Avtor: anja

Le dober mesec dni po tem, ko je Liu Zakrajšek intervjuvala mene, sva na vroč julijski popoldan zamenjali vlogi. Srečali sva se v baru Idealist v Cankarjevem domu in sedli za mizico s pogledom na blok, v katerem je Liu nekoč živela s cimrami in kjer je začela snovati svoj prvi roman, Zajtrk prvakinj. Ta je letos maja izšel pri založbi LUD Literatura in med bralci naletel na topel sprejem. Z Liu, ki zaključuje magistrski študij primerjalne književnosti in filozofije, ob prozi pa piše tudi poezijo, eseje in druga besedila, sva se pogovarjali o temah, ki gradijo zgodbo njenega romana (in obenem vsakdan marsikatere študentke): o študentskem delu, deklištvu, bivanju s cimri, odnosih s sestrami in brati, prehranjevalnih navadah njenih junakinj ter filmih in knjigah, ki so vplivali na njen roman.

Za srečanje si predlagala bar Idealist v Cankarjevem domu, kjer si včasih delala. Kaj ti pomeni ta prostor? Zaupala si mi, da si nedaleč tudi živela.

»Pet let sem kot hostesa delala v Cankarjevem domu. Ne pretiravam, ko rečem, da me je ta služba oblikovala kot osebo in da brez nje ne bi napisala tega romana. Ne zato, ker tudi moja pripovedovalka dela kot hostesa, ampak ker mi je to delo prineslo toliko poznanstev, ki so bila ključna za to, da sem začela premišljevati o tem, da hočem napisati nekaj ne o svoji generaciji, ampak za svojo generacijo, za svoje sodelavce, prijatelje. Njim je knjiga tudi posvečena. Hostesno službo v Cankarjevem domu je sestavljal velik kolektiv in vse te zgodbe mojih sodelavcev so me pripeljale do razmišljanja o potencialnih likih za knjigo. Smešno mi je, ko nekateri ugotavljajo, kdo v romanu je kdo v resničnem življenju. Nihče ni nihče, ker literarnega lika ne moreš posneti po resnični osebi. Ajda Bračič je nekoč rekla, da so liki Frankensteini vseh različnih oseb v njenem življenju, in tudi jaz nikoli ne posnamem nekega lika iz resničnosti, ker si ne predstavljam, kako bi to delovalo. Mislim pa, da je to zelo človeško. Kot če poveš mami, da hodiš na terapijo, in te vpraša: ‘A mene tudi kaj omenjaš?’ Ljudje imajo potrebo po tem, da bi bili vključeni, in včasih v literaturi hočejo videti kaj, česar tam ni. Zajtrk prvakinj ni avtobiografski roman, čeprav se zdi, da to ne drži, ko povem, da sem delala v kinu in kot hostesa. Preprosto bi težko pisala o delovnih mestih, ki jih nisem doživela.

Poleg tega sem pri delu v Cankarjevem domu imela ta privilegij, da sem lahko opazovala ljudi, različne ljudi, in to neko motrenje drugih je nekaj, kar stalno počne moja pripovedovalka, tako da sem se lahko vživela v njen miselni svet. Še vedno zelo rada pridem v Cankarjev dom in težko sem se ločila od te službe. Tu sem imela tudi prvo predstavitev romana, ob čemer me je preplavilo mnogo čustev.«

Čeprav je bila tvoja izkušnja z delom v Cankarjevem domu lepa, je delo, ki je eden od osrednjih motivov tvojega romana, prikazano v drugačni luči – delo na študentske napotnice, prekarno delo, neperspektivna delovna mesta, ki jih tvoji literarni liki nujno potrebujejo, zaposlitve, ki ne nudijo nobene varnosti, s katerih si lahko kadarkoli odpuščen. Kaj te je vodilo k temu motivu?

»Kot študentka sem imela zelo veliko služb, v Cankarjevem domu in v kinu, poleg tega sem opravljala druga honorarna dela, pisala sem prispevke in še kaj. Marsikje nisem imela dobrih izkušenj. Z romanom se želela pokazati nevzdržnost sistema, ki se je vzpostavil za mlade ljudi, ki iz različnih razlogov ne živijo več s starši, ko študirajo, in so preprosto vrženi na trg dela. Obsojeni so na študentska dela, kjer je veliko zlorab, urniki so nestanovitni in neprilagodljivi. Študentje so prisiljeni kombinirati več različnih zaposlitev, da lahko napraskajo znesek, s katerim si pokrijejo najemnino. Gre za bolj kompleksno podobo študentskega dela, kjer ne gre za to, da ima nekdo v službi težave z groznim šefom, čeprav je tudi to problematično. A ne glede na to, kako dobronamernega šefa imaš, noben šef ne more spremeniti dejstva, da moraš na mesec zaslužiti določen znesek, da si plačaš sobo in preživiš, da moraš za to opravljati več služb in delati, ko bi moral študirati.

Potem pa so tu še zgodbe, ko študentje prihajajo iz težavnih okolij, kjer je vse, od bolezni do zlorab. Želijo si na svoje in opravljajo različne službe, da lahko sploh živijo v Ljubljani in tukaj študirajo. To je absurdno. Da ne omenjam primerov, ko mora kdo s svojim delom doma pomagati plačevati položnice, ko še študira. Študentsko delo naj bi obsegalo lažje naloge, na koncu pa marsikje opravljaš isto zadolžitev kot nekdo, ki je redno zaposlen.

Namen ni bil prikazati toksičnega delovnega mesta, zato nobeden od šefov ni zelo problematičen. Presenečena sem, ker mi bralci govorijo, kako je Lidija grozna oseba. Meni se ne zdi grozna, je samo brezbrižna in ne razume mladih.

Sicer pa je naša družba obsedena z delom. Pri srcu mi je piker, klen slovenski pregovor: ‘Življenje ni praznik, ampak delovni dan.’ V ultrakapitalizmu, v katerem živimo, delo ni več samo del življenja, ampak je življenje. Če ni delo kot služba, je delo na sebi. Za vsako stvar je treba trdo delati, da lahko sploh kamorkoli prideš, da imaš pravico obstajati.«

Nekako se življenje s cimri povezuje s tem, da prideš študirat v Ljubljano od drugod, sicer pa živiš doma, pri starših. Toda tvoja pripovedovalka živi na svojem, ker doma zaradi sestrine depresije ne more imeti običajnega življenja. Pa je to res? Lahko na svojem živi mirneje?

»Zelo naivno bi bilo predpostavljati, da ima večina mladih doma neko idealno bivanjsko situacijo. Nekdo lahko prihaja iz disfunkcionalne družine, kjer živi v slabih razmerah. Lahko je problem to, da si pri enaindvajsetih deliš sobo z mlajšima sestrama in se ti ob tem meša in enostavno nimaš prostora, da bi normalno živel, se učil. Seveda si želiš na svoje, a s tem se pogosto tudi podaljša študij, saj moraš za to, da živiš na svojem, zraven delati. Tudi pripovedovalka in Vesna se odselita od doma zaradi težav, od katerih se je težko odmakniti: psihične bolezni v družini. Opažam, da danes v družbi obstaja prepričanje, kako lahko vse izberemo, ves čas poudarjamo možnost izbire. Do neke mere to res drži, marsičesa pa v življenju ne moreš izbrati. Ni res, da lahko usmerjaš vse tokove svojega življenja, in mislim, da je takšno razmišljanje krivično, ker te oropa sočutja do drugih ljudi. Nekomu morda ni uspelo dokončati študija, ker je zraven študija delal, ker izhaja iz družine s finančnimi ali drugimi težavami, je med študijem zbolel, dobil otroka … Ni mi všeč to neko pretirano obsojanje in kazanje s prstom, kaj kdo zmore in česa ne, ljudje zmoremo različno in imamo različna izhodišča.

V romanu je sicer veliko stvari samo nakazanih in bralec ne izve točno, zakaj je na primer Janez prišel k Vesni. Izvemo pa, da mu njuna mama v celoti financira stanovanje in samostojno življenje, čeprav je starejši od Vesne, ona pa se mora znajti sama. Veliko je družin, v katerih morajo brati in sestre prevzeti vlogo staršev. Ljudje se pogosto ne zavedajo, kako veliko breme je to. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se veliko zgodb svetovne literature, začenši z Odisejo, ukvarja z vračanjem nazaj, k neki točki nič. Vračaš se domov, v mesto, iz katerega si se preselil, da bi bil uspešen poslovnež, v domačo hišo po smrti staršev … Ta motiv vračanja k primarni družini, h koreninam, je tako zelo močen v naši kolektivni zavesti, v evropskem, anglosaškem, ameriškem pripovedništvu. Na neki način ne zmoreš nikoli zares oditi iz okolja, iz katerega si prišel, čeprav lahko fizično odideš in preboliš stvari, ki so se ti zgodile. Še vedno pa te nekaj povezuje, veže tvojo identiteto na te primarne odnose, ki si jih imel v družini. To je lahko zelo boleče in težko.«

Kaj pa odnos med pripovedovalko in njeno sestro Lori?

»Na zunaj je videti, kot da bi bilo pripovedovalki za Lori vseeno, a je vse prej kot to. V vseh njenih odnosih sem poskušala nakazati isti vzorec. Z nekaterimi ima namreč zelo intenziven odnos, in ko ne zdrži več vseh svojih čustev, jih izklopi – najbolj ekstremen primer tega je odnos z njeno sestro. In čeprav ima s sestro težko situacijo, se niti sestra niti mama ali kdorkoli drug v romanu ne vpraša, kako se ob tem počuti ona. Odnos, ki ga imata z Lori, je pravzaprav na prvo žogo nekoliko hladen.«

Zakaj tvoja pripovedovalka nima imena?

»V mojih mislih pripovedovalka sicer ima ime, ampak ga v knjigi nalašč nisem zapisala, ker sem želela ustvariti ‘portret slehernice’. Ne da bi to bila univerzalna zgodba neke študentke, je pa ime nekaj, kar te loči od drugih, neka tvoja najbolj osebna lastnina. Zdelo se mi je, da s tem, ko je ne poimenujem, še bolj poudarim, kako je kot oseba izgubila svojo identiteto, ker se ji toliko dogaja in jo premetava levo in desno, in da same sebe ne vidi kot pokončne osebe. Tako z njo ravnajo tudi drugi, mogoče je to do neke mere zato, ker se ne zna postaviti zase. Vsa tri njena delovna mesta pa so tudi taka, da poglobijo njen občutek, da je le pikica v množici: nosi uniformo, v kateri se zlije z osebjem, v kinu dela za pleksi steklom, v knjigarni pa celo sama pomisli, da ne ve, ali bi kdo opazil, če bi jo odpustili. Ta občutek, da se zliješ z okolico, da izgineš kot posameznica in da nihče ne sliši tvoje stiske, da si samo ena od mnogih, samo še ena punca, ki ima psihične težave, da si oseba, s katero lahko vsakdo pometa, te užali, ko ti prinese plašč, vse to sem hotela poudariti s tem, da pripovedovalka nima imena. Želela sem poudariti brezbrižnost do ljudi, ki opravljajo dela, ki vključujejo usluge za stranke, customer service, kako teh ljudi mnogokrat niti ne opazimo, četudi nosijo pripeto tablico z imenom. Kolikokrat ga sploh kdo prebere?

V knjigi psihologinje Alve Gotby sem brala, da so psihološke raziskave pokazale, da se otroke iz višjih družbenih razredov z ekonomskimi privilegiji že vzgaja na način, da govorijo o svojih potrebah, da jih vokalizirajo, da povejo, kdaj je kapučino, ki so ga naročili, zažgan, medtem ko na drugi strani ljudje, ki niso imeti takega privilegiranega otroštva in jih lahko postaviš za osem ur na sonce, da bodo preverjali PCT, ne bodo upali povedati, da so žejni. Ta dramatična zareza med ljudmi na eni strani, ki jim je dovoljeno, da si svoje potrebe izmišljujejo v nedogled, in ljudmi, ki morajo v vsakem trenutku zatreti svoja občutja, da lahko vzdržujejo neki minimalni ekonomski ali pa čustveni status, me zelo vznemirja. Razlike med ljudmi se poglabljajo že na minimalni ravni, recimo pri študentskem delu, ko nekdo dela za minimalno urno postavko, nekdo pa je dobro plačan, ker dela v stričevem podjetju. Ne pravim, da je kaj narobe s tem, da gre nekomu bolje kot nekomu drugemu, še dobro, da ne gre vsem slabo, ampak je narobe, da niti ne pomislimo na te družbene razlike, jih ne uzavestimo.«

Pripovedovalka je z Lori zelo potrpežljiva in je do nje ljubeča, a vseeno ji nekoč reče: »Ne bom ti pustila, da takole gniješ. Imaš odgovornost, da se poskusiš spraviti nazaj v normalo.« To, da je nekdo odgovoren do drugih za svoje počutje, je, ko govorimo o duševnih boleznih, pogosto zapostavljeno.

»Nisem psihiater ali psiholog in nimam znanj, da bi lahko suvereno govorila o tem, kaj je prav in kaj ne, ko pride do psihičnih težav, lahko govorim samo iz osebnih izkušenj. Trdno verjamem, da s tem, kako z nekom ravnamo, tej osebi omogočimo, da se vzpostavi kot odrasla in enakovredna. Včasih z ljudmi, ki so razvajeni ali domišljavi, nevede delamo preveč previdno, da jih ne bi razburjali, hodimo po jajcih, kot pravijo, in jih obravnavamo kot otroke. S tem jim odvzamemo pravico, da bi kot odrasli ljudje prevzeli odgovornost za svoja dejanja. Če neka mama za svojega tridesetletnega sina pretirano skrbi, mu vsak dan pripravi kosilo in mu nastavi, katero srajco naj si zjutraj obleče, z njim ravna kot z otrokom in mu onemogoča, da bi se vzpostavil kot odrasla oseba. Podobno je z nekom, ki ima psihično bolezen; če tako osebo tretiraš kot nekoga, ki nima nobene odgovornosti do drugih, je to kontraproduktivno, saj moraš z ljudmi ravnati dovolj spoštljivo, da jim daš možnost, da so odgovorni. Če nekomu to odgovornost vzameš, mu s tem delaš medvedjo uslugo. Oropaš ga osnovne človekove pravice, da je odgovoren za svoja dejanja. Kajti če nobeno dejanje ne prinaša odgovornosti, se ti kaj kmalu zazdi, da tudi nima nobene teže in da je vse vseeno.«

V Zajtrku prvakinj ni ljubezenskega zapleta. Meni je bilo to nenavadno, tudi zanimivo, saj si sama ne predstavljam, da bi napisala literarno delo brez romantičnega motiva. Kako to, da tega v romanu ni?

»To je bila zavestna odločitev, čeprav sem tudi jaz romantik po duši in imam rada ljubezenske zgodbe. Toda tega, da se je na eni točki v vsakem filmu o odraščanju, ki sem ga gledala, kot neizbežen del tega, da nekdo odraste, pojavilo neko ljubezensko razmerje, po možnosti heteroseksualno, sem bila sita. Spraševala sem se, kaj pa se zgodi, če življenjska situacija niti ne dopušča mentalnega prostora, da bi se v nekoga zaljubila. Moja pripovedovalka se ukvarja s cimrami, z mamo, z bolno sestro, z očetom, s svojimi težavami, kako bo zaslužila, in v njenem dnevu enostavno ni prostora za kaj takega. Spoznala sem veliko punc v zgodnjih dvajsetih, ki so se precej žrle, ker se jim naravno (še) ni zgodilo, da bi bile v razmerju, to so dojemale kot osebni poraz. Mislim, da veliko drugih pomembnih stvari vpliva na to, kdaj nekdo postane odrasla oseba – da je na primer finančno odgovorna, da dobi prve delovne izkušnje, da ima službo, da se odseli od doma, da se odloča, kaj jo zanima v življenju, da doštudira. Ni treba, da je del tega tudi ljubezenski odnos. Osebe, ki so naravno bolj samotarske, kot je moja pripovedovalka, občutijo ta pritisk. Všeč mi je šanson Svetlane Makarovič Jasmin, kjer zapoje: ‘Po dva in dva je svet skovan, in kdor je sam, je še bolj sam.’ V zahodni družbi je ta pritisk, da moraš biti v dvojini, zelo močen, in tega sem se naveličala. Sklenila sem, da bi rada napisala nekaj o odraščanju v notranjosti ene punce in da ni nujno, da so moški oziroma ženske na romantičen način del tega. Nekateri iskanje identitete povezujejo s spolnim prebujenjem, jaz pa mislim, da jo lahko iščeš in najdeš tudi, ne da bi se vmes zaljubil. Poleg tega so vsi liki v romanu kot v nekem osebnem tornadu, in ko dva tornada trčita skupaj, ju odbije kilometre narazen. V ospredju je bilo bolj vprašanje nezmožnosti bližine, kar sem najlažje dosegla tako, da sem ustvarila lik punce, ki je stara dovolj, da bi hodila na zmenke, ampak do tega sploh ne pride.«

Rekla si, da je pripovedovalka samotarka. Je samotarka ali je osamljena?

»Mislim, da je miks obojega, ampak zaradi okoliščin se tehtnica nagiba bolj k osamljenosti. Na neki točki gresta z Vesno na rojstni dan in takrat smo priča njenemu notranjemu monologu, kjer pijana na kupu knjig razmišlja o tem, da je Vesnino popolno nasprotje. Vesna je priljubljena, zapeljiva, zna z ljudmi, je life of the party, je ekstrovertirana, pripovedovalka pa samo sebe doživlja kot neko čudakinjo, ki se na žurih počuti osamljeno, zato se ga napije in kasneje bruha. Če bi bila samo samotarka, je to ne bi motilo. Obenem pa ni v položaju, v katerem bi lahko bila ekstrovertirana, ker se ji preveč dogaja. Pravzaprav je na robu burnouta, čeprav te besede nikoli eksplicitno ne uporabim, pa tudi panični napad doživi. Ves čas ima vklopljen ta fight-or-flight mode, ker jo ves čas skrbi, ali bo imela za najemnino, ali bo odpuščena, ali je Vesni dovolj všeč, kaj bo o njenem članku rekla Nataša. Ves čas živi v krču. V takem stanju ne more seči proti drugim, med njo in drugimi je nekakšen zid. Kot tudi med njo in Vesno.«

Zakaj pa nekoč izjavi, da je Vesna njena najboljša prijateljica?

»Ker morda je. Morda je Vesna edina, s katero ima bližnji odnos, kar prej pove nekaj o njej kot pa o Vesni. Pripovedovalka ne more iz položaja, v katerem se počuti, kot bi bila ujeta v nekem samovozečem se avtu, ki ga ne more ustaviti, ne more prevzeti kontrole nad njim in niti ne ve, kam pelje. Njen odnos z Vesno in to, kako jo kuje v zvezde, kako je obsedena z njo, je samo posledica tega, da ne ve zares, kdo Vesna je, ker nimata dovolj tesnega odnosa. Čeprav živita skupaj, se nikoli ne pogovarjata o osebnih stvareh. Tu spet pride v ospredje nezmožnost imeti nek normalen prijateljski odnos, kar se ji ponavlja v vseh odnosih: vsakič, ko bi si z nekom lahko prišla blizu, jo nekaj zabremza. Ali so to skrbi ali burnout ali osebne težave, ne vemo, vemo le, da se vsak odnos, ki ima potencial, na neki točki romana ustavi.«

Opazila sem, da se liki v romanu, zlasti pripovedovalka, zelo slabo prehranjujejo. Večkrat zgrabi tablico čokolade, ki jo vidi na mizi, si gre po rogljiček ali sendvič. Tudi drugi liki se prehranjujejo podobno. Ne nazadnje je tudi v naslovu romana beseda »zajtrk«. Je to slučajno ali hrana igra kakšno posebno vlogo v romanu?

»Ni slučajno. Sem oseba, ki zelo rada jé, in moja najljubša pijača je kokakola, ki se v romanu največkrat pojavi (smeh). Imam tudi zelo čustven odnos do hrane. Sem zelo velika navdušenka nad serijo Midve z mamo, kjer glavni protagonistki, Lorelai in Rory, ves čas jesta nezdravo hrano, ampak ju v bistvu nikoli ne vidiš, da bi jedli, obenem pa sta obe zelo suhi. To je odraz te diet culture, kjer bi bilo, če ne bi bili tako vitki, to, kakšno hrano jesta, takoj problematizirano. Tudi urednica romana, Veronika Šoster, mi je ob enem prvih branj rekla, da ji je všeč, ker v mojem romanu liki kar naprej jejo. Hrana je velik del našega življenja, z njo pa se lahko tudi tolažiš. Delno to izvira tudi iz osebne izkušnje motenj hranjenja. Zaradi svojega odnosa s hrano sem želela prikazati punce, ki veliko jejo in ne nujno zdravo, ampak to prikazati na etično in moralno nevtralen način, ne pa, češ, kako se tolažijo s hrano in kako preveč ali premalo jejo. Eden od naslovov, ki sem jih imela v mislih za roman, je bil ‘zajtrk cel dan’, to je napis, ki ga včasih lahko vidiš v lokalih po Ljubljani, kjer ves dan strežejo zajtrke. Zajtrk naj bi bil najpomembnejši obrok v dnevu, in če ga nimaš ali pa če za zajtrk ješ krofe in piješ kokakolo, sploh ne moreš dobro začeti dneva. In ta ‘zajtrk ves dan’ je metafora za življenja mojih junakinj, ki živijo neurejena življenja in sploh ne morejo zares začeti svojega dneva, če malo karikiram. Vse je kot en zelo dolg dan.«

»Je to deklištvo?« se na enem mestu v romanu vpraša pripovedovalka. Kaj ti pomeni deklištvo, kakšen odnos imaš do tega motiva?

»Zelo oseben, ker o deklištvu veliko razmišljam. Recimo že Čas deklištva je ena mojih najljubših zgodb, ker se mi zdi obdobje deklištva obdobje prehoda, prehodna obdobja pa so mi bila od nekdaj ustvarjalno najbolj zanimiva. Frank O’Hara je nekoč rekel, da se moraš v času krize ‘vedno znova odločiti, koga boš imel rad’, in v času obdobja, kot je deklištvo, se moraš odločiti, koga boš imela rada, ali boš imela rada sebe, kako se boš imela rada in tako naprej. To so zelo pomembne stvari. Vsako obdobje, tudi če je prehodno ali težko, lahko vzameš kot priložnost, da se bolje spoznaš. Mogoče to zveni preveč optimistično glede na to, kakšno knjigo sem napisala.

Je pa tudi film Lady Bird (2017) zelo močno vplival na moj roman. Gre za klasično coming of age zgodbo, v kateri Christine želi čim prej zapustiti svoj rodni Sacramento in z njim svojo družino, zlasti mamo. Največjo nočno moro ji predstavlja, da bi bila podobna svoji mami, da bi bila tako neustvarjalna kot ona, ker je sama v primerjavi z njo napredna, drugačna. V zadnjih petih minutah filma je prizor, ko gre Christine, zdaj že v velikem mestu, v cerkev, čeprav je prej tako hotela pobegniti iz domačega sveta, kjer je hodila na katoliško šolo. Po telefonu pokliče mamo in jo vpraša, ali je bila čustvena, ko je dobila vozniško dovoljenje in se prvič vozila po Sacramentu, in v tistem vidimo kader, kjer Christine vozi avto, nato pa v istem avtu na njenem mestu vidimo njeno mamo. To mi je tako lepo. To, kako nekdo želi stran od izvora, a se mora za rast vseeno vrniti k njemu, me je zelo vznemirjalo. Tudi moja pripovedovalka na koncu romana še vedno dela kot hostesa in živi s Pio, saj to ni bil problem. Problem je bil, da je imela težave v odnosih, da ni niti prišla do točke, ko bi lahko normalno vdihnila. S tem sem želela pokazati, da ni treba vedno spremeniti svojega življenja navzven, da bi se spremenil navznoter. Nimajo vsi možnosti, da bi sleherni dan sprejemali radikalne življenjske odločitve, ampak nekje mora obstajati luč na koncu tunela za vsakega.«

Ampak Vesna izbere to pot, da se spremeni tudi navzven.

»Všeč mi je bilo, ko mi je prijatelj rekel, da je razvoj teh treh junakinj razumel tako, da obstaja več načinov, kako se lahko rešiš iz neke slabe situacije … Lahko pobegneš v konvencionalno življenje kot Vesna, ki si je našla partnerja, pri katerem dela, spremenila svoj videz, si postrigla lase, opustila slikanje, ali se posvetiš sebi, kot Pia, ki je začela hoditi na terapijo, se soočila z anoreksijo, se spet vpisala na faks. Meni je tak način gledanja zelo blizu, ker ko gre nekdo skozi težko situacijo, je vedno več poti, kako se lahko iz nje reši. Ni prav, da s prstom kažemo na druge zaradi odločitev, ki so jih sprejeli v veri, da bodo srečnejši. Nekdo mi je rekel, da je Vesna tragičen lik, ker je pristala v ‘tradicionalnem’ življenju, ampak Vesna nekje v romanu reče, da si je vedno želela biti blond, da pa bo z barvanjem počakala, da bo srečna v življenju, in na koncu je blond. Ali to pomeni, da je v svojem novem življenju srečna? Kdo ve. Ampak vsak človek v najglobljem, najbolj intimnem kotičku sebe poskuša najti neki način, kako bi bil srečen, in ti načini so lahko okolici videti napačni ali nepričakovani. Zelo pomembno je to, kar je izpostavil moj prijatelj – da obstaja več načinov, kako si ‘urediš’ življenje, in nihče razen tebe ne ve, kateri način je pravi.«

V intervjuju za LUD Literaturo si omenila, da je na tvoj roman zelo močno vplival film Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021).

»Ta film me je res globoko ganil in me premaknil. Predvsem zaradi prikaza odnosa med Evo, glavno protagonistko, in njeno cimro. Tudi v njem je tematizirano obdobje deklištva, slika podobo neke starostne skupine, ki živi zelo svojstven način življenja. Z marsičim sem se lahko poistovetila, tudi Eva dela v knjigarni in ima toksično šefico. Zanimivo mi je bilo, da so se nekateri moji bližnji ob gledanju čudili protagonistki, češ, kako je ta punca zblojena. Meni se ne zdi, je samo v življenjskem obdobju, ko se išče in ne ve, kaj bi s sabo, je v nezdravem odnosu z nekim tipom, ki ima drugo punco in je narcis, ne ve, kaj bi s svojim delom, je slikarka, a ji ne gre preveč dobro … Všeč mi je, ko je Tijana Zinajić v enem intervjuju dejala, da Eva ni žrtev, da se ji dogajajo slabe stvari, ampak da je še vedno trmasta in da pač sprejema napačne odločitve. Zdi se mi dobro, da prikažeš nekega posameznika, kjer je jasno, da so okoliščine tiste, ki mu predstavljajo življenjski problem, a obenem ni treba, da je svetnik, da bi si zaslužil naše sočutje. Ne, vsi ljudje, ki so v slabi situaciji, si ga zaslužijo, tudi če je del te situacije njihova krivda. Ne vem, kdaj smo začeli na ljudi gledati tako črno-belo. Tudi Vesna v mojem romanu si je zagotovo za nekatere stvari sama kriva, ni neka perla, ampak zakaj bi morala biti? Zelo mi je všeč citat Lane Del Rey: ‘I fucked up, I know that, but Jesus, can’t a girl just do the best she can?’ Pa tudi citat Phoebe Bridgers: ‘They tell you while you’re young, girls, go out and have your fun. Then they hunt and slay the ones who actually do it.’ Zdi se mi, da ljudje mladost dojemajo kot obdobje, ko se moraš znoreti in biti neodgovoren, ampak obenem nas to dela ‘zblojene’. Kje je tu logika?«

Ko slišim odzive na tvoj roman, se večinoma ljudje najinih let zlahka poistovetijo z dialogi, težavami, s katerimi se srečujejo junakinje, odnosi … Kaj pa misliš, da lahko tvoj roman da nekomu, ki ni iz te generacije?

»Zelo me preseneča, da veliko odzivov prejemam tudi od starejših. Mnogi so nad knjigo navdušeni, tudi pišejo mi in mi povejo, da so uživali v branju, da jih je spomnilo na študentska leta, da jim je dalo vpogled v življenje njihovih otrok, da si želijo, da bi več ljudi njihove generacije prebralo to knjigo, da so se zamislili nad sabo. Mislim, da ni prav kar predpostavljati, da nekomu tvoja knjiga ne bo všeč, ker nisi iz iste generacije. Zdelo se mi je, da je ta knjiga bolj namenjena mlajšim, ker je njim tudi posvečena, torej ljudem, ki so šli skozi podobne situacije kot moji liki, a to ne pomeni, da knjiga ni namenjena tudi drugim starostnim skupinam. Pred kratkim mi je en starejši avtor rekel, da je žalosten, ker mladi ne beremo knjig starejših avtorjev. To sploh ne drži, meni je na primer zbirka esejev Helene Koder Krošnja z neznanimi sadeži ena najboljših slovenskih knjig, pa si generacijsko z avtorico sploh nisva blizu. Morda se ne beremo dovolj med seboj, mlajši in starejši, ampak nekako normalno je, da boš večkrat segel po literaturi, ki je bližje tvoji izkušnji. Zato pa ves čas poudarjamo, kako pomembno je, da so v knjigah zastopani različni glasovi.«

Naslov romana je aluzija na roman Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta, njegov roman pa pripovedovalka dobi v branje od profesorja za kreativno pisanje, bere pa ga tudi Vesna. Kako je Vonnegutov roman vplival na tvojega?

»Ta roman mi je zelo pri srcu in brala sem ga ravno v času zaprtja, zato sem toliko bolj začutila ta ironični element in portret družbe v krizi. Za naslov romana sem se sicer odločila, ko mi je prijateljica podarila sliko z naslovom Fruštek prvakov. Vonnegut je nekje zapisal: ‘Življenje ni cesta, ampak vrt.’ Življenje mojih junakinj je hitra avtocesta, želele pa bi si, da bi bil vrt, kot tisti, ki ga pripovedovalka vidi, ko pride na obisk k profesorju Marinšku.

Nekdo mi je sicer očital, da gre za knjigo o mladih puncah, potem pa se za najboljšega vzornika izkaže starejši beli moški, profesor Marinšek. Ne vem, kaj ga dela vzornika, on ni nikakršen rešitelj, le na koncu romana nameni nekaj prijaznih besed pripovedovalki. To je bolj komentar na to, kako malo je včasih treba, da se nekdo počuti, kot da ga je kdo opazil. V romanu pišem o družbenih razredih in privilegijih in o nepravičnem dejstvu, da le še na videz velja, da lahko s pridnim delom vse dosežeš. Do neke mere pa dopuščam možnost, da se na koncu najde neko upanje za pripovedovalko, čeprav se njena bivanjska situacija ne spremeni oziroma ni videti, da bi se, ko jo v epilogu srečamo leto dni pozneje. Zajtrk prvakinj je družbenokritičen roman in na tem aspektu sem res veliko delala. Je pa tudi roman o tem, kako se počutiti neviden in sam. Z izbranim koncem sem želela pokazati neko možnost ljubezni, sprejemanja, novega začetka. Za tak konec sem se odločila, ker mislim, da v današnjih časih krvavo potrebujemo upanje in ker sem tudi jaz mlada ženska. Mladim ženskam, ki se bodo prepoznale v romanu, sem na koncu želela dati ta trenutek, ko se teža sveta za hip dvigne. Včasih si zelo želim objeti kakšno prijateljico in ji reči: ‘Hej, ni treba bit superjunakinja, vse bo v redu, lepe stvari prihajajo.’ Morda je pa to ta občutek, ki sem ga želela ujeti.«