oktober 2011 - AirBeletrina
Kritika 24. 10. 2011

Tudi literatura ima stranske učinke

Ima me, da bi prav po gverilsko šla po knjigarnah in knjižnicah in Hvalnico rešnjemu telesu z oddelka z leposlovjem premaknila nekam med terapevtsko duhovno literaturo, ki vedno bolj polni police in glave ljudi, ki iščejo smisel, voljo, izhod iz stiske, izboljšanje sebe med tistimi enormnimi dozami sladkega optimizma, zaradi katerega so stare bojne rane le še bolj naphane z novimi ideali, ki jih je težko kar naenkrat ugledati v ogledalu – če si bil še včeraj čisto navaden Janez, čez noč težko postaneš Dalajlama, pa četudi imaš doktorat, podjetje ali si pač bog v belem. Bi rekla, da v težkih trenutkih bolj prav pride malo cinizma in črnega humorja, ki ti pokaže, da imamo vsi in vsak posebej svoje težavice ter težave, s katerimi se včasih znamo, še večkrat pa ne znamo spopasti, pa nam to ne sme povzročati travme in vedno novih vozlov na živcih ali na prostati, ampak se je v takšnih trenutkih bolje zlekniti v fotelju in v roke vzeti kvalitetno branje.

 

Hvalnica rešnjemu telesu bi lahko že z naslovom zavedla neukega bralca, da bi jo iskal na napačnem oddelku ali jo v roke vzel čisto po pomoti, ker jo je videl na septembrskem seznamu najbolje prodajanih knjig, nekje med, khm, slavno Skrivnostjo in Življenje je tvoje. Živimo pač v časih, ko tudi knjige potrebujejo reklamo, zato se je Hvalnica rešnjemu telesu na zloglasni seznam uvrstila predvsem zaradi podlistka v Delu, priljubljenosti Ihanovega sloga, nekaj pa tudi zaradi cene, saj knjige iz zbirke Hvalnice Cankarjeve založbe, ki nastajajo takorekoč po naročilu, lahko kupite za 7,95 evra. Da tudi cena v teh recesijskih časih še kako vpliva na izbiro branja, dokazuje še ena drobna knjižica, ki se je znašla na omenjenem seznamu: Dvignite se! Stéphana Hessela stane le 2,99 evra, kot najbrž veste pa je nekakšna budnica, ki razsvetljuje ljudstvo – podobno bi lahko dejala za Hvalnico Alojza Ihana, ki skuša razsvetliti bralca z mešanico poenostavljene psihologije, družbene kritike pa tudi vsaj malo jamrarije, ko avtorja preveč zanese v sveti jezi, čeprav (to mu res štejem v velik plus) se mu vedno uspe iz nje tudi izvleči.

 

Hvalnica v naslovu je seveda mišljena ironično, saj smo telesu bolj malokrat hvaležni, pravzaprav se nam zdi kar samoumevno, da nam služi, zato se zares zavemo, da ga imamo, šele ko nas pusti na cedilu, ker zanj nismo dovolj skrbeli. Knjižica bi po drugi strani lahko nosila tudi naslov Hvalnica našemu zdravstvenemu sistemu, h kateremu se zatekamo, ko se nam sesuje svet, zdravniki pa nam drugače kot s tabletami in operacijami težko pomagajo, ker za nas nimajo več kot 5 minut časa, da bi nas poslušali in razglabljali o naših težavah, ki se ne glede na to, kateri del telesa nas boli, vedno začnejo v glavi. Tako vsaj ugotavlja glavni junak romana, zdravnik, ki svoje paciente sicer skuša poslušati, a medtem gleda skozi okno, sanjari in se dolgočasi, ker so si njihove zgodbe tako zelo podobne in mu predstavljajo izziv le, ko se prvič sreča z njimi. Zato je bil najbolj srečen, ko je v Ameriki delal na patologiji, kjer se je z mrtvimi trupli, če se pleonastično izrazim tako kot Alojz Ihan v romanu, ukvarja samo toliko časa, dokler ne razreši vzroka njihove bolezni, potem pa jih ni treba več prenašati, saj morajo razlago enostavno sprejeti – sanje vsakega zdravnika.

 

Kot nekakšen dr. Rugelj svojim pacientom predpisuje tek in disciplino kot zdravilo, urejen spanec, seks in miren obrok hrane – vse, kar ima še pes, civilizacija pa ti vzame. Rešnje telo razume mehanično kot se za naravoslovca spodobi, zanj je nekakšen stroj, ki potrebuje toliko energije, kot jo porabi, problem pa nastane, če se ta sproti ne obnavlja. Svojim pacientom ponuja do vulgarnosti poenostavljene razlage, ponazorjene s skicami, ki se vsaj meni zdijo popolnoma nepotrebne, dokler se kmalu ne izkaže, da je pravzaprav tudi vsevedni zdravnik v istem zosu, saj je njegovo zasebno življenje bolj kot ne žalostna zgodba, ki izvira iz neurejenih družinskih odnosov. Tako se položaj precej predvidljivo zasuka, zdravnik postane sam svoj pacient, patolog, ki se ukvarja s patološkimi odnosi, o njih razglablja, premišljuje, jih analizira in karikira, osnovna zgodba pa postane samo krinka za neke vrste samoterapijo.

 

Na začetku se bralcu vse skupaj še zdi zanimivo, s pisateljem in glavnim junakom se zažene v razgaljanje podalpskega življa, se z njima na več mestih strinja, da kima z glavo, ker sam misli enako. Bralec se tako znajde v zanki samoljubja in strinjanja s samim seboj, kar ga navdušuje, da z veliko vnemo bere dalje in si skorajda z vsakim stavkom potrjuje svoje že prej oblikovano mnenje, pri tem pa pozablja, da to ni ravno v skladu z idejo kvalitetne literature, ki naj bi širila meje njegovega obzorja. Še doktor sam nekje vmes poda diagnozo, da smo si za večino težav, ki si jih nakopljemo nad glavo, tako ali tako krivi sami, ker vse, kar počnemo, počnemo iz zaljubljenosti vase, zato ni čudno, da smo si za enega od popularnih literarnih idolov izbrali Malega princa, ne tako majhnega egoista, ki si je lastil kar celo vesolje. Nekako podobno večina ljudi dojema sočloveka, si ga lasti, potem pa imajo težave z odnosi, da naš glavni junak od njih kar zbeži v deželo čez lužo, kjer se lahko navidezno osvobodi očeta in žene in vseh ostalih bližnjih, s katerimi skuša pretrgati vezi. Takšna individualnost na silo, ki se mu v obliki bega ponuja le kot navidezna rešitev, seveda spet ni daleč od patološkosti vzorcev od katerih beži, saj ga vse nerazčiščeno, kar je puščal za sabo, žre in razjeda, da se skuša zamotiti z delom, a mu to ne uspeva najbolje. Zato se zgodba kar izgubi in bralec zaman čaka, da se bo primer pacienta s prvih strani knjige kako razrešil, da bo zdravnik zanj našel zdravilo, da se bo končno med vsem razpredanjem tudi še kaj zgodilo. Problem ni v tem, da zgodba uplahne in se iz kritike sveta, s katerim zdravnik ni zadovoljen, vedno globlje spušča v introspektivni pogled na lastno življenje, temveč da ga včasih malo predaleč zanese v lastni poenostavljeni psihologiji, ki razglablja o vsem zelo prepričano in na široko (pa tudi v podrobnosti), a je hkrati vse skupaj zelo posplošeno.

 

Pred bralcem razgalja ustroj človeka, predvsem pa slovenskega državljana, podalpskega domačina, ki živi za zagrnjenimi zavesami in debelimi stenami z dvakrat zaklenjenimi vrati, svoje malo zaprto hlapčevsko življenje, na drugi strani svoje visoke ograje pa se pogovarja samo s točno predpisanimi frazami, s katerimi ne moreš povedati, kaj se znotraj zidov zares dogaja, »ker je na zunaj vse veselo in šegavo in vsi pravljično živijo in se imajo radi skupaj s kravami in mačkami in psi in palčki na dvorišču.« Iz prikrivanja resničnih težav za lepo novo fasado izvirajo naše travme ter od pomanjkanja vonja testosterona v zraku, ki bi navduševal ženske, da svojih otrok ne bi rojevale v strahu pred nesposobnim očetom, ampak bi ga skupaj z njimi občudovale, so zato za preživetje naroda usodno pomembne nogometne tekme, na katerih lahko ženske zavohajo prave moške in ne neke mevže, kakršni lahko ti brez nogometnih tekem postanejo. Se bere kot predvolilni plakat ljubljanskega župana, ki bi tole lahko uporabil kot dokaz, da je bila gradnja stadiona res esencialnega pomena za narodov blagor, ne glede na ceno, ki jo je moral ta isti narod za to plačati. V Hvalnici rešnjemu telesu lahko v razmišljanju zdravnika preberemo tudi, da je bil feminizem izmišljen zaradi ženskega potrošništva, ki se ga da fino prikriti z oznakama ženske pravice in ženska senzibilnost, zaradi katerih lahko tudi ženske odločajo o družinskem proračunu in o tem, kaj bodo kupile.

 

Stavki so dolgi in prav fletno oblikovani, z veliko asociacijami in ne nujno po logičnem zaporedju, ki bi ga od medicinca morda stereotipno pričakovali, besedilo ima ritem in celo nehotene rime, s čimer pisatelj kaže na svoje pesniško poreklo, sploh z nekaterimi odlomki, ki so tako poetični, da bi šlo lahko celo za pesem. Bere se zelo tekoče, da te vsaj v začetku prepriča tako s slogom in vsebino, ki pa nekje proti sredini preraste v ponavljajoča razmišljanja, zaradi katerih je bralec malo manj osredotočen na vsebino, saj se mu tisto, kar se mu je prej zdelo novo in zanimivo, zazdi že znano, že prebrano, že slišano. Njegova pozornost se zato avtomatično preusmeri od vsebine še na druge ravni besedila, recimo na slovnične napake, da kar ne more mimo dosledne uporabe oblike »z otroci« v orodniku, ki bode v oči na vsakih nekaj strani, kar niti ni toliko avtorjev problem kot težava lektorja, čigar imena pa nisem nikjer zasledila – upam, da to ne pomeni, da ga sploh ni bilo.

 

Hvalnica rešnjemu telesu Alojza Ihana nas razsvetljuje, da je vse v glavi in razčiščenih odnosih, zato proti koncu knjige vedno bolj narašča občutek, da gre vsaj malo tudi za terapevtsko čtivo tako za avtorja kot za bralce in ta stranski učinek, ki je bolj slabo zakrinkan z zgodbo, je tisto, kar najbolj zmoti. Vse skupaj je sicer prav lepo zavito v poetičnost sloga Ihanovega esejističnega pisanja, pa tudi preprosta ideja, da je na svet treba gledati enostavneje, pravzaprav ni napačna. Poleg tega pa te na nekaterih mestih zares navduši, da mu ploskaš in si izpisuješ citate, ga posojaš naprej in priporočaš v branje, všeč ti je humor, ki zna zbosti na pravih mestih, da se pravzaprav ne smejiš le zgodbi, ampak občasno tudi sebi. Navsezadnje smo ljudje res takšni, da se žremo in žremo, dokler ne pride bolezen, zdravniki pa niso psihologi, da bi nam lahko pomagali razreševati naše komplekse in frustracije, pa še vedno morajo biti prijazni do svojih pacientov in hkrati ne smejo pozabiti nase, da jim vsa ta prisiljena prijaznosti slučajno ne bi povzročila kakšne travme – zapleteno je to življenje, življenje zdravnika pa še nekolikanj bolj.

Hvalnica rešnjemu telesu
Alojz Ihan
Izdaja:
Cankarjeva založba

Prevajalec:

Panorama 24. 10. 2011

Rüdiger Safranski: Virtuoz življenja v boju proti ekonomizaciji mišljenja

Rüdiger Safranski in Manca G. Renko. Pogovor v prostorih SAZU.

Med svojim velikim potovanjem po Nemčiji je Madame de Staël zapisala, da je duh spoj poznavanja stvari in ljudi. Četudi sta od utrnjene misli minili že dve stoletji, njena resničnost ni zbledela. Zbledeli so le veliki duhovi, ki so zavoljo življenjskega tempa začeli stvari zbirati, namesto da bi jih mislili, ter z ljudmi občevati, namesto da bi jih razumeli. Dragocenost tistih, ki so duha ohranili, negovali in celo razvili, je neprecenljiva. Rüdigerju Safranskemu (1945), nemškemu pisatelju in filozofu, ki je pretekli teden prvič obiskal Ljubljano, je to uspelo. O tem pričajo njegova številna dela, od katerih imamo dve prevedeni v slovenščino (Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja ter Mojster iz Nemčije. Heidegger in njegov čas.), pa tudi filozofova zmožnost lahkotnega pripovedovanja, nevsiljiva lucidnost in enciklopedičnost, za katero je večini ljudi našega časa že zdavnaj zmanjkalo potrpljenja ter predvsem strasti.

Malo po dogovorjenem času se je Rüdiger Safranski z živahnim korakom prikazal na kraju srečanja. Bilo je ravno na dan, ko je zapadel oktobrski sneg in so Ljubljano od zore do mraka močile različne padavine. Zaprosil je za kavo s toplim mlekom (in nekoliko pozneje še za eno) ter iz žepa izvlekel pipo. Po dobrem obroku rad prižge tudi cigaro, mi je dejal, in večer pred najinim srečanjem je bila Ljubljana še dovolj topla, da si jo je lahko privoščil. Med pripovedovanjem so se mu oči zadovoljno lesketale in sijaj do konca pogovora ni zbledel; spreminjala se je njegova intenzivnost. Ko je govoril o svojem najljubšem portretirancu, Schopenhauerju, ki je bil kljub mračnemu in pesimističnemu pogledu na ljudi in zgodovino virtuoz življenja, je bil lesk mil in ko je govoril o trenutni krizi, ki se bo po njegovem mnenju še zaostrovala, je postal bojevit. Kadar hitro najde pravi odgovor, je jedrnat, ko o njem še razmišlja, pa razpreda, dokler ne najde stavka, ki se mu zdi bistven in ga nato večkrat ponovi. Sicer pa pravi, da tako kot Martin Heidegger, zaradi katerega je na povabilo Študentske založbe sploh prišel v Ljubljano, vprašanja raje postavlja, kot nanje odgovarja.

Ni veliko avtorjev, ki bi znali misli velikih duhov, kot so E. T. A. Hoffmann, Friedrich Schiller, Arthur Schopenhauer, Friedrich Nietzsche ali Martin Heidegger spremeniti v pripovedi, ki se berejo kot napeti romani. Rüdiger Safranski se označuje za filozofirajočega pisatelja, kar pomeni, da mu za to, da bi mu verjeli na besedo, ni treba vztrajno navajati opomb pod črto. V svoje like in njihov čas, največkrat je to devetnajsto stoletje, v katerem se, tako pravi, počuti najbolje, se tako močno vživi, da ne povzema njihovih misli, ampak jih misli. Meje med filozofijo, književnostjo in zgodovino so po njegovem mnenju umetne – zanj se vse steka v enoten tok: »Da bi razumeli fenomenologijo, se moramo zavedati, da je bil še večji fenomenolog od Martina Heideggerja Marcel Proust. Ločnica med književnostjo in filozofijo je akademska, umetna. To umetno ločitev skušam zalepiti.« Prav tako razvoj filozofskih misli prikazuje v skladu s časovnim razvojem. V Heideggerjevi biografiji nazorno prikaže razvaline včerajšnjega sveta, ki jih je za seboj pustila prva svetovna vojna, ter novo filozofsko misel, ki je vzniknila na pogorišču. »Vojna je pomenila prevrednotenje vseh vrednot in duhovna stabilnost, ki je bila prisotna pred letom 1914, se je sesula. Za Heideggerja pomeni to prelom s tradicionalno katoliško miselnostjo, ki ga je pravzaprav naredila velikega. In pot, skorajšnja državljanska vojna, ki je Nemčijo od prve svetovne vojne vodila k nacizmu, je tudi kriza mišljenja zaradi izgube notranje stabilnosti. A kriza ima v sebi tudi nekaj produktivnega. Dvajseta leta so bila, ne le za Heideggerja, temveč za celoten nemški kulturni prostor, najproduktivnejši čas. Kriza nudi možnosti za mišljenje in ustvarjanje.«

Rüdiger Safranski in Manca G. Renko med pogovorom v Ljubljani

Čeprav je Rüdiger Safranski prepričan, da se bo današnja kriza še zaostrovala, meni, da nas za kulturo ne sme skrbeti. Druge stvari so bolj skrb zbujajoče. Denimo, »da smo tehnično bolj razviti, kot zmoremo ozavestiti in zmožnosti presegajo odgovornost. Karkoli naredimo, ima nedojemljive posledice. Zavest zaostaja za dejanji, namesto da bi bilo ravno obratno in bi dejanja zaostajala za zavestjo.« Kljub nezaupanju do tehnologije pa v nasprotju s Heideggerjem, ki je leta 1966 v intervjuju za nemško revijo Spiegel izrazil dvom o primernosti demokracije v dobi tehnologije, v demokracijo še vedno verjame. »Politika, sploh demokratična, je lahko zelo mogočna. V času finančne krize ima država veliko možnosti, da postavi meje. Če jih seveda hoče. Za tem morata stati kompetenca in odločnost, pa tudi soglašanje, da človeku kapitala ni treba spoštovati. Le tako je mogoče stvari regulirati. Določene posle je treba prepovedati in banke prisiliti, da bodo začele poslovati drugače. Politika to lahko določi.«

Sploh pa je najpomembnejša naloga politikov v času krize, da se zavzamejo za drugačno delovanje držav. Finančno gospodarstvo je postalo odvisno od države in država od finančnega gospodarstva, kar je, tako pravi Safranski, perverzna situacija. In državljani se morajo začeti zavedati, da jim »država lahko da le toliko, kot jim je z davki vzela. Vse drugo je nemogoče. Razumljivo je, da se zadolžujejo podjetja, ki se jim dolgovi s produkcijo izničijo. Ampak država ne proizvaja ničesar! In države se ne smejo obnašati, kot da so finančni akterji, ker so s tem v nasprotju z idejo države.«

Ker je bilo storjenih ogromno napak, ima politika priložnost, da začne znova in drugače. K demokratičnosti pa pripomorejo tudi nove komunikacijske možnosti, zaradi katerih je nastala »druga, virtualna javnost«, ki je neverjetno močna. Komunikacija je preintenzivna, da bi politika lahko vztrajala pri zmotah. Na neki način se je to pokazalo v arabskem svetu, Safranski pa domneva, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi na Kitajskem.

Rürdiger Safranski, Manca G. Renko, Aleš Šteger

Odpis dolga Grčiji se mu ne zdi vprašljiv in prav tako ne pomoč držav bankam, ki so Grčiji zagotovile posojila. Skrbi pa ga družbeno dojemanje Grčije, zibelke zahodnega sveta, nad katero je bil ne nazadnje tudi Heidegger v šestdesetih letih povsem očaran. Problem, ki ne zveni pereče in aktualno, a je nedvomno zarezal globoko v družbo, je, da svojo okolico vidimo le še skozi evrsko perspektivo. To priča, tako Safranski, »o absolutni ekonomizaciji mišljenja in ekonomska misel si je priborila monopol nad vsemi drugimi mislimi.« Tudi zato čuti nostalgijo za devetnajstim stoletjem, časom, ko so ljudje še videli kulturne razlike in človeško vsebino, kot denimo Madame de Staël. Navzven smo od devetnajstega stoletja do danes postali bogatejši, a naše notranje doživljanje je osiromašeno. »Civilizacija je napredovala in posameznik je nazadoval. Ali bolje, civilizacija je postala kompleksnejša, posamezniki pa primitivnejši,« je prepričan Safranski. Sploh pa nam v primerjavi z ljudmi devetnajstega stoletja primanjkuje koncentracije. Smo nervozni ljudje z omejeno stopnjo pozornosti in postajamo čedalje bolj površni, bolj hektični ter depresivni. Safranski, ki je s svojimi liki živel tudi v devetnajstem stoletju, pravi, da se je v njihovem času vedno počutil dobro.

Kar pa seveda ne pomeni, da se danes ne. Rüdiger Safranski tako ob dopoldanski kavi kot tudi ob večernem kozarcu rdečega vina deluje pomirjen s seboj in zadovoljen s svojim delom. Včasih si želi, ampak to je po vsej verjetnosti želja vseh pišočih, da mu ne bi bilo več treba pisati in bi lahko le še bral. Vse, sploh knjige in nemške časopise, ki se mu zdijo izvrstni. Na nemško televizijo je, čeprav s Petrom Sloterdijkom moderirata oddajo Das philosophische Quartett (Filozofski kvartet) in je avtor več televizijskih filmov o filozofiji in življenju velikih filozofov, jezen, ker podcenjuje svoje gledalce in kakovosten program na spored uvršča šele pozno ponoči. Zato je nima več. Rad gleda filme, a v kino ne hodi prav pogosto. Nazadnje si je spomladi ogledal Malickovo Drevo življenja, ki ga je pustilo ravnodušnega. Tudi povezav s Heideggerjem v filmu ni opazil, čeprav so se filmski kritiki radi sklicevali nanje, saj je Terrence Malick prevajalec Heideggerja v angleščino.

Safranski največkrat govori doživeto in strastno. Le kadar kadi pipo, mu ta narekuje govorni tempo. Kakor življenje narekuje področja svojega raziskovanja. Začel je z E. T. A. Hoffmannom, neukročenim duhom svojega časa. Štirideset let pozneje se ukvarja z Goethejem, ki ga primerja z Budo. Verjetno ima zbujeno zanimanje za Goetheja tudi kaj opraviti z leti, meni. Predvsem pa s spoznanjem, da si mora človek ustvariti močan duhovni imunski sistem, skozi katerega do sebe ne spusti vsega. To je uspelo Goetheju in zato bo njegova biografija podnaslovljena z dvoumnim Umetniško delo življenja (Kunstwerk des Lebens). Umetniško delo ni bilo le njegovo literarno ustvarjanje, ampak tudi življenje samo.

In kako mu uspe priti osebam in njihovi miselnosti tako blizu, da se ob branju zdijo žive ter otipljive? »Človek se mora filozofije lotiti s strastjo in ne z akademsko rutino. Filozofiji to dobro dene.« Nedvomno dobro dene tudi bralcu.

 

Mojster iz Nemčije
Rüdiger Safranski
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:
Alfred Leskovec

28,90 €

Kritika 13. 10. 2011

Poročilo z bojišča

Datum 11. 9. ima že sam po sebi sicer več konotacij, toda Boštjana Videmška, Delovega novinarja in protivojnega poročevalca, v njegovi še sveži knjigi zanima tista o napadenem ameriškem imperiju, porušenih stolpih Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu, o šoku, ki je za vedno spremenil svet, in o lovu na ideologijo, ki je stala za njim. Vojna proti terorizmuje skovanka, ki je zaznamovala minulo desetletje in najprej radikalizirala jezik (ameriške) visoke politike. V praksi pa je pomenila invazijo na Afganistan, vojno v Iraku, razširitev ameriških vojaških operacij v Pakistan, pa seveda kratenje človekovih pravic, kršenje ženevskih konvencij, nastanek mreže novodobnih gulagov, vsesplošno paranojo in strah pred Drugim, radikalizacijo muslimanskega prebivalstva po vsem svetu itd. In jasno – vojna proti terorizmu, ki se je vmes spremenila v vojno terorja, je še enkrat pokazala nedvoumno ignoranco, nepoznavanje zgodovine, kulturnih in religijskih kontekstov ter popolno zazrtost vase arogantne velesile in njenih zahodnih oprod.

 

Razdejanje Iraka, iskanje Osame bin Ladna, laži o iraškem orožju za množično uničevanje, pustošenje tamkajšnje kulturne dediščine, nejasnosti v uradni razlagi napadov enajstega septembra, vzpon versko blazne desnice v Bushevi Ameriki, prevlada hujskaškega in nekredibilnega »novinarstva« s FOX TV-ja, izživljanje ameriškega osebja v Abu Grajbu … O vsem tem smo brali, gledali filme in črpali iz alternativnih virov informacij. Stvari so burile domišljijo: kako je mogoče, da se je enajstega septembra poleg dvojčkov kar sama od sebe zrušila še famozna »stavba 7«? Kako varna so sploh še večja evropska letališča? Kje bo naslednjič udarilo?

 

Boštjan Videmšek (1975) je desetletje po enajstem septembru preživel ob prvih bojnih črtah vojne terorja in zdaj svoja opažanja popisal v knjigi. Ta se v veliki meri naslanja prav na njegovo dosedanje novinarsko delo, na številna, že objavljena poročila, reportaže, intervjuje in pogovore z različnimi udeleženci teh sodobnih globalnih konfliktov. Videmšek, sicer novinar mlajše generacije, je s svojim prepoznavnim načinom pisanja oziroma poročanja in jasno artikuliranimi stališči zdaj že eno najbolj znanih Delovih peres, s sodelavcem, fotografom Juretom Erženom pa verjetno najbolj uveljavljena fotoreporterska naveza pri nas. Tako Erženove fotografije dopolnjujejo tudi Vojno terorja; njihova svetlost in barvitost sta v močnem kontrastu s precej mračno vsebino.

 

Videmšek, ki je torej skupaj z Erženom v minulih letih poročal s številnih svetovnih kriznih žarišč, nas popelje prek pet poglavij vojne terorja: od Afganistana in Pakistana, Iraka (ta razdelka sta tudi najobsežnejša), do Konga, Somalije in Sudana. Pri tem ni nujno, da so dogodki enajstega septembra vselej neposredni sprožilec za določeno situacijo, ampak predstavljajo tudi širši kontekst, znotraj katerega se na novo vzpostavljajo režimi, državne meje, različni interesi ali pa samo metode novinarskega dela. Videmška seveda najbolj zanimajo politični, geostrateški vidiki posledic newyorških terorističnih napadov, a se kljub temu ne izgublja v svetu visoke politike ali v jeziku mednarodne diplomacije, temveč je prvi vrsti poročevalec s terena, kjer pride v stik s številnimi sogovorniki (od ameriškega brigadnega generala do talibskega poveljnika). Prav ta razsežnost njegovega pisanja v kombinaciji z dobrim poznavanjem zgodovinskih, geografskih, lokalnih in verskih ozadij je bržkone najbolj dragocena; vojna proti terorizmunamreč za zahodno javnost, za prebivalstvo držav, ki v njej sodelujejo (tudi slovensko), praviloma ostaja preveč oddaljena in abstraktna ter zato priročen predmet manipulacij, izkrivljanj in skritih računov.

 

Kot že rečeno pa Videmšek vojne terorja nima zgolj za posledico napadov enajstega septembra, pač pa jo razume tudi kot niz krutih spopadov in vojn za naravne vire (za nafto, vodo, koltan ipd.), ki krojijo interese in agendo mednarodne politike. Geostrateški zemljevidi se tako izrazito spreminjajo in rišejo na novo, kot nova velika sila pa je pobudo seveda prevzela Kitajska. Pri vsem tem gre nemalokrat za pozabljene, bolj oddaljene konflikte; na primer za zgodbe otrok vojakov v razdejani Demokratični republiki Kongo, nekoč belgijski koloniji, ali za naftne kupčije ob osamosvojitvi Južnega Sudana.

 

Bolj ko prepleti sodobnih globalnih geostrateških, političnih, ekonomskih in gospodarskih interesov postajajo kompleksni, bolj kompleksno je tudi samo novinarsko poročanje o njih. In bojišče vojne terorja, kot pokaže Videmšek, ni eno samo, ampak jih je več. Tako tudi samo vojskovanje postaja čedalje bolj razpršeno, tehnološko zahtevno, frontne črte teže določljive, prav tako identifikacija sovražnika, t. i. postranska škoda pa velika.

 

Videmškova Vojna terorja je spoštovanja vreden novinarski dosežek. Je izjemno natančno, konsistentno, sijajno napisano poročilo – z dragocenim vizualnim materialom – o ključnih globalnih dogodkih, ki so in še bodo zaznamovali in spremenili razumevanje sveta okoli nas. Pri tem pa bi se bilo narobe osredotočiti denimo zgolj na samovoljo svetovnih velesil, ki je ena rdečih niti te knjige. Predvsem je pomembno prepoznati tudi obrise svetov ograjenihzelenih con, svetov poceni, nezaščitene delovne sile (tudi med samimi novinarji, ki delajo v Iraku, Afganistanu itn., med delavci v rudnikih Konga, med ameriškimi pogodbeniki), svetov privatiziranega vojnega dobičkarstva, novodobne, neoliberalne ekonomije, ki še posebej v času vojne temelji na brutalnem izkoriščanju tako človeških življenj kot naravnih virov. Vse to je z bojišči vojne terorja usodno povezano, obenem pa govori tudi o naši prihodnosti.

 

V času, ko tradicionalni, tiskani mediji izgubljajo svoj vpliv, kredibilnost in bralstvo (še posebej med mlajšimi, bolj vizualno dojemljivimi generacijami), so se mnogi med njimi v strahu pred propadom zatekli k drugačnim ekonomskim, poslovnim in vsebinskim modelom. Praviloma pa je prevladal prav model rezanja sredstev, krčenja obsega in vsebin ter množičnega odpuščanja novinarskih, uredniških kadrov. Mantra more with less je pomenila zatekanje k cenejšim, bolj kratkoročnim rešitvam, kot je na primer nenehno povzemanje agencijskih novic in sporočil za javnost, uporabacopy paste žurnalizma in senzacionalističnega pisanja, najemanje poceni delovne sile. Posledica vsega tega pa je pomanjkanje širine, slab jezik itd., skratka popolno nasprotje tistega, s čimer vsak resen medij privablja in vzgaja svoje bralce. V takih razmerah je potem po eni strani poročanje z vojnih žarišč luksuz, ki si ga veliko medijev sploh ne more privoščiti, po drugi strani pa tudi ta luksuz poganjajo številni nezaščiteni in slabo plačani delavci: freelancerji, lokalni stringerji, razni vodiči, informatorji in prevajalci. Boštjan Videmšek seveda ni edini slovenski novinar, ki se je zadnja leta neposredno ukvarjal z dogajanjem na svetovnih kriznih žariščih, toda vseeno je še kako pomembno, da je bil tam in skupaj s kolegom Erženom videl in doživel stvari iz prve roke. Tako je bilo zraven tudi Delo. Zato se zdi hvalevredno in dragoceno, da je časnik prepoznal ter podpiral – domnevam, da ni šlo vedno gladko – potencial in prodornost svojega novinarja, kar lahko zdaj, kot se pričakuje od delniške družbe, tudi trži.

 

Služba vojnega dopisnika pa lahko pomeni tudi večjo pozornost javnosti, bildanje ega, ustvarjanje junaštev in kultov, ko sam poročevalec postane pomembnejši oziroma večji od tistega, o čemer poroča, in človek bi si mislil, da se lahko od tega prav dobro živi. Toda Vojna terorja ni iz tega filma in njena nepretencioznost je tista, ki šteje. V ospredju so protagonisti tragične in krute stvarnosti in ne novinar, priča, ki beleži dogajanje.

 

Na koncu pa prav to poročilo priče predstavlja žurnalizem, kakršnega danes krvavo potrebujemo in za katerega se še vedno splača žrtvovati čas, pozornost in denar. To je resno in temeljito raziskovalno delo z dobro argumentiranimi, nedvoumnimi ter ostrimi stališči.

 

 

Vojna terorja
Boštjan Videmšek
Izdaja:
Cankarjeva založba

Prevajalec:

Kritika 5. 10. 2011

O prevzemanju angleščine, juhe in trebuhov (Modhumita Roy: Made in India)

Modhumita Roy je direktorica oddelka za ženske študije na univerzi Tufts v Bostonu, Massachusetts. Študirala je v Indiji in Združenih državah Amerike ter piše in predava o postkolonialnih literaturah. V prvem eseju, ki ga najdemo v zbirki pod skupnim naslovom Made in India, se posveti vlogi angleščine v kolonialni Indiji, v drugem skozi prizmo priprave znamenite indijske juhe mulligatawny v teku stoletij nadaljuje s prikazom odnosa Britancev do vsega, kar je indijsko, zaključi pa z novodobnim pojavom nadomestnega materinstva, ki kot dobičkonosna panoga cveti v sodobni Indiji.

 

Poangleženje Indije avtorica prikaže z dveh perspektiv; posveti se jezikovni politiki v Indiji, ki so jo vodili Britanci, ter s prstom pokaže na elemente v indijski družbeni piramidi, ki so občutno pripomogli k poangleženju. Formalni začetek navzočnosti Britancev v Indiji je 31. december 1600, ko je bil jezik trgovanja in uprave na tem prostoru perzijščina, zato so tudi Britanci na začetku čutili potrebo po orientalizirani uradniški eliti. Dobro vladanje so povezovali z znanjem o lokalnih navadah do te mere, da so mlade novince iz Britanije pošiljali v nekakšne orientalske kolidže, kjer so se učili jezikov, prava ter zgodovine. Politika prilagajanja pa ni trajala prav dolgo, saj so podrejenim Indijcem kaj kmalu začeli vsiljevati svoj jezik. Zakon iz leta 1813 je prevzel novo odgovornost za njihovo izobraževanje; angleščina je postala uradni jezik britanske Indije ter glavni jezik v šolah, ki jih je financirala vlada.

 

Vpeljava angleščine v Indiji je bil dolgotrajen in postopen proces, avtorica pa poudarja, da so ga spodbudili tudi Indijci sami in da angleščina ni bila vsiljena zato, da bi zatrla njihovo upornost. Tako indijska elita kot srednji razred sta namreč kmalu ugotovila, da jim znanje angleščine lahko prinese ekonomsko prednost. Modhumita to poimenuje prostovoljna kulturna asimilacija. Angleško so si želeli govoriti vsi, saj jim je ta jezik pomenil edini vir socialne in ekonomske mobilnosti. Indijce tako avtorica predstavi kot lojaliste, ki so si prizadevali za liberalizacijo britanske vladavine in ne njeno odpravo, s tem pa so se v določeni stopnji sami odrekali tradiciji.

 

Modhumita nam želi v drugi polovici eseja prikazati predvsem politični ter finančni potencial angleščine pri vzpostavljanju imperialne strukture. Našteje dogovore med Vzhodnoindijsko družbo ter vodilnimi indijskimi razredi ter analizira prepletene politične ter ekonomske koordinate, ki so vzpostavile institucijo angleškega jezika. Očitno je, poudari, da so Britanci v Indiji želeli ustvariti dobre porabnike britanskega blaga; skupaj z jezikom je namreč prišla tudi vpeljava individualne lastnine. Imperij se je tako utrdil, trg z britanskim blagom pa se je oživil. Za indijsko elito, ki si je želela angleškega načina življenja, je bila angleščina modni trend, zaradi katerega so na kolidžih vsi študirali angleški jezik in evropske književnosti. Učenje orientalskih jezikov za Britance pa je bilo posledično kmalu odpravljeno.

 

Če so indijske elite prevzele angleški jezik in evropski način življenja, so imele britanske elite do indijske kulture ambivalenten odnos, ki ga podrobno spoznamo v eseju z naslovom Nekateri so za vroče. Juha mulligatawny, ki jo avtorica vzame za simbol »indijskega« in ki se je integrirala v angleško kulturo, je bila v Indiji sprva kuhana kot zdravilo, vendar je kasneje prerasla v nekakšno družinsko juho, ki je svojevrstno slavo dosegla tudi s pojavitvijo v kultni ameriški seriji Seinfield, v kateri z njo postane obseden čudaški lik Kramer. A vrnimo se v kolonialne čase: Angležinje, ki so se vrnile iz Indije, so rade prilagajale indijsko hrano angleškim okusom. V Indiji pa so vseeno rajši pripravljale tipične angleške jedi. Ženske naj bi bile, pravi avtorica, jedro ohranjanja in definiranja britanske nacionalne identitete. Z angleškim načinom življenja so v Indiji vzdrževale hierarhijo in stražile rasne meje. Tudi med Britanci samimi je bila namreč vzpostavljena rigidna hierarhija, ki bi se lahko primerjala z indijskimi kastami. Angleške elite v Indiji so tako rade prirejale slavnostne večerje, na katerih se je jedlo angleške pečenke in pite. Nižji uslužbenci Vzhodnoindijske družbe pa so imeli skromne obede, prevzeli so indijski kari in ga jedli skoraj pri vseh obrokih, tudi za zajtrk.

 

Modhumita Roy nam v eseju o juhi mulligatawny angleški dom predstavi kot podaljšek imperija. Čeprav so juho sprejeli prav vsi sloji britanske družbe, nas avtorica opozori na razlike med Angleži na otoku in tistimi v Indiji. V eseju primerja tekste in recepte iz kuharskih knjig, s čimer nam nazorno osvetli razlike med odnosom Angležev doma ter tistih v Indiji do vsega, kar je bilo indijsko. Mešanje domačih in tujih sestavin kaže na ambicioznost in visoke dohodke hitro rastočega srednjega razreda v 19. stoletju. Indijske sestavine so bile v Britaniji namreč nekaj eksotičnega, nekaj, česar si ni mogel privoščiti prav vsak. Nasprotno pa je veljalo v Indiji – Britanci tam so sicer jedli juho mulligatawny, a so bili mnenja, da ta jed ne sodi na slavnostno mizo. Avtorica v eseju nemalokrat smeši snobizem nekaterih receptov, ki so jih pogosto dopolnjevala francoska imena in tehnike, s katerimi avtorji takšnih kuharic niso skoparili, celoten esej, ki sicer na čase deluje bolj kot predstavitev zgodovine dotične juhe, pa je pravzaprav izvrstna metafora za odnos Angležev do indijske kulture in tradicije.

 

Svojevrsten snobizem pa se kaže tudi v t. i. proizvodnji tujih otrok, ki je v Indiji postala vse prej kot redkost. Takšni produkciji otrok se avtorica posveti v zadnjem eseju. Posel z nadomestnimi materami v Indiji cveti; nove reproduktivne tehnologije so omogočile nadomestno materinstvo, v revnejših državah pa so le-to začeli izkoriščati v ekonomske namene. Indija tako ni le center outsourcinga informacijske tehnologije, marveč tudi nekakšnega reproducijskega outsourcinga. Neplodnost in padanje števila rojstev na Zahodu sta povzročila, da se je tu razvil plodnostni turizem. To, kar je v Britaniji in na Kitajskem nezakonito ter v ZDA predrago, je v Indiji neregulirano, posel pa zato cveti. Nadomestna mati v Indiji nima nikakršnih starševskih pravic, stopnja umrljivosti mater pa je visoka. Matere v času nosečnosti živijo pod stalnim nadzorom, vse odločitve v povezavi z njenim telesom pa sprejema zdravnik. Modhumita Roy v članku Made in India opozori bralca, da preveč medijev zgodbe o nadomestnih materah prikazuje kot zgodbo o reševanju žensk iz revščine. V Indiji so ženske odvisne od dolgov svojih mož, nadomestno materinstvo pa je kot industrija, v kateri se v obupu zaposlijo, pri tem pa nimajo nikakršne svobode. Avtorica obsodi dizajniranje otrok ter pretirano željo ljudi po lastni genetski »dediščini« in se sprašuje, zakaj se telesa revnih žensk v Indiji obravnava kot manj vredna od tistih, ki otroke pri njih naročajo.

 

Položaj žensk v Indiji nam dodobra razjasni tudi Tanja Rener v spremni besedi k zbirki, v kateri ovrže kar nekaj mitov, ki jih mediji v zadnjih letih producirajo glede položaja žensk v Indiji. Obregne se ob t. i. omogočanje dostopa do minimalnih finančnih virov ženskam, med katere sodi tudi najemanje popularnih mikrokreditov, in trdi, da nove organizacije predstavljajo le nove oblike izkoriščanja v instrumentalizaciji žensk. Prav tako nas opozori na dejstvo, da sodelovanje žensk v procesih političnega odločanja ne predstavlja politične svobode, dokler le-te živijo v materialni sužnosti, ki jo podpirajo še vsa druga zatiranja.

 

Zbirka esejev Made in India nam skupaj s spremno besedo ponuja prodoren vpogled v zgodovino kolonizacije Indije ter kritičen opis sodobnih oblik »kolonializma«, ki se zdijo pogosto spregledane ali pa narobe razumljene. Posebno mesto v esejih imajo ženske – tako britanske kot indijske, celota pa nam nudi množico informacij, o katerih se redko govori in ki se odmikajo od podobe Indije, ki se pojavlja v medijih, pa tudi od tiste, ki jo najdemo v zemljepisnih ali zgodovinskih knjigah, in ki sicer predstavljajo glavni vir vedenja o tej daljni deželi za tiste, ki si želijo o njej vedeti kaj več.

 

Made in India: eseji o razredu, spolu in kulturi
Modhumita Roy. Prevod: Zoja Skušek
Izdaja:
Založba /*cf

Prevajalec: