september 2017 - AirBeletrina
Kolumna 29. 9. 2017

Au-au-avtonomija

 

Ilustracija: Ana Baraga

Pred kratkim sem dopolnila 32 let. To ni častitljiva, je pa dostojna starost, ki jo zaznamuje kopica paradoksov. Mlajši tridesetletniki smo zataknjeni nekje med brzice dvajsetih in mangrove krize srednjih let, ne meče nas dovolj, da bi bili zanimivi za javnost, sorodnike ali klinično osebje. Čeprav smo razgledani in smo prestali nekaj življenjskih mejnikov, nismo dovolj modri, da bi nas ljudje lahko jemali resno, večina nam priznava približno toliko teže kot zmernim pomladnim padavinam. Mlajši tridesetletniki smo čisto zares sami in imamo zato prvič priložnost razumeti, kaj to, da že dolgo časa na svojih nogah stojimo, ne samo postavamo, pravzaprav pomeni. Premišljujemo lahko svojo in tujo avtonomijo; kajti za to pri mlajših tridesetletnikih navsezadnje tudi gre: potem, ko smo si že izborili ne-ne-neodvisnost, se moramo priučiti au-au-avtonomije.

Čeprav se nas še vedno drži lepljiva aura lakomnih in vsevednih dvajsetletnikov, prav v tem trenutku tiho opravljamo življenjsko delo. Vsak dvaintridesetletnik je opremljen z zavedanjem, da je za vedno in dokončno izgubil privilegije formativnih let – privilegija ponavljanja in zdrsov, privilegije neodgovornega samoiskanja in iščoče neodgovornosti, privilegij samega sebe upravičevati z lastno preteklostjo. Hkrati – da izguba privilegijev ne bi bila prelahka – pa vse, česar si ni priznal, ali pa danosti, s katerimi ni opravil, dobivajo bolj grobe konture in grozijo, da bodo v primernih pogojih začeli usodno odzvanjati. Če zaplet karikiram: še vedno imaš dosti opravka s samim seboj, a to ni več nikogaršnji problem. Na mlajšega tridesetletnika pritisne nekakšna bivanjska samota, ki se prikazuje kot osebna odgovornost ali odgovornost zase. Ne samo prikazuje, to tudi je. Hic Rhodus, hic salta.

Skupaj s privilegiji padejo tudi mladostniška nečimrnost in naivnost ter tisti pomirjujoči občutek, da življenje nosi neizmeren potencial, da je mogoče samega sebe v nedogled poustvarjati. Tik-tak-truga. Dvaintridesetletnik je priteran v šokantno spoznanje, da je njegova valuta sedanjost in da se v prihodnost lahko projicira samo s tistim, kar zdaj naredi, ne s tem, kar sanja, načrtuje, deklarira, zapisuje v manifeste ali pridige na socialnih omrežjih. Razmerje med ideali in pragmatičnimi rešitvami se obrne na glavo, pragmatizmu v prid. Njegov razvoj je proizvod njegovih okoliščin ter aktualnih sposobnosti in volje, nič več, nič manj, in to ga deprimira, nihče na svetu, še najmanj on, tako mlad in navdahnjen, noče vedeti za to. Življenje preraste v popolni fenomen, je torej zgolj tisto, kar se kaže, in ne tisto, za kar ga evforičen razglaša. Iznenada pričnejo njegovo sedanjost zapletati tudi vse dosedanje odločitve, profesionalne, študijske, intimne.

Prisvajanje avtonomije je zahtevno tudi zato, ker spreminja odnos do skupnosti. Odrasli posameznik zase ne more več terjati enake moralne ali emocionalne podpore, kot še pripada otroku, tega mu ne dolguje nihče več, hkrati pa se sam odloča tudi o tem, kaj in koliko bo ponudil skupnosti, v katero se želi integrirati; za karkoli že se bo odločil in karkoli že bo izbral, vse bo moral častno zdržati in s tem gospodarno ravnati. Da bo okus sploh najboljši, pa naj na to, za kar se je odločil in kar je izbral, ne opozarja ob vsaki dani priložnosti, sploh ne, če ga nihče nič ne vpraša. Vsakogar vselej pobijejo tudi okoliščine, torej tisto, česar ne izbere in za kar se ne odloči, kar je velika škoda, nesreča in žalost in, če se že zdi, da na tej točki prilika o avtonomiji odpove, moram opozoriti na dobro staro de Sadovo geslo: nikakor, samo vedno znova jo je treba začenjati, pa četudi grgramo samo do au-.

Žal pa je resničnost daleč od desadovskih življenjskih načel in daleč od razvojnih idealov. Vprašanje avtonomije, ki naj bi jo dokončno dosegli konec dvajsetih let, je zašlo v krizo. Najprej zato, ker sploh ne nastopa kot prava vrednota odraslosti, nato pa tudi zato, ker, če se že javi, pogosto pride v svoji infantilni in komični inačici, kot neka oblika avtarkije.

Vemo, da je moja generacija, da smo milenijci, prva izrazito permisivno vzgojena generacija. Družbena kohezija oziroma kohezija skupnosti, ki ji načeloma pripadamo, je osnovana na omejitvah, ki jih mnogi nikdar niso spoznali bodisi jih sploh ne morejo uzreti. Z omejitvami so se prvič srečali šele, ko je avtomat za kavo zaribal in pijače ni izstavil, takšno razvojno zamudništvo pa vseskozi spodkopava ravnovesje in dinamiko, ki ju skupnosti za nemoteno delovanje potrebujejo. Namesto da bi tridesetletniki skupnosti pričeli vračati, so se skupnosti (naj bodo to poslovna okolja ali plesni tečaj) prisiljene ukvarjati z njimi osebno. Zrasle so torej generacije ljudi, ki so navajene, da se okolica razporedi in kalibrira v skladu z njihovimi željami, nemočmi in nadarjenostmi. Prenesejo samo tisto obliko interakcije, kjer se njihove nevroze, posebnosti – pa naj bodo še tako razdiralne, lahko razpasejo, kjer dobijo potrditev in zaveznike. Kadar pa se okolica temu ne ukloni, kadar potrditve ne podeli zastonj – in do tega seveda pride –, se nekateri odločijo za vojno, vse sile usmerijo v to, da bi ponižali ali razdrli kohezijo skupin, ki so jih zavrnile, ker niso upoštevali določenih integracijskih pogojev; spet drugi se odločijo za tisto cepetavo samodrštvo, bom pa sam!, čeprav kot odvisniki od odnosov svoje deklaracije ne zmorejo zdržati in na svojo pogumno, častno odločitev opozarjajo kot na krzneni plašč. Ihta in agresija sta metodi ljudi, privajenih nenehnega dotoka pozornosti, ljudi, ki težko zdržijo tišino, še več, ki jo doživljajo kot zavrnitev. Tridesetletniki zemljo tlačimo z občutkom, da nam tisto, kar si najbolj želimo, pripada, z občutkom, da nam svet nekaj dolguje že samo zato, ker smo se, kako genialno, kakšna mojstrovina!, rodili.

V takšni dolžniški dinamiki seveda ni prostora za avtonomna bitja, torej za ljudi, ki v povračilo pričakujejo toliko, kot dajo, in so svojo eksistenco pripravljeni razumeti kontekstualno. Je pa odmerjena za tiste, za katere je vsak poziv k »smanjenju doživljaja« že napad na osebno integriteto, vsak namig, da bi se bilo v dani situaciji dobro malce prilagoditi, pa že konformizem ali oportunizem. Kakšna farsa: na invazivnost so najbolj občutljivi tisti, ki zahtevajo, da bi prav njihove vrednote postale obče, prav tisti, ki težko prenesejo drugačno voljo drugih. Kot bi rekli na internetu: mind = blown.

Biti avtonomen torej ne pomeni, da je človek na svetu sam – se pa za to, če je avtonomen, lahko odloči in to tudi nosi (glej: Marquis de Sade). Biti avtonomen ne pomeni biti gluh za pohvalo, ne pomeni, da si afirmacije človek ne želi ali je ne potrebuje. Pomeni zgolj ločevati med delom, ki ga mora človek zase opraviti sam, in delom, ki ga lahko prepusti tudi drugim. Avtonomije se ljudje navsezadnje učimo zato, da bi omejili moč naključja, ki ga v naše življenje vselej prinese odvisnost ali navezanost na druge in ki ga mi vnašamo v življenja drugih, pa tudi, da bi soljudem naposled lahko ponudili najboljšo različico sebe, če nas takšna izmenjava seveda zanima. Dresura vanjo je pri dvaintridesetih, petindvajsetih ali, kar je bolj žalobno, pri petinštiridesetih, nujna, če sebi in svoji okolici – ne zamerite mi obešenjaštva – privoščimo zdravje. Ironično je, da lahko šele takrat, ko se s samimi seboj nehamo ukvarjati kot z redko živaljo, šele zares postanemo redek, spoštovanja vreden človek. Kajti geslo avtonomije je zapleteno: zanesti se nase, samemu sebi zaupati, samega sebe spoštovati tudi, če in kadar nisi naredil, ustvaril, izrekel nič posebnega, če in kadar ti sam nisi nič posebnega. Kot dvaintridesetletnica v geslo zrem s povešeno, a upanja polno glavo: morda pa v vseh pogojih stati na svojih nogah pomeni te noge krepiti in nato, ko bo treba, skočiti visoko, najvišje, najdlje …

Ampak kaj pa vem, kaj bo to geslo prineslo v prihodnosti. Morda ne skočim prav visoko. Stala pa bom. Vse do krize srednjih letih, ko se znova slišimo.

Panorama 28. 9. 2017

Katarina Marinčič: »Grozno je brati pobožnega Prousta, ali ni?«

Foto: Matej Pušnik

Izdaja »klasika«, kakršen je Proust, je vselej vsaj malo ‘dogodek’, a pričujoči intervju je morda nekoliko manj vznesen, kot bi pričakovali. S pisateljico in profesorico na oddelku za romanske jezike in književnosti Katarino Marinčič, ki je tokrat nastopila v vlogi prevajalke, sva se pogovarjali o pred kratkim objavljenem prevodu zbirke Radosti in dnevi (Modrijan, 2017), Proustovega prvenca, o katerem je Katarina Marinčič v spremni besedi mdr. napisala: »Proustova mladostna novelistična zbirka je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti njegove poznejše veličine. Pač pa jo, kot v nekakšnem negativu, za nazaj, zlahka zaslutimo mi, ki to neznatno delce jemljemo v roke zaradi mogočnega cikla, zaradi tistega, čemur danes pravimo Proust.« Prav to slednje – branje v ‘negativu’ ter umestitev v kontekst – pa sta tisto, zaradi česar je bilo to knjigo pomembno prevesti – in se je zdaj pomembno o njej tudi pogovarjati.

Četudi so Radosti in dnevi Proustov knjižni prvenec, je revijalno objavljal že prej: kakšni so bili odzivi na njegovo pisanje, kaj ga je spodbudilo k izdaji knjižne zbirke?

Spodbude mladi Proust pravzaprav ni bil deležen, nasprotno. Med sodobniki, vsaj v literarnih krogih, je veljal kvečjemu za simpatičnega diletanta. Velikemu delu intelektualcev svojega časa, še posebej mladih, je bil zoprn. To je mogoče zelo jasno razbrati iz odnosa z Andréjem Gidom. Bila sta vrstnika, a Gide je Prousta zelo dolgo, vse do izida romana V Swannovem svetu, videl kot fosilni primerek iz minulih časov, kot klavrnega, nazadnjaškega snoba. Njegovo pisanje je imel za skrajno amatersko. Mladega Prousta so protežirale dame, gospe iz visoke družbe. No, in seveda Robert de Montesquiou, pesnik in dandy, pozneje model za barona Charlusa, enega grotesknejših likov Iskanja izgubljenega časa.

Kljub temu negativnemu odnosu, ki ga omenjaš, pa se zdi, da je bil Proust s svojim pisanjem zadovoljen … sama sem ob branju Radosti in dnevi dobila občutek, da je bil celo tako zadovoljen, da je v zbirko vključil velik del vsega, kar je do tedaj napisal. Preberemo lahko še, da so bile v knjižico vključene tudi risbe in predgovor, izdaja pa da je bila dvakrat dražja, kot bi bilo treba. Kako bi ti komentirala zastavitev zbirke? Nabor materialov je res obsežen … Je bilo urejanje Proustovo lastno delo?

Ja, zbirko je uredil sam – in sam tudi plačal razkošen natis. Mislim, da je bil s svojim pisanjem zadovoljen ali vsaj nekako otročje ponosen nanj. Ravno ta otročji ponos je zanimiv, presenetljiv, bridko zabaven. Mislim, da tukaj ne moremo čisto mimo biografije. Ta mladi pisatelj in poet, kot ga pokroviteljsko imenuje Anatole France v uvodni besedi, je s knjigo najbrž predvsem poskušal dokazati, med drugim svojim zaskrbljenim staršem, zlasti mamici, da v življenju vendarle nekaj dela. Slišati je smešno, vem, a ta smešnost ima po mojem tudi melanholično, morda celo tragično plat.

Ima s tem morda kaj opraviti tudi zgradba zbirke? Material v njej je res raznoroden, vključi vse od poezije do črtic, fragmentov pa do dokončane kratke proze.

Seveda. Mislim, da ni zelo huda poenostavitev, če rečemo, da je mladi pisatelj v zbirko uvrstil preprosto vse, kar je imel na zalogi. Ali pač vse, s čimer je bil za silo zadovoljen …

Se pa, ker je zbirka urejena kronološko, iz celote morda vendarle da razbrati razvoj.

Da, zadnja novela se zdi res najbolj izdelana in dovršena v vsej zbirki …

No, v tej noveli je pravzaprav že vse, kar je Proust pozneje mislil, pisal o temeljnih rečeh človeškega življenja. Ljubezen je iluzija, ki jo hranimo z ljubosumjem. Kar zgodbi umanjka, v primerjavi s poznejšim Proustom, je poleg obrtniške veščine najbrž distanca, ironija, ki je v Proustovem primeru blažilna. In seveda skepsa. Grozno je brati pobožnega Prousta, ali ni? Hočem reči: Prousta, ki bralcu ponuja nekakšno uradno, konvencionalno versko doktrino …

Nekateri teksti se berejo precej poudarjeno ideološko zaznamovano, tudi moralistično … mene je presenetilo mestoma … hm … izrazito plosko opredeljevanje.

No, to ja. Tu najbrž spet ne gre brez biografske razlage. Opraviti imamo vendarle s človekom, ki je precejšen del življenja zatajeval zelo bistvene stvari. Ki je bil »diskreten«, kot pravijo diskretni življenjepisci. A po drugi strani: konvencionalno katolištvo, ki se včasih na prav bizaren način pojavlja v teh dekadentnih zgodbah in zgodbicah, je verjetno predvsem hommage človeku, ki mu je Proust posvetil zbirko. O tem »mladeniču z van Dyckovega portreta« ne vemo veliko. Vemo pa, da se je iz protestantske spreobrnil v katoliško vero, torej je bil najbrž, po logiki stvari, globoko veren. Mislim, da se je mladi Proust temu prilagajal iz osebnih, ne iz teoloških vzgibov.

Kako neposredno zapisano!

(Smeh.) Manj diskretno: Willie Heath mu je bil tako zelo všeč, da mu je pač hotel v vsem ugajati. Meni se to ne zdi banalizacija Proustovega odnosa do vere, prej nasprotno. Če to vemo, se nam moralizirajoči ton utegne zdeti manj konvencionalen.

Morda … se pa ta podatek vsaj meni zanimivo (in skladno) bere s pripombo, ki jo je podal Anatole France, češ da Proust piše, kot da bi bil zelo star in zelo mlad obenem – meni se je bral zelo mladostno, če sem iskrena: zdi se mi, da svežino, izvirnost, napredništvo, revolucionarnost nekako prehitro pripišemo ‘mladostni’ pisavi … prej bi rekla, da Proustovi prvi teksti niso zelo drugačni od pričakovanih prvih literarnih tekstov »nasploh«, če malo vulgariziram.

Drži! Kar preseneča in kar je mogoče nekoliko begalo tudi dobronamernega Mojstra, je vendarle starost tega začetnika. Meni se nekatere strani – ne vse, a nekatere zagotovo! – v tej knjigi zdijo otroške, natančneje otročje. Kot bi jih pisal petnajstletnik, ne pa vendarle že odrasel človek. Flaubert, denimo, je že kot fantič pisal bistveno manj otročje: z distanco do lastnega pisanja, ki je zastrašujoče zrela. »Revolucionaren« pa je bil Proust tako ali tako na popolnoma svoj način. V tem je mogoče njegova skrivnost: v neopaznosti njegove revolucionarnosti. Celo najbolj lucidni sodobniki – naj spet omenim Andréja Gida – so se šele v trenutku, ko so se dobesedno zaleteli v goro, ovedli dejstva, da imajo opraviti z nečim velikanskim.

Zastran neopazne revolucionarnosti – koliko se ti zdi, da je nastavkov tega že v Radostih in dnevih? V kolikšni meri je, se ti zdi, Proust že tu nastavil oz. razvil tisto, kar je imelo šele priti?

Hm. Ne bi rada zašla pregloboko v profesorski register … Pa vendar, nekateri temeljni proustovski izumi se zagotovo pojavljajo že v teh zgodbah. Prvoosebna pripoved, ki jo je Proust v svojem prvem (nedokončanem) romanesknem poskusu Jean Santeuil celo opustil. In pa predvsem tisti temeljni, bistveni trik: majhne stvari, ki skozi specifično optiko nenadoma postanejo velike.

Proust ta pojav podrobno opiše in razloži na več mestih v poznejšem ciklu Iskanje izgubljenega časa. Najpogosteje skozi opise prehoda med snom in budnostjo. Teh čudnih, povečevalnih in kalejdoskopskih prebujanj je tudi v Radostih in dnevih kar nekaj. In seveda, ta skoraj telesni, optični pojav za seboj potegne zelo pomembne, drznem si reči moralne posledice. Pomembnost stvari, ki jih večina ljudi zaznava kot banalne …

Omenila si roman Jean Santeuil, ki ga je začel pisati kmalu po objavi Radosti in dnevi, ampak ga ni nikoli končal … je mogoče, da je bila njegova samozavest omajana po recepciji prvenca? Da je potreboval neke vrste odmik, preden je lahko prepoznal tisto v svojem pisanju, kar je dobro zastavil in potem kasneje razvil?

Ne vem, ali je šlo tu za razočaranje nad recepcijo. Pravzaprav dvomim. Odločitev za pisanje daljšega teksta je bila že sama po sebi odmik, saj takega besedila ni (bilo) mogoče pisati ob življenjskem slogu, kot ga je imel mladi Proust, salonski lev. Ne upam si niti domnevati, kdaj je Marcel zase ugotovil, da je … no ja, Proust. Ko se je enkrat zavedel svoje moči, mu je bilo pomembno le še pisanje. In zanimivo: Jean Santeuil je dosti boljša knjiga od Radosti in dni, pa je vendarle obležal v predalu. Z zavestjo o lastni moči je očitno prišel perfekcionizem.

Foto: Matej Pušnik

Kar je gotovo ključno. Mislim, da je to, kar si izpostavila, pomembno: da je knjiga, boljša od Radosti in dni, obležala v predalu. To ni »otročja« odločitev.

Ne, ni.

Ampak vmes je bil tudi čas, ko Proust ni pisal, kajne? Med nedokončanim romanom in V Swannovem svetu? Je bil tudi ta čas pomemben?

Čas brezdelja, ja, ki ga je Proust pozneje tako bridko obžaloval. Ob sklepu Iskanja izgubljenega časa (samo)spraševanju o teh izgubljenih urah posveti kar nekaj zelo ganljivih, pretresljivih strani. Lahko bi bil že prej resno delal, pa nisem. In zdaj mi zmanjkuje časa, bolan sem, smrt se nezadržno bliža, vélikega dela najbrž ne bom dokončal.

Kaj pa ti misliš – kot pisateljica, nenazadnje – o tem času? Da je res (bil) »izgubljen«?

To bo zdaj res osebno obarvan odgovor. Mislim, da ni bil izgubljen in da je Proust celo potreboval pritisk iztekajočega se časa. Natanko to protislovno občutje: dolga, počasna knjiga, za katero zmanjkuje časa. Pa na koncu, tako jaz upam za Prousta, občutek, da je dovolj dobro, čeprav ni čisto dokončano …

Zdaj sva nekako prišli do nekega tvojega lastnega občutka glede Proustovega dela in bi na tej točki naposled le vprašala, kako si prišla do prevajanja Radosti in dnevi? Kako si prvič brala to knjigo in kako si se odločila, da bi jo rada prevedla? Kako se ti je skozi prevajanje odnos do knjižice spreminjal – če se ti je?

Proust je bil, saj to je najbrž očitno, zame izredno pomemben avtor. Ko sem bila stara šestnajst, sedemnajst let, se mi je ob branju prvih dveh delov cikla zdelo, da je ta pisatelj povedal vso resnico o svetu. (Tega ne mislim več.) Takrat mi je potem, banalno rečeno, zmanjkalo prevoda, Radojka Vrančič je šele prevajala tretji del. In sem se začela prebijati skozi francoski original. Iz tistega časa je tudi moj prevod Radosti in dni. Dolga leta … hm, trideset let skoraj … je v tipkopisu ležal v predalu. Poln napak, seveda. Ki sem jih, upam vsaj, v zrelih letih znala odpraviti. Če strnem; moje navdušenje nad Proustom se je v teh treh desetletjih nekako obrusilo. Do svojega mladostnega prevajalskega dela sem pa sploh zavzela ustrezno kritičen odnos.

Pa je tudi pri Radosti in dnevi kakšna pomembna distinkcija v tvojem branju, do katere je prišlo v teh tridesetih letih?

No, mislim, da se zdaj bistveno bolj zavedam tistega, po čemer si me v začetku pogovora spraševala tudi ti: konteksta, dobe, recepcije, navsezadnje dejstva, da je ta knjižica v svojem času najbrž učinkovala starinsko. Z današnjega stališča je pač »klasika«.

Zakaj je do objave prevoda prišlo šele letos?

Ob prvem poskusu, torej pred tridesetimi leti, sem rokopis ponudila Mladinski knjigi, natančneje uredniku Alešu Bergerju. Za natis se ni odločil, mi je pa ponudil druge priložnosti (za oboje sem mu hvaležna). Potem je tipkopis čisto preprosto ostal v predalu, do lani, ko se mi je zazdelo, da si lahko vzamem čas in ga ustrezno uredim. Pri Modrijanu so ga sprejeli z veseljem. Mislim, da je kot ustvarjen za zbirko z imenom Nostalgija.

Pa je res! Morda bi ti za konec postavila še zelo klasično vprašanje: kako naj bi bilo videti nadaljnje prevajanje Prousta za bolj zaokroženo recepcijo? Ali morda načrtuješ, da bi kaj prevedla tudi še sama?

Dobro vprašanje. Prevod, ki bi po mojem mnenju pomembno prispeval k razumevanju Prousta v slovenskem prostoru: zbirka esejev Contre Sainte-Beuve, Proti Sainte-Beuvu. Proustov – in že povsem proustovski – obračun z znamenitim kritikom in njegovo (banalizirajočo) metodo. Čeprav … bi bilo pri tem najbrž nujno prevesti vsaj kak večji izsek tudi iz del napadenega kritika. V obeh primerih: čtivo za poznavalce. Ampak tudi to mora biti, ali ne?

Gotovo! Ampak vendarle morda tudi kaj za širši krog? Bi se ti zdelo vredno prevesti omenjeni nedokončani roman, recimo?

Roman Jean Santeuil? No, če bi se ga kdo lotil, bi me to seveda razveselilo. Sama se ga ne bi. Mogoče tudi iz stanovske solidarnosti.Pustimo rokopise v rokopisu.Šalo na stran: Jean Santeuil se mi zdi manj ilustrativen, razvojno manj pomemben (tudi) od Radosti in dni.Čeprav je, kot sva že ugotovili, boljša knjiga.

Imaš sicer še kakšne prevajalske načrte?

Prevajalskih načrtov pravzaprav nimam. Morda bi jih morala imeti… Nekoč sem že obljubila, pa ravno Alešu Bergerju, da bom na novo prevedla Flaubertovo Salammbô. Potem sem obljubo prelomila. In čakam, da se bo tega čudovitega besedila lotil kdo drug. Če bi bil to Branko Madžarevič, bi dala za pijačo.

Panorama 27. 9. 2017

Sabo se je ustavil (odlomki)

Ilustracija: Ana Baraga

Kje je te dni njegov prostor za žalost? Prostor, v katerem bi bil z njo brez bolečine in žalosti, a bi v njem obenem za njo žaloval in jo objokoval? Med študijem madžarščine je pri Kostolanyju (preveč pocukranem, da bi ga kdo vprašal za mnenje) prebral, da je naslov mrtvih samo v naših srcih. To se mu zdaj zdi banalno in pocukrano do slabosti, toda stavek je bil, če se ga prav spomni, tak. Ni prepričan, da mu je zato, ker ve, kje je njen naslov, kaj lažje. Razcepljenost. Razpokan gral. Bodičasto polje, po katerem vsak dan hodi. O njej premišljuje, kot bi bila živa, obenem pa joka za njo, ker je mrtva. Še vedno živi v istem stanovanju, ima iste navade, kot sta jih imela, kot da se bo jutri vrnila, obenem pa za njo joka, ker je mrtva. Vpraša me, kako naj jo nagovori, ne da bo šlo za pogovor njega s samim sabo. Pravi mi, ne, to pogosto ponavlja, da se počuti osamljeno in izgubljeno. Kadi in pije, vsak večer, prekomerno, toda vztrajno in disciplinirano. (Menda se ni kot dezerter v JNA zaman naučil in se kot manijak držal discipline!) Izgubljeno in osamljeno. Tega mi ne pove, to je očitno, če ga malo bolje pogledam. Kadi in pije, ko se vrne iz službe, ki jo opravlja v knjižnici. Le tako zdrži svinčeni večer, ki pada nanj in le tako se ne sesuje v brezna noči. Na prostrani terasi je obkrožen s cipresami in z zvezdami. Izgubljen in osamljen, tako se počuti, četudi lahko ob pozdravu nasmešek na njegovem obrazu zavede. Ne cigarete ne vino mu ne prijajo. Vsake toliko zakašlja. Glava ga boli, pove, da ima občutek, da ga ne neha boleti, bolje mu ni ne zjutraj ne zvečer. Torej nima izbire. Izgubljeno in osamljeno, poudarja, toda ničesar ne počne, da bi to spremenil, ker ne more, do neke mere ga razumem in ga ne trpinčim z dejstvom, da ne morem ne obstaja, je zgolj nočem. Ne najde razlage za potrebo po vračanju v znana občutja obupa in skoraj fizične bolečine. V znano travmo. V brezumje. Ki se ga vsak dan spominja, znova in znova doživlja njeno trpljenje. Njen fizični pekel. Njen pekel, v katerem se je njena duša sesula. Na bolniški postelji. Iz katere zadnje mesece ni mogla vstati. Bil je nemočen in brezumen gledalec in opazovalec, ne pa nekdo, tako misli, ki bi jo mogel in moral pozdraviti. Ali vsaj najti način, kako naj ozdravi. Ni razumel. Kaj pa podvomil? Neki znaki in napovedi so morali obstajati. Ali niso? In kdaj? In kateri? Odpovedal je. Kratko in preprosto povedano. On, izdajalec. On, edini. Vseh teh njenih mesecev ne more kar tako pustiti za sabo, tako čuti, ne misli. Ne more jih pozabiti, izbrisati. Nje ne more pustiti čisto same na praznem polju pozabe. Noče, ne more, toda na različne načine skuša zmanjšati grozo, ki jo je živela in ki se je še vedno zelo živo spomni. O kateri on misli, da jo je ona živela. Doživljala je pekel, fizični in psihični, mi takoj pove, potem me vpraša, če vem, koliko enot po tri dni je v enajstih mesecih? Približno sto dvanajst, odgovori namesto mene. Niti enkrat ni doživela razbremenitve, niti enkrat olajšanja po tretjem dnevu, razpeta pa je bila enajst mesecev. Potem me retorično vpraša, če njeno trpljenje podaljšuje, če ta njen pekel, to njeno bolečino, podaljšuje, ga nadaljuje, če o tem razmišlja in govori? Šla je skozi najhujše možno trpljenje in doživljala ga je kot kazen. Kazen za kaj, jo je vprašal več kot enkrat in ni dobil odgovora. Mar ni bilo vse njeno trpljenje znak odsotnosti Boga? Njegovega neobstoja ali njegove nerazumljive in škandalozne indiferentnosti? Ni bolečina še večja in bolj strašna ravno zato, ker je očiten dokaz odsotnosti Njega? V katerega je verjela in ga klicala? In ki jo je pustil brez odgovora? Ki jo je zapustil? Jaz pa je ne morem kar tako zapustiti in ne morem nehati govoriti o vsem tem, ker bi to pomenilo, da sem nehal obtoževati tistega, ki ga je ona klicala, a se ni odzval, temveč jo je zapustil, pogosto reče pred ogledalom, mi na svoji terasi prizna nek večer. Krivi njeno usodo, preklinja sebe, navaja človeško nemoč. Če bi se prisilil pozabiti zadnji dve leti njene grozljivke, če se tega ne bi več spominjal, bi to pomenilo, da ne skuša več razumeti tistega, česar ni mogoče razumeti s te ali katerekoli druge perspektive, česar ni mogoče pozabiti, česar ni mogoče z ničemer upravičiti. Metafizika lahko ponudi uteho, toda lažno uteho, takoj doda, in to samo tistim, ki ne trpijo, ne psihično ne fizično. Tistim, ki niso neposredni objekt niti subjekt metafizičnih vprašanj. Metafizika odpove pred fiziko bolečine in trpljenja. Toda, toda, pravi, in mi vprašanje, kot da me tega ne bi vprašal malo prej, znova zastavi, v kolikšni meri njeno fizično trpljenje, njeno psihično trpljenje, ko o njima govori in se ju spominja, sam hrani in podaljšuje? Ko jima daje ves svoj prostor, v časovnem in mentalnem smislu? Če bi to nehal početi, bi to pomenilo tudi, da se je svoje A. nehal spominjati? In kako naj bi izvedel delno amnezijo? Tega se spominjati, tega pa ne? In mar ne bi potem šlo za lažno podobo, ki jo želi ohraniti o njej? Zmanipulirani fragment, povečan na velikost cele slike? Kjer življenje sploh nima svojega zaključka, temveč se konča brez razlage, konec pa ostane nejasen in sanjski? Bi lahko poznal samo to, ta nekonec, ne pa tudi tistega drugega? Bi lahko živel s tem ob vednosti, da gre za samo en del njunega življenja? Bi potem lažje preživel to, da je ni? Oziroma bi potem lahko lažje živel? Kajti za to gre, za življenje kljub vsemu tistemu, o čemer ni prepričan. Vse to se mu podi po mislih, ko se opazuje v velikem ogledalu njune kopalnice. Moral bi se obriti, toda vidi zgolj svoje temne podočnjake, črno brado, prepleteno z umazanimi nitmi beline, svoj suhi torzo, kot tudi čisto srajco, hlače in spodnje perilo na omarici za sabo. Ki jih je imela ona na njem rada. Stoji v vrtincu in čaka vrnitev na površje dni. Občasno ga preteklost povleče vase z metronomsko natančnostjo, ga vrže na ostre in slane čeri. Zalivajo ga valovi, močni in nepredvidljivi. Potem stoji v ranah. Izgubljen in osamljen. V puščavi, ki ni puščava. V svetu, ki ni svet. Ves je razparan, pa nikjer nikogar. On v temni praznini. V prepadu osamljenosti. Nenadoma ga prešine, da bo zamudil v mesto na srečanje z žensko, ki dela v isti knjižnici. Toda ne hiti, ničesar več ni, zaradi česar bi hitel. Passione, fouco, ardere, fiamme, bruciare, te besede so mu postale neznanke. Čas, ki ga bo preživel s to žensko, je iztrgan iz prostora žalosti in bolečine za tisto drugo, ki je ni več. To mu je jasno, ne slepi se. Iz žalosti in bolečine zna bežati. Beži iz obupa in bolečine. V ta odnos. Tisto, kar ga pri vseh teh poskusih bega, čudi, je, da seksa z drugimi ne doživlja kot prevare. Toda z nobeno od drugih ni ne vesel ne srečen. Potem je zgolj bolj obupan. Ne pozablja, ne more in noče pozabiti. S samim sabo se gre igro, v kateri je edini poraženec, saj upa, saj želi pod svojo dlanjo začutiti njeno zatilje, s svojim trebuhom začutiti njen trebuh, s stopalom začutiti njeno stopalo, prepoznati njene boke, s svojim jezikom začutiti hrapavost in obliko njenega jezika, rad bi gledal v njene oči. In zato, zaradi drugih žensk, nima slabe vesti. Dragan, njegov prijatelj iz otroštva, mu pravi, ko se pozno zvečer s taksijem peljeta v center mesta, da je z vsemi temi drugimi ženskami najverjetneje zato, ker je videl smrt, zaradi česar beži v življenje, ki ga predstavljajo druge ženske in ker verjame, da ga bo v njih in z njimi našel. Jin in jang se v življenju izmenjujeta kot eros in tanatos. Ni prepričan, če ima Dragan prav, ni videl smrti, temveč počasno in boleče umiranje ženske, ki jo je ljubil.

***

Zbudiš se v sončno imitacijo jutra. Imitiraš vstajanje iz postelje, pretegovanje. Imitiraš božanje mačke, ki ti je spala ob nogah in ki zdaj imitira zehanje, nezadovoljna, ker si vstal in jo zbudil. Imitiraš odhod v kopalnico, kjer izvajaš imitacijo opravljanja potrebe. Vstopiš v imitacijo kadi in se tuširaš. Voda ni hladna, ni vroča, ni mlačna. Potem se brišeš in frotiraš z imitacijo brisače, si oblačiš imitacijo spodnjega perila, majice, kavbojk, nogavic, obuvaš si imitacijo čevljev. Ko si pripravljen na novo imitacijo sebe v delovnem dnevu, postaneš in si natančno ogleduješ imitacijo svojega obraza, ki z umikanjem in izginjanjem vodne pare z ogledala postaja vse bolj jasen. Kopija kopije. Še vedno si tu, je to tisto, kar te boli? Greš v kuhinjo, kjer imitiraš zajtrkovanje. Imitacija vonja kave je močna in skoraj uživaš v njem oziroma v njegovi imitaciji. Gledaš predse, zamišljeno, odsotno v imitaciji odsotnosti. Tukaj si in nisi, nimaš kam oditi, nimaš se kam vrniti. Prižgeš imitacijo radia, ker je tišina neznosna. Ne veš, zakaj, toda imitacija cigarete te pomirja, zato si jo greš na teraso prižgat. V eni roki držiš imitacijo kavne skodelice, v drugi cigareto, ki jo približaš imitaciji svojih ustnic. Vdihuješ in ne vdihuješ dima. Dihaš in ne dihaš. Vse je imitacija. Pred hišo gledaš imitacijo hribov v daljavi, zeleno imitacijo krošenj cipres. Imitacije tvojih misli jezdijo skozi tvojo glavo kot rumeni taksiji v neskončnem prostoru nestvarnega, nočnega New Yorka. V nobenem taksiju ni potnikov, ni voznikov. Jezdijo brez smisla. Le bolečina je kot britvica, resnična. Ko ugasneš cigareto in greš v kuhinjo pojest imitacijo zajtrka, imitiraš kašelj. Potem vidiš, da imaš še čas in greš spet na teraso, da bi si, pred odhodom v imitacijo službe v knjižnici, prižgal še eno. Dopoldan mineva v imitaciji dopoldneva, popoldan v imitaciji popoldneva, večer v imitaciji večera. Vino, ki ga zlivaš vase, je imitacija vina. Tudi zvezde so imitacija zvezd, njihova svetloba migota kot sveče na pokopališču. Le sanjam je prihranjena imitacija, v njih se A. vrne, ti pa se ves čas sprašuješ, zakaj ne govori o zadnjih mesecih in če bi ji moral reči, naj bo previdna in da bi bilo morda dobro, če gre na pregled k zdravniku. Toda tudi to je imitacija nočne more, zaveš se in v sobi prižgeš luč, ki sveti sivo, kot plesen. Minila je imitacija polnoči in soba je prazna imitacija. Kot površinske, dolge rane na ustnicah, takšne so tvoje ure brez nje. Samo ti veš zanje, samo ti jih čutiš, ko opisuješ imitacijo lastnega življenja. Kajti zdaj si tu. V kraljestvu imitacije in sivine. Iz katerega ni izhoda. Lahko se smejiš in se, smejiš se, ampak to je samo imitacija smeha. Lahko govoriš in dneve dolgo ne nehaš govoriti, o tem in onem, o vsem in ničemer, ampak to je samo imitacija zgodbe. Lahko marsikaj, ampak to ni nič. Med zdajšnjim tabo in pravim smehom, pravo radostjo, upanjem in vznemirjenjem, ki so obstajali, ko je bila še živa, je zrasla siva, nepremostljiva črta. Nihče ne vidi, da si zapleten v mrežo lastnih kopij in ponaredkov. In da je samo žalost za njo kot britvica. Da samo ona ni ponaredek, svet pa je.

***

V daljavi se proti jasnemu nebu kot stebelca suhe, sive trave stegujejo nebotičniki. Nisi prepričan, ne moreš z gotovostjo reči, kateri del dneva je. Lahko bi bil svit, ampak tudi predvečer. Čas, enako dober tako za odhod kot za prihod. Toda ti nimaš kam iti, niti se nimaš kam vrniti. Kaj je že o sebi rekel Franz Tunda? Da ni nihče na svetu tako odvečen, kot je on? Koliko njegove besede veljajo zate? Stoodstotno? Manj? Več?

 

 

Oto Horvat (1967), pesnik in pisatelj iz Novega Sada, ki živi v Firencah. Roman Sabo se je ustavil (Sabo je stao, KC Novog Sada, 2014) je napisal po tem, ko je objavil že osem pesniških zbirk. Po smrti žene. Tedaj se mu je zdelo, da je poezija preveč obrabljena, preveč daleč, da bi v njej lahko ubesedil bolečino izgube bližnje osebe. Gre za enega redkih ljubezenskih romanov s področja nekdanje Jugoslavije, kjer tema ljubezni v literaturi ne kotira najbolje – morda zato, ker malo komu uspe, kar je Horvatu: dvigniti (tragični) ljubezenski odnos nad klišeje, stereotipe ter nad hitro iskanje utehe v nostalgiji, ki pogosto ni drugega kot odveza od stvarnosti sedanjega trenutka. Horvatov pripovedovalec bolečino v poziciji obtičanosti zdrži in obvladuje, ob tem pa skuša s tehniko (samo)izpraševanja in menjavanja gledišč priti do dna rečem, ki jih ni moč racionalno zaobjeti. Roman Sabo se je ustavil je bil nominiran za NIN-ovo nagrado. Nedavno je napisal še roman Kao Celanovi ljubavnici (Akademska knjiga, Novi Sad, 2016).
 
Izbrala, prevedla in opombo napisala: Dijana Matković.

 

Refleksija 26. 9. 2017

Črno-beli blues

Pred nekaj tedni je po pošti prispela plošča Arbos estonskega skladatelja Arva Pärta. Letnik 1987, z oznako münchenske založbe ECM, v izjemno dobrem stanju. Arbos ni pretirano redek ali kulten album, zato sem zanj odštel približno toliko, kot bi v drogeriji na Čopovi plačal za vinilno reizdajo Kind of Blue ali Houses of the Holy. Ko sem odprl pošiljko in pokukal v ovitek, sem z otroškim navdušenjem, podobnim tistemu, s katerim sem pred lokalno trafiko kot otrok odpiral paketke s sličicami košarkarjev, ugotovil, da me čaka nekaj dodatnih presenečenj. Božič sredi poletja! Plošči je bilo priloženo prgišče skrbno izrezanih člankov o Pärtu iz časopisov in revij tistega časa, zraven pa je bilo tudi pismo, ki ga je originalni lastnik albuma prejel, ko je ploščo pred skoraj natanko tridesetimi leti tudi sam po pošti dobil na dom.

Po eni strani se sprašujem, zakaj bi sploh kdorkoli želel kupiti tisti Kind of Blue na Čopovi. Če se zavedamo, da je vinil fetišizacija, da z njim iščemo neko avtentičnost, ki smo jo kdove kdaj izgubili, potem neka plata, natisnjena dvajset let po glasbenikovi smrti in postavljena na polico zraven šampona, keramike in (slastnih) nemških sladkarij pač ne more zadostovati, mar ne? Po drugi strani pa se zavedam, da sem tudi sam vse pomembne vlake že zdavnaj zamudil. Tistega na prelomu tisočletij, pred povratkom gramofonov, ko si lahko za drobiž dobil najlepše dragulje zlate ere hip hopa. Pa tistega v osemdesetih, ko je haral CD, in za near mint Pharoaha Sandersa in Alice Coltrane še ni bilo treba odšteti trimestne številke. In nenazadnje tistega najbolj magičnega, ki je vozil najdlje.

Zbiranje bluesovskih plošč v drugi polovici dvajsetega stoletja je moralo biti res nekaj posebnega. Pozabljeni dragulji, skriti pod verandami barakarskih naselij, v škatlah s šaro na vrtnih razprodajah, v kupih plošč po en dolar v zaprašenih antikvariatih. Smešno majhne naklade, krhek šelak in skrivnostni, pozabljeni glasbeniki z biografijami, dolgimi besedo ali dve. Hari Kunzru v svojem novem romanu White Tears proces vešče opiše: ko sledimo dvema newyorškima zbirateljema, ki se v svojem velikem avtomobilu odpeljeta na še vedno segregiran Jug, kjer trkata na vrata kolib črnskih družin in povprašujeta po pozabljenih 78-kah, vse skupaj spominja na iskanje izgubljenega zaklada v napeti fantazijski pripovedi. Sedanja analogija tega početja, s katero avtor plete kompleksno zgodbo, je, zanimivo, a ne presenetljivo, še bolj fantazijska. V današnjem času je take vrste zbiranje namreč domena bogatih izbrancev, članov takorekoč skrite skupine fanatikov, ki so za svojo nagrado pripravljeni odšteti ogromno časa in denarja.

Kljub temu da velika večina romana opisuje lov na izmuzljivo ploščo izmišljenega Charlieja Shawa, pa White Tears v bistvu ni knjiga o zbiranju plošč. Je knjiga o minevanju časa, identiteti in kulturni apropriaciji. Kunzrujev čas je zelo fluiden: po eni strani se nanj z mementovskim narativnim preskakovanjem sploh ne ozira, po drugi strani pa prav čas knjigo ključno determinira. Je veter, ki briše sledove minljivega ustvarjanja, hkrati pa nekakšen monumentalni urobor, ki se nenehno seseda sam vase. Seth in Carter, protagonista iz današnjega časa, ponavljata napake Chesterja in JumpJima, zbiralcev izpred petdesetih let, perpetuirata uležane vzorce in iz spanca budita stare duhove. White Tears je na ta način konkretizacija strukturalistične teorije, kjer se na fiksno ogrodje neke ideje vedno znova pripenjajo njene različne konkretne manifestacije. Še več, je ilustracija arhetipa in arhetipske podobe: ko Kunzru o zvoku piše na marconijevski način, torej kot o nečem, kar nikoli ne izgine, ki je na nek način analogno času, zvok postane nujen, samoumeven del kolektivne podzavesti, ki se vedno znova udejanja v različnih arhetipskih podobah.

Skupno prapočelo različnih glasb pa seveda ne izključuje partikularnosti, vezanih na posamezne družbene skupine in nenazadnje tudi rase. In ravno to je najbolj aktualna poanta Kunzrujeve knjige, v kateri je blues prizma, skozi katero pisatelj lomi pereče probleme rasizma in prisvajanja kulture. Črnci so v Združenih državah Amerike v nadvse kompleksnem položaju. Odmislimo Trumpa in se vrnimo v Obamov čas. Imamo torej črnskega predsednika in popularno kulturo, ki tako rekoč popolnoma sloni na črnskem umetniškem izrazu. Predpostavljali bi, da je to le končni odraz napredka, zaključna zmaga sentimenta, ki se je z ulic in iz vsakdanjika organsko razširil v najvišje družbene sfere. Temu žal ni tako, temnopolti so na najbolj osnovnem nivoju vse prepogosto še vedno drugorazredni državljani. Zato je poblagovljenje bluesa, nečesa tako neločljivo povezanega s črnsko izkušnjo, nečesa takorekoč svetega, tema, ki večslojnost celotne problematike koncizno povzame.

V predzadnji epizodi prve sezone Atlante, televizijske serije Donalda Gloverja, v kateri se neobremenjeno, nemalokrat absurdistično eksperimentiranje prepleta s prizemljeno pristnostjo, se pojavi Craig, belec, ki je črnsko kulturo tako vseobsegajoče posvojil, da je postal bolj črn od svoje temnopolte boujee partnerke. Tip je karikatura, bil je član črnske bratovščine na faksu, njegove abstraktne slike je s svojimi izjavami navdahnil Malcolm X, Gloverjevemu liku Earnu pa svetuje, da mora čimprej obiskati Domovino, torej Afriko. Earnu je za Afriko seveda bolj ali manj vseeno, in ravno v dinamiki, ki jo ta scena vzpostavi, je nazorno prikazano paradoksalno stanje, o katerem se je razpisal Kunzru, kjer se belci srednjega in višjega razreda postavljajo v vlogo varuhov bluesa. Tok misli je očiten: ker smo blues poslušali, kurirali, zbirali, ker smo svoje plošče urejali po abecednem vrstnem redu, ker smo jih imeli na konstantni temperaturi in jih čistili s protistatično krtačko, medtem ko ste vi na svoje izročilo popolnoma pozabili, blues pripada tudi nam. Gre za problematično stališče, ki pa nima popolnoma trhlih temeljev.

Zgodovinopisje pravi, da so belski zbiralci najzgodnejše bluesovske plošče verjetno res rešili pred pozabo, hkrati pa je jasno, da tudi v zadnjih desetletjih bluesu občutno več pozornosti kot mladi črnci namenjajo mladi belci. Lahko torej govorimo vsaj o neki vzajemni koristi, pomirjeni simbiozi? Pod črto težko, saj se neizbežno spomnimo na realnost, s katero se mora vsak dan spopadati kopica temnopoltih državljanov v bolj in manj odročnih vogalih Združenih držav, tak način ohranjanja črnskega izročila pa ima svojo ceno. Plošče, ki so jih, tako kot v Kunzrujevem romanu, lastnikom dobesedno iztrgali iz rok, se pol stoletja kasneje prodajajo za perverzne cene. Niso več nekaj, kar se posluša, temveč nekaj, kar se ima, izgubile so svoj originalni smoter. Taka komodifikacija pa črnsko izkušnjo v bistvu briše, ne ohranja, saj jo zvede na mit. Katarza belega poslušalca je nekako obratno sorazmerna s količino človeškosti, ki jo črnskemu umetniku uspe pripisati. Ker se zbiratelj s poslušanjem poskuša znebiti občutka krivde, je njegov motiv v svoji esenci torej predvsem sebičen. Nenazadnje se tudi Kunzru, ko White Tears popelje v sfero nadnaravnega, ujame v lastno past. Povračilo za dejanja iz prvega dela knjige je namreč osnovano na stereotipu, še enem v vrsti napačnih spoprijemanj z drugo kulturo. Pisateljevo pojmovanje črnskega boja za pravico je odmev najbolj eksplicitnega orientalizma, saj maščevanje ne poteka na racionalni ravni oziroma niti v dejanskosti. Njegovi bojevniki so ezoterični duhovi, plod klišejskih kulturnih reprezentacij o primitivnih črncih, ki verjamejo v voodoo in prakticirajo hoodoo, ki so od nas popolnoma drugačni in ki živijo v čisto svojem svetu.

Ameriški rasizem je izrazito kompleksen. Nimam utvar, da je besedilo, ki ga berete, karkoli razjasnilo. Nasprotno, prepričan sem, da tudi moje pisanje na nek način pade v isti koš z vase usmerjenim pokroviteljstvom zbirateljev bluesovskih plošč, connoisseurjev hip hopa in Craiga iz Atlante. Da torej prav nič konkretnega ne reši, da je samemu sebi namen. Pa vendar: če predpostavljamo, da gre za težavo, ki se začne na strukturni ravni, se zdi ravno ta sfera tista, ki ima največ potenciala za doseganje sprememb. Zato pišimo, zbirajmo in poslušajmo, a o vsem tem tudi nenehno razmišljajmo, saj nekritično konzumiranje kulture vodi le v eno smer, tisto, ki se v Združenih državah Amerike odraža v popolni, absurdni, neverjetni diskrepanci med realnim stanjem vsakdanjika in lažnivim ogledalom popularne kulture.

Dom in svet 25. 9. 2017

Severno

Razglednica ca. 1900

 

Woher kommen Sie? me vpraša rdečelasa prodajalka srednjih let v lokalnem marketu. S svojo šolsko nemščino in z velikim nasmehom, s katerim želim nadoknaditi okornost v jeziku, kar je za tolmačko žulj posebne vrste, odgovorim aus Slowenien. Nasmehnem se, ko slišim, da s sodelavko, ki sedi za sosednjim trakom, klepeta o prihajajočem dopustu, ki ga bo preživela v Črni gori. Skoraj že rečem, aber ich bin in Montenegro geboren, a je zgodba predolga za tisto slabo minuto, ko bo z mojo kartico zvestobe podrsala po čitalcu, medtem ko bom jaz vtipkala svoj pin, pospravila nakupljeno in odhitela domov, spet brez najljubše štruce kruha, ki je kot navadno ob tej uri pokupljena.

*

Zürich je tretja točka na zemljevidu Evrope, ki ji rečem dom. Če jih povežem s črto, vztrajno silijo severno. Svojih prvih pet let sem preživela v žgočem mestu nedaleč od Jadranskega morja, ki se je preteklosti otreslo tudi tako, da je spremenilo ime. Podgorica piše v mojem potnem listu, in čeprav je ime drugačno, ima isti okus po stopljenem jagodnem sladoledu in isti vonj po razbeljenem asfaltu.

*

V Ljubljano sem iz Podgorice prišla jeseni in čudila sem se oranžni megli, ki je vsako oktobrsko jutro zalila mesto. Novega jezika, s katerim so me nagovarjali, nisem razumela, kot tudi ne pečenih jabolk, s katerimi so me tistih nekaj tednov silili v mali šoli, nestrpnosti vzgojiteljice in končno potrpežljivosti prve učiteljice, tovarišice Andreje, zaradi katere sem se slovensko naučila v slabih dveh mesecih.

V tem mestu sem preživela večino svojega življenja in pravzaprav nikdar nisem zares mislila, da ga bom zapustila. Ko se tako že drugič izruvaš iz okolja, ki je tvoj dom, navsezadnje spoznaš, kako so prostor, jezik in ljudje pomembni gradniki tvoje osebnosti. Sprva zaradi te nove samosti otrpnem. Občutek, da sem celica s popolnoma neprehodno membrano, mi je znan iz otroštva in spomnim se prvega šolskega dne. Poznam refleks zapreti se, utihniti, a sem se na srečo z njim že spoprijela v veliko bolj krhkem obdobju. Tokrat je sprememba večja, a ni enako silovita.

*

Večer pred odhodom v Zürich so knjige, pribor, posteljnina in spomini v škatlah, spodaj v ravnih vrstah, višje vse bolj nametane in slabo razporejene, grozijo, da se bodo prevrnile. Ljubljana je zaradi žledu ukalupljena v led in temo, vlaki in letala pa zamujajo. Tale je zadnja, pravi mama, ki mi kozarce in pribor pomaga zavijati v papir. V rokah drži okrušeno skodelico, na kateri je Glaserjev I New York. V grlu imam težko svinčeno kepo, ampak zdi se mi, da je mama odločna, da ni razloga za žalost. Mene vseeno silovito premaga melodrama besede zadnjič, ki je kot trdovratne nalepke ne morem spraskati s preteklih dni.

*

Zürich je prišel znenada in spet sem se znašla v tujem mestu, ki ga nisem razumela: ne jezika, ne älplermagronov, ne nepričakovane nestrpnosti vozačev na vlaku in ne potrpežljivosti gospodične na uradu za tujce. V mesto sem z vsemi tistimi skrbno zavitimi kozarci in s kristalnim pladnjem za torto z zvonom, ki mi ga je podarila najboljša prijateljica, prispela marca, ravno ko se je zima poslavljala.

Najprej ugotovim, da se Züricha drži sloves dolgočasnega mesta bankirjev. Počasi spoznam, da to vztrajno trdijo vsi, ki ga še niso obiskali. Čeprav bi na prvi pogled skeptikom skoraj pritrdila, po slabih štirih letih ugotavljam, da je Zürich prej kot lepa slikanica, kjer se vse ponudi na prvi pogled, dober roman, ki ga moraš prebirati in razumeti, da izveš, zakaj so njegovi protagonisti poleti sredi mesta v kopalkah, zakaj so s prvimi pomladnimi žarki vhodi trgovin zadelani z ogljem za žar, zakaj nobena od teh prodajaln ob nedeljah ne dela, zakaj v stanovanju nimam pralnega stroja ter zakaj so tudi tramvaji iz 70. let popolnoma vozni in vedno točni. Poln je posebnosti, skritih kavarn, jazz klubov, galerij in restavracij, ki se jih po pravilu ne oglašuje.

V Zürichu je nekaj ulic stran od moje ETH, švicarski tehnološki inštitut, kjer je poučeval Albert Einstein. V Bernu je nedaleč od glavne železniške postaje na ulici Kramgasse njegovo stanovanje, kjer je živel s svojo ženo, fizičarko Milevo Marić. V Bernu je rojen Rodolphe Lindt, ki je izumil napravo, s katero je čokolado iz drobljive, suhe gmote spremenil v sladko kremno popolnost. S švicarsko čokolado sem se hudo razvadila, zlasti s pralinami, zato me skrbi, ko pomislim, da Zürich morda ne bo moj zadnji dom.

Švica je prepredena s tiri. Ne le z železniškimi; mesta brazdajo tračnice tramvajev, ki počasi, a elegantno zaobidejo gost cestni promet. Ne vem, ali gre za simptom selitve, a drsenje vlakov in tramvajev po vnaprej vrisanih tračnicah je meditativna protiutež vsakdanjiku, ki je nepredvidljiv, poln presenečenj in novosti. Na avtobus se, morda ravno zato, skoraj nikdar ne usedem. Vlak me vsako jutro po skoraj ravni črti ponese od Züricha, kjer stanujem, do Berna, kjer že od samega začetka delam. Razpeta sem med ljubeznijo do diplomacije, ki je ustoličena v Bernu in ne Zürichu, in praktičnostjo vsakdana, ki mi narekuje, naj se vendar že usidram, a je pot zaenkrat še prelepa in vznesenost nad delom prevelika, da bi me tistih šestinpetdeset minut skrbelo. Vlake poganja elektrika hidroelektrarn. Na kičasto poetiko dejstva, da te silovite vlake napajajo reke in potoki, pomislim neštetokrat.

V Bernu čas teče počasneje. Če v Zürichu na peron pridrvim, me mirna masa množice na glavni bernski postaji upočasni v sicer neučakani moderato. Bernski dialekt da besedam elastično intonacijo in kotalijo se počasi. Velikokrat obupano pomislim, da ga ne bom nikdar razumela.

Tako kot se razlikujeta Zürich in Bern, je med seboj različnih vseh 26 kantonov, ki tvorijo federacijo. Tako je v avli palače švicarske zvezne skupščine tik nad vhodom visoko nad stopniščem majhen balkon. Vrata, ki nanj vodijo, so zaklenjena in vsaj uradno nanj še nikdar nihče ni stopil. Balkon je simbol glasu ljudstva in švicarske neposredne demokracije, in čeprav je dvodomni parlament po ustroju na moč podoben slovenskemu, je oblast v rokah ljudstva, vseh osmih milijonov prebivalcev, ki govorijo štiri različne jezike, a zvesto verjamejo v kompromis.

*

Včeraj sem v romanu Hanye Yanagihare prebrala misel, ki je izrazila nekaj, kar se je neubesedeno pretakalo po moji zavesti. Ko v mladosti odkriješ nek edinstven kraj, je težava v domnevi, da se boš nekoč v prihodnosti spet znašel na enako tujem in nenavadnem mestu. To je zelo redko res. Domnevati, da imam tu časa na pretek, bi bilo narobe. Morda Zürich konec koncev ne bo moja zadnja točka na zemljevidu.

Besedo dom sem včasih razumela kot mesto, kjer sem nekoč pustila odtise. A dom ni nujno le kraj, ki ga zaznamuje tvoja preteklost, temveč predvsem kraj, v katerem si lahko predstavljaš svojo prihodnost. Gospa z rdečimi lasmi, ki je dopustovala v Črni gori, je Jovana. Dom je konec koncev tudi kraj, kjer blagajničarke poznaš po imenu in kjer ti pek vsak dan prihrani štruco, ki jo imaš najrajši, še toplo.

 

 

Montaža 22. 9. 2017

Vrnitev v Derry

Mestece Derry. Otroci skrivnostno izginjajo, spet druge, sedem jih je, straši kameleonski klovn. Oblasti ne ukrenejo nič, policija je brez moči, prebivalci zgolj pasivno spremljajo dogajanje, čeprav vedo, da to prekletstvo kroži v mestu vsakih 27 let. Zveni znano? Spet je tu »tisto«! »Tisto« v nas, ki se v otroštvu manifestira v obliki oprijemljivih strahov in v psihi, primerni Freudove obravnave, obtiči kot nerazčiščeno. Ne pozabimo, da so za sedmerico protagonistov romana oziroma filma njihovi strahovi pravzaprav otroški tabuji, pa tudi kasneje, ko so že odrasli in uspešni, niso pripravljeni na vrnitev zla. Strahove so takrat raje potlačili, zdaj pa so nazaj. Strahove še vedno imenujejo zgolj s »tisto«. Bolečine, žalitve, izgube, zlorabe in pomanjkanje zdrave ljubezni bližnjih nasploh se prevesijo iz njihovih otroških (1957–1958) v njihova odrasla leta (1984–1985). Mestece Derry pa vse to še naprej nemo opazuje …

Seveda je vsaka nova adaptacija romana Stephena Kinga pospremljena z dodatno pozornostjo javnosti. Za obsežni roman (z več kot 1.100 stranmi) Tisto oziroma v angleškem izvirniku It, ki ga je izdal leta 1986 in ki je takoj osvojil bralce širom sveta ter se uvrščal v vrhove najbolj priljubljenih grozljivk, pa je sam nekoč dejal, da je prav to delo seštevek vsega, kar se je naučil in naredil do takrat.

Podrobnih razlik med romanom in novim filmom po svoje ni smiselno iskati, saj sta oba vendarle v bistvu precej različna in stojita vsak zase. Danes odrasli ljubitelji grozljivke, ki jih je strašila že kot otroke, pa bodo gotovo iskali razlike z miniserijo iz leta 1990. No, naj vam olajšam delo: največja razlika je pravzaprav v časovnem dogajanju. Sveži film se namreč dogaja zgolj v letih 1957–1958, ko je »sedmerica zgub« še odraščala, medtem ko je bila miniserija postavljena v njihova odrasla leta ter se s flashbacki vračala v njihovo adolescenco (odrasla leta bo po novem prineslo nadaljevanje filma). Med obema filmoma pa so vidne razlike tudi med liki. Vloga raziskovalca, ki sedmerici predstavi težko zgodovino domačega mesta, je v prvem filmu dodeljena temnopoltemu Miku Hanlonu, medtem ko je v letošnji različici zaupana močnejšemu Benu Hanscomu. Očitna razlika tudi v liku Bev Marsh, ki v novi adaptaciji postane samozavestnejša in bolj trmasta, nanjo pa se nanašajo tudi govorice, ki bi jih tisti Bev iz miniserije težko prisodili; poudarjen pa je tudi incestuozni odnos med mlado Bev ter njenim očetom, ki je v starejši adaptaciji manj prisoten.

Če se prekletstvo v mestece Derry vrača vsakih 27. let, se je torej prav po tolikih letih vrnila tudi nova filmska priredba Tistega. Režiser Andy Muschietti je z ekipo scenaristov, ki jo sestavljajo Cary Fukunaga (bolj znan kot režiser Jane Eyre ter nadvse uspešne prve sezone Pravega detektiva), Gary Dauberman (Annabelle) ter Chase Palmer (Tisto je njegov scenaristični celovečerni prvenec), ustvaril film, ki se osredinja na prej omenjeni »klub zgub«. Gre za najstnike, zaznamovane z najrazličnejšimi strahovi, ki so poosebljeni v plešočem klovnu Pennywisu. Ta vsakič v drugi preobleki, ki se razlikuje glede na največje strahove člana kluba, ustrahuje sedmerico na podlagi njihovih hib. In ker je za razliko od miniserije v novem filmu manjši poudarek tudi na Henryju Bowersu, temu človeškemu dvojniku Pennywisea, pride klovn tako še bolj do izraza kot absolutni nosilec zla.

Nekaj dileme je pri določitvi, ali gre za mladinski film ali grozljivko. Vsekakor je to film, v katerem bo užival tudi marsikakšen najstnik, ki se bo lahko poistovetil s situacijami, ki jih pozna iz šolske okolice ter družbe. Prisotni so nedolžen, skoraj platonski ljubezenski trikotnik, prebujanje hormonov, značilni straniščni humor (ki mu niti ne zamerimo, da se nekatere šale večkrat ponovijo), pa mladostniška želja po dogodivščinah, prva občutenja ljubezni (izvzemši poceni poljub alla Sneguljčica, s pomočjo katerega se Bev prebudi iz zamaknjenosti) … Mladostniki tekom zgodbe odkrijejo, da bodo uspeli zgolj, če bodo držali skupaj, ter da jih limanice zla nikakor ne smejo razdeliti.  Derry, ki bi nujno potreboval superjunaka, tako dobi sedmerico zgub, v neke vrste antihommagu »veličastnih sedem«. Ni nujno, da bodo svoje mesto rešili, gotovo pa ne bodo jamrali, ampak bodo iskali rešitve.

Ne glede na sporočilo o »veri v kolektiv«, film ne zapade v moraliziranje, temveč po zaslugi odlične energije mladenke (Sophia Lillis) in mladeničev (Jeremy Ray Taylor, Finn Wolfhard, Wyatt Oleff, Chosen Jacobs, Jack Dylan Grazer ter Nicholas Hamilton) pokaže izjemno voljo do življenja. Razigrana igra mladih igralcev vpliva na še močnejše poistovetenje z njimi, da jim začnemo kar hitro verjeti, bodisi pri šopirjenju, kdo bo prvi skočil iz visoke pečine v vodo, ali pa ob neposredni manifestaciji »tistega«.

Ležerni humor pa pravzaprav  še toliko bolj zavaja gledalce, ki v določenih delih filma brez težav pozabijo, da gledajo grozljivko. Suspenz je na trenutke zato zakrit in ob intervenciji grozljivega še toliko bolj učinkovit. A izbrana druščina najstnikov seveda ne bi delovala tako doživeto, če jim ne bi nasproti stalo zlo v obliki plešočega, norega, grotesknega, maničnega, izrojenega klovna Pennywisa, ki ga je tokrat upodobil Bill Skarsgård. Skarsgård svojo nalogo opravi učinkovito, četudi se od legendarne upodobitve Tima Curryja iz leta 1990 razlikuje najbolj po tem, da svoje norosti niti za trenutek ne skriva izza podobe uglajenega in na prvi pogled kultiviranega klovna. Potujitveni učinek podobe klovna je enostavno strašen. Njegova dejanja pa burleskni ples norosti.

Žal pa je precej izumetničena uporaba posebnih učinkov v filmu. Saj je suspenz pokvarjen prav tam, kjer bi ga lahko bilo (še) več. Doba tehnologije lahko na filmsko platno prenese vsak, še tako zamotan domišljijski svet, a vprašanje je, če je smiselno, da gledalčevo domišljijo duši s pisano in bogato, a tudi tako zelo oprijemljivo in banalno pejsažo filmske čarovnije. Posebno pa v grozljivki, kjer bi morala v prvi vrsti delovati ravno psihologija, gledalčeve lastne predstave in subtilna igra s pričakovanji Ob tehnološkem bohotenju in računalniško obdelanih prizorih tako zmanjka več prvinske grozljivosti, ki bi bila nedvomno učinkovitejša ob postopni uporabi suspenza. Scenografsko šibka je že propadajoča hiša, kjer se odvije končni obračun, saj s klišejsko strašljivostjo spomni na najbolj kičasto hišo strahov v lunaparku.  Tako je treba priznati, da se nam kljub vsemu v spomin še najbolj vtisne klovn in njegov ikonični rdeči balon, pa ni važno kje in kdaj.

Za sklep lahko zapišemo, da je nova priredba romana Tisto dobro izpeljana, pravzaprav so nekatere stvari, kot je na primer poenotenje časa, tudi režijsko in scenaristično učinkovite, saj je tako tudi sama zgodba poenostavljena in ne izpade pretenciozno. Največji ljubitelji grozljivk bodo gotovo manj navdušeni, saj bodo pogrešali več temačnosti, ki je ob realistični sliki direktorja fotografije Chung-hoon Chunga ni ravno veliko. Pa vendar je film kompromis med grozljivko in niti najmanj enostavno, a na prvi pogled sila naivno zgodbo o odraščanju, soočanju s strahovi, ki posedajo (zgolj) človeško dušo. Poleg tega pa ne gre prezreti pozitivnejšo plat filma, ki znotraj otroške naivnosti ponovno odkriva že malo izgubljeno voljo do življenja. Mladina se na lastno pest odloči, da bo vzela stvar v svoje roke, ter tako končala s prekletstvom in preteklostjo. Če bo res, pa bomo izvedeli v letu 2019, ob premieri nadaljevanja, ko bo »klub zgub« že odrasel.

 

Kritika 19. 9. 2017

Rasizem, večji od njune ljubezni

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi tetami po materini strani. Toplim in prijaznim gospem srednjih let, ki se smejijo njenim trapastim šalam, sprva ni jasno, kdo je Jackie Kay. Pa ne gre za to, da v majhnem višavskem mestecu ne bi imele dostopa do knjig, pač pa da je zgodba o otroku, ki ga je njihova sestra pred davnimi časi morala oddati, ker je zanosila s črncem, v družini vedno ostala zamolčana. “Tu je bila, ko je prvič zanosila. Oh, to so bili hudi časi. Zelo težko ji je bilo. Nikomur se ni zdelo prav, da bi te obdržala,” ena izmed sester zašepeta tedaj že odrasli ženski, medtem ko ostale tete potem, ko izvejo, kdo jih je prišel obiskat, komentirajo, da Jackie ni tako temna in da bi lahko veljala za Španko ali kaj podobnega.

Prizor me je spomnil na starejšega moškega, ki je hodil k nam. Miren, nadvse prijeten človek me je ob vsakem obisku spraševal, kdaj bom deklicama ostrigla lase, in kljub pojasnilu, da tega do njune polnoletnosti ne mislim narediti, je pri vprašanju vztrajal. Ko se je deklicama pridružil deček, je komentiral, pri čemer si je vedno nadel resnoben izraz, češ da je deček veliko svetlejši od deklic, “skorajda bel”. Ker nisem premogla poguma Jackie Kay, ki je svojim tetam ob komentarju o njenem španskem izgledu zgolj vrnila nasmešek ter vzela ponujeni čokoladni piškot, sem se zgolj obrnila proč.

Jackie Kay zagotovo ni melodramatična pisateljica, iz svojega iskateljskega projekta ni naredila mitologije, pač pa toplo, fino pripoved, ki navkljub občutljivi temi ohranja vedrino, hkrati pa vsebuje tudi nepoveličevalno iskrenost. V središče je pisateljica postavila lastno osebnost, vendar njen končni namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, pač pa izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutka negotovosti, nepripadanja itd. Avtorica se za razliko od nekaterih literariziranih avtobiografij tudi ni odločila osredotočiti na najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje lastnega življenja – otroštvo, pač pa njena spominska lestvica variira od najzgodnejših otroških let pa do leta 2009. Podajanje osebnih občutkov, ki je ključno za to delo, je torej vpeto v družbene konstelacije. Skozi lupljenje oziroma nalaganje teme pridemo do pisateljičinega razmisleka o rasističnih podtonih škotske družbe, ki so včasih neizgovorljivi ali pa so izgovorljivi samo v literaturi.

Čeprav pisateljica z imenom in priimkom ves čas ostaja prisotna, se Rdeča prašna cesta zaradi številnih obratov, srečnih naključij, predvsem pa pisateljičinih refleksiranih izpovedi bere kot roman. Pisateljica ima panoramsko perspektivo na upovedano, toda še bolj ključno je, da skuša odpreti prostor med resničnimi dogodki in lastnimi izmišljijami. Rodnega očeta, ki prihaja iz Nigerije in ki je v šestdesetih na Škotskem študiral gozdarstvo, si predstavlja kot visokega, dostojanstvenega človeka, z velikim dlanmi, temnima življenjskima črtama in širokim nasmehom. Ko se v Nigeriji sreča z njim, ugleda malodane versko blaznega človeka nizke rasti. “Nekoč sem rad hodil po diskotekah in podobno, pil sem vino in spoznaval ženske, zdaj pa sem pridigar. Ti si tisto, kar je bilo prej, to pa je tisto, kar je prišlo potem,” pisateljici izreče oče v hotelski sobi. Jackie uvidi, da je to skrivnost, stara štirideset let, in da bo to tudi ostala, razen če sprejme Kristusa. Edina pikrost, ki so jo Jackie Kay privošči na račun očeta, je, da “mora biti lepo, če veruješ v takšnega Boga, v božjem imenu skrivaš svojo preteklost in niti za sekundo ne občutiš krivde.”

Prizori, ki se jih pisateljici zdi vredno opisati, niso velike, herojske zgodbe, čeprav ljubezen med njenim očetom in materjo v njeni imaginaciji nosi natanko takšen naboj, temveč najmanjkrat povedane zgodbe o rasizmih v najrazličnejših pojavnih oblikah, o ljubezni med materjo in hčerjo, o nesreči, ki ji je spremenila življenje in zaradi katere je postala pisateljica itd. V Rdeči prašni cesti tudi ne gre za nostalgično vračanje v čase, ki so minili, ali za poskus izumljanja novega, boljšega sveta, pač pa za živahno detektivko, ki jo odlikuje avtoričin humor in zmožnost odpuščanja. Verjetno sta ravno ti dve kvaliteti tisti, zaradi katerih knjigo, ki izhaja iz specifične avtoričine situacije, beremo kot univerzalnejšo izkušnjo o izgubi in ponovnem najdenju. Pri tem odločilno vlogo odigra izjemen lik pisateljičine škotske matere. Ta si je za svojo hčer, Jackie Kay, izmislila zgodbo, zakaj se je biološki oče moral vrniti v Nigerijo. Čeprav je bistvo te zgodbe rasistično, saj povzema romantizirane zgodbe o tem, kako naj bi v Afriki živeli – nigerijski oče se je moral vrniti, ker je bil obljubljen drugi ženski – pa pisateljica na ta način vpelje linijo zgodbe, o kateri nihče izmed vpletenih, pa naj ti prihajajo iz Nigerije ali Škotske, noče spregovoriti; v 60. letih je bil temnopolti nezakonski otrok škandal in samo škotska mati hoče razumeti te okoliščine.

Lastno hčer, Jackie Kay, je prepričala, da je samo sebe videla ne kot človeka, ki je bil zavrnjen, pač pa kot človeka, ki je bil izbran. Škotska starša sta njo in njenega brata izbrala, in tudi ko so kolegi staršev pripominjali, da bi otroka morala biti hvaležna, da sta pristala v napredni družini, sta starša odgovarjala, da sta srečna onadva, ker sta temnopolta otroka dobila v posvojitev. Če pripoved ne bi bila do te mere fragmentirana, bi zgodba škotskega para, ki je imel izbiro, in zgodba para, ki te izbire ni imel, utegnila izpasti trivialno, tako pa zaslutimo pisateljičino preciznost. Ali je avtorica zavestno šla v subverzijo avtobiografsko-pritrjevalnega, ostaja odprto, pa vendarle je očitno, da je na dano situacijo pogledala z distance in da je njeno zanimanje drugje kot pa recimo v aktivizmu. Tisto, kar jo žene v raziskovanje, je črna luknja, ki jo je nagovarjala, da poišče rodne starše, ne glede na to da je odraščala v ljubeči skupnosti naprednega škotskega para. Bistvo njenega iskanja tako ne izhaja iz tega, da je črnka v belopolti državi, kjer je ljudje nimajo za Škotinjo in jo sprašujejo, od kod prihaja, temveč da postaja sama sebi tuja. Bolj od tujca od drugod je torej zanimiv tujec v njej sami.

Tisto, zaradi česar so te zgodbe presežne, so drobni pisateljičini prebliski, ki so posledica njene posebne občutljivosti, recimo za malodane vsakršno obliko drugosti, in ki na nek organski način prerastejo v večjo fresko. Le-to je mogoče brati tudi na ravni odzivanja na rasistične komentarje, med drugim tiste, ki so izrečeni povsem dobrohotno. “Črnci so me vedno privlačili. Sanjarila sem, da bi imela črnčke. Ampak mama mi je govorila, ne nori. Veš, da je takšno razmerje nemogoče in da ne bo nikoli preživelo,” mi je nekoč v ginekološki ambulanti dejala medicinska sestra, potem ko je izvedela, da nosim rasno mešanega otroka. Zmedeno sem se ozrla okoli, kot da skušam s sebe otresti pravkar slišano, kot da kličem na pomoč, toda potem sem s stisnjenimi ustnicami zapustila ambulanto. Jezil me ni toliko komentar, kot to, da se nisem znala prav odzvati. Jackie Kay zna pogladiti in pomiriti. Rasizem je vedno, in ne glede na število incidentov, nepričakovan, zapiše, in zanj nikoli nimaš pripravljenega pravšnjega odgovora.

Pisateljica torej tiste, ki menijo, da so različne oblike diskriminacije, pri čemer poseben poudarek daje rasizmu, stvar preteklosti in da gre samo za pretirano občutljivost in defenzivni refleks posameznikov, postavi na svetlo. Lepota njenega teksta je v obzirnosti, s katero to počne in ki pušča prostor tudi za bralčevo refleksijo; eden izmed mogočih pomislekov je, da sta se njena starša morebiti ljubila, toda okoliščine so ju privedle, da sta se razšla in da niti po vsem tem času ne najdeta besed, da bi svojo bolečino upovedala. In še več, nezmožnost realiziranja ljubezni, kajti rasizem tistega časa je bil večji od njune ljubezni, je na svojstven način zaznamovala njuni življenji tudi v kasnejši dobi. Pisateljica nam torej z vztrajnostjo in smelostjo kaže tisto, kar bi bilo bolje pustiti v zamolku, hkrati pa tudi, v čemer je bolj eksplicitna, da je imela srečo, ker se je znašla v ljubeči družini. Za hip si skuša predstavljati drugo življenje, ki bi ga imela, če bi jo postavili na manj uhojeno rdečo prašnato cesto, toda tega – čeja – kot že rečeno, ne odpira na aktivističen način, če že, je njen aktivizem zgolj intimen, pač pa, da vsemu vdihuje novo življenje. Njeno raziskovanje je popisano kot ljubezenskega zgodba, v kateri vključno vlogo odigra tudi pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki jo prikaže v novi, osebni luči. In nenazadnje je tudi zaradi tega ta avtobiografija dragocena.

 

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta. Prevedla Mateja Petan. Založba Zala, 2017. 271. str.

Kolumna 18. 9. 2017

Zakaj se je moškim okrog 50+ tako lepo pogovarjati o vojski?

Foto: Osebni arhiv avtorja

V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske.

Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.

Resda smo morali zelo zgodaj vstajati in telovaditi; ampak lahko smo letali naokrog s puškami, mitraljezi, ročnimi minometi in šotori za dekontaminacijo! Izkazalo se je, da so celo oficirji (razen kapetana, ki jih bil zakompleksano teslo) kar fer. Seveda so se drli na nas kot norci, ampak to nekako spada k službi, če moraš krotiti krdelo osemnajstletnikov s puškami. Ne bi daleč prišli s prigovarjanjem: »Ne, Dragan, ne meri s puško tovarišu v glavo. Tudi manevrski naboj z razdalje pol metra povzroči poškodbe.« Ali pa: »Ne, Andrej, ne izvajaj nad to lužo čudne poze z ritjo meter v zrak. Sovražnik strelja. Ulezi se v vodo, ne boj se, čeprav mama pravi, da se lahko prehladiš.« A po drugi strani se je srhljivo spomniti, s kakšno nedolžnostjo smo sprejemali pouk »obrambe pred bajonetom«. Dapče, simpatični dvometrski Srbin, se je postavil predme, se z roko cukal za namišljeno brado in izjavil: »Nećeš ni osetiti, imam laganu ruku.« Od smeha sem komaj lahko izvedel tisti obrambni manever. Četniško-ustaška klanja pet let kasneje in naciskinovska paradiranja s hakenkrajcem dvajset let kasneje pač niso obstajala niti v hipotezah! Videti je bilo, da bo socialistično samoupravljanje zabavno vso večnost. No, ni bilo. Ampak tista mešanica potencialnega ekstremnega nasilja, ki se je komaj nekaj let kasneje uresničilo, in otroške nedolžnosti – se mi zdi, da mi še danes ponuja nekakšen vpogled v stanje človeškega duha. In to je bilo prav koristno izkusiti iz prve roke, čeprav je bilo mogoče malo preveč porabiti za to leto življenja.

A da ne prehitevam: še pred vojsko me je čakal vpis na faks.

V zadnjih letnikih srednje kemijske sem bil odločno proti vpisu v nadaljnje šolanje. Predstavljal sem si, da bom šel po vojski v kakšno kemijsko službo, da se osamosvojim od odvratnih tastarih, bistvo življenja pa bo popoldne, žuranje na sceni za lastno plačo. Starša sta mi obzirno omenjala, da se bom mogoče tega naveličal. Tudi neki kemijski tehnik, ki sem srečal med prakso na inštitutu, je namignil, da mogoče ne bom užival, če bom vse življenje po hodnikih kotalil sode kemikalij kot on. Razsvetlila me je mama, ko je rekla, da bi lahko šel študirat tudi kaj POPOLNOMA drugega. To me je malo vrglo iz tira, na to prej sploh nisem pomislil. Seveda, kemije sem imel poln kufer. Ampak POPOLNOMA drugega? Kaj?

»Kaj pa po navadi študirajo pisatelji?« sem jo iskreno vprašal. »No, slovenščino,« je rekla. Ob ideji sem osupnil.

Na srednji kemijski šoli se nismo učili kakšne posebne slovenščine. Nekaj sem vedel o stavčnih členih, o književnost pa bolj ali manj to, da je bil Gradnik menda »strasten človek«, ki se je z ženo ljubil tudi na klavirju. (Vsaj upam, da je učiteljica govorila o ženi. In nisem prepričan, ali je bil tisto res Gradnik.) Gruma in Zupana sem seveda imel rad, drugače pa smo v Leninovem parku brali bolj Moskva–Petuški, Pena dni in podobno čtivo. Ni bila ravno neka predispozicija za študij slovenščine. Ampak ideja je bila čisto odbita!

Za vpis sem moral narediti diferencialni izpit. Za književnost pri profesorju Koruzi. Ta mi je hotel priti prijazno naproti in je vprašal, kateri sodobni slovenski pesniki so mi všeč. Otrpnil sem in omenil Slavka Juga (brat je imel doma zbirko njegovih pesmi) in Toneta Kuntnerja (poznal sem nekaj njegovih lepih stihov o naravi in poljskih delih). Ne, niso mi padli na pamet Zajc, Šalamun, Strniša, čeprav sem jih v bistvu poznal, Šalamuna sem imel celo rad, tista z žeblji in plaščem mrhovine je bila zelo deathmetalska. Vseeno me je radodarno nagradil z devetko. Sledila je slovnica pri profesorju Dularju. Po neskončno mučni debati, ko je hotel, da mu povem, kaj je zaimek, je zaključil: »Vi greste zdaj še k vojakom? Vzemite s seboj kakšen slovnični učbenik, ker imate v znanju velike luknje.« Klub temu mi je prijazno dal šest. Moje članstvo v pravopisni komisiji je bilo takrat še zelo daleč.

Kot drugi predmet sem izbral angleščino. To sem nekako obrajtal zato, ker so Motorhead, Slayer in Venom rjoveli v njej. Zanjo nisem potreboval diferencialnih; zaradi preveč prijav bi načeloma morali imeti sprejemnega, zato sem moral nekaj mescev brati Faulknerja, Dreiserja itd.; a ker je na dan izpita prišlo v predavalnico premalo kandidatov, je izpit odpadel. Hvala bogu; ne vem, kako bi šlo. In tako sem – komaj sem lahko verjel – odšel na tisti avion za Črno goro v vojsko vpisan na filofaks.

Nikoli mi ni bilo žal, da sem hodil na kemijsko srednjo šolo. Včasih sem pogrešal kakšne srednješolske osnove iz filozofije, sociologije in podobnega, ki sem jih moral pozneje študirati od začetka; ampak všeč mi je biti neke sorte naravoslovno-družboslovna dvoživka. To mi je neštetokrat pomagalo pri prevajanju, pisanju in življenju.

V vojski sem pisal predvsem pesmi. To je bila še ena stvar, ki sem jo v srednji šoli sicer tajil. Medtem ko sem v DMŠ nosil kolegom v branje sproti napisane odlomke zgodbe o pokolih med metalci/hardkorovci in šminkerji v Tivoliju, sem pesmi skrbno skrival. Ko je bila nekoč pri meni žurka, ker so bili starši zdoma, je eden od kolegov našel na mizi snop natipkanih listov in iz njega ob vsesplošnem krohotu nažganih metalcev prebral:

 postelja
trpka od bledih misli
jutro
topeče se v kapljajočem hladu
šolska klop
rumena počečkana sama
z iskrami ciničnega smeha
kako si moja svinčena kri želi
tvojih toplih ust

Ogorčeno sem izjavil, naj ne bere stvari, ki sem jih pisal, pred »ful leti, ko sem bil še mulc«. Zmagoslavno je pokazal na datum, natipkan na vrhu tistega snopa listov: »zima 1985/86«. (Torej, tista ista zima). Še ena bruka. (Vse to poniževanje je izvedel dolgolas, v usnje in nete zadelan tip, ki je v istem času zaradi neuslišane ljubezni nekako dva meseca nejasno grozil s skrajno slikovitim samomorom, ki je hvala bogu ostal samo ravni čvekanja.)

**

A da se vrnem k vojski: vse ženske moje generacije (in starejših) se sprašujejo, zakaj njihovi dedci tako radi govorijo o štosih iz vojske. Pri najboljši volji ne morem ponuditi boljšega odgovora kot to, da so tam dali mladim fantom, iztrganim iz maminih rok, v roke igračke (meni za pol leta celo mitraljez!). To zame sicer ni bil čas refleksije. Med mojimi najljubšimi spominki je citat, zapisan v moj vojaški »dnevnik«: »Draga moja, plači, plači, / sad me stežu opasači / umjesto tvojih poljubaca / atomski me s leđa baca …« Ampak tisto služenje vojske, kolikor mi ga je že uspelo prestati v nekem naivnem stanju krohota nad tem, da bi sploh kdaj obstaja možnost, da te kdo zakolje z bajonetom, je bilo vaja v trdokožnosti, v samoironiji, pa tudi priprava na neko čisto drugo obdobje. V živo začutiti razdiralno moč, ki jo lahko imaš s primerno opremo v roki – in primerno ustrahovan – ti lahko precej pomaga realistično razumeti, kako ta moč zavede. V njej sem v konfliktu s svojim desetarjem – ki je bil moj klaso, torej ne neka samodejno osovraženi džomba, ampak moj kolega z oblastjo – prvič resnično doživel spopad avtoritet. Šlo je za popolno trivialnost, a možni končni efekt je bil vojaški pripor. Bilo je čudo, kako sva nazadnje oba ohranila svoj ponos, čeprav je šlo za izvajanje dejanske, izvršilne moči. Česa takega na igrišču ne moreš začutiti, v Minecraftu na pametnem telefonu kot današnji mulci pa še manj.

Vsak od nas je tam doživel, kako je biti opsovan, ker si slabo očistil stranišče, pa tudi kako je imeti moč, ko lahko nažgeš z mitraljezom. V knjigah adrenalina prve ali druge sorte ni. Tudi na filofaksu ne, razen če si slučajno študiral ravno pod prof. Toporišičem ali prof. Korenom (jaz sem študiral pod prof. Pogorelec).

V realnem času pa je bilo zame tisto služenje vojske prelomnica bolj v drugih pogledih. Jesen po vrnitvi domov sem spoznal Klaro (tako je, letos bova praznovala 30-letnico). Začel sem hoditi na faks, kjer so me knjige in študij končno potegnile na način, kot me tista štiri leta na srednji kemijski niso mogle. In prvič sem dejansko celo pomislil, da bi lahko kakšno svoje pisanje objavil. To sicer ni šlo avtomatično.

Že takrat je sicer postala Klara moja prva bralka, ki sem se jo trudil najbolj impresionirati. Prvi poskus ni bil uspešen: napisal sem še eno heavymetalščino, ki se je dogajala med tolpo na koncertih v Študentu … Mogoče je bil napredek, da nisem več uporabljal za junake živih prijateljev, ampak izmišljena imena. (Nekatera od teh sem kasneje prenesel v Fužinski bluz, ker so se mi zdela kul, na primer Flint). Ampak zgodba je bila še zmeraj v istem, srednješolskem duhu.

Sledila pa je druga zgodba, kot nekakšna novela, z naslovom Odprtine. Tudi te sicer še nisem pisal z namenom objave. Glavni junak je bil še zmeraj fant mojih let, ki ga pijansko bluzi po Ljubljani – ampak zdaj je metalska scena izginila čisto v kuliso. Prvič sem pustil domišljiji zdivjati v neki, recimo, nadrealizem. Bila je scena seksa, med katerim se ženska z mitološkim imenom Inana spremeni v kokoš in svojega ljubimca skavsa skoraj do smrti, oziroma vsaj do hudega mačka naslednji dan, ko jo ves razbolen najde kot puhastega piščančka sredi svoje kopalnice. (Leta pozneje je podobna scena leta končala tudi v Fužinskem bluzu.) Zgodba ja imela celo nenavaden, implicirano homoseksualen zaključek. (Skrivnostni drugi junak zgodbe z drzno (post)modernističnim imenom :::: pripovedovalca nejasno zrajca, ker pride sveže stuširan v njegovo sobo, gre potem spet ven, pripovedovalec mu sklene slediti in pade v prepad.)

Če danes ugibam, od kod mi ideja za ta zaključek, se težko spomnim kaj drugega kot to, da sem hotel nekako »hoditi po robu«. V resnici sem bil takrat že čisto zunaj tiste osnovnošolske »biseksualne faze«, ki sem jo omenjal v enem od prejšnjih tekstov. Morda sem napisal v nekakšen spomin na tisto fazo. V glavnem, ko je Klara po tisti prejšnji, heavymetalski zgodbi prebrala to, je izjavila: »TO je pa nekaj drugega.«

In sem se zbral. Bil sem nekje v kakšnem drugem ali tretjem letniku faksa. Spomnil sem se, kako sem v »leksikone«, ki smo si jih sošolci v osnovni šoli med sabo dajali v izpolnjevanje, pisal kot odgovor na »Kaj želiš biti po poklicu,« KEMIK IN AMATERSKI PISATELJ. Kemik je šel v maloro, za pisatelja je bil skrajni čas.

Prva dva kratka teksta (nič tako radikalnega kot tiste Odprtine, ki jih nisem nikoli objavil) sem poslal na Mentor. Objavil sem dve zgodbi, eno nedavno, eno pa še iz srednješolskega časa, za katero se mi je kdove zakaj zdelo, da spada med dotedanje umetniške vrhunce. Na objavo se bil skrajno ponosen, vzbudila mi je strast. Ko sem zagledal lastne črke natisnjene na lično vezanem papirju uradnega medija, sem si poželel, da bi kaj objavil tudi v kakšni bolj resni reviji. Na primer Literaturi in Novi reviji. Ideja je bila skoraj nepredstavljiva.

Lotil sem se je strašansko previdno.

Panorama 14. 9. 2017

Rumena Bužarovska: »Humor je znak emancipiranosti«

Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uvid v psiho junakinj pa pripomore k temu, da se ob prebranem kljub vsemu zamislimo. Pogovarjali sva se o položaju ženske v družbi, humorju v kratki prozi in živosti makedonske literarne scene, o kateri med drugim pravi: »Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu.«

Dobila sem občutek, da se vaši ženski liki, čeprav nekateri svoje može pravzaprav prezirajo in se imajo za pametnejše od njih, z njimi ne želijo in ne poskušajo odkrito pogovarjati, temveč se nekako uklonijo pričakovanjem, ki jih imajo moški o njih. Takšna je tudi junakinja zgodbe Sobota, ob petih popoldne: njen mož je tako vljuden, da je nikoli nič ne sprašuje, hkrati pa avtomatično predpostavlja, da ji manjka spolnost, ki je on ni več sposoben. Zato jo vsako soboto popoldne pelje k skupnemu prijatelju Stojanu, da bi se – očitno – izživela z njim, ona pa to uro pri njem izkoristi za gledanje televizije in pomivanje. Čemu te motnje v komunikaciji, ta različna pričakovanja in predstave drug o drugem?

Motnje v komunikaciji so res nekakšna osrednja tema vseh mojih zgodb. Nisem pa prepričana, zakaj se to dogaja v naši družbi – no, pa ne samo v naši, v Carverjevih zgodbah se denimo tudi zelo dobro vidi pomanjkanje komunikacije. Morda je to posledica neiskrenosti, h kateri nas spodbujajo. Še posebej, če si ženska – ženske smo vzgajane tako, da smo vljudne, da ne govorimo preveč, da težave rešujemo po ovinkih in da lažemo. Laž je zato zelo pomemben element mojih zgodb. Zdi se mi torej, da nas družba spodbuja, da ne govorimo o delikatnih stvareh, ker je to sramota.

S tem imajo po vašem mnenju težave tako ženske kot moški?

Ja, tudi moški jih imajo. Je pa po drugi strani pri ženskah tako – ne pojasnjujejo lastnih problemov, ker so tako vzgojene in navajene, da poslušajo svojega moža, posebej če je takšen gospod kot lik moža v Sobota, ob petih popoldne. In ne boš verjela, doma v Makedoniji se mi je že zgodilo, da so mi ljudje razlagali podobne stvari, kot se zgodijo v tej moji zgodbi. Obstajajo moški, ki so taki gospodje, da če ne morejo več seksualno zadovoljiti svoje žene, bi bili pripravljeni urediti, da je ona lahko z nekom drugim, vendar pa le s takim, ki ga izberejo oni. In to se mi zdi res zanimivo … da ženske velikokrat ocenjujemo moške po tem, kako »fini« so. Če nas pustijo pri miru, če nas ne tepejo, če slučajno še pomivajo posodo in malo pospravijo po hiši, potem je to super, fantastično! Ob takem moškem se sploh ne smemo pritoževati. Od nas se pričakuje, da skrbimo za družino, da smo to in ono, od moških pa se ne pričakuje nič, tako da – že ko so v redu, jih ves čas hvalimo. Kako je on super, kako lepo je, da ni šovinist … In sem spada tudi ta primer: mož ne more več seksualno funkcionirati, vendar pa je tako dober, da ženi dovoli, da je z drugim – pod tem pogojem, da ga izbere sam.

So v Makedoniji torej deloma še vedno prisotni patriarhalni vzorci – v smislu »moški je glavni v hiši, ženska pa pomiva posodo«?

Vsaka družba bi rada verjela, da je njena sredina boljša. Nisem prepričana, kako je v Sloveniji, morda je malo bolje, pri nas pa se vseeno še občuti ta patriarhat, ki ga prikazujem v svojih zgodbah. Ne pravim, da se stvari ne spreminjajo na bolje. Seveda so se zgodili določeni premiki, imamo feministična združenja in podobno, a se napredek še ne odraža v politiki in poslovnem svetu. Na glavnih funkcijah na teh področjih je zelo malo žensk, delovanje večinoma nadzorujejo moški. Družina pa je samo odraz družbe: če imajo moški nadzor nad družbo, ga bodo imeli tudi nad družino. Družina je mikrokozmos. Ko družba deluje bolje, ko moški in ženske dosežejo večjo enakopravnost, se to pozna tudi znotraj družine. Vrtci, razni »day-care« centri in podobno ženskam omogočajo, da imajo otroke in hkrati delajo, vendar potem spet pridemo do problema: ženske, ki so mame, lahko delajo in se hkrati ukvarjajo s hišnimi opravili. To, da ženska dela, ne pomeni, da so moški prevzeli hišna opravila, pač pa, da zdaj ona počne oboje: je hkrati mama in žena ter poslovna ženska. In to je nemogoča pozicija. Potem se pa sprašujejo, zakaj se več žensk ne ukvarja z umetnostjo in podobno … nimajo ne časa ne inspiracije.

Velikokrat se dotaknete tudi varanja. Temu je denimo posvečena kratka zgodba Prešuštnik, v kateri se junakinja obsesivno ukvarja z moževo afero. Zelo prepričljivo ste orisali psihologijo glavnega lika, ki za afero ne krivi moža, za katerega si pravzaprav želi samo, da bi ostal pri njej, ampak drugo žensko, »kurbico«. To je na splošno kar razširjeno mnenje, čeprav je v tem, pa še marsikaterem drugem primeru, krivda v resnici na strani moškega, ki je poročen in oče dveh otrok, Emilija, njegova sodelavka, pa samska. Kako gledate na to?

Do tega pride zato, ker je ženska seksualnost še vedno tabu. Trenutno lahko v svetu spremljamo val seksualnega puritanizma. Obstaja celo knjiga na to temo, The War on Sex Davida M. Halperina. Tarče niso samo ženske, ampak vse marginalizirane skupine. Primer tega je tudi dogajanje v Ameriki in jasno je, da smo naredili korak nazaj. Feminizem recimo dobiva negativne komentarje – to povedo že izrazi boj proti feminizmu, antifeminizem, feminazi in tako dalje. In če o tem govorimo, če to problematiziramo, imajo moški občutek, da jih napadamo, čeprav v bistvu le razlagamo, kaj je narobe v družbi. Vse, kar si želimo, je, da bi bila družba funkcionalna, v ravnovesju. No, in ker patriarhat nadzoruje žensko telo, je posledica tega tabuizacija ženske seksualnosti. Nadzorovanje telesa je prav tako predmet zgodbe Sobota, ob petih popoldne, o kateri sva govorili prej. To je ženskam vsiljeno, zato tudi same na takšen način razmišljajo o sebi in drugih ter jih obsojajo. Sama po drugi strani ne želim obsojati žensk, ki se obnašajo po tem vzorcu, kajti jasno je, da jim ga vsiljuje družba. Družba sporoča, da je še vedno sramota, če je ženska seksualno aktivna; ženske se o tem ne pogovarjajo odkrito, niti med seboj, kaj šele v javnosti. Moški po drugi strani odprto govorijo o tem in še vedno je pozitivno, da si moški, ki je spolno aktiven, ženska pa je, če to počne, kurba. V zgodbi Prešuštnik je mož glavnega ženskega lika direktor, ki smatra, da lahko počne, kar mu pade na pamet, zato te afere sploh ne skriva – po njegovem mnenju je nekaj normalnega. Ne bi pa bilo normalno, če bi imela ženska tako afero, sploh če je mati. In zato krivda ni na strani moškega, ampak vedno na strani ženske. Tudi mati glavne junakinje v tej zgodbi se ravna po tem: reče ji, da mora ostati v zakonu, češ: on je tvoj mož, potrpi malo. Kajti če žena odide od hiše, se ne sme vrniti. Gre za stvari, ki se v naši družbi dogajajo in o njih se moramo pogovarjati. Seveda ne pravim, da je tako povsod. Kadar ljudje kritizirajo, kar pišem, pravijo recimo: ampak jaz nimam nobene take izkušnje. Super, da ne, a dejstvo je, da se to vseeno dogaja.

Na to, o čemer sva zdaj govorili, se navezuje tudi fenomen, ki ga opisujete v zgodbi Človek navad: imamo žigola in njegovo trenutno ljubico, ki ve, da je samo ena v nizu, kar pomeni, da se je že ob vstopu v razmerje zavedala, s kakšnim moškim ima opravka – da je torej problem v njem in ne v morebitnih tekmicah – pa vendar vse ženske, s katerimi je bil pred njo, in tiste, za katere bi utegnil biti zainteresiran, označuje za kurbe. Od kod ta tendenca po omalovaževanju deklet in žensk, ki so (bile) pravzaprav na istem kot ona sama?

Ista situacija: sram je tu glavni vzrok. Družba nas tako nadzoruje, s strahom in sramom. To se pogosto dogaja pri skupinah, ki so ogrožene. Največji nacionalisti so velikokrat ljudje, ki so iz mešanih zakonov. V Makedoniji imamo zdaj recimo velik problem z migranti: konzervativna opozicija prodaja zgodbo, da se migranti zbirajo pri nas, a v resnici nihče od njih sploh nima namena ostati v naši državi, samo prehajajo čeznjo. Najbolj grozno zame pa je, da je Makedonija država beguncev, vendar potem prav ti ljudje negativno govorijo o trenutnih migrantih. Tudi glavni lik v zgodbi Geni ima to idejo, da je on boljši od vseh, čistokrven in tako naprej. In ko se otroci obnašajo lepo, je to odraz njegovih genov, če nekaj ni v redu, pa ženinih.

Se vam zdi, da tudi mlajše generacije žensk še vedno občutijo pritisk, da se morajo poročiti, češ da bodo kot prave ženske realizirane šele ob poroki in kasneje z otroki? Tega se dotaknete v zadnji zgodbi v zbirki, Osmi marec, v kateri protagonistka in Toni, moški, s katerim pozneje prevara moža, obsojata neporočeno sodelavko Ireno z besedami: »Koliko let imaš? Enaintrideset? Končala si magisterij in doktorat, kaj še čakaš?«

Očitno ja, ker se je to dogajalo tudi meni, pa delam na fakulteti. (smeh) Poslušala sem stvari, kot so: končala si doktorat, zakaj se pa ne poročiš? Ljudje mislijo, da ti s tem delajo neko uslugo, ker so oni srečni – no, nisem prepričana, da tudi v resnici so. To naj bi bila po njihovo realizacija ženske. Ni dovolj, da si, kar si, moraš biti nekaj več, mati in žena. Zdaj so nehali, ker sem očitno že prestara. (smeh) Vendar pa mi celo moje študentke pogosto govorijo, da poslušajo podobna vprašanja, pa so zelo mlade. Tako da ta mentaliteta še vedno obstaja.

Napisali ste monografijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski prozi What’s Funny: Theories of Humor Applied to the Short Story (Kaj je smešno: teorije humorja na primeru kratkih zgodb). Kaj je torej smešno v kratki zgodbi in ali je humor za to formo pomemben? V primeru Mojega moža vam ga je uspelo dozirati v ravno pravi meri, a to ne uspe vsakemu piscu …

Raziskovala sem mehanizme humorja, ker se mi je zdelo to zanimivo. Zanimalo me je, kako humor funkcionira, ali gre pri tem za neko univerzalno metodo. Obstaja kognitivna metoda, ki v osnovi temelji na neujemanju. Gre za to, da rečeš nekaj, pričakuješ pa drugo stvar, ali pa misliš eno, počneš pa drugo. Potem seveda obstajajo različni tipi humorja, od parodije do ironije, sarkazma in tako dalje, ter različni nivoji – eno je družbeni, potem individualni: kako se človek odzove na nekaj. Če se recimo odzove empatično, mu situacija ne more biti smešna. To preučevanje humorja mi je dalo razlog, da malo več berem avtorje, ki veliko uporabljajo humor, npr. Bernarda Malamuda, Flanerry O’Connor in druge. Ampak nisem pa zdaj prav zavestno vkomponirala teh ugotovitev v zgodbe, želela sem samo vedeti, kako delujejo omenjeni mehanizmi. Zanimalo me je tudi, zakaj ženske niso duhovite.

Da niso?

No, nisem hotela reči, da niso, ampak – humor je subverziven, je orodje moči. Ko uporabljaš humor, uporabljaš tudi seksualno moč, s tem nadzoruješ vse in to je potem grožnja. Ne torej, da ženske nismo duhovite, ampak nam kaj takega ni dopuščeno. Dejstvo, da se ženske vse pogosteje pojavljajo v komedijah, šovih, posebej v Ameriki, v Saturday Night Live recimo, vseeno govori o tem, da se kot družba vzpenjamo, saj je humor znak emancipiranosti. Zame osebno pa je humor v zgodbah najbolj pomemben zato, ker ubija sentimentalnost in patetiko.

Predpostavljam, da niste ljubiteljica sentimentalnosti in patetike?

Sovražim ju. (smeh) Kar intrigira mene, je groteska, celo nasilje. Humor je dober način, da zgodbo sprostiš, če je tragična; da poveš neke zelo resne stvari na zanimiv, hkrati pa še vedno relevanten način.

V zgodbi Nektar ima glavna junakinja pisateljske ambicije, njen mož ginekolog, ki ji gre močno na živce, pa se ukvarja s slikanjem. »Ali si opazila, da so vsi veliki umetniki moški?« ji nekoč reče. »To je zato, ker so moški duh, ženske pa telo. Moški so ustvarjalni, ženske praktične. /…/ Ženske ne morejo biti umetnice – to ni v njihovi naravi.« Ste se vi na svoji pisateljski poti kdaj srečevali s pokroviteljskim odnosom moških?

Ja, sem. Dogajalo se mi je, da so me spraševali, o čem pišem, pa sem odgovorila: o ženskah. Sledil je odgovor: ah, jaz tega ne bi bral, ne zanima me. Ker imajo v glavi koncept, da je to ženska literatura, sentimentalna in tako dalje. Nek prijatelj mi je dejal: res bi si želel prebrati nekaj tvojega, kjer bo protagonist moški. Ne razumem, zakaj. V svetovnem kanonu je ogromno književnikov, ki niso nikoli ničesar napisali z ženske perspektive. Bi njim rekel isto stvar?

Kakšna pa je v Makedoniji pozicija ženskih pisateljic in ustvarjalk na splošno?

V književnosti je vse bolje in bolje. Veliko nas je in mislim, da so domače avtorice celo več objavljane kot avtorji. Ravno pred kratkim je eden naših založnikov govoril o tem, da njegova založba izdaja več avtoric, kar je fantastično. V umetnosti na splošno prav tako, trenutno je veliko žensk, ki ustvarjajo. Nisem sicer prepričana za vsa področja, v gledališču, na primer, je situacija malo drugačna, ker so dramski teksti takšni, da so protagonistke redkeje starejše, zato večinoma angažirajo mlade ženske. Pa tudi v glasbi še vedno nimamo veliko kantavtoric, džezark, bobnark in podobno, večina je pevk popularne glasbe.

In zakaj mislite, da je tako?

Iz podobnega razloga, kot še vedno ni veliko informatičark. Takšna glasba se očitno še vedno smatra za moško področje.

No, ampak s situacijo v književnosti ste, pravite, zadovoljni. Se enakost kaže tudi na področju podeljevanja nagrad?

Uh, to pa ne. Struški večeri poezije, recimo, obstajajo že 50 let, nekaj takega, pa smo imeli v tem času samo tri lavreatke, kar pove veliko.

V Sloveniji nagrado kresnik, najvišjo nagrado za roman, podeljujemo že 26 let, pa sta bili do zdaj nagrajenki dve.

No, to je na žalost to. Pri nas sicer nagrade še vedno niso ne vem kako vzpostavljene, nimamo jih veliko, hkrati pa so te institucije nagrad malo brezvezne, ker jih imajo pod nadzorom neka društva, ki so zastarela. V tem smislu torej enakosti še ni, vendar pa so ženske tiste, ki se berejo. In res imamo odlične avtorice, tudi mlade avtorice, izredno sem vesela, da je tako.

Kakšen je vaš pogled na makedonsko literarno sceno? Če sem prav obveščena, pri vas zelo živi poezija, predvsem mlada poezija, tovrstni dogodki, pesniška branja, so nekakšno stičišče mladih, ki jih zanimata literatura in kultura ter so tudi zelo dobro obiskani. Kako pa je s prozo?

Res je. Proza ne živi na tak način. Poezija je vseeno dostopen žanr, ki se zlahka bere, s prozo pa je drugače, ker publiki ob dvajsetminutnem poslušanju neke zgodbe ali odlomka iz romana postane dolgčas. A scena je vseeno živa in to se vidi na predstavitvah knjig. Ne samo domačih, tudi tuji avtorji, ki pridejo k nam, imajo obiskane dogodke, zelo je živahno. Pred kratkim je knjigo recimo predstavljal vaš avtor Vojnović in bilo je polno, tudi Jergović je prišel k nam in prav tako napolnil prostor. Vse skupaj dobro deluje. Ko sem potovala po Balkanu, sem namreč videla, da v drugih državah na literarne dogodke običajno pride deset ljudi.

To bo kar držalo, tudi pri nas se prevečkrat zgodi, da na dogodek z znanim avtorjem pride deset ljudi …

Mi v Makedoniji pa smo se očitno končno naučili, da ni treba, da so literarni dogodki dolgočasni. Trenutno je priljubljena točka za literarne dogodke lokal v Stari čaršiji (Stari bazar), zgodovinskem delu mesta, ki je tudi multikulturni in multietnični prostor. V središču dogajanja je ta lokal, ki tudi zelo lepo izgleda, in predstavitve knjig se zdaj velikokrat odvijajo tam. Začnejo se okoli devetih, pol desetih, ljudje vidijo, da se nekaj dogaja, zberejo se, poslušajo, običajno je ob tem še kakšen koncert … Seveda še vedno obstajajo tudi klasični dogodki tipa: govorimo o piscu, kot da je mrtev, on pa sedi zraven (smeh), a na srečo niso tako pogosti. Mlada scena je kar razvita, posebej poezija, pesniški slami in podobno. Na teh pesniških dogodkih je res vedno gneča. Organizirajo jih vsak prvi torek v mesecu, vabljeni pa so tako znani kot manj poznani avtorji. Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu. (smeh)

Spremljate literaturo svojih sodobnikov? Koliko aktualne evropske in svetovne produkcije preberete?

Spremljam, kolikor lahko. Posebej moram slediti literaturi iz regije, ker spoznam veliko odličnih piscev in potem preberem to, kar so oni napisali, slediti moram tudi ameriškim tokovom, ob tem pa počnem še druge stvari. Ampak res se trudim, da sem na tekočem, ker se mi zdi pomembno, da vem, kaj se trenutno dogaja. Zato imam zelo rada festivale, posebej takšne, kot je Vilenica, ki ni regionalen, ampak internacionalen – ne pridejo samo avtorji iz Slovenije in regije, ampak tudi Italije, tako da res spoznaš veliko ljudi. Odličen festival je tudi FEKP, Festival evropske kratke zgodbe v Zagrebu. Hrvaška ima prav tako izvrstno literarno sceno.

Lahko za konec izpostavite nekaj svojih najljubših avtorjev?

Najprej mi na pamet pade Alice Munro, obožujem jo, berem jo ves čas. Brala sem tudi Ferdinanda Von Schiracha, Nemca, ki piše kratke zgodbe z detektivskim pridihom, sicer pa je odvetnik, in njegova kratka proza je res vrhunska. Všeč pa mi je tudi poljski avtor Mariusz Szczygiel, ki sem ga spoznala v Skopju, ko je imel pri nas predstavitev knjige. Napisal je roman z naslovom Gottland, gre pa za fakt-fikcijo, žurnalistiko, ki tematizira zgodovino Češkoslovaške v drugi polovici 20. stoletja. Poleg Alice Munro sta ta dva avtorja tista, ki sem si ju v zadnjem času res zapomnila.

Kritika 12. 9. 2017

Mitologija, spiritualnost ali magični realizem?

 

Ko so Chinuo Achebeja vprašali, kdo je najboljši predstavnik nove generacije afriških pisateljev, je ta brez pomislekov odgovoril, da je to nedvomno Ben Okri. Po dobrem desetletju zamude lahko Cesto sestradanih, znameniti roman tega nigerijsko-britanskega pisatelja, ki je bil leta 1991 nagrajen z bookerjem, sedaj končno beremo tudi v slovenskem prevodu Urbana Beline. Kar je pomembno tudi zato, ker je Cesta sestradanih eno izmed tistih literarnih del, ki vedno, ko pridejo med nove bralce, porodijo številne vsebinske polemike, med literarnimi teoretiki in kritiki pa dileme glede njegove žanrske umestitve.

Roman se začne z jorubsko mitološko zgodbo o abikujih in njihovih inkarnacijah (v jorubski mitologiji je abiku duh otroka, ki umre pred svojim dvanajstim letom, da bi se vrnil v svet duhov, iz katerega se potem vedno znova rojeva isti materi). V deželi začetkov, v svetu nerojenih abikuji čakajo na svoje rojstvo v materialni svet. A nihče med njimi se ne veseli, ker bo rojen. Vsako novo rojstvo pomeni prehod iz stanja rajske blaženosti in sreče v strašansko kaotično trpljenje snovnega sveta. »Dojenčki ob rojstvu jočejo iz več razlogov,« pravi deček Azaro, pripovedovalec romana, »eden od njih pa je nenadna ločitev od sveta čistih sanj, kjer vse stvari tvori začaranost in kjer ne poznajo trpljenja«.

Azaro, abiku otrok (ki so ga starši poimenovali po Jezusovem prijatelju Lazarju) je na svet prišel »obtežen s čudnimi darovi duše, z ugankami in neutešljivim občutkom izgona«. Abikuji pred rojstvom namreč sklenejo, da se bodo vrnili v svet duhov, a Azaro obljubo prelomi in se naveličan nenehnega prehajanja med svetom nerojenih in svetom rojenih ter občutka stalne ujetosti v vmesnost odloči ostati med slednjimi. Ker pa se s tem izneveri svojim tovarišem, ti v obliki številnih nezgod nenehno posegajo v njegovo življenje z željo, da bi Azaro končno zapustil svet umrljivih in se jim znova pridružil v svetu duhov. Polovica Azarove biti tako še zmeraj pripada svetu duhov, zato se njegovo življenje, razdvojeno med menjajočimi ontološkimi statusi, razteza med obema sferama, med katerima včasih ni stroge ločnice.

Azaro pa v svetu ljudi ostane tudi zato, da bi osrečil žensko, ki je postala njegova mama. Zavedajoč se, da življenje dolguje očetu in mami, kljub revščini, ki trpinči človekovo dostojanstvo, vztraja v materialnem svetu. Jedro romana tako tvori zgodba o dogodivščinah Azarove družine in njegovo doživljanje snovnega sveta. Medtem ko se ekscentrični oče, ki sicer želi družini dobro, čeprav jo nenehno potiska v še večjo bedo, v skorajda utopičnem upanju na pravičnost in boljše življenje zapleta v številne pretepe in pijančevanja, mama krošnjari ter tako poskuša z majhnimi zaslužki zaščititi družino pred revščino. A »revni ljudje imajo eno samo moč – svojo lakoto«, ki je v Okrijevem romanu opisana skrajno naturalistično. Nestalnost dela in obrokov ter življenje onkraj razpoložljivih sredstev pahne družino v nenehne dolgove in v spor z lastnikom zanemarjene sobe, v kateri živijo. Življenje na robu preživetja sili družino v spoznanja o sami sebi. Ko se v mestu pojavita dve politični stranki – stranka revežev in stranka bogatih, zahtevata od prebivalcev v zameno za mleko in elektriko politično ter predvsem volilno opredelitev. Oče, ki ne želi biti nikogaršnji suženj, ne pristopi ne k eni ne k drugi stranki, a zato kaj kmalu, poleg boksarskih »uspehov« pod vzdevkom Črni tiger, tudi sam postane (precej neuspešen) politični aktivist.

Vzporedno z vsakodnevnimi skrbmi družine se nam odpira tudi vpogled v Azarovo doživljanje sveta. Azaro zahaja v strašljivi gozd, kjer ga spremljajo tovariši duhovi in kjer se dogajajo nenavadne reči. Skozi cel roman je torej prisotno sobivanje dveh svetov, ki zavestno in nezavedno prestopata eden v drugega. Nelinearno dogajanje romana bralca sili v stalno preizpraševanje logičnih zakonov in konvencionalnih literarnih tehnik. Ravno zaradi nenavadnih elementov, ki jih je avtor črpal iz jorubske mitologije, so roman od samega začetka povezovali z magičnim realizmom in Bena Okrija postavljali ob bok Gabrielu Garcií Márquezu. Nigerijski pisatelj na to oznako sicer ni pristal; v enem izmed intervjujev pojasni, da magično v njegovem romanu ni ne imaginacija ne inferiorna kategorija resničnosti, temveč neke vrste globlji realizem z dimenzijo spiritualnosti. Mit, ki  »zahodnim«, logično-analitičnim bralcem pomeni predvsem historičen pojav in kot tak nima statusa resnice, je v nekaterih družbah pravzaprav integralni del življenja. Ob tem se vzpostavi vprašanje, ali so elementi, ki v romanu veljajo za magične, magični tudi za nekoga, ki je odrasel ob jorubskih verovanjih. Mrtvi niso nikdar zares mrtvi in predniki so aktivno prisotni v obredih in verovanjih mnogih živečih skupnosti, zato so nekateri, bolj kot magični realizem, predlagali oznako spiritualni realizem oziroma afriški tradicionalni religijski realizem. Okri pa je vztrajal, da gre preprosto za realizem z več razsežnostmi in opozoril, da se v srži Ceste sestradanih nahaja esencialno filozofsko vprašanje, ki ga marsikateri bralec najbrž spregleda, in sicer – kaj je resnica v mnoštvu subjektivnosti?

Znotraj romana najdemo tudi analogije s pred- in postkolonialno Nigerijo. Pripoved se odvija v neimenovanem kraju v Nigeriji, tik pred neodvisnostjo, ki ji kmalu sledi kruta državljanska vojna za Biafro, ki je močno zaznamovala pisateljevo življenje. Status abikuja, vračajočega se duha, pa nimajo le posamezniki. »V tem stanju so mnogi, čeprav se tega ne zavedajo. Številni narodi, civilizacije, zamisli, polodkritja, revolucije, ljubezni, umetniške oblike, zgodovinski dogodki …«. Za vse je značilno, da spokojno sprejemajo objem smrti. Celotna Nigerija je abiku, »narod otrok duhov, ki se venomer znova poraja«. Vsakemu njenemu rojstvu zato nujno sledi trpljenje snovnega sveta in prelivanje krvi. Ponovno rojena dežela, ki se vzpostavi po neodvisnosti, zaradi »čudnega delirija zgodovine« in politike, ki hodi z roko v roki z nasiljem, vedno znova umira in se nato spet ciklično rojeva, in sicer vedno istim ljudem – Nigerijcem. Ali kot pravi oče: »Zgodovina dobro ponazarja, kako stvari tega sveta sodelujejo pri ohranjanju stanja otroka duha«.

Prav v zvezi s tem pa je tema romana tudi odraščanje oziroma preseganje številnih inkarnacij, tako s strani posameznikov kot s strani naroda in države. Namesto nenehnega vračanja v prvotna stanja blaženosti, moramo, nasprotno od abikujev in prav kakor to stori Azaro, pristati na tostransko življenje ter odgovorno nase prevzeti vso njegovo breme. Zemeljsko življenje je zato treba okušati, občutiti, kolikor je le mogoče spoznavati, pretrpeti, ga vzljubiti in k njemu tudi kaj prispevati. Preseči je treba strah pred (p)ostajanjem in s tem sprejeti vsa nasprotja tega sveta ter ustvariti »nove ceste iz ceste našega zanikrnega obstoja.« Odpoved vračanju v stanje nenehnega otroštva in pristanek na življenje onkraj dobe nesamostojnosti pomeni večno refleksivno izpopolnjevanju lastne biti, tako individualne kot kolektivne. Na koncu se namreč izkaže, da je preprosteje živeti v okviru zemeljskih omejitev kot pa biti svoboden v neskončnosti.

Če se roman začne z mitološko zgodbo v preteklosti, pa se to več kot 500 strani dolgo branje, polno zelo nazorno opisanega tragičnega življenja v getu, in morda za marsikateri okus pretiranih temačnih pretepov, konča s spokojnim pogledom v prihodnost. Ko se oče zbudi iz nekaj dni trajajočega spanca, Azaru in mami odkrije svoja sanjska videnja.  Vso kompleksnost in skrivnostnost naše biti opiše, rekoč: »Svet, ki ga vidimo, in svet, ki se skriva v nas, sta dve različni stvari.« Cesto sestradanih bi morali brati ravno s perspektive dopuščanja razkrivanja nam neznanih svetov, ki se skrivajo v nas, kajti »v naši notranjosti prebivajo številni ljudje, številna pretekla življenja, mnoga prihodnja. Če dobro prisluhneš, zaslišiš, da je v zraku vse polno smeha«.

 

Ben Okri: Cesta sestradanih. Prevedel Urban Belina. Vnanje Gorice: Kud Police Dubove, 2016. 554 strani, 26,90 €.

 

Montaža 11. 9. 2017

Rock mora umreti …*

Rock je mrtev. Zato ga nekateri skušajo dokončno spremeniti v (t)isto relikvijo, za kakršno je veljal, ko je bilo njegovo truplo še živo, brcajoče telo. Obujajo ga v življenje kot kakšen Frankensteinov stvor, a z vsakim novim prihodom je njegova inkarnacija bolj klavrna, bolj izžeta vsakršne življenjske moči in s tem … hja, predvidljiva. Že na začetku tega stoletja je, vsaj po prevladujočem mnenju nekaterih medijev, mainstream rocku igrala pogrebna godba – distorziranih kitar željno ljudstvo je vpilo po rešiteljih. In dobili so jih – a od svete trojice The White Stripes, The Strokes in Queens of the Stone Age (če naštejem samo prgišče bolj markantnih imen) je pregovorne tegobe staranja dočakala v dobri formi bolj ali manj samo zadnja izmed naštetih skupin. Prvi, pardon, prva dva sta se razšla, drugi so postali talci lastnega prvenca, zadnji pa so trenutno eni izmed zastavonoš glasbenega stila, ki svoje poimenovanje dolguje trdni snovi, iz katere je sestavljena zemeljska skorja. Človek bi se ob tem morebiti lahko vprašal: čemu ravno oni?

Pevec in ustvarjalna sila Queens of the Stone Age Josh Homme je postavljal temelje t. i. stoner rocku samo zato, da bi potem iz te scene migriral, kakor hitro je zaslutil, da ga onkraj puščave čakajo slava, denar in oboževalke. No, četudi so njegovem prodoru na mainstream sceno res botrovali grešni posvetni motivi, lahko mirne vesti zatrdim, da se je odločil pravilno. Bolje to kot suženjsko ponavljanje istih rifov in utapljanje v zvočnih pokrajinah podzemlja, ki jih je sam pomagal raziskati in soustvarjati. Vendar je ta shizma samo ena izmed mnogih v vrsti: najprej so bili torej tisti, ki so ga malikovali kot kitarista stoner pionirjev Kyuss in se posledično zmrdovali nad Queens of the Stone Age, nato pa so se tem pridružili še tisti, ki so sicer oboževali njegovo delo s kraljicami, a zgolj do skorajda-že-legendarnega ploščka Songs for the Deaf (2002). Lahko bi rekel: razumljivo. Omenjeni tretji album je bil labodji spev raznoterih stereotipov dobrega starega testosteronskega rocka, a ponoviti vajo petnajst let kasneje (ali pač v vmesnem času) bi bilo najbrž anahrono (in nenavdahnjeno). Sledila sta Lullabies to Paralyze (2005) in Era Vulgaris (2007), albuma, ob katerih večini zapriseženih poslušalcev ni bilo povsem jasno, kako naj se nanju odzovejo, medtem ko je predzadnji …Like Clockwork (2013) nekoliko presenetljivo presegel pričakovanja in potrdil zmagoslavje nove formule, ki sta jo Homme in druščina iskala že od pesmi za gluhe. Zakaj nekoliko presenetljivo? Ker ni šlo za izdelek, ki se bi na kakršenkoli način povrnil k njihovim koreninam, tj. trdemu, umazanem zvoku, zaradi katerega naj bi v prvi vrsti sploh postali razvpiti in prepoznavni (in o katerem, vsaj po mojem mnenju, ni ne duha ne sluha praktično že od debija leta 1998). Jim bo uspelo še naprej kultivirati svoje občinstvo tudi z aktualnim Villains?

Dobro vprašanje, na katerega, priznam, nimam odgovora. A nekateri indici, ki jih je moč razbrati iz zadnje zbirke devetih pesmi, so zanimivi. Priznam, vse od (in do) nedavnega sem čakal na trenutek, ko bo Ginger Elvisu uspelo konkretizirati svoj glasbeni ideal, o katerem se je sam že večkrat razgovoril – namreč, da bi ustvarjal hipnotično repetativni robot rock, navdahnjen z elektronsko glasbo, toda še zmeraj zaigran v rock’n’roll maniri. Nič čudnega torej, da sem ob osrednjem kitarskem motivu uvodnega komada Feet Don’t Fail Me postavil nadaljevanju albuma (kot se je izkazalo kasneje) nekoliko (pre)visoka pričakovanja. Kar me je zmeraj navduševalo pri Hommu, je njegova neizmerna pozornost, ki jo daje zvoku, tej osnovni prvini glasbe – štiklc, ki odpre Villains, bi, če bi ga spisalo kakšno nostalgično uho, ki nikoli ni prebolelo konca devetdesetih, najbrž izpadel kot še en kičasti heavy metal rompompom. Toda produkcija, navkljub precej predvidljivemu osnovnemu motivu, ves komad spremeni v nekaj povsem drugega: v umazano, a seksi rifačino za 21. stoletje, ob kateri je možno tako pozibavati z boki kot vratolomno opletati z dolgimi lasmi. In to producentu  Marku Ronsonu, sicer odgovornemu za pop hitiče a la Uptown Funk, navkljub (ali pač – ravno nasprotno – prav zaradi njegovih obrtniških sposobnosti?)! In oh, da medigre med Hommovo in Van Leeuwenovo kitaro v refrenu sploh ne omenjam! Tudi prvi singel The Way You Used To Do se zvočno giblje na precej podobni ravni – enostavni, a nabriti boogie rock rif, ki ga kitare z napredovanjem komada dopolnjujejo z izstopajočimi melodijami in twisti.

Tretja pesem v nizu, Domesticated Animals, je tudi zato nekakšen šok, saj abruptno pretrga, kar se je na začetku zdel nezaustavljivi tok albuma. Naivno družbeno-kritično noto besedila, podprto s precej statično melodijo in ritmom, bi lahko razumeli povsem v sozvočju s cinično vrstico napeva: Revolution is one spin round. Dolgčas osrednjega rifa je za kanček ali dva ublažen s finesami v ritem sekciji, pesem pa se dokončno razživi šele v spiralni eksploziji distorziranih kitar, ki poslušalca zapeljejo do zaključnega refrena in v apokaliptično skandiranje njegovih vrstic. Iz mrtvila v strast – konec koncev lepo zaokrožena viža. Fortress, ki Villains nadaljuje, je čustvena (da ne rečem osladna) balada s spevnim refrenom, primerna za vso družino. Daleč od tega ni niti Hideaway, ki, po divji vožnji imenovani Head Like A Haunted House, deluje naravnost opioidno. V prejšnji povedi omenjena divja vožnja je vsekakor na poti do statusa najbolj pričakovanega komada na prihajajoči turneji – Head Like A Haunted House je zgleden prikaz brezkompromisnega eklekticizma, kot si ga upajo furati Homme in druščina: v njem je moč prepoznati razgibano Arctic Monkeys bas linijo, plesno poskočnost  rocka šestdesetih, neposrednost panka in udarnost hard rocka. Kaotična mineštra? Vsekakor. A hkrati nadvse okusna.

Un-Reborn Again je odločno predolg zizitopovski komad z nekaj trdimi kitarskimi udarci, nadihom violin in ciničnim posmehom do vseh, ki se trudijo najti izvir večne mladosti (Everybody was drowning in the fountain of youth, nekje pripomni Homme) – in še dobro, da ji sledi The Evil Has Landed, še ena (mestoma eratična) rifačina, za katero se zdi, da je zablodila na album neposredno iz neobjavljenega materiala Them Crooked Vultures, superskupine, v kateri Josh zažiga z živima legendama pop kulture: Johnom Paulom Jonesom in Daveom Grohlom (če ne veste, od kod za vraga sta vam ti imeni znani, se ne smešite pred sabo in drugimi, pač pa raje diskretno povprašajte strica gugla). Zaključek albuma je reminiscenca na epilog predhodnika …Like Clockwork, le da brez klavirja in z naravnost bombastičnim instrumentalnim finalom, ob katerem ne bi v svojem najbolj kaotično-psihedeličnem momentu od sramu zardele niti glam legende Roxy Music. Po pretečenih 48. minutah, kar je glede na nizko število komadov za sodobni mainstream rock zavidljiva minutaža, se tako v poslušalca naseli občutek, da je bil priča mutantskemu otroku njihovih zadnjih studijskih del: Ere Vulgaris in …Like Clockwork, z vsemi njunimi pomanjkljivostmi in presežki vred.

Kot vedno, lahko tudi tokrat pričakujemo razgrete debate in shizmo med zainteresiranim poslušalstvom – a prgišče dejstev ostaja: Villains bo Queens of the Stone Age obdržal na panteonu mainstream alt-rocka tudi v prihodnje. Villains je, vsaj kar se težine in ostrine tiče, vsaj nivo, če ne dva ali tri, nad svojim predhodnikom. Villains ni, ne po kvaliteti ne po zaokroženosti, vrhunski album. Daleč od tega. A če se bo Homme nekega dne odločil, da ga bodo noge še naprej nesle v smeri Feet Don’t Fail Me, bo rock lahko dokončno zapustil svojo nostalgizirano deželo Ni-je in se kot polnopraven žanr pridružil supersoničnim pokrajinam tretjega tisočletja. Kajti nihče drug kot Queens of the Stone Age ponosno nosijo baklo upanja, da bo rock nekoč vendarle odsunil skalo lastne grobnice.

 

*… da bi lahko sploh vstal od mrtvih.

 

Kolumna 8. 9. 2017

Koga je strah slovenščine?

Karikatura portala Vile&Vampi

Pred poldrugim desetletjem sem na tržaški univerzi poslušal predavanja iz slovenskega jezika prof. dr. Majde Kaučič – Baša. Bili smo ena prvih generacij, ki smo predavanja imeli v materinščini, saj je bilo slovenskim študentom treba do pred nekaj leti slovensko slovnico in književnost, ki ju je predaval slovenski predavatelj, poslušati – v italijanščini. Na Primorsko in v Trst sta profesorico iz Prlekije pripeljali ljubezen in poklicna strast do slovenskega jezika. V tržaško stvarnost se je vživela do te mere, da je v osemdesetih opravila sploh prvo sociolingvistično raziskavo o stanju slovenščine v zamejstvu. Njeni izsledki so bili vse prej kot spodbudni; število govorcev slovenščine se je vztrajno manjšalo. Zdelo se je, da je slovenski jezik v Italiji zapisan izginotju in nihče ni mogel udejanjiti načina, kako trend ustaviti ali omejiti.

Po obratu tisočletja so se stvari začele spreminjati. Na šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu in Gorici so se postopoma vpisovali potomci tistih, ki so svojo materinščino v zadnjem stoletju zaradi tega ali onega razloga zanemarili. Začelo se je torej postavljati drugo vprašanje: so slovenske šole v Trstu narodnostne šole, take, ki morajo »vzgajati Slovence«, ali le jezikovne, v katere lahko italijansko govoreči starši otroka vpišejo zato, da spozna jezik svojih sosedov in prednikov, ob tem pa »ostane Italijan«?

Na ravni namere je to vprašanje v ponedeljek salomonsko rešila italijanska ministrica za izobraževanje, visokošolstvo in raziskovanje, Valeria Fedeli, ki se je v Trstu udeležila odprtja že tradicionalnega jesenskega seminarja za slovenske učitelje v Italiji. Njene besede, da je treba začeti z uvajanjem pouka slovenskega jezika v italijanske šole (nekaj podobnega se že dolgo dogaja v slovenski Istri in Prekmurju, kjer se večinsko prebivalstvo uči jezika manjšine oziroma sosedov), so odmevale v italijanskih medijih. O problematiki so poročali tudi na spletni strani OrizzonteScuola.it, ki velja za enega najbolj obiskanih italijanskih spletnih šolskih portalov.

Če gre verjeti družabnim omrežjem (v prvi vrsti Facebooku), je večina prebivalcev Trsta in Gorice temu naklonjena. Opaziti je veliko pozitivnih odzivov. A žal se v Trstu še vedno najdejo taki, za katere smo že zdavnaj mislili, da jih je zgodovina pometla na smetišče. Tržaška odbornica za šolstvo Angela Brandi je tako na primer izjavila, da nima veliko smisla učiti se jezika, ki ga govori le dva milijona ljudi … Namesto komentarja bom povzel vic, ki se je leta 2008 pojavil v Trstu in s katerim so se Tržačani že tedaj norčevali iz ljudi in idej, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Vic je posnemal oglas za znano kreditno kartico, glasil pa se je približno takole: »Cena slovenske avtocestne vinjete? 35 evrov. Kazen za vožnjo brez vinjete? 350 evrov. Videti Roberta Menio, ki ima na vetrobranskem steklu vinjeto z napisom Republika Slovenija? Nima cene.« Roberto Menia je bil v tistem času poslanec desničarske stranke Nacionalno zavezništvo, ki ji je pripadala tudi Brandijeva.

Šalo na stran. Če so pred desetletji nekateri desno usmerjeni krogi strašili, da se dvojezičnost (podobna istrski ali prekmurski) v Trstu, Gorici in na Videmskem nikakor ne sme uvesti, ker bi bili v tem primeru favorizirani Slovenci, ki se učijo in torej poznajo dva jezika, oškodovani pa Italijani, ki znajo samo svojega, je zdaj stanje povsem drugačno. Poleg tega, da se danes slovenščine uči vedno več Italijanov, se slovenske šole na Tržaškem in Goriškem spopadajo z vse večjo kadrovsko podhranjenostjo. Ravnatelji imajo na začetku šolskega leta veliko težav najti kvalificirane kadre za poučevanje slovenskega jezika in književnosti. Kjer se slovenščina na italijanskih šolah poučuje, pa se to dogaja v mreži, torej tako, da ji bližnja slovenska šola svojega učitelja »posodi« za nekaj ur tedensko. Predstavljajmo pa si, kaj bi pomenilo slovenščino postopno uvesti na vse italijanske šole. Najprej bi bilo treba poskrbeti za izobraževanje kadra, istočasno pa sestaviti učbenike, ki jih še ni.

Da je izjava tržaške odbornice Brandijeve o tem, da se nima smisla učiti slovenščine, ne samo popolnoma skregana s časom, ampak tudi nespametna, priča primer kolega, s katerim sva se včeraj srečala na kavi. Pred dvema letoma sva na tržaški univerzi skupaj opravljala pedagoško usposabljanje za poučevanje na šolah, jaz za slovenščino, on za italijanščino. Ministrstvo naju je letos zaposlilo za nedoločen čas, mene v Trstu, njega pa v skoraj sto trideset kilometrov oddaljenem kraju Sacile na meji med Furlanijo in Venetom, kjer si je moral najeti stanovanje. Grenko je pripomnil: »Če bi moji starši poskrbeli za to, da bi se naučil slovenščine, bi bila morda danes sodelavca na isti šoli v Trstu, bil bi torej v službi v domačem mestu …« Seveda pred dobrima dvema desetletjema ni bil sam kriv, če so starši zanj, potem ko je zaključil slovenski vrtec, izbrali nadaljevanje šolanja v italijanskem okolju. Leta 2017 pa je za odbornico za šolstvo, ki svoje someščane odvrača od učenja jezika sosedov, precej drugače. Če sta slovenščina (in Slovenija) tako nepomembni, zakaj potem v obmejnih krajih Obale, Krasa in Goriške ob koncih tedna naletimo na toliko avtov z italijanskimi registrskimi tablicami? Od slovenskih »dober dan«, »prosim«, »hvala lepa« in »eno malo pivo« se namreč še nihče ni vdrl v tla …

 

(Prevod naslovne karikature s portala Vile&Vampi: Trst: slovenščina kot drugi tuji jezik v šoli. / Oče me je prosil, da vprašam, kako se reče “kje se dobro je in malo plača”.)

 

Kritika 6. 9. 2017

Ženske pomodrelih ustnic

 

Avtorica prodajnega hita Dekle na vlaku Paula Hawkins je urbano okolje tokrat zamenjala za vaško in se podala po sledeh nenavadnih utopitev žensk, ki jih golta Tolmun pogubljenih. Zasnova njenega novega romana je precej preprosta; Jules izve, da je njena odtujena sestra Nel končala v tolmunu, o katerem je pisala knjigo, za seboj pa pustila najstniško hčer Leno. Začetek nezadržno spominja na Temino Gillian Flynn, saj gre v obeh primerih za vračanje v domači kraj in nevarno dreganje v skrivnosti, ki so bile z razlogom zakopane.

Vzdušje romana je primerno temačno, za kar poskrbi že glavni motiv utopljenih žensk, ki vleče vzporednice s čarovništvom, še najbolj prefinjena literarna domislica pa se skriva v omembi znanih slik, ki se navezujejo na utopitev, od Millaisove Ofelije do Goyevega Utapljajočega se psa. Temne globine prevzamejo tudi Julesine atmosferične sanje: »Približevala se mi je. Nekaj mi je govorila, a je nisem slišala. […] od njene žalne črne obleke se je cedila voda. Lasje so se ji lepili na obraz, njena koža je bila sivkasta, ustnice pomodrele. Bila je mrtva.« Tako kot je ženske zadušila voda, se mestece duši pod težo skrivnosti, groženj in nepojasnjenih dogodkov.

Razmerje med skrivnostmi, družinsko dramo, spomini, iskanjem novih dokazov in preiskovanjem je uravnoteženo, zato ne gre samo za rodbinsko dramo med platnicami kriminalke, ni pa tudi niti prava, napeta in žmohtna predstavnica žanra, za kar ni toliko kriva vsebina, ampak j izvedba. Ker je v Dekletu na vlaku kraljevala nezanesljiva pripovedovalka (oziroma kar tri), Hawkins formule ni spremenila, ampak se jo je odločila dodelati – tako je vsaj načrtovala. Do 45. strani naštejemo kar sedem pripovedovalcev, številka pa se kasneje še poveča, kar pa še ni vse. Nekatera poglavja se dogajajo v sedanjosti, nekatera pa posegajo v preteklost, zaporedno si včasih sledita tudi dve poglavji istega govorca znotraj iste časovne premice, vmes pa nam Hawkins postreže še s poglavji iz Neline knjige o zgodovini tolmuna, tako da se struktura ne samo prikupno razdrobi, ampak razpade na prafaktorje.

To ni Kurosawov Rašomon, kjer vsak pogled nudi drugačno izkušnjo, ampak gre za povprečno ali podpovprečno izdelane like, ki nimajo prepoznavnih glasov, zato jih sproti pozabljamo do te mere, da je listanje nazaj velikokrat neizbežno. Najlažje je slediti Jules, ki ima kot osrednja pripovedovalka tudi največ prostora, čeprav po govorici niti ne izstopa, res premišljeni pa so samo trije; Nelina hči Lena, ki se izraža in obnaša primerno uporniško (s preklinjanjem in pretiranimi reakcijami vred), njen prijatelj Josh, ki kot naiven in iskren deček odraslega pokvarjenega sveta še ne razume povsem, ter Nickie, vaška posebnica, ki se pogovarja z duhovi. Vsi ostali zbledijo v nepovezano zmešnjavo. Če bi število govorcev oklestila, bi vsaj prva polovica knjige stekla neprimerno bolje, sploh pa bi bilo smiselno izpustiti tiste najbolj stranske like, ki se pojavijo zelo redko in samo dodatno otežijo branje, ponudijo pa ničesar svojega.

Ena od možnosti bi bila tudi to, da bi zavzela nevtralno vsevedno pripovedovalsko pozicijo, s katero bi lahko preudarneje spletla niti med vsemi nastopajočimi. A tudi to bi težko rešilo roman pred najočitnejšim in najbolj pogubnim vplivom predhodne uspešnice – Dekle na vlaku oziroma, natančneje, njegove ekranizacije, saj se Pod gladino vse preveč na silo trudi, da bi bila napisana tako, da bi jo bilo mogoče kar najhitreje pretopiti v scenarij. Dejansko pa bi taka struktura na platnu delovala čisto solidno.

Še vedno je v ospredju intimna izkušnja in ne nek zapleten primer, ki bi zahteval mnogo preiskovalnih veščin ali bi vzbujal napetost v iskanju morilca kot v pravem whodunnit, pa tudi tisti namigi, ki bi lahko vodili v bolj bizarne vode (Julesino čudaštvo, čarovništvo), se izpojejo in so samo klavrna puška, ki strelja tiste rdeče zastavice z napisom bang. Preveč je tudi klišejev, od prizorišča do lika vaške norice, ki je nihče ne posluša – zgodba niti za korak ne izstopi iz okvirjev.

Hawkins poskusi vplesti tudi nekaj kritične misli, a se nekako ne more odločiti, v katero smer bi šla. Gre za kritiko čarovniških procesov, stigmatizacije duševnih bolezni, patriarhata (»Kadar mož skače čez plot, zakaj žena zmeraj sovraži drugo žensko? Zakaj ne sovraži njega? On jo vara, on je prisegel, da jo bo ljubil in skrbel zanjo in kaj vem, kaj še. Zakaj njega ne porinejo s pofukane pečine?«), rape culture …? Roman se preprosto ne izjasni. Čeprav se Hawkins potrudi s presenetljivim končnim obratom à la Harlan Coben, bralca ne zapustita občutka kaotičnosti in neizpolnjenosti, še največ značaja od vseh pa pokaže krvoželjni tolmun. 

 

Paula Hawkins: Pod gladino. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017. 422 str., 29,95 €.

 

Refleksija 4. 9. 2017

Vsa ta jeb*na čustva

Lana del Rey, Love

Na podelitvi MTV-jevih nagrad za najboljše videospote (VMAs) se med zahvalnimi govori vsako leto pojavi kakšen, ki naslednje jutro pristane v medijih. Na letošnji podelitvi, ki je bila pred nekaj dnevi, je bil to govor glasbenice Pink, njen nagovor hčerki z brezkompromisno zahtevo: ne spreminjaj se za nikogar, ostani zvesta sama sebi. Podobno je leta 1997 takrat dvajsetletna pop senzacija Fiona Apple, najbridkejša punca devetdesetih, v zahvalnem govoru svoje mlade oboževalce prosila, naj ne oblikujejo svojega življenja po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. »Go with yourself,« jih je rotila. Glasbenica Lana del Rey se v svojih zahvalnih govorih večinoma nerodno smehlja, ne poda nobenega družbeno-kritičnega stališča – poleg klasičnega »hvala, rada vas imam« je šla le enkrat malo dlje, z zahvalo svojim mendežerjem, ker so pomagali spremeniti njeno življenje v umetniško delo. Lana, glasnica otožne Kalifornije, se kljub svarilom Fione Apple ravna natanko po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. Ne želi biti zvesta sama sebi, odpor ima že do lastnega imena – Elizabeth Grant je zamenjala za besedno zvezo z glamuroznim zvenom, ime Lana je izbrala po igralki Lani Turner in priimek Del Rey po eni od sosesk zahodnega Los Angelesa. Kakor ime, je tudi svoj umetniški izraz razvila z reciklažo zimzelene Amerike, kolažem citatov in referenc na vintidž glamur zlatih dob ameriškega popa, preko katerih otožno prepeva o zadevah srca.

Že v enem prvih intervjujev je povedala, da jo zanima preoblačenje, drag queen kultura, in da je bila že več različnih oseb. Lana del Rey je preobleka, ki z vsakim novim albumom postane meso. Po raju nostalgična princesa katastrofe, s tetovažo Paradise, žejna blišča in žarometov, nikakor ne verjame vase, temveč v že kultne ljudi. V svojih pesmih in videospotih je bila prva dama Jackie Kennedy, prva ženska – Eva, druga ženska – priležnica motoristov, striptizeta, Nancy Sinatra, Marilyn Monroe, bila je tudi vse naenkrat – vedno večpomenska in večosebna. »Moja kariera se me ne tiče,« pravi. »Moja kariera je odsev novinarstva, današnjega novinarstva. Moja javna oseba in kariera nimata nič z mojim notranjim ali zasebnim življenjem. Dobesedno nič. Skoraj vse, kar ste o meni kadarkoli prebrali, je neresnično.« Ko Lana stopi na oder ali pred kamero, v kavbojkah in beli majici, sramežljiva in nič podobna svojim likom, postane jasno, da njena umetnost ni resničnostni šov. Po izobrazbi filozofinja z diplomo na temo matematičnega dokaza božjega bivanja, verižna kadilka cigaret Camel in Parliament na koncertih joče, ker ji je težko nastopati za ljudi, ki jim je tako zelo mar zanjo. Nerodno se obira na ulici, ko jo paparazzi povabi na zmenek, in daje vtis, kot da se še vedno bolj kot velika zvezdnica počuti kot oboževalka ali groupica zvezdnikov iz svojih pesmi. V nasprotju s trenutnimi pop zvezdnicami je s svojim otepanjem političnih stališč skorajda času neprimerna; nekoč je denimo neslavno dahnila, da se ji feminizem ne zdi zanimiv koncept in da jo bolj kot politika zanimata ameriško vesoljsko transportno podjetje SpaceX in Tesla. (Morda bi hotela nastopiti v vitanjskem Ksevtu?)

Ker pa obstoj Lane del Rey temelji na tem, da je lahko kdorkoli, se na svobodi, ki jo enači z Ameriko, politiki ne more povsem izogniti. Kot Američanka se je zaradi politike novoizvoljenega predsednika Trumpa začela počutiti ogroženo, kar jo je na njenem novem albumu, Lust for Life, ki je izšel to poletje, navdahnilo za novo preobleko, feministke in protestnice. Republikanski zmagi se je zoperstavila z zahtevo po pravici do svojih »lepih problemov« in stvaritvijo simbolnega domovanja v znaku Hollywood. Njen pêti album sestavljata dva tematska sklopa, dve akciji, ljubezen in vojna. Ljubezenski del se odpre z upanjem in vse prežemajočim lust for lifom zaljubljenih, nadaljuje s preizpraševanjem ljubezni na praznih plažah z vonjem po češnjah in vinu (»Love, is it real love? It’s like smiling when the firing squad’s against you«), preide v opevanje belega mustanga – simbol prvega trenutka, ko veš, da si se v nekoga zaljubil, se s hip-hopom za hip vrže v hiter utrip srca, in konča z jeznim »I’m crying while I’m cumin’«, ker je padla na še enega luzerja. V tem zaključku je Lana neusmiljena, in ko vpraša »Who’s doper than this bitch? Who’s freer than me?«, lahko odgovorimo samo, da nihče. Nihče ne »čuti vseh svojih jebenih čustev« skozi hladni zrak še ene izgubljene ljubezni tako neustrašno kakor Lana. A medtem ko se prvi del albuma izteče v trpko slovo od ljubezni, je drugi del albuma svetla vrtna zabava, med katero so po radiu ravno napovedali vojno. V njem se postavi za pravice žensk, ob čimer je političnost našemljena v še eno od zlatih dob Amerike, tokrat hipijevska šestdeseta in njihovo mirovniško kantavtorstvo, z rožami v laseh, Woodstockom v srcu in Lennonovo sliko v denarnici. Coachella pesmi z naslovi, kot so Coachella – Woodstock in My Mind, God Bless America – And all the Beautiful Women in It, When the World Was at War We Kept Dancing, so ode jutrišnjemu dnevu, ki ga morda nikoli ne bo, in prepoznanje družbene vojne, ki je bila do sedaj le v njeni glavi – spopada med redom in svobodo. Tretja svetovna vojna si ne bi mogla želeti lepšega soundtracka.

Leitmotiv albuma je sprememba, ki glavno besedo dobi v predzadnji pesmi albuma, naslovljeni Change, v kateri se želji po koncu družbenih vojn in vojne v sebi povežeta v nujo po spremembi, obenem pa se v tej pesmi tudi sprašuje, ali ni čas, da bi bilo mar še komu drugemu – mora biti res vedno ona tista z vso skrbjo? To delno razreši tako, da za spremembo svoje pesmi in njihove skrbi prepusti v petje še drugim glasbenikom; breme razdeli med A$AP Rockyja, The Weeknda, Stevie Nicks, Seana Lennona, and Playboia Cartija. Na albumu Lust for life je tudi referenčno precejšnja gneča, na spisku citiranih, vrednem Tarantina, med drugim najdemo Boba Dylana, F. Scotta Fitzgeralda, Sama Cooka, Eltona Johna, Johna Lennona in Yoko Ono, Charlesa Mansona, Mötley Crüe, in celo njo s prejšnjih albumov. Poleg tega ima album tudi metafikcijski moment, v pesmi Tomorrow never came se v verzu »Isn’t life crazy?”, I said / Now that I’m singing with Sean« pišoča in pojoča zave sebe in Seana, sina v tej isti pesmi citiranih Johna Lennona in Yoko Ono.Lanina čustva bliskovito drsijo med citati, referencami, avtoreferencami, avtorefleksijami, navezavami na pretekle sloge in žanre, mešanjem nizkega in visokega, prostitutk in prvih dam, hip-hopa in politike, in drhtijo na ustnicah nemirnega označevalca – pod vsemi preoblekami je sebi večno nezvesta Lana del Rey postmodernistka.

Čeprav morda nikoli ne bo imela medijsko odmevnega zahvalnega govora svojim oboževalcem, pa svoj zadnji album začenja ravno z nagovorom svojemu podmladku v pesmi Love: »Look at you, kids, you know you’re the coolest / The world is yours and you can’t refuse it / Seen so much, you could get the blues but / That don’t mean that you should abuse it,« in jih ob tem opozarja, da so »del preteklosti, ampak tudi bodočnost«. Ravno ta občutek za preteklost kot navdih za bodočnost, ta zweigowski poklon zvezdnim trenutkom človeštva, je tisto, kar Lana del Rey kot umetnica sporoča. Prav tako kakor v filmu Čedno dekle prostitutka Vivian (Julia Roberts) na vprašanje Edwarda (Richard Gere), kako ji je ime, odgovori: »Kako želiš, da mi je ime?«, Lana ves čas sprašuje preteklost: »Kaj naj postanem? Kako mi je ime?«, in se z odgovori od devetdesetih, ko sta bila njena prva vzornika Britney Spears in Kurt Cobain, pomika nazaj, v vse raje, vse presežne trenutke, ko je pop kultura svobodno izbirala svoja imena, oblačila in besede ter z njimi premikala svet naprej, širši javnosti posredovala nove okvire možne resničnosti, vzgajala najstnike in pripravljala svetlejšo bodočnost.

Refleksija 1. 9. 2017

Moč pripovedi

Edward Lamson Henry: Podeželska šola, 1890

Z besedo vnemati srca

Pred kakim desetletjem je eden tedanjih ministrov na novinarkino vprašanje o tem, kako da se je v mladosti odločil za študij književnosti, odgovoril, da je bila odločitev enostavna, kajti tedaj (v 60. letih 20. stoletja) je bila literatura preprosto najpomembnejša stvar na svetu. Če bi učitelje slovenščine vprašali, kako smo se odločili za svoj študij, bi najbrž v veliki večini odgovorili, da smo si predstavljali, kako bomo lahko v svojem poklicu mladim ljudem z žarom predajali lastno navdušenje nad jezikom in književnostjo ter skušali zanju vnemati njihova srca.

Beseda je konj

Sredi 2. dekade 21. stoletja literatura večini ljudi ni najpomembnejša stvar na svetu, v dobi instantnih (vse prevečkrat tudi zlorabljenih) digitalnih podob se zdi, da besede izgubljajo vrednost. Naloga pouka slovenščine bi zato morala biti dijakom dokazati, da beseda je konj, da imajo besede pomen dejanj. Z njimi namreč lahko koga pohvalimo, obsodimo, prizadenemo, ranimo; z besedami čustvujemo, obljubljamo, prisegamo, sklepamo zakonske zveze; v besedah mislimo in navsezadnje lahko za izrečene besede celo kazensko odgovarjamo. Zato moramo z besedami skrbno ravnati. Lepa beseda lepo mesto najde, najimenitnejša raba besed pa rojeva – besedno umetnost.

Vstajenje besede

Učitelju slovenščine je samoumevno, da je jezik hiša biti, da so meje našega jezika meje našega sveta. Velik izziv pa je v učilnici ponovno doseči vstajenje besede in premnogokrat učitelju zelo faktografsko naravnan učni načrt za slovenščino ni ravno zvesti prijatelj in tudi učbenik ni nobena avtoriteta, ki bi učno snov legitimirala pred dijaki – to je naloga in izziv za učitelja. Kako doseči, da se sodobni najstnik med poukom »priklopi« na učno stvarnost? Kako ga za nekaj ur dnevno z lučjo razuma rešiti iz digitalnega suženjstva? Odgovor je nemara enostavnejši, kot bi utegnili misliti: s pripovedovanjem. V dobi belega šuma ob koncu prejšnjega stoletja so si predstavljali, da televizor spreminja stvarnost s posredovanjem t. i. hiperteksta, kar naj bi usodno spremenilo človeško kognicijo, tako da ne bomo zmogli več razmišljati in čustvovati. Danes otroci sploh ne gledajo več televizije, neumni telefon je postal vse v enem: komunikacijsko orodje, igrača, računalnik, fotoaparat, kamera, za marsikoga morda edino okno v svet in žal za nekatere celo opoj. Film in televizija sta pred zdaj že davnimi časi izrinila knjigo. Kaj vse je izrinila tablica, ki je najstnikom postala eksterni organ in jo še najmanj uporabljajo za telefoniranje, se šele pričenjamo zavedati. Konkurenca tiskani besedi je tako zelo nelojalna, da je bob ob steno ponavljati za Pavčkom, da nas bo brez branja pobralo. Pa moramo – ne ponavljati, temveč dokazati, da je branje nujno potrebno gojiti in krepiti!

Vse je pripoved

Po nekajletnem motrenju fenomena nebrzdane simultane površinske mladostniške komunikacije na socialnih omrežjih, kjer so emotikoni samo še prazni označevalci/ikone brez vsakršnega realnega pomenskega jedra, je presenetljiva ugotovitev, da naši najstniki podzavestno pravzaprav hrepenijo po – pripovedovanju zgodb. Roland Barthes je pred desetletji zapisal, da je vse pripoved, da je vsak tekst pravzaprav pripovedno strukturiran – vse od mita, epa in romana pa do zagovora na sodišču ali oglasnega sporočila. Noben hipertekst in nobeno simultano preklapljanje med zavihki in aplikacijami ne more izriniti temeljne strukture človekovega mišljenja, ki je narativna, bolj ali manj linearna, sklenjena, zaokrožena, celovita. Ne Einsteinovi genialni dokazi o relativnosti časa, ne nihilizem 20. stoletja, ne modernistična razpršena zavest, ne postmodernistična relativizacija resnic in resničnosti nas ne morejo prepričati, da smo kaj več od Gilgameša iz znamenitega mezopotamskega epa: vsi se enkrat rodimo in enkrat umremo, vmes je samo – pripoved. Težko je verjeti, toda sodobni dijak dobremu pripovedovanju še zmeraj prisluhne, včasih celo povsem petrificiran – ker je to v njegovi siceršnji digitalni stvarnosti svojevrstna potujitev/deavtomatizacija.

Rojstvo bralca

Ker mnogi najstniki ne berejo drugega kot objave na spletnih socialnih omrežjih, ker ne zmorejo koncentracije za ogled celovečernega filma, ker ob starševski ali učiteljski pridigi preprosto izključijo svoje receptorje, učitelju preostaja – sicer zahtevno, a veličastno – poslanstvo, da z neizmernim navdušenjem za »najpomembnejšo stvar na svetu«, s pripovedovanjem dobrih zgodb, ne samo pritegne, temveč celo očara dijaško občinstvo, ki vsako uro slovenščine potrebuje izdatno dozo tistega, česar ne more dobiti nikjer drugje kot pri dobrem pouku: mojstrske pripovedi. Če kaj, bi morali biti učitelji dobri pripovedovalci zgodb (o življenju Dostojevskega, o vlogi slovenščine v zamejstvu, o nastanku medponsko-priponskih zloženk, o Nataši Rostovi, o rojstvu prve slovenske knjige, o stavčni strukturi povedi, o Rošlinu in Verjanku, o trojanski vojni in Smrti v Benetkah). Dobre zgodbe čakajo na poslušalce in na bralce. Dijakom je treba dokazati, da se drugače kot z branjem ne moremo dokopati do vednosti, do skrivnosti, do lepega, do modrosti.