september 2014 - AirBeletrina
Kolumna 29. 9. 2014

Pred vrati predstave

Zamišljajte si, da zapustite stranišče in se namenite k umivalniku, ki skupaj s straniščem pripada sanitarijam srednje velikega ljubljanskega nočnega kluba. V umivalniku si z dlani spirate pridelano umazanijo, človek na dogodku nočnega tipa pač ne more biti čist, a hkrati ne sme biti umazan. Denimo, da vam za vrat skoči neokusno vzhičena oseba vaših let, ki vas je izjemno vesela, ker vas ni videla že zares izjemno dolgo; le kako je vendar lahko minilo toliko časa, ne da bi se enkrat skupaj usedli na kavo ali pa se vsaj srečali na dogodku nočnega tipa, vzklika. Vi si skušate posušiti dlani, vendar vam vzhičena oseba zapira pot do stojala z brisačami. Pravi, da vam mora nujno povedati, kaj vse se je zgodilo v tem neskončno dolgem času, ki ga po nesreči niste preživeli skupaj. Medtem ko se stegujete po brisačah – kar je v tesnem in lepljivem prostoru izjemno neugodna dejavnost – vam hiti (in to zares ni zgolj a matter of speech) pripovedovati žalostno zgodbo svojega zakonoloma. Pove, da je že približno dve leti čutila, kako iskrica ugaša, kako seks ni več isti, kako se tisto, kar je nekoč imela za trdovratno dejstvo, torej ljubezen do partnerja, v njenem naročju spreminja v žagovino, suhe žemlje, dračje in kar je še takšnega. Nič ni bilo zares narobe, svoje dni sta skupaj preživljala ubrano, celo predano, pa vendar, vam pripoveduje, je tudi njuno skupnost oplazila indiferenca minevanja. Zadeva se je lep čas zaključevala, njeno srce pa je drevenelo in se ploščilo kot vodni meh. Ne več tako zelo vzhičena oseba sklene, da je bila opisana izkušnja ena najtežjih izkušenj njenega življenja in da jo med spominjanjem še vedno zapreči bridkost, tista eksistencialna, najbolj žilava in robata. Med pripovedjo pozabite na svoje vlažne dlani in jo pozorno poslušate. Sočustvujete. Takšna usoda je res en klinc vredna, toda hkrati … Toda hkrati ste ravno toliko zvedavi in opravljivi, da kljub neskončnemu času, ki ga z vzhičeno osebo niste preživeli, veste, da je vzhičena oseba pogosto in brezsramno prešuštvovala in da je to v bolj dogmatičnem razmerju navadno osrednji razlog za zakonolom in grenkobo. Po naključju imate informacijo, ki izpoved vzhičene osebe postavi na glavo, jo vsaj zasuče ali malo poreže, kakorkoli, informacija je pomembna in začuda ni našla domovinske pravice med dejstvi nekega zajeba.

Čemu služi ta dolgi in razplasteni primer? Ni mi do tega, da bi z brezovo vejico udrihala po prešuštnikih ali kemično vzhičenih osebah; človek gradi, življenje odnaša, pravijo. Gre mi zlasti za to, da načnem problem izpovedovanja oziroma izpovedi, kakor se kaže in kakor živi med nami, tako na straniščih nočnih klubov kot v novoizdanih knjigah.

Zgornji primer je simptomatičen za to, kar tu imenujem izpoved brez izpovedi, torej za nek žanr komunikacije, ki prevzema formo izpovedi, formo »čežane občutja, srca in prijateljstva«, da pa nam nič več kot skrbno pripravljen, zveličavno sestavljen PR tekst, ki naj bi tvorca prikazal na še bolj skrbno odmerjeni način. Ta PR je tako izpopolnjen, da se ne trudi zametovati naše zmotljivosti ali nečimrnosti, pač pa jo prikazuje skoraj eshatološko, na način »zajebal sem čist, ampak potlej bom ven prišel močan in velik«. Ta PR nam uspe prodajati svoje laži, privilegije zanikanja in je mogočen ravno zato, ker se ima za stališče resnice, ker je pozabil, da se je samemu sebi debelo in nemarno zlagal, pozabil je, da si je moral zato, da bi ohranil blaženost prezentacije in bližine z drugimi osebami, dolgo časa pripovedovati zgodbo, ki ga ni v celoti pohabila, ki je zmotljivost in nečimrnost olupila odgovornosti. Izpoved brez izpovedi je pojav, ki od nas terja, da malo zamižimo, da dopuščamo, da ljudje lažejo samim sebi in nam. Takšna izpoved je najbolj žalosten pojav ravno zato, ker je težko razumeti, kaj jo poraja; zakaj bi se sploh izpovedovali, če pa se sploh nočemo izpovedati. Težko je razumeti, zakaj bi se odrekli olajšanju izpovedi in se namesto tega udinjali v odrezkih, zakaj bi svoje razloge naokoli razkazovali kot nakit, ki smo ga na sredozemski stojnici kupili za nekoga drugega. Vendar – PR ima veličastno moštvo in premagalo nas bo na domačem igrišču, kakor se reče.

Ultrablues (UMco, 2014)

Za ilustracijo tega, v kakšnih pojavnih oblikah srečujemo incestuozna razmerja med izpovedjo in PR tekstom, lahko posežem še po nedavno izdani knjigi Ultrablues, ki me je sprva navdušila, naposled pa pustila razočarano; počutila sem se, kot bi me neka relativno intrigantna oseba povabila k sebi na obisk, potem pa mi ob kozarcu slane mlačne vode ponudila še krožniček sočivja. Gre za sklop besedil, dnevniških-zapiskov-ki-to-niso o pripravah na precej zasebno doživetje, ultramaratonski tek po planotah Utaha. Če bi se igrali igrice konsistence, bi verjetno lahko pričakovali, da nam bodo avtorji v branje ponudili prav to zasebno izkušnjo. Tega ne bi pričakovali iz sprevrženih vohljaških vzgibov, temveč zato, ker so se avtorji sami namenili pisati o samih sebi. Sami so oblikovali dispozicijo, ki zase zahteva določeno intimno materijo, še več, zahteva resnično intimno materijo, ne pa sporočila za javnost. Pisati o samem sebi s seboj prinese tudi odgovornost iskrenosti, veliko nalogo približati se stanju človeka, kakršen je, ko ga ne gleda in ne vidi nihče (in menda te med tekom ne gleda in ne vidi nihče). Videmšek je mnenja, da si v takšnem potopisno-dnevniškem žanru lahko privoščimo veliko režije, odločimo se lahko, koliko in kaj zamolčati, saj smo svobodni ljudje, toda, hej, saj nam potemtakem ni treba pisati knjig, temveč lahko podružnico svojih laži odpremo na Facebooku in jo tržimo tam. Vse, kar nam knjiga porine pod nos, so revizije subjektov, ki pišejo, vse, s čimer se srečamo, je človeško življenje, kakršno je po obisku treh velikih sanitarnih inšpektorjev: potrebe po afirmaciji, marketinga in občutka za posebne učinke.

Verjetno se sprašujete, kako vem, da v knjigi ni tiste resnice, ki jo knjiga sama hoče in želi. Avtorjev vendar ne poznam tako dobro, kot poznam ozadje vzhičene osebe iz prvega primera. Moja sodba je stvar preproste dedukcije: če nam avtorji lažejo o osnovnem – da so namreč napisali knjigo o teku –, potem se po pravilu imanence razvijejo tudi druge, nadgrajene laži. Vemo namreč, da ni knjig o teku, so samo knjige o živih ljudeh, ki tečejo.

Pravzaprav smo vsi enaki duhovni ubožci: narcistična klima zadnjih desetletij (pretvarjajmo se, da smo bili tam) nam nalaga, da se vseskozi ukvarjamo sami s seboj in vseskozi govorimo o sebi, hkrati pa nam prepoveduje o sebi povedati kaj resničnega, ker bi nas lahko zapustil partner, mačka, služba, prijatelji ali država. V izpovedovanje smo primorani, pa ga nihče zares ne bi rad izvrševal, izpovedovanje se prodaja, a se nikjer zares ne zgodi. Največji vic takih prividov osebnosti, ki jih s tem ustvarjamo, pa je, da ravno njih, ker so potujeni in klinični, ne moremo ljubiti; kar ljubimo, so ljudje, ki so prismuknjeni in fizični.

Dilema ali, če hočete, etična zahteva je jasna. Bodisi se izpovejmo ali pa molčimo. Bodisi upravičeno zmotimo človeka, ki bi si rad obrisal roke, ali pa ga pustimo, da si jih obriše. Bodisi napišimo knjigo o samih sebi ali pa napišimo poljudnoznanstveno delo o drugih živalih. Če bomo vsi malo manj napol sami zase, bomo malo manj napol tudi za druge. Če bi mi vzhičena oseba povedala resnico, je ne bi obsodila; če bi imela pogum za konsistenco, bi jo – objela. Če bi trije ultramaratonci nazdravili svoji potrebi pisati o svoji osebi, ne pa je ovili v čarodejstvo teka na dolge proge, bi nazdravila z njimi. Tako pa nekoliko zmedeno gledam v vrata predstave.

Kritika 26. 9. 2014

Med budnostjo in snom (raz)prodanega jaza

Pesništvo Davida Bedrača se je v zadnjih nekaj letih v slovenskem literarnem prostoru ustalilo kot eno bolj izoblikovanih. Njegova nova, šesta zbirka pesmi po vrsti, Tvoj nakupovalni voziček, že z naslovom evocira svoje problemsko osišče, ki se neizogibno izkustveno dotika domala vsakega bralca, obenem pa z zaimkom tvoj naznani značilno intenziteto neposrednosti nagovora. Če je v svoji predzadnji zbirki Centimetri sveta (2010) Bedrač v duhu sočasno vznikle gospodarske krize (in vse večje krize vrednot) še dokaj rezervirano upesnjeval silnice eksistencialno-ontološkega redukcionizma – pri čemer je predzadnja pesem knjige z naslovom Mrtvaška ura svojevrstna napoved trgovinske poezije (z dodatno kitico se pojavi tudi v novi zbirki) – , pa je hladna potrošniška logika v njegovi zadnji zbirki privedena do skrajnosti: Ničesar nisi kupil, / ničesar prodal v življenju. / Pravzaprav te nikoli sploh ni bilo …

Bedrač postavi gravitacijsko središče svoje poezije v zavetje trgovin in velikih nakupovalnih centrov, kjer njegova ustvarjalna domišljija in jezikovna virtuoznost doživita pravi razcvet. Pesnikovo prozorno uho ujame tudi najneznatnejši simptom življenja in ga sežame v splet drznih, nadrealno hiperboliziranih podob, ki pa ne izzvenijo v pretenciozno zaletavost, temveč se njihovi vozli zmeraj razvežejo v (dovolj) sugestivno poantiranost. Čeprav nam iz na številnih paralelizmih, iteracijah, svobodnem verzu in pretežni drugoosebnosti sloneče zunanje forme pesmi nehote zadiši po Zajcu, avtor ni prikrajšan za izvirnost, saj zajčevski tehnopoetski obrazec zavestno in konstitutivno vključi v svoj specifični poetični register. V pesmi Iz globokega riža nekdo zavpije tako odkrito razodeva svoj ustvarjalni agon z Zajcem – gre za transparentni homage svoji pesniški očetnjavi, iz katere se razrašča.

Tvoj nakupovalni voziček
David Bedrač
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

19,00 €

Zbirko šestinsedemdesetih pesmi odlikuje organska gradnja: vsaka pesem stoji kot bolj ali manj enovita in avtonomna celota, obenem pa je s svojim motivnim, tematskim in idejnim arzenalom tesno zvezana z ostalimi fragmenti potrošniškega mozaika. Ta temelji na nenehni korespondenci med ravninama profanega človekovega mikrokozmosa in srhljivo prostranega makrokozmosa, pri čemer je obema skupna nenasitna pogoltnost. Trgovinski objekti in produkti svojo vlogo človekovega predmeta poželenja oziroma plena sprevračajo v vlogo plenilcev človekove biti: Ti ješ prostor, on jé tebe. Skladno s tem tudi pristna ljubezen med dvema ni več mogoča, zato se vse bolj izrojeva v vzajemno vampirstvo: Potegnil jo boš vase kot vampir življenje. / In si jo nalil. In jo pil.

Z ironijo, evfemizmi, neizčrpnim inventarjem izvirnih pomenskih preslikav, zamenjav, vzporejanj ter prekrivanj Bedrač doseže posebno uravnoteženo razmerje najrazličnejših paradoksalnih opozicij kot konkretizacij neskončnega v končnem. Trgovina je tako zaprt, omejen prostor (ali po Štegru »neprostor«) in hkrati alegorija univerzalnih zakonitosti: Celo v sanjah se čuti, / kako nas vesolje prevaža / v velikem nakupovalnem vozičku in pa: vesolje / je le temna nakupovalna vrečka, / in vsi živimo v njenem črnem polivinilu, na katerem utripljejo gratis zvezdice.

Avtorjevo direktno nagovarjanje bralca v drugi osebi postane gesta nekakšnega posebnega angažmaja – angažmaja vmesnosti. »Ti«, za katerega Aleš Šteger v spremni besedi pravi, da je to »neki ti, ki kupuje[, o]benem pa je ves čas na delu mašinerija nekega drugega ti, ki je bralčev izgubljeni alter ego ali, še bolje, edini pravi alter ego, jaz brez sebe«,nastopa v imenu te (predpostavljene) vmesnosti, zamrznjenosti in je neke vrste krizni nadomestek (raz)prodanega jaza. Dosledna pozicija vmesnosti je tista kvaliteta, ki Bedraču onemogoča nevaren zdrs v privzdignjeno moralizatorstvo. Pomembno je predvsem, da ta vmesnost ne ostane statična in da hkrati predstavlja avtorjev ekvivalent za nekakšno transcendentno vseprisotnost. V pesmih Tvojega nakupovalnega vozička se zato manifestira tako v opisih speče potrošniške kompulzije (Spomladi padati kot dež po izložbah) kot tudi mestoma asketske drže in poskusov (samo)osvobajanja (Ti si tu z drugim namenom. / Ti moraš hoditi iz kota v kot. / Se stražiti. Se varovati.). Iz prve kategorije proseva nekakšna hamletovska enačba: umreti je enako spati. Nebivanje Bedrač ugleda v spancu človeške zavesti, snu kupovanja in prodajanja: kupci kupujejo in kupijo / in ne vedo, da so mrtvi. Na drugi strani trenutki, ki zadevajo osvobajanje subjekta iz okov prevladujočih družbenih koncepcij, postrežejo z idejo o nujnosti lastne dezintegracije, »razpakiranja« za resnično budno življenje in ponovno pridobitev dolgo izgubljenega sebstva. Idealistično tonaliteto kasneje pesnik preudarno uravnoteži s prizemljenim spoznanjem o šibkosti človekove (tudi svoje) volje: Šel bi, premaknil, zakričal, zamahnil, ustrelil, / nič … / ugasneš luč, ležeš.

Popolnoma jasno je, da tema človekove izgubljenosti sredi frenetičnega sveta, ki ga poganjata tiranski kapitalizem in potrošniška religija, v literaturi ni nikakršna noviteta, vendar to dejstvo v nobenem pogledu ne krni svežine tega dela. Tvoj nakupovalni voziček Davida Bedrača bi lahko kdo bral tudi kot angažirano družbenokritično poezijo, vendar je domet te zbirke precej daljnosežnejši. Bedrač je v njej svoj pesniški glas mojstrsko ubral z globalno patologijo sodobnega časa, da govori tako preko difuznega kanala raznorodne (morbidne) posamičnosti kot iz sidrišča vmesnosti čistega uvida vanje in na ta način pooseblja naravo literarno plemenitega tukaj in vmes.

 

David Bedrač: Tvoj nakupovalni voziček. Ljubljana: Beletrina, 2014. 131 strani, 19 €.

Panorama 25. 9. 2014

Doberdob: odlomek in vabilo

Doberdob (odlomek)

Do večera je neštetokrat tolklo mimo prvega roja. Že tik pred mrakom je vrtalo tako blizu, da se je vreča, ki je zakrivala luknjo v svet, majala in je razgreti zrak puhal v skrev. Skozi špranje se je videl kepast blisk eksplodirajočih granat. Popovič in Rainer sta že hotela planiti iz skrevi, boječ se, da ne bo prihodnja sekunda poslala smrti v skrev. Toda imeli so srečo. Ko je bila napetost najhujša, se je butanje začelo oddaljevati. Z mrakom se je oddaljilo spet nazaj na planoto, kakor včerajšnjo noč.

Še so bili vsi živi in celi.

Toda ko so o mraku hoteli iz luknje, so sprevideli, da so tako rekoč zasuti. Granata, ki se je najbližje zarila, je dvignila ogromno plast zemlje in kamenja ter zasula zaseko do vrha. Morala je priti na pomoč lopata, da so se mogli splaziti drug za drugim iz luknje. Zdaj so se znašli v lijaku, ki ga je napravila eksplozija. Bil je premajhen za cel roj, pa so se le stisnili. Čez pobočje je žvižgala železna toča v zaledje.

Toda že se je oglasil tudi ogenj pušk, nato strojnic, nato ročnih granat. Barfuss je hotel nekaj zagodrnjati, pa ga je prekinil razburjen, pritajen vzklik:

»Italijani …!«

Da, tam spredaj, za njihovim bivšim rovom, so migljale temačne postave, mogoče dvajset, trideset korakov niže od njih. Rakete, ki se nekje dvigajo, le slabo prodirajo skozi motnjavo. Temne postave so se zagnale, a ne proti lijaku, kjer so bili oni, temveč nekam na desno.

In že je počil iz lijaka prvi strel. Potem drugi, potem tretji, nato je zaregljala salva … Italijani, ki so hoteli pravkar preiti v napad, so zbegani obstali in se potuhnili. Do lijaka so prodrli nekaki glasovi, ni se pa moglo razločiti, ali so bila povelja ali pa vzdihi ranjencev, kajti nastal je peklenski hrušč, ki je zajel ves odsek na pobočju. Kakor zjutraj, so tudi zdaj zaregljale strojnice.

»Streljati, streljati!« Almerjev glas je bil spremenjen, hripav in ni mogel nikogar podžgati, ker je tako in tako vse streljalo. Sovražnik se je medtem popolnoma potuhnil; zato pa so ugotovili, da nad lijakom, nizko nad njihovimi glavami, kosi gost svinčen dež od vseh strani. Bili so obsojeni na ozki prostor, od koder ni vodil noben, še tako neznaten rov.

Znočilo se je. Italijanov ni bilo več na spregled, zato je stvar postala dolgočasna. Najdlje so prskali iz lijaka bivši zanesljivci. Mahoma se je pa Barfussu le zasvitalo:

»In če nam zmanjka streliva?«

Kakor bi komaj čakal na to, se je oglasil tudi Janoda:

»Ne le to! Sovražnika tudi opozarjamo nase.«

Almer je uvidel, da imata oba prav, ter je zaustavil streljanje. Zdaj so čepeli v lijaku in prisluškovali kroglam, ki so žvižgale tik nad površino zemlje. Tako so ležali, dokler ni vprašal Holcman:

»Koliko je ura?«

To čudno vprašanje je pri nekaterih izzvalo porogljiv nasmeh. Segal pa, ki je iztuhtal, da se nad njegovo glavo križa ogenj pušk od treh strani, ga je jezno zavrnil:

»Ali ne vidiš, da tudi naši streljajo na nas?«

Tega se ni dalo več zanikati. Tedaj se je Rainer spomnil:

»Kje so le naši?«

Rainer je predramil novo, skelečo skrb, ki jim je neusmiljeno kruto predočila njihovo osamljenost.

Polagoma so ugotovili, da svinčenke redkeje kosijo in da so one iz zaledja skoraj prenehale. Začeli so misliti, kako bi se izmuznili iz pasti, v katero so padli. Janoda je izvlekel krampič in štorkljal z njim čez rob lijaka. Odkopal je nekaj grušča in pogledal skozi rovič.

»Jama!« je bleknil z navdušenim glasom.

Doberdob
Voranc Prežihov
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

35,00 €

Palir in Demark, ki sta ležala tik njega, sta začela z lopaticami rezati prehod iz lijaka. Pridružili so se še nekateri, ki so na tej strani našli prostora. Almer je prvi splezal na ogled. Da, jama, obsežnejša jama kakor lijak, za njo pa razmetan in razkrit svet. Ni izključeno, da se tja steka kak rov. Začeli so se smotrno pripravljati, da prekopljejo vsaj tako globok rov, da se bodo brez nevarnosti skotalili čez rob. Toda kopali so neprevidno in nekdo je čul ropotanje orodja po kamenju. Takoj sta se na desni in levi dvignili dve raketi, ena italijanska, ena avstrijska. Spet so se potuhnili nazaj v lijak. Nekaj muh je zapikalo v nametani grušč. Pokalo je čisto pred njihovimi nosovi.

Nenadoma jih je bliskovit dogodek vrgel iz neodločnosti. Sovražnik je bil najbrž osupel nad odporom, ki je naletel nanj na kraju, katerega je čez dan njegova artilerija na drobno prepikala. Zato se je maščeval. Poslal je iz bližine veliko raco nad zasuti rov. Mina je počila z velikanskim, glušečim ropotom nekje pod lijakom, kamor je vrglo nekaj košev zemlje in kamenja. K sreči je dobil le Kalivoda kamen v nogo, drugo se je odbilo ob robu. Kalivoda se še ni utegnil prijeti za boleče mesto, ko je plahutnila že druga raca pred lijak, a malo više. Stvar je postala nerodna in smrdljiv puh je dvignil najprej Janodo, da se je pognal skozi prekop iz lijaka v jamo. Za njim Štefanič, potem Amun, Demark, nato vsi ostali. Komaj so bili prvi na dnu jame, je spet prhutnila tretja raca, menda že tik samega lijaka. Ne oziraje se nazaj, so se zagnali iz jame dalje po razriti površini. Janoda je padel v jarek, se koj pobral in rinil dalje po vseh štirih. Rov je bil že boljše zavetišče.

Drug za drugim so se prevračali v zapuščeni jarek. Prihodnja mina je zatulila naravnost v jamo. Blato in kamenje je deževalo po rovu. Vse, kar je bilo v njem, je rinilo dalje. Tedaj so tisti, ki so šli za Janodo, zaslišali njegov vroči glas:

»Kaverna!«

Potem je pred Amunom nekaj štrbunknilo, in ko se je ozrl tja, ni videl več Janode, temveč nizko, črno žrelo na koncu rova.

Janoda je posvetil z vžigalico. Bili so v dobri, prostorni kaverni. Svod je bil naraven, iz skale, ki je bila umetno izpodjedena. Votlina je bila od vseh strani zavarovana z naravnimi stenami, tla so bila mnogo nižja od vhoda. Bila so suha, v kotu je bilo celo nekako ležišče, na katerem so se kopičile odeje in plahte.

»Ti si fant!« je pohvalil Janodo Barfuss.

Zunaj je spet zarezgetala nova mina, toda tukaj so se čutili tako varne, da se niso zmenili zanjo. Tedaj se je zaslišal Almerjev zaskrbljeni glas:

»Ali smo vsi?«

Spogledali so se. Kar je zavpil Palir:

»Helda ni!«

Almerju se je zameglilo pred očmi.

»Helda ni!«

Res, Helda ni bilo. Held je ostal zunaj.

 

 

Danes ob 17h vas vabimo v Kavarno Drame v Ljubljani na pogovor ob 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne in ponatisu romana Prežihovega Voranca Doberdob (Beletrina, 2014).

O 1. svetovni vojni na slovenskih tleh bo govoril zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, ki je napisal spremno besedo k ponatisu romana, dogodek bo povezoval Aljoša Harlamov, odlomke iz romana pa bo interpretiral Jernej Šugman, član ansambla SNG Drama Ljubljana.

Se vidimo!

Kritika 24. 9. 2014

Kastracija mame Evrope

Kontroverzni nobelovec José Saramago je v zanj značilni maniri večnega nergača in kritika leta 1986, ko sta Portugalska in Španija postali članici Evropske skupnosti, izdal provokativni roman Kameni splav. Nad odločitvijo državnih entitet, ki sestavljata Iberski polotok, je bil ogorčen in literarni rezultat njegovega odklonilnega odnosa do evropskega povezovanja je ironično delo, v katerem si dovoli ubesediti šokantni pripetljaj – odcepitev Iberskega polotoka od varne mame Evrope. Za primerjavo si zamislimo, kakšne reakcije bi optimističnega leta 2004, ko sta svoje s cukrom zabeljene retorične mišice v Novi Gorici kazala Rop in Prodi, povzročilo delo kakšnega slovenskega literarnega veljaka, ki bi tematiziralo zemeljsko odcepitev Slovenije skupaj z, bog ne daj, Hrvaško od obljubljene Evrope. Saramago je za časa življenja nenehoma dokazoval, da zna stopati na boleče žulje in če je s Kajnom in Evangelijem po Jezusu Kristusu najbolj intenzivno puščal žgočo tekočino katoliškim vernikom, v Kamenem splavu predre mehurje evropocentrističnim rojakom. Angažirane implikacije romana so v nebo vpijoče, s premočrtnim političnokritičnim branjem pa bi Saramagu in njegovemu artefaktu vendarle storili krivico. Kameni splav je namreč veliko več kot le romaneskni odmev političnega manifesta.

Nezaslišana razpoka, ki pogoji genezo nove geopolitične razporeditve sveta, se pojavi simultano z enigmatičnimi dogodki oziroma – s Saramagu všečno krščansko terminologijo rečeno – čudeži. Joana Carda s potegom brestove veje v zemlji razpre par pedi dolgo rano, ki se noče zaceliti; Joaquim Sassa proti morju vrže težak kamen, ki v tehniki žabice preleti neverjetno razdaljo; Joséju Anaiçu začne slediti jata škorcev; Pedro Orce začuti tresenje zemlje; Maria Guavaira razpara nogavico, iz katere se v neskončno vleče modra nit; psi v francoski vasi Cerbère, katere ime spominja na poimenovanje triglavega mitološkega psa, stražarja Hada, Kerbera, pa ne glede na to, da so izgubili glasilke, začnejo lajati. Obenem se točno na mejni črti med Francijo in Španijo razpoči zemlja. Kot oplojena mati, ki spočne otroka, nepojasnjena sila predre celino in iztisne nov otok, s čimer se prične odisejada kamenega splava oziroma novorojenega otoka po Atlantskem oceanu. Znanstveniki so nemočni, molčečnost eksaktnega pa pričakovano nadomešča glasnost sofizma. Svoje govorniške sposobnosti razkazujejo razni politik(ant)i: oglasijo se domači predstavniki, voditelji evropskih držav (nekateri med njimi celo veseli, da so se znebili dveh nepredvidljivih južnih narodov) in Združene države Amerike, ki z zanje značilno pokroviteljsko dikcijo v isti sapi ponujajo pomoč in tiho razmišljajo o lastnih interesih, recimo novih vojaških bazah.

 

Kameni splav
José Saramago
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Barbara Juršič

26,00 €

Med tem se na plavajočem koščku zemlje preoblikujejo družbene strukture: bogataši odhajajo, bančni računi so izropani, trgovine se praznijo, razkošne hotele pa zasedejo pripadniki nižjega sloja. Kljub izrednim razmeram se po spletu naključij med seboj prepletejo usode petih posameznikov, ki jih druži izkušnja z nadnaravnim. Ko grozi trčenje otoka z Azori, trije Portugalci, Joana Carda, José Anaiço, Joaquim Sassa, ter dva Španca, Pedro Orce in Maria Guavaira, v spremstvu psa Stanovitnega z vozom odpotujejo iz Galicije proti razklanim Pirenejem z namenom, da bi videli razpoko in morje. Na poti jim kot angel varuh stoji ob strani skrivnostni canis lupus familiaris, na čigar peklensko poreklo večkrat namigne pripovedovalec. Saramago tudi v Kamenem splavu ne more iz svoje ateistične kože in pogosto parodizira krščanski imaginarij oziroma vero v Boga z veliko začetnico.  

Pripovedovalec je ustrojen kot pravi podaljšek pisateljevega karakterja. Poleg tega, da je blasfemičen, redno komentira dogodke in izbrane pripovedovalske postopke, ob tem pa je gobezdav, piker in luciden. Na pohodu je torej metafikcija in če tej primešamo še intertekstualnost (v vlogi veleposlanika se na primer pojavi Charles Dickens), več možnih načinov branja in vdor nadnaravnega, dobimo recept za neoporečni postmodernistični roman. A na eni točki se zalomi, in sicer izrazitost politične osti izpodbije samonanašalnost teksta. Bolj upravičena in smiselna je zato umestitev Kamenega splava v okvirje magičnega realizma. S pomočjo vpleta nadnaravnega, mitičnega v realno Saramagu uspe destabilizirati evropsko racionalno logiko oziroma dojemanje, s čimer se približa kulturnemu izročilu Latinske Amerike. Portugalski prozaist za časa življenja ni skrival svojega navdušenja nad književnostjo Latinske Amerike, Harold Bloom pa omenja predvsem vpliv, ki ga je imel nanj kubanski pisatelj zgodnjega magičnega realizma Alejo Carpentier.

Roman Kameni splav je mogoče interpretirati tudi znotraj konteksta paniberske ideje, ki zagovarja kulturno in ekonomsko povezovanje Portugalske in Španije. Odnosi med glavnimi protagonisti in optimistični zaključek se pod lučjo paniberizma izkažejo kot izjemno simbolični. Vsestransko sožitje med peterico, ki spominja na nekakšno pomanjšano varianto kibuca, na trenutke sicer prekinjajo močna čustva, vendar jim s pomiritvijo skoraj usodnih emocionalnih razprtij vendarle uspe poosebiti eksemplarično maketo, ki ilustrira zmago tovarištva. Utopična prilika se tako izlije v napoved mirne in rodovitne prihodnosti: otok se ustavi in na horizontu je rojstvo nove, manj obremenjene generacije. Preplet usod petih neznancev, ki premagajo ovire in postanejo prijatelji, na simbolični ravni spregovori o možnosti meddržavne povezave. Hipotetično bi kolateralni produkt slednje bila čustveno obarvana diskrepanca, ki pa jo na poti do simbiotičnega epiloga lahko nadvlada le preudaren in spoštljiv medsebojni odnos.

V intervjuju za Paris Review je Saramago izjavil, da je z romanom Kameni splav želel poudariti podobno zgodovinsko, kulturno in jezikovno podstat Španije in Portugalske, ki bi se prej kot k Evropi morale obračati, seveda brez neokolonialističnih apetitov, proti svojim bivšim kolonijam. Končne zemljepisne koordinate otoka, ki se zaustavi nekje med Latinsko Ameriko in Afriko, torej še zdaleč niso naključne. Če se ozremo na sedanjo situacijo, v kateri se je zaradi gospodarske krize znašla oslabela Portugalska, Saramagova alternativa zveni silno preroško. Portugalci trenutno svojo finančno varnost množično iščejo v Braziliji, Angoli in Mozambiku, zavetje pod krilom mame Evrope pa postaja vse bolj podobno črni luknji, kjer se nihče več ne počuti varno.

V Kamenem splavu se pripovedno mojstrstvo Joséja Saramaga manifestira v vsej svoji veličini. Historično umeščena reakcija na državniško nepremišljenost je preoblikovana v večplastno občo časovno in prostorsko parabolo, ki ji dodano vrednost dvigajo filozofska motrenja, epistemološka in fenomenološka vprašanja (»/…/ da stvari obstajajo, sta potrebna dva pogoja: da jih človek vidi in jim da ime.«), prevpraševanje izvora narodne identitete in psihološka analiza družbe.

 

José Saramago: Kameni splav. Prevedla Barbara Juršič. Ljubljana: Beletrina, 2014. 337 strani, 26 €.

Kolumna 22. 9. 2014

Kdor prej umre, bo dlje mrtev ali Razodevanje neke ideologije

Marcel Štefančič, jr. (via Wiki)

Eseji iz knjige letošnjega Rožančevega nagrajenca, lanskega nominiranca, gotovo niso nekaj, kar si običajno predstavljamo pod imenom »slovenski esej«. Četudi so v podnaslovu označeni za prav to, eseje o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize. A po drugi strani bi se tudi teksti Marjana Rožanca težko kvalificirali pod to oznako, ob kateri pomislim na bolj ali manj zmerne tekste o slovenski biti, hudomušna moraliziranja o narodovem razvoju, osamosvajanju, dodobra prekuhana z evropskim humanizmom, zahodnimi vrednotami, dežurno kritičnimi, a pokroviteljsko spodbudnimi pripombami o bodočnosti. Ne, Rožančeve peklenske maše se v nasprotju z dandanašnjimi esejističnimi produkcijami berejo čisto preveč divje; radikalizirane, neevropske, preveč žgejo. Preveč so podobne npr. Kafkovim navodilom za domača branja: Zakaj bi sploh brali knjigo, ki nas ne pretrese kot udarec po lobanji. In tudi teksti Marcela Štefančiča, jr. nas pretresejo kot udarci po lobanji. Lobotomizirajo, tlačijo, špikajo, treskajo in klofotajo. Pričujoča knjiga nič manj.

Predvsem bi jo lahko predpisali v branje prav slehernemu pripadniku naše slovenske, evropske, zahode civilizacije, magari prek zaenkrat še javnega izobraževanja. Oziroma kako je že napisal o Kleinovi Doktrini šoka: »Knjiga je tako dobra in tako urgentna, da bi jo morala slovenska vlada prevesti, izdati v multimilijonski nakladi in jo razdeliti med ljudi, potem pa razglasiti enotedenski nacionalni kolektivni dopust, med katerim bi jo ljudje prebrali«. Da malce konkretiziramo: naša knjiga je tako dobra in tako urgentna slehernemu, ki je od vseh medijev stalno bombardiran z bombastičnimi parolami o splošni nespremenljivosti, ki da terja malone brezizhoden, že sedemletni krizni vsakdan, ki dan za dnem posluša eno in isto papagajsko ponavljano sranje ter slednjič nima več druge izbire, kot verjeti v ta majmunski spev mnenjskih voditeljev, strokovnjaških ekonomistov, veleuspešnih biznismenov in seveda politikov. Če oplazim zgolj televizijo: nacionalkino parlamentarno kvantanje, planetov ekonomsko-propagandni program sleherne podjetno patentirane budalaštine, proplusovo paničarjenje, kako katastrofalna situacija je, da se potlej začudiš, ko ob pogledu skoz okno ne bruhajo vulkani. Kako gre že tisti ultimativni propagandni (beri: hitlerjanski) pregovor: če laž ponoviš dovoljkrat, se spremeni v resnico.

In Kdor prej umre, bo dlje mrtev skoz amfetaminske stavčne rafale, kot Marx na spidu, dekonstruira naš krasni neoliberalni svet. Zajebava, prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira, da je prva asociacija, a res, saj dojamemo, sedi, spij čaj, samo da mirni premislek sceno zaobrne, nemara zajebava, prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira še premalo. Toda rekli boste, čakaj, neoliberalizem, kaj to sploh je, še obstaja, mar se že same Finance ne norčujejo iz tega pojma, mar ni to en sam anahronizem, in to tisti najhujše vrste, socialistični, da ne rečem komunistični anahronizem. Kar naj vas ne zavede: dovolj se je ozreti po Sloveniji. Kaj kani storiti novi politikantsko superetični junak Cerar? Kaj neki, popeljati nas iz krize. Istega projekta se je lotil že prvi med našimi zaporniki Janša, potem ko je odslepljen od nekdanje predkrizne konjukture uspel priznati, da pa situacija ni ravno najrožnatejša. Za njim se je istega projekta z identičnimi ukrepi lotila prva slovenska premierka. Varčevanje, remont bank, privatizacija firm le malo pred volitvami. In Cerar zgolj nadaljuje to zdaj že jaro kačo z najslabšo možno bi-pa-ne-bi metodo. Kdor se dovolj jasno ne zavzame, daje potuho. Npr. smo proti privatizaciji, ampak ne absolutno, smo proti privatizaciji vitalne infrastrukture, ampak tudi te ne vse, temveč le tiste, za katero so pogodbe že podpisane. Smo pa ja pravniki.

Ne, neoliberalizem ni mrtev, miga bolj kot kdajkoli, posebej pri nas. Ko se najbolj zazdi, da Štefančič mlajši prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira, slej ko prej z grozo ugotoviš, kako resnično protidemokratične razmere nam vladajo, kako je volja ljudstva škodljiv eksces, kako trdovratno v antisocialne finančne mahinacije je zabetonirana evropska politika. Slovenija je najlepši primer tega. Alenka Bratušek proda državne firme, se s tem hvali na vse pretege, v zameno dobi najboljši šiht v Evropi. Ker Junker tako hoče. Ker je to njegova odločitev. Ker se je tako odločil. Državljanski glas še nikoli ni štel bolj nič. In naši domači politiki, razen tragikomični esdeesovski kalimerovci, molčijo. Da kdo ne bo koga užalil. Da ne bomo izpadli nezreli. Kot se kmet ob prihodu v mesto boji osramotiti. Res, naši politiki niso bili še nikoli tako servilni in, oh, tako hlapčevski.

Pod lažno, v akademski, retorični, strokovnjaški celofan zavito digniteto je taisti neoliberalizem počel in izvaja akrobatska klestenja, tehnokratska navodila pridnim, od ljudstva popljuvanim zastopnikom, evropske države spreminja v tretjerazredne, tretjesvetne protektorate etc., in to skoraj z absolutnim ideološkim triumfom, saj se vse to zdi požegnano od samega boga, druge poti ni, ali finančni kapitalizem ali kaj je še hujše od smrti, pekla, propada banke, da resnemu kritičnemu glasu ne preostane drugega kot prepovečevat, karikirat, parodirat, z njim žonglirat, mu dati okus njegove lastne medicine, prav ker bi šel sicer brez vsakršnega upora in glasu gladko čez. Dokler bi se ljudstvo pač še dalo posiljevat. Najboljši slovenski esej ni bil še nikoli tako globalen, evropski, kritičen. Ali kot bi rekli tehnokrati: skrajno levičarski, evroskeptičen, antikonkurenčen. In tako naprej.

In neoliberalci bodo takoj pograbili: neokusno pretiravanje, vulgarno klevetanje, socialistični radikalizem, komunistične blodnje, levi fašizem. Neoliberalizem je pa ja že davno passe. Glejte, sam Mednarodni denarni sklad, ultimativna neoliberalna inštitucija, pravi, da je brutalno varčevanje zgrešeno. Ne, neoliberalizem ne obstaja. Ne več. Mrtev je. Kar pa naj vas spet ne zavede. Ultimativni neoliberalni lik je zombi. In slednjega ne ubije niti smrt.

 

Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev. Ljubljana: UMco, 2014. 222 strani, 19, 90.

Panorama 19. 9. 2014

Mlinarjev sin, ki je bíl boj z mlini na veter

 

Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge (foto: Miloš Ojdanić, vir: MMC)

Nič ne dvigne toliko prahu kot petsto let stara knjiga. Ko je lani ddr. Igorja Grdino na ZRC SAZU poklical nemški pravnik in ljubiteljski raziskovalec Ulrich-Dieter Oppitz in namignil, da je menda nekje naletel na knjigo, ki bi utegnila biti Trubarjeva Cerkovna ordninga – Oppitz: »Em … Koliko Cerkovnih ordning je že na svetu?« Grdina: »Ja ena.« Oppitz: »Narobe, hehe.« –, so veselo novico mediji med množice raznesli s tako evforijo, kakor da bi se v resnici vsi (mediji in množice) zavedali, za kako pomembno najdbo v resnici gre. Toda enkrat je bila evforija celo povsem upravičena. Cerkveni red (1564) Primoža Trubarja, v katerem vzpostavlja pravno, organizacijsko in duhovno ureditev slovenske protestantske cerkve, je ne le pomembno teološko besedilo vidnega evropskega krščanskega misleca in reformatorja, ampak predstavlja tudi prvo delo, ki praktično vzpostavlja slovenščino kot jezik liturgije in šolstva:

VSEM ZASTOPNIM KRŠČENIKOM JE VEJDEČE, DE TI PSALMI INU DRUGE DUHOVSKE PEISMI SE IMAJO V TI CERKVI PEJTI; AMPAK KIR SO SE DOSEHMAL LE V LATINSKIM, TIM GMAJN LUDEM V NEZASTOPNIM JEZIKU V TI CERKVI PEJLI INU TUDI MAŠOVALI, KRŠČOVALI INU BRALI LE LATINSKU, TU MI DRŽIMO ZA NEPRIDNU INU UNUCNU; INU KIR SO S TAKIM LATINSKIM PETJEM INU BRANEM TUDI HOTELI MILOST, ODPUŠČANJE TIH GREHOV INU DRUGE RIČI PER BUGI DOBITI INU ZASLUŽITI, LE-TU MI DRŽIMO ZA ENU PREGREŠENE INU ZAŠPOTOVANE TE KRIJI KRISTUSEVE. OBTU MI HOČMO, DE UŽE NAPREJ V TI NAŠI KRANJSKI DEŽELI, DE SE TI PSALMI, PEJSMI INU VSE DRUGE SLUŽBE BOŽJE, TI S. ZAKRAMENTI V TIM SLOVENSKIM KRANSKIM JEZIKU DOPERNAŠAJO INU DILE.a

Povrhu tega je to ob minimalni nakladi 400 izvodov in hitrem posredovanju takratnih oblasti zaenkrat šele tretji znani ohranjeni izvod – s tem da je eden tako ali tako izginil ob ameriškem uničenju Dresdna, drugi, ki ga hrani Vatikanska knjižnica, pa je hudo poškodovan. V kako odličnem stanju je ohranjen na novo odkriti izvod, se lahko prepričate v NUK-u, kjer so si knjigo sposodili za razstavo, ki bo odprta do 4. oktobra. Potem se vrača k lastnikom, kdorkoli ti že so, vsekakor pa v hrambo Mestnega arhiva v Memmingenu – vsaj do takrat, ko bo Borut Pahor končno zadel na eurojackpotu. Če ne bo prej kdo na kakšni pozabljeni polici katere evropske knjižnice našel še kakega primerka – avtor razstave in poznavalec slovenske protestantike dr. Kozma Ahačič je namreč v istem arhivu kasneje našel še štiri v Sloveniji neevidentirane protestantske tiske, med drugim delo De catholica et catholicis (1572) Jurija Dalmatina; pri čemer predvideva, da »je v evropskih knjižnicah in arhivih verjetno še več za Slovence relevantnih del, vendar za takšna raziskovanja “na slepo” primanjkuje zadostne finančne podpore«. Ja, ta film bi res radi videli. Indiana Jones in slepo listanje po knjižničnih fondih?

Dokler pa se ne zgodi ne eno ne drugo, pa si osvežimo spomin: Kdo sploh je bil Primož Trubar in zakaj je ta najdba tako važna?

 

Sin vaškega pomembneža

Vladimir Makuc: Primož Trubar, 1951 (vir: www.nuk.uni-lj.si)

»Oče slovenske knjige« se je rodil leta 1508 na Rašici, ki je danes sicer ena taka vukojebina, takrat pa je bila ena taka vukojebina s stilom. Menda je v začetku 16. stoletja štela zgolj trinajst kmetij, toda šlo je za živahno prometno križišče dveh pomembnih trgovskih poti, iz Hrvaške do Trsta in iz Ljubljane v Kočevje, zato je bila tam tudi mitnica. Oče Miha Trobar je bil lokalni veljak; mlinar, tesar in cerkveni ključar, ki je imel nedvomno pravi ključ za zveličanje svoje duše, namreč denar. Tako je plačal hrvaškemu slikarju, da je ta s freskami poslikal domačo cerkev Sv. Jerneja oziroma, kot to kasneje opiše Primož, da je: »TIM SVETNIKOM, SUSEB TIM JOGROM, VELIKE BRADE INU MOSTAČE PO TURSKU INU KROVAŠKO NAMALAL«a, nato pa skrušeno ugotavlja, da bi dosti bolje storil, če bi za ta denar kupil vole in jih podaril revnim sosedom. (Nasprotno je pisec njegove biografije Jože Javoršek, poosebljenje buržuja, ki svoje kolege entuziastično ovaja Udbi, potarnal: »mi pa lahko samo pomislimo, kakšen mecen je bil v XVI. stoletju navaden mlinar, kakšni samohranilci pa so današnji obrtniki«b.) Vsekakor pa je bil oče Miha dovolj pomemben mož, da se je odločil sina poslati v šole; najbrž zato, da bi se izšolal za duhovnika. In iz te moke je bilo za spremembo toliko kruha, da se je Primožu Trubarju ali Truberju, kot se je največkrat podpisoval sam, skoraj zataknil v grlu.

Dvanajstletnika so poslali v šole v Reko. Zakaj ravno tja, ko sta bili v bližini dve enako primerni dolenjski šoli, ni znano. Tudi ne, kako dolgo se je tam pravzaprav mudil, a leta 1522 ga že najdemo v Salzburgu. Čeprav kratek, je postanek na Hrvaškem, kot bomo videli kasneje, pomembno vplival nanj in na njegova prepričanja; medtem ko je iz šolanja v Salzburgu znano bolj ali manj to, da je bil »pevec in diskantist (deški pevec z visokim glasom), član zbora “partemknaben” (šolarjev, ki so s petjem v cerkvi in na javnih mestih imeli možnost zbirati darove)«a. In očitno je znal peti, saj je kot da zmagal na lokalnem X-Factorju in leta 1524 dobil angažma v tržaškem stolničnem pevskem zboru. A še pomembnejše je bilo njegovo opravljanje službe osebnega strežnika tržaškega škofa, diplomata in humanista Petra Bonoma (1458–1546), ki je postal njegov mentor in posredni mecen (dajal pač ni od svojega, ampak od Cerkve) ter ga seznanil z deli klasične antike, predvsem Vergila, in sodobnih filozofov, teologov oziroma reformatorjev, med katerimi sta za Trubarja zlasti pomembna Erazem Rotterdamski (1466–1536) in Jean Calvin (1509–1564), iz katerih je črpal svojo reformatorsko misel. Vsekakor se je, če ne prej, zdaj in tu navdušil nad temeljno idejo Rotterdamskega, da mora biti Sveto pismo dostopno prav vsakomur.

 

Večni boj proti človeški neumnosti

Z Bonomovo pomočjo se je Trubar vključil v intelektualni krog tedanje renesanse in postal renesančni človek – »Zato je bil čedno in krepko oblečen, zato se je hranil s slastjo in izbranostjo, zato je skrbel za svoje hiše in njihovo notranjo ureditev.«b In ko je bil enkrat noter, je to znal podjetno in pridno izkoristiti. Bonomo mu je na primer takoj dal v upravljanje župnijo v Loki pri Radečah, ki jo je namesto Trubarja upravljal njegov namestnik, sam je le pobiral sladke denarce, ki jih morda res ni bilo veliko, a so mu omogočili študij na Dunaju (1527–1529). Tam je videl marsikaj, tudi grmade in utopitve, s katerimi je katoliška veja nastavljala drugo lice, toda od tam je na koncu najbrž pobegnil pred Turki. S tem je bilo študija konec in njegov dobrotnik se je odločil, da ga raje pošlje v kruti resnični svet ter mu je pri dvaindvajsetih priskrbel prvo resno službo – duhovnika v Laškem. Slednjo je opravljal šest let in s prižnice vedno znova grmel predvsem nad neumnostjo svojih »lubih Slouencov«, ki jih je očaral vsak mimoidoči, ki jim je obljubil zveličanje, če se bodo le dobro metali po tleh ali pošteno mlatili s šibami po golem hrbtu, in ki so verjeli vsaki babi, da sta se ji v sanjah prikazala dva črna, no, pravzaprav bela, bela gospoda, seveda, in ji naročila, naj na bližnji vzpetini zgradijo cerkev ali vsaj kapelo in da naj jim krava crkne, če ne. Svoje sveto poslanstvo je goreče in povsem odkrito nadaljeval tudi kot stolni pridigar v Ljubljani (1536–1540), kjer je našel kar nekaj somišljenikov, tako med duhovniki kot med meščani in kranjskim plemstvom, vendar pa logično tudi nasprotnike, ki so ga tolikokrat naznanili deželnemu glavarju Nikoli Jurišiću, da se je ta nazadnje le zganil in Trubar je moral prvič zbežati iz Ljubljane, kar bo kasneje ponovil še nekajkrat, kot v nočni mori.

V Ljubljano se je naslednjič vrnil kot kanonik, to je škofovski svetovalec, potem ko je dve leti mirno opravljal službo pridigarja v Trstu, kjer se je vanj zaganjal tedaj še koprski škof, kasneje spreobrnjeni luteranec in Trubarjev sodelavec, Peter Pavel Vergerij (ok. 1498–1565). Opravljati časten poklic, kakršen je kanonik, pri zgolj štiriintridesetih letih ni bila mala stvar, ob čemer so bili njegovi dohodki temu primerno »mastni in redni«b. Medtem se je tudi položaj protestantizma za nekaj vdihov okrepil, cesar je bil prisiljen v popuščanje plemstvu v zameno za to, da se je lahko igral vojne in da je lahko živel razkošno, kot cesarjem pritiče. Trubar je bil tako vsaj nekaj časa (1542–1547) osrednja zvezda ljubljanskih prižnic, v njegovem trdnem reformatorskem prepričanju pa so ga pomagale obdržati številne oboževalke, ki jih je menda imel. Poleg oboževalk pa je imel tudi vražjo srečo. V času, ko se je v mestu nazadnje le začela čistka, se je nahajal v Šentjerneju na Dolenjskem, kamor so ga poslali verjetno, da bi uredil in obnovil zapuščeno faro; tako da ga ni bilo med zaprtimi in obsojenimi protestantom naklonjenimi duhovniki. Pravočasno so ga opozorili, zato jo je junaško ucvrl, ljubljansko cerkveno sodišče pa ga je v odsotnosti izobčilo in mu zaplenilo, kar mu je le lahko.

 

Najprej superintendent, potem superizgnan

Saša Šantel: Trubar v tiskarni, jedkanica, 1942 (vir: Trubarjev album)

Iz provincialne Ljubljane je pobegnil v takrat svetovljanski Nürnberg, od tam pa 1548. v Rothenburg, kjer je opravljal luteransko bogoslužje, pridigal v nemščini in se oženil z Barbaro Sitar, hčerko kranjskega meščana, ki je prišla za njim in s katero sta imela tri sinove in hčer. Ker domov ni mogel, saj mu je grozil zapor – ta pa v času, ko še ni bilo ne Twitterja ne slovenskega parlamenta, ni bil ravno prijeten kraj –, se je odločil sem poslati svojo besedo – in za to je uporabil takrat šele sto let staro tehnologijo tiskane knjige (1550). Zaradi prepovedi tiskanja protestantskih knjig in začasnega premirja, ki je takrat vladalo med obema stranema razkola in ki bi ga vsaka taka dejavnost porušila, je komaj našel tiskarja za svoji prvi dve od številnih knjig, ki jih je kasneje izdal, in seveda sploh prvi knjigi v slovenščini. Abecednik, da se naučijo brati in pisati v »novem«, to je njihovem lastnem jeziku ali vsaj eni od njegovih osrednjih verzij, in Katekizem, da lahko svoje znanje takoj praktično uporabijo in se mimogrede poučijo o novi veri.

Po izborjeni verski svobodi se je Trubar preselil v Kempten, kjer je deloval kot samostojen protestantski župnik (1554–1559). V tem času se je sestal z nekaterimi uglednimi kolegi, med drugimi s P. P. Vergerijem, ki je medtem že menjal dlako in želel s pomočjo Trubarja reformatorske knjige širiti poleg Slovencev tudi med Hrvate. Njihov Biblijski zavod, kot so to imenovali kasneje – že takrat se je knjige najbolj splačalo izdajati v nekomercialnih zavodih –, je izdajal slovenske knjige v latinici (Trubar je prvi dve izdal še v gotici), hrvaške pa v glagolici, latinici in cirilici – ideja slednjih je bila plod zvitega načrta, s pomočjo katerega bi iz islama spreobrnili Turke. V okviru tega podjetja je izšla tudi Cerkovna ordninga (1564), njihovo delovanje pa je bilo neprestano tik pred propadom – tradicijo česar vzdržujejo slovenske založbe še danes –, in sicer zaradi mešanice zunanjih obtožb, pa tudi notranje nesposobnosti, neznanja, razprtij in velikih egov (saj, kot danes). Stvari so ušle iz rok posebno, ko je neutrudni Trubar sprejel službo superintendenta slovenske protestantske cerkve (1562).

V Ljubljano se je vrnil kot slovenska košarkarska reprezentanca, s procesijo, vzklikanjem, prepevanjem, jokom in godbo. In kot pri slovenski košarkarski reprezentanci je bilo ljubezni znova hitro konec. »Živeti je moral v majhnem gnezdu, kjer je imel vsak pregled čez vse, kar se je dogajalo, in je zamižal samo, če je bilo mižanje potrebno, da je še bolje videl.«b Med prvimi stvarmi, ki jih je želel urediti, je bilo organizacijsko urediti novo cerkveno skupnost, istočasno pa si je poleg že omenjene vpeljave bogoslužja in šolstva v slovenskem jeziku omislil še zedinjenje celotne cerkve na ozemlju današnje Slovenije, kar je bilo takrat nekaj povsem norega. Toda z izdajo Cerkvenega reda so bile spet same težave. Prvič, oviral jo je spor med luteranci in cvinglijanci, ki je poskrbel, da je knjiga izšla brez vsakega uvoda in šele po tem, ko je Trubar dokazal svoje luteranstvo in revidiral knjigo, da je bila čim bolj mainstream, četudi se je v svojih zamislih zmeraj navdihoval po širšem spektru protestantizma. Drugič, knjiga je nazadnje izhajala tako dolgo, da se je vmes menjal vladar naših dežel, pri čemer je nadvojvodi Karlu že na čelu pisalo, da je zagrizen katolik. Ko je Cerkovna ordninga še topla prišla iz tiskarne, je že zahteval njeno uničenje in izdal odlok o izgonu Trubarja iz svojih dežel.

 

»Nigdirdom«

Po že tretjem prisilnem odhodu iz Ljubljane se je Trubar tja vrnil le še enkrat in zelo na kratko, v izgon v njegov »nigdirdom« pa ga je poleg otrok (žena je zgodaj umrla) spremljal tudi takrat šele osemnajstletni, a očitno nadarjeni Jurij Dalmatin. Leta 1567 se je dokončno ustalil v Derendingnu blizu Tübingena, ki je bilo univerzitetno mesto in versko središče; v nasprotju z velikimi možmi današnje dobe pa svojega poslanstva in položaja ni nameraval odnesti s sabo v grob, ampak je ves čas neumorno iskal svoje naslednike v mladih izobražencih, ki jim je pomagal pri izobrazbi in finančno. Vmes je tudi še kar naprej pisal in tiskal knjige; med drugimi je leta 1582 izdal Ta celi novi testament, prevod, ki ga je tako željno pričakoval, da ga je moral uresničiti sam; še na smrtni postelji pa je narekoval zadnje strani prevoda Luthrove Hišne postile, druge najobsežnejše in najlepše slovenske protestantske knjige. 28. junija 1586 je umrl, v miru, saj je dve leti prej izšla tista najlepša – Biblija Jurija Dalmatina.

 

Googlov dudl ob 505. obletnici rojstva

Portret sem sestavil s pomočjo knjig:

a)      Mihael Glavan: Trubarjev album: romanje s Trubarjem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

b)      Jože Javoršek: Primož Trubar. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

 

Razstava z naslovom Cerkev slovenskega jezika je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprta do 4. oktobra, vsak dan od 8h do 20h, med konci tedna pa od 10h do 18h. Poleg memmingenške Cerkovne ordninge, ki je pospremljena s plakati, ki jo postavljajo v njen kontekst, so na ogled tudi druga Trubarjeva dela iz zbirke NUK-a, ki so zaradi slabega stanja redko na ogled javnosti. Sicer pa lahko najdeni izvod prelistate tudi na spletu.

Kritika 18. 9. 2014

Pisati o kokainu je, kot da bi ga uporabljal

Novo delo Roberta Saviana (1979) je obsežen, podroben, vročično napisan vpogled v mednarodno trgovino s kokainom, ob katerem se bralcu zvrti v glavi. Saviano, znan italijanski avtor, novinar, publicist, doma iz Neaplja, je zaslovel s svojo prvo knjigo Gomora (2006), v kateri se je v pronicljivi kombinaciji raziskovalnega novinarstva in izpovedne proze lotil sveta Camore, zloglasne mafijske organizacije iz južnoitalijanske pokrajine Kampanije, obenem pa razkril srhljiv način delovanja moderne italijanske družbe, kriminalnega podzemlja in političnih elit. Knjiga je postala svetovna uspešnica, po njej so posneli film in pred kratkim še televizijsko serijo. Mafijci so se ustrašili mladega artikuliranega intelektualca in mu zagrozili s smrtjo, zato Saviano še zmeraj živi pod policijsko zaščito. Do danes je objavil več knjig, si ustvaril širok krog bralcev, kot pisec pa redno sodeluje z najbolj uglednimi svetovnimi časopisi. Čeprav se po eni strani ukvarja predvsem z zgodbami iz lokalnega okolja (s Camoro, z življenjem v Neaplju, Kampaniji, Italiji), je mogoče njegove tekste nedvomno umestiti v širši kontekst kritike globalnega neoliberalnega kapitalizma.

Kokain za likvidnost zahodnih bank

Slednje še kako velja za NičNičNič (ZeroZeroZero, 2013). Naslov je, kot omeni Saviano, aluzija na italijansko metodo katalogiziranja moke, kjer število ničel označuje njeno čistost. Sam tekst je rezultat večletnega avtorjevega raziskovanja, natančnega branja policijske dokumentacije, skorajda maničnega zbiranja najrazličnejših podatkov in temeljitega terenskega dela. Z značilno Savianovo poetiko, ki v želji, da bi prišel do dna vsemu, kar predstavlja kokain, piše hitro, eksplozivno, obsedeno, brez distance. O koki pripoveduje kot o nekakšni »beli nafti«, ki poganja svet, človeška telesa in celice. Razlaga o rastoči kriminalni ekonomiji, ki ji nobena kriza ne more do živega. Piše o vzponu okrutnih mehiških kartelov, danes nekakšnih klanih vitezov, ki se radi oblačijo v oblačila italijanskih modnih znamk in razkazujejo svoje bogastvo. Medtem pa z dobički iz trgovine z mamili vzdržujejo celotne regije in tamkajšnjim prebivalcem – od kmetov, voznikov do policistov in politikov – zagotavljajo delo. Saviano osvetli kolumbijsko vojno proti drogam, v imenu katere so želele oblasti odstraniti sleherni list koke in so zato s herbicidi uničevale in zaplinjale nasade omenjene rastline, porušile ekosistem pragozdov ter zastrupile vodne vire in zemljo. Razkriva delovanje kalabrijske ‘ndranghete, ki kot neposredna uvoznica z južnoameriškim kokainom oskrbuje evropske trge. Piše o pranju denarja, pridobljenega z narkotrgovino, ki dokazano poteka znotraj ameriških in evropskih bančnih institucij. Kot poudari, naj bi bil kokain univerzalni odgovor na potrebo po likvidnosti zahodnih bank, ki so od začetka finančne krize prek slabih kreditov in nasedlih naložb izgubile ogromne vsote denarja. Pripoveduje o iskanju vedno novih tihotapskih poti za distribucijo koke. Omenja za plovbo izjemno nevarne, z več tonami kokaina naložene podmornice, ki jih na radarskih zaslonih težko zaznajo, in tihotapske jadrnice, ki blodijo po oceanih. Pripoveduje o t. i. mulah, tihotapcih, ki skrivajo kokain v posebnih zavojčkih na dnu svojih želodcev.

Premalo refleksije, preveč (nejasno) nanizanih podatkov

Jasno je, da Saviano piše iz prve roke. Celo ko osvetljuje dogodke iz bolj oddaljene preteklosti, na primer podrobnosti iz življenja slavnega kolumbijskega narkomafijca Pabla Escobarja, se zdi, da je bil tudi sam zraven. Problem je v tem, kako piše. Saviano je gostobeseden, hiter, neutruden. Zasuje nas z imeni, številkami, insajderskimi podrobnostmi, natančnimi opisi mafijskih umorov itn., ki jih premetava sem ter tja in ne pusti dihati. Mestoma izgubi rdečo nit, zmanjka mu prave koherence in jasnosti, s katerima bi lahko ustrezno obdelal obsežen material. Pogrešamo več refleksije namesto obsedenega kopičenja podatkov. Ob odsotnosti prepričljivega konceptualnega okvira in brez zemljevidov, grafov, seznamov imen, ki bi morda olajšali branje, se mora bralec znajti, kakor ve in zna. Prebijati se skozi Savianovo novo knjigo pomeni svojevrsten napor. Na eni strani avtor z obiljem podanih informacij preizkuša našo koncentracijo, po drugi strani pa se moramo boriti z mestoma res okornim jezikom. Tako lahko v slovenskem prevodu najdemo težko razumljive odlomke, kot je na primer naslednji: »Toda ti si že dal, jaz sem že dal. Prebral si mojo knjigo, videl si film, ki so ga posneli po njej. Moja krivda je, če še naprej kričim in imam občutek, da me ni nihče več pripravljen poslušati. Moja krivda, če članki,ki jih posvečam krvi za trge koke, drsijo vedno bolj proti dnu spletne strani časopisa. Moja krivda, če so na moji strani facebooka največ obiskov deležni različni argumenti, od dinamik, ki se spopadajo med seboj, do neapeljskih vrat.« (?)

Pisati o kokainu je, kot da bi ga uporabljal, sicer pravi avtor. Hitro lahko padeš noter. Bolj ko se človek poglablja v množico različnih informacij, podrobnosti, govoric, imen, zgodb, težje se ustavi in pusti vse skupaj pri miru. Saviano tako čedalje pogosteje razmišlja z možgani narkotrgovca: »Ne smem več pogledati zemljevida sveta, ne da bi na njem videl transportnih poti, distribucijskih strategij. Ne vidim več lepote nekega mestnega trga, temveč se vprašam, ali je lahko dobro mesto za dilanje na drobno. Ne vidim več zlate plaže z drobnim peskom, temveč se vprašam, ali je lahko dober pristan za pomemben tovor.« Zanj, ki na koncu zapiše, da se kriminalne združbe bojijo bralcev, ne pa pisateljev, je edina rešitev popolna legalizacija mamil, ki naj bi omejila povpraševanje, zmanjšala dobičkonosnost nedovoljene trgovine z drogami ter ustavila mafijske vojne za prevlado na novih trgih in za nadzor nad različnimi teritoriji. Obenem dodaja, da gre za grozljivo, strahotno, tesnobno zamisel, a da je to morda edina možnost.

Spopadi kartelov, ekonomska vojna v najčistejši obliki

Kako pa lahko povežemo mednarodno trgovino s kokainom z obdobjem poznega kapitalizma 21. stoletja? Iz avtorjevega pisanja je mogoče izluščiti nekaj uporabnih vpogledov. Na eni strani gre za kriminalne aktivnosti, ki niso omejene na posamezne države, ozemlja ali regije, temveč so nasprotno globoko usidrane v dinamiki med seboj – informacijsko, tehnološko itn. – tesno prepletenega sveta, v katerem živimo. Kot dobro pokaže Saviano, je namreč trgovina s prepovedanimi drogami globalen problem. Prav tako ni naključje, da poraba kokaina narašča v času, ko velja, da moramo biti čedalje produktivnejši, konkurenčnejši, hitrejši, fleksibilnejši. Beli prah tako ni več zgolj droga bogatih, temveč, sugerira avtor, mamilo slehernika.

Pred nami se razpre srhljiv svet. Ed Vulliamy, izkušeni novinar britanskega Guardiana, ki se je profesionalno ukvarjal tudi z vojno med mehiškimi karteli, glavnimi igralci v mednarodni trgovini s kokainom, je pred leti napisal luciden komentar, v katerem je razmišljal o norosti, ki tiči za krvavim nasiljem na severu Mehike. Zapisal je, da so spopadi med karteli, ki so v vseh teh letih zahtevali skoraj 40.000 življenj, večinoma civilistov, postideološki in postpolitični, ker naj bi šlo za golo ‘ekonomsko’ vojno. Za ‘navaden’ boj za ozemlje konkurenčnega kartela, pripadajoče vire zaslužka, tihotapske poti itd., pri tem pa je glavno vodilo vpletenih pohlep, kopičenje bogastva, denarja in moči. Kot nekakšne mednarodne korporacije so karteli nasilje celo outsourcali; v njihovem imenu danes ubijajo različne skupine plačancev, pokvarjeni policisti, hitro zamenljivi obupanci brez izbire iz t. i. makil, posebnih tovarniških in izvozno-predelovalnih obratov ob mehiško-ameriški meji, kjer mizerno plačano delavstvo gara v nečloveških razmerah. Pri tem kriminalne združbe ustvarjajo grozljivo medijsko prezenco, izkoriščajo sodobno tehnologijo ter svoje zločine snemajo, fotografirajo in objavljajo na spletu. Tako dokumentirajo nasilje, po katerem so prepoznavni in ustvarijo nekakšno lastno blagovno znamko. Obenem ohranjajo tako tesne stike z državnim aparatom kot z mednarodnimi finančnimi in bančnimi krogi. Za Vulliamyja so mehiški karteli pionirji kapitalizma 21. stoletja, nove globalne ekonomije oziroma sveta, kjer je v boju za čim večji zaslužek, dovoljeno vse. Kjer preživijo samo najmočnejši, najokrutnejši, najbolj nasilni in kjer obstaja ostra ločnica med premožno manjšino, ki drži niti v rokah, in revnejšimi sloji prebivalstva brez prihodnosti.

Ali z besedami Roberta Saviana: »Poglej kokain in videl boš prah. Poglej skozi kokain in videl boš svet«.

 

Roberto Saviano: NičNičNič. Prevod Irena Trenc Frelih. Ljubljana: Mladinska knjiga 2014, 414 str., 32,96 €.

Panorama 16. 9. 2014

Knjiga priznanj: Boštjan Napotnik – Napo

Boštjan Napotnik – Napo, legendarni špiker Radia Študent, dolgoletni moderator Improlige in raperskih fristajl betlov, Mladinin recenzent oštarij, slovenski Anthony Bourdain, kreativni direktor Future in avtor sveže izdane Orodjarne (Kuhinja za prave moške) izpolni Knjigo priznanj. Komur se po njej branju pred ksihtom ne prikaže niti en ocvirek (v kombinaciji s kumarico in frišno skorjo kruha), je dobesedno koščica v grlu…

 

(Foto: Nada Žgank)

Ime:

Boštjan (etimološko to izhaja iz grške besede σεβαστoς, kar pomeni vzvišen, častitljiv, cesarski, svetniški). Ker opisu ne ustrezam popolnoma, me kličejo Napo.

Zadnja knjiga:

Kuhinja za prave moške – Orodjarna.

Kje ste odraščali?

V tričlanski delavski familiji v tretjem nadstropju bloka v Nazarjah.

Kaj ste študirali in kje?

Najprej par let in pol slovenski jezik in primerjalno književnost na FF. Potem ob delu par semestrov in pol komunikologijo na FDV. Še kasneje kakšen mesec in pol filozofijo in sociologijo kulture, spet ob delu in spet na FF. Nakar sem slišal za izraz “street smart” in ga takoj in popolnoma posvojil.   

Kje živite in zakaj?

V Zgornjem Kašlju, tako je pač naneslo. Prijetno in udobno, umirjena scena.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na to, da sem bil leta 1991, ko je bila to res velika reč, eden od treh, ki smo naredili špikersko avdicijo na Radiu Študent. Od takrat naprej zame ni bilo nič več tako, kot je bilo. Nič več!

Opišite svojo jutranjo rutino.

Budilka zapiska. Tina pokliče otroka. Otroka prišibata. Še v polsnu kdo razloži, kaj je sanjal. Kmalu potem kratek kofe in glaž mineralke – če je to v bifeju Jazina na Ugljanu, še toliko bolje, ker v tem primeru odpade budilka.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?                    

Čeprav si kdaj rad (potihem in le zase) zarepam refren komada Jeruja The Damaje Not The Average, pa se mi zdi, da nimam kakšnih nenavadnih značilnosti ali navad.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Kapuca.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Blaž Ogorevc: Melalcoholica tropica (vrhunska raba impozantne kolekcije žmohtnih pridevnikov; po sočnosti jezika absoluten presežek).

Ivan Ivačič: Kuharska knjiga (moški kontrapunkt nunskemu monopolu nad klasično slovensko kuharijo, nujno je prebrati vsaj poglavje o golobih in navodila za primerno obnašanje, ko greš v goste).

Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk (od anekdote do anekdote, dokler se po vojni ob šestih ne dobimo U Kalicha).

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Prijateljujem s prijatelji, navdihuje me marsikaj, tudi kakšen pisatelj in njegovo delo.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Raymond Queneau: Vaje v slogu; genialen poklon formi, ki zmore v vsaki naslednji konceptualni variaciji iz profane vsebine narediti vrhunski izdelek. Globok poklon tudi Alešu Bergerju za prevod.

Na katerem kraju / V katerem mestu iščete navdih?

Vedno in povsod.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Navdihi se nalagajo eden na drugega, na vrhu je vedno kaj, kar je bilo pokonzumirano v zadnjem obdobju – trenutno so to Linklaterjeva Fantovska leta, ki so še kar v glavi, akoprav sem jih gledal že mesec dni nazaj. Spodaj pa je cel kup stvari, tiste najmočnejše sekajo na plano večkrat. Zelo navdihujoče umetniško delo (kljub temu da kuharijo načeloma razumem kot obrt) je bilo zame kosilo pri Hestonu Blumenthalu v restavraciji Fat Duck. Predvsem tista njegova kreacija, navdahnjena s čajanko pri Norem klobučarju, pač ni samo jed, ampak čisti art, s hudo zgodbo, duhovitostjo, dramaturgijo in popolno izvedbo.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Kuharsko pisanje je na lestvici ugleda verjetno tam nekje kot slovenski parlament. Kar upravičeno, saj gre večinoma za dolgočasno napisano čtivo. No, trudim se, da moje pisanje ne bi bilo dolgočasno in da z njim tudi duhu ponudim kakšen prigrizek.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Počasi in na obroke, vse dokler deadline ne začne zgoščevati obrokov v kampanjsko pisarjenje.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Bolj kot razgled (pogrizeno jabolko) je pomemben položaj. Pisanje/delo stoje je odkritje zadnjega leta. Hvala, Matevž Luzar!

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Odprem hladilnik.

Opišite svoj idealen dan.

19. januar, večer. Še pred polnočjo je treba zavzeti pozicijo na glavnem trgu. Ko odbije polnoč, v kuharja preoblečeni župan na balkonu dvigne mestno zastavo in s tem označi začetek izade. To pomeni, da zagrmijo bobni in trobila in da se več kot 130 približno 200-članskih orkestrov, tamborad, poda na ulice, kjer nato v naslednjih 24 urah dejansko ne moreš zaviti okoli uličnega vogala, ne da bi te za njim pričakala grupa v vojake z velikimi bobni in v kuharje z majhnimi sodčki oblečenih bobnarjev, ojačanih s trubaško sekcijo.

In bobnanje poslušajoč človek je lačen človek, zatorej se ustavljaš v pintxos barih, kjer za približno 1.75 evra na kos s šanka jemlješ šnite kruha pa nekaj gor; ta nekaj gor pa je lahko marsikaj: na roko odrezana rezina iberskega pršuta, debel kolut ali kar cel komad choriza, par rezin krvavic, podloženih s pečeno rdečo papriko, omajonezeno meso rakovice, s sušenim paradižnikom prekrita rezina brieja, losos tako ali drugače, ocvrt sardon, kocka soljene polenovke, med hrustljavo slanino in dušen por ujeto poširano jajce, z reduciranim balzamikom porisan kolut paštete iz gosjih jeter, s pimentonom potresene lovke hobotnice … vse to in še več obilno splakuješ z lahkotnim belim vinom txokoli, še raje pa z jabolčnikom.

Sredi dneva na aveniji Alcalde Elosegui 273 gledaš, kako legendarni ata Juan Mari Arzak plove po oštariji in treplja ter na pleše poljublja svoje goste in uživa, ko gleda, kako gostje uživajo v kuhariji njegove hčerke Elene in njene brigade tridesetih kuharjev. Zaslišiš gromko bobnanje, ena od tamborad prekine intenzivno in ekstenzivno kosilo in onih trideset kuharjev ni več v kuhinji, ampak na ulici razposajeno odpirajo prvovrstne flaše penine ter jo strežejo od dežja premočenim bobnarjem, ki zdaj igrajo pod taktirko starega Arzaka … Začara te ta intenzivnost veselja do življenja in uživanja, ki si ji priča, in veš, da je to popoln trenutek. Veš tudi, da si boš odsihmal vseh 24 ur vsakega 20. januarja želel preživeti v San Sebastianu.

Opišite svojo večerno rutino.

Zobe umit pa spat. Vedno vsaj eno uro kasneje, kot bi bilo dobro in prav.  

Ste vraževerni?

Verjamem, da je karma bitch.

Najljubša pijača: alkohol?

Jožko Renčel.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Janez Janša (the original one)

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez glave. Na srečo je dovolj trdno pripeta na organizem, da je ne pozabim.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Srečka Kosovela, da bi lahko do konca realiziral svoj potencial.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Rahlo segreti veliki ocvirki, s skorjo frišnega kruha in kislo kumarico.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Top šit.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Na predstavitvah mojih knjig je vedno zabavno, tudi če ne pride nihče.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Delam v najboljši oglaševalski agenciji v Sloveniji.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

To, kar jim svetuje surfarska zadruga Ujusansa: Več furat, manj smrdet.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Dokler nisem na studijskih zvočnikih v kleti 8. bloka v študentskem naselju v Rožni dolini slišal prvih pet minut plošče Public Enemy: Apocalypse 91…The Enemy Strikes Black (komad Lost at Birth in prehod v Rebirth), se mi je rap muzika zdela nekaj najbolj trapastega na svetu. Klasičen konvertitski moment v stilu sv. Pavla na poti v Damask.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Vedno je isto: kuhaj, jej, piši.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Montaža 15. 9. 2014

V pričakovanju grand finala med golobi in racami ali Smrt v Benetkah

Roy Andersson z beneškim zlatim levom (foto: David Azia, Wall Street Journal)

Na Beneški filmski festival sem se odpravila zaradi Roya Anderssona – neizmerno in čimprej sem si želela videti Goloba, ki je sedel na veji, razmišljujoč o lastni eksistenci, njegovo najnovejšo stvaritev. Začaral me je Anderssonov čudaški slog in zanimalo me je, kako ga bo razvil tokrat.

Umetniška pot Roya Anderssona se že ves čas vrti okrog sloga. S svojim prvim filmom je požel gromozanski mednarodni uspeh, toda ker ni želel celo življenje snemati kopij prvenca, se je odločil, da bo raje nadaljeval z razvijanjem svoje avtorske vizije. Njegov drugi film je bil popolna polomija, zaradi česar se je za par desetletij umaknil v svet oglaševanja, nato pa se je v velikem slogu vrnil – s prvim delom trilogije o človeški eksistenci, s katerim je (do)končno uveljavil slog Roya Anderssona. Pesmi iz drugega nadstropja skozi monokromatične površine, fragmentarno pripoved in absurdno komedijo rišejo razgibano pokrajino severnjaške domišljije. Toda skozi film veje sila, za katero se na trenutke zdi, da vanj ne sodi: ljudje krvavijo, se bičajo, kričijo od bolečine in ta kri in ti kriki predirajo monokromatične totale – to je film, ki se bori s svojim lastnim slogom. Ali pa slog, ki skuša zauzdati film; umetnina, ki jo preganja hybris. V Ti, ki živiš, drugem filmu trilogije, se ta agonija poleže, slog končno zavlada in človeška življenja zaživijo v vsej svoji majhnosti. Vzdušje je mračno in ljudje se v kadrih opotekajo kot živi mrtveci. Sanje, ki nimajo več nikogar, da bi jih sanjal; življenje brez človeka, ki bi ga živel. Zmagoslavje enodimenzionalnega, enobarvnosti in trivialistične razdrobljenosti dejanj; slog, ki govori o sebi, slog, ki samega sebe izgovarja.

In nato. Pride tretji film. Zadnji del trilogije. Veliki finale. Kakšen bo? Kaj se bo zgodilo z Anderssonovo avtorsko vizijo? Bo slog – umrl? Ga bomo umorili? Bo v zadnji epizodi v svet mrtvecev vstopil človek? Ta vprašanja so me mučila, zlezla so mi pod kožo. Vzela sem jih skorajda osebno. Kako naprej v svetu živih mrtvecev, v katerem je ostal samo še slog; slog, ki živi svoje lastno življenje? Izbira zobne paste, ki pove o človeku več od tega, kar je o sebi pripravljen povedati sam v spovednici; če se nanjo le spravi pravi »rudar« podatkov. Življenjski slog na dotik, ki po novem omogoča plačevanje, ne da bi za to potrebovali posebno aplikacijo. Kaj še pride? Po vsem tem?

Včasih so hodili v Indijo, jaz pa torej v Benetke. Odpravim se na romarsko popotovanje, pripravljena na levitev. Oprtana z velikimi pričakovanji in čakajoč na veličastno smrt sedem v gromozansko dvorano, si nadenem očala in dobro uro in pol gledam svet s perspektive goloba, ki je premišljeval o eksistenci. – In? Kaj vidim? Da … so ljudje malo bolj živi kot v prejšnjem filmu. Malo bolj živi?! Malo. Bolj. Živi? Ista absurdna komedija, iste barve, ista racionalizacija in estetizacija preteklih bolečin, bolezni in pregreh. To ni več dovolj, da bi se kosalo z ropotarnico zgodovine. Malo bolj živ – toda to življenje bi komaj lahko razločili od posmrtnih krčev. – Skratka, finale Roya Anderssona me je presneto razočaral, beneški zlati lev gor ali dol.

Golob, ki je sedel na veji, razmišljujoč o lastni eksistenci (vir: updatesnews.com)

Golob v Benetkah me spomni na galeba ob jezeru, gàleba, pravzaprav – v srbščini – srbskega Galeba. Po slovensko bi bila to utva, nekakšna velika divja raca, žival, ki je še nikoli nisem videla, pa me preganja vsakokrat, ko razmišljam o umetnosti. Ta žival me preganja ne glede na to, o katerem umetniškem doživetju razmišljam, in preganja me kot imperativ. To je Utva iz Srbskega narodnega gledališča Novi Sad v režiji Tomija Janežiča. To je bilo do sedaj edino umetniško doživetje (kar sem jih v svoji skromni gledalski karieri videla), kjer je slog, vsakič, ko se je izpopolnil, tudi umrl. Osvobojeni slog, ki zavalovi v svoji lastni pripovedi! Razvoj dejanja skozi metamorfoze sloga: od vaje za gledališko predstavo prek gledališke predstave skozi abstraktni divji ples teles do dokumentarnega filma o ustvarjanju gledališke predstave, ki nima več kaj storiti, razen tega, da razgali svoje lastno drobovje – ampak si to drzne priznati. Imenovati to pripoved je kar nekako premalo. Ker nosi več dimenzij, postaja organska struktura; sedem ur trajajoča predstava, ki je pravzaprav življenje.

True Detective, ki se zaključi z romantičnim zrenjem v zvezde po žanrski gonji za morilcem, je True Detective, ki se je ustrašil potovanja v neznano. In Roy Andersson, ki celo življenje govori o razvijanju sloga in je provokator brez dlake na jeziku, toda ne pristane na levitev svojega najljubšega otroka, je Roy Andersson, ki še ni šel do konca. Edina v druščini detektivov in ptičev, ki si drznejo komentirati človeško eksistenco in ki je to opravila zares scela, je divja raca iz Novega Sada, ki se je vsakič znova odpovedala nečemu, kar je učinkovalo, in se na koncu svoje umetnine poslužila dokumentarnega filma, ki je bil – po domače povedano (sploh v primerjavi s preostalo predstavo) – beden, ampak je bil ravno s to bednostjo v brutalni iskrenosti do sebe točno na svojem mestu.

Svet je sploščeni slog, ampak že stokrat še nikoli videna divja jezerska raca ostaja nad gladino kot obljuba – pa naj bo privid ali ne –, da je vendarle mogoče polnokrvno zalebdeti na tokovih življenja. Toda le za ceno iskrenosti v priznavanju lastne lažnivosti ter za ceno poguma za utrujajoče in boleče menjavanje – slogov.

 

Predfilm z angleškimi podnapisi:

Montaža 12. 9. 2014

Dekle sreča fanta

Prizor iz filma Pot v raj (fotografija z uradne Facebook strani filma)

Blaž Završnik si je zadal tri naloge: prvič, ustvariti celovečerno romantično komedijo, drugič, posneti nekaj gledljivega, in tretjič, tesnobnost zgodbe prikazati tudi s svetlimi toni. S Potjo v raj, otvoritvenim filmom letošnjega 17. Festivala slovenskega filma v Portorožu, je vse tri svoje namere uresničil.

Če bi režiserje »novega vala«, ki trenutno vladajo slovenskemu filmskemu prostoru, poskusili razločiti s pomočjo literarnih kategorij, bi bil Nejc Gazvoda vizualni poet, ki prisega na tihe kadre in refleksivne monologe, Rok Biček s svojo jasnostjo dialogov zgleden dramatik, Završnik pa morda ne toliko romanopisec kot predvsem novelist. Točneje, pisec ljubezenskih romanov: ne tistih prav poceni in v mehki vezavi, bolj tistih, ki so večni material ljubezenskih sanjarij. 

Tak je bil že njegov Nad mestom se dani, ki je leta 2012 prejel vesno za najboljši kratki film. Završnik je osnovno romantično zanko v slogu “boy meets a girl”, takrat zgodbo dveh najstnikov, ki skozi drugega spoznavata sebe, ponovil z igralsko zasedbo Ajde Smrekar in Klemna Janežiča, le da bi tokrat raje rekli, da »dekle sreča fanta«. Če se protagonista kratkega filma tedaj ne bi nikoli srečala, ampak bi se spoznala šele danes, ko se proti zaključku študija najdeta na »poti v raj«, bi bila to njuna zgodba.

Žak in Lučka se srečata nekje na robu Slovenije: on beži od spominov na starše, ona ima veliko za povedati. Oba bežita od »navad, ki ti ne pustijo spat«, kot je slišati v uvodni skladbi avtorjev Larena Poliča Zdraviča in Andija Koglota. Če je bilo v uvodnem nagovoru festivala slišati, da je življenje večje od filma, a brez filma tega ne bi vedeli, Pot v raj gledalca prepričuje v nekaj drugega: če ne bi opazovali življenja (če ne bi zares živeli?), ne bi znali delati filmov!

Prav iskrena, avtentična izkušnja življenja je najbolj izrazita odlika Završnikovega celovečerca. Žak in Lučka sta današnja lika, malo preveč čez dvajset, da bi bila naivna, pa hkrati še vedno premalo do trideset, da bi se bila pripravljena ustaliti. Odtujenost, ki jo zaznamuje odsotnost družine oziroma njen prevelik pritisk, proces šolanja ali (ne)zaposlovanja, predvsem pa patološki strah pred neuspehom in izgubljanjem časa – vse to so elementi zgodbe, ki se ji ni treba neposredno spopadati s sistemom, pa vseeno nazorno pokaže, kako danes razsuva življenje slehernika.

»Včasih moraš iti, da kam prideš,« v zaključnih stavkih zapiše Lučka in njuno vkrcanje na jadrnico je sprva prav to: hrepenenje po zatočišču. Na morju hitro postane jasno, da dom ne pomeni več kraja, še človeka ne, ampak prostor svobode, svobode, s katero se lahko po Franznu uničiš ali pa po Završnikovo spet najdeš. Svobodnost je zaradi sproščenosti hkrati tudi glavna prvina scenarija, ki sta ga ob režiserju podpisala tudi oba glavna igralca. Žal dialogi ne sledijo omenjeni avtentični izkušnji: spodleti jim, kolikor se na eni strani zdi, da skušajo pristno slediti razcefranosti miselnega procesa, kjer je izrečeno vse, kar pade na pamet, po drugi strani pa skušajo to brbljavost nadomestiti z resnostjo tišine, ki s svojo izumetničenostjo prej odvrne kot prepriča gledalca.

Če nas je danes izrazito strah lastne nepomembnosti, film to podobo z natančno fotografijo Leva Predana Kowarskega zelo jasno upodobi. Junaka sta potisnjena v okolje, ki je širnejše od njiju, od globin morja do prostranosti cest in nočnega neba. Tako se njuna osebna anonimnost prepričljivo, skoraj vidno nazorno, sooča s pomembnostmi sveta okrog njiju. Žak Lučki v nekem trenutku razloži, da je Higgsov bozon tisti delec, ki daje ostalim težnost – in zdi se, da je prav to želja, ki se cel film razpleta pred nami: je mar tu nekje nekdo, ki mi bo nenačrtovano dal »maso«, nekdo zaradi katerega se boš zavedal mesta svojega sveta v svetu vseh?

Šele skozi željo »ne čutiti ničesar« protagonista zares začneta čutiti: od sonca in morja do drug drugega. Njuno zbliževanje in humor v realistični sceni z Jackom Danielsom in prebrancem iz konzerve za večerjo je prav zaradi intime, ki jo lahko ustvari le iskrenost filmskega projekta, vrhunec celovečerca.

Završnik se načrtno ni odpovedal klišejskosti romantične komedije. Prav zato lahko rečemo, da je slovenski filmski prostor dobil solidno romantično zgodbo in z režiserjem Blažem Završnikom predvsem novega romantika, ki nam bo skozi filme dajal še malo več materiala za ljubezenske sanjarije.

 

Film si boste v kinematografih lahko ogledali od 18. septembra dalje.

Panorama 10. 9. 2014

Milan Lasica in Július Satinský: Mala oporoka (prevod)

M. Lasica in J. Satinský (vir: www.cas.sk)

Slovaški pisatelj, dramatik, filmski in gledališki igralec, režiser, dramaturg, tekstopisec, moderator, pevec in humorist Milan Lasica je bil rojen leta 1940 v Zvolenu v tedanji nemški marionetni državi z imenom Slovaška republika. V Bratislavi je študiral dramaturgijo in že med študijem pričel sodelovati v zabavljaškem duetu z Júliusom Satinským. V 60. letih je delal kot dramaturg na češkoslovaški televiziji, v 70. letih je bil član več gledališč v Bratislavi in Brnu. Od leta 1982 je bil umetniški vodja komercialnega gledališča Štúdio L+S, kjer danes dela kot ravnatelj. Leta 2003 je prejel medaljo za zasluge. Z ženo Magdo Vášáryovo, igralko, diplomatko in poslanko v slovaškem parlamentu, imata hčeri Hano in Žofio.

Július Satinský je bil rojen v Bratislavi leta 1941. Bil je slovaški gledališki in filmski igralec, performer, humorist ter pisatelj literature za odrasle in otroke. Študiral je dramaturgijo na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi. Kot duet sta z Milanom Lasico pričela delovati že leta 1959, po praški pomladi leta 1969 pa sta nastopala v čeških kabaretih v Brnu. Zaslovela sta s humorističnimi nastopi, ki so zaznamovali češko in slovaško televizijsko in gledališko sceno, in sta ostala nepozabna za številne generacije slovaških gledalcev. Nekaj let je bil zaposlen kot dramaturg na Češkoslovaški televiziji v Bratislavi, v 70. letih je bil član glasbenega ansambla v bratislavskem gledališču Nová scéna. Deloval je tudi na radiu, televiziji, predaval kot član civilnodružbenih gibanj v času demokratizacije države. O svojem odraščanju v Bratislavi je pisal memoarsko prozo in feljtone. Skupaj z Milanom Lasico sta posnela številne glasbene albume, med katerimi je najbolj znan Bolo nás jedenást’ (Bilo nas je enajst). Leta 2002 je bil odlikovan s Pribinovim križem za življenjsko delo na področju slovaške umetnosti ter za podporo slovaški civilni družbi. Istega leta je v Bratislavi tudi umrl. Posthumno je bil leta 2003 odlikovan z medaljo za zasluge. V Bratislavi stoji njegov spomenik, po njem pa je poimenovan tudi asteroid 15946 Satinský, odkrit 8. januarja 1998.

Mala oporoka je bila leta 1968 objavljena v njuni skupni knjigi z naslovom Nečakanie na Godota (Nečakajoč Godota) .

 

 

Mala oporoka

Ko bom nocoj zaključil s pisanjem tega sestavka, se bom vrgel skozi okno na ulico. Dragi prijatelji, ljubi sorodniki, ne zmorem več!

V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Nihče mi ne ponuja odgovorov na ta vprašanja. Pričakoval sem, da mi bo družba znala odgovoriti. Moja pričakovanja niso bila izpolnjena. Zatorej zbogom!

V mladih letih sem spraševal sodelavce drvarje: V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Niso slišali. Hrup njihovih žag je bil preglasen. Oženil sem se. Dobil sem ženo in sosede. Slednje sem raje obiskoval kot prvo. Dober dan, sosedje! V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Sosed je ravno obedoval; odgovoril mi je s polnimi usti: Hmm-mljm-gljm. Tedaj sem hotel skočiti skozi okno. A to ne bi imelo smisla. Živeli smo v pritličju.

Kdove kdaj je preteklo naslednjih deset let. Nisem se mogel zbrati, v ničemer vztrajati. Menjaval sem poklice: opustil sem pisanje in začel komponirati, prenehal s komponiranjem in se vrnil k pisanju. Odločil sem se pisati predsedniku države. Nisem našel naslova. Pisal sem na radio (Zochova ulica 3, pošta Bratislava): Spoštovani kolegi na radiu! V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Odgovorili so mi: Sledite Timirjazevu! Vprašal sem se, kdo je vendar on! Ali je vreden, da mu sledim? Lahko kdo jamči zanj? Hotel sem se vreči skozi okno. Na ulici so stali sosedje. Nisem jim mogel skočiti na glavo. Delal sem dalje, neumorno, a brez navdušenja. Lepopisno sem prepisal svoji zgodbi Dom v stráni in Ťapákovci. Nista bili objavljeni.

Minilo je nadaljnjih dvajset let. Začel sem poučevati na univerzi. Pobaral sem rektorja, rekel sem mu: Jano, v kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Rektor se je zgrozil: Paľo, kako ne veš! Odprl je okno, razprl naročje in pokazal na gore, gozdove in travnike: Humanizem in renesansa vendar, Paľo! A to sem že slišal. Njegove besede niso bile izvirne. Kdo jih je pred njim izrekel? Nisem se mogel spomniti. Najbrž kdo onstran železne zavese. Tako nisem mogel več naprej. Naslednjega jutra sem zlezel na okensko polico. Žena mi je podajala krpe, papir in vodo. Do kosila sva z okni opravila.

Na sedemdeseti rojstni dan so me sprejeli v akademijo. Kolegom akademikom sem postavil vprašanje: Cenjeni kolegi, v kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Molčali so. Češ da bodo svoje nazore objavili. Polemizirali so dalje. Tistega večera sem bil zatrdno odločen, da bom odšel s tega sveta. Premočrtno sem stopil k oknu v sedmem nadstropju. Toda skočiti kar tako? V kopalnem plašču?

Zdaj sem pri koncu. Od sprejema v akademijo je minilo že dvajset let. Ko sem davi pojedel svoj mlečni zdrob, me je zadelo. Sedel sem v svoji delovni sobi na nočni posodi. V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti?

Danes sem se dokončno odločil prostovoljno zapustiti ta svet. Nihče namreč nima odgovorov na moja vprašanja. Družba mi jih ni ponudila. Ignorirali so me! Pod noge so mi metali polena! Tako ne morem več naprej. Dragi sorodniki, morate me razumeti. Ne obsojajte me! Samo da prilezem do okna! Devetdeset je le devetdeset.

Ali naj raje uporabim plinski štedilnik? Skuhal si bom čaj in vanj namakal piškote.

 

Poslovenila dr. Špela Sevšek Šramel in Nejc Rožman Ivančič

Refleksija 8. 9. 2014

Pozna slava Arthurja Schnitzlerja

Prizor iz Kubrickovega filma Široko zaprte oči, ki je nastal po Sanjski noveli, literarni predlogi Arthurja Schnitzlerja.

Slava je sploh ena čudna reč.

Eduard Saxberger, na primer, je hrepenenju po njej podlegel šele v pozni starosti, ko je že davno pokopal ne samo svoje upe, temveč tudi vsa razočaranja.

»To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje do ustvarjanja in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse nastaja poleg tebe, si pridobi ime in celo sloves – bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Zavist nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem ta grozna otopelost množice. In človek postane utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, a te nihče noče slišati, slednjič pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli véliko, morda celo ustvarili nekaj velikega.«

Toda kaj, ko se lepega zimskega dne peščici mladih dunajskih literatov, stremuških, navdušenih, polnih želja po preboju (»Mi smo preprosto umetniki, nič več kot to, in naš čas bo prišel«), posreči, da te izbezajo iz tvojega uradniškega vsakdana, ti polaskajo, da si s svojo prvo in edino (po krivici neopaženo) pesniško zbirko Wanderungen, Popotovanja, ustvaril nič manj kot neminljivo umetniško delo (»Morda vas ne berejo več,« je odvrnil mlad moški. »Mi pa vas beremo, mi vas občudujemo, sčasoma pa vas bodo tudi drugi znova brali in občudovali«), te povabijo v svoj krog, kjer imaš pri debatah, kaj je prava in resnična umetnost, glavno besedo, pa že ne dvomiš več vase (»Ja, zaprašeno je vse to pač bilo – vsaj na zunaj. Drugače pa, če je zdaj pustil v sebi poučinkovati celotni vtis, je pravzaprav vse ostalo nenavadno sveže, in veliko veselja do življenja je iz starih listov privelo vanj. Pri marsikateri ljubezenski pesmi se mu je celo kot v meglici prikazal kak bled, sladek obraz, ki ga je nekoč videl, ljubil, poljubil. Bledi, sladki obrazi! Le kje so bili zdaj …«).

Toda ko si slednjič v polnem zagonu znova pripravljen pesniti, ti preprosto odfrfota še tistih nekaj ubogih misli, ki si jih bil mukoma prestregel. Usahnil si pač. Postal »posušena, zamrznjena pest grude«, »uboga para«, kot ti slednjič prišepne ne le tvoja duša, temveč tudi odkritosrčnost poslušalcev literarnega večera. Medtem ko ti še zadnji preblisk o pozni slavi hlapi v dokončen nič, se − tokrat za vselej − z občutkom sreče in polnim zadovoljstvom zakoplješ v obvladljivo banalnost vsakdanjega življenja.

Škoda pri tem je le, da se ne vprašaš, ali ti ni vsega skupaj morebiti zakuhal le tvoj stvaritelj. Ti preprosto odmeril previsoka merila, da bi tvoja umetnost lahko preživela. »Samo molči, avtor – in ne odgovarjaj! Edini odgovor, s katerim se smeš postaviti po robu vsem napadom, si že dal – svoje delo. Če bo trajalo, si imel prav,« ti ponavlja.

Včasih celo res. Traja, namreč.

»Senzacionalno odkritje« Schnitzlerjeve izgubljene novele

Naslovnica “Pozne slave,” literarnega odkritja leta 2014.

»Prebral Pozno slavo; ni videti, da se mi ne bi posrečila,« je leta 1894 v svoj dnevnik zapisal 32-letni Arthur Schnitzler. Zgodba ostarelega pesnika Eduarda Saxbergerja je bila všeč tudi tedaj še njegovi ljubici Marie Reinhardt, pozneje (prvi) ženi, ki je sodelovala pri nastajanju novele in katere literarna presoja je pri avtorju na sploh uživala skoraj neomajno zaupanje, a res zadovoljna je bile šele, ko si je drznila spremeniti njen konec. Ko je Schnitzler leta 1895 Pozno slavo najprej poslal v objavo kritiku Hermannu Bahru, soizdajatelju in uredniku dunajskega tednika Die Zeit, je Bahr, ki so se ga vsi evropski avantgardisti enako močno bali kot spoštovali, ponudbo zavrnil, češ da bi razkosanje novele na posamezne dele v nadaljevanjih uničilo njen čar. Ker se načrt ni posrečil, je z avtorjevim »spoštljivim nezadovoljstvom« pozabljena izginila v njegovem osebnem arhivu.

Zgodovina nasilja pove, da so nacisti dve leti po avtorjevi smrti Schnitzlerjeve knjige preprosto javno zažgali − eden najpomembnejših dramatikov nemške literature je pač moral biti za kaznovan za svoje judovsko poreklo, pa še svobodo in odgovornost vsakega posameznika si je drznil slaviti, pravo nasprotje tistega, kar je propagiral nacizem s svojo absolutno poslušnostjo in pokorščino.

Neobjavljena Schnitzlerjeva zapuščina pa je namesto v gnevu ognjenih zubljev končala v arhivu univerzitetne knjižnice v Cambridgeu. Nacistom jo je leta 1938 dobesedno pred njihovim nosom izmaknil angleški študent literature Eric Blackall, prijatelj Schnitzlerjeve druge žene, takrat že vdove Olge, in sicer s pomočjo britanske ambasade na Dunaju, ki je zapuščino nemudoma zapečatila in jo v osmih kartonih poslala v Anglijo. Kmalu zatem so iz nje po časopisih in revijah že začela izhajati prva dela, zlasti krajše zgodbe, daljša dela pa je Olga nameravala prodati zadnja, da bi zanja iztržila več zaslužka. Toda dva literarna raziskovalca, Wilhelm Hemecker in David Österle, sta jo leta 2013 prehitela in maja 2014 je Schnitzlerjeva Pozna slava po 120 letih kot »senzacionalno odkritje leta« na 135 straneh izšla pri dunajski založbi Zsolnay.

Kritike: izvirni pogled na avantgardni Dunaj ali le ognjemet dobrih poant?

Medtem ko se kritiki ne v Avstriji ne v Nemčiji, kjer Schnitzlerja pozna vsak šolar, nekako še ne morejo zediniti, ali je njegova zgodnja novela, »mojstrsko besedilo« ali zgolj »šarmantno literarno presenečenje«, pa je v njej nesporno že mogoče zaznati bistvene značilnosti avtorjevega literarnega mojstrstva. »Ognjemet dobrih poant«, ki odslikava umetniški kolorit dunajskega fin de siècla, po Hemeckerju in Österleju »s pogledom na avantgardni Dunaj daleč najbolj zanimivo Schnitzlerjevo daljše prozno delo«. Četudi rahlo hermetično in dogajanje razvijajoče v koncentričnih krogih s ponavljajočimi motivi, so liki v njem neverjetno raznoliki ter psihološko široko in detajlno zastavljeni. Nič čudnega, da je psihoanalitik Freud intelektualno avtoriteto dunajske moderne označil za svojega »brata po duši«.

Senzacionalno gor ali dol, Pozna slava ostaja eno najbolj zanimivih literarnih branj leta 2014. Ki pa nas hkrati opomni, da je bil Arthur Schnitzler že za časa svojega življenja daleč, daleč pred svojim časom.

Ljubezenski vrtiljak: Avstrija v »seksualnih zadevah« liberalnejša od Nemčije

Arthur Schnitzler s kolesom na Jadranu leta 1905. (Foto: Literaturhaus Berlin)

Arthur Schnitzler (1862−1931) s slavo v svojem življenju zagotovo ni poravnal vseh računov. Morda zato, ker ni bil zgolj slaven, temveč celo najbolj razvpit dramatik svoje dobe. V letih 1896/97 napisan Liebeseigen (Ljubezenski vrtiljak), na primer, katerega dramaturgija ne teče od prizora do prizora, temveč dobesedno od enega do drugega spolnega akta (prostitutka s soldatom, soldat s sobarico, sobarica z mladim gospodom, mladi gospod z mlado gospo, mlada gospa z zakonskim možem, zakonski mož s sladkim dekletom, sladko dekle s pesnikom, pesnik z igralko, igralka z grofom in grof s prostitutko, da je krog sklenjen), je najprej poslal v objavo svoji stalni založbi S. Fischer Verlag v Berlin, a je (takrat) še njim vzelo sapo. Bali so se namreč, da bi nemška državna cenzura besedilo zavrnila zaradi »širjenja nemorale«, zato so avtorju predlagali, naj jo izda v Avstriji, ki naj bi bila v »seksualnih zadevah« bolj liberalna od Nemčije.

Kakopak. Svoj Vrtiljak (Reigen), kot ga je na novo poimenoval, je Schnitzler dal za ožji krog svojih znancev in prijateljev najprej natisniti kar sam. Šele tri leta pozneje so si ga drznili izdati tudi pri dunajski založbi Wiener Verlag. Ker je sprožil »senzacijo brez primere«, so ga že v letu dni prodali v 20.000, do avtorjeve smrti celo v več kot 100.000 izvodih. Delo so tudi večkrat zasegli ali pa so pravno preganjali njegove distributerje. Kritikom tistega časa se je besedilo zdelo ali »enkratno« ali pa »svinjarija«. Po dramski premieri Vrtiljaka decembra 1920 v Berlinu in nato februarja 1921 na Dunaju pa so bile reakcije nanj veliko bolj silovite, kot je avtor pričakoval. Zgodila se je »svinjska predstava«, Schnitzler pa je čez noč postal »pornograf«, »judovska literarna svinja«, ki je presegla vse meje svobode umetnosti, »judovska kuga«, »judovska kulturna sramota«, ki naj bi utirala pot zatonu »krščansko-nacionalne morale v umazaniji in pogrošnosti«. A Schnitzler pravzaprav ni naredil drugega, kot da je na oder postavil »experimentum amoris« svojih someščanov iz vseh slojev in razgrnil njihovo dvojno spolno moralo pri tešenju poželenja. Spolni akt je predstavil kot igro, sestavljeno iz predigre v obliki kratkega intimnega pogovor(čk)a, iz vrhunca, ki je bil na odru ali v besedilu vedno le nakazan, ter trenutkov molka in razhoda po spolnem aktu. Znotraj idealizirane ali predpisane zakonske zveze, v času, ko je bilo za moške samoumevno, da so se spolno »izobrazili« v javnih hišah ali pa pri svojih higienskih damah, nasprotno pa je za čednostno veljala samo tista ženska, ki ni bila le fizično devica, temveč popolnoma nevedna v spolnosti, v razkolu med navideznim in resničnim, je bil seks, osvobojen ljubezni in odnosa, na prelomu stoletja tabu, za katerega so vsi vedeli, o njem pa se javno ni smelo govoriti, rezultat te zlagane morale pa so bile značilne nevroze, ki jih je sistematično začel raziskovati in končno zdraviti Sigmund Freud.

Razkrivanje spolnih fantazij

Njegov sodobnik Arthur Schnitzler je Freuda seveda osebno poznal in je njegovo medicinsko kazuistiko literarno najbolje obdelal v svoji Sanjski noveli (prevod Martina Soldo, Društvo apokalipsa 2008), napisani leta 1925. V njej je naredil to, kar bi danes pravzaprav morali početi zakonski terapevti. Pritrdil je opciji, da je harmonična, z odkritostjo utrjena zveza med moškim in žensko (možem in ženo) mogoča. A oba, v noveli sta to Fridolin in Albertine, morata drug drugemu povedati za svoje spolne fantazije, ne glede na to, ali se zgodijo samo v sanjah (po Hermannu Hesseju je fantazija mnogo bolj resnična kot resničnost) ali tudi v resničnosti, ugotoviti njihove mehanizme, o njih morata biti pripravljena govoriti brez morebitnih očitanj ali pejorativnih vrednotenj, s čimer (si) onemogočita, da bi se napake ponavljale. Bistvena novost Sanjske novele je torej, da zakonca drug drugemu opišeta svoje spolne fantazije, in drugič, da ima ženska (tistega časa) enako intenzivne (perverzne) fantazije kot njen soprog, moški. Potem ko oba partnerja (zakonca) v svoji domišljiji izživita svoje spolne fantazije, se lahko v dialogu gresta zakonsko zdravljenje in sta drug drugemu terapevta: drug drugemu opišeta svoje stiske, pri čemer pa si ničesar ne očitata. Moško-ženski odnos po svoji naravi nastane iz nič – in če se partnerja lahko pogovarjata brez rdeče črte, lahko iz njunega odnosa nastane vse. Če pa tega ni, lahko vse znova utone v nič.

Ker menda najboljše zgodbe še vedno prihajajo iz človekove intimnosti, se ne gre čuditi aktualnosti Schnitzlerjeve Sanjske novele, ki jo je leta 1999 v filmski jezik odlično prelil kontroverzni ameriški režiser Stanley Kubrick. Četudi jo je amerikaniziral in prestavil v današnji čas, so Široke zaprte oči kot njegova filmska oporoka dosežek par excellence. V erotičnem trilerju sta vlogo Fridolina in Albertine sanjsko odigrala (takrat tudi zasebno zakonca) Tom Cruise in Nicole Kidman ter tako Kubricku pomagala zaslužiti 162 milijonov dolarjev, film pa je s 400 snemalnimi dnevi dosegel tudi svetovni rekord v neprekinjenem snemanju.

Najbolj fantastična ostaja v filmu upodobitev orgije z vizualno raznolikostjo mask ter obredjem z verskimi prvinami, ki se na koncu pokaže kot žrtvovanje, kot umor (samomor?) ene od navzočih žensk. Smrt te ženske očitno simbolizira novo spoznanje, ki je praviloma zelo boleče, a je neogibno, dokončno (kot smrt) in v bistvu pomeni nov način človekovega razmišljanja človeka. Starega ni več, novo pa je začelo živeti.

Tudi optimističen konec ne preseneča. Res je, da sta oba zakonca sicer izbojevala bitko, nista pa dobila vojne. Izbojevana bitka je le spoznanje, kako se bojevati proti svojim iracionalnim strastem. Se pravi, če bosta imela srečo, se bosta bojevala vse do konca svojih dni … Jasno, da tudi za ceno slave – tako kot Schnitzler – široko odprtih oči …

Refleksija 5. 9. 2014

V iskanju avtentičnih glasov: kako je izzvenela (glasbena) kritika

Lester Bangs v New Yorku 1976

Majhna soba. Na delovni mizi se razpršeno pase tisoče lističev. Po zraku niha modrikasto prazna megla cigaretnega dima. Tam nekje na robu delovne Meke se pod skrivenčeno plastjo zavrženih izvlečkov sveti papirnat ovoj z napisom Romilar, ki skrbi za podaljšano zbranost in lažje izkopavanje podzavesti. Ne majhnih kovinskih policah so raztreščene skrbno izbrane vinilne plošče – albumi, kot so White Light/White Heat, Astral Weeks, Trout Mask Replica, Radio Ethiopia, Marble Index. Prostor preplavlja ropotajoča glasba Smith-Corone, po kateri neusmiljeno udarjajo prsti, nad njo pa se bohoti upognjena figura, ki z razbeljeno eratičnostjo gradi most, ki bi kar najbolj ustrezno dopolnil vrzel med zamišljenim in ubesedenim. Most, ki nekoga varno popelje preko brezna, drugemu pa umanjka pod nogami in mu izreče dobrodošlico teme. Tu in tam neizprosno tipkanje preglasi cvrčanje ventilatorja. Po sobi premetava še nefragmentirane delce zraka, ki jih nenasitno srka žeja nagrbančenega pisca.

Če je Lester Bangs svoje življenje vodil po negotovih tirnicah prekomernega pitja alkohola in zlorabljanja predpisanih zdravil ter tako postopno propadal, pa je ustvarjanje zanj predstavljalo vse, kar je nasprotno kaotičnemu in kričečemu brezzračju. Čeprav je lomil in prelamljal ustaljena sintaktična pravila ter besede pogosto uporabljal v prej nepoznanih kontekstih, je vedno stremel k melodični uravnanosti.

Bil je tako panegirik kot rabelj. Na papir je zlival hvalospeve Milesu Davisu, Louju Reedu, Vanu Morrisonu, obenem pa na prihodnjo nerelevantnost obsodil MC5 ter brez pomislekov in strahu kritiziral otečeno sterilnost glasbenih zasedb Jethro Tull, Squeeze in Emerson Lake & Palmer. Večkrat je izrazil obžalovanje, da je za desetletje zamudil generacijski avtobus, ki bi ga odpeljal na nepozabna popotovanja z Jackom Kerouacom, Allenom Ginsbergom in Williamom S. Burroughsom. Zasvojilo ga je predvsem uporništvo beatnikov, ki so med drugim občasno tudi s histeričnim tarnanjem in zasmehovanjem vsakodnevnega nihilizma iskali prehod iz oklepov puhlega potrošništva in cinizma v svet, kjer naj pomen ne bi bil le privid na praznem nebu. Če je Sal Paradise bolj kot ljudi razumel tišino neskončnih cest, je Lester Bangs podobno zatišje našel v evangeliju besed, kjer je imenoval bogove samo tiste glasbene umetnike, ki jih je oplazila Evterpa, ena in edina muza najčutnejše predstavnice umetnosti.

Preden je na nakovalo postavil za obravnavo izbran album, po katerem je kasneje tolkel z vso silo besedne norosti, je Bangs sklenil premirje s časom. Ustvarjalcem je pod zavezo osebnega etosa venomer namenil popolno pozornost. Glasbene stvaritve je ritualno poslušal v vseh svojih agregatnih stanjih. Pod vplivom pekočega alkohola, med nočnim žongliranjem misli, v stanju peresno lahkega lebdenja, nevzdržne togosti in na pohodih skozi neskončne tunele depresije. Glasbo je užil kot svež začetek novega prijateljstva. Pričakovani in manj pričakovani ovinki, ki po pretečenem času bolj jasno razjasnijo podobo drugega, ga niso presenetili, še manj iztirili. Svoj dar prepoznavanja glasbenih del s pomenljivimi impulzi egomanije je uporabljal izključno z namenom, da je s svojim pisanjem nanje opozarjal ostale, morda bolj naivne poslušalce. Iskrenost je bila zanj sinonimna z resno glasbeno kritiko, obenem pa se je zavedal, da je imeti svoj glas lahko zelo neljuba lastnost, kar se je najbolj odražalo v njegovih nomadskih selitvah iz mesta v mesto, ker ga je večina revij (npr. Rolling Stone, the Village Voice in Fusion) vedno sprejela le kot zunanjega sodelavca. Redna zaposlitev nekoga, ki je uprizarjal igro nerodnega klovna, bi bila tvegana, saj se je vpliv glasbene industrije na samo produkcijo hitro širil, kar se je občutilo tudi v zahtevah, ki so jih implicitno nalagali glasbeni kritiki.

Homer v drugi knjigi Iliade omeni kruto usodo Filokteta, slavnega lokostrelca, ki so ga zaradi trohneče rane odurnega vonja, ki jo je povzročil kačji pik, potomci Ahajcev izkrcali in pustili samega na otoku Lemen v Egejskem morju. Kasneje se je izkazalo, da Filoktet poseduje Heraklov lok, ki bi, po Kalhantovih napovedih, edini lahko odločil trojansko vojno v prid Grčije. Ali je rana cena, ki jo je Filoktet moral plačati za Heraklov lok? Ali je ustvarjalnost pogojena s kričečimi podobami notranjih demonov? Tako kot lok ne zaceli rane, tako tudi ustvarjalnost ne izniči notranjih demonov. Lahko jih utiša, vendar rana razpada še naprej, dokler svojega gostitelja ne pogoltne.

Zgodba nam lahko v kontekstu glasbene kritike služi kot metafora sodobnega zajedavstva, kjer je pojav izobčenega posameznika – poète maudit – reanimiran. Bolj kot se širijo sicer bledeči klici po avtonomnosti lastnega jaza, bolj se razlega surov krohot množice brez predsodkov, brez imen. Preteklo obdobje je v primerjavi z današnjim časom kljub malignim tvorbam in močnim tokovom korporacijskih interesov dovoljevalo zorenje avtonomnih kritikov, kot je bil Lester Bangs, vendar le v rudimentarni fazi; nenazadnje je Jann Wenner po nizu negativnih recenzij, ki se niso skladale s politiko revije Rolling Stone, Bangsa odpustil. Če drevo raste previsoko, se ga poseka.

Britanski psihiater in mislec Theodore Darlymple zelo rad posega po frazi dobri predsodki; to so predsodki s srečnim koncem, kjer pridevnik dobri namiguje na preobrazbo posameznika, ko ta končno ugleda zmoto svoje predsodbe. Da pa do te preobrazbe sploh lahko pride, je prisotnost predsodka sama po sebi nujna. Danes je že ovrednotenje lastnega stališča samo po sebi sopomenka za predsodek. O svojih prepričanjih dvomimo, še preden smo v karkoli prepričani. Potemtakem nam preostane samo še entiteta golega niča, v takšnem primeru pa je posameznik obsojen na nezmožnost prepoznavanja dejstva, da je imeti predsodek – predsodek.

Naloga kritike, najsibo literarne, filmske, glasbene ali kakšne druge kritike, je razločevati, razbirati, če pa kritiki pridodamo še teorijo, ki pomeni disciplinirano motrenje, razpolagamo z vsoto dveh pojmov, ki pomenita potrpežljivo iskanje posameznosti in podajanje stališč, ki se morajo razlikovati od nereflektiranih mnenj. Njeno poslanstvo je preprečiti, da mnenje, po besedah Lea Straussa, ne bi ostalo golo mnenje, torej na ravni predsodka. V času, ko internet požira vse pred seboj, se izpostavlja predvsem pojav ažurnega novinarstva in z ognjevito hitrostjo obarvanega poročanja. Če sledimo našemu opisu, lahko glasbena kritika v kalupu modernega novinarstva obstaja samo kot oksimoron. Že pri kritiki sami, kot nas nenehno graja George Steiner, gre za večno sekundarnost, če pa v njo naselimo še tekmo s časom, nedvomno izbrišemo še njeno ključno komponento vztrajnosti.

Ko jezik spregovori o glasbi, se bolj kot drugače sooča z razsegom svojih meja. Lahko se nasloni na prispodobe, to pa pomeni, da je glasba vedno že en korak pred jezikom, tako da besede lahko zadenejo ob vtise in sledi, ne morejo pa zapopasti njenega bistva. Kako naj potem resno premišljevanje o glasbi obstane, če ji strogo odmerjen čas ne dopušča, da bi se sledi vtisnile v spomin, kar bi poslušalcu omogočilo, da bi glasbo sploh zaslišal. Tudi najbolj klasični premišljevalci, kot sta bila denimo Vladimir Jankélévitch, za katerega je glasba predstavljala molk jezika, ali pa Claude Lévi-Strauss, ki je trdil, da je glasbo možno slišati šele v tišini, torej po aktu poslušanja, kot je to pokazal Lester Bangs, so razumeli, da neučakanost v dojemanju glasbe rodi še globlje nerazumevanje esence njenega odvijanja.

Danes je v glasbeni kritiki, če jo lahko še tako imenujemo, zaznati dve tendenci. Na eni strani nostalgično poveličuje preteklost, po drugi strani pa sledi slepemu bezljanju golega napredka. Retromanija se odraža v obsedenem brskanju po preteklosti. Vprašanja, ali je rock ‘n’ roll mrtev in kaj ga je ubilo, ga bo oživelo, bi lahko vklesali v kamen večno nerazrešenih vprašanj človeštva. Hkrati je glasbena kritika svojo nišo poiskala tudi na nasprotnem nabrežju, ki hrepeni po prisotnosti škandala in pompa. MTV nam je že prvi prišepnil, da glasba brez bombastičnega nastopaštva nima pravega smisla. Glasba ne sme zaostajati za vizualnim. Ne sme biti osredotočena zgolj na glasbo; v bistvu se lahko ukvarja z vsem, tudi z glasbo. To je seveda omogočilo nenadzorovano razraščanje pojava kulta osebnosti, ki ga oboževalci pogosto interpretirajo kot razodetje, kar je bilo očitno na enem izmed letošnjih koncertov Miley Cyrus, ko je množico nekajkrat zapored blagoslovila z vodo, ki jo je poprej bujno centrifugirala v ustih, srečneži pa so ob tem doživljali nepopisno ekstazo, kot bi jih pevka bila poškropila s sveto vodo. Manko tovrstnih vložkov pomeni osiromašenje množice za prvobitni impulz življenja. Nastopaštvo v kulturi samoparodije se je razbohotilo že v prejšnjem stoletju, ko si postal slaven, samo zato, ker si bil slaven. Danes je ta pojav prisoten v drugačni preobleki z enako vsebino šoka, primanjkljaje v svojem delu pa je glasbeniku dovoljeno kompenzirati z utrujeno umetnijo in načičkano optiko. Obenem se je v preteklosti formalno kreiral tudi močan upor proti plenilskemu pohlepu javnega prostituiranja. John Lydon je denimo po razpadu The Sex Pistols ustanovil skupino Public Image Ltd., katere ime je pomenljivo, saj je Lydon preziral slavo in temne barve publicitete, s katerimi jih je javnost nenehno mazala.

Glasbena industrija in pomp kritika sta osredotočeni na potrošnika in njegovo »srečo«. Nihče si v tej dobi bliskovite hitrosti ne želi brati dolgih in razvlečenih reportaž, ki so –  kot kavna usedlina na dnu skodelice – neokusne. Profesionalni trušč-kritik skrbi le še za stike z javnostjo; poskrbi za to, da bo bralca s svojimi argumenti čim hitreje pridobil na svojo stran in se v istem trenutku lahko posvetil pisanju nove ocene, vse zavoljo doseganja čim večjega števila ogledov in klikov.

Novotarija družbenih medijev z anonimnimi obrazi lahko v mikrosekundi, z enostavčnimi domislicami,  poruši relevantnost in ugled dobrih kritikov, ki jih sicer še vedno lahko najdemo. V teh razmerah bi se tudi glas Lesterja Bangsa izgubil v vetru javnega mnenja. Relativizem, ki nam vlada, nas prepričuje, da je enakopravnost odvisna od enakosti. Če množica hodi, si nikar ne drzni leteti, ker sonce topi krila. Nič kaj daleč nismo od izpolnitve distopične želje Josepha Beuysa, da bi bili nekoč vsi umetniki. Kako bi potem lahko pravega umetnika ločili od ostalih? Mar sploh smemo govoriti o umetniku s predznakom pravi?

Ker se tudi sami ne želimo ujeti v past retromanije, je vendarle treba izpostaviti poudarek, da se kritika mora prilagoditi sodobnim smernicam. Ena največjih podatkovnih baz glasbene kritike na danes je spletna stran Pitchfork, ki se sicer specializira za indie rock. Njen zaščitni znak je obilica reciklirajočih fraz in besedišča (a band with a shtick), opise albumov pa so revolucionarno nadgradili še s številčno oceno, kjer so sledili zgledu IMDb, čeprav si številčna in napisana ocena bolj pogosto kot ne prihajata navzkriž, saj prva nemalokrat zamegli potrebo po drugi.

V vsem tem zmedenem vrtinčenju mnenj je blogosfera še najbolj vesten približek glasbene kritike, kot so jo prakticirali Lester Bangs, Richard Meltzer, Greil Marcus in še mnogi drugi. Blogi v puščavi neskončne izbire nedvomno predstavljajo oazo neodvisnih glasov, saj pisec na svojem blogu – če ga seveda nihče ne sponzorira, kar je sicer redkost – sam izbere album, o katerem želi pisati, kar mu daje prepotrebno mero avtonomnosti in moč ohraniti pravico binarnega odločanja. To pa pomeni, da morebitni nakup albuma lahko po podanih argumentih povsem iskreno in mirno odsvetuje, ne da bi ob tem moral nase prevzeti breme nehotenih administrativnih in kapitalno naravnanih posledic.

Na koncu se lahko vprašamo, na kateri točki se bo – če se bo – prilagajanje glasbene kritike moralo ustaviti. Podobna vprašanja so relevantna tudi za preostale kritike, mi pa izpostavljamo glasbeno kritiko zaradi dobesedne vseprisotnosti glasbe, ki nas spremlja na vsakem koraku, zaradi česar je ranljivost kritičnega uvida še toliko bolj poudarjena. Za njeno učinkovito delovanje se mora oprijeti svojega bistva, ki je podajanje sodbe o kakovosti proizvedenega dela, to pa lahko doseže samo tako, da se ove dejstva, da je ključna komponenta diskurza z drugim že vedno tudi odgovornost do drugega. Kljub svoji nalogi ocenjevanja mora ohraniti gostoljubnost, ki tukaj ne pomeni patetične prijaznosti, marveč govorico, ki napeljuje na kritično osmišljanje svojega početja. V času, kjer je edina konstanta spreminjanje, smo priča neusmiljeni neiskrenosti do nas samih, ki paradiramo v plašču blišča in kopičenja. Trendi rastejo, vendar kmalu, podobno kot umirajoča žival, ki s kroženjem zaznamuje prostor, kjer bo legla k večnemu počitku, z vrtinčenjem, kar trend etimološko pomeni, pade v lasten prah. S trendi pa popadajo tudi v njihovo efemernost ujete domine. V našem primeru to pomeni, da bobnenje tisočerih mnenj glas, ki ima pristno vsebino, pokoplje še preden se do konca izoblikuje. Z drugimi besedami, javno mnenje je izgubilo etično držo, kjer drugemu pustimo biti to, kar je, četudi drugačen od nas samih.

Lester Bangs je v glasbi iskal noto transcendentalnosti. Zavedal se je, da se genij z gore med ljudi spusti le redko in da mora o njegovi pričujočnosti posledično pisati z neusmiljeno iskrenostjo. Iskal je občutja, ki niso neposredno dosegljiva. Podobna koprnenja je želel prenesti na bralca. Obstati v preteklosti je nevarno, lahko pa prepoznamo Bangsovo darežljivo in neustrašno skrb za bralca in se morda s pomočjo njegovega in drugih glasov naučimo prepoznati zven današnjih avtentičnih kritičnih glasov, kjer skozi njihovo besedo nastaja smisel. Smisel, ki nam pomaga povedati našo zgodbo.

Refleksija 4. 9. 2014

Tam doli, kjer je ljubezen še edino mogoča

Foto: Tom Stoddart (Sarajevo)

Pred približno petnajstimi leti, v nekem drugem življenju torej, sem sedeč pred napol razrušeno hišo, ki je bila v lasti nekega ostarelega ganskega zdravnika, mladca z vitkim, jeguljastim telesom in nevarno bleščečo kožo ponoči, spraševala naslednje: kje imate tu kakšen underground? Podzemlje, razumeš? Ni razumel. Na nasprotni strani razmočene, luknjaste ceste so stale stojnice, v katerih so prodajali konzerve rib, posušene banane, zapakirane v plastične vrečke in bonbone. Ne vem, ali je še vedno tako, toda afriški ulični prodajalci vrečko z bonboni vedno odprejo in prodajajo posamične kroglice. Jeguljast fant mi je, v želji, da bi me spravil v dobro voljo, začel pripovedovati, kako v Akri, glavnem mestu Gane, vendarle obstajajo improvizirani prostori, v katerih vrtijo kavbojske filme. Ali pa barake, okrašene z razbitimi žarnicami, v katerih prodajajo flurescentno obarvano žganje in se pod strop vijejo okruški cigaretnega dima ali še česa močnejšega.

Odkimala sem, čeprav se imam na sumu, da v tistem trenutku niti sama nisem natančno vedela, kaj hočem s podzemljem. Verjetno sem imela v mislih Metelkovo. Zapuščena vojašnica, dekleta s črno poudarjenimi očmi (to je bilo tedaj v modi) in hrupna glasba, ki ni rock’n’roll niti heavy metal. Morda dead gotic heavy metal. Ampak to bi moj sotrpin, ki je prav tako živel v tisti napol dokončani večnadstropi hiši, v kateri je stalno zmanjakovalo elektrike in vode, še toliko manj razumel. Stvar je bila namreč v tem, da sva se oba že nahajala v undergroundu. On, ki je čez dan popravljal zarjavele avtomobile in zvečer jedel ribje konzerve z dodatkom popra in še nečesa, je bil underground. In ker je bil on underground, sem bila tudi jaz. Zaljubljena do ušes. Morda ne tako zelo zaljubljena kot Alice v romanu No Woman’s Land (2004, slovenski prevod 2013, prevedla Maja Gal Štromar, založba Pivec) francoske literarne ustvarjalke srednje generacije, pa tudi pevke v rock skupini in prevajalke ljubezenskih romanov Marianne Costa, pa vendarle.

Moški, v katerega se je zagledala njena junakinja Alice prihaja od Tam doli, ima svetle oči, všečen nasmešek, ki nasprotuje tragičnosti njegovih vek in diši po cenenem parfumu, pomešanem s tobakom. Ker nam pisateljica namigne, da gre za leto, ko so Stonesi prepevali Love Is Strong in ker se ima tudi nesojeni vojak, ki je ob začetku vojne v Bosni dezertiral in v eni izmed evropskih prestolnic streže v gejevskem baru, za reinkarnacijo člana skupine Rolling Stones, vemo, da bo tudi ta roman upovedan z določenim tempom. Fokus je na njej, Alice, nepobošljivi moškožerki, ki gravitira proti njemu, Drogu, ki se ima namen vrniti Tja dol, da se bo vojskoval, toda nadaljni razplet romana obeta veliko več kot samo opis njunega razhajanja.

Marianne Costa nam še posebej v drugi polovici svojega romanesknega prvenca razpre vpogled v mnoštvo likov, zaznamovanih, ranjenih, užaloščenih spričo vojne, ki je vse spremenila, čeprav ne gre zanje; gre za to, da je roman No Woman’s Land, tudi ko je melanholičen, na meji melodramatičnega, zapisan v tempu, ki po metronomskem času presega 130, kar v klasični glasbi imenujemo allegro, sicer pa rock’n’roll.

Glede na to, da je pisateljica, sicer pa tudi partnerica znanega francoskega režiserja in književnika Alejandra Jorodowskega, leta 1995 prostvoljno odšla v Sarajevo in delala kot asistentka na Oddelku za francosko književnost Filozofske fakultete v Sarajevu, dobimo v romanu še dobršno mero avtentičnosti. Alice, ki se ne more otresti spomina na svetlo telo, telo otročje lenobnosti in monumantalne miline, jaha na valovih samodestruktivnosti. Kljub temu da ve, da je bila le odlagališče za političnega begunca, ki je svojo okolico utrujal z dolgočasnimi zgodbami o vojni (»Bila sem edina, ki je poslušala,« si prigovarja Alice, »Nobenemu ni bilo mar za vojno, ki je divjala v tisti daljni deželi.«), se odpravi Tja dol, kjer je po njegovih besedah ljubezen edino še mogoča. Če bi ostala, bi vedela le to, da ljudje z juga občutljivi, ponosni, naduto domišljavi. Ko je iskrena s seboj, si prizna, da je šla Droga iskat. Njen blondinec, ki so ga v gejevskem baru primerjali z igralcem iz nekega gejevskega porniča (»Si trčena ali kaj? Nihče ne mara pedrov. Tukaj se ljudje samo pretvarjajo, da jih marajo, in to samo zato, ker jih je prepovedano tepsti.«), lahko preživi le tako, da se odpravi v svojo mitološko deželo. In ona lahko preživi, če najde njega.

Nekje v času Drogove odsotnosti si Alice kupi slovar, se zapre v kopalnico in se prične učiti jezika od Tam doli. Žalostna nuja neke jebaške zgodbice, ki jo je okrasila z romantično majonezo, kot to sama pri sebi poimenuje, se spremeni v največjo avanturo njenega življenja. Prvotno se je pri neki nevladni organizaciji prijavila za prevajalko, pristane pa v koži psihiatrinje. Ženske, ki so bile priče množičnim pokolom in so bile posiljevane, pripravi do tega, da znova spregovorijo. Prešine jo sicer, da so nekateri medtem, ko je ona zbirala spermo svojega ljubimca v kapsule in jih zmrzovala v hladilniku, delovali. Stella na primer, ki jo je srečala Tam doli, se je s pomočjo prijateljev odločila organizirati misijo in raziskati množična grobišča. Marianne Costa nam pokaže svojevrsten paradoks, o katerem mediji niso pisali in bi šel mimo neopažen, če se avtorica in njena junakinja dejansko ne bi podali na teren. Mirovniški manevri v Bosni so namreč potekali tudi v imenu brisanja sledi, preprečevanja iskanja dokazov o množičnih umorih, posiljevanju in podobnem. V trenutku, ko se umakne mednarodna vojska, ki je ščitila raziskovalce, in na dan, ko je podpisan mir, pripadniki paravojaških enot uničijo tabor, ugrabijo raziskovalce in zaplenijo raziskano gradivo.

Če se zdi, da je No Woman’s Land predvsem literarizirana avtobiografija, potem od trenutka, ko Alice v požganem taboru naleti na nekdanjega ljubimca, tokrat v vlogi pripadnika paravojaških enot, nenadoma zaplava v kriminalne vode. Alice po srečnem naključju postane reševalka preostalih dokumentov, fotografij umrlih, poročil avtopsij in razgovorov s pričami. Njen pogled v jamo, v katero so nametana trupla, zbudi neizmerljivo in neprimerno sočutje, toda vrhunec romana se odvije v razdejani hiši, v kateri živi norica s svojim sinom. Kljub temu da pisateljica Marianne Costa skuša pisati všečno in s pogledom od blizu, ki se nepretenciozno razgleduje po akterjih bosanske vojne, ravno pasus, ki se odvije na deževno noč, ko so tako Alice kot njen zasledovalec ter njegova mati razrešeni družbenih vlog, na najnajbolj posrečen zlije dve zgodbeni liniji – osebno in družbeno katastrofo. Če so dolgi, gostobesedni pasusi, ki ponekod spominjajo na glasbene partiture in drugod na sentimentalne dnevniške zapise neutolažljivega otroka-ženske, cena za to, da avtorica pride do stavkov, kot je »Samo ona, on in jaz: trije pari modrih oči v praznih hiši in zunaj neustavljivi dež«, potem je vredno počakati.

Lik Aličinega zasledovalca, obupanega ljubimca, kasneje sicer nekoliko razvodeni, toda s svojim mopedom, usnjeno jakno, zaljubljenostjo v glasbo, krivimi zobmi in s priznanjem o strahopetnosti je nepresegljiv, poleg tega Alice z njim doživi trenutek največje možne bližine. Tokrat je Alice tista, ki ne zna vračati ljubezni, z opravičilom, da je krater v njej brezkončen: v sebi čuti prvobiten impulz, da bi razširila bedra, vendar se upre. In ker se upre, Sharka vidimo kot preživelca in celotna zgodba naredi salto; jadikovanje nad izginulim, nad nemogočim se spremeni v Visoko pesem o tem, kar je, kar je preživelo vojno. »Ne dotikam se njega, dotikam se njegovega okostja, tistega, ki je večno, ki bo ostalo tudi po njegovi smrti,« pomisli Alice, medtem ko leži v Sharkovi postelji in se zadržuje. 

Marianne Costa je zgodbo o ženski, ki išče svojega moškega, kljub temu, da jo je verjetno pisala tudi z nekaterimi stereotipi v mislih (»Res je, tako lepi so moški od tod, z velikimi usti, zdi se skoraj nemogoče! Celo v tujini jih je mogoče prepoznati že na daleč, na ulici, z njihovimi izbočenimi ritnicami, z velikimi stopali, velikimi dlanmi.«), popeljala v vrtoglave višave. Civiliziranega moškega, galantnega vojaka, farmacevta brez meja, vojnega poročevalca, ki se ima za Hemingwaya, je postavila na obod in tistemu, ki navadno velja za neoprijemljivo, izmuzljivo živalskega, – sredi (po)vojnega kaosa – podelila človeške atribute. Ravno zato ji tudi ne zamerimo nekoliko razvlečene, kaotične in s sanjami ter dnevniškimi zapisi prepredene druge polovice romana, kjer se vrne na avtobiografske tirnice. Alice po koncu vojne nasede v prividnem mestu, večino časa brez vode in elektrike, v katerem se po underground barih, okrašenih z razbitimi žarnicami, na veliko popiva, spogleduje, kadi džojnte. Meja med fiktivnim in resničnim postane nevidna: »Če bi mi rekla, da thin white duke (Bowie) ravnokar prepeva v baru, prav on, iz mesa in krvi, prav tako ne bi bila presenečna,« pomisli Alice, preden vzame džojnt, pridelan iz trave, ki je zrasla na prvih bojnih črtah na fronti (»Človeška kri je najboljše gnojilo,« doda Malia).

Ljudje, ki so se mesece in leta skrivali pred ostrostrelci, ki niso hoteli več živeti, pa tudi umreti ne, nenadoma začnejo uživati življenje: gledajo surrealistične filme, se ljubijo, smejijo, stresajo šale, plešejo na tehno glasbo, nekateri med njimi pa celo (veselo) drhtijo ob pokih iz ostrostrelskih pušk, ki se še vedno skrivajo po okoliških hribovjih. Zdi se, da pisateljica z opisovanjem vseh tistih deklet po barih, ki imajo z barvnim prahom posipane veke, prevajalk, ki kričijo v televizijske kamere in skušajo »izoblikovati zgodbo o resnici tukajšnjega dogajanja«, z mahanjem za avtobusi, na katerih sedijo mladci, ki si od zdaj naprej želijo denar, svobodo in anonimnost, vojnimi dobičkarji in nazadnje s pesniki, ki prihajajo reševat izgubljeno deželo, ustvariti večglasje. Alice, naseljena v brezkončni sedanjosti, celo najde svojega moškega, sicer ne natančno tistega, ki ga je hotela, pa vseeno moškega, ki jo zna ljubiti. Namesto da bi še naprej iskala brezimno nežnost, se zave, da v svojem hotenju ni več sama, in celo, da želja po drugem ni le strast, temveč veliko več od nje. Verjetno je ravno glasba tista, ki v tem romanu z nastavki izjokane patetike in melodrame proizvede svojevrstno mešanico lebdenja in avtentične prizemljenosti. Poleg tega pa se nam Balkan razkrije kot prostor magije ter kotilnica najboljšega rock’n’rola.

Marianne Costa: No Woman’s Land. Prevedla Maja Gal Štromar. Založba Pivec. Maribor 2014. 379 str.

Panorama 2. 9. 2014

Nespregledano: Avgust

Ilustracija: Ana Baraga

Četudi ne hodite več v šolo, si le priznajte: september je vseeno precej turoben mesec. Razlog več torej, da pregledate AirBeletrinin izbor člankov meseca avgusta in si najdete kakšno zanimivo čtivo, morda pa tudi napotilo k poglabljanju v kakšno novo temo. Na primer v evolucijski razvoj smeha ali v delovanje možganov, ki so v resnici precej počasnejši organ, kot ste najbrž mislili. V vsakem primeru boste, kot toži Michael Harris, težko brali, ne da bi imeli občutek, da zamujate nekaj nujnega, kar se ravno takrat dogaja na Facebooku. Če pa ste še zmeraj sposobni poglobljenega in zatopljenega branja in užitek najdevate v kompleksni literaturi, tako kot Rebecca Mead, pa se boste razveselili tudi članka, ki trdi, da se nam obeta nova doba zahtevnih romanov. Čeprav vas utegne istočasno razžalostiti, da očitno le-ti brez sprememb sistema knjižničnega odkupa, kar predlaga Mojca Pišek, ne bodo prav nič ganili slovenskih knjižnic …

Vabljeni k branju!

 

 

»Mose je ena velika putanata,« reče enajstletni Kapitan Kljuka na čolnu pod mostičem. »Ko ga bodo imbecili končno spravili v pogon, se bodo supertajfuni in cunamiji že zdavnaj preselili v Sredozemlje, tako kot jebene meduze.« »Opa, dete, kakšni izrazi pa so to?!« Brez ustrezne reakcije: »Veliki projekti, stara jebena imena.« »O, Kljukec, a vas tako v šoli učijo?« Ja. Z otroki je treba vzgojno. Končno reakcija: »Šola je ena velika putanata,« in že: »Eeeeej! Deeečko! Riccaaaardo!«

Nataša Kramberger: Je pa že bolj razumno pasti skupaj: Med karnevalom in resničnostjo v Benetkah (Pogledi, 1. avgust)

 

Da je siromak boljši človek od bogatuna, to je vendarle folklorizem. Kako torej poimenovati stremljenja, ki se dogajajo nasproti zlemu interesu kapitala? Če enačbo dovolj časa krajšava, prideva do osupljive ugotovitve, da je vmes enačaj. Interes = interes. Isti interes, ista življenjska sila. Le da ga je enim uspelo artikulirati in organizirati, drugim pač ne. In zdaj vsi ti pošteni poraženci igre Uveljavi svoj interes čakajo/čakamo, da jim/nam zmagovalci ponudijo ready made platformo, najbolje kar brezplačno aplikacijo, s pomočjo katere bodo/bomo končno lahko realizirali svoje interese. Malo morgen!

Miha Šalehar v dialogu z Boštjanom Naratom: Iz oči v oči (Pogledi, 4. avgust)

 

Slovenskih delavcev zato ne čaka več samo konkurenčna tekma z učinkovitejšo ali cenejšo delovno silo z vsega sveta, kar radi poudarjajo domači politiki in načrtovalci gospodarskih strategij. Novih meril ne bodo postavljali stereotipi o natančnih Nemcih, marljivih Kitajcih, podjetnih Američanih in poceni Romunih. Globalna ekonomija je tako pospešena, kompleksna in abstraktna, da lahko dodano vrednost, gospodarsko rast in večjo produktivnost dosežejo samo neskončno hitri in vedno enako spočiti stroji – roboti in vrstice računalniških programov, s katerimi ljudje ne moremo in ne smemo tekmovati, če hočemo ohraniti človeškost in se izogniti novi suženjski zakletosti.

Lenart J. Kučić: Konkurenca med sužnji (Sobotna priloga, 9. avgust)

 

Ni treba posebej izpostavljati, da tak odnos izhaja iz obžalovanja, ker ljudje dandanes vse manj in manj berejo, in iz postavke o hierarhični organiziranosti literature, s takimi, kot sta Joyce in Nabokov, na vrhu in s Petdesetimi odtenki sive na dnu. Pri tem se predpostavlja, da med tema poloma obstaja nekakšno neoplatonistično stopnišče, po katerem lahko nekdo skozi posamezne faze postopoma napreduje proti vrhu, nekakšna pozitivna verzija ideje, da te mehka pornografija vodi do trde pornografije in da je vsakomur, ki kadi travo, nepovratno usojeno, da bo skozi kokain in krek padel do heroina. Uporabnika skratka zmeraj vleče k vse bolj intenzivnim oblikam iste vrste izkušnje.

Tim Parks: Reading Upward (The New York Review of Books, 11. avgust)

 

Vse to je slišati zelo lepo, toda opozoriti moram, da ima ta teorija tudi mračne implikacije. Smeh, ki ga človek producira med žgečkanjem, je neverjetno intenziven – vključuje mnogo več elementov defenzivnega obnašanja kot jih šimpanzov smeh. To kaže, da je bilo ravsanje naših prednikov precej bolj grobo od tega, v kakršnega se večinoma spuščajo naši opičji sorodniki. Le kaj so počeli drug drugemu, da so tovrstne divje obrambne reakcije našle pot med družbene signale, ki uravnavajo zaigrane boje? V smehu odkrivamo sled povsem nasilnega družbenega sveta naših prednikov.

Michael Graziano: The first smile: Why do laughter, smiles and tears look so similar? Perhaps because they all evolved from a single root (Aeon, 13. avgust)

 

Razlikovanje izhaja iz vulgarnega kulturnega puritanizma, ki vztraja na tem, da je edina zabava, ki jo je mogoče imeti od knjige, lahkotne sorte, ali da je nujno zabavno, če beremo nekaj dostopnega in lahkega. Povezovanje užitka s krivdo na ta način je dokaz zunanje, slabo vest zbujajoče avtoritete – take, ki je prepričana, da mora branje biti delo.

Toda s knjigami je mogoče imeti tudi užitke, ki so še kaj več, kot le površinska zabava. Obstaja užitek v tem, da si izzvan; užitek v občutku, da se širijo tvoj domet in tvoje zmožnosti; užitek vstopanja v neznani svet in empatije z zavestjo, ki je povsem drugačna od tvoje; užitek v védenju tega, za kar so drugi pred tabo menili, da je vredno vedeti, in vstopanja v širši dialog.

Rebecca Mead: The Pleasure of Reading to Impress Yourself (The New Yorker, 13. avgust)

 

Možgani sami po sebi, ne glede na to, kaj želimo verjeti, niso večopravilna [multitasking] naprava. In tu se začne naša težava. Naši možgani izvajajo določeno število paralelnega procesiranja, da bi sintetizirali avditorne in vizualne informacije v enotno razumevanje sveta okrog nas, toda dejanska pozornost možganov ima zgolj obseg žarometa, sposobnega osvetliti samo eno stvar naenkrat. Zato je že golo poimenovanje večopravilnosti zavajajoče. Obstaja hitro-izmenjujoča se miniopravilnost [rapid-shifting minitasking] ohromljujoči-krči-truda-po-opravilnosti[lame-spasms-of-effort-tasking], toda česa takega, kot je večopravilnost, ni. »Ko mislimo, da smo večopravilni,« meni Gentile, »smo v resnici večizmenjujoči

Michael Harris: »War and Peace« tortured me: Facebook, email and the neuroscience of always being distracted (Salon, 17. avgust)

 

Predstavniki knjižnic nam dajejo s tovrstnimi argumenti vedeti dvoje: da se še kako dobro zavedajo, da nabavljajo slabo literaturo, in da jim tako stanje povsem ustreza. Več ko je knjig, več je sredstev. Vztrajanje pri stališču, da vrednotenje pred nabavo ni mogoče (pa v isti sapi, da je po nabavi močno zaželeno), sodi po mojem v kategorijo mehkega kriminala belih ovratnikov. Vseeno je, ali z javnimi sredstvi financiramo dobro ali slabo. Kot je vseeno, ali državne banke posojilo odobrijo zdravemu ali bolnemu podjetju. Kot je vseeno tudi, ali bolnišnica operacijsko mizo kupi pri specializiranem podjetju ali ljubiteljskem tesarju.

Mojca Pišek: Kako privarčevati s pomočjo literarne kritike (LUD Literatura, 19. avgust)

 

Kot je pojav fotografije vplival na vlogo slikarstva ali kot je film spremenil položaj romanov v 20. stoletju, tako nove narativne forme nepreklicno vplivajo na mesto in pomen romana. Ker osnovno potrebo po zgodbarstvu v veliki meri zadovoljujejo televizijske drame, se zna zgoditi, da bodo bralci od sodobnega romana pričakovali kaj drugega, kaj novega.

Thomas McMullan: Hard books for hard times: literary experimentation gains popularity (The Guardian, 20. avgust)

 

Če še vedno delate preveč ur za premalo denarja, če ste pod stresom, če tolerirate mobing, če ste morali sprejeti delo brez varnosti, če ne poznate bolniških dopustov, če ne morete plačevati računov in se sprašujete, kdaj boste lahko normalno zaživeli, je odgovor najverjetneje nikoli. Priznajmo si že enkrat, da »naš čas« ne bo nikoli prišel. Zato ni treba še malo molčati in potrpeti, pač pa že danes glasno zavrniti takšne prakse in zahtevati pravične delovne razmere.

N’Toko: »Vaš čas prihaja!« (Mladina, 22. avgust)

Panorama 1. 9. 2014

Dnevi poezije in vina 2014: Poročilo III

 

Pesniki in ekipa (foto: Matej Pušnik)

Ko smo vstali v hladno septembrsko in povrhu ponedeljkovo jutro, nam je bilo končno jasno: Dnevov poezije in vina 2014 je prav zares konec. Že 18. izdaja festivala je bila tudi letos zadnji izdih poletja, 20 uglednih pesniških gostov se je večinoma že odpravilo nazaj proti domu snovat nove verze, festivalski oder na Vrazovem trgu, pred legendarnim Muzikafejem, so podrli že včeraj, ptujske ulice so danes zjutraj zavzeli šolarji, večere pa bodo znova prevzeli duhovi.

Bilanca je jasna: skoraj šestdeset dogodkov; ljudi sicer zaradi vremena morda nekaj manj kot prejšnja leta, a vseeno zadovoljni pesniki, ki so vsak večer v zameno za svoje branje prejeli bučen aplavz; odmevi rahlega mačka, tudi moralnega – recimo našega uredništva, ker vam nismo uspeli pripraviti nobenega obširnejšega poročila -; sveže sklenjena prijateljstva, ki jih bo razdalja postavila na preizkušnjo; kakšna steklenica dobrega vina več v shrambi …

Kdor je bil tam, se je gotovo znašel na kakšni fotografiji, za katere je tudi letos skrbel Matej Pušnik. Ogledate si jih lahko v fotogaleriji na straneh Stihoteke, si jih date razvit in uokvirit za v spomin.

Kdor se ne more spomniti točno določenega verza, ki se je zarezal vanj na katerem od branj, pa ni kupil festivalske knjižice, lahko pesmi še enkrat prebere na spletu.

Kdor pa ne mara brati na zaslonih, si lahko v knjigarnah ali na spletu poišče knjigo katerega od častnih gostov letošnjega festivala: Zeliščarko Svetlane Makarovič, Bezeg v taktu oblakov Elke Erb ali pa Stičišče Tomasa Venclave. Ali antologijo sedmih japonskih pesnikov Novi svet, v katerih so zbrane pesmi pesnikov, ki jih je festival gostil letos in prejšnja leta.

 

Svet se z jesenjo vrača v vsakodnevne tirnice. Malo nam je seveda žal, a se hkrati tudi veselimo, saj se tako z dopusta vrača tudi vaša AirBeletrina.

Ste torej pripravljeni na novo sezono odličnih člankov o knjigah, kulturi in sploh vsem? Mi smo. Skoraj … Malo moramo še okrevati.

 

Okrevanje

 

Naj si predstavljam, da se vračaš domov
iz teme, med telesom in umom,

narediš se vidno,
tako kot drevo pomaha iz sence.

So obednice, ki si jih utišala
z eno samo iskro domislice,

so moški, ki si jih obvladala
zgolj z vonjem, zgolj s svojo držo.

Zdaj pa o tvojem najtežjem triku:
spet živeti, kar se konča s spremembo v zlato.

Septembra (meseca, ki stremi k vsem drugim)
naj zmorem priklicati najboljše v tebi,

da pridobim nekako moč nad nedotakljivostjo
življenja, tako kot ogledala to počno.

 

James Byrne v prevodu Vena Tauferja

 

Na Dnevih poezije in vina pa se vidimo spet drugo leto!