april 2018 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2018 / april

Sveti George Orwell – vratar na levici

Vizionar, preroški videc, branik svobode, zavetnik demokracije, varuh spodobnosti, »sveti Jurij«, ubijalec triglavega zmaja totalitarizma: fašizma, nacizma in komunizma. To podobo so o Georgu Orwellu, s pravim imenom Eric Arthur Blair (1903–1950), ustvarili njegovi hagiografi in oboževalci.

Naj tukaj za spremembo spregovorijo njegovi obtoževalci.

Od antifašista do antikomunista

Orwell, ki mu nesporno pripada mesto v panteonu najvplivnejših političnih literatov 20. stoletja, si je prizadeval, pojasni v eseju Zakaj pišem (1946), »da bi iz političnega pisanja napravil umetnost«. Veliko je bilo povedanega o avtorjevi umetnosti in njenih odlikah, a le redki so poglobljeno analizirali avtorjevo »političnost«, ki je locus minoris resistentiae, kamor merijo najrelevantnejši očitki.

Po petih letih službovanja v uniformi britanske imperialne policije v Burmi (Burmanski dnevi, 1934; Obešanje, 1931; Ustreliti slona, 1936) in zatem po boemskih pariških dnevih (Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, 1933) se je Orwell konec leta 1936 kot prostovoljec podal v boj proti Francovim falangistom. »Prišel sem se boriti proti fašizmu,« navede sprejemniku rekrutov razlog svojega prihoda, nato pa je, ne da bi sploh poznal »diabolične medstrankarske spore« v španskem antifašističnem taboru združenih komunistov, socialistov in anarhosindikalistov dodeljen »trockistični« milici Delavske stranke marksistične unifikacije (POUM). Po nekaj mesecih bojevanja je Orwella obstrelil frankistični ostrostrelec, tačas, ko je okreval od skoraj usodne rane, pa je najmočnejša stranka, Komunistična partija Španije, proglasila POUM za kriptofašistično in ilegalno organizacijo. Njenega vodjo Andrésa Nina Péreza so usmrtili, številne pripadnike pa preganjali, vključno z Orwellom, ki mu je komaj uspelo pobegniti iz Španije. Izdaja španskih prosovjetskih komunistov, ki so ga po krivici označili za »objektivno fašista«, je ključni dogodek, ki ga je oblikoval v zagrizenega antikomunista.

Orwell je svoje izkušnjo in videnje španske državljanske vojne zabeležil v svojčas malo znanem avtobiografskem delu Poklon Kataloniji (1938) ter se še naprej, ne več s puško, pač pa s pisalnim strojem, boril proti fašistom in nacistom. Tako je med drugim v eseju Kdo so vojni zločinci? (1943) obdolžil Britance in britanske kapitaliste (»gospodje posestniki«) podpiranja in sodelovanja z italijanskimi fašisti. Nemajhno kontroverzo je sprožila njegova netaktna in slabo premišljena obsodba pacifizma v Levu in samorogu (1941) ter objavljenih pismih. Pacifiste je v članku Pacifizem in vojna (1942) ozmerjal – ironično, glede na lastno neljubo katalonsko doživetje – za »fašifiste« in pacifistično gibanje denunciral kot »objektivno profašistično« oziroma »objektivno pronacistično« organizacijo. Svojim nasprotnikom je »torijski anarhist«, kot se je sam označil, pridigal angleški patriotizem.

Nobeni politični ideologiji ni Orwell namenil tako poglobljene kritike, kot jo je s satiro Živalska farma (1945) in še učinkoviteje z distopijo Tisoč devetsto štiriinosemdeset (1949) uperil zoper svojega prasovraga – »komunizem«. Orwell je s pojmom »komunizem« ponavadi mislil na »ruski komunizem« svojega časa, natančneje na stalinizem in totalitarne vidike Sovjetske zveze. Tako v eseju Zapiski o nacionalizmu (1945) priznava, da je »komunist tisti, ki ima ZSSR za svojo očetnjavo in meni, da je njegova dolžnost za vsako ceno zagovarjati rusko politiko in zastopati ruske interese«. Stalinov režim, »nenadne, nasilne spremembe linije, čistke, žigosanje, sistematično uničevanje partijske literature« (V kitovem trebuhu, 1940), mu je – poleg Zamjatinovega romana Mi – služil kot model totalitarizma, po katerem je ustvaril obe distopični velesili svojega kardinalnega dela, skrivnostno neoboljševiško« Evrazijo in »oligarhično kolektivistično« Oceanijo, ki ji načelujeta Veliki brat in partija Ingsoc; ta je, razlaga antagonist O’Brien protagonistu Smithu, nadgradnja nacionalsocializma in »ruskega komunizma«.

Toda Orwell ni bil tipični antikomunist. Kljub konservativnim, torijskim, potezam je bil epicenter njegove politične orbite socializem. »Predokus socializma« je Orwell doživel v delavski milici, kjer si »lahko dihal zrak enakosti«, zapiše v Poklonu Kataloniji. Kasneje je svojo pripadnost izpričal, rekoč, da je vse, kar je napisal po Španiji, napisano »proti totalitarizmu in za demokratični Socializem, kot ga razumem«.

Angleški socialist proti intelektualcem

Orwell socializma ni razumel kot marksistične doktrine in se ni imel za marksista. V nasprotju z internacionalnimi socialisti (»Delavci nimajo domovine«, saj si jo morajo šele pridobiti, beremo v Komunističnem manifestu) je zagovarjal »angleški socializem« s konservativnimi primesmi. Za socializem se je, pravi v predgovoru ukrajinskega prevoda Živalske farme , bolj kot zaradi teorije odločil »zaradi zgroženosti nad zatiranostjo in zanemarjanjem revnejšega dela industrijskih delavcev«. Ne teorija, temveč praktične izkušnje, tisti pregovorni tradicionalni angleški common sense, so objektiv Orwellovega spoznavnega aparata. Avtor nehote pripoveduje o sebi, ko piše, da »Angleži niso intelektualci. Groza jih je abstraktne misli in nimajo potrebe po nobeni filozofiji ali sistematičnem svetovnem nazoru.« Orwell namreč sledi kvazireportažnemu kredu, da mora pisec sam do potankosti izkusiti, doživeti tisto (Burma, Pariz, London, Katalonija), o čemer želi dobro pisati. Mnogi bi mu oporekali. J. R. R. Tolkien ni nikdar obiskal Srednje zemlje, H. G. Wells ni potoval s časovnim strojem, Edgar Allan Poe ni moril ljudi (vsaj ne da bi vedeli) in tudi Jonathan Swift, avtorju ljub in soroden satirik, ni živel z Liliputanci. Pisati, in to odlično, se da tudi o stvareh, ki niso doživete, temveč vzbrstijo v umetnikovi domišljiji.

Orwellov stran od teorije bežeč naivni empiricizem ilustrira pomenljiva izjava v eni od kolumn Kakor želim, ki jih je redno prispeval za časnik Tribune, in sicer, da ga je opazovanje sestradanega mornarja, kako krade ostanke hrane z mize, »naučilo več kot pol ducata socialističnih pamfletov«. Na Orwellovo »prikrito antiintelektualnost« opozori Terry Eagleton, ki pa jo obenem lucidno zavrne, da »videti človeka izmikati hrano še ne pove ničesar o vzrokih revščine, tako kot postaviti tovarno na oder ne pove ničesar o kapitalizmu«. Še bolj neprivlačna plat Orwellove »zdravorazumskosti« je njegovo swiftovsko zasmehovanje intelektualcev kot dogmatikov in njihovih teorij kot neživljenjskih (na primer v prvem delu eseja Lev in samorog). To je variacija tistega – Isaiah Berlin pokaže v Izvorih romantike, da problematičnega – romantičnega duha, ki pravi (z besedami Goethejevega Mefista), da je vsa teorija siva in zlato drevo življenja zimzeleno. Zato Orwell v protinapadu na mogočne, od moči opite intelektualce, ki omrežujejo neuke množice, izganja v proslavljenem spisu Politika in angleški jezik (1946) iz jezika tujke, tuje fraze in »znanstvene besede«, pri čemer je, paradoksalno, podoben kakšnemu thinkpolovcu, pripadniku miselne policije,iz romana 1984. Pripomnimo, da je zlorabljanje in deformacijo jezika v propagandne namene temeljiteje in bolje obdelal nemški filolog in romanist judovskega rodu Victor Klemperer v LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha).

Orwell je upravičeno zavračal totalitarne aspekte stalinizma, v času ko so jih številni angleški komunisti in socialisti zanikali ali skušali racionalizirati, tudi zaradi medvojnega zavezništva med državama proti silam osi. A vendar je o intelektualcih in socialistih, ki so se ozirali po marksizmu, pogosto pisal kot o homogenem, ortodoksnem, dogmatičnem in avtoritarnem monolitu, njihova raznorodna stališča pa poenostavljal in izkrivljal. Nemalokrat jih je bolj s sofističnimi sredstvi retorike kakor s trdno argumentacijo prikazoval kot moralno, psihološko ali osebnostno defektne, denimo kot nespodobne, maloumne, misofobne, rusofilne, monomanične ali kot »nacionalistične«, kamor je, nenavadno, prišteval tudi politični katolicizem, komunizem, trockizem in prepričanje v obstoj razrednega boja. Zato avtorjev najostrejši kritik, Scott Lucas, zanj odločno zatrdi, da »stoji na ramenih slamnatih mož«. Orwell je »kot osamljeni jezdec spodobnosti patruljiral na mejah socializma«, dodaja, »bil je avtoritativen glas oporečništva, omejujoč oporečništvo drugih«.

Leta 2003 je prišlo v javnost kontroverzno dejstvo, da je Orwell predal Velikemu bratu (britanskemu obveščevalnemu oddelku IRD) spisek z 38 imeni slavnih pesnikov, umetnikov, aktivistk in intelektualcev, za katere je verjel, da so kriptokomunisti. To je pripomoglo k ponovitvi starega očitka, da »George Orwell ni bil socialist«, oziroma, kot po(ne)srečeno ugovarja Paul Thomas, bil je socialist, le njegov socializem ne dolguje ničesar »proletarcu, marksistu, akademiku«.

Neslavna dediščina

Ko so Američani kmalu po objavi pograbili Orwellovo distopijo za demoniziranje ne le komunizma, temveč tudi vsakih socialistično usmerjenih politik in njenih privržencev, je pisatelj protestiral, da njegov »zadnji roman NI mišljen kot napad na socializem ali britansko laburistično stranko (ki jo podpiram), ampak kot prikaz perverznosti, h katerim so nagnjena centralno vodena gospodarstva in ki so se deloma že uresničile v [sovjetskem] komunizmu in fašizmu«. Protestno pismo ni zaleglo.

Po njegovi smrti so ga ZDA – tiste ZDA, ki so od štiridesetih let dalje v Srednji in Južni Ameriki, Aziji ter v Afriki strmoglavljale demokratično izvoljene socialistične vlade in jih nadomeščale z diktaturami – vpregle v arzenal kapitalistične propagandistične artilerije. CIA je financirala ideološko okleščeno adaptacijo Živalske farme, distopija 1984, ki je satiro presegla po popularnosti, pa je služila, je med vihro makartizma zapisal zgodovinar Isaak Deutscher, kot »ideološko superorožje v hladni vojni«. Roman 1984, nadaljuje, je »naučil milijone ljudi videti konflikt med Vzhodom in Zahodom črno-belo in jim pokazal pošast strašilo in pošast grešnega kozla za vse tegobe, ki pestijo človeštvo«.

Po več kot pol stoletja zahodnjaške antikomunistične in antimarksistične propagande (pomislimo na trenutno popularno teorijo zarote »kulturnega marksizma« in njenega glavnega razpečevalca Jordana Petersona), ki je z žigom totalitarizma stigmatizirala vse, povezano s socializmom, prinašajo Orwellove črno-bele, grobo skicirane obsodbe marksizma in komunizma, zbrane v knjigi Svoboda ali suženjstvo (Sanje 2018, prevod Maja Ropret), malokaj novega. Tudi zaradi odsotnosti spremne besede, ki bi bralstvu vsaj mimobežno namignila na razkošje po Orwellovi smrti vzcvetelih neavtoritarnih variacij levega komunizma, libertarnega marksizma in sorodnih anarhomarksističnih teorij, kar piščevim diskusijam o politični teoriji ne daje patine, marveč rjo. Med nekaj lesketajočimi se izjemami se najbolj blešči najdaljši, literarnokritični esej V kitovem trebuhu, ki obravnava Millerjev Rakov povratnik in tedanjo literarno sceno.

Čeravno ga danes citirajo neoliberalci za nasprotovanje regulaciji kapitala, konservativci za strašenje pred socialno državo, washingtonski jastrebi za udrihanje po nepatriotskih protestnikih ameriškim vojnam in altrightovci za upravičevanje sovražnega govora, pa Orwell ni desničar, kar ilustrira njegova zavrnitev povabila vojvodinje Atolske na zborovanje antistalinistične, a konservativne in proimperialistične Lige za evropsko svobodo: »Jaz pripadam levici in moram delovati znotraj nje, naj še tako sovražim ruski totalitarianizem in njegov strupen vpliv v tej deželi«. Za mitom Orwella, pod svetniškim plaščem brezgrešnika, se skriva kompleksen korpus ambivalentnih občutenj, protislovnih prepričanj, tako revolucionarnih kot tudi konservativnih idej, bistroumnih uvidov in zgrešenih napovedi, a tudi dvomiselnosti in zmot. Zagotovo vreden branja, vendar kritičnega branja, historičnega in kontekstualnega branja.

* Refleksija je nastala na podlagi esejistične zbirke Svoboda ali suženjstvo, ki je v prevodu Maje Ropret izšla pri založbi Sanje.

Domov / Članki / 2018 / april

Catherine Cusset: »Ni se mi težko popolnoma razgaliti, težje je pisati o nekom drugem.«

Lara Paukovič

O avtorju
Članki
Podkasti

V slovenščini je pravkar izšel njen roman Tisti, ki so ga oboževali (Mladinska knjiga, prevod Iztok Ilc) pripoved o razburkanem življenju Thomasa Bulota, francoskega študenta v Ameriki, ki bi se rad prebil v tamkajšnjo akademsko sfero. Čeprav Thomasu, ljubitelju literature, posebej Prousta, pa tudi umetnosti na splošno in lepih žensk, vsi čari življenja ležijo na dlani, navzkriž z njegovo željo, da bi jih zajemal s polnimi pljuči, hodi psihična bolezen, zaradi česar sicer živahen, življenja poln roman proti koncu dobi pretresljivo noto. Posebej zanimivo pri Thomasovi zgodbi je, da gre za resničnega človeka, avtoričinega prijatelja. In čeprav je pisateljica nekoliko zabrisala meje med resničnostjo in fikcijo, ne skriva, da so se določeni dogodki, o katerih piše v romanu, res zgodili. A kot Francozinja, živeča v New Yorku, s tem nima težav. »Ker sem v Ameriki daleč stran od svojih bralcev in se lahko popolnoma razkrijem in zapišem resnico, sem popolnoma svobodna,« pravi.

Roman Tisti, ki smo ga oboževali so ljubljanski študentje francoščine lani v okviru projekta Goncourtov seznam: slovenski izbor razglasili za najboljšega od štirih finalistov za Goncourtovo nagrado 2016. Catherine Cusset je Ljubljano v okviru Nodierevih dnevov obiskala na vabilo Francoskega Inštituta v Ljubljani.

Roman Tisti, ki so ga oboževali je delno avtobiografski: pripovedovalka ima vaše ime, ravno tako kot vi doktorat iz Sada, študirala je na Yalu … kako se je mogoče od avtobiografskih elementov, ki jih vpelješ v roman, dovolj distancirati, tako da lik na koncu nisi ti, temveč samo neka literarizirana različica tebe?

To ni zares avtobiografski roman, ker je roman o nekom drugem. Res gre za roman o mojem prijatelju in sama se v njem pojavim kot lik, ampak skozi njegove oči. Tako da – tudi, če je vse res, je tako, kot si predstavljam, da me je videl moj prijatelj. Da bi poskrbela, da prav nič v romanu ni izrečeno v mojem imenu, sem v francoščini prvo osebo (»jaz«) na vseh mestih, kjer se pojavi, zamenjala s tretjo. Tako sem želela vzpostaviti distanco do sebe in preprečiti, da bi bilo kakšno moje čustvo izraženo neposredno. Zabrisala sem meje. Drži, da sem to jaz, da je bil Thomas moj prijatelj, da sva bila, ko sem imela 26 let, v razmerju – in sem bila absolutno šokirana, ko sem izvedela za njegovo smrt … In ja, morda sem ravno zaradi tega šoka hotela napisati to knjigo. Vse to je res. Ampak način, na katerega sem iznašla Thomasa, vzpostavila njegovo notranje življenje – to je fikcija.

Kljub vsemu – vam je težko pisati o rečeh, ki so se v vašem življenju res zgodile, na primer zveza s Thomasom?

Ne, zame je to najlažje. Pisati o tem, kar se mi je v resnici zgodilo, se mi zdi naravno. Napisala sem veliko avtobiografskih knjig, na primer Družinsko sovraštvo, ki govori o moji mami in najinem odnosu, potem je tu denimo knjiga Orgazem, v kateri sem popolnoma razgalila svoje seksualno življenje, knjiga Katoliška vzgoja pa je se naslanja na mojo katoliško-judovsko vzgojo. Katera koli tabu tema vam pade na pamet, v mojih knjigah je vse in vse je popolnoma res. Ni se mi težko popolnoma razgaliti, težje je pisati o nekom drugem. Pisati o svojem prijatelju in ga pravzaprav na novo iznajti, kar sem počela v romanu Tisti, ki smo ga oboževali, to je tisto, kar je res zahtevno.

Morate pa priznati, da je pogumno postaviti svoje zasebno življenje na ogled, vedoč, da bo knjige brala velika skupina ljudi …

Morda, ampak jaz živim v Ameriki, v New Yorku, moje knjige pa izhajajo v Franciji. Tako v bistvu nimam zares stika s svojimi bralci. Na ta način sem zaščitena. (smeh) To je najbrž tudi eden od razlogov, da sem se odločila, da bom živela v Združenih državah – ker sem daleč stran od svojih bralcev in se lahko popolnoma razkrijem in zapišem resnico, sem popolnoma svobodna.

Diplomirali ste iz libertinskega romana in napisali tudi knjigo Moralni pomen užitka v libertinskih delih 18. stoletja. Ta dela so bila na nek način reakcija na zanikanje užitka v tistem času. Danes je drugače, ker se o tem odprto govori, živimo v času seksualne svobode … pa mislite, da smo predvsem ženske v tem smislu res svobodne?

Mislim, da je v današnji družbi še vedno ogromno dvoličnosti, kar se tega tiče. Ne zdi se mi, da imamo zares svobodo, da bi povedale ali zapisale tisto, kar je res. Ko sem napisala knjigo o svojem seksualnem življenju, je bilo vse v njej popolnoma resnično. Pisala sem o res intimnih temah, kot je na primer masturbacija. Tega si ne upa tako veliko ljudi. To je bilo že kar nekaj časa nazaj, leta 1997, a o knjigi je bil napisan samo en članek, v katerem je pisalo, da je to delo nekaj popolnoma nasprotnega od literature, da z njo nima čisto nobene zveze. Samo zato, ker sem kot ženska pisala o tem, kar je res. Ampak treba je pisati, kar je res. Mnogokrat se trudimo olepševati stvari, da bi vse skupaj izpadlo kot neka lepa zgodbica, ampak pisatelji smo tukaj, da razkrijemo resnico. To je najbrž tudi razlog, da sem bila vedno tako fascinirana nad 18. stoletjem. Kajti 18. stoletje je čas velike dvoličnosti v družbi. Kljub vsemu pa je danes še vedno precej podobno, pravzaprav so bili v 18. stoletju v smislu seksualnosti morda bolj svobodni, kot smo mi danes.

Najbolj znan pisec libertinskih romanov je bil Markiz de Sade, predmet vaše druge diplome. Zakaj je med vsemi pisci tovrstne literature do današnjega časa prav on ostal priljubljen? Priljubljena so tudi Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa, ki prav tako spadajo med libertinske romane, a seveda Laclos ni tako ekstremen kot Sade …

Obožujem Nevarna razmerja, to je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Tako inteligentna knjiga, psihološka razmerja med liki so opisana odlično. Sade je po drugi strani lahko dolgočasen za branje, je pa zelo ekstremen. V njegovih knjigah najdemo zelo radikalen pogled na ljudi, češ da jih vodijo le popolnoma sebični motivi. Tudi ljudje, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo, na primer, to počnejo zato, ker jih to, da so dobri, da dajejo nekaj svojega nekomu drugemu, v resnici seksualno vznemirja. Kar te vzburja, v spolnosti ali vsakdanjem življenju, tistemu slediš. Sade vse zreducira na to raven, kar je ekstrem. Ne morem sicer reči, da mi je všeč kot romanopisec, a njegovo pisanje je zelo ostro in močno. Pred njim in po njem ni bilo v literaturi ničesar podobnega, kar verjetno pojasni njegovo aktualnost. In v primerjavi z njim je moje seksualno življenje zelo dolgočasno in normalno. (smeh)

V romanu Tisti, ki smo ga oboževali, je rahlo moteča, a psihološko zanimiva scena poskusa posilstva: Thomas se razjezi na Catherine, ki mu ne posveča pozornosti, in jo poskuša prisiliti v spolni odnos, a se situacija obrne, saj se mu Catherine podredi, videti je, da v njegovem nasilju uživa. Kaj ste želeli prikazati s tem obratom – Thomasovo mestoma mačistično naravo in težnjo po dominaciji, ki pa se na tem mestu izjalovi?

Tu se pokaže predvsem Thomasova jeza. To sceno sem hotela vključiti, da bi prikazala, da v Thomasu brbota nasilje, zaradi katerega želi v navalu jeze posiliti Catherine in ki ga pozneje privede tudi do samomora. Ta težnja k nasilju izhaja iz neke bolečine in frustracije globoko v njem. A kar se zgodi v tem poskusu posilstva, je to, da Catherine v njegovem nasilju najde nov užitek, ker je posilstvo ena izmed njenih fantazij. Tako je Thomas ne posili, ne more je dominirati, ampak samo vstopi v njeno fantazijo. V romanu sta poleg tega še dva prizora, kjer Thomasovo nasilje pride na plan – kjer udari Elizo in ko oklofuta Olgo. Zdi se mi pomembno, da bralci vedo, da je to nasilje del njega in da se zaradi tega nasilja na koncu tudi ubije.

Kako se lotevate pisanja – pride najprej nek povod, naj bo to dogodek ali ideja, nakar se usedete pred računalnik za določeno obdobje in to popišete ali pišete ves čas po malem?

V vsakdanjem življenju sicer poskušam vzpostaviti rutino pisanja. Ampak najpomembnejši so tisti trenutki, ko se zjutraj zbudim in si rečem – zdaj je čas, da začnem pisati o tem, karkoli že to je. In to je trenutek, ko je treba to tudi storiti. Včasih se pojavi tema, za katero si sploh nisem mislila, da želim o njej pisati, vendar skoči v moje misli in naenkrat nimam izbire. To je zame najboljši način pisanja – da te nekaj pokliče. Niso vse moje knjige nastale na tak način, včasih pišem tudi bolj sistematično – a tiste najboljše so.

Imate kakšen nasvet za mlade pisce, ki ne vedo, kako začeti s pisanjem ali se borijo s pomanjkanjem discipline? Kako ste začeli vi?

Povedati moram, da sama pišem, ker rada berem. Branje je izredno pomembna komponenta v mojem življenju. Če ne berem knjige, ki se me dotakne, se počutim nepopolno. Če pa to počnem, sem v neki drugi realnosti, nič ne more do mene. Kot najstnica sem ves čas nekaj pisala. Potem pa sem začela študirati in študij je bil tako zahteven, da v tistem času nisem pisala leposlovja. Ko sem ga zaključila, sem bila stara 22 in zdelo mi je, da ne znam več pisati, da se spoznam samo še na teorijo. Kar se je zgodilo in kar me je zopet pripeljalo nazaj k pisanju, je bilo to, da sem pri 25 letih doživela veliko ljubezensko zgodbo in razhod, ki mi je zlomil srce. Bila sem neznansko nesrečna in takrat sem napisala svoj prvi roman. Napisala sem ga, da bi se soočila s tem, kar se mi je zgodilo, spet pridobila nadzor, pa ne nad moškim, ki sem ga izgubila, ampak nad svojim dojemanjem teh dogodkov, in iz vsega tega potegnila nekaj dobrega. Pisanje je torej prišlo iz življenja. Zato nimam nobenega nasveta, kako se spraviti k temu, vsak človek deluje po svoje. Nekateri ljudje se recimo prisilijo, da pišejo eno uro na dan in na ta način napišejo zelo dobre knjige. Vsekakor pa je težko uspeti kot pisec. Marsikdo fantazira, da bo s pisanjem zaslužil bogastvo, ampak v resnici se to zgodi redkokomu. Obstaja mnogo boljših načinov, kako zaslužiti denar. Če imaš možnost, da namesto pisanja počneš kaj drugega, je po mojem mnenju boljše početi to. Pisati je pametno samo v primeru, ko nimaš izbire, ko je pisanje res to, kar moraš početi. Ko pišeš ne zaradi želje po objavi, denarju, slavi, ampak zaradi nečesa esencialnega znotraj tebe, nečesa, kar mora ven. Veliko mladih piscev napiše knjigo in jo poskuša objaviti, pa ne gre, potem poskušajo s še eno in še eno … tisti, ki nato odnehajo, niso bili zares pisatelji. Pisatelji bodo ravno zaradi tega, ker je pisanje zanje osnova in si ne morejo predstavljati življenja brez tega, tudi po dvajsetih zavrnitvah bodo še vedno nadaljevali. In nekega dne se bo zgodilo.

Če se še malo vrneva h knjigi Tisti, ki so ga oboževali: Thomas na nekem mestu kritizira, kar je Catherine – kar ste vi – napisali o njem v knjigi, ki ste jo takrat pisali … kako se na splošno odzivate na kritike, vam je pomembno, kaj o knjigi pravijo prijatelji, testni bralci, kritiki?

Knjiga, ki jo je Thomas kritiziral, Avtoportret s prijatelji, je bil roman iz leta 2002, v katerem sem eno poglavje posvetila njemu in ki je potem nisem nikoli objavila. Sicer pa dam knjige v testno branje šele, ko so zaključene. V procesu pisanja besedila nikoli ne kažem drugim, ampak knjigo dokončam, predelam – prvi, drugi, tretji osnutek, in šele ko presodim, da je to to, jo lahko preberejo tudi drugi. Imam krog prijateljev, ki so zame relevantni bralci – vem, da mi bodo svoje mnenje povedali iskreno, poleg tega pa veliko berejo in intuitivno vedo, kaj je dobro in kaj ni. Pa niti niso iz literarnih krogov, temveč imajo različne profesije. Pri knjigi Tisti, ki smo ga oboževali, sem dobila zanimive odzive, saj so trije ljudje rekli, da se jim zdi roman krasen in celo eden mojih najboljših. En testni bralec pa je dejal – grozna knjiga, težka za branje, vse se vrti okoli smrti. (smeh) Ampak načeloma se oziram na to, kar mi ljudje povedo o mojih knjigah. To vzamem kot priložnost za izboljšavo. Besedila iz leta 2002, ki ga je Thomas kritiziral, nisem objavila ravno zaradi tega. Thomas mi je očital, da je knjiga pretenciozna, moj ton pa pokroviteljski. Tak ton sem najbrž privzela zaradi tega, ker se v tistem obdobju nisva ravno dobro razumela, iz ne vem kakšnega razloga sem bila jezna nanj. Videla sem ga kot zgubo, ampak v tem času sem popolnoma spremenila svoje dojemanje uspeha. Uspeh po socialnih standardih ne šteje nič, če nimaš bogatega notranjega življenja. In Thomas ga je imel, njegovo razumevanje ljudi, umetnosti, njegova ranljivost, vse to ga je postavljalo na izredno visoko raven. Da bi vse skupaj popravila, sem potem napisala Tisti, ki so ga oboževali. V tej knjigi sem hotela pokazati tudi njegovo notranje življenje, saj mi je takrat rekel, da imajo ljudje vendarle tudi notranje življenje in ta stavek je ostal z mano. Upam, da bi mu bila všeč.

Pravite, da vam je eden od testnih bralcev dejal, da je knjiga grozna, ker se vse vrti okoli smrti. To morda do neke mere drži, kajti spremljamo Thomasovo vznemirljivo življenje, polno literature, glasbe, ljubezni, seksa; o sebi ima visoko mnenje in pričakuje, da bo nekaj ostalo za njim, potem pa tako žalostno konča. Tu res težko ne pomislimo na kratkost in brezupnost življenja ….

Ja, to je res, ampak mislim, da prav to da romanu določeno kakovost. S tem romanom sem se zelo dolgo ukvarjala in veliko stvari sem spremenila, vmes sem imela celo občutek, da mi ni uspelo, da je stvar dolgočasna, a vsakokrat, ko sem prebrala zadnjih sto strani romana, čas med Thomasovo diagnozo bipolarne motnje in trenutkom, ko umre, sem začutila nekaj zelo močnega. Ta občutek je bil seveda povezan s smrtjo, a prav to mi je potem dalo motivacijo, naj nadaljujem. Nisem fatalistična, sem pa želela bralce opomniti, da smo vsi na isti poti k smrti. Kajti ljudje v resnici nismo tako empatični in na to kar pozabljamo. Če tvoj prijatelj naredi samomor, je to zate grozno. Če to stori prijatelj prijatelja, pa – v redu, izraziš sožalje, ampak v bistvu nisi zares prizadet. Svet je grozen in kako lahko zares sočustvujemo z vsem, kar se dogaja? Ne moremo. Zato sem hotela napisati knjigo, ki bralca popelje tja, na to polje empatije, ki v njem vzbudi žalost. V bistvu sem hotela, da bralec na koncu, ko je zares spoznal Thomasov lik, začuti globoko žalost.

Thomas je imel v svojem življenju veliko žensk in za mnoge od njih je trdil, da jih ljubi. Mislite, da jih je res, ali je bil to način, da je pobegnil iz rutine?

Res je imel dosti žensk, ampak med vsemi temi pravzaprav le štiri velike ljubezenske zgodbe: z Eliso, Ano, Olgo in Noro. Toda vsaka od teh ljubezni se je končala po dveh letih, kar je povezano z njegovo boleznijo: ena od komponent bipolarne motnje je tudi paranoja. In Thomas je bil pogosto paranoičen, razmišljal je samo o sebi, počutil se je izdanega, če kaj ni šlo tako, kot si je zamislil. Enostavno ni mogel iti čez to, zato so se zveze na tem mestu končale.

Živeli ste v različnih državah in mestih, trenutno bivate v New Yorku. Kako se med seboj razlikujejo načini življenja v različnih prestolnicah, pa tudi literarne scene vsake od njih?

Rojena sem v Parizu, tam sem živela do 23. leta, potem sem se preselila v Združene države Amerike, kjer živim še danes, sem pa v vmesnem času, odkar sem preseljena, še eno leto preživela v Parizu, dve v Londonu in dve leti in pol v Pragi. A literarnih scen v resnici ne morem primerjati, ker poznam samo tisto v Franciji. Nekaj literarnih dogodkov sicer imam tudi v New Yorku, vendar pa na promocije knjig in vse ostalo večinoma hodim v Francijo. V Ameriki poznam nekaj pisateljev in tako dalje, a se res ne udejstvujem preveč. Kar se tiče različnih načinov življenja, pa – London je recimo veliko bolj sproščen kot New York. New York je mesto, polno stresa. Ogromno hrupa, ljudje so nesramni … po mestu se veliko vozim s kolesom in včasih moram nekaj metrov prevoziti po pločniku, ker je prometa toliko, da se po cesti ne da voziti. In ljudje me takoj naderejo: »Pločniki niso za kolesa!« (smeh) Vedno sem tako jezna, še bolj pa me jezi, da so me že neštetokrat skoraj povozili. Vsem se ves čas nekam mudi. In ko se pritožim, češ, ali ste lahko bolj previdni, lahko bi me ubili, dobim nazaj: »J*bi se!« (smeh) Čeprav – po drugi strani mi je življenje v tem mestu všeč, imam veliko prijateljev, z možem imava svoj mali krog, s katerim se druživa … vsi v tem krogu delajo zelo zanimive stvari, lahko bi se reklo, da so pretirano ambiciozni in izjemno uspešni v tem, kar počnejo. Kar v New Yorku enostavno moraš biti. Ko me prijatelji predstavljajo komu, rečejo – to je Catherine Cusset, avtorica uspešnic v Franciji. Potem dobim vprašanje, ali so moje knjige prevedene v angleščino in moram reči, da ne. Uspeh je pravzaprav zelo relativen: lahko si silno uspešen v eni državi, nekje drugje pa ne tako zelo. Ampak v New Yorku se vse vrti okoli teh stopničk, vse se prevaja v številke in v uspeh. Mislim, da sem preveč negativna za Združene države. (smeh) Imam občutek, da jim ne pripadam zares. Saj imam v ZDA bogato, razgibano življenje, ampak v srcu ostajam Francozinja. (smeh)

francoska književnost refleksija

Domov / Članki / 2018 / april

Fantazija zgodovine hrepenenja

Nadina Štefančič

O avtorju
Članki
Podkasti

Lana del Rey je prepotovala čas, da bi lahko na svoji ravnokar trajajoči turneji pela pesmi s svojega zadnjega albuma. Vrnila se je od tam, kjer je kritiki, bivši fantje in paparaci ne morejo najti. Šla je v večere, ko je Nabokov pisal Lolito, bila je v postelji z Yoko Ono in Johnom Lennonom, stala je ob Cankarju kot njegova podoba iz sanj.

Gledala je, kako kalifornijsko sonce zahaja, hollywoodski znak žari in se sladoled topi pod žarometi. Iskala je plažo, na kateri bi lahko bila manj slavna in manj osamljena – kjer bi lahko v miru prižgala cigareto in skozi dim dahnila: »Ljubim te, čeprav me boli. Tako pač čutim,« ne da bi zvenela ceneno.

Prepotovala je čas in nabirala spominke, da bi lahko stopila v dvorano Mediolanum Forum v Milanu in zapela 13 Beaches, pesem s svojega zadnjega albuma Lust for Life. »It took thirteen beaches to find one empty / But finally it’s mine.« Da bi lahko pela vse svoje pesmi, necenzurirane govorice hrepenenja. Prazno, štirinajsto plažo je našla v popu, ki lahko prizna: »In the land of gods and monsters, I was an angel, lookin’ to get fucked hard,« in nato v naslednjem verzu razkrije: »Like a groupie incognito posing as a real singer, life imitates art,« ne da bi publika v tropski scenografiji pred seboj za hip zagledala Potemkinovo vas. (Oder, na katerem je nastopila, je bil opremljen s palmami, gugalnico in Hollywood znakom.)

Malo je žensk, ki bi iz svojega rokenrol življenja, iz oddaljevanja od gotovosti, ustvarile popkulturno gibanje. Malo jih je, med njimi sta Lana del Rey in Cat Power. Na evropski turneji sta nastopili skupaj (Cat Power kot predskupina). Obe oblečeni v črno, oblačnih misli in razbolelih pesmi. Povabili sta nas v stanje večne obrabe srca in v svet, nagnjen čez rob mogočega.

Glasba obeh zadane noto nerazločnega šuma ljubezni in se z melodijo vriva med zatohle cinizme ljudi, za katere so to le lepi problemi lepih ljudi. A vendar je med njima razlika: Cat Power ob Lani del Rey deluje klubsko, ranljivo v veliki dvorani, nevajeno množic, antipop. Lana pa je živi mit, utelešenje hrepenenja, odmev civilizacije, ki se ji nekje – na štirinajsti plaži – upira živeti, kot da je hrepenenje nekaj izgubljenega, še preden lahko postane spomin. Desettisoči pridejo na njen koncert po ta spomin, po možnosti v obliki selfieja z Lano. Ne pozabimo, da je Lana, kot pove v pesmi Without You, »našla boga v bliskavicah fotoaparatov«. Da je metafiziko predstavila kot nekaj, kar je mogoče na novo ustvariti: kot fotografijo, kot umetniški izdelek, kot podobo – kot je pred njo spoznal že Hollywood oz. Harvey in Daeida Wilcox, ki sta leta 1887 kupila 160 akrov doline Cahuenga in jo poimenovala Hollywood.

Po tem navdihu je Lizzie Grant ustvarila Lano del Rey, ki bi peljala v umetni raj, kamor je nekoč kazal pot Hollywood. Vendar je Lizzie hotela biti občinstvo in umetnica, fanica (oz. kar groupica) in zvezdnica, oboževalka in oboževana, kupka in prodajalka sanj, subjekt in objekt. Svojo odrsko dvojnico Lano je Lizzie oblikovala zelo nehipstersko – kot fake, neorgansko različico sebe: dala ji je umetne trepalnice, umetno ime, umetno preteklost. Lana del Rey ni bila spočeta, ampak je bila fotografirana. Lizzie je hotela branik pred divjino telesnih spominov, ki se rojevajo in umirajo v organskem. Zahtevala je umetnost, ki bi ohranjala dih in verz, ko se telo ustavi in ljubezen razpade. In v svojem zaletu ustvarila obliž za otožnost iz umetnih vlaken, ki jih sestavljajo rdeča obleka ob slovesu, moder lak za nohte na najbolj osamljen dan in limonada, ki jo spiješ kot poletni dan.

Lana venomer išče boga in vzornike, jih najdeva in izgublja, včasih namesto njih najde Jima Morrisona, večinoma pa najde le raj, a brez boga in idolov. Njen nabor pesmi je bogoiskateljski in mitofilski hollyzofski sistem, ki vzgaja svoje študente v zgodovini idej praznih plaž, češenj, ljudi, ki so lepi, ko jočejo, belih mustangov, smrti, modrih kavbojk, rojstnega dneva Johna Kennedyja, kariere Marilyn Monroe, video iger, himn, črnih konjev, voženj čez puščavo, ultranasilja, poletne žalosti in dirk. Je filozofski sistem, v katerem etika zardeva pred verzi: »ranil me je, ampak čutiti je bilo kot resnična ljubezen«, in se estetika samo spogleda z ženskimi študijami, medtem ko obe skupaj zavijeta z očmi ob verzu: »lase si pobarvam na temnejši odtenek rjave barve, ker so ti všeč temne, španske, ponosne, močne ženske.«

Lahko 21. stoletje prenese žensko, ki izbira barvo las, da bi ustregla moškemu? Ali pa je ravno obratno: je Lana ženska, ki izbere tistega moškega, ki najbolj ustreza njenemu filozofskemu sistemu? Ki je preštudiral zgodovino praznih plaž, video iger in poletne žalosti? Ki ji bo sredi soparnega avgusta obrnil hrbet, še pred tem pa jo bo poljubil kot Humphrey Bogart. Žensko, ki bi rada postala fantazija zgodovine hrepenenja.

Žensko, ki je tako postsubverzivna, da nas vse pretenta v svojo brezmejno vdanost, v svoje umetne ustnice in v svoj predmoderen blišč, nato pa odide, kakor ji nikdar ne bi bilo mar. Na odru točno ve, kdaj je čas za bridko pesem, neironične citate Boba Dylana, Simona Garfunkla, boga in Billie Holiday, in kdaj je čas, da ugasne cigareto, zapusti oder in nas pusti spet same v dvorani, na ruševinah interpretacije, medtem ko njen bend igra pesem Off to the Races do konca.

Če bi Nietzsche poslušal Lano del Rey, bi njegovo Rojstvo tragedije iz duha glasbe utišalo druge zvoke, se sesedlo pred lastno teorijo in ostrmelo pred pogledom punce, ki Dioniza in Apolona pozna intimneje od starih Grkov. Bil bi neobremenjeno poražen pred glasom punce, ki je izmojstrila patos, medtem ko je poskušala najti vzporednice med preteklim glamurjem zlate dobe Hollywooda, vožnjami v neznano in trdo teorijo. Če bi Nietzsche prisluhnil Lani, bi bil fan. Izgubil bi se med množico v Milanu – brez boga, a v raju.

glasba Lana Del Rey panorama

Domov / Članki / 2018 / april

Zagovor nekega krivca

Pavla Hvalič

O avtorju
Članki
Podkasti

Ti si rekel je še en način javnega vtikanja v zasebni odnos med Sylvio Plath in Tedom Hughesom. Je pa v nasprotju z večino drugačen, ker predstavlja, poleg zadnje Hughesove pesniške zbirke, Pisem za rojstni dan, apologijo javno obtoženega pesnika. Hughes se namreč na medijske očitke in gonjo proti sebi ni nikoli odzval.

Dejstva so znana: ameriška pesnica Sylvia Plath in angleški pesnik Ted Hughes se spoznata, zaljubita, poročita, imata dva otroka in se načeloma zaradi Hughesove nezvestobe razideta. Sylvijin domnevno četrti poskus samomora uspe in na enak način konča svoje življenje tudi naslednja Hughesova partnerka, Assia Wevill, s to razliko, da ne ubije le sebe, temveč tudi svojega in Hughesovega otroka. Obe ženski sta si izbrali smrt v kuhinji, s plinom.

Za pesnika, bi lahko rekli, kot pravi Heidegger za filozofa, ni pomembno njegovo življenje, temveč samo, kdaj se je rodil in kdaj je umrl. Kar šteje je pač njegovo delo. In s tem bi se literarna veda s kraljico vred strinjala: s pridobitvijo kraljičinega naziva »Poeta Laureatus je Hughes utrdil svoj prestol posvetne slave na Parnasu največjih pesnikov 20. stoletja.« (Tanja Petrič) Le javnost v oči bodečih, zgoraj navedenih faktov iz njegovega življenja ni prepustila pozabi. Še več: nagrobnik Sylvie Plath je bil samo zaradi Hughesovih verzov na njem večkrat oskrunjen. Domneve o njegovem nasilju nad partnerkama so ga spremenile v brezsrčno pošast.

Nizozemska avtorica Connie Palmen se je poglobila v čas pred Hughesovo smrtjo. Takrat je šele prvič spregovoril o Sylvijinem samomoru. Prvoosebni lirični monolog je izpoved, ki poskuša tudi s pomočjo verzov govoriti o dogodkih in občutjih med njunim skupnim življenjem. Čustva do žene, ki je v romanu skoraj vedno poimenovanaf z »nevesta«, ubesedi vedno z nežnostjo, pozornostjo in neizmerno čutnostjo, ki je tudi lastnost njene konfesionalne poezije. Bralec nemudoma pade v njegov tok zavesti, prežet s podobami in sanjskimi metaforami. Pobliže se spozna tudi z mističnostjo Hughesovega preučevanja sanjskega sveta in njegovih pomenov, s Sylvio sta se navduševala nad horoskopom in spiritualno ezoteriko na sploh. V besedilu večkrat sežeta po ouija plošči, s hipnozo poskuša partnerki uravnavati celo menstruacijo. S Connie Palmen se lahko prigrebemo do njune intime, ki ni nikoli opisana kot polna naveličanosti oziroma jeze, celo nasilja. Vitalnost jezika gre z roko v roki z njunim bogatim notranjim doživljanjem, s stalnim rojevanjem novih podob. Tudi njun razhod je opisan povsem mirno, s simboliko sanjskega inventarja. Na več izdajah romana Ti si rekel je na naslovnici lisjak, ki je vsebinsko gledano rdeča nit pesnikovih občutij in ravnanj. Prek opazovanja, opisovanja in nagovarjanja se ravno skozi to bitje Hughes najbolje izraža. Pisateljica uporabi lisjaka na enak način kot Ted Hughes v pesmi The Thought Fox: šele ko je pesem napisana, je lisjak upodobljen, podan je le s pomočjo pesmi. Če se pesem ne bi začela, ne bi bil niti zapažen. S pesmijo se lisjak ubesedi, konstituira in obratno: samo on omogoča pesmi obstoj. Pesem (pesnikova ustvarjalnost) in lisjak sta eno. Ted Hughes je lisjaka za časa svojega življenja dojemal tudi kot svojo totemsko žival.

Ob nekatere odlomke bi se lahko spotaknili, ker je Sylvia Plath opisana kot izredno antifeministična, celo s fobijami do (biološkega in družbenega) ženskega spola. Jasno ubeseden je tudi njen odpor do večkrat ločenih žensk ali žensk brez otrok, ki jih ima za »suhe slive«. Kontekstualizirano se ta njen bes do žensk lahko umesti v ljubosumne izpade ob odkritju moževe nezvestobe, toda gnev se do enakih naslovnic pojavi večkrat. Pisateljica s tem deloma ruši feministično ikono Sylvie – mučenice.

Ne glede na to, da gre v romanu Ti si rekel načeloma za Hughesovo biografijo, je tekst neločljivo povezan s Sylvijino, gre za preplet dveh biografij. Intimističnost je včasih presekana tudi z družbeno-političnimi definicijami, saj je njun odnos dojet tudi kot odnos med Angležem in Američanko, ki naj ne bi, tako kot vse ženske, pravi v knjigi Hughes, »vedela, kaj je Maginotova linija, katera bitka se je izbojevala pri Verdunu, kaj pomeni kratica SS in čemu se je kje bíla določena vojna.« Frfotava Američanka je bila v njegovih očeh brez bremena vojne, v nasprotju z izgubami bližnjih v pesnikovi družini. Razlog za njun razhod se išče torej tudi v medcelinskih razlikah, ne le v njenih bolestno-ljubosumnih izpadih in potapljanju v duševno bolezen.

Naslov Ti si rekel ima svetopisemske konotacije; iste besede je namreč Jezus Judi Iškarijotu izrekel na pashalni večerji, potem ko je razkril, da ga bo eden od učencev izdal. Enako breme kot Juda nosi Hughes tekom celega romana, ki se brez poglavij kronološko izteka proti poznanemu vrhuncu, Sylvijinem samomoru. V nasprotju s pričakovanim ton romana ni težek in moreč, ampak je melanholična refleksija vsega dogajanja, napisanega in izrečenega; je tudi poskus hipotetične pomoči nevesti v tistih usodnih, zadnjih dneh, ko je premražena, sama z otroki, iskala bližino prijateljev, soseda, morda tudi nekdanjega moža.

Connie Palmen: Ti si rekel. Prevedla Mateja Seliškar Kenda. Modrijan 2018.

kritika

Domov / Članki / 2018 / april

Mrežni preplet nevidnih oblasti

Anja Radaljac

O avtorju
Članki
Podkasti

V bogati rimski četrti se zgodi umor. Žrtev je razvpiti odvetnik, za katerega se šušlja, da je bil v navezi z mafijo. V isti noči se pojavita še dva mrliča: ostareli mafijski šef v zaporu naredi samomor, na avtocesti pa se pojavi truplo brez glave. Če se zdi bralki_cu kriminalke, ki je vajen_a, da besedilo iz žanra vsaj v neki meri sledi vnaprejšnji shemi – o Pogodbi se je doslej pisalo kot o kriminalki oziroma kriminalnem romanu – jasno, da so smrti povezane in jo_ga zlasti zanima, na kakšen način, pa se zdi, da je s tem v resnici zgreši osrednje vprašanje romana, v katerem pravzaprav ni bistveno vprašanje, ali se bo razkrilo pravo ozadje teh (in naknadnih) smrti, temveč ali se ga bo uspelo prikriti (in eliminirati tiste, ki bi morda bili na tem, da razkrijejo dejanske dogodke.)

Pogodba ima močne poteze kriminalnega romana, a pravzaprav niso manj izrazite poteze političnega oziroma družbenega romana. Prej obratno: Pogodba je družbeno-politični roman, ki si zaradi tematske ustreznosti pri kriminalki marsikaj izposodi – a vendarle ne povsem posvoji. Mojci Širok pravzaprav uspe zaobrniti številna pravila kriminalnega žanra, zlasti pomembno pa je, da ji z naslovitvijo teme prepletenosti italijanske mafijske in državne oblasti, zlasti pa z realističnim potekom dogajanja, uspe obrniti na glavo ključno značilnost kriminalke kot žanra, njeno pogosto opiranje na strukturo države (policijske varnosti) ter pravičnosti in učinkovitosti državnih nadzornih organov oziroma kriminalistov. V Pogodbi nimamo »policijske države« – in tudi ne trdne strukture državne službe, ki bi pravično, hrabro in učinkovito preprečevala in preiskovala kriminalna dejanja. V Pogodbi se znajdemo v svetu korupcije, podkupljivosti, kaosa in osamljenosti, kjer ne moremo – in ne smemo ali pa vsaj ne bi smeli – zaupati nikomur, niti najbližjim.

Pisateljica svojega dela ne utemelji na teoriji zarote ali prenapihnjeni (ali celo neresnični) medijski zgodbi (to je bilo pred nekaj leti denimo popularno v romanih, kakršen je denimo Da Vincijeva šifra), temveč na dveh dejanskih atentatih na italijanska protimafijska tožilca, ki sta se zgodila leta 1992. Zgodba romana se v ključnih točkah stika s tem dogajanjem in Mojca Širok prav preko teh resničnih dogodkov pokaže, kako na široko in kako globoko so speljane niti mafijske mreže; da ni drugače niti v njenem romanu, preko te zaslombe ne učinkuje kot pretiranost, ravno nasprotno – deluje realistično in ravno v tem, da avtorica z zavezanostjo verjetnemu vztraja do zadnje strani, se kaže to ključno preseganje žanra, ki naj bi bralko_ca potešil in ji_mu dal zadoščanje ob pravično razrešenem primeru, ki ga svojemu bralstvu ne ponudi: konec ponudi zlasti tesnobo uvida v dejansko brezizhodnost v družbi, ki deluje po pravilih izkoriščanja, zastraševanja, nasilja, korupcije in kapitalizma v svoji skrajni obliki. (Opozarjam, da pišem v upanju, da se Mojca Širok v morebitnem nadaljevanju ne bo, denimo, poslužila resurekcije – to bi bilo v skladu z rahlo odprtim koncem mogoče, ampak skoraj zagotovo v škodo kvalitete literarnega besedila.)

Prikrivanje – o katerem sem že na začetku omenila, da je ključno – je tisto, za kar si družba, kakršno orisuje Pogodba (italijanska družba leta 2011) in ki je v veliki meri tudi družba, v kakršni živimo tu in zdaj, kar najbolj zavzeto prizadeva. Natančneje – za to si prizadevajo različni družbeni prostori, med drugim tudi politični, medijski in – naposled – kriminalistični. V resnici tudi v Pogodbi zmagata država in kriminalisti – le da niso (kot v klasični kriminalki) pravični in trdni, temveč nasprotno obstajajo »na spektru« (med »dobrimi« in »pokvarjenimi«), redko kdo pa je, kot pove eden izmed likov, povsem »čist«. (Seveda iz tega sledi, da se je »čistih« relativno težko znebiti.)

Mafija deluje kot skrajno kapitalistično podjetje – atentati in izsiljevanje so zgolj pogajalske taktike in država, ki sodeluje z mafijo, je preprosto postdemokratična: slamnata vlada, ki nima realne družbene in/ali politične in/ali finančne moči in je podložna zahtevam kapitalističnih podjetij – mafije. V tem smislu je dogajanje v romanu sicer res postavljeno v Italijo, ampak bi ga bilo mogoče prenesti v bolj ali manj katerokoli zahodno kapitalistično okolje – morda na slovensko, kjer se vztrajno ugotavlja izjemno visoke ravni korupcije, še toliko lažje. Pogodba za primer vzame mafijske umore, ampak tehnike, mafijske tehnike za dosego ciljev in prikrivanje svojega delovanja so v uporabi mnogo širše in ustvarjajo družbo negotovosti, zastraševanja in nezaupanja.

Tolikanj pomembneje se ob tej zastavitvi romana zdi, da avtorica poseže po pripovedi s številnimi fokalizatorkami_ji in pripovednimi prameni. Tako spremljamo perspektive predstavnic_kov mafije, novinarstva, kriminalistike ter politike, obenem pa skozi njihove zgodbe izriše delovanje organiziranega kriminala znotraj različnih družbenih prostorov.

Med drugim roman tako pokaže, kako bistveno vlogo lahko odigra raziskovalno novinarstvo: na eni strani imamo novinarstvo, ki je ob boku pravični kriminalistični preiskavi in ki z nemalo tveganja, spretnosti, logičnega sklepanja in raziskovanja javnosti zagotavlja resnične informacije o dogajanju, razkriva ozadja, ki bi jih javnost sama nikakor ne mogla poznati, in ruši mafijsko delovanje.

Po drugi strani pa imamo v romanu – v isti medijski hiši (!) – tudi ravno obraten primer: medij v primežu mafijske oblasti, s katero je javnosti povsem onemogočen vpogled v realitete družbeno-političnega dogajanja, saj mafija podaja lastne interpretacije dogodkov, ki naj zakrijejo resnično ozadje. V primeru Pogodbe je ta interpretacija izrazito senzacionalistična. Posledično se bralstvo ukvarja zlasti s (sočnimi) podrobnostmi škandala, o podanih informacijah pa ne dvomi. Napihnjena zgodba prikrije drugo dogajanje, povezano s tem osrednjim (v tem primeru druge umore), ki ostane prikrito. Od (ne)svobode novinarstva je odvisno, ali splošna populacija, na neki način, živi v izmišljeni, režirani ali »realni«, »dejanski« resničnosti.

Posebej je pretresljivo, kako Mojca Širok – prepričljivo – prav ob koncu sesuje celotno raziskovalno delo osrednjega kriminalista in ga, tako rekoč, pokoplje skupaj z njim, s čemer opozarja, da se resnica sicer lahko sestavi in se posameznice_ki lahko dokopljejo do nje, ampak bodo pogosto utišane_i: ob koncu romana se to – na različna načina – pravzaprav zgodi tako protagonistki kot protagonistu romana. Obenem ta zaključek poudarja, da ni družbenega okolja, ki bi mu bilo mogoče zaupati in ki bi ne zapadalo istim mehanizmom delovanja, kot jim zapadajo vsa druga področja. Vse družbene sfere delujejo po istih modusih delovanja in ravno zato so ti modusi tako močni in jih je tako nemogoče izkoreniniti.

Pogodba ob dobri analizi družbeno-političnega dogajanja vnaša tudi dobro razdelane, plastične like: fina je tako analogija med osrednjima protagonistoma – novinarko in kriminalistom, ki ju druži skupna tragična izkušnja, s katero se oba soočata na podobne načine: z deloholizmom in alkoholizmom. Travma – pričakovano s političnim ozadjem – ju močno zaznamuje, družba, v kakršni bivata, pa jima ne ponuja nobene utehe in/ali razrešitve, temveč le poglobitve te izkušnje. Alkoholizem je neuspešen poskus pobega iz nevzdržnega stanja. Na žalost je razmerje med likoma – nekdanjima ljubezenskima partnerjema – manj pozorno izrisano in dinamika njunega odnosa (pa tudi razlog za prekinitev stikov) ni zadovoljivo razdelana. Zdi se, da je avtorici za to nekako preprosto zmanjkalo časa.

In to je tudi največja pomanjkljivost romana – besedilo je nabito s podatki in dogajanjem, dobesedno vsak stavek prinaša neko ključno informacijo. Roman bralstvu tako ne pusti dihati – kar je z vidika žanra morda dobrodošlo – ampak tudi sam nekako ne diha s polnimi pljuči. Mogoče bi bilo tudi trditi, da je Pogodba v tem smislu hitrega in učinkovitega podajanja informacij nekoliko »novinarski« roman, a se s tem tudi nekako oddaljuje od literarnega.

Predvsem gre za slogovni problem: kot rečeno, sta hiter tok ter osredotočenost zgolj na dogajanje morda lahko res primerna za žanr (in učinkovit v novinarskih besedilih), ampak za politično-družbeni roman, kar Pogodba prav tako je, bi bilo morda dobrodošel nekoliko počasnejši pripovedni tok, nekaj več igre z jezikom, kakšen nekoliko bolj refleksiven vložek ter natančnejša razdelava stranskih pripovednih linij (npr. pripoved o ljubezenskem razmerju med novinarko in kriminalistom, v katero je vključenih tudi nekaj drugih oseb in bi jo bilo mogoče še dodatno razviti). Tudi sicer jezik Pogodbe ne pozna veliko obratov, literarnih postopkov in/ali igrivosti. Je precej preprost ter nekoliko reven in prav skozi slog se roman najbolj bere kot žanr.

Mimo tega gre vendarle za besedilo, ki preseže žanr in tudi v polju družbeno-političnega romanesknega pisanja pomeni pomemben doprinos. Da je Pogodba tako jasno družbeno-kritično in politično analitično besedilo, je naposled ključno zlasti ob popularnih kriminalkah – pri nas je takšno delo denimo roman Jezero Tadeja Goloba – ki pogosto ostajajo v zasebni sferi, krivke_ce za kriminalna dejanja še vedno neredko najdevajo med osebami iz zatiranih družbenih skupin (v Jezeru gre denimo za žensko, žrtev dolgoletnih prevar) ter primere ugodno, brez napak in vselej uspešno rešujejo. Pogodba je ob takih besedilih, ki so na neki način v službi »sistema«, roman, ki bralstvu servira uvid v zaodrje ključnih družbenih dogajanj in načinov delovanja.

kriminalka slovenska književnost kritika

Domov / Članki / 2018 / april

O argumentu ad jastog

Martin Hergouth

O avtorju
Članki
Podkasti

Kanadskemu psihologu Jordanu Petersonu (intervju z njim najdete nekje na sosednjih straneh) je internet v zadnjih mesecih bliskovito prinesel svetovno slavo. Jasno, tako hitra izstrelitev v svet slavnih je danes možna le na način kontroverze. Njegov vzpon se je začel mimo klasičnih kanalov, na omrežju YouTube, kjer je njegove kritike dominantne univerzitetne kulture pograbila množica mladih gledalcev, ki morda niso povsem tuji politični drži, znani kot alt-right.(»Peterson DESTROYS/OBLITERATES/HUMILIATES leftist/liberal politician/professor/reporter,« je zaskrbljujoče pogosta oblika naslova fenovskih posnetkov.) Obenem pa sam Peterson ni tako enostavno politično opredeljiva pojava; veliko je komentatorjev, tudi dovolj sredinskih in sicer ne neposredno naklonjenih, ki vztrajajo, da ima za povedati nekaj splošno pomembnega in recimo temu normalnega.

Od kod ta dvoznačnost Petersona? Če se podrobneje posvetimo črki Petersonove misli – predvsem tistemu, kar najdemo v njegovi nedavni uspešnici 12 Rules for Life – se da hitro ugotoviti, da večina tega, kar ima za povedati, ni pretirano sporno. To ni presenetljivo, saj ta vsebina ni pretirano presunljiva ali originalna. Knjigo v poglavja organizirajo splošne modrosti, kot so »Stoj pokončno z rameni nazaj« in »Pospravi pri sebi, preden kritiziraš svet« – komajda nauki, za katere bi morali čakati na Jordana Petersona. Dalje, vsebino knjige sestavlja eklektičen nabor anekdotičnih utemeljitev, ki izkazujejo spodoben razpon erudicije in inovativnosti (k slednji bi sodila njegova sedaj že slavna parabola o jastogih), toda načeloma ne dodajajo bistveno k spoznanjem uvodnih ugovorov. Kaj je torej razlog, da je izstopil iz množice anonimih piscev priročnikov za vzgojo in samopomoč?

Nemara najpomembnejši povod Petersonovega uspeha in obenem tisti del njegove misli, ki mu je še najlažje pripoznati določeno upravičenost, je njegova kritična diagnoza sodobne vzgoje in izobraževalnega sistema, predvsem univerze. Dejstvo je, da je sodobna univerza na nekoliko vprašljiv način prilagodila svojo formativno funkcijo. S tem, ko se študij preobraža v dobrino na trgu, se univerza vedno bolj podreja imperativu potrošniku prijazne (četudi Peterson sam diagnoze ne postavlja ravno v teh pojmih) oz. vsaj karseda neboleče izkušnje, do stopnje, ki že interferira z normalnim učnim procesom (spomnimo na razvpite trigger warnings). Lahko bi rekli, da se je s tem univerza iz prve postaje odraslosti posameznikov spremenila v zadnjo fazo nedoletnosti. V takem kontekstu je potem vedno manj prostora za manj obzirne nauke in izkušnje, za soočenje z nenaklonjeno tujostjo. V tej vedno bolj materinski univerzi se je tako očitno vzpostavila niša za zatrditev strožje očetovske vloge, na katero odpadejo manj prijazne plati vzgoje. To je niša, ki jo zaseda Peterson. Bralce in gledalce (ter bralke in gledalke, menda, četudi tega ni zelo težko zgrešiti), predvidoma mlade, opozarja, da svet tam zunaj ni nujno prijazen, da nas ne vidi nujno tako, kot si želimo, da smo v njem odgovorni drugim in za druge, da ga obvladujejo hierarhični odnosi ipd. – vse skupaj pa je začinjeno z močnim podtonom kritike, da zgolj materinski izobraževalni sistem proizvaja razvajene in na izzive življenja nepripravljene posameznike.

Četudi sporočilo ni ravno prelomno, Petersonu do te točke ni dosti očitati. Kontroverza se začne predvsem ob naslednjih dveh stališčih: prvič, da med te elemente pretirane razvajenosti, s katerimi ni spodobno obremenjevati drugih ljudi, uvršča tudi manj standardne spolne identitete oz. natančneje, idejo, da si lahko ljudje prosto izbirajo alternativne osebne zaimke, s katerimi se naj jih omenja. (O tem veliko govori v intervjuju; v to temo se ne bom podrobneje spuščal, menim pa, da je Petersonova ocena posledic zakonodaje, ki je predmet polemike, precej paranoična.) In drugič, očitamo mu lahko, da njegovi pedagoški nauki bistveno bolj ciljajo na moške, ki naj bi se trenutno nahajali v splošni krizi, pri čemer naj bi bila ta kriza posledica spremenjenih razmerij moči med spoloma. Ob tem Peterson večino časa ne posebej prikrito namiguje, da bi bila dobra rešitev te krize, da s takšnim spreminjanjem razmerij moči ne bi šli predaleč. V obeh primerih – kar spet ni posebej izviren manever – se v zadnji instanci sklicuje na argument, da se s tem krši nek naravni red.

Jastogi in »postmoderni neomarksizem«

Za osnovno liberalno-humanistično omikan um je omemba besede »narava«, ko je govora o družbi in človeku, sprožilec za takojšnjo alergično reakcijo. Toda takšna reakcija zamudi marsikaj. In natanko to gre v prid Petersonu, saj mu omogoča trditev, da leva/liberalna misel temelji na dogmi, da mora potlačiti resnico narave, ki se bo neizogibno priplazila iz ozadja. V tej polemiki bi bilo tako namesto (vprašljivega) ugovora, da je med naravo in človekom/družbo neprehoden rez, nemara pametneje vedno znova potrpežljivo pokazati, kako (Petersonova in njim podobna) sklicevanja na naravo v resnici niso nikakršen argument. Peterson svojo argumentacijo tipično pripelje zgolj do točke, kjer domnevno pokaže, da se levičar/liberalec moti, ko (domnevno) trdi, da je med naravo in človekom radikalna prekinitev vzročnosti. In od tod dalje se Petersonu pusti proste roke, da iz svojih argumentov izpelje, kar pač hoče. V resnici pa iz teh argumentov ne sledi prav dosti. Vzorec njegovega argumenta: Jastogi izkazujejo vzorce delovanja – boj za dominacijo in hierarhijo – ki jih lahko tu in tam najdemo tudi pri človeku; in vrh tega jih regulirajo iste kemične spojine. Umestno vprašanje tu je: Pa kaj potem? Zakaj bi nam to dejstvo povedalo karkoli bolj pomembnega o človeku kot katerikoli drugo od neštetih živalskih obnašanj, med katerimi so številna bolj brutalna, druga pa bolj socialno vzajemna?

Ko je svoje nejasno sklicevanje na neodpravljive resnice narave Peterson prisiljen pripeljati do polnega argumenta, postanejo absurdnosti očitne. Denimo, na neki točki intervjuja iz teh Razpotij kanadski zakonodaji očita, da postavlja »problematične normativne teze«, ki so »preprosto napačne«, s čimer izkazuje milo rečeno nenavadno razumevanje tega, kaj je pravo: zakonodaja je seveda vedno normativna in prav zato tudi nujno izvzeta iz opozicije resnično/napačno. Pravo je pač vedno kontroliran sistem slepote, je vzporedna fiktivna realnost – da so naravne razlike v njem trmasto zanikane, je smoter prava.

Ob tovrstni šibkosti argumenta ni nenavadno, da ima Peterson v arzenalu še en, nemara celo učinkovitejši argumentacijski trik, ki mu omogoča, da lahko prevprašuje idejo enakosti spolov in pripoznavanja mnoštva spolnih identitet, ne da bi obenem povsem opustil liberalne prijeme argumentacije. To seveda ne gre ravno gladko: čim nekdo priznava enakost posameznikov (vsaj kot enakost možnosti) in svobodo samodoločanja, oboje sledi skorajda avtomatično in tudi v Petersonovih razmislekih najdemo mesta, kjer bi bil v naslednjem koraku prisiljen to priznati. Na teh kritičnih mestih se temu lahko izogne le tako, da na plan privleče podobo nasprotnika, ki naj bi univerzalizem na račun liberalnosti pripeljal predaleč: gre za strašljivi »postmoderni neomarksizem«.

Ta oznaka, s katero Peterson opisuje domnevno dominantno teoretsko tendenco družboslovne misli, je nasilen oksimoron, ki širok in konflikten razpon levo angažiranih pozicij paranoično spoji v enoten projekt. Nepopolno ujemanje med (»marksističnim«) univerzalističnim egalitarizmom in (»postmodernim«) relativističnim poudarjanjem pluralnosti identitet je že dolgo vir notranjih polemik levice. Peterson pa vztrajno zatrjuje, da gre za eno in isto reč, da torej obstaja političen projekt, ki univerzalno vsiljuje pluralnost. Tako lahko Petersonova misel na videz ostaja na dovolj varni podlagi liberalnega konsenza. Na mestih, kjer od njega očitno odstopi, si krije hrbet s trditvijo, da v resnici s tem le nasprotuje totalitarnemu projektu, ki ga svoboda posameznika ne zanima, le svetu hoče vsiliti vnaprej zamišljeno podobo.

Dejanska lekcija Petersona

Nauk, ki ga potegnemo iz Petersonove razvpitosti, je lahko tale: vsekakor je uspel najti zaskrbljujočo veliko publiko, ki navdušeno pograbi sugestije o naravnem redu odnosov med spoloma, o pomenu »moškosti« in agresivnosti ter predvsem o tem, kako je dominantna akademska in nasploh liberalna politična kultura represivna in zmotna, vrh tega pa vse to prihaja iz ust neke dostojne avtoritete. Toda hkrati ni nepomembno, da Peterson ta sporočila vendarle posreduje z izrazitim poudarkom na formi racionalne argumentacije.

V kontroverzi o Petersonu se torej odvija igra boja za sredinsko polje; boja za to, kaj vse je lahko pripoznano kot legitimna argumentacija. In res je, da kritiki Petersona niso vedno ubirali taktično modrih potez. V intervjuju na britanskem Channel 4, ki je obveljal za Petersonovo zmagoslavje, je novinarka Cathy Newmann ubrala agresivno sumničav pristop, umesten, če bi imeli opravka, denimo, z izmuzljivim politikom. Toda natanko to je kontraproduktivno, če imamo opravka z javnim intelektualcem, pri katerem po definiciji ni relevantno tisto, kar skriva, temveč tisto, kar izreče. Ob novinarkinih (pre)hitrih očitkih šovinizma in ostalih nekorektnosti se je Peterson lahko v odgovorih potegnil nazaj na lažje ubranljive pozicije (denimo, da mu gre predvsem za terapijo mladih moških v krizi) – četudi so njegovi privrženci verjetno lahko slišali iste implikacije kot novinarka; v eter sta se lahko prebila tako Petersonova drža kredibilne racionalnosti kot tudi manj korektne interpretacije njegovega sporočila, ne da bi mu bilo treba slednje sploh izreči.

Stara dilema, kaj narediti s svobodo govora v primeru politično manj korektnih stališč, nemara nima enoznačnega odgovora. Vsekakor je smiselno vzdrževati neko raven tega, kaj šteje za sprejemljivo in spodobno, toda izkazano obstaja nevarnost, da se stališča in misli, ki so tu odrinjene, jezno dalje g(n)ojijo na margini in si, še več, sčasoma nadenejo avro poguma, ki si drzne izzivati vladajoči dogmatizem. In v resnici, že dejstvo, da imajo njegovi nasprotniki kljub relativni elementarnosti njegovih poant tolikšne težave s tem, da bi opravili z njim v debati, kaže, da ima vladajoči liberalni credo očitno res marsikje status okostenele dogme, ki ne priskrbi niti orodij za odbijanje učbeniških napadov. Peterson je tako odkril célo tržno nišo v vrzeli, ki loči mišljenje družboslovne in humanistične akademije od mišljenja »neiniciranih« posameznikov. In karkoli si že mislimo o slednjem, to je neko mišljenje.

Tu bi se lahko vprašali, ali ni družboslovna inteligenca močno zavozila svoje družbene vloge. Seveda se vsa znanost danes dogaja v okviru drobnih specialističnih skupin, znotraj katerih je znanje, ki si ga delijo, trivialno nezanimivo – ker si ga pač vsi delijo. V naravoslovnih znanostih se to znanje izteka v stranske proizvode tehnoloških produktov ali v uporabnost za druge znanstvene panoge; preko tega, lahko rečemo, panoga sploh komunicira s preostankom družbe. V humanistiki je mnogo manj jasno, ali se ta nakopičena deljena specialistična vednost ne izteka v prazno. V našem primeru: družboslovci in humanisti tipično res ne razpravljajo pogosto o natančnih mejah o odnosu med naravo in človekom oz. družbo, vsaj ne v teh pojmih, kar pa ne pomeni, da je to vprašanje globalno razrešeno . Tudi če Petersonova publika nemara nad njegovimi mislimi in stališči ni navdušena zgolj iz čistega nemotiviranega intelektualnega interesa, pa njegovi argumenti zvenijo prepričljivo zato, ker redkokdo drug naslavlja to vprašanje drugače kot z vajenim zaničevanjem; zato obstaja malo razmislekov, do katere mere je takšno sklepanje veljavno in kdaj ne več. Sumim namreč, da se je marsikomu, ki ima to bolj razjasnjeno, zdelo pod častjo in odveč zagrabiti Petersona na tej (oz. katerikoli) ravni debate (nemara na podlagi vnaprejšnje odločitve, da Peterson pač je nestrpnež/šovinist/fašist in so njegovi argumenti le nebistveno sredstvo izražanja teh neodvisnih stališč in da z njimi zato ni smiselno polemizirati). No, to verjetno ni najbolj smotrna drža.

Članek je bil izvirno objavljen v reviji Razpotja, ki jo lahko naročite na spletu ali pa kupite na enem od izbranih mest, med drugim tudi v Knjigarni Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani. V zadnji številki je objavljen tudi obsežen intervju z Jordanom Petersonom, ki ga je naredil Luka Lisjak Gabrijelčič.

Jordan Peterson refleksija

Domov / Članki / 2018 / april

Ambivalenca

Marko Maver

O avtorju
Članki
Podkasti

Že od otroštva poslušamo vprašanje Kaj si želiš postati, ko boš velik? Pilot, gasilec in nogometaš se kmalu spremenijo v zdravnika, odvetnika ali arhitekta. Spremembe želja in ciljev so dane. Nekateri jim lahko sledijo že od začetka, drugim pa se jasna slika prikaže šele kasneje v življenju. Tako osebna kot tudi karierna pot ni linearna, temveč so spremembe v življenju pogosto tiste, ki nas popeljejo do izkušenj, ki so nujne za naš razvoj. Kako se na spremembe odzovemo, pa nas potem pripelje do tam, kjer smo danes – in kjer bomo jutri. Kaj pa, ko pridemo do hkratnega uveljavljanja več protislovnih čustev hkrati? To se pogosto zgodi, ko se osebna in karierna pot srečata.

V tujino sem odšel v zgodnjih najstniških letih, tik pred zaključkom osnovne šole. Priznam, da v osnovni šoli nisem bil najbriljantnejši učenec, vendar me je po veliki zaslugi mame kmalu srečala pamet (pun intended), kar me je spravilo na pot do številnih praks, več diplom in drugih izkušenj … Danes imam dobro službo v tujini. Ampak za kakšno ceno? Pogosto se namreč sprašujem, ali je tujina res obljubljena dežela.

Ko sem skoraj desetletje živel onkraj luže, v ZDA, nato pa se štiri leta v Veliki Britaniji, sem pogosto prihajal v Slovenijo na počitnice, stike s prijatelji pa sem ohranjal, kolikor se je le dalo. Po nekaj letih so tudi ti skorajda zbledeli. Po končanem magisteriju in doktoratu sem se vrnil v Slovenijo. Prvotni namen je bil ostati nekaj mesecev, potem pa se vrniti v tujino. Kakorkoli že, zaradi službe sem ostal v Ljubljani skoraj tri leta, preden se je ponudila nova karierna priložnost v Bruslju. Priznam pa, da sem se te tri leta nekako ves čas spogledoval s tujino, morda zato, ker sem tista najstniška leta, ko se kot ljudje najbolj izoblikujemo, preživel v tujini in je bil nekakšen nagon, da se vrnem, še vedno prisoten. Vsekakor sem za karierno priložnost v Ljubljani pri eni od revizijskih hiš, pa čeprav to ni bilo moje področje, izredno hvaležen.

Kot nalašč pa mi je kakšen mesec ali dva pred odhodom v Bruselj življenje obrnila na glavo punca. Da ne bom preveč razglabljal … že na začetku sem začutil, da je nekaj posebnega. Kmalu se je izkazalo, da so bili prvi občutki pravilni. Potem pa je prišla ponudba iz tujine, z njo pa tudi bistva te zgodbe – should I stay or should I go? Glava je rekla, naj izkoristim priložnost za karierni razvoj, srce pa, naj ostanem. Vemo, kaj je v tistem trenutku prevladovalo. Rad imam nove izzive in izkušnja pri nevladni organizaciji v Bruslju mi je pomenila tovrstni izziv, za katerega bi si dolgo očital, če ga ne bi sprejel. Kljub temu pa smo vsi, če imamo radi tovrstne izzive ali ne, podrejeni nerazložljivim čustvom. Ni trajalo dolgo, preden sem začel razmišljati o vrnitvi v Slovenijo. Pri tem me nikoli ni bilo strah (še danes me ni), da po vrnitvi ne bi dobil službe, pa čeprav je v Sloveniji na mojem področju manj priložnosti kot v tujini. Kjer je volja, je pot – ali kako že pravi pregovor?

Zdaj je preteklo šest mesecev, odkar sem v Bruslju – med tem časom me je punca obiskala dvakrat, jaz pa njo v Ljubljani enkrat. Oba sva do danes veliko investirala v zvezo, vendar pa se je razdalja (pa čeprav je med nama samo uro in pol letenja) izkazala za preveliko.

Ambivalenca pomeni soobstoj nasprotujočih si idej ali občutkov. Ljubezen ali kariera? Slovenija ali tujina? Morda se na prvi pogled zdi, da se te možnosti medsebojno izključujejo, pa vendarle verjamem, da to ni nujno. Razdalja je pravzaprav majhna, če ti nekdo veliko pomeni.

Neštetokrat sem v tujini dobil vprašanje, kje se počutim najbolj doma. Vsekakor drži pregovor: Dom je tam, kjer je srce.

Domov / Članki / 2018 / april

Med #truelove in #hardwork

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Lani sem po spletu naključij odkrila Instagram. Pozno, seveda, pogosto sem zadnja na zabavi. Dolgo časa sem ga doživljala kot pač še enega v nizu odvodov civilizacijskega narcisizma, kar seveda tudi je, a sem ga, ko mi ga je prijatelj razkazal, hitro posvojila kot učno orodje v zadevah vizualne kulture. Da sem lahko ustvarila spodobno galerijo, sem od ljudi, ki jim v estetskem smislu zaupam, pokradla celo vrsto uporabnikov in se, ko sem imela čas, posvetila izkopavanju še neodkritih talentov. To je, veste, naporno delo, saj se mora človek prebiti skozi plejado selfijev, neizvirnih objav tipa knjiga-rože-vzglavnik, povečini dolgočasnih osebnih moodboardov in specializiranih profilov profesionalnih učiteljev joge.

Statistika uči, da je IG »ženski« medij, medtem ko je tviterček »moški«; povedati nam torej hoče, da se ženske rade fotografirajo, moški pa razmetavajo s svojimi o-ho-ho posebnimi mnenji. Čeprav je statistika eno tistih področij, v odnosu do katerih si upam biti cinična, sem se lahko prepričala, da ima prav. Menda so uporabnice stare med 18 in 45 let in medtem, ko je veliko takih, ki iz dneva v dan zgolj selfizirajo, sem opazila, da jih nezanemarljivo število IG uporablja za izražanje svojih emocionalnih stanj: saj veste, fotografija plus navdihujoči citat ali krajša izpoved (vem, ker to delam tudi sama, kajne). Nič lepšega, sem si sprva mislila, o čustvih bi se tako ali tako morali pogovarjati manj obremenjeno. Toda kmalu me je med odkrivanjem uporabnic zajelo nelagodje, ki mu nisem znala poiskati pravega vzroka. Nedavno pa me je zadelo: te (heteroseksualne!) ženske izpričujejo zlasti svoja ljubezenska čustva do svojih #hubby, #truelove, #brokenlove, #lostlove, #loveofmylife, do moških, skratka, s katerimi živijo ali pa bi rade živele v ljubezenski zvezi. Svoj odpor sem pričenjala razumeti; bilo mi je, kot bi spremljala moodboarde žensk iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki zaprte doma gospodinjijo in obožujejo svoje može.

Seveda je po socialnih omrežjih težko sklepati o polnokrvnih ljudeh, a dostikrat se je že pokazalo, da so izvrstna bajalica zasebnih nevroz, da razkazujejo temelje našega vsakdanjega življenja (ki niso tisto, kar se kaže, seveda). Zdi se torej, da omenjene uporabnice svojo srečo pripenjajo izključno na ljubezensko izpolnitev, na izpolnitev v zakonski zvezi ali v partnerstvu in to, tega ne zapišem zlahka, me skrbi. Ne skrbita me ljubezen in predanost, ki ju imamo, brez cinizma, prosim, vsi radi in ju potrebujemo, skrbi me goreča monomanija tovrstnih izrazov. Če resnično gre za to, da se je okno doživljanja sveta in s tem čustvovanja pri teh uporabnicah skrčilo na njihovega moža in partnerja (in nisem jaz zgolj navadna cinična rit), potem imamo težavo. Težavo, ki je stara in ki jo je, ker je privatna, intimna, izjemno težko nagovoriti, saj vsakršen neposredni nagovor povzroča hude odpore. Govorim seveda o čustveni odvisnosti ženske od moškega. Veste, mnogo lažje bi mi bilo vse skupaj spremljati, če bi tudi moški na podoben način opevali ženske. Pa jih ne. Ni #wifey zares #truelove, kaj? #pikervložek

Načini ženskega čustvovanja so, kar so nam hotele povedati prvovalovske feministke, v tesni španoviji z njihovim ekonomskim, torej družbenim položajem. Še več, čustvovanje je v tesni zvezi z družbenim položajem #pomežikprekarcem. Emma Goldman, avtorica Feminističnih esejev (Libris, 2017), je v tem oziru udrihala zlasti po instituciji zakonske zveze, tem ekonomskem dogovoru par excellence, ki žensko že po krajšem času »onesposobi za delovanje v zunanjem svetu. Ne meni se za videz, pri premikanju postane nerodna, pri odločanju nesuverena, v svoji presoji bojazljiva.« Čustveno življenje ženske je organizirano okoli doma, okoli moža in otrok, ženska izgubi svojo zasebnost (ki sestoji tudi iz diverzificiranega čustvovanja), samospoštovanje in, po Goldman, kar »lastno življenje«. Če ženski iz ekonomskih razlogov ne bi bilo treba vztrajati v zanjo represivnih okoliščinah, ki jih sama morda sploh ne prepoznava kot represivne, bi lahko sprostila veliko intelektualnih in emocionalnih moči.

Za Goldman je zakonska zveza, utemeljena na patriarhalnem redu, ki je sam osnovan na spolnem monopolu, tudi prava sovražnica ljubezni; prava ljubezen je vendar prvorojenka svobode in v represivnem okolju, kar zakonska zveza je, ne more uspevati. Če avtoričin argument obrnem in ga poglobim, potem lahko trdim, da zakonska zveza in druge monogamne oblike partnerstva vplivajo na to, kako ženska ljubi. Zakon in njegova monogamija namreč predvidevata, da moški žensko ulovi, si jo izbere, ženska pa se moškega trudi obdržati, zadržati. Da ga je zadržala, se mu je, še preden je ženska emancipacija ubrala prve korake, emocionalno in intelektualno pokorila, se mu izročila in se ga priučila ljubiti, kot da sta »en duh in eno telo«. Toda v predfeminističnih (če mi dovolite neologizem) oblikah partnerstva, na kar opozarja tudi Goldman, ključno vezivo niso bila čustva, temveč dejanja, torej materialna, fizična podreditev.

Ženska je za moškega zastavila, kar ji je dovoljevala zgodovina. V Goldmaninem času je zastavila materijo, torej svoje dejansko, zunanje življenje, prvi emancipatorni dosežki pa so mehanizem trgovanja preobrnili. Ker so ženske začele hoditi v službo, se v javnosti povezovati v zvezi z javnimi zadevami, služiti svoj denar in se intelektualno osvobodile (ali pa se osvobajamo), nam partnerstev ni treba potrjevati v enaki formi in z enako vsebino. Če kandidiram za predsednico države in če moj partner ni zagovednež, to najinega odnosa ne bo spodkopalo. Toda logika izbire in utrjevanja je ostala ista, kot je bila za časa življenja Emme Goldman. Čeprav so se družbene okoliščine spremenile, se zdi, da so se stari monogamni obrazci okoli sprememb zgolj na novo razporedili in na žensko zato še vedno zgrmi večji del odgovornosti za trajnost monogamnega odnosa. Ker danes večina žensk ne more in noče zastaviti ničesar drugega, bomo zastavile svoje – emocije.

Rekli boste: seveda mora vsak, ki v odnos vstopi, ta odnos poravnati s svojimi čustvi. In prav imate. Toda ne gre za to. Gre za razmerje tega poračuna, za preprosto vprašanje, zakaj imajo ženske tako očitno in pogosto na jeziku ljubezen do »svojih« moških, moški pa ljubezni do »svojih« žensk ne. Ne morem pristati na esencializem, razmišljam lahko le o naši zgodovini. Zakaj ženske neprestano, do meje absurda ponavljajo, da moškega ljubijo, ljubijo in nič manj kot ljubijo? Zakaj ženske do meje absurda ne ponavljamo, kako obožujemo svoje delo, svoje javno življenje, svojo umetnost, kako veliko nam pomenijo književne nagrade, politična kandidatura? Zakaj je naš zasebni, pa pogosto tudi javni diskurz pretežno ljubezenski? Zakaj, če pa ne zato, ker upamo, da nas bo moški slišal, uslišal in ostal. Poglej vendar, kako te ljubim, take ljubezni ne moreš zavreči.

Priznam, da se vse skupaj bere kot običajno čustveno izsiljevanje, vendar ni. Gre samo za novodobno ekonomijo odnosov, ekonomijo, ki jo je – resnično verjamem! – mogoče z osnovnim zavedanjem, s skrbjo zase in z delom na sebi (ker delo na sebi je v osnovi feministični projekt, kajne), učinkovito načeti. Jaz, Ana, si ne želim, da bi ljudje ljubili kaj manj, prav zares je ču-do-vi-to, kadar se ljubijo močno, želim si le, da bi se ženski emocionalni diskurz razplastil. Se suvereniziral, kar sploh ni beseda. Navsezadnje ni tako, da je zlasti za ženske ljubezen vse ali največ, kar je, in da so naš notranji svet predvsem nežna čustva do naših partnerjev. Ne, ženske le prekleto dobro vemo, da bomo, če bomo razglašale tudi druge življenjske ambicije, ogrozile možnosti, da nas kdo ulovi, me pa ga zadržimo. Ogrozile dinamiko, ki nam pogosto škodi, dinamiko, ki so je, predvidevam in opazujem, hudo naveličani tudi heteroseksualni moški – kakšna perverzija! Zato naj na tem mestu zaključim z obešenjaškim priznanjem: Jaz, Ana Schnabl, bi globoko ljubila moškega. Pa tudi Nobelovo nagrado za književnost! #hardwork

delo ljubezen refleksija

Domov / Članki / 2018 / april

München brez dirndla

Andreja Bogataj

O avtorju
Članki
Podkasti

Münchna nisem nikoli preveč marala. Ponavadi sem hitela na vlak za kakšno drugo nemško mesto in München mi je ostal v spominu po zanikrnem okolišu okrog železniške postaje z erotičnimi butiki in številnimi prodajalnicami z dodatki za Oktoberfest. S plakatov so se bohotili groteskni oglasi za usnjene hlače in dirndle, ki na festivalu piva ne smejo manjkati. Vedno sem si oddahnila, ko smo se začeli premikati z vlakom in sem se udobno namestila na sedežu, misleč, da v Münchnu zagotovo nikoli ne bom živela. Naključje je hotelo, da sem čez nekaj let postala prebivalka bavarske prestolnice. Sedaj lahko rečem, da sem München na čuden način vzljubila. To bavarsko mesto je polno nepričakovanih, včasih celo bizarnih nasprotij. Je hkrati vaško, celo kmečko mesto, z nesramno dragimi avtomobili, arogantnimi japiji ter klasično glasbo na postajah podzemne. Po drugi strani pa je življenje v bavarski prestolnici udobno. Počasi začenjam ceniti njegovo čistočo in varnost pred razburljivi nočnimi pripetljaji ali spektakularnimi umetniškim instalacijam. Mogoče postajam starejša.

Z leti sem ugotovila, da sta pivo in delo pomembna elementa nemške kulture. Nemci imajo poseben odnos do dela, ki ga pogosto umeščajo na piedestal življenjskega smisla. Zgovorne indice najdemo v nemškem jeziku: izraz »faul« hkrati pomeni »pokvarjen« in »len«. Osebam, ki ne kažejo pretiranega veselja do dela, so tako pripisane še druge značajske šibkosti. Ob koncu delovnega dne se začnejo evforično pozdravljati »Feierabend!«, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo »večer zabave«. Po napornem dnevu udinjanja v službi je končno napočil čas, da se človek sprosti in si nabere novih moči za garanje naslednji dan. V poletnih dneh se zavije v Biergarten, kjer se na gasilskih klopeh pod krošnjami kostanjev gnetejo meščani vseh poklicev in življenjskih nazorov. Ob vrčku piva postaja klepet vse glasnejši, do trenutka, ko se natakar ne odziva več na nova naročila in se opravičuje, da je ravnokar postregel zadnjo rundo. Biergarten sem vedno razumela kot nekakšen socialni korektiv v družbi, odprt ljudski prostor, kjer je vsak zaželen in so vsi enaki.

S pivom so tesno povezani kulinarični festivali. Spremljajoči program z vrtiljaki, prodajalci s kuhinjsko kramo ter stojnicami s sladkarijami močno spominjajo na stare kmečke sejme, ki so jih obiskovali naši dedki in babice. Nemci so pivske veselice prignali do skrbno kontroliranega pijančevanja. Tovrstni festivali so odprti samo do desetih zvečer, da se lahko ljubitelji piva opotekaje vrnejo domov, ko so učinki zastrupitve z alkoholom še obvladljivi. Poleg tega se prireditev konča, preden pride do večjih izgredov in pretepov. Natakarice so gospe v zrelih letih, ki se s svojo avtoritativno držo ubranijo pred dobrikanji ter poskrbijo, da je zapitek plačan, ob zaključku veselice pa razigrane goste brez slabe vesti vržejo na cesto.

Ni naključje, da se je kultura plesno pivskih festivalov razvila ravno na Bavarskem. V zgodovini je katoliška cerkev hedonizem odpuščala, seveda ob primernem denarnem nadomestilu. Iz bližnjega Augsburga je izhajal eden najvplivnejših bankirjev vseh časov, Jakob Fugger, ki je mastno služil s prodajo odpustkov. To je kasneje, seveda poleg številnih drugih razlogov, zanetilo reformacijo. Protestantski Prusi na severu Nemčije, ki storjenih napak v skladu s svojo versko dogmo ne morejo izbrisati, bavarsko radoživost še danes gledajo z neodobravanjem. Čudijo se tradicionalnemu bavarskemu zajtrku, ki je v pretežni meri sestavljen iz gostega belega piva, in ne morejo razumeti njegovega uživanja v najnežnejših urah dneva.

Zanimivo je, da je oblačenje v narodne noše na veselicah postalo moderno šele v zadnjem času. Bržkone gre nenadno navdušenje nad obiskovanjem festivalov v kmečkih opravah pripisati masovnemu gostovanju turistov s celega sveta, ki se zgrinjajo na Oktoberfest in hlastajo po »avtentičnih« plesno pivskih dogodkih. V preteklosti so prišli meščani na tovrstne zabave raje v večernih oblekah, najbrž da bi se izognili podtonom, ki jih oblačenje v narodne noše prinaša s sabo. Nemci iz očitnih zgodovinskih razlogov trepetajo, da bi se patriotizem ponovno sprevrgel v pretiran nacionalizem. Ko se pogovarjam o njihovi zgodovinski izkušnji nacizma, so vidno vznemirjeni in jim je nelagodno. Praznikov prav tako ne obeležujejo s pretiranim izobešanjem zastav. Vihranje nemške trobojnice je opaziti samo med državnimi prazniki in nogometnimi prvenstvi. Takrat se sicer zadržani in hladni Nemci predajo nogometni evforiji in so za trenutek na glas ponosni, da so Nemci. Samo v tem posebnem času je izkazovanje pripadnosti domovini omejeno sprejemljivo.

Čeprav v Münchnu živim že nekaj časa, nimam dirndla. Velikokrat sem z zanimanjem opazovala prijatelje Slovence, ki že po nekaj tednih življenja na Bavarskem veseljačijo v usnjenih hlačah, čeprav v Sloveniji niso obiskovali gasilskih veselic. Še več, nad podeželskimi veselicami v predmestju Ljubljane so vihali nos. Kot prišleki so se v rajanje na nemških festivalih hitro vživeli. Nekaj bizarnega je v vsem tem posnemanju in ihteči želji po instantni integraciji. Tudi v slovenski kulturi imamo določene podobnosti, celo narodne noše so sumljivo podobne bavarskim. Ravno iz tega razloga se mi zdi nenadno šemljenje Slovencev v nemške noše narejeno, celo zlagano. Če me zanese na pivske veselice, tako pridem vedno v »civilu« in opazujem že precej nadelane goste, ki ob zvokih »Ein Prosit, ein Prosit!« ponovno zagrabijo za svoje krigle. Bavarske veselice so res nenavadni dogodki.

Domov / Članki / 2018 / april

Zgodbe, ki sem jih zamudila

Ana Svetel

O avtorju
Članki
Podkasti

Milan, Vojka, Drina in Borut Gorišek, Lenart v Slovenskih goricah, julij 1940

V ginekološki ambulanti je stena med čakalnico in sprejemno pisarno tako tanka, da je dostojanstvo najbolje skupaj s plaščem obesiti na hodniku. Niz zelo osebnih vprašanj, na katera sem morala odgovarjati, bom na tem mestu izpustila – dovolj javna so postala že tedaj, ko sem jih morala deliti s šestimi naključnimi dekleti v čakalnici. Ne bom pisala o detajlih, zaradi katerih bi vam moralo biti nerodno. Ustavila se bom le pri vprašanju, ki je prišlo čisto na koncu.

»Kdaj imate junija menstruacijo?« »Junija?« Poskušam prikriti smeh. »Kaj pa vem, kdaj bom imela junija menstruacijo.« Sestra me zabodeno gleda. Druga sestra tudi. »Ne vem, ne vodim evidence.« Sestra preklaplja med osuplo zgroženostjo in potrebo po tem, da me malce okrega. »Tega v ginekološki ambulanti ne smete reči.« »Žal mi je, a res nimam pojma.« Da podkrepim svoj nezaslišani zločin, se zazrem v koledar na steni. Zdaj me obe sestri gledata malo pomilovalno in malo, kot da sem vesoljec. »Saj imam redno menstruacijo in nobenih težav,« razlagam v svoj bran. »Pa vseeno,« pribije sestra. Ena nič zanjo, ali kako. Punca, ki ne ve, kdaj bo imela čez tri mesece menstruacijo. Pha!

Tega ne pišem zato, da bi zdravila svojo preobčutljivost. Dovolj sem odrasla, da vem, da mi bodo uslužbenci, mimoidoči in ostali naključneži v življenju seveda rekli še marsikaj rasističnega, seksističnega in (vstavi poljubni esencializem)-ističnega. Nekajkrat na leto slišim: »Ti pa že nisi Slovenka, preveč si črna.« Ali pa: »Ampak od kod so zares tvoji starši?« Ali pa: »Daj se malo nasmej.« Seznam ni kratek in verjamem, da nisem v nabiranju tovrstnih izjav nobena izjema. A trdno sem prepričana, da k odraslosti in zrelosti sodi tudi to, da brzdamo svoje preobčutljivosti. Da se obrnemo proti tistim frontam, ki v resnici generirajo neenakosti, ne pa da v nedogled razkazujemo, kako nas je nekdo prizadel, ker ni napisal vabila v moški in ženski slovnični obliki. Oziroma kakor je v krasnem intervjuju s Ksenijo Horvat povedal avstrijski filozof Robert Pfaller: »Če je vaš največji problem ranljivost vaših čustev, potem vam gre zelo dobro in ste skrajno privilegirani.« Avtor se s tem fenomenom ukvarja v knjigi Erwachsenensprache: Über ihr Verschwinden aus Politik und Kultur (potihem upam na prevod).

A pravzaprav nisem želela pisati o zmagovalnem pohodu preobčutljivosti, temveč o pojavu, prav tako simptomatičnem za našo dobo – o avtokvantificiranju. Medicinska sestra je seveda predvidevala, da bom poznala datum svoje menstruacije za mesece vnaprej, saj imamo na telefončku zagotovo vsa dekleta nameščeno nekakšno menstrualno aplikacijo! Poleg aplikacij, ki preštevajo naše korake, srčni utrip, ure spanja, vnos beljakovin, minute meditacije, se razume. V svetu pametnih naprav se nenehno avtokvantificiranje zdi edina odgovorna državljanska drža. Spoznaj se! In tako kot je ne le tolerirano, temveč tudi spodbujano, da si ves čas prisluškuješ, ali te je s svojo izjavo kdo nemara prizadel, je spodbujano, celo na tihem zaukazano, da se dodobra izmeriš. Pogled je v obeh primerih trmasto obrnjen navznoter. Jaz, ki se nenehno motri. Ali ni to – če že drugega ne – vsaj rahlo dolgočasno? Ali ni v vsem razkošju pojavov, krajev, jezikov, konceptov, zgodovin zares ničesar vznemirljivejšega, vrednejšega pozornosti? Je res zanimiveje analizirati prehrambno vrednost svojega kosila kot brati o spalnih navadah v srednjeveški Britaniji? Slednje bi vsaj zamajalo našo predstavo, da je enovito osemurno spanje edina »naravna« in »zdrava« oblika nočnega počitka (bralni napotek – Roger Ekirch: Ob zatonu dneva, noč v minulih časih). Ko bi se vsaj z isto vnemo, s katero se merimo in opazujemo, lotevali tudi drugega …

Leta in leta sem imela načrt. Večkrat sem si rekla: »Zdaj pa res, Ana, naslednji vikend se tega lotiš.« A hkrati ob tej misli je v meni zazvenelo tudi: »Saj se še ne mudi tako zelo, saj je še čas.« In potem so bili vikendi zmeraj polni – je bila zmeraj kakšna Mozartova sonata, ki jo je bilo treba vaditi, je bilo sonce, torej nujno na konjsko sedlo, je bil sneg, torej smučat, je bila mami igrive volje, torej se cel dan humorno pogovarjati. Zmeraj nekaj. Nikoli ni prišla tista sobota, ko bi vzela diktafon, se sprehodila čez Dravo in cel vikend spraševala, poslušala, snemala. In hkrati sem bila ves čas prepričana, da bo, da bo ta dan zagotovo prišel, saj se nikamor ne mudi.

Nato je babica zbolela za demenco, in namesto da bi se nemudoma pognala k njej in končno storila, kar sem tako dolgo čutila, da bi bilo nujno, sem odlašala še naprej (saj bolezen ne bo napredovala tako hitro, saj je še čas, naslednjič pa res grem). Zdaj, skrivenčena kot kak osameli kraški bor, vegetira v domu ‘prijetnih, prijaznih in srčnih ljudi’, se čudi, kako smo se znašli tukaj (»A ste prišli čez balkon?«) in sprašuje včasih po svojem prvem, včasih po drugem možu.

Ženska, ki jo je do nedavnega zaznamoval izreden spomin in ki je bila brez dvoma najzanesljivejša nosilka in pričevalka zgodb mojih prednikov (Milana, ki je pred vojno vzpostavil avtobusno linijo iz Lenarta v Maribor, Drine, ki je na obrobju Banja Luke skrivaj oskrbovala partizanske ranjence, Brede, ki je med vojno pri nekem oficirju na gramofonu ure in ure poslušala Brahmsove simfonije, Vesne, ki se je po vojni z vsem upanjem oklenila esperanta kot tiste ideje, ki bo rešila Evropo), zdaj pluje po nekem nam neznanem obnebju, polnem praznih jezikovnih obrazcev, ki včasih spominjajo nanjo, globoko pogreznjena v nekakšno motno notranjost, od koder je ne moremo, ne znamo priklicati.

Pravljic babica ni znala pripovedovati, mi je pa nenehno pripovedovala družinske zgodbe. In to s spretnostjo pripovedovalke, ki je z besedami oživljala mesta, dvorišča, potoke, risala polnokrvne, kompleksne osebe, ki se zaljubljajo, trmarijo, padajo s konjev, molčijo, igrajo tarok. A ker imam, za razliko od babice in po nekem genetskem črnem humorju, izredno slab spomin, so ta pričevanja, pa naj sem jih še tako zbrano poslušala, še tako jemala za svoja, še tako vgrajevala v svoje ponotranjene etične vektorske sisteme, zdaj v meni urejena le v niz alinej. Posamične anekdote, ki jim manjka konteksta, natančnosti, ozadja. Bolje kot nič, a toliko manj, kot bi lahko bilo.

»Ves svoj um in čutila in zagnanost vztrajno vlagamo v trud, da bi razmejili, kar bo izravnano ali je že izravnano, in zato smo polni obžalovanj in izgubljenih priložnosti, uveljavljanj in potrjevanj in izrabljenih priložnosti, ko pa v resnici nič ni zanesljivo in se vse izgublja. Nikdar ni celote ali pa nemara nikoli ničesar ni bilo. Le da je res tudi, da se ničemur čas ne izteče in je vse tam, čaka, da se bo smelo vrniti, kot je rekla Luisa.« (Javier Marías: Tako belo srce)

Vse, kar bi morala storiti, je, da bi enkrat tisto medlo intenco spremenila v korake, da bi pri njej božala Mura, srkala turško kavo in vklopila diktafon. Potem bi imela ure in ure materiala, neodvisnega od pokvarljivosti lastnega spomina, potem bi imela posnetke, kjer bi bila vsaka minuta vrednejša, rada bi napisala kar substancialnejša, kot podatek, kdaj me junija čaka menstruacija. Potem bi naredila to, kar sem zmeraj po tihem smatrala za svojo nalogo. Zbirati, snemati, zapisovati družinske zgodbe. Jih morda kdaj literarizirati, jih morda kdaj pripovedovati, a vsekakor – skrbeti zanje, negovati spomin na ljudi, ki so bili mestoma neverjetno pogumni in vizionarski, mestoma kruti in izgubljeni. Prav čudno se je zavedati, da so številne resničnosti nepovratno potopljene v babičini motni notranjosti. Da sem prepozna. Tako zdajle nimam ničesar – ne družinskih zgodb, ne termina za ginekologinjo.

No, seveda malce pretiravam. Nekaj zgodb je vendarle ostalo – z atijem včasih primerjava svoje koščke sestavljanke in prepoznavava obraze z obledelih fotografij. V škatli hranim prababičine zapiske iz britanske nacionalne galerije, njen indeks s fakultete, prapradedkove dijaške literarne poskuse (pomislite, devetnajsto stoletje!). Morda se bo okrušek kakšne zgodbe, ki jo vendarle še negujem v spominu, prikradel tudi v katero prihodnjih kolumn. Da ne boste rekli, da niste biti opozorjeni, kam vse skupaj pelje. Namesto v ginekološko ambulanto nekam v leto 1937. Hja.

kolumna

Ilustracija: Ana Baraga

Domov / Članki / 2018 / april

In imaš kritiko

Andrej E. Skubic

O avtorju
Članki
Podkasti

Par kolumn nazaj sem omenil, kakšno danes težko predstavljivo število medijev za literarno kritiko je obstajalo v času izida moje prve knjige (niti dvajset let ni tega!). Če bodo komisije za štipendije avtorjem kot »objektivno merilo« za točkovanje še naprej uporabljale tudi število kritik, bi se spodobilo, da sofinancirajo še nekaj (vsaj glavnih nacionalnih) medijev, da bi ti še naprej spremljali tudi kakšno drugačno vrsto fikcije kot tisto, ki jo z njihovih naslovnic tržijo politiki in ekonomisti. Mogoče je ta vrsta fikcije kdaj tudi resničnejša in trajnejša.

Napisal sem tudi, da so bile ob prvi knjigi »skoraj vse« kritike pozitivne. Tudi edina izraziteje negativna se je osredotočala na očitek, s katerim sem lahko simpatiziral: zakaj predstavljam »kul« zahodne priseljence, ne pa kakih bolj preziranih in odrinjenih. Sicer se mi je zdela kot nesporazum: ravno takrat sem že pisal Bluz, Grenki med pa sem pisal prav zato, ker se mi je zdelo, da predstavljam ljudi, ki so bolj neopaženi kot na primer »južnjaki«. A pravim: argument sem lahko razumel.

Po kresniški nominaciji Bluza, tudi pretežno pozitivno recenziranega, mi je Milan Vogel z Dela prostodušno povedal, da sem med kolegi po službeni dolžnosti za intervju njemu pač pripadel jaz, in mi postavil vprašanje, češ da opisujem »zgodbe iz vsakdanjega življenja. Ali to pomeni, da ga živite zelo intenzivno?« Neizbežni zaključek je očitno bil, da avtor zgodbe, v kateri so dosti pije in kolne, verjetno »živi zelo intenzivno«, mogoče celo kot čisto pravcati Bukowski ali Miller. Mogoče bi za svojo street credibility to res moral početi, namesto da sem prav v času tega vprašanja imel precej naporno obdobje dela na faksu, študija za doktorat in skrbi za prvega otroka. To so bile moje prve izkušnje z bolj nepričakovanimi vrstami bralskih odzivov.

Vem, da tu iz teksta v tekst prodajam protislovja: po eni strani trdim, da so vsi moji junaki jaz, po drugi strani pa sem užaljen, če nekateri domnevajo, da je kateri od teh junakov jaz. Razlika je pravzaprav zelo težko opredeljiva, in k njej se kmalu vrnem.

Kritik je bilo odtlej še veliko; ko jih pridno zbiram v svojem klipingu za prošnje za štipendije, jih kot vsak delim na pozitivne in negativne. Znotraj obeh skupin pa sta še pomembni kategoriji: (pozitivni/negativni) kritik JE razumel, za kaj mi je šlo, ali pa NI razumel, za kaj mi je šlo. V tem okviru mojo izvedbo ali idejo pohvali ali kritizira, predlaga možna izboljšanja, se posmehuje, stoično povzema ali zapada v evforije.

Največje zadovoljstvo je bilo zmeraj predvsem videti, da je kritik razumel, kaj sem hotel narediti. Torej je sporočilo prispelo. Tudi če me potem sesuje, razloži, zakaj mi ni uspelo. To moram pač bridko vzeti v zakup. Po Igrah brez meja je bila praktično univerzalna pripomba, da so tekst in njegovi liki premalo razviti (isto mi je rekla že žena, prva bralka, a jaz sem vztrajal). To sem moral požreti. Vsemu svetu sem sicer hotel dopovedati, da TO BILO NI MIŠLJENO KOT FAKING ROMAN, da nisem imel motivacije za pisanje romana s takimi liki, da je to samo kratka zgodba, ki je nabrekla do obsega novele, da sem imel v glavi samo skico, risbo z ogljem, ne olja na platnu; a kaj morem, prepozno. Definitivno iz te zgodbe ne bi hotel delati romana; morda bi jo moral – že napisano – radikalno oklestiti za vsaj dve tretjini, nazaj v kratko zgodbo iz peščice grobo skiciranih prizorov; potem bi bila bliže učinku, ki sem ga hotel doseči. A kaj hočemo, priložnost je zamujena.

Seveda je najbolje, če kritik, ki te razume, delo za nameček še pohvali. Obstajajo pa tudi pohvalne kritike, pri katerih je od daleč jasno, da te nekdo sploh ni razumel; lahko se le čudiš, kaj vse je našel. Take lahko vzameš s ščepcem humorja in si rečeš: sploh nisem vedel, da sem tako pameten; mogoče pa tudi: okej, moja ideja očitno ni bila jasna, ampak vsaj nekoga sem kratkočasil. Na koncu pa je občutek vseeno nekako mučen. Človek bi bil vesel, a vidi, da je šel strel v prazno. Dejansko (mogoče ne preveč) negativna kritika, ki ti daje vedeti, da si bil razumljen, prinese več zadovoljstva.

Precej neprijeten občutek pa je, kadar se v negativni kritiki znajdejo očitki, ki kažejo, da nekdo ni doumel, kaj počenjaš. Pri praktično večini slovenskih kritik Iger brez meja me je na primer zamorila opazka, da je avtor »očitno dobro proučil aktualno situacijo in jo predstavil, toda to ni dovolj, želeli bi več zgodbe«. Ljudje božji, v knjigi ni opisana »resnična aktualna situacija«, ampak groteskna fantazija absurda, do katerega bi privedla ob soočanju s človeškimi krizami do konca izpeljana ekonomistična logika, kakršno nam (tudi danes) prodajajo. Bil sem navdušen nad (edino!) kritičarko, ki je podvomila v resničnost opisane situacije, šla na Google in ugotovila, da sem očitno imel namen napisati satiro. Druga, najbolj nenavadna kritika je šla dlje. Tudi tej zlahka odpustim negativne pridevnike, da je knjiga »napisana precej površno, liki papirnati, zgolj kot uvertura v neko drugo, kompleksnejšo zgodbo« – sem že rekel, da se kesam. Bolj zaskrbljujoče deluje opazka, ki napoveduje nesporazum: »šale, ki jih [glavni junak] pripoveduje samemu sebi, imajo (verjetno nenamerni) rasistični nadih«. Ojej, seveda imajo te šale namerni rasistični pridih. Namen tega pridiha je narediti iz glavnega junaka nezanesljivega pripovedovalca. In nato največji šok: »Skubic je na strani nacionalizma …« Od kod pa vendar to? Če glavni junak razmišlja ceneno rasistično, je iz tega razbrati avtorjevo držo? To je nenavadno podobno tisti policijski ovadbi Vojnovića. Skubic svoj nacionalizem »sicer razmehča z empatijo do priseljenke z otrokom, kar pa ni dovolj, da bi Fowsiyo spoznali kot človeško, kaj šele erotično bitje, kar je menda poanta te knjige – vdihniti duha razosebljenim nesrečnikom.« Uf, ne, to ni bila poanta te knjige. Poanta te knjige je v absurdni poziciji glavnega junaka Kastelica. Usaja se čez gastarbajterje Kitajce, čeprav je sam gastarbajter. Prezira konkurenta, a prav ta mu reši življenje. Stresa rasistične šale, a si je pripravljen gnoj iz vnetega očesa bolnega ilegalskega črnčka vtreti v oko, da bi mu uspelo dobiti legalen recept zanj. V imenu EU opravlja delo, ki trupla nesrečnikov dehumanizira v tržno blago, a za žive se je pripravljen bojevati – ne da bi vedel, zakaj. Migranti so zanj vir »dodane vrednosti«, a prav eden od njih ga ustreli. Prestreli njegovo nepremično, pasivno eksistenco, v kateri ženski sicer reši življenje, vendar jo nato pusti životariti, z njo se niti ne potrudi ustvariti iskrenega stika. Ker ni v stiku s samim sabo in lastnimi vzgibi – kako bi lahko nagovoril drugega? Skratka, zgodba je samo groteskna satira razčlovečujočega sistema in zgodba malega kolesca Kastelica v njem. Zato iz zgodbe nisem hotel delati romana: niso me zanimale usode migrantov ali drugih, zanimala me je človečnost izvrševalca, ki se prikaže v skici situacije. Moje prekletstvo, da ne znam pisati koncizno, je krivo, da je to nabreknilo v novelo – preveč detajlov, preveč mesa.

Daleč najhujše pa so negativne kritike tiste vrste, pri katerih sploh ne moreš razumeti, kaj te je doletelo. Opaziš lahko, da je nekdo razjarjen, ampak ne razumeš, kakšno zvezo ima to s tvojo knjigo, saj se zdi, da je sploh ni prebral. Ni opazil črno na belem eksplicitno povedanih stvari, zato sploh ne dojame, za kaj gre; izmisli si stvari, ki jih v knjigi pri najboljši volji ni. Bože moj, in to me je ravnokar doletelo. Huda kritika Permafrosta.

Kritičarki brez težav odpustim, ko se ji zdi, da pripovedovalec »javka kot stara baba«, govori, kot da je »ravnokar prišel z govorilnih ur v waldorfski šoli«, »šmrka«, skratka, producira »goro blebetanja«, »čvekanja in stokanja«. Glede na to, da so vsi moji liki bolj ali manj neke različice mene, v Permafrostu pa sem od vseh svojih tekstov morda uporabil še največ svojih resničnih izkušenj in strahov, sem pripravljen prostodušno priznati, da nisem ravno kakšna terna ali »skulirana oseba«, kakršno bi si kdo utegnil želeti. Prav tako lahko grenko pogoltnem ugotovitev, da v tekstu »ni sledu o eleganci« niti »stopnjevanja napetosti, (…) ritma, ki bi podpiral napetost postopnega razkrivanja«; prav, seveda ne morem jaz trditi, da to tukaj je, če za bralko ni. Onkraj tega pa pridemo do serije bizarnosti, ki jih lahko naštejem po faktičnih točkah.

Podobnost med pripovedovalcema enega domnevno »obsede do te mere, da začne svojega ne pretirano podobnega dvojnika zalezovati po internetu,« ker naj bi takrat »tehnologija … omogočala po mili volji brskati po tujih dnevnikih.« Od kod to? Na prvi strani romana eksplicitno piše, da pripovedovalec nikogar obsedeno ne zalezuje, ampak mu je komercialni programček za družinska drevesa iz arhivov prenesel podatke o njegovih prednikih – med katerimi ga je presenetil dosje, ki ga je obveščevalna služba Shin Bet delala o dedku. Vse je zloženo na njegov, no, »aparat«, že prevedeno (s strani Shin Beta, prav tako črno na belem povedano). On samo še bere. Zakaj so gradiva dostopna? Ker se Avishaijeva zgodba dogaja sedemdeset let kasneje, po odprtju arhivov, in ker bodo že v nekaj desetletjih vsi arhivi po svetu digitalizirani in dostopni, programi pa ti bodo za majhen denar olajševali ciljno usmerjeno iskanje dokumentov o, na primer, dedku. Dalje: »Razlog, zakaj se neki Bronfman tako silno zanima za nekega Potokarja, je namreč bakrenodobno truplo …« Od kod to? Bronfman nalašč trikrat ponovi, da se zanima za Potokarja, ker se je obema zgodilo, da jima je »včeraj umrl oče, in danes iz Rusije poklicala bivša žena«. Zanimajo ga razmišljanja ob očetovi smrti, odnos do njega in bivše žene. Bakrenodobno truplo se pojavi naknadno, ker se je zanj zanimal Potokar – zaradi očeta. »Skubic ni posebno spreten z namigi, da je zadeva prepomembna, da bi javnost zanjo izvedela«. Hm, kako bi bil spreten, če pa zadeva ni znana zato, ker je preveč nepomembna. Markov oče je ni omenjal, ker se mu je zdela pustolovščina preveč neverjetna in neuporabna, lahko pa bi ga kvečjemu spravila v zadrege; v Rusiji se je truplo enostavno založilo, Bronfman pa ga je imel kasneje za hobi. Šele kasneje, v Izraelu je zadeva poniknila v tajnost, česar pa prej ne sluti nihče. »Gilana (sic!, pravzaprav Gilada) … svojega fotra očitno (in le zakaj?) tako zelo sovraži, da raje živi v sibirskem Vladivostoku … (njen nenavadno močni odpor se, mimogrede, nikoli ne razjasni …)« Pustimo ob strani, da Vladivostok ni v Sibiriji; tudi meni se ne razjasni, zakaj naj bi Gilada očeta sovražila, kaj šele »nenavadno močno«. Avishai je celo ponosen na to, da hčerka – prek svojih pesmic – komunicira z njim, z mamo pa ne. Kvečjemu mu je odtujena, ker ga je nazadnje videla kot otrok; jaz bi kot bralec sklepal, da sovraži mamo. Iz maminih komentarjev bi tudi zlahka sklepal, zakaj. Če je že mama razdrla družino, je Gilada zadovoljna, da si je našla lastno življenje s partnerico. Dalje: člani »Kluba za zgodovino dednih dežel« naj bi bili »zagovorniki venetske teorije«. Pravzaprav ti v zgodbi eksplicitno omenjajo neko drugo »državo«: govorijo o Noriku, katerega teorija je danes dosti bolj politično primerna. »Marko tako obsedeno maha s svojim nenadejanim odkritjem judovskega porekla …« No ja, Marko za svoje poreklo povsem evidentno ve od rojstva; z njim mu pred nosom občasno »pomaha« kdo drug – sin, agenti (kar ni čudno, če pa se odpravlja v Izrael). On vsakokrat samo pove, da s tem delom svoje identitete ne čuti nobene povezanosti.

No, sledi pa še bizarni odstavek, da »Marko v vlogi varuške hodi po otroka vrtec, se skupaj z [njenim novim] trudi z otročadjo …, medtem ko gospa znanstvenica dela silno kariero … madame [si] službeno potovanje lahko omisli praktično kadarkoli«. To naj bi bilo menda znak, da ima »harem«, v katerem ji onadva »izražata moško ustrežljivost«. Izpod peresa Boštjana M. Zupančiča bi to razumel; da dogajanje tako vidi ženska, rojena po drugi vojni, pa težje. Kaj na svetu je bolj normalnega kot to, da gre v vrtec in za otroka poskrbi tisti od staršev, ki ima pač ravno čas? Kaj je bolj normalnega kot to, da gre ženska, tudi če ima otroka vrtčevske starosti, za nekaj dni na konferenco – ni to v enaindvajsetem stoletju nekako … samoumevno?

In končno še komentarja, ki sodita sem pogojno oziroma nista nujno znak nezmožnosti branja jasnih, preprostih stavkov, temveč morda res moje neuspešnosti pri prezentaciji žanra. Gre za izjavi, da je »resnobno predstavljeno teorijo zarote … sicer mogoče vzeti na sum kot precejšnjo neumnost« in da so »zagovorniki venetske teorije …, če še ne veste, pravcata mafija, sposobna pošiljati svoje agente še na druge celine … imamo nevarne fanatike, ki bi bili za dokaze, da Slovenci nismo Slovani, pripravljeni celo ubijati, vsekakor pa so sposobni vsepovsod razsipati podkupnine …« Permafrost se zaradi osebnih zgodb obeh pripovedovalcev od začetka res predstavlja bralcu kot realistična zgodba; ampak če ne že ob sami uvedbi »skrivnostnega trupla izpod Triglavskega ledenika«, sem predvideval, da bo vsaj takrat, ko se pojavijo ljubitelji Norika, najkasneje pa na točki, ko Bronfman razloži vpliv »slovenskega gena«, bralec doumel, da se gibljemo po področju satire. Saj veste, to so tisti teksti, v katerih živijo Liliputanci, dr. Strangelove in podobni karakterji. V njej živijo tudi naši resnični ljubitelji Norika, ki se izdatno financirajo na zelo skrivnostne načine, pišejo zgodovinske romane in v svojih strankarskih glasilih objavljajo zemljevide razporeditev gena, ki izvira iz današnje Slovenije (npr. tako) Mogoče sem bil premalo ekspliciten. Mogoče bi moral to dati v podnaslov. Namesto tega sem dobil sklepno sodbo kritičarke, da je to »(kako slovensko!) le še ena kriminalka, ki bi bila rada kaj več kot kriminalka«. Med raznimi žanrskimi oznakami (zgodovinska satira, satirična znanstvena fantastika, vohunska satira, satirični triler) menda edino na to nisem pomislil; če bi, bi verjetno skušal kje vriniti kakšen umor.

Kritika take vrste – ko je bes ob branju tvojega teksta nekoga tako zaslepil, da ni več videl črk, temveč je le še s slastjo bruhal nesramne pridevnike – vzbudi mešane, pretežno seveda slabe občutke. Nekega običajno gotovo povsem razumnega človeka si prignal čez rob. Ostane pa tudi neke druge vrste obžalovanje. Ker je bil tako skromen prostor, ki je danes na razpolago za literarno kritiko, vržen stran za – na razumem čisto, kaj, vsekakor pa nič, kaj bi imelo zvezo s kritičnim branjem. Škoda.

kolumna

Domov / Članki / 2018 / april

Steklena ura klasičnih hrepenenj 2018

Davorin Lenko

O avtorju
Članki
Podkasti

(Nekatere možnosti so tako veličastne, da jih lahko nagovorimo le v Naslovih)

I
Nov BMW terenec

Rdeča sestra
Steklina in gin
Klasično hrepenenje
Moder sneg
Incestoidna psihologija
Para-porno-psihopaleontologija
Steklena ura
Kriptolingvistika
Sestra v ognju

II
3

Teža časa
Brez tebe
Božično jutro
Hlad, dim, posteljnina
Telo
Dve
Dim

III
Ljubim te. Ne vem.

Neodposlana pisma: izliv v zvezdo
Ovulacija krste
Duhovi, spektri, mravljinci
Kje si, ko te ni?

IV
Kosti

Mizica za kokain, tvoje noge in ogenj v kaminu
Dom je bolečina
Tišina. Prazno. Bledo.
Sanje o lovkah, sluz
Tvoja močvirja
Ruševine v mesečini
Infrardeče
Kemično čiščenje
Duhovi
In duše …
Vse te najine duše …

V
Detajl

Najboljše vseh svetov
Selektivna psihoza
Primogeneza
Bliže
Bliže in bližje
Druga Marijina poroka
Senca svetlobe
Moja tvoja skrivnost

VI
Inicialka

Smrt v družini
Črn puli, zlata verižica
Lažejo o mrtvi aristokraciji
Družinske kosti
Kri, solze in izliv
Slina, četrti element
Urin, peti
Ljubezni in smrti. In tisto, kar si vmes.
Zvečer: povsem popolna nagost
Mislim, da te ljubim (a ne vem, če si to ti)
Zapusti me. Vzemi me.
Če/ko te ljubim, ne vem, kdo sem jaz
Dom
Verujem
Ne bom te izdal
Moja osebna Lilith
Kri / 0

VII
Ostanki spužve

V temi
V megli
Kri je življenje
Duša, telo in duh
Kost, meso, koža in voda
Samo ženska
Tektonski premiki
Kamen skozi vakuum
In vse te tvoje droge
Droge kristalizirajo
Droge izkristalizirajo
Še enkrat okoli sonca?
Steklina koprnenja
Kozmološka nalezljivost
Rdeča svetilka

VIII
Mislim, da sem govoril z nekim bogom

Moje vino
Moj eksces
Moj tabu
Moj tatu
Vse zgodbe so resnične, vsi teksti živi
Sovražim slovesa, padam

IX
Stopinje demona

Tema grobnic, mrtve rože
Velika bela banja polna domače krvi
Samoosemenitev
Enajsta ura
Od vseh ljudi na svetu …
Jaz, tvoja steklina
Jaz, tvoj virus življenja
V banji, kjer je kosila smrt
Nazaj
Na začetek
Analiza, analiteta
Svež začetek, žive rože in sestra, ki reče: »Bršljan je tako lep«
Smrt je predpogoj vseh družin

X
Snežni zameti

Noge, pazduhe
Svobodna, jasna jutra
V jezikih, ki še ne obstajajo
Tvoja najljubša tema
Tvoja zadnja skušnjava
Poslednja pokora
Sotočje. Pozaba. Spokoj.

Avtorjev pripis #1: Napisano v noči iz 10. na 11. 2. 2018. Dopolnjeno v naslednjih tednih.
Avtorjev pripis #2: Steklena ura klasičnih hrepenenj (simbolike/metaforike naslova še sam ne razumem povsem) je tekst, ki se mi v imaginaciji v različnih oblikah pojavlja že kakšnih petnajst let. Ta isti naslov nosi tudi neobjavljen (in katastrofalno slab) roman iz 2010/11. Ker se k temu tekstu – ali, preprosteje, zgodbi – v takšni ali drugačni obliki pod tem istim naslovom vedno znova vračam, se mi zdi smiselno, da za razločevanje med njegovimi različnimi inkarnacijami k naslovu pripišem še letnico. Kot del tega (nekakšnega) nad-teksta lahko štejemo tudi zgodbo Steklina koprnenja, ki je bila objavljena v knjigi Postopoma zapuščati Misantropolis (2016).

izvirno leposlovje panorama poezija sodobna poezija

Domov / Članki / 2018 / april

Evropski problem

Enric Vila

O avtorju
Članki
Podkasti

Nevšečnosti, ki jih Katalonija povzroča Evropi, nas opominjajo, da so nepredvidljivi dogodki med najbolj zanimivimi in nevarnimi pojavi v življenju. Ko se posamezniku ali družbi vsili nepoznana situacija, se nemudoma aktivira splet bolj ali manj nezavednih obrambnih mehanizmov, s katerimi jo skušamo zavreči ali jo na čim bolj estetski in poceni način integrirati v hegemonske sheme.

Nepredvidljivosti, ki nas najdejo nepripravljene, z rokovnikom, natrpanim z drugimi obveznostmi, nam lahko pomagajo spremeniti okolje in ublažiti predsodke. Postanejo pa lahko tudi krasen izgovor za upravičenje stagnacije in nazadovanja; gorivo, ki nas poganja v propad. Preteklost nas namreč vedno preganja. Tako nas sili, da se borimo za svojo prihodnost, toda obenem nas lahko obteži kot mlinski kamen, dokler ne utonemo v vse bolj otročjih izgovorih.

V teh dneh je zelo zanimivo opazovati, kako je katalonska zagata vsakogar zasačila v starih protislovjih, ki so se zdela rešena ali presežena. Poučno je gledati katalonske mnenjske voditelje in politike (naj bodo zagovorniki neodvisnosti ali ne), ki so pačili stvarnost in besede, da bi rešili svoje interese, kako se zdaj nebrzdano zgražajo, ker se Španci in Evropejci ne vedejo, kakor so upali. K sreči se zgodovina ponavlja kot farsa tudi drugod v Evropi.

V Madridu se demokrati, ki trdijo, da je katalonska neodvisnost nemogoča, utapljajo v avtoritarno miselnost, iz katere je skovana sveta španska enotnost. Nekateri svetovni analitiki, kot sta Gideon Rachman ali Jakob Augstein, začenjajo čutiti kurjo polt nekoga, ki naenkrat ugotovi, da ima problem, ki ga je podcenjeval zaradi mešanice nadutosti in nevednosti. Katalonija grozi, da bo postala bolj neprijetna tema za Evropo kot Brexit.

S Puigdemontovo aretacijo se je debata o vlogi Nemčije na stari celini naenkrat zgostila v zgodovinsko dramo z neprijetnimi reminiscencami. Primerjave med Companysom in Puigdemontom niso všeč nikomur, toda vsi jih imajo pred očmi in vsakdo razume, zakaj še vedno interpelirajo ljudi in zakaj jih je mogoče uporabiti v politične namene. Španija je edina evropska država, kjer fašizem ni bil premagan, Nemčija pa je svojo hegemonijo zgradila tako, da je prevzela nase svojo preteklost in se vsak dan znova potrpežljivo opravičevala za svojo avtoritarno in genocidno preteklost. Madrid se še vedno ni opravičil za ustrelitev katalonskega predsednika, Berlin pa je njegovi vdovi plačeval dosmrtno pokojnino.

Do prejšnjega tedna je Nemčija lahko preganjanje katalonskih independentistov obravnavala kot »španski problem«, kot eno od teh sredozemskih tragedij, ki jih s Severa opazujejo z mešanico zbeganosti, prestrašenosti in prezira. Zdaj, s Puigdemontovim prijetjem, mora Nemčija sama po kostanj v žerjavico. Če ga ne izroči, bo postavila pod vprašaj sámo enotnost Španije. Če ga izroči, bo že tako pohabljeno demokratično mistiko, v katero je ovit evropski projekt, ponižala na raven miselnosti madridskih sodnikov, med katerimi je nemalo (dobesednih, ne le metaforičnih) sinov diktature.

Izstop Združenega kraljestva ima lahko večje ali manjše finančne posledice, a ne ogroža identitetnih temeljev Evropske unije niti ne postavlja pod vprašaj njenih demokratičnih diskurzov. Če se izkaže, da je Evropa le klub držav, ukrojenih po vzoru uradne Španije, se pojavi vprašanje, na podlagi katerih temeljnih vrednot se bo kontinent zaščitil pred Rusijo, Kitajsko ali Turčijo? Če je zakon, ki ureja odnose med evropskimi ljudstvi, tako kot nekdaj zakon močnejšega, kakšno moč in legitimnost bo imela Nemčija, da bo svojo mehko hegemonijo branila pred Putinom, Erdoğanom ali Džinpingom?

Kot je pred meseci zapisal Foreign Policy, katalonski viktimizem ne vodi nikamor, toda nikamor ne vodita niti španski legalizem niti bruseljska mistika supermarketa, ki sta zajela evropske demokracije. Ni nenavadno, da je vplivni kolumnist Jakob Augstein na straneh Spiegla pozval nemške oblasti, naj Puigdemontu dodelijo politični azil, čeprav v njem vidi »revolucionarja žalostnega obraza, ki je odigral porazno vlogo«. Prav tako ni nenavadno ali protislovno, če istočasno zapiše, da je njegova aretacija velika nesreča »za Španijo, za Evropo in za Nemčijo«.

Konec decembra 2017 je Augstein zapisal, da je bila ena od najslabših novic leta, da je izvedel za obstoj Katalonije. Nepredvidenosti vselej vzbudijo veliko slabe volje. Toda včasih, če se z njimi pogumno soočiš, lahko o svetu izveš stvari, ki ti pomagajo, da se lažje spoprimeš s prihodnostjo. Z malo potrpežljivosti lahko začneš pri tem celo uživati.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

refleksija