februar 2026 - AirBeletrina
Fotografija: Mama in Ljubljana Fotografija: Mama in Ljubljana
Panorama 20. 2. 2026

Štafeta branja: Ana Kompara – Mama in Ljubljana

Naj kar takoj razčistim: ko sem pred skoraj petimi leti prvič odprla aplikacijo Instagram in na njej ustvarila profil @mamainljubljana, ta ni bil, kot je zgovorno ime, mišljen izključno kot knjižni profil. In tudi zdaj ni, čeprav na njem živijo bralni izzivi, bralni klub Bralna usedlina, mesečni pregled najbolj branih otroških knjig v našem domu in redne objave mnenj o prebranih knjigah. Ravnotežje med knjižnimi vsebinami in drugimi, t. i. »lifestyle« vsebinami mi omogoča bistveno več ustvarjalnosti in izraznosti, verjamem pa, da na račun tega spreobrnem kakšnega nebralca v bralca, tako, povsem mimogrede.

Fotografija: Urška Bernik

V skoraj petih letih ustvarjanja profila pa so stalnica ostale prav otroške knjige. Preko njih sem ostala v stiku s pomenom in čarobnostjo branja tudi v tistem obdobju zgodnjega materinstva, ko sem pravzaprav brala najmanj. Doma imam namreč dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Podobno kot pri knjigah za odrasle. Prva slikanica, o kateri sem objavila svoje razmišljanje tistega poletja 2021, je bila v nekem smislu brezčasna klasika, Tja, kjer so zverine doma (Maurice Sendak).

Doma imam dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja.

Od takrat nista zrasla le moja dva mala bralca, od dojenčka do skoraj petletnice in od zagnanega dvoletnika do prvošolarja, spremenila sem se tudi jaz, tudi kot bralka. In tudi zaradi knjižnih profilov, ob katerih si nisem več mogla lagati, da za branje zaradi materinstva preprosto »nimam časa«, ampak da je zame v tistem intenzivnem obdobju ključno, da najdem nekaj svojega in tisto zares samo moje: tudi v branju. Upala sem, da bom prav tam našla tudi krasne sogovornike in prijatelje. In tako je tudi bilo. Danes berem neprimerno več, najbolj pa uživam v debatiranju s sobralci, ne glede na stopnjo strinjanja o prebranem, zabava pa me tudi dejstvo, da vedno bolj cenim knjige, po katerih včasih nikakor ne bi posegla, še manj pa jih dokončala (s tem mislim predvsem na antijunake).

Fotografija: Janja Zadravec

Trenutno smo na polovici že četrte sezone bralnega kluba Bralna usedlina, ki je svojo pot začel jeseni 2022. Ker sem si takrat po pol leta vodenja srečanj za mamice želela nečesa podobnega, a hkrati drugačnega, se je ideja za bralni klub porodila na eni kavi v nadvse fotogenični kavarni Hotela Union. Bralni klub sem zasnovala na način, da se lahko vsak posameznik pridruži na daljavo, srečanja v živo pa so zaradi velikega interesa bolj ali manj ostala zasedena že od prve sezone. Na kratko: od oktobra do junija beremo eno knjigo mesečno, žanr je večinoma »družbeni roman«, na zadnji dan branja pa vsi, ki so prijavljeni na klubski novičnik, prejmejo anketni vprašalnik o prebranem. Tega po približno dveh tednih pregledam, naredim kratko analizo ter povzetke in vse skupaj objavim v t. i. »debatni objavi«, ki vključuje največje zanimivosti v glasovanjih ter tudi krajša pisna mnenja članic. V klubu smo večinoma ženske med 30. in 40. letom starosti, na vprašanja o posamezni knjigi pa odgovarja več kot 100 članic. Branju z nami se lahko pridruži kdorkoli kadarkoli, trenutno branje je »crossover« roman Kdo govori o ljubezni? Elaf Ali, ki ga beremo do 11. marca. Vse informacije o klubu lahko najdete na tej povezavi.

Bralni klub sem zasnovala na način, da se lahko vsak posameznik pridruži na daljavo, srečanja v živo pa so zaradi velikega interesa bolj ali manj ostala zasedena že od prve sezone.

Aktualni bralni projekti so še zimski izziv Tri v vrsto (poteka do koledarskega konca zime, 21. marca), ki zahteva sodelovanje bralne dvojice, s čimer sem želela spodbuditi več povezovanja med bralci, lansko jesen pa sem se prvič odločila izpostaviti tudi vse prejemnice priznanja Zlate hruške. Izziv Nabiramo, naberemo časovno sovpada s šolskim letom, priključile pa so se mu tudi mnoge osnovne šole v želji, da bi k branju pritegnili tudi učence iz zadnjih dveh triad. Vse o izzivu lahko preberete tukaj.

Bralni klub in bralni izzivi, ki jih vodi Ana Kompara na profilu Mama in Ljubljana.

Kljub temu pa se mi spletno ustvarjanje o knjižnih vsebinah včasih zdi le kot lepe sanje, iz katerih se bom prej ko slej zbudila. Če bi mali Ani pred 30 leti rekla, da bodo nekoč knjige tako priljubljene in da bom k njim pritegnila številne neznance, si vsekakor ne bi verjela. Bila sem namreč tisti mali knjižni molj, ki pri pouku ve odgovor na vprašanje učiteljice, a kljub temu ne dvigne roke, saj to, da si »piflar«, pač ni kul. Osnovna šola je vsekakor obdobje, ki se ga zelo nerada spominjam, in vem, da bi ga še bistveno težje »preživela«, če ne bi svojih zaupnic in vzornic našla v Ronji (Ronja in razbojniška hči), Hermioni (zbirka Harry Potter), Anne Shirley (Ana z Zelene domačije), če ne bi trepetala za usodo Veronike Wetson (zbirka Baletni copatki), Lare Maj (Veliko srce), Lizzy Allison (Mrzla reka) ter seveda Froda in Sama (Gospodar prstanov). Neizmerno ljubezen do knjig mi je predala mama, njej njena mama, moja babica, in nekaj nepojmljivo lepega je, ko knjiga poveže kar štiri generacije, to je npr. pri nas uspelo zbirki pravljic Ele Peroci in Ančke Gošnik Godec Za lahko noč.

Če bi mali Ani pred 30 leti rekla, da bodo nekoč knjige tako priljubljene in da bom k njim pritegnila številne neznance, si vsekakor ne bi verjela.

Za konec bi vas poskusila še premamiti k branju mojih treh najljubših knjig. Čeprav sem v zadnjih petih letih najbrž prebrala več knjig kot v petnajstih letih poprej, na koncu v top trojico nisem vključila nobene knjižne novosti. Vem, dolgočasno, a kljub številnim knjigam, ki so me osvojile prav zaradi našega bralnega kluba (npr. Osvobojena, Prepovedani zvezek, Strta ženska), sem k temu izzivu pristopila zelo pragmatično: predstavljala sem si, da je mojo domačo knjižno polico zajel požar, knjige na njej pa so EDINE knjižne izdaje na svetu. Katere tri rešim?

Fotografija: osebni arhiv

J. R. R. Tolkien: Gospodar prstanov (Mladinska knjiga, 2023, prevod Sergej Hvala)

Malce sem zvita, ker s tem pravzaprav rešim tri knjige, a naj si dovolim to malo goljufijo. Gre za trilogijo, ki sem jo prvič brala čisto premajhna (prva triada OŠ), nazadnje pa v novem prevodu Sergeja Hvale. Še vedno me je presunila na en prav poseben način, Tolkienov svet pa vsebuje nekaj tistega brezčasnega, v težjih časih pa pravo svetilko upanja in motivacije, da se za vse dobro borimo dalje in vedno znova, tudi če se zdi brezupno. Če prevode primerjam med sabo, je zadnji vsekakor najbolj berljiv, zato vsem, ki ste s tem kultnim fantazijskim delom že kdaj spopadli, a z branjem odnehali, priporočam ponovni poskus.

Charlotte Brontë: Jane Eyre oziroma v slovenskem prevodu Sirota iz Lowooda (Pomurska založba, 1970, prevod Božena Legiša-Velikonja)

V mesecu, ko je zaradi filmske interpretacije v ospredju delo njene sestre, Emily (Viharni vrh), znova ugotavljam, da je to še vedno ena izmed mojih najljubših literarnih klasik. Pri tem, kdaj sem jo prvič brala, mi pomaga letnica njene TV-ekranizacije v vlogi Ruth Wilson in Tobyja Stephensa (2006), saj sem prav zaradi nekaj utrinkov na domačem televizijskem ekranu želela izvedeti vse in še več. K sreči je knjiga ležala na knjižni polici, mamina. Obožujem knjige z daljšim dogajalnim časom, kjer spremljamo razvoj lika od otroštva do odraslosti, in Jane s svojim pogumom kljub težkemu družinskemu ozadju ostaja ena mojih najljubših knjižnih junakinj. V naslednjem letu bomo praznovali 180 let od njene izdaje (naj ob tej priložnosti omenim, da se neizmerno veselim novega prevoda in izdaje v zbirki Klasična Beletrina), še vedno pa ostaja aktualna in bralce po vsem svetu navdihuje s sporočilom, da cena za ljubezen ne more biti izguba samega sebe. Prav tako me osebno zelo navdušuje »zasuk moči« med glavnima junakoma (nočem izdati kvarnikov), sorodni motiv pa sem našla tudi v še eni angleški klasiki, Sever in jug (Elizabeth Gaskell). Zanimivost: avtorici sta bili tesni prijateljici.

Muriel Barbery: Eleganca ježa (Mladinska knjiga, 2025, prevod Metka Zorec in Varja Balžalorsky Antić)

Ta knjiga me je navdušila že kmalu po prvi izdaji v slovenščini in vsekakor je glavna krivka, da sem od takrat zelo pozorna na francoske avtorje in avtorice, ki me izjemoma razočarajo. Zgodba, ki poveže tri prebivalce meščanskega bloka, hišnico, samomorilno najstnico ter na novo priseljenega, skrivnostnega Japonca, je ena izmed tistih knjig, ki so tako zelo drugačne in na tako zelo poseben način bolj »pokažejo, ne povejo« (show, don’t tell). Zaradi nje se poskušam večkrat spomniti, da nikogar ne moremo zares soditi zgolj po prvem vtisu, da videz skriva marsikaj in da lahko resnično poznamo le samega sebe. Toplo priporočam.

Tako, pa je bralna štafeta prispela do cilja. Za predajo se iskreno zahvaljujem Moniki Manfreda, ustvarjalki profila @vonjpoknjigah, ki je vsekakor ena izmed glavnih, ki so me takrat, ko za knjige »nisem imela časa«, s svojim zgledom navdihovale, mi nastavile ogledalo ter v meni zbudile notranji »gajst«: »Če ona toliko bere, lahko tudi jaz!«

___________________________________________________________________________________

Ano lahko spremljate na spodnjih profilih:

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 12. 2. 2026

Krogi pekla v venezuelskih zaporih

V knjigi Gringo Loco, pod katero sta se podpisala Aleš Čar in Simon Doma in bi jo težko imenovali biografski roman, saj je spisana s tako spretnostjo in suspenzom, da se nam od literarnih višin in človeške empatije vrti, je pomenljiv prizor. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Osrednji junak, Simon ali Gringo Loco (dobesedno »nori tujec«), ki pristane v Latinski Ameriki, hkrati tujec in neposredna priča, nemiren in uporniški, včasih tudi ciničen, a v jedru občutljiv iskalec smisla, se sprašuje, ali se človek, od katerega so »prihajali čudni, nečloveški, nezemeljski glasovi,« pretvarja, da bi ga izpustili iz zapora, ali pa je ta čudna predstava resnična.

Nelson, ki je Rodeo obiskal zaradi obsedenca, se odloči za fizično silo. Najprej mu skače po prstih, nato mu dlan nastavi tik nad plamen. Simona bolj kot obsedenec začne zanimati Chiqua, paznica, »ki je zdaj z razširjenimi očmi in pospešenim dihanjem že vidno trepetala kot v sobi za intimo sredi ljubezenskega akta«.

V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec.

Aleš Čar s pomočjo majhnih detajlov izriše napetost, razmerja moči in psihološko ozračje zgodbe, pri čemer junak na dogajanje ne gleda z moralnim ogorčenjem ali strahom, temveč z radovednostjo. V omenjenem prizoru njegov pogled v nekem trenutku zdrsne na paznico. Pozneje Nelson obsedencu skuša iztakniti oči, Chiqua pa trepeta, toda Simona bolj kot nasilje pritegnejo sporočila na zaporniški steni, ki jih je zapisal obsedenec, in zdi se mu, da so nosilci skrivnega pomena. Ta presežnost ga doseže prav zaradi njegovega položaja tujca v venezuelskem zaporu in zaradi vere v magično, kakršna se poraja iz venezuelske resničnosti. Simon tako ne doživi religioznega razodetja, temveč skoraj eksistencialno jasnost – trenutek, ko postane očitno, da sveta ni mogoče popraviti, ampak ga je mogoče le razumeti.

Aleš Čar je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal, da romana ne bi nikoli spisal, če bi se srečal z osebo, »ki jo določa absolutna tema in se naslaja nad brutalnostjo«. Ne piše torej o nasilju, da bi vznemiril ali zabaval, ampak da bi pokazal, kaj se zgodi s človekom in s svetom, v katerem je nasilje normalizirano. Tovrstne biografske zgodbe so bile sicer že spisane, obstaja recimo biografija Irca Paula Keanyja z naslovom The Cocaine Diaries: A Venezuelan Prison Nightmare, v kateri je popisal svojo izkušnjo iz zapora Los Teques, zapora, kjer se je znašel tudi Simon, toda zdi se, da je slovenska verzija v nečem posebna.

Simon ne doživi religioznega razodetja, ampak skoraj eksistencialno jasnost – trenutek, ko postane očitno, da sveta ni mogoče popraviti, ampak ga je mogoče le razumeti.

Nihče od tujcev še nikoli ni postal del zaporniških klanov, ki so obvladovali zapore, nihče od njih ni nikoli nosil orožja. Simon se je torej potopil v drugo resničnost in doživel, tudi zaradi španskega jezika, ki se ga je priučil, in drugačne kulture, ki se je je navzel, osebno transformacijo. Na trenutke se celo zdi, da je »nori tujec« v sistemu, kjer obstaja »absolutna tema«, iznašel alternativo in izumil ne le svoje strategije preživetja, ampak tudi lastno etiko pogleda.

Roman, ki se začne hektično, skoraj filmsko, bralca vrže v vročino, trušč, kaos, v svet, kjer se vse dogaja zelo hitro in brez nadzora, sprva ustvarja občutek izgubljenosti, ki ni le del vzdušja, ampak tudi vstop v Gringovo notranje stanje. V občutek razkroja smisla, moralnih meril in stabilnosti. Gringo Loco, ki je na začetku le Simon iz delavske družine, poda racionalno razlago, zakaj se je začel ukvarjati s tihotapljenjem drog. Z materjo sta živela v Zalogu, ves čas v negativni spirali, iz katere se je bilo treba izkopati. Ni šlo torej za pohlep, pač pa za pragmatično odločitev v ekstremnih razmerah. O Venezueli, kjer je pristal, ni vedel skoraj ničesar. Gre za skok v neznano, kar močno vpliva na napetost in dinamiko romana. Njegova izkušnja je neposredna in surova, brez vnaprejšnjega vedenja, priprav in iluzij.

Ne piše torej o nasilju, da bi vznemiril ali zabaval, ampak da bi pokazal, kaj se zgodi s človekom in s svetom, v katerem je nasilje normalizirano.

Da pa bi bila situacija še bolj dramatična, je Venezuela tihotapcem drog leta 2010, torej le dva meseca pred Simonovim prihodom, napovedala vojno. Zdaj torej ne gre več za preprosto preprodajo, temveč za državno represijo. Razumemo, da Simon ni le v tujini, ampak v vojni coni, kjer potekajo oboroženi spopadi med kriminalnimi tolpami. Ta situacija potencira realističnost in napetost romana, hkrati pa simbolizira kaos, s katerim se sooča Simon, ki ni junak kriminalnih akcij, ampak preživelec in inteligenten opazovalec. Preden udari, oceni in premisli situacijo.

Zapor Los Teques, v katerem je Simon preživel od decembra 2010 do decembra 2012, in kjer se odvija prvi del romana, pomeni toliko kot smrtno obsodbo. Toda junak se prilagodi skoraj na arendtovski način; človeška sposobnost za prilagajanje in akcijo je vedno mogoča. Ta paradigma o »vedno možnih začetkih«, v tem primeru v vzporednem svetu, ustvarja občutek, da ima junak ves čas eksistencialno svobodo. Srž pa se skriva v tem, da je njegov preživetveni modus operandi podan na način umirjene pripovedi. Ta izbira perspektive pomeni, da je Aleš Čar odlično opravil svoje delo, saj je slutiti Simonovo (pripovedno) intonacijo in torej tanko črto med skoraj deročo verbalno pripovedjo in pisateljskim mojstrstvom, ki le nežno usmerja in vodi, predvsem pa ne dramatizira nasilja na senzacionalističen način, ampak nas povabi, da opazujemo vsakdanjik zapora.

Roman, ki se začne hektično, skoraj filmsko, bralca vrže v vročino, trušč, kaos, v svet, kjer se vse dogaja zelo hitro in brez nadzora, sprva ustvarja občutek izgubljenosti, ki ni le del vzdušja, ampak tudi vstop v Gringovo notranje stanje.

Umirjena pripoved omogoča, da junakovo sposobnost ustvarjanja novih možnosti vidimo v vsakdanjih, neopaznih dejanjih. S tem postane jasno, da preživetje v ekstremnih okoliščinah ni le fizično, ampak predvsem psihološko in moralno.

Pripoved, ki sproti beleži izjemne portrete nekaterih likov, kaže na to, da fokus ni na enem junaku, ampak gradi socialno mrežo posameznikov znotraj zapora. Vsak portret daje vpogled v človečnost in individualnost ujetnikov kljub brutalnosti okolja. Vonj po krvi in kovini resda kaže na grožnjo in fizično resničnost zapora, toda hkrati poudarja intimnost moškega prijateljstva (in tudi sovraštva), ki se razvija kljub ali pa prav zaradi ekstremnih pogojev. Pomanjkanje hrane v zaporu in to, kako si na primer za pest čipsa lahko ob glavo, poudarja ranljivost in nepredvidljivost. Toda prikazovanje vseh teh krogov pekla ne služi stopnjevanju nasilja, ampak prikazovanju strategij preživetja skozi povezovanje, druženje in solidarnost.

Umirjena pripoved omogoča, da junakovo sposobnost ustvarjanja novih možnosti vidimo v vsakdanjih, neopaznih dejanjih. S tem postane jasno, da preživetje v ekstremnih okoliščinah ni le fizično, ampak predvsem psihološko in moralno.

Prvi del romana, ki je večinoma spisan v sedanjiku, kar daje občutek neposrednosti, nas med drugim seznani tudi z junakovo poslovno žilico, vmes pa je slutiti tudi humor, posebej v odnosu do žensk. Večkrat v romanu je omenjeno, da ženske v Venezueli veljajo za svetnice. Gre za stalnico pripovedi, ki daje junaku in drugim likom moralni ali simbolni referenčni okvir. To spet ustvarja kontrast med brutalnostjo zapora in idealizirano podobo žensk, ki nima nujno feminističnega podtona.

Čar je v že omenjenem intervjuju navrgel, da gre za »gangsterske ali zaporniške kodekse časti«, česar ne gre razumeti kot neposredno pohvalo zaporniškega sistema, kjer naj bi bile venezuelske ženske relativno varne, ampak za ironiziran prikaz zapora kot prostora, kjer pravila in struktura dajejo občutek reda, spoštovanja in skupnosti, česar v kaotični venezuelski družbi morda primanjkuje.

Bivanje v zaporu pa ni videti kot tragedija, ampak kot dragocena izkušnja, tudi po zaslugi še ene ženske, Simonove mame, ki nikoli ne spregovori. Njeni klici, tudi denarna nakazila, predstavljajo sidrišče; mama je emocionalna in psihološka opora. Na strukturni ravni pa deluje kot most med dvema zaporoma – Los Tequesom in Rodeom 2. Medtem ko Los Teques pomeni preživetje in grajenje socialne mreže, Rodeo 2 razširi perspektivo. Vidimo organizirane akcije, kot so gladovne stavke, in napetosti, ki vključujejo tudi paznike. Iz dogajanja v Rodeu je moč razbrati, da zaporniško življenje ni izolirano, ampak da so zapori pomemben del venezuelske družbe, kar lepo pride na plano, ko beremo o predsedniku Hugu Chávezu in njegovi politiki decentralizacije zaporov. Decentralizacija, ki je v teoriji imela namen povečati lokalno avtonomijo, se je v praksi pokazala kot kaos v zaporniškem sistemu.

Bivanje v zaporu pa ni videti kot tragedija, ampak kot dragocena izkušnja, tudi po zaslugi še ene ženske, Simonove mame.

Ti esejistični pasusi kažejo, kako so politične odločitve vplivale na zaporniški sistem, in omogočajo razumevanje, da ta ni kaotičen zaradi posameznikov, zapornikov, ampak zaradi strukturnih odločitev države. Številke in konkretni primeri dajejo empirično težo, hkrati pa na ta način junakov pogum še bolj izstopa.

Knjiga, ki je spisana precizno, kar se kaže tudi skozi pogovore o prihodnosti in postopnem obračanju k izstopu iz zapora, ne nazadnje je na tisoče maminih klicev obrodilo sadove, nekaj malega pa je doprinesel tudi Don Colombiano, eden od kolumbijskih kraljev kokaina, ki ga je Simon spoznal v zaporu, se zaključi v Sloveniji.

Ti esejistični pasusi kažejo, kako so politične odločitve vplivale na zaporniški sistem, in omogočajo razumevanje, da ta ni kaotičen zaradi posameznikov, zapornikov, ampak zaradi strukturnih odločitev države.

Obstajata sicer dve varianti: Gringo Loco ohrani fizično vez z nekdanjimi zaporniki, postane ključen igralec v kriminalnem podzemlju, in tedaj se, vsaj tisti bralci in bralke, ki nas je zgodba posrkala, vprašamo, v kakšnem času je knjiga, ki ima ambicije premisliti tudi nekatera temeljna etična vprašanja, prišla v slovenski prostor, toda potem se izkaže, da je šlo za suspenz. V drugi varianti romana, torej v resničnem življenju, se Simon ukvarja z malarijo, ljubi konje in svojo Petro, kar deluje kot subverzija biografskega žanra.

Na ta način odpade tudi možnost, da je lik kriminalni akter. Takšno premeščanje meje med fikcijo in življenjsko resnico bralcu oziroma bralki vrača žogico in omogoča, da izbira, katera »verzija« življenja je zanj(o) smiselna ali relevantna. S tem se odpre razmislek o tem, kaj je resnica, kdo jo pripoveduje in kdo jo pravzaprav oblikuje. Ob tem se Čar ne izogne niti ostrini do medijev, ki resničnost pogosto prirejajo in jo redukcionistično oblikujejo po lastnih interesih.

Gre za resnično edinstven roman, ki se poglobi v svet podzemlja ter raziskuje univerzalne, a tudi nevarne teme. Ves čas, z dobršno mero humorja in pisateljske svobode, ki zna in zmore slišati upovedovano resničnost ter ji nadeti presežno vrednost, grozi, da bo razkrinkal moraliste in oportuniste ter razgalil njihove skrite motive. Pred nami zasije svet, za katerega si nikoli nismo upali, da ga bomo sploh lahko kdaj ugledali, zato je še toliko pomembnejše, da je knjiga izšla kot samozaložniški projekt – in da tudi v tem smislu ohranja prostor svobode.

Simon Doma in Aleš Čar: Gringo Loco (samozaložba, 2025)
Vir: dLib.si Vir: dLib.si
Refleksija 8. 2. 2026

Vesel Prešernov dan!

Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom.

Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli.

Prešernov smenj v Kranju (Fotografija: Urška Bračko)

Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan odprtih vrat in ponujali mnogo mamljivih stvari. Ustavili smo se pri eni od stojnic, ki je ponujala omamno dišeče domače pite, in si jih nakupili (jabolčna pita je tudi ena mojih najljubših domačih slaščic), prodajalka pa nam je ob nakupu zaželela Vesel Prešernov dan! Bili smo presenečeni in zdelo se nam je nenavadno; nihče od nas ni vedel, da tu ta dan (malce pretiravam) praznujejo podobno kot božič.

Napovednik za dogodek Layer x Fige v Layerjevi hiši v Kranju (Fotografija: Urška Bračko)

Ta prigoda se nam je tako vtisnila v spomin, da si od takrat naprej tudi mi, prijatelji, 8. februarja voščimo enako. Od takrat naprej si tudi želim, da bi za obisk Kranja na ta kulturni praznik navdušila še koga. Lani mi je uspelo tja peljati prijateljico, ki prav tako ni navdušena nad množicami, zato sva se tja odpravili popoldne, ko so se ljudje že malo porazgubili ali odšli domov. Hodili sva po mestnem središču in obiskali mnoge odprte ustanove – Prešernovo hišo, knjigarno Fragmenti, mestno hišo, Galerijo Prešernovih nagrajencev, na tržnici sva poskusili tudi domače dobrote.

Ustavili smo se pri eni od stojnic, ki je ponujala omamno dišeče domače pite, in si jih nakupili, prodajalka pa nam je ob nakupu zaželela Vesel Prešernov dan!

Prešernov smenj, ki se v Kranju vsako leto odvije na dan pesnikove smrti, je nekaj, kar bi moral doživeti vsakdo vsaj enkrat v življenju. Odvija se namreč na 19 različnih prizoriščih, na njem sodeluje več kot 700 nastopajočih, veliko ljudi se obleče v narodne noše in tako še posebej popestri dogajanje, da skozi mesto zaveje duh Prešernovega časa. Jaz se ga bom ponovno udeležila letos, ob tem pa se še posebej veselim dogodka ob izdaji pesniške antologije Ne boš kupil predpražnika (ki sta jo uredili Alja Pušič in Hana B. Kokot) s pesmimi o stanovanjski problematiki.

Morda prav v tem večernem srečanju dobi dan svoj mirni epilog – ne kot seznam dosežkov, temveč kot opomin, da kultura vedno nastaja med ljudmi.

Če sem nekoč Prešernov dan preživljala doma, se danes zdi skoraj samoumevno, da se sklene v skupnosti – tudi simbolno. Med drugim vsekakor posebno doživetje predstavlja tako imenovani Shod muz na kranjskem Parnasi, ki v Prešernovem gledališču Kranj vsako leto ponudi srečanje s Prešernovimi nagrajenci, z ljudmi, ki torej s svojim delom zaznamujejo prostor, v katerem živimo. Letos sta Veliko Prešernovo nagrado prejela koreografinja Mateja Bučar in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, nagrade Prešernovega sklada pa vizualna umetnica Jasmina Cibic, igralka Tina Vrbnjak, direktor fotografije Gregor Božič, režiserka Petra Seliškar, skladateljica Petra Strahovnik in pesnica Ana Pepelnik. Morda prav v tem večernem srečanju dobi dan svoj mirni epilog – ne kot seznam dosežkov, temveč kot opomin, da kultura vedno nastaja med ljudmi.

Kranj na kulturni dan (Fotografija: Urška Bračko)
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 5. 2. 2026

DS

Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu.

Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila.

Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal.

Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja.

Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov.

Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto.

»Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS.

Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev.

Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti.

Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka za njeno bolezen.

Še toliko bolj je vse skupaj oteževala njena napredujoča demenca. Velikokrat so se ji v uradni jezik države vrivale domače besede. Na trenutke je slovaško povsem pozabila in govorila le v materinščini, ki je osebje ni razumelo. V času umske bistrosti si česa takega ne bi dovolila.

Ko je hodila po bolnišničnih hodnikih, da bi prišla do pravega oddelka, se je vprašala, kako mora biti staremu človeku hudo v svetu, v katerem se več ne znajde. Položnice so se že dolgo plačevale preko trajnika, papirnate račune pa so morali odpovedati, saj so postali plačljivi, in to v času, ko je vsak evro prišel prav. Mami se je zdelo, da nima več nadzora nad svojim denarjem.

Hčerka jo je ob vstopu v sobo zagledala, kako sedi in pričakujoče gleda proti vratom.

»Si ti, Emőke?« jo je ogovorila trenutek zatem. Njen obraz se je iz zaskrbljenega sprostil v nasmešek.

»Én vagyok, anyukám …«

Ko je hodila po bolnišničnih hodnikih, da bi prišla do pravega oddelka, se je vprašala, kako mora biti staremu človeku hudo v svetu, v katerem se več ne znajde.

Usedla se je in ni si mogla kaj, da bi je ne pobožala po licu. Sodelavka v službi ji je nekaj dni prej rekla, da otroci vidijo, kako njihovi starši skrbijo za lastne starše in da jih potem posnemajo. Árpád ne vidi več ničesar, daleč stran je …

»Zakaj jočeš, Kincsem

»Nič, samo tako. Oprosti, mama.«

Nekaj trenutkov sta bili tiho.

»Vsak dan si lepša,« je rekla.

Ob materinih besedah ni mogla skriti presenečenja.

»Koliko si pravzaprav stara?«

»53 jih bo kmalu, mama …«

»Kaj pravi Ádám?«

»Árpád je, mama …«

»No, pa Árpád.«

Sodelavka v službi ji je nekaj dni prej rekla, da otroci vidijo, kako njihovi starši skrbijo za lastne starše in da jih potem posnemajo.

Spomnila se je, da je v avtu prispelo sporočilo in da je gotovo on. Ni se motila.

Pisal ji je, da gre na predavanja in da bo imel kljub temu čas za kratek videoklic.

»Pa ima Árpi že kako punco?«

Doma ga nihče nikoli ni klical s pomanjševalnico.

»Ja, ima.«

Želela ji je reči, da jo je že videla in da naj se poskuša spomniti.

»Ágnes je, kajne?« jo je presenetilo vprašanje, ki je bilo hkrati trditev.

»Da, tako ji je ime.«

Nekaj trenutkov sta bili zopet tiho.

»Kaj pa Ondrej? Ga zelo pogrešaš?«

Spet so ji udarile solze v oči, a se je zadržala.

»Nekako sem se navadila, da ga že dve leti ni več …«

Slabo in grdo se pozabi, dobro in lepo ostane. Morda utegne biti tudi demenca za kaj koristna.

»Kaj bo s hišo v Dúbravki? Jo boš prodala?«

»Mama, še ne vem. Tam je veliko spominov. Morda se Árpád nekega dne vrne iz Budimpešte, kdo ve …«

»Za ata skrbiš, kakor je treba?«

Morda utegne biti tudi demenca za kaj koristna.

Na vrsto je vedno prišel zadnji. Nič čudnega, ko pa ga skoraj nikoli ni bilo v hiši. Velikokrat je večerja nanj čakala tudi po ure.

»Veš, da. Pa saj ga poznaš. Skoraj nikoli ga ni doma. Takoj ko je lepo vreme, skoči v gozd in tam drvari. Pa še tisto izštevanko si prepeva zraven, saj veš, katero?«

Besede o očetu so obema izvabile nasmeh na obraz.

»Erdő mellett nem jó lakni, mert sok fát kell hasogatni, tizenhárom ölet meg egy felet, öleljen meg engem, aki szeret.«

Tiho sta jo zapeli skoraj v en glas.

»Da se ne bo na novo zaljubil zdaj, ko me ni doma,« je rekla smeje, nato pa resno nadaljevala: »Nikoli ni bil pretirano pri miru. Vedno sem imela vtis, da ima v sebi nekaj, kar ga žene drugam.«

»Odličen nagyapa je bil Árpádu,« je rekla, kakor bi hotela preslišati materine besede. »Se spomniš, koliko časa sta preživela skupaj v tisti naši garaži?«

Ni ji odgovorila.

Spomnila se je, da mora sina poklicati, da bo le videl babico, čeprav na daljavo. Zvonilo je in zvonilo, a odziva ni bilo. Morda ima telefon na tiho. Morda ga je tako prevzelo predavanje, da nima časa za nič drugega.

»Da se ne bo na novo zaljubil zdaj, ko me ni doma.«

Ko je že zapuščala oddelek, ji je telefon zazvonil. Bilo je prepozno, da bi se vrnila v mamino sobo. Čas obiskov je minil in začeli so deliti večerjo.

Ni se ji zdelo primerno, da bi zmotila tišino hodnika s svojimi besedami. Povrh vsega še v tujem jeziku. Morda ji je bilo tudi zaradi tega malce nerodno. Vsenaokrog na stenah so se pojavljale oznake s prečrtanim telefonom. Mama ji je nekega dne pripovedovala, kako so v javnih prostorih nekoč viseli napisi HOVORTE PO SLOVENSKY! – Maďarsky neobsluhujeme!

Sin se ji je oglasil, ko ga je poklicala na parkirišču pred stavbo bolnišnice. Kmalu zatem je opazila, da se ji bliža moški srednjih let. Predrzno se je vmešal v telefonski pogovor. Iz njegovih besed, ki jih je dojela le polovično, je razumela, da ga je zmotilo nekaj na avtomobilu.

Pomislila je, da gre za tisto o glavnem mestu in registrskimi tablicami od drugod.

Našla je ključ in se zaprla v avto. Srce je čutila bolj v grlu kakor v prsnem košu. Možakar je medtem že pristopil do levih vrat. Sklenila je, da bo speljala, a kaj, ko je bilo treba vozilo najprej obrniti. Bilo je parkirano s sprednjim delom navznoter. Sin jo je spraševal, kaj se dogaja, a bila je preveč vznemirjena, da bi mu znala razložiti.

Nagonsko je prestavila menjalnik na R in spustila sklopko. Avto je naglo speljal nazaj, nekajkrat poskočil in se nato zaustavil z ugasnjenim motorjem.

Ni se ji zdelo primerno, da bi zmotila tišino hodnika s svojimi besedami. Povrh vsega še v tujem jeziku.

»Kam se vam tako mudi, gospa?« je še vedno vztrajal tip. Na temenu se mu je bleščala pleša, kar mu je ostalo od sivih las, pa so neurejeno in razmršeno padali na njegova ramena. Oblečen je bil v star kombinezon, pomazan od olja in masti. Med njima je bila samo šipa. Ni bil videti nevaren. Kljub temu mu je skozi zaprto okno zagrozila, da bo poklicala policijo.

»Ne bodite neumni. Kako mislite, da boste lahko prišli daleč?« je rekel, ko ji je le uspelo odpeljati. Mahal je za njo.

Po dolgi poti po ravnici je premlevala nenavadno srečanje in šele doma ji je postalo jasno, zakaj je bil tip tako vztrajen. Neko zelo pomembno stvar je zgrešila.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney