroške knjige. Pri Beletrini smo želeli ustvariti zbirko, ki bi se prenašala iz generacije v generacijo, in obuditi vse tiste stare klasike, vendar v sodobni obliki. Žal projekt s tega vidika ni bil uspešen, saj se knjige prodajajo posamično, kot zbirka pa ne.«
Kotiček za umetnostno zgodovino (Fotografija: Andraž Gombač)
Vse manj je majhnih knjigarn
Valentina in Urban sta oba navdušena bralca, pa vendar priznata, da nič več nista redna obiskovalca knjižnic. »Včasih sva bila veliko v knjižnici, sploh kasneje s sinovoma. Danes pa so ti obiski zelo redki. Žal je preveč knjig in že tako ne uspeva prebrati vsega, kar dobiva in si kupiva,« pravi Urban. Prizna tudi, da je bil včasih bolj reden obiskovalec, saj je kot nekdanji zaposlen v ljubljanski knjižnici (tam je delal med letoma 2012 in 2014) imel privilegij, da mu zamudnin niso obračunavali: »Tega privilegija ni več, tako da sem kar nekajkrat plačal kar visoko zamudnino. Vsekakor pa je veliko spremenila korona, saj se mi ni uspelo prilagoditi temu, da bi knjige naročal v knjižnici, in tako sem začel postopam uvajati bralnik tudi za branje izposojenega gradiva. Danes mi tako bralnik, poleg že omenjenih prednosti, prav pride, sploh recimo kadar ponoči kaj pišem, in marsikaj zlahka najdem na e-knjižni polici, lahko še po ključnih besedah iščem, kar bi sicer listal kar nekaj časa …«
Bralcu hrbet krije Nicolas Cage (Fotografija: Andraž Gombač)
Povesta, da kupujeta knjige po spletu, seveda pa najraje v fizični trgovini. »Rad podpiram majhne butične knjigarne,« pravi Urban, »čeprav jih je vse manj, toda na srečo se odpirajo tudi kakšne nove. Zelo rad sem imel knjigarno Behemot na Židovski stezi, ki je imela prav posebne knjige, dober izbor po okusu lastnika, ki je bil tudi prodajalec.«
Knjige pa rada podarjata drugim: »Dobiva pa jih ne. Verjetno menijo, da jih ima Urban dovolj sam, pa še zame tako sklepajo. Čeprav bi bila vedno vesela kake dobra kuharice,« v smehu pove Valentina.
»Moja usoda je na srečo in žalost ta, da berem večinoma službeno. Berem torej rokopise, naročene in nenaročene, večinoma knjige pred izidom.«
Debato bi lahko še kar nadaljevali, vendar jo je treba zaključiti. Še zadnje vprašanje: kaj trenutno bereta? »Jaz berem zadnjo knjigo Ane Svetel, pa tudi sicer največ prebiram leposlovje, še vedno tudi veliko o fotografiji in seveda arhitekturi,« najprej pove Valentina. Urban pa: »Moja usoda je na srečo in žalost ta, da berem večinoma službeno. Berem torej rokopise, naročene in nenaročene, večinoma knjige pred izidom. Zelo redko berem knjige po izidu in čisto premalo po izbiri in v prostem času. Sem pa ljubitelj knjig, ki raziskujejo žanrske medprostore, torej tistega, kar je med leposlovjem in esejistiko, recimo. Zelo všeč so mi tudi spominski teksti in besedila, ki jih danes označujemo z inflatorno oznako avtofikcija.«
Še zadnji hitri posvet zakoncev pred jutranjim odhodom v mesto (Fotografija: Andraž Gombač)
Oba pa se navdušujeta tudi nad kratkimi zgodbami. »To je tako kot s filmi,« pravi Valentina, »včasih sva jih veliko gledala, Urban je tudi imel bogato VHS zbirko in navdušena sva bila nad francoskim novim valom, pa iransko in japonsko filmsko produkcijo. Danes pa je svet prehiter, tudi filmi včasih zelo dolgi, in potem gledaš serije. Te dni z veliko nestrpnostjo pričakujeva zadnjo epizodo in razplet Belega lotosa. Tako je tudi s kratkimi zgodbami, ker so pač priročne – eno prebereš, ko čakaš na zdravnika, eno pred spanjem …«
Vseeno pa roman, morda presenetljivo, trmasto ostaja paradna literarna zvrst, saj se očitno nismo tako zlahka pripravljeni odreči »celoviti« izkušnji. Hlepenje o velikih zgodbah bo očitno zamrlo mnogo po koncu velikih zgodb.
Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji.
Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard.
Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi.
Fotografija: Tara Kankaraš
Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra?
»Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.«
Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina?
»Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika.
Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, postavlja vprašanja, kritizira.
Kriminalni roman zahteva svobodo – element, ki je v naših družbah skoraj odsoten.«
»Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo.«
Roman Konec Sahare zrcali politični trenutek v Alžiriji tik pred oktobrskimi nemiri leta 1988.
»5. oktober 1988 je bil ključen trenutek v Alžiriji, tako kot v nekdanjih socialističnih državah. A ta datum je danes pozabljen. Tudi sam kot otrok o tem nisem vedel ničesar. V šoli o tem nismo govorili. Imel sem prijatelja, čigar starejši brat je bil na invalidskem vozičku. Vprašal sem ga, zakaj njegov brat ne more hoditi, a ni poznal odgovora. To je bil tabu v njegovi družini.
Kasneje, ko smo odraščali, smo izvedeli resnico: njegov brat je bil ustreljen 5. oktobra 1988, zaradi česar je bil vse življenje pohabljen. Tistega dne je bilo ubitih na stotine ljudi. Še danes ne poznamo niti vseh njihovih imen. Ni spomenika v njihovo čast. Naša zgodovina ostaja neznana, izbrisana. Do kdaj še?«
Koliko trupel se pojavi v romanu Konec Sahare in kaj njihova navzočnost razkrije o stanju družbe, v kateri se odvija zgodba?
»Roman se začne z odkritjem trupla mlade pevke Zakije, konča pa se z drugim ‘truplom’ – tokrat države, imenovane Alžirija. Med tema odkritjema se razgrinja zgodba, v kateri najdemo like in vprašanja. Kajti ko ubiješ žensko, ubiješ tudi državo. A če lahko rešiš eno žensko, lahko rešiš vso državo.«
»Zaradi žensk sem postal pisatelj. Odraščal sem ob ženskah, poslušal njihove zgodbe – žensk, ki niso mogle pisati ali povzdigniti glasu.«
Kaj pooseblja Zakija?
»Je ženska, Alžirka. V Alžiriji ženske živijo pod težo vere in družbenih tradicij. Ženska je že od rojstva žrtev stereotipov. Žal jo pogosto vidimo zgolj skozi njeno biološko funkcijo: postati mora mati in roditi otroke. Zakija razbije to podobo. Zapusti svojo družino in postane pevka. Najde srečo. A v patriarhalni družbi je srečna ženska moteča. Lahko predstavlja nevarnost za obstoječi red, saj daje moč drugim ženskam. Zakijo zato doletijo vse mogoče nesreče. Pevka postane v času, ko naraščata islamizem in verski fundamentalizem. In za fundamentaliste ni nič bolj nevzdržnega kot svobodna ženska. V njihovih očeh je ženska sovražnica: treba jo je skriti ali uničiti. Tako pač razmišljajo.«
Zakija je bila torej prezirana in ljubljena, zaničevana in čaščena? Kaj je bil največji izziv pri pisanju tako ambivalentnega lika?
»Zaradi žensk sem postal pisatelj. Odraščal sem ob ženskah, poslušal njihove zgodbe – žensk, ki niso mogle pisati ali povzdigniti glasu. Zakija nosi v sebi nekaj številnih žensk, ki sem jih poznal, žensk, ki se upirajo. Zahvaljujoč ženskam sem postal pisatelj.«
Umor Zakije v romanu Konec Sahare je opisan skoraj nežno, kot da gre za nekaj neizogibnega, morda celo osvobajajočega. Zakaj se zdi, da šele skozi smrt postane resnično prisotna – kot da je morala umreti, da bi jo svet zares opazil? Kaj nam to pove o njenem položaju v družbi in o načinih, kako (ne)vidne ostajajo nekatere usode?
»Kot že rečeno, 5. oktober 1988 je v moji državi pogosto pozabljen ali zamolčan, v preostalem svetu pa skoraj neznan. Pa vendar ima vse, kar Alžirija doživlja danes, izvor prav v tem trenutku.
5. oktober 1988 zaznamuje pojav nasilja, družbenih razpok, pa tudi islamizma. Tistega dne je na ulice prišlo na stotisoče mladih Alžircev, ki so protestirali proti enopartijskemu sistemu – leto dni pred padcem Berlinskega zidu. Končalo se je s krvavim pokolom. To je bil tudi brutalen začetek vzpona islamizma in državljanske vojne.
Kljub temu pa močno primanjkuje pripovedi o tem obdobju. To je tudi čas vrnitve alžirskih borcev iz Afganistana in rojstva islamističnih strank. Ste že kdaj videli islamistično stranko, ki bi jo vodila ženska? Nikoli. Fundamentalisti imajo dva sovražnika: svobodo … in žensko.«
»Moški vidi žensko kot predmet, ki ga lahko ima v lasti, kot imetje, in ne kot bitje s čustvi ali zapleteno psihologijo.«
Zakija je umrla, a se zdi, kot da nikoli zares ne izgine – njeni nekdanji ljubimci jo znova in znova obujajo v spominu, kot da je še vedno med njimi. Kako ta nenehna prisotnost umrle vpliva na njihove odnose in življenje? Kaj nam to pove o tem, kako mrtvi ostajajo z nami?
»Zakija je pustila pečat v svojem obdobju. Bila je svobodna, bila je pevka in ni bilo veliko žensk, kakršna je bila ona. Vedno se spominjamo žensk, ki so zaznamovale določen trenutek v zgodovini, določeno obdobje.
Pa še nekaj: prihajam iz družbe, ki je nostalgična do preteklosti. Gledamo nazaj, ne pa naprej. Ljudje so navezani na svojo preteklost, na Zakijo, ker se bojijo razmišljati o svoji prihodnosti.«
V romanu predstavite številne moške like, ki jih Zakija zaznamuje. Kako vidite njihovo kolektivno odgovornost za njeno smrt?
»Vsi so sodelovali pri njeni smrti, vsak na svoj način. Umor ni osamljen dogodek, temveč družbeni ali politični proces. Vsi vedo, da so odgovorni za njeno smrt, zato vsak skuša prikriti resnico. Ob koncu romana izvemo, da je bila žrtev več oseb, vendar nobena od njih ne prevzame odgovornosti. V Alžiriji nihče noče prevzeti svojega dela odgovornosti za zgodovino. Vsak verjame, da je nedolžen ali žrtev.«
Kdo so po vašem mnenju pravi zločinci v romanu? Tisti, ki morijo, ali tisti, ki molčijo?
»Oboji. A oboji so tudi žrtve zgodovine. Torej zgodovine, ki je nastala skozi odločitve, ne pa iz spoštovanja do dejstev. Ko manipuliramo z zgodovino, ustvarjamo pošasti.«
Fotografija: Sonja Ravbar
Kakšno vlogo ima v romanu ljubosumje – je zgolj reakcija na izgubo ljubljene osebe ali odseva tudi globljo negotovost, željo po nadzoru, občutek izrinjenosti? Kako ljubosumje oblikuje odnose med liki in razkriva njihovo ranljivost, pa tudi družbene vzorce lastnine in moči v ljubezni?
»Prej mislim, da gre za obsesijo s posedovanjem. Vsak moški misli, da ima pravico posedovati Zakijo. Moški vidi žensko kot predmet, ki ga ima lahko v lasti, kot imetje, in ne kot bitje s čustvi ali zapleteno psihologijo. To odraža naš pogled na žensko, kjer vsak moški verjame, da ima pravico do njenega telesa in njene identitete.«
»Vem, kako je bil videti zapor v Alžiriji v osemdesetih letih. Zapor te lahko prisili, da se odpoveš lastnim staršem.«
Bašir je osumljenec, a hkrati globoko zaljubljen v Zakijo. Je zmožen resnične ljubezni ali le posesivnosti?
»Ko je bil Bašir svoboden, je bil zaljubljen v Zakijo. A ko je bil zaprt, si je premislil in si jo je želel rešiti. Med ljubeznijo in svobodo se je odločil za zadnjo. Vem, kako je bil videti zapor v Alžiriji v osemdesetih letih. Zapor te lahko prisili, da se odpoveš lastnim staršem. To je izjemno naporna preizkušnja. Bašir je človeško bitje, krhko. V patriarhalni družbi so moški zelo krhki, svojo podobo skrivajo pred zunanjim svetom. Za patriarhatom se skriva krhkost. Gre za lažni patriarhat.«
Zakaj ste se odločili, da umor razkriva ženska – odvetnica Nura? Namerna subverzija moške dominacije?
»Tudi zgodovino Alžirije so soustvarjale ženske, in verjamem, da je enako v Sloveniji. A sčasoma smo ženske izbrisali in ohranili samo moške. V Alžiriji so kipi posvečeni samo moškim – kaj pa ženske? Potisnjene so ob rob in so skoraj nevidne. Ženska je soustvarila zgodovino neke države, potem pa je bila izbrisana. V tem romanu je žrtev ženska, in tista, ki išče njenega morilca, je prav tako ženska. Moje sporočilo je: ženska lahko reši drugo žensko.«
Kako pomembno vlogo imajo starši pri izbiri partnerjev v romanu – ali delujejo kot tihi usmerjevalci ali kot odprti nasprotniki svobodne izbire? Koliko – in kako – se ta tradicija spreminja in kaj to pove o razkoraku med generacijami ter o iskanju lastne poti v ljubezni?
»Alžirija je država, kjer je večina prebivalstva mlada, a jo vodijo starejši ljudje – generacija osvobodilne vojne. Osvobodili so državo, zato menijo, da imajo pravico o vsem odločati. Živimo pod skrbništvom staršev. Tako v romanu kakor tudi v resničnem življenju. Posameznik v resnici nima izbire: postavljen je pod starševsko skrbništvo. Pogosto so to matere, ki odločajo o poroki svojih otrok, izberejo njihovo šolsko usmeritev in celo prihodnjo zaposlitev. To odraža državo, ki jo še vedno vodi avtoriteta stare generacije.«
Zakaj se v romanu tolikokrat vrnete k vlogi mater – kot zaščitnic, sodnic, včasih celo kot tistih, ki ljubezen onemogočajo?
»Alžirija je država, ki hrepeni po prihodnosti, a jo vodi preteklost. To vlogo prevzemajo matere – predstavljajo preteklost in otrokom preprečujejo razmišljanje o prihodnosti. Ljudje v Alžiriji gojijo nostalgijo po preteklosti in jih je strah prihodnosti. Živijo v ujetništvu preteklosti.«
»Alžirija je država, ki hrepeni po prihodnosti, a jo vodi preteklost.«
Zdaj ne moreva mimo lika umorjenkine matere Halime …
»Tudi ona je ženska, ki se upira, na svoj način, po zgledu hčerke Zakije. A sooča se z družbo, ki žensko zavrača, z družbo, ki svobodno žensko odklanja.«
Zdi se, da je vprašanje očetovstva – iskanje očetovega groba – skoraj enako pomembno kot iskanje morilca. Kako sta ti zgodbi povezani?
»V romanu je lik, ki išče grob svojega očeta, umrlega med osvobodilno vojno. Na koncu romana izvemo, da je bil njegov oče kristjan. To je še ena tema, ki vznemirja. Ljudje verjamejo, da mora biti vsak Alžirec musliman, in zavračajo dejstvo, da so v državi živeli kristjani, Judje in pripadniki drugih ver. Po osamosvojitvi so bile druge religije izbrisane. Iskanje očetovega groba je tudi iskanje izgubljene identitete.«
Veliko likov sanja o odhodu iz Alžirije. Je izseljenstvo pobeg ali edina možnost preživetja?
»Gre za iskanje samega sebe. Potujemo, odidemo, da bi se lahko vrnili. Potovanje je nujno, da bi vedeli, od kod prihajamo.«
Kako v romanu deluje čas? Zdi se, da preteklost nenehno pronica v sedanjost …
»Roman se dogaja v obdobju štiridesetih dni po Zakijini smrti. Zakaj štirideset dni? V mitologiji prebivalcev Sahare duša po smrti ostane štirideset dni, preden se povzpne v nebo. Tako smrt posluša njihove zgodbe. V teh štiridesetih dneh se pripoved izmenjuje med sedanjostjo in preteklostjo, da bi razkrila zakulisje Zakijinega življenja.«
Ob duhovni dimenziji pozornost namenjate tudi parfumom, uhanom, tkanini – kaj ponazarjajo ti materialni detajli?
»Večinoma je šlo za ponaredke. Alžirija osemdesetih let je – tako kot vse druge socialistične države – poznala črni trg, ki je uhajal izpod nadzora države. Ljudje so živeli v socialističnem režimu, a so sanjali o življenju v kapitalističnih državah. Ko je socializem padel, je bil prvi vidni znak prav na trgu, z množičnim prihodom izdelkov iz kapitalističnih držav. Bili so obsedeni s svobodo. Svoboda se je kazala tudi v obsedenosti z življenjem, kot ga živijo ljudje v svobodnih državah.«
»Ljudje verjamejo, da mora biti vsak Alžirec musliman, in zavračajo dejstvo, da so v državi živeli kristjani, Judje in pripadniki drugih ver. Po osamosvojitvi so bile druge religije izbrisane.«
Pogosto se roman dotika tematike spolnosti, prepovedi in želje. Kako to vpliva na razvoj likov?
»Leta socializma so pustila posledice na ljudeh. A v Alžiriji je bil prisoten tudi pritisk vere. Od sprejetja Družinskega zakonika leta 1984 je bila ženska izključena iz javnega prostora. Ta zakon jo je postavil pod moško skrbništvo. Tako je bila edina dovoljena oblika spolnega odnosa mogoča le v zakonu. Bilo je ogromno posilstev in incesta – in to se dogaja še danes. Islamisti svojim privržencem prepovedujejo vsakršne odnose z ženskami, a jim po smrti obljubljajo štirideset mladih devic v raju. Človek postane človek šele po smrti – to so obljube fundamentalističnih ideologij.«
Kakšno vlogo ima glasba – posebej tradicionalna in popularna arabska glasba – v vašem romanu?
»V konservativni družbi, ki jo obvladujejo miti in religija, je glasba oblika preživetja. Ljubezen je bila izgnana iz življenja, ljudje pa so jo ponovno našli v pesmih. Od osemdesetih let je glasba rai v Alžiriji doživela pravi razcvet. Ta glasba obstaja že stoletje, a je konec osemdesetih začela postajati vse bolj priljubljena tako v Alžiriji kakor v Evropi. Nanjo konservativci gledajo postrani, saj pevci rai pojejo o svobodi, ljubezni in alkoholu. Ljudje v glasbi najdejo življenje, po katerem hrepenijo.«
Kakšen prostor je videoteka Puščavska vrtnica? Ima nežno, skoraj poetično ime, v resnici pa gre za prostor, kjer lastnik prodaja pornografijo. Je videoteka prostor intime ali osamljenosti, fantazije ali izpraznjenosti?
»Glasba je ljudem, tako kakor porno filmi v osemdesetih letih, predstavljala zatočišče. V videotekah so našli filme, ki so jim omogočili, da pozabijo na svoje življenje. Seks jim je predstavljal le sanje. Gledali so filme za odrasle, da bi ubežali svoji frustraciji.«
Saïd Khatibi: Konec Sahare (Litera, 2025, prevod Barbara Skubic)
Leopold I., eden najprepoznavnejših glasov rapa pri nas, ostaja zvest svojemu značilnemu slogu – premišljeni besedni igri, iskrenosti ter prepletanju humorja in resnejših tem. Srečala sva se, da bi se pogovorila o njegovem prihajajočem albumu Dober den in koncertu v Kinu Šiška, kjer bo predpremierno predstavil nove skladbe. Kljub uspehu ostaja večno skromen, dostopen in prijeten sogovorec, kar se je pokazalo tudi med najinim srečanjem.
Dobila sva se v Mariboru na sončno popoldne – dva ponedeljka po prvotnem dogovoru. Intervju sva namreč dvakrat prestavila zaradi višje sile, a ko sva se končno srečala, se je izkazalo, da je bilo vredno počakati. Leopold I. navduši ne le s svojo bistrostjo in iskrivimi odgovori, temveč tudi z neverjetno sproščenostjo, zaradi katere se pogovor hitro prelevi v prijetno izmenjavo misli o glasbi, življenju in ustvarjalnosti.
Leopold I.: »Pomembno se mi zdi, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti.« (Fotografija: Marko Pigac)
Kaj je bilo prvo, pisanje pesmi ali pisanje rap komadov?
»Nastopanje. Če gremo čisto na začetek, v začetne razrede osnovne šole, je bilo mogoče to, da sem nastopal z neko pesmijo, mislim, da je bila Kili kili kili, jaka zaka, in so sošolci zaploskali. To je bilo to, moj prvi nastop, ki se ga spomnim. Zatem je prišlo poslušanje glasbe in oponašanje raperjev, nato pa pisanje tekstov in nastopanje. Šlo je z roko v roki, ne ločeno.«
Obiskoval si tudi rap battle, ki so bili nekoč zelo popularni. So bili to čisti začetki ali si bil že suveren v tem, kar počneš?
»To je bilo leta 2008/2009, nekaj let po tem, ko je bil zelo popularen film 8 Mile. Takrat sem bil star 17 ali 18 let in sem spoznal skupino Rap virus, s katero sem skupaj delal muziko. Naredili smo celo CD in začeli nastopati po Sloveniji, del naših nastopov pa so bili tudi freestyli, tako da je bilo nekako potem tudi logično, da sem se začel prijavljat še na freestyle tekme. Vsekakor sem še pilil veščine, ne bi pa rekel, da smo bili totalni začetniki.«
»Zdi se mi, da kot artist nikoli ne moreš nehati rasti in se razvijati. Ko se to zgodi, začneš stagnirati, in ne vem, ali lahko sploh delaš muziko, ne da bi se razvijal.«
Radgona je bila v času tvojega odraščanja bolj usmerjena v punk – metal sceno. Si bil v raperski sceni zato osamljen?
»Ta metal in punk scena je takrat precej prevladovala, bil pa je tukaj še Turtle, moj kolega, in pa pokojni prijatelj Željko Čuček – mi smo bili takrat edini raperji v Radgoni. Željko je nato hitro umrl, Turtle pa še vedno dela rap, zdaj pod imenom Tortuga. Napletla se je namreč pomurska naveza, kjer sodeluje s Purijem in z Dulo iz Steklih psov. Ravno so izdali nov mixtape.«
Pa se ti zdi, da si kot artist še v fazi razvoja ali si dosegel svojo končno točko? Veš, kje si in kaj delaš?
»Vem, kje sem in kaj delam. Ampak se mi zdi, da kot artist nikoli ne moreš nehati rasti in se razvijati. Ko se to zgodi, začneš stagnirati, in ne vem, ali lahko sploh delaš muziko, ne da bi se razvijal. Ne bi rekel, da nase gledam kot na neki končni produkt. Mislim, da bodo z leti nastajale vedno boljše stvari.«
»Seveda je lahko jezik za raperja tudi omejitev, v smislu, da je trg, na katerem lansiramo muziko, omejen. Po drugi strani pa je ravno to priložnost, saj delamo nišne izdelke za določeno skupino ljudi, v tem primeru za tiste, ki govorimo slovenski jezik.«
Za zdaj se ti to še obrestuje …
»Ja, ogromno eksperimentiram. Res mi je fajn delati stvari, ki jih prej nisem. Ukvarjam se z glasbo, ki je žanrsko raznolika in pestra. Se pravi, z bendom se preizkušamo v različnih žanrih. Tudi tematike so zelo raznolike. Ne bi rad obtičal samo v eni tematiki, da bi pisal, na primer, samo družbenokritične komade ali pa komade samo ‘na hec’. Umetnost mora imeti toliko odtenkov, kot jih ima življenje. Mislim, da glasba, ki jo zdaj delamo – ta, ki smo jo naredili za drugi album – to tudi dobro odraža.«
Slovenski rap. Nekje si izjavil, da si največji fan slovenskega rapa. Kje vidiš svoj položaj v tej krajini?
»Ha ha, ne bi zdaj rekel, da sem največji fan slovenskega rapa. Sem pa fan vsekakor in ga imam rad. Približno vem, kaj se dogaja, poslušam nove stvari. Dobro se mi zdi, da se slovenski rap razvija, da ni samo boom bap, ker je faza boom bapa kar dolgo trajala, tudi trap je zdaj že malo zastarel, artisti delajo čisto nove stvari. Zdi se mi, da je rap začel presegati svoj žanr in da se precej meša tudi z drugimi zvrstmi. S tem ko je družba postala malo bolj internacionalna, ko se mešajo kulture, smo tudi postali malo bolj odprti. To, da smo poplavljeni z informacijami na internetu, se odraža v neki kaotičnosti v glasbi. Ni več toliko popredalčkano. Kam bi sebe pozicioniral? Ne vem, mogoče bi kdo rekel, da ne delamo več striktno rapa. Kar me ohranja kot raperja, je forma mojega izražanja, način, na katerega podajam sporočila.«
Tvoji teksti so pogosto zelo pripovedni, kot se za rap spodobi. Dojemaš sebe kot pripovedovalca zgodb?
»V prvi vrsti bi rekel, da sem odjemalec zgodb. Rad berem, gledam filme … Rad poslušam glasbo, ki mi nekaj pove. In ja, glede na to, kaj konzumiram, podobne stvari potem tudi pridejo iz mene. Nekako mi paše ta narativna oblika izražanja. Ne bi rekel, da sem abstrakten ali pa pretirano metaforičen. Se mi zdi, da mi je pomembnejše ustvarjanje nekega ambienta in predajanje sporočila skozi celotno zgodbo, ne da bi bili punch lini tisti, ki nosijo moje tekste. Treba je pogledati izdelek kot celoto.«
Se ti zdi pomembno, da rap ni samo zabava, ampak tudi opomin družbi?
»Po njegovi tradiciji je bila vloga rapa vedno ta: prikazuje življenje na obrobju družbe. Oziroma mogoče so bile zlasti na začetku v osrednji vlogi obrobne skupine, ki so se sploh s tem ukvarjale, in je zato bila takšna narativa. Čeprav rap je tudi sprostitev, rap je zabava, v končni fazi tudi glasba. Vendar pa ima ta potencial in ohranja naboj uporništva. Tudi če včasih niso besedila najbolj povedna, imajo lahko tisti, ki ustvarjajo rap, odnos, ki kaže neko upornost ali pa odklon od družbe.«
Z Leopoldom I. smo se srečali v Mariboru, kamor se je priselil iz domače Gornje Radgone (Fotografija: Marko Pigac)
Slovenski jezik v rapu – prednost in/ali omejitev?
»Sam imam zelo rad slovenski jezik in se mi zdi, da ga je zelo pomembno ohranjati. Nisem pa purist, ne verjamem, da bomo s pretiranim purizmom zaustavili trende amerikanizacije našega jezika. Se mi pa vseeno zdi pomembno, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti. Seveda je lahko jezik za raperja tudi omejitev, v smislu, da je trg, na katerem lansiramo muziko, omejen. Po drugi strani pa je ravno to priložnost, saj delamo nišne izdelke za določeno skupino ljudi, v tem primeru za tiste, ki govorimo slovenski jezik. Mogoče zaradi tega ne bomo bogati, bomo pa kulturno pripomogli k obogatitvi naše družbe.«
Kaj pa narečje? Se ti zdi, da zaradi njega stvari bolj funkcionirajo?
»Narečna pestrost je narava slovenskega jezika in narečje pripomore k avtentičnosti oziroma k pristnosti izražanja. Mogoče doda neko vrednost izdelkom, ki so napisani v narečju, ne v zbornem jeziku, zato ker obstaja še neka dodatna plast, ki jo je treba odstirati, zlasti če sam nisi govorec tega narečja.«
»Pri pisanju Tiste zakartane ure sem želel v besedilu uporabiti čim več referenc na original, kot so artiglieria di campagna, Nadiža, Beltinci, vino in karte ter Hemingwayevo Zbogom orožje, namesto Komu zvoni. Dodane metafore o minljivosti in nesmiselnosti vojne so se pa zapisale kar same.«
Kako si se lotil priredbe Kreslinove Tiste zakartane ure in kako komentiraš ocene, da je celo boljša od originala, kar je pravzaprav smisel priredb?
»Pri pisanju Tiste zakartane ure sem želel v besedilu uporabiti čim več referenc na original, kot so artiglieria di campagna, Nadiža, Beltinci, vino in karte ter Hemingwayevo Zbogom orožje, namesto Komu zvoni. Dodane metafore o minljivosti in nesmiselnosti vojne so se pa zapisale kar same. Očitno se to zgodi, kadar je tema vojna, njen osrednji motiv pa ura. Me je pa pri pisanju precej skrbelo, da sem pisal fiktivno zgodbo. Zgodba o tem, kako je ta ura v resnici pristala v lasti Vladovega deda, mi ni bila znana. Trudil sem se, da ne bi ustvarjal herojev ali mučenikov, temveč vse skupaj povedal nekoliko z distance. Za vzdušje sem si pomagal s prebiranjem literature na temo prve svetovne vojne ter gledanjem filmov na isto temo, zato je bilo pisanje precej zamudno. Da je moja priredba boljša od originala, se ne strinjam. Dejstvo je, da brez Kreslinove zgodbe ne bi bilo moje pesmi, in če v njegovi skladbi ne bi slišal mojstrovine, se ne bi lotil prirejanja. Skladbi sta preprosto drugačni. Menim, da ju ne bi smeli primerjati na tak način, saj je dejstvo, da ima moja skladba težo in celoten smisel samo v kontekstu njegove.«
Če bi lahko sodeloval s katerimkoli raperjem (slovenskim ali tujim), koga bi izbral in zakaj?
»Med slovenskimi bi bil to Ezy-G, med tujimi Vojko V.«
Kaj pa ne-raper?
»Zelo kul so mi Persons from Porlock, to bi bilo zanimivo sodelovanje. Ne vem sicer, če še ustvarjajo.«
Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?
»V zelo bližnji prihodnosti pride več singlov. Še pred 21. majem, torej pred koncertom v Kinu Šiška, bodo izšli trije singli. Teh singlov se zelo veselim, so del mojega prihajajočega albuma Dober den. Želim si, da bi ga izdali še letos, vendar konkretnega datuma raje še ne napovedujem, saj se vedno kaj lahko še malo zavleče. 80-odstotno je album že narejen. Zagotovo pa bo letos prišlo šest singlov, to lahko napovem. Tudi risanka pride v zelo bližnji prihodnosti. Tako da ja, prva na meniju bo risanka za komad Škrt. Tukaj bi rad izpostavil njenega producenta Vida Turico in ilustratorja Jerneja Žumra. Poleg risanke pa načrtujemo še izdajo slikanice, prilagojene za otroke.«
Ti je blizu še kakšna druga veja umetnosti?
»Če dam glasbo čisto na stran, bi moral izpostaviti še slikanje. Včasih sem dosti slikal, ampak tega že lep čas ne počnem več. Vendar mi je slikanje zelo blizu, predvsem ker pri njem ni nobenih pričakovanj, nobene vizije, in je zelo osvobajajoče.«
Obiščeš tudi kako galerijo?
»Seveda, zakaj ne. Vendar še raje obiščem kake literarne večere, to je bolj moja sfera. Literarni, pesniški večeri ali pa kakšna predavanja …«
Dobra knjiga?
»Patrick Süskind: Golob.«
Film?
»Kje začeti? Sem kar velik fan filmov in vsega, kar se zgodi na platnu. Pogledam vse kakovostno, kar izide. Imam svoje filtre, prek katerih morajo iti filmi. Mogoče bi raje omenil serijo, ki sem jo pred kratkim pogledal na Netflixu: Adolescence. Zanimiva je predvsem zaradi načina, na katerega je posneta.«
To je bilo moje naslednje vprašanje.
»Uh, potem pa ti moram povedati še film. Mogoče bi izbral dokumentarni film o brazilskem fotografu Salgadu Salt of the Earth.«
Naj oblika prostega časa?
»Zadnje čase bolj pohodništvo, čeprav ne zares. Vedno imam rad sprehajanje. Umik v naravo.«
»Še pred 21. majem, torej pred koncertom v Kinu Šiška, bodo izšli trije singli. Teh singlov se zelo veselim, so del mojega prihajajočega albuma Dober den.«
Največja želja?
»Trenutno je moja največja želja, da uspešno ‘sfuram’ vse, kar imam na pladnju. Kino Šiška, še prej koncert v Gornji Radgoni, moj rojstnodnevni koncert. Trenutno si želim, da bi bilo vse to že za mano, ha ha. Ne me narobe razumeti, rad počnem, kar počnem, je pa trenutno res zelo naporno.«
Največji strah?
»Kje začeti? Česa se kaj bojim zadnje čase? Toliko enih strahov, da težko izberem enega, vedno je kaj. Ampak nič dramatičnega trenutno.«
Za konec povabiva bralke in bralce še na koncert v Kino Šiška 21. maja?
»Ja, tako. Vaje potekajo. Zdaj pripravljamo in sestavljamo še nove komade. Koncert bo posvečen novemu albumu, tam bo možno predpremierno slišati večino komadov z njega.«
***
Poslušajte in oglejte si še novo pesem Na glas, himno kampanje RTV Slovenija Odpikajmo nasilje:
