Mesec: februar 2011

Najbrž se nikoli ne bom včlanil v Društvo slovenskih pisateljev. Ne da imam kakšne posebne razloge proti vpisu, razen nekega splošnega odpora, ki ga čutim do vsakršnih organizacij, klubov in društev (izjema so knjižnice) in dejstva, da se z enim in kdove, če ne tudi zadnjim, romanom pač še nimam za pisatelja, vendar bi lagal tudi, če bi dejal, da vem za kakšne posebne razloge za vpis. Res sem spoznal nekaj pisateljev, s katerimi bi se najbrž dalo preživeti v tistem posebnem časovnem mehurčku, ki se navadno ustvari ob šanku ali polni gostilniški mizici in ga razpoči šele dnevna svetloba ali zaspani natakar. Preživeti in se ob tem imenitno kratkočasiti vsakič znova. Vendar sem spoznal še več takih, s katerimi ne bi preživel niti vožnje z dvigalom do tretjega nadstropja.

Avra intelektualca se je na pisatelje prilepila zaradi knjige oziroma jezika, ki je tisto vozlišče, preko katerega sta se pisatelj in intelektualec skozi zgodovino srečevala in neločljivo zmešala. Tako kot je biti intelektualec predvsem družbena pozicija, ki jo posameznik prevzame z angažmajem, s kritiko obstoječega stanja in idejo o prevrednotenju, »izboljšanju« ali vsaj »popravilu« le-tega, je gotovo tudi literatura najbolj družbena oziroma najbolj družbeno angažirana od vseh umetnosti že zato, ker je njen material jezik, ta pa mreža konceptov, identitet, idej, ideologij ipd., neločljiv od misli. Zato sta jezik in knjiga odigrala tudi pomembno vlogo pri vzpostavljanju nacionalnih držav kot zamišljenih skupnosti. Še več, kanon svetovne literature je pravzaprav skladišče civilizacijskih in človeških vrednot, hrani vse tisto, kar nas dela človeške, na čemer gradimo človeško kulturo in civilizacijo – in zgolj estetske kvalitete (če se za hip pretvarjamo, da obstaja kaj takega kot je »čista umetnost«) ne bodo med nesmrtne pripeljale nobenega dela ali avtorja. Ob tem so zamere, ki pogosto letijo na nekaj tako obrobnega, kot je Nobelova nagrada za književnost, češ da jo je večkrat težko ločiti od Nobelove nagrade za mir, toliko bolj odveč. Nobelova nagrada ne nagradi samo pisatelja, ampak tudi intelektualca v njem.

Pomembno zgodovinsko vlogo pri tem, da literati veljajo za največje intelektualce med umetniki, pa imajo vsaj v evropski mentaliteti PEN in njegove nacionalne veje. V preteklosti so bile te skupnosti generator ne le premisleka o družbi, ampak tudi družbenih sprememb ter so s tem večkrat dejansko zastopale ne toliko stališča pisateljev oziroma književnosti, ampak stališča (pisateljev kot) intelektualcev. Tudi zato, ker so bile te organizacije veliko bolj neodvisne od vsakokratne oblasti oziroma zaradi svojih neformalnih vezi, ki na zunaj vseeno pogosto delujejo kot »cehovska solidarnost«, bolj nepropustne za »sovražno infiltracijo« kot univerze, ki bi jim to vlogo najprej pripisali. V času hladne vojne se je tako na drugi strani zavese pojavil lik pisatelja disidenta, v središču njegovega zavzemanja pa je bilo ne glede na stopnjo totalitarnosti sistema zmeraj osnovno intelektualno načelo svobode govora – in s tem implicitno zakon (racionalnega ali boljšega) argumenta – ter se v imenu te svobode pogosto znašel za rešetkami, njegova literatura pa na seznamu prepovedanih ali vsaj zamolčanih knjig. Vloga Nove revije in Društva slovenskih pisateljev pri osamosvojitvi Slovenije je že ponarodela, tudi Drago Jančar nas dovoljkrat spomni na svoje galjotstvo, zato o tem pač nima smisla izgubljati dodatnih besed.

Raje se vprašajmo, kaj se je zgodilo z vsem tem? Je DSP danes res bolj DMP (za tiste, ki niste razvozlali akronima, gre seveda za Društvo mrtvih pesnikov)? E-romantiki so verjeli, da bo s pohodom novih komunikacijskih tehnologij civilna družba, kamor spada nenazadnje tudi PEN, samo še pridobivala na pomembnosti in to že kar po inerciji, vendar so v svojem entuziazmu spregledali druge pomembne posledice teh sprememb. Angažma pisateljskih društev ima lahko le podobo deklaracij, protestnih pisem, pozivov in podobnih besedilnih žanrov, pravo moralno težo pa tem oblikam lahko daje samo medijski prostor oziroma medijska pozornost, ki jim je odmerjena. V enaindvajsetem stoletju, ki je tudi stoletje komentarjev – forumov, tviterjev, blogov, eh, kolumn; pa so posamezna načelna stališča demokratično, pluralistično izenačena, vsa dobijo povsem enak delež pozornosti in se z enako nepomembnostjo izgubijo v vsesplošni kakofoniji. Mediji tudi sami vedno bolj spominjajo na zbirko anonimnih, nepreverjenih, rumenih paberkov, brez vsakega moralnega središča ali uredniške hierarhizacije. Med objavljenimi novicami zaposlenih novinarjev/prevajalcev in anonimnimi komentatorji pod njimi ni nobene bistvene razlike, pravzaprav so novice postale sekundarne, so tam zgolj za to, da jih je možno komentirati. Pisanje komentarjev na spletu daje lažni občutek, da so vsa mnenja enakovredna, oziroma da je pomembna količina podobnih ali kar istih mnenj, ne pa njihova kvaliteta – zakon boljšega/racionalnega argumenta na spletu ne velja, dialoga tam ni, kakofonijo naključij lahko usodno preglasijo samo glasovi, ki vsi tulijo po eni melodiji. Kdor le odmahne z roko nad dogajanjem v virtualnem svetu, ta se preslabo zaveda, da zahodne demokracije vse bolj postajajo zgolj podaljšek medmrežja.

Da pa ne bom zataval preveč s smeri ali dajal občutka, da so vsi vzroki za nepomembnost DSP-ja v 21. stoletju zgolj zunanji ali da so vsega krivi mediji in svetovni splet; seveda se je spremenil tudi sam profil pisatelja. Tega danes obdaja ne več avra, ampak samo še senca intelektualca. Pri tem ne gre za to, da bi sodobna literatura ne bila več žarišče idej ali vrednot, le-te so še zmerom prisotne, nenazadnje so del naših predstav, našega »dogovora« o tem, kaj to literatura sploh je, in jo bralec v njej išče in najdeva, ne glede na hermetičnost. Toda ideje in vrednote sočasne literature povečini ne sežejo dlje od promoviranja naivnega kapitalističnega hedonizma in lažne svobode, ki se kaže najbolj kot manko selekcije oziroma kritične distance – sodobni pisatelj hodi po svetu kot malomeščan po trgovinah, oba se domov vrneta s polnimi vrečkami stvari, s katerimi nihče ne ve, kaj početi. Pisanje je tako kot nakupovanje mehanska, obsedena dejavnost. Kakšna druga ideja pa še lahko biva v kvazi-impresionističnih pesmih sodobne mlade poezije, v katerih v »običajnem« jeziku, brez retoričnih/pesniških figur, prebiramo o tem, kje jim je izposoja knjig Dese Muck plačala počitnice? Saj poznate take: Sedeli smo v restavraciji / jedli posladkano solato / in zamudili zadnji vlak za Queensz naslovom Sweet N.Y.C.? Podobnosti med sabo seveda ne opazijo, kaj šele, da bi jim kdo očital klišejskost ali epigonstvo. Tudi v krasnem novem svetu ostaja glavno orodje pisateljev intelektualcev knjiga oziroma jezik, toda to so pisatelji intelektualci, ki jim je pomembno predvsem, da pišejo, objavljajo, ne pa, da tudi sami berejo. Samo poglejte si razliko med številom izdanih pesniških zbirk in številom pesniških zbirk, kupljenih/izposojenih v knjižnicah. Intelektualni dialog je zamenjalo neskončni gluhi rijeliti šou jaza.

In če je pri mladih problem, da se jim zdi družbeni angažma popolnoma »passe«, razen kadar jim lahko prinese dobre kritike ali nagrade, in vidijo pisatelja zgolj še kot producenta knjig brez vsakršne moralne ali druge avtoritete oziroma drže, pa bi si za nekatere starejše pisatelje včasih želeli, da bi več pisali in imeli manj idej. Zadnji tak primer so nedavne izjave Borisa Pahorja o piranskem županu, ki so dokončno razgalile njegovo paranoidno himnično-domovinsko retoriko za to, kar je – najbolj vsakdanja ksenofobija (uf, ker ne gre za rasizem, bognedaj, ker njega ne moti, da je Peter Bossman temnopolt, kje pa, samo to, da je tujec – človek skoraj ne more verjeti, kako hitro si lahko medijska zvezda umije roke pred javnostjo). Če bi lahko še enkrat napisal svojo zadnjo kolumno, se ne bi tako zelo trudil za karseda nepristranski prikaz »narodnjakov«, kajti avra intelektualca, ki jo s tako lahkoto in vehemenco izžarevajo pisatelji, s sabo nosi tudi določeno odgovornost – take izjave nekoga, ki že »po naravi stvari« predstavlja moralno avtoriteto, kaj šele, če temu dodamo še vso zajetno biografsko ozadje, lahko hitro postanejo izgovor, morda ne ravno za velike vojne, toda za tisto malo vsakodnevno nestrpnost vsekakor. Mogoče mi pa pasivna drža DSP, kadar gre za njegove lastne člane, lahko nudi enega od tistih razlogov proti. Na tem mestu se bom sam pridružil Studiu City, kjer so izjave »Delove osebnosti leta 2011«, vsaj kolikor mi je znano, edini jasno in javno obsodili. J’accuse.