maj 2013 - AirBeletrina
Kritika 29. 5. 2013

Umetnost umiranja z Julianom Barnesom (Julian Barnes: Nč bat)

Kritike, ki jih je angleški pisatelj Julian Barnes, prejel za svoj prvenec Metroland,niso pozabile omeniti, kako vešče in zrelo je tedaj mladenič razpravljal o smrti. Trideset let kasneje se je avtor k tematiki v romanu Nč bat vrnil intenzivno intimno in izvedeno. Knjiga, ki jo le stežka imenujemo roman, pisec pa nas opozarja, naj je nikar ne imenujemo avtobiografija, je izšla leta 2008, malo zatem, ko je smrt zase zahtevala Barnesovo ženo Pat Kavanagh.

 

Morda je slednji podatek nepotreben, saj naj bi za znak učenosti veljalo, če bralec v svoje bralno dejanje ne prepušča vednosti o življenjskih postajah avtorja, čigar knjigo vali po kavču ali postelji. Pa vendar – jasno je, da nas bližina smrti pripravi na njen zagovor in osmislitev, če imamo za to ustrezno opremo in jajca, seveda. Barnes to na skoraj matematičen način počne že od svojega začetka, v zadnjih romanih Nč bat, z Mann Bookerjem nagrajenim Smislom konca in v slovenščino še neprevedenimi Stopnjami življenja (Levels of Life) pa je to popolnoma nezakrinkana in dostopna formula.

 

Če z umetnostjo venomer po malem odlagamo smrt, imamo tudi možnost, da jo vanjo glasno povabimo in z njo izčrpno pokramljamo. Način, na katerega to udejanja Barnes, je na našo srečo daleč od načina, kakor to počnejo oziroma so počeli – z besedami Davida Fosterja Wallaca – veliki moški narcisi: Roth, Updike in Mailer, ki si strah pred smrtjo in staranjem izposojajo za to, da povejo še kaj več o sebi in to izpostavljajo kot ekskluziven problem (ne morem spat, ne morem masturbirat, z ženskami spim, da bedo obstoja premaknem na jutro potem). Barnes o sebi pove marsikaj nepretresljivega (imel je komunistično babico in bolj konzervativnega dedka, ima brata, imel je tudi starše, s katerimi so hodili na počitnice) – zato, da ima smrt več prostora za svoje prizore. Od individualnih smrti, pogreba svojih staršev, ki v knjigo poleg omemb upešanih sorodnikov prinašajo meseno pojavno obliko smrti, estetiko mrliške okorelosti in skrbno rezljane krste, se vzpenja k smrti kot najbolj egalitarni regulaciji narave. Prizadene vse, verne in neverne, agnostike in trde nasprotnike religioznih dogem, zato je pravzaprav vseeno, če nekaj svojega časa posvetimo še diskusijam o Bogu in umetnosti ali pa se odločimo za redno obiskovanje fitnesa, organizacijo osebnosti v odnosih ali potrošnjo kulture, kakor nam narekuje sodobni mit. Ker Barnes ne pristaja na to, da bi bil naš mit kaj manjša zabloda od srednjeveškega teizma, nas ironično vpraša: »Važno je samo to, kar je res. Bi se raje priklanjali traparijam in spridili svoje življenje zaradi kapric duhovščine, vse v imenu domnevne resnosti? Ali pa bi raje zrasli do popolne pritlikavosti in se vdajali svojim trivialnim željam in hrepenenjem v imenu resnice in svobode?«

 

V pretežni meri je Barnes sicer manj oster, pomenkuje se, kot se pomenkujejo očarljivo ironični in duhoviti angleški gospodje, ne da bi bil ob tem še starčevsko zagrenjen. Zabava, kolikor mu dovoljuje tema, in se predvsem veliko pogovarja s svojim bratom filozofom: o spominih, o Bogu, o glasbi in podobnih priložnostnih tematikah. Brat filozof ni solzav, Barnes je včasih solzav, večinoma pa zanosnega in spekulativnega duha. Knjiga se spleta v avtorjev tour de raison d’etre, bolj kot romanu je podobna vitičastemu eseju, iskreno nesklepčnemu, pripravljenemu stopnjevati vstopno geslo: »Ne verjamem v Boga, ga pa pogrešam.« Zdi se, da si na stara leta lahko dovoli malo manj strukture, kar sijajno zakrije z dovtipi, anekdotami in referencami na druga literarna dela. Benevolentno razkazuje svojo načitanost, citate Montaigna in Stravinskega spreša v enoto in v podporo trenutnemu argumentu pograbi še kakšno Wittgensteinovo modrost. Pomembno vlogo igra zlasti Jules Renard, Barnsova družba in prednik, pisatelj, ki je uspel boleče zabavati in zabavno boleti: »Ironija ne izsuši trave. Samo plevel požge.« Če bi hotela poiskati zvrst Barnesovega besedila, bi ga najraje imenovala za hommage Julesu Renardu, saj je že dolgo pokojnega Francoza na trenutke več kot zgledno starega Angleža. S tem, kakopak, ni nič narobe, Barnesu lahko čestitamo za pogum pokazati, kje točno se včasih napaja njegova frivolnost.

 

Kar je pri vsem skupaj najbolj navdušujoče, je dejstvo, da Nč bat lahko beremo tako na pikniku kot za zagrnjenimi zavesami. Tako kot v Smislu konca je rokoko premagala berljivost, besedilo teče in uspe vseskozi tudi govoriti; kaj je lahko lepšega od tega, da nam nekdo kaj o smrti pove pod cvrčavimi borovci? Vsebina zaradi enostavne forme prav nič ne nastrada, to pa za tako majhno in zasebno knjigo res ni majhna in zasebna stvar. Njegova metafizična provokacija je precej prepričljiva, smrt obstopi z reaktivnim humorjem in jo malo poniža, malo poboža, malo povzdigne, vse to le zato, da bi jo pomiril z bralcem (in samim seboj). Nč bat, skratka.

 

Nč bat
Julian Barnes. Prevod Valerija Cokan
Izdaja:
Goga

Prevajalec:

Kolumna 24. 5. 2013

Kako je z nami? Ob nemško-nemškem finalu nogometne lige prvakov

Ne vem, kako je s pesniki, ki imajo radi nogomet, mogoče pa imajo oni še kaj domišljije na zalogi. Tukaj smo utrujeni od razvoja stvari, ki nam pobira veselje, radi bi govorili o igri, a težko fantaziramo, s čimer tudi težko živimo, potem pa se čudimo, da smo vsak dan slabše volje.

 

Res je, ni od včeraj: paradno berlinsko Ulico 17. junija pred Brandenburškimi vrati so že zdavnaj preimenovali v Party Mile, v kar je bilo treba vložiti kar nekaj radosti, a še več denarja, priključili sta se tudi dve privatni firmi za varovanje in več javnih specialnih policijskih enot. Najprej je bila parada ljubezni, a je bila premalo državotvorna, zato jo je leta 2006 popolnoma izpodrinil nogomet. Natančneje, junija 2006, ko so smeli državljani ob svetovnem nogometnem prvenstvu prvič zares krepostno vihrati nemške zastave in jih zaradi tega nihče ni oklical za naciste. Od takrat ni več partija brez zastav, kar je navsezadnje skoraj zabavno, a tudi ni Ulice 17. junija brez te milje, ki je vredna več kot kilometer in je za to isto vrednost najraje zaprta z zapornicami in kioski z roštiljem.

 

Če ima Berlin več kot kilometer razlogov za javno zabavo, je to njegov problem, navsezadnje je mesto dovolj veliko, da ustrezno reši prometne zamaške. Tudi ni težko razumeti, po katerem ključu je lahko sobotni finale evropske lige prvakov, v katerem bosta drug proti drugemu (!) stala dva nemška kluba, pri čemer nobeden od njiju nima sedeža v Berlinu, enakovreden tekmi nemške nogometne reprezentance v, ne vem, polfinalu evropskega prvenstva in si torej zasluži kilometrsko zaporo ceste: ključ je, ja, biznis, kar je tako prozorno, da skoraj ni več problematično. »Public viewing« se temu reče, kar ni isto kot »public opinion«, čeprav je dvoje včasih povezano.

 

Televizija bo pač postavila tisto veliko platno in Brandenburška vrata bodo še enkrat več prežarčena z zelenico, najbrž bo prisoten tudi Oliver Kahn, ki bo po prvem polčasu kaj pokomentiral, rekel bo: »Vse bo odvisno od drugega polčasa,« občinstvo bo poznavalsko pokimalo in večina se bo šele po prvem golu odločila, za koga bo navijala. Tisti, ki bodo to vedeli prej, bodo tekmo gledali doma, v Berlinu recimo na privatnih partijih, na katerih bodo vsi za enega, eden za vse: proti Bayernu, absolutno.

 

Pri tem bodo ljudje zaupali dobremu okusu zasebnih firm za varovanje avtorskih (ali katerih?) pravic in vsak zase verjeli, da z družnim prijateljskim ogledom tekme, pa četudi z odprtim oknom na ulico, ne kršijo nobenega uefinega ali fifinega ali čigavega že kodeksa, po katerem se za javno predvajanje tekme plača nekajmesečna povprečna plača; privatne firme za varovanje avtorskih (ali katerih?) uefinih, fifinih in podobnih pravic so sicer že večkrat dokazale, da nimajo dobrega okusa in še manj podobnega razumevanja pravic kot dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, a kaj hočemo, takle mamo, kdor ne riskira, ne profitira.

 

Dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so v svoji ljubezni tako ali tako sprejeli že mnoge čudne, da ne rečemo prepovedane položaje, ker kdo jih bo pa prepovedal, recimo tistega, da honorarji nogometnih igralcev, trenerjev in drugega povezanega osebja še nikoli niso bili tako visoki kot zdaj, ko je kriza. Joj, v zvezi s tem je pravzaprav kar težko uporabiti besedo honorar, ker človeku vrže asociacijo na pesniške ali pisateljske ali upokojenske honorarje, pa bi se najraje razjokal, ker ima lahko ena beseda toliko različnih vrednosti. Nemški delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so sprejeli celo položaj nogometnega narodnoosvobodilnega boja in sedaj polagajo žoge k nogam svojih potomcev, vidiš, vidiš, pravijo, ne le Zemlja, tudi Evropa je lahko okrogla!

 

In že pošiljajo otroke v nogometne internate in šole in tabore in že je tukaj dan, ko nemške sile v polfinalu lige prvakov premagajo (se reče: izločijo) španske, ko nogometni komentatorji vsega sveta v en glas zakličejo: »Nemčiji je uspelo, ker gradi od spodaj navzgor« (se reče: per aspera ad astra). Pri tem bi bilo pravilneje reči, da je uspelo razvoju stvari, kajti Nemčija je tukaj, se mi pač zdi, le stranski produkt, res pa je, da si ga mnogi jemljejo za vzor.

 

Vlaganje v mladino, v internate, tabore in mladinske sekcije je žlahtna dejavnost, ki je niso izumili Nemci, oni so jo po svoji pragmatični študiozni naravi samo najbolje izvršili. Pri tem je nemara trenutek, ko se dobre delovne matere na pomladnih razprodajah do krvi zlasajo za en (zadnji!) dotični par kopačk dotične znamke ali ko te iste dobre delovne matere na otroških turnirjih padajo v histerije, če njihovi sinovi (in hčere!) niso v prvi enajsterici, no, nemara je takšen trenutek lahko trenutek za skrb. Če je, potem si lahko oddahnemo: za skrb je prepozno. Ta trenutek je že zdavnaj prerasel v vsakdanji, povsem dovoljeni položaj dobrih delovnih ljudi, ljubiteljev nogometa.

 

Zato je, po krajšem premisleku, jasno, da je v soboto zvečer treba iti pred Brandenburška vrata: če že ne na nogomet, pa vsaj na pir. Kdor toliko seje, vendarle mora tudi žeti. Še najraje na nogometnih stavnicah, ki so po zatrdilih nogometnih šefov bajno zlo sodobnega nogometa, kar pa tem istim šefom ne preprečuje, da ne bi z njimi leto za letom podpisovali bajnih sponzorskih pogodb. Gre namreč za to, da nogomet približaš tudi tistim ljudem, ki se jim ga ne ljubi igrati, tistim, ki so bolj kavč narave; da tudi takšnim ljudem omogočiš nekaj iskrenega tekmovalnega duha z iskrenimi lastnimi vložki.

 

Za to pravzaprav gre. Približati nogomet »tudi takšnim« ljudem, vsem ljudem in na vse načine. Z javnimi ogledi, pa čeprav se zašpičijo kot pijanice z namišljenim razlogom, z otroškimi programi, pa čeprav se končajo kot histerije z živčnim zlomom, z mladinskimi sekcijami, ki med mlade vnašajo rivalstvo in blagovne znamke, s stadionskimi investicijami, ki iz držav v razvoju delajo države v dolgovih, in s protirasističnimi programi z afriškimi, azijskimi in južnoameriškimi ambasadorji, ki so v resnici samo »Brandenburška« vrata na nove trge. Aja, in seveda z vztrajno promocijo ženskega nogometa, ki je vendarle tista ključna: druga polovica.    

 

Na ta način nogomet hitreje kot druge domišljijske radosti prehaja s polja strasti na polje odvisnosti, od ljudi, ki ga imajo radi »iz gušta«, do ljudi, ki so indiferentni, a so zraven po sili razmer. Dobro, že zdavnaj nam je jasno, da je težko strastno navijati za klub, ki vsako drugo leto zamenja trenerja in pet ključnih igralcev, a ljubezen se vendarle skriva v detajlih, strast pa je tudi slepa. Gre za aroganco razvoja stvari, ki mu je za strast mar toliko kot za huligane in je zato utrujajoča in pobira veselje. Utrujeni od biznisa bi se radi pogovarjali o igri, zato le vkup, le vkup, pa roke v luft, kako je pa kaj z nami? Ne vem, mogoče pa imajo pesniki še kaj domišljije na zalogi?

 

Kolumna 22. 5. 2013

Motnje med pisanjem: o srednjeveških mačkah, Jonathanu Franzenu in spolni vzdržnosti

Mačji odtisi na srednjeveškem rokopisu (vir: National Geographic)

Ko je Emir O. Filipović, asistent na oddelku za zgodovino Univerze v Sarajevu, pred dvema letoma v okviru svojega doktorskega dela brskal med srednjeveškimi rokopisi v dubrovniškem državnem arhivu, je v enem od italijanskih kodeksov iz 15. stoletja naletel na stran, »okrašeno« z odtisi mačjih tac. Očitno je neznanemu pisarju v začetku marca 1445 med čakanjem, da se njegovo skrbno in natančno delo posuši, na stran, sveže popisano s črnilom, skočila neučakana mačka. Fotografija njenega zgodovinskega sprehoda je z nekaj oklevanja le postala nalezljiva, kot nenazadnje vse, pri čemer so udeležene mačke; veterinar, ki je fotografijo delil na Facebooku in tako sprožil celotno histerijo, pa je objavo pospremil z zanimivim spremnim zapisom: »Ali se vam je mačka že kdaj sprehodila po tipkovnici? Hja, nič novega. To, prijatelji, je samo del davnega in veličastnega zgodovinskega dogajanja.«

 

Možak ima nedvomno prav, zgodovina distrakcij med pisanjem je dolga, pa še ponavlja se. Lepotec, najbolj scrkljani od najinih mačkov, je na moj prenosnik skočil vsakič, ko ni bil povsem zadovoljen s pozornostjo, ki mu jo je nudila zgolj leva roka – kar pomeni vedno, kadar mi je sedel v naročju, medtem ko sem pisal. Nikoli sicer nisem pustil, da bi tam hodil dovolj dolgo, da bi lahko spisal cel članek – pač preredko pišem za Tribuno (za pojasnilo dovtipa klikni na povezavo do marčevske številke in glej strani 2 in 3). Se je pa nekoč, prisežem, zgodilo, da je napisal »lčn«. Sem mu dal jesti, sam pa nisem po tem napisal niti več toliko kot on. Ko sem torej na spletu po naključju naletel na članek o Filipovićevem srednjeveškem mačku, sem se lahko nemudoma poistovetil z ubogim pisarjem. Me je pa zgodba navedla tudi do razmišljanja o tem, kako nekomu, ki se na tak ali na oni način ukvarja s pisanjem, številni bolj ali manj nepredvideni moteči dogodki neprestano skačejo v besedo, ter o vlogi takih motenj pri nastajanju besedila.

 

Med pisanjem prispevka sem seveda neštetokrat skočil na internet in med raziskovanjem teme našel kak gugelj ali dva člankov s pravili oziroma triki, bodisi zlatimi ali ključnimi bodisi petimi ali desetimi, za uspešno pisanje brez motenj, kjer je na prvem mestu navadno stalo: »Med pisanjem izključite internet«. Ali z besedami Jonathana Franzena, ki je na svojem prenosniku, ki ga uporablja za pisateljevanje, s sekundnim lepilom omrežni kabel najprej zlepil v njegov vhod, potem pa kabel prerezal tako, da je notri ostal samo vtikač: »Upravičeno dvomim, da nekdo, ki ima internetno povezavo v svojem delovnem kotičku, piše dobro literaturo.« Franzenu, ki piše zajetne in kritiško čaščene bestselerje, je seveda mogoče verjeti, toda že redkokateri slovenski pisatelj si lahko privošči, da je dlje časa antisocialen, kaj šele novinarji in drugi pisci. In večina pisateljev se nas preživlja z neliterarnim pisanjem, to pa je danes tesno povezano z delujočimi računalniki, povezanimi s spletom. Tako smo torej obsojeni na skušnjave, ki se nam v »dobi distrakcije«, kot 21. stoletje imenuje eden od prej omenjenih člankov, ponujajo z možnostjo večopravljanja (»multitaskinga«). Peklenska muka za nevrotične pisce in pisatelje, kakršen sem sam, ki nas že tako ali tako zmoti vsaka najmanjša malenkost. Zato namesto nasvetov ali rešitev raje:

 

10 stvari, ki me neprestano ali najbolj motijo, kadar pišem

 

1. Facebook

Ker te edino, kadar sedeš, da bi pisal, zanimajo fotografije otrok tvojih bivših sošolcev. Ali debele riti sodelavk v kopalkah in poraščeni pivski trebuhi znancev. (O ja, sezona dopustov je tu.)

 

2. E-pošta

Medtem ko pišeš, te v desnem kotu zaslona Gmailov obveščevalnik ves čas obsedeno opozarja, da si dobil mejl, v katerem te razne »literarne hiše« in »kulturni zavodi« vabijo na literarne večere, na katerih bodo tvoji sovrstniki (ali še mlajši), ki so svoj prvenec izdali nekje istočasno s tvojo prvo in zaenkrat zadnjo knjigo, objavili že svoj tretji roman.

 

3. Internet in računalnik nasploh

Pišeš takole kolumno in te pač zanima, če je že kdo napisal kaj na to temo, in greš seveda poguglat, kaj pa drugega, potem pa se zgodi nekakšno bližnje srečanje četrte vrste, čas nenadoma skrivnostno izgine in čez dve uri se sredi ogledovanja najboljših scen iz Family Guya na YouTubu zaveš, da nisi napisal še niti vrstice. Da niti ne omenjam, da sta minolovec in pasjansa v paketu Oken menda samo še zaradi pisateljev.

 

4. Mobitel

Ko ti pisanje končno krene in prsti letijo po tipkovnici. Anketa, kaj pa drugega. »Ali bi želeli, da bi se naš evropski komisar dr. Janez Potočnik aktivneje posvetil domači politiki?« Po takem klicu enostavno težko napišeš karkoli smiselnega. In potem je tu seveda še tisti neprekosljivi in neizogibni sms kolega/kolegice sredi vročega poletnega popoldneva: »Wtf, stari? Mi smo tu v XY in pijemo že drugo rundo. Prideš!«

 

5. Sosed

Vsak pisec ima takšnega soseda. Vajin bioritem je sinhroniziran do te mere, da ravno takrat, ko ti sedeš za računalnik, da bi pisal, sosed prižge kosilnico. Ali snežno frezo, če je ravno zima. Ali navije narodnjake. Ali se začne dreti na svojega nevzgojenega otroka. Ali res zlonamerno kihne.

 

6. Ljudje, ki ti gledajo pod prste ali berejo čez ramo

To je preprosto zelo zelo moteče – in nepojmljivo je, da komu to ni pojmljivo. Razen če si eden tistih nadebudnih mladih piscev, ki hodijo pisat v ljubljanske hipsterske kafiče, kot v spodnjem skeču iz Family Guya, ki si ga našel na YouTubu, medtem ko bi moral pisati.

 

7. Okno

Seveda mora biti tvoja miza tik poleg okna, ker je tako feng šui sit in naravna svetloba cela – in zunaj je naravnost osladno prekrasen dan. Vedno ko pišeš. Ali pa tole: muha se poblaznelo zaletava v to prekleto okno in je nikakor ne moreš ne ujeti ne potisniti ven. Po desetih minutah začneš simpatizirati z muho.

 

8. Partner

Naravno je, da so tvoji bližnji tvoj steber, tvoja opora, tvoja trdna tla in tvoj sonček, tvoj zlati sonček. Za vsakim živčnim piscem stoji potrpežljiv in selektivno naglušen partner. Grešni kozel, ki je vsega kriv, kadar pisanje ne gre iz kateregakoli od drugih devetih razlogov. Toda tudi partnerji piscev imajo svoje potrebe. Celodnevna in celonočna maratonska pisanja jih resno sabotirajo. Da niti ne omenjam teorij, ki skušajo dokazati, da spolna vzdržnost spodbuja kreativnost.

 

9. Kreativna kriza

Slej ko prej se zgodi vsakemu piscu, ne glede na to, kako – prostovoljno ali ne, in pogosto ne – spolno vzdržen je. Obstaja več metod, kako se je znebiti, in vsak pisec ima svojo (Dan Brown se recimo pretvarja, da je Batman). Osebno se ga grem najraje nasekat do kome. To sicer ne pomaga pri pisateljski blokadi, sem pa nekaj ur v blaženi nevednosti.

 

10. Pisanje

Največkrat in najbolj pisca med pisanjem članka motijo drugi članki, ki jih mora napisati. Ali pa je to doktorska disertacija ali nov roman.Ali pa prošnja za obročno odplačilo šolnine.

 

 

Včasih bi si seveda želel, da bi imel sredstva in čas, da se za kak mesec ali dva umaknem v kakšno kočo sredi gozda ali na neobljuden škotski otok, kjer bi lahko v miru končno napisal svoj drugi roman ali končal doktorsko disertacijo. Krajša besedila, kot to, zaenkrat pač pišem ob in navkljub vsem distrakcijam, ki mi jih življenje radodarno meče pod noge. Toda po drugi strani in glede na to, da sem strašno počasen, patološko perfekcionističen pisec ter posebno, kadar mi ne gre, povsem neznosen in pasji za vse okrog sebe, je pravzaprav vprašanje, ali so motnje, ki prekinjajo moje delo, res ovira ali pa so v resnici skrita nuja in gibalo kreativnega procesa, ki se imenuje pisanje? (In dobrodošli trenutki oddiha za mojo drago.)

 

Aljoša piše (Maja Metličar)

Tole kolumno, recimo, idejo za katero sem dobil pred slabim mesecem, sem začel sestavljati v nedeljo, ko sem temo najprej preletel na spletu in na papir začrtal osnutek članka. Prvo pravo pisanje je sledilo šele po drugih obveznostih, v ponedeljek zvečer, ko sem sestavil uvod. V torek ni bilo časa niti zvečer, zato sem do tedaj napisano predelal v sredo zjutraj, popoldne pa »že« zapisal točke (a še brez opisov). Nakar sem skoraj cel četrtek in petek delal v vinogradu staršev svoje punce, da zvečer nisem imel moči za kaj drugega kot za nujno e-pošto, in bil v soboto na praznovanju rojstnega dne. Tako sem se za računalnik po skoraj treh dneh pisateljske abstinence tresočih rok usedel znova v nedeljo, ko sem vse skupaj, uvod in točke, spet povsem preoblikoval, dopisal opise točkam in napisal zaključek. Potem sem članek, kot vedno, prespal, ga naslednje jutro izpisal in popravil do konca ter poslal Manci z vprašanjem, če ni nekoliko predolg in dolgočasen. Manca mi je čez nekaj dni javila, da je mogoče pa res malce predolg (zlata Manca!) in dodala še nekaj uredniških komentarjev, zato sem tisto noč dokument znova odprl, prebral napisano ter se ga še enkrat temeljito lotil.

 

Toda tak potek delanja besedila je zame nekaj povsem normalnega in me že dolgo ne moti več. Tako res napišem manj kot kdo drug, a to se mi zdi logično, ker si zaenkrat še vedno lahko privoščim, da dajem kvaliteti prednost pred kvantiteto. Inkubacijska doba je del kreativnega procesa in kvaliteta članka je pogosto odvisna od tega, koliko premisleka sta bili deležni vsebina in oblika pred, med in po njegovem nastanku – lastnega in uredniškega. Pri tem motnje zavestnega dela, to je dejanskega tvorjenja povedi in odstavkov, dejanskega tipkanja, odigrajo pomembno vlogo pri onem nezavednem delu, to je idejah, konceptih in oblikah za te iste povedi in odstavke; naj to imenujemo navdih, talent, lucidnost ali vudu.

 

Popoln odklop od pisanja je tako navadno tisto, kar me po ponovnem vklopu privede do najboljših uvidov glede tega, kje sem zagrešil napako, zaradi katere sem imel nejasen občutek, da s tekstom nekaj ni v redu, in kako jo odpraviti ali pa vsaj, kako nadaljevati. Morda tista četrtek in petek, ko sem kosil travo v Halozah, res nisem napisal ničesar, ampak utrudljivo in enolično delo je neutrudni in večsmerni kreativni stroj v meni izkoristil kot diverzijo, v ozadju katere je lahko celotno stvar razgradil in na novo oziroma bolje sestavil.

 

Največja pridobitev tovrstnih odlogov, za katere poskrbijo različne motnje in prekinitve, pa je, da sem se tako lahko k članku večkrat vrnil ne kot avtor, ampak kot bralec. Prekinitev pisanja mi je omogočila soočenje s tem, kako se bo na tekst kot na celoto in na posamezna mesta v njem odzval bralec, ki ne ve, kaj in kako sem nekaj želel povedati jaz, njegov avtor, pač pa je postavljen pred tekst kot pred golo dejstvo. In nenazadnje so distrakcije način, kako se življenje s svojo nepredvidljivostjo in naključnostjo vpisuje v tekst – to, kar se dogaja med pisanjem, to je življenje: in to je tisto, kar poskušamo s kombiniranjem petindvajsetih črk vsi na ta ali drug način ujeti.

 

Mir in tišina sta resnično pomembni za obdelavo in delo na idejah, te pa se zgodijo povsem mimo miru in tišine. Upravičeno namreč dvomim, da nekdo, ki piše umaknjen od življenja, piše dobro literaturo. Zato verjamem, da so motnje, ne glede na to, kako uničujoče znajo biti v določenem trenutku, nazadnje vendarle nujen in bistven del celotnega procesa nastajanja besedila. Dobri teksti potrebujejo svoj čas, priganjanje k pisanju pa je včasih največja motnja.

 

Kolumna 22. 5. 2013

Moje nagrade: Župančičeva nagrada

Igrali smo nogomet in nenadoma so šle vse žoge v napačno smer, kot da bi nasprotniku telefoniral in ga obvestil, kam bom podajal. Kaj si bom zamislil. Kaj bom storil. Veščina je ostala. Veščine ne bi mogel pozabiti, niti če bi jo hotel pozabiti, in seveda nisem imel nobenega namena, da bi jo pozabil, kajti nanjo sem bil ponosen, kot sem bil ponosen na vse tiste popoldneve in vsa tista leta, ko sem jo trmasto pridobival na svojo stran, se ji dobrikal in jo gledal, začuden in srečen, ko je včasih, ko sem imel dovolj moči, s celim telesom vstopila v moje telo, v moje gibanje, ko je postala nekako kompatibilna z močjo, ki sem jo imel, ko je zasijala in sem lahko nadziral ves prostor, se pomikal od svojega gola do nasprotnega in potem spet nazaj in vmes preigraval brez najmanjšega napora, ne da bi postal zadihan, preigraval povsod, s popolno lahkoto, po vsem igrišču, in ne samo stal in čakal, da me bo našla kakšna podaja s krila, ki bi jo prestregel na drugi vratnici ali pa jo našel kar sam, ko bi stekel na prvo vratnico in podstavil nogo, trznil z glavo, da bi žogi spremenil smer, jo poslal v gol. In potem skočil v zrak in dvignil roke. Skočil. Dvignil roke. Toda vse žoge so šle na napačne naslove, vedno se je na pot postavil kak obrambni igralec in jim presekal pot, in naj sem se še tako trudil sodelovati v igri, nisem bil zares zraven, nekaj me je oviralo, nekaj se je postavilo med mene in sedanjost in tam obstalo, brez namena, da bi se premaknilo; tam me je zadrževalo in me vleklo nazaj s svojimi nevidnimi rokami. Bilo je podobno pripetljaju z melodijo, ki jo po naključju slišiš na radiu in si je potem ne moreš in ne moreš iztrgati iz misli, saj se ponavlja in ponavlja in te obseda, in ko že misliš, da ti je končno uspelo, se celotna zadeva ponovno ponovi, zavrti dalje in te začne motiti in te moti tako dolgo, dokler se ne vdaš, dokler ne popustiš in jo prenehaš preganjati iz misli, pozabiš nanjo, in potem gre, se odpravi. Ponikne. Potone. Izdihne. A ta misel, ki me je spremljala in motila in razburjala in mi ni dovolila, da bi bil osredotočen na igro, je bila trdovratnejša od melodije, usodnejša, kajti namenjeno ji je bilo, če bi se uresničila in materializirala v svoji popolni obliki, če bi izstopila iz svojega kraljestva in postala meso, da mi radikalno in dokončno spremeni življenje. Spremeni življenje za vselej. Ne samo moje življenje. Zjutraj se je pojavila druga modra črtica na testu za nosečnost in dejanja in razmišljanja so se nenadoma spremenila v nekakšno obsedno stanje. Kajti znamenje ni bilo posledica načrta, bolj posledica nekakšnega poskusa, radovednosti. In popoldanska zmedenost je bila ojačen odmev te jutranje zmedenosti in sploh ni kazalo, da bo popustila. In žoge so šle na napačne naslove. V napačne smeri. Veščina je bledela. Vendar je zmedenost v dnevih in tednih, ki so sledili, popustila, in midva sva se privadila na novo, še skrito prisotnost in se je nisva več bala, pač pa sva se je začela postopoma veseliti in jo sprejemati kot novo prisotnost, kot dar, in začela sva ugibati, kaj bo prinesla. A strah je ostajal, čeprav je kazalo vse dobro. In kar nekaj časa je kazalo vse dobro in začela sva verjeti, da je že prišel čas, da lahko skrivnost zaupava, jo deliva. Najprej sramežljivo in potem bolj pogumno, z večjim verjetjem, kajti kazalo je vse dobro. In midva sva skrivnost zaupala. Mojim staršem. Tvojim sorodnikom. Prijateljem. In potem je prišel tisti dopoldan. Nobenih znamenj ni bilo, da bi se lahko kaj zgodilo. Nikoli ni nobenih znamenj. Ali pa so, a jih ne znamo brati. Sonce se je povzpelo na nebo in se je še vedno vzpenjalo, vse se je paslo in kopalo v globoki zelenini in ptice so občudovale svet, v katerem so se znašle, kot bi bil ustvarjen samo zanje in za njihove glasove, in vse je bilo nekakšna visoka pesem, ki je prerasla knjige in je izstopila iz knjig, jih porazila, in ti si odšla, da bi se še bolj zatrdno prepričala in verjela, da se nagibava proti prihodnosti skupaj z nečim, kar raste v tebi, in jaz sem sedel doma in čakal na novice in si vrtel nekakšen sodoben kitarski prepis Satiea, ponovitve, matematični rok, reinkarnacijo gospoda z bradico in okroglimi očali, ki se ji je reklo Reverbator Numeric. Ko je zazvonil telefon in so se mi ušesa napolnila z jokom in tišino in prekinjenimi stavki, nalomljenimi stavki, posamičnimi besedami, hlipanjem, ki so se zabadali vame in mi jemali sapo in mehčali kolena in me napolnjevali z besom in nemočjo, in ko sta se tadva utrudila, z žalostjo in ponovno z nemočjo, ki je zajela sapo in zajemala sapo, sem vedel, da se je nagibanje proti prihodnosti končalo. Da je srce prenehalo biti. Da aparature niso več zaznale utripa. In vedel sem, kar je bilo še najmanj pomembno, da bom Reverbator Numeric, čeprav sem ga imel rad in sem ga pogosto poslušal in opravičeval in razlagal, od tistega trenutka dalje vedno znova povezoval s tistim dopoldnevom in tistimi novicami, ko nisem našel besed in sem se zrušil. Padel na kolena in zaril obraz v dlani. Ko ni bilo več utripa. Zaril obraz v dlani. In ko si prišla domov, še vedno nisem našel besed in sem bil jezen in nemočen, ne jezen nate in nase, ampak na nekakšen božji prst. Na usodo. Na nekaj, kar me ne sliši in ne posluša. Jezen na nemoč, ker ni bilo mogoče ničesar spremeniti, ker se je bilo treba ponovno privaditi na staro stanje, ki pa ni bilo več isto stanje in nikoli več ne bo isto, staro stanje, ampak stanje, ki ga je zaznamovala usoda. Božji prst. Nemoč. In ko me je nekaj dni zatem začel boleti želodec, ker sem izgubil apetit, kot vedno izgubim apetit, če se mi zgodi kaj slabega in strašnega, sem bil hvaležen, da me je obiskala telesna bolečina in vrgla senco na tisto prvo bolečino, ki me je oropala besed, da ti nisem mogel ničesar reči, da bi te bil skoraj obtožil in te gledal kot krivo, čeprav sem vedel, da nima smisla iskati krivca, ker ni nihče kriv, in da sem potem krivec tudi jaz in da ni kriv nihče ali pa je krivec božji prst. In nisem hotel, da ta bolečina v želodcu popusti, saj je zakrivala tisto prvo, prvotno bolečino, ki ni bila telesna bolečina, ampak nekakšna temna luknja v duhu, odprtina, ki golta prihodnost, ki se je že namenila, da se bo zgodila. Nisem hotel, da bolečina popusti, ker se je v njej raztapljala prvotna bolečina. Bila je napaka so nama razodeli strokovnjaki v belih haljah. Šteli so in pokazali s prstom. Bilo je vidno in jasno. Okvara na tem in tem kromosomu. Napaka, deklica, ki ni postala deklica. O njej so pričale čiste eksaktnosti. Znanost. Statistika. In sledilo je: nič strahu. To nič ne pomeni. To se ne ponavlja. In prijatelji so govorili isto ponavljajočo se mantro. Bili so polni optimizma, zaupanja v življenje, zanje se je srečno izšlo in zdaj lahko prisluškujejo enakomernemu dihanju in vonjajo kožo in se je dotikajo, se je dotikajo z ustnicami in prsti, kožo nekoga, ki je bil skrit pod drugo kožo, ko mogoče sploh še ni imel imena, skrit pod kožo, na katero je tako rada sedla dlan. Ki je dihal vodo, ko je bilo treba dihati vodo. Ki se je oglasil, ko je prenehal dihati vodo in je prvič vdihnil zrak. Veliko je tega, teh temnih lukenj, ki goltajo prihodnost. Nisem vedel, da jih je toliko. Veliko ljudi je izgubilo otroka, ko še ni bil otrok. A o tem se ne govori. To je skrito. Pomemben je optimizem. Nalivi optimizma. A ta optimizem ni bil nalezljiv, čeprav sem še tako verjel, da se ga je mogoče nalesti. Kako naj prijatelji vedo? Kako naj oni vedo? Kako naj znanost ve? Kako naj kdorkoli ve? Ko pa nihče ne ve, ali boš izgubil otroka ali ga ne boš, in ne more nihče ničesar napovedati. In tudi če kdo ve, potem ta, ki ve, ne more govoriti ali pa govori jezik, ki ga ne razumemo. Ne slišimo. Ne poznamo. Brezglasni jezik angelov. Nemo abecedo. A vseeno: nič strahu. To še nič ne pomeni. To se ne ponavlja. Poskusite znova. Takšna je bila luknja, ki je pogoltnila prihodnost, ki ji ni bilo namenjeno, da se bo zgodila, ko je zazvonil telefon. Tokrat je prvič zazvonil telefon, ki ni bil stacionaren, ampak telefon, ki si ga lahko prenašal sabo in si bil tako vedno dostopen in dosegljiv. Vedno v stiku. Vedno privezan na svet. Na prijazne besede. (Ali pa je bila to zgolj iluzija, ki sta jo ponujali tehnika in tehnologija. Alienacija.) Včasih si zaradi tega hvaležen. Drugič spet obupan in jezen. Zazvonil je mobilni telefon. In sedel sem v dnevni sobi. Na nekem novem kavču, v nekem novem stanovanju, v nekem novem in drugačnem zraku, na nekem čisto drugem koncu mesta, kjer se je mesto že končevalo, kjer me je od njega že delila reka, v kateri sem se kot otrok kopal na nekem drugem mestu in v nekem drugem kraju. Skoraj pod nekim drugim soncem. V nekem drugem telesu. V nekem drugem življenju. Zazvonil je telefon. Klical je Davor Buinjac, ki je delal na Mestnem oddelku za kulturo. Bil je kratek in njegov glas je izdajal veselje, da mi je lahko sporočil novico, ki jo je sporočal, novico, ki naj bi me razveselila: »Dobil si Župančičevo nagrado.« Čisto sem bil že pozabil, da sem bil predlagan za to nagrado. Bilo je preveč vsega, da bi se ukvarjal s tem. In prvo, kar sem pomislil, ko sem slišal to novico, je bilo, ali mora biti vedno tako, ali se mora vedno dogajati nekakšna kompenzacija, nekakšno izravnavanje dobrega in slabega, nekakšno mirovanje tehtnice, ki se je za hip znašla v zraku in se ne preveša ne na eno ne na drugo stran. Tehtnice, ki tehta nesreče in hipne odrešitve, obliže, ki naj bi zacelili nekatere rane ali pa vsaj pomagali preusmeriti misli, da se ne bi več toliko ukvarjale s temi ranami. Samo z ranami. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Kar nekajkrat sem bil že predlagan za Župančičevo nagrado, z različnimi bolj ali manj uspelimi knjigami, predvsem manj uspelimi, a tisto leto, leta 2003, ko sem bil star 39 let, se je izšlo. Dejansko sem imel občutek, da sem stal v vrsti in čakal in da je prišla tisto leto vrsta name, ker so bili vsi starejši že počaščeni in nagrajeni. In resnično je prišla vrsta name, da sem dobil povabilo na Ljubljanski grad, na podelitev, eno redkih podelitev pri nas, ki se odvije, ko je vreme toplo in nebo visoko in ko življenje, tudi če ni ravno prijazno, takrat vsaj za spoznanje, zaradi nekih zunanjih okoliščin, deluje bolj znosno. Bolj nežno. Mehkejše. Božajoče. Z Andrejem Blatnikom, ki je bil urednik knjige, ki ji je bilo namenjeno, da dobi nagrado, in ki mi je, pred združitvijo Cankarjeve založbe in založbe MK, izplačal res lep honorar, drugega najvišjega od vseh, honorar, ki je deloval skoraj kot nekakšno zlovešče znamenje, kot nekakšna dokončna dekadenca pred morebitnim propadom ali pa vsaj izgubo avtonomnosti manjše založbe, ki se je združila z večjo, sva zasnovala načrt in njegov časovni razpored. A nanj sem pozabil. Šlo je za standardno proceduro, ki očitno ni bila v veljavi le v provinci, ampak tudi v prestolnici: utemeljitev sem si napisal sam. Lastnoročno. Andrej je popravil slovnične napake, mogoče malo spremenil dramaturgijo, omilil nevarnost, da bi se vse skupaj sprevrglo v neokusen panegirik, in prispeval podpis. Lastnoročno. Poezije precej časa nisem pisal, in premor, ki je nastal med prejšnjo samostojno knjigo in knjigo Nafta, ki sva jo kandidirala, je bil za slovenske razmere, ko je treba vedno znova, praktično vsako leto z novo knjigo dokazovati, da obstajaš, da se ohranjaš v zavesti bralcev in v svoji zavesti, da kot pisec nisi izginil, že skoraj neskončen; podoben večnosti. Celih pet let. Vmes je sicer izšel en izbor. A samostojna in nova knjiga poezije se je pojavila po petih letih. Po polovici desetletja. Konvertitska knjiga po polovici desetletja. Spreobrnjenje. Vrnitev na začetek. Domov. Ne vem, kakšen odnos imajo na splošno drugi pisatelji ali pa nagrajenci do nagrad, ki nosijo nekogaršnje ime. V primeru literarnih nagrad so to največkrat imena znanih pisateljev. Znanih pokojnih pisateljev. Sam si s tem nikoli nisem pretirano belil glave. In svoje hvaležnosti ali pa višine časti, ki naj bi me doletela, ker sem prejel nagrado, ki je nosila nekogaršnje ime, nisem nikoli povezoval z opusom in dosežki pesnika, po katerem se je nagrada imenovala. Nikoli si nisem mislil in si laskal, da bi tedaj, ker bi bilo na plaketi napisano neko ime, padala svetloba tega opusa tudi na moj opus ali pa posamično delo in ga zato delala svetlejšega in bolj opaznega, mogoče celo boljšega. Bil sem brezbrižen, da ne rečem ignorantski. Zanimal me je denar. Seveda sem imel nekakšen odnos do Prešerna, prav tako tudi do Jenka in konec koncev tudi do Župančiča, a o njem nisem govoril, niti ga nisem vključeval v kakšen zahvalni govor, ki naj bi ga imel, ko sem dobil nagrado, saj nikoli nisem imel zahvalnega govora in se od mene tudi nikoli ni pričakovalo, da naj bi ga imel. Kajti pri nas tradicija zahvalnih govorov ne obstaja – ali pa jaz ne vem zanjo. Prešeren se mi je v obdobju, ko sem dobil nagrado, ki nosi njegovo ime, zdel prej muka in predvsem nekakšna zoprna obveznost, ki mi je sledila še iz šolskih klopi in se je nikakor nisem mogel otresti, kakor pa res pomemben in velik pesnik, ki se mu upravičeno daje naziv: največji. Zameril sem mu tisto, kar danes še posebej cenim in občudujem: zdravo kmečko pamet. To sem ugotovil šele leta kasneje. A Prešerna sem vsaj poznal, ker sem ga moral poznati. Jenko je bil zame bolj ali manj enigma, najbolj sem se ga spomnil iz svojega najljubšega slovenskega filma, Štigličevega Tistega lepega dne, kjer prepevajo njegovo »Adrijansko morje«; »Obraze«, najboljši in najbolj izstopajoči del njegovega opusa, sem natančno prebral leta po tistem, ko sem dobil nagrado z njegovim priimkom. In ostal mi je v spominu kot dobra poezija. Isto je bilo z Župančičem; ko sem bil otrok, mi je oče deklamiral njegovo pesem »Breza in hrast«, ko pa sem ga začel zares brati, sem ga bral v duhu nekakšnega nasprotovanja retoriki, kajti on uteleša vrsto poezije, ki je uporabljala velik vokabular, a ji ta vokabular ni bil ravno v veliko pomoč pri velikih dosežkih. Še danes imam velike težave, ko skušam iz njegovega opusa izpraskati vsaj nekaj pesmi, ki name naredijo kolikor toliko trajen vtis in niso otroške pesmi. Sem si pa popolnoma na jasnem, da me bolj kot vse drugo pri poeziji, ki je bila napisana v nekih drugih časih in stoletjih, moti pesniški idiom, v katerem je napisana, in to zato, ker je tako zelo drugačen od jezika, v katerem se pogovarjamo. In ta jezikovna razlika je včasih tako močna, da dobesedno požre tudi vsebinske komponente pesmi, če jih te seveda imajo. Takšna je navadno usoda. Usoda pesmi. Usoda pesnikov. In mar mene ne čaka podobna usoda, podobno zavračanje in skoraj zaničevanje, upravičeno ali pa neupravičeno zaničevanje? Izbris. Hipne sanje in žarenje, ki jim sledi izbris. Dokončni izbris. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Na to sem že rahlo pozabil, to sem odrinil v temo, ko sem odpiral lično vabilo na podelitev, delo Zore Stančič, ki je napravila tudi ovitek nagrajene knjige: nekakšno psihedelično bitje, ki se dviguje iz vode ali pa kakšne druge tekočine. Dan je bil lep. Sončen. Dogodki, ki naj bi meni in Nataši spremenili življenje, že rahlo umaknjeni. Ne več tako ostri in boleči. Ne več tako sveži. Podelitev je bila na Gradu. Ne vem, kdo vse je bil prisoten, vem, da so nas slikali in so se te fotografije pojavile v neki rumeni reviji. Tam sva se smejala Nevenka Koprivšek, direktorica Gleja in Festivala Mladi levi, in jaz, mogoče tudi nagrajena arhitekta, skladatelja Cigliča ni bilo na podelitev. Nagrado je prevzela njegova žena. Nagrado za življenjsko delo vedno podelijo komu, ki ne more na podelitev ali pa ne more več na oder, da bi jo sprejel. In se tako slabo počuti, da mu za nagrado sploh ni več mar in nagrada v njegovem počutju ne spremeni ničesar. Nevenka Koprivšek in jaz, ves v svetlomodrem pod svetlomodrim nebom na notranjem dvorišču Ljubljanskega gradu. Spomnim se, da me je iz publike opazoval Gregor Tomc, veliki nasprotnik visoke kulture, in mogoče si je mislil, da sem tudi jaz njegov nasprotnik ali pa da mora biti moj nasprotnik on, ker se ukvarjam z nečim, kar sicer ni balet ali opera, a sem vseeno nekakšen vazal visoke kulture, čeprav uporabljam jezik, ki se ga visoka kultura sramuje in ga zanikuje, vsaj v tisti knjigi, za katero sem dobil nagrado. Po podelitvi smo imeli nekakšno zakusko in smo se vlačili po nekih vročih prostorih in jedli nekakšno hrano, ki je bila verjetno kar okusna, in klepetali in sem izvedel, da sem bil kot nagrajenec izglasovan soglasno. Žirije, ki niso bile sestavljene iz stanovskih kolegov, so mi bile vedno bolj naklonjene. Bolj naklonjene že od zlate ptice dalje. Tudi ta žirija mi je bila naklonjena, potem ko je nagradila moje starejše kolege in je teh zmanjkalo. Ali pa jih je nagrajevala kaka druga žirija. Niti ni pomembno. Ko človek dobi nagrado, se mu hitro izbriše spomin na prejšnje krivice, za katere je mislil, da se mu dogajajo. Ne vem, koliko denarja je bilo, a denar je bil, mislim, da ga je bilo tam okrog 4000 mark – ali pa tolarjev ali nečesa. In bil je obdavčen denar. Po tisti pomladi nikoli več nisem igral nogometa z odraslimi. In poleti sva šla z Natašo prvič v Koversado in prvič ali pa drugič v življenju sem imel, ko sem prišel na neki nov in tuj kraj, občutek, da sem prišel domov. Nekam, kjer sem mogoče v nekem drugem življenju že bil, a se tega življenja in tega kraja nisem spominjal. Nekam, kjer so se moje oči in ušesa in koža in pljuča, predvsem pa duh, dobro znašli in dobro počutili. Naslednje leto in naslednje poletje sva šla drugič skupaj v Koversado in Natašo je krasil velik trebuh, ki je prirasel k njenem telesu, ko se je svetila in lesketala in mokra in gola stopala iz morja in se vzpenjala po stopnicah. In trebuh je ponoči žarel in sijal v temi. In jaz sem nanj polagal roke. In moje roke niso bile nikoli utrujene. In mogoče se znanost vsaj za trenutek ni motila, ko je rekla: pozabite na nas, to se ne ponavlja. Dovolj smo kazali s prstom in preštevali. Dovolj. Dovolj.  

Kolumna 17. 5. 2013

Divizija užitka – mar res? ali Zakaj je koristno poznati bralne navade svojega frontmana

Ian Curtis

V preteklih mesecih sta se na slovenskem področju kulture in popularne glasbe zvrstila dva razmeroma odmevna dogodka. Ne, ne namigujem na množično izstopanje pisateljev iz društva PEN niti na premiero samopromocijskega dokumentarca Jana Plestenjaka, pač pa merim na razstavo Williama S. Burroughsa, sicer kultnega ameriškega prozaista, in koncert skupine Peter Hook & the Lights,tribute zasedbe prav tako kultne madchesterske zasedbe Joy Division. Zame, kot bralca Burroughsovega Golega obeda in poznavalca (heh, toliko, da se nisem oklical za eksperta) omenjene skupine (Joy Division, ne Peter Hook & the Lights), sta imela oba eventa eno samo v nebo vpijočo skupno točko: Iana Curtisa, (pre)zgodaj preminulega tekstopisca in vokalista skupine, sarkastično poimenovane divizija užitka.

 

Glasbena zapuščina Joy Divisionov definitivno ni, tako kot na svoj način tudi bibliografija Williama S. Burroughsa, probiotične in lahko(tno) prebavljive narave: gre za zmes primitivnega minimalizma, čudaške produkcije Martina »Zero« Hanetta in temačnega zvoka, ki se je spajdašil z nevrotično samorefleksijo Iana Curtisa in z njegovo željo postati rock’n’roll verzija nekakšnega Wertherja. Njegovi zarotniki v ustvarjanju so bili, zraven zgoraj že omenjenega basista Petra Hooka, še kitarist/klaviaturist Bernard Sumner in bobnar Stephen Morris. Pa tudi peščica pesnikov in prozaistov, ki so mlademu Curtisu služili kot vzorniki in estetska usmeritev za njegov kasnejši »poklic« tekstopisca.

 

Če verjamemo biografiji Touching from a Distance, ki jo je o njem v rahlo užaljenem tonu (nič čudnega, saj jo je varal) spisala žena Deborah Curtis, je pevec že v otroštvu kazal veliko zanimanje za knjige in pisateljski poklic. V svojih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih (kolikor mu jih je bilo dano živeti) naj bi po pričevanju biografije zraven Burroughsa obsesivno prebiral tudi avtorje, kot so Dostojevski, Sartre, J. G. Ballard, Hesse in Nietzsche – bolj ali manj samo kanonizirani hardcore torej. Se potem sploh še kdo čudi, da je postal eden tistih rock piscev, ki so med mladimi pomagali popularizirati nihilizem, pesimizem in melanholijo? In to v, upam si trditi, mnogo bolj pesniško izklesani maniri kakor eden izmed njegovih siceršnjih idolov, Jim Morrison.

 

Vsekakor Joy Division brez Iana Curtisa ne bi bili isti bend; čeprav se Curtis ni aktivno (z igranjem inštrumentov) vključeval  v ustvarjanje glasbe (bil pa je, po besedah Petra Hooka, njihov dirigent), pa je s svojo karizmo in predvsem besedili dodal sicer svinčenemu, mestoma militantnem zvenu njihovih pesmi tisto dodatno dimenzijo, ki je njihovo glasbo naredila bolj človeško in za odtenek znosnejšo v svoji namerni puščobnosti. Zasedba je v borih štirih letih svojega delovanja izdala en EP, dva studijska albuma in dva singla. Tako prvenec Unknown Pleasures (1979) kot njegov naslednik Closer (izdan 1980, a že po Curtisovi smrti) pa sta dandanes obvezno čtivo za vsakega nadobudnega fena alternativne (dobre?) strani popularne glasbe.

 

Kar je zanimivo, je to, da se tako na prvem kakor drugem studijskem izdelku pojavita pesmi, ki neposredno aludirata na Curtisove literarne vzornike. Uvodna pesem na plošči Closer tako nosi naslov zbirke eksperimentalnih novel J. G. Ballarda: (TheAtrocity Exhibition. Tako novele v dotični knjigi kakor Curtisovo besedilo vzbujajo sorodno apokaliptično občutje: občutje splošne družbene in osebnostne dezintegracije in degradacije. Če je Ballard svojega bralca poslal na ultimativni bad trip skozi groteskne svetove, v katere je, zahvaljujoč psihozi, ujet glavni protagonist novel, je podobno storil tudi Curtis, ki pa je v ta morbidna vesolja najverjetneje prefinjeno vpletel tudi svojo osebno izkušnjo. Uvodni verzi njegove Atrocity Exhibition se namreč glasijo: Asylums with doors open wide / Where people had paid to see inside / For entertainment they watch his body twist / Behind his eyes he says: »I still exist!« // This is the way, step inside … Te stihe mnogi interpretirajo kot opis koncertov Joy Divisionov, na katerih je Ian Curtis pogosto trpel epileptične napade: ti pa so v očeh oboževalcev (bolje rečeno voajerjev, na katere cilja refren) sčasoma prerasli v integralni in vročično pričakovani del samega nastopa.

 

Unknown Pleasures posvetilo literarnim vzornikom predstavlja pesem Interzone, ki je, glej ga zlomka, tudi naslov zbirke novel Williama S. Burroughsa. Čeprav komad kot celota definitivno ni vrhunec ne Curtisovih literarnih ambicij ne ustvarjanja skupine, pa je treba v zakup vzeti dejstvo, da gre pri tem za poskus besedilo zgraditi s tehniko montaže, katere mojster je bil, glej ga zlomka one more time, prav Burroughs! Umetniški postopek montaže je narativni način, ki fragmentira rdečo nit pripovedi, jo razseklja in zabrisuje z vrivanjem drugih zgodb, prav tako nezaključenih v svojem dramaturškem loku. Tako kot recimo Burroughsov Goli obed je tudi Curtisovo besedilo Interzone polno verzov, ki se smiselno ne navezujejo na prejšnjega ali prejšnje verze. Shizoidnost teksta je nato še poudarjena v sami izvedbi, kjer se prvič in zadnjič v zgodovini benda zgodi, da skladbo prepevata dva vokalista (zraven Curtisa še kitarist Sumner), oba glasova pa predstavljata samostojni in samosvoj lirski subjekt (ali pa zgolj enega, a razsrediščenega?!): The cars screeched hear a sound on dust / Heard a noise just a car outside / Metallic blue turned red with rust / Pulled in close by the building’s side / In a group all forgotten youth / Had to think, collect my senses now / Are turned on to a knife edged view / Find some places where my friends don’t know / And I was looking for a friend of mine / Yeah, looking for some friends of mine …

 

Med singli nalogo posvetila opravlja Licht und Blindheit, dandanes rariteta, katere cena se giblje tudi po več sto evrov. Na njem se namreč zraven pogrebne koračnice Atmosphere pojavi še postpunkovski tour de force Dead Souls, ki naj bi z naslovom namigoval na Gogoljeve Mrtve duše, čeprav, roko na srce, neke vsebinske povezave med besedilom in romanom ni ali pa je vsaj moji vednosti nevidna. Vsekakor pa je besedilo dober prikaz prefinjene morbidnosti, zaradi katere so tako Curtisa kot posledično Joy Division za svoje vzeli vsi mogoči glasbeni (pod)žanri in izvajalci, ki prisegajo na doom & gloom tematiko. Curtis namreč celotno pesem narica te mrtve duše z refrenom, ki vsebuje verzthey keep calling me in njegove izpeljanke.

 

Glede na to da sta med avtorji, ki so ga navdihovali, tudi dva prominentna misleca, Nietzsche in Sartre, se lahko vprašamo, ali je mogoče v katerem od besedil opaziti tudi njune neposredne vplive? Zdi se že tako. Odzvanjajo jih vrstice pesmi Heart and Soul, ki sicer ne delujejo toliko nietzschejansko, pač pa bolj schopenhauerjevsko od samega Schopenhauerja v svojem eksistencialnem pesimizmu: An abyss that laughs at creation / A circus completed with all fools / Fundations that lasted the ages / Then ripped apart at their roots / Beyond all this good is a terror…, medtem ko se v zadnji kitici pojavi tudi pravo pravcato eksistencialistično vprašanje: Existance, well, what does it matter?

 

Če se spet malo pošalim: človek s tako težaškim bralnim pedigrejem definitivno ni imel šans, da bi obenem preživel še propad svojega zakona in breme zmeraj akutnejše epilepsije, zato ne gre verjeti članom benda, ko trdijo, da niso slutili prihajajoče tragedije, pa čeprav bojda niso kazali zanimanja za njegova besedila – dovolj bi bilo že, če bi preverili stanje na njegovi knjižni polici! Kakorkoli že, ne prvo ne drugo se ni zgodilo in tako si je Ian Curtis v zgodnjih urah 18. maja 1980 vzel življenje: obesil se je v kuhinji. Tako je svoje življenje končal pevec, ki naj bi si po pričevanju nekaterih želel že večkrat končati svojo kariero, se preseliti na Nizozemsko in odpreti knjigarno. Ironija je hotela, a še toliko bolj Ian, da bi si bend, ki je tako neutrudno koncertiral in pri tem ignoriral vedno slabše psiho-fizično stanje svojega vokalista, že takoj naslednji dan na široko trasiral pot k občutnejšemu uspehu: odšli bi na svojo prvo severnoameriško turnejo. Po Curtisovi smrti so se preživeli člani odločili, da se bodo preimenovali in v bend vključili še klaviaturistko – in tako so nastali New Order. Toda kultna zasedba so postali in ostali Joy Division, Curtisova senca pa je po njegovi tragični smrti samo še rasla in nazadnje marca v Ljubljani uspela zasenčiti tudi Petra Hooka in njegove luči …              

Refleksija 15. 5. 2013

Bili smo nič, bodimo vse

»Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me čaka.«

Takšne in podobne stvari slišim vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je, potem ko ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnji izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov. Vse več je torej tistih, ki se morajo s trpkostjo vračati nazaj domov, čeprav so bili še pred leti prepričani, da se dokončno poslavljajo in osamosvajajo. Naša generacija je prva po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – služba, stanovanje, družina –, danes postaja vse bolj nedosegljivo. Ko potegnemo črto, se vsa vprašanja zvedejo na vprašanje denarja. Kdor nima službe in ne služi denarja, ne more plačevati najemnine, kaj šele kredita, in ob trenutnih življenjskih stroških zelo težko načrtuje družino.

Refleksija 15. 5. 2013

Veliki Gatsby se vrača

Prizor iz filma Veliki Gatsby (2013)

Pripadam zadnji generaciji, ki je morala za obvezno maturitetno čtivo pri angleščini prebrati Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda. Ko pomislim na maturo, se spomnim na vročino gimnazijske učilnice, na zadnje dni maja in junija, ko so se nam potne roke lepile na klopi in smo dekleta nosila obleke, za katere bom svoji hčeri rekla, da za v šolo niso primerne. Spomnim se, da je bilo v času naše mature svetovno prvenstvo v nogometu in da je bila polovica table popisana s športnimi stavami sošolcev. Veljalo je pravilo, da profesorji te polovice table ne smejo zbrisati v nobenem primeru. Četudi bi nanjo radi napisali zadnje napotke pred maturo. Tista polovica table je bila nedotakljiva in profesorji so se tega držali. Bržkone so slutili, da bo na koncu tudi to tisto, po čemer se bomo spominjali gimnazije.

Spomnim se tudi, da sem Gatsbyja prebrala večkrat ter da sem, poleg svojega prostora pod Soncem, tisto pozno pomlad iskala še nekaj drugega. Čutila sem, da se mi je bistvo Fizgeraldove pripovedi izmuznilo, da nečesa, kar je zelo pomembno, ne razumem, pa bi morala. Razumela sem dvoličnost, hinavščino in malomeščanstvo ameriške družbe, ponotranjila sem lahko tragično ljubezensko zgodbo med Daisy in Gatsbyjem, našteti sem znala vse metafore – od zelene luči do oči doktorja T. J. Eckelburga, znala sem povedati, da je imela Daisy »voice full of money« ter da je za dekle najbolje, če je »beautiful little fool.« Vedela sem tudi, da si je Gatsby želel ponoviti preteklost, preteklosti pa se, kot mu je dejal Nick, ne da ponoviti. Da, tudi to sem vedela. Nisem pa razumela. In s tem nisem razumela bistvenega dela Velikega Gatsbyja, ki ni roman o razkošnem življenju in tragični ljubezenski zgodbi, temveč je pripoved o tem, da človeka preteklost lahko zaslepi do te mere, da mu v prihodnosti ni več živeti.

Tega sem se zavedela med popoldanskim listanjem knjige pred evropsko premiero ekranizacije režiserja Baza Luhrmanna. Že med bežnim prelistavanjem obrabljene knjige mi je postalo jasno, da daje tempo nesrečnemu podtonu zgodbe Gatsbyjevo hrepenenje po preteklosti, česar večina maturantov, ki se jim zdi, da se pred njimi pravkar odpira svet, ne more razumeti. S tem spoznanjem in rahlo opijanjena od podoživljanja gimnazijskih poznih pomladi sem torej v dvorani Kinodvora pričakovala katastrofo. A je ni bilo. Gledalec za ceno ene vstopnice dobi spektakel: Disneyland frfotajočih oblek, brizgajočih fontan in šampanjca, bleščečih se biserov, srečnih obrazov. Nekje med fanfarami dobi tudi zgodbo o vračanju v preteklost, ki pa je bržkone večina gledalcev ne bo opazila. Namesto tega bo z odprtimi usti strmela v ognjemete, ki spominjajo na predstavo o prihodnosti večine maturantov.

Ko sem bila stara osemnajst let, sem si predstavljala, da bo svet, ki z razprtimi rokami pričakuje, da se mu vržem v objem, videti kakor film Baza Luhrmanna; stiliziran videospot, v katerem je vsak naslednji prizor lahko še mogočnejši, globlji, bolj utripajoč in glasnejši. Da bo vsak prizor sveta, v katerega se podajam, tako močan, da bo zasenčil solze in dvom.

Človekovo življenje se prevesi v drugo polovico, ko začenja verjeti, da se je najboljše že zgodilo; da so se najlepše pesmi izpele ter največje ljubezni odcvetele. Da so bila najtrdnejša prijateljstva že sklenjena ter da bo tisto, kar prihaja, v najboljšem primeru bled odsev preteklosti. Mlad človek pred maturo si težko zamisli, da bo kdaj pogrešal čas, ko je moral podčrtovati stavčne člene, vedeti, da mitohondrij uravnava celično dihanje ter se ukvarjati z odvodi in integrali. Da bo pogrešal čas, ko bi moral znati povedati, da je Gatsbyja pogubila želja po ponovitvi preteklosti, kajti ne razume, kako lahko kdorkoli tako močno hrepeni po preteklem.

Spomnim se, kako nam je kateri od gimnazijskih profesorjev kdaj navrgel, da so to, kar živimo, najlepša leta našega življenja. Če ne bi vedela, kako neumno se mi je to zdelo kot dijakinji, bi tudi sama, ko sem kratek čas poučevala na gimnaziji, bržkone izjavila kaj podobnega. In v odgovor bi dobila nekaj prizanesljivih nasmeškov ter nejeverne poglede, ki bi mi govorili, da zanje najboljše šele prihaja. To je mladost – verjeti, da bo vedno samo bolje. Da bo zelena luč, če si sposodimo Fitzgeraldovo metaforo, sijala čedalje močneje, mi pa ji bomo vedno bliže.

V življenju pa je tako, da najlepše ni vedno tudi najlaže. Ob opazovanju dijakov šesto šolsko uro meseca maja se mi je zdelo, da je sedenje v šolskih klopeh pozno pomladi ena najbolj rafiniranih oblik mučenja. Vsi neskončni pričakujoči pogledi na uro, ki se nikamor ne premakne, vabljivo sonce zunaj in grožnja zaključevanja ocen naslednjega dne. Vse ljubezenske drame, ognjeviti prepiri, podočnjaki in objokane oči najstnikov, ki jim nekdo, ki je vse to doživel, skuša pojasniti, da je to, kar imajo v tistem trenutku, najlepše in najteže hkrati. Nemogoče.

Vnovično branje Velikega Gatsbyja me je poneslo v ta čas. Rumenkaste strani Penguinove knjige, s svinčnikom podčrtani stavki ter dopisane opombe so me spomnili, kako močno sem neke pozne pomladi skušala priti do dna knjigi, ki se je nekaj let pozneje pred menoj razgrnila sama. Srčki na posameznih straneh so me spomnili na zadnjo šolsko uro, ko sem zrla skozi okno, odmislila okolico in se počutila, kakor mi bo vsak hip razneslo prsni koš. Mesec maj je v gimnazijskih letih čas za iskanje odgovorov na neodgovorljiva vprašanja in bolj ali manj spretno vijuganje med zaključenimi ocenami. In čeprav se zdijo odgovori na vprašanja, ki sem jih štiri gimnazijske maje premlevala, danes samoumevni, bi se brez pomisleka vrnila nazaj. Med tedanje dvome in takratna vprašanja, v šolsko klop, na katero so se mi lepile potne roke. Še enkrat bi rada pogledala skozi tisto okno in preverila, ali je v prsnem košu sploh še mogoče začutiti tako silen pritisk.

In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.

 

Panorama 8. 5. 2013

Knjiga priznanj: Emil Filipčič

Scenarist legendarne (radijske in filmske) “Butnskale”, dramatik, igralec, ludist, satirik, Prešernov nagrajenec. “File.” Literat, ki se že s svojim opusom razliva čez dolgočasno pojavnost običajnih literatov. Filipčičeve zapuščine med radijci in dramatiki nikakor ni mogoče preskočiti, kaj šele spregledati.

Proznega ustvarjanja pa tudi ne. Za svoj roman Problemi je leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada, letos pa se je z Mojstrovko prebil do nominacije za kresnika. Nadaljevanje sledi…

Nekaj drži tako ali drugače – Emil Filipčič (1951) je legenda. Ne verjamete? Nič hudega. Zato pa imamo Knjigo priznanj…

Ime: Ne morem reči drugega kot Emil Filipčič, je resno rekel Križanič.

Zadnja knjiga: Joseph Conrad, Tajfun. Moja zadnja knjiga nosi naslov Skrivnost užitka.

Kje ste odraščali?

V Beogradu, na Čuburi in pozneje na Skadarliji.

Kaj ste študirali in kje?

Filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

Živim v Ljubljani, zato ker sem se tekom let v to mesto zaljubil.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na roman Problemi.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Spijem kavo, pokadim zraven smotko ali dve, nato odidem na tenis v Tivoli.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Potresam palčko, včasih sem misli, da jo potresavam, zdaj so me lektorji prepričali, da jo potresam.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Kratke hlače čez kolena.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Joseph Conrad, Tajfun, Cervantes, Don Kihot, Shakespeare, Julij Cezar.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

V spominu imam vse, ki smo skupaj začeli, brali smo drug od drugega, poezijo in prozo in drame in scenarije za filme, danes ste po Mitji Čandru vi prvi, s katerim se bolj obvezujoče pogovarjam o umetnosti.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Cervantes, ki je naposled prebral svojega Don Kihota do konca.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

V Ljubljani.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Michelangelov Mojzes.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Sproti, tako kot ravnokar, drugega mi ne preostane. Ravnokar sem sredi dialoga, vi, spoštovani Matjaž Juren, ste v romanu, ki ga pišem, policijski inšpektor Kreft, voziva se v avtomobilu skozi Hotemaže, jaz sem na kratko inšpektor Križanič, iz računalnika mi berete vprašanja in jaz vam odgovarjam.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Drvela sta po asfaltni cesti čez planjavo, mimo polj in travnikov, visoko na nebu je letelo nekaj ptičev. Stalnica je potresanje palčke, to je postalo moj ritual, zato ker na to nič več ne mislim.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Na večernem nebu se rišejo kopaste krošnje visokih kostanjev, v daljavi sije rumena neonska luč, stolpnica pokojninskega zavoda je poniknila v temi.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Molim Boga, da se mi oglasi kakšen človek in mi da idejo, kako razviti zgodbo naprej.

Opišite svoj idealen dan.

Vračam se s tenisa čez prometno križišče pri kopališču Ilirija in pred nekdanjim Delavskim domom srečam Krefta na kolesu. Dosegel sem prvo zmago v ligi nad šestdeset, mu povem s srečnim nasmehom na obrazu. Dan je vroč, da bolj vroč ne bi mogel biti, a se niti malo ne potim.

Opišite svojo večerno rutino.

Inšpektor George Gently.  

Ste vraževerni?

Ne, kar Boga prosim za pomoč, zadnje čase sem nekajkrat zaprosil tudi Marijo.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Ne vem, ker vedno kaj pozabim, danes sem na primer pozabil brisačo.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Nad zvezdami se spet vidimo, piše na nagrobnih kamnih.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Burek.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Nenadoma sem, so, si, ste, je.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Na predstavitvi knjige Orangutan sem zapel, naj bo stara ali mlada, naj ima dolge ali kratke noge, samo lepa mora bit’, in s tem nasmejal Toneta Pavčka.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Trenutno samo pišem.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Da preberejo Rilkejeve Nasvete mlademu pesniku.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Iskreno sem vesel, da se je Airbeletrina spomnila name.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Ta.

 

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Refleksija 7. 5. 2013

Kako naj bi črnska pisateljska diva premagala Beyoncé?

Uglajen, skoraj zadržan, vendar samo do trenutka, ko je začel pripovedovati o afriških pisateljskih divah. Ilija Trojanov, pisatelj nemško-bolgarskega porekla, ki je nedavno gostoval na festivalu Fabula v Ljubljani, je otroštvo preživel v Keniji. Zato ve, o čem govori, ko govori o afriški literarni renesansi, ki vključuje tudi avtorice, kot sta Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie ali Ganka Taiye Selasi.»Taiye mi je na nekem literarnem festival pridigala o pisanju«, je dejal Trojanov. Pisatelj, ki se je do sedaj podpisal pod več kot petnajst knjig, se je počutil nenavadno pred avtorico, ki je do sedaj izdala le prvenec (Ghana Must Go, 2012), vendar je zlahka skočila v kožo pisateljske zvezde. »Pri tem je zanimivo, da so ta dekleta videti kot manekenke in da so tudi zaradi tega prehitro zaslovele«, je dejal, se pogreznil v usnjen sedež in se zazrl v konico svojega zloščenega čevlja.

Menda je preteklo kar nekaj časa, preden sem dojela, da je Beyoncé, znana ameriška pevka z dolgimi, posvetljenimi nogami, pa vendarle afriškimi boki, temnopolta. Še zdaj se namreč ob pogledu na Beyoncé spomnim na komentar Nigerijca, ki je zroč v televizijski ekran dejal, da je pevka s svojim videzom na meji sprejemljivega. Danes seveda vem, o čem je govoril, pa vendarle v svojo obrambo lahko zatrdim, da je njena vzdrževana »bela« podoba na tako visoki ravni, da te zlahka preslepi. Tudi ko te dni gledam Beyoncino sicer nekam čudno pozo na Čopovi, ko oglašuje novo kolekcijo kopalk za H&M, se mi zdi, da ji ne gre ničesar očitati. Kaj je tisto, kar očem ostaja prikrito, kaj se skriva za njeno nazaj potisnjeno zadnjico in ravno prav razprtimi stegni, si ne bi upala razpravljati, pa tudi ni bistveno.

Bistveno je, trdi nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki je pred kratkim izdala nov, tretji roman, Americanah, da naj bi bil diskurz o beli, napol beli ali povsem črni koži passé. Pa ni. Predvsem če pogledamo znane ameriške osebnosti. Zadnje čase so namreč v modi črno-bela razmerja. Seal & Heidi Klun, Ice-T & Coco, Iman & David Bowie, Kim Kardashian & Kanye West. Da ne omenjam črnskih pevk in igralk, ki se na nek čudežen način metaforizirajo v skoraj belke. Na njihovi koži je viden le bežen pridih temnega ali pa sploh ne, če jih konec koncev ne izdajo kosti. In seveda glas. Težko rečem, kako in zakaj, toda zdaj sem se menda naučila razbirati vsaj nekaj tiste globine, podrhtavanja, moči, ki prihaja iz črnskega glasu.

Kaj pravzaprav hočem reči? Da sem se nazadnje peljala skozi pasažo avtobusne postaje, kjer uporaba kolesa sicer ni nedovoljena. Kot belka z dvema deklicama, eno spredaj in drugo zadaj, nisem bila opažena. Opažen je bil tisti, ki se je peljal za menoj. Temnopolti moški. Ampak njega tako ali tako ustavljajo povsod. Pred Dnevnikom, na Kopitarjevi, sredi belega dne zaprejo promet in z velikimi, nadvednimi, predvsem pa belimi rokami segajo v njegov plašč. Ali pa na avtocesti, ko prižgejo policijske luči in mu tako sporočijo, naj zapelje na stran. Nekoč mu niso dejali le, da naj s kolesom »izgine« iz pasaže, temveč so mu tudi ukazali, naj iz polivinila izdre otroško posteljico. Mamila se lahko skrijejo, kjerkoli, nikoli ne veš.

Vsekakor je pomenljiva opazka Chimamandine junakinje Ifemelu, ki sicer piše blog o Različnih opažanjih o ameriških črncih (nekdaj znanih kot črnuhih) z vidika neameriških črncev, da nihče od nas ne želi, da bi mu zaradi barve kože sledil varnostnik v trgovini. Ali pa bi ga na cesti ustavila horda policistov. In da se zaradi tega porajajo različne oblike rasizma med nebelimi minornimi skupinami v Ameriki (in Evropi). »Črnci niso trpeli tako kot Judje«, zatrdi judovski profesor na obisku na eni izmed ameriških univerz, na kar mu profesor Hunk odgovori, da tu pač nismo na olimpijskih igrah glede zatiranja. Judovski profesor ni vedel, da je liberalni Američan »olimpijske igre« v tem kontekstu uporabil, da bi utišal in morda celo užalil tistega, ki je tako nesramno protestiral.

Toda v resnici smo na olimpijskih igrah, trdi nigerijska pisateljica, oziroma njena junakinja Ifemelu. Rasne manjšine v Ameriki – črnci, Španci, Azijci in Judi – vsi so deležni različnega »sranja« od belcev. Obstaja skoraj nekakšno tekmovanje, kdo je najbolj ponižan. Toda vsi mislijo, da so nekoliko boljši, ker niso črni. Celo med črnci samimi, pa ne samo tistimi v Ameriki ali Evropi, temveč tudi med črnci v Afriki ali na Karibih, vlada prepričanje, da s svetlejšo poltjo veljaš za nekaj boljšega. »Mimogrede, zakaj Etiopijci mislijo, da niso črni?«, se sprašuje Ifemelu na svojem blogu. Njenim opažanjem lahko pritrdim s stavkom črnskega moškega, ki sem ga pred leti srečala na poti v Bamako, v počasi premikajočem se vlaku: »Moja žena je napol Azijka, kar pomeni, da najini otroci ne bodo povsem črni.«

»Mnogi uspešni ameriški črnski moški hodijo z belkami«, nadaljuje Ifemelu v svojem blogu. Redki, ki se v javnosti kažejo s črnko, hodijo z roko v roki z njeno posvetljeno različico. In to naj bi bil razlog, zaradi katerega črnske ženske v Ameriki ljubijo Baracka Obamo, sicer nekoliko preveč površinsko ugotavlja Ifemelu. Prebil je led, saj se je poročil z eno od njih. Obama naj bi torej vedel nekaj, česar svet ne ve: črnke so totalno kul! Michelle Obama je vse tisto, kar črnka v Ameriki nikoli ni bila: seksi, inteligentna, ljubljena. »V ameriški popularni kulturi so črnke nevidne«, beremo v Ifemelijinem blogu. Ljubezen vedno najde belko, ne črnke, ki v večini ameriških filmov privzema vlogo debele, prijazne gospe ali pa odločne in modre ženske, ki je šla skozi številne preizkušnje.

»Zdaj bom prelistala stran za stranjo, in ti mi povej, koliko črnskih žensk vidiš,« se odvrne Ifemelu svojemu belskemu ljubimcu Chrisu, ki jo zbada zaradi prebiranja revije Essence, fokusirane na črnske ženske. Odpelje ga v knjigarno in preden postavi približno dva tisoč strani ženskih revij. Chris med prelistavanjem naleti na tri črnke, med katerimi je ena po vsej verjetnosti Indijka in druga iz Puerto Rica. »Nobena med njimi ni videti tako kot jaz, torej ne morem izvedeti, kako se prav naličiti«, vztraja Ifemelu. Ko ženske revije na primer govorijo o različnih šamponih za »vse« – to pomeni za blondinke, rjavolaske in rdečelaske. »Jaz nisem nič od tega. Razumeš, zakaj berem EssenceKer si črnska lepotica zaželi še drugih poslušalcev in ker hlepi po zgodbah drugih s podobno izkušnjo, začne pisat blog.

Iz zgoraj navedenega primerja je jasno, da Chimamanda Ngozi Adichie s svojim novim romanom skuša narediti ključen preboj. Pri tem pa ne gre samo za to, da je njena junakinja Ifemelu v očeh svojega ljubimca, ki ji kupuje puloverje iz kašmirja in jo vozi v Pariz in London, privlačna ter vredna pozornosti (»z njim sem se počutila lomljivo in dragoceno«), temveč da Chimamanda Ngozi Adichie preigrava tudi lastno identiteto in videz. Torej videz pisateljice, ki se zaveda, da je njena črnska identiteta nekaj, o čemer je vredno pisati in kar se uspešno prodaja. Na hrbtni strani romana lahko uzremo njeno sliko. Na glavi nosi spletene kitke, povezane v razkošen preplet, fine, lokaste obrvi in drobne zlate uhane v ušesih. Zdi se lepa, prelepa. Da se ji niti sam Ilija Trojanov ne bi mogel upreti.

 

Panorama 6. 5. 2013

Zrušimo mit o Islandiji!

 

Sterilni jezik agencijskih novic, ki so pred dobrim tednom v svet sporočale rezultate parlamentarnih volitev na Islandiji, ni puščal veliko prostora za dodatna pojasnila. Številke so povedale naslednje: konservativna Stranka neodvisnosti (Sjálfstæðisflokkurinn) je zmagala s 26,7 %, druga je bila desnosredinska Stranka napredka (Framsóknarflokkurinn) s 24,4 %, Zavezništvo socialnih demokratov (Samfylkingin) je dobilo 12,9 %, Gibanje Levica – Zeleni (Vinstrihreyfingin – grænt framboð) 10,9 %, nekaj drobtinic pa sta pobrali še novoustanovljeni Svetla prihodnost (Björt framtíð) z 8,2 % in islandska Piratska stranka s 5,1 % glasov.

»Tragično«»Mazohistično«»Kako neumno!«,»Hočemo nove volitve!«»Čas je za pravo revolucijo,« so bili na Facebooku bolj neposredni bralci islandskega časopisa (ki izhaja v angleščini)The Reykjavík Grapevine. Na prvih parlamentarnih volitvah po letu 2009, po t. i. revoluciji loncev in ponev, po štirih letih vladavine prve večinsko leve vlade v zgodovini države, se je na oblast torej vrnila desnosredinska opozicija. Natančneje, prav tisti dve stranki, ki z vzpostavitvijo prepletenega sistema korupcije in klientelizma nosita največjo politično odgovornost za deregulacijo bančnega sektorja in sporno privatizacijo največjih državnih komercialnih bank na začetku tisočletja, ki so potem zrasle prek vseh meja in državo leta 2008 pahnile na rob finančnega zloma. Obe, Stranka neodvisnosti predsednika Bjarnija Benediktssona (1970), ki je zaradi frakcijskih delitev v stranki med samo volilno kampanjo celo na kratko razmišljal odstopu s položaja, in drugouvrščena desnosredinska, ruralna Stranka napredka Sigmundurja Davíða Gunnlaugssona (1975), ki je že dobil mandat za sestavo vlade, bosta imeli v 63-članskem parlamentu 19 sedežev.

Za strankama je dolga zgodovina skupnega vladanja in zelo verjetno bosta, čeprav to v času pisanja tega članka še ni jasno, sestavljali tudi naslednjo vladno koalicijo. Njuna zdajšnja predsednika pripadata mlajši generaciji islandske politike, oba pa prihajata iz znanih, premožnih družin islandske političnoekonomske elite. Na oblast sta se tokrat povzpela s preprostimi populističnimi frazami o zagonu gospodarstva, izboljšanju življenjskega standarda in prizadevanju za odpis določenega dela dolga islandskih gospodinjstev. Stranka neodvisnosti, ki je nazadnje vlado vodila med leti 2006 in 2009, še vedno ne priznava (delne) odgovornosti za nastanek islandske finančne in bančne krize, temveč trdi, da je šlo za posledice globalno zaostrenih razmer, ki naj se jim ne bi bilo mogoče izogniti.          

Neverjetno, kako lahko nekaj odstotkov volilnih glasov pokvari dobro zgodbo! V soboto 27. aprila pozno zvečer se je zdelo, da se je Islandcem omračil um. Stvari so obrnili na glavo. Toliko zapeljivih legend je od začetka krize leta 2008, ko se je Islandija iz turističnih katalogov prebila v središče pozornosti svetovnih medijev, nastalo o majhni deželici na severu Evrope. Potem ko jo je doletel hud bančni zlom, kar je pripeljalo do prošnje za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in do prisilne nacionalizacije bank Glitnir, Kaupthing (pod drugima imenoma sta danes obe spet v zasebni lasti) in Landsbanki, je s serijo množičnih protestov vrgla z oblasti konservativno vlado Geira Haardeja. Zamenjala naj bi svojo pokvarjeno, kompromitirano politično elito, zaprla vse pohlepne bankirje in kaznovala odgovorne za krizo, aktivni državljani pa so s pomočjo družabnih medijev napisali novo ustavo (prejšnja iz leta 1944 je bila namreč v veliki meri še zapuščina danske nadvlade), na dveh referendumih zavrnili davkoplačevalsko poplačilo obveznosti bank, ki so jih te naredile v tujini (gre za znani primer Icesave), ter začeli znova. Islandija je postala navdih, globalno pomemben zgled pozitivnih družbenih sprememb. Tudi na jesensko-zimskih vseslovenskih vstajah je bilo mogoče opaziti islandske zastave, hkrati pa se je že računalo, koliko časa so morali Islandci v burni zimi 2008/2009 protestirati, da je padla njihova vlada. Zdaj vse skupaj zveni manj navdušujoče. Po drugi strani pa se o Islandiji lahko končno začnemo normalno pogovarjati. Nekaj stvari je namreč treba razjasniti.

1.

Islandija ni “zamenjala” svoje politične elite (karkoli že to pomeni), kot pravi ena izmed legend: na parlamentarnih volitvah aprila leta 2009, ki so sledile izbruhu ljudskega nezadovoljstva z vladajočim političnim razredom, splošnim stanjem v državi in pogoltnimi bančniki, so se najbolje odrezale (sicer kadrovsko nekoliko spremenjene) prav največje štiri stranke, ki (pod različnimi imeni in strujami) že leta krojijo moderno islandsko politiko. Zavezništvo socialnih demokratov je osvojilo največ parlamentarnih sedežev (20), in z gibanjem Levica – Zeleni (14 sedežev) oblikovalo koalicijo. Razvpita Stranka neodvisnosti je z dobljenimi šestnajstimi sedeži resda dosegla najslabši rezultat v zgodovini, a bila v parlamentu še vedno druga najmočnejša politična sila. Delu protestniškega gibanja se je v »hram demokracije« uspelo prebiti prek majhne skupine t. i. Ljudskega gibanja (Borgarahreyfingin), ki je osvojilo štiri parlamentarne sedeže. Gibanje ni imelo formalnega vodstva in naj bi svoje odločitve sprejemalo na kolektivni ravni, ena od njegovih poslank pa je bila tudi aktivistka in umetnica Birgitta Jónsdottir, znana posodelovanju z Julianom Assangeem in njegovo organizacijo Wikileaks. Kmalu po volitvah je skupina razpadla na dve frakciji (!) in danes v svoji prvotni obliki ne ostaja več. Sedemindvajset poslank in poslancev se je spomladi leta 2009 sicer res prvič usedlo v poslanske klopi, toda za zdaj že nekdanjo predsednico vlade, znano Jóhanno Sigurðardóttir, bi težko rekli, da je bila nov obraz. Poslanka je znana figura na islandski politični sceni že od leta 1978, bila je ministrica v dveh velikih koalicijah, letos pa se bo iz politike dokončno umaknila.

In kaj za romantično zgodbo o “zamenjavi islandske politične elite”pomeni primer zloglasnega Davíða Oddssona? Nekdanji župan Reykjavíka, dolgoletni predsednik vlade, pod katerim je prišlo do sporne privatizacije bank, nekdanji zunanji minister in guverner islandske centralne banke, simbol vsega, proti čemur so protestirali Islandci, je od septembra 2009 eden od dveh glavnih urednikovMorgunblaðiða, pomembnega ustvarjalca javnega mnenja, največjega časopisa v državi, ki je tradicionalno blizu konservativcem.

Tudi poenostavljeni zaključki o tem, kako so na Islandiji pohlepni bankirji in pokvarjeni politiki dobili, kar jim gre, so torej pomanjkljivi iz več razlogov. Bilančna vsota islandskega bančnega sektora je bila na vrhuncu moči približno desetkrat večja od celotnega bruto domačega proizvoda, banke pa so se s svojimi varčevalnimi mrežami, skladi, podružnicami in drugimi naložbami razširile v tujino. To pomeni, da je šlo za izjemno kompleksen, sofisticiran, globalno prepleten sistem, kjer je ugotavljanje kazenske odgovornosti dolgotrajno in zapleteno početje. Vladavina prava potrebuje čas. Zato je napačno trditi, da so islandski zapori polni domačih bančnikov, številne preiskave v resnici še potekajo, napovedovati njihov razplet je nehvaležno, določeni primeri (z njimi se v prvi vrsti ukvarja posebna tožilska skupina) pa so šele dobro prišli na sodišče. To denimo velja za zloglasno zadevo Al Thani, izjemno zapleten primer spornega veriženja nezavarovanih posojil, s katerimi naj bi šejk Al Thani, brat katarskega emirja, septembra leta 2008 kupil 5,1-odstotni delež v največji islandski banki Kaupthing. Pozneje pa se je izkazalo, da so sredstva za posojila po različnih kanalih prišla kar iz banke same, s čimer so odgovorni želeli pokazati, da gre še vedno za zaupanja vredno ustanovo, ne pa za nasedel projekt, ki bo (kot se je izkazalo pozneje) potreboval državno pomoč.

Po drugi strani nas bržkone najbolj znana obsodba v zvezi z dogodki na otoku v zadnjem desetletju lahko pusti nekoliko hladne. Geir Haarde, predsednik vlade med letoma 2006 in 2009 ter nekdanji predsednik Stranke neodvisnosti, je bil lani na posebnem sodišču, ki je ugotavljalo njegov delež odgovornosti pri finančnem zlomu, spoznan za krivega malomarnosti in slabega vodenja, toda dobil ni nobene kazni in še sodne stroške so mu povrnili. Je takšna simbolična obsodba dovolj? Je dobil, kar si je zaslužil? Kakšna kazen bi ga morala doleteti, če vemo, da Geir sam sicer ni bil neposredno udeležen pri “podvigih” islandskega bančnega sektorja, pripadal pa je političnemu razredu, ki je bil z omenjenim sistemom tesno povezan?

Je pomembno, kaj se je na koncu zgodilo s krasno novo islandsko ustavo? Ena od legend pravi, da so jo zasnovali prek Facebooka in drugih družabnih omrežij po principu crowdsourcinga, toda dejansko se je z njo največ ukvarjala skupina petindvajsetih posameznikov in posameznic, ki so bili leta 2010 izvoljeni na posebnih volitvah in po kopici proceduralnih zapletov imenovani v t. i. ustavno skupščino. Pri svojem delu so bili sicer odprti za sugestije sodržavljanov, ki so jih zbirali na posebni internetni strani, toda pri končnih odločitvah so ostali samostojni. Dokument, ki so ga v obravnavo predložili na koncu, vsebuje bolj splošne smernice za ravnanje z naravnimi viri, podaja osnovna načela o varstvu in zaščiti okolja, ki temeljijo na spoštovanju javnega interesa in konceptu trajnostnega razvoja, omejiti želi število poslanskih in predsedniških mandatov ter podobno. Žal izvedba ni sledila vsekakor izjemno zanimivi in sveži ideji; predlog ustavnih sprememb je, čeprav so ga potrdili tudi na (sicer slabo obiskanem) referendumu, zaradi političnih razprtij za zdaj obtičal v parlamentu. Stranki, ki sta na nedavnih volitvah osvojili največ glasov, pa spremembam ustave načeloma nista naklonjeni.

2.  

Medtem ko nas kriza čedalje bolj stiska, brezposelnost in revščina naraščata in so obeti za prihodnost vedno bolj črni, smo se, razumljivo, oprijeli precej poenostavljene, idealistične razlage dogodkov na Islandiji. Medtem ko smo v romantičnih, enoznačnih (medijsko) površnih zgodbah o islandski “revoluciji”, neposredni demokraciji, odstranjeni eliti pokvarjenih politikov in bančnikov iskali navdih, smo pozabili na visoko zadolženost tamkajšnjih gospodinjstev, na draga hipotekarna posojila, splošen padec standarda v državi, varčevalne ukrepe, beg možganov … S tem seveda ne želimo cinično odpraviti pomena dejanskih družbenih sprememb, ki so se zgodile na otoku, zanikati potenciala protestniškega vrenja ali Islandce na slepo obtožiti pomanjkanja samorefleksije.

Kako potem govoriti o islandski izkušnji? Se da zanesti na statistiko? V državi je lani gospodarska rast znašala 1,6 % (2,9 % leta 2011), brezposelnost pa marca letos 6,8 %. V primerjavi z nekaterimi drugimi obubožanimi evropskimi gospodarstvi in družbami gre nedvomno za spodbudne številke, toda ali je to dovolj? Novinarka Sigrún Davíðsdóttir opozarja na pomembnost psihološkega momenta, ki ga uradne statistike težje zajamejo. V času krize se razpoloženje bolj kot s številkami dejansko spremeni takrat, ko se običajni državljani “prepričajo”, da se lahko znova ustalijo doma, da njim in njihovim bližnjim ni treba več s trebuhom za kruhom v tujino, ko spoznajo, da lahko ob koncu meseca prihranijo nekaj denarja …

In na katere ekonomiste se gre v poplavi različnih informacij zanesti? Nobelovec Paul Krugman govori o Islandiji kot o pozitivnem primeru devalvacije lastne valute v času krize, izpostavlja pravilnost začasne omejitve t. i. kapitalskih tokov in pozdravlja skrb za učinkovito socialno politiko. Pronicljivi marksistični ekonomist Michael Roberts po drugi strani problematizira ravno omenjeni keynesianski koncept devalvacije valute in opozarja na padec profitne stopnje, upad investicij, na občutno poslabšanje standarda v državi, saj se je povprečni domači bruto dohodek, merjen v islandskih kronah, od začetka krize znižal za 18,3 %, v dolarjih pa celo za 42,7 %, medtem ko se približno 80 % islandskih gospodinjstev ubada z dragimi hipotekarnimi posojili. Domači insajder, ekonomist Olafur Margeirsson, pa na svojem blogu piše o trhlih temeljih domnevnega islandskega ekonomskega okrevanja in za bližnjo prihodnost napoveduje nove velike težave.      

Kako pa naj definiramo ljudsko nezadovoljstvo? Ko sem se sam jeseni leta 2010, približno leto in pol po burnih dogodkih, potikal po otoku, so me nekega večera presenetile množične demonstracije pred parlamentom v Reykjavíku. Naivno prepričan, da je v državi spet vse v redu in da je kriza le še oddaljen spomin, si nisem bil čisto na jasnem, kaj naj si mislim. Proti čemu protestirajo ti ljudje? Bilo jih je približno toliko kot protestnikov na prvih dveh vseslovenskih vstajah, a je bilo razpoloženje neprimerljivo bolj tesnobno. Nobenega kulturnega programa ni bilo, skupina protestnikov je v nemajhen ogenj prevračala klopi iz bližnjega parka, v stavbo parlamenta pa je ob jeznih vzklikih in žvižgih, jasno izraženem nezadovoljstvu z novo vlado, ki naj bi pozabila na navadne državljane, letelo vse živo.

3.  

Rezultate islandskih parlamentarnih volitev bi bilo napačno interpretirati kot povsem nerazumljiv politični preobrat. Islandska desnica je nenazadnje že od druge svetovne vojne tradicionalno najmočnejša politična sila v državi, zato bi lahko obdobje leve vlade prej imeli za nekakšen odklon od ustaljene prakse. Toda Islandci so glasovali pragmatično, ne meneč se za romantično percepcijo države v tujini. Slab piar leve koalicije, ki državljanom ni znala “prodati” svojih dosežkov (npr. odstotka ali dveh gospodarske rasti ali razbremenitve gospodinjstev s črtanjem manjšega dela njihovih dolgov), in hrepenenje po “zlatih časih”(dragih avtomobilih, poceni kreditih), ko sta se cedila med in mleko ter sta vladali zmagovalni stranki, sta dve najpogostejši pojasnili volilnih izidov. Toda stvari šele postanejo zanimive: na eni strani 81,4-odstotna volilna udeležba, najnižja na parlamentarnih volitvah v zgodovini samostojne države, na drugi strani parekordnih petnajst strank, med katerimi so volivci lahko izbirali. Nekatere med njimi ustanovljene šele pred kratkim, druge s kolektivnim vodstvom, tretje brez kakršnihkoli možnosti za preboj v parlament – stališče o vstopu države v EU in glede morebitne uvedbe evra pa za vse bolj pomembno politično vprašanje.

Obe politični skupini (ustanovljeni šele lani), ki pa jima je uspelo prestopiti parlamentarni prag, sta otroka svojega časa: Svetla prihodnost, sestrska stranka stranke frajerskega župana Reykjavíka, znanega islandskega igralca, komika Jóna Gnarra, in islandska Piratska stranka (kjer po novem deluje že omenjena Birgitta Jónsdottir) o politiki razmišljata skozi vrsto različnih aktivnosti, ki poskušajo združevati sodobno tehnologijo, neposredno demokracijo in prizadevanje za boljšo družbo. Pomembna iniciativa (digitalnega) samoorganiziranja in samoodločanja je na primer platforma Citizens Foundation, reykjavíška neprofitna organizacija, ki ureja več projektov, spletnih strani, forumov, namenjenih kvalitetni javni razpravi, kjer se lahko npr. prebivalci glavnega mesta v dialogu s someščani s svojimi idejami in predlogi aktivno vključujejo v mestno politiko, se neposredno opredeljujejo do vladne politike, novih zakonskih sprememb in podobno. Najbolj znan primer islandske “direktne demokracije” pa je bržkone koncept t. i. nacionalnega foruma, ki ga je sestavljalo več kot tisoč iz registra prebivalstva bolj ali manj naključno izbranih državljank in državljanov (starih od 18 do 89 let), ki so na dveh velikih srečanjih leta 2009 in 2010 debatirali o tem, v kakšni družbi si želijo živeti, definirali pa so tudi glavne prioritete, ki naj bi jih pozneje poizkušali nasloviti z novo državno ustavo. Zaradi vsega naštetega ni mogoče reči, da se na Islandiji ni nič spremenilo. Verjetna nova desna vlada bo vladala drugačni državi, kot jo je poznala iz prejšnjih mandatov.

Ni tudi težko razumeti, zakaj so omenjene ideje in iniciative doživele tolikšen odmev pri mednarodni javnosti, aktivistih, intelektualcih itd., ki so, ko se praksa ni popolnoma skladala s teorijo, resnico malo prikrojili. Ni težko videti, zakaj je bilo na protestih na evropski periferiji videti islandske zastave in zakaj so najbolj izpostavljeni aktivisti z otoka na severu Evrope postali zaželeno blago.

Toda z idealizmom si ne moremo več pomagati. Čas je, da zrušimo mit o Islandiji! Dovolj je polresnic, netočnosti, naivnosti, pomanjkljivih zaključkov, romantičnih podob. Treba je brati med vrsticami, pozorno poslušati, kritično pretresati vire in gledati vsak primer posebej. Čas je, da Islandijo vzamemo resno, ne pa da nanjo projiciramo lastne želje in hotenja. Dovolj je populističnih neumnosti o pohlepnih bankirjih, ki da že kar vsi po vrsti ždijo pod ključem, kot da je kvaliteta določene družbe v tem, kako hitro njena sodišča zadovoljijo javno mnenje. Pogovarjajmo se rajši o islandski kulturni politiki (»Islandskem kulturnem čudežu«, kot so nedavno pompozno zapisali v španskem El Paísu), ustvarjalni energiji, o vlaganjih v umetnost, film, glasbo … Pogovarjajmo se bolj trezno. Zmaga desnice na zadnjo aprilsko soboto ni toliko »poraz islandskega modela« kot poraz našega površnega, črno-belega razumevanja sveta. Pomanjkljive zgodbe o bančni krizi, revoluciji loncev in ponev ter življenju po njej povedo največ o nas samih, še najmanj pa o Islandiji. Zanimivo bo opazovati, v kakšno smer bo v novih razmerah krenila država, toda v vsakem primeru jo bo treba misliti na novo. Stari mit ne zadostuje več.