Ilija Trojanow (Sofija, 1965) velja za enega najbolj kozmopolitskih sodobnih nemško pišočih avtorjev. Leta 1971 je z družino zapustil komunistično Bolgarijo in sprva zbežal v München, leto zatem pa so se preselili v Kenijo, kjer je Trojanow obiskoval nemško šolo v Nairobiju in tam živel vse do leta 1984, z vmesnim triletnim šolanjem v Nemčiji.
Po maturi v Nairobiju je odpotoval v Pariz, temu pa je sledil (nedokončan) študij etnologije in prava na Univerzi v Münchnu, kjer je ustanovil tudi dve založbi, Kyrill & Method ter Marino. Po številnih reportažah in esejih o doživetjih Afrike je leta 1996 izšel njegov pretežno avtobiografski prvenec Die Welt ist groß und Rettung lauert überall (Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom), roman o življenju v begunskem taborišču Pelferino, o potovanju v preteklost in iskanju identitete ter o tem, kako je vsak svoje usode kovač. Po knjižni predlogi je bil leta 2008 pod režisersko taktirko Stefana Komandareva in v bolgarsko-nemško-madžarsko-slovenski koprodukciji posnet tudi istoimenski film z Mikijem Manojlovićem v glavni vlogi.
Nekje med bivanjem v Bombaju in Cape Townu se je odpravil v Tanzanijo in fikcijsko rekonstruiral biografijo angleškega raziskovalca Richarda Francisa Burtona; tako je nastal njegov najbolj (pri)znan roman Der Weltensammler (2006, Zbiralec svetov), za katerega je prejel nagrado leipziškega knjižnega sejma. Poleg številnih literarnih nagrad je leta 2007 prejel še berlinsko književno nagrado ter z njo povezan položaj gostujočega profesorja na Freie Universität. Njegov največji prispevek k današnji literaturi je vsekakor prej omenjeni roman, ki kaže nekolonialistično odprtost za srečevanje različnih kultur.
V svojem zadnjem romanu Tajanje, doslej tudi edinem v slovenščini, gre Trojanow še korak dlje – prižge rdeči alarm za vse, ki v ponosni drži globalne kulturne tolerance do sočloveka in pijani od patološke hiperprodukcije pozabljamo na odnos do narave. Ko je Aristotel odkril dihotomijo med Arktiko in Ant-Arktiko in tako postuliral harmonijo Zemlje, se mu še sanjalo ni, da bo ta Zemlja nekoč bolehala za hipertermijo, krivec za to pa bo neustrašni zajedavec vrste homo sapiens. In če kot gostiteljica propade še Antarktika, bo propadla tudi človeška rasa, zato je skrajni čas, da nekaj storimo. V tem duhu je Trojanow združil poljudnoznanstveni in literarni diskurz ter napisal tezni roman, ki opozarja na posledice globalnega segrevanja, a je obenem nekonvencionalna ljubezenska zgodba med človekom in ledenikom, ki se konča z uničenjem slednjega in radikalno gesto duševno propadlega glaciologa. V Tajanje so vtkani zapiski Zena Hintermeierja, izvedenca za ledenike, ki goji morbidno navezanost na led in se kot vodja ekspedicije s skupino klišejsko karikiranih potnikov odpravi na antarktično terro nullius, da se ponovno zaljubi in morda obudi poslednje drobce človeškega razuma. Roman se lahko bere tudi kot notranji monolog ljudomrzneža, ki z veliko mero cinizma razpreda o ignoranci, aboti ter parazitski naravi človeka in s stopnjujočo resignacijo spozna, da je človek sam sebi največji problem, na koncu pa apodiktično kapitulira: »Naveličal sem se biti človek.« Obetaven poskus združitve poetične romantične vzvišenosti narave z idejo okoljevarstvene ozaveščenosti se sprevrže v sartrovsko aluzijo pekla, ki vse bolj kaže na to, da je naša situacija brezizhodna …
Ilija Trojanow se bo z literarno glasbenim nastopom v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavil danes, 28. februarja 2013, ob 20.00.
Eduardo Sánchez Rugeles (Caracas, 1977) v svojem zadnjem romanu Ljubljana, ki je po mnenju venezuelskih kritikov njegovo najbolj drzno in zrelo delo doslej, nadaljuje s tematiko, ki jo je začrtal že v Blue Label in Transilvania unplugged. Raziskuje emigracijo kot način pobega iz venezuelske resničnosti, ki je generacijo, rojeno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih, že na pragu odraslosti pričakala z razočaranjem.
Razočarala je s politiko in družbeno klimo, v kateri ni priložnosti za dostojno življenje ali upanje na spremembe. Z resničnostjo, ki ji je bolje ubežati, kakor čakati, da te na ulici zadene izstrelek. Nujnost bega – iz Caracasa, Venezuele ali kar Latinske Amerike – je skupna vsem junakom romana, ki se razlikujejo le v tem, da se beg nekaterim posreči bolj, drugim manj. In čeprav bežijo v Evropo, pozabo in humanitarni aktivizem, domovina ne ostaja na drugi strani oceana, temveč jo nosijo s seboj. Kajti – kakor v svojem monologu o Latinski Ameriki, enem najboljših delov knjige, pove Indijanec Aurelio, je v značaju vseh prebivalcev Latinske Amerike prepričanje o lastni krivdi in manjvrednosti, saj »če si Latinoameričan, pomeni, da te ves čas zajebavajo«. Tega pa ne izbrišejo niti leta življenja v tujini, načrtni izbris preteklosti ali zamenjava caracaškega slenga za madridskega.
Najbolj tragičen je poskus bega protagonista Gabriela Guerrera, ki z intenzivnim ljubezenskim razmerjem s sestro prijatelja iz soseske želi nadomestiti koščke izgubljenega Caracasa iz časa, ko je svet še obetal. A doživi zgolj novo razočaranje, ko se dotakne ran, ki jih je Carli Valérii prizadejal prav Caracas njegovega otroštva. Svet, ki mu Gabriel želi ubežati, se tako vztrajno seli skupaj z njim ali pa ga poišče in vzdržuje kar sam prek facebook prijateljstev z ljudmi, s katerimi si je delil mladost. Ko mu nepravični svet, na katerega boga je vedno bolj jezen, drugega za drugim jemlje ljudi, referenčne točke, s katerimi Gabriel preverja, ali je prav ne pristajati na resničnost, ki jo kot edino možno ponujajo ulice Caracasa, oz. na pisarne svetovne humanitarne organizacije, ki se okorišča z naravnimi katastrofami, postane njegov beg iz resničnosti dokončno in nepovratno stanje zavesti.
Beg kulminira v Ljubljani, mestu, ki zaradi simpatične neizgovorljivosti in otroške obljube dobi vlogo scenografije tridnevnega užitja ljubezni med Gabrielom in Carlo Valério, pozneje pa prerase v simbol Odisejeve Itake, kamor se Gabriel sicer vrne, vendar ga na Zmajskem mostu tokrat ne pričaka »najlepša deklica na svetu«, pač pa ledene ženske roke, ki mu zaprejo oči.
Eduardo Sánchez Rugeles bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 27. februarja 2013, ob 20.00.
Eduardo Sánchez Rugeles: Ljubljana. Prevedla Marjeta Prelesnik Drozg. Študentska založba, zbirka Žepna Beletrina 2013, 388 str., 5€.
Je še kaj junaštva? Kakšna je danes definicija junaka? Kdo je pogumen? Tisti, ki se bori za ideale prednikov, države, svojih nadrejenih, ali tisti, ki sledi svojim notranjim občutkom in se upre? Mazzinijev roman Paloma negra se ukvarja prav s tem vprašanjem.
Dogajanje je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ko je bil sovražnik znan in lahko razpoznaven: izdajalec, najhuje, izdajalec domovine in torej najbolj nizkoten primer državljana. Kdor izda državo, ima že podpisano smrtno obsodbo, njegovo življenje je brez vrednosti. A kdo je tisti, ki obsodbe brez sodnika, brez procesa, podpisuje dan za dnem in koliko časa lahko miruje njegova vest?
Protagonist David ne more več. Njegova vest se je zganila in prerasla v tihi odpor, v katerem ne stori ničesar. Zakaj David preneha in noče več podpisovati nalogov za usmrtitev? Ker je »v življenju videl že preveč trpljenja« . Nemogoče ga je premakniti in celo grožnja, da bodo škodovali njegovemu sinu, če se ne ukloni, ne zaleže. Ne more več. Ko ga mentor pošlje v odročno slovensko vas, da bi tam spet našel stik s svojim maščevalnim gonom, se David ne zlomi. Kot orodje aparata ne more več delovati: »Misel, da podpisujejo iste ukaze kot jaz, a hkrati razmišljajo o merah tujih vil in bazenov, je v meni nekaj prelomila. Dosti je bilo. Konec je.«
David ni zgovoren. Nima razvitega glasu, saj mu ga Mazzini le redko dá. Tako je David v vasi tihi opazovalec. Vsi vedo, kdo je in on ve, kdo so kontrabandisti. A Mazzini akcijo prepušča filmom. V njegovem romanu smo namesto tega seznanjeni z življenjem. Predstavi nam raznobarvno vrsto likov, ki imajo izdelan karakter, pogled na svet in govor. Slike nam kar same od sebe skačejo pred oči, kar ponovno spominja na Mazzinijevo ukvarjanje s filmom. Mazzini ve, da se morajo pred bralčevimi očmi odvijati gibljive slike. Slike, kakršnih si želijo tudi vaščani, ki si hočejo na vsak način ogledati mehiški film. Tipični mehiški film z vzvišeno retoriko, patosom, črno-belo zgodbo, kjer so hudobni grdi in dobri lepi. Vaščani si želijo ubežati resničnosti, v katero so ujeti; med vodjo upornikov/kontrabandistov in komunističnim državnim strojem. Upornik v Mazzinijevi zgodbi tako v svoji nedotakljivosti ter zatiranju šibkih postane enak državi, oblasti, resnična oblast, David pa skupaj z vaščani išče svojo pot iz vsakdana. In tako David kot vaščani se zavedajo, da »se obrnemo vase šele, ko ugotovimo, da na svet ne moremo vplivati, marveč smo le drobno kolesce mehanizma, ki za nas sploh ne ve.«
Glasnost, junaštvo, upor in beg vseskozi stojijo v ozadju, saj je v prvem planu prostor za nosilno, naslovno temo: smrt. Paloma negra je nosilka smrti, vseobsegajoče in hkrati nevidne, »ki pride brez pompoznih violin«, v lepoti in izmuzljivosti trenutka. »Bi bili srečni, če bi zmogli ustaviti čas,« ali smo srečni, ker je vse minljivo? Mazzini nas opozarja, da ima le film možnost ustvarjanja iluzije večnosti, ponovljivosti. Življenje je drugačno. Pot je v bistvu samo ena, po njej nas vodi paloma negra. Ko/če se tega zavemo, postanejo trenutki … No, pač postanejo, dvignejo se iz svoje minljivosti, neopaznosti, v spomine.
Če ste med tistimi, ki jih dolga zima pahne v stanje melanholije in želite te občutke doživeti do konca, medtem ko uživate ob dobri zgodbi, vam toplo priporočam Mazzinijevo Palomo negro. Boste videli, da niste sami, ko mislite smrt.
Miha Mazzini: Paloma negra.Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2012, 285 str, 27€.
V zbirki esejev How to be Alone se ameriški pisatelj Jonathan Franzen sprašuje po tem, kar bi resnično moralo zanimati nas vse, še posebej tiste, ki zmrzujemo po različnih izdajah vseslovenskih vstaj in protestov. Zanima ga ogroženost javnega. Ker je od izdaje esejev minilo že nekaj let in se polifonija individualnih zgodb poglablja, bi mene prej kot ogroženost javnega zanimalo njegovo skrivnostno izginotje. In njegov nenadni, skrivnostni vznik.
Redko uporabljam javni prevoz, ker sodim med tiste, ki razpolagajo z lastnim avtomobilom in avtoradiem, ki igra glasbo po mojem okusu. Kadar me zanese na avtobus ali vlak, težje prisluhnem lastnim mislim – po sili razmer prisluškujem drugim. To že dolgo ni več težka naloga. O tem, kdo in kaj so osebe, ki se okoli droga drenjajo poleg mene, vem veliko več kot v davnih devetdesetih, ko še nismo imeli mobitelov. Tako recimo izvem, da je mladostnica v rdečem plašču čustveno razrvana, ker se razhaja s svojim Lubijem. Starejša ženska, ki jo vidim zgolj preko rame, bi rada kitajsko zelje, pa ga v Maximarketu niso imeli, zato ga bo raje poiskala v lokalnem Mercatorju. Zaloga vednosti se veča z vsakim prevoženim metrom. Če je bilo to sprva zabavno, ker me je odvezovalo slabe vesti ob opravljivih nagnjenjih, si sedaj želim le, da bi potniki potihnili. Od vožnje z avtobusom pričakujem vožnjo z avtobusom in ne toliko safari skozi zasebnost drugih.
Poročila na nacionalni televiziji mi servirajo podobno: Radovan Žerjav je kužen in si bo delo poiskal v tujini. Pahor je tokrat zaskrbljen zaradi stanja v državi, je pa seveda dobro deloval v okviru svojih delovnih brigad, česar ne smemo pozabiti. Lance Armstrong se je drogiral in se kesa, ker je delal slabo in bo odslej delal bolje. Seznam izpovedi, priznanj, kesanj, pojasnil, zasebnih zgodb se daljša iz minute v minuto. Nobena od njih me pravzaprav ne zanima, poročila gledam zato, ker bi rada izvedela kaj o tem, kar se tiče vseh nas. Krajina zasebnega je prostrana, dominira nad javnim, nad tem, kar naj bi mediji pravzaprav soustvarjali. Politični oziroma družbeni komentar je svoje mesto odstopil kolumnistiki, žanru, ki spodbuja zapisovanje osebnih stališč, ki so v svoji nevešči različici za javno razpravo povsem nekoristna ali pa jo celo onemogočajo.
Da nečesa ne znamo prav dobro, nam prikazujejo internetne debate. Če je sreča, so z vidika javnega relevantni trije komentarji, ostalo pisanje pa se orientira na osi med osebnimi zamerami, napadi ad hominem, razpravami o osebnih motivacijah, humornimi vložki in ostalo internetno dediščino.
Interneta niso privatizirale le orjaške informacijske korporacije, temveč tudi mi, njegovi nevrotični uporabniki. Bad hair day, razgovor za službo, fotografije privlačne hrane, privlačnih žensk, prisrčnih mačkov, samoironija, letargija, liturgija – vse to in še več se neprestano izliva s Facebook strani, Twitterja, blogov, osebnih spletnih strani, forumov. V takšen položaj vstopamo popolnoma prostovoljno, z velikim narcističnim veseljem. Frivolnosti, ki jo izkazujemo v razmerju do problema kraje podatkov ali njihove zlorabe v komercialne namene, se obenem vedno znova pritakne še skrb za varovanje zasebnosti, ki da je močno ogrožena.
Toda – katera zasebnost je močno ogrožena, če je večina prostora, ki naj bi jo naseljevala bodisi spoštljiva javna tišina bodisi pripoved o tem, kar se tiče vseh, poseljena z naključnimi lirizmi?
Zgodbo o ogroženosti zasebnosti lahko razumemo tudi kot strategijo odvračanja pozornosti od javne skrbi, kot sprevrženo mitologijo, proizvedeno v nečastne namene. Kot takšna se prikazuje, kot takšna tudi deluje in učinkuje, toda to vseeno ne pomeni, da ni na delu zgolj stara in dolgočasna zgodovinska kontingenca.
Zasebno in javno sta v teku tranzicije, razmerje med njima je od skrajno javne viktorijanske dobe (ki so jo Slovenci doživljali podobno neiztrohnjeno) drselo proti premoči zasebnega. Ti procesi so se še posebej nazorno izvršili v državah, ki jih je padec berlinskega zidu pospravil v varno zahodno demokracijo. Spomnimo se obsežnih postopkov privatizacije v devetdesetih in pomislimo na evropsko zakonodajo, ki se uresničuje prav v tem trenutku in omogoča privatizacijo vodnih virov. Veliki družbeno-politični procesi so zgledno preoblikovali tudi tranzicijske subjekte, ki s(m)o od nedolžnejšega hrčkanja in ustvarjanja ogromnih zasebnih zalog različnega materiala prešli k ustvarjanju ogromnih zasebnih zalog vsebin in zanimanj. Vsebin in zanimanj, ki se večidel sučejo okoli vzdrževanja taistih vsebin in zanimanj. Skrb za zasebnost in zasebno je dejavnost, ki terja veliko časa (če ne celoten človekov čas) in zahteva veliko prostornine (če ne celotno življenjsko prostornino). Skrb za zasebnost ni več predmet etične oziroma politične izbire, ampak prevladujoča oblika družbenega vedenja ali, z drugimi besedami, prevladujoča javna skrb.
Ker smo posamezniki dolgo časa razvijali zgolj govorico zasebnosti, vrednoteno skozi prizmo zasebnih ciljev in dosežkov, nimamo trpežne opreme za udeležbo v javni razpravi. Na politično prizorišče stopamo nerodno in neprepričano, nevajeni udeležbe v demokraciji, ki za svojo rast, razvoj in nego zahteva konflikt. Najprej konflikt z vzvodi oblasti, nato pa konflikt notranje narave, ki ga obvezno poraja dinamika skupnega odločanja in pretresanja. Četudi nam v Sloveniji v zadnjem času konflikti prvega tipa dobro ležijo, se zdi, da bomo na mrazu, v skupinah po pet in pet ljudi stali še nekaj časa. To naj ne velja kot obtožba, temveč kot opažanje, navsezadnje nas je večina otrok svojega časa, zazidanih v bolj ali manj raztegljive zasebne koristi – teh pa ni primerno prodajati kot javni interes, še manj pa kot javno dobro. Kot javno življenje se razume zlasti življenje na očeh javnosti, razkrito življenje resničnostnega šova, namesto življenje, (vsaj deloma) zapisano delovanju skupnosti in zagotavljanju socialne kohezije. Javnemu bi položaj in nalogo radi povrnili vseslovenski protesti, ki se napajajo zlasti pri novem civilnem aktivizmu, stalnem prebivalcu interneta. Protesti, ki nastajajo v in zaradi nezavidljive politično-ekonomske situacije, ki se je ne bi branil noben staroveški fašizem, pomenijo vznik javnega, skorajda ganljivo rojstvo nečesa, česar si dolgo nismo prav zares iskreno želeli.
Pomembno se je zavedati, da je javno, ki se oblikuje pred našimi očmi sredi srednjeevropske zime, formalno in vsebinsko drugačno kot tisto, ki je na ulice pošiljalo populacijo osemdesetih let. Naše javno je fragmentirano približno tako močno, kot je fragmentiran internet in je zato težko obvladljivo: nepreštevno število transparentov, gesel, zahtev, ki se sicer organizirajo okoli krovne zahteve po spremembi, težav, stisk in ideoloških nagnjenj ne moremo urediti v enoto z nasilno gesto, temveč samo s postopno in previdno sintezo, s postopki izločanja, selekcije in preverbe. S tem, kar je prav zares demokratično in možno. Zato bi na tem mestu nasprotovala splošnemu verjetju, da je največja težava sodobne demokracije ta, da domišljije posameznikov ne združuje več kolektivna utopija, ki da je nujna za oblikovanje javnega diskurza in javne akcije. Utopija je točno tisto, čemur se je potrebno izogniti, saj, ker je utopija, ne more proizvesti dejanskih učinkov. Nihče se ne bo trudil za nekaj ohlapnega, če se komajda trudimo za bistveno.
Največja težava po mojem mnenju tiči v tem, da je malo takšnih, ki si resnično upajo podati na pot demokratičnega odločanja – demokratičnega reza. Vladavina zasebnosti, dopuščajoči pluralizem vladavine okusa, je terjal svoj davek, hkrati pa je na našo srečo odbila tudi zadnja ura naivnosti. Ne moremo se zanašati na to, da bodo naše delo opravili drugi ali pa, da se bo rešitev rodila iz notranje dinamike zbiranja na trgih in ulicah. Forma, pri kateri se kot ljudstvo zatikamo že od samega začetka, ne bo zadostila ničemur, vsebina, ki se oblikuje zgolj okoli nekega »proti«, se je izčrpala. Javno terja trdo delo. Trdo participacijo, trdo mnenje, trdo akcijo, naši stari bi rekli, da terja borbo. Potrebuje najmanj naravnanost in uperjenost, izstop iz udobne, četudi rahlo zmedene (in, tega ne smem zamolčati, navdahnjene) anonimnosti postavanja na mrazu v skupinah po pet in pet. Potrebuje svoj izraz, četudi sprva slaboumen in splošen, da lahko pride do svoje zadnje besede in konkretnih, konstruktivnih predlogov. Če hočemo poznati nekaj takšnega, kot je javni interes, se ne smemo počutiti varni. Je že prav, da smo vsi skupaj nekam slabo. Nevarnost namreč ni samo v tem, da nam vlada Janez Janša, temveč tudi v tem, da moramo za to prevzeti odgovornost. Izbrati skrb. Sprejeti možnost, da nam spodleti. Sprejeti možnost, da nam uspe. Spodleti ali uspe skupaj.
Uredništvo AirBeletrine priznava, da je februar letos premagal januar. Najverjetneje si lahko nadene lento za najbolj ogaben mesec leta 2013. Zato smo razmišljali, da bi vam ponovno ponudili v branje kaj nesrečnega, kaj, ob čemer bi se lahko počutili bolje. Kajti – kot je dejal Feliks Krull, junak Thomasa Manna, ki se je znašel na sedmem mestu današnje lestvice: »Najbolj upanja poln življenjski položaj je tisti, v katerem nam gre tako slabo, da nam slabše ne bi moglo iti.«
Ampak ker AirBeletrino sestavlja veselo uredništvo, smo se odločili, da vam podarimo nekaj, kar življenje slehernika lahko izkoplje iz temnega zimskega brezna. Modo in stil. Pomislite: vse okoli vas se ruši in podira, živite v večni temi in nato … pride teden mode. In vaše življenje dobi smisel, kajne?
Štiričlansko uredništvo je s pomočjo enega zunanjega člana (hvala, Nace!) nabiralo junake in citate, se zakopalo v knjige ter napenjalo možgane. Na koncu je nastal dolg seznam, mi pa smo glasovali v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi. Da je demokracija najboljši možen sistem vseh sistemov, je dokazalo tudi naše glasovanje, ki je določilo, da je bil Uroš Zupan na podelitvi Prešernovih nagrad bolje oblečen kot Ana Karenina na svojem prvem plesu z Vronskim. Jasno, saj Ana ni kupila obleke v Trstu.
Da bi pred vami, dragi bralci, vse stilske ikone lahko zažarele v polnem sijaju, boste lestvico dobili v dveh delih. Tokrat dame lahko vzdihujete ob moških ikonah stila, gospodje pa se od njih česa naučite. Prihodnjič se boste nad ženskami iz literature naslajali gospodje, vaše dame pa bodo ob tem ljubosumno šobile ustnice.
Ne pozabite: pomlad prihaja.
1. Cesar (Hans Christian Andersen: Cesarjeva nova oblačila)
»Jedeta, kako vam pristajajo! Kako se vam prilegajo!« so vsi pravili. »Kakšen vzorec! Kakšne barve! Res dragocena oprava!«
»Zunaj že čakajo z baldahinom, ki ga bodo nosili nad vašo visokostjo v sprevodu!« je dejal glavni obrednik.
»Sem že pripravljen!« je rekel cesar. »Ali mi ne pristoji?« In se je še enkrat zavrtel pred ogledalom! Želel je namreč zbuditi vtis, da si natančno ogleduje razkošno opravo.
Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so po tleh tipali z rokami, ko da dvigujejo vlečko, stopali so s privzdignjenimi rokami, saj si niso upali pokazati, da ničesar ne vidijo.
Danski pravljičar Hans Christian Andersen (1805–1875) je dobro poznal vrline in globine človeškega značaja. Morala Cesarjevih novih oblačil je, da sta krojača cesarju prav res sešila oblačila, ki mu kot vladarju najbolj pristojijo – zdaj ga lahko vsi njegovi podaniki resnično vidijo takšnega, kakršen je. Velja pa seveda tudi obratno; tudi cesar šele zdaj vidi svoje podanike takšne, kakršni so. Oblastnika oblačijo njegovi podložniki in ko enkrat sprevidijo, da je cesar gol … Cesar, prvi na AirBeletrinini modni pisti, je torej oblečen v Resnico samo!
2. Akaki Akakijevič (Nikolaj Gogolj: Plašč)
»Težko je določiti, kateri dan je bil, a zlahka lahko trdimo, da je šlo za najsijajnejši dan v življenju Akakija Akakijeviča, ko mu je Petrovič na dom končno prinesel plašč. /…/ Medtem je Akaki Akakijevič resnično pražnje razpoložen korakal naprej. V vsakem trenutku je čutil, da ima na sebi nov plašč in od časa do časa se je od notranje sreče nasmehnil. Dejansko je imel od plašča dvojno korist, kar pomeni: prvič, bil je topel, in drugič, bil je lep. Med potjo se ni menil za okolico in nenadoma je bil na ministrstvu. V sprejemnici je slekel plašč, ga opazoval z vseh strani, in ga predal portirju v poseben nadzor. Ne vem, kako so sodelavci v uradu izvedeli, da ima Akaki Akakijevič nov plašč, in da starega oblačila ni bilo več, a vsi hkrati so pridrveli v sprejemnico, da bi videli plašč. Tam so kar najbolj slovesno čestitali in pozdravljali Akakija Akakijeviča, ki se je sprva bržkone smehljal, na koncu pa je bil že v zadregi. Ko pa so vsi rinili vanj, da bi morali novi plašč krstiti in ga proslaviti, Akaki Akakijevič ni več vedel, kaj mu je storiti in kako se izgovoriti, ter je povsem rdeč v obraz v vsej svoji preprostosti zbranim začel zagotavljati, da vendar nima novega plašča, temveč starega.«
Verjetno se živo spomnite, kako si je vaša najljubša junakinja iz serije Seks v mestu kupila kos oblačila, ki je bil »za umret« (to die for!) dober? In vi tega niste jemali resno? No, Akaki Akakijevič je. Pustite ob strani metaforiko potrošniških serij in se zazrite v slovansko dušo: Akaki Akakijevič, birokrat, je za svoj plašč zares umrl. Pomislite na to, preden boste naslednjič vzdihovali pred izložbami in stresali puhlice.
Sicer pa je imel protagonist novele Nikolaja Gogolja velik vpliv na rusko književnost devetnajstega stoletja. Kakor je dejal Fjodor Mihajlovič Dostojevski: »Vsi izhajamo iz Gogoljevega Plašča.« Plašč ostaja v vrhu ruske in svetovne književnosti ter predstavlja eno najbolj izčiščenih in vrhunskih proznih del vseh časov.
3. Patrick Bateman (Brett Easton Ellis: Ameriški psiho )
»Obleko, ki jo danes nosim, sem dobil pri Alanu Flusserju. To je drapirana obleka iz osemdesetih, ki je posodobljena različica sloga iz tridesetih. Izbrana različica ima poudarjena naravna ramena, poln prednji del in ravno prirezani hrbet. Mehko zaokroženi reverji morajo biti približno štiri palce široki in morajo s konicami segati do treh četrtin razdalje do ramen. Če so koničasti reverji pri obleki z dvorednim zapenjanjem pravilno narejeni, veljajo za elegantnejše od zarezanih. Nizko postavljeni žepi imajo dvojno ukrojene poklopce – nad poklopcem je reža, ki je na obeh straneh obšita z ravnim, ozkim trakom iz klota. Štirje gumbi tvorijo nizko ležeč kvadrat; nad njimi, približno tam, kjer se reverja križata, sta še dva gumba. Hlače so močno plisirane in široke, da se ujemajo z linijo širokega suknjiča. Širok pas je spredaj nekoliko višje prirezan. Zanke poskrbijo, da se zadaj naramnice lepo prilegajo. Pikčasto svileno kravato je ukrojil Valentino Couture. Čevlji so mokasini iz krokodila A. Testonija. Medtem ko se oblačim, imam televizijo vključeno na Patty Winters Show.«
Če je Akaki Akakijevič, birokrat, za svoj plašč zares umrl, potem je Patrick Bateman, japi, v svojih dizajnerskih cotah raje ubijal kar sam. Pa ne samo naključnih capajder in kloškotov z njujorških ulic, temveč predvsem vero v katarzično literaturo in zahodnega človeka. Bateman je mesena antologija repetitivnih, tržnih, popkulturnih gesel. Ker se zaveda, da je to noro, mora ubijati. In ubijati mora obut v krokodilčke, odet v Versaceja, namazan z (organskim) mlekcem za telo. »Verjamem v osebno nego, v uravnoteženo prehrano in trdo telovadbo,« odmeva po črni luknji najbolj ikoničnega Ellisovega protagonista. Vsi smo Patrick Bateman. Tukaj se pravzaprav skriva prava groza te, bržkone najbolj koncizno oblečene moške figure sodobne književnosti.
4. Hercule Poirot (Agata Christie)
»V Jolly Rogerju je bivala (vsaj po svoji presoji) sila pomembna osebnost. Hercule Poirot, bleščeč v svojem belem fraku, s panamskim klobukom, poveznjenim čez oči, s svojimi veličastno privihanimi brki, se je naslonil v svoj izboljšan ležalnik in premeril plažo.«
Pronicljivega Belgijca, prve fiktivne osebe, ki ji je New York Times naklonil čas, da ji je poklonil nekrolog, in enega izmed najmarkantnejših detektivov, kar jih je kdaj proizvedla literatura, ne krasita samo oster um in gibka sposobnost logičnega sklepanja, marveč tudi njegov skrbno izdelan osebni slog. Predan ljubitelj vroče čokolade in odišavljenih cigaret se (kot neke vrste prahipster) ponaša predvsem z veličastnimi privihanimi brki, ki jih vzdržuje z voskom in barva z barvo za lase. Veliko da tudi na pokrivala – polcilineder, primeren za ostrejše vremenske razmere, poleti zamenja panamski klobuk. Poleg črtaste tridelne obleke v njegovi omari lahko najdemo tudi bel frak in zelo ozke lakaste čevlje. Gizdalinska figura Hercula Poirota nam skratka sporoča, da ne glede na to, kako veličasten je človek kot osebnost, ga obleka lahko naredi še veličastnejšega.
5. Thomas Bernhard (Thomas Bernhard: Moje nagrade)
»Do tega trenutka leta in leta nisem nosil obleke, da, do takrat sem se vedno pojavljal v hlačah in puloverju, še v gledališče sem, če sploh, hodil v hlačah in puloverju, večinoma v sivih volnenih hlačah in živo rdečem grobo pletenem volnenem puloverju, ki mi ga je tik po vojni podaril neki dobro razpoložen Američan. Spominjam se, da sem v tej opravi nekajkrat potoval v Benetke … in v teh istih hlačah in puloverju sem bil v Rimu, v Palermu, v Taormini in v Firencah ter v skoraj vseh drugih evropskih prestolnicah, da niti ne omenjam, kako sem ta oblačila skoraj ves čas nosil tudi doma, bolj sta bila pulover in hlače razvlečena, raje sem ju imel, leta in leta so me poznali le v teh hlačah in tem puloverju – in še danes me prijatelji iz tistih let sprašujejo po tistih hlačah in tistem puloverju, ta oblačila sem nosil več kot četrt stoletja. Nenadoma pa, kot rečeno, na Grabnu, dve uri pred podelitvijo Grillparzerjeve nagrade, sem začutil, da so ta meni desetletja na kožo pisana oblačila neprimerna za slavnostno podelitev, povezano z imenom Grillparzer, ki bo potekala na Akademiji znanosti.«
Thomas Bernhard, vedno nesrečni Avstrijec s pljučno boleznijo, je bil velik estet. Ne samo ko je šlo za njegova natančno izpisana in dovršena dela in ne le ko je s kritičnim ušesom poslušal klasično glasbo. Ne, rad je imel tudi lepe avtomobile, denimo svoj dvosed Triumph Herald. Čeprav se za obleko na videz ni zmenil, je, ko je imel denar in pravo priložnost, rad kupoval lepe obleke. Pred podelitvijo Grillparzerjeve nagrade je na prestižnem dunajskem Grabnu zavil v butik Sir Anthony, trgovino s finimi angleškimi oblekami, ter si kupil konfekcijsko obleko iz čiste volne v barvi antracita, pa tudi nogavice, kravato in srajco. Le nekaj ur kasneje je obleko zamenjal. Resda je bila estetsko dovršena, a žal je bila, sploh po krepki malici in obilnem kosilu, eno številko premajhna.
6. Jay Gatsby (Scott F. Fitzgerald: Veliki Gatsby)
»Uro pozneje so se nervozno odprla vhodna vrata in Gatsby, v beli flanelasti obleki in srebrni srajci z zlato obrobljeno kravato, je prihitel notri.«
Gatsby, legendarni Fitzgeraldov hohštapler, spomenik nesrečni ljubezni, tihotapec alkohola in gostitelj stoletja si je s priborjenim bogastvom izboril tudi eleganco. Čeprav nikoli ne bomo mogli z gotovostjo oceniti, ali je k njegovemu osebnemu slogu botrovala nečimrnost ali samo želja očarati ljubljeno Daisy, se je Gatsby s svojimi lahnimi površniki in srajcami v barvi sivke vsekakor odločno zapisal na seznam največjih literarnih trendsetterjev. Kot bi v solzah dahnila Daisy – »Žalostna sem, ker še nikdar nisem videla tako lepih srajc.«
»Z avtobusom sem se peljal do bulvarja Haussmann in na eni od stranskih ulic našel trgovino s čevlji, kjer sem pomeril par ljubkih, pa tudi solidnih in mehkih škornjev na gumbe, ki sem jih nemudoma obdržal na nogah, ter ob tem razložil, da svojih starih čevljev ne želim več videti. V blagovnici Printemps pa sem spotoma, med tavanjem od oddelka do oddelka, kupil še nekaj uporabnih malenkosti: tri, štiri ovratnike, kravato, pa svileno srajco, nadalje mehak klobuk namesto kape, ki sem jo skril v žep svojega površnika, dežnik, spravljen v tulcu za sprehajalno palico, kar mi je neznansko ugajalo, rokavice iz semiša ter listnico iz kuščarjeve kože. Nato sem se dovolil odvesti na konfekcijski oddelek, kjer sem kupil enobarvno konfekcijsko obleko iz sive volne, ki se mi je prilegala kot ulita, ter se mi, s pokončnim ležečim ovratnikom in modro-belo melirano kravato, čudovito podala k obrazu.«
Ni veliko literarnih junakov, ki bi jih že naslov dela označil za hohštaplerje. Feliks Krull, protagonist verjetno najbolj duhovitega dela Thomasa Manna, ki je velikega nemškega avtorja zaposloval malone celo življenje, je to bil. Feliks Krull se je rodil iz Mannove drzne domislice, da bi napisal parodijo Goethejevih spominov Poezija in resnično: iz mojega življenja (v slovenščino leta 2007 prevedel Štefan Vevar), ki jo je weimarski klasik pisal tri desetletja (in obdelal le petindvajset let svojega življenja). Feliks Krull, mojster pretvarjanja, ki dela nasprotno od tistega, kar ljudje pričakujejo, in vedno doseže, kar si želi, je vedel: če hoče, da ga ljudje jemljejo resno, se mora temu primerno obleči. Obleka in slog bosta ljudi pripravila do tega, da mu bodo verjeli vse. Feliks je iz svojega sloga naredil umetnost. Kakor tudi mojster Goethe, ki je – kot nihče drug – celo svoje življenje dvignil na raven umetnine.
Naloga umetnosti naj bi bila, je med drugim zapisal weimarski klasik, iz videza (dozdevnosti) in prevare ustvariti višjo resničnost. Obema s Feliksom je to uspelo.
8. Aleks, Pit, Džordži in Dim (John Anthony Burgess Wilson: Peklenska pomaranča)
»Vsi smo bili napravljeni v alta moda cunje. To so bile zelo ozke hlače stegnjače z neogibnim ščitnikom za zaklad v mednožju, kar je bila koristna zaščita, pa tudi okrasek, ki se je lepo videl in bleščal v luči. Jaz sem ga imel v obliki pajka, Pitov je bil kot človeška roka, Džordžijev kot domiselna rožica in ubogi Dim, ta si je na tiča nataknil okoren, težak klovnovski fris, saj ni imel nobene domišljije za stvari in je sploh bil najbolj neumen in debilen med nami. Imeli smo še tesne površnike brez kakšnih posebnih našivkov, ampak z zelo poudarjenimi in dvignjenimi rameni, da bi bil fin hec, če bi kdo res imel tako kolosalno neznanske rame.
Bile so, o bratje moji, še bele kravate, ki so bile kot pire, ki si po njem potegnil in narisal vzorec z vilicami. Las nismo imeli preveč dolgih, na tacah pa smo nosili ogromne čevlje, kot nalašč za težko brcanje in čevljánje.«
John Anthony Burgess Wilson (1917–1993) je svoje huligane iz prihodnosti oblekel povsem peklensko. Videti so kot otročje in ekstravagantne pop zvezde, a so pravzaprav napravljeni do zadnjega centimetra praktično: ščitniki, da varujejo njihovo največje premoženje in hkrati varljivo vabijo poglede, površniki z grotesknimi rameni, da s svojimi sencami pokrijejo svoje uboge žrtve, in okovane čevlje, da jih stolčejo v božjo mater … Kolekcija pomlad–poletje–jesen–zima.
9. Hank Chinaski (Charles Bukowski: Ženske)
»Nikoli nisem posvečal nobene pozornosti oblačenju. Vse moje srajce so bile obledele in izprane, stare od pet do šest let, ponošene. Prav tako hlače. Sovražil sem veleblagovnice, sovražil prodajalce, ki so delovali tako vzvišeno, kot da so z veliko žlico zaužili vse skrivnosti življenja. Imeli so tisto samozavest, ki je jaz nisem premogel. Moji čevlji so bili pošvedrani in raztrgani, kajti tudi prodajalcev z obutvijo nisem prenesel.«
Kaj sploh reči o najbolj legendarni literarni pijanduri? S (konvencionalnega) krojaškega stališča očigledno bolj malo. Bukowski oziroma njegov alter ego Chinaski se v vis a vis modne eksistence konstantno giblje v elipsi prišel– (bogve kje) dobil–oblekel–pokozlal/poscal. S takim tipom si v svetu haute couture seveda ne moreš pomagati. Oziroma vsaj ne, dokler se v kolektivno zavest ne prikrade ideja, da je novi »biti dobro oblečen« pravzaprav biti »grdo oblečen«. Takrat se Hank spremeni v modnega guruja. Chinaski (še naprej) kozla, hipsterji pa vriskajo.
10. Uroš Zupan in slovenski eksistencialisti
»Sklenil sem, da je obleka zame že dovolj veliko »ponižanje« in da v še večjo skrajnost s kakšnim natakarskim metuljčkom ali kravato ne bom šel, zato nismo kupili srajce, ampak bel puli. Tako oblečen sem izstopil iz garderobe, se pogledal v ogledalo in tam uzrl pravi in avtentičen primerek slovenskega eksistencialista z levega brega Ljubljanice, oblečenega po modi, ki jo je v literarne kroge uvedel Dušan Pirjevec, njen nadaljevalec pa je bil Pirjevčev najzvestejši učenec Niko Grafenauer. Odločilni kos garderobe slovenskega eksistencialista je bil bel puli, po katerem se je razlikoval od francoskega, ki je nosil črn puli. To je bila prva asociacija, druga je bila bolj ameriška; bil sem podoben pridigarju iz kakšnega vesterna Walterja Hilla, ki pod suknjičem nosi pištolo. Seveda je obstajala še tretja – prijazna eminenca slovenskega svetlega modernizma mi je rekla: na podelitvi si bil podoben župniku, ki je pobegnil iz Cankarjeve drame.«
Ste že mislili, da na seznamu ne bo nobenega Slovenca? Da smo tudi mi obupali nad slovensko modo? Nikakor ne, dragi bralci. Uroš Zupan je s pulijem slovenskega eksistencialista postavil enega od najpomembnejših modnih mejnikov v slovenski literaturi. Da ne boste vedno pomislili le na blatne škornje Ivanove matere ali pa na židano ruto, o kateri je sanjala Francka, ko je tekla za vozom. A usodi ne moremo ubežati – tudi mlad človek z belim pulijem slovenskega eksistencialista je v očeh gledalca lahko le še en lik iz Cankarjeve drame. Vsi mi smo samo liki iz Cankarjeve drame. Pa ubežite temu, če morete.
Preden sem se lotil branja novega romana Alana Lightmana, ki nosi naslov gospod b, sem na spletu preletel nekaj recenzij in ob tem večkrat napeto vdihnil in izdihnil. Bil sem živčen: knjiga, ki ima dvakrat več strani kot Lightmanove Einsteinove sanje, je resno pretila z dolgočasnostjo. Te me je naučil prav omenjeni bestseller, za katerega mi ni jasno, kako je to postal. Očitno se vse prehitro zgodi, da se znanstveniki, ki se lotijo pisanja literarnega dela, znajdejo na »sirastem« terenu. Ta pa se pojavi v trenutku, ko bralca vsebina ne nagovarja glasneje od vsiljivega naslajanja pisatelja nad samim sabo. In zdi se, da je pri Lightmanu ta meja nevarno tenka. Kot bi se pretirano trudil iskati svetove, ki so kar najdlje od matematičnih enačb in toge hladnosti znanstvene metode. Nadomesti jih z opisi čudovitih škrlatnih sončnih zahodov in uporabo drugih skrajno oguljenih romantičnih metafor. A gospod b na srečo ni v celoti ponovil vaje v slogu.
Premisa knjige je obetavna: prvoosebni naslovni junak živi v Praznini, prostoru brez prostora, času brez časa. Na lepem se odloči, da bo ustvaril vesolje. Pa ne enega, ampak milijardo, kakor bi napihoval milne mehurčke. Pri tem se kot znanstvenik pri eksperimentu igra z možnostmi; v točno določeno vesolje (ki ga spremljamo večino knjige) vnese postulate kvantne mehanike, kavzalnosti in matematične simetrije.
Kar me je zmotilo že zelo kmalu, je avtorjevo upravljanje z zemeljskimi pojmi, za katere je vprašljivo, če njihovega razumevanja ne pogojuje ravno apriorna človeška izkušnja. Slog je nekoliko ozaljšan in premalo nepristranski, da bi spominjal na prvobitnost, ki naj bi jo protagonist utelešal. Avtor se z epistemologijo Praznine očitno ni preveč ukvarjal, a naposled sem se moral sprijazniti z dejstvom, da se bom, kot se za smrtnika spodobi, do Vsemogočnega vedel ponižno in mu ne bom zameril pretirane antropomorfnosti likov.
Primer zemeljskega pojma je recimo glasba, ki obstaja v Praznini še pred nastankom prostora in časa. Glasba je po definiciji nihanje zraka ali drugih medijev, ki pa zaradi očitnih znanstvenih zahtev, ki jih knjiga obljublja, v Praznini ne bi mogla obstajati. V Lightmanovo obrambo sem se pomislil na hindujsko paradigmo »na začetku je bil zvok« in začel barantanje, ki me je spremljalo skozi večino knjige: se gospod Lightman namerava držati znanstvene pozicije ali mi, kot že mnogi znanstveniki v zrelih letih pred njim, obljublja duhovno izkušnjo? Konsistentnost obeh vidikov je na začetku namreč šepala, toda zdelo se je nujno, da sem v podtekstu pozoren na njegova lastna stališča.
Po postavitvi osnovnih zakonov prostora in kvantne mehanike pride na vrsto materija, ki se je Gospod b ponovno loti povsem fizikalno, z naborom osnovnih delcev, ki so poimensko povsem skladni s teorijo velikega poka, že čez nekaj strani pa temu opisu sledi jasna aluzija na izročilo geneze, parafraza: »Bog je videl, da je dobro«. Med bibljiskimi motivi se znajde tudi antagonist Belhor, ki je v resnici ime za demonsko figuro iz krščanskih in hebrejskih apokrifov.
Gospod b je v osnovi prisrčna mešanica različnih pripovednih tehnik. Na nekaterih mestih sem imel občutek, da v rokah držim kratko enciklopedijo evolucije; avtor je docela natančen pri navajanju najsodobnejših veljavnih teorij fizike, biologije in astronomije, ki jih poslušamo iz ust protagonista. Po drugi strani pa dialogi med Belhorjem in Gospodom b spominjajo na Platona in njegove pogovore s sofisti, ko razpravljajo o temah, kot sta svobodna volja in etični imperativi.
Določeni pasusi se zelo posrečeno dotaknejo zavedanja o krhki in neznatni človeški eksistenci, na katero v vsakdanjem življenju z lahkoto pozabimo. Gospod b je v teh trenutkih zelo otožna knjiga, polna nedolžnega čudenja nad tem, kako so se v kozmični juhi, ki je dopuščala na milijarde milijard kombinacij atomov, začele ustvarjati strukture, ki so skozi obdobja razvile možnost dupliciranja in se na koncu oblikovale v živo snov in celo zavest. »Vse je potekalo s preizkušanjem, preizkušanjem in spet preizkušanjem. Ob slehernem tiktaku atomske ure se je zvrstilo na bilijone znanstvenih eksperimentov. Komaj sem čakal, da vidim, kaj se ima zgoditi.«
Stvarnik je zreduciran na opazovalca, na radovednega in rahlo zmedenega znanstvenika, ki so mu odvzete vse arogantne značilnosti »lastnika« obstoja, ki smo jih navajeni iz krščanskega izročila. Če bog obstaja, je zagotovo manj zanimiv od vesolja, pa ne samo manj zanimiv, celo nebistven za pojav žive materije in zavesti. S postavljenimi fizikalnimi principi in kreacijo materije se vse odvija samo od sebe kot kompleksna sekvenca podiranja domin. V wittgensteinovski maniri je rečeno, da je o trenutku pred stvarjenjem itak bolje molčati, saj to ni relevantno. Lightmanov bog se vesolje navsezadnje odloči ustvariti iz kaprice. Oba vidika, znanstveni in duhovni, se tako združita v eno samo čudenje. Pobožnim je knjiga lekcija o tem, kako egocentrično je misliti, da nekaj osnovnih pravil ne more napeljati do »vse te lepote«. Ideja stvarnika je prestrašen odziv na tesnobo, ki se v nas naseli v trenutku, ko se zavemo, kako smo majhni – dejstvo, ki je neizpodbitno ne glede na vero v višjo silo.
Zgodi se celo nasprotno: po pojavu živih bitij je spremenjen Gospod b, ki se svoje kreacije malone ustraši in se oprime nekaterih navad smrtnikov. Na tej točki z Belhorjem govorita o možnosti smisla obstoja posameznega živega bitja, na kar slednji navrže, da nič, kar ni večno, ne more imeti smisla. Spet smo torej prepuščeni sebi in vsesplošnemu eksistencialnemu vzdušju, ki prežema zadnjo četrtino knjige. Lightman nikoli ne omenja planeta Zemlja ali človeške rase. Ko govori o oblikah življenja, pusti domišljiji prosto pot, nekatere njegovih kreatur bi se z lahkoto znašle v znanstveni fantastiki.
Površno bi bilo reči, da je gospod b knjiga o triumfu znanosti nad idejo stvarnika ali obratno. Kvečjemu gre za opozorilo, da se za povsem objektivnimi dejstvi skriva sentiment, ki presega še tako čustveno religiozno izkušnjo. Skupaj s stvarnikom Lightman poniža tudi bralca in ga sili v razmišljanje o lastni neznatnosti, minljivosti in osamljenosti. Nič kaj spodbudne misli za sive februarske dni.
V času pospešenega osebnostnega razvoja, v prehodu iz najstniških v dvajseta leta, iz srednje šole na univerzitetno raven, ko se zdi, da se stvari spreminjajo s svetlobno hitrostjo, v faustovskem duhu vehementno hlastamo za nečim novim, neznanim, tudi radikalnim. Moje hlastanje za nečim takim se je (sicer nekoliko protislovno) kazalo v obsesivnem branju slovenske modernistične (in nikakor ne sodobne) poezije. In dogajalo se je, da sem v spremnih besedilih pesniških del svojih najljubših avtorjev, Gregorja Strniše in Daneta Zajca, skorajda vedno naletel na ime, ob katerem je bila v isti sapi pogosto omenjena (po pričevanju in prepričanju avtorjev teh spremnih besed) ena izmed prelomnih pesniških zbirk slovenske povojne pesniške generacije: Veno Taufer in Svinčene zvezde. Ker se je vse skupaj zgodilo prevečkrat, da bi šlo zgolj za naključje, sem se vdan v usodo odpravil poiskat omenjeno delo v lokalno knjižnico. Zelen in naiven, kot sem bil, nisem vedel, da si legendarnih prvencev kalibra Požgana trava (Zajc), Mozaiki (Strniša), Poker (Šalamun), Somrak (Makarovič) in seveda tudi Tauferjevih Svinčenih zvezd, ki nedvomno spada ob bok naštetim, dandanes praviloma ni več mogoče izposoditi, ker so iz tega ali onega razloga izginile iz slovenskih knjižnic (razen v obliki zbranih in izbranih del). Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pristal na kompromis in si izposodil izbrana dela omenjenega pesnika, združena v knjigi Nihanje molka. Že nekoliko mračnjaško surrealistično podobje platnice je napovedovalo razodetje nekaj vabljivo zloveščega …
Veno Taufer (foto: Matej Povše, vir: Siol.net)
Mladi, še nedozoreli pesniki se vse prelahko stremo pod težo tradicije, ali bolje rečeno pod večno aktualnostjo opusov naših predhodnikov. Sposoditi si knjigo kakega izmed velikanov pisane besede je torej zmeraj na nek način ponovitev Kristusove poti v puščavo in skušenj, ki jim je bil tam podvržen. V tem primeru sta primarni skušnji dve: ali se prepustiš, da te povsem obsede glas tistega, čigar verze prebiraš, in se odpoveš nadaljnjemu iskanju zares svojega jezika, ali pa, presunjen od prebranih stihov, odvržeš pisalo in se odrečeš omadeževanju tistega, kar naj bi poezija po tvojem mnenju sploh bila. Name je Tauferjev opus v dneh po prebranem vplival prav na ta drugi način. Njegove pesmi so po prvem šoku, pa tudi še danes, s kar zajetne časovne distance, delovale, kakor da so vse tisto, kar naj bi bilo poeziji kot formi umetnosti sploh usojeno doseči; kdor je v svoje roke kdaj dobil Nihanje molka, najbolj reprezentativen prerez Tauferjevega ustvarjanja v letih od 1958 do 1994, najbrž že ve, o čem govorim.
V svojem prvem stiku s poezijo Vena Tauferja tako razlikujem dva momenta: vtis, ki ga je name najprej naredila zbirka, je bil nekakšen val navdušenja, ki bi ga najbolje koncipiral stavek »To je to!«, čemur je, logično, sledilo nič kaj navdušeno spoznanje, da če je »to res to«, potem dlje (in bolje) od tega niti ni več mogoče iti. Ko sem se po vseh teh verzih in vrtoglavem igračkanju z besedami torej malček streznil, me je kakor Taufer z jasnega prešinilo neprijetno dejstvo, da se je moj manevrski prostor s tem, ko sem ga tako nepremišljeno povabil na svojo knjižno polico, dramatično zožil. V mislih sem se sicer tolažil s tem, da je temu botrovalo le srečno naključje, ki je pač hotelo, da se je rodil pred mano in da je najbrž tudi on (kakor jaz) do neke mere mrhovinaril po zapuščini svojih predhodnikov ter si njihova pravila in ideje krojil malo po svoje. A to je bila bolj slaba tolažba, zato sem za kratek čas v resnici nehal pisati …
Kar me je tedaj tako zelo šokiralo, je bilo predvsem Tauferjevo obvladovanje … pravzaprav vsega: od rim, ki so zelo redko (skorajda nikoli) zapadle v klišeje, asonanc, tradicionalnih pesniških oblik (kot sta sonet in glosa), vizualne poezije, zarotitvenega, eliptičnega ritma (ki ga je mojstrsko obvladal tudi in predvsem Dane Zajc), do suverenega rokovanja in poigravanja s tradicijo tako slovenske kot svetovne literarne zapuščine, pa različnih (post)modernističnih prijemov, mehanizmov večpomenskosti … Predvsem pa me je prepričal širok motivni, tematski in emotivni spekter njegovih pesmi. Te dihajo in brezsramno operirajo s humorjem, satiro, družbeno kritiko, misticizmom, temačnim patosom pa tudi ironično distanco in posmehom.
Če je njegov prvenec popisoval in problematiziral mitično zapuščino NOB-ja, v katerem je padel njegov oče, pa se vse od njegove druge pesniške zbirke, naslovljene Jetnik prostosti (katere naslov odzvanja znano Sartrovo misel, da je človek obsojen na prostost), zdi, da je osrednja tema njegove poezije postala izkoreninjenost in razsrediščenost sodobnega človeka, ki se vrti »okrog svojega lastnega kroga«. Kakor svet Teda Hughsa, ki ga lahko v slovenščini beremo tudi zahvaljujoč Tauferjevim odličnim prevodom, je tudi svet Vena Tauferja svet mrtvih, spodletelih mitov, v katerem je celo vloga Orfeja – in s tem pesnika, ki po aristotelovsko ustvarja nove mite! – podvržena posmehu in vnaprejšnjem neuspehu, saj: »v angelskih rokah drži note narobe«. Pa vendar to ne vodi v nikakršen fatalizem; četudi je ves svet zgolj sklenjen krog prihoda in odhoda, pušča v svojem krožnem gibanju dovolj manevrskega prostora tako »za guganje z ljubeznijo« kakor za igro z besedami, ki svet kljub njegovi nespremenljivosti zmeraj znova transformirata v nekaj povsem drugega, skorajda mističnega. Pesniška realnost Venovega lirskega subjekta je avtoreferenčna, saj preko odkrivanja sveta okrog sebe človek kot bitje zavesti, kot »oko očes gleda sam vase in neprenehoma slep vse vidi«. To je svet, v katerem je vse »skrito okoli sebe« in se nenehoma išče, in je svet kolektivnega: nanj padajo sence prednikov (očeta, v Svinčenih zvezdah na primer), pa tudi velika senca pesniške tradicije, ki v Venovem primeru (Pesmarica rabljenih besed) postane sredstvo dialoga preteklosti z aktualnim ter tudi (in predvsem) sredstvo igre. In to je tudi svet vodenjakov, ki živijo v času vesoljnega potopa in hlepijo po odrešitvi od »žalosti, žeje in lakote«.
Tauferjeva poezija je krik po spoznanju, po zajetju sape na gladini brezdanjega morja, v katerega odsevu se ogleduje človek. A pušča ves ta čas dovolj prostora tudi za ljubezen in dvojino: ta je često prisotna kot nevarna in zavratna, saj »v krvavih škrgah skriva mračne nagibe«, a premore na hrbtu nositi tudi zvrhan koš humorja; tako se ljubimec na svojo ljubimko vrže tudi »kot komsomolec na strojnično gnezdo«. Prav avtorjeva inventivnost, kar se tiče polja romance in erosa, ki sta najbrž od vseh tematskih sklopov najbolj obremenjena s klišeji, kaže na njegovo nesporno veličino in postavlja na laž vse tiste, ki trdijo, da se o ljubezni ne da več pisati. In za konec in zaokroženje lahko zapišem, da je ena izmed osrednjih tem njegove poetike, kakor ugotavlja Matevž Kos v spremni besedi Nihanja molka, tudi minljivost. Ta se v njegovih pesmih kaže skorajda z blagim, nedoumljivim, pa vendar še kako človeškim obrazom; kakor prehod od tostranstva »v zenico teme v oko zvezd«.
Tauferja sem osebno srečal dvakrat: enkrat na odru Mladih rim, drugič na festivalu poezije Pranger 2011. Prvič sem bil preveč šokiran nad njegovo prisotnostjo, da bi spregovoril z njim kakšno besedo, medtem ko se je podpisoval bratu v eno izmed svojih pesniških stvaritev. Drugič sem se opogumil in mu povedal, da sem zaradi njega skorajda nehal pisati. Ni mu bilo všeč, kar je slišal. Njegove umirjenosti in benevolentnosti najbrž nikoli ne bi zmogel povezati z njegovo kot britev ostro poezijo, za katero se mi pogosto zdi, da skorajda z mehanistično konciznostjo opisuje stanje človeškosti in sveta, ki ga to stanje ustvarja. Pa ne samo z vidika vsebine, tudi z golega vidika forme je njegova poezija nekoliko faustovska; usmerjena v neznano, novo in hkrati v tej svoji gesti ustvarjalno razdiralna do vsega starega, večno vitalna v svojem evolucijskem loku. Zaradi tega imam občutek, da je bil moj prvi vtis, kljub Pesnikovem neodobravanju, vendarle preroški: najbrž bi bil res čas, da preneham pisati.
Zazvonil je telefon. Sedel sem na kavču v dnevni sobi stanovanja Gorana Bertoka. On je bil drugi dobrotnik. Po tistem, ko sem štirinajst dni preživel v hiši z veličastnim razgledom na svoj najljubši del Ljubljane – na Prule, Trnovo, Mirje, center in Rožno dolino –, sem se, vsaj tako sem mislil takrat, začasno preselil v bolj oddaljen del mesta. Na Kodeljevo. Začasno na Kodeljevo. Tam je na desnem bregu Ljubljanice stal proletarski blok. In v proletarskem bloku je stanoval Goran Bertok. Na drugi strani žice je bil Josip Osti in podobno kot Matevž Kos mi je tudi Josip Osti po telefonu včasih sporočil kakšno dobro novico, povezano s književnostjo. Novica tistega poznojesenskega popoldneva je bila: »Dobil si zlato ptico.« Sploh nisem vedel, da me je kdo predlagal za zlato ptico. Rit mi je od veselja narahlo dvignilo s kavča. Pravzaprav je skupaj z mano, se pravi z vsem mojim telesom, kar malo zalebdela v zraku. Delovala je celo, kot da živi svoje lastno življenje. Ločeno od telesa. Če je Goran to videl, je mogoče pomislil, da halucinira, da je priča levitaciji ali čemu podobnemu. Da bo iz kuhinje vsak čas izstopil Uri Geller, mojster telekineze, ki se je utrudil od ukrivljanja jedilnega pribora z mislimi. O kakšni samoumevnosti, kakršno sem občutil, ko sem izvedel, da sem dobil nagrado za najboljši prvenec, ni bilo govora. Niti najmanjšega govora. Kot da bi me bolezen napihnjenega ega in megalomanija za trenutek izpustili iz svojih krempljev. Kot da bi bil za bežen hip prost in odrešen. Kot da bi bila akutna faza v nekakšnem stišanju. Mirovanju. Končno prvo mesto. In to samostojno prvo mesto. Brez delitev. Brez drenjanja na najvišji stopnički. Vedno so me (moje delo) imele rajši žirije, ki so bile sestavljene iz ljudi različnih profilov, kot pa žirije, sestavljene iz samih stanovskih kolegov ali pa ljudi, ki so se poklicno ukvarjali s književnostjo in je književnost zanje pomenila kruh in potrditev. Središče življenja. Središče sveta. (Če odločamo o podelitvi nagrade nekomu, ki ga vidimo kot konkurenco, se kaj hitro lahko počutimo ogrožene, če pa odločamo o nekom, ki ni iz iste »stroke«, se to dogaja redkeje ali pa sploh nikoli.) To je bilo dejstvo in pri tem dejstvu je tudi ostalo. In pri tem dejstvu bo tudi ostalo. Vedno ostalo. Oseba, ki je nagnjena k preučevanju polpretekle zgodovine in gre gledat spiske zlatoptičnikov, bo najprej ugotovila, da je zlata ptica precej stara nagrada, naslednje, kar ji bo padlo v oči, pa bo, da je bila v osemdesetih podobna takratnemu stanju jugoslovanske valute, dinarja: bila je inflatorna nagrada. Prejemnikov je bilo ogromno, kakšno leto tudi po več kot deset, in to je bilo skoraj permanentno stanje, ki se je samo ponavljalo in ponavljalo in vleklo in ponavljalo. Nisem si čisto na jasnem, ali je šlo v tem času za veliko prosperiteto in so bili dosežki v umetnosti tako visoki ali pa samo kriteriji tako nizki in podeljevalci skrajno širokosrčni in radodarni. Leta 1990 se zlata ptica ni podeljevala. Leta 1991 pa je prišlo do drastične spremembe, metamorfoze in se je ta množica imen skrčila zgolj na tri in še eno institucijo. Tega leta smo bili nagrajeni: Godalni kvartet Enzo Fabiani, Zdenko Vrdlovec, Studio City in moja malenkost. Nagrade naj bi prejeli v Gleju in podelitev naj ne bi bila tako komorna, skoraj klasična, kot je bila tista, ki se je zgodila nekaj tednov ali pa nekaj dni prej v Okrogli dvorani Cankarjevega doma. Na knjižnem sejmu. Tako je bilo vsaj pričakovati. In tako se je tudi zgodilo. Konec koncev je bila pri prvi podelitvi v igri samo književnost, pri drugi pa še glasba, filmska teorija in množični mediji. Pa tudi dogodka sta bila iz drugega vica, da ne rečem drugega vesolja, in med njima ni bilo nobene povezave. Razen te, da sta obe žiriji gojili simpatije do tanke knjige z rdečimi platnicami, ki je imela naslov – Sutre. Če odstrem zastrto, pogledam v zakulisje, v prepovedano, v tisto, o čemer se ponavadi ne govori javno, ampak zgolj šepeta in še to med prijatelji, v zarotniških družbah, potem lahko rečem, da so imeli za mojo zlato ptico velike zasluge: Josip Osti, ki me je predlagal, Jure Potokar, ki je bil v žiriji, predvsem pa Peter Božič, ki je bil nosilec povzdignjenega glasu in prepričevalne moči, ki sta bila sposobna vplivati na ostale žirante, da so prikimali in ga podprli ter sami sebe prepričali, da so Sutre res pomembna knjiga, pa čeprav se jim niti sanjalo ni, kako je videti, kaj je v njej napisano, kako je napisano in kaj se v napisanem dogaja ali pa ne dogaja. Takrat se s Petrom še nisva poznala. Pozneje pa sva se dostikrat na dolgo in široko pogovarjala o temi, ki sva jo imela oba iskreno rada in naju je v nekem življenjskem obdobju zanimala precej bolj od književnosti: o nogometu. Pravzaprav so nama ti pogovori služili, da sva se od književnosti odpočila in se od nje odmaknila. A Peter takrat ni bil več globoko v književnosti, zato se mu ni bilo treba umikati in odpočivati, to sem počel predvsem jaz, ki sem bil v njej do vratu. Do vratu in še više. Esad Babačić je dobil nalogo, da naredi portret nagrajenca. Bil je iz istega foha kot jaz, po statusu pa prava ikona; pankovska in uporniška legenda, del undergrounda osemdesetih – zelo topel in duhovit človek. In zelo visok človek. Skoraj tako visok kot Jure Potokar. O njem so že takrat posneli dokumentarec, ki ga je bilo mogoče videti na nacionalni televiziji; Esad popiva, pesni, poje v pank bendu in na koncu filma, če moj spomin ni po svoje premešal in priredil dramaturgije, kar zelo rad počenja, ves mačkast dela v pekarni, a to se štrucam, ki jih z loparjem polaga v peč, sploh ne pozna. Ampak na začetku devetdesetih Esad ni bil več predstavnik baze, delavec v klasičnem, marksističnem pomenu besede. Postal je delavec v kulturi. Delevec v manj klasičnem pomenu te besede. Snemali smo ob prometnicah in železniških progah. Mimo so brzeli avtomobili in vlaki. Važni so bili kinetika, gibanje, ropot, moč. Važno je bilo kazanje mišic. Važna je bila zaletavost. Važna je bila nedolžnost. Važna je bila jeza. Stali smo na nadvozu ceste proti Barju in jaz sem se trudil pametno odgovarjati na Esadova vprašanja. Tu in tam mi je uspelo celo povedati kaj smešnega. Duhovitega. Bilo je podobno zadetku na loteriji. Hotel sem, da bi bila celotna zadeva podložena z glasbo. V mislih sem imel potovalno hipijevsko himno Grateful Deadov z naslovom Truckin: »Sometimes the lights all shining on me, / Other times I can barely see. / Lately it occurs to me / What a long, strange trip it’s been …« To sem mu predlagal, pa čeprav je bil že skoraj upokojen panker. Zvenelo je kot blasfemija. A Esad mi ni zameril. Ni bil samo upokojen panker, bil je tudi miroljuben panker. Za zaključno špico se je z mikrofonom postavil ob železniško progo in ulovil bobnenje in ropotanje tovornega vlaka, ki je skozi Rožno dolino brzel proti Primorski. Prispevek je končal: »To je bil Uroš Zupan.« Seveda je bombastični in gromoglasni konec le še prilil olja na ogenj moje megalomanije. Ego je dvignil svojo grdo glavo. Trenutek, ki mi je prinesel prostost in odrešitev, je bil že zdavnaj pozabljen. V Glej sem prišel prej kot na prejšnjo podelitev v Cankarjev dom. Hotel sem se izogniti hitenju in nepredvidljivostim. Hitenje in nepredvidljivost me delata živčnega. Zelo živčnega. Skoraj obupanega. Na mojo veliko srečo na vratih ni bilo nobenih pobiralcev vstopnine. Nobenih fanatičnih biljeterjev. Oblečen sem bil v isto garderobo kot na prejšnji podelitvi. Vedno sem bil oblečen v isto garderobo. Ljudje so sedeli na nekakšni privzdignjeni tribuni. Vse je bilo temno, vse v duhu osemdesetih, čeprav so bila že devetdeseta, vse resnično alternativno. Do konca in skrajno alternativno. Na odru ali pa nekje v njegovi bližini: ekrani, mogoče televizorji, na katerih so imeli namen predvajali vnaprej posnete portrete nagrajencev. Utemeljitev zame je napisal prijazna eminenca slovenskega modernizma. Baje je bila to njegova prva utemeljitev. Vsaj tako je rekel. Prva utemeljitev pri petdesetih. Preden jo je prebral, je deloval zelo nervozno. Neprestano je hodil sem in tja in zapuščal prostor in kadil in se ponovno vračal vanj, čisto v neskladju z statusom in renomejem, ki ju je, v mojih očeh in tudi v očeh drugih, imel in užival. Mogoče je bil tudi on samo človek in ne nekakšno krilato bitje, ki se seli s celine na celino, kot so si ga v pesmih s posvetili radi predstavljali njegovi stanovski kolegi in v tistem času tudi jaz. Njegov stanovski kolega. Ko so predstavili portret nagrajenca za književnost, so name dejansko svetile luči, kakor v komadu Grateful Deadov, za katerega nisem prepričan, ali si je svoje mesto v portretu našel in izboril ali ne. Stal sem pred ekrani in gledal stran ali pa v tla. Bilo mi je nerodno. Nikoli se nisem pretirano rad gledal na televiziji. In takrat sem se prvič gledal na televiziji. Vedno sem veljal za suhca, na ekranu pa sem samega sebe doživljal kot človeka, nagnjenega k debelosti. Kot človeka, ki mora nujno na dieto. Nujno v gozd ali pa nujno v telovadnico. Nujno pred prazen krožnik. V prvi vrsti je sedel Jožef Školč. Če je bil Esad pankovska legenda, potem je bil on funkcionarska legenda; železni inventar in repertoar ZSMS-ja že nekako od pohoda 14. divizije na Štajersko dalje. V Jani je bil proglašen za enega najlepših in najbolj seksi predstavnikov moškega spola na ozemlju Slovenije. In Jana je bila takrat skoraj resna revija. Revija s težo. Zdi se mi, da je imela pri izbiri prste vmes Manca Košir, a ne bi dal ravno roke v ogenj. Gledal sem v tla in gledal sem Jožefa, ki je deloval, kot da se v svojem telesu ne počuti ravno najbolje. Sicer pa mi je bil simpatičen. Prinašal mi je srečo. Če je on sedel v prvi vrsti in sem bil jaz na odru, je to pomenilo, da se dogaja nekaj zame dobrega in pomembnega. Nekaj, za kar bom nenadejano dobil denar. Prestal sem podelitev. Še eno podelitev. Dobili smo plakete in čeke. To je bil še vedno čas neobdavčenega denarja, ki mu je bilo usojeno izginiti v žepu lastnika stanovanja, ki sva ga z Iztokom Kovačem najela v neuglednem nadstropju neugledne vrstne hiše na Kodeljevem. Očitno mi je bilo namenjeno, da še kar nekaj časa ostanem na tistem koncu mesta. Kako sem samo sovražil tisti konec mesta. Še danes se ne morem otresti tega občutka in sovražim tisti konec mesta. Ko sem čez nekaj dni vnovčil ček, sem dobil protivrednost 1000 ali pa 1500 mark. Zame kar nekaj denarja. Popodelitvena zabava je hitro minila, če je sploh bila kakšna popodelitvena zabava. Mogoče ni bilo dovolj pijače, da bi se razvila v kakšen divji afterparty. Mogoče so bili ljudje še vedno utrujeni od četrtkovega večera v diskoteki Turist, ki je na začetku devetdesetih užival sloves najboljše zabave v mestu. Tisti dan pa je bil petek. Dan, ki bo raziskovalcem noči požrl prvi del vikenda. Standardni termin za obisk diskoteke Palma. Zato sem sklenil, da bom svoje proslavljanje nagrade nadaljeval kar tam. V diskoteki Palma. Za šankom podolgovatega prostora, ki se je zaključeval s plesiščem. V diskoteki Palma. Kot v kakšnem filmu noir sem ostal sam v morju cigaretnega dima, ki je lebdel in se leno, v nekakšnih trakovih in svitkih, vlekel po prostoru. Pravzaprav nisem bil zares sam, saj je bilo v diskoteki ob petkih precej ljudi, le počutil sem se, kot bi bil sam. Sam na svetu. Plaketo sem imel zvito pod plaščem. Pil sem pivo in se zapletel v pogovor s punco, ki je po naključju stala ob meni. Mogoče se je tudi ona počutila, kot da je sama na svetu. Mimo je prišel Igor Anđelić, ki je vodil šank v Škucu. V našem prostoru, našem zbirališču, našem drugem ali pa celo prvem »domu«. Čestital mi je in mimogrede navrgel, naj neham piti, ker da sem že čisto zabuhel od alkohola. (Novice o nagradi so se po ljubljanskem nočnem življenju širile nenavadno hitro.) Mogoče pa tista debelost na ekranih le ni bila tako iz trte izvita. A mislil sem si – kaj težiš, človek. Sprehodi se malo. Popij še ti kakšno pivo. V resnici pa je imel prav. Moji alkoholni razvadi so bili dnevi šteti. Ni mi bilo potrebno iti na dieto. Moral sem prenehati piti. S punco se nisva mogla dogovoriti, h komu bi šla, pri njej doma je bil ne vem kdo, pri meni nihče, ker nisem imel svoje strehe nad glavo, zato nisva šla nikamor. Očitno nisva bila dovolj sama na svetu. Goran Bertok sicer ne bi imel nič proti, če bi pripeljal kakšno lepotico, a dovolj je bilo že to, da mi je leta in leta, sicer bolj v šali kot zares, očital, da se je njegova bodoča akademska kariera končala takrat, ko sem jaz, pijan do bolečine, tako je opisal izraz na mojem obrazu, prvič prikolovratil v njegovo stanovanje, da bi tam prespal. Potem je padla kocka in Goran Bertok je postal resen fotograf. Avtor najboljše fotografske razstave, kar sem jih videl. Izjemen strokovnjak za mejne situacije. Strokovnjak za posmrtno življenje. Raziskovalec največjih človeških strahov. In prostorov za temi strahovi. In včasih, kadar je pijan in me kliče na zagovor, kot bi šlo za kakšen montiran političen proces in ima na obrazu podoben izraz bolečine, kot sem ga imel pred več kot dvajsetimi leti jaz – tule seveda ugibam, ker se nisem videl –, mu uspe postati celo rahlo infantilno utelešenje umetnosti same. V Dnevniku so podelitev zlatih ptic recenzirali. Bili so časi, ko so se takšne zadeve zdele pomembne, ko so dejansko bile pomembne in so si brez večjih naporov in težav utrle pot in našle mesto v dnevnih časopisih. Od vseh nagrajencev sem jo še najbolje odnesel. Recenzentu sem se zdel svetla posoda nedolžnosti, šarma, nepotvorjenosti in kar je še takšnih opisov in komplimentov, ki jih lahko dobi le prišlek iz province, ki ga še niso pokvarile svetle luči prestolnice. Malo manj zagonetno in bolj jasno povedano: ki ga niso pokvarile afnarija, vzvišenost in aroganca. Vse tri seveda brez kakršnegakoli pokritja. Čez leta je Blaž Grmadnik, kamnosek iz Trbovelj, v lokalni pivnici izrekel znamenito samooznako, ki je delovala hkrati kot šala in kot nekaj, kar šalo presega in postane nauk, skoraj modrost: »Nekoč sem mislil, da sem lep in pameten. A to ni držalo. Danes vem, da sem simpatičen in imam smisel za humor.« V tem sem se prepoznal. Esad Babačić je zelo dobro opravil svoje delo.
Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.
Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec bomo objavili dva Zupanova eseja, ki pripovedujeta o nagradah ter okoliščinah, ki so jih spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.
Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza ter plaketo Tončke Čeč.
Po enem že izdanem knjižnem špehu pri Študentski, veliki knjigi zbranih zbirk Milana Jesiha, je pri Cankarjevi oz. Mladinski izšel drug, ne sicer zbranih, temveč izbranih iger, pa zato nič manj špehnat. O obeh bi, tako dobesedno kot figurativno, težko zapisali kaj drugega od prasičine replike v enem od vknjiženih komadov: »Je kje kak požeruh, še ne zaklan, / kak masten debeluh danes ta dan, / da več kot ljubi moj ima čez pas? / Če je, naj kar zakruli, pa naglas!« Še prašič: »O ti prasica ti … prelepa – kdo bi / strpel ob tvoji čudežni podobi …« Nekako tako bi se v prašičji terminologiji glasila naša sodba o pričujoči knjigi.
Mi bomo pa rekli, tudi če v jambih, o ti špeh ti, to tvoje govorjenje, slovenščine najlepši sladek sen je. O jezikovni kvaliteti in najširšemu spektru, v katerega malone nepregledni prizmi je izpisana ta dramatika – prav noben seljak ne govori z bolj pognojenim žmohtom, ne nakladač z nalagajočim pretiravanjem, niti šalamunovski fleši ne fleširajo bolj kot ti najodpiljenejši prebliski etc. –, se lahko zašpili le ono, kar je bilo tudi na telem portalnem mestu zapisano ob Jesihovih pesmih. Ni da ni, bukvalno. Zatorej je nemara ne povsem brez smisla osredotočiti se predvsem na besedilno dramskost, tj. kako jesihovska govorica funkcionira v nelirskem polju, ali zgolj filološko onanira ali bolj odpira nesluteno umetniško raven.
Kar brez nepotrebnih šar: to drugo, vsekakor to drugo. Seveda ne pomeni neprisotnost razkošnega jezikovnega špricanja vsevprek, nasprotno, slednje se daje nemalokrat prav po pavje goltati takorekoč na sleherni strani, to umetelno in nikoli kičasto razkošje je pravzaprav poglavitni izraz. Ma nora fora pa je v tem, da dejansko, vseskozi tudi skoz najnezamisljivejše verbalne, ruralne, analne, vertikalne, horizontalne … jezikajoče salte iz njih veje nekaj še bolj nezamisljivo čudnega, nek nezgrešljiv dejavujevski, pradavni duh izza bogve katerega prekrivajočega spomina v izgubljenem času, tak štorast in čil, zajebavajoč in mil vonj po resnici. Skoz vso ludističnost, postmodernističnost, igračkajoče ironiziranje in kaj vem kakšne naj bi te igre že bile, se ga da prebrati.
V knjigi jih je izbranih enajst. Lepo po vrsti, Grenki sadeži pravice, interpelacija v enem nonšalantnem zamahu, na prvi uč itak brez kakršnekoli resničnosti ali pravila, eno samo vzajemno jezikovanje med četverimi nedoločenci, pa je v tem pod nebes razvrtenem ringenšpilu toliko odbitega referiranja na menda prav vse, da lahko prav skozi ta nesmisel smisel kot konzumerji, tile na drugi strani umetnosti pred nami, skupaj zlepljamo neizčrpljive resničnosti.
Dalje, En samo dotik, melodramatični pastiš, taka družinska prilika med brati, sestro, zetom …, ki se križemkražem zaljubljajo in drug o drugem zahrbtujejo z raznimi skrivnostmi, neprestano prehajajo iz govorice v govorico, ko skupaj preživljajo čas na prizorišču, v pojerbani podeželski bajti. Tu že nekoliko oplazimo ono sonetno tragiko v živetvenem niču. Naslednja po vrsti, Kobila, sanjski in nerazjasnjen špil o sosedskem tercijalstvu, fovšiji nad lepoto nove mlade prišlekinje, doktorjeve žene, pa razpadajoče družinske mene, vse še fantastičnejše podajano mdr. skoz sanjanje, spanje, scenska presihavanja med klavrnimi družinskimi ognjišči. Srebrno rebro, najdaljši komad v knjigi, zopet razkazuje oz. prepihuje družinsko sredico, kot veter dviguje in spušča dekliško krilo, da zmerom kaže in kaže, pa nikoli ne pokaže, skriva in skriva, pa nikoli ne skrije. Mrtev oče je suveren govorec tako družine kot uzurpatorjev iz mesta, zakonskega para, ki zamenjata spola, žena je mož je žena …
Sledi Triko, ena dejanska burka, iz prešuštva v prešuštvo, trikotnicirajoča varanja, brezbrežno in neskončno, »Erik Anito, Anita Franca, Franc Špelo, Špela Erika, Erik Anito, Anita Franca … et vice versa … et cetera … ad infinitum.«. Krajšim komadičom, Mori radijskega jutra, šeksperjanski komediji zmešnjav na radiu, Pod perutnico noči,nočnim dialogom med ono in onim, izlitem preseku življenja, ljubezni v dvoje, Miku usode, na Sofoklejevo temo, nevzdržnem, pa neobhodno nujnem incestnem življenju med Jokasto in Ojdipom, Hiški v cvetju, še enim dialogom med spoloma, izlivom zamolčevanih stanj, občutij, ljubezni, Bežnemu popotovanju Dame, Gospoda in Mladeniča, kjer potujejo in skozi čas in skozi prostor in skozi nepreštevne človeškostne dimenzije, končno sledi Govedina legendarno, zrimana jambska komedija o teodorskih bikih.
Vsem je skupno nekakšno visenje, lebdenje na možnosti naslednjega trenutka, razkritja, teleportacije v kaj, karkoli, a nikoli tisto pričakovano, kot kadar se človek za hip prekrije z lastnim nezavednim. Enako jih druži zapopadanje pravzaprav kulture kot take, kmetskih slik, lacanovskega očetovskega primata, elegantnega filozofiranja, čudovitega fukpoetiziranja. Predvsem pa, tako zelo poetične so, rekel bi, strogo vzeto, z vsem, kar celovito izrekajo, pravzaprav neuprizorljive. Imena likov, njihovi opisi, lastnosti, interakcije ter še bolj pozicioniranost na odru nikoli ni praktično funkcionalna, temveč zmerom vpeta v tekstovno umetniškost, tako so didaskalije same del jezikovne umetnine in bi od uprizoritve terjale kratkomalo branje v offu.
Tako Milan Jesih tudi kot dramatik ostaja v literarni špici. Morda ne tako lucidno, neposnemljivo in lepo kot pesnik, saj je kakšna iz zbirk poznana pesem v celoti vpeta v ta ali on štikelc v naši knjigi, je pa tudi dramatična forma razdrobljenejša in neprimerljiva popolnemu pesemskemu izlivu, toda z istim neinterpeljivim umetnikovim poslanstvom popisati, doustvariti, kakšen, in magičen in tragičen, nikakršen nič se vedno znova ujemamo obstajati, pa vendar kar naprej smo in smo.
Nad kvizi se često na glas zmrdujemo. Še posebno mi, požiralci knjig. »Si videl tisti kviz o poletnih avanturcah v zadnji Smrklji? Bolano!« z gnusom sredi kufetka (s penco na brčicah) pribijemo prijatelju. Vendar vsakič pozabimo omeniti, da smo ga vseeno (na skrivaj) s slastjo rešili in da si kvizov želimo, skoraj tako kot ljubezni.
Pri Airbeletrini vas slišimo. Zato smo za vas, ravno na ta polteni praznik združili vse troje – kviz, ljubezen in knjige.
Ni nam potrebno navijati, češ rešite ga. Vemo, da ga boste. Tudi mi smo ga… Večkrat.
Pa seksi ostanite.
Ilustracija: Ana Baraga
1. Koliko knjig preberete v enem letu:
A) 0–5 knjig (3 točke)
B) 5–10 knjig (2 točki)
C) 10–15 knjig (1 točka)
Č) več kot 15 knjig (0 točk)
2. Kako bi bilo videti Vaše popolno valentinovo?
A) V knjigarni suneta vsak svojo pesniško zbirko, kot slepa potnika se vkrcata na prvi vlak kamorkoli že, priredita literarni večer za druge potnike, potem vdreta v zidanico/vikend v poljubnem kraju, kjer sta izstopila, in si privoščita pokušnjo vina; ljubita se na odeji na jasi gozda. Februarja. (1 točka)
B) Večerjica v dvoje, sveče, verzi Toneta Pavčka, sprehod z roko v roki, zvezde, mesečina, romantična komedija ali resnična zgodba s srečnim koncem. (2 točki)
C) Razvajanje v dvoje, savna in masaža, na poti domov v avtu poslušata svoje najljubše ljubezenske pesmi Davida Guette, Rihanne in – ko postane že res lepo in intimno – tudi Beyoncé. (3 točke)
Č) Sami ste, v postelji berete Charlesa Bukowskega in se nažirate z bonbonjero, ki ste si jo kupili popoldne. (0 točk)
3. Kateri odlomek najbolje opiše Vaše razmerje?
Ilustracija: Ana Baraga
A) »Če hočeš dočakati sto let, jih hočem jaz dočakati sto minus en dan, ker niti enega dne ne bi rad preživel brez tebe.« (A. A. Milne: Medvedek Pu) (2 točki)
B) »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta …« (France Prešeren: Soneti nesreče) (0 točk)
C) »Nič posebnega nisem, samo navaden človek navadnih misli in z normalnim življenjem. Nobenega spomenika mi niso namenili in kmalu bom pozabljen. A v enem oziru mi je uspelo sijajno, kot le malokomu, ki je kdajkoli živel: ljubil sem s celim srcem in dušo. In zame je to bilo dovolj.« (Nicholas Sparks: Beležnica) (3 točke)
Č) »Gospa Dalloway je rekla, da bo rože kupila sama.« (Virginia Woolf: Gospa Dalloway) (1 točka)
4. Kako veste, da je on/ona popoln/a za Vas?
A) Ker ga/jo lahko med boleznijo pošljete v knjižnico in bo vedel/a, kaj Vam prinesti, da Vas spravi iz postelje. (1 točka)
B) Ker je kot knjige slovenskih založb. Poln/a napak, a s čudovito naslovnico. (3 točke)
C) Ker ve, da je življenje prekratko, da bi brali Jane Eyre. Zato gledata film s tem naslovom. Rada imata filme, posnete po resnični zgodbi. (2 točki)
Č) Tudi on/a se z Vladymyrjem in Sofio krega v spletnih komentarjih pod članki na Delovi spletni strani, oba pa redno komentirata tudi članke na MMC RTV ter Siol.net. (0 točk)
5. Za rojstni dan Vam partner/simpatija kupi knjigo avtorja, ki ga izrecno ne marate. Vi:
A) Ni avtorjev, ki jih izrecno ne maram. Knjiga je knjiga, še najboljša je slaba. (3 točke)
B) Iz nesramnosti preberete knjigo, na zadnjo stran računa za njegovo/njeno darilo napišete »To je to za ta dnar.« in pošljete na Literaturo kot Robni zapis. (0 točk)
C) Preberete in nenadoma ugotovite, da knjiga sploh ni tako napačna. (1 točka)
Č) Poiščete si novega partnerja/simpatijo. Po možnosti takega, ki Vam bo kupil rože ali čokolado/kupila tangice ali sikspek London Prida. (2 točki)
6.1. Za ženske:
V postelji berete 50 odtenkov, on pa Cankarja. To pomeni:
A) Da boste kmalu izredno nepotešeni ugasnili luč. (1 točka)
B) Da se bo privil k Vam in šepnil: »O, mama.« (0 točk)
C) Da boste glasno oznanili, da imate prebavne motnje in se za pol ure umaknili v kopalnico. Vmes boste skočili le po nove baterije. (3 točke)
Č) Da boste čez dobro uro in pol prekršili svojo novoletno obljubo, da nikoli več ne prižgete cigarete. (2 točki)
6.2. Za moške:
Po tem, ko ste si na vroč avgustovski dan ogledali tekmovanje za mis mokre majice, ste končno pod tanko rjuho, Vaša partnerka pa si je v posteljo prinesla Ano Karenino. Kaj storite?
A) Knjigo ji nežno vzamete iz rok, odmaknete rjuho in šepnete: »Ko sva že pri Rusih, draga moja; naj ti predstavim gospoda Dostojevskega.« (2 točki)
B) Predlagate igro vlog, pri kateri bo ona naslovna junakinja, sami pa Vronski. Če ste bolj vzdržljive sorte, je lahko ona Ana Karenina, vi pa vlak. (0 točk)
Ilustracija: Ana Baraga
C) Medtem ko ji skušate knjigo iztrgati iz rok, jo prepričujete: »Saj bova jutri gledala film.« (3 točke)
Č) Medtem ko ji skušate knjigo iztrgati iz rok, jo prepričujete: »Saj bova jutri gledala film.« Potem pa pomislite na Keiro Knightley in motivacija Vam pade. V miru lahko greste brat Bernharda. (1 točka)
7. V postelji sta …
A) … kot slovenska kmečka povest. Veliko dogajanja, a vse po enem in istem dolgočasnem vzorcu. (3 točke)
B) … kot ruski realizem. Vzameta si čas. (1 točka)
C) … kot postmodernizem. Nihče ne ve, za kaj gre, a vsi govorijo o tem. (2 točki)
Č) … kot romani Milana Kleča. Nekje na sredi naenkrat nimate več pojma, kaj se dogaja. (0 točk)
8. Z orgazmom se lahko primerja le še:
A) Nič. (3 točke)
B) Da Vaš najljubši avtor napiše pesem/roman o Vas. (2 točki)
C) Da na lestvici najbolj prodajanih knjig zagledate svojo. (1 točka)
Č) Prešernova proslava. (0 točk)
9. Kateri naslov najbolje opiše Vaše zadnje razmerje?
A) Anatomija gnusa (W. I. Miller) (0 točk)
B) Sušna doba (Gabriela Babnik) (1 točka)
C) Porno (IrvineWelsh) (3 točke)
Č) V okvari (Aleš Čar) (2 točki)
10. Kaj je popolni valentinov posladek?
A) Jagoda (Branka Jurca: Ko zorijo jagode) (2 točki)
B) Kava (Ivan Cankar: Skodelica kave) (1 točka)
C) Čokolada (Roald Dahl: Čarli in tovarna čokolade) (3 točke)
Č) Sirček (Vitomil Zupan: Menuet za kitaro) (0 točk)
Ilustracija: Ana Baraga
REZULTATI:
25–30 točk: Srečneži
Najljubše knjige: Alkimist, Petdeset odtenkov sive, Jej, moli, ljubi, Strastna zapravljivka, Angeli in demoni, Zlati dež, Jaz sem Zlatan Ibrahimović
Čestitamo, vi ste srečni! Vaš partner je srečen! Bravo!
Če ste slučajno samski: brez skrbi, kmalu boste spoznali partnerja. Morda obiskujeta isti športni center, je v sorodu z vašimi bližnjimi ali pa se bosta v petek zvečer srečala v klubu, ko bosta vsak v svoji družbi srkala koktejle.
Ne berete veliko, a ko berete, izbirate skrbno – največkrat na letališčih in bencinskih črpalkah, včasih pa vam knjige posodijo tudi prijatelji ali prijateljice. Za več branja nimate časa (in to vedno priznate z obžalovanjem v glasu) – kot vestna zobozdravnica, politik, nadobudni menedžer, zaposlena v marketingu ali ustvarjalna duša namreč svojo dragoceno energijo raje usmerjate drugam, v delo, partnerja. Pa vendar: zavedate se, da morate včasih, kadar na televiziji ni športa, ali ko novega Cosmopolitana ali Elle še ni na policah, čas zapolniti tudi drugače. Takrat v roke vzamete knjigo, o kateri nato ponosno razlagate tudi prijateljem in prijateljicam.
18–24 točk: Zadovoljneži
Najljubše knjige: Mali princ, Siddharta, Narcis in zlatoust, Tone Pavček, Vesna Milek
S prezirom gledate znance, ki so prebrali Petdeset odtenkov sive, saj se zavedate, da mora vsakdo, ki je bral ta šund, dobro skrivati, da ga je držal v rokah. Pri nekaterih stvareh pač veljajo nenapisana pravila: tako kot rumene revije vedno berete pri frizerju, resničnostne šove vidite, ko preklapljate med reklamami, tako tudi o šundu ne govorite. V družbi raje govorite o težji literaturi, denimo Hermanu Hesseju, ki je nenazadnje Nobelov nagrajenec.
Ker se zavedate, kako pomembno je spoštovati nenapisana pravila, je tudi vaša zveza uspešna. Veste, kolikokrat in kdaj se morate pretvarjati. Veste, da se je vedno bolje pretvarjati, kakor da ste iskreni. Pri partnerju/ki zelo cenite razgledanost, všeč vam je, da si skupaj kdaj lahko ogledata tudi kakšen težavnejši film. Če ste dekle, ste stisnili zobe in s partnerjem gledali Djanga brez okovov, če ste fant, ste pristali na Črnega laboda, čeprav je film o balerinah. Če ste samski, verjetno ne boste dolgo. Ste že bili na smučanju? Morda na italijanskih ali avstrijskih smučišči spoznate pravo/pravega. Ste že pomislili na tečaj golfa?
Fantje: ozrite se po tistih dekletih, ki imajo za coverphoto na Facebooku baletne copatke, mavrico, Eifflov stolp, romantični prizor, cupcakes ali citat iz Malega princa.
Punce: S fanti, ki objavljajo svoje fotografije z lanskega jadranja ali prijateljskega teniškega turnirja, ne morete zgrešiti!
11–17 točk: Normalneži
Najljubše knjige: vse iz zbirke Sto romanov ter Moderni klasiki
Če se le da, berete. Včasih se namesto romana sicer odločite za gledanje filma, a nič ne de. Vsi to počnejo. Večkrat se tudi pretvarjate, da ste kaj prebrali, čeprav niste. Tudi to vsi počnejo, ne bodite edini, ki bi imeli slabo vest! Včasih v roke vzamete celo slovenski roman, saj slovenskim romanopiscem vedno znova skušate dati še eno priložnost.
Velikokrat ste samski. Verjamete v svobodo. Ste varali in bili prevarani. Čeprav se pretvarjate, da ste z lastno samoto spravljeni, vas je v resnici strah, da boste edini, ki boste ostali sami. Vse vaše prijateljice, ki spadajo v skupino srečnic in zadovoljnic, so že (skoraj) noseče, vsi vaši prijatelji iz zgornjih skupin pa so tako promiskuitetni, kakor želijo. Včasih se vam zdi, da ste edini, ki razmišlja o ločitvi. Edini, ki vas je življenje porazilo.
Partnerje lahko poskušate iskati na tečajih tujih jezikov ali rojstnih dnevih znancev, ki jih cenite. Ni jih veliko.
Fantje: dekleta, ki na socialnih omrežjih objavljajo fotografije hrane, verjetno niso primerna za vas.
Dekleta: fantje, ki nimajo (ali ne uporabljajo) Facebooka, niso nič bolj pametni od tistih, ki ga imajo.
Manj kot 11 točk: Bralci slovenskih romanov
Najljubše knjige: slovenski romani
Naj bo Milan Kleč, Jože Snoj ali Dušan Merc: cedijo se vam sline, ko v roke primete slovenski roman. Poskusili ste vse in šli do konca, na nek silvestrski večer, ko so drugi rajali, ste celo prebrali Ikarovo perje Vladimirja Gajška.
Ste samski. Verjetno boste to tudi ostali.
Simpatijo bi lahko spoznali na kakšnem od komornih literarnih večerov slovenskih romanopiscev. A če pomislimo znova: ne, bolje, da je/ga ne. Saj imate internet.
Leta 1968 je v Ameriki izšla knjiga The Report from Iron Mountain (Poročilo z Iron Mountaina) anonimnega avtorja. Šlo je za pamflet proti vojni oziroma za črnogledo jadikovanje nad njeno neizogibnostjo. Ker je za vojno potreben sovražnik, proti kateremu bi se lahko borilo, je neizogibnost vojne povezana z neizbežnostjo ustvarjanja sovražnika. Tako je v pamfletu opozorjeno, »da bi bila preobrazba celotne ameriške družbe v stanju miru pogubna, saj je edinole vojna temelj za ubran razvoj človeških družb.
Organizirana potrata vojne naj bi bila torej varovalka, ki uravnava »dober« potek razvoja družbe. Samo vojna reši težavo zalog in samo vojna zagotovi ravnovesje med družbenimi sloji. Po drugi strani, beremo v zgoraj omenjeni knjigi, vojna skupnosti omogoči, da se prepozna kot »nacija«; oblast brez vojne za protiutež ne bi mogla določiti niti »območja lastne legitimnosti«. Kako zelo resnično in težavno je določanje območja lastne legitimnosti, se je pokazalo tudi v zadnji malijski vojni, ki od januarja 2013, torej od intervencije francoske vojske v zahodnoafriški republiki, skupaj s pripadniki afriške vojske (AFISMA), polni časopisne (in predvsem internetne) strani zahodnih medijskih magnatov.
Namesto ponavljanja obrazcev o grožnji islamistov, katerih strateška in vojaška moč naj bi bila posledica padca Gadafijevega režima in NATO-ve intervencije 2011 v Libiji (kar slovenski časopisni poročevalci povzemajo z vztrajno zavzetostjo) ter celo ugibanj, čemu se je francoska vlada 11. januarja 2012 odzvala na prošnjo malijske vlade, da Bamako in državo Mali zaščiti pred vdorom džihaistov,[1] bi se bilo veliko bolj smiselno osredotočiti na notranji vidik; lokalne specifike, ki razkrivajo notranjepolitična dogajanja v regiji in še posebno na strani malijske vlade, se zdijo veliko bolj produktivne od degradacijskih oznak o preprodajalcih drog, orožja in predvsem o islamističnih skrajnežih, ki so januarja lani okupirali ključna severno malijska mesta Gao, Timbuktu, Kidal.
Navsezadnje je na odprtost džihaistov za dialog opozoril eden izmed glavnih kreatorjev »nespodobnega povabila«, ki ga je malijska tranzicijska vlada poslala Franciji. »Preko pogajanja smo odkrili, da pripadniki tuareško islamistične skupine Ansar Dine niso enotni. Medtem ko so nekateri želeli nadaljevati s pogajanji, so se drugi vrnili na bojišča,« je dejal Blaise Compaoré, glavni mediator v pogajanjih med malijsko vlado in uporniškimi skupinami na severu Malija, v telefonskem pogovoru za Francoski mednarodni radio (RFI) iz Adis Abebe v Etiopiji, kjer je konec januarja letošnjega leta potekalo srečanje afriških predsednikov.
Compaoré je iz preteklih izkušenj s tuareškimi uporniki lahko predvidel, da bodo različne interesne skupine, ki trenutno delujejo na severu Malija, največja grožnja sekularni tuareški državi Azavad, po vsej verjetnosti pa ni mogel predvideti, da se bodo tuareški islamistični uporniki skupine Ansar Dine pridružili džihaistom iz Alžirije, Pakistana, Iraka in drugod ter se z združenimi močmi nevarno približali prestolnici Bamako. Pa vendarle, mantre o tem, kako so islamistični skrajneži, za razliko od sekularnega gibanja MNLA, ki se je zavzemalo le za avtonomno republiko, pogledovali proti državi Mali, so samo napol resnične. Uporniki so namreč skušali zasesti le vojaško letališče blizu Moptija, kar bi jim omogočilo redno preskrbo z orožjem. Šele iz zavzetega letališča, ki je 650 kilometrov oddaljeno od prestolnice, bi bil mogoč (na)skok v Bamako, kar pa se seveda ni zgodilo. V Bamakoju se je na poziv malijske vlade najprej izkrcalo 750 vojakov, nato še 2500, do danes je tam 4000 pripadnikov pehotnih enot francoske vojske (ob še dodatnih 4000 afriških vojakih).
Če bi francoska intervencija v Maliju imela kaj opraviti s tako imenovanim neokolonializmom, menijo eksperti, med njimi tudi Stephen Smith, nekdanji urednik pri francoskem časniku Le Mond, potem bi morali biti izpolnjeni naslednji pogoji: francoski predsednik Hollande bi moral imeti skrivne vezi s politiki v Bamakoju, ki naj bi po možnosti ustanovili Francosko socialistično stranko; na tisoče francoskih priseljencev bi moralo v nekdanji koloniji ustvarjati precejšen dobiček; malijska naravna bogastva bi bila v rokah francoskih podjetij in končno, malijska diplomacija bi morala slediti francoskim navodilom. Vse od naštetega, trdi Smith, in z njim še številni drugi uredniki, ki svoje spletne strani posvečajo afriški tematiki, ne drži: kljub temu da ima Francija v Maliju precej vprašljivo zgodovino, so francoski ekonomski interesi v Maliju relativno omejeni, poleg tega izjave o »strateški« pomembnosti Malija niso utemeljene.
Če torej zaščita 6000 uradno prijavljenih francoskih državljanov v Maliju (ki naj bi vodili vsaj 82 podjetij, podatek je iz leta 2007) in grožnja razširitve vojne v Niger, od koder Francozi izvozijo 7 % urana za svoje jedrske centrale držita, [A1] potem nam ne preostane drugega, kot da verjamemo »ogroženosti« malijske vlade. Pri tem se odpira vprašanje, s kom je francoska vlada sploh sodelovala in kolikšna je legitimnost tistih, ki so klicali na pomoč?
Kaotično stanje na jugu države in predvsem v prestolnici Bamako ponazarja naslednja pripetija: v noči iz 12. na 13 december 2012 je bil ministrski predsednik, sicer tudi znani astrofizik, ki je sodeloval pri številnih Nasinih misijah in hkrati odgovorni Microsofta za Afriko in Bližnji Vzhod, Cheick Modibo Diarra, na silo odpeljan iz svoje hiše. Pripadniki pučistične vojske, ki je marca 2012 zasedla oblast v Bamakoju, so ga odvedli v vojaško bazo v bližini mesta Kano in nad njim izvedli mentalni teror.
Nekaj ur po »ugrabitvi« je vidno pretresen Diarra na javni televiziji oznanil svoj odstop. Medtem ko je mednarodna javnost prisilni odstop ministrskega predsednika, v lokalnih medijih pogosto imenovanega kot »medplanetarni navigator«, obsodila, je bil odziv v prestolnici Bamako precej mlačen. »To je politika in Diarra ni politik,« mi je dejal znanec, sicer študent na eni izmed univerz v Bamakoju, »očitno ni razumel situacije, novih pravil igre, slabo je izbral, to je vse.« Diarra, ki so ga pri kandidaturi za ministrskega predsednika podprle predvsem zahodne sile, naj bi torej napačno predvidel situacijo v državi, predvsem pa naj bi precenil lasten političen vpliv.
Za vse tiste, ki so pritrjevali odstavitvi režima nekdanjega malijskega predsednika Amadou Toumani Touréja (pogosto imenovanega ATT), češ da je šlo za skorumpirano in incestiozno politiko, je Diarra predstavljal politično »čisto« osebnost. Postal je torej del političnega trojčka, ki vodi današnjo tranzicijsko vlado v Maliju. Toda ko so se nad predsednikom Dioncoundo Traoréjem nasilno znesli demonstranti in se je odločil za večtedensko imigracijo v Franciji, je Diarra skušal zapolniti politični vakuum. Kot predstavnik civilne vlade je redno potoval v Kati, kjer se je dogovarjal z vojaškim vodstvom, hkrati se je povezal z Vrhovnim islamskim svetom, ključnim političnim igralcem v Maliju v preteklih letih. Toda ko se je septembra 2012 začel oddaljevati od pučistov in v dogovoru z burkinofaškim predsednikom Blaisom Compaoréjem čedalje glasneje zagovarjal mednarodno vojaško intervencijo, ne da bi pri tem posvetoval s poveljnikom vojske Amadoujem Sanogojem, je napočil trenutek za njegov odstop.
Čeprav ni nikakršna skrivnost, da se je vojaška hunta posluževala nasilnih metod – od ustrahovanja do mučenja političnih in vojaških nasprotnikov – je ugrabitev ministrskega predsednika, seveda od vojaškega udara marca 2012, pomenila najbolj odkrito razkazovanje moči. Afriške organizatorje mednarodnega vojaškega posredovanja, ki je bil predviden za september 2013, je resneje zaskrbelo in ob dejstvu, da je poveljnik Sanogo od Gospodarskega združenja zahodnoafriških držav (Ecowas), pod poveljstvom katerega so tudi afriške vojaške enote (AFISMA), ves čas zahteval le vojaško opremo, ne pa vojaške intervencije, so se začeli razgledovati po morebitnih možnostih za »najhitrejšo« vojaško rešitev.
»Po vsej vojaški intervenciji, ki skuša razrešiti situacijo na severu Malija, in hkrati pomoči, ki jo nudimo malijski tranzicijski vladi, ne bi smelo priti do zlorab,« je samozavestno odgovoril predsednik Blaise Compaoré na vprašanje novinarja RFI – ali ga ne skrbi, da Sanogo deset mesecev po vojaškem udaru še vedno manipulira situacijo v Maliju. Compaoréjeva napoved, češ da bodo politične igre trenutnega poveljnika malijske vojske Amadouja Sanogoja slej ko prej nevtralizirane, govori v prid temu, da francoske vojaške enote, delujoče z roko v roki z nekaterimi (ne nujno malijskimi) političnimi elitami v Afriki, v zadnjem mesecu niso reševale samo severnega dela države Mali, temveč tudi njen južni, torej centralni del.
Nedvomno, intervencija francoske vojske, pa četudi pod okriljem Združenih narodov, je v tem trenutku več kot potrebna, če ne drugega zaradi preventive masakrov nad Tuaregi, ki so v tej vojni, kljub ponujeni pomoči francoskim vojaškim enotam, največ izgubili. »Borili se bomo na strani Francozov in celo malijske vojske,« in sicer zato, »da bi ustavili terorizem v Azavadu,« je kmalu po začetku francoskega vojaškega posredovanja izjavil Musa Ag Asarid, predstavnik MNLA, pri čemer se ni bilo mogoče izogniti občutku, da ponujena pomoč pravzaprav pomeni toliko kot prošnjo za pomilostitev. Nenazadnje so tuareški uporniki januarja 2012 v mestu Aguelhok, 450 kilometrov oddaljenem od Gaoa, ko še ni bilo govora o pridruženih islamistih iz Magreba, ki naj bi predstavnikom sekularnega gibanja MNLA, toliko kot ukradli idejo o neodvisnem Azavadu, prerezali vratove dvainosemdesetim malijskim vojakom.
Več kot očitno je torej, da se tako sever kot jug države in v njiju živeče etnične skupnosti samo preko vojne prepoznavajo kot »nacija«. Malijska oblast, skoncentrirana v Bamakoju, brez vojne za protiutež ne bi mogla določiti območja lastne legitimnosti, zelo podobno je na strani tuareških upornikov: šele v luči preteklih dogajanj, vključno s predkolonialno dobo, kamor segajo tuareški upori, lahko legitimirajo svoj boj. Toda če je ta aspekt Poročila iz Iron Mountaina precej očiten, po drugi strani ni razumljivo, kako je v času vsesplošnega pomanjkanja, in še posebno na strani Evrope, organizirana potrata (mislija v Maliju je bila na zadnjem, teden dni trajajočem zasedanju v Adis Abebi, podprta s 450 milijoni ameriških dolarjev, kar je le polovica od enega bilijona, ki naj bi omogočal popolno operacijo) lahko varovalka za uspešen razvoj (človeških) družb?
Morda bi bilo treba perspektivo obrniti in razmišljati v smeri, da pri vsem tem ne gre toliko za francosko in z njim evropsko izražanje potrebe po sovražniku, ki se kaže na precej absurden način vztrajanja pri kolonialnih mejah, kot bolj za monstruozno potrebo afriških elit, z neverjetno razvito sposobnostjo za manipuliranje, da se rešijo svojih vojaških zalog. Navsezadnje to predpostavko potrjuje tudi vsesplošna prisotnost vojske bodisi v Maliju bodisi v Burkini Faso, kjer sem se svoj čas pogovarjala z brezposelno prodajalko. »Poglej,« je rekla, sedeč na terasi, obrasli s flurescentno rožnato bugenvilijo, »vojsko srečaš na vsakem koraku. Preden stopiš na avtobus, ko se pelješ v mesto, ko zvečer kupuješ pomaranče. Edino vojska omogoča stalno zaposlitev v tej državi. Če bi bila fizično dovolj močna, bi se ji tudi sama pridružila.«
Sedeč nasproti in pogledujoč onkraj ograje za flurescentno obarvanim večerom, ki se je spuščal na naju, me je prešinilo, da na ta način teroristi džihaisti, islamisti in kar je še podobne drhali, v imenu katerih se trenutno vrši vojna na severu Malija, delujejo zgolj kot simbolično upanje brezpravnih in neprilagojenih. Ob pripombi seveda, da različne interesne skupine ne bi bile sprte med seboj ali kot se glasi Sartrovo črnogledo videnje sovražnika v drami Zaprta vrata (1981): »Vsak izmed nas je rabelj za ostala dva.«
[1] Mednje se prišteva Al Kaido v islamskem Magrebu, imenovano AQIM; Gibanje za edinost in džihad v Zahodni Afriki, imenovano MUJAO, ki je separatistična skupina gibanja AQIM, in Ansar Dine, tuareško islamistično skupino, ki se je v zadnjih tednih razcepila na številne podveje.
Ko sem bil majhen, pusta nisem preveč maral. Zdelo se mi je bedasto, da bi moral na določen dan v letu naokrog skakati zamaskiran – še posebej, ker sem se samemu sebi zdel čisto dovolj zanimiv, da se mi ni bilo treba šemiti v druge ljudi. V sedmem razredu sem se pod nosom namazal z rjavo barvo, si na glavo poveznil narobe obrnjeno kapo s šildom ter se tako prebil mimo vratarjev na šolski ples v maskah, nato pa sem si spral obraz in se naprej veselil z masko lastne identitete – seveda prav ponosen, kako mi je uspelo prelisičiti organizatorje kolektivne zabave in brez pokoritve njihovim zahtevam pobrati smetano njihovega žura.
V maskiranju sem začel zares uživati šele na faksu, pri čemer se mi je v spomin najbolj vtisnil cerkniški karneval izpred skoraj ducata let. Moja punca je bila čarovnica, še ena prijateljica Rotkäppchen aus Schwarzwald, sam pa sem se s pomočjo debelih ovčjih ogrinjal, krznene kučme in popotniške palice prelevil v afganistanskega pastirja. V svojih vlogah smo vztrajali celo noč: čarovnica se je vrešče zaganjala v mimoidoče, Rotkäppchen je redarjem v izbrani nemščini razlagala, da mora v disko pod njihovim varstvom odnesti potico in vino za babico, jaz pa sem z vsemi mimoidočimi vztrajno govoril v nekem sproti izmišljenem jeziku ter jim ponujal rezine ovčjega sira iz enega od žepov svojih rustikalnih hlač. Bili smo tako prepričljivi, da so se v vsakem baru pivo žuleči Indijanci in dojenčki s cigareti med zobmi sprva sicer zabavali z drezanjem v nas, čez čas pa so se pričeli med seboj že kar malo začudeno spraševati, če nismo mi pa slučajno tapravi: kakor bi se jim za hip zazdelo mogoče, da so v običajni svet za eno noč padli trije pravljični liki in se v hermesovsko-zevsovski tradiciji pomešali med zemljane.
Seveda je bilo pri tej dogodivščini nekaj snobovsko individualističnega, saj nas je zabavalo tudi to, da samo mi vemo, kakšen naj bi pust zares bil. Pa vendar smo zadeli nekaj ključnega v karnevalu. Kot kaže, do res presežne pustne izkušnje namreč ne pridemo, kadar je praznik zgolj izgovor, da malo pomazani po obrazu žuramo enako kot vsak drug dan, pač pa kadar nam naše maske omogočijo, da za eno noč dejansko zaživimo kot neka povsem druga bitja. Kadar običajni svet spremenimo v brezmejen oder neke improvizirane predstave z nepredvidljivimi elementi in še nenapisanim koncem.
A preden začnete obsojati – ne, ne gre za eskapizem. Bistvo pusta ni odpočiti se od svoje resnične identitete in banalnosti vsakdanjika ter se za eno noč sprostiti pod okriljem neobremenjene in z resničnim svetom nepovezane fikcije. Je naše vsakdanje življenje res kaj resničnejše od pustne predstave? Ali, ko z vso iskrenostjo igramo svoje enonočne maske, ne dokazujemo, da niti naša vsakdanja identiteta ni nič resničnejša in trdnejša od teh navideznih fikcij?
»Daj človeku masko in povedal ti bo resnico,« naj bi dejal Oscar Wilde. Rek dekadentnega barda so prevečkrat razumeli, kot da si resnico zares upamo povedati šele, ko je naš obraz skrit za zastorom fikcije. Kaj pa če resnica, prava Resnica, samo ni združljiva z banalno, pusto resničnostjo »pravega obraza«, s katerim nas lahko vsakdo zasači in našo izjavo sklati z napadom ad hominem? Prava resnica morda lahko zares pride do besede le v bolj univerzalnem in vsakdanje individualnosti osvobojenem mediju imaginarnega. V romanu, pesmi, sliki, a tudi pustni maski. Pri tem pa je ključna razlika med masko in umetnostjo, da pust fikcijo prelije čez stroge robove okvirjev slik in knjižnih platnic ter z njo okuži tudi oprijemljivi svet okoli nas.
Na začetku svoje teoretske poti sem se intenzivno navduševal nad slavno buklo ruskega filologa Mihajla Bahtina o srednjeveškem karnevalu, potomec katerega je tudi naš sodobni pust. Eden od Bahtinovih poudarkov, ki me še danes zadenejo v živo, je, da karneval srednjeveškemu ljudstvu ni pomenil zgolj oddiha od omejitev vsakdanjega življenja, ki so jih plebsu takrat nalagali kleriki in aristokrati. Ne, bil je tudi priložnost za prakticiranje neke avtonomne, od krščanstva in plemiških privilegijev precej starejše religije. Religije, ki je božanstva doživljala precej bolj domače in v kateri je osrednjo vlogo igral svetemu sicer navidez tako nasproten smeh.
V grških kronijah in rimskih saturnalijah kot predhodnicah srednjeveškega karnevala so tako slavili začasno vrnitev izgnanih starih bogov – Kronosa oziroma Saturna in njunih titanskih pomočnikov, ki sta jih s prestola nagnala aktualno vladajoča Zevs in Jupiter. Nekdanji bogovi naj bi drugi del leta preživeli na kakem otoku ali gori zunaj lokalnega okolja ljudstva, ob svojem prazniku pa se vračali trositi izobilje in začasno spet vzpostaviti zlato dobo svoje mitske vladavine, ko sta se na svetu še cedila med in mleko. Tudi sodobnemu Pustu slovenskem ljudskem izročilu pripisujejo celoletno romanje po svetu in vračanje v skupnost na svoj praznik za začasno predsedovanje ljudski utopiji.
Pust je sodobni potomec praznovanj, ki človeštvo spremljajo že od vekomaj in v katerih se rigidna struktura aktualnega, navidez nespremenljivega kozmosa, razpusti. Ko izgine trdna vez med ljudmi in njihovimi družbenimi identitetami in vse postane mogoče, saj se stvari na novo lahko sestavijo tudi povsem drugače. Zato ni nič čudnega, da tudi naši trenutni protesti proti oblasti skupaj z maskami zombijev in karnevalskimi procesijami postajajo vse bolj podobni pustnemu praznovanju.
Zombijevska metaforika letošnjih protestov je povsem v skladu s tradicijo karnevalskih praznovanj, saj se po tradicionalnih verovanjih v časih prenove svet mrtvih in živih stakneta, tako da mrtvi spet hodijo po svetu in oblastnike vlečejo s seboj v grob. Podobe živega mrliča se je v okviru karnevalskih slavij vedno držala ambivalenca: po eni strani so duhovi nevarni in jih je treba pregnati nazaj v grob, po drugi strani pa pred mrtvimi najbolj učinkovito branimo, če prevzamemo njihovo vlogo in se vanje našemimo – sodobna odmeva tega sta tako haloween kot mehiški dia de los muertos.
Maškara. Ilustracija: Ana Baraga
Ko je oblast protestnike oklicala za zombije, je merila na duhove komunističnega režima, ki naj nikakor ne bi hoteli umreti in pustiti zdravim silam pomladne bodočnosti, da tlakujejo sijočo prihodnost. Protestniki pa so s svojim prevzemanjem zombijevske identitete izpostavili pozitivni pol zombijevskega lika: nesmrtne zahteve po užitku onkraj konkretne politične opcije, ki se vrača ne glede na to, kolikokrat jo zatolčejo. Pri tem so se kot slabi zombiji razkrili trenutni politiki, ki nočejo umreti, čeprav so jih uporniški zombiji že ožigosali kot mrtve in jih sedaj vlečejo s seboj v zagrobno dekadenco.
Slab zombi je zombi, ki samega sebe ne spozna kot zombija, tako kot je slaba fikcija tista, ki sebe ne prepozna kot fikcijo in vztraja pri svojem realizmu ter »nerazumnih, utopičnih zahtevah« vseh svojih nasprotnikov.
Karneval ima seveda tudi svojo konzervativno plat. Kot ventil družbenega nezadovoljstva lahko služi ohranjanju statusa quo, tako da mu priskrbi polje, v katerem se ljudske frustracije lahko varno sprostijo, ne da bi ogrožale stabilnost aktualno vladajočih struktur. Drugi svet karnevala v tem okviru ostane začasna utopija, povsem ločena od prave resničnosti vsakdana. Vzet do kraja resno, nam karnevalski razpust lahko dopove tudi, da je navidez trdna vsakdanja »resničnost« enako zamaskirana in fiktivno strukturirana kot on. In da zunaj polja fikcije ni prostora niti za užitek niti za resnično politiko.
Avstrijski filozof Robert Pfaller v svoji odlični knjigi Umazano sveto in čisti um med drugim pogosto omenja prav pust kot primer kolektivno gojene iluzije, v katero nihče od njenih udeležencev zares ne verjame, a ki jim ravno zato omogoča neskončno več ugodja kot tistim, ki v imenu osebne avtentičnosti in individualističnega zavračanja »kolektivno zapovedanega rajanja« ponosno ostajajo zunaj. A Pfaller svoji logiki »anonimne iluzije« podvrže tudi politiko: vsaka akcija, ki si želi družbeno odmevnih učinkov, mora biti udejanjena kot javna predstava, pri kateri moramo izstopiti iz narcističnega udobja svojih »osebnih«, avtentično investiranih mnenj.
Z drugimi besedami: iskrenost in resničnost niti pri uporu proti pokvarjenim političnim elitam nista dovolj. Pravi problem ni, da nam politiki lažejo, ampak da nam lažejo narobe. Da lažejo egoistično in v skrbi za lastno korist, namesto da bi oblikovali družbeno koristne fikcije (danes prav tako prazno imenovane »politične vizije«), ki bi bile nato zmožne pozitivno spremeniti tudi fiktivno strukturo vsakdanjega družbenega življenja.
Politika je vedno imaginarna, zamaskirana dejavnost in trenutno pač nosi masko navideznega realizma. S stalnim opozarjanjem na krizne razmere uspešno klati vsako fikcijo s pozitivno vizijo prihodnosti, s tem pa preračunljivo ohranja tisti sistem fikcije, ki najbolj služi zasebnim interesom konkretnih oblastnikov.
In kakšno naj bo letošnje pustovanje? Danes zvečer si dajmo duška in uživajmo v presežnih učinkih naših novih identitet, nataknjenih za eno divjo noč. Tudi začasen užitek je še vedno (ali toliko bolj) užitek. Toda tudi v prihodnjih mesecih še naprej širimo pustno vzdušje čez robove praznika na rednih karnevalskih Protestivalih, kjer se bo brezglavi užitek lahko spajal z utopično vizijo nove družbe in razkrinkavanjem mask politikov. Nato pojdimo še dlje in začnimo graditi konstruktivne fikcije ter pozitivne maske, ki bodo oplodile novo, tokrat pozitivno imaginarno politiko.
Karnevalski razpust zrahlja vse navidez stabilne vezi tudi zato, da bi bilo mogoče stabilni kozmos zgraditi na novo, v obliki boljše strukture, ki bo lahko vladala za splošno dobro, dokler je ne bo po potrebi spet razgradil in osvežil novi dekadentni razpust. Čeprav vemo, da je začasen in fiktiven, zgradimo novi kozmos, saj se zunaj fikcije ne moremo oprijeti prav ničesar.
Leta 1958 v Celju rojeni gledališki, televizijski in filmski režiser, dramatik, esejist in pisatelj. Nedavno je nagradam Prešernovega sklada, Rožančevi, Ježkovi, Župančičevi in Borštnikovi, primaknil še modro ptico za mladinski roman Življenje kot v filmu.
Tokratna knjiga priznanj razkriva, da tudi tovrstne aklamacije ne zmorejo obuditi ljubezni do človeštva, da je Žabjak najlepši del sveta, da je treba vsak dan pisati in da je včasih bolje brati kot govoriti…
Ime: Vinko Möderndorfer
Zadnja knjiga: SPALNICA (knjiga nagrajenih in nominiranih dramskih besedil).
Kje ste odraščali?
V Celju. V mestu, kjer sem imel rad samo gledališče.
Kaj ste študirali in kje?
AGRFT, gledališka in radijska režija. Ljubljana.
Kje živite in zakaj:
Ljubljana, Žabjak. Ker je Žabjak najlepši del sveta.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Roman NESPEČNOST. Film INFERNO (v nastajanju).
Opišite svojo jutranjo rutino.
Kava. Stranišče. Mrzel tuš. Kakšna pesem. Po naključju odprta pesniška knjiga. Odhod na gledališko vajo (če jo imam).
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Pijem in se ne zapijem.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Šal.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Blatnik: Saj razumeš. Semolič: Krogi na vodi. Kovačič: Literatura inživljenje.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Ja. Boris A Novak.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Biblija.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Žabjak, Prule, Trnovo. Ljubljana.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Slikarstvo Diega Rivera.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Ogromno berem. Zelo malo govorim. Spijem veliko čaja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Delam vsak dan. Od jutra do večera. Napišem vsak dan štiri strani. O tistem, kar napišem, ne govorim. Vse sproti sprintam in shranim na dva ključka, ki ju nosim s sabo. Nikomur ne dam ničesar v branje. Moj prvi bralec je urednik.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Nikoli ne izgubim ustvarjalnega zagona…
Opišite svoj idealen dan.
Kava. Stranišče. Mrzel tuš. Kakšna pesem. Po naključju odprta pesniška knjiga. Pisanje do štirih popoldne. Mrzel tuš. Dobra hrana: ribe, meso, jedi na žlico.
Opišite svojo večerno rutino.
Gledališče, kino. Savna (vsak dan, če gre). Buljenje v tv. Branje.
Ste vraževerni?
Ne. Verjamem pa v srečo.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez dveh ključkov, na katerima imam shranjeno tisto, kar sem napisal inše ni objavljeno.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Igralca Slavka Cerjaka. Z njim se je dalo tako fino piti in molčati.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Marinirane ribe.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Nisem prepričan da (če) …
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Nisem se mogel spomniti naslova svoje knjige, ki sem jo predstavljal.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Delam v gledališču. Kadar pač delam.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Vsakodnevno pisanje.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Če ste moški in če se Ingrid Rosenfeld slučajno zaljubi v vas, potem vam pa res bog pomagaj.
Ko bi bil en sam, bi še nekako šlo, pa sta dva: dva manipulanta, grobijana in neomikanca, dva objestneža in ljubimca naše junakinje, dva, ki že nekako potrjujeta pravilo, da se na Ingrid lepijo razne barabe. Oziroma ona nanje. Še dobro zanjo, da je toliko časa vztrajala v samskem stanu, se vdajala zgolj knjigam, poučevanju mladine in lastnim refleksijam ter da je toliko let čuvala svojo nedolžnost, saj bi si ob bolj razuzdanem in manj samozadostnem življenju na svoja ramena gotovo nakopala še kakega podleža.
In vendar, ko to deviško dekle nazadnje vendarle podleže skušnjavam sveta in zagazi v kruto realnost, vzdušje romana kljub občasnim izpadom nasilja ostaja obsenčeno s humorjem in optimizmom. Barbara, ki žalostita našo Ingrid, sta večino časa bolj pomilovanja kot strahu vredna, kar potrjujeta tudi njuni življenjski usodi, zaznamovani z vsesplošnim propadom in celo iskrenim kesanjem nad lastnimi grehi. Grobijana sta torej deležna kazni za svoje grehe, Ingrid pa ostaja sicer resda sama, a povsem srečna in zadovoljna. Zgodba se tako bere zlasti kot pričevanje o neomajni veri v življenje, ki jo Ingrid črpa iz svojega navdušenja nad literaturo. Sodeč po navajanju naslovov del je Ingrid prebrala zadovoljivo število knjig, iz njih pa odnesla predvsem svojevrstno življenjsko vodilo: vsak naj se briga zase in najde svojo srečo.
Naslovi knjig se Ingrid nemalokrat dobesedno usipajo iz rokava, vprašanje pa je, v kolikšni meri ta gola naštevanja del navdušujejo tudi bralca romana: in res je, da so jo napolnile drame Ajshila Vklenjeni Prometej, Aristofana Ptiči, Isaaka Bablja Zaton, Samuela Becketta Čakajoč Godota in Srečni dnevi, Iva Brešana Predstava Hamleta v Mrduši Donji, Alberta Camusa Nesporazum in Kaligula, Cankarjeve Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida … Res pa je, da se omenjena naštevanja znajo razviti tudi v refleksije o prebranem, bolje rečeno, v slavospeveumetnikom, denimo Ettoreju Schmitzu oz. Italu Svevu, Alešu Debeljaku, Boštjanu Seliškarju ipd.
Dejstvo, da je romanopisec tudi pesnik, je precej očitno. Vsaj pozorne bralce bodo v oči hitro zbodle nekatere od svojevrstnih primer in metafor, ki so bile pogosto že uporabljene v prejšnjih treh romanih. Če torej nekaj teče, kot bi biloz lubrikantom namazano, če je nekdo samo na ošvrk kakršen koli že ali če na svojem obrazu nima očal preteklosti, gre pač za besedne zveze, na katere se je bolje navaditi, četudi marsikdaj delujejo prisiljeno. Kot denimo moški, ki svoj odsev v ogledalu primerja z endemičnim kajmanom.
In medtem ko se mi takole zapletamo v metafore, se Ingrid sama, kot že rečeno, skorajda cel roman neomajno in pokončno bori z lastnimi tegobami; solze, prelite pod rokami zlobnih krvnikov, torej njenih dveh ljubimcev, so hitro posušene in življenje se odvija naprej. Njenega optimizma ne uspejo porušiti niti osamljenost, boleča nosečnost, nenadejani splav ali spoznanje, da je bil do nedavnega skrajno nežni in ljubeči Kolar dejansko kriminalec. Lik Ingrid Rosenfeld pa doseže edinstven epilog v zaključku romana, kjer skupaj z materjo Tinkaro nastopa že kot napol blaženo bitje: Sosedje v Skaručni govorijo, da mrak, ki visi v drevju in ponoči pogosto vrta v možgane spečih, izgine, kadar pomislijo na profesorico Ingrid Rosenfeld. Kar spuhti in jih ozdravi strahov in skrbi, zato imajo v Skaručni Ingrid za prinašalko miru in ljubezni. Ingrid Rosenfeld in Tinkara Vipotnik sta ženski, ki sta gotovo v sorodu s pticami in vetrom, z valovi in obzorjem, ženski čiste, globoke in jasne ljubezni, ženski, ki ne prodajata cenenih modrosti in stoletnih klišejskih abot.
Za vsak primer pa se, ko bi se le našel kak omejenec, ki bi vendarle ne videl sicer že dovolj očitnega sporočila romana, in pa zato, da bi vsem rahločutnim še bolj ganil srca, oglasi pisatelj ter nas za piko na i tudi sam sklene nekoliko razsvetliti: Brezdomci smo, ki pa lahko najdemo dom v sebi, majhno, toplo in varno gnezdo mentalnega spokoja, le poiskati ga je treba, se ukvarjati s seboj, in tako bomo drug drugemu najbolj pomagali, kajti ljubezni in miru je v kozmosu dovolj za vse, in tvoja ljubezen so lahko samo knjige, vrt, cesta, nebo, morje, valovi …
Ob pravkar navedenih filozofskih mislih je treba reči, da tovrstna moraliziranja ne otežujejo tega sicer hitro berljivega romana. Kljub šele nedavni izdaji je moj, izposojen v knjižnici, že dodobra polit s kavo in ponekod podčrtan, kar vsekakor dokazuje, da je med bralci sprejet in oboževan. In to je v vsakem primeru pohvale vredno.
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld. Ljubljana: Študentska založba, 2013. 187 str., 27,00 €.
Vsaka doba si izbere svojo bolezen in bolezen naše dobe je rak, gospodar prenekaterega življenja in protagonist monumentalnega dela indijsko-ameriškega onkologa, raziskovalca raka ter Pulizerjevega nagrajenca Siddharte Mukherjeeja.Na več kot šesto straneh nam Mukherjee pripoveduje zgodbo o (pre)drznih ameriških raziskovalcih in zdravnikih, ki so v dvajsetem stoletju bili vojno proti bolezni, proti nečemu, kar je »podobno individuumu – skrivnostni, čeprav nekoliko blazni podobi v ogledalu.« In pripoveduje o bolnikih, subjektih v kraljestvu bolnih, ter se med vrsticami dotakne odvisnosti medicine in javnega zdravja od interesa javnosti, politike ter seveda kapitala. In čeprav po eni strani avtor bralca vabi k razmisleku ali uvidu, ga poskuša po drugi, nasprotni strani, povabiti v svoj svet, da bi se skupaj priklonila vzporedni vrsti, takšni, ki je bolje prilagojena na preživetje, kot mi sami. Morda bi moral slediti aplavz, ampak sam ne ploskam.
Vsaka terapija, ki je obljubljala ozdravitev od težke bolezni, je sprva zbudila upe in požela odobravanje zdravnikov. Onkologija dvajsetega stoletja je polna vzponov in padcev, na katera so vplivali trud, vztrajnost in srečna naključja, ki so s svojimi vrhunci rodila onkološko kirurgijo, radioterapijo, kemoterapijo in nazadnje, pred dobrimi dvajsetimi leti, specifična biološka zdravila. Ameriški borci proti raku (bojno polje v knjigi so namreč Združene države Amerike) so svoj projekt ideološko enačili s projektom Manhattan, ki je razvil atomsko bombo. Ko je vojna proti raku v ZDA vstopila v javno-politično sfero, je sicer prišlo do konflikta: je raziskovalce bolje plačati in nadzorovati, da znanost razvijajo zaradi jasno določenih ciljev (npr. premagati raka, zdesetkati Japonce ipd.), ali jim je bolje pustiti popolno avtonomijo, da v miru raziskujejo in odkrivajo temelje sveta in znanosti. Odločili so se za kompromis – temeljne raziskave (brez katerih tudi ciljno usmerjena prizadevanja niso možna) so uvozili iz Evrope, sami pa so se osredotočili na jasno določene cilje.
Med drugim je iz Velike Britanije prišla prva epidemiološka študija o vplivu kajenja na nastanek pljučnega raka. Iz te in sorodnih študij je nastalo eno svetlejših poglavij ameriškega javnega zdravstva – preventiva – v danem primeru ozaveščanje javnosti o karcinogenih in o pomenu življenjskega sloga na nastanek raka. Preventiva stane veliko manj od zdravstvene oskrbe, učinki so večji od zdravil in, če je zasnovana plodovito, krepi socialne mreže, kar je verjetno njen najlepši učinek. Ideja o škodljivih učinkih kajenja je bila za tobačna podjetja (z velikim vplivom na ameriški senat) seveda nočna mora in trajalo je nekaj desetletij, da so se na škatlicah cigaret znašle vsem znane opozorilne nalepke.
A napori raziskovalcev se še zdaleč ne končajo v laboratorijih in bolnišnicah; po letih izobraževanja, predanega raziskovanja, vztrajanja in prepirov s sodelavci, ki vodijo do odkritja, šele nastopi čas za pogovor s farmacevtsko družbo. In na koncu je od farmacevtske družbe odvisno, ali bodo pacienti sploh kdaj prišli do zdravila, s katerim so se skupine zdravnikov leta ukvarjale. Zgovoren primer je zdravilo Imatinib ali Glivec, namenjen bolnikom s kronično mieloično levkemijo, ki so ga odkrili v devetdesetih letih. Gre za visoko specifična, netoksična biološka zdravila z malo stranskimi učinki. Leta 1995 je imelo licenco za molekulo in razvoj tega zdravila švicarsko podjetje Novartis, ki pa kljub znanstvenim dokazom s težo in prigovarjanju raziskovalcev, ni želelo sprožiti nadaljnjih študij. Argument je bil preprost, dobiček od prodaje zdravila za relativno redko obliko levkemije (v ZDA na leto zboli nekaj tisoč ljudi) ne bi pokril stroškov študije. Novartis je popustil šele tri leta pozneje in zdravilo je na prehodu tisočletja končno doseglo bolnike (na zadovoljstvo podjetja se je izkazalo tudi, da morajo bolniki Glivec prejemati dosmrtno, kar v ZDA pomeni približno dvesto tisoč bolnikov na leto).
Sprevržen odnos do zdravja, ki kloni pred ljubeznijo do denarja, je zaščitni znak dobe, ki si, kakor piše Mukheerje, izbere svojo bolezen. Nato dodaja, da je rak pravzaprav »sprevržena različica našega normalnega jaza.« Susan Sontag v svojem delu Bolezen kot metafora (1978)opozori, da bolezni ne bi smeli preobremeniti s prispodobami. Na koncu avtorica, bolnica z rakom, sklene, da je namen njene knjige pomiriti domišljijo, ne pa je spodbujati. A prav obremenjevanje s prispodobami in projekcijami je osrednji motiv Mukheerjevega dela. Pulitzerjev nagrajenec raka mistificira, personificira, skratka ustvarja kult vladarja, ki seje grozo po svojem kraljestvu. Edini, ki mu stojijo nasproti, so sijajni in pogumni ameriški možje. S tem jemlje avtentičnost vsem vpletenim, tudi bolnikom, ki so pravzaprav bistvo te bitke.
Rak ni kralj vseh bolezni. Je zelo težka (in žal ne edina) bolezen, terja ogromno poguma, pametnih odločitev in premagovanja strahu. Morda bi nekaterim dramaturško dodelanim odlomkom v knjigi moral slediti aplavz, ampak sam ne ploskam. Umetno zbujanje strahospoštovanja v bitki z rakom prej hromi, kakor pomaga.
Zazvonil je telefon. Na drugi strani je bil Matevž Kos, prva polovica literarne generacije, ki ima samo dva člana: Matevža in mene. Mene in Matevža. Da olajšam delo literarni zgodovini in zgodovini nasploh, bom napisal kraj in datum prve skupne pojavitve: Literatura št. 3, leto 1989. In da olajšam delo nadaljnjim poskusom obeh znanstvenih disciplin, bom napisal tudi kraj in datum druge skupne pojavitve: Literatura št. 6, istega leta. Tega, da bova generacija, ne v času prve skupne pojavitve ne v času druge skupne pojavitve ne v času telefonskega klica, seveda še nisva vedela.
Sporočil mi je razveseljivo novico, da sem dobil nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Matevž mi je kar pogosto sporočal razveseljive novice, povezane s književnostjo. No, ni bila čisto cela nagrada, pač pa delitev prvega mesta z Vidom Snojem.
Bilo je pol nagrade.
Bil sem seveda vesel, a pod površino tega veselja se je zgodilo nekaj nenavadnega, nekaj ekscentričnega, ekscesnega, naselil me je občutek samoumevnosti, popolne prepričanosti; vedel sem, da bom to nagrado dobil. Če sem imel smolo v ljubezni, ki je bila seveda najhujša in najbolj boleča smola na lestvici smol, potem naj bi bila ta smola kompenzirana nekje druge; v poeziji. Ne s kopico dobrih pesmi, ki bi se skrivale po predalih. Ne z objavami. Ampak z zunanjimi dokazi za njeno kvaliteto. Z nagradami. Kot v tisti znameniti Brecljevi viži, ki me je spremljala, odkar sem bil najstnik: dobiš pri kartah, / izgubiš v ljubezni, / eni so srečni, / drugi pa trezni.
Takrat sem se že intenzivno družil s prijazno eminenco slovenskega svetlega modernizma, ki me je uspel prepričati, da sem prava epifanija, nov nosilec plamena, nov rokohitrec, ki bo izvedel svojo varianto rimbaudovskega salta mortale oziroma jo že izvaja in jaz sem mu seveda verjel (to verjetje je bilo edino, česar sem se lahko oprijel) in se začel vesti temu primerno. Dvignil sem glavo in zavihal nos; postal sem popolnoma nemogoč zase in za okolico. Potreboval sem leta, da sem se te svoje nove značajske lastnosti zavedel, kaj šele, vsaj delno, znebil. Verjetno sem novico ravno zato sprejel s tako nenavadno, skoraj stoično samoumevnostjo. Skoraj že: žirija naj bo vesela, da me je lahko nagradila. In še bolj vesela, da me bo lahko spoznala. Videla v živo.
Nagrada za prvenec je bila in je kar ugledna in spoštovana nagrada. Pomeni pa glasno razbijanje po vratih, ki vodijo v domačo književnost. V galerije, kjer visijo portreti znanih ljudi, ki se pojavljajo v križankah in v kvizih in v morastih sanjah srednješolcev. Dobil jo je recimo Andrej Morovič, za knjigo Prosti tek, najbolj supersonično, jezikovno inventivno in dih jemajočo prozo tistega časa. V enem letu sem torej prišel s tretjega mesta na titograjskih Majskih rukovanjih (živela bratstvo in enotnost) do delitve prvega, kar nikakor ni bilo od muh.
Telefonski pogovor se je odvil v hiši na Postojnski. Prvi za Zdravstvenim domom Vič. Bila je jesen leta 1991. Nekaj mesecev smo že živeli v drugi državi. Samostojni Sloveniji. V desetdnevni vojni so nedaleč od hiše sestrelili helikopter. Ko je počilo in zabobnelo, sem šel pogledat, kaj se je zgodilo. Vsi, ki so bili v bližini, so šli pogledat, kaj se je zgodilo. Prečkal sem železniško progo in videl goreči helikopter in goreče žive meje in goreče avtomobile in stotine štruc kruha, ki jih je maloprej, ko je bil še v zraku, prevažal, zdaj pa so ležale razmetane po tleh. Tam so bila tudi trupla, pokrita z belimi rjuhami ali pa šotorskimi krili. Trupla ljudi, ki so hoteli prebegniti na pravo stran.
Med desetdnevno vojno sem se najbolj bal, da me bodo ubili in da zaradi tega ne bom nikoli videl in v rokah držal svojega prvenca. Še dobro, da sem bil takrat popoln anonimnež, saj bi se, če ne bi bil, s takšnimi željami in strahovi verjetno znašel na črni listi tistih, ki niso prispevali ničesar k slovenski osamosvojitvi.
Matevž je klical le nekaj dni prej, preden sem se moral odseliti. Moj cimer in sošolec, Aleš Pogačnik, je že dvignil sidro. Najprej je odšel v Amsterdam in potem na Roško. Tako da sem bil jaz takrat edini stanovalec. Zadnja pesem, ki sem jo napisal v tisti hiši, je bila Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila. V pesmi ni nič izmišljenega. Nasploh v dobrih pesmih navadno ni nič izmišljenega. Omenjam jo zato, ker bo v prihodnosti povezana z neko drugo, tujo nagrado.
Danes se samo čudim dobrim živcem, ki sem jih imel. Nekako mi ni prišlo do živega, da bom čez nekaj dni praktično na cesti, brez stanovanja, brez strehe nad glavo, saj nisem imel nič za naprej. Tudi prijazna eminenca svetlega modernizma je občudoval to mojo mirnost. Ni mi uspelo podaljšati svojega podnajemniškega statusa, ne v tej hiši ne v katerikoli drugi hiši kjerkoli drugje na ozemlju mesta Ljubljana.
Zanašal sem se na čudež, v resnici pa na prijatelje, da mi bodo šli toliko na roko, da bom, dokler si ne najdem novega stanovanja, lahko živel pri njih. In res sem lahko prvih štirinajst dni brezdomstva stanoval v lepem in velikem stanovanju na Osojah, kjer sta stanovala Samo in Mirjana s pred kratkim rojenima dvojčkoma. Stanovanje je bilo v hiši tik pod gradom in družina trenutno odsotna. Problem tega stanovanja je bil, da v njem ni bilo telefona, in ker se je to dogajalo v danes nepredstavljivem času drugačne, predvsem pa dosti počasnejše komunikacije, sem bil zaradi tega praktično odrezan od sveta. Bilo je podobno mistični izkušnji. Prenehal sem obstajati.
Organizatorji podelitve so se me kakšen teden neuspešno trudili izslediti. Iskali so me na vseh krajih, kjer sem se ponavadi zadrževal. Neuspešno. In ko so že obupali, jim je dan pred podelitvijo končno uspelo odkriti, kje se nahajam. Kdo me je obvestil in kako je to obvestilo potovalo in v kakšni obliki sem ga dobil – v Okroglo dvorano Cankarjevega doma moraš priti ob sedmih ali osmih zvečer tega in tega dne –, se ne spominjam.
Na dan podelitve sem si oblekel standardno »uniformo«, ki jo nosim tudi na fotografiji nagrajene knjige Sutre. (Antonio Živkovič jo je posnel v tem istem stanovanju na Osojah.) Zguljene kavbojke, jakno iz džinsa, temni očetov plašč, okrog vratu palestinsko ruto, ki sem jo spomladi kupil v Amsterdamu. Obut sem bil v črne Pekove škornje Amigo, socialistični surogat za znamenite docmartenske. Skratka, nič svečanega. Ali pa, v nekem mojem konfekcijskem vesolju, ki je imelo svoj platonski vzor na ovitkih gramofonskih plošč, prav vse skrajno svečano.
Bil je mrak in bil sem že precej pozen. Spustil sem se v staro Ljubljano in jo med temnimi hišami mahnil proti največjemu kulturnemu hramu. Imel sem občutek, da sem hkrati v mraku in v Mrakovi Obločnici, ki se rojeva. Vse sem natančno preračunal, potem pa so se pojavile nenadejane težave; zataknil sem se tik pred ciljem, na vhodu v Cankarjev dom. V tistih časih si moral za obisk Knjižnega sejma plačati vstopnino, in biljeterji me niso hoteli spustiti noter, ker nisem imel vstopnice. Seveda se mi je zdelo naravnost absurdno, da bi plačeval vstopnino za prireditev, na kateri sem nastopal, ne samo nastopal, na kateri naj bi bil skoraj čisto glavna zvezda. To sem jim skušal dopovedati, a se niso dali prepričati. Svoje delo so vzeli smrtno resno. Bili so fanatični in neomajni.
Mislil sem, da bom bolj razumljiv, če posežem po metaforah, pripomočkih, ki jih uporabljajo ljudje s poklicem, ki me je začel izbirati in sem tudi posegel po metaforah; tole, da jaz plačam vstopnino, je tako, kot da bi nastopajoči moral plačati karto za nastop na lastnem koncertu. Še vedno so bili neomajni. Še vedno fanatični v svojem poslanstvu. Še vedno se niso dali prepričati. Ves sem padel v nekakšne glasbene primerjave.
Mimo sta prišla prof. Janko Kos in njegova žena in se čudila dogajanju. Gospa Kos je rekla: kaj vas ne poznajo? Jaz sem bil še vedno globoko v glasbenih primerjavah in v epifanični koži novega pesniškega odkritja, ki bo vsak hip dobilo tudi uradno potrditev, in sem ji odgovoril v pristni trboveljščini: pa sej nism Majk Džejger, db m puznal. Nisem čisto prepričan, da je razumela, kaj govorim. Potem se je od nekod materializiral Janez Mušič, dolgoletni urednik na MK in predsednik Sejma ali nekaj podobnega, in je zadevo uredil. Biljeterji so pod težo avtoritete popustili. Dobil sem zeleno luč in se pognal proti Okrogli dvorani.
Ko sem pritekel mimo šanka, v dvorani so čakali so samo še name, me je zaustavila TV-ekipa nacionalke. Moja slava je iz trenutka v trenutek naraščala. Prav čutil sem, kako se širim in podaljšujem. Hoteli so izjavo. Ob takšnih priložnostih le redko spravim skupaj kaj pametnega in duhovitega in šarmantnega v istem kosu. Tudi takrat ni bilo nič bolje, zato sem iz notranjega žepa plašča potegnil knjigo in skoraj skandiral odlomek iz Psalma. Točno tiste verze, ki so na roko napisani na platnicah. Zadeva je mogoče še vedno na filmskem traku v televizijskih arhivih, če je niso izbrisali. Moja slava tu že bledi in izginja in ponovno dobivam normalne dimenzije.
Potem sem šel v dvorano. Na podelitvi je bilo kar precej ljudi. Kdo je bral utemeljitev, se ne spominjam, mislim pa, da je imel kratek govor Sanja Zorn, zdajšnji sekretar na »superministrstvu«, v tistih časih pa urednik najbolj eminentne zbirke za domače leposlovje, Nove slovenske knjige. Nekaj mesecev prej me je le začudeno gledal, ko sem mu po nasvetu prijazne eminence svetlega modernizma v pisarno prinesel kakšnih petnajst pesmi, ki naj bi bile trdo jedro mojega novega genialnega dela, čeprav ni do takrat izšlo še niti moje prvo genialno delo in Sanja Zorn seveda ni imel najmanjšega pojma, kdo sem in kaj počnem. Odpravil me je vljudno in argumentirano. Rahlo vzvišeno sem si mislil: pojma nimaš.
Nastopalo nas je kar nekaj. Precej. Miklavž Komelj, ki mu takrat verjetno še niso smeli postreči z alkoholom, je bral sonete, ki so delovali, kot da jih je napisal nekdo, ki ni bil nikoli otrok, pa Duško Štefanec, ki je bral odlomek iz romana Morje novih obal, pa Vid Snoj, ki se za mikrofonom in pred občinstvom ni ravno najbolje počutil, v nasprotju z mano, ki sem se na branja in nastope pripravljal, velikokrat glasno bral samemu sebi in praznim sobam in se za mikrofonom in pred občinstvom počutil kot riba v vodi. Prebral ali pa odskandiral sem Psalm. Tokrat v celoti.
Z Vidom sva dobila plaketi in v plaketi vsak svojo kuverto z bankovci. Teh sem se seveda še najbolj razveselil. Tule ponavljam za »nergačem«, čigar copate nosim, za Thomasom Bernhardom: najboljše pri nagradah je denar. Čim več ga je, tem bolje je. (Bojim se, da bom to ponavljal v nedogled.) In to so bili lepi časi neobdavčenega denarja. V protivrednosti je bilo kakšnih 1000 ali pa 1500 nemških mark. Vsota ni bila visoka, a meni se je zdela pravo bogastvo, saj je honorar za Sutre znašal natančno 300 mark. Ampak honorar je bil takrat v drugem planu, hotel sem imeti knjigo. Saj se je govorilo, da pravi pesnik postaneš šele takrat, ko ti izide prva samostojna knjiga.
Po podelitvi smo odšli k Mikiju; v Klub kulturnih delavcev. Takrat me ni bilo več strah, da me ne bi spustili v posvečene, skoraj oblazinjene prostore. Nisem bil sicer inventar kot Mate Dolenc, Milan Jesih in Ferdo Miklavc, ki so dan za dnem sloneli za šankom in pili črno vino in se je občasno kdo od njih skotalil po stopnicah, niti ne kot razposajeni dvor Nika Grafenauerja, ki je vedno poslušno, kolikor sta še dopuščala pozna ura in spremenjeno stanje zavesti, lovil na ušesa, kaj pametnega in usodnega bo Niko izrekel in kaj bi si še lahko našlo mesto na kakšni peticiji, a bil sem kar reden gost. Odvisen seveda od debeline denarnic tistih, ki so bili z mano. Včasih tudi od debeline Nikove denarnice in njegovega popolnočnega naročila – natakar, zdaj pa šampanjec –, čemur je sledil nenaden udarec v male možgane in temu udarcu vijugava, skoraj neskončna hoja v smeri Viča.
Kakšne posebne razposajenosti in kakšnih ekscesov, ki naj bi se trenutku primerno odvijali, ni bilo. Sedeli smo za mizo in pili in govorili. A ni trajalo dolgo. Kmalu smo prenehali piti in govoriti in smo se razšli. Ko sem se znašel v zoprni jesenski temi in vlagi in mrazu, v tistem emblematičnem ljubljanskem vremenu in še s potjo v hrib pred sabo, sem bil ponovno v realnem času in v realnem prostoru; sam, brez stanovanja, rahlo pijan in predvsem – nesrečen. In da bi bil prizor popoln, bi se moral od nekod pojaviti le še Matevž Kos in mi, kot je občasno počel, oddeklamirati znamenito Francetovo: Ko brez miru okrog divjam, / prjatli prašajo me, kam? … In potem, za veliki finale, še zadnjo kitico znamenite Vodnikove: Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojo.
* Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.
Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec vam bomo ponudili Zupanov esej, ki bo pripovedoval o eni od nagrad ter okoliščinah, ki so jo spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.
.jpg)
