junij 2018 - AirBeletrina
Kritika 30. 6. 2018

Dopust od samih sebe

Če vam kljub vsesplošnemu naprezanju in trdni obljubi, »da boste na dopustu vendarle kaj pametnega prebrali«, ne uspe prebrati čisto nič, ne bodite pretirano potrti. Knjige lahko spreminjajo življenja, pa jih za kaj takega niti ni treba odpreti, kar v svojem drugem romanu dokazuje Delova novinarka in filozofinja Jela Krečič, katere romaneskni prvenec se je pred približno dvema letoma zaključil na poroki, zato ni druge, kot da se njeno najnovejše delo začne kje drugje kot pa na – pogrebu. Nanj neempatični in čustveno odmaknjeni Klemen prikolesari le zato, da bi »poravnal dolg iz preteklosti« in pravemu lastniku (ki objokuje smrt svoje babice) vrnil knjigo, ki je dolga leta nedotaknjena ležala v njegovem predalu.

Knjiga, ki je nihče ne bere (in je tudi ne bo prebral), tako na tem mestu začne svoj famozni pohod, na katerem se ustavi pri različnih ljudeh – veliko večino bi najlažje opisali kot ljubljansko intelektualno elito, ki ustvarja filme in gledališke predstave, ko pa tega ne počne, o njih v strokovnem jeziku najraje polemizira v najbolj ‘in’ ljubljanskih lokalih (SEM, LP, Le Petit, TOZD …). Po zadržani in načitani Hedi, ki poučuje na AGRFT-ju in skrivnostno knjigo na posodo dobi prva, se knjiga v drugem od šestih hudomušno naslovljenih poglavij ustavi pri Hedinem študentu Tinetu, nato po naključju priroma v roke gospe z zavidljivim okusom za estetiko, se od te premakne k mladoletni Mirni itn., na svoji poti pa na vse like, ne da bi jo ti zares prijeli v roke, usodno vpliva ter jih medsebojno poveže; zakrivi naklonjenost med dvema na prvi pogled osamljenima gospema, ki sta druga drugi kar naenkrat pripravljeni razgaliti najbolj skrite kotičke svoje duše, poskrbi, da dolgo zatajevana ljubezenska čustva med ekscentričnim dramaturgom Tinetom in nadarjeno igralko Ano končno izbruhnejo na dan, knjigi, ki bi ji lahko rekli celo knjiga vseh knjig (je sploh še katera, ki tako pozitivno vpliva na kogarkoli, ne da bi jo ta dejansko prebral?), pa pred katastrofo uspe rešiti celo družino, ki ji grozi, da bo slej ko prej razpadla.

Nič ne bo narobe, če se torej strinjamo s knjiginim prvotnim »lastnikom«, ki ob pogledu na svojega izgubljenega in spet najdenega prijatelja Klemena ugotavlja, da »vsak potrebuje malo ljubezni v življenju, malo veselja v družbi in malo dopusta od samega sebe,« kar je vse tisto, kar knjiga, ki je nihče ne bere, da vsem nastopajočim likom. Končno se lahko malce oddahnejo, odidejo na dopust od samih sebe, spustijo svoje maske, porušijo zidove, se morda kar preko staromodnih pisem zaljubijo, ko so že mislili, da se ne bodo več, ali pa v naklonjenost z iskricami v očeh pobegnejo le za trenutek – tako kot Irena, ki se, razočarana nad svojim brezposelnim možem, začne sestajati z mladeničem, ki ji v dani življenjski situaciji predstavlja rešilno bilko. Te se oprime le za trenutek – zato da potem s svojim družinskim življenjem lahko nadaljuje tam, kjer si ga je za trenutek drznila pustiti.

Mar ni to osvobajajoče? Uživati v ljubezni, družbi, dopustu od samega sebe? Vzemite si ga s Knjigo drugih, ki jo – za razliko od likov – morate prijeti v roke, če želite, da bo imela učinek in boste v njej lenobno, po dopustniško uživali. Zahvaljujoč lahkotnemu in humornemu slogu, zaradi katerega se bodo strani obračale skorajda same od sebe, jo boste posrkali tako hitro kot najbolj hladen poletni brizganec – pa čeprav vas bodo vmes morda (z)motili osladni ljubezenski izlivi med Hedo in Arielom, ki z ljubezenskih pisem s svetlobno hitrostjo presedlata na romantične zajtrke in pogovore o otrocih, njuno zgodbo pa pred pretirano patetiko sprva rešuje le dejstvo, da o njej Ariel le poroča svojemu prijatelju. Priokus odlično preživetega dopusta bi lahko pokvarili tudi enodimenzionalni liki – najbolj očitni v svoji črno-beli karakterizaciji sta recimo nadarjena igralka Ana, ki enostavno ničesar ne more narediti narobe, ali vedno zoprna umetnostna zgodovinarka Sandra, pri kateri je ravno obratno narobe čisto vse, kar naredi –, nekonsistenstnost in neprepričljivost Mirninega govora, ki se v okolju s svojimi sovrstniki pogovarja odraslo, ko klepeta s Hedo in Veroniko, pa njen najstniški sleng postane posiljen ter pretiran, in nenazadnje tudi dolga teoretiziranja o umetnosti, ki kakor da želijo romanu dati neko ‘dodano vrednost’. Le-te bralec v romanu, ki je – kljub povsem spodobni gradnji zgodbe, prepričljivi karakterizaciji in dokaj avtentičnih dialogih – s svojo sicer generalno lahkotno tematiko še vedno v rangu razvedrilnih ljubezenskih romanov, noče niti ne pričakuje … Toda konec koncev bi si vendarle radi dopustili dopust od samih sebe in Knjiga drugih je za ta podvig kot naročena. Kljub temu nas bo v njej – tako kot na vsakem dopustu – kaj tudi zmotilo, pa čeprav le malce resnobnosti ter (pre)visokoletečih dialogov, ki dopustniškemu vzdušju ne pritičejo najbolje.

 

 

Jela Krečič: Knjiga drugih. Beletrina 2018

Kritika 29. 6. 2018

Mejne štorije

Zdi se, da ima literarni center do svojih periferij precej ambivalenten odnos. Če je Feri Lainšček postal klasik, ker je v kanonu nacionalne književnosti ustoličil pokrajino ob Muri, potem je Marjan Tomšič napravil magično deželo iz slovenske Istre. Za izsrediščna branja so njuni romani visoka literatura, ker znata stvarnost potujiti do mere eksotičnosti in mistike z begom v pretekle čase, in avtorja zmoreta temu bralskemu okusu tudi gostoljubno streči. Mnogo manj je v matičnem centru resničnega interesa za vso tisto literaturo, ki jo literarna zgodovina pospravi pod oznako zamejska. Staroste, kot so Florjan Lipuš, Boris Pahor ali Alojz Rebula, imajo tako rekoč že vlogo relikvij, ki se jih časti, a se jih ne dotika; precej mlajši Marko Sosič je kot sijajen stilist deležen zmerno do pretežno skromne pozornosti, Maja Haderlap trenutno obilo z Angelom pozabe (2012), najmlajše generacije avtorjev z robov ljubljanskega dometa pa so potisnjene v ignorantsko margino – nemara tudi zaradi centraliziranosti slovenske literarne scene, literarnih revij in mentorstva. Zamejski avtorji se šolajo in pogosto tudi študirajo v večnacionalnem ter jezikovno in kulturno drugačnem okolju (pomislimo samo na poučevanje latinščine in grščine na goriških in tržaških licejih!), ki jim s svojimi specifikami vse prevečkrat ne dopušča jezikovno-slogovne vehementnosti, značilne za ljubljansko urbano sceno, posledično pa ne dosegajo popularnosti sodobnih centralnih pesnikov in pisateljev.

Sturman, vzgojen v tržaškem zamejskem miljeju ter preseljen na Kras, skuša pisati o tukaj in zdaj na slovenski zahodni in južni meji, ki je zanj več kot inspirativna. Provokativni naslov zbirke Gorica je naša želi v prvi vrsti pritegniti bralčevo pozornost s predelavo znamenitega gesla Trst je naš!, natančnejše branje pa razkrije zlasti avtorjevo intenco, da bi pri bralcih iz osrednje Slovenije uzavestil, da sodobna slovenska književnost vendarle nastaja tudi na njenih robovih. Koliko je zares sodobna, je sicer drugo vprašanje, vsekakor pa so vsaj nekatere zgodbe iz zbirke (Cena strojne ure, Selitev, Žigolo, Salonarji) obetaven poskus svežega pisanja.

Tržaški slovenski pisatelji tradicionalno prihajajo iz vrst srednješolskih profesorjev (pomislimo samo na Vinka Beličiča, Borisa Pahorja in Alojza Rebula). Celo režiser Marko Sosič v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012) za protagonista izbere profesorja na tržaškem liceju. Tudi Primož Sturman se ne oddaljuje od tega vzorca. Njegov profesor filozofije iz zgodbe Jesen je v mnogočem podoben Sosičevemu profesorju: za oba se iz perspektive slovenskega srednješolskega gledišča zdi, kot da živita v drugem vesolju. Čas imata za intelektualiziranje, za filozofske refleksije ter za mirno in poglobljeno branje – in to v času šolskega leta, ko učitelji v slovenskih šolah tostran meje grmadijo domov skladovnice testov, spisov, esejev in seminarskih nalog ter lahko samo sanjajo o samorealizaciji skozi filozofijo in umetnost. Že razlike v šolskih sistemih za bralce tostran meje prinašajo dobršno mero potujitve, saj si utegnejo ustvariti izkrivljeno sliko o stanju na licejih v Italiji. Nadejamo se lahko, da bo profesor Sturman v prihodnjih literarnih delih razkrinkal pravo, večplastno podobo mikrokozmosa, ki mu v tržaškem, goriškem in videmskem zamejstvu pravijo šolsko polje.

Sicer pa sta tematski osišči njegovega prvenca nacionalno in socialno vprašanje. Zgodbe ne odslikavajo le nacionalnih in političnih konfliktov v obmejnem prostoru, temveč zlasti kontrast med urbanim (Trst, Ljubljana, Zagreb) in provincialnim (vasi ob meji), pri čemer nobeno okolje ne predstavlja varnega zavetja, niti beg v preteklost ni prostor nostalgične idile, kajti pred drugimi, ki so pekel, se ne da ubežati. Še najmanj je mogoče uiti peklu v sebi, kar tematizirajo psihološko bolj poglobljene zgodbe iz zbirke. Vodilni motivi državne meje, selitve iz mesta na podeželje, socialne deprivilegiranosti in duševne bolezni so večkrat medsebojno idejno povezani. Tako je v zgodbi Cena strojne ure, v kateri dihotomijo med vaškim in mestnim okoljem ponazarjajo sopostavljeni raznorodni motivi (prefinjen mestni lokal z izbrano družbo : klapa iz hrama; njene petke : zemeljske fuge med ploščami). Pripovedovalčeva selitev z ljubljeno žensko iz Trsta v skupni dom na Krasu je bil neuspel poskus transplantacije mestne frajle na podeželje, a vaško okolje je enako utesnjujoče tudi zanj, ki se za razliko od klape iz hrama preživlja s pisanjem in prevajanjem ter je finančno odvisen od nerednih honorarjev (ti seveda prihajajo iz mesta). Čeprav je pripovedovalec iz ekonomskih razlogov prisiljen vztrajati v krutem provincialnem svetu, se zdi, da mu je kraška burja vseeno ljubša od mestnega zakotja.

Pogost je v zbirki cinizem do finančno privilegiranih tržaških (malo)meščanov, ki si lahko privoščijo drage psihoterapevtske delavnice popolne potopitve v svet lastnega jaza (Selitev), priložnostni kupljivi seks (Žigolo) ali vzvišeni snobizem zbanalizirane jarogosposke elite (Salonarji). Poleg Trsta sta kot mesti prestiža omenjena še Ljubljana in Zagreb, v Nevihti s kopnega žal precej moralizatorsko prikazana skozi prizmo tradicionalističnega pogleda ribiča v srednjih letih, ki bi si želel, da bi otroci ostajali v Istri in nadaljevali zgodbe svojih dedov, namesto da odhajajo v kozmopolitski prestolnici na šolanje in tam ostajajo za zmeraj.

Sturmanu se pozna, da je po izobrazbi zgodovinar, saj je v zbirki najbolj epski v zgodbah s snovjo iz (pol)preteklosti. Igra z ognjem se dogaja leta 1930 v času fašizma, Šverckomerc (pa ne samo) ter Anna in jaz pa v 70. letih prejšnjega stoletja. Vse tri niso enako uspele. V vseh skuša z zastranitvami od osnovne pripovedne linije (po)ustvariti zeitgeist dobe, pri tem pa v Šverckomercu učinkovito ustvarja vzdušje in z digresijami v vlogi suspenza ohranja napetost vse do presenetljivega preobrata čisto na koncu, v Igro z ognjem pa na žalost vnese preveč zunajliterarne snovi: pripoved je do erotičnega zapleta razvlečena in celo didaktična (kot da bi hotel avtor v eno samo zgodbo strpati celo kopico zgodovinskih podatkov), pripovedovalčevi komentarji so odveč, saj že naslov namiguje na to, da se bo pripetilo nekaj nevarnega. Nerodna je še kratka menjava pripovedovalca v tretjeosebno perspektivo za potrebe poročanja o dogajanju, ko pripovedni lik ni prisoten. Avtorju bi tu skrbno uredniško branje moralo priporočiti zgoščanje in uporabo načela show, don’t tell.

Šibkost Sturmanovih pripovedi se kaže zlasti v erotičnih opisih. Prav moteče mehansko je upoveden denimo prizor v Žigolu (opazil je, da širi svoje sramne ustnice; njegov ud je želela vtakniti v svojo nožnico). Kar bi lahko izpadlo duhovito, tu žal zveni smešno. Kljub načelni resnobnosti v večini pripovedi pa avtorju ne moremo očitati pomanjkanja lahkotne humornosti. V Ceni strojne ure prvoosebni personalni pripovedovalec kljub utesnjujočemu položaju premore ironično distanco do upovedovane stvarnosti, ko npr. obremenjujoče druženje s svetom vaških modrecev imenuje svečanosti. V Salonarjih, ki so ena redkih povsem urbanih zgodb iz knjige, bi poanta prav lahko spodletela in zašla v moraliziranje, če ne bi bilo duhovitega in domiselnega preobrata na koncu, povezanega z naslovnim motivom, kar jo napravi humorno in razbremenjeno zgodovinske peze, ki jo sicer nosijo (pre)številni liki iz zbirke. Močna in duhovita mesta v zbirki najdemo celo v tematiziranju duševnih bolezni, kar je za mnoge bralce nemara presenetljivo. V naslovni zgodbi so ironično in deloma groteskno prikazane razmere v idrijski psihiatrični bolnišnici: uslužbenci imajo na značkah geslo Spes, amor, libertas (Upanje, ljubezen, svoboda), kar je lahko tudi aluzija na Jančarjev zavod z imenom Svoboda osvobaja, posebej zabavno pa je poigravanje z besedo meja, saj je prvoosebni pripovedovalec mejna osebnost v vseh pogledih. Po drugi strani pa v Selitvi in Jeseni pripovedovalec do duševne stiske ohranja resen in zadržan odnos, zgodbi pa sta tudi psihološko bolje poglobljeni ter še kako aktualni.

Aktualističnost ni preveč posrečena v Nevihti s kopnega ter v Varuhu meje, ki se dogajata na slovensko-hrvaški meji. Pomenljiva je metafora o nevihti, ki v Istro prihaja iz Ljubljane in Zagreba, poanta pa je preveč jasno podana in moralistična. Varuh meje bi želel biti še bolj sodobna pripoved (rezilna žica na meji, srečanje z afganistanskimi begunci), kar mu časovno sicer uspe, dogajalno pa žal spodleti: na južno mejo premeščeni arogantni policist se iz nasilnega izpolnjevalca ukazov spreobrne v razmišljujočega in sočutnega intelektualca, potem ko gre prvič na ekskurzijo v hrvaško vas na drugi strani državne meje, pri tem pa je dovolj samo to, da sleče uniformo in se preobleče v civilna oblačila. Tudi konceptualno zgodbi ne sodita v zbirko, ker ostale tematizirajo dogajanje na Goriškem in Tržaškem, ki je avtorju bližje.

Za konservativni del zamejske literarne scene, ki v književnih delih pričakuje visoko umetniški slog, zna biti Sturmanova knjiga problematična zaradi rabe pogovornega jezika (kavsati, fukati, zajebavati, drkati; frajla, tip, kurac), ljubljanska literarna scena pa utegne v zbirki videti preveliko jezikovno neinovativnost in fabulativno tradicionalnost. Dogajalna zgoščenost na prostor ob meji bo bolj mikavna za primorske bralce srednjih let, za starejše bralce bodo mnoge zgodbe zabavne ali vsaj spoznavno zanimive, mlajši pa po zbirki najbrž ne bodo posegli (razen nemara po šolah v zamejstvu in v obmejnih krajih na Primorskem). Za bralce iz središča države bi moral biti mikaven pogled z obrobja, posebej v tistih delih, ko skuša avtor pripovedovati neobremenjeno s politično preteklostjo in iz perspektive sodobnika z univerzalnimi težavami junaka današnjega časa. Narativno so Sturmanove zgodbe obetavne, slog potrebuje večkratno piljenje po uredniških pripombah. Potem bo lahko postal vodilni avtor kratkih zgodb svoje samohodniške generacije. Navsezadnje je tudi Boris Pahor pričel svojo pisateljsko kariero s kratkoprozno zbirko Moj tržaški naslov (1948).

 

Primož Sturman: Gorica je naša. Litera 2018.

Kolumna 28. 6. 2018

Urejanje starih časov

 

V tej svojih zapisih nenehno prežvekujem iste teme: o čem sploh pišem(o). Sam ne vem, kako bi iz tega izluščil kakšno bistvo, kar je mogoče obetaven znak, da sem na pravi poti. Če točno veš, o čem pišeš, si namreč najbolj verjetno popolnoma zgrešil poanto. Preostane mi edino, da se vrnem k neki časovni liniji. Četrti dimenziji ne moreš ubežati, spričo nje se ne moreš pretvarjati, ona je enostavno tukaj.

Torej, po izidu Fužinskega bluza nisem imel ravno ideje za kakšno novo večje besedilo. Hkrati pa mi je pomp okoli izhajanja knjig nekako godil. Bil sem sicer sredi pisanja doktorata, ampak v tem ni bilo tistega fantazijskega srha, ki ga premore ustvarjanje fikcije. Doktorat je v redu, ampak roman je boljši. Edini navdih, ki se mi je naravno ponudil, je bil torej vrnitev k tistim mladostnim kratkim zgodbam, ki sem jih pred leti neuspešno prodajal urednikom v obliki nesrečne zbirke Nedolžnost. Bil sem že pripravljen priznati, da so povečini povsem brezvezne. Tudi sam nisem vedel, kaj sem z njimi pravzaprav hotel povedati, razen da so nekako odštekane. Vseeno se mi je zdelo, da je med njimi mogoče kaj uporabnega. Nekatere so mi bile namreč prav všeč.

V tistem času sem celo napisal nekaj novih zgodb. Konkretno: za Norišnico semna novo napisal Poslušajte, gospod Marjan, Dihati (ti dve zgodbi sta neke vrste povzetek mojih občutkov po selitvi iz Fužin v Šiško, ki se mi je po odprtem svetu Fužin zdela precej malomeščanska), Preizkus z jabolkom (v zgodbici je nekaj koščkov nekoč nikoli dokončane mladostne kratke zgodbe, a ima novo tematsko jedro) in Nič hudega ni. Slednja zgodba je morda najbolj osebna, kar sem jih napisal vse do drame Hura, Nosferatu, in govori o moji hčerki.

Preostale zgodbe sem za tisto prvo verzijo Norišnice bolj ali manj prenesel iz mladostnih rokopisov, od katerih so bili nekateri tudi objavljeni po revijah, popravki so bili malenkostni. Celotno zbirko sem spet ponosno prinesel prijatelju Alešu, da nanjo vrže strokovno oko.

Ni bil navdušen.

Menda sem nekako pričakoval, da bo avra kresnikovega nagrajenca, avtorja Fužinskega bluza, ki so ga navsezadnje v tistem času že prirejali v SNG Drama, dala tistim starim tekstom neko novo težo, da bodo videni v neki povsem drugi luči, končno vzeti resno, globoki in misteriozni, kakršni so. Ampak je ni. Aleš je skeptično rekel, da je ta zbirka »korak nazaj«. V ozadju je bil diskreten namig, da je za en drek, ampak jaz tega nekako nisem hotel slišati. Svetoval je tudi nekaj konkretnih vsebinskih popravkov, ki bi knjigo lahko naredili bolj sodobno, bolj postmilenijsko.

Precej malodušno sem se lotil piljenja. Te vrste projekta ne priporočam nikomur. Svoje mladosti ni mogoče urediti.

Radikalno sem predelal Povest brez jezdeca: kratko, tri strani dolgo punk štorijo sem na silo napihnil v (neposrečeno) simfonijo King Crimson. Nočem s tem vlakom je namesto mulca mojih let na silo dobila priletnega protagonista, ki potuje z »interrailom nad 26«. V Slikah, kakršnih še ni bilo sem za dopolnitev izvirnega nadrealističnega fragmenta menda prvič uporabil »jezikovne artefakte« z interneta, torej časa dobrih deset let kasneje. V Andaluzijskem psu sem namesto prvotno umrlega Boga uporabil pokojnega Satana, kar se mi sicer zdi posrečena zamenjava, vendar sem jo ravno tako preobložil z novim gradivom. Edino naslovna zgodba, Norišnica, je tudi v zbirki ostala praktično enaka, kot je bila prvotno.

Za vse te posege mi je danes žal. Zgodbe so bile originalno mogoče brez veze, ampak bile so tisto, kar mi je nekje v poznih dvajsetih letih rojilo po glavi. Bedno je, če nekje sredi tridesetih posegaš v tisto, kar se ti je po glavi dogajalo pri dvajsetih. Iz tega ne more nastati nič posrečenega. Mogoče tiste zgodbe niso bile zanimive za nikogar razen zame, niso bile objavljive, ampak na svoj način so štimale. Bile so jaz. Končni rezultat je bil objavljiv, ni pa bil smiseln. Norišnica je dejansko tista moja knjiga, ki bi jo najrajši pozabil.

Nasploh se mi zdijo zbirke kratkih zgodb nekaj, česar enostavno ne zmorem. Ne samo da ne znam pisati kratkih zgodb, ker se mi vsak droben zaplet takoj razvije in nabrekne (kot sem že pisal o nastajanju Iger brez meja) – zbirke kratkih zgodb, zasnovane konceptualno, kakršne zmore recimo Andrej Blatnik, so žanr zase. To je poseben talent. Blatnik ga ima. Sicer odlični Jančar ga ima že precej manj, čeprav je napisal marsikatero genialno kratko zgodbo, na primer Noč nasilja. Suzana Tratnik je napisala nekaj za moje pojme najboljših kratkih zgodb, kar sem jih kdaj prebral, ampak koherentna zbirka ji težko uspe. Užitek jih je brati po revijah, posamič, ampak … Ko so skupaj, delujejo kot nametanke. Z izjemo mogoče Vzporednic niso zares zbirke.

Pravzaprav sem v celotni Norišnici ponosen samo na tisto končno zgodbo, Nič hudega ni. Ker gre v njej zares. Zanjo sem prejel celo kompliment, ki me presunil na spet nov, nepričakovan način. Bral sem jo na nekem festivalu v Zagrebu in Tomi Vrečar mi je tisti večer prostodušno povedal, da je dotlej mislil, da sem neke sorte fejker, ki si zgodbe izmišljuje, zdaj pa vidi, da sem real thing. Kako je vse to zapleteno. Saj je konstantna tema vseh teh mojih zapisov za Air prav ta: da so vse moje zgodbe resnične, tudi tiste najbolj nadrealistične. Vse so se res zgodile v moji glavi. Seveda niso nujno vse zanimive za tiste, ki se jim jih trudim podtakniti. A pri pisanju se mi zdi največji izziv, kako pokazati resničnost zgodbe. In največja frustracija, če vidim, da je kak bralec (ali kritik) mislil, da sem jih privlekel za lase. Kajti tudi to kdaj – navadno nehote – naredimo, vsak od nas.

Dobra kratka zgodba je produkt nekega trenutka. (Dober roman je recimo produkt nekega leta ali dveh.) Tistega trenutka, v katerem se ti je zdelo, da je napisati to zgodbo edina smiselna stvar. Tako kot pri pajku, ki plete mrežo. Pajek ne naredi razumskega načrta: okej, treba bo jesti, se pravi, bom naredil mrežo, da se vanjo ujame kakšna okusna jed. Obenem pa tudi ne dela kot robot, mehanizem po nekem predprogramiranem gonilu. Celo žuželke (in pajkovci) niso slepi mehanizmi; enostavno se jim predenje mreže v tistem trenutku zazdi kot nekaj, kar je treba početi, drugače se stvari ne bodo dobro končale.

Zbirati na kup zgodbe, ki si jih napisal pri dvajsetih, in tiste, ki si jih napisal pri tridesetih, pa je brezupno početje. Pogosto celo zgodbe, ki si jih napisal v istem letu, ne sedejo skupaj, ne ustvarijo celote. To je kot nekakšen lov celovitosti lastne perspektive: ni je. Vedno pišeš iz tistega, kar v tistem trenutku – po čistem naključju, kot neka naplavina, leži v tebi. Toda sestaviti vse v celoto, to je podvig. Podvig, enakovreden temu, da sestaviš samega sebe. In jaz si ne domišljam, da sem koherentna oseba. Tudi z Igrami brez meja sem sprva imel idejo, da bi jih postavil v zbirko treh novel – skupaj z zgodbo Neskončni šteti dnevi (pred precej leti objavljeni v Literaturi, pozneje je prerasla v dramsko uprizoritev v Novi Gorici) in Kdo pa misliš, da si? (pred leti objavljeni v Beletrinini antologiji Dan zmage, pravzaprav napisani po naročilu za tisto zbirko). A je urednica rekla, da mogoče rajši ne. In verjetno je imela prav. Meni se je v tistem trenutku sicer zdelo, da bi teksti lahko tvorili neko celoto, recimo socialno-nadrealistično, ampak napisani so bili v razmiku desetih let in vmes se je zgodilo milijon stvari. Moja hči je začela hoditi v šolo, preselili smo se, konec je bilo njenih epileptičnih statusov, lahko sem si celo privoščil, da prebijem mesec dni od družine v pisateljski rezidenci v Kremsu, rodil se mi je sin, začel je hoditi v vrtec …. Kako bi lahko to bila »zbirka kratke proze«? Saj se dostikrat že zjutraj čudim, kakšne bedarije sem prejšnjo noč ob treh zjutraj vehementno objavljal na Facebooku.

Kritika 27. 6. 2018

Kaj se to tam sveti?

Čeprav je Madžarska naša soseda, je njena književnost v slovenskem prevodu razmeroma slabo zastopana. Glede na to, da bo osrednja gostujoča država letošnjega Slovenskega knjižnega sejma, je pričujoča antologija prispela ravno pravi čas. V njej so zbrane pesmi osemnajstih pesnic in pesnikov, nabrane pa so z vseh vetrov, od različnih knjižnih, revijalnih in festivalskih objav – zato je podpisano tudi lepo število prevajalk in prevajalcev, ki so na prevodih delali predvsem v okviru lanske prevajalske delavnice festivala Dnevi poezije in vina. Knjigi ne bi škodila kakšna spremna beseda ali vsaj nek uvodni zapis, ki bi lahko dal večji uvid v širši kontekst sodobne madžarske poezije, ki po nekaj ponujenih okruških še vedno ostaja zavita v skrivnost.

Avtorice in avtorji so sicer razvrščeni glede na letnico rojstva, od najstarejšega (László Lator, roj. 1927) do najmlajšega (Dénes Krusovszky, roj. 1982), kar je precej širok razpon. Manj zadovoljivo je razmerje med spoloma, saj sta med štirinajstimi vključenimi le dve pesnici, Zsuzsa Takács in Krisztina Tóth, vsaj pri mlajši generaciji bi bilo nujno narediti bolj reprezentativen in bolj uravnotežen izbor. Vsak avtor je sproti predstavljen s krajšo biografijo in nekaj pesmimi, pri čemer se biografije med seboj precej razlikujejo, vidi se, da so pobrane iz različnih virov in za knjižno objavo niso bile uredniško poenotene. Nekatere so precej faktografske (kraj rojstva, izobrazba in delo, število zbirk in njihovi naslovi, nagrade), druge pa podajajo še kakšno zanimivost o avtorju ali avtorici – o Lászlu Latorju izvemo, da je prevajal Franceta Prešerna in Kajetana Koviča, o Krisztini Tóth pa, da se je nekaj časa preživljala z oblikovanjem svinčevega stekla. Redke biografije vsebujejo tudi stavek ali dva o značilnosti poezije, kar naj bi bilo sicer v pomoč, a se izkaže za kontraproduktivno, ker preveč usmerja branje in ustvarja določena pričakovanja, potem pa se izbrane pesmi v veliko primerih izkažejo za neustrezne glede na »obljubljeno«.

Zaradi relativno majhnega števila pesmi je težko iskati skupne lastnosti, razhajanja in spremembe skozi čas. Vsa izbrana poezija je narativna, večji eksperimentov ali odstopanj pravzaprav ni, tudi forma ne prinaša nobenih presenečenj, saj gre skoraj v vseh primerih za prosti verz – z izjemo Latorja, ki piše rimano poezijo, in odlomkov iz Kvarnerskih tekstov Ákosa Győrffyja, kjer gre za pesem v prozi. Ti odlomki so tudi sicer eni izmed najmočnejših v knjigi: »največ teles ni na pokopališču, telesa so v Hudsonu, v Jadranu, v Sredozemskem morju, Atlantskem oceanu, so ali so bila, le kje so zdaj ta telesa, Bog jih je vzel k sebi, berem na nekem nemškem nagrobnem napisu, Bog je torej morje, kar konec koncev ni presenetljiva misel žene nekega avstrijskega mornarja.« Glede na pozitivno obarvan naslov je tako celosten vtis zbirke precej bolj mračen in težak, saj je zelo malo humorja in pozitivne naravnanosti, veliko bolj pogoste so melanholija, žalost, grozljivost … Še posebej pretresejo Tožba tisočletja Takácsove o vojni v Sarajevu, Pes Tóthove o povoženem umirajočem psu in Priprave na vranjo gostijo Gáborja Scheina o umiranju. Najlepša v svoji žalosti je v tem oziru Latorjeva Na kliniki, v kateri starec do umirajoče starke občuti poželenje: »in vedel sem naj se zgodi karkoli / bo v tvojem mesu vonju in okusu / ostalo nekaj kar propad presega / neosvojljivo gnezdo ki iz njega / kipi mladosti tvoje divji slad / in ko sem golo gledal te pohlepno / telo mi je obsedla gladna strast / in me pognala v nepojmljivo hipno / vendar popolno koitalno slast.«

Zanimivo je, da ni veliko madžarskih realij, ki bi se prikradle v verze, srečamo nekaj priimkov in imen mest, a izbrana poezija je precej »odprta«, polna tujih vplivov in navezav, sploh pri Andrásu Ferencu Kovácsu in Jánosu Tereyu. Se pa pri mlajših pokaže malo večja raznolikost, od absurda pri Rolandu Orcsiku do homoerotične poezije Andrása Gerevicha in ironično obarvane poezije Gáborja Lanczkorja. Naslanjanja na kakšno mitologijo ali tradicijo niti ni, morda le v Bakonymérőjski elegiji Istvána Vörösa: »Bakonymérő, reče ded, je mesto, / ki ga ni, čeprav so nekoč tukaj / živeli palčki, od takrat pa živijo / v njem pokolenja njihovih potomcev, / ki sekajo noge miz na kratko.« Bolj kot za sistematično antologijo gre pri Zmeraj lepše siješ konec koncev še vedno za panoramo, kakor poudarja podnaslov, kar ni nič slabega, saj nam od vsakega izmed vključenih ponudi šopek verzov, ki so vredni ponovnih branj. Upam, da gre za začetek bolj dejavnega prevajanja madžarske poezije, ki že v okruških namiguje na velike skrite zaklade, ki samo čakajo svoj trenutek, da v polnosti zasijejo.

 

Ki zmeraj lepše siješ: panorama madžarske poezije. Ljubljana: Beletrina, 2018. 149 str., 24,00 €.

Kritika 22. 6. 2018

Izgubljeni raj

 

Francoski pisatelj in akademik Jean d’Ormesson je leta 1994 po kratkotrajnem obisku Ruande, kjer je bilo v samo stotih dneh pobitih skoraj milijon prebivalcev, v skorajda nujno poetično romantizirani naraciji o afriški pokrajini za La Figaro poročal, da je čudovite obale jezera Kivu poplavila kri in da v prekrasnih pokrajinah Afrike potekajo veličastni poboji. Čeprav ta izjava ravnodušno prezira samo tragičnost ruandskega genocida, se ob njej pojavlja dodatno vprašanje, in sicer, kako miselno zapopasti tisto, česar obstoj bi najraje zanikali. Tu načeloma obstajata dve možnosti – namerna izguba spomina kot edina tehnika preživetja ali pa nenehno in večno tavanje med iskanjem razlogov, vzrokov ter poskusi pomiritve s črnimi madeži zgodovine.

Čeprav je bila tema ruandskega genocida iz takšnih in drugačnih razlogov že za svojega časa umaknjena iz medijskega in političnega prostora, se je ravno nasprotno ohranjala skozi literarno umetnosti ne le ruandskih, temveč tudi drugih afriških avtorjev. Leta 2016, dobri dve desetletji po genocidu, je francosko-ruandski raper Gaël Faye izdal prvenec z naslovom Mala dežela, ki je preko noči postal francoski bestseller, prodan v kar 700.000 izvodih. Roman je bil nominiran za Gouncourtovo nagrado, prejel pa je tudi nagrado Prix Goncourt des lycéens. A še bolj pomembno od tega je, da je vnovično oživel temo ruandskega genocida.

V Mali deželi nas tako 33-letni Gabriel, ki v Parizu zaradi zmenkov z različnimi dekleti začne preizpraševati svojo »s trupli obteženo identiteto«, preko spominov popelje v svoje otroštvo, preživeto v Burundiju. Gabriel se je, prav tako kot Gaël Faye, ki sicer zanika, da bi bil roman avtobiografski, rodil očetu Francozu in mami Ruandčanki, ki je zaradi medetičnih trenj med Hutuji in Tutsiji že v 60-ih letih prebegnila v sosednji Burundi. Čeprav se starša ločita, družina živi dokaj povprečno življenje višjega srednjega sloja v glavnem mest Bujumbara. Gabriel vozi bmx, s prijatelji se potika naokoli in krade sadeže s sosedinega mangovca ter se celo zaljubi v Lauro, Francozinjo, s katero si izmenjujeta pisma. Nekega dne pa otroško nedolžnost predrami vojna, ki se iz sosednje Ruande preseli v Burundi, kjer se metodično in sistematično načrtovano iztrebljanje nadaljuje. Kljub temu da se oče na vso moč trudi, da bi Gabriela zaščitil pred političnimi dogajanji, val sovraštva in vojne grozote kmalu zajamejo celotno družino.

Dogajanje v romanu Mala dežela je predstavljeno skozi otroško perspektivo, ki sicer ne razume povsem, kaj se v državi dogaja – 11-letni Gabriel namreč ne zna pojasniti zgodovinsko-političnega ozadja – a ravno zato je ta otroški pogled v svojem opazovanju toliko bolj doživet in v svojem nerazumevanju samih po sebi nerazumljivih pokolov kar najbolj iskren. Nekega dne oče Gabrielu vendarle razloži domnevno razliko med Tutsiji in Hutuji. Če so Hutuji majhni in imajo velik nos, so manjšinski Tutsiji visoki, svetlopolti in z majhnimi nosovi. Ta fizična stereotipizacija, ki naj bi bila zaradi potrebe po razlikovanju črncev iznajdba belgijskih kolonialistov in ki jo je Jean d’Ormesson povsem legitimno uporabil v zapisih za La Figaro celo do te mere, da je primerjal videz in z njim povezane navade Tutsijev in Hutujev z razliko med Izraelci in Palestinci, postane zadosten razlog za pojasnitev vojne. Ko Gabriel nekega dne vpraša očeta, zakaj je prišlo do vojne, ko pa si obe etnični skupini delita isto deželo, govorita isti jezik in častita istega boga, mu oče pojasni, da je do pokolov prišlo iz preprostega razloga – »ker nimajo istih nosov«.

Kljub otroški naraciji pa nekateri deli romana, skozi katere govori odrasli Gabriel, kontekstualizirajo trpljenje, zgodovino in sam mehanizem genocida. »Moja karamelna koža mora pogosto osvetliti rodovnik, da bi dokazala svojo verodostojnost,« zaključi odrasli Gabriel, ki mu nikdar ni bilo povsem jasno, zakaj ne bi mogel tudi v vojni ostati nevtralen. A »ker vojna vedno poskrbi za to, da nam najde sovražnika, ne da bi jo za to prosili«, ni pomembno le, za katero stran se opredelimo sami, temveč tudi, katero stran so nam dodelili drugi. Mali Gabriel tako po materini strani pripada Tutsijem in po očetovi Francozom, ki so tedaj zaradi oskrbovanja orožja Hutujem veljali za ekvivalente nasprotnike in sokrivce genocida.

Gaël Faye v enem od intervjujev pojasni, da je knjiga napisana iz hrepenenja po otroški dobi in nostalgiji po njeni nedolžnosti. Izgubljeni raj, kot pisatelj poimenuje temo romana, odpira vprašanje, kako s svojimi (ne)opredeljenostmi do zunanjega sveta za vedno ostati kot otrok.Vrhunec romana nastopi v zadnjem delu, ko Gabriel, ki se sicer pred realnostjo vsakdana zateka k sosedi, s katero prebirata knjige, pod vplivom nekdanjih prijatejev, ki so nasilju podlegli pred njim, vrže vžigalnik na avto, polit z nafto, in umori neznanega človeka. S tem dejanjem Gabriel dokončno izgubi svoje otroštvo in postane soudeležen v genocidnih pobojih.

Konec romana povzema pomenljivo pisateljevo opazko, da je kot otrok, gledajoč ameriške filme vedno mislil, da je vojna polna eksplozij in da se na vsakem koraku podirajo stavbe. A vojna je lahko tudi na videz povsem normalno življenje, kjer otroci hodijo v šolo in ubogajo starše, medtem ko v vzporednem trenutku na poti v trgovino zažigajo sosede. Ko malega Gabriela preko programa pomoči francoskim državljanom, ujetim v ruandsko in burundijsko krvavo stvarnost, deportirajo v Francijo, odrasli Gabriel v retrospektivi povzame: »Mislil sem, da sem izgnan iz svoje dežele. A med hojo po sledovih preteklosti sem doumel, da sem bil izgnan iz svojega otroštva«.

Kljub kolektivni pozabi ruandskega genocida je Gaëlu Fayu s subtilnim jezikom uspelo vnovično aktualizirati enega najbolj krvavih pokolov. Navsezadnje »prihodnost izhaja iz preteklosti kot jajce iz kokoši«, pove neznanec, ki politizira v eni od burundijskih gostiln, zato so Mala dežela in njej podobne knjige v vsakem zgodovinskem trenutku kar najbolj primerne.

 

 

Gael Faye: Mala dežela. Prevod: Katja Šaponjić. Mladinska knjiga 2018, 192 str, 24,99 evrov.

Dom in svet 19. 6. 2018

Na Dovrskih pečinah

Shakespearova pečina, Dover (Henry Bishop, c. 1933)

Kmalu bo minilo dve leti, odkar so Britanci izglasoval brexit. Na referendumski dan se mi je kljub tesnim napovedim zdelo, da bo prevladala britanska pragmatičnost, čeprav so se mi ekonomski argumenti v prid Evropske unije vedno zdeli priskutni in pretirano koristolovski. Moja partnerka, doma iz Italije, je pesimistično stavila na čustva. V mesecih pred referendumom smo namreč opazovali, kako so iz globin družbene podzavesti na površje kipeli sovraštvo, zagrenjenost, zarjaveli nacionalizem in vsesplošna omejenost dobršnega dela britanskega elektorata. 24. junija 2016 sem se tako zbudil s cmokom v grlu, pograbil telefon in preveril, kaj mi sporoča Guardian. »Prav si imela,« sem ji rekel. In tako se je začela prva od petih stopenj žalovanja: zanikanje.

Odločitev Britancev, da izstopijo iz Evropske unije, zame ni bila travmatična zato, ker naj bi formalno-pravno ogrozila mojo prihodnost na Otoku. Nikoli se nisem bal, da mi bodo kršene pravice, ki mi pripadajo kot državljanu EU, da ne bom dobil dela ali da se bom moral nenadoma spopadati s priložnostno ksenofobijo, čeprav je število rasističnih izpadov na britanskih ulicah ironično naraslo prav v tistih evforičnih tednih, ko je Združeno kraljestvo menda zares postalo odprto in globalno. Doživel sem ravno nasprotno: angleški prijatelji so se mi iz sramu hiteli opravičevati za katastrofalni rezultat.

Izid me je pretresel zato, ker sem se počutil zavrženega. Zaušnico, namenjeno bruseljskim tehnokratom, sem razumel kot zaušnico, namenjeno meni osebno. Sem pač le eden od evropskih migrantov, ki domačinom kradejo službe in katerih število bo zdaj treba strogo omejiti. In čeprav sem brexitovcem priznaval nekatere zagate obstoječe preseljevalne politike, sem menil, da nobena še tako artikulirana kritika EU-jevske birokracije in neoliberalizma ne more opravičiti radikalne negacije temeljnih vrednot povojne Evrope, ki so – pa naj bo to dobro ali slabo – intimno povezane z institucijami EU.

Odzval sem se čustveno, visceralno, iz globine, cinizma nisem prebavljal, vsakršno analizo nastale zmešnjave pa sem imel za prazno dlakocepstvo. Tako kot tiste, ki so sanjali o novem imperiju na valovih brexita, so me premagala čustva. Moja hipokrizija je bila razgaljena. Vladni retoriki, ki se mi je zdela omejena in nezadostna, še sam nisem verjel. Hladno zagovarjanje razuma in pragmatičnost je bilo namreč vedno zgolj obrambni mehanizem, tajenje lastnega strahu pred razbitjem neke imaginarne celote, ki mi je prirasla k srcu.

Spoznal sem dvoje: da sem veliko bolj Evropejec, kot sem si bil pred tem pripravljen priznati, in da me je ta vrzel, ki je nastala med mano in družbo, v kateri prebivam, naučila, kaj zares pomeni biti tujec. Nepričakovano sem se znašel v družbi, katere večina se je plebiscitno izpisala iz identitetne skupnosti, ki smo si jo menda pred tem delili. Evropske unije se dandanes pač ne da več preprosto zapustiti, ne da bi hkrati zapustili tudi Evropo. Evropo kot ideološko celoto smo si namreč prisvojili; ukalupili in zacementirali smo jo v avditorij Evropskega parlamenta in v dvanajst zlatih zvezd na azurni podlagi. Če hočete »biti del Evrope« in »spreminjati Evropo«, potem morate delovati »znotraj Evrope«, ki se je ne da, razen z nasiljem, spreminjati od zunaj. Čeprav politični projekti niso svetinje, dezintegracija nadnacionalne ustanove, ki ji je vendarle uspelo pacificirati kontinent po krvavi orgiji prve polovice dvajsetega stoletja, vendarle ni »a walk in the park«. Še več, po mojem jo je pametno ohraniti in gojiti.

Mokre sanje britanskih konservativcev o čistem in celo prijateljskem prelomu z Evropo so torej znanstvena fantastika. Zdaj je jasno, da bo brexit umazan, dolgotrajen in boleč, pa ne le zaradi konfliktnih političnih in ekonomskih interesov obeh pogajalskih strani, ampak predvsem zato, ker so Evropo številnim Britancem nasilno izpulili iz naročja. Kljub pozivom k poenotenju britanske družbe je ta še vedno bridko razdeljena na »remainers« in »leavers«. Za prvo skupino je pat pozicija vir upanja, saj namesto na brexit upajo na brino (Brexit in name only), za drugo pa empirično dejstvo, da mandat za radikalen izstop ostaja.

Številni evropski znanci s celine so se na poreferendumsko negotovost odzvali s pospešenim pridobivanjem britanskega državljanstva. Sam sem, nasprotno, s še večjim užitkom letel na Otok le s slovensko osebno v žepu. Moj dom je Evropa, svet in tujina pa se začenjata šele onkraj njenih meja. Čeprav brexit to mejo prestavlja na Rokavski preliv, se tako kot Richard Verstegan (1550–1640), anglo-holandski publicist in katoliški izgnanec, tolažim, da pečine v Dovru in Calaisu niso znamenja ločenosti, ampak naravne enotnosti. Albion je bil nekoč polotok, »pritrjen na osrednjo celino sveta«, pravi Verstegan, in ostaja z njo kljub svoji ihtavosti kulturno in politično povezan.

Kot najstnik sem bil za prijatelje zapečkar, ker nisem bil dovolj spontan in ker sem rad preživljal prosti čas doma, v svoji sobi in s svojimi starši. Še vedno sem zapečkar. Ostajam v Evropi, ne mudi se mi na tuje.

 

Refleksija 15. 6. 2018

Igra ustvarjanja praznine

V nekem alternativnem vesolju, ki je samo dva koraka levo od našega, je pred mano poslednji mesec profesionalne nogometne kariere. V ponedeljek zvečer me s slovensko reprezentanco čaka prva tekma proti Tuniziji in moje zadnje svetovno prvenstvo. Od svojega Bayerna sem se pred tem poslovil že v Kijevu, po osvojitvi tretjega zaporednega naslova prvaka v Ligi prvakov, šestega v desetih letih. Če svetovni prvak ne bo Portugalska ali Argentina, mi naslednje leto zlata žoga vendarle ne uide … Kljub temu da sem v življenju naredil marsikakšno napako ali neumnost, je ena redkih stvari, ki jih resnično obžalujem, da nisem bil v otroštvu bolj odločen v svoji želji, da bi treniral nogomet. Zavedam se, da bi bil najbrž precej drugačen človek, a dvomim, da drastično. Potem bi igral za Real, ne za Bayern, predvsem pa bi bil napadalec, ne kreativni vezni.

Na nogometnem igrišču v osnovni šoli ni bilo kaj dosti drugače kot zunaj njega. Z žogo na travi sem bil edino manj sramežljiv, manj nesamozavesten. Pogosto sem bil daleč najboljši strelec svoje ekipe, a me sošolci zaradi tega niso nič bolj spoštovali. Vsakič ko smo se razporejali v ekipe, so me hoteli postaviti v gol, če sem se uprl in igral, mi niso želeli podati, nasprotniki so prekrške nad mano delali praviloma brez posledic, še soigralci me niso zaščitili. Zaradi tega sem igral sebično, s pogledom vedno proti golu, pa če je bilo treba teči od svojega do nasprotnikovega gola, preigrati in preteči vse na poti; to pa je seveda samo še krepilo sovražnost. Šele pozneje sem se, tudi zaradi tega, ker sem doma na dvorišču igral z mlajšimi, preusmeril v podajanje in ustvarjanje priložnosti drugim, kar je vsaj na nogometnem igrišču omililo nasilje nad mano. Zunaj njega sem bil še vedno tisti, ki je nosil ponošena oblačila starejšega brata, živel v premajhnem stanovanju, smrdljivec in luzer.

Tako kot jaz nisem razumel, da z egoistično igro samo še slabšam vse skupaj, tudi sošolci niso razumeli, da s svojim zaničevanjem zgolj krepijo mojo vnemo pri igri in mojo ljubezen do nje. Nisem se dal, kot da bi s tem skušal dokazati, da imam večjo pravico do nogometa kot sošolci. Lahko so imeli košarko, game boye, računalnike, kurc, lahko so imeli tudi najnovejše kopačke, a kaj jim je to pomagalo proti mulcu, ki je po nekaj ur na dan brcal žogo z bratoma ali sosedi. Kaj jim je pomagalo, da so se mi metali pred noge na travi, da so me rušili, ko pa sem sam igral na asfaltu in včasih domov prišel s povsem krvavimi, raztrganimi koleni? – In zadnje ne zato, ker bi na dvorišču pred blokom igrali tako brutalno, ampak ker zame nobena žoga ni bila izgubljena, ker sem se metal za njo. V nogometu zmagujejo reprezentance in klubi iz najbogatejših držav, ki ogromne količine denarja vlagajo v vzgojo mladih igralcev ali v skavte in nakupe, v infrastrukturo, šolanje strokovnega štaba, virtualne modele in večanje navijaške baze, toda največji mojstri te igre, tudi znotraj teh sistemov, še vedno prihajajo z obrobja, iz revščine. Nogomet je egalitaren šport, zanj ne potrebuješ posebnega igrišča ali opreme, dovolj so štirje kamni za gol in žoga. No, potrebuješ seveda tudi ekipo. Nogomet je socialen šport. Tako kot delo na področju literature te tudi nogomet uči timskega dela, naj igraš s prijatelji ali buliji.

Ne glede na to, da nista Ronaldo ali Messi nič manjša genialca od kakšnega LeBrona Jamesa, da lahko z enim driblingom ali strelom iz navidez nemogoče situacije sama rešita tekmo, pa vendar ne moreta igrati tako svobodno, tako samostojno. Zanju morata igrati tudi ekipi (tako kot Real za Ronalda) in obratno – tudi sama morata svojo genialnost znati podrediti sistemu (tako kot je Messi dandanes bolj kreativni vezni kot napadalec, ker to zahteva igra Barcelone). Zato ni noben paradoks, če se kljub začetni solistični igri čez čas nisem razvil v nogometaša, ki bi izvajal cirkuške trike in se spuščal v preigravanja, če kot kibic ne navijam za »jogo bonito«, ampak občudujem efektivno igro, pri kateri skušaš s čim manj potezami pridobiti čim več prostora ter sebe, s tem pa ekipo premakniti čim bližje h golu, ustvariti čim boljšo priložnost za zadetek. Pri tem mi je pomagala moja hitrost, predvsem pa zagrizena vzdržljivost. Lahko sem tekel, ko so drugi dihali na škrge. Odnehal sem šele, ko je bilo res konec. In dokler ni bilo, ni bilo predaje. Skratka, zelo »nemško«.

Igra nemške reprezentance, posebno pod Joachimom Löwom, je to, kar imam sam za »lep« nogomet. Die Mannschaft pooseblja vse to, kar bi morala biti ta igra. Ekipa pred posameznikom, tudi na račun tega, da kakšnega zvezdnika vržeš iz nje, efektivnost pred lepoto – a je vendar posebna lepota v tem, kako žoga teče od vratarja do obrambe, od obrambe do sredine, kako se ekipa skladno premika na igrišču, potem pa poteza, dve, tri – v resnici pa ogromno potez pred tem in naenkrat, saj se mora premakniti cela enajsterica – in je žoga v mreži. V nogometu je uspeh ekipe v največji meri odvisen od tega, kako se postavljajo igralci, ko so brez žoge, kako se odkrivajo, kako tečejo v prazno, kako potrpežljivo čakajo, kako znajo predvidevati, kam bo šla žoga, kje je soigralec, kje nasprotnik … Saj je to pomembno tudi v drugih ekipnih športih, toda tam žoga ali plošček ali kaj že veliko bolj kroži; v nogometu je lahko napadalec 89 minut »neviden«, ne pride do žoge, a se je celo tekmo dobro odkrival, dobro prežal in nazadnje se ena od žog vendarle odbije do njega in jo »pospravi«. To je nogomet. Nogomet je igra čakanja, je igra visenja v praznini. Igra, v kateri bo zmagala ekipa, ki bo znala ustvariti največ praznine.

Tudi literatura, ki jo imam rad, je taka kot igra nemške reprezentance, naj se to sliši še tako paradoksalno. Res je, da v literaturi bolj kot v nogometu cenim slog, toda konec koncev samo, ko je efektiven, ko igra na rezultat, ne ko igra za gledalce ali sam zase. Literatura, ki jo cenim, mora znati odpirati praznine, mora bralca učiti potrpežljivosti, se mora odpirati v prostor, da bi na pravem mestu ob pravem času lahko ujela tisto eno, dve podaji in ju izkoristila – ker to edino šteje. Občudujem literaturo, ki dela, kjer se za vsak stavek premakne cela knjiga. Veliko bolj kot domišljijo in posamezne lucidne prebliske cenim disciplino, strukturo, taktiko. Moj najljubši latinskoameriški pisatelj ni Gabriel Garcia Marquez, ampak Borges, ki ni pisal fikcije, ampak je posnemal realnost. In največ duhovitosti najdevam v stoičnem sarkazmu nemške literature. Tako kot v alternativnem vesolju nisem napadalec, ampak kreativni vezni, tako sem v tem urednik, ne pisatelj. Ker verjamem, da je literatura ekipni šport, v katerem morajo za dosego cilja delati vsi – od maserja do napadalca, ki mu ekipa pripravi priložnost, da zabije, sleče majico in pokaže svoj radiator.

In podobnost se tu ne konča. Tako kot nogomet tudi literaturo vse bolj kvari denar. V sodobnem nogometu navijači in strokovnjaki cenijo tisto, kar je najlažje ceniti – napadalce, rojene strelce; Messija, Ronalda, Salaha, Lewandowskega. Zato je že drugo leto zapored v Ligi prvakov padel rekord v številu zadetkov (401 gol na 125 tekmah; 3.21 na tekmo oziroma vsakih 28 minut) in nekaj podobnega je pričakovati tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu. Ne le obrambni igralci, celo vezisti so danes kot bobnarji ali basisti v rock bendih; neopazni, ne glede na to, da dajejo osnovni ritem igri. Podobno je v literaturi, kjer se vse bolj ceni prazna sentimentalnost, polni stavki, ki bralcu predpisujejo, kaj naj vidi, kaj naj čuti in kaj to pomeni, namesto da bi mu odpirali praznine. Celo pri strokovnih bralcih ali pri tistih, ki bi morali biti strokovni bralci, pa jih zanese »poznano«, »prijetno«, nek namišljen ritem, ki ga najdevajo v jeziku. Preigravanja v slogu, ki ne vodijo k ničemer, gotovo pa ne k ničemur, kar bi lahko bralca prepuščalo njemu samemu, kjer bi se moral za to, da bi dojel, kako »lepo« je to, čemur je priča, kakorkoli potruditi. In če v tujini mečejo velikanske zneske za to, da iz uporniških luzerjev, ki vsak dan nabijajo po tipkovnici, delajo literarne zvezde, pri nas avtorje potiskamo v soliranje, v katerem si predstavljajo, da so literarni bogovi, ki ne potrebujejo soigralcev. Ali kavč selektorjev. Le zveste navijače.

Kolumna 13. 6. 2018

Kje najti sveče, ko zmanjka elektrike?

Začetka pomladi 2015 se spomnim, kot bi bil včeraj. Stara sem bila 21 let in v nadvse prijetnem življenjskem obdobju. Izdelovala sem tretji letnik študija, ki me je veselil in imela dobro leto delovnih izkušenj na področju svojih (približnih) zanimanj, delo pa mi je ob tem omogočalo še dostojen zaslužek za potovanja in ostale male razvade, ki ti, če imaš seveda srečo, da si jih lahko privoščiš, lepšajo študentsko obdobje. Tudi moje družabno življenje je bilo sorazmerno razgibano, poleg tega pa sem se ravno takrat pričela bolj resno udejstvovati v literarnih krogih in odpirati so se mi začela vrata, pred katerimi sem prej dolgo stala. Po negotovem prvem in polovici drugega letnika, ko sem mrzlično iskala študentsko delo, hkrati pa me je preveval dvom, ali – kljub veliki ljubezni do literature – sploh zares spadam med ljudi, ki študirajo primerjalno književnost, so se, ko sem vstopila v tretji letnik, vse kocke zložile na svoje mesto. Nisem sicer prepričana, če sem bila zares srečna ali notranje izpolnjena, kot temu radi rečemo, ali pa je šlo predvsem za prijetne občutke, ki ti jih sproža ego, ko dobiva potrditve od okolice, kadar »napreduješ v pravo smer«. Vem pa, da sem prihodnost takrat videla kot polje neskončnih možnosti – svet mi leži na dlani, sem si mislila, zame zdaj ni več nobenih ovir.

Konec aprila tistega leta sem ravno dobila naročilo za obsežnejši prevod, ki naj bi mi prinesel dober honorar, delala, začenjala s pisanjem diplome, zaključevala prvi osnutek svojega romana, hodila na predavanja in seminarje, pisala besedila za različne literarne portale in pri enem izmed njih tudi urednikovala, se pojavljala na skoraj vseh literarnih dogodkih, ki so se takrat odvijali (po načelu »če te ni tam, ne obstajaš«) in se trudila, da sem hodila na kave z vsemi ljudmi, ki so izrazili željo, da bi se družili, ker »je ohranjanje kontaktov pomembno«. Pritisk je bil hud – ravno takrat sem bila v obdobju, ko te lahko s hribčka, po katerem se vzpenjaš, odpihne že najmanjša sapica: poslušaš napačnega človeka, se povezuješ z napačnimi krogi, ubogaš napačen nasvet, se preveč (ali premalo) trudiš, da bi ugajal, užališ napačno avtoriteto in vse gre v maloro. Takrat tudi še ne veš, da vse to v resnici ni tako pomembno, kot se zdi. Včasih je bilo to kar težko, poleg tega sem imela v tem obdobju tudi veliko opravka z res napornimi ljudmi, ki ti postopoma kradejo energijo in voljo, ti pa tega sploh ne opaziš – pa tudi če, bog ne daj, da kaj rečeš, ker še nisi dovolj pomemben, da bi te kdo upošteval, in če nočeš delati s tem ali onim človekom, se lahko mirno vrneš v anonimnost ali, recimo, za šank (kjer smo kot študentje skoraj vsi začeli).

Nekega dne sem cel dan preživela v knjižnici za računalnikom: tam sem se izmenično ukvarjala s prevodom in piljenjem daljšega intervjuja. Ko sem šla na avtobus proti domu, je bila ura že relativno pozna – okoli osme, če se ne motim. Sedela sem na sedežu v čisto sprednjem delu avtobusa, v naročju držala torbo, polno knjig in etui z računalnikom ter čutila, kako v meni narašča neznanska utrujenost. To ni bila tista običajna utrujenost, ki se pojavi, če študiraš celo noč, cel dan tečeš po mestu po opravkih ali če si na faksu osem ur, bila je tako močna, vseprežemajoča utrujenost, da se mi je zdelo, da bi lahko tisti hip zdrsnila s stola in obležala na tleh pri šoferjevi kabini. Če bi to storila, bi na avtobusu seveda nastal kaos – moram zdržati do doma, bom šla že takoj spat, sem pomislila. Doma sem stvari samo odvrgla v kot sobe, ugasnila luč, se oblečena ulegla na posteljo, globoko dihala in se trudila, da bi se sprostila. Samo sebe sem prepričevala, da bo, če se dovolj časa umirjam, občutek izginil in da bom lahko zaspala, kot ponavadi. Ampak tokrat je bilo nekaj drugače, srce mi je še kar razbijalo, v prsih me je bolelo in bilo mi je slabo. Ko sem šla v kuhinjo po kozarec vode, da bi vzela tableto – proti bolečinam, za pomiritev, kaj tretjega, saj se ne spomnim več natanko, kaj sem hotela – me je prestregla mama in se zgrozila, češ da sem v obraz popolnoma zelena.

»Ti je slabo?« jo je zanimalo.

»Ne, samo malo sem utrujena, bom šla kar spat,« se nisem dala.

»Si spet preveč delala?« je bilo vprašanje, ki je sledilo in na katerega se niti nisem več trudila zares odgovarjati, kajti po merilih svojih staršev, ki menijo, da so gimnazijska in študentska leta »za uživanje«, ne pa za to, da si nakoplješ kakršne koli dodatne aktivnosti, ki ti povzročajo stres (sploh če od njih nimaš nič), »preveč delam« že od leta 2012, ko sem prevzela urednikovanje gimnazijskega časopisa.

»Nič drugače kot ponavadi,« sem trmasto odgovorila, takrat pa mi je prsni koš presekala takšna bolečina, da sem morala steči nazaj v sobo in se uleči na posteljo. Poskušala sem bruhati, pa ni šlo, po celem telesu me je tresla mrzlica. To pa ni več šala, sem pomislila.

»Lepo sem ti rekla, da s takšnim življenjskim slogom ne boš prišla daleč,« je rekla moja mama. »Te peljemo na urgenco?«

Seveda sem se upirala, a ko mi je postalo jasno, da bolečina ne bo popustila, se je panika staršev prenesla še name in zbala sem se, da me je zadel srčni infarkt. To pri enaindvajsetih sicer ni ravno praksa, ampak nemogoče pa ni. Sicer pa – kaj drugega kot urgenca mi je sploh preostalo? Naenkrat sem bila popolnoma nesposobna za karkoli in na smrt prestrašena. Pred tem dolgo nisem bila bolna, pravzaprav se od pljučnice v drugem letniku gimnazije, ki me je na posteljo prikovala za tri tedne, nisem spomnila ničesar hujšega, čeprav sem nezdravo jedla (ali na trenutke celo nič – čar hitrih diet) in pila veliko kave, redbullov in alkohola. Kar se tiče zdravja, sem bila brezskrbna kot ptiček na veji. Sicer pa – ko si na začetku dvajsetih, se ti zdi, da te itak ne more doleteti nobena huda bolezen, da so obiski urgence nekaj, kar se dogaja drugim. Dokler se ti pač ne zgodi. Jaz sem imela vseeno srečo, da zdravniki niso našli nič resnega. »Verjetno ste izgoreli,« so mi rekli, meni pa ni bilo jasno, kako lahko zaradi izgorelosti, če pa je vendarle večinsko psihičnega izvora, občutiš takšne bolečine.

Domov sem se po šestih urah vrnila popolnoma izčrpana, a brez čudežnega zdravila, ki bi me vrnilo v prejšnje stanje, razen antibiotika zaradi neke malenkosti na pljučih, ki z mojimi ostalimi bolečinami ni imela prav dosti zveze. In kar je bilo še huje – situacija se niti v naslednjih dneh ni izboljšala. Komaj sem vstajala iz postelje, ob vsakem vdihu me je bolelo celo telo. Večino dni sem preležala, počutila sem se, kot bi me nekdo odklopil z elektrike. S pojasnilom, da je vse to samo posledica izgorelosti, se seveda nisem bila pripravljena kar tako sprijazniti, zato sem v nadaljnjega pol leta opravila več obiskov pri različnih zdravnikih kot do tedaj v celotnem življenju. To sem pred drugimi skrbno skrivala, za moje težave so vedeli samo najbližji prijatelji in družina. Malo zato, ker sem izgorelost, če bi se izkazalo, da je šlo pri meni navsezadnje le za to, v resnici vedno povezovala s šibkostjo, malo pa zaradi (nesmiselne) obsedenosti z vzdrževanjem brezhibne zunanje podobe, ki bi jo taka reč, seveda, rahlo porušila. Izvedela sem, da imam blage težave z želodcem in prolaps mitralne zaklopke ter občasne aritmije, kar me je takrat hudo prestrašilo, ker sem mislila, da sem res na poti naravnost do srčnega infarkta – zaradi tega potem tedne nisem spala; a v resnici nobena od teh diagnoz ni pojasnjevala vseh simptomov moje čez noč nastale nenavadne bolezni. Osebna zdravnica mi je svetovala, naj grem za en teden na oddih, stran od faksa in vseh ostalih obveznosti, a sem jo zavrnila, češ – »kdo bo pa delal?« Rekla je, da ne razume, od kod ta moja špartanska delovna etika, če pa je jasno, da mi telo sporoča, da ne zmore več. Razumela bi me, če bi pritisk prihajal od staršev, kajti pogosto se zlomijo sinovi in hčerke posameznikov višjega srednjega razreda, ki so se morali po želji staršev, ki hočejo z njimi ohranjati svoj družbeni status, recimo vpisati na medicino, tam pa se od njih pričakuje, da imajo same desetke, po možnosti pa zraven briljirajo še kakem drugem področju. Ampak med vsemi starši kolegov in kolegic sta moja verjetno najmanj pritisk izvajajoča starša sploh in roko na srce bi jima bilo verjetno popolnoma vseeno, ali študiram ekonomijo in cele noči žuram, plešem ob drogu ali dobim nagrado za posebne dosežke na področju znanosti in umetnosti. Brezpogojna ljubezen in podpora, se najbrž reče temu, in vesela in hvaležna sem, da ju imam, ampak – čemu sem si ta pritisk potem ustvarila sama? To ni prišlo čez noč, spomnim se, da sem, ko sem v osmem razredu osnovne šole dobila prvi cvek iz fizike, ob prihodu domov jokala kot dež. Zakaj, mojim staršem ni bilo jasno. Za njiju je bila enka samo enka, ki bo najbrž kmalu popravljena, tako kot so bile vse ostale moje petke in štirice samo petke in štirice. Zame pa je bil to skoraj konec sveta. Ko zdaj iščem vzrok za to, da sem se ves čas (in se še zdaj) tako gnala za uspehi, ki se dajo izmeriti v številkah, v rezultatih; za produktivnostjo, za tem, da nekaj počneš in pokažeš, ker očitno samo to pomeni, da si kaj vreden, razmišljam, da sem morda v zgodnjem najstništvu želela s tem skompenzirati to, da sem imela nekaj (no, ja, malo sem prizanesljiva) kilogramov preveč in je bilo treba dati toliko več od sebe na drugih področjih, ta vzorec pa se je potem prenesel naprej? A to je že tema za kdaj drugič.

Zatem mi je zdravnica rekla, da moram najti nekaj, kar je zunaj mojega območja dela, nekaj, kar me polni z življenjem. Imam kakšno idejo, kaj bi to lahko bilo?

»Pisanje,« sem se spomnila.

»Pisanje je vaša služba,« je vztrajala zdravnica. Kar je v bistvu res, tako ali drugače. Pisanje imam res rada, a se med njim ne sprostim, ker a) pišem službeno ali pa b) pišem, ker določene stvari morajo ven, to pa ni toliko sproščujoče, kot je naporno. Sproščujoče je videti in prebrati končen izdelek, ampak kaj, ko so potem v glavi že nove ideje in novi pritiski …

»Še kaj?«

No, in tukaj se je ustavilo. Ugotovila sem, da v bistvu nimam nobenega hobija, sproščujoče navade, ničesar, kar me »polni z življenjem«. Poskušala sem se spomniti, kaj je bilo tisto, kar me je, preden se je moje zdravstveno stanje tako poslabšalo, res razveseljevalo – kaj je dajalo smisel mojemu vsakdanu? Dobro, rada potujem, ker se takrat res odklopim od vsega, ampak to verjetno ni nič neobičajnega. Poleg tega je malo utopično verjeti, da lahko vsakič, ko si zgaran in si izgubil samega sebe, hitiš na letalo in pod palmo ali se izgubljat med ulice nekega velemesta – kdo si to sploh lahko privošči? Včasih je problem čas, včasih denar, za večino pa v trenutku, ko bi to res potrebovali, ni ne enega ne drugega. Kaj pa so tisti trenutki v vsakdanjem življenju, ko se ustavim in si rečem – to je res to, v bistvu sem vesela, da sem tukaj? Pri najboljši volji se nisem mogla spomniti ničesar.

V času, ko sem okrevala – in to je trajalo dolgo, več kot pol leta – sem si, priznam, polovico svoje omare oblepila z motivacijskimi citati, ki naj bi me pripravili do tega, da se zjutraj, čeprav sem bila ves čas prepričana, da umiram, sploh lotim svojih obveznosti. Posebej mi je ostal v spominu odlomek iz nekega Huxleyevega dela, ki sem ga na omari pustila viseti do danes. »It’s dark because you’re trying too hard. Lightly, child, lightly. Learn to do everything lightly. Yes, feel lightly even though you’re feeling deeply. Just lightly let things happen and lightly cope with them. So throw away your baggage and go forward. There are quicksands all about you, sucking at your feet, trying to suck you down into fear and self-pity and despair. That’s why you must walk so lightly …«[1]

»Lightly« v angleščini asociira na svetlobo, »light«; v slovenščini te povezave ni. Citat v osnovi sicer sporoča, da se ne sekiraj tako zelo, kar mi je takrat prišlo zelo prav, ampak hkrati je bil zame to morda to tudi impliciten poziv, naj spet poiščem izgubljeni smisel, svetlobo v svojem življenju. Pa vendar, nisem ga tako zlahka našla. V bistvu še danes ne vem, ali sem zares ga. Predvsem zato, ker sem se pozneje še nekajkrat znašla v stanju, podobnem tistemu pred prvo izgorelostjo, in ker sem se morala nekako sprijazniti s tem, da bodo ti padci pač del mojega načina življenja. Občutka povezanosti, urejenosti, logičnosti sveta, ki sem ga pogosto čutila v obdobju pred tem, preden sem se prvič »sesula«, zdaj ne morem več zapopasti – sicer pa svet tako ali tako ni urejen in logičen in bolje, da ti to postane jasno prezgodaj kot prepozno. Sem se pa kljub temu začela počasi pobirati – predvsem s pomočjo ljudi okoli sebe. Ker sem v osnovi individualistka, imam včasih težave s prepoznavanjem pomembnosti odnosov ali pa zagovarjam načelo, da si tako ali tako lahko »najbolje pomagaš sam«. Vendar to ni čisto res – trenutki, ki v retrospektivi zadnjih dveh let izstopajo, ki so tisti, ki se morda lahko najbolje približajo občutku harmoničnosti, so trenutki v družbi z ljudmi. Pehanje, ki vodi v izgorelost, na koncu povzroči, da te stvari, za katerimi si se gnal, ko do njih vendarle prideš, sploh ne razveselijo več. Ne bom sicer rekla, da nisem bila vesela, ko mi je izšel roman, ki sem ga obsedeno urejala tudi ravno v obdobju, ko je bilo moje zdravje na psu, ampak občutek, ko sem ga prvič držala v rokah, v resnici ni bil občutek sreče ali notranjega miru. Bolj mi je v spominu ostal občutek nekega poletnega večera, ko smo z ljudmi, ki so mi (ali pa so mi bili v tistem obdobju) blizu, sedeli v kafiču sredi mesta in nazdravljali na to, da sem pravkar izvedela, da mi bodo knjigo sploh izdali. Tisto nazdravljanje ni trajalo dolgo, pa tudi sicer se o tem sploh nismo veliko pogovarjali – ta dogodek je bil samo povod za to, da smo se dobili in preživeli krasen večer. Spomnim se, da sem takrat pogledala v nebo – jasno, posuto z zvezdami (pa ne želim biti klišejska, ampak res je bil lep poletni večer) – ter pomislila, da sem ta hip res zadovoljna s svojim življenjem. Najbrž sem sklepala, da je zadovoljstvo posledica dobre novice o skorajšnjem izidu romana, a danes sem skoraj prepričana, da je občutek v resnici izviral samo iz tega, da sem bila v pravem trenutku s pravimi ljudmi. Nisi globoko srečen, ko ti objavijo neko zgodbo ali ko diplomiraš, ampak ko s sestro sediš na igrišču sredi naselja, kjer sta se igrali, ko sta bili še otroka, in se smejiš bedarijam, da vaju mamice z vozički, ki se sprehajajo mimo, čudno gledajo, ko se poljubljaš s človekom, ki ti je res všeč, ali pa ko se po napornem tednu končno dobiš na kavi z najboljšo prijateljico in ko ti razlaga o projektu, ki se ga zelo veseli, občutiš močan ponos, da jo poznaš. Pravi ljudje dajejo smisel življenju, to se mi je nazadnje potrdilo, ko sem aprila v Pragi obiskala prijatelje, ki tam študirajo ali delajo. Neko popoldne smo se povsem spontano odločili, da se bomo šli kot tipični turisti s pedolini vozit po Vltavi – to je nekaj, kar sem nazadnje počela kot otrok na družinskem dopustu v Umagu in nisem si mislila, da se lahko ob tem še zabavam. Ampak ko smo se potem, res odštekana ekipa, usedli v tista dva čolna, mahali drug drugemu in ljudem na bregu, snemali serijo neumnih fotografij, se nastavljali soncu in vetru, ki nam je občasno pihal v obraz – no, to je bil trenutek čistega miru in zadovoljstva. Čeprav takih trenutkov ni veliko: da se zgodijo, morajo biti pravi družba, atmosfera, notranje razpoloženje; me vsak od njih polni z upanjem – vem, da to stanje obstaja, da sem ga zmožna doseči. Morda se bo to prihodnjič zgodilo čez nekaj mesecev, morda čez dve leti – morda pa že jutri. Do takrat pa je dovolj že prisotnost tega upanja, ki kot žarek jutranjega sonca skozi rolete pronica v rutino vsakdana.

 

 

 

[1] »Temno je, ker se preveč trudiš. Bolj zlahka, otrok. Nauči se vsega lotevati zlahka. Počuti se lahkega, tudi ko globoko čutiš. Zgolj neobremenjeno pusti, da se stvari zgodijo in se neobremenjeno sooči z njimi. Odvrzi prtljago in se pomakni naprej. Povsod okoli tebe so zaplate živega peska, ki se ti zajedajo v noge, te poskušajo potegniti navzdol v strah, samopomilovanje in obup. Zato moraš hoditi lahkotno …«

Refleksija 11. 6. 2018

Danilo Kiš: Biti pisec (iz intervjujev, 3. del)

Foto: Arhiv založbe

Učinek literature je neviden, neizračunljiv, daljnosežen in obenem ničen. Kot pravi Julien Benda, se je velika izdaja literatov-hinavcev pričela tedaj, ko so pisci postali služabniki oblasti. In da ne bo nesporazuma: pri tem mislim pisce t. i. beletristike, pesnike in romanopisce, ki so hoteli in ki hočejo skozi literaturo, skozi beletro, politizirati, razsvetljevati, kar pomeni vladati. To pripelje do tragičnih nesporazumov, pisci pa, ali kot visoki vladni uslužbenci (ali pretendenti za to funkcijo), molčijo, ali pa končajo s samomorom. Literatura je vendarle, bi rekel, nekaj drugega; je svoboda sama po sebi, svoboda sama na sebi, kategorija duha, ki ima v kompleksu civilizacije in kulture prvorazredno vlogo, tako kot kategorični imperativ svobode. Za literaturo je to povsem dovolj, za posameznika, ki si želi učinka in zasleduje neposredni učinek literarnega dela, pa docela nezadostno. Da bi pisal, je treba živeti od iluzij. Verjamem v quia absurdum est.

***

Nimam sposobnosti, da bi si kaj izmislil, kajti nič lažjega, kot v navzkrižje postaviti osebe A in B in C, jih postaviti v okvire romaneskne stvarnosti, jih obleči v pisane obleke in jih prepojiti z mislimi in idejami – tako, da je vse to podobno stvarnosti, resnici. Ta vrsta izmišljevanja vodi ali v kič ali k nesmiselnim in obenem nevarnim ideološkim kontroverzam. Prvo, kar v moderni zbuja dvom, je ravno ta tip, tip in značaj, ta neskončna produkcija variacij tipov, to neskončno ponavljanje bolj ali manj identičnih situacij. Vsebine romanov in zgodb niso nič drugega kot pet, šest elementarnih situacij in klišejev, ki s pomočjo prav tako petih, šestih tipov variirajo v neskončnost: problem t. i. trikotnika ni zgolj to, da gre za večno shemo, temveč je zguljen kliše, številni zorni koti pa ne morejo prikriti velike izmišljotine.

***

Pojem literarnih generacij je neka specifična stvaritev naše lene in uspavane kritike, kajti ta pojem ne govori o literarnih šolah, saj to zahteva trud in delo, iskanje analogij in vzpostavljanje sistema, za kar naša kritika tudi ni sposobna. Kritiki bi radi vse neznane fenomene pojasnili na najbolj enostaven in najlažji način, neznano reducirali na znano, po tem edinstvenem principu pa specifične literarne pojave reducirajo na pojem generacije. Takšna redukcija neznanega na znano je pravzaprav znak lenobe duha, jalovo in pogubno delo, ki škodi tako piscem kot sami kritiki. S takšnim postopkom se razlike med posamičnimi pisci, ki so si povsem različni (je to sploh treba poudariti?), zgolj zaduši, izpostavlja pa se posamične in nepomembne obrobne komponente katerega od piscev, potem pa na ta način določene, najpogosteje negativne determinante enega pisca postanejo znak prepoznanja cele t. i. generacije. Tako smo mi, t. i. srednja generacija, “modernisti”, “hermetiki”, “esteti” (s čimer želijo reči, da “lepo pišemo”), smo daleč od “stvarnosti” itd. itd. To in takšno iskanje analogij po horizontali je povsem nesmiselno, toda obenem kritiki daje privid absoluta, kritik kot da reči opazuje iz nekega oddaljenega zgodovinskega aspekta, zaboga, on ima že zdaj uvid v neko literarnozgodovinsko dejstvo, že zdaj pravzaprav ne piše kritike, temveč literarno zgodovino, še živeče je postrojil, kot bi bili mrtvi, kot bi bilo davno tega, kar so bili živi, on pa, edini, literarni kritik, piše kot vsevidni in vsevedni Bog, zanj ni nobenih skrivnosti. Ko pa bi posegel po vertikalah, po analogijah po vertikali, bi se moral dotakniti prave literarne zgodovine, tradicije in kompleksnih analogij izven vnaprej zastavljene drže, to pa, seveda, zahteva trud in čas. Pustimo torej literarni kritiki čas, da pride do tega, kar je tu evidentno: da se tukaj, pod okvirjem tega generacijskega umeščanja, vsaj v konkretnem primeru, skrivajo bistveno različni svetovi.

 

Prevedla in izbrala: Dijana Matković

Izbrani odlomki so del intervjuja z Danilom Kišem, naslovljenim Doba sumnje (Doba dvoma), ki ga je leta 1973 opravil Bojan Krivokapić. Prvi in drugi del odlomkov iz intervjujev lahko preberete tu in tu.

 

Kolumna 8. 6. 2018

Osje gnezdo

Pred nekaj leti so (moj) Facebook preplavile povezave na razvedrilne seznamčke specifičnih besed v tujih jezikih. Samo na BuzzFeedu, denimo, najdemo celo vrsto tovrstnih prispevkov: 28 Beautiful Words The English Language Should Steal, 18 Stunning Words From Other Languages You Definately Need in Your Life, 23 Charming Illustrations of Untranslatable Words From Other Languages, 23 Words For Feelings We Don’t Have in English. Čisto simpatično. Denimo komorebi, japonski izraz za svetlobo, ki preseva skozi drevesne listke. Rimjhim, ki v hindiju označuje nežen, ritmičen zvok dežnih kapljic. Seveda pa se na tovrstnih seznamih znajdejo tudi izrazi za neka nadvse specifična občutenja, na primer nemški Waldeneinsamkeit, občutek samosti v gozdu (če smem agitirati – udejanjajte Waldeneinsamkeit v svojih življenjih in bolje vam bo). Iktsuarpok v inuktitutu, ki označuje pričakovanje, ko nekoga čakaš in nenehno hodiš na prag preverjat, ali je ta oseba nemara že prišla (ali pa, povedano po naše, bolestno klikaš osveži), pa sukha, kar v sanskritu pomeni pristen občutek sreče, ki je neodvisen od okoliščin. Ponavljam, res simpatično, a uspeh – tisoči lajkov, komentarjev in deljenj – ni bil zgolj posledica simpatičnosti (ali algoritma), temveč intenzivnega ‘točno vem, kaj misliš’ trenutka. Točno vem, kaj misliš, torej nisem sam, torej smo skupnost, torej je lepše in lažje živeti.

Ali ‘slovenske’ oči ne vidijo tiste povsem določene vrste svetlobe, ki proseva skozi listke? Ali jo ‘japonske’ oči percipirajo jasneje, ker imajo zanjo poseben izraz? Seveda ne. Ali se pri nas zaljubljamo drugače, ker nimamo, za razliko od Norvežanov (forelsket), izraza, ki bo opisoval tisti evforični občutek, ko se začneš zaljubljati? Seveda ne. Zaljubljamo se s točno tem toplim, otipljivim valovanjem obeta, s točno to drgetajočo vznemirjenostjo, četudi jo moramo opisati s podredjem ali metaforo. Pa če smo že pri čustvih (no, kdaj pa nismo?) – ali smo govorci slovenščine zaradi dvojine bolj romantični od denimo Portugalcev? Ali smo manj redoljubni in bolj kaotični, ker imamo v primerjavi z angleščino toliko nepravilnih glagolov? Kako kaotični so potemtakem pripadniki ljudstva Navajo, ki pravilnih glagolov sploh nimajo? Ali govorci papuanskega jezika maybrat živijo v sladki nenehni sedanjosti, ker nimajo glagolskega časa? Seveda ne.

Pa vendar je ravno na tovrstni, popreproščeni različici jezikovnega determinizma očitno nekaj strašno privlačnega. Naše zaznavanje in mišljenje je, izhajajoč iz rokohitrskih determinističnih predpostavk, neposredno odvisno od jezika, ki ga govorimo. Potemtakem jezik – od semantične do slovnične ravni – ustvarja našo družbeno resničnost. Povej mi, v katerem jeziku sanjaš, in povem ti, kdo si. Diši po etnocentrizmu? Ker je tovrstni (radikalni) jezikovni determinizem očitno nadvse privlačen, ne preseneča, kakšne uspešnice so postale knjige tipa Through the Language Glass: Why the World Looks Different in Other Languages Guya Deutscherja in Don’t Sleep, There are Snakes Daniela Everetta. Na drugi strani bi izpostavila Johna H. McWhorterja, profesorja lingvistike iz Univerze Kolumbija, ki se je tovrstnemu mišljenju najbolj nazorno zoperstavil v delu The Language Hoax: Why the World Looks the Same in Any Language. McWhorter trdi, da je moč v vsakem jeziku izraziti kar koli, le poti do tega so različne. Hkrati poudarja, da ni jezikovnega determinizma potrdila nobena zanesljiva empirična raziskava, prej nasprotno. Steven Pinker pa opozarja, da je argument: ‘Inuiti posvečajo več pozornosti različnim vrstam snega zato, ker imajo zanje več besed,’ napačen, saj gre za obrnjeno kavzalnost. V bistvu gre seveda za to, da imajo Inuiti za sneg več izrazov, ker mu posvečajo več pozornosti in ne obratno.

Ali lahko torej s spreminjanjem jezika neposredno vplivamo na svojo družbeno resničnost? Ali bo jezik začel čudežno povratno delovati na družbo in jo spreminjati? Ali bomo izkoreninili agresijo, če prepovemo kletvice? Ali bo rezalna žica ob Kolpi manj ostra, če ji rečemo tehnična ovira? Ali bomo kot družba postali manj pregovorno negativni in pesimistični, če prepovemo, da zanikanje vpliva na sklon? Bi torej ukinili rabo rodilnika pri zanikanju, pa da vidimo, kaj se zgodi? Bi morda prepovedali trpnik, da postanemo apatični Slovenci nekoliko bolj aktivni pri snovanju naše skupne prihodnosti? Ali se bodo plače čistilk in čistilcev v podjetjih dvignile, če ukinemo vikanje? Ali na prtljago esencializmov, ki mi pritičejo kot osebi ženskega spola, res ključno vpliva, kateri slovnični spol se uporablja v pravilnikih moje fakultete?

Vem, da drezam v osje gnezdo. A hkrati vem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Najslabše, kar se lahko iz tega vprašanja skuha, je juha tipa: če se strinjaš, si inteligentna, emancipirana, liberalna in razumna oseba, če temu nasprotuješ, si praktično Janez Janša. Ko se celo v institucijah, katerih osrednje poslanstvo je, (naivno) verjamem, vzgoja mišljenja, večplasten in niansiran problem zreducira na pro et contra, na moraliziranje, klevetanje in dramatiziranje, se Aškerčeva po nepotrebnem približa Šubičevi. Skuhajmo torej tisto juho, ki nas bo napeljala na aktivno, analitično in trezno ukvarjanje s problemom spolne neenakosti v visokem šolstvu in širše. Na premislek, ki ne bo temeljil (zgolj) na prizadetosti nekih čustev. Na zavedanje, da imajo tako zagovorniki kot nasprotniki tega famoznega sklepa tehtne in strokovne argumente. Napoved, da bo vodstvo fakultete z naslavljanjem te problematike in strokovnimi razpravami počakalo do jeseni, se zdi preudarna. Dotlej se bo črno-beli medijski prah polegel, pregrete glave pa bo osvežil Jadran. Nenazadnje je jesen na naši fakulteti izpričano dober čas. Lani je denimo vodstvo storilo nekaj izjemnega. Za razliko od večine javnih ustanov je svoje čistilce in čistilke, ki so poprej delali pogodbeno preko zunanjega izvajalca, ponovno zaposlilo. To je zmaga za vse. Sicer tišja in bolj sramežljiva zmaga, a z neposrednimi, realnimi učinki na življenja naših sodelavcev in sodelavk.

Refleksija 7. 6. 2018

Jordan Peterson – Pridigar možatega sebičja (prvi del)

Jordan Peterson, kanadski klinični psiholog, čigar predavanja, govori in diskusije o kulturnih temah dosegajo milijone ogledov na portalu Youtube, je trenutno najbolj razvpit pripadnik »intelektualnega temačnega omrežja«. Nekdaj neznanemu psihologu, ki ga je medmrežje čez noč razpelo med svetovno slavo in notoričnost, stojijo ob strani milijarde predanih oboževalcev, patronov in spletnih komentatorjev, ki ga proglašajo za preroka, genija, heroja, svetnika in titana, za najsrčnejšega borca proti politični korektnosti, neustrašnega branilca svobode govora in »najvplivnejšega intelektualca v Zahodnem svetu«. Čeprav so nekatere oznake zelo pretenciozne, je nekaj gotovo, Jordan Peterson je preveč vpliven oblikovalec javnega mnenja, da bi ga smeli na lahko odmisliti. Nenazadnje mnogi pričajo o osebnih čudežih, kako jim je Jordan Peterson rešil in spremenil življenje, ko jim je v brezdanjo močvaro nihilizma in eksistencialnega obupa spustil odrešilno lestev štiridesetih pravil, ki jo je v takojšnji mednarodni uspešnici obtesal na apostolsko število.

12 pravil za življenje: protistrup za kaos se trži kot psihološki priročnik za samopomoč, a se, onkraj oglaševanega, odkrito spogleduje s filozofskimi, zgodovinskimi, političnimi in religijskimi tematikami. Pravila so načeloma namenjena vsakomur, čigar »duša [je] večno lačna junaštva pristne Biti«. A izstradane duše, na katere implicitno meri in ki so se prepoznale ter pustile nagovoriti, so moški, ki se počutijo osamljeni, razočarani ali izdani v ljubezni, nerazumljeni, nesprejeti, družbeno dislocirani, zaničevani, nenehno zavračani s strani uspešnejših žensk, a ne vedoč, zakaj, zmedeni, izgubljeni v kaosu sodobnega sveta, moralno tavajoči brez pravega smisla v življenju in brez očetovske figure. To prazno mesto zapolni psiholog Peterson, ko z globokim glasom Očeta veli izgubljenim sinovom, naj prevzamejo odgovornost zase, začnejo z majhnimi koraki, pospravijo svojo sobo, naj se znebijo slabe družbe, držijo pokončno, govorijo po resnici, naj si postavijo cilje in upoštevajo podobne življenjske modrosti, ki smo jih že odrasli poslušali od svojih očetov oziroma »očetovskih figur«, to funkcijo pa odlično marsikdaj odlično opravijo tudi naše matere, babice, sestre, prijatelji ali učitelji. Toda Peterson ni toliko učitelj, kolikor je pridigar, in povrhu tega izredno konservativen.

Že bežen pregled avtorjev, na katerih ideje se oslanja, razodeva idejno ogrodje, ki daje slutiti na konzervativno in reakcionarno atmosfero svetovnega nazora. Med deli oziroma pisatelji, ki so poglavitno konstituirali njegov weltanschauung, izstopajo, poleg Svetega pisma, Miltonov Izgubljeni raj, Goethejev Faust, Dantejev Pekel, Dostojevski, Nietzsche, Eliade in Jung. Medtem ko so prvi trije avtorji konsolidirali srednjeveški krščanski mit boja dobrega in zla, so zadnji trije misleci, namenoma ali ne, prispevali v mitski korpus nacizma oziroma fašizma. Peterson, ki so ga nekoč »sanje […] postavile v središče same Biti«, oživlja mit boja kaosa in reda, ki kljub omilitvi z daoistično dialektiko toleriranja nasprotij enoznačno prerašča v boj dobrega in zla.

Kako feminizem uničuje družbeni red?

Kaos predstavljajo Petersonu ženske: »Kaos je mater, izvor, vir, mati«, je »večna ženska«, ženska kot »Narava«, kaos je, ko moški »dobi košarico«, ko razpade njegov zakon, ko izgubi službo. Kaos je neznano. Red je, nasprotno, tisto znano. Red je »Bog Oče, večni sodnik, knjigovodja ter delivec nagrad in kazni.« Red je »raj, . . . primeren za bivanje, kača pa igra vlogo kaosa«. Peterson potisne ženske v nedvomno nehvaležno vlogo v tem pradavnem binarnem sistemu in jih, kakor Bog zapeljivo kačo, prekolne na prekleto življenje: »ženske delajo moške negotove vase že od začetka časa . . . tako, da jih zavračajo« in »sramotijo, če ne prevzemajo odgovornosti«. Ženska, ta nesrečna alegorija kaosa, je »medvedka, povsem predana svojim mladičem, ki vas zaznamuje kot morebitnega plenilca in vas raztrga na kose«.

Peterson podkrepljuje svoje fikcije s sporno jungovsko teorijo arhetipov, po kateri naj bi nam arhetipi, ki se pojavljajo v starih mitih, zgodbah in svetih spisih, govorili nekaj bistvenega o psihološkem razvoju človeštva, natančneje o kolektivnem nezavednem, ki bi se naj dedovalo in bilo skupno vsem pripadnikom človeške vrste. Arhetipi nam, domnevno, torej razodevajo samo človeško naravo.

Ker so v zgodovini kaos pogosto povezovali z ženskostjo (Tiamat, Pandora), red pa z moškostjo (vrhovni bogovi), jungovec meni, da je to zato, ker so moški po osebnosti bližje redu, znanemu, ženske pa so bolj kaotične, nepredvidljive, neznane. Toda zakaj so stare družbe povezovale red z moškostjo, kaos pa z ženskostjo? Peterson se ne vpraša, komu so ženske bolj neznane kakor moški, za koga so bolj nepredvidljive. Ja, za moškega vendar, in v patriarhalnih družbah, kjer je veljala patriarhalna miselnost, kjer so kraljevali moški, je čisto jasno, da bodo miti zvečine izražali patriarhalno pojmovanje sveta. (Prve ideje enakopravnosti moškega in ženske se pojavijo na Zahodu šele v Stari Grčiji, razvijejo pa šele v obdobju poznega razsvetljenstva.)

Peterson naslovi legitimno vprašanje duševnih posledic, ki jih v delokrogih radikalno feminističnega aktivizma utrpijo nedolžni mlajši moški na ameriških, kanadskih in angleških kampusih. Ker mladeniči kot moški »veljajo za privilegirane koristnike patriarhata, se zdijo njihovi dosežki nezasluženi. Kot morebitni pripadniki kulture posilstva so spolno sumljivi. Zaradi svojih ambicij so plenilci planeta. Niso dobrodošli.« Zagotovo je smiselno nasloviti relevantne kritike na teorijo radikalnega feminizma, ki vidi izvir vse družbene nepravičnosti v vseprisotnem in vseprežemajočem patriarhatu, kot tudi na ekstremnejše aspekte, kakršen je SCUM-manifest, ki poziva k »eliminaciji moškega spola«. A Peterson gre v zavračanju feminističnih prizadevanj do točke, da kratko malo zanika, da bi bila družba kakorkoli patriarhalno organizirana in, kar je še bolj nezaslišano, ne le, da to ne velja za sedanjost, ampak da naj tudi v preteklosti ne bi bilo »patriarhalnega zatiranja«. S pretencioznim zamahom »svetlobnega peresa« odpravi pisec priročnika za samopomoč stoletja feministične teorije in neizmerljive volumne socioloških, zgodovinskih, antropoloških in drugih znanstvenih študij in evidenc, ki jasno in obsežno in nedvoumno dokumentirajo obstoj patriarhalnih struktur in razmerij, katerih ostanki so se trdovratno ohranili vse do danes. Avtor namesto tega velikodušno ponudi »alternativno teorijo«, da je bilo »tako imenovano patriarhalno zatiranje bolj nepopoln kolektivni poskus moških in žensk, ki je potekal tisočletja, da bi drug drugega osvobodili pomanjkanja, bolezni in garanja«. Brez skrbi, velikopotezni teoretik podkrepi svojo »alternativno teorijo« tako, da ob newagevski eksegezi starodavnih mitov in biblijskih zgodb prikliče anekdoto o indijskem izumitelju poceni tamponov. Najbrž misli, da je to, da je nekoč neki moški naredil nekaj dobrega za ženske, nekakšen dokaz, da patriarhalno zatiranje ni nikdar obstajalo. Če sprejmemo prepričanje – zame, za sodobno humanistiko in družboslovje bizarno, za številne njegove bralce pač ne –, da patriarhalno zatiranje sploh ne obstaja, potem hitro pridemo do sklepa, da so vsa prizadevanja za enakopravnost žensk nepomembna, škodljiva ali pa kar perniciozna. Za moške … in tudi za ženske, a najbolj za moške, za zavrnjene, negotove, osramočene, seksualno frustrirane mizogine moške, tako imenovane »incele« (neprostovoljne celibaterje), ki se na svojih morilskih pohodih surovo maščujejo nad ženskim spolom, nad Bogom, nad samo »Bitjo«. Da bi preprečil tovrstno nasilje moških nad ženskami in zagotovil red, kanadski psiholog predlaga »vsiljeno monogamijo«, ne meneč se za temeljno človekovo pravico do konsenzualne izbire spolnega partnerja kot tudi za dejstvo, da monogamnost ne preprečuje nasilja nad ženskami.

Jordan Peterson, ki za družbeno neprilagojenost in psihične težave vseh teh ljubezni in seksa izstradanih moških duš krivi dosežke in prizadevanja feminizma, je čuvar patriarhata. Njegov protistrup za kaos je smrtonosen strup za ženske.

Narava brez kulture

Prva večja težava Petersonovega sklepanja, da nam mitski arhetipi razkrivajo nespremenljive lastnosti človeške narave, je ta, da je možno vsako historično dejstvo napraviti za nespremenljivo lastnost človeške narave: suženjstvo, kanibalizem, plemenski spopadi, morjenje premagancev, patricid, infanticid, fizične in spolne zlorabe otrok, posilstva in incest so bili nekdaj vsakodnevna družbena realnost naših prednikov in njihovi miti to resničnost izdatno odslikavajo. Prve strani starogrške kozmogonije in teogonije pripovedujejo o vsem tem: Uran je vsako noč posiljeval Gajo, ji zaplodil otroke in jih s sovraštvom zapiral v njeno drobovje, vse dokler se mu ni uprl sin Kronos, ki je kastriral tiranskega očeta in z osvobojeno sestro Reo spočel nov zarod. Kronos, nič manj krut od svojega predhodnika, je požrl vse svoje otroke razen Zevsa, ki mu je s pomočjo matere in babice uspelo pobegniti. Zevs je prelisičil očeta Kronosa, mu razparal trebuh, nato pa rešil sorojence. S svojo sestro Hero je spočel Olimpijce ter po seriji nadčloveških vojn s starimi in pošastnimi silami kaosa (titanomahija, gigantomahija, tifonomahija) uredil »kozmos«, kar pomeni dobesedno »tisto, kar je urejeno«. In to so zgolj začetki sveta.

Od Prometeja do Filomele, od Evrope do Apolona bomo našli dokaze o najokrutnejših potezah človeške narave. Vendar iz tega ne sledi, da so te poteze nespremenljive, da jih ni mogoče sublimirati ali da jih moramo sprejeti kot naravno danost. Če sta bila pred tisočletji posilstvo in infanticid nekaj precej običajnega (kot je to pri številnih živalskih vrstah, tudi nekaterih primatih), je danes to odklon od norme. Razlog za spremembo in pacifikacijo človeštva pripisujejo sodobne antropološke znanosti človeški kulturi. Družbeno-politična organizacija življenja, predvsem v obliki moderne države, ki ima monopol nad uporabo nasilja, je omejila izvajanje nasilja pri posameznikih, saj je izključevala – tudi iz genskega bazena – pretirano agresivne posameznike. Zato znanstvena študija pod vodstvom evolucijskega psihologa Joséja María Gómeza sklene, da »kultura v ljudeh modulira filogenetsko podedovano smrtonosno nasilje«.

Peterson ne razume vloge in pomena kulture v razvoju človeštva in posameznika, saj zagovarja nekakšen brucovski biološki darvinizem: »Smo čredne živali, tovorna živinčeta,« pogrebno resno zapiše v uvodu in v prvem poglavju izmikaje zaključi priliko o jastogu: »Dominantni samec s svojo pokončno in samozavestno držo ne dobi samo vrhunske nepremičnine in najlažjega dostopa do lovišč. Dobi tudi vsa dekleta. Zato se neprimerljivo splača biti uspešen. Če si jastog. In samec.«

Mravlje in kapitalizem

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je mirmekolog Edward O. Wilson (Sociobiology: The New Synthesis, 1975) utemeljeval, da je človeka in človeško skupnost najbolje razumeti na način, kot obravnavamo druge živalske vrste, še posebej mravlje, biologistično. Disciplina, ki jo je začrtal, se imenuje sociobiologija, ta pa v osnovni in spremenjenih variacijah zatrjuje, da je vso človeško »obnašanje« v celoti ali vsaj v največji meri biološko ali, ožje, genetsko (Richard Dawkins – Sebični gen, 1976) determinirano in posledica naravne selekcije. Danes je sociobiologija ostro kritizirana, saj popolnoma zanemari vlogo kulture in učenja, neustrezno obravnava vse vedenjske značilnosti in lastnosti kot posledice biološke adaptacije ter temelji na nedokazanih spekulativnih hipotezah. Zlasti redukcionistične sociobiološke teorije, ki človeka in njegovo psiho biologizirajo tako, da ga nekritično primerjajo z njemu oddaljenimi živalskimi vrstami (kot Wilson z mravljami), so ovržene, zastarele, neznanstvene.

Pri Petersonu, ne da bi se zavedal »teoretskega nereda«, v katerem je disciplina, katere presežene metode posnema, se na mestu mravelj preprosto pojavijo jastogi, ko nas poljudno prepričuje, kako je človek po naravi hierarhično dominanten: »ljudje imajo radi oblast, tako kot imajo jastogi radi oblast«. Dovolj, z gotovostjo smemo zaključiti, da je reklamni napis na platnici knjige, da »12 pravil za življenje razbija moderne puhle predstave o znanosti … in človeški naravi,« neresničen – prav nasprotno, avtor promovira puhle ideje zastarele sociobiologije in neutemeljene predstave o človeški naravi.

To, da so jastogi dominantni, je povsem nerelevantno za premislek o tem, kakšni smo ljudje, saj nas loči ne le stotine milijonov let biološke evolucije, ki je opremila človeka z razvitimi možgani, psihičnim svetom ter sposobnostmi, ki ne obstajajo nikjer drugje v živalskem kraljestvu, temveč tudi 50.000 let kulturne evolucije. Tudi če sprejmemo, da smo ljudje instinktivno, po naravi nagnjeni k vzpostavljanju dominantnih hierarhij, iz tega nikakor ne sledi, da je prav, da to počnemo, da moramo to početi ali da se ne moremo upreti »barbarskim nagonom«. Kultura (vseskozi govorimo o kulturi v antropološkem smislu) in razvitost človeških možganov nam kot vrsti in kot posamezniku omogočata preseganje naravno danih potencialnosti in snovanje takšnih načinov družbenega življenja, ki ne pristajajo na Petersonovo, kot pravi sam, »surovo načelo neenake distribucije«. Ta izmišljeni zakon, ki bojda »velja povsod, kjer se zahteva ustvarjalna produkcija« in po katerem »zmagovalec pobere vse«, služi avtorju za upravičevanje, da je naravno nujno in zatorej tudi edino prav, da »ima zgornji 1 odstotek toliko bogastva kot spodnjih 50 odstotkov skupaj«. S tem postane njegovo delo neposredna apologetika kapitalizma in njegove bede, ki jo žanjejo »spodnji odstotki« človeštva.

Za Petersona, na katerega je razvidno vplivalo Nietzschejevo sovraštvo do socializma in zavračanje sočutja, smemo reči enako, kot je György Lukács bistrovidno dejal za Nietzschejev zagovor ideje, da je tekmovanje za moč temeljni princip sveta – s tem je zgolj »mitiziral kapitalistično konkurenco«. Da živimo v družbi, katere osnovni princip je brezobzirno tekmovanje med posamezniki (kapitalizem), ne pomeni, da ni možna drugačna organizacija družbe; nenazadnje nam možnosti v zgodovini obstoječe alternative kažejo tudi antropološka spoznanja (cf. David Graeber, Fragmenti anarhistične antropologije). Omeniti pa velja, da je že samo sklicevanje na naravo kot vodnico našega moralnega in političnega delovanja – kar je priljubljena taktika religijskih apologetov od teološke zore naprej – argumentativna zmota. Če namesto jastogov vzamemo mravlje, se da na enak način zagovarjati tudi matriarhalno monarhijo.

Veliki hierarh

Peterson trdi, da narava »ni statična izbiralka«, toda »hierarhija dominantnosti« je »skoraj večni vidik okolja«. Obenem se zaveda, da je »[d]no hierarhije dominantnosti … grozen, nevaren kraj« in da tisti na dnu bolehajo, zbolijo in trpijo bolj ter umirajo prej kot tisti na vrhu hierarhije. Ker je zanj ta hierarhični sistem naravna danost in zato praktično nespremenljiv, ker kulturo reducira na naravo (»Zelo malo stvari je naravnejših kot kultura«), je njegov nasvet mlademu adolescentu, naj preneha z iskanjem krivice v naravi in se, otrdel, povzpne po družbeni lestvici: »Stopite naprej, da prevzamete svoj prostor v hierarhiji dominantnosti in zasedete svoje ozemlje«.

A kaj se zgodi s širšo sliko, če sledimo Petersonovemu nasvetu? Nastopi težava, paradoks pravzaprav, saj vsakdo, ki prevzame svoj prostor v hierarhiji dominantnosti in zasede svoje ozemlje, nujno prevzame prostor in zasede ozemlje nekoga drugega. Če ste zadnji v hierarhično urejeni skupini in se povzpnete iz zadnjega na predzadnje mesto, potem ste tistega pred vami izpodrinili na zadnje mesto. Izboljšali ste položaj zase, a ga poslabšali za nekoga drugega, ki bo, sledeč Petersonovemu predlogu, poskušal storiti enako in tako naprej ad infinitum. A več kot nas bo upoštevalo psihologovo idejo »primernega življenja« – tekmovalnosti, egoizma in vzpenjanja po »hierarhiji dominantnosti« –, bližje bomo ustvaritvi grozljivega »naravnega stanja«, neusmiljeni vojni vsakogar proti vsem, kjer bo, če si sposodimo slavne besede Thomasa Hobbesa, »človekovo življenje samotarsko, revno, grdo, kruto in kratko.« Petersonova uvodoma dana obljuba, »[č]e bomo vsi živeli primerno, bomo kolektivno uspevali«, je tako v najboljšem primeru prazna, v najslabšem pa pogubna, tako za skupnost kot za posameznike in posameznice v njej. Zato je izdaja knjige, ki je v globokem nasprotju z etosom krščanske ljubezni in sočutja, vsekakor zelo nenavadna odločitev za založbo Družina, ki se oglašuje, da »v duhu katoliškega nauka nagovarja vse ljudi dobre volje in gradi svet pravičnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja.«

Jordan Peterson ni privedel nebrzdanega individualizma do paroksizma, kar bi morda lahko trdili za Ayn Rand in druge zavržene propertarce, ki se navdihujejo pri Murrayu Rothbardu, zagovorniku pravice posameznikov do preprodaje lastnih otrok kot blaga na ekonomskem trgu. Prav tako ni Peterson edini konservativec, ki nasprotuje emancipaciji žensk, tako da zanika obstoj patriarhalnega izkoriščanja. Toda ta karizmatična osebnost ustvarja nekaj hujšega, bolj zavratnega, prerokuje »politični mit«, ki ga sprejemajo lačne množice, sanja veliko pripoved o pritajenem, latentno vselej grozečem propadu Zahoda in ob tem tragično spregleda resnični vzrok duhovnega stradeža, ki spodjeda človeško dušo. Vzrok, za katerega se zakolne, da ga bo uničil, najde tam, kjer ga ni, tam, kjer se edino zarisuje horizont možne rešitve, in tako gasi požar s kerozinom.

 

Lažnim prerokbam, politični mitopoetiki in nevarnostih tega podvzetja bomo namenili razmislek v drugem delu kritike Jordana Petersona, ki bo objavljen naslednji mesec.

Dom in svet 5. 6. 2018

Restless soul syndrome

 

Prizor iz videospota Ride Lane del Rey

Restless soul syndrome.* Wanderlust. Izraza, ki moje življenje zaznamujeta in opisujeta veliko bolj, kot bi si želela priznati.

Mama me je poimenovala po knjigi Maruška Potepuška. Še danes je to moja maskota, knjiga, ki je z mano prepotovala svet in danes ponosno stoji na knjižni polici mojega fanta. Knjiga, zaradi katere se moje življenje obrača tako, kot se. Vsakič, ko sem se preselila, vsako potovanje, vsaka študijska priložnost v tujini in vsaka odločitev, ki sem jo sprejela ob opravljanju svojega dela, je vodila k tej knjigi. In moji mami, ki že 30 let ponavlja, da “česa drugega od Maruške Potepuške pač ne bi nikoli pričakovala”.

Moji prijatelji in znanci sanjarijo o potovanjih. O kovčkih in letalskih kartah, o pobegu iz ustaljenih tirov. Jaz sanjarim o tem, da moj kovček ne bo stal odprt in pripravljen na novo pot skoraj vsak teden. Da na telefonu ne bi imela shranjenih toliko letalskih kart, da včasih ne vem, katero bi odprla. Večkrat sem rekla, da nimam doma. Vsaj ne v vsakodnevnem pomenu te besede, ki bi pomenila kraj, kamor se vračam in mi predstavlja stalnico. Ampak dom ni samo hiša, dom so ljudje.

Z vsako novo odločitvijo, z novim stanovanjem, z novo letalsko karto sem pridobila spomine. Preselila tono obešalnikov in knjig. A ljudje ostajajo isti. Z leti sem se naučila, da distanca pomeni zelo malo, če si želimo bližine. Sami sebe tolažimo s tem, da se resnično bližnjim in najboljšim prijateljem ni treba redno srečevati in pogovarjati po telefonu, jaz pa sem se naučila, da je v resničnem življenju ravno nasprotno. Življenje se velikokrat ne zmeni za to, ob kateri uri si želimo video klica s svojo mamo. In sestro. Ali najboljšo prijateljico. Življenje se namreč res dogaja takrat, ko delamo načrte. Ampak tisto, kar šteje, in tisti, ki štejejo, tudi ostanejo, saj skrbno načrtovanega klica ne potrebujejo, ampak enostavno pokličejo sami. Slej ko prej se namreč izkaže, da se resnična bližina zgodi sama od sebe – ker se zanjo trudimo, ne da bi se tega zavedali. Še več, distanca nas včasih celo zbliža, saj zelo hitro pokaže, kdo ostaja ob nas ne glede na vse. In ob kom smo pripravljeni ostati mi sami.

V vsakem mestu, ki sem ga kadarkoli obiskala, imam svoj najljubši kotiček, najljubšo hrano, najljubše mesto, kjer si lahko zbistrim misli. Še nikoli nisem bila osamljena, saj je vsak trenutek lahko doživetje, če ga le tako doživljamo, jaz pa potrebujem svoj prostor. A vseeno kraji in kovčki nikoli ne nadomestijo ljudi. Tudi jaz sem se nekega dne zbudila in se (nepričakovano) zavedla, da mi nekaj manjka. Da, ravno zato, ker razdalja ne pomeni veliko, če si želimo bližine. In sem se – spet – preselila.

Moja draga prijateljica mi je kakšno leto po koncu študija na Dunaju rekla, da se lahko odselim in preselim tolikokrat, kot hočem. A da se bom vedno vračala. Dunaj je varen pristan, v katerega se vsi vrnemo. Takrat sem se smejala, da rimskih testenin in sfogliatel ne bom zamenjala za klobase in sacher torto. Danes se smeje ona, da bi jaz po vseh teh letih lahko vedela bolje. Pred nekaj dnevi mi je v isti sapi povedala, da je čas za selitev, da je Dunaj ponovno preveč domač. Smejali sva se ob zavedanju, da se bova slej ko prej spet obe vrnili.

Življenje iz kovčka potegne za sabo veliko vprašanj, ki jih ne zastavljajo le drugi, ampak si jih tudi sami. Zakaj je odhod tako privlačen? Dolgo nisem našla odgovora. Sem pa pred časom naletela na citat, ki se mi naslika pred očmi vsakič, ko ponovno pakiram kovčke. I love you more than my luggage. Velikokrat sem si želela, da bi resnično spoznala osebo, ob kateri bi lahko verjela v kaj takega in si potihem želela, da bom ostala v enem kraju. Danes se smejem svoji naivnosti – zaradi ljubezni mojega življenja mi nikoli ne bo treba pospraviti prtljage in ostati na istem mestu. Ljubezen mojega življenja potuje z mano in kovčke pakirava skupaj.

Odgovor zdaj imam. V resnici me ne privlači odhod, ampak prihod. Prihod nekam, kjer še nisem bila in ničesar in nikogar ne poznam. Prihod v novo mesto, ki kriči od navdušenja po iskanju in odkrivanju novih skritih kotičkov. Barve, vonjave, novi jeziki in kulture me neopisljivo privlačijo in me vedno znova navdihujejo in vznemirjajo. Nič ne povzroči takih metuljčkov v želodcu kot vse neznano. Še bolj pa me privlači prihod domov, k moji družini in k lazanji, kakršno naredi samo moja mama. Tega občutka popolne mirnosti in varnosti ne more prekositi prav nič.

Wanderlust. Restless soul syndrome. Izraza, ki moje življenje zaznamujeta in opisujeta veliko bolj, kot bi si želela priznati. Klobas še vedno ne jem, sfoglatielle večkrat, kot bi rada priznala. Mogoče jih bom kmalu nadomestila s tortiljami ali s sushijem. Tega še ne vem. Obljuba sebi, da je tokrat res zadnjič in da bom tokrat resnično ostala, je bila izrečena in prelomljena večkrat, kot lahko preštejem. A ne glede na to, kolikokrat bom pakirala kovčke in selila knjige, bom svoja nova najljubša mesta delila s svojimi starimi najljubšimi ljudmi. Vedno se bom vračala. K svojim ljudem. Domov.

 

 

 

*sindrom begajoče duše

Panorama 4. 6. 2018

Na kraju zapisano 7: Šanghaj, Kitajska

Aleš Šteger je 29. maja 2018 že sedmič izvedel svoj projekt Na kraju zapisano. Z njim je začel leta 2012 v Ljubljani in nato nadaljeval 2013 v Fukushimi na Japonskem, 2014 v Ciudad de Mexicu, 2015 v Beogradu, 2016 v Kochiju, Indiji ter 2017 na Solovikih v Rusiji.  Tokrat si je za kraj pisanja izbral Šanghaj.

Objavljamo uvodni del besedila, ki je nastalo na tisti dan. V celoti ga lahko preberete v knjižici, ki bo kmalu dostopna v bolje založenih knjigarnah, v prihodnosti pa bo dostopna tudi na avtorjevi spletni strani, kjer so na voljo tudi druga besedila iz serije Na kraju zapisano.

 

Šanghaj. Onkraj svojih administrativnih meja se najštevilčnejše mesto na svetu razteza v eno najbolj gosto naseljenih območij našega planeta. S svojo kolonialno preteklostjo in največjim kontejnerskim pristaniščem na svetu predstavlja točko, kjer se Kitajska srečuje s svetom. Zato mnogi Kitajci radi rečejo, da Šanghaj ni »prava« Kitajska, oziroma da je najbolj zahodnjaško od vseh kitajskih mest. Odkar se je Kitajska začela politično odpirati, je Šanghaj doživel izjemne spremembe: na eni strani sta gospodarski in gradbeni razcvet, na drugi valovi delavcev migrantov, visoka stopnja onesnaženja in divje potrošništvo. Če je Peking politično in kulturno srce Kitajske, je Šanghaj osrčje kitajskega kapitala. Zanimalo me je, kako to srce utripa, kaj prečrpava po žilah in kako izgleda prihodnost, ki se drugje po svetu šele napoveduje, tukajšnjim prebivalcem pa se je že zgodila.

Zahvaljujem se vsem, ki so pomagali pri nastajanju tega zapisa!

 

 

To jutro sem imel sanje, kitajske sanje.

Sanjal sem svojega sina, kako nasmejan teče ob robu bazena, polnega kristalno modre vode.

Ozira se nazaj, se mi smeji.

Pred njim iz tal štrli ventil.

Vem, da po padel, a tega ne morem preprečiti.

Pade in z obrazom udari ob štrlečo kovino.

Vidim njegov obraz, povsem razbit, a še vedno nasmejan, zobe polomljene, očesi izbiti.

Prebudim se ves prepoten, štiri minute preden bi me zbudila budilka.

Poskušam zaspati nazaj, se vrniti v sen, ga spremeniti.

Nekako mi uspe v polsnu priklicati nazaj prizor, ko pada, kot v počasnem posnetku.

Na njegov obraz polagam svoje roke v upanju, da ga bom v sanjah pozdravil.

Ne pomaga.

Poskušam nekako spremeniti te sanje, jih zmanipulirati v svoji zavesti, jih izbrisati.

Ne pomaga.

Odprem oči.

Zunaj šumi Šanghaj. Nadvoz, križišče prometnih cest. Sivina.

Vem, da bom moral preživeti ta dan s to sliko v sebi.

Ne vem, ali bom zmogel, niti tega ne vem, kaj je to, kar naj bi zmogel.

A vseeno je tu občutek, da ne vem; da je nekemu tujcu, neveščemu mandarinščine, onemogočeno vedeti.

Poskušam torej z imitacijo.

Začenjam dan, kot ga začenjajo moji kitajski prijatelji.

Najprej preverim indeks onesnaženja zraka.

Šanghaj je boljši v primerjavi s številnimi industrijskimi mesti.

Lega ob ustju največje azijske reke Jangce in odprtost proti morju ga delata prepišnega.

V zadnjih desetletjih se je večina industrije, ki je bila prej v samem mestu, umaknila.

Kljub temu kaže indeks onesnaženosti zraka za danes slabo.

V nekaterih kitajskih mestih dnevne vrednosti presežejo tudi 400.

Pri 170 svetujejo, naj se otroci ne igrajo na prostem, športne aktivnosti niso priporočene, starejšim in bolnim odsvetujejo vsakršno naprezanje in jih pozivajo, naj ostanejo doma.

Kolikšna je mejna vrednost v Evropi? 40, 50?

Zamenjamo lahko avto ali hotel, jezik ali politično prepričanje, veroizpoved in osebe, ki jih ljubimo; a zrak …

Zrak si delimo, to je naš skupni zrak, moj zrak in zrak 25 milijonov ljudi, ki ga v tem mestu vdihujejo, večtisočkrat na dan.

Vdihnemo, izdihnemo, poskušamo vdihniti znova. Vdihniti. Zmeraj znova vdihniti.

Kar je bilo še včeraj povsem samoumevno, postane naenkrat vrednota, osnovni življenjski pogoji postanejo preokupacija, za marsikoga glavni cilj.

Šanghaj, Šanghaj.

V hotelski restavraciji klimatsko prezračevanje dviguje papirnate prtičke, prek katerih so položene jedilne palčke.

Gledam jih, a ne vidim prtičkov, drobne ptičke vidim, ki poskušajo vzleteti, a jim teža njihovih teles to prepričuje.

Manjka samo še, da vidim kje kak mesec, kak bambus in kak lotosov cvet, da bi zapolnil predvidljivi imaginarij klasične kitajske poezije.

Dvignem svoje palčke, zadržim papirnati prtiček na mizi, še preden ga uspe dvigniti prepih.

Spominjam se pogovora s kitajskim ljubiteljem papirja, sicer zdravnikom po izobrazbi, ki je družinsko premoženje vložil v nakup zemljišča daleč na podeželju in tam zgradil muzej papirja, ob njem delavnice za umetnike, ki delajo s papirjem ali ga izdelujejo, kaligrafe in druge.

»Moje življenje je papir,« je rekel, tako mirno in tako strastno obenem, da sem onemel.

Potem mi je na telefonu kazal načrt za širitev svojega projekta.

V naslednjih dveh mesecih mora zbrati 4 milijone evrov kapitala za odkup dodatnih zemljišč, kjer bi zrasla vas za ohranjanje papirniške tradicije.

»Zdelo se je, da je vse izgubljeno,« je rekel.

»Kulturna revolucija je pometla s preteklostjo, a Kitajska je velika in iz drobcev nam je uspelo v kratkem času rekonstruirati veliko znanja iz preteklosti.«

Spomniva se Cai Luna, ki je pred skorajda dvema tisočletjema vsaj izboljšal tehniko, če že ni iznašel recepture za izdelavo papirja.

V Egiptu so poznali papirus, a papirusa ni bilo mogoče transportirati, bil je lomljiv in občutljiv na vremenske pogoje.

Kitajci so iznašli papir, ki ga je mogoče pregibati, je lahek in se ga da hraniti dolgo časa.

Kaj bi bila poezija brez papirja?

Kaj bi bila ljubezen brez papirja?

Na kaj bi pisali oporoke, mirovne pogodbe, ljubezenska pisma, na kaj bi tiskali denar in iz česa bi bili izdelani kitajski zmaji, ki jih otroci spuščajo v parkih, če ne iz papirja?

S čim bi si brisal usta, kako bi leteli papirnati ptički v jedilnici mojega hotela, če ne bi bili iz papirja?

Začenja deževati. Množice so na poti v službo. Jutranja prometna konica.

Na podzemni železnici organiziranost, nežno, samoumevno prerivanje, množica se pomika nepričakovano tekoče.

Kakor hitro se zrinemo v vagone in se vrata samodejno zapro, se glave upognejo.

Šanghaj, Šanghaj.

Nobenega šumenja časopisnega papirja, nobenega listanja knjig.

To je doba upognjenih glav, vsak v tihi molitvi svojega mobilnika.

Vlak spelje, lučke ekranov se nagnejo – kot krošnje dreves, skozi kater je zapihal močan veter.

Podoba zraka je tudi ikona šanghajskega metroja.

Neke vrste regratova lučka, leteči tros, množica njih, ki poletijo iz ust balona v podobi ribe na nebu in radostno v urejeni vrsti zakrožijo po modrini neba soncu naproti, se spustijo med ljudi in jim dajejo koristne napotke, kako se vesti na podzemni.

Vse na ekranu, nameščenem pri izstopnih vratih metroja.

Verjetno sem edini, ki ga film prevzame.

Vsak, tudi otroci, prav vsak ima svoj ekran.

Dan poprej sem si na neki stojnici ogledoval posebni filter za telefon, ki preprečuje, da kdo s strani vidi na tvoj zaslon.

Nisem razumel smiselnosti takega filtra.

Zdaj razumem.

Prek ramen sopotnikov opazujem, kaj ljudje počnejo s svojimi telefoni. Nisem le radoveden; zdi se mi, da spletne strani, ki jih gledajo, in način brskanja povejo veliko o njihovih osebnostih in navadah.

Neka gospa kupuje obleko, mladenič pregleduje nogometne rezultate, potem neko stran za bodibilding, nekdo tretji bere besedilo.

Velika večina pregleduje sporočila in fotografije na WeChatu.

Google, Facebook in Twitter so tukaj blokirani. Ljudje uporabljajo WeChat, družbeno omrežje, ki omogoča marsikaj, od bančnih transakcij do nakupa zobne paste.

Dandanes ljudje več ne delijo letakov, marveč hodijo med ljudmi s telefonom in ponujajo QR kodo svoje spletne trgovine – kdor jo poskenira, dobi popust in druge ugodnosti.

Tako drugače od vajenih prizorov na podzemni v Berlinu, Londonu ali Parizu.

Nobenega papirčka nikjer, nobenih časopisov ali smeti.

Vlada tihotna urejenost. Vsak v svojem svetu. Vsak v svoji jutranji wechatovski pesmi.

 

 

(odlomek)

Panorama 1. 6. 2018

Prebujanje

Salvador Dali: Vztrajnost spomina (1931)

Razpada. Počasi je začel, zdaj gre vse hitreje. Trojka nosi mostiček in je bila utrjena z jekleno oporo, ampak zobna masa je postala porozna, opora je popustila, spoj se je zrahljal in zaradi stalnega premikanja mostička je dlesen ves čas vneta in povzroča nekaj, kar bi lahko umestil med skelenje in bolečino. Skozi krono se ojačitev ne da pričvrstiti. Prognoza je slaba. Ko bo začelo zares boleti, je treba ločiti drugo podporo, kar pomeni vmesni del odrezati, izpuliti trojko, vmes pa na jeklene zaponke obesiti manjkajoči del. Evo, včasih mora biti kaj, da potem ni nič. Dobrega. Vedel je, da bo ob jurja in da bo mesec dni spaka, ki se ne bo upala niti nasmehniti, kaj šele bolj odpreti gofljo. Jezilo ga je, da si ni dal pred odhodom v pokoj temeljito popraviti zob in je zdaj to postal skoraj trimesečni opravek in glavni strošek. Ampak tudi če bi jih, je pomislil, pri tako hitrem propadanju ne bi veliko zaleglo. Zavedel se je, da je postal celo bolj razdražljiv zaradi tega strahu, da se lahko zgodi, da si ne bo mogel plačati niti kolikor toliko urejenih ust. Prag revščine v tej deželi so že zobje. In od revežev v tej deželi se pričakuje, da se obnašajo kot reveži, torej da so brez zob ali pa imajo usta polna črnikastih škrbin. Razen tega jim res ni nič hudega. Kontejnerjev nikjer ne zaklepajo.

V temi je poslušal utripajoče bučanje v ušesih.

Hm, je pomislil, tako hitro si čez, tako hitro lahko iz anonimnega občana postaneš viden nasprotnik. Revščina bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ko jo povzročajo. Svoboda bo problem toliko časa, dokler o njej blebetajo tisti, ki jo omejujejo. Vrsta je dolga. Pravice bodo problem vse dotlej, dokler bodo o njih govorili tisti, ki so prepričani, da so pridobljene za vekomaj. Za vekomaj je le neumnost. Potem vsi, tako kot jaz, komentiramo, nekaj napletamo in razpredamo, nič pa ne naredimo. Se je kdo že vprašal, kakšno demokracijo so nam podtaknili, če nimamo niti najmanjšega vpliva na to, katera teta in kateri strici bodo lepo po vrsti napisani na volilnem lističu, da potem demokratično smemo obkrožiti enega pod zaporedno številko? Če kdo kakorkoli stori drugače, je glas neveljaven. To je demokracija za nominirance, ki imajo očitno doživljenjski mandat najmanj za imenovanje.

Skozi reže rolete se je rahlo, za odtenek, posvetlilo in tema je razpadla na temne silhuete, ki so razodevali obrise sobe. Kako zelo je svetloba povezana z življenjem, je pomislil, pa naj se zdi še bolj banalno. Bilo bi bolje, če bi rekel, da v svetlobi že mora biti nekaj, da jo imajo nekateri tako radi. Ljudje svetlobe. Morda pa je res banalno. Rečejo tudi, da na psih že mora biti nekaj, da jih imajo nekateri tako radi. Pasjeljubci. »Fuj Nar, to je fuj,« se je drla soseda, ko se je mrcina zagnala proti gospe iz predzadnje hiše v novem plašču iz mikro vlaken. Pa tisti tretji, ki na mačkah najdejo nekaj, in nekateri menijo celo, da nekaj mora biti tudi na babah, da jih imajo tako radi. A si lahko mislite? To bodo šle pod strop, namesto da bi se zamislile nad drugim delom stavka: »da jih imajo nekateri tako radi.« Radi? Počakaj, je pustil cinizmu, da se je razraščal, čeprav je vedel, da lahko iskrenemu povzroči krivico. Ampak o tem, s čim kdo zamenjuje ljubezen, mi pa vendar še ni treba premišljevati, si je rekel. Ali pač. Da se ti ne slabša, se je hihital v sebi sam sebi. Ne, ne, veste, bi jim rekel, prepričan sem le, da jih je treba občudovati, saj Adam ne bi nikoli ponudil jabolka Evi, ker je bil in bo navadna sera. Drekač, ki se raje ne bi odločil, raje se ne bi opredelil, on, hm, se res ne bi izpostavljal. Kot bi bil iz stanovanjskega bloka dve ulici nazaj. Punce pa gredo naprej, v raj, v drek, kamorkoli, samo da je naprej. Ženske bodo rekle, da nisem poklican, da bi govoril o tem, in niti pomislile ne bi, da je poklicanost in sklicevanje nanjo eno najbolj nedemokratičnih dejanj. Kdo pa je poklican za karkoli? Obvladovanje veščine večina zamenjuje s poklicanostjo, tisto, kar pa je povsod nevarno, ne, grdo, pa je, da mnogi, ki ne obvladajo veščine, to opravičujejo s poklicanostjo. Avtoritarnost leze od povsod, kot plesen v hladilnik, kot voluhar v toplo gredo, kot vsak, ki ima najmanjšo priložnost, na proračun. In mi, se je vprašal, kaj pa storimo mi? Brrrr.

Zarja se je začela preoblikovati iz oranžne črte v trak in tudi ta se je širil.

Pa saj sem res cagav, si je moral priznati. V očeh družine, sosedov z ulice, kraja, prijateljev, politike, neoliberalnih prerokov in predstavnikov novodobnih trendov je bil omahljivec, ki pa so ga imeli občasno tudi za precej koristnega. To so mu dali vedeti na skoraj vsakem koraku, kar je občutil kot neznansko ponižanje. Ko si samo še koristen! Kakšen propad, kakšno nazadovanje, kako malo mu je ostalo. Tudi ženina humorna pripomba, da je koristen kot pajek na steni kopalnice, ga ni spravila v dobro voljo. Hm, to bi bilo treba končati, je pomislil. Tako kot se z razpadanjem končuje vse. Bolj ko si blizu tej strani, torej koncu, bolj se zavedaš, da je pomembnejše od vsega, kar si doživel in preživel, od tistega, kar si lahko zamisliš, od vsega tega je pomembneje, kako boš zapustil ta svet. Seveda vsem po vrsti slovo gnojijo taki in drugačni gnezdači, kukavice, ki podtikajo zapovedi in si potem lastijo pravico, da nam nabijajo krivdo, greh, pa neumnost, vse zato, ker ne sprevidimo tako očitne ljubeče ponudbe, saj naj bi jo dal nekdo, ki je iz dobrote umrl za nas. Kako bi mu rekel, naj bi raje držal obljubo, ki se glasi, da ne bomo preizkušani bolj, kot to lahko prenesemo. Ko je včasih moral poslušati blebetače citatov (čutil je, kako se je tega nerad spominjal), ki imajo vsi zaporedne številke vrstic, jih je želel spomniti na 1 Kor. 10, 13 in poprositi, naj to vrstico preberejo naglas, da se bodo slišali, da jo bodo slišali. Seveda je pričakoval, da bodo rekli, da si spet kaj narobe razlaga, ampak to še vedno ne daje odgovora na vprašanje, kdo ima z obljubo problem: ta, ki jo je dal, ali mi. Nekdo ima slabe oglaševalce. Umrl za nas? Ta ponudnik naj bi raje živel za nas, sicer njegova ponudba ni vredna pol kurca. Kaj ni to podobno žolčnemu vpitju okrog pojma domovine in nacionalističnih interpretacij politikov, da je domovina nekaj, za kar se mora, če je treba, tudi umreti. Gospodje, bi jim rekel, domovina je domovina takrat, kadar je vredno zanjo živeti, sicer ni vredna pol kurca. Ni vse stvar interpretacije, vse je stvar vzgoje. Spomnil se je, kako so mu levo roko privezali za hrbet. Moral se je naučiti pisati z desno. Levoročni so bili ravno toliko drugačni, da sicer najmanj zaželeni niso bili, ampak bolj tudi ne, in vsi veste, da so vsa orodja narejena za desnoročne. Sam si je to razumevanje razložil tako, da levičar pomeni tudi srčni človek, ja, eni govorijo, da je pravilno levak, kar demantira že beseda nasprotja, to je desničar, ki ga je poimenoval razumski človek. Smejal se je sam sebi, saj si je sam dokazal, da stereotipi ne držijo. Hm, je pocmokal z usti, danes je biti levičar nevarno. Imajo te za prevratnika, naslednika partije, ki je, pravijo, ravnala grozovito, ki je ljudem jemala dostojanstvo in jih pošiljala v areste in na Goli otok. Halo! To blebetajo tisti, ki imajo prejšnje zvezdaste čase v lepšem spominu, kot to lahko prenesejo. Ali so ljudem delo, lastništvo podjetij, socialno varnost in dostojanstvo vzeli levičarji? So v revščino pahnili tretjino prebivalstva levičarji? V času »grozovite« vladavine levičarjev je vsak delavec železarne, ki je prihranil tri plače, začel graditi svojo hišo in jo s posojilom, ki ga je odplačeval petindvajset let, tudi dokončal. Pa zdaj, ko vladajo desničarji, sezidajte hišo! Torej, prepričan je bil, da so tisti, ki so mu zvezali roko, hoteli, da svojo naravno, srčno plat zamenja s priučeno, razumsko platjo. To pojasnilo bo bolj držalo in še uspelo jim je. Na koncu si je moral priznati: bil je vzgojen. Odtlej je delal skoraj vse tako, kot je prav, tudi takrat, ko bi kaj naredil po svoje.

»Vse kaže, da bo danes lep dan,« je nehote rekel naglas.

»Kaj? A ura ni zvonila?« je zaspano zazehala žena ob njem in se obrnila na drugi bok.

»Ne, ne, zaspi nazaj. Še kakšno uro je do zvonjenja budilke,« jo je pobožal po rami in skoraj v hipu se je njeno dihanje poglobilo.

Da le ne bi zasmrčala, je pomislil.

Ko bi kdaj lahko rekel, je pomislil, da znam vse, delam pa le tisto, kar hočem, da veste, da znam.

Seveda je šel tisti dan po priznanje. Seveda ni mogel priti le na večerno podelitev, če pa je potekalo srečanje finalistov literarnega natečaja že od enajstih dopoldne. Se ne spodobi, je mislil.

Priznal si je, da ga je mučil tudi firbec. Zanimalo ga je, kako to zgleda v teh novih časih, kaj se dogaja na srečanjih pišočih, saj se je občasno z mešanimi občutki spomnil svojega davnega sodelovanja in dela pri ustanavljanju in začetkih literarne revije, pajdašev v prvem uredniškem odboru in seveda odgovornega urednika ter humoristke, ki je s teleprintersko naglico pretipkavala besedila, ki smo jih kar pri njej prebrali in potem nesli naravnost v tiskarno Ljudske pravice. Spominjal se je tudi takratnih izborov in srečanj literatov in svojih prvih negotovih korakov v svet literature.

Ta njegova knjiga ni mogla čakati – saj je bila zgodba o nasilju in javna ovadba proti neznanemu storilcu – in ni imel volje prosjačiti in se pregovarjati z uredniki, je pa knjiga dobila priznanje za najboljšo samozaložniško knjigo prejšnjega leta.

Malo je zamudil, ampak uspelo mu je ujeti dobrodušno simpatična pisateljeva opozorila pred pastmi, ki prežijo na nestrpne samozaložnike, razlago o tem, kdaj potiskanemu in zvezanemu papirju smemo reči knjiga.

Ko je poslušal popoldansko delavnico finalistov s selektorjem, pa je postal nemiren in le pojoča primorščina selektorja, ne vsebine, o katerih so govorili, je pomagala, da je zdržal dlje, kot bi, če bi vstal in šel na kavo takrat, ko ga je nekaj v dogajanju začelo motiti. Ob kavi je premišljeval in mlel, ali naj tvega, da se zameri še tistim, katerim se do takrat ni? Če si tiho, pravijo, si navaden ali celo koristoljuben kolaborant – in take so še ne tako dolgo nazaj v teh krajih streljali.

Prešinilo ga je, da je manjkal trideset let in ni ničesar zamudil, oziroma da je dogajanje še vedno v istem okviru, takšnem, v kakršnem je bilo takrat, ko je to družbo zapustil. Zdelo se mu je, kot da je vse obstalo na tistem mestu, kjer je bilo ob njegovem slovesu. Literati še vedno »prisegajo na klasične ustvarjalne paradigme linearnega pripovednega toka«, kot se je izrazil in v zborniku zapisal selektor in popeval, da dobro »opazujejo družbo, ki nas obdaja.« Okrogla miza je potekala, kot bi poslušal tisto izpred skoraj petintridesetih let nad točilnico gostilne. Le preveč lepo in prijazno, dobro in doživeto je bilo vse skupaj. Takrat so tudi potrošili nekaj malega javnega denarja in nekaj več gostoljubja domačinov, ampak so bili priča vsaj kakšnemu incidentu, drugače se tisto dogajanje res ne bi moglo imenovati. En tak se je zgodil, ker je bil uveljavljeni pisec prepričan, da mora mladino naučiti, kako se naredi preboj. Preboj na literarno sceno. Vprašal ga je, kdaj je on naredil ta preboj, in ko je odgovoril, da nekako dvajset let pred tem, ga je vprašal, kaj hudiča je delal dvajset let, da bi se morali spet prebijati. Da on, začetnik, zdaj še za kakšno bolj čedno pesnico ne bi jurišal. Pisec je pobesnel in protestno zapustil okroglo mizo, se sicer kmalu pomiril, ampak od takrat ga je najstrožje ignoriral, zanj je bil kot dim urednikove cigarete Kent. Vprašal se je, če ni rabil te nove izkušnje, če ni potreboval cepiva, ki mu bo pomagalo, da bo mirne duše nadaljnjih deset let spet abstinent in se tovrstnih dogodkov ne bo udeleževal.

Potrditev je prišla na zaključni prireditvi, ki sta jo začela verjetno povabljena muzikanta in katerih glasba ga je prepričala, da bo kar nekaj časa lahko shajal brez takih »dogodkov«. Doživel jo je, kot bi v mikrovalovko na defrost dal kos ledu iz leta 1982, ki ga bodo po uporabi spet zamrznili do naslednje take prireditve. Kadilsko nerazločno molovsko jamranje, ki ga je občasno ušesom približal vokal pevke, pa spet oddaljil moteč zvok orglic. Jebemti, pa mi smo na veseli podelitvi priznanj, ne na sedmini, je pomislil. Gospe in gospodje prejemajo priznanja in nihče ni umrl, ne da bi ga dobil. Kaj res slovenska pamet premore koncentracije samo za takle odmerek žalosti? Za neinventivno, neproduktivno, polprofesionalno, diletantsko žalost. V paketu, na katerem piše: samo, da je. Samo, da je kljukica na koledarju prireditev, ki je bil sprejet na koordinaciji konec novembra ali v začetku decembra za naslednje leto in da so udeleženci siti. Ob takšnem razkošju zvrsti glasbe, ob tolikšnem številu mladih glasbenikov, dobrih bendov in inovativni godbi tile privlečejo zdavnaj passe modela, ki nikoli ne bo začutil, kdaj je bil že skrajni čas, da odneha in se zapre v svojo sobo, kjer bo motil le še bližnjega soseda.

Kaj pa, če mladi tudi zato v tej obliki ne vidijo več ne pomoči ne perspektive, se je vprašal. Kako to, da ni mladih godcev, saj vsi dobro vedo, da je vsak nastop za mladega glasbenika boljši od nenastopanja.

Tisti dan jih je spremljala voda, saj je že pred deseto začelo deževati. Organizator se je pošalil, da imajo kljub dežju srečo, včasih da se je pripetilo, da je bilo novembra pri njih tako mrzlo, da je glasba godbe na pihala ob pogrebih na pokopališču sproti zmrzovala in je potem spomladi, ob odjugi, po britofu ropotalo. Ta mala domiselna igrivost mu je osmislila dan.

Kaj, če je bilo res premalo mraz?

Bolj prebujen v vsakdanje življenje res ne bi mogel biti, je pomislil.