maj 2012 - AirBeletrina
Kritika 28. 5. 2012

Sodobna kitajska poezija (Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2011)

Sodobna kitajska poezija

Kdor bo vzel ta izbor v roke zgolj zato, ker bi si želel malo oddahniti od sodobne slovenske poezije »večnosti v mehurčku« in prebrati kaj povsem drugačnega, svežega, takorekoč antipodskega, bo razočaran. Dobil bo namreč večnost. V mehurčku. Pri tem svoje odigra globalizacija, četudi je najbrž res, da je ta vsaj v začetku potekala v obratni smeri, kot smo je danes vajeni, z Vzhoda sem, mi pa jim zdaj njihovo lastno, na površini minimalistično poetiko, ki sugerira težke premike duševnih tektonskih plošč, serviramo kot nekaj univerzalnega (našega). Mogoče pa je seveda tudi, da se odgovor skriva v izboru – od daleč je to težko reči.

Skratka, Sodobna kitajska poezija je nadaljevanje knjige Kitajska meglena poezija, ki je izšla pri isti založbi dve leti prej. Vključeni avtorji so odraščali večinoma v sedemdesetih, v času splošne liberalizacije, in začeli objavljati pretežno v drugi polovici osemdesetih ali pa so odraščali v osemdesetih in z objavami začeli okrog novega tisočletja. V prevodu Špele Oberstar, ki je obenem urednica knjige, Helene Motoh, ki je sestavila izredno pregledno spremno besedo, in Veronike Dintinjana, ki je enega od pesnikov z njegovo pomočjo prevedla iz angleščine, se tako zvrstijo Yu Jian (1954), Ouyang Jianghe (1956), Xiao Kaiyu (1960), Chen Dongdong (1961), Han Dong (1961), Xi Chuan (1963), Hai Zi (1964–1989), Mu Cao (1974), Motou Beibei (1973), Yan Jun (1973) in Yin Lichuan (1973).

Medtem ko je za starejše pesnike, natančneje drugi del t. i. tretje generacije, značilno, da pišejo pod vplivom evropskega in ameriškega modernizma ter da njihovo poetiko prežema nostalgija po podeželju in preprostem življenju, pri čemer se osredotočajo predvsem na realistično opisovanje vsakdanjih, intimnih dogodkov, je za mlajše, predstavnike t. i. četrte generacije, značilna družbena kritičnost, ki svoje zobe kaže tudi s pomočjo drzne erotike, včasih s pornografskimi elementi (obstaja celo skupina pesnikov z imenom »pesniki spodnjega dela telesa«), zaradi česar so ob močni cenzuri prisiljeni objavljati večinoma na svetovnem spletu.

Spet je očitno, da je poezija najboljši termometer tako kulturnega stanja kot tistih nezavednih, sanjavih (morastih) polj posamezne družbe. Težko bi katera druga umetnost ali duhovna disciplina zmogla očitneje in lepše ponazoriti kompleksnost limbičnega položaja sodobne Kitajske. Njeno odpiranje svetu, rastočo samozavest in samozavestno ravnodušnost ter obenem vedno bolj otipljivo odtujenost ideje komunistične ljudske republike od skorumpirane potrošniške realnosti na eni ter revščine, brezvestnega izkoriščanja delavcev in prežeče ekološke katastrofe na drugi strani. Vso to vesolje pomenov pa npr. zajemajo zgolj trije verzi Yu Jiana: »telo se zgrudi leno vzame v roke telefon / pravkar je izvleklo številko utrujeno, a vendar uspešno / prej je bila vedno številka, ki ne obstaja jutri bo vedno zasedeno« (Pred davnimi časi smo bili enotnih src …). Resnica sodobne poezije je resnica enaindvajsetega stoletja. Tokrat in za konec v samo dveh verzih Motou Beibeija (pesem Zmeden): »teh nekaj besed / je vse teže jasno povedati«.

 

P. S.:

O prevodu je seveda težko kaj konkretnega povedati, ker mi originalna besedila tako jezikovno kot fizično pač niso dostopna; je pa treba vendarle opozoriti tudi na nekaj slabo prevedenih mest, posebno lastnih imen: Shanghai je najbrž vseeno kar Šanghaj, Taibei bo Tajpej, Taiwan Tajvan, doufu pa je tista vegi stvar, ki je v naših restavracijah navadno povsem brez vsakega okusa in ki se ji menda reče kar tofu.

 

Sodobna kitajska poezija. Prevedle Špela Oberstar, Helena Motoh in Veronika Dintinjana. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2011.

Kritika 24. 5. 2012

Plave talige kot vezni člen prekmurske pokrajine, filma, revolucije in ideologije

 

Branko Šömen je znan kot vsestranski avtor, ki je od vsega začetka deloval na prepletanju različnih področij. Tako ni znan samo po svojih pesniških zbirkah (Lipov bog, Razpadanje, Prekmurski rokopisi, Tujina, Šepetanje mravelj, Moške ikre), avtobiografsko zasnovani trilogiji za mladino (Med v laseh, Gledališče pod smrekami, Hoja po vodi) in romanih (Rdeči smeh, Skregan s pametjo, Peti letni čas, Panonsko morje), temveč se je odlikoval tudi kot pisec filmskih kritik in scenarijev (Poslednja postaja, Let mrtve ptice, Veselo gostüvanje). Zato ni čudno, da tudi njegov zadnji roman Plave talige služi kot preplet avtobiografskih elementov, ki so zaznamovali pisateljevo mladost in pripeljali do prvih poizkusov ustvarjanja znotraj filmske industrije.

Pred bralcem se znotraj treh vzporednih zgodb odpre čudoviti svet Goričkega, skozi katerega nas avtor popelje na modrih taligah, ki niso zgolj prekmurski izraz za samokolnico, temveč predstavljajo literarno »prevozno sredstvo«, s katerim avtor tke prehode med tremi različnimi zgodbami. Zgodba z naslovom Medena rosa je pravzaprav filmski scenarij obupanega režiserja, ki svoja razmišljanja ob filmu podpre v zgodbi z naslovom Prekleti film, medtem ko mu zgodba o revolucionarju na kolesu (Plave talige) vseskozi skače v njegov miselni tok asociacij, saj predstavlja razvoj dogodkov v Prekmurju med drugo svetovno vojno, ko so bili moški še bojevniki, zdaj pa se kvečjemu spopadajo s kritikami in nezmožnostjo kljubovanja ideologijam. In prav o tem, da ne moremo kar tako izstopiti iz ideološke percepcije družbe, govori tudi zgodba Plave talige. Ko eden izmed protagonistov barva samokolnico z nebeško modro barvo, mu drugi očita, da je to v »rdečih« časih dezertersko dejanje:

»Ne čudim se, le na smeh mi gre, da preprost kmet, kot si ti, pobarva talige v nebeško modro in želi z njimi v nebesa. Naš politični aktiv želi nebesa ustvariti tukaj, na zemlji, ti pa si s temi taligami postal dezerter, rad bi pobegnil z njimi na drugi svet, nekam, kjer vsi imajo plave talige in v njih ne vozijo gnoja, marveč zlato.«

Tudi stilsko lahko govorimo o treh različnih formah avtorjeve literarne poetike: Revolucionarno obarvana zgodba Plave talige je zaradi številnih izrazov iz prekmurskega narečja in zgodovinske tematike dokaj težko berljiva. Če je Medena rosa klasičen primer pisanja filmskega scenarija in jo zaznamujejo kratki in odsekani stavki, ki v skoncentrirani obliki pojasnjujejo dogajanje in odločitve glavnih junakov, je Prekleti film konglomerat zgoščenih miselnih asociacij in dolgih stavkov uvidevnega misleca, ki se bori sam s sabo kot filmski režiser in obenem filmski kritik. Gre za nehvaležno situacijo, v kateri nikakor ne more biti volk sit in koza cela, saj je kot kritik strog do svojega režiranja in redkokdaj zadovoljen s posneto sekvenco. Zato ni čudno, da izpadejo notranji monologi na več mestih shizofreno, saj ideje o filmskem poslovanju trčijo ob močne dvome in refleksije o samem sebi:

»In hodil sem tako po jesenskem dežju, namesto kapljic so name padale dileme, samo da ne bo toče, sem pomislil, udarjala bi po meni kot kamenje sramote, pobelila kot bele trave; kaj če bo ta film v tem petem letnem času moja poslednja postaja, moj cintor, pokopališče, posekani hrast na poti iz ene vasi v drugo, let mrtve ptice, ki bo odkrilila v pozabo, potegnila za sabo zrele sanje, zlepljene iz pisanega krep papirja na borovem gostüvanju, v medeno roso namočeni sezonski slikokaz.«

Pronicljivemu in vedoželjnemu bralcu ne uide, da so v izbranem citatu povsem bežno omenjeni naslovi del iz avtorjevega literarnega in filmskega opusa. Pa vendar je zgodba Prekleti film še najbolj vsebinsko in stilsko dovršena ter izredno zanimiva, saj odslikava avtorjev smisel za humor in postreže s številnimi zanimivimi detajli z njegovih potovanj po filmskih festivalih komunistično obarvane vzhodne Evrope. Na eni strani je predstavljena avtoritarna Sovjetska zveza s svojimi skrbno izdelanimi ideološkimi mehanizmi nadvladovanja držav vzhodnega bloka, na drugi pa številni vzhodnoevropski filmski režiserji, kot so Miloš Forman, Andrzej Wajda, Ladislav Fuks in Sergej Paradžanov, z neodvisnimi pristopi in svojevrstnimi poetikami. Številne komične prigode s srečanj z ostalimi kritiki, igralci in režiserji se dopolnjujejo z avtorjevimi razmišljanji o kvalitetah dobrega filma in sodelovanja znotraj filmske ekipe.

Branko Šömen je s tremi povsem različnimi literarnimi pristopi pokazal, da je zmožen pisanja tako lahkotnih humoresk kot zgodovinskih dram in filozofsko obarvanih esejev. Kot prednost velja izpostaviti njegovo potrebo po vzpostavljanju distanc (zgodovinske, ideološke, estetske itd.) in zdravorazumsko držo, ki jo na pravih mestih dopolnjujejo sentimentalni in domoljubni vložki s primesmi neprisiljenega humorja. Zato je branje njegovih literarnih mojstrovin v užitek tako zahtevnemu in pikolovskemu bralcu kot tudi hudomušnemu kmetu s podeželja. V zgodbi Medena rosa, ki govori o preprostemu podeželskemu poštarju, ki snubi vdove z medom, dokler se ne zaljubi v makedonsko prebežnico Ano, se prepleta več različnih tematik in žanrov – ljubezenska tematika se preplete z zgodbo o priseljencih, ki želijo prebegniti v Avstrijo, vmes lahko naletimo na elemente drame, detektivke, tragedije in preproste šaljive komedije v stilu Matiček se ženi … Dramaturški lok, ki dosega na eni strani vrhunec v ljubezenski združitvi glavnih junakov in obračunu z Ojdipovim kompleksom, na drugi pa z poizkusom prebega beguncev v Avstrijo, se zaključi dokaj nepričakovano in tragično, z njim pa želi Šömen poudariti, da kljub očitni uporabi stereotipov ni stereotipni avtor. Roman se zaključi s sentimentalno izpovedjo o obisku materinega groba in o »popotnici«, ki mu jo je mati zapustila v času njenega življenja. Prav zato se zdi, da je roman v celoti posvečen avtorjevi materi oz. »preprostemu panonskemu instinku vaške matere«, ki se v zgodbi Medena rosa nenehno trudi odvrniti sinove izbranke in zadržati edinca pri sebi:

»Zadal sem si preskočiti stereotipna, razrešena, črno-bela čustvena stanja, v katerih se je lik matere povzpel do božanskega oltarja, padel pod njegovo vznožje, končal v ljubosumju, maščevanju in krvi. Niso me zanimali ne platonska ljubezen ne Ojdipov kompleks ne frustriranost evropske dekadence, še manj najrazličnejši sindromi iz koncentracijskih taborišč, sibirskih gulagov ali posttravmatski simptomi vukovarskih branilcev – zanimal me je preprost panonski instinkt vaške matere, ki je imela pod streho izgubljenega sina, povratnika iz velemesta … «

Kar bralca zmoti, je prevelika zaloga informacij in nenehnih dramaturških nihanj, v celoti gledano pa roman potrebuje osredotočenega bralca, ki prebere zgodbo oz. zgodbe v enem mahu in ki lahko sledi nenehno prekinjenim pripovednim linijam. Plave talige so nenazadnje večplastni roman, ki zahteva več branj, da bi v njem vsakič znova odkrili nekaj novega.

 

Branko Šömen: Plave talige; slovenski triptih. Maribor: Litera, 2011.

Panorama 22. 5. 2012

Knjiga priznanj: Goran Vojnović

Goran Vojnović je režiser, pisatelj, kolumnist, kresnikov in Prešernov nagrajenec ter avtor najbolje prodajanega slovenskega romana zadnjih let. Uspešnici Čefurji raus! je sledil roman Jugoslavija, moja dežela, s katerim je dokazal, da prvenec ni bil le srečno naključje. Malokomu je s »pritiskom drugega romana« uspelo opraviti tako elegantno.

Sicer pa Vojnović, guru psihologije Balkana, najbolje ruši mit o pregovorni lenosti Balkancev. Pisati kolumne in romane ter ob tem snemati film, se sliši preveč, kar bi en sam človek sploh zmogel. Da prehiteva čas, je dokazal tudi pri izpolnjevanju spodnjega vprašalnika. Odgovore je poslal, še preden bi večina sploh prebrala vprašanja. In ja, očitno je duhovit kar tako, spontano.

Ime:
Goran Vojnović

Zadnja knjiga:
Pravkar prebral fantastično, duhovito in življenja polno knjigo kratkih zgodb Tanje Mravak – Moramo razgovarati, berem čudovito in mogočno delo Amosa Oza Zgodba o ljubezni in temnini.

Kje ste odraščali?
Na Fužinama. Valda.

Kaj ste študirali in kje?
Filmsko in televizijsko režijo na AGRFT.

Kje živite in zakaj?
V Ljubljani, ker je to najlepše mesto na svetu. In res ne razumem teh šest milijard ljudi, ki ne živijo v njem.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na vse sem ponosen in vse bi zdaj malo drugače.

Opišite svojo jutranjo rutino.
Po zajtrku spijem požirek turške kave, preberem časopis, odlomek knjige ali dveh, srknem še malo kave in se začnem sekirati, ker je pol dneva mimo, jaz pa še nič naredil.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Po čefursko bentim nad šoferji, ki ne dajejo žmigavcev.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
I wouldn’t dignify that question with an answer.

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Simon Armitage – Seeing Stars, Gerbrand Bakker – The Twin, Ivana Bodrožić Simić – Hotel Zagorje.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
S pisatelji in pesniki najraje igram nogomet. Tako so še najbolj ponucljivi.

Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Da Vincijeva šifra. Z zaslužkom od knjige bi kupil slovensko kulturo, ki bo, če prav razumem, kmalu na trgu.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Navdih ni goba, da bi ga lahko našel, kdor ga išče.

Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Vittorio de Sica – Tatovi koles.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Zgodbo počasi, tudi več let, sestavljam v glavi. Ko se mi zdi, da trdno stoji, da ima rep in glavo, se usedem in začnem pisati.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Pri meni ni mistifikacije. Usedem se in pišem. Ko se utrudim, naredim pavzo. Ko končam, grem na pivo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Ravno pravšnji.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?.
Preberem najnovejši zapis na blogu Vinka Gorenaka. Ob njegovih besedah človeka vse mine. Tudi ptičja gripa in pisateljska blokada.

Opišite svoj idealen dan.
Izležavanje od jutra do večera na enem izmed tristopetinšestdesetih otočkov panamskega otočja San Blas.

Opišite svojo večerno rutino.
Večeri so, če le ni dan za rekreacijo, vselej uganka.

Ste vraževerni?
Ne, ker to prinaša nesrečo.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez ključev.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Izeta Sarajlića. Da bi ga slišal brati svoje pesmi.

Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Romb iz pečice.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Messi car.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Nedavno mi je ob gostovanju na srednji šoli ena od učiteljic zaupala, da je učence zanimalo, ali sem se na obisk pripeljal sam ali pa imam svojega šoferja. Od takrat razumem, zakaj večina ljudi podpira varčevanje v kulturi.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Med drugim sem režiral oddajo Obzorja duha na TV Slovenija, dokler se ni njeno vodstvo odločilo zlesti v rit novi vladi, spoštovati prepoved sklepanja avtorskih pogodb in se požvižgati tako na program kot na svoje dolgoletne honorarne sodelavce. Toliko o tem, da si direktorji zaslužijo višje plače, ker nosijo večjo odgovornost in skrbijo za usodo vseh zaposlenih.

Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj se ozdravijo obsedenosti z besedami in stavčnimi strukturami ter začno opazovati življenje okoli sebe.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Sem edini človek na svetu, ki ni gledal Titanika.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Film Čefurji raus!

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

 

Kritika 16. 5. 2012

Spoznavanje samega sebe preko čustvenega rokokoja

»Ko človek uspe dele svojega nezavednega integrirati v zavedno, se mu odpre možnost, da stopi še korak naprej  v polje onkraj tega realnega sveta.« Tako pravi Nika Maj in lahko bi to vzeli kot neke vrste credo plodovite pisateljice. Njena zgodba se sliši skorajda kot biografije sodobnih gurujev, ki so dolgo časa hodili po ozki in usmerjeni poti, dokler niso spoznali, da je resnica širša, in jo začeli oznanjati svetu. Sprva je sledila ožajoči se znanstveni karieri in doktorirala s študijo tekočih kristalov, kasneje pa v prelomnem trenutku nekje na meji med Kitajsko in Mongolijo spoznala, da je znanost omejena in da jo moti njena »ozkost, aroganca, posmehljivost do vsega, kar sega tja, kamor ona s svojimi metodami ne zmore.« Potapljanje preko meja, ki jih določa empirična dokazljivost, jo je očitno privedlo do raziskovanja nezavednega, meditacije in drugih alternativnih ali mističnih pristopov k dojemanju človeškega delovanja. To pa je končno izbruhnilo iz nje v obliki silovitega pisanja: odkar je leta 2007 izšel njen prvenec in hkrati prvi del znanstvenofantastične trilogije, Generator knjig, je napisala skupaj že 23 knjig, od tega jih kar osem nosi letnico 2011 (s tem se je po številu objavljenih del s to letnico uvrstila na drugo mesto za Vinkom Möderndorferjem).

Junaki njenih romanov pogosto sledijo istemu vzorcu samospoznavanja; medtem ko njihova stvariteljica v intervjujih govori o Freudu, Jungu, Castanedi in jogi nidri, skuša pri literarnih likih udejanjati praktično pot do njihovih (ne)zavednih notranjih globin, do katerih se nepričakovano dokopljejo večinoma preko stika z Drugim, z nečim ali nekom, ki jim je na prvi pogled tuj ali celo navidez sovražen. Obenem s tem se Majeva trudi pisati družbeno angažirano: že v mladinski nadaljevalni seriji Tianov čudežni svet se deklica Naja nehote spoprijatelji z potepuškim dečkom Tianom, roman Kličejo me cigan govori o Romih in ksenofobiji, V objemu tujca predstavi romanco med slovensko študentko iz »elitne« družine in bosanskim gradbiščnim delavcem, Zapornik pa slika krute razmere v slovenskih zaporih.

Tudi Klavec na oslu, pisateljičino najnovejše delo, nam ponudi podoben vzorec. Službi raziskovalne novinarke popolnoma predana tridesetletna Matjaša prevzame nalogo poiskati iz zapora pobeglega serijskega morilca Andrijo Hauka, ki se menda skriva na enem izmed hrvaških otokov. Ob prihodu kmalu najde puščavnika, ki živi v enem izmed skritih zalivov, vendar pa se preko nekakšne mešanice postopnega spoznavanja drugačnega in stockholmskega sindroma vanj nesmrtno zaljubi.

Zdi se, da Majeva sama (mimogrede, Nika Maj je njen psevdonim, literarni alter ego Nataše Vrbančič Kopač, zaposlene na Agenciji Republike Slovenije za okolje), v iskanju razkrivanja presenetljivih vzorcev delovanja človeške psihe, kot so opisani in razumljeni v delih raznih psihoanalitikov ali priročnikih bolj mističnih ved, vedno znova zaide v prav nasprotno smer nepresenetljivega, predvidljivega in stereotipnega. Kot pravi sama, jo v pisanje menda poganja njen animus, moški del njene psihe v obliki »romantično divjega moškega«, ki je »zaraščen, teman in razbojniški.« A v literarnem smislu ji gotovo ne dela uslug, saj se množica zagorelih in izklesanih neznancev, ki mešajo glave večinoma urejenim, poslovnim ali razvajenim in do tistega trenutka ozkogledim ženskim likom v njenih romanih kaj hitro spreminja v nekaj, kar spominja na epizode kakšne mehiške telenovele. Stik z Drugim skorajda vedno pomeni stik »civilizacije« z divjo naravnostjo »barbarstva«, utelešenega v postavnih Romih, Bosancih ali črnogorskih pastirjih, ki so v primerjavi z razvajenimi in v dizajnerska oblačila odetimi sinčki mestnega življenja pristnejši in veliko bolj moški. Tudi Matjaša v Klavcu v mislih ljubkuje »ostri, odločni profil« puščavnika Nikole (kot se ji predstavi), razmišlja o njegovih »močnih, razbrazdanih in grobih rokah«, ko pa jo fantazija pripelje do spolnosti, se ta združitev dveh polov dvigne v malodane kozmične višave: »Razvnema se, grabi po njej. Želi si je. Bel samorog prhne med zvezde. Udari s kopiti, da se zakrešejo iskre. Letita. Skupaj sta eno. Edino. Odnese ju v nebo, potopita se v morje. Nič drugega ni. Svet ugasne. Ljubita se.«

Nedvomno ima Majeva smisel za pletenje zanimivih zgodb in vzdrževanje napetosti. A branje njenih romanov spominja na iskanje ostankov lepe gotske podlage v nanovo pozidani neobaročni cerkvi, kjer zrak kar migota od kičastega okrasja. Že res, da so sile nezavednega nenadne in močne, a ko ti izbruhi vsakič znova planejo v pretirane ekstreme, zbledi tudi njihov prvotni surovi čar. Matjaša, ki naj bi jo najprej spoznali kot stereotip hladne in preračunljive ženske, ki je moški ne zanimajo in ki se zna vzdržati »nepotrebnih izpadov«, se nato do konca romana vsake tri strani popolnoma sesuje in sestavlja nazaj. Vsak, še tako rahel vzgib sproži plaz čustev, ki s svetlobno hitrostjo prehajajo iz ene skrajnosti v drugo. Ko smo bralci že zdavnaj uganili pravo identiteto njene romantične obsesije, zanjo še vedno vsak nož, ki se slučajno znajde v prizoru, pomeni možnost smrti, vsaka še tako rahlo dvoumna Nikolova replika ji zbuja žgoče ljubosumje in vsakič, ko si premisli glede tega, ali je moški pred njo resnično serijski morilec ali ne, ga to v njenih očeh spremeni v grozovito pošast ali zopet v nenavadno globokega izobčenca družbe, ki poetično govori s prijetnim, moškim glasom. »Še pred enim dnevom je bila polna evforije, srečna in opita od sladkosti zaljubljenosti, zdaj pa se ji zdi, da se je pogreznila v pekel,« je tipičen primer nenehne čustvene prenapetosti, ki se kaže tudi v drugih avtoričinih delih, kot je mladinski fantastični roman Zmajev kralj, kjer se protagonistka Maja v enem samem kratkem odstavku najprej napolni »z mirom in zadovoljstvom«, nato jo pri srcu »iznenada zaskeli«, nato si oddahne in se nasmeji svojemu strahu, dokler ji končno spet sunkovito ne »zaledeni srce«, vse to, ne da bi se v zgodbi sploh kaj zgodilo. K temu ne pripomore tudi razvlečeni (katarzični, piše na notranjem ovitku) konec Klavca, ki se, po tem ko je že vse razkrito in kristalno jasno, še vedno ubada z Matjašinimi hipnimi pomisleki in dvomi. Malce ga izboljša le zadnji namig na temnejše plati plemenitega puščavnika, ki ga, tako kot vse like, ki pri Niki Maj predstavljajo Drugo, preganja grozljiva preteklost, povezana z vojno in preganjanjem.

Med emocionalne tobogane se mešajo odstavki, ki predstavljajo razmišljanja o svetu in družbi, o strahu in samospoznanju, skratka, zgoraj omenjena avtoričina duhovna spoznanja. Pri tem ji ne gre oporekati, saj gre večinoma za zdrav in pacifističen pristop k obujanju humanosti človeštva, a žal zaradi uporabe občih mest in pulzirajočega konteksta njene misli zopet pogosto izpadejo površinske in instantne: »Misli, zavrte s strahom, se zlahka ujamejo v mreže sodobnega potrošništva, brezobzirno tekmovanje postaja edini cilj naših življenj. Si res želimo živeti tako?«

Kljub vsemu napisanemu, ali pa prav zato, romani Nike Maj bralcu tečejo hitro. Spretna je pri postavljanju narativnih struktur in tudi rokokojski stil ne ustavi popolnoma privlačnosti njenega jezika, ki pa zasije tam, kjer je avtorica najbolj doma, to je v znanstvenofantastičnih in fantastičnih delih, kjer žanrske konvencije popivnajo nekaj nabuhlosti in ljudske didaktičnosti. Tu ji pride prav njena mešanica znanstvene izobrazbe in duhovno-psihološke razsvetljenosti, ki se tudi v Klavcu in ostalih »realističnih« romanih kaže v obliki sanj, prividov, nadnaravnih povezav med njimi, hkrati pa točnosti pri poznavanju različnih ved ali športnih disciplin.

V končni fazi se je morda sploh nesmiselno spraševati o literarni vrednosti njenih romanov vključno s Klavcem, saj sama prostodušno priznava, da to sploh ni njen namen: »Moje knjige morda niso nič posebnega v literarnem smislu, ampak imajo to bogato psihološko vsebino, ki izhaja iz globokega skupinskega jedra, okoli katerega se ustvarja megla različnih čustev in občutkov, ki jih tudi bralci podoživijo.«Tisti, ki pri iskanju poti skozi to »meglo različnih čustev in občutkov« ne doživijo skrajne nasičenosti, lahko verjetno od tega tudi veliko odnesejo ali morda dosežejo podobno razsvetljenje, kot ga je avtorica, kar seveda iskreno privoščimo prav vsakomur.

 

Nika Maj: Klavec na oslu. Ljubljana: Sanje, 2011.

Panorama 15. 5. 2012

Knjiga priznanj: Uroš Zupan

Uroš Zupan – pesnik, esejist in prevajalec – se je na slovenskem literarnem prizorišču zasidral na začetku devetdesetih let s pesniško zbirko Sutre (1991), ki je bila do danes ponatisnjena še dvakrat. V zadnjih dveh desetletjih je izšlo deset pesniških ter šest esejističnih zbirk z njegovim podpisom, poleg tega pa je za svoje delo prejel najpomembnejše slovenske literarne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo). Njegova dela so uvrščena v več domačih in tujih antologij, prav tako pa je v tujih jezikih mogoče brati Zupanove celotne zbirke.

Uroš Zupan je tudi mentor na pesniških delavnicah, gledalec in igralec nogometa ter glasnik nogometne umetnosti v literarnih besedilih. Poleg tega zna ubesediti občutja, ki človeka prevevajo ob poslušanju glasbe in delce preteklosti sestavljati tako, da zasijejo v sedanjosti. Je izvrsten dopisovalec, čigar elektronska pisma v ničemer ne zaostajajo za tistimi, ki so jih ljudje nekoč s peresom, modrostjo in pozornostjo pisali na papir.

Njegova zadnja zbirka esejev Visoko poletje na provincialnih bazenih je idealno čtivo za prihajajoče poletje; dovolj lahka za nošenje na plažo in dovolj težka, da vas bo spominjala tudi na poletja, ki so že zdavnaj minila.

Ime: Uroš Zupan

Zadnja knjiga: Precej nedoločeno priznanje. Gremo po vrsti. Prebrana: Ray Bradbury – Fahrenheit 451. Trenutno brana: Mihail Bulgakov – Mojster in Margareta (petič ali šestič) in Ezra Pound – Poezija (stotič).

Zadnja napisana in izdana: Visoko poletje na provincialnih bazenih.

Kje ste odraščali?

V Trbovljah: na Tereziji, na Partizanski in na Trgu revolucije. Najbolj na malonogometnem igrišču, v gozdu in na stopnišču stolpnice. Kasneje v gostilnah: Zanzibar in Rudar ter pred Mladinskim klubom Sonce. Vsako poletje na bazenu, ki se mu v Trbovljah reče – kopalnica.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost in sociologijo kulture. V četrtem nadstropju Filozofske fakultete. Največkrat v predavalnici 404 in pa v klubu K-16.

Kje živite in zakaj?

V Črnučah. To je trenutno edina opcija. Da bi se preselil kam drugam v Ljubljani ali v Sloveniji, nimam ne natančnega načrta, sploh pa ne denarja. Da bi se izselil iz Slovenije, nimam ne natančnega načrta, ne denarja, ne poguma.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Ponosen nisem na nobeno knjigo. Svojega pisanja nikoli nisem povezoval s ponosom. Včasih se mi zdi kakšna pesem dobro napisana. Včasih kakšen esej dobro napisan. A takšni občutki so redki in še redkejši, ko mine nekaj časa.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Internet. Časopis, če se mi da do poštnega nabiralnika. Gledanje Odmevov od prejšnjega dne. Bujenje otrok. Ponovno bujenje otrok. Oblačenje otrok. Gledanje risank. Preganjenje otrok od televizorja. Ponovno preganjanje otrok od televizorja. Izklop televizorja. Potem ju razvozim v šolo in vrtec.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Mogoče. Zagotovo.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Bil je Kenzov plašč, ki pa se je že malo ogulil. Zdaj so to kavbojke tik pred razpadom.

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Vedno sem upal, da imam svojega bralca in to vprašanje me nekako pomirja, ker vzpostavlja mojega bralca. Odgovora bi moralo biti tukaj sicer konec, a bom vseeno nadaljeval. Ne dogaja se pogosto, da bi se govorilo o knjigah poezije, zato bodo to tri knjige poezije: Larkinove Collected poems, Poundov Cathay in Pavesejeva Delati utruja, posebno zadnji del slovenskega prevoda – Zemlja in smrt.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Generalno gledano ne prijateljujem s pisatelji. Bistveno boljše se recimo počutim v avtomehanični delavnici kot pa med pisatelji. Na žalost moram svoje prisotnosti tam največkrat precej drago plačati. Prijateljujem pa z ljudmi, ki ob sredah in četrtkih dopoldne hodijo na Erjavčevo in so nekateri tudi pisatelji. Ali me navdihujejo, bi težko rekel. Mi pa zagotovo pomagajo videti neumnosti in pomanjkljivosti v pisanju, ki jim ga občasno pošiljam po elektronski pošti.

Avtor katere knjige bi želeli biti sami?

Jih je kar nekaj. A začnimo na začetku: Moj prijatelj Piki Jakob, ki jo je napisal Kajetan Kovič.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

V času.

Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.

Včasih sem se na to dosti skliceval, verjetno tudi zato, ker sem se nekako prepričal, da moram potrditi tisto, kar so o mojem pisanju ugotovili drugi. Čeprav so bile vse te »korespondence«, predvsem z glasbo in slikarstvom, težko dokazljive. Laže se je dalo dokazati tiste z literaturo. V drugih umetniških delih ne iščem toliko navdiha, kot iščem užitek »konzumenta« in opazovalca. In kje sem našel ta užitek (mogoče to ni primerna beseda, saj gre včasih za katarzične občutke, ki so nekje med užitkom in bolečino), oziroma, kaj me je v zadnjem času najbolj pretreslo, me spravilo v jok? Film Terrencea Malicka – Drevo življenja in glasba Richarda Hawleya s plošče Truelove’s Gutter.

Nedvomno pa v kategorijo »čistega užitka« spadata še dve umetniški stvaritvi zadnjega časa, dva avtomobila: Citroenov koncept DS9 Metropolis in Ferrari F12 Berlinetta. Na žalost pa bom tu, če se res ne zgodi kakšen čudež, za vedno le opazovalec in nikoli konzument.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Nikoli ničesar ne snujem. Ne pišem takšnih tekstov, da bi to lahko delal. Moje knjige niso knjige poezij ali knjige esejev, ampak gre bolj za zbirke. Teksti se napišejo brez reda in se, ko jih je dovolj za obseg knjige, izberejo in uredijo v nekakšno smiselno celoto, ki naj bi imela določeno dramaturgijo. Če je to seveda mogoče. Snoval in »študiral« sem le pri Čitanki Panini, ko je bilo treba presedeti precej časa v Slovanski knjižnici in prebirati stare časopise.Pomagal pa sem si tudi z enciklopedijami in drugo literaturo, povezano z nogometom.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Največ dela verjetno poteka takrat, ko se ga sploh ne zavedam in se še ne spravim zraven. Se pravi, ko se stvari akumulirajo. Potem mora priti nekaj, da jih »prikliče na plano«. Kaj je to in kdaj to bo, tega ne ve nihče. Ampak se zgodi. Sledi tipkanje. Največkrat dopoldne, ko je koncentracija največja in je mir. Potem sledita popravljanje in finomehanika. Ritual je hoja po stanovanju in kričanje, če imam občutek, da mi je kaj uspelo.

Kakšen razgled vam nudi najljubše delovno mesto?

Drevesa in nebo in živali. Divje in domače. Zelo širok razpon: zajci, fazani, šoje, vrane, srne, srake, lisica in različne pasme psov. Tu in tam tudi dvonožci.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?.

Odložim in počakam. Potem se zaženem od začetka, da dobim hitrost. Če gre, gre, če ne gre, ne gre. Ko odložim, poskušam pozabiti.

Opišite svoj idealen dan.

IZOBILJE

Večerni zvonovi sredi poletja.

Pozno letalo kraljuje zraku.

Pokošena trava zapušča zemljo

in se mirno razliva po toplem tlaku.

Ves dan smo se imenitno gostili s svetlobo.

Na naših kožah so valovale zlate njive.

Nad bazenom brbljali redki oblaki. Voda

nas je potapljala in spet vračala med žive.

Zrnat mrak se zdaj lepi na besede.

Umiti in dišeči otroci dremajo za mizo.

Njihove glave omahujejo v polne sklede.

Angel Blagosti lušči s sebe azurne plasti.

Tistim, ki jih poznamo, svet ob tej

uri ne more nastaviti nobene pasti.

(iz pesniške zbirke Oblika raja, 2011)

Opišite svojo večerno rutino..

Umivanje otrok. Potem gledanje televizije, če je na sporedu kakšna zanimiva nogometna tekma, mogoče gledanje Dva moža in pol in vmes gledanje v temo, v gozd, iz katerega prihajajo nočne vonjave.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Značilen, napol hermetičen trboveljski humor, ki ga razume predvsem tisti, ki ga je oblikoval lokalni milje z vsemi pritiklinami in seveda tudi lokalni »zrak«. Kakšen primer, da bo vse skupaj bolj razumljivo; nogometni reprezentant Mišo Brečko (iz Trbovelj, na začasnem delu v Kölnu) se po zabavi, kjer se ga je napil z Michaelom Schumacherjem, ki mu je bil očitno inspiracija, pelje domov s svojim BMW X5 kar po tračnicah.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Svet, vsak dan znova. Selitve med prikazni. Velika umetnost.

Ste vraževerni?

Malo. A ne pljuvam čez ramo, če mi pred avto skoči črna mačka. Lahko koga zadenem, pa tudi na čistočo v avtu precej pazim.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez glave.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Babico po Natašini strani, da bi lahko videla svoja vnuka.

Kaj je vaš najljubši prigrizek?

Prigrizek ali obrok? Predvsem preproste jedi iz delavskega okolja: regrat in funšterc, matevž in repa …

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Znamenite trboveljske kletvice, ki prihajajo iz mojih ust s podobno lahkoto, kot pride iz ust nekoga drugega – dober dan.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Nikoli se ni zgodilo nič zares zanimivega in zabavnega. Ta milje je daleč od tega, da bi bil zabaven in tisti, ki tu skuša biti zabaven, zelo hitro postane sumljiv.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Izpolnjujem formularje.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Ukvarjajte se z branjem in pisanjem. In tako v nedogled. Z branjem in pisanjem. Ne prestopite v vrste trgovskih potnikov, literarnih turistov in kulturnih menedžerjev, ki se izdajajo za pisce.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Začasa mandata prejšnje vlade mi je v Maximarketovi garaži pred avto nenadoma skočil Janez Janša. Če ne bi imel dobrih refleksov in ne bi pravočasno zavrl, in če bi strokovnjaki za brskanje po arhivih prebrskali še rumeni tisk ter tam našli fotografijo, na kateri me poljublja Štefka Kučan, bi se morebitna nesreča zagotovo interpretirala kot komunistična zarota.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Uživanje v toploti in poletju.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

 

Panorama 8. 5. 2012

Knjiga priznanj: Andrej Blatnik

Andrej Blatnik je pisatelj, publicist, urednik, prevajalec, mentor in predavatelj. Objavil je tri romane (Plamenice in solze, Tao ljubezni in Spremeni me) ter pet knjig kratkih zgodb (Šopki za Adama venijo, Biografije brezimnih, Menjave kož, Zakon želje in Saj razumeš?). O pisanju kratke zgodbe je napisal tudi učbenik, ki je izšel predlani (Pisanje kratke zgodbe).

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim leta 2002 z nagrado Prešernovega sklada, roman Spremeni me pa se je pred tremi leti uvrstil v finalno peterico za nagrado kresnik. Dela Andreja Blatnika je mogoče brati v več tujih jezikih, posamezne zgodbe pa tudi v antologijah in številnih literarnih revijah.

Največkrat ga lahko vidite na kolesu; nanj pogumno sede celo v meglenih ljubljanskih zimskih nočeh, ko se temperatura spusti pod ničlo. Je tudi izvrsten gostitelj; na zadnji novoletni zabavi LUD Literature je pozorno spremljal želje vseh gostov in z nasmeškom skrbel, da prav nihče ni bil žejen.

Ime: Andrej Blatnik

Zadnja knjiga:

Pisanje kratke zgodbe, od prvopisa do natisa. LUD Literatura 2010.

Kje ste odraščali?

Na Kodeljevem, enem najlepših koncev Ljubljane. Do srednje šole smo vsak dan igrali nogomet, ker sem živel nasproti Slovana. To pogrešam. Mogoče bi se morala spet kdaj zbrati stara ekipa, kot se po tridesetih letih zbirajo pankerski bendi?

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost in komunikologijo, vse v Ljubljani. Neuradno pa še precej drugega po svetu, od ameriških pisateljskih rezidenc do azijskih brezpotij. (Ker sem zdaj univerzitetni profesor, uporabim vsako priliko za opozarjanje, da se ne študira samo na faksu.)

Kje živite in zakaj?

V centru Ljubljane.Vse je blizu. Tudi Zagreb za koncerte in Benetke za sprehode po stranskih ulicah.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na to, da sem odprl veliko vrat drugim. Dobrim drugim. Knjiga mene briga deluje deset let, zbirka Aleph še izdaja reči, kakršnih ne bi nihče drug, Trubarjev sklad podpre vsako leto vrsto knjig … da o avtorjih z delavnic in drugih, ki so upoštevali moja mnenja in postali še boljši, niti ne govorim.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Tri do štiri deci čaja, z mlekom, brez sladkorja. Zajtrk. Branje. Ne več nujno dnevni časopis, lahko tudi stare hi-fi ali popotne revije. Ne več nujno papir, lahko tudi i-pad.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Na vsako daljše potovanje vzamem kakih osem kil odvečnih angleških knjig, ki jih potem spotoma prebrane zamenjujem za manj in manj knjig, domov pridem z eno ali dvema v ročni prtljagi.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Imam cel kup izpovednih majic, trenutno mi je najljubša tista, ki ima pod različnimi verskimi simboli izpisano Bog je prevelik za eno vero.

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Osamljeni mož Bernarda Atxage, Mag Johna Fowlesa, Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

S številnimi evropskimi avtorji prijateljujem bolj na daljavo, vidimo se vsaki dve leti na kakšnih literarnih srečanjih, pa me vseeno navdihujejo, ko jih berem. Med njimi recimo Olga Tokarczuk in Jachym Topol.

Avtor katere knjige bi želeli biti sami?

Še zmeraj Piknika na robu ceste bratov Strugacki.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Navdiha ne iščem, preganja me, idej imam več, kot jih bom, glede na vse, kar v življenju počnem, kdaj lahko uporabil. Iščem pa mir za pisanje, v zadnjih letih ga najdem pozimi v Indiji.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Vse sem začel samo s prvim stavkom ali včasih prizorom, nikoli vnaprej ne vem, kaj se bo zgodilo. Prihaja sproti.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Važno je, da lahko poslušam glasbo, ki mi daje ritem, vzdušje in izolacijo od zunanjega sveta. In da je čas odprt, da ni samo reža prostosti do naslednje obveznosti.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Razgled na moje knjižne police in kupe cedejev in devedejev. Mislim, da se ga v mojem pisanju vidi.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Pisanje zame ni nuja, zato zlahka počakam.

Opišite svoj idealen dan.

Nobenih srečanj in sestankov, doma z dobro glasbo. Včasih pride.

Opišite svojo večerno rutino.

Je ni, vsak večer je drugačen.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Bizarni sestanki na uredništvu Literature, ko misli letijo ena čez drugo in se naslednji dan nihče ne spomni nobenih sklepov, tako drugačni od vseh drugih sestankov.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Ko študent na izpitno vprašanje Katero knjigo ste nazadnje prebrali? molči.

Ste vraževerni?

Ne.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez kolesa. (Če grem z avtom, pa je običajno v prtljažniku skiro ali trajk oziroma trikke, nekakšen ekscentričen trikolesni skiro.)

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Pokojnikom bi dal mir, znajti se moramo brez njih. (Po vseh filmih o zombijih in kot prevajalec Mačjega pokopališča sem o tem precej prepričan.) Ko pa se kdaj igramo igrico koga bi radi spoznali, je moj odgovor Brian Eno.

Kaj je vaš najljubši prigrizek?

Mešani etiopski krožnik v restavraciji Lalibela v času frankfurtskega knjižnega sejma. Vsako leto poskušam zanj navdušiti še koga, ki etiopske hrane še ne pozna.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

V bistvu. Najbrž zato, ker je v bistvu tako pomensko nejasna, da bi jo rad razumel.

Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Tega je bilo res veliko. Ampak zaenkrat je moj najbolj poseben literaren nastop še zmeraj tisti v Mysoru, Indija. Skupaj s kolegi smo pred kakimi stotimi seksualnimi delavci in delavkami nastopili v prostorih njihovega društva, izjemno pozorno so poslušali naše branje in zastavili vrsto vprašanj. Seveda so me po vrnitvi vsi spraševali, če so nas plačali v naturalijah …

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Pisateljevanje še najmanj počnem za preživetje, za preživetje je na srečo poskrbljeno na drugačne načine, ki so vsi povezani s knjigami.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Mladim piscem veliko svetujem, na delavnicah in sicer. Prvi nasvet, ki ga marsikdo ne upošteva, pa je zelo preprost: treba je brati. Sebe in druge.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ne vem, če bo presenetilo vas, je pa mene. Ko sem na letališču v San Franciscu hotel prevzeti rezerviran avto, se je izkazalo, da tega ne morem narediti z mednarodno vozniško, ampak samo z nacionalno, ki je čakala v avtu na letališču v Benetkah. Najel sem taksi, se odpeljal na ustrezen kraj, brez priprave naredil ameriško vozniško teorijo z vsemi omejitvami hitrosti vred, s prakso seveda ni bilo težav, in se vrnil po avto.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Zdaj se mi že skoraj desetletja vlečeta dva: pisanje razmišljanja, nekakšnega poetičnega eseja, o različnih verzijah filma Blade Runner, in ljubezenski roman. Zdi pa se mi, da nobeden od njiju še ne bo naslednji.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kolumna 8. 5. 2012

Veš, poet, svoj dolg?

 

Državna proslava (foto: Jože Suhadolnik, Delo)

V ponedeljek je Urad vlade RS za komuniciranje objavil razpis, v katerem vabi k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012. Iščejo scenarista, scenografa, kostumografa, nastopajoče, voditelja in seveda tudi režiserja. Vsi ti ljudje naj bi se bili v imenu domoljubja in vsesplošnega zategovanja pasu pripravljeni odpovedati honorarju. Seveda pa, kot piše v razpisu, umetniki in kulturniki namesto denarja dobijo »posebno čast in izziv«, hkrati pa jim državna proslava omogoča »svojevrstno promocijo«. Zaželeno je, da ustvarjalci proslave upoštevajo slovensko »regionalno pristnost in kulturne navade ter običaje«. Morda razpis na prvi pogled deluje nedolžen, a po ponovnem branju in razmisleku postane jasno, da gre za načrtno degradacijo kulturno-umetniškega dela.

Težko si predstavljam večji paradoks od države, ki ukine samostojno ministrstvo za kulturo ter prepove sklepanje avtorskih pogodb, od katerih živi velik del slovenskih umetnikov in kulturnih delavcev, ter v zameno kulturnike prosi, naj osrednji državni slovesnosti v letu 2012 pripravita zastonj. Še več; neverjeten je paradoks države, ki umetnikom in kulturnikom reče, naj svoje storitve prodajajo na trgu in s tem preživijo, pri čemer jim niti država, ki bi morala biti zgled vsem plačnikom, noče plačati? Država bi morala biti prva, ki bi pokazala, da je umetniško delo nekaj vredno in cenjeno. Da je umetniško delo treba plačati, ker morajo tudi umetniki preživeti, saj s častjo, pa če jo imajo še tako veliko, ne morejo plačati položnic. Prav tako jalova je ponudba »svojevrstne promocije«. Kaj bosta umetnik in kulturnik počela s promocijo, če ni nikogar, ki bi jima bil pripravljen plačati? Bo umetniški nastop potolažil njune otroke, češ letos poleti ne bomo šli na morje, je pa moj očka namesto tega svojevrstno promoviran, mamica pa je častna umetnica?

Zgornji razpis odstira jasen pogled v prihodnost; povsem predvidljivo je namreč, kakšno držo bosta zavzela Janez Janša in njegov oproda Žiga Turk. Živo si je mogoče predstavljati Janeza Janšo, ki z mehko grosupeljsko melodijo, rahlo nagubanim čelom in s polciničnim nasmeškom na ustih reče: »Razpis je pokazal, da t. i. slovenskih umetnikov država ne zanima. Zanima jih le, kaj država lahko stori za njih, ne pa, kaj lahko za državo storijo oni.« Nato pa bo parafraziral še tisto populistično uspešnico, da univerzitetni profesorji delajo le šest ur na teden, in dodal: »Koliko časa bi enemu umetniku vzelo, da bi odrecitiral svojo pesem na državni proslavi? Pol ure. Ampak njim se zdi pol ure za državo očitno preveč.« Da, politika Janeza Janše je postala tako predvidljiva, da je mogoče pisati njegove odgovore z didaskalijami vred. Populizem nikoli ne preseneča. Vemo tudi, da ima Janez Janša v rokavu še enega aduta: na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju so se namreč vsi nastopajoči odpovedali honorarju. Ergo: umetniki so pripravljeni sodelovati z združenimi silami kontinuitete, ki jih pod svojim revolucionarnim plaščem zbira levica. Pri čemer je razumnemu človeku seveda jasno, da na odru Kongresnega trga ni bilo nobenega umetnika, pa tudi režije, scenografije in kostumografije ni ravno bilo. In prepričana sem, da bi bil partizanski pevski zbor pripravljen nastopiti brez honorarja tudi ob dnevu državnosti, če bi ga le hoteli. Vprašanje pa je, če izpolnjuje pogoj »regionalne pristnosti«.

Če je finančno stanje države tako slabo, da ustvarjalci proslave in sodelujoči ne morejo dobiti niti simboličnega zneska, potem iskreno ne vidim razloga, zakaj bi v tej državi karkoli sploh proslavljali. Očitno je šlo v zadnjih dvajsetih letih narobe prav vse. A problem seveda ni v tem, da simboličnega zneska res ne bi bilo v blagajni: gre preprosto za politično degradacijo umetnosti in kulture, ki deluje v prid vsesplošnemu političnemu populizmu.

In nenazadnje: naj bi se v imenu časti honorarju odpovedali samo umetniki in kulturniki? Kaj pa lučkarji, električarji, snemalci, nosilci stolov, postavljavci odra, čistilci – ali oni nimajo časti? Naj se honorarju v imenu ljubezni do države odpovedo tudi oni? In zakaj nikomur ne pade na misel, da bi se plačilu odpovedali obrtniki, ki krpajo hram demokracije? Pa ja niso umetniki edini, ki živijo od zraka, promocije in časti? Ali ne bi bilo najbolje če bi šli po tem vzorcu do konca in nazadnje objavili razglas: »K ustvarjanju pravičnejše družbe in novega sistema vabljeni politiki, ki bi se odpovedali honorarju.«

Problem politike Janeza Janše ni le v tem, kaj sporoča, temveč tudi, kako to sporoča. Nič takšnega ne bi bilo, če bi bila proslava profesionalno organizirana, sodelujoče pa bi nato osebno prosili, če se lahko odpovedo honorarju. Prepričana sem, da bi se jih veliko odpovedalo evrom in ne bi bili nič manj zadovoljni ob pogledu na končni izdelek: močno proslavo ob dnevu državnosti, ki bi s kulturo nagovorila najširši krog državljanov. A banalizirati proslavo in na odru osrednje državne prireditve slaviti amaterizem, je najbolj nedomoljubno dejanje, kar si ga človek lahko predstavlja. In še to: sodelujoči bi imeli za priprave pred samo proslavo natanko tri tedne časa. Če me spomin ne vara, sem se sama tudi za nastop na osnovnošolski proslavi pripravljala dlje.

Umetniki in kulturniki, ki bi sodelovali pri pripravi tovrstnega programa, bi žagali vejo, na kateri sedijo. Prostovoljno bi privolili v degradacijo lastnega dela in zastonjski razpis, medtem ko nekdanji ministri in poslanci, ki so nas pripeljali v današnji položaj, vsak mesec prejemajo višje plačilo za svoj prispevek narodu, kot ga bo slovenski kulturnik v tako kratkem času kdajkoli zaslužil.

Da, za vprašanje časti gre, zato se na zgornji razpis nihče ne bi smel odzvati.

Kritika 8. 5. 2012

Popolna zmaga ignorance

»Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega in izjemno izčrpnega teksta (iz leta 2008) izpod peresa Nicka Daviesa, prekaljenega britanskega novinarja, publicista in enega najbolj prodornih Guardianovih piscev, minilo, da bi jih še kdaj vzeli v roke. Korak za korakom, udarec za udarcem Davies sesuva angleški žurnalizem, tamkajšnje časnike (Sunday Times, Daily Mail, Daily Telegraph, The Observer itd.), njihove lastnike, urednike in novinarje, koncepte poročanja, obsedenost s klestenjem stroškov, neskončno recikliranje agencijskih novic ter sporočil za javnost, tesno povezanost z uradno politiko, obenem pa se ukvarja tudi z vsesplošno, globalno, univerzalno prevlado ignorance, manipulacij, netočnosti, površnosti, kričečih naslovnic in slaboumnih senzacionalizmov (npr. histerija o milenijskem hrošču, s katero avtor odpre besedilo), t. i. zgodb s ploščate zemlje …

Davies piše o novinarstvu, ki nima časa brati za sabo in preverjati dejstev, o kadrovsko in finančno podhranjenih tiskovnih agencijah (PA, AP, Reuters), ki vsakodnevno narekujejo ponudbo novic, o lastnikih kapitala, ki želijo dobiček za vsako ceno, o vzponu industrije stikov z javnostjo, ki nemalokrat določa uredniško politiko, in nenazadnje tudi o vase zaverovani lastniški, uredniški in novinarski eliti s Fleet Streeta, z znamenite londonske ulice, kjer so nekoč domovali najpomembnejši britanski časniki, omenjena besedna zveza pa je še danes sinonim za britansko tiskano novinarstvo. Medtem ko pojasnjuje, analizira, primerja, argumentira, Davies ne moralizira niti ne žaluje za dobrimi stari časi oziroma ne glorificira preteklosti, ko je poslovni model tiskanih medijev še prinašal dobiček, internetne vsebine pa niso ogrožale primata časopisov. Pri svojem pisanju se avtor zanaša tudi na pomoč iz akademske sfere, eden poglavitnih delov njegove knjige je raziskava oddelka za novinarstvo na Univerzi v Cardiffu. Z njo so analizirali naključni vzorec objavljenih člankov v britanskih medijih (Timesu, Guardianu, Independentu, Daily Telegraphu in Daily Mailu) v časovnem obdobju dveh tednov ter ugotovili, da je bilo 60 % besedil v celoti ali večinoma prepisanih iz objav tiskovnih agencij oziroma sporočil za javnost, naslednjih 20 % tekstov je vsebovalo glavne dele omenjenih sporočil, ki so jim v redakcijah potem dodali še druge informacije, samo 1 % objavljenih agencijskih novic pa je bil dejansko opremljen z navedbo vira.

Po drugi strani pa fascinira Daviesova erudicija, njegovo suvereno, natančno, zgoščeno pisanje, v katerem spretno krmari med refleksijo in obiljem informacij, imen, dogodkov, ki jih mora osvetliti. Tako uspešno združi svoj pogled od znotraj – razkriva zamolčana dejstva, zakulisne uredniške odločitve, prikrito (samo)cenzuro itd. – s povsem konkretnimi primeri, že napisanimi ali neobjavljenimi novinarskimi zgodbami ter prek tega vzpostavi svojevrsten uvid v samo središče sodobnega in tudi polpreteklega britanskega žurnalizma. Davies se prav tako ne obotavlja pri imenih, temveč povsem odkrito in brez dlake na jeziku piše tako o mahinacijah Ruperta Murdocha, o kvalitetnem raziskovalnem novinarstvu Sunday Timesa pod vodstvom legendarnega urednika Harolda Evansa kot tudi o nizu zgrešenih uredniških odločitev, ki so tednik The Observer, sicer Guardianov sestrski časopis, pripeljale do tega, da je bil eden od tistih medijev, ki so leta 2003 podprli vojno v Iraku, čeprav so se njegovi novinarji dokopali do številnih informacij, ki so domnevni obstoj iraškega orožja za množično uničevanje postavili pod vprašaj.

Daviesove Zgodbe s ploščate zemlje pa po drugi strani niso zgodba o tem (čeprav se zdi, da se knjiga povsem ujema s prevladujočim stanjem duha), kako je famozna kriza uničila ali povsem spremenila še eno od nekdaj cvetočih in spoštovanih profesij. Gre predvsem za širšo sliko že dolgotrajnejšega procesa degradacije (tiskanega) novinarstva, njegovih metod dela, lastniških odločitev in podobno. Tako tudi slovenska izdaja, čeprav v nekoliko okornem, površnem prevodu, naleti na podobne razmere. Seveda vse to že vemo, ne da bi vzeli v roke Daviesovo knjigo. Ni težko opaziti, kako so t. i. mainstream mediji, tudi slovenski, ujeti v spiralo zniževanja stroškov, komercializacije novinarskega dela in bitke s časom, ki redko dopušča daljše raziskovanje. Potem vsi pišejo, povzemajo, prepisujejo, se motijo podobno in ustvarjajo podobno sterilen tip diskurza. Davies piše tudi o t. i. strokovnjakih, ki lahko žurnalističnemu delu s svojimi »mnenji« zagotavljajo nekakšno kvaziznanstveno podlago ali pa so zgolj mašilo za prispevke, v resnici pa se za njimi skrivajo interesi različnih lobijev, politične ideologije, industrije, kapitala … Tudi v Sloveniji obstajajo, prepoznali jih boste predvsem po tem, da so multipraktiki; zjutraj komentirajo aktualno politično situacijo, opoldne ocenjujejo arbitražni sporazum s Hrvaško, zvečer pa pametujejo o izbrisanih.

Daviesova poanta je preprosta: pri sodobnih tiskanih medijih oziroma pri velikih novičarskih korporacijah ne gre za to, da bi se kot v totalitarnih sistemih nekakšni cenzorji vtikali v vsako besedo, v posamezen članek, prispevek in dobesedno narekovali, kaj in kako mora biti nekaj objavljeno, temveč je stvar bolj prefinjena. Prevladujoče družbene vrednote, diskurzi, zakoreninjeni predsodki, vladajoča politična ideologija, prilagajanje okusu množic za vsako ceno, povezanost s politiko, pomanjkanje časa, poguma, splošne razgledanosti ipd., vse to oblikuje kompleksne vzorce mišljenja, ki potem vplivajo na to, o čem se piše in na kakšen način govori v medijih, kaj dobi več in kaj manj prostora, česa se sploh ne omenja, kaj na hitro odpravi, kaj se prodaja in kaj ne … Toda namesto, da samo obnovimo nekaj zgodb in primerov, s katerimi Davies dokazuje zgornjo tezo, bi bilo bolj smiselno pogledati nekoliko širše. Nenazadnje Nick Davies ni ravno običajen novinar in The Guardian ne čisto navaden časopis.

Davies je v svoji novinarski karieri počel že marsikaj, bil je svobodni dopisnik iz Washingtona, televizijski novinar pri cenjeni, a že ukinjeni oddaji World In Action Granade TV, napisal več knjig (npr. White Lies: The True Story of Clarence Brandley, Presumed Guilty in The American South, 1991, Dark Heart: The Shocking Truth About Hidden Britain, 1998) in prejel več novinarskih nagrad. Danes je svobodnjak in Guardianov zunanji sodelavec, obenem jasen dokaz, kako so zelo t. i. freelancerji in razni zunanji kadri pomembni in dragoceni za širino ter obogatitev medijskega dela, poročanja, raziskovanja. Seveda v primeru, da jih lahko mediji oziroma njihovi lastniki ustrezno plačajo, podpirajo in usmerjajo. Domnevam, da ima Davies pač to srečo in se mu v nasprotju z mnogimi prekarci v novinarskem poslu ni treba ukvarjati z mislijo, ali bo na koncu meseca imel dovolj za preživetje, obenem pa ni vpet v vsakodnevno rutino produciranja novic. Tako se lahko loteva dolgoročnejših, zahtevnejših raziskovalnih projektov in vsebin. Do zdaj se je ukvarjal že z množico različnih tem, od preučevanja revščine v Veliki Britaniji do raziskav, kako črni trg vpliva na kakovost in uživanje prepovedanih drog. Posledično je imel prste vmes tudi pri dveh velikih zgodbah, s katerima se je v zadnjih dveh letih proslavil The Guardian – pri objavi WikiLeaksovih depeš in prisluškovalnem škandalu Murdochevega, zdaj že ukinjenega tabloida News of the World.

Davies je sam stopil v kontakt z Julianom Assangeem, še preden je ta postal globalni zvezdnik, in ga nato – poenostavljeno povedano – prepričal, naj ameriških diplomatskih depeš, ki jih je Assange dobil od ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, ne objavi na lastno pest, temveč v sodelovanju z določenimi mediji, kot so denimo The Guardian, The New York Times, Der Spiegel, El País, Le Monde … Iz te ideje je potem nastala svetovna senzacija, ki je dvignila ogromno prahu in izzvala srd vpletenih, šlo pa je tudi za intrigantno navezo med sodobnim novinarstvom in najnovejšo računalniško tehnologijo ter za kopico pomembnih novinarskih zgodb. V nasprotju z Assangeem, ki je kot heker po duši hotel objaviti vse depeše naenkrat, ne meneč se za ogromno količino zbranih informacij, je bil Davies manj zaletav. Še danes je mnenja, da je bilo pri razkritju diplomatskih sporočil ključno delo profesionalnih novinarjev, ki so edini zmogli zbrani material oziroma njegovo dele ustrezno raziskati, osvetliti, komentirati in postaviti v kontekst. Tako po njegovem sodobni žurnalizem kljub pojavu vedno novih platform nikakor ni za odpad (The Guardian in Assange sta sicer vmes že prekinila sodelovanje).

Druga zgodba je povezana s prisluškovalno afero, ki je lani šokirala Anglijo, do Breivikovega morilskega pohoda na Norveškem pa je bila tudi v globalnem merilu eno najbolj odmevnih razkritij poletja. Sprožila je tudi obsežno policijsko in parlamentarno preiskavo, spodbudila premislek o sodobnem žurnalizmu ter pošteno pretresla Murdochovo medijsko kraljestvo. Davies je prek večletnega, vztrajnega in kompleksnega raziskovanja skupaj z nekaterimi sodelavci odkril, da so novinarji in uredniki Murdochove »žute štampe«  nezakonito prisluškovali znanim britanskim osebnostim, jim vdirali v mobilne telefone in o njih ilegalno pridobivali najrazličnejše podatke. Tako naj bi na primer novinarji tabloida News of the World s pomočjo zasebnih detektivov vdrli v mobilni telefon izginule deklice Milly Dowler, spremljali njeno aktivnost, potem pa brisali obupana glasovna sporočila njenih bližnjih, da bi naredili prostor za nove ter iz vsega tega poizkušali pridobiti gradivo za svoje kričeče članke. The Guardian je po eni strani pokazal na brezobzirne, moralno sporne, nezakonite in kaznive metode dela britanskih tabloidov, kar sicer ni nič bistveno novega, po drugi strani pa je vendarle presenetila tako tesna povezanost tamkajšnjega rumenega tiska z uradno politiko, policijo in sodstvom. Andy Coulson, urednik pri News of the World med letoma 2003 in 2007, je tako na primer postal glavni piarovec (s položaja je sicer pozneje zaradi prisluškovalnega škandala odstopil) premiera Davida Camerona, britanski politični establišment pa tako ali tako nikoli ni skrival naklonjenosti do Ruperta Murdocha. Potrebovali so drug drugega.

Tudi Davies v Zgodbah piše, ne da bi se še zavedal razsežnosti prisluškovalne afere, o policistih, zasebnih preiskovalcih, uradnikih, ki v zameno za plačilo vohljajo naokoli, prisluškujejo, brskajo po računalniških bazah podatkov in dostavljajo želene informacije. Obenem pa gre tudi za srhljivo sliko sodobne Britanije, kjer je v boju za politični, medijski vpliv očitno dovoljeno vse.

The Guardian ni ne najbolj vpliven britanski časnik niti nima najvišje naklade (prodana naklada za februar 2012 naj bi znašala 215.988 izvodov). Pod vodstvom dolgoletnega urednika Alana Rusbridgerja, v lasti posebnega medijskega sklada Scott Trust Limited, kjer odgovorne bolj kot številke od prodaje zanima kvalitetno in odgovorno novinarstvo na dolgi rok, ne taji svoje liberalne, levosredinske usmeritve in predstavlja enega od glasov razuma v svetu plitke histerije. Kljub kakovostnemu pisanju, udarnim zgodbam, tehtnim raziskavam (denimo o lanskih poletnih nemirih v angleških velemestih), prepoznavnim avtorjem, novinarjem in urednikom pa mu časi ne prizanašajo; tudi Guardianu pada naklada, povečuje se izguba, prisiljeni so odpuščati, lani pa so ukinili tudi mednarodno izdajo. V ne tako daljni prihodnosti bo časopis na voljo zgolj v elektronski verziji, kajti prihodnost naj bi bila digitalna. Seveda Guardian medtem ne sedi križem rok: usmerili so se čez Atlantik, okrepili ameriško redakcijo, obenem pa se želijo s konceptom t. i. odprtega novinarstva še bolj približati bralcem. Koncept temelji na brezplačnih, vsem dostopnih vsebinah, večji interakciji z bralci – Guardian in Observer sta denimo ena redkih časnikov, ki imata nekakšnega varuha pravic bralcev (reader’s editor) –, časnik pa svoje vsebine všečno oblikuje na novih platformah, prek blogov, podcastov, videov itn. in s pomočjo socialnih omrežij. Odgovorni se tako zelo dobro zavedajo, da nova digitalna doba zahteva tudi nove novinarske prijeme.

Zaton poslovnega modela tiskanih medijev je povezan tako z razvojem, demokratizacijo svetovnega spleta – ko podajanje mnenj in objavljanje informacij postane dostopno sleherniku –, kot tudi z neustreznimi lastniškimi strukturami, pogoltnimi lastniki časopisov, s cenejšim internetnim oglaševanjem in z ideologijo kapitala, ki jo zanimajo samo številke. Slednja je v novičarsko industrijo naplavila na trume interesentov, mogotcev, finančnih baronov, ki o samem poslu nimajo pojma.

Za omenjene problematike ne obstajajo enoznačne rešitve; ogromno je mnenj, modelov in metod reševanja ter takih in drugačnih prerokov. Guardian svojo vsebino ponuja zastonj in namerava tako delovati tudi v prihodnje, The New York Times je svojo spletno stran zaprl s t. i. plačilnim zidom, brezplačno je mogoče prebrati omejeno število člankov, nemajhna skupina slovenskih medijev pa se je nedavno povezala v sistem Piano in zdaj ponuja določene, kvalitetnejše teme proti plačilu. David Simon, legendarni ameriški scenarist, televizijski producent, publicist in nekdanji novinar pa na primer meni, da je zaračunavanje spletnih vsebin absolutno nujno. Položaj primerja s spremembami v ameriški televizijski industriji; če bi pred tridesetimi leti nekdo rekel, da bodo Američani nekoč posebej plačevali za gledanje določenih televizijskih kanalov, bi ga razglasili za norega. Toda danes počnejo točno to, plačujejo naročnino za celo vrsto specializiranih televizijskih programov (od športa do pornografije), kot je denimo tudi HBO, kjer je Simon ustvaril svojo mojstrovino The Wire. Mogoče bi bil lahko Guardianov model (ne glede na to, da se trenutno ekonomsko ne izplača), v kombinaciji z vztrajnostjo, lucidnostjo Nicka Daviesa in podobno pronicljivih avtorjev, ena od možnosti za prihodnost; kvalitetno, odprto, dostopno novinarstvo z jasno profiliranimi stališči, ki lahko prodre globoko pod površje stvari.

Kaj pa, če smo brcnili mimo? Ali ni razmišljanje, ugibanje o tem, kako bodo časopisi preživeli v neizprosni prihodnosti, izguba časa? Nam res mora biti žal zanje? Kot da ne gre za medij, ki se je razvil v drugi dobi in v drugačnih družbenih, političnih, socialnih okoliščinah. Ali ni potem nekaj normalnega, da se bo pač moral nekako prilagoditi novim kompleksnim razmeram in komur to ne bo uspelo, bo pač končal nekje na smetišču zgodovine. Se je dejansko vredno (še) ukvarjati s tem, kako tiskani mediji pišejo, poročajo in kakšne fenomene reflektirajo? Kot da se nam ta njihov sterilen, rumeni tip diskurza ni že dodobra zažrl v kosti, kot da ne vemo, da večinoma vsi lažejo, prepisujejo in manipulirajo. Po drugi strani se bodo tudi mediji nove generacije – z digitalnih platform –, ki bodo drugačni (in mogoče boljši), formirali sami od sebe, nenačrtovano, spontano, brez predhodnih ekspertiz in razglabljanj.

Daviesove Zgodbe s ploščate zemlje se zdijo ravno pravšnje, da tradicionalnim tiskanim medijem, tem starim mastodontom, podpišemo smrtno obsodbo in nas enkrat za vselej nehajo zanimati. Lahko se predamo udobni, cinični apatiji, kjer se ni treba truditi misliti in zavzemati stališč. Daleč od tega, da bi časopisi vsebovali vso pamet tega sveta, toda v okolju, ki ga sooblikujejo, je pač treba aktivno (pre)živeti. Prav v tem, ne v zgoraj nakazani udobnosti ignorance ali v vsesplošnem obupu, je ključna poanta Daviesove knjige; biti kritičen, brati med vrsticami in ohranjati radovednost.

 

Nick Davies: Zgodbe s ploščate zemlje. Mengeš: Ciceron, 2011.

Kritika 2. 5. 2012

Ko Eco sreča Zolaja in Kristus Tita

V svojem najnovejšem romanu nas Matjaž Pikalo popelje v čas, ko so se študentje po Evropi z dvignjenimi pestmi in molotovkami upirali togi oblasti, ko so Američani – če ignoriramo teorije zarote – pristali na Luni in ko je dolgolasi John Lennon izjavil, da je njegova skupina popularnejša od Jezusa. V ta spremembe željni, brbotajoči in revolucionarni čas umesti Pikalo svoj glavni lik – zamejskega študenta teologije z rimske Gregoriane, ki ga skupaj z njegovim profesorjem Ebnerjem pošlje v najsevernejšo republiko Titove Jugoslavije, točneje v rudarsko mestece bogu za hrbtom, še točneje v samostan, ki se nahaja v bližini. V romantični, ali kot namiguje zapis na platnicah knjige, postmodernistični maniri, osrednjo zgodbo spremljata komentar in pojasnilo o izvoru teksta – gre namreč za poročilo, torej domnevno uradni dokument, ki je prišel v roke najditelju po naključju, ta pa se je, kljub dvomu v njegovo pristnost, odločil, da ga objavi.

Verjetno je prva stvar, ki jo bralec romana opazi, neprikrito spogledovanje z Ecovim Imenom rože. Pri tem imam seveda v mislih profesorja teologije Ebnerja, ki ima s svojimi lucidnimi opazkami, detektivskim očesom in odvisnostjo od protibolečinskih sredstev očitnega vzornika v Ecovem fratru Viljemu. Če je torej lik Ebnerja odlit po modelu Viljema, predstavlja prvoosebni pripovedovalec poročila Darco oziroma Marco sicer izobraženega, ampak naivnega in neizkušenega benediktinskega novinca Adsona. Tu pa se vzporednice z odmevnim romanom še ne zaključijo; tako kot se je Pikalo pri obeh osrednjih likih zgledoval pri Ecu, je to sicer na bolj prikrit in namigov poln način storil že Eco, ko je za svoj model uporabil znanega fiktivnega detektiva Sherlocka in njegovega zvestega pajdaša Watsona. Gre torej za aluzijo aluzije, za uporabo že uporabljenega, za reciklažo že recikliranega. Eden od učinkov, ki jih Eco doseže z uporabo prototipa detektivske dvojice, je bralski užitek, ki se sproža ob bralčevemu odkrivanju in prepoznavanju medbesedilnih povezav, ki pa pri Pikalu zaradi takojšnje očitnosti umanjka, kar pa ne pomeni, da je aluzija brez učinka, saj tako kot pri Ecu namiguje na detektivski roman, torej roman, v katerem se obeta zločin.

Detektivski roman sicer ni prva oznaka, ki bi jo prilepili romanu Dežela angelov, je pa gotovo eden od njegovih sestavnih delov, saj je možno roman stlačiti v vsaj še dva predala (zopet podobno kot Ime rože) – ljubezenskega in zgodovinskega. Prav žanrska raznovrstnost in ogromno število dogodkov, ki se odvijejo na slabih dvestotih straneh, sta dve glavni privlačnosti romana, a hkrati tudi njegovi pasti. Avtor si je namreč naložil na ramena res velik zalogaj: ljubezensko zgodbo, spreobrnitev glavnega junaka, sumljive smrti, teorije zarote, incest, posilstvo, povojne poboje, Beatle, hipije, vohune, zasvojenost, delavski upor in za nameček še skrivni simpozij o samostojnosti Slovenije. Vsi ti dogodki so sicer popolnoma legitimno umeščeni v potek dogajanja, med seboj so smiselno povezani, nekatere teme že same po sebi kličejo po pozornosti, vendar se po prebranem zdi, da morda le niso bile dovolj izkoriščene. Morda bi bilo bolje, če bi se avtor odločil katero od uporabljenih tem žrtvovati v dobro podrobnejši obravnavi ostalih, ki bi imele na ta način več prostora, da pridejo do izraza. Kakorkoli že pa ima omenjena (pre)obilnost dogajanja tudi svoj čar, saj bralca s svojim nenehnim dogajanjem in dodajanjem novih in novih podatkov stalno zaposluje.

Zaradi gostote pisanja se na primer izgubi namen profesorjevih videnj v prihodnost (uporaba interneta in papamobila) in skrivne »službe«, ki mu sporoča (pravilne) napovedi o političnem dogajanju v prihodnosti, kot je na primer časovno točna napoved padca berlinskega zidu in to dvajset let pred dejanskim dogodkom. Ti odlomki sicer vnašajo (verjetno) želeno skrivnostnost in pričakovanje ter povečujejo avro magičnosti okoli lika profesorja, vendar so, umeščeni v celotno zgodbo, videti neizkoriščeni, kot da niso izpolnili obljubljenega bralčevega pričakovanja in so kot taki nekoliko preveč odmaknjeni od same zgodbe.

Ena od istih tem, ki so prav tako zanimivo zastavljene, ampak skozi roman tudi bistveno bolje izpeljane, je trk dveh diametralno nasprotnih svetov: na eni strani imamo počasi se premikajoči svet verskih učenjakov, ki se že stoletja odvija po podobnih načelih in ritualih, medtem ko je na drugi strani, a le nekaj metrov stran, socialistično rudarsko mestece, ki se konec šestdesetih let, kamor je umeščeno dogajanje romana, v stilu Zolajevega Germinala upira pogoltnemu direktorju rudnika, kamor se med mlade počasi prebijajo uporniški, večinoma glasbeni izdelki njihovih vrstnikov iz »svobodnejšega« Zahoda in kjer v rudniških rovih prihaja na plano še kaj drugega kot zgolj premog. V ta, kljub geografskemu zakotju, po svoje pisan svet pošlje pisatelj bodočega cerkvenega delavca z nalogo najti in prepisati neko redko besedilo. Mlad, neizkušen in življenja izven izobraževalnih zidov nevajen Darco se tako znajde v samostanu, le nekaj metrov stran od svojih vrstnikov, ki si po napornem delovnem dnevu v vaški gostilni vsaj rahlo okajeni izbirajo bodoče žene v podobi »moderno« oblečenih deklet. Kar se tiče razvoja glavnega junaka, doseže roman vrh pri Darcovem padcu s konja in hujši poškodbi glave. Spreobrnitev, ki jo ta padec povzroči, vleče vzporednice s spreobrnitvijo juda Savla v gorečega oznanjevalca Kristusovega nauka Pavla, le da je v tem primeru spreobrnitev v škodo Cerkve. Glavni junak, po padcu preimenovan v Marca, se sedaj namreč znajde sredi skušnjav polnega posvetnega sveta, ki ga je prej opazoval z zadržane razdalje. Glavno vlogo pri tem odigra njegova zdravnica, katere čarom in liberalnim mislim se Marco ne more in ne želi upreti. Pisatelj je s pomočjo poškodbe pri padcu našel domiseln način, kako neprisiljeno premestiti glavnega junaka iz samostanskega v vaško okolje, s čimer je dosegel prepričljiv, temeljit in kompleksen preplet obeh svetov. Kljub uporabi precej občutljivih tem in prikritih namigov na zunajjezikovno resničnost (na primer omemba prepovedi izdaje Pahorjevega intervjuja s Kocbekom o povojnih pobojih) velja pohvaliti avtorjevo uravnoteženo nepristranskost, ki ne favorizira nobenega od omenjenih svetov, kvečjemu je do obeh enakomerno kritična.

Povzetek romana v enem stavku bi se po povedanem lahko glasil: gre za roman, ki mu nič ne manjka, kvečjemu kaj ostaja.

 

Matjaž Pikalo: Dežela angelov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.