december 2013 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2013 / december

Zbogom, 2013!

Še nekaj ur in leto 2013 bo za nami. Upamo, da je bilo do vas milostno in vam je ponudilo veliko trenutkov sreče, navdiha, spokoja in miru. In da ste te trenutke – če vam jih življenje na pot ni prineslo samo – našli vsaj v umetnosti, ki vas je obdajala.

Katere knjige so zaznamovale naše sodelavke in sodelavce? Ob kakšni glasbi so se prepuščali čustvom? Kateri filmi so jih nagovorili? Nekaj odgovorov in namigov lahko najdete spodaj.

Ime in priimek: Gabriela Babnik

Poklic: Pisateljica in kritičarka

Knjiga leta: Verjetno kar roman Chimamande Ngozi Adichie – Americanah, saj se skušam prevajalsko prebiti skozenj. Po srcu bi sicer izbrala Aleksandra Hemona Moje življenje ali Avtobiografijo Ranickega ali Doris Lessing Moje življenje (same avtobiografije!).

Film leta: Lahko bi bilo kaj modernejšega, vendar me je že lani zaznamoval film Looking for Langston.

Predstava leta: Ker sem nekoliko pod vtisom nespečnega mesta, naj rečem, da prizori s podzemne. Dva moška, eden latino, drugi temnopolt, sta se nekaj časa strastno poljubljala. Nato je latino zadnji hip skočil na vlak, si smeje prigovarjal “Don’t worry, don’t worry”, nato pa si nataknil slušalke in začel migati z zadnjico, z rokama in sploh celim telesom. Čez čas je stopil do vrat, da bi lažje razločil svojo plesočo silhueto. Čeprav se mi je zdelo, da je NY mesto, kjer lahko postaneš to, kar si želiš, sem iz pogledov sopotnikov razbrala, da temu ni čisto tako.

Koncert leta: Električni kitari, ki sem jo zališala na podzemni, verjetno ne bi mogla reči koncert, pa me je vseeno presunilo njeno milo zvenenje. Morda je svoje opravil tudi kontrast z masovnostjo, z blagovnostjo mesta, v katerem je tisti starec sedel na tleh in se sklanjal nad svojo ljubico.

Razstava leta: Fotografska razstava Expanding the Walls: Making Connections between Photography, History and Community, znotraj nje pa Deana Lawson s svojim vpisovanjem intimnega, nasilnega, erotičnega v temnopolto žensko telo.

Spoznanje leta: Da se razpuščam, da postajam lena in da si v prihodnosti želim imeti mačko.

Opis leta: Hektično, vendar sem si v njem priborila nekatere stvari. Kot je na primer večje stanovanje, kot je na primer to, da sem nekaterim ljudem, ki so me že nekaj časa izkoriščali, znala pogledati v obraz in jim reči ne. Toda po drugi strani sem sklenila tudi nova, neprecenljiva prijateljstva.

Ime in priimek: Manca G. Renko

Poklic: Trudim se postati zgodovinarka. Spotoma počnem še kaj drugega.

Knjiga leta: Rusko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol.-1914). Na moji pisalni mizi je bila več kot pol leta 2013. Še vedno se nisem prebila do konca.

Film leta: Neskončna lepota (La grande bellezza, r. Paolo Sorrentino). Zaton Zahoda še nikoli ni bil tako fotogeničen.

Predstava leta: Bertolt Brecht: Mati (SNG Drama Ljubljana, r. Sebastijan Horvat). Čas je za učne komade!

Koncert leta: Old Ideas, Leonard Cohen v Stožicah. Edini koncert, na katerem bi lahko jokala. No, morda malo tudi sem.

Razstava leta: Bosch Bruegel Rubens Rembrandt v dunajski Albertini. Stare ljubezni ne zarjavijo.

Spoznanje leta: Prosto po Jepu Gambardellu iz zgoraj omenjenega filma Neskončna lepota: Per me la mattina è un oggetto sconosciuto; zame je jutro neznani predmet.
Življenje je dovolj naporno že brez jutranje budilke.

Opis leta 2013: Prav lahko se zgodi, da bom nekoč rekla, da je bilo to najboljše leto mojega življenja.

Ime in priimek: Aljoša Harlamov

Poklic: Prekerni delavec v kulturi, doktorand slovenistike.

Knjiga leta: Pravzaprav tri. George Orwell: Pot v Wigan (Študentska založba 2013), Srečko Kosovel: Zbrana dela (Študentska založba 2013) in Karl Marx: Kapital I (Založba Sophia, 2012). Lahko pa jih berete skupaj in/ali naenkrat. Odlično grejo tudi z rdečim vinom.

Film leta: Letos gledal odločno premalo. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnil Vinterbergov Lov (2012). Ni ravno Praznovanje, ima pa Madsa Mikkelsena.

Predstava leta: Bil sem mogoče na dveh? Od teh Najstarejša obrt (MGP) z zvezdniškim ženskim ansamblom.

Koncert leta: Letos žal zgolj na domačih; nekako zamudil psihedelične Tame Impala. Ampak N’tokov avgusta na Ptuju je bil top šit. Ne zaradi publike, da se razumemo.

Razstava leta: Nedvomno Veliki črni bik, koga kličeš? Mita Gegiča in Tine Dobrajc. Poetično, primarno in noro.

Spoznanje leta: Da sem premalo sodobnega bral, videl premalo filmov in predstav, bil na premalo koncertih in razstavah, da bi zadovoljivo rešil tak vprašalnik.

Opis leta 2013: Letos sem bil star trideset. Jep.

Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza

Matjaž Juren – Zaza (foto: Gašper Jakovac)

Poklic: Chillex »artist«, fejsič bojevnik.

Knjiga leta: The Disaster Artist, Greg Sestero & Tom Bisell.

Film leta: Spring Breakers. Spriiiing braaaayk skuuuuus!

Predstava leta: Kolebam med tretjim kanalom nacionalne televizije in duelom Aljoša Bagola vs. N’toko.

Koncert leta: Dobesedno sem zamudil edina koncerta, na katera sem si letos res želel (Mancheva turneja po Sloveniji in predstavitev nove plošče Challe Salleta v ljubljanskem Nebotičniku), basla.

Razstava leta: Lumpenproletarski kmetuzelj kot sem, se mi zdi, da letos nisem šel na nobeno razstavo razen na cikel mladih ustvarjalcev v Kinu Šiška, ki ga vodi frendica Lara Plavčak. Pridte tud vi kej! Lara, najem me za hype mana?

Spoznanje leta: Še vedno je enako. Enkrat sem ga prebral na tisti strani v Mladini, na kateri se vsak teden pojavi kakšen kulski, hip človek s svojo maksimo. Gre pa takole: »Življenje je potovanje.«

Opis leta 2013: Dovolite, da si za opis usranega leta 2013 sposodim tujerodne, a večne verze gospoda športnega direktorja Zdravka Mamića: »Ne znaš se ni oprat! Zmazan si! Prljav! Smrdiš! Neškolovan! I lažeš!«

Ime in priimek: Nataša Kramberger

Poklic: s.p. v kulturi

Knjiga leta: Italo Calvino – Sono nato in America, Iztok pravi, da mora bit človek malo nor, da se ga dotakne zbirka intervjujev z enim in istim človekom, po vrhu že mrtvim, ampak kaj hočemo, Iris Hanika – Das Eigentliche, za humor je treba imeti veliko srce, isto velja za pogum: Maruša Krese – Da me je strah?, najbolj pa sem se razveselila Jesihovih Svojih iger, ki sem jih dobila v dar pred kratkim, in enih parih fajnih, opogumljajočih prvencev, ki smo jih v Sloveniji dobili v letošnjem letu.

Film leta: Paolo Sorrentino – Neskončna lepota

Predstava leta: Naoko Tanaka – Die Scheinwerferin (vsakič, ko jo vidim, jokam, nazadnje letos na zasebni generalki v Berlinu pred italijansko in francosko turnejo), Marco Paolini – Fén (tudi jokala, ampak drugače, kar Naoko naredi brez besed in s svetlobo, naredi Paolini s točno pravim tekstom), Jernej Lorenci in SNG Drama – Ponorela lokomotiva (videla z zamudo, a zaradi brezčasnosti šteje trojno)

Koncert leta: zborovsko petje na poletnih protestih v Tuniziji – Bandiera rossa v arabščini – nepozabno.

Razstava leta: George Widener – secret universe IV (Hamburger Bahnhof, Berlin); to je bila pa taka lepota, da sem še dolgo potem hodila naokoli kot mesečnik.

Spoznanje leta: Ej, kolko dela je od setve do žetve ajde! Da o kaši sploh ne razpravljamo!

Opis leta 2013: Težko ko pes, ampak smo gusarji, al nismo?! Sploh pa se ti na koncu, izza ovinka in v zadnjem trenutku, vse kolosalno postavi na glavo. In kaj potem?

Ime in priimek: Katja Perat

Poklic: Državna uradnica

Knjiga leta: Autobiography, Morrissey

Film leta: Razredni sovražnik. Delno zato, ker je edini film z letnico 2013, za katerega se iz glave lahko spomnim, da sem ga videla, delno pa tudi zato, ker je vsakič, ko slovenski film ne razočara, to vredno posebej poudariti.

Predstava leta: Ker sem slaba oseba, sem bila letos v gledališču samo enkrat. Gledala sem Lorencijevega Othella v MGL-ju in na žalost mi ni bil všeč. Še vedno malo obžalujem, da sem zgrešila Mati korajžo v izvedbi Kud Ljuda-a, saj so se imeli po fotografijah sodeč res lepo.

Koncert leta: Blixa Bargeld in Teho Teardo sta v Kinu Šiška predstavljala skupni projekt Still Smiling. Čeprav z skoraj osemintridesetimi stopinjami telesne temperature (ali morda ravno zato), sem skoraj umrla od lepega.

Razstava leta: Ne vem če šteje, a v najvišjem nadstropju Sokos Viru hotela v Talinu imajo prvovrsten muzej KGB. Pravzaprav vse skupaj ni nič posebnega, samo nekaj sob, v katerih je bil pred padcem železne zavese štab, v njih pa populjene žice, zapuščeni telefoni in cigareti v pepelnikih, za katere vodičke rade zagotavljajo, da so avtentični. Vem, da ne razstavljajo umetnosti, ampak osebno včasih rajši plačam vstopnino za to, da si izposlujem pogled v zgodovino.

Spoznanje leta: Osem ur za računalnikom v državni upravi traja dlje kot osem ur za računalnikom doma.

Opis leta 2013: Začelo se je, trajalo in se končalo.

Ime in priimek: Ana Schnabl

Poklic: Pripadam generaciji, ki nima poklica, ima pa veščine.

Knjiga leta: Stoner, John Williams. Knjigo so ignorirali približno 50 let, zato bi se osebno zahvalila založbi New York Review Books Classics, ki jo je privlekla iz pozabe in jo znova izdala leta 2006. Zahvaljujem se tudi prijateljici Manci, ki me je opozorila nanjo. Roman mi veliko pomeni, ker na izjemno čist in natančen način spregovori o tem, kakšna je razlika med žalostjo, v katero se rodimo, in žalostjo, v kateri umremo.

Film leta: Ga ni. Najprej zato, ker sem pogledala bistveno manj filmov kot v letih poprej, potem pa tudi zato, ker me nič ni pretirano navdusilo. Še najbližje bi bil The Master.

Predstava leta: Do neke točke Drugi sočasno Matije Ferlina, potem pa sem v začetku oktobra na sprehodu prvič doživela prelet divjih gosi in se mi je zares zlomilo srce.

Koncert leta: Lahko bi bili Bohren und der Club of Gore v Oslu, pa sem na tisti dan na žalost zbolela. Lahko bi bili Gus Gus v Oslu, pa sem pozabila kupiti karto in ostala pred vrati. Tako da je tudi ta kategorija brez praporščaka. Se je pa zgodil izjemno dober rejv z Blawanom v organizaciji ekipe Elements v začetku junija.

Razstava leta: Shunga v British Museumu! Japonci so najboljše scenarije za porniče že napisali. Plus, najboljši komentar enega od umetnikov shunge: “Seveda je bilo treba z velikostjo ‘stvari’ malo pretiravati, ker sicer ne bi imeli česa prikazati.”

Spoznanje leta: Da si moram bolj intenzivno prizadevati za blagost do sebe in do drugih.

Opis leta 2013: Čaj, kavo, metek v glavo?

Ime in priimek: Anja Strajnar

Poklic: Lektorica tako (učiteljica slovenščine za tujce) in lektorica tako (tista, ki teži za vejice in velike začetnice).

Knjiga leta: Ayn Rand, Izvir. Sicer knjig, daljših od 400 strani, načeloma iz praktičnih razlogov ne berem (bolijo roke in boli nos, če malo “zakinkaš” in ti knjiga pade na obraz), ampak tale je bila pa vseeno vredna tveganja.

Film leta: Vsaj enkrat letno obnovim svoje poznavanje filmov Woodyja Allena in vsakič znova to postanejo moji filmi leta.

Predstava leta: Sončni zahodi na Fuerteventuri. Namig: spomnite se februarja v Sloveniji.

Koncert leta: Jazz koncert v Smallsu v New Yorku – pojma nimam, kdo je igral (bil je jazz kvartet, to že), ampak žgali so ga kot norci in samo želela sem si, da se ta koncert ne bi nikoli končal.

Razstava leta: Vse pohvale arhitektom, ki so razstavili čudovite nebotičnike po Manhattnu. Pogled s Top of the Rock ob sončnem zahodu je vreden milijon dolarjev in ga letos ne potolče prav nobena druga razstava.

Spoznanje leta: Ljudem je treba povedati, da nečesa ne delajo dobro ali da z nečim nisi zadovoljen. Direktno, spoštljivo in z nasmehom.

Opis leta 2013: Od besed k dejanjem. Velikokrat naporno početje, ki zahteva tudi jajca, se pa na dolgi rok splača.

Ime in priimek: Danaja Vegelj

Poklic: Novinarka. Poslovna ženska (tako piše na službeni vizitki). Deklica za vse (taka je resničnost).

Knjiga leta: Želim si, da bi lahko napisala kaj z letnico 2013, ampak v resnici se me je (spet) najbolj dotknil Franzen s How to be alone, zbirko esejev, ki je izšla leta 2002. Verjetno zato, ker mu je v eni knjigi uspelo obračunati z družino, cigaretami, poštnim sistemom in depresivnim realizmom hkrati.

Film leta: Adelino življenje, ne toliko zaradi vsebine, na vrhu seznama se je znašel zaradi metodologije. Preden sem videla film, sem namreč prebrala intervju z glavnima igralkama, kjer sta enoglasno izjavili, da nikoli več ne bosta delali s Kechichejem. Ko sem videla film, mi je postalo jasno, da noben igralec – naj bo še tako dober – ne more zaigrati tistih solz. Tisto so bile prave solze.

Predstava leta: The Black Rider v berlinski Schaubuhne. Zaradi scenografije in tehničnih malenkosti. In zaradi Williama S. Borroughsa.

Koncert leta: Verjetno Tindersticks. Če jih ne bi imela posebej rada, ne bi že tretjič v dveh letih tvegala napada melanholije.

Razstava leta: Azzedine Alaïa v Parizu. Ker zmeraj znova dokaže, da moda ni promocija, ampak obrt.

Spoznanje leta: Vse bo v redu.

Opis leta 2013: Kratko, ali slatko.

Ime in priimek: Uroš Zupan

Poklic: Rokodelec in neposredni proizvajalec v tovarni Besede in stavki, občasno verzi

Knjiga leta: Ne padam na novosti. Obstaja ogromno odličnih knjig, ki so izšle v preteklosti in jih še nisem prebral in jih verjetno tudi nikoli ne bom. Letos; Vasilij Grossman – Življenje in usoda (XX. stoletje, 1995). Prepovedana v Sovjetski zvezi. Pretihotapljena na Zahod. Izšla v Švici 20 let po nastanku in seveda tudi po pisateljevi smrti. Veliki roman dvajsetega stoletja in verjetno tudi najboljša knjiga o drugi svetovni vojni. Ekvivalent Tolstojevi Vojni in miru za minulo stoletje.

Film leta: Searching For Sugar Man – Malik Bendjelloul. Dokumentarec o skoraj detektivskem iskanju folk pevca Rodrigueza, ki je na začetku sedemdesetih izdal dve plošči (Cold Fact in Coming From Reality), ki so ju kritiki hvalili in primerjali z Dylanom, a so se prodale v šestih primerkih. Potem je izginil. Delal kot gradbinec, diplomiral iz filozofije. Postal v JAR super zvezda in njegova prva plošča soundtrack življenja mnogih Južnoafričanov. Drugod ni nihče vedel zanj. Temeljno vprašanje: zakaj je nekaj odkrito in uspe in zakaj nekaj drugega, ki ima podobno, ali pa še večjo kvaliteto, pade v obskurnost? Rodriguez je danes svetovno slaven. Tudi film je dobil oskarja. Nick Drake, s podobno zgodbo, je tudi svetovno slaven, a na žalost že štirideset let mrtev.

Predstava leta: Z gledališčem nisem na ti. Do njega sem več kot ignorantski. Videl samo dve predstavi: nastop hčerke v vrtcu – Živali iščejo sonce in mojega sina v šoli – 3.b se predstavi. Delal bi jima krivico, če bi se odločil, le za eno.

Koncert leta: Tame Impala, Kino Šiška. Njihova druga plošča: Lonerism je bila lani plošča leta. Psihedelija par excellence. Redko se dogaja, da bendi k nam prihajajo v obdobju svoje polne moči. To se je z Avstralci zgodilo. Ko sem bil na koncertu, sem imel občutek, da sem v časovni kapsuli, in da smo se preselili v San Francisco leta 1967, v znamenito dvorano Fillmore Weast, in da bo promotor Bill Graham tisti večer napovedal vsaj še: Jefferson Airplane, Quicksilver Messenger Service in meni posebno ljube – The Grateful Dead.

Razstava leta: Marko Jakše na Gospodarskem razstavišču. Magično, zabavno, ironično, smešno, polno domišljije. In spet isto vprašanje: zakaj je nekaj odkrito in uspe (govorim seveda o svetovnem merilu, tja Jakše tudi spada) in zakaj nekdaj drugega, ki ima podobno ali pa še večjo kvaliteto, pade v obskurnost?

Spoznanje leta: Nekaj v stilu vprašanj iz Frischevih Dnevnikov: ali mislite, da ste vsako leto pametnejši? Odgovor: Nikakor ne in že dolga leta ne, če sploh kdaj.

Opis leta 2013: Hip, ki se krajša.

panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Marx za teleba… pardon, neoliberalce

Aljoša Harlamov

O avtorju
Članki
Podkasti

Marxa sem začel prvič brati nekje sredi osnovne šole. Ne spomnim se čisto točno, kako sem prišel do njega, a zna biti, da sem ga staknil kje med vsemi tistimi knjigami o Titu in Kardeljevem samoupravljanju, ki so jih javne knjižnice z lopatami in krampi metale iz svojih skladišč. Težko tudi rečem, zakaj sem ga rešil njegove usode, čeprav se zdi pravzaprav dokaj logično. Spadam v generacijo, ki se je šolala takoj po osamosvojitvi in kar se tega tiče, so bile malomeščanske šole najhujše. Glavni razlog, zakaj so se tam vsakodnevno spravljali name, je bila neverjetna osebna prizadetost, ker nisem nosil oblačil prestižnih znamk niti njihovih madžarskih približkov, ki bi dokazovali, da se Harlamovi vsaj trudimo dojeti, da zdaj živimo v povsem drugačnem sistemu. Branje Marxa, naj sem ga zaradi mladosti razumel še tako površno in približno, je bilo tako zame najbrž prva uzavestitev razrednega boja (razrednega v smislu šolskih enot in v sociološkem pomenu).

Prosti trg: magična rešitev za vse težave posameznika, družbe, sveta

Slabi dve desetletji kasneje je prva velika gospodarska kriza enaindvajsetega stoletja na ulice svetovnih mest izbezala množice jeznih in razočaranih, med njimi mnoge moje sošolce, predstavnike t. i. izgubljene generacije – zdaj očitno oni ne zmorejo dojeti marsičesa, predvsem pa ne tega, zakaj so menda izgubljeni. Dovolj bi jim lahko razložil prav Marx, ki ga knjižnice tokrat – dobro, tudi v posodobljenem prevodu – na veliko kupujejo nazaj. Ob tem dokazu karmične urejenosti bi se najbrž lahko postavil na začetek Prešernove ulice na Ptuju, pokazal s prstom na Osnovno šolo Olge Meglič in zavpil »Ha ha!«, toda kot piše dr. Lev Kreft na zadnji platnici knjige, ki se je bom, prisežem, kmalu lotil:

»Da ima Marx prav, je neprijetno. Pa ne zato, ker bi nas bilo strah, da bo kapitalizem propadel, saj naj v krizi bolj kot za kapitalizem skrbi, da bomo propadli mi sami.«

To torej ne bi bil »Ha ha, bradati smo imeli prav!«, ampak bolj »Ha ha, vsi bomo pomrli!«.

Že tako cinični smeh toliko bolj otežuje dejstvo, da mnogi še vedno ne morejo verjeti, da bi Marx lahko imel prav, in namesto tega raje zahtevajo rogate glave grešnih kozlov. Njihovo doživljanje sveta je prevlečeno s tanko pozlato neoliberalističnega čvekanja. Še pred par leti se je zdelo, da je religiozno oboževanje prostega trga nekaj tako ameriškega kot country-pop glasba in da Evropejci temu preprosto ne bodo nikoli nasedli. Danes lahko na slovenski Wikipediji med sabo primerjate geslo Taylor Swift in recimo Rage Against the Machine in se na lastne oči prepričate, kdo ima daljšega, medtem ko za idolatrijo prostega trga zgolj odklikajte na poljubno novičarsko spletno stran in preberite kak komentar v rubriki … pa lahko je tudi Kultura ali Zabava ali Erotika ali karkoli. (Prvo pravilo prostega trga je: O prostem trgu se govori, tudi kadar se ne govori o prostem trgu.) Neoliberalizem prosti trg uporablja kot magično zarotitev, kot univerzalni ključ za vse težave posameznika, družbe in sveta. Da pa to lahko počne v miru in neovirano, se resnih kritik in analiz kapitalizma znebi tako, da jih bere površno in nezadostno ter svoje branje servira kot instant spoznanja.

Natančno to je osrednja premisa knjige Zakaj je imel Marx prav marksističnega literarnega teoretika, kritika postmoderne in povrhu še irskega katolika Terryja Eagletona. Namreč, knjigo lahko verjetno uporabljamo tudi kot uvod v branje Marxovih del, toda njena polemična zgradba kaže, da je namenjena predvsem odpiranju prostora sredi komunikacijskega šuma, s katerim je Marxa zavila neoliberalistična sofistika. Eagletonu kot izhodišče za deset poglavij knjige, pravzaprav med sabo bolj ali manj prepletenih esejev, služi deset uveljavljenih kritik marksizma, ki jih v nadaljevanju, tudi s precej pristne radovednosti, razstavi na dele ter pokaže, kako jih skupaj drži samo potrošniška želja. Idealno občinstvo knjige torej ni ekonomska ali kakršna že humanistična stroka, ampak tisti del širše javnosti, ki je sveto prepričan, da je Marx bodisi nekakšen Antibožiček, ki bo prišel ponoči, da jim pobere vse, za kar so celo življenje trdo garali, bodisi krvoločna zver, ki se prehranjuje z nedolžnimi otročiči in ki ima pod hobiji na Facebooku navedeno: gradim gulage. Temu primeren je tudi Eagletonov jezik, ki argumentacijo pogosto zavija v zanimive in zabavne zgodbe ali primerjave, okrog pa mimogrede natrosi še nekaj duhovitih, včasih že prav homerskih prispodob. Ker je njegova prvotna služba literarna veda, mednje neredko zaidejo tudi kakšni majhni biseri, povezani z literaturo in knjigami. Tako na primer otožno priznava, da tudi komunistična družba ne bo popolna, saj se bodo poleg detomora, prometnih nesreč in drugih podobnih tragedij še naprej dogajali tudi obupno slabi romani. (»Oh, človeštvo!«)

Zakaj je imel Marx prav
Terry Eagelton
Izdaja:
Modrijan 2013
Prevajalec:

Knjiga, skratka, za vse tiste, ki se ne strinjajo s tem, da razprava pridobi na globokoumnosti z vsakim kosom veselja do življenja, ki med branjem umre v nas zaradi dolgočasja in lažne usodnosti. Seveda pa moramo paziti, da nas prebrisani Eagleton s svojim britanskim šarmom ne očara do te mere, da bi spregledali, kako kljub zagotovilom o nasprotnem tudi sam mestoma Marxa bere kot Biblijo. Ne v smislu, da verjame, kako je Marx Sovjetsko zvezo poslal na svet zato, da preizkuša vero levičarjev – čeprav je to resnično prvi preskusni kamen sodobne le(d)vice in ga tudi Eagleton izloči le s težavo –; ampak da njegova dela bere diagonalno v vse smeri in se sproti odloča, kaj bo razumel dobesedno, kaj metaforično in alegorično, kaj je posledica zgodovinskih okoliščin in kaj daljnosežna prerokba. A je istočasno tudi eden redkih, ki zmore Marxa brati še kot modernistični tekst: kot materialistično oziroma antifilozofsko ter antropometrično delo.

Zakaj je do socializma še daleč?

Prva zmota, ki se je Eagleton loti, je, da marksizem o postindustrijski dobi ne zmore povedati ničesar več. Po vsem, kar sem uvodoma zapisal, je razglasitev Marxove dokončne smrti vsekakor očitno prezgodnja, čeprav Eagleton dodaja, da je konec marksizma zaradi njegove materialistične narave dejansko nekaj, česar bi se morali še najbolj razveseliti prav marksisti:

»Marksizem je bil že ustvarjen kot nekaj docela začasnega, zato so vsi, ki so se z vsem svojim bitjem predali marksizmu, zgrešili poanto. Poanta je v tem, da obstaja življenje po marksizmu.«

V nasprotju s tem kaže, da bodo kapitalizem preživeli samo zombiji. Druga oživitev, ki se je loti nekoliko kasneje, v sedmem poglavju, in je povezana s prvo, je verjetno ključnega pomena za prihodnost marksizma, vendar Eagletonu kot akademiku najbolj žlahtne sorte (Oxbridge) najbrž ni zameriti, če sam tega ne zmore zaznati. Marksizem naj bi bil v postmoderni irelevanten, ker zdaj ni več proletariata. Toda že Marx nanj ni gledal tako ozko, kot skušajo to prikazati njegovi kritiki:

»delavski razred so vsi, ki so prisiljeni prodajati svojo delovno silo kapitalu, ki trpijo zaradi njegovih vsiljenih pravil in ki imajo malo ali nič vpliva na okolje in pogoje svojega dela«.

Česa Eagleton eksplicitno ne pove, je, da se je delavski razred v poznem kapitalizmu samo še razširil. Njegovo posodobljeno obliko predstavljajo različne vrste prekernega dela, ki pa v smislu mukoma priborjenih delavskih pravic pomenijo absolutno nazadovanje v stanje brezpravnosti in izkoriščanja najhujše industrijske dobe.

Kar v treh poglavjih, v drugem, osmem in devetem, ugovarja temu, da je marksizem logično in nepovratno zvezan z nasiljem, naj bo to revolucionarno ali totalitarno. Mnogi kritiki so mu pri tem najbolj zamerili poskuse gradnje argumenta na dejstvu, da je imelo tudi življenje v Sovjetski zvezi in Vzhodni Nemčiji (na podoben način kasneje piše tudi o kolonijah) svoje pozitivne plati. Eagleton sicer pojasnjuje, da te konec koncev nikakor ne pretehtajo storjenih grozodejstev, toda tako priznanje post festum verjetno res ne popravi dejstva, da je bilo to debato sploh treba načeti. Veliko bolj smiselna so njegova opozorila, da je propad tovrstnih sistemov predvidel že Marx, ki je nedvoumno svaril, da socializma pač ni mogoče doseči v vsesplošni revščini, ampak da se lahko uresniči šele v razmerah določenega obilja – morda je zato, poleg tega, da mora biti gibanje globalno, eden od predpogojev za vznik socialistične družbe (na Zahodu) tudi ta, da nadomesti ravno kapitalizem. Sicer pa so za socializem »praviloma potrebni izučeno, izobraženo, politično omikano prebivalstvo, dobro delujoči državni organi in službe, dobro razvita tehnologija, tradicija razsvetljenega liberalizma in demokratične navade«. Z drugimi besedami: do socializma je še daleč.

Najmočnejši argument proti avtomatični asociaciji marksizma z nasiljem pa je pravzaprav tisti najpreprostejši. Krvave zgodovine seveda nima samo marksizem, razlika je le v tem, da marksistična revolucija ni uspela, zato za sabo ni mogla uspešno zabrisati vseh sledi o svojih zločinih, kot je to deloma uspelo na primer zmagovitima krščanstvu in kapitalizmu, ki si lahko celo privoščita, da nekatera grozodejstva še zmeraj štejeta kot herojsko zmago nad zlom.

»Tako Stalin kot Mao Cetung sta bila množična morilca skoraj nepredstavljivih razsežnosti. A kot smo že videli, bi njune zločine danes poskušalo opravičevati le zelo malo marksistov, medtem ko bi številni nemarksisti zagovarjali, denimo, uničenje Dresdna ali Hirošime.«

Pa tudi npr. izvensodne poboje z brezpilotnimi letali. V nasprotju z neoliberalistično podobo Marxa kot antikrista je slednji odločilen pomen pripisoval svobodi govora in državljanskim svoboščinam. Njegova težava s predstavniško demokracijo je bila v zgolj tem, da je sploh ni štel za pristno demokracijo. Ta bi morala delovati na lokalni ravni, biti ljudska in zajemati vse institucije civilne družbe – biti bi morala »dejanska samouprava«, kjer ne bi večini vladala manjšina, ampak ljudstvu ljudstvo. Kot v duhu Marxa zapiše Eagleton: »Najbolj plodna oblika vladanja je vladanje samemu sebi in demokracija je kolektivno uresničevanje te sposobnosti.«

Morda boste rekli, da sem sanjač. Pa nisem edini.

Najbolj zanimiva, tudi za tisti del bralcev, ki so z marksizmom podrobneje seznanjeni, je Eagletonova izpeljava nekaterih bolj filozofskih plati Marxove misli. Tu je opaziti obenem največ pristnosti in največ telekineze – to je ukrivljanja Marxovih idej svoji lastni misli. Slednje se mu zgodi posebno v tretjem, deloma pa tudi v četrtem poglavju, ki sta najobsežnejši; najbrž predvsem zaradi tega, ker se tu Eagleton zaplete do te mere, da si nekajkrat vede ali nevede stopi na svoj lastni rep. V tretjem poglavju skuša namreč ne ravno prepričljivo dokazati, da Marx (večinoma) ni determinist, čeprav »v njegovem delu najdemo marsikatero izjavo, ki priča o historičnem determinizmu«, oziroma da je determinist drugačne vrste. Marxovo zgodovino in zmagoslavni pohod produktivnih sil primerja z božjo previdnostjo, ki je v svojo matrico velikodušno vgradila tudi anomalijo – človekovo svobodno voljo, ki je sicer ne more usmerjati, vendar jo je pač v celoti že predvidela. To je najbrž najbolj zmedeno in najšibkejše poglavje knjige. A že v četrtem je bolj spravljiv; v njem skuša povsem zdravorazumsko prepričanje, da je Marx utopist in da je marksizem načrt utopične prihodnosti, spodkopati z argumentom, da je Marx o komunistični prihodnosti povedal preprosto premalo, da bi si jo lahko natančno predstavljali. Posredno pa pravzaprav prizna ne le, da z utopičnimi idejami ni nič narobe, ampak da so seveda najboljše ravno tiste, ki prihodnosti ne zaprejo s totalitarno definitivnostjo.

Pravo jedro knjige, kjer je Eagletonovo branje Marxa najbolj navdahnjeno, so zame tako peto, šesto in deseto poglavje, v katerih po vrsti ugovarja prepričanju, da je marksizem totalna redukcija vsega na ekonomijo; vulgarni interpretaciji Marxovega materializma kot nečesa povsem brezdušnega in trditvam, da marksizem k sodobnim radikalnim gibanjem, kakršna so feminizem, okoljevarstvo, LGBT gibanja ipd., ni prispeval prav ničesar. Ekonomija je v resnici za Marxa pomenila ključno povezavo, ki je bila vsekakor dvosmerna, med človekovimi materialnimi potrebami in vsem družbenim, torej »nadstavbo«. Vendar je želel njen vpliv na človeštvo zmanjšati, ne povečati. Produkcija, kakršna naj bi bila temelj nove komunistične družbe, bi bila v svoji osnovi umetniška produkcija, in za razliko od produkcije v kapitalizmu bi tako šlo za neodtujeno delo oziroma praxis – svobodno, samouresničitveno dejavnost, s katero spreminjamo svet. Njegov materializem torej ni arogantno gospostvo nad materijo – narobe, to je definicija potrošništva –, temveč dialektično preseganje naivnega dualizma med telesom in zavestjo. Človekova zavest je po Marxu telesna: »je izraz tega, kako je človekovo telo v nekem oziru vedno nedokončano, odprto, vedno sposobno dejavnosti, bolj ustvarjalne od tiste, ki jo morda kaže prav v tem trenutku.« Kapitalizem naše čute prodaja kot samo še eno blago in šele v komunizmu »bomo lahko prestopili meje brutalno instrumentalnega razuma in uživali v duhovnih in estetskih razsežnostih sveta«.

A ne samo to. Če je Eagleton svojo knjigo začel povsem krščansko, z Marxovim vstajenjem, jo konča – le kako bi jo drugače? – z malone budistično potopitvijo v kozmos. Komunizem namreč ni le prvi prepoznal medsebojne povezanosti razrednih, spolnih in kolonialnih oblik nadvlade in izkoriščanja, Marx je bil tudi eden prvih predhodnikov moderne okoljevarstvene misli – takorekoč prvi hipi. Preko Eagletonovih besed Karl tako za kak trenutek zazveni kot John Lennon ali pač zgolj nekdo, ki doživlja prvovrsten trip:

»Telo in svet, subjekt in objekt morata obstajati v popolnem ravnovesju, če naj nas naše okolje izraža enako kot jezik. Nasprotje tega Marx imenuje “odtujitev”, stanje, ko v grobem materialnem svetu ne moremo najti svojega odseva, posledično pa izgubimo tudi stik s svojim najvitalnejšim bistvom.«

Če ne prej, Eagleton v teh poglavjih dokaže, da Marx še nikakor ne sodi na smetišče zgodovine. Da se vam ga ni treba bati – ali pa vsaj, da se ga bojte šele po tistem, ko ga boste res prebrali. Ker ima njegova misel danes morda še več teže, kot je je imela v viktorijanski Angliji, kjer se je razvila, in boste lahko z njim bolje razumeli svet, v katerem smo se znašli, ter boj, ki že nenehno poteka. In nenazadnje, transformacijski potencial njegove filozofske in politične misli je gotovo manj omejujoč od postmoderne tiranije izbire. Da je imel Marx prav, ne pomeni, da se ni nikoli motil:

»Kljub temu pa je imel tolikokrat prav o dovolj pomembnih vprašanjih, da se človeku ni treba sramovati, če o sebi reče, da je marksist.«

Upam, da se nam pridružite in svet bo kot eno.

Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Modrijan, 2013. 176 strani, 27, 90 €.

Karl Marx refleksija Terry Eagelton

Domov / Članki / 2013 / december

Volk z Wall Streeta: Dobri fantje današnje dobe

Matjaž Juren – Zaza

O avtorju
Članki
Podkasti

Nekje v prvi tretjini vojnega romana Kavelj 22 (lejte, nisem jaz prevajal), enega od stranskih likov, sicer totalnega glupsona, polkovnika Cargilla, nepričakovano zadene trenutek jasnosti, zato vojakom v spomenico zapiše: »Pameti je treba, da ne prideš do denarja … Dandanes že vsak bedak lahko zasluži ničkoliko denarja in večinoma ga tudi služijo. Kaj pa ljudje s talentom in možgani?«

Dolgo pričakovani, triurni kolos Martina Scorseseja Volk z Wall Streeta je filmska razširitev omenjene predpostavke, da sposobnost kopičenja kešiša ni nič drugega kot konsenz v specifično vrsto idiotizma. Seveda takšna groba, nujno posplošujoča obsodba (kontrapunkt uspavanki »vedo, kaj delajo«, po kateri niti vlečejo nekakšni prvovrstni veleumni iz ozadja), za seboj potegne cel kup neprijetnih implikacij, med drugim tudi to, da so opevani kapitalski šampioni, za katere nas prepričujejo, da v jami sodobnosti edini znajo vihteti bakle v smer prihodnosti, pravzaprav kognitivni kriplji, ki jim bo uspel požig nevnetljivega ekosistema.

Skratka, Jordan Belfort, volk z Wall Streeta (Leonardo v čaplinovsko gumjasti in hkrati najboljši vlogi) je eden takšnih idiot savantov. Jordy je one-trick pony, ki mu je kultivacija popularnih medijev prišla tako do živega, da je neženirano borznoposredniško KKK deonotlogijo s konca osemdesetih (Koka, Kurbe, Keš, s poudarkom na zadnjem k) pripravljen pogoltniti v točno takšni obliki, kot mu je servirana.

Belfort pri rosnih dvaindvajsetih izpopolni ta svoj edini trik– telefonsko akviziterstvo. Zato mu tudi po črnem ponedeljku leta 1987, ko se mora po še enem padcu borze posloviti od sanj o penetraciji vrhov Wall Streeta, ni hudega. Nasprotno, finančna kriza je začetek renesanse našega gadnega guleža. Z izdelovalcem otroškega pohištva Diamond Donnyjem (Jonah Hill zna igrat!) ustanovi podjetje Stratton Oakmont, ki se specializira za telefonsko prodajo ničvrednih delnic (penny stocks). V osnovi gre za to, da poskuša soba, polna krošnjarjev à la Belfort, čim večjemu številu naivnežev podturiti čim večje število čim večjih smeti, pri tem pa si odbrati čim večjo provizijo. Volk z Wall Streeta je posnet po istoimenski Belfortovi avtobiografiji, v kateri je med drugim navedeno, da je Stratton Oakmon na vrhu biza posloval z milijardo dolarjev kapitala in zaposloval tisoč ljudi.

Filmski Belfort se z vztrajnim prebijanjem četrte stene (ena Martyjeva klasika) na začetku še muči z razlaganjem principov borznoposredniškega slepomišenja, potem pa navrže en »koga boli kurac, mam ta keš« in se skupaj s svojimi epigoni prepusti večnemu bakanalu. Levji delež filma dejansko pripade Belfortovi monološki prezentaciji vdajanja najbolj očitnim fetišizacijam, onkraj katerih eksistenca teh karakternih genitalij v kravatah razpade na poljubne fragmente gurujskih naukov – Jordan Belfort si te dni kruh v resnici služi kot (še en) Smiljan Mori.

Scorsese je dejal, da je (tudi) Volk z Wall Streeta poskus tematizacije etosa ameriških sanj in v delirični stilizaciji ter kopičenju mesenih ekscesov ad infinitum (ciparjenje dobesedno skooos) se film manifestira kot genetski amalgam Gilliamovega Strahu in groze v Las Vegasu in Stonovega Wall Streeta. Volk je bleščeča kolekcija vulgarnosti, zatočišče for na prvo žogo, hkrati pa Scorsesejev najbolj morasto brezobličen film, ki ga v prebavljivo formo sicer strukturno skrupuloznega Martyja trpajo naporne stilistične figure (refreni, zavlačevanje, ponavljanja …).

Tako ni čudno, da mu cvetober bolj kislih kritikov očita vsebinsko banalnost, odsotnost moralne substance (nikoli ne vidimo obubožanih nesrečnikov, ki jih je Belfort ociganil), pomanjkanje razvoja likov in vsesplošno baročno napihnjenost. Ob tem se seveda spregleda jasna intenca, da se je čez Volka treba pretolči prav tako, kot se je treba pretolči čez virozo. Scorsese si je v enem od svojih nedavnih esejev sposodil sintagmo režiserja Franka Capre, da je »film bolezen«, v Volku pa je njegova klica sublimirana do epidemičnih razsežnosti. Ta bolezen je posameznikova zaveza k retardiranosti monetarnega grabeža. In če velja, da je ustrezna besedna zveza za uresničene sanje nočna mora, potem so uresničene sanje umskih štrcljev tipa Belfort pravi Pyongyang nočnih mor.

Ob tem se takoj sprosti vprašanje okoli kulturnega kapitala. Čeprav – ali pa ravno zato – ker je Jordan otrok računovodij iz Bronxa, je njegov »okus« nagravžno primitiven. Oziroma, kakor mu v ksiht frcne FBI-jevski agent: »Večina ljudi, ki jih lovim, prihaja iz bogataških družin. Ti pa si tak gnoj postal sam od sebe.« Ali Belforta naposled pohopsajo ravno zato, ker ni crème de la crème? Trop Scorsesejevih sugestij vsekakor sili v sklep, da je še vedno bolje imeti Steinwayja v dnevni kot Rolexov ice na roki …

Summa summarum: Volk z Wall Streeta so Dobri fantje za dobo, v kateri smo pristali na to, da ves čas lovimo vlogo kramarjev samih sebe.

Zato se ne upokojit, Marty. Še vedno na polno maš te filme.

Martin Scorsese: Volk z Wall Streeta. Na ogled v kinocentrih Kolosej, Planet Tuš in ljubljanskem Kinodvoru od 27. 12. 2013.

Martin Scorsese Volk z Wall Streeta

Domov / Članki / 2013 / december

Voščilo

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Drage bralke, dragi bralci,

Želimo vam lepe praznike. Da bi v dneh, ki prihajajo, lahko nadoknadili zamujeno: zamujen počitek, zamujene zabave, zamujena druženja, zamujene sprehode, zamujene knjige in zamujene filme… Da vas zamujeno delo ne bi preganjalo, ampak bi ga lahko vsaj za en teden odmislili, in se ukvarjali le z ljudmi, ki jih imate najraje. In s sabo.

Želimo vam, da bi bilo takih tednov – tednov brez slabe vesti in polnih dobrih ljudi – v letu 2014 čim več.

Uredništvo

panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Temna plat božičnih daril

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

Trije modri (kralji). Mozaik iz bazilike San Apollinare Nuovo, Ravenna, 6. st.

Ko se otroci na božično jutro zbudijo in odhitijo proti kupu daril, ki spominjajo na dragulje pod drevescem, se lahko malce ustavimo in razmislimo o tradiciji božičnega obdarovanja. Pozabimo za hip drevesce, nogavice ob kaminu, ročno pletene puloverje, vence in božične pesmi. Vprašajmo se le, od kod izhaja tradicija obdarovanja? Presenečeni boste, ko boste izvedeli, kako mračno in grozljivo je bilo izvirno božično obdarovanje.

Zgodba o božičnih darilih je zgodba o Obisku modrih (NZ, Mt 2). Trije modri so potovali z Vzhoda proti Betlehemu, da bi obdarovali mesijo, čigar rojstvo je bilo napovedano, ko so »videli, da je vzšla njegova zvezda«. Njihova tradicionalna imena, Boltežar, Gašper in Miha, se v Bibliji ne pojavijo, vendar prihajajo iz rokopisa, napisanega v Aleksandriji okoli leta 500. Preden so prispeli v Betlehem, so se ustavili v Jeruzalemu in vprašali kralja Heroda: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj?« To je Heroda zmotilo, saj naj bi ta bodoči judovski kralj prevzel njegov prestol. Zbral je modre in jih poskušal ukaniti, da bi zanj vohunili. Tedaj je Herod skrivaj poklical modre … Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« V resnici ga je želel Herod umoriti – ko je modrim spodletelo poročati, je Herod naročil nekaj, kar je postalo znano kot Pokol nedolžnih otrok. Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj … Jezusovega očeta Jožefa je v sanjah posvaril angel in mu povedal, naj zbeži v Egipt in s tem reši Jezusa pred Herodovim srdom.

Modri so prinesli zlato, kadilo in miro – nenavadna darila za novorojenčka, a polna simbolike, saj so ti trije elementi povezani s pogrebom in zakopom trupel. Dolgoletna tradicija, ki sega vse do antične Grčije, vključuje namestitev zlatnika na vsako oko mrtvega, zato da bi lahko plačali voznino čolna za prečkanje reke Stiks iz dežele živih v deželo mrtvih. Kadilo, vonj, ki ga najdemo v katoliških in ortodoksnih cerkvah po vsem svetu, služi kot meditativna pomoč, prav tako pa ga v obilici zažgejo okoli trupel pred pogrebom, da bi prekrili neprijetne vonjave. Mira je mazilo za balzamiranje, ki so ga do 15. stoletja uporabljali za prekrivanje trupel pred pogrebi. Mira je znana tudi kot sveto olje in jo še vedno uporabljajo pri tradicionalnih vzhodnih ortodoksnih pogrebih. Miro, pomešano z vinom, so pred križanjem ponudili Jezusu, saj velja kot opojno sredstvo, zaradi katerega naj bi bil Jezus manj dovzeten za bolečine. Vsa darila modrih Jezusu so slutnja njegove smrti.

Vse to so bili mogoče skrivni načrti modrih, da bi opozorili Marijo in Jožefa pred Herodovimi načrti. Ta darila pa so tudi teološko bistra, saj je bil razlog Jezusovega rojstva njegova smrt, zato da bi rešil človeštvo in obrnil izvirni greh, ki ga je povzročil padec človeka, torej ko je Adam vzel prepovedan sadež iz rajskega vrta. Jezusova izpolnitev razloga obstoja je torej poudarjena z nenavadnimi, temačnimi rojstnodnevnimi darili. Kot bi se nekdo pojavil na zabavi s krsto in lopato, zavito v bleščeč ovojni papir.

Ko boste torej odpirali darila na božično jutro, pomislite na čisto prva božična darila. Roza-rjava pletena kravata tete Tončke mogoče ni ravno tisto, kar ste si zaželeli, je pa veliko bolj živahna od opreme za balzamiranje trupel.

Prevod: Lisa Mislej

panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Utišani glas Langstona Hughesa

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Na pultu je stala steklenica rdečega vina, nedaleč stran izvod The New York Timesa, odprtega na strani, kjer se je pisalo o sirskih beguncih, ki so se preko mediteranskega bazena skušali prebiti najprej v Italijo in nato recimo proti Švedski, v hladilniku ostanki mehkega sira. Pismo na pultu, napisano na roke, ki je naslednjemu gostu ali gostji želelo vse dobro, je bilo sicer podpisano, vendar z nečitljivo pisavo. Zdelo se je, da je v umetniški rezidenci v New Yorku pred nami bival moški. Lahko bi bila sicer tudi ženska, toda ženske naslednikom navadno ne puščajo temnega vina. Če že, potem bi v vratih hladilnika pustile korenčkov ali kakšne druge vrste bio sok. Ne pravim, da tudi tega ni bilo, toda tisti podpis na papirju in sploh stanovanje v celoti, sicer dosledno pospravljeno, je nosilo pečat moške roke.

Čez nekaj dni se je moja slutnja potrdila. Med praznimi listi papirja, ki sta ga moji deklici pridno zapolnili z angelskimi podobami, je ležalo sprintano elektronsko pismo znanega slovenskega pesnika nekemu prijatelju. V njem v angleščini poroča, da je ostal brez glasu (kar bi lahko brali tudi kot pesniško izgoretje), da je pravkar prebral POEMagazine, hkrati pa prijatelju daje napotke glede objave njegovega dela pri ugledni založbi. Tisto, kar preseneča, je ljubeznivi, skorajda zaupljivi ton med očitno starima znancema in predvsem, kako se poslavljata. Do sedaj sem mislila, da besedico Love v elektronskih pismih med seboj uporabljajo predvsem ženske, toda če sem nekaj uganila prav, sem se morala nekod drugod zmotiti.

V istem hipu mi je postalo skorajda žal, da sem pred potovanjem v Ameriko iz torbe v zadnjem trenutku (in zaradi navidezne lahkotnosti bivanja) vrgla njegovo najnovejšo pesniško zbirko, ki sem jo poprej nosila po igriščih, kinih, trgovskih centrih. Toda če pogledam z distance, vidim, da so ti odtisi in predmeti, ki jih je v svojevrstni konstelaciji, za katero ne zanikam, da me ni po svoje očarala, pustil za seboj v umetniški rezidenci, v tem trenutku največ, kar lahko od njega dobim in da resnične zgodbe pravzaprav nikoli ne moremo zaobjeti. Pesniška ali prozna dela so namreč lahko samo rekonstrukcija tistega, kar smo podoživeli, oziroma rekonstrukcija stičišč, v katerih so se naši duhovi srečali.

V New York sem prišla z Langstonom Hughesom v mislih. Ali natančneje, s podobami iz črno-belega filma Looking for Langston (1989), britanskega režiserja Isaaca Juliena. Kratek, le 42 – minut trajajoč film kombinira avtentične arhivske posnetke iz Harlema v dvajsetih letih prejšnjega stoletja s fiktivnimi prizori, ki s pomočjo izrazito impresionistično zasnovane zgodbe osvetljujejo črnsko gejevsko identiteto. Looking for Langston torej ni toliko film o Langstonu Hughesu, kot je meditacija o pesnikovem življenju v času harlemske renesanse. Črnska gejevska perspektiva je podana namenoma, še posebej, če pomislimo na historični kontekst, v katerem je deloval Hughes. Represija in zanikanje znotraj črnskih skupnosti sta potekala vzporedno z bojem proti belskemu rasizmu. Hughes je torej prikazan kot ikona in metafora za vse tiste črnske geje, ki so bili zaradi svojega uporništva ali subvertiranja normativov, katerih osnovnih namen je bil integracija črnske populacije, stigmatizirani.

Podoba dveh golih moških iz filma Isaaca Juliena, ki ne spita, temveč zgolj zapirata oči in iščeta v telesu drug drugega potešitev hrepenenja, in ki je v devetdesetih menda krasila marsikateri zid v najstniški sobi, torej ne posega zgolj v način prezentiranja pesnikov in pesnic harlemske renesanse, temveč preizkuša tudi načine, kako sta črnski moški ter njegova seksualnost interpretirana na Zahodu. Hkrati pa tudi pojasnjuje, kako rasa in spol znotraj ameriške in afro-ameriške družbe pravzaprav funkcionirata. Čeprav je Looking for Langston, v katerem osrednjega pesnika harlemske renesanse oddigra Ben Ellison, Mattheew Baidoo pa njegovega ljubimca, imenovanega Lepotec, eden izmed redkih filmov, ki obravnava razmerje med dvema črnskima moškima, je bistveno prispeval k svobodnejši interpretaciji tistih Hughesovih pesmi in kratkih zgodb, ki se jih je do sedaj bralo le med vrsticami.

Prizor iz filma Looking for Langston Isaaca Juliena, 1989

Dvoumen, dvospolen, mladosten, aseksualen so lastnosti, ki se jih je Hughesu pripisovalo vse do devetdesetih, ko je kontroverzni film odgovoril vodilnim raziskovalcem njegovega življenja, kot je na primer Arnold Rampersad, ki je izdal biografijo v dveh delih, The Life of Langston Hughes: I, Too Sing America (1902-1941) in I Dream A World (1941-1967). Rampersad je namreč zagovarjal pesnikovo heteroseksualnost, hkrati pa pokazal tisto, česar sam ni hotel videti: čeprav je ves čas trdil, da ne najde konkretnih dokazov o Hughesovi homoseksualnosti, nam je posredoval dokaze o tem, da so pesnika privlačili temnopolti moški, v mladostnem obdobju predvsem mornarji. Ferdinand Smith, ki mu je Hughes posvetil prelepo pesem (»I loved my friend. / He went away from me. / There’s nothing more to say. / The poem ends, / Soft as it began. – / I loved my friend.«), je bil očitno eden izmed njih.

Zgoraj navedeno pesem sem našla v knjigi, katere naslov sem pozabila, spominjam pa se fotografij newyorškega fotografa Roberta Mapplethorpeja. V tistem času sem se ravno prijavljala umetniško rezidenco v New Yorku, zato je knjiga ležala na naslonjaču zofe; s kazalom zataknjenim za tisto drobno pesem. Prijateljica, ki je nekega večera pazila moji deklici, je knjigo odprla na napačni strani. Podobe golih, temnopoltih gejevskih moških so jo, to sem videla po njenem pogledu, ko sem se vrnila domov, presenetile, celo šokirale. Predstavljam si jo, kako je kasneje svojemu partnerju razlagala o mojih perverznih zanimanjih. Morda si je nenadejano odkritje razložila s tem, da v tolikšni meri pogrešam svojega večkrat odsotnega moža, da si v temnomodrih nočeh slinim prst in opazujem vulgarne fotografije (obsodba, ki je, mimogrede, mnogokrat doletela Mapplethorpeja).

Toda čeprav bi v njeni zgroženosti utegnilo biti tudi nekaj resnice, me niso toliko presunili otožno bingljajoči penisi moških, ki so se nastavljali fotografskemu očesu, kot njihovi melanholični pogledi. Umaknjeni na rob slike so sporočali, da so tudi oni del tega sveta. Kot v Hughesovi pesmi privlači tisto, kar je neizgovorjeno in kar je še desetletja po njegovi smrti zbujalo zgražanja, tudi njihova telesa, poleg estetske vrednosti, nagovarjajo tudi s svojim dokumentarizmom. Ko je Isaac Julien v filmu Looking for Langston drzno zapolnil dvoumni prostor, kar se tiče gejevske identitete Langstona Hughesa, so se Združene države odzvale precej burno; film je moral biti cenzuriran, glas, ki bere Hughesovo poezijo, je moral biti utišan. Toda dejstvo, da je ta glas nenadoma spregovoril, še ne pomeni prisotnosti samoumevne resničnosti. Resničnosti, ki morda nikoli ne bo mogla biti do konca zaobjeta. Gre le za reprodukcijo tistega, kar smo v hipu zagledali na listu papirja, ki ga je porisala otroška roka.

kolumna Langston Hughes

Domov / Članki / 2013 / december

Emancipatornost otožnosti

Jaka Bulc

O avtorju
Članki
Podkasti

Na lanskoletnem Liffu se je ekskurz v Kerouacov literarni opus začel s Sallesovo ekranizacijo beatniške biblije Na cesti, ki je bila kot taka sicer povsem solidna, za globlje razumevanje Kerouaca pa mnogo preveč površinska in hermetična. Tisti, ki smo zgodbo poznali že od prej, smo lahko uživali predvsem v lepi fotografiji in ponovnem sestavljanju koščkov Deanove in Salove zgodbe, hkrati pa upali, da bodo vsi ostali, ki se s Ti Jeanom srečujejo prvič, naslednji dan z zanimanjem pobrskali tudi po bolj zaprašenih delih njegove narativne zakladnice.

Tam se namreč skriva neki drugi Kerouac, ki pogosto ostane spregledan, saj se bolj trmasto upira pavšalnim kritikam in brezglavemu opevanju kot njegov najbolj popularen naspidirano-svobodnjaški odlitek. Drugi Jack je namreč precej bolj kompleksna entiteta, v kateri se bije večni boj med apoliničnim in dionizičnim ter odvija neumorno meditiranje o kontemplativni sedentarnosti, ki jo ponuja zavetje doma, postavljeni nasproti zevajočemu breznu divje, skrivnostne sobotne noči. Kralj beatov je imel že pred več kot pol stoletja velik FOMO, ki ga je skupaj s skorajda vrojenim svetoboljem utapljal v zajetnih količinah alkohola in tablet, navkljub vsemu pa se je pogosto umaknil v popolno samoto. Rezultati so bili raznoliki in nepredvidljivi, nedvomno pa so predstavljali enega izmed najbolj intrigantnih delov Legende o Duluozu.

V bukvi Desolation Angels, pa tudi v delih knjig Klateži dharme in Lonesome Traveler, beremo o dveh mesecih na vršacu Desolation, ki je, navkljub svojemu pomenljivemu imenu, Kerouacu očitno ponujal precej prijetno zatočišče. Manj prijeten je bil čas, preživet v Ferlinghettijevi koči v Big Suru. Knjiga, ki nosi naslov po tem prelepem obalnem delu osrednje Kalifornije, je pred kratkim dobila filmski ustreznik, ki je na letošnjem Liffu nadaljeval spontani antološki pregled Keroacove bibliografije v gibljivih slikah. Zanimivo je bilo videti, kako se je film spoprijel z Jackom v njegovi najbolj paranoični, a hkrati tudi najbolj poetični različici.

Kerouac je namreč v Big Suru prestrašen. Straši ga eleganten bel most, ki se pne visoko nad kanjonom. Strašijo ga mogočni in glasni valovi Pacifika. Strašijo ga šelesteče veje v trdi temi. Straši ga tudi njegova lastna slava in straši ga misel na vse ljudi, s katerimi se noče ukvarjati. Ko je z njimi, je neustavljiva žurerska žival; ko je sam, ga razveseli prerazporejanje kamnov v potočku pred kočo, pa rosa na košati praproti in torbica za prvo pomoč, ki mu jo je pripravila mama. Čeprav ti trenutki breztežnosti v etru zaplavajo tudi zaradi jukstapozicije s Kerouacovim psihičnim in fizičnim propadanjem, težko zanikamo, da gre za mojstrsko prozo, ki na pretanjen, kavabatovski način ujame drobne, a transcendentalne momente vsakdana. Podobno zadovoljujoče, a tudi mučno, je branje čustvenih pasusov avtorjevega koleričnega lomljenja od majhnih, premajhnih dražljajih iz sveta okoli njega.

V Big Suru se Kerouacov vseživljenjski beg, ki ga je v svojih knjigah bolj kot ne uspešno maskiral pod krinko hedonističnega potepanja, nedvomno bliža koncu. Gre za njegovo zadnjo, neuspelo predajo otroškemu eskapizmu, preden ga dokončno požre neka drugačna oblika nezavednega. Zdi se, da se je tega zavedal tudi Kerouac sam, ko je rekel »one fast move or I’m gone«. To je bila resnično samouresničujoča se prerokba za človeka, ki ne le da črnini ni mogel ubežati, temveč je k njej pogosto gravitiral kot mušica k vroči žarnici. Zato čudi, da generacija, ki išče in nikoli ne najde, ki je zavezana nezadovoljstvu in neizpolnjenim željam, še ni posvojila temnejše strani Jacka Kerouaca.

Dobro, jasno je, da je Cesta s svojim navideznim optimizmom nekakšna šibka, pa vseeno vzpodbudna brlivka, ki vsaj namiguje na možnost osebne odrešitve, vendar pa ne smemo pozabiti, da je ravno tako zadovoljujoče, ko svojo žalost s pomočjo knjige ali filma uokvirimo v kontekst občega človečanstva, ki so mu taka čustva pač lastna, in v njej na nek način uživamo. Še več, Big Sur je v svoji brezdelni ležernosti izrazito emancipatoren, zato me je še toliko bolj šokiralo, ko je dobršen del občinstva po projekciji na Liffu zeval, češ: »A to je to? Pa saj se ni nič zgodilo.« Konec koncev nevezana tesnoba, saudade in poglobljeno raziskovanje nekega razpoloženja še zdaleč niso nišni popkulturni elementi. Križi in težave Dona Draperja, naprimer, v svoji esenci niso tako zelo drugačni od Kerouacovih v Big Suru, epizode pretekle sezone Oglaševalcev pa so bolj kot na klasično televizijsko formo spominjale na nekakšne razpoloženjske eseje. Razlika je predvsem v tem, da je antiherojski Draper s svojimi skrbno izbranimi materialnimi artefakti bolj po meri potrošnega kapitalizma kot antiherojski Jack s svojim spajcanim alkoholom.

Je torej dandanašnji tudi melanholija mladih ljudi z nadpovprečno količino kulturnega kapitala v bistvu le fasada, prežeta s smradom materialne grabežljivosti in namenjena ustvarjanju želenega socialnega statusa, tako kot taisti kulturni kapital? Ali pa se preprosto ne zmoremo več pogledati v ogledalo in se raje predajamo karirastim srajcam, gramofonskim ploščam in daljnemu horizontu Ceste, ker je to pač najbolj neboleča opcija? Nimam pojma, upam pa, da se bodo še dolgo pisale turobne, žalostne knjige, v katerih se nič kaj dosti ne zgodi. Pa ne zato, ker bi bil Slovencelj, ki v njih vidi priročnike za pasivno eksistenco. Nasprotno, dojemam jih kot hvalospeve osvobajajočemu obstoju, ki ni vezan na hlepenje in hlastanje po navlaki, stlačeni v vse pore navidez optimiziranega bivanja na tem planetu.

Big Sur Cesta Jack Kerouac refleksija

Domov / Članki / 2013 / december

Severna obzorja: kaj narediti s svojim življenjem?

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Draga Ana,

pred leti sem prebrala droben roman Johna Maxwella Coetzeeja z naslovom Youth. Ta roman je zame dolgo časa veljal za najbolj žalosten roman na svetu. Pripoveduje zgodbo o mladeniču s pisateljskimi aspiracijami, ki sprva objavlja v južnoafriških literarnih publikacijah, nato pa se v upanju na večno čast in slavo preseli v London. To mesto naj bi mu omogočilo preboj med zvezde pisateljskega poklica. Iz romana izvemo, da mladenič zares ne piše slabo, da pa je zgolj eden med mnogimi takšnimi. Ker od sporadičnih objav ne more zares živeti, se zaposli v IBM-u. Roman se izteče v prizoru, v katerem zdaj kanček starejši mladenič igra golf s poslovnimi partnerji. Ne napiše niti besede več. Je zagrenjen. Osamljen. Razočaran.

Ta roman je izjemno žalosten zato, ker bralcu prikaže, kako gladko gredo stvari lahko narobe in kako gladko gredo lahko narobe tudi prijaznim ljudem. Naš mladenič nase z ničimer ne vabi nesreče, počne vse, da bi zadostil svojemu življenjskemu poslanstvu – pisati. Toda naš mladenič živi in kolikor je živ, toliko ne more imeti nadzora nad naplavinami časa. Velika sreča, ki jo mladenič kljub vsemu ima je, da ve, kaj narediti s svojim življenjem.

Te sreče zares nimamo vsi. Če pogledam vase in se ozrem še po drugih, lahko sklenem, da nas večina ne ve, kako ukrojiti svoje življenje. Če pa že vemo, nas ovirajo praktične zahteve obstoja. Zgodovina priča, kako se je konec sedemdesetih rodilo prepričanje, da lahko s svojim življenjem naredimo karkoli – You can do anything! Vsak lahko postane to, kar si želi postati, še več, vsak je že po naravi stvari usposobljen za vse, samo izbrati in odločiti se mora med enako pomembnimi in zveličavnimi dejavnostmi. Resničnost je z nami tako blaga, da nas ne pritiska v nič, ni staršev, ki bi potrebovali delovno ročico v hlevu, ni očeta sodnika, ki bi rad imel sina odvetnika, ni zaskrbljenih sestričen, ki svojim materam poročajo o tem, kako najmlajša v družini zdaj spet veksla balet za aikido, pri čemer je balet že zavekslal bobnanje. Nobene zahteve, samo, bodi to, kar hočeš biti, popraskaj se, kjer srbi, pa bo krasno in lepo do konca življenja. Naužij se jebene svobode, hej!

Poudarjam: jebene. Večine se nas v tej svobodi loteva naporen in gost nemir: malo bom potovala, potem bom malo delala, potem bom vpisala še en študij, potem bom šla živet v Copenhagen, potem bom odkrila plesno terapijo, ojoj, kje se je skrivala ta reč tako dolgo časa, potem bom iskala študij plesne terapije, potem ga ne bom našla, potem bo prišel substitut, potem še eden in še eden … Potem bom imela otroke, potem bom sovražila otroke, potem bom sovražila moža, potem se bom začela ukvarjati z lončarstvom, hej, to je pa zdaj res to. In večina nas bo ob koncu življenja utrujenih in zbeganih. Karkoli je v zakulisje naših mladih življenj prilepljen kot grožnja. Never enough. Toliko je tistega, kar bi radi doživeli, krajev, ki bi jih obiskali, ljudi, s katerimi bi spali, curryjev, ki bi jih radi skuhali, da redko pomislimo, da nam katera od teh stvari sploh ne bi ustrezala. Včasih so knjige z zanimivimi povzetki najbolj dolgočasne, včasih so najlepši ljudje najslabši ljubimci in včasih že delamo tisto pravo, pa nas zaslepljuje blišč ostalih stvari. Včasih je naše življenje že naš lasten model, ki ga ne znamo ceniti, ker še nima javne ocene.

Zares si želim, da bi mi nekdo v tranzicijskih devetdesetih povedal, da je z življenjem treba narediti zgolj nekaj, kar se čuti prav. Do tega nekaj je seveda treba prispeti, toda prepričana sem, da do tja prispeš lažje, če si gledaš pod prste, si pozoren sam nase in na svoje lastne odzive. Večina nas gleda nekam drugam, v druge ljudi, v druge življenjske modele. Vseskozi preverjamo, kako so naše odločitve videti in slišati – poročamo si, da smo totally busy -, čeprav je najbolj pomembno to, da te odločitve ne izropajo našega srca. V idealnem svetu, kjer ljudem ne bi bilo treba izgubljati dostojanstva zaradi preživetja, je najbolj važen občutek, da nekaj delaš prav. Kdor si lahko to privošči, je po mojem mnenju najsrečnejša oseba na svetu.

S tem se torej vračam k mladeniču iz romana Youth. Ker ima mladenič v lasti nekaj dragocenega (ve, da hoče samo pisati), je srečen. Ker se njegova želja postati javno pripoznan pisatelj ne dovrši, postane nesrečen. Njegova zgodba ima več etap in dolgo časa sem jo razumela kot zgodbo zloma in konformizma. V resnici jo še vedno razumem tako. Pri osemindvajsetih si namreč težko zamislim, da nikoli ne bom izdala zbirke kratkih zgodb ali napisala romana in se bom za preživetje udinjala v nečem, česar ne bom cenila. Težko sprejmem, da si bom prav tako kot moj mladenič, ki ve, kaj bi, morala v breme všteti odvratno življenjsko snov, morda bolezen, laži, propadel zakon in razžaljene otroke. Edino, kar lahko na tej točki svojega življenja sprejmem, je svoj trud, da ne bi postala to, kar najbolj preziram ali česar se najbolj bojim. Trud za tisti svoj mali, nikomur razen meni pomembni nekaj. Vendar je veliko tega, kar ni in nikoli ne bo moj inženiring.

Objem,

Ana

PS. Ko sem se prijavljala za službo pri švedski firmi na Norveškem, sem v formularju zasledila okence, v katerem je gospodinjstvo delo enake intenzitete kot top menedžment, vzgoja otrok velja za dejavnost, ki človeka oskrbi z določenimi veščinami. Končno!

V Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Schnal bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Svetel. Že poslani pismi lahko preberete tu in tu.

kolumna Severna obzorja

Domov / Članki / 2013 / december

Osebna izpoved neprilagojenega intelektualca

Maja Žvokelj

O avtorju
Članki
Podkasti

Ko v vlogi literarnega kritika v rokah držiš svež roman slovenski javnosti še čisto neznanega pisatelja, se šele zaveš, kolikšen je jarem odgovornosti, ki ga profesija recenzenta nalaga. Ko to za trenutek odmisliš, se prikrade iskra veselja. Okovi dosedanjih predalčkanj in motrenj so odsotni in delo postane izziv, ob katerem upaš, da boš sodil objektivno, da do avtorja ne boš blasfemično nergaški ali pretirano pristranski. Miha Stopar (roj. 1983), avtor romana Herman Vitežnik, je torej neznanka, ki povrhu prihaja iz nehumanistične stroke. Po izobrazbi je matematik in programer, kar je v Sloveniji (če odmislimo Alojza Ihana, podiralca rekordov) med pisatelji prava redkost.

Kakorkoli že, Stopar je pisanja več kot očitno vešč, saj mu je uspelo v obdobju desetih letih »sprogramirati« romaneskni prvenec, ki ga odlikuje berljiv slog, v katerem bi sicer težko našli kaj inovativnosti, a jo tudi zaman pogrešamo, saj primat vidno pripada fabuli. Ker gre za prvenec, presenetita tudi pripovedna distanca in zrelost: četudi besedilo vsebuje dobro bero avtobiografskih realij, se namreč ne izgublja v klišejskih rešitvah ali razčustvovanosti. Avtorju bi lahko očitali le kakšno epizodo ali odstavek preveč, ker pripomore zgolj k razvlečenosti in ne pomenski kvaliteti izdelka.

V grobem zgodba romana govori o odraščanju glavnega protagonista Hermana Vitežnika v malem primorskem mestu Vipavi, od koder izvira tudi avtor. Prvoosebni pripovedovalec išče svojo pozicijo v svetu, natančneje v sodobni situaciji, kjer je nagla ali lahka pot do prosperitete precej težavna, kjer tisti »neprilagojeni« in v startu neodločeni hitro pristanejo na senčni strani uspešne zgodbe o kapitalizmu. Vitežnik je torej pri iskanju svoje poti precej neokreten. K temu delno pripomore tudi njegov značaj: je introvertiran, zadržan in tih; ko je mlajši, si želi biti drugačen, v puberteti enak drugim; v šoli se ne trudi, ne gre mu s puncami, vseskozi ga pesti želja po dokazovanju, pozornosti, priznanju. Pogosto tudi spreminja svoja stališča in fokus svojega zanimanja (obsesiji z boksom sledi ukvarjanje s filozofijo, vprašanjem volje do moči) ter pada v vedno nova stanja, zaradi česar postane, kot je ubesedeno v romanu, vzorčni primerek »tranzicijske psihologije«.

Vpogled v Hermanov vsakdan se zaključi približno pri njegovih tridesetih, ki so, tako tudi Stopar, pravzaprav nova dvajseta. Herman Vitežnik, sicer človek z velikim intelektualnim potencialom, tako na primer razvaža kebab in vozi »halo juga«. Je faliran študent, ki se je vrnil iz prestolnice v domači kraj, pobeg iz rutine in obliž za psiho pa mu omogoča pisanje člankov o boksu, v katerem velikokrat išče vzporednice z življenjem. Do določene mere Hermana determinira okolje, v katerem živi in je odraščal. Razpoloženje Vipave je prej vaško kot mestno, njena največja atrakcija je bar oziroma kavarna, vsi se med seboj poznajo in vse se hitro razve. Vipava tako postane sinonim za katerikoli drugi manjši slovenski kraj, je nekakšna Goga, kjer se nikoli nič ne zgodi, vse še tako banalno in trivialno pa postane odmeven dogodek, in kjer so vsi izstopajoči iz povprečja v hipu označeni za neprilagojence. Slovenska tipika je tudi velecenjeni župan, ki že leta šerifovsko kraljuje mestecu.

Herman Vitežnik
Miha Stopar
Leto izdaje:
2013
Prevajalec:
24,00 €
Naroči knjigo

Na predstavitvi knjige je pisatelj dejal, da je bil najmočnejši vzgib za pisanje romana nestrinjanje z današnjimi oblikami iskanja pozicije v svetu, predvsem takšnimi, katerih simptom so na primer resničnostni šovi. V romanu ponudi pravo psihološko analizo njihovih udeležencev: iz svoje pozicije črpajo vir občutka moči, v tej želji po premoči nad drugimi pa je mogoče prepoznati ostanek primitivnosti, transformacijo boja za preživetje. Herman na splošno ne goji lepih čustev do človeštva in družbo vidi kot nekakšno egoistično polje oziroma, če se poslužimo boksarskega žargona, kot ring za merjenje moči. Kljub temu bi lahko kot glavni credo romana izpostavili opomenjanje iskanja samega sebe inteligentnega, idealistično naravnanega posameznika v nič kaj spodbudnem okolju. Roman je mogoče delno brati tudi kot vzgojni oziroma razvojni roman, čeprav so postavke te zvrsti prevrednotene v skladu z razpoloženjem 21. stoletja. Herman kot objekt svojih izkušenj svojega dojemanja sveta in življenja ne spremeni vidno, konec pa ponudi le milo katarzo v podobi Hermanovega odhoda od doma in nakazane možnosti snovanja družinice. Na vprašanje, ali se Herman reši iz začaranega kroga iskanja lastne identitete ali ne, si mora odgovoriti bralec sam.

Ena izmed očitnih odlik Stoparjevega romana, ki je ob koncu ne smemo pozabiti izpostaviti, je gotovo aktualnost, ki omogoča hitro identifikacijo z glavnim protagonistom, pripadnikom t. i. izgubljene generacije. Le-to tekom romana vztrajno spremlja (včasih neposredno izražena, drugič implicitno prisotna) kritična drža do družbe, v kateri živimo, ki nas oblikuje, mesi in definira. Oboje pa je pogosto prevlečeno s plastjo humorja, ki pesimističnost olajša in jo naredi bolj prebavljivo. Roman Herman Vitežnik si prav zaradi izpostavljenih kvalitet zasluži prostor na nočni omarici vsakega ozaveščenega bralca.

Miha Stopar: Herman Vitežnik. Ljubljana: Študentska založba. 296 strani, 24 €.

Herman Vitežnik kritika

Domov / Članki / 2013 / december

»short story bro«

Nika Jurman

O avtorju
Članki
Podkasti

»Evo me! Ne, na železniški, 15 minut, ne it, počaki me. Okej.«

Čestitke Ljubljana, vsakič si lepša. Petdeset odtenkov sive tako na videz kot v bistvu. Ljudje zamorjeni kot avstrijska vojna drama in zrak modrosiv kot hrvaški film. Ko hodim mimo lokalov, mi misli z britvijo reže Radio Center z najslabšimi forami daleč naokoli. »Upam, da ste uživali v naši dolgi slabi fori, sedaj pa Bijelo Dugmê,« slovenska izgovorjava besed iz katerekoli države bivše Jugoslavije se mi v svojem hrepenenju po pristnosti, karakterju in nostalgiji ovije okoli črev, jih začne stiskati in prepletati z jetri, dušo in srcem.

Ustavim se v fotokopirnici. Star letak brucovanja, ki ga prirejajo sošolci s primerjalne književnosti. Kdo so res že ti ljudje? Na facebooku forever books coverji. Bukowski citati, Amélie soundtrack leta dva tisoč trinajst. Sošolce imam tudi na francoščini, ti imajo na coverjih Malega princa, da jih lažje ločim od tistih s književnosti. Od mraza, ki me stresa ob pogledu na letak, mi otrdijo joškice, kar mi vzbuja precej nelagoden občutek in zmedenost. Ne vem, zakaj telo včasih na zelo neugodne pogoje reagira enako kot na najugodnejše na svetu. V fotokopirnici je televizija, kar je za fotokopirnico dokaj neobičajno. Na televiziji pa reklama za Werther’s bonbone, kar je za televizijo zelo normalno. Ne morem poslušat glasu za Werther’s bonbone, ker kao poka in zbuja željo za bonboni, za katere ni nihče slišal kot otrok, ampak šele kasneje na Popteveju in že takrat so jih predstavljali kot nekaj iz otroštva. V lokalu, kjer delam med vikendi, dela tudi punca, ki govori besede, kot je »bobon«. Včasih se vprašam, zakaj o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja, ki bo na gospodarcu brucovala tako dolgo, dokler ji ne bo po žilah tekel bambus in ne bo rekla niti »bobon« več, mogoče na začetku »bo-on« in na koncu le še »bb«.

Sprintana položnica. Hitro jo hitro nesem na filofaks, da se lahko prijavim na izpit pri predmetu z naslovom Sranje pri profesorici, ki se nam je mladim približala z Desigual plaščem in z linki francoskega repa kar med urami. Nezaslišano, medtem ko smo si predstavljali, da bomo tradicionalno gulili klopi in garali s francoskimi slovnicami, nam je bog Francije poslal to razsvetljenko, da nam zajeban galski jezik približa kar z interaktivnimi vajami na internetu.

V fotokopirnico Sadje pride bivši fant Kreten. Hej. O, a kaj ti? Evo položnco sprintala pa se mi mudi na filofaks. Ka pa ti? Avtorsko za nek đob. Aha, ok, lepo se mej. Ajde.

Ob takih srečanjih me najbolj pretrese, da se moram pretvarjati, da je vse normalno. Kot da to pravkar ni bil nekdo, ki sem mu tri leta cele dneve lizala jajca in ga kulturno izobraževala. Počutim se, kot da je prišel v sobo nekdo s pico na glavi in nihče ne pokaže niti najmanjšega začudenja. Itak, da ima pico na glavi, kaj bo pa imel? Nič? Kot vsak trenutek, do tega trenutka?

»Aha, ok, lepo se mej.«

Svojih fantov nisem pustila takšnih, kakršne sem dobila. Do družbe so bili kritični kot flešerska fazanka z joški do maturanta z audijem. Vanje sem vlagala kot mati v hčer edinko. Noben ni odšel brez osnovne filmske, glasbene in literarne izobrazbe. Fante najprej vzljubim, potem pa jim pišem seminarske in spremljam njihov Facebook kot otroka na robu pomola. Naenkrat nehajo biti nevarni. Zagledam jih na koncu svoje postelje kot majhne neobrite deklice. Ne morem jih več fukati in pomagam si z zgodbami. Največkrat gre za primitivne slike ponižanja. Pridem v zakajeno dnevno sobo, kjer moj fant nevarnež poljubi kakšno drugo punco na oči, na usta. Nespreten prizor slačenja preskočim in v naslednjem kadru mu liže kurac, medtem ko on kadi čik ali še raje joint, da ga še bolj sovražim. Del fikcije v odnosu do moških je presegel vse smiselne meje. Nikakor pa teh predstav ne dojemam kot laži, čeprav so daleč od resnice. Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva. V moj objem so prišli z Bogart čikom, Delon balonarjem in Brando motorjem, odšli pa z Nes puloverji v pasatih in meganih. Projekcija je baročno zaokroženo bruhanje popkulture, ki sem jo zaužila, neprebavljeno izbruhala na svoje fante in jih s tem mazilila par let, dokler se ni zmes posušila. Iz sprva seksi oklepa je stopil fant, ki ga ne bi fukala. Ki ga ne bi prijela pod roko čez Kongresnega. Adijo fant moj in pička ti materna forever.

Še ne dobro soočena s koncem trenutka v fotokopirnici, me ustavi sošolka, o kateri zaradi gostobesednosti in hitrega preskakovanja misli vem kar precej. Naj film The Dreamers. Naj igralka Meryl Streep, če bi rekla Jessica Alba, bi kdo utegnil pomisliti, da gre za plehkobno osebo. Filofaks, izpitki, fak ta dež, nov second-hand v Ljubljani, ne vem, kam naj grem jest, »mormo se nujno kej videt«, cifra, cifra. »Nujno se mormo kej videt«, da vsake toliko časa obnovimo ta isti pogovor, ki se ga vedno pogovarjamo. »Nujno se mormo kej videt«, da ne pozabiva bedarij, ki sva jih skupaj napisali in režirali in jih vsakič znova neprepričljivo odigrava. Adijo sošolka, res »se mormo nujno kej videt«.

Zdi se mi, da danes nočem več pogovorov. Po tleh bi se vlekla kot pasja slinica, ki ji nihče ne reče, da mu je najljubši film The Dreamers. Tudi če ji slučajno kdo omeni slab najljubši film, jo zelo boli kurac, ker verjetno ne ve ničesar o ničemer.

Hodim naprej, rumena luč za avte, zame, ki se prometa udeležujem kot peška, bo vsak čas zelena, ker je ambicioznica pred mano že rahlo štartala. Nekateri avti pospešujejo, drugi zavirajo. Rumena luč pušča dokaj svobodno interpretacijo.

V podhodu kraj zločina, policija, na tleh z odejo pokrita grmadica. Rumeni trak me loči od prostora, kjer moje gibanje ni več dovoljeno. Po namigih iz okolja sklepam, da gre za smrt nekega brezdomca. Ne zadržim se predolgo.

Še par korakov po stari Ljubljani. Počasi bodo karieristke po službi začele prihajati na lučke in na kuhančka. Beseda kuhanček je zelo grda. Beseda lučke je normalna, ampak v kontekstu kuhančka vseeno zaboli, zanimivo.

Evo me. Nigerček me takoj objema, lupčka, liže, fuka, stiska. Prvič v bližini fanta me rajca to, da je živ, da je minljiv, da je minljivo njegovo toplo telo in tiho srce. Da so minljiva njegova jajca. Ko zaspi, kot en psihič poslušam njegov utrip, njegovo srce res lepo bije. Šteje mi čas. Ta trenutek, pa ta, ta isto, evo še ta, lol. Adijo, življenje. Čakam še na pizdarije, ne morem s svojo seksi starostjo spoznati zen modrosti življenja. Pravkar bi morala kozlat na Metelkovi in fafat režiserjem. Ne pa bit v tem stanovanjcu, štet dihov svoje čisto prave ljubezni in ne gledat v strop kot tele in ne sanjarit o princu, ki me bo rešil kretena in bo videl skozi mene kot skozi steklo, da mi ničesar ne bo treba pojasniti in me bo razumel kot dobro foro, brez pojasnila in bo vse normalno. No, tega ne delam.

Natečaj je omogočila Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče).

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Nagrada za kratko zgodbo Niki Jurman

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Štiri finalistke in finalist (Foto: Matej Pušnik)

V petek, 13. 12., so se v Trubarjevi hiši literature predstavili finalisti AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Občinstvo, ki je napolnilo Trubarjevo hišo, je lahko prisluhnilo odlomkom iz vseh petih zgodb, ki jih je prebrala študentka AGRFT Nataša Keser, poleg tega pa je izvedelo tudi nekaj o vsaki od štirih finalistk in enem finalistu. Denimo: Matjaž Brulc je (kot predlani) napovedal nov roman (ki ga morda sploh ne bo), Marta Pavlovič se z lahkoto vživlja v mlade pridaniče, Ani Schnabl je David Foster Wallace spremenil način pisanja, Metki Lampret pa se zdi pisanje zgodb lažje od vrtnarjenja. Vsaka od zgodb je bila deležna bučnega aplavza.

Mnogi, sploh mlajši obiskovalci, so se strinjali z izborom zmagovalke Nike Jurman, slišati pa je bilo mogoče tudi ločena mnenja prekaljenih mačkov z literarne scene, ki so se med drugim spraševali, kako lahko na videz tako krhko bitje uporablja tako močne besede. Svoje mnenje o zgodbi si boste lahko ustvarili jutri, ko jo bomo v celoti objavili. Do takrat pa naj vas potolažimo z utemeljitvijo, ki jo je spisal predsednik žirije in AirBeletrinin urednik, Aljoša Harlamov.

“Kratka zgodba “short story bro” Nike Jurman nas popelje na kratek sprehod po Ljubljani v koži najmlajše že razmišljujoče generacije. Pripovedovalka je študentka primerjalne književnosti in francoščine, ki svet opazuje z mladostno pronicljivostjo in ciničnostjo prehitro postaranega najstnika. Sodobno realnost, kot njeni vrstniki, doživlja na dveh ravneh hkrati. Horizontalno: preko hipsterskih pop kulturnih referenc, ki so to, kar je v 21. stoletju še ostalo od klasike in tradicije. In vertikalno: skozi očala družabnih omrežij, ki medčloveške odnose nadomeščajo in ohranjajo na plitvini seznamov najljubših filmov, knjig itd. Pikro ironični ali samo prekleto duhoviti komentarji skupaj z monološkim, refleksivnim modusom pripovedi bralcu na omejenem prostoru izrišejo skico duševnega profila sodobnega intelektualca-v-izgradnji, dinamične, mlade urbane ženske, ki s svojo duhovno premočjo nepovratno kastrira svoje moške. Intuitivna zgradba pripovednih fragmentov pa poskrbi, da se zgodba poleg vsega naštetega izteče tudi ubrano lirično in čustveno.”

Večer v Trubarjevi hiši literature (Foto: Matej Pušnik)

* Večer je omogočila Javna agencija za knjigo JAK

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Sanitarjenje v Ljubljani: Vodič za polne mehurje

Matjaž Zorec

O avtorju
Članki
Podkasti

Pariz je poscano mesto. Tega ne mislim v prenesenem pomenu. Toliko scanja, kot sem ga vohal tam, nisem vohal nikjer. Kakor smrti ni nikoli možno natanko napovedati in je zagotovo le to, da pride, tako ti lahko pohajkajočemu v Parizu kjerkoli, ali okoli Rdečega mlina ali na Parnasu, in kadarkoli, bodi dan bodi noč, v nozdrvi zdrsi začinjen in aromatiziran duh urina. Če ne zaradi drugega, bi šel tja zaradi nezateženega samopostrežnega scanja. In vsakih nekaj sto metrov se ob cesti bohoti aerodinamičen srebrn brezplačen javni skret, v primeru da ti je v konici in gužvi nerodno rožljati z lulčkom.
iz Pariških zapiskov

Uvodni citat naj uvede fenomen, ki bo subjekt našega tokratnega besedila ter z njim povezane neločljive in neodstranljive okolnosti. Govora je seveda o še eni od reči, skozi in v kateri se ljudje drug drugemu izkazujemo egalitarne ter katerih najimenitnejša je smrt. Tako se v njej združujejo in papež in kraljica, in premierka in predsednik, tako finančno-holdinški magnat kot kak beden pisec brez prebite pare itd.; vsi od naštetih brez izjeme namreč – ščijejo, ščijejo in serjejo, ščijejo in serjejo in kozlajo etc. Kaj tako brezveznega in banalnega in nespodobnega, bi reklo kakšno nekultivirano teslo, mi tapametni, preizobraženi analni erotiki pa vemo, da lahko iz naših lulanj in kakanj iztisnemo takole na tercialni uč čisto nemožne modrosti. Kajti naš dr. Freud nam iz naših sranj kicira značaje, njegov učenec Lacan pa pametno obelodanja eno od velikih razlik med človekom in živaljo: da slednja v nasprotju s prvim svojega dreka ne skriva, saj ne ve, kako govno na plano prihaja od znotraj, iz notrine lastnega bitja. Še dreka svojih ljubljenčkov se bojimo. Nenazadnje tudi veliki Hegel menda nekje pripominja nekaj takega kot Človek iz vsakega še tako zanemarljivega naravnega opravka naredi znanost, tako tudi s prebavo in izločanjem. In tu se lahko vendarle lotimo posebne specifike našega vprašanja, najobičajnejšega ter obenem vrhunskega dosežka vede o presnavljanju, javnega skreta, še specifičneje, javnih skretov v naši lepi prestolnici Ljubljani.

Mesarski most in Tromostovje: Pozdravljen, skretni cimer, a me vidiš/slišiš?

Zaradi obsega teksta lahko priobčimo zgolj izbor, in še to tistih najcentralnejših v centru mesta. Mesarski most, sam po sebi nekoliko obscen, tisti razmesarjeni kipi, za kozlat osladno ključavničarjenje ter steklen pod na robu, da lahko vsak na vsaki ladjici mimo od spodaj zre gor na dno oz. vrh kikel. Tam je tudi en tak nič manj kot sam most sumljiv skretek. Prvo zbode tista ogabna protinarkomanska luč, flešerska temno plava, purpurasta florescenca, kot bi ti kdo v uč zabijal igle, pri čemer lahko podamo, kakor bomo videli malce nižje, ne čisto brez veze tudi s pričujočim zapisom, predlog o kakšnem pronarkomanskem veceju, spričo katerega bomo srečni vsi, oni z občutljivimi očmi ter oni, potrebni nemotenega in higieničnega fiksa. Zaradi svetlobe in tankih belih, menda plastičnih sten se skoznje scela jasno vidijo zasenčeno temne silhuete soscalca oz. sosralca na sosednji školjki, tako da ves namen zaprtja pred svetom – da sam s sabo v miru izčistiš si droboveljsko gnitje – ne le spodleti, temveč zadobi tudi s fantazijo poparjene groteskne razsežnosti, ko ne vidiš čisto, kdo ali kaj ali zakaj in kako se prepogiba tam na drugi strani stenice, niti sam zaradi hočeš nočeš naštimanosti na prežanje ne zmoreš sproščen, kakršen bi sroč moral bit, izprdet svojega govna. No, bi bilo pa to zabavno početi s kakšnim dobrim izločevalnim prijateljem, gotovo.

Naslednji most v centrovo globino je Tromostovje. Tu je že samo dejstvo, da pod najznamenitejšimi Plečnikovi mostički nad Ljubljanico ljudje hodijo scat in srat, precej zabavno. Kakšnih posebnih tehničnih pripomb na ta stranišča ni, razen omembe, da so v nekih sprejemljivih mejah prav zgledno nesnažni in videti pogosto uporabljani, kakršni morajo zgledati javni skreti, saj je misel o kakšnem res spoliranem in razsijanem sumljivo odvratna – in še kakšen plus bi si lahko prislužili zaradi solidne akustike, ki nam daje poslušat dodobra izčiščeno zvočno sliko ven stiskajočih podvigov naših sosedov.

Kongresni trg: Sveta aliansa sramežljivcev in džankijev

Kongresni trg je po prenovi postal zelo hvaležen kraj tako za pitje kot tudi njegov podaljšek v scanje, tiste fletne prodajalke v malem merkatorju itak zgledajo kot vešče in prijazne kelnerce, da pa nam ni treba ves čas scati na drevesa, je dol v prvem štuku garaže na voljo belo in nekoliko razsijano stranišče. Lepo ločeni pisoarji za vse sramežljivce, katerih scalinica se le stežka prebije skoz sečnico, če gre kak neotesanec scat ravno poleg njih, zmoti pa spet edino tista grda žile brišeča lampa na školjknih vecejih. Ti so zelo zbližani in morda akustika ni tako zaodmevna kot na Prešercu, toda sosralec je po drugi strani dosti bliže, tako da lahko itak nehoteno prisluškovanje dosti bolje zaznava, razmešča, secira, predstavna moč pa se začudena hihita v svoj sram.

A na vršičku Parka zvezda, pod Slovensko, ščijemo in serjemo še na enem, starejšem skretu. V tistem podhodu se ponavadi zadržujejo dobričine klošarji in ostali uličarji, ki so v centru mimogrede splošno dosti bolj neotesani in nezadovoljni, včasih prav tečno neuravnovešeni, kot denimo na kakšnih Poljanah, kjer resigniranejši in miroljubnejši požicavajo mimoidoče. In v tistem skretu, po podobi, občutku in vonju, sami arhitekturni biti, bližnjem bratrancu onega pod Tromostovjem, zadnjič naletim na še kar čedno čuden prizorček. Namreč, ne zaklenjen v kakšnem od sralnih stranišč ali za silo zakrit v kakšnem kotu oz. senci, temveč prav čisto poleg, meter od pisoarjev, kamor sem se šel fino poscat, ti čepi zapečen klošarski suhec, dolgin, šareno raztrgan in čisto nič kaj izstopajoč iz plejade svojih bratcev, ta tip tam čepi s stisnjenimi zobmi, med katerimi je v gobcu in z zategovanjem vratu nategoval krog komolca navit trak, z drugo roko pa si je ravno nameščal že v žilo predrto iglo na temno plavi inekciji, ne da bi se menil za karkoli drugega od tega svojega najnujnejšega početja v življenju. Nisem vedel, ali ga naj poščijem ali mu voščim na zdravje.

Pod milim nebom in v Ljubljanico

Da pa ne bomo preveč naštevali ter ostajali izključno pri skretih, lahko omenimo še nekaj zlatih mest, kjer lahko fino ščiješ – fant malo lažje – pod milim nebom. Če se ti ne da spuščat v Plečnikovo stranišče ali vzpenjat na morda najtečnejši skret na svetu, tisti mkdonaldsov na Čopovi, na katerega vratih moraš pretipkovat šifro z računa, lahko dokaj mirno in diskretno lulaš na onem koščku zelenja poleg stopnic frančiškanske cerkve, kajti nočni reflektorji pridno razsvetljujejo njeno lepo rdeče pročelje, kdo bi potlej ob taki krasoti motril vrlega scalca v malem betonskem kotu pod drevesom.

Verjetno pri izpraznjevanju mehurja ni boljšega občutka kot scat v vodo, na gladino, kot bi očarane oči motrile brezkončno nebesno sinjino. Nekoliko dlje ob Ljubljanici, pri tistih novejših tribunicah ob Šuštarskem mostu je en tak fin kotiček za slednje. Najnavdahnenejši se lahko suvereno olajšajo dol iz tistega kvadrata sredi še vedno stoječega zidu, nekako na polovici pred betonskimi sedišči, ostali skromnejši pa nekoliko višje do obljubljaničnega sprehajališča levo dol po štengah, kjer se spustijo čisto do vode in v miru sklokotajo svoj curek. Takih malih bisernatih mest je dosti, denimo v parku za križankami ali pri NUK, tam za tistimi dvignjenimi klopmi pred njim – očitno je naš veliki arhitekt skozinskoz vede ali nevede skrbel tudi za naša presnovna olajšanja –, pa jih jasno niti ne moremo niti ne želimo našteti vseh.

Kar smo lahko priobčili, je zgolj par namigov in napotil za vse, ki jim usoda ne da zmerom scat in srat v zato najprimernejšem domačem skretnem tronu. Zaključi pa se lahko s komaj čim drugim kot napotilom neskončnim človeškim domišljijam, naj le pogumno eksperimentirajo, kje vse v našem najlepšem mestu na svetu se da tembolj fino poscat in posrat. Želim vam neusahljivo ustvarjalnost.

Ljubljana panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Severna obzorja: severni sij, minevanje in muzejske mačke

Ana Svetel

O avtorju
Članki
Podkasti

Draga Ana,

poznaš težave tipa kaj storiti s svojim življenjem? Preobilje možnosti, razpršenost interesov, trdovratnost ambivalence. Zdi se mi, da v velikih mestih, ki se ves čas kažejo v luči velike in pomembne zaposlenosti, nad mano neprenehno tiktaka krivda, ker si ne znam odgovoriti na ključno vprašanje: kaj storiti s svojim življenjem? In mimogrede: zakaj in kdaj je postalo večno stanje preobremenjenosti modni trend? Ves čas razlagati znancem, da si totally busy, kronično neprespan, neprestano v lovljenju časa, rokov, vlakov in ostalih zadev, ki kao ne čakajo? In potem gledam vse te ljudi, ki so jih različna naključja naplavila v Stockholm, strumno in odločno hiteče po podzemnih postajah, kakor bi zatrdno vedeli, kaj naj storijo, kam gredo in zakaj. Se ti zdijo to neumna preigravanja misli dekleta, ki pač ni nikoli spoznalo družbeno sprejemljivejših izvorov stiske?

Kakorkoli že – prejšnji teden sem tovrstne tesnobe pustila v Stockholmu, preskočila Botnijski zaliv in se znašla nekje na severu Finske, med kratkimi, zamolklimi dnevi, suhim, drobnim snegom in nepreštevnimi odtenki modrikaste svetlobe. Finci imajo WC-je, ki se zaklepajo v napačno smer, dobro obiskane igralne avtomate v vsaki veleblagovnici, povsem nepretenciozno prestolnico in švedski podobno vodeno, kislo in meni tako zelo ljubo filter kavo v obilicah. Zdaj vem, da moji dosedanji obiski savne niso bili vredni tega imena. Bistveno je namreč gol teči v sneg, začutiti boleč, površinski mraz na koži, se nato v dregetu in s snežinkami med prsti vrniti v savno, da te ta spet napolni s svojo dišečo lesno toploto. Božansko ravnovesje mraza in vročine! Se nato ob jasnih nočeh dobro zaviti v številne plasti volnenih gat in puloverjev (mimogrede: mislim, da sem se nezdravo navezala na svoj islandski pulover – če bi bil človek, bi se z njim najbrž poročila), poiskati odprto jaso v gozdu in opazovati severni sij. V čisti tišini ležati v snegu, ignorirati –20 °C, zreti v zelenkaste lise na nebu in si dovoliti tisto neosebno otroško očaranost. Medtem lasje primrznejo kakor vejice na brezah.

Severni sij (Foto: MEK Finnish Tourist Board)

Podobno se mi je zgodilo že septembra na Svalbardu – prostor, kjer je dovolj prostora, kjer ni nenehnega blebetanja, kjer je zrak brez vonja, kjer se nebo ukrivlja drugače. Tovrstni kraji se naselijo v mojo rahlo nevrotično notranjost in jo začasno poravnajo. Zato se je dobro vračati tja gor. Da tako vsakodnevne zdrahe iz svojega življenja kot družbeno-politične žaloigre iz domačih logov neham jemati preveč resno. Vem, da bom nekaj dni spet blaženo plula po mestu in napisala preveč razčustvovanih pisem (očitno začenši s temle). Nato se bodo počasi, izza hrbta prikradle skrbi, hitenje, slaba vest, zamujanje. Ukvarjanje s sabo in s svojim domotožjem. Potem bodo prišli prazniki in vrnitev s Slovenijo, ki bo prinesla stalno nelagodje, da moram res dobro izkoristiti čas doma, obiskati ljube ljudi in prostore, čimveč vaditi klavir, jahati, veliko in intenzivno govoriti s starši, iti smučat in na kavo v Daktari, tralala, še enkrat prebrati vsa dela Astrid Lindgren, praznovati silvestrovo, se zabavati na ukaz (tri štiri zdaj, novo leto, bodi vesela!), odleteti nazaj na Švedsko, po možnosti brez skrivnega smrkanja na letališkem stranišču.

Pa vendar. Kljub temu da lahko dileme tipa Kaj storiti s svojim življenjem? s potovanji na sever za nekaj časa odložim, se zmeraj kot bumerang vrnejo in grizejo ob večerih, ko iz knjižnice (mimogrede, stockholmska mestna knjižnica je dih jemajoče lepa) kolesarim domov. Tovrstne dileme dobivajo v zadnjem času še en podton. Staranje. Pa saj si stara komaj 23, boš rekla. Pa vendar – letos na morju sem zgroženo ugotovila, da je dobila prijateljica prve sive lase. Prešteli smo jih (7) in se pri tem seveda smejali, a to ni bil povsem brezskrben smeh. Nekaterim drugim prijateljem se lasje počasi, a vztrajno redčijo, tu in tam kakšna daljna znanka rodi otroka. To ni kar tako. Kadar me v trafiki kdo vpraša za osebno izkaznico, se vedno bolj olajšano nasmehnem, kot bi s tem lahko za trenutek pretentala svoje lastno odtekanje časa. Celotna zadeva se seveda zapleta še naprej. Babici, ki me je pred mnogimi leti, menda še nisem hodila v šolo, prvič peljala na »pravi« koncert (Verdijev Rekviem, živo se ga spominjam), so letos diagnosticirali demenco. Neizprosen namig, da bodo ljudje, s katerimi že vse življenje ob praznikih in rojstnih dnevih skupaj sedamo za mizo in jemo bučkine narastke, počasi umrli. Družina, skoraj tako staromodna reč kot domovina. Pa vendar – morda sem zdaj na vrsti jaz, da (poleg tega da skačem po svetu) babico peljem na koncert. Na Verdija.

Muzejska mačka v Hermitagu (Foto: ALAMY)

Ker res ne vem, kako naj za konec elegantno povežem severni sij in minevanje, ne da bi izzvenelo povsem sentimentalno, ti namesto epiloga pošiljam le drobno dobro novico. V Hermitagu v St. Petersburgu povsem legalno živi okoli 60 mačk, za katere lepo skrbijo zaposleni v muzeju. Prebivalci mesta lahko katero od njih posvojijo (da si lahko dom v Hermitagu poišče kakšna nova brezdomna muca). S tem dobi novi lastnik seveda brezplačen vstop v muzej. Kot seveda tudi mačka. Lepo, a ne?

Maham v Kamnik,

Ana

V Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Svetel bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Schnabl. Njeno prvo pismo lahko preberete tu.

kolumna Severna obzorja

Domov / Članki / 2013 / december

Finalisti natečaja za kratko zgodbo

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

AirBeletrina bo v petek, 13. 12. 2013, ob 19.00 v Trubarjevi hiši literature podelila nagrado za najboljšo kratko zgodbo.

Med 157 prispelimi zgodbami je žirija (Aljoša Harlamov – predsednik, Manca G. Renko, Matjaž Juren Zaza, Katja Perat) izbrala pet najboljših. Ob tem je ugotovila, da imajo komisije z razlogom liho število članov, saj je vse do konca ostala razklana. Se bo do petka zedinila?

Bo zmago ubranil Matjaž Brulc, umetnostni zgodovinar, priznani pisatelj in veliki zmagovalec leta 2011? Ali bo nagrajena Ana Schnabl, prekaljena publicistična mačka? Bosta komisijo prepričali Metka Lampret ali Marta Pavlovič, ki kljub izkušnjam pišeta mladostno in sveže? Ali pa bo prodor leta uspel Niki Jurman in njeni urbano-ubrani iskrenosti?

V petek boste lahko prisluhnili najboljšim odlomkom ter spoznali avtorje, AirBeletrinino uredništvo in sodelavce. Formalni razglasitvi najboljše zgodbe bo sledilo neformalno druženje.

Pa še nekaj drobtinic, da boste lažje dočakali petek.

Zaposlen sem bil kot paznik v zaporih na Povšetovi v Ljubljani, v tem najlepšem kurčevem mestu na svetu. In seveda sem poznal vse sorte barab, norcev, dilerjev, izprijencev, degenerirancev, nesrečnih izvržkov družbe, takšnih in drugačnih usod. Zaradi tega se rado otopi, pravijo; najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeku, vajenemu dna in vsega najslabšega, pa je, kot se reče, izguba občutka.
Matjaž Brulc, Povest o vzgoji popolnoma običajne svinje

Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva. V moj objem so prišli z Bogart čikom, Delon balonarjem in Brando motorjem, odšli pa z Nes puloverji v pasatih in meganih.
Nika Jurman, »Short story bro«

Poleti kot zdaj smo vse le v haljah, spodaj nič, sonce žge skozi stekleno streho nad nami, tovarna je taka, moderna, kdo se bo mučil s kombinežo in modrci. Nitke in preja se prijemljejo kože, povsod jo imamo, v laseh, pod pazduhami, v ušesih, povsod. Je pa vseeno boljše kot na Agrokombinatu, res, vrste koruze, da jim ne vidiš konca in zemlja za nohti, hrbet pa do tal.
Metka Lampret, Visoki C

Grem torej na britof, potuhnem se za najvišje spomenike ali kosmata debla cipres. Opazujem. Rad imam starke. /…/ Če se pri hoji opirajo na palico, če tavajo med nagrobniki kot pingvini v megli, če se komaj premikajo, če vlačijo s seboj vse svoje premoženje, jih ljubim najbolj. Moje drage, senilne, betežne starke!
Marta Pavlovič, Torbičar

Moj zdravnik mi zagotavlja, da je to popolnoma običajno, saj doleti vse bolne osebe, nasploh pa je pri osebah, ki izkazujejo velike bolečine, dodatna pomoč potrebna. Verjetno sem se v to zapletla, ko sem uporabila dve besedi, ki jih pacienti pri zdravnikih ne smemo uporabljati, saj zamažejo njihov sicer precej veder, upanja poln in blago sočutni obrazni izraz v izraz nemoči. Izgovorila sem namreč besedi „ubiti se“.
Ana Schnabl, Trittico

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2013 / december

Nogomet: hipokrizija, politična korektnost in pasivnost?

Nataša Kramberger

O avtorju
Članki
Podkasti

Svet, v katerem živimo, ima neke konstitutivne in prepoznavne značilnosti. Naj jih ponovno ponovim: obsedenost s hitrostjo, močjo, plitkostjo, kozmetiko, denarjem … Pravzaprav živimo v strašni fazi razčlovečenja. V slepoti in neposluhu za lepoto, neposluhu za kontemplacijo. In takšen hoče postati tudi nogomet. Natančen odsev sveta, stanja duha in stanja civilizacije.
(Uroš Zupan: Dvaindvajset dni, ki je spremenilo naš svet)

Mimobežeči dnevi so bogati z nogometom, bogati z žogo, ki je okrogla, s srečo, ki je od boga poslana, a obenem najraje na strani drznih in dobro rejtingiranih; to so dnevi napredka, ki temelji na rasti, rast pa se izraža v številkah – nogometno svetovno prvenstvo (SP, česar ne gre mešati s s. p.), ki nas čaka v Braziliji, bo imelo za 156 milijonov dolarjev višje nagrade za zmagovalce kot afriška edicija SP pred njim, skupaj bo za nagrade na voljo 576 milijonov dolarjev, seveda v primeru, da se do poletja ne zruši še kakšna streha na katerem od trenutno še nedokončanih stadionov, skupaj vrednih 3,68 milijard dolarjev (javnega brazilskega denarja), dvanajst njih, šest novih in šest na novo obnovljenih, po en za vsak nogometni mesec v letu, po ena streha »under construction«, po en poligon za spektakularne smrti in osupljive poškodbe pri delu.

(Hozana na višavah za vse odlične proti-krizne olimpijske stadione v Atenah, proti-korupcijske v Kijevu, proti-apartheidovske v Johannesburgu, proti-onesnaževalske v Pekingu, proti-elitistične v Sočiju in proti-naftne-CO2v Katarju …).

Foto: Phil Hilfiker via http://www.flickr.com/photos/hi-phi

Ob tem moramo upati (in svoje upe polagati v učinkovite brazilske varnostne enote, v njihove pse, solzivce in granate, skupaj vredne 900 milijonov dolarjev javnega brazilskega denarja), da se z revščino obsedenemu prebivalstvu – prekleti nehvaležneži! – na tropskih cestah do poletja ne bo še bolj utrgalo, res upati je treba, da jih bodo uspeli pravočasno odstraniti v kakšne Amazonske gulage, saj ti kampi niso nič zakompliciranega, že navadni trgovci jih obvladajo, naj se organizatorji malo zorganizirajo in kakšnega uvozijo po prostotrgovinskem sporazumu. Ni nam do blaznega tuljenja in neposrečenega transparentiranja – a niso rekli, da imajo Brazilci radi nogomet? –, plaketiranja, hujskaštva in pederišenja, takšnih scen imamo dovolj že brez Brazilije, sploh pa to z nogometom ne gre skupaj, bolje, nogomet si tega ne zasluži: SP FIFA 2014 bo najbogatejše nogometno prvenstvo doslej in ne smemo pozabiti, da k bogastvu težimo, ob bogastvu rastemo.

(Kako se temu korektno reče? Konflikt, trk svetov, strahotni nesporazum, mala vojna, pogorišče?)

Svet drvi v ekološki kolaps, a nogomet nas uči, da je to nuja, ki jo zahtevata sodobnost in fairplay. Če smo bili pri nogometnih prvenstvih še pred kratkim navajeni, da moštva v isti skupini prve tekme v skupinskem delu prvenstva igrajo na istem stadionu, v istem mestu, bo SP FIFA 2014 v tem smislu pravičnejše. Vsak bo imel priložnost igrati skoraj povsod: danes sredi zadušljivih amazonskih tropov, jutri v centru sambe, pojutrišnjem na plaži. SP FIFA 2014 zgolj v prvih dveh tednih – v skupinskem delu prvenstva – pomeni 96 moštvenih premikov s stadiona na stadion, s cveta na cvet, ki so v tej širni deželi favel in luksuznih resortov med seboj oddaljeni nekaj tisoč kilometrov; pa potem še 32 premikov za preostalih 16 tekem do grande finala. 128 premikov. Ali bolje: 128 tisočkilometrskih letalskih poletov.

Seveda je treba biti natančnejši. Vsako od 32 moštev bo imelo na prihajajočem svetovnem prvenstvu svojo športno utrdbo z zasebnim igriščem za trening, restavracijo in tiskovnim središčem (ter predvsem: s svojo lastno ekipo varnostnikov in varnostnih ograj) v nekem skrbno izbranem rezortu – mogoče v enem od dvanajstih mest gostiteljic tekem, ni pa nujno –, od koder bo nato pred vsako tekmo odletelo na drugo stran države, igrat. Po tekmi se bo, vsakič znova, z letalom vračalo nazaj v svojo utrdbo. To pomeni, da na vsako tekmo prideta dva (2!) letalska poleta na moštvo, do stadiona in nazaj, moštvi sta pa tudi dve. Štirje premiki. 64 tekem. 256 tisočkilometrskih letalskih poletov. Upoštevajoč zgolj moštva.

(Italijanska reprezentanca, recimo, bo samo za prve tri tekme preletela 14.294 letalskih kilometrov.)

In navijači? Nogomet razume, da je sodobni svet pravičnejši ravno zaradi tega, ker si sodobni ljudje v katerem koli trenutku lahko privoščijo (nizkocenovno) letalsko karto in odletijo tisoč kilometrov stran, v boljše življenje; nogomet razume svojo simbolično, demonstrativno vlogo pri oznanjanju te pravičnosti, te sodobne razpršenosti neba, vsakemu en košček, vsakemu malo, in če bomo letali dovolj dolgo in dovolj intenzivno, se bo nebo še bolj odprlo, luknje bodo zrasle in sonce bo še bližje, še toplejše, za vse nas. Toplina bo združila zmagovalce in poražence v bleščečo prihodnost in k bleščeči prihodnosti je treba težiti, jo graditi, negovati in se je radostiti.

(Vendarle govorimo o športu? O igri?)

Volkwin Marg in maketa stadiona Camp Nou. (Foto: Timmo Schreiber)

Nemški arhitekt Volkwin Marg, ki zadnjih trideset let skoraj ne ustvarja drugega kot nogometne stadione – njegova bo nova »amazonska arena« v brazilskem Manausu, prenovljeni nacionalni stadion v Brasilii, njegova sta stadiona otvoritve in finala zadnjega evropskega prvenstva (torej Narodni stadion v Varšavi in Olimpijski stadion v Kijevu), pa dva SP-stadiona v Južni Afriki, množica prostočasnih stadionov na Kitajskem, obnovljeni berlinski olimpijski stadion (finale SP 2006), pa tudi načrt za prenovo Plečnikovega stadiona v Ljubljani je njegov –, na svojih predavanjih pove, da nogometa ne mara, da pa to ni problem, ker sodobni nogomet nima več nobene zveze s športom in igro. Volkwin Marg navdih za gradnjo stadionov črpa iz knjige esejev Množica in moč Nobelovca Eliasa Canettija. Pri tem ne pozabi dodati, da beseda »fan«, torej internacionalno za navijač, izhaja iz besede »fanatično«. In da mu je množično ritmično ploskanje presedalo že v časih diktatorske Vzhodne Nemčije.

(Reče: »Ogabno.«)

Svetovna nogometna organizacija temu mnenju prikimava. Stadionov ne gradi, da bi se ljudje na njih do sitega naužili športa in igre, pač pa, da bi se do sitega naužili tisti, ki v biznisu stadionov sodelujejo, seveda ne športa, pač pa lobiranj, provizij, oglasnih parcel, poslovnih modelov, dividend, procentov, dokapitalizacij in kroženj: žoga, globa, svet. (Aja, ne, globa je nekaj drugega. Globalna menjava, se reče). Svetovna nogometna organizacija o športu in o igri govori le še takrat, ko ji pride prav, ko lahko šport in igro ustrezno unovči za neki drugotni, a pomembnejši cilj; rečejo – pa saj je samo igra! Da bi te lahko v trenutku nepozornosti in igrive sproščenosti še lažje prijeli za jajca.

Težko je imeti brezpogojno rad stadionske navijače, vse njihove sorte, violence, turbolence, tribune, zbune, prepotence, a prisežem, da v teh mimobežečih dnevih, tako bogatih s tem bogatim nogometom, občutim neizmerno hvaležnost, občudovanje in celo nežnost do še do zadnjega agresivca na stadionu, ki z baklo v roki tuli svoje songe, ki, baje, z nogometom nimajo prav velike zveze. Seveda pri tem ne mislim na stadionska ustaševstva in podobne fašizme, mislim na pripadnosti in aktivizme, izražene s prisotnostjo v telesu in glasu; nekateri jim pravijo skupinski gon, čredno izrazoslovje in podobne skovanke, sama pa v njih v tem trenutku vidim eno od redkih možnih rešitev nogometa.

Prvič: po mojem imajo kljub vsej svoji nesmiselni agresiji z nogometom dosti iskrenejšo zvezo kot trenutna svetovna nogometna organizacija. In drugič: stadionski navijači – tisti, ki tulijo, ne oni, ki kupujejo gadžete in ploskajo – so po mojem še zadnji upor proti trem zločinom, ki jih sama najbolj zamerim svetovni nogometni organizaciji: hipokrizija, politična korektnost in spodbujanje državljanske pasivnosti. Ti trije zločini med drugim povzročajo popolno umanjkanje domišljije, kar vodi v popolno umanjkanje lepote, kar vodi v popolno umanjkanje kontemplacije. Trenutni nogometni ustroji ne le odsevajo naš trenutni svetovi red, pač pa ga tudi so-poganjajo, legitimirajo in podčrtujejo. To počnejo z zavidljivo agresivnostjo in za doseganje ciljev ne izbirajo sredstev.

(Naštevali bi lahko do jutri zjutraj.)

Poglejmo samo prejšnji teden v nogometni Evropi. V Italiji so stadion v Torinu zaprli za Juventusove navijače, ker naj bi ti s svojimi songi izvajali »regionalni rasizem«. Športne sodnike je zmotil song proti navijačem iz Neaplja, tisti song, ki je star že vsaj desetletje in ki je po mojem skromnem mnenju eden najbolj ustvarjalnih in sočnih sploh, ne le na nogometnih stadionih. Pa kaj, če se derejo, da od Neapeljčanov smrdi, da bežijo še psi, ker se v življenju še nikoli niso s šamponom spucali, da jim naprej mečejo kolero in potres, da tulijo, da so sramota Italiji in da bi morali Maradoni še do danes kušovat rit, mislim, a smo gusarji al nismo? Kaj pa naj se človek dere na stadionu? Mamico ti vidim?

Na naslednjo tekmo so Juventusovi šefi namesto ultra navijačev pripeljali otroke. Zastonj vstop so imeli torinski šolarji, mladi športniki, nogometni začetniki, ki so zapolnili tribune, na katere kaznovani »regionalni rasisti« niso imeli vstopa. In potem? Froci so se vsakič, ko je nasprotni vratar malo predolgo držal žogo, preden jo je poslal na igrišče, zadrli: m-m-m-m-m-m-merda! Torej: s-s-s-s-s-s-sranje! In so se prisotni muzali in nogometaši hahljali in je bilo vsem luštkano in kako je lepo na stadionu, ko pridejo otroci, no, malo je že čudno, ti drobni glaski in male rokice, a vendarle, radost je radost. In kaj je porekel športni sodnik nogometne svetovne organizacije? Izdal je račun! Za neprimerno vedenje oz. za javno in večkratno uporabo neprimerne besedice »merda«! Šefi Juventusa bodo morali za otroško kričanje na stadionu plačati pet tisoč evrov kazni. Če se stvar ponovi, bodo morali plačati dvojno.

(Saj se samo hecate, kajne? Res pa je, da je v vsakem hecu odsev resnice.)

Iz majhnega raste veliko.
Upore je treba zatreti v kali.
Nogomet nam mora biti za zgled.

In zgled mora biti neprestano. Zgled mora biti povsod. Še najraje po televiziji. Pravzaprav se po televiziji še lepše vidi. Dragi ljudje, ne hodimo na stadione. Ostanimo doma. Plačajmo svoje programe. Pogrejmo svoje kavče. Cenimo se! Saj si vendar zaslužimo svoje udobje! Zaslužimo si, da nas svetovna nogometna organizacija z vso svojo močjo in z močjo svojih sponzorjev razvaja s počasnimi posnetki, s politično korektnimi in spretno zmontiranimi prenosi, z visoko ločljivostjo in našo priljubljeno šablono, ki nam najbolje pokaže svet, ki ga želimo videti, svet po naši meri. Lep, bogat in srečen.

Razen pač, ko naše moštvo izgubi. A nikar se ne razburjajmo, no! Saj je samo igra! Saj je samo šport! Razumete? Že jutri bo nova priložnost za zmago.

Ali pač spet: za poraz.

kolumna nogomet

Domov / Članki / 2013 / december

Prvi uvodnik

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Dobrodošli na novi spletni strani.

Ko je AirBeletrina nastala, se je zdela ideja o spletnem mediju, ki se bo ukvarjal s kulturnimi temami, skoraj utopična. To so bili še časi, ko je bila brezžična povezava s spletom redkost. Časi, ko je veljalo, da spleta ne moremo jemati resno, saj ne nosi pomembnosti tiskanega medija, za katerim stoji odgovorno uredništvo z izurjenimi profesionalci. Na spletu so objavljali amaterji, ki jim ni uspelo prodreti na posvečene in tehtne strani časopisov. In kako bi umetnost in kultura z vso svojo vzvišenostjo lahko našli svoj prostor na spletu? Ne pristajata na število klikov in ni jima mar za hitrost objave. Kako oblikovati medij, ki bo umetnost in kulturo lahko posredoval v novi formi?

Skupaj s trzajočim razvojem spleta je tudi AirBeletrina nekoliko begala. Nikoli ni skušala konkurirati resnim medijem, ampak je bila povsem zadovoljna s svojo marginalnostjo in z majhnim, a zvestim številom bralcev. Z leti pa je spoj spletne komunikativnosti in časopisne tehtnosti postajal vedno bolj organski. In čedalje bolj organsko je naraščalo tudi število bralcev.

Uredniška politika je postajala jasnejša: objavljati želimo kakovostne in poglobljene članke, ki jih vodi življenjskost. Nočemo se zapirati v slonokoščeni stolp umetnosti. Ne zanima nas intelektualna vzvišenost. Želimo pokazati, kako se kultura in družba prepletata, ter opominjati, kako klavrna bi bila naša življenja brez umetnosti. Raje imamo dobre članke od slabih. Raje smo zabavni kot dolgočasni. Spletni medij ima svoje zakonitosti, a jih lahko pustimo ob strani, če je le vsebina, ki jo ponuja, dovolj dobra. Vse se začne in konča pri članku.

Upamo, da boste na AirBeletrini še naprej lahko našli članke, ki bodo vredni vašega branja – od začetka do konca.

Uredništvo

Manca G. Renko
Aljoša Harlamov
Matjaž Juren Zaza
Katja Perat

Pripis: Stran, na kateri se trenutno nahajate, še ni (do)končna, temveč je le osnovna različica nastajajočega spletišča. Nekaj tednov se bo oblikovno in vsebinsko še posodabljala. V tem času bomo veseli tudi vaših komentarjev. Kakšna je stran do vas, bralcev, ki ste najpomembnejši del AirBeletrine? Se znajdete? Je branje prijetno in klikanje funkcionalno? Se na strani dobro počutite? Veseli bomo pripomb ter nasvetov.

panorama Uredništvo