Čas retrospektiv, slovesov, novih postajanj in odhajanj. Ne nujno v tem vrstnem redu. Čas, ko se hočeš nočeš spravimo z življenjem kot takim. Bodisi dvignemo pregrinjalo, s katerim med vsakdanom, prezaskrbljenim za »pomembne« stvari, prekrivamo vsebine, ki jih ne želimo videti, bodisi dodamo novo plast tkanine, ki nam pomaga, da vse, kar nam ne služi več, lažje pustimo za sabo. Pustimo, da pretežki kovčki spominov za vedno ostanejo med pozabljeno prtljago na letališču. Nekje daleč stran. So pa tudi taki, ki ne želijo pozabiti, zato pišejo. In s tem morda nekomu drugemu pomagajo videti večplastnost resnice, brez da bi zato moral splezati skozi isto zajčjo luknjo, skozi katero so se neznani svetlobi ali temi približali sami. Tik pred izidom njene četrte knjige smo se pogovarjali z Niko Kovač, pisateljico, direktorico Inštituta 8. marec, antropologinjo in aktivistko, ki ji raziskovanje in pisanje o vsebinah, ki pritiskajo na nevralgične točke kolektivnega nezavednega, pa tudi povsem zavestnega vedenja in upravljanja družbe ter posameznika v njej, predstavlja klic in poklic. Od zlorab, psihičnih in fizičnih, neslišanosti v sistemu, kjer glasu pogosto nimajo tisti, ki imajo prav, temveč tisti, ki so najglasnejši in najagresivnejši. Je po tem, ko je njen glas in glas Inštituta 8. Marec postal eden bolje slišanih glasov v državi, res še vedno na strani tistih, ki takšnega privilegija nimajo? Se ji to, da kljub izrednemu političnemu kapitalu ne vstopi v politiko, ne zdi izmikanje odgovornosti? Kako je lahko Inštitut 8. Marec, ki zelo jasno zagovarja določene politične vsebine, apolitičen? Katere knjige je v tem supervolilnem in z referendumi zaznamovanem letu, v katerih kampanje je bila močno vključena tudi sama, sploh uspela prebrati? O vsem tem smo se z njo pogovarjali jutro po tem, ko je še zadnjič pregledala besedilo svoje nove knjige, ki bo na knjižne police prišla januarja.
Kaj 32 let po tem, ko so se Slovenke in Slovenci z zgodovinsko enotnostjo praktično enoglasno na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo in odcepitev od Socialistične federativne republike Jugoslavije, sploh pomeni biti Slovenec? Razen ob izjemnih uspehih naših športnikov, ko anonimizirani v družbenih agregatih na stadionih ali v lokalih pred televizijskimi ekrani izgubimo kritično distanco do vseh ponotranjenih konceptov, ki delijo, je videti, da je od zgodovinske enotnosti ostala le še poenotujoča politična komponenta. Takrat, ko strnemo vrste v uporu proti tujim oblastnikom. A tudi v tem kontekstu so osebni interesi domačih politikov in njihovih podpornikov večkrat nad tem, kaj je dobro za vse državljane. Čeprav se tujcem radi pohvalimo, da sta ravno kultura in jezik tisto, kar je zapisano v DNK naše narodne identitete, je tudi kultura polje specifičnega ideološkega boja. Med neželenimi besedami je v t. i. visoki kulturi tudi pojem domoljubja, ki ga SSKJ definira kot »ljubezen do doma, domovine«. »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,« je že davnega leta 1964 zapisal eden največjih slovenskih in evropskih pesnikov Tomaž Šalamun. In videti je, da se po Francetu Prešernu v več stoletjih ni našel »heroj«, ki bi razmisleku in zdravemu ponosu na to, da živimo v državi, v kateri je tudi za tiste, ki se imajo za razmišljujoče posameznike, intelektualce, liberalce, dovoljeno biti ponosen na lastno državo, njene naravne bisere in običaje. Vsaj ne »heroj«, ki bi bil rojen na naših tleh. »Celostno gledano je za življenje najboljša država Slovenija,« je prepričan naš sogovornik, umetnostni zgodovinar, pisatelj in predavatelj Noah Charney, Američan, ki z ženo Slovenko že dobro desetletje živi v Kamniku. Glavni promotor Slovenije, kot ga opišejo številni, ki se je širši javnosti priljubil s knjigo Slovenologija – Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej, v kateri s pronicljivo duhovitostjo izrisuje koordinate kulturnega, družbenega in političnega življenja v podalpski deželi.Slovence mora večkrat poučiti, kako naj se brez slabe vesti samopromovirajo tako v znanosti kot v turizmu in zakaj je to pomembno. Zakaj v lastni državi najdemo več slabih kot dobrih stvari in raje kritiziramo, kot da na državo, v kateri živimo, večkrat pogledamo skozi prizmo kvalitete bivanja v drugih državah? Zakaj raje »jamramo«, kako je pri nas vse slabše kot drugje? O vsem tem smo se pogovarjali z našim tokratnim sogovornikom.
Svobodni književnik Jurij Hudolin pravi, da se tudi v Sloveniji lahko preživi »z besedo«, vendar moraš biti vsestranski, kar Hudolin zagotovo je: ni namreč le nagrajevani pesnik in pisatelj, temveč tudi prevajalec, dolga leta je bil urednik, je tudi kolumnist. Besede tako uporablja v več jezikih, v različnih oblikah. Tokrat pa nas ni zanimalo, kako uporablja besede, temveč kje v njegovem domovanju bivajo te že obstoječe besede.
Bralec že od mladih dni
»Spominjam se – imel sem kakih sedem ali osem let –, da me je mama iskala na dvorišču in na igrišču in me naposled našla v otroški sobi, kjer sem bral knjigo. Ni si mogla predstavljati, da bi nekdo pri teh letih ves popoldan bral knjigo. In tako je bilo večino mojega življenja. Bral sem in bral, knjige sem intenzivno kupoval in jih kupujem tudi danes, veliko sem jih dobil v dar, nekatere pa sem si trajno izposodil, kakor radi rečemo, čeprav to ni ravno za zgled, a vendar. Tam nekje do sredine srednje šole sem bral vse po vrsti, kasneje sem se fokusiral večinoma na leposlovje. Vedno sem si mislil, da se v življenju lahko blešči le v leposlovju. In tako si mislim tudi danes, ko sem prebral ogromno število knjig, čeprav je to zrno v silosu koruze, in to me veseli: branja mi nikoli ne bo zmanjkalo.«
Kako nastanejo domače knjižnice?
Hudolinova domača knjižnica je unikatna – to pa zato, ker sploh ni zgolj ena domača knjižnica, temveč se knjižnice nahajajo na več lokacijah: ena pri njemu doma v Ljubljani in ena v Istri, tretja pri mami v Grosupljem in še zadnja pri sinu v Šmartnem ob Paki. V njih je preko 10.000 tiskanih knjig.
»V slabega pol stoletja življenja sem ustvaril štiri razmeroma velike knjižnice. Ker hranim svoje stvari v treh bivanjskih prostorih, kjer v različnih časih bivam, mi prostora še ni zmanjkalo. Moram pa povedati, da sem izdelal še eno, četrto, s skoraj pet tisoč primerki in jo podaril sinu, ki je prav tako strasten bralec. Tudi ta se nahaja v dovolj prostorni hiši, da se ji še lahko pomaga. Knjig nikoli ne zlagam po vatlu, romani sem, poezija tja, dramatika tja; zlagam pa jih po zbirkah: pri meni torej najdete Beletrino na enem mestu, Sto romanov na drugem, zbirko XX. stoletje na tretjem: vse zbirke niso popolne, kakor tudi človek ni popoln in tako tudi književnost ne. Pred leti sem shranjeval in zbiral tudi literarne revije, s čimer sem prenehal, saj se je zadeva preveč razrasla: precej tega sem podaril antikvariatu pod stanovanjem na Mestnem trgu 24 v Ljubljani.«
Na vprašanje, ali imajo njegove knjige posebno mesto v njegovih treh oziroma štirih knjižnicah, odgovori, da zgolj deloma – nahajajo se namreč povsod, niso pa združene in verjetno niti ni vseh. Rad pa ustvarja tudi zbirke po avtorjih od Tomaža Šalamuna do Williama Faulknerja in od Daneta Zajca do Thomasa Bernharda.
Jurij Hudolin s sinom Oskarjem in novinarjem Nejcem Krevsom v svoji knjižnici. Fotografija: osebni arhiv J. H.
»Imam knjige, ki jih berem večkrat in te so v več primerkih v vseh bivališčih. Ena od teh je zagotovo Svetloba v avgustu Wiliama Faulknerja: ne vem, kolikokrat sem jo prebral, zanesljivo pa se bližamo dvomestnemu številu. In tudi: vsakdo mi lahko gre na živce, domača knjižnica nikoli. Ta me pomirja. Ta mi daje voljo do življenja. Tam je toliko zgodb in dogodivščin, da človeku ne le ne more biti dolgčas, temveč v tem vidi nekaj, česar ne more nikjer drugje. V knjižnicah imam spravljenih nešteto življenj, ki jih ne bom mogel nikoli izživeti, še dosanjati ne. In to je vitalnost, gonilo, vsakič novo rojstvo.«
Za zaključek, ko debatirava o času, ki ga je vedno premalo, tudi za bolj dovršeno urejanje domačih knjižnic, pa mi pove: »Človek nikoli ne more imeti vsega, kar si želi. Je pa že tako, da si lahko zadovoljen tudi tako, če se znaš tega zavedati …«
Alica v čudežni deželi angleškega matematika, logika, pisatelja in pesnika Lutwidgea Dodgsona, ki je svoja umetniška dela objavljal pod imenom Lewis Carroll, je eno od tistih dolgoživih del, ki še dolgo po avtorjevi smrti privabljajo nove bralce.
Knjiga je nastala v obdobju viktorijanske Anglije, ko je bila večina literarnih del za otroke podrejena didaktičnosti. Alica v čudežni deželi se je te podrejenosti uspešno otresla. Carroll je ustvaril eno od prvih nonsensnih besedil, v katerem premika, nakazuje in izmika pomene. Bralcu, vajenemu vsakdanjega sveta in njegove realnosti, se vseskozi izmikajo tla pod nogami. Carroll gradi svoj neoprijemljivi domišljijski svet, ob tem pa se, kot bo značilno tudi za kasnejša nonsensna besedila, vseskozi poigrava z jezikom. Pri tem je še kako pomembno, da je Lutwidge Dodgson, kadar se ne prelevi v umetnika Carrolla, logik in matematik ̶ Aličine dogodivščine in čudežna dežela, v kateri se znajde, mnogokrat izhajajo iz logiških nesmislov, napačno izvedenih logiških operacij. Carrollov svet ne le, da ni na prvo žogo didaktičen (čeprav se pozornemu bralcu lahko ob natančnem branju razkrije marsikaj o logiki, matematiki, angleški kulturi), je tudi kompleksen; mladih bralcev ne podcenjuje, s tem pa si poleg mladega pridobi tudi odraslo občinstvo.
Da so se kompleksnosti Carrollovih del o Alici (poleg Alice v čudežni deželi še njenega nadaljevanja Skozi zrcalo (Through the Looking-Glass)) zavedali tudi bralci, katerih življenjski svetovi so že precej oddaljeni od avtorjevega sveta in njegovih izkušenj, so poskrbele spremne besede in anotirane izdaje, še posebej t. i. The Annotated Alice Martina Gardnerja, ki ob robu besedila razkriva številne Carrollove navezave, kulturni, družbeni, znanstveni in filozofski kontekst. Sodobni bralec se šele ob tovrstnih izdajah zave celovite izjemnosti besedila, ki uspeva nagovarjati raznolike bralce še več kot 150 let po izidu: ob ljubiteljih viktorijanske književnosti in/ali nonsensa tudi številne navdušence nad logiko in matematiko (iz Alice v čudežni deželi je tako izšlo kar nekaj poljudnoznanstvenih knjig, ki bralcem s pomočjo izkušenj, ki spominjajo na Aličine, bralcem pomagajo razumeti npr. kvantni svet ali pa svet računalniške logike, glej npr. Alice in Quantumland Roberta Gilmora ali Lauren Ipsum Carlosa Buena), ob številnih priredbah (Alica svoje dogodivščine doživlja v slikanicah, stripih, risankah, filmih in še kje) pa tudi nekatere sodobne mlade bralce.
Alica v čudežni deželi se tako danes, po več kot 150 letih, zdi še vedno aktualna knjiga, ki bi lahko nagovorila tudi sodobne (mlade) bralce. Tako je bilo uvrščena tudi v I. letnik zbirke Zvezdna Beletrina, ki prinaša klasična besedila mladinske književnosti, večinoma z novimi prevodi in s spremnimi besedami, pospremljene, kjer je le mogoče, z izvirnimi ilustracijami. V primeru Alice v čudežni deželi je bilo vse to še kako dobrodošlo.
V preteklih prevodih se je, kot so ugotavljali nekateri domači strokovnjaki in navdušenci nad Carrollovim pisanjem, izgubilo kar nekaj Carrollove kompleksnosti. O tem je na primer pisal Miha Mohor (tudi avtor spremnega besedila v tokratni izdaji Alice v čudežni deželi), ko je za monografijo Alica v svetu Čudežnih dežel. Prevodi mojstrovine Lewisa Carrolla z izvirnikom primerjal slovenska prevoda Boga Preglja in Gitice Jakopin, ob tem pa ugotavljal, da »so spremembe besedilnih prvin izbrisale številne ubesedovalne postopke nonsensa, zaradi česar sta se slovenski Alici bistveno oddaljili od izvirnika«. Tokratno izdajo Alice v čudežni deželi je prevedel Milan Dekleva, večkrat nagrajeni pesnik in prevajalec, znan tudi po svojih prevajalskih akrobacijah za prevajanje posebej zahtevnih besedil s področja mladinske književnosti, na primer humorne slikanice v verzih Bi se gnetli na tej metli Julie Donaldson, s katero se je vpisal tudi na IBBY častno listo. Da bi novi prevod ovrednotili enakovredno prevodoma Boga Preglja in Gitice Jakopin, bi bila potrebna natančna primerjalna analiza, ki bi močno presegala prostor, namenjen tovrstni recenziji. Lahko pa po branju Mohorjeve analize in Deklevovega prevoda zaključimo naslednje: na mestih, ki jih Mohor v svojem prispevku izpostavlja kot problematična, tudi Deklevi ne uspe ohraniti vseh Carrollovih prijemov in postopkov (vprašanje pa je, seveda, koliko je to sploh mogoče), hkrati pa lahko bralec ugotavlja, da je prevod lepo berljiv, bralcu pa kot celota omogoča vpogled v temeljne značilnosti izvirnika ̶ od duhovitosti in nonsensa, do poigravanja z logiko in elementi iz Dodgsonu sočasnega družbenega okolja.
Vse te elemente bodo mladi bralci verjetno opazili le, če bodo nanje posebej opozorjeni. Del te naloge opravi spremna beseda Mihe Mohorja, ki knjigo postavi v kontekst njenega nastajanja, mlade bralce pa seznani tudi z značilnostmi nonsensa. Mohor v svojem spremnem besedilu omenja tudi vstopanje Alice na druga področja:
»Znanstveniki v njej iščejo potrditev svojih odgovorov na zapletena vprašanja o človeku in vesolju, vedno znova jo jemljejo v roke filozofi, da bi se poglabljali v temačne kote nadčutnega, umetnike spodbuja k drznim eksperimentom, sociologom se kaže kot metafora nasilja družbe nad posameznikom, psihologi med vrsticami raziskujejo blodnjake človekove podzavesti, matematiki pod njeno skorjo iščejo skrite logične uganke in zapletene matematične probleme, politiki se s paradoksalnimi navedki iz nje prizadevajo napraviti svoja stališča sprejemljivejša, predvsem pa je predmet proučevanja kot temeljno delo književnosti nonsensa.«
Mohor nas po večini teh poti k Alici in od Alice v svoji spremni besedi ne popelje, jih pa nakaže. Po njih se bodo morali z mladimi bralci na primer podati učitelji, starši ali bralni mentorji. Nova izdaja jim za to ponuja dobro izhodišče ̶ nov prevod, poln jezikovnih akrobacij, in spremna beseda (v kateri sicer lahko natančnega bralca zmoti obilje pomanjševalnic), ki knjigo postavlja v kontekst in nakazuje številne možne poti njenega nadaljnjega raziskovanja. Ob tem pa ne gre pozabiti tudi na ilustracije Johna Tenniela. Kot v spremnem besedilu O ilustratorju in ilustracijah zapiše likovni urednik zbirke Damijan Stepančič, je bil Tenniel »eden najprepoznavnejših ilustratorjev tako imenovane viktorijanske dobe«, njegove ilustracije v Alici v čudežni deželi pa še danes določajo naše predstave o Alici in ostali druščini. Že sam izbor ilustracij tako besedilo postavlja v kontekst njegovega nastajanja, hkrati pa ponuja izhodišče za premisleke različnih interpretacij in pristopov k Alici v čudežni deželi, saj so se slednji pogosto navezovali tudi na Tennielove ilustracije. Nenazadnje bralci, ki smo se z Alico v čudežni deželi že srečali, praviloma vsako novo upodobitev Alice presojamo tudi v odnosu do prvih Tennielovih ilustracij.
Pred nam je torej kompleksno klasično besedilo, ki bo lahko v novem prevodu in izdaji uspešneje nagovarjalo tudi slovenske bralce, pa naj gre za bralce, ki se k Alici vračajo, ali pa za tiste, ki se z njo srečujejo prvič. Pred nami je besedilo, ki nam, sodeč po številnih študijah, še po 150 letih odkriva nove poti v čudežno deželo in do sedaj še neraziskane elemente te dežele. Morda bo nova izdaja k odkrivanju teh novih poti uspela pritegniti tudi nove (mlade) bralce.
Knjigo Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, ki je v prevodu Milana Dekleve izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Takoj po noči čarovnic, še enem »prazniku«, ki smo ga prilagojenega za potrošnike uvozili iz Amerike že v začetku novembra, božični filmi prevzamejo primat nad vsemi on demand pretočnimi platformami z videovsebino. Na radijskih postajah se v naša ušesa hočeš nočeš počasi usidrajo različni božični hiti, ki nas v nakupovalnih središčih nagovarjajo s klišejskimi oznakami, ki v 21. stoletju pritičejo praznikom: »treba je biti srečen z družino, božično dekoracijo je treba izobesiti že v novembru, darila pa najbolje, da naročimo že kar avgusta, da bodo prišla pravočasno«. Predvsem pa: »prazniki so čas ljubezni«. Če je bilo zaradi imperativa sreče to obdobje, ki se je v zadnjih letih tudi pri nas iz nekaj tednov prelevilo v dva meseca, za marsikoga psihološko zahtevno že prej, se je po dveh pandemičnih letih, ko je naš vsakdan krojilo navodilo, da je priporočeno biti daleč stran, daleč vsaksebi, da smo dobro, vse skupaj še poslabšalo, ugotavlja psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Božič, simbol časa, ko naj bi bili eno z družino in najbližjimi, je za številne namreč povsem nasproten čas. Čas, ko se v samotnosti spominjajo vseh izgub, tistih, ki bi morali krojiti ta praznični portret obilja, pa jih v njihovih življenjih ni več. Ob tem ne gre zanemariti okoljskih dejavnikov, za številne, tudi pri nas, so prazniki del obdobja, ko je noč daljša od dneva, večkrat se zgodi, da dom zapustimo, preden se dan dodobra zariše na obzorju, ob povratku pa znova srečamo le temo. Pomanjkanje izpostavljenosti dnevni svetlobi po številnih raziskavah vpliva ne le na imunsko odpornost, temveč tudi na razpoloženje. Zakaj je za nekatere najbolj bleščeči in čaroben mesec v letu, kot nam ga prodajajo trgovci in filmski giganti, najzahtevnejše obdobje v letu, ko se stiske in tesnobe še poglobijo in kako se postaviti po robu zahtevam družbe, smo se pogovarjali s psihologom dr. Kristijanom Muskom Lešnikom.
Na pravljičnih veznih listih ob palmah in izvirnih drevesih-listih najdemo zlata granatna jabolka in zlato ptico, pospremijo oziroma pripeljejo pa nas naravnost na razkošno kraljevo posest, na kateri rastejo oranževci in datljeve palme, po katerih se preganjajo majhne razposajene opice in kjer naj bi živel celo tiger (avtorica v besedilu s pripombo, da ga prav zares ni videl še nihče, sicer o tem zaseje dvom, a na ilustracijo le »podtakne« tigrov rep – če ni kaj drugega, seveda). Pravljica Tisoč ptic, kot je za pravljice nasploh značilno, ni postavljena v konkreten, točno določen čas in kraj, vsekakor pa diši po eksotičnem. V njej svoje mesto najde osamljeni kralj, ki ga najbolj razveseljuje in pomirja petje ptic.
Nekoč zasliši čisto posebno pesem, ki mu ne da več miru. »Tako znano je zvenelo, milo in toplo, kot nežen objem.« Služabnike nemudoma pošlje po ptico, ki zna tako rajsko peti in hkrati veli napraviti najlepšo srebrno kletko. Poleg tega, da je kralj osamljen in otožen, saj nima ne žene ne potomcev, o njem izvemo tudi to, da rad poleževa na vrtu, pije popoldanski čas in ob večerih vesla. Njegove otožnosti nič ne zmanjša dejstvo, da ptica – izkaže se, da gre za rajčico –, ki jo služabniki naposled najdejo, v kletki iz sebe ne spravi drugega kot žalosten ci-ci. Kralj se domisli, da bi ji morda dobro dela ptičja družba in tako v kletko dodajajo ptico za ptico, dokler jih ni, v seveda mnogo večji in še bolj razkošni kletki 999. A prav nič se ne zgodi, nobena melodija, ki bi pobožala uho in srce, ne pride iz stoterih ptičjih kljunčkov. Žalostne so ptice in žalosten je kralj. Nekoč pa eden od služabnikov prinese novico, da na robu mesta živi deček s ptico, ki prelepo poje in kralj takoj pošlje ponj. Ko se deček s svojo pernato družabnico zglasi na dvoru, se kralj najprej namrdne ob skromni kletki, a dvorjani opazijo nekaj drugega – da kletka sploh nima vratc! Ko ptica zleti iz kletke, sede nanjo in zapoje, kralj doživi razsvetljenje. Kako je mogoče, da je zmoglo 999 ptic skupaj le nekaj žalostnih tonov, ena sama ptica pa prelepo pesem? Ključ uganke se kajpada skriva v svobodi! Za dečkovo ptico kletka (brez vratc) ni zapor, pač pa varen, domač kraj in pribežališče, ki ga lahko v kateremkoli trenutku zapusti in se vanj kadarkoli vrne. Prebujeni kralj takojci veli izpustiti ptice iz kletke velikanke, modremu ali pač le otroško nedolžnemu dečku pa obljubi kraljestvo. Kralj je pravzaprav precej pasiven junak, ki mu deček, prav tako nenamerno, odpre oči in srce, da zmore videti in občutiti onkraj želje po prilaščanju in posedovanju. Slikanica Tisoč ptic torej odpira zanimive, konec koncev tudi zahtevne teme, o katerih moramo vedno znova govoriti, saj so še kako pomembne. Ob njej se z otroki lahko pogovarjamo o vrednotah, osnovnih pravicah, problematiki kratenja svobode nekomu za doseganje lastnega užitka, o človekovih težnjah po podrejanju narave in drugih živih bitij, pa tudi o osamljenosti, možnosti učenja starejših od mlajših, tudi odraslih od otrok, pa tudi o tem, da lepo porodi lepo oziroma da se dobro vrača z dobrim.
Motiv ujete ptice, ki ne more/noče peti, je seveda znan, tudi motiv rajske ptice je znan tako iz ljudskega slovstva kot tudi povesti. A prav ptice so s svojim lahkotnim gibanjem, možnostjo premagovanja velikih razdalj in širokim razgledom na svet seveda odlična prispodoba za svobodo. Sploh pa je Andreja Peklar s ptičem v glavni vlogi enkrat že spisala – pravzaprav izrisala – zelo uspešno zgodbo. V mislih imam seveda velikega Ferda, glavnega junaka umetničine vrhunske slikanice brez besedila Ferdo, veliki ptič, ki je pozornost zbujala tudi v tujini; nominirana je bila za Silen Book Contest v Bologni, uvrščena na seznam Belih vran, izbrana na častno listo IBBY, dobila priznanje Hinka Smrekarja, nagrado za najlepše oblikovano knjigo na knjižnem sejmu in znak za kakovost zlata hruška. Tokrat je v knjigi ptic veliko, pa tudi besedilo ima, ki pa je natančno izčiščeno, v njem ni ničesar premalo in nič odveč. Takšno se odlično poda k dovršenim dvostranskim ilustracijam, na katerih pride do izraza ilustratorkin smisel za dramaturgijo tako posameznih prizorov kot celote. Zvečine dokaj umirjeno dogajanje, ki pa dobro odseva kraljeva občutja, za kar imata nekaj zaslug seveda tudi obrazna mimika in telesna drža osrednje figure, učinkovito razgibavata menjava prizorišč in razgiban kolorit. Tudi tokrat so ilustracije v avtoričinem prepoznavnem slogu, skratka paša za oči.
Tisoč ptic po eni strani torej lahko deluje kot dokaj enostavna pravljica s srečnim koncem, ki bo z elementi velike želje, napetega pričakovanja, skorajšnjega obupa in slednjič razsvetljenja in finalne akcije pritegnila že najmlajše, vrtčevske otroke, po drugi strani pa z nekaterimi svojimi plastmi ponuja odlično izhodišče za dragocene pogovore z mladimi bralci – nenazadnje o nas samih in našem mestu v svetu. Slikanica Andreje Peklar je pač tiste vrste knjiga, ki lahko odpira oči, razpira krila in širi duha.
Andreja Peklar: Tisoč ptic (KUD Sodobnost International, 2022, Gugalnica)
Čas je za knjižno bilanco iztekajočega leta. Sestavljanje seznamov najboljših knjig je težko delo, zato smo ga zaupali literarnim kritikom, urednikom in publicistom, takorekoč poklicnim bralcem. Vsakega izmed njih smo prosili za en knjižni naslov, ki je v tem letu izšel v slovenščini in je nanje naredil velik vtis. Tu so njihovi odgovori.
Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica 3. Programa Radia Slovenija, program Ars:
»Izid vsake nove monografije, prihajajo približno na dve leti, zgodovinarja dr. Andreja Rahtena je prvovrsten bralski dogodek. Eruditsko, hkrati pa zelo elegantno in lahkotno se avtor sprehaja skozi države, ki so nastajale in razpadale na našem prostoru v zadnjem stoletju in pol, izrisuje prelomne politične dogodke, spletke ali diplomatske poteze v ozadju, popolna naključja, ki so spreminjala zgodovino. Vedno tako živahno in strastno, da je znanstveno pisanje hkrati tudi napet politični triler ali pa humoreska, odvisno od dogodkov, seveda. Tako je tudi njegovo zadnje delo Anton Korošec: slovenski državnik kraljevine Jugoslavije (Cankarjeva založba), ki ga je spisal ob stopetdeseti obletnici Koroščevega rojstva. Vzpon duhovnika v osrednjega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja je biografija, a Rahten spet ustvari živo, skoraj filmsko podobo niti ne tako oddaljenega, a očitno zelo zatohlega časa. Politika že na naslovnici duhovito pokaže kot jadranskega ribiča, kot bi bralca izzival z vprašanjem, ali je bil Korošec morda tudi med prvimi sodobnimi turisti ali je bila Dalmacija le njegov Pont. Medtem ko čakam na leto 2024 in upam na novo Rahtenovo delo, vem, da me čaka še knjiga dr. Mateje Ratej Triumfator:Anton Korošec v prvi Jugoslaviji, ki je prav tako izšla letos.«
Gabriela Babnik, pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka:
»Želela bi si predlagati veliko knjig, od romana Ime mi je Sarajevo Adriane Kuči do pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov, toda knjiga, ki se me je res dotaknila, je roman Franja H. Najija Noč na obisku (Litera), ki obravnava temo o evtanaziji. Ta je v družbi še vedno nesprejemljiva oblika odhajanja posameznika/posameznice po lastni volji. Tematsko se roman plasti, od spraševanja o obstoju boga do homoerotike, od ljubezni na starejša leta do razpadle družine, od finančnega aspekta smrti do spraševanja, ali danes sploh še znamo umirati. Evtanazija, dojemanje smrti in umiranje so osvetljeni analitično, s poznavalskim notranjim uvidom, saj je dr. Franjo Naji tudi predstojnik kardiologije na UKC Maribor, hkrati pa z dobršno mero avtorjeve empatije in kot stvar subjektivnega doživljanja, ki pretresa ne samo umirajočega, pač pa predvsem njegove bližnje. Kar me fascinira je, kako je Franjo H. Naji opredelil umirajoče telo in vse tisto, kar ga presega; na koncu ostanejo besede, ki zadevajo ob rob možnega in izrekljivega. Jezik, ki poskuša izrisati izginevanje, nas sooča z mejami človeškega, in si ga je bilo trebav tem romanu, ki je prepreden s tišinskimi, monološkimi pasusi, pa čeprav je tudi izrazito dialoško zasnovan, šele izmisliti. Mislim, da takšnega romana pri nas še nismo imeli.«
Muanis Sinanović, pesnik, literarni kritik in publicist:
»Moj izbor je delo Alaina MIkhailaz naslovom Božja senca: Sultan Selim, njegov osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta (Beletrina 2022, prevedel Matej Venier). Gre za knjigo velike zgodovinopisne globine, ki je napisana v vznemirljivem, skoraj romanesknem stilu. Ta buri intelekt in domišljijo, ne da bi silila k obremenjevanju in študioznosti. Kar je posebej pomembno zato, ker Mikhail pravzaprav prevpraša pripoved, ki je v središču zahodnega geopolitičnega samorazumevanja skozi stoletja, v novi ponovitvi pa tudi skozi dosedanje 21.stoletje in njegovo idejo o spopadu civilizacij. Ne da bi luč umaknil stran od Evrope, osvetli izjemno razvito in večplastno strukturo osmanskega imperija ter pokaže soodvisnost evropskega novoveškega osvajanja sveta ter osmanske premoči v Sredozemlju. Evropa in Osmanski imperij sta se v srditi tekmi tudi medsebojno sorazvijala in ta tekma je določila usodo naslednjih stoletij. Boj se je utelesil v dveh bolestno ambicioznih posameznikih, Krištofu Kolumbu in Selimu, skozi branje pa dobimo tudi psihološki uvid v njuna značaja. Naše stoletje postaja multipolarno, svet dobiva nove supersile, to pa zahteva tudi novo razumevanje novoveških izvorov: ne samo evropskega, temveč tudi osmanskega prispevka k le-temu.«
Veronika Šoster, literarna kritičarka in urednica:
»Plima Ane Schnabl (Beletrina) te odnese, še preden se dobro zaveš. Razbohoti se s svojo govorico, ki je divja-živa-grda-živčna-tečna-odštekana-naporna-huda-uf! Ne pusti ti dihat, niti za minuto, avtorica si da duška in je pri tem najbolj schnablovska do zdaj. Ne izpustite je, ona zagotovo ne bo izpustila vas. Varni pristani so itak precenjeni.«
Aljaž Koprivnikar, pesnik, literarni kritik in umetniški vodja festivala Fabula:
»Izmed knjig, ki so na slovenskem knjižnem trgu izšle v letu 2022, bi izpostavil hibridni roman Materinska knjižica avtorice Katje Gorečan (LUD Literatura). Presunljiv poetični roman, s katerim avtorica ponovno opozori na svojo prepoznavno avtorsko govorico, na mojstrsko obvladanje tkanja vsebine in forme, in zavzema izkušnjo, o kateri je treba spregovoriti tako na osebni kot družbeno-politični ravni. Delo, ki v slovenski knjižni prostor po daljšem času končno le prinaša svežino, visokokakovostno branje, ki zareže v svojega bralca/bralko, ob tem pa na več nivojih razpira različne diskurze s tematiko, o kateri večji del našega literarno-družbenega prostora ostaja previdno tiho.«
Tonja Jelen, literarna kritičarka, pesnica in moderatorka literarnih dogodkov
»Za meni zelo ljubo knjigo v tem letu bi proglasila delo, ki me je nagovorilo v mimobežnem občutku izginjanja, v tem, da so lahko samo obrisi in odtisi dovolj, da imamo občutek sobivanja. Pa četudi drug mimo drugega. In prav to subjektka nudi za možnost, da poda roko – sočloveku, živali, vodi. Aja Zamolo je v pesniškem prvencu Nenaključno (Črna skrinjica) ubesedila vse tisto, kar iščejo nočne sence in si želijo jutranji koraki. In vse to v tako naravnih, organskih odtisih in potegih (tudi) sredi urbanega.«
Mojca Pišek, literarna kritičarka, esejistka in publicistka:
»Zakaj ne pišem Dijane Matković (Cankarjeva založba) je knjiga, ki si jo slovenski bralci zaslužijo, tudi in prav zato, ker so v tridesetih letih, odkar so monorazredno in polikulturno federacijo zamenjali za mononacionalno republiko, povsem izgubili razredno zavest, in to v času ekonomske tranzicije, ko bi jim najbolj prišla prav. Dijana Matković pomembno ugotavlja, da je slovenska družba nepripravljena že na sam pogovor o razredno razdeljeni družbi in nepravicah, ki jih ta razdeljenost poraja, kaj šele na identitetno samoprepoznanje večine, ki je ostala v delavskem in nižjem srednjem razredu, a se je namesto za razredni boj odločila za posvojitev ideologije osebne ambicije, aspiracij in samouresničitve.«
Andraž Gombač, urednik kulturne redakcije Primorskih novic:
»Ni lahko izbrati naj knjige leta, a to je sladka skrb: preveč je dobrega, odličnega, od leposlovja do strokovne književnosti, od domačih dosežkov do prevodnih vrhuncev, od klasikov, ki so se že zdavnaj scela preselili v knjige, do sodobnih, še kako živih mojstrov in mladih, ki najboljše šele obetajo. Naj izberem novi roman svojega dragega profesorja? Izvirno knjižico duhovite striparke? Kriminalko? Poezijo? Ponatis enega največjih romanesknih ciklov v vrhunskem prevodu, ki mu čas ne more do živega? Še jih je, še, a tu in zdaj se odločim za knjigo, ki me je letos osvojila že kot oblikovno dovršen predmet. Kocbekov Partizanski dnevnik je pri Sanjah izšel v dveh knjigah, položenih v rdeč kartonast zabojček, okrašen z usodnimi simboli: zvezdo, križem in stiliziranim Triglavom (oblikovanje: Boštjan Pavletič, Rostfrei). Ko sem skladovnico teh zabojčkov zagledal na knjižnem sejmu, sem se zadovoljno nasmehnil. In prikimal. Že res, Edvard Kocbek je umrl pred štirimi desetletji. Umrli so tudi tisti, ki so negovali njegovo zapuščino in s katerimi sem se večkrat pogovarjal o njem: pred sedmimi leti Andej Inkret, letos še Boris Pahor in Mihael Glavan. Ljudje odhajajo, knjige ostajajo. In vztrajajo. Kocbeka so preganjali, mu prisluškovali, ga skušali ukrotiti, utišati, zlomiti. Prerešetalo ga je 20. stoletje. A nas še kar nagovarja, zdaj z zajetnima knjigama, z zabojčkom, v katerem Tovarišijo in Listino obdajajo še drugi zapisi, govori, izbrane pesmi, fotografije, spremne besede. Kocbek nam ima še veliko povedati o človeku in družbi, o veri in revoluciji, o etiki, morali, odgovornosti, o nevarni udobnosti, ki človeka duhovno omrtvi, o slovenskem narodnem značaju, o nujnosti dejanja, upora … Svoboda je močnejša od sleherne ideologije, nam pravi. Nikoli ne bo prenehal govoriti. Nikoli. Amen.«
Martin Justin, literarni kritik in publicist:
»Plimo (Beletrina), drugi roman Ane Schnabl, odlikuje predvsem slog. Gre za roman o spopadanju z družinsko in osebno travmo, ki pa mu kljub težki tematiki uspe ohraniti humor in igrivost. Tako predstavlja svežo in prepričljivo ubeseditev uvida, da se v življenju stvari zgolj redko odvijajo po pričakovanjih, ter ob tem ponovno pokaže, kako gibčna je lahko slovenščina. Hkrati pa se še malo pozabava s kriminalnim žanrom in našo obsedenostjo z njim.«
Katja Šifkovič, publicistka in producentka dogodkov pri Beletrini:
»Douglas Stuart je z romanom Shuggie Bain (Mladinska knjiga, prevod Jerca Kos) nedvomno napisal knjigo, ki je zaznamovala zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbo o odraščanju, zgodbo o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glassgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi zaradi posledic ukrepov Margaret Tatcher. Mojstrstvo romana se kaže v tem, kako je z izjemno liričnostjo in pesniškim jezikom opisal vrzeli nasilja, ki je neposredna posledica reviščine. Knjige ne priporočam v branje tistim, ki niso v relativno dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bodo v romanu našli tudi ogromno ljubezni.«
»Ne spomnim se, kdaj me je kakšno literarno delo tako pretreslo, kot me je roman Nelagodje večera (Beletrina, prevod Mateja Seliškar Kenda), za katerega je Marieke Lucas Rijneveld kot najmlajši avtor v zgodovini podeljevanja prejel nagrado man booker za najboljši mednarodni roman, s tem pa postal tudi prvi nizozemski prejemnik te prestižne nagrade. Kot pove že naslov romana, avtorjevi natančni popisi otroškega doživljanja življenja na podeželju, spopadanje s tragično izkušnjo, za katero desetletna pripovedovalka Jes krivi predvsem samo sebe, pripovedna tehnika in tematike, ki jih delo odpira, bralca spravljajo v nelagodje, ki ne izgine niti po prebranem. Čeprav sem se skozi pripoved pomikala s cmokom v grlu, je to zagotovo eden najboljših romanov leta (Mateja Seliškar Kenda pa je delo tudi izvrstno prevedla), ki še tako izkušenega bralca ne bo pustil ravnodušnega.«
Andreja Peklar, znana slovenska ilustratorka in slikarka, ki je bila večkrat nagrajena tako doma kot v tujini, je najprej študirala umetnostno zgodovino in filozofijo, nato pa se je lotila študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ta njena izobraževalna pot se odraža tudi v domači knjižnici, v kateri ni le polno slikanic, temveč se tam skrivajo tudi bogate zbirke knjig umetnostne zgodovine, filozofije in tudi mnogo romanov. Ljubljansko stanovanje v centru, kjer živi z možem, tudi slikarjem, je tako dom številnih knjig – del je podedovanih, še večji del pa kupljenih in poklonjenih.
Čudovita otroška knjižnica iz zgodnjih bralnih let
Pri Andreji Peklar vprašanje, v katerih jezikih ima doma knjige, ni preprosto. Ima namreč pravo goro slikanic v zelo različnih jezikih, tudi kitajskem, urdu ali mongolskem. Največ knjig je sicer v slovenskem, angleškem, pa jezikih nekdanje Jugoslavije, nekaj pa tudi v francoščini in italijanščini, saj pravi, da ta dva romanska jezika zna toliko, da razume preprosto čtivo, kot so pravljice v slikanicah.
»Na potovanjih kupujem knjige, ponavadi slikanice, zato jih je v moji knjižnici toliko tudi v drugih jezikih. Sicer pa veliko knjig naročim preko spleta, predvsem strokovno literaturo in knjige za otroke. Če kupujem v knjigarnah, se pri nas najrajši odpravim kar v Konzorcij, pa seveda tudi v manjše knjigarne. Ena najlepših knjigarn, ki sem jih obiskala, je bila Livraria Lello v Portu, čudovit prostor, ki je baje navdihoval J. K. Rowling pri pisanju Harry Potterja. Pri nakupovanju knjig sva sedaj z možem postala bolj pazljiva, preprosto zmanjkuje prostora. Trenutno sva sredi ‘čistke’, pravim, da sva v redukcijski fazi. Pa to sploh ni preprosto. Izločava predvsem knjige, ki se podvajajo, nekaj sva jih podarila, oddala v antikvariat. Odločila sva se, da bova v bodoče kupovala manj in zelo premišljeno.«
Nato pa nam zaupa, da ni od nekaj rada hodila v knjižnico. »Kot otroku se mi je nekako upiralo, da bi brala knjige, ki so bile v rokah številnih drugih ljudi, zato nisem prav pogosto obiskovala šolske knjižnice. Vendar pa sem imela poseben privilegij, saj so mi ogromno knjig kupovali starši, pa tudi naša soseda, ki je bila novinarka, mi je za vse praznike in rojstne dneve, pa tudi kar tako, podarjala knjige. Mamina sorodnica je bila zastopnica Mladinske knjige in mami je tudi pri njej redno kupovala knjige zame. Tako je nastala lepa otroška knjižnica, z zbirkami meni ljubih Andersenovih pravljic, Čebelic, pravljic jugoslovanskih narodov, Zlata ptica, Biseri … Mnogo teh knjig, pravzaprav večino, sem seveda obdržala. Kasneje sem postala redna in navdušena obiskovalka knjižnice v Kamniku, ki je bila v čarobni stari hiši v centru mesta. Tudi danes redno hodim v knjižnico, včasih z namenom najti točno določeno knjigo, včasih pa kar tako, da se sprehodim med knjigami in me kakšna nepričakovano pokliče.«
Veliko knjig je kupila tudi v antikvariatu, sploh v času gimnazije in kasneje študija: »Takrat sem kupovala veliko poezije, ki jo še vedno zelo rada berem, predvsem pa sem samo v antikvariatih našla veliko knjig, ki sem jih potrebovala za študij umetnostne zgodovine. Preprosto si napisal spisek knjig, ki bi jih želel, in ko so knjige prišle, so te poklicali. Tako sem dobila celo zbirko Umetnost v slikah, pa Menašejev Evropski umetnostnozgodovinski leksikon in še mnogo drugih. Danes v antikvariate hodim manj, velikokrat pa se še ustavim na kakšnem bolšjaku. Nedolgo nazaj sem imela res lepo izkušnjo – na bolšjaku sem gledala knjige in v oči mi je padla čudovita slikanica Il giardino incantato iz časa art deco. Z navdušenjem sem jo vzela v roke, in še preden sem jo kupila, mi je prodajalec rekel, da mi jo podari, ker je takoj vedel, da je namenjena prav meni. ‘Vaša je’, mi je dejal, in mi jo izročil. Res poseben in nepozaben trenutek.«
Še toliko dobrih knjig čaka, da jih prebere
»Zaradi svojega poklica berem veliko otroške in mladinske literature, pa tudi mnogo teoretskih knjig s tega področja. In v tem res uživam. Berem pa tudi leposlovje, včasih vzamem v roke knjige, ki mi jih priporočijo prijatelji, redno pa z zanimanjem pregledam tudi objave novosti v Bukli. Življenje je prekratko za branje nezanimivih zgodb, ko pa je tako veliko odličnih knjig, ki me še čakajo.«
Glavnina knjig se nahaja v dnevnem prostoru stanovanja, kjer sta na policah združila knjige z možem. Prevladujejo knjige z umetniško vsebino, monografije, katalogi razstav, teorija umetnosti, vendar pa je veliko tudi beletristike. Tam se nahaja tudi kotiček knjig prednikov, ki nosijo poseben, nostalgičen, čustven element. Veliko je tudi knjig njenega moža, ki jih je oblikoval za Narodni muzej, Moderno galerijo, pretežno so to arheološke, zgodovinske knjige in katalogi sodobne umetnosti. »V svoji delovni sobi pa imam več lokacij: v eni omari so knjige, ki sem jih prinesla iz otroštva in mladosti. Tam so tudi moje študijske knjige, umetnostna zgodovina, filozofija in monografije slikarjev. V prav posebni starinski omari pa so moje najljubše knjige – to je mešanica knjig iz otroštva, najljubše slikanice, katalogi (tudi mojih udeležb na razstavah), pa seveda knjige, ki sem jih sama ustvarila.Te imajo svojo polico.« Pove, da sicer nima sistema organizacije knjig, da je vse skupaj rahlo konfuzno in kaotično, vendar pa ona prav dobro ve, kje poiskati določene knjige, kadar jih potrebuje.
Knjiga mora biti celota, ki funkcionira
Ena izmed prav posebnih knjig na njeni polici je arabsko-bosanski slovar, zajetna knjiga, ki ima 1700 strani na tankem, rumenkastem papirju. »Pred leti sem se namreč učila arabskega jezika. Za to sem se odločila, ker se mi je zdel to fantastičen miselni izziv in res je bil. Učenje je zahtevalo drugačen način razmišljanja, drugo logiko, miselno telovadbo in širjenje obzorij, kar je tudi darilo vsake dobre knjige. V slovarju so besede razvrščene po abecedi glagolskih korenov. Za vsako besedo moraš torej pomisliti, kaj je njen koren, njen izvor. Še danes uživam v brskanju po tem slovarju.«
»Prav posebej pri srcu so mi tudi knjige iz zbirke Izbranih del Hermana Hesseja, ki sem jih prebirala v gimnazijskih letih. Knjige so mi ljube tudi na pogled, zaradi oblikovanja Matjaža Vipotnika. Še danes, ko jih vzamem v roke, me preplavijo čudoviti spomini. Pomembno mi je, da so knjige tudi estetske in rada vzamem v roke kvalitetno narejeno knjigo. Ne govorim o razkošnosti pri izvedbi, knjige so lahko oblikovane zelo minimalistično, decentno in predvsem s posluhom za vsebino. Oblikovanje knjig se mi danes zdi velikokrat res zelo kakovostno – da je vse, kar je udeleženo v procesu nastanka knjige, kakovostno, od vsebine do oblikovanja naslovnice, tiska, papirja, vezave. Sploh pri slikanicah je ta vzajemnost še toliko bolj pomembna. Knjiga mora biti celota, ki funkcionira.«
novica o tem, da te ni več, me je pretresla. Ko sva se zadnjič videla na Cankarjevi ulici v Ljubljani, se mi je mudilo in sva se le mimogrede pozdravila. Kasneje sem se spraševal, zakaj si nisem vzel več časa za klepet s tabo. Bil si moj profesor, kasneje mentor pri diplomski nalogi in doktorski tezi, kolega in prijatelj, ki me je usmerjal na moji raziskovalni poti po prostorih dramatike in gledališča. Iskriv in navdihujoč sogovornik. Izjemen intelektualec, ki si znal vedno povezovati zgodovinska dejstva z literaturo, odlično pripovedovati številne anekdote in diskutirati ob dolgih večerjah na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Spomnim se vročih debat, ki sta jih imela z Borisom A. Novakom, ob katerih sta običajno na koncu ostala galantno vsak na svojem bregu.
A naj se vrnem na začetek. V študijsko leto 1994/1995, ko sem začel študirati na Oddelku za primerjalno književnost. Predaval si teorijo drame, o kateri si leta 1998 izdal še danes temeljno knjigo s tega področja. Predavanja so bila ob petkih popoldan, a smo te hodili vsak teden poslušat z odprtimi ušesi. Odkrival si nam komunikacijske modele epike in dramatike, razkrival poststrukturalistično misel Manfreda Pfisterja, Anne Ubersfeld in Patricea Pavisa, predvsem pa si nas prepričal s svojo predanostjo gledališču.
Tvoje študijsko bivanje v New Yorku pri Richardu Schechnerju te je zaznamovalo za vse življenje. Prav tako si ti pustil v New Yorku odločilen pečat pri uprizoritvi Commune, o čemer sem kasneje bral iz zapiskov The Performance Group. V Sloveniji si bil med ustanovitelji Gledališča Glej in Gledališča Pekarna, ki sta k nam prinesla povsem drugačen pogled na teater ob t. i. performativnem obratu. Bil si vsestranski gledališki človek, saj si se znašel v različnih vlogah, od dramaturga, režiserja, prevajalca in ravnatelja SNG Drama Ljubljana do predavatelja na AGRFT, vseskozi pa glasnika drugačnega gledališča. Gledališča dogodka. Gledališča, ki v ljudeh – akterjih in gledalcih – nekaj premakne.
Sam si bil navdušen nad futurizmom in spominjam se, kako si nam bral Marinettijev Futuristični manifest, kako si izgovarjal njegove osrednje parole o hitrosti, o boju z meščanstvom, muzeji, okostenelimi sistemi. Obenem si nam ponujal ekspresionističnega novega človeka. Kasneje sem bral tvoje članke in intervjuje ter razumel, kaj si nam hotel povedati. Prej smo le čutili, da nagovarjaš našo potrebo po tem, da živimo po svoje, da si vzamemo pravico vsake generacije, da si zgradi svoje mesto v svetu. Tudi ti in tvoja generacija – Dušan Jovanović, Milan Jesih, Ivo Svetina … – ste to zahtevali zase in niste hoteli sprejeti tistega, kar so vam namenili očetje. Prav v tem si nam bil navdih in vzor ter dragi profesor.
Ko se je moj študij zaključeval, me je preganjala ena od misli, ki si jo ponavljal na predavanjih. Tista namreč, da je vsak dramski tekst že tudi komentar stvarnosti, ki jo bodisi potrjuje bodisi zanika. In prav ta zveza med gledališčem in stvarnostjo, ki jo prikazuje in komentira hkrati, naju je družila v naslednjih letih, ko sem pod tvojim mentorstvom raziskoval slovensko dramatiko in gledališče 2. polovice 20. stoletja. Takrat si mi pokazal tudi druge svoje strasti. Našla sva se v veselju do potovanj. Spominjam se tvojih zgodb iz Nove Zelandije, še posebej tiste, da je v Invercargillu pozimi v hladilniku bolj toplo kot v stanovanjih. Tudi sam sem na jugu Nove Zelandije zmrzoval.
Ob tem se je kazala tudi tvoja pripovedovalska strast, ki si jo po upokojitvi nadgradil s tremi knjigami proze. S Kosec koso brusi, ki je bila za vse nas pravo odkritje. Nova, a že zrela pisava kratkih zgodb, ki je imela nekaj mističnega (ekspresionizem?!), predvsem pa izreden smisel za stopnjevanje in zgradbo, ki ti je ostal iz gledališča. Kasneje si se posvetil romanu. V Če delaš omleto (2014) in Ne bom se več drsal na bajerju (2022) si se vrnil v čas druge svetovne vojne in ju postavil v Ljubljano. Oba sta preplet zgodovinskih dejstev in intimne zgodbe. Zadnji me je najbolj pretresel, saj sem tudi sam Šiškar. S teboj sem se sprehajal po znanih mi ulicah in mimo stavb, ki še danes stojijo na Vodnikovi in Medvedovi. Na koncu se mora Ivan Knez sprijazniti s tem, da Eva nikoli ne bo njegova, saj je izginila, a kljub temu je bila prav ona tista, ki mu je omogočila, da se je pretolkel čez vojno.
Tudi ti si odšel. Zazevala je praznina, a pomagal si nam skozi številne preizkušnje. Tvoje spodbude so nas navdihovale v veri, da se je z gledališčem vredno ukvarjati, ga vedno znova raziskovati ter odkrivati njegovo lepoto.
Ko si mi po zagovoru doktorata čestital in mi rekel, da bi si želel, da nadaljujem tvoje delo na Filozofski fakulteti, sem bil presrečen in izredno počaščen. V naslednjih letih sem na Filozofski fakulteti skušal nadaljevati tvojo misel in jo razvijati naprej.
Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili zaposleni v Narodni in univerzitetni knjižnici prepričani, da se bodo v kratkem preselili v Nove prostore v NUK 2. Tako intenzivno se je govorilo o težko pričakovani selitvi, da zaposleni to izredno slikovito ponazorijo: izbiralo se je že zavese za pisarne, tepihe, barvne kombinacije za opremo. Prepričani so bili, da je selitev tik pred vrati. Temeljni kamen je bil leta 2008 položen, a iz tega znova ni bilo nič. Gradbena jama, kjer so skoraj desetletje potekala arheološka izkopavanja in kjer bi morala stati nova zgradba, je bila zasuta. Na mestu, kjer bi morala stati nova zgradba, je bilo vzpostavljeno provizorično parkirišče, ki ga poznamo še danes. Iz štiridesetletne fikcije naj bi sen o dodatnem hramu znanja in modrosti leta 2026 vendarle postal resničnost. Tako je napovedal premier Robert Golob, vendarle pa se zgodba o NUK 2 uvršča v kategorijo »večnih obljub«, ki jih je bilo veliko že s strani prejšnjih vlad. Zato poznavalci kljub optimizmu ostajajo zadržani. Projekt gradnje je vreden 95 milijonov evrov, ocenjena vrednost opreme je 7,5 milijona evrov, če bo vse po sreči naj bi z gradbenimi deli pričeli že konec prihodnjega leta. NUK 2 naj bi postala platforma sodobnega izobraževanja in komunikacij in ena ključnih točk Univerze v Ljubljani. Ponujal bo 1.400 študijskih in 1.500 uporabniških mest, glavni element pa bo velika čitalnica v več etažah, ki bo spominjala na Plečnikovo čitalnico. Čeprav zgodba z NUK 2 sega že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil izveden prvi natečaj, in čeprav se zdi, da v javnosti ni nobenega dvoma o nujni potrebi po novi knjižnični zgradbi, se ob boku prepričljivim argumentom za pojavljajo tudi pomisleki. Ali v času vseprisotne digitalizacije, virtualnih svetov, umetne inteligence, elektronskih knjig sploh še potrebujemo knjižnice, kaj šele širitev že tako največje slovenske knjižnice? Ravnatelj Plečnikovega templja znanja Viljem Leban, eden največjih knjižničnih strokovnjakov pri nas, pravi da – in to celo bolj kot kadarkoli prej.
Moj štirinajstletni sin ne bere. Nič. No, razen obveznega šolskega čtiva. Neznansko sitno mu je, ker učiteljice slovenščine, ker je »oči pisatelj«, pričakujejo, da bo vsaj sodeloval, če ne že prekipeval od pronicljivosti pri bralni znački, projektih za slovenščino in podobnih trpinčenjih mladine.
Nisem pristaš teorije, da je mogoče otroka prisiliti, da bo v čem užival, zato svoje razočaranje prenašam molče. Ni namreč ravno, kot da ne bi bil že od malih nog izpostavljen književnosti, kar naj bi bilo menda pomemben dejavnik za pismenost otrok. Naša dnevna soba, eden od hodnikov in celo obe otroški sobi se pravzaprav šibita od knjig; pred nedavnim je neka obiskovalka ob pogledu na našo dnevno sobo začudeno vzkliknila: »Kako mi je to všeč! Ste te knjige kje dobili?« Lahko bi pravzaprav rekli, da je odraščal v ekstremno knjižnem okolju. Kot malčku smo mu brali zgodbice in pesmice, kasneje je tudi sam hodil v knjižnico. Se pravi izkušnjo tega ima in nekaj časa mu je bila celo všeč. Bilo je neko poletje, pri enajstih letih, ko je to doseglo vrhunec: takrat smo na morje odpotovali z goro knjig, na plaži vsi štirje poležavali vsak s svojim romanom, in imam fotografijo, na kateri sin hodi po ulici v Rovinju in med hojo bere knjigo. Res.
Potem pa se je, tako kot pri toliko drugih družinah, zgodil računalnik. In tablica. In pametni telefon.
Zadnje zatočišče njegovih bralnih navad je bila postelja, zvečer pred spanjem. Njegove še zadnje knjige, tam nekje pri dvanajstih letih, so bile Kapitan Gatnik, Dnevnik nabritega mulca in ZGUBA/Dnevnik. Potem pa je tudi to zamrlo. Seveda pri poskusih prevzgoje ni šlo brez poskusov omejevanja rabe elektronskih naprav; ni šlo brez poskusov podtikanja različnih knjig, ki so navduševale očka, ko je postajal že malo večji oziroma prestar za otročarije; a različni Vinetuji,Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki, Jules Verne in celo Štoparski vodniki po Galaksiji so ostali brez odmeva oziroma so obležali zaprašeni poleg vzglavja po nekaj prebranih straneh. Nezanimivo. Prepočasno. Nerelevantno.
Seveda me je pograbil očetovski obup, kako drugačen je konec koncev lahko tvoj otrok od tebe. Pri tem moram sicer tudi dodati, da fant kljub vztrajnemu zijanju v zaslone ni postal možgansko mrtev. Vedno je znal prekipevajoč od navdušenja prihajata k nama in razlagati, kaj je na omrežjih izvedel, ali spraševati, kdo je kaka znamenita osebnost, za katero je izvedel, ali kaj kakšen pojem pomeni. Ni toliko zapravljal časa za chate s sošolci ali domačimi prijatelji; raziskoval je svetovna omrežja, tekočo angleščino pobral enako spotoma, kot smo mi v starih časih srbohrvaščino, in me le občasno spravljal v zadrego z vprašanji, kaj pomeni na primer lubricity ali erotic asphyxiation (»oči, ti si prevajalec!«) ali kakšna popolnoma vesoljska beseda, za kakršno sem ga lahko poslal samo gledat v Urban Dictionary.
Nazadnje, ko sem torej že praktično dvignil roke od njegovega ukvarjanja s knjigami in sploh od svoje stare teorije, da človeštvo nujno potrebuje zgodbe; da je to prirojena nevrološka potreba – pa čeprav so te zgodbe le trači iz rumenega tiska –; da je narativno znanje tisto, ki vedno prodre globlje od faktografskega; ko sem se torej sprijaznil, da pač ne bova imela skupnega tistega, kar se je meni vse življenje zdelo tako pomembno, pa sem vendarle opazil nekaj zanimivega. Učno priložnost zase. Zgodbe so se pri njem – preselile drugam.
Ko sem na primer svoje čase igral računalniške igrice, so bile edine, ki so me poleg pasjanse kdaj res potegnile, izključno adrenalinske streljačine (Duke Nukem, Doom, Quake). V njih je bilo treba minimalno strateško razmišljati, vse pa je bilo še najbolj odvisno od hitrih prstov in refleksov. Nasprotno so te za mojega sina bolj nekaj obrobnega oziroma je imel s Fortnitom in Minecraftom bolj občasne faze; prej ko slej so mu postale brez veze. Daleč najbolj so ga potegnile čisto drugačne igre, na primer Undertale. Poznate? Gre za igro vlog, igrico z zelo rudimentarno grafiko, pri kateri so glavna stvar izraziti liki. Z njimi je treba stopiti v komunikacijo, se skozi dialoge in odločitve prebiti skozi zapletene zgodbe, preden prideš do konca. Lenobni in navihani Sans, domišljavi Papyrus, materinska Toriel in kompleksna Undyne so ga tolikanj vznemirili, da je bil pripravljen cele ure govoriti o njihovih reakcijah, duhovitostih, njihovem značaju. Lahko sem le strmel: meni se ne bi nikoli ljubilo toliko ukvarjati s preprosto črno-belo figurico. A zanj so bile prave osebe.
Dalje: njegov odnos do glasbe. Sam sem imel v mlajših letih do nje precej strasten odnos; sprva je bil to hard rock, kasneje thrash/speed/black metal in hardkor punk; kasneje pa sploh kakršenkoli indie rok ali magari pop, samo da je tako ali drugače provokativen, inovativen, odštekan. Vedno mi je bil pomemben predvsem zvok, ritem: glasba me je morala zgrabiti za želodec, mi vzburkati dopamin. Tudi moj sin posluša glasbo, a povsem drugače. Zanj je stil oziroma zvok precej drugotnega pomena: lahko vleče na rap, lahko na pop, lahko na pank ali na šanson; bistvena so besedila. Najraje išče na YouTubu pesmi nekih popolnoma obskurnih izvajalcev, pri katerih je v video vključen tudi tekst. Dostikrat gre bolj za kakšne stranske projekte raznih stand-up komikov kot za karierne glasbenike; ti teksti so praviloma polni absurda, ironije, norčevanja iz stanja današnjega sveta. Nobenih posebno globokih modrosti; nenehno pa spodsekavanje smisla izpod nog, uživanje v karnevalu, groteski. Ludizem nekega novega časa.
Zadnja lekcija pa so bili memi, ki mi jih je hodil navdušeno kazat. Sicer – kar si jaz predstavljam pod memom, je kakšna sličica iz znanega filma ali stripa s kratkim tekstom zraven, ki duhovito spreobrača originalni pomen. Ko pa mi je sin kazal njihove meme, so bili to navadno gifi ali ultrakratki TikTok videi, ob katerih mi ni bilo popolnoma nič jasno. Na primer: ob neki generični, miksani muziki neki tip pleše kot nor. Posnetek je slabe kvalitete, kot z varnostne kamere, okrog njega skačejo nekakšne rdeče in zelene puščice. Sledi preskok na fotografijo krave z nekakšnim plastičnim otroškim avtomobilčkom, ki se ji je zataknil na glavo, in muziki se pridruži mukanje. Preskok na fotografijo orjaške kamnite glave z Velikonočnega otoka, poleg nje štrli iz trave grafična glava črnca, verjetno vzeta iz kakšne videoigre. Sledi realna fotografija črnca, ki zmedeno strmi v kamero, z napisom HEY! na dnu. Nato figura nekakšne čarovnice, menda prav tako iz kakšne igre, in pod njo izbor šmink, kot iz reklame v reviji. Kar nekaj!
Fant se je zavzel in mi poiskal YouTube video, v katerem neki milenijec pojasnjuje, kako je začel razumeti zoomerski humor. (Sin je zelo ponosen, da pripada »generaciji Z«. Jaz sem zanj seveda boomer in nikakor ne pristaja, da v resnici pripadam misteriozni generaciji X. »OK, boomer.«) Na kratko povedano: kot je razložil tisti milenijec, gre tu za morje referenc na druge meme. Ki sicer sami po sebi pogosto izvirajo iz različnih filmov, viralnih bizarnih televizijskih novic ali videoigric, vendar so se njihovi izvirni pomeni skozi nenehno miksanje z drugimi memi in konteksti že zdavnaj spremenili, sprevrgli, postali avtonomna gesta sama po sebi. Da lahko razumeš, na kaj posamični mem namiguje, moraš biti nenehno vključen v skupnost družabnega omrežja, slediti razvoju pomena neke sličice, sekundnega videa ali animacije, ki je v nenehnem dialogu z vedno novimi konteksti. Neke vrste metafikcija na steroidih. Na ta način si internetna skupnost ustvarja svoje zgodbe sama in sodeluje lahko vsak. Kdo potrebuje avtorja? Zavedel sem se, da ob takem memu izpadem butast jaz, ker ne razumem nič. Res kot boomer. Dinozaver.
Skozi ta svet memovskih priporočil je fant nazadnje le prišel do nekaterih zgodbenih referenc, za katere je spoznal, da jih mora nujno poznati, in nazadnje celo pokazal, da je sposoben držati koncentracijo dlje kot nekaj minut kratkega videa. (Prej sem namreč že obupaval, ker se je med prisilnim gledanjem vseh delov Vojne zvezd in Matrice, ki so po mojem pojasnjevanju obvezni za razumevanje sodobnih pop referenc, vidno dolgočasil.) Začel je samoiniciativno gledati resne televizijske serije, kot sta Better Call Saul in Breaking Bad. Ker sva tudi z ženo fena teh serij, smo končno spet našli neko skupno točko.
V glavnem, spoznal sem, da v svojo teorijo o prirojeni nujnosti zgodb in umetniške fikcije vseeno še lahko verjamem; le da imajo načini, kako se te zgodbe in pomenske subverzije dandanes dogajajo, nove, meni starcu težko razumljive oblike. Namesto Šalamunove pesmi absurden TikTok mem; namesto debele knjige televizijska serija ali računalnika igra vlog. Tako ali tako pa je Zuckerberg že napovedal razvoj Metaversa, virtualne resničnosti, v kateri bo lahko vsak nastopal kot avatar in igral vlogo, ki jo hoče, v zgodbi, ki jo bo sproti načrtoval sam..
Tako se mi je v glavo zapičila podoba, ki je postala podlaga za roman Pa čeprav buldožer. Pisatelj, pripadnik izumirajoče generacije, se sooča s sinom, ki mu uhaja v virtualni svet. Edina priložnost, ki jo vidi za približanje sinovemu svetu, je ta, da sprejme ponudbo nekdanje sošolke, računalniške vizionarke, ki razvija igre za virtualni svet prihodnosti: pomagal naj bi ji ustvarjati like, osebe, ki bodo naseljevale ta svet in s katerimi bo lahko vsak uporabnik, vsak igralec ustvarjal svojo zgodbo. Umetna inteligenca se razvija s pomočjo strojnega učenja, ne zgolj s programiranjem; zato mora te like vzgojiti. Problem je, ker je naš junak vendarle pisatelj stare šole: ni si vajen izmišljevati akcijskih junakov in superherojev po receptih za uspešnice. Like je navajen tvoriti na podlagi oseb, ki jih je srečal, in zgodbo izkoriščati kot priložnost za samorefleksijo ob lastnem doživljanju sveta. Tudi v virtualnem svetu ni nič drugače. To je zanj (in zame) kvečjemu še priložnost za premislek o naravi lastnega pisateljskega početja. Tudi meni se je že zgodilo, da sem z dogodki, uporabljenimi v svojih romanih, tvegal in koga celo prizadel; v namene prepričljive fikcije sem pogosto uporabljal resnične, včasih intimne dogodke, tudi take, ki so močno vplivale name ali moje bližnje, ter obraze ali značaje, ki sem jih kdaj res srečal in so se mi z nečim neizbrisno vtisnili v spomin. Kureishi je nekoč izjavil nekaj v stilu, da pravi pisatelj zmeraj užali svojo družino in bližnje, ali nekaj podobnega. S kakšnim namenom to počne? Resnične dogodke premeša s fikcijo, ustvarja izmišljene zgodbe iz faktičnih življenjskih krutosti in izmišljene like iz živih, čutečih oseb. Zagovarja se, da liki v knjigi nikakor niso liki iz resničnega življenja; vendar pa pravo zgodbo lahko ustvariš le, še uporabljaš situacije, dileme, občutke, bizarna razmišljanje in protislovja, kakršna poznaš, ki so del tebe. In to počne tudi pisatelj v našem romanu: v virtualnem svetu se spopada z osebami iz svoje preteklosti. Toda le do trenutka, ko se v njegov ustvarjalni proces ne vmeša skrivnosten avatar, za katerega sumi, da prav tako prihaja iz resničnega življenja …
Moje izkušnje z bralstvom in kritiko so, da sem zmeraj na tankem ledu, kadar se v svojih zgodbah oddaljim od čistega realizma, zgodb o fantih in puncah, možeh in ženah, hčerah in očetih in se posvetim satiri, antiutopiji, groteski; a temu izzivu se nisem mogel upreti. Obračunati sem moral s svojo predstavo o svetu, v katerega se selijo naši potomci, na način, kot o njem razmišlja fosil, kot sem jaz. Zdelo se mi je pomembno. Če hočem nadaljevati s pisanjem, ne morem mimo pretehtanja tega, kaj to danes sploh še pomeni; kaj je v resnici definicija iskrenosti v pisanju in neznosna lahkost sprevračanja in igranja z doživetji; in kako v tem svetu vendar še potrebujemo drug drugega, tudi če se pri tem kdaj izdamo in ranimo. To nazadnje – tako ali drugače – začutijo tudi liki v romanu.
Ali kot pravi Ivo Volarič-Feo: Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to buldožer.
V osemdesetih se je kot nekakšen odgovor na Kuhnovo teorijo znanosti na ameriških in evropskih univerzah oblikovala nova teorija znanosti, ki se jo je prijelo ime sociologija znanosti. Njen objekt proučevanja so bile naravoslovne znanosti in tehnika, obojega pa so se lotili proučevati na nek nov, originalen način. Če je Kuhn proučeval naravoslovje predvsem z vidika teorij oziroma paradigem, so sociologi znanosti proučevali preplet med laboratorijskim delom, naravo in družbenim kontekstom. Povezave med temi tremi elementi so tisto odločilno, znanstvene teorije, ki jim je bila prej posvečena vsa pozornost, pa so zgolj produkti povezav med temi tremi dejavniki. Glavni zastopniki te sociologije znanosti so Bruno Latour, Karin Knor Cetina, Josef Rheinberger, Steven Shapin, Simon Schaffer in Donna Haraway, če naštejem samo par najpomembnejših imen.
Sociologija znanosti v Sloveniji je za enkrat še precej nepoznana, kar dokazuje že to, da sta poleg Nikoli nismo bili moderni v slovenščini trenutno dostopni samo še dve knjigi s tega področja, in sicer Pandorino upanje, katere avtor je prav tako Latour, in Opice, kiborgi in ženske izpod peresa Donne Haraway. Se pa je začela ta zadeva pri nas izboljševati.
Latourjev tekst Nikoli nismo bili moderni (Studia humanitatis, 2021, prevod Saša Jerele), katerega recenzijo berete, spada med ključne tekste tako Latourjevega opusa kot tudi sociologije znanosti. Posledično se ga je treba resno lotiti.
Bruno Latour se je rodil v francoski pokrajini Burgundiji. Študiral je filozofijo na univerzi v Dijonu, doktoriral pa na univerzi v Toursu. Z znanostjo se je pričel bolj poglobljeno ukvarjati, potem ko je opravil raziskavo laboratorijskega dela na znamenitem Salkovem inštitutu v Ameriki. Rezultate svoje raziskave je objavil v Laboratorijskem življenju. Potem se je zaposlil v Franciji kot univerzitetni profesor, sledile so nadaljnje knjige, kot so Znanost v akciji, Mikrobi, Nikoli nismo bili moderni, Pandorino upanje in Parlament stvari. Do nedavnega je bil Latour zaposlen kot univerzitetni profesor, in sicer na Pariškem inštitutu za politične vede, umrl je oktobra letos.
Glede Latourjeve knjige Nikoli nismo bili moderni je prisotna neka fama, češ da prinaša ne vem kakšna spoznanja. Sam nisem tega mnenja. Tekst vsekakor zaseda pomembno mesto znotraj Latourjevega opusa, ne prinaša pa neke velikanske revolucije znotraj humanistike. Kaj potem Nikoli nismo bili moderni dejansko trdi? In kakšno mesto zasedajo v Laturjevem opusu?
V osnovi je tekst Nikoli nismo bili moderni zgodovinska pripoved o vlogi narave in kulture znotraj moderne vednosti, kritika te pozicije in predlog nekega drugačnega razmerja med naravo in kulturo znotraj naše vednosti. Svojo pripoved Latour prične v 17. stoletju, in sicer s Hobbsom in Boylom, pri čemer se opira na znano Schafferjevo in Shapinovo knjigo Levithian in zračna črpalka. Pri teh dveh avtorjih naj bi se prvič pokazala ločnica med proučevanjem narave in proučevanjem družbe. Boyle je tako prvi zgradil svoj laboratorij in je nato vse svoje trditve glede zraka, s preučevanjem katerega se je ukvarjal v svojem laboratoriju, utemeljil na laboratorijskih poskusih. Hobbes je po drugi strani prvi po več stoletjih postavil teorijo družbe, v kateri bog ni igral nobene vloge, in s tem začel tradicijo modernega družboslovja. Med obema projektoma do sinteze ni prišlo. Hobbes in Boyle sta tako postavila temelje trendu glede organizacije vednosti, ki je danes še kako živ – na eni strani imamo proučevanje narave, ki temelji na laboratorijskih raziskavah, na drugi pa proučevanje družbe, ki ne temelji na laboratorijskih raziskavah. Med obema sklopoma znanosti kaj prida sodelovanja ni bilo in ga ni še danes. Skozi čas se je ta razkol med družboslovjem in naravoslovjem samo še poglabljal.
Ves ta čas, ko je vrzel med proučevalci narave in kulture poglabljala, pa se je odvijal še en drug proces. In sicer je ves ta čas potekalo vedno bolj intenzivno mešanje narave in kulture. In bolj kot se je razkol med naravoslovjem in družboslovjem poglabljal, bolj se je to prepletanje med naravo in družbo povečevalo.
Latour je bil zelo velik nasprotnik tega ostrega ločevanja med proučevanjem narave in proučevanjem družbe, saj narava in kultura v praksi nista ločeni, ampak prepleteni. Predlaga zgraditev nekakšnega mostu med obema skupkoma disciplin. A kako ta most postaviti? Latour je tu jasen – povezave med naravo in kulturo poteka preko kvazi objektov. Proučevanje teh kvazi objektov je pristop, ki omogoča videti povezave med naravo in kulturo.
Kaj je zdaj ta kvazi objekt? Latourjeva definicija kvazi objekta je v Nikoli nismo bili moderni zelo nejasna. A v resnici definicija kvazi objekta sploh ni težavna. Kvazi objekti niso nič drugega kot naravoslovne teorije in tehnološki produkti.
Zdaj počasi že vidimo, kaj so te povezave med naravo in kulturo. To so naravoslovne znanosti in tehnika, ki kvazi objekte, tj. naravoslovne teorije in tehnične produkte, producirajo. In katera je ta veda, ki bo proučevala naravoslovje in tehniko? To je po Latourju ravno njegova sociologija znanosti. Nikoli nismo bili moderni so tako v končni fazi teoretska podkrepitev Latourjeve sociologije znanosti.
Sociologija znanosti je tu zato, da proučuje povezave med naravo in družbo in tako predstavlja most med naravoslovjem in družboslovjem.
Kakšna pa je ta Latourjeva sociologija znanosti? Opis le-te boste v Nikoli nismo bili moderni zaman iskali, kar se mi zdi slabost Latourjeve knjige. Vsaj krajši opis svoje sociologije znanosti bi Latour v ta tekst prav lahko vključil, če bi se mu le zdelo to potrebno. Bralec, ki ga zanima, kaj Latourjeva sociologija znanosti je, bo moral tako vzeti v roko druge Latourjeve knjige, kot so Laboratorijsko življenje, Znanost v akciji in Pandorino upanje. Samo zadnja od teh treh knjig je zaenkrat prevedena v slovenščino.
Če zdaj na kratko opišem Latourejvo sociologijo znanosti, družba naravoslovcem in tehnikom polaga določene zahteve, saj sami naravoslovci in tehniki svojih raziskav brez podpore, torej brez denarja in političnih uslug, ne morejo realizirati. Posledično se morajo ukvarjati s problemi, ki so zanimivi za družbo. Z izrazom družba tu nimam v mislih širših ljudskih množic, ampak skupine, ki posedujejo bodisi denar bodisi politični vpliv bodisi oboje. Torej podjetja, vojaški vrhi in politične elite. Ko je podpora teh krogov zagotovljena, sledi vzpostavitev laboratorijev, ki delujejo v skupinah. Cilj raziskav v teh laboratorijih je priti do znanja ali do postopkov izdelave tehničnih produktov, ki ga podporne skupine zahtevajo. A pogosto teh znanj ali produktov ni moč popolnoma realizirati, saj obstaja nekaj, čemur se reče narava. Narava je v grobem skupek pojavov, ki se obnašajo po pravilih, ki si jih nismo izmislili ljudje in ki jih je moč modificirati samo do določene meje. V praksi za znanstvenike to pomeni, da določena znanja lahko pridobimo in da določene objekte lahko zgradimo, določenih drugih pa ne. Tudi tista znanja in objekte, ki jih lahko pridobimo ali izdelamo, pogosto niso ravno taka, kot si jih želijo skupine, ki naravoslovne znanstvenike in tehnike podpirajo, bodisi ta znanja in ti objekti nimajo vseh lastnostih, ki si jih te skupine želijo, bodisi imajo nezaželene lastnosti, ki jih te skupine nočejo. Zaradi vsega tega so naravoslovne teorije in tehnični produkti križanci med naravo in kulturo – so rezultat zahtev družbenih skupin, ki naravoslovno znanost in tehniko omogočajo, in narave, ki izpolnitev teh zahtev omogoča samo do določene meje.
Vse to se sliši malo nenavadno, saj vidimo naravoslovce, kako v dokumentarcih raziskujejo morsko dno, vesolje ali fosile, torej stvari, ki nimajo neke ekonomske, vojaške ali medicinske vednosti. Take raziskave predstavljajo manjšino, velika večina laboratorijev raziskuje pojave ali konstruira izdelke, ki imajo določeno ekonomsko, medicinsko ali vojaško vrednost. Pa tudi za raziskavami koral, supernov ali dinozavrov se pogosto skrivajo družbene potrebe – tudi izjava »te raziskave rabimo zato, ker jih imajo že Japonci, da se vidi naša ekonomska in znanstvena moč« je izraz določene potrebe.
Če se po tem ekskurzu vrnem k Nikoli nismo bili moderni, je treba zapisati, da vsebuje ta tekst poleg teoretske utemeljitve sociologije znanosti še eno pomembno stvar. Latour v tem tekstu razloži vlogo narave znotraj sociologije znanosti. Koncepta narave zgodnje verzije sociologije znanosti niso poznale, govora je bilo samo o družbenem kontekstu in laboratorijih. Latour je pojem narave uporabljal že prej, v Nikoli nismo bili moderni pa je vlogo narave znotraj sociologije znanosti prvič bolje razložil, res pa je, da na nejasen način.
Kar se tiče slabosti Nikoli nismo bili moderni, sem odsotnost prikaza Latourjeve sociologije znanosti že omenil. Prav tako sem že nakazal, da je knjiga Nikoli nismo bili moderni na številnih ključnih mestih težko razumljiva. Poleg tega sem opazil še dve pomanjkljivosti. Prva je dejstvo, da Latour pretirava z ločevanjem med naravoslovjem in družboslovjem znotraj moderne in postmoderne. V tem času so ves čas obstajale znanstvene discipline, ki so bile križanci med naravoslovjem in družboslovjem, kot na primer lingvistika, antropologija ali psihologija. Prav tako so v tem času med naravoslovjem in družboslovjem kljub vsem razlikam krožili koncepti. Znano je, da je Darwin prevzel koncept boja za obstanek od ekonomista Malthusa, s strani Darwina predelani koncept boja za obstanek pa si je sposodil sociolog Spencer. Takih primerov je bilo veliko.
Druga pomanjkljivost Latourjevega teksta je njegov opis postmoderne. Za postmoderno Latour trdi, da je še poglobila razkol med naravoslovjem in družboslovjem. Sam vidim postmoderno drugače. Postmoderna po mojem mnenju ni poglobila razkola med naravoslovjem in družboslovjem, ampak je podala zasnutek, kako to ločnico odpraviti in bila drugačen od Latourjeve rešitve.
Kaj reči za konec? Latourjeva knjiga Nikoli nismo bili moderni prinaša pomembne uvide, ki so ključni za razumevanje tako Latourjevega opusa kot tudi sociologije znanosti. In sama sociologija znanosti, katere eden najpomembnejših predstavnikov je Bruno Latour, je vsekakor šola, ki se jo splača poznati, saj poseduje najbolje zastavljen pristop, kako opisati naravoslovno znanost in tehniko znotraj celotnega zahodnega družboslovja in ki pusti za sabo razne Kuhne in Poperje, ki na naših univerzah še vedno prevladujejo. Ni pa tekst brez napak, na katere sem zgoraj že opozoril. Kljub tem pomanjkljivostim Nikoli nismo bili moderne priporočam v branje, a hkrati bodočega bralca opozarjam, da je treba tu obravnavano Latourjevo delo brati skupaj z drugimi njegovimi knjigami in tudi skupaj z deli drugih sociologov znanosti, kot so Josef Rheinberger, Karin Knor Cetina in Donna Haraway. Šele preko takega vzporednega branjem se bo bralec lahko prebil do pravega pomena Latourjevih Nikoli nismo bili moderni.
Bruno Latour: Nikoli nismo bili moderni: esej iz simetrične antropologije (Studia Humanitatis, 2022, prevod Saša Jerele)
Približuje se čas, ko se bomo nekateri ponovno ozrli v dejanja, misli, čustva, namere in hotenja v tem letu – seveda se kar precej tega nanaša za leto ali več let nazaj in je šlo torej vsaj v nekaterih zadevah za kontinuirana dejanja, misli, čustva, namere. V tem smislu bi rada v tem članku spregovorila o tem, koliko smo se posamezniki in posameznice dejansko pripravljeni odpovedati določenim dejanjem, mislim, čustvom, hotenjem v prid dobrobiti našim najbližjim (tudi našim domačim ljubljenčkom), torej dati prednost svojim najbližjim pred nami samimi, ker je njihova dobrobit v določenih primerih pomembnejša od nas samih (predvsem takrat, ko niso najboljše). Morda se komu to zdi nepomembno, trivialno in celo lahko, vendar se je do tega v realnosti in v resnici dosti težje dokopati in še težje vsakodnevno udejanjiti. In ne v tem dejanju ne vidim prav nič žensko obeleženega ali »žensko požrtvovalnega«, gre za človeško dejanje, ki se navsezadnje izkaže tudi nadvse dobro za nas same.
Ko sem razmišljala, kako h temu pristopata literatura in psihologija, sem se spomnila nekaj primernega gradiva. V literaturi je opazno, da mora glavni/a junak/inja doživeti neko temeljno spremembo, da je pripoved zanimiva in atraktivna. A kako to doseže, je za nas seveda najpomembnejše vprašanje, kajti kakor sem rekla, moramo najprej sploh ugotoviti, kaj mislimo in čustvujemo napačno, da lahko začnemo delati na spreminjanju, ki se neposredno odrazi na pozitivnem stanju in počutju naših najbližjih.
V ta namen sem se odločila za predstavitev mišljenja, čustvovanja in hotenja dveh junakov zgodb. Vsa moja poletja (2022) je odlična feministična pripoved, v kateri nam avtorica postreže z veliko mislimi, čustvi in protislovji med osebnimi željami ter družbenimi pričakovanji glavne junakinje. Roman je razdeljen na prvi in drugi del, od katerih nas zanima predvsem slednji, v katerem glavna junakinja, pisateljica Natsuko, ki se bliža štiridesetim, razmišlja o materinstvu. Kot pisateljica je dosegla nekaj uspeha, to je zanjo »življenjsko delo«, za katerega je »popolnoma prepričana«, da je »tukaj zato, da bi ga opravljala«. Vendar poleg tega vedno bolj razmišlja o tem, da bi postala mati samohranilka (še lezbičen par kot par ima večjo družbeno veljavo), a se sprašuje, kakšno pravico ima do otroka kot samska aseksualna ženska, saj se lahko zaradi kulturne stigme, ki jo prinaša umetno oplojen otrok, zgodi, da bo izobčen, ker je brez očeta. Prav tako jo skrbi, da ne bo dovolj dobra mati. Kratka pesem v prozi na začetku tega drugega dela razkriva njeno čustveno stanje:
»Moje življenje, a je to to? vesela sem, da lahko pišem, hvaležna življenje za vse lepo, kar sem do-živela, ampak, a … bom še naprej tako – sama? … v redu, a te res ne bom spoznala? … a mi ne bo žal? Če ga, samo-svojega otroka, ne boš spoznala, a bo to to? če ne, bo.« (Kawakami, 2022: 209)
Avtorice predstavi tri glavne dileme, o katerih razmišlja v zvezi z materinstvom in ki jih spremljajo različna čustva. Ljubezen v romanu večinoma ni prisotna. Tudi seks z moškim ne. Ker je seks ne zanima in v seksu ni nikoli uživala, ji preostane edina možnost umetna oploditev.
1) Natsume razmišlja o možnem odnosu z lastnim nosečim telesom in potencialnim otrokom, Kawakami predstavi skrajno alternativo: družbo, ki bi se povsem odpovedala razmnoževanju. Na prelomni točki romana ženska junakinja, po imenu Yuriko, ki je bila spočeta na umeten način, Natsume seznani z argumentom, da bi lahko že samo rojstvo veljalo za kršitev telesne avtonomije. To Yuriko predoči tako, da postavi Natsuko pred dilemo, ali ima Natsuke pravico spraviti otroka na svet, če bo ta otrok nesrečen zaradi različnih okoliščin (npr. lahko se rodi deformiran, lahko da jo bo kdo zlorabil v šoli ali bo doživela kakšne drugače trpeče stvari; kaj če se bo otrok nato spraševal, ali ne bi bilo boljše, da se sploh ne bi rodil/a). V poletni vročini Natsuko preganja Jurikino stališče. Za Yuriko je prihod otroka na svet »stava na življenje druge osebe«. Ne na njeno. Sprašuje se, kako pošteno je roditi otroka, če za rojenega posameznika »ne obstajajo možnosti popravljanja; če ni poti, da bi se stvari vrnile v prejšnje stanje«? Vendar se ne glede na Yurikino stališče Natsume odloči za otroka, njena želja, da bi spoznala neznano bitje, prevlada nad vsem (ibid. 422–424).
2) Natsume razmišlja o svojem konkretnem izgledu, svojem finančnem stanju in počutju in se primerja s tem, kakšna naj bi izgledala, se počutila in koliko denarja naj bi imela, da bi lahko bila dobra mati. Tako ob tem, ko se gleda v ogledalu, opisuje, kako ima zanemarjene lasje, da je njena polt slaba in njen obraz brez življenja. Opiše se, kakor da spominja na mariniran jajčevec in se ob tem vpraša, kako je lahko izsušena, obrabljena ženska, ki gleda vame, vir novega življenja? S tem odlomkom Kawakami raziskuje posebno vrsto kulturne pogojenosti in razdvojenosti med tem, kako je Natsujino telo videti, in tem, kako naj bi bilo videti, da bi izpolnilo svoj ženski potencial. Kawakami nam pokaže, kako tesno je ženski telesni videz povezan z njeno zaznano sposobnostjo razmnoževanja in vzgoje v kapitalističnem sistemu, ki zahteva videz lahkotnosti in uspešnosti. Zahteve njene kulture so tako vseprisotne in intenzivne, da nobenemu drugemu liku v romanu ni treba povedati, da naj se Natsume počuti slabo – pogled družbe je obrnila navznoter in ga uporablja za presojanje same sebe. Ne glede na to njeno razmišljanje in počutje prevlada želja po materinstvu.
3) In nazadnje v pogovorih s kolegico pisateljico in urednico razmišlja o naravi svojih razmer kot pisateljica. Še najbližje polemiki je roman takrat, ko se njeni dve strasti – pisanje in materinstvo – zbližata. Njena agentka ji svetuje, da naj piše o sebi, o svoji spolnosti, financah, čustvih in če lahko sama zanosi ter postane mati – ali pa tudi če ne more –, ampak če piše o vsem, kar se pri tem zgodi, ali se sploh zaveda, kaj bi to pomenilo za mnoge ženske? Spodbuja jo, naj ženskam da nekaj resničnega. Resnično upanje. Precedens. Opolnomočenje. In zato ne potrebuje partnerja. Ženska se lahko sama odloči za otroka in to tudi izpelje. Skratka, avtorica nas vodi skozi različne etične dileme, tehnične možnosti umetne oploditve in čustva, kot so obup, žalost, razočaranje, do upanja in končnega optimizma, v katerem da prednost srečanju in bivanju z novim bitjem pred celotnim svojim bistvom in svojo (žensko) eksistenco.
Druga romaneskna pripoved »Petindvajsetletnica ljubezni« v romanu Beograjčanke (Igor Marojević, 2022) je malce drugačna. Ko sta se glavna junakinja in njen mož Dima iz Beograda preselila v Barcelono, je Dima ustanovil svoje podjetje za PR in zapravljal ženin denar, ki ga je dobila kot delež od prodaje hiše staršev, ona pa se je vpisala na podiplomski študij španskega filma. V tistem času se jima je rodila hčerka Ines. Sčasoma sta se vedno bolj odtujevala, dokler se ona ni zapletla v ljubezensko razmerje s svojim mentorjem. Ko je to mož odkril, je pobesnel (enkrat sta imela tudi fizični obračun, kjer je ona utrpela modrico na obrazu), in seveda zahteval ločitev, pri tem pa si je želel prisvojiti tudi stanovanje, ki sta ga prav tako kupila od kupnine hiše ženinih staršev. Ona se s tem seveda ni strinjala, in ko sta se tako tožarila na sodišču, je sodišče v nekem trenutku predlagalo, da jima vzamejo otroka in ga dajo v rejo, če ne bosta spora rešila izven sodišča. V tistem trenutku Dima prešine in reče:
»Ali se še videvaš z Louisom?«
»Kaj te to briga!« sem rekla odsekano.
»Vsaj zdaj bodiva razumna, prosim te. Slišala si, kaj govori sodnik. In tudi sodni sluga naju je opozoril …«
»To je končano,« sem zašepetala.
»Predlagam, da nehava,« je govoril hitro in tiho. »Če ti ne podaljšajo štipendije, bom dal odpoved Carlosu Albertu in zaposlil tebe namesto njega.«
(Marojević, 2022: 166)
Kmalu zatem nadaljuje:
»In?« sem spregovorila, »bi mi oprostil?«
»Ali imam kakšno možnost?«
»Sliši se preveč lepo, da bi bila resnica,« sem odkimala.
»Morala mi boš verjeti, da bo tako,« je rekel in povesila sem glavo v dlani.«
(ibid.)
V tem ključnem trenutku je trenutek streznitve za oba, ko se eden od zakoncev (in to prevarani) odloči, da bo zavoljo obdržanja hčerke in boljše prihodnosti zavestno pozabil na dogodke iz preteklosti, se zavestno odrekel jezi in razočaranju ter izgubi zaupanja in nadaljeval z zakonskim odnosom na drugačen način – on bo bolj spoštoval ženin denar in bo bolj varčen, ona pa je tudi že zaključila svojo afero in se bo njemu in otroku bolj posvečala, preteklosti ne bosta ne on ne ona obnavljala. Zgodba se zaključi tako, da glavna junakinja postavi hčerki Ines vprašanje, katero knjigo naj očetu kupita za petindvajsetletno obletnico poroke, in vse deluje tako, kakor da nikoli ni bilo zakonske krize, ki je pred leti privedla skoraj do ločitve. Kar pomeni, da se je Dima držal dane obljube in ji odpustil, ona pa tudi, da je ponovno vzpostavila zaupanje v ljubezen in trdnost njune vezi. Na tem primeru lahko vidimo, kako se, le če želimo in če imamo v mislih dobrobit nekoga v sedanjosti in prihodnosti, v trenutku lahko odpovemo jezi, maščevalnosti, razočaranju in se potrudimo iti naprej brez obnavljanja slabih stvari (v preteklosti). Seveda morata oba partnerja pri tem enakovredno sodelovati in se truditi za dobro sedaj in v prihodnosti.
Poglejmo si, kako nas spremenjen način razmišljanja in čustvovanja, ki je usmerjeno v boljšo prihodnost, na nekem drugem področju usmerja v drugačna dejanja. Psihologinja Harriet Lerner v knjigi Ples jeze (2014) opisuje odraslo hčerko iz Kansasa, katere pogoste migrene in nenehna jeza se skoraj v celoti vrtijo okoli njene matere, čeprav jo mati, ki živi v Kaliforniji, obišče le enkrat na leto. Med enim od obiskov je Maggie na primer opisala naslednje dogodke: »Maggie in Bob sta preuredila dnevno sobo; mati tega ni opazila. Bob je ravnokar izvedel za svoje napredovanje; mati tega ni komentirala. Maggie in Bob sta se trudila pripravljati razkošne večerje; mati se je pritoževala, da je bila hrana preveč bogata. Za nameček je mati Maggie poučevala o njeni neurejeni kuhinji in kritizirala njeno ravnanje z denarjem.« (Lerner, 2014: 45)
Maggi je od Lernerjeve želela, da bi ji rekla, da je bila njena jeza upravičena, a Lernerjeva je menila, da je kazanje s prstom, kdo in za kaj je kriv ter vodenje seznama napak, le redko koristno početje. Tisto, kar je Lernerjeva svetovala Maggie in kar ta ni nikoli storila, je, da bi mirno spregovorila o svojih ciljih in mater seznanila z mejami, ki so po njenem mnenju združljive z njeno neodvisnostjo. Tega ni storila, ker to zahteva delo in je tvegano, saj se morajo stvari oz. odnos med njima spremeniti. Vrtenje v istem krogu »plesa« je veliko lažje, saj pomeni, da se ni treba ukvarjati s temeljnimi vprašanji. Maggie se zaveda, da tisto, kar mora storiti, ni jezno govoriti o samostojnosti in zrelosti, ampak mora biti zrela. In tako nekoč vendrle prvič mirno in odločno spregovori s svojo materjo. Njena mati je osupla. Mati se sprva vrne k staremu vzorcu vsiljivega kritiziranja, vendar Maggie vztraja, medtem ko mati vedno znova poskuša Maggie »pritegniti nazaj v boj, da bi ponovno vzpostavila njun prejšnji, predvidljivi odnos«. Lernerjeva v tem dogodku opozori na dve odlični stvari. Prvič, pokaže, da je jeza pogosto način, kako ne rešiti resničnega problema, ampak kako se vrteti v krogu. To je kot igra, ki se ponavlja in v tem primeru je z vsako ponovitvijo stvar za oba še slabša, seveda pa je izvor takšne negativne interakcije v preteklosti. Pravzaprav problem še povečuje, saj usmerja pozornost na tisto, kar je pri drugem slabega, namesto na tisto, kar bi lahko bilo dobro. Drugič, Lernerjeva poudarja, da je jeza lahka, razmišljanje o boljši prihodnosti pa težko, saj je ponavljanje problema lažje kot njegovo reševanje. Ko sta si dve osebi blizu, je zelo zahtevno ponovno spogajati odnos, ki bo vključeval tako pristno neodvisnost kot tudi resnično ljubezen in intimnost. Sprememba je strašljiva, medtem ko je nadaljevanje znane rutine, četudi boleče, manj strašljivo. Ko se je Maggie odpovedala igri z jezo in kritiziranjem, se je lahko produktivno postavila zase, s tem pa v prihodnosti začela pravo vzajemnost z in empatijo do matere. Prav tako sta čez čas z materjo lahko vzpostavili tudi bolj lahkoten in ne tako resen odnos, v katerem bi vsaka zase vedno menila, da ima prav in bi to druga drugi nenehno dokazovali. Maggie se je tako odpovedala svoji jezi in bolečini v prid izboljšanja svojega odnosa z materjo – zavestno je odstranila negativen vzorec iz preteklosti in na novo vzpostavila meje in zaupanja z materjo.
Proces spreminjanja svojih misli in čustvovanja lahko traja več let, preden pride do ključnih sprememb, ki vodijo do spremenjenih dejanj v dobro ljubljenih bitij, lahko pa se to zgodi hitro, ob kakšnem pomembnem, prelomnem dogodku, kakor to svojo spremembo opiše Liz Murray v svoji knjižni uspešnici Prelomna noč: spomini na odpuščanje, preživetje in moje potovanje od brezdomke do Harvarda (2011) o spominih iz otroštva. Murray je bila hčerka hipijevskih staršev. Starša sta bila ljubeča, vendar sta se zapletla v drogo in postala odvisnika. Dekleti sta bili v otroštvu pogosto lačni, in ker sta bili neumiti in umazani, so ju v šoli zasmehovali, zaradi česar sta jo nehali obiskovati. Na neki točki je mati zbolela za aidsom, Liz in njena sestra sta jo negovali, dokler ni umrla, oče pa se je zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine preselil v zavetišče za brezdomce. Liz je nekaj časa živela na ulici. V svojih spominih pa govori predvsem o odločitvi, da vzame življenje v svoje roke, se izobrazi in se vrne v šolo. Vrhunec je pridobitev štipendije New York Timesa za študij na Harvardu, kjer je začela študirati leta 2000. Ko je tudi njen oče zbolel za aidsom, si je vzela dopust, da bi skrbela zanj. Diplomirala je leta 2009 in je trenutno motivacijska govornica. Za našo poanto pa je pomenljivo njeno soočenje z očetom ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu:
Ko je prišla torta, na kateri je bilo osemnajst svečk, sta mi oba zapela vse najboljše in oče mi je nežno stisnil roko pod mizo – en neroden dotik s svojo tresočo roko … V njegovi gesti sem začutila, da je z roko segel čez najino razdaljo in mi tiho zagotovil: ‘Vem, Lizzy in sem s teboj.’ Nisem mogla odvrniti oči od očeta, ta podoba me je začarala: oče, ki je ploskal z rokami pred dimom mojih ugaslih rojstnodnevnih svečk, tako ranljiv in še vedno poln življenja, v tem trenutku, tik pred mano. Hotela sem ga zgrabiti, ga zaščititi pred aidsom. Želela sem doseči, da se to ne bi več dogajalo naši družini, da bi bil varen in da bi bil spet zdrav.
Ko sem upihnila svečke, si nisem ničesar zaželela. Namesto tega sem se odločila, da očetu odpustim, in si tiho obljubila, da si bom prizadevala za obnovitev najinega odnosa. Ne bom naredila iste napake, kot sem jo naredila z mamo, in mu bom ves čas stala ob strani. Spet bova v življenju drug drugega. Ne, ni bil najboljši oče, vendar je bil moj oče in imela sva se rada. Potrebovala sva drug drugega. Čeprav me je neštetokrat razočaral, se je življenje že izkazalo za prekratko, da bi to pogrevala. Zato sem pozabila na svojo bolečino. Odpustila sem leta težkih trenutkov med nama. Predvsem pa sem opustila vsako željo, da bi očeta spremenila in sem ga sprejela takšnega, kakršen je bil. Zajela sem vso svojo tesnobo in jo kot šop helijevih balonov spustila v nebo ter se odločila, da mu odpustim. (Murray, 2011: 294–95)
Liz je, kot pripoveduje, odpustila razočaranje, »bolečino« in »tesnobo«, povezano z očetom. Iz opisa je namreč razvidno, da ga močno ljubi, on pa njo. Odtujila sta se, ker ni mogla prenašati ponavljajočih se razočaranj: vendar je bil njen položaj položaj žalosti in nemoči, skupaj z željo, da bi nadzorovala njegove odločitve, za katere se vse bolj zaveda, da so obsojene na propad. V njej ni grenkobe, užaljenosti, želje po maščevanju – ne prej ne pozneje. Odpuščanje ji torej pomeni, da se odreče žalosti zaradi neuspešnosti, da bi bil nekdo drug, in prevzame veliko težjo nalogo, da ga podpira in zanj skrbi kot za osebo, kakršna je. Osredotočena je na prihodnost, kolikor je to mogoče, glede na to, da njenemu očetu ni preostalo veliko časa. Skratka, Liz je v enem temeljnem dogodku sprejela niz čustev, misli in odločitev, ki so povsem spremenili dotedanji tok njenega življenja – tudi zato ker, kakor je sklepati iz opisa, tega ni naredila z materjo, zato se je toliko bolj zavedala tega, kako pomemben je čas, ki ga imata na voljo z očetom. Kako morata biti v tem času ljubeča, skrbna in brez kakršnih koli misli in očitkov za nazaj: pomembna je (kakovost) sedanjost in to, kar bosta v njej zasejala. Žal se tega prepogosto zavedamo šele ob takšnih ključnih dogodkih.
Tudi jaz sem nekaj podobnega doživljala v svojem življenju vrsto let, dokler tega nisem povsem ozavestila in spremenila svoje življenje. Torej sem se zavestno odločila, da četudi me še danes kdaj prime, da bi komu napisala ali rekla kaj, kar zadeva preteklost, se temu zavestno odrečem takoj, ko se pojavi misel, čustvo ali namera v tej smeri. Predobro se zavedam, da mi je po toliko letih trpljenja in bolečin mojih najbližjih (to je dejansko trajalo več let in še zdaj), ki so jih ustvarile prav moje misli, čustva in namere v zvezi s tem, kar se mi je dogajalo od 2000 do začetka 2009 in tudi kasneje, danes najpomembnejša njihova dobrobit in dobre počutje. Veliko bolj kot pa moje ‘teženje’ po neki pravici za stvari, ki so se zgodile pred desetletji ali celo več. Sprva sem bila rahlo jezna, nato sem bila več let prav žalostna nad tem, kar se mi je zgodilo in dogajalo, nazadnje pa sem bila vrsto let razočarana, dokler nisem spoznala, kakor o tem trdi filozofinja Martha Nussbaum v knjigi Jeza in odpuščanje (2016): ali bom s tem kaj spremenila, bom povrnila nazaj, kar sem takrat imela, izgubila in/ali je bilo poškodovano? Ne. Ugotovila sem, da sem s teženjem o tej stvari le še poslabšala in obnavljala stvari, ki so že zdavnaj minile, energijo pa dajala slabim ljudem in dogodkom. Ko sem jih začela pozabljati ali se delati, kakor da preteklosti sploh ni bilo, sem lahko začela z drugačnimi mislimi, čustvi in dejanji, ki so bile dejansko bolj zadovoljujoče, a najprej so bile v prid mojim ljubljenim (čeprav se stvari, žal, še vedno niso povsem izboljšale).
Ali je bilo to lahko storiti? Niti ne, trajalo je več let in velikokrat sem ponovila napačno misel, čustvo ali komu napisala kakšno elektronsko pošto ali v telefonskem pogovoru obnavljala pretekle dogodke in jih zato takoj tudi dobila nazaj kot bumerang – seveda v trpljenju mojih ljubljenih – tako, da danes, če me le za hip prime, da bi spet kaj pomislila ali komu težila, to zavestno takoj prekinem in se preusmerim v misli in dejanja, za katera vem in so se izkazala v dobro mojih ljubljenih, s tem pa tudi v moje dobro. Kar pomeni, da sem s trdno odločenostjo in samo-nadzorovanjem v tem uspela. Ali kakor je dejala Leverjeva za Maggie: Nekaj je govoriti o mirnosti in odraslosti, drugo pa je biti (misliti, čutiti in delovati kot) odrasla. To, menim, so odločitve in dejanja v vsakodnevnem življenju, ki pa so dolgoročno veliko pomembnejša, kakor pa je enkrat narediti nekaj velikega. Če smo uspeli s svojo prisotnostjo in sobivanjem narediti in vsak dan delati dobro svojim najbližjim, smo naredili nekaj največjega – dejanje ljubezni, prijateljstva, skrbnosti in varovanja.
Govoriti ob stoletnici Proustove smrti – kakšna čast in kakšna nemogoča naloga. Pred hommage samemu Proustu je potreben hommage tistim v Sloveniji, ki so poskrbeli za njegovo prisotnost med nami. Najprej in v najvišji meri je to seveda prevajalka Radojka Vrančič, ki je temu posvetila večji del svojega življenja; nato Marija Saje, moja gimnazijska profesorica francoščine, ki je toliko generacij okužila s Proustom; nazadnje moj dragi umrli prijatelj Dušan Jovanović, ki je s predstavo Iskanje izgubljenega časa v Drami (2004) Prousta približal splošnemu občinstvu (predstava je tedaj dobila glavno Borštnikovo nagrado). In naposled se je treba posebej zahvaliti Beletrini, ki je ob tej stoletnici poskrbela za nujno potreben ponatis celotnega cikla.
Ker je o Proustu nemogoče govoriti nasploh, predvsem pa ne v tako kratko odmerjenem času, sem se odločil, da se osredotočim na en sam odlomek, ki je meni eden najljubših, nadvse zgovoren odlomek, proustovski par excellence, takšen, da para srce. Najbrž je videti nenavadno, da si za izhodišče jemljem temo ‘Proust in telefon’, ampak tema vodi daleč. – Pripovedovalec Iskanja izgubljenega časa se v nekem trenutku te neznanske pripovedi, v III. delu, v Svetu Guermantskih I, znajde v Doncièresu, francoskem provincialnem kraju, na obisku pri svojem prijatelju Saint-Loupu. Od tam naj bi se po telefonu pogovarjal s svojo babico v Parizu. »Telefon v tistem času še ni bil tako splošno v rabi kot dandanes« (1987, str. 135-6) – vrstice napisane med prvo svetovno vojno, objavljene 1920, nanašajoče se na čas nekje pred prelomom stoletja. Za telefonski pogovor se je moral odpraviti na pošto in to je bilo prvič v življenju, da je s svojo ljubljeno babico govoril po telefonu. Tega novega aparata se je v teh zgodnjih časih držala magija: »In godi se nam kot človeku, ki mu čarodejka izpolni izraženo željo ter stori, da se mu v nadnaravni svetlobi prikaže babica ali zaročenka.« (Str. 136) Nova tehnologija je bila še vedno videti kot nadnaravni poseg, ki odpravi daljavo in nam oddaljeno bitje prestavi v največjo bližino, a nam s tem obenem da čutiti, »kako varljiv je videz najslajšega zbližanja in kako oddaljeni smo lahko od ljubljenih bitij prav v tistem trenutku, ko se zdi, da bi morali samo iztegniti roko, pa bi jih prijeli. Kakšna stvarna navzočnost, tale tako bližnji glas – kljub dejanski ločenosti! Pa tudi vnaprejšnja podoba večne ločitve!« (Str. 137) Vse Proustovo delo je dolga meditacija o času in spominu, in obenem, znotraj tega in še širše, meditacija o naravi prisotnosti, prezence, o njeni izmuzljivosti, o bližini in daljavi. Glas, ki prihaja po telefonu, je oboje v enem, največja bližina, bolj bližnja, kot je lahko realni glas, in bolj oddaljena, kot je lahko realni glas, ločitev v sami bližini, njen razkol. Glas, ki nam govori direktno v uho, takoj stori, da vznikne poleg nas nevidno in oddaljeno, a v isti gesti evocira ‘večno ločitev’, smrt. To je fantomski glas, telefon iz glasu napravi zagrobni glas, akuzmatični glas, ki mu ne vidimo izvora in se je zato osamosvojil, postal posebno bitje in v svoji bližini obenem stopil v območje duhov.
[…] po nekaj trenutkih molka sem nenadoma zaslišal glas, o katerem sem po krivem mislil, da ga tako dobro poznam, zakaj dotlej sem vselej, kadar se je babica z menoj pogovarjala, temu, kar mi je rekla, sproti sledil na odprti partituri njenega obraza, kjer so mnogo prostora zavzemale njene oči; njen glas sam pa sem poslušal danes prvikrat. In ker se mi je ta glas zazdel v sorazmerjih spremenjen, ko je prihajal k meni sam, brez spremstva obraznih potez, sem odkril, kako je ta glas mil; […] ko sem ga imel samega pred seboj in ga gledal brez maske obraza, sem nato prvikrat v njem zapazil bridkosti, od katerih je v teku življenja dobil razpoke. (Str. 137-8)
Glas se običajno umešča v odprto partituro obraza, nasploh na ozadje vidnega, ki mu daje okvir, določa njegove koordinate in tako njegovi prezenci odmeri mesto. Sledimo mu tako, kot sledimo živi izvedbi s partituro v rokah, s trdnim ozadjem in z navodili za interpretacijo. Glas prihaja do nas skozi masko vidnega, in obraz je poglavitna maska, ki glas nevtralizira in nas ravno obvaruje pred bližino glasu. Glas, ki prihaja do nas iz daljave preko telefona, pa je oropan varnostne razdalje, ne moremo ga držati primerno proč od nas, četudi je nepredstavljivo daleč. Ali bolje, telefon podaljšuje funkcijo maske, njeno izvorno funkcijo ločitve vidnega od glasu, odteguje nam partituro obraza. Paradoks: glas, ki zveni skozi medij, je slišati bolj izvoren od ‘pravega’. A kaj je pravo?
Zavpil sem: ‘Babica, babica!’ in bi jo rad poljubil, ob sebi pa sem imel samo ta glas, to prikazen, enako neotipljivo kot bo tista, ki me bo mogoče prihajala obiskovat, ko bo babica že mrtva. […] tako sem sam pred aparatom kar naprej zaman ponavljal: ‘Babica, babica!’ kot je Orfej, ko je ostal sam, ponavljal ime mrtve žene. (Str. 139)
Telefon s svojim tehničnim posredništvom iz živega glasu naredi glas bolj živ od prisotnega glasu, a obenem iz glasu naredi glas umrlega, ki ga ne moremo doseči, doklicati s svojim glasom. S sovjo presežno prezenco naznanja ločitev, prihaja iz podzemlja; kar nam ponuja v bližini, nam radikalno odteguje. To novo tehnično magijo je mogoče opisati le s staro mitologijo, sama tehnologija je kot mitološko bitje, podaljšek starih mitov, ki jih vnazaj osvetljuje v novi umetni svetlobi. V eni sami preprosti potezi je premerjena neka osnovna lastnost sodobne tehnološke družbe, da namreč hkrati približuje in oddaljuje, nas povezuje in izolira, podira zidove in jih postavlja.
Pripovedovalca babičin glas navda z neizmernim hrepenenjem po njeni prisotnosti, takoj mora ukrepati, da bi pregnal ta fantom in zacelil razkol, ki ga je proizvedel. Saj ne da bi mu babica prigovarjala k vrnitvi v Pariz, prav nasprotno: »Ko mi je babica rekla, naj ostanem, mi je zbudila nestrpno, noro potrebo, da bi se vrnil.« (Str. 138) Tako se hipoma odloči, da se bo vrnil v Pariz, nabavi si vozovnico za vlak, po kratkih zapletih se nanagloma odpravi, ne da bi se mogel prav posloviti od svojega prijatelja. In tako naslednjega dne, po tem kratkem in neznansko dolgem časovnem odlogu, naposled stopi v sprejemnico in zagleda babico, ki ni nič vedela o njegovi vrnitvi, obstoji tam za nekaj trenutkov brez njene vednosti.
Jaz sem bil – po tisti posebni, minljivi pravici, ki nam v kratkem trenutku vrnitve podeli sposobnost, da nenadoma prisostvujemo lastni odsotnosti – tam samo kot priča, kot opazovalec s klobukom in popotnim plaščem, kot tujec, ki ni tu doma […]. Enako se nam godi, kadar kakšna okrutna zvijača naključja naši razumni in spoštljivi ljubezni prepreči, da bi o pravem času prihitela skrit našim pogledom tisto, česar ne smejo nikoli uzreti […]. (Str. 144)
Pripovedovalec se tako znajde v razpoki časa, v zarezi prisotnosti – za hip je prisoten v svetu, v katerem ga ni, prisostvuje svoji lastni odsotnosti, in vidi tisto, česar ne bi mogel in smel nikoli videti, svoj svet brez sebe, kot da bi se opazovalec prelevil v fotografski aparat ali v filmsko kamero, ki njegovo oko spremenita v brezsubjektni pogled, v ‘objektivni’ posnetek sveta, kakršen je ‘sam na sebi’, takrat, ko nismo v njem. Po telefonu sta tako fotografija in film pravi medij ali prava metafora pripovedovalčevega izkustva, njegova ljubezen in hrepenenje se sekata skozi tehnologijo, skozi njeno ‘mehaniko’. In kaj vidi?
[…] tako sem jaz, ki mi je bila babica isto kot jaz, saj sem jo videl zmeraj samo z duševnimi očmi, zmeraj na istem kraju preteklosti, skozi prozorno plast drug poleg drugega ali drug nad drugim ležečih spominov, zdaj nenadoma v naši sprejemnici, ki je bila del nekega novega sveta, sveta časa, […] prvikrat in samo za kratek hip, ker je takoj izginila, zagledal na zofi pod svetilko zariplo, neokretno, prostaško, bolno starko, ki z blodnimi očmi sanjari nad odprto knjigo, zagledal onemoglo starko, ki je nisem poznal. (Str. 144-5)
Odlomek spada med najsijajnejše in najstrašnejše, najbolj v srce segajoče pasaže iz celotnega Prousta. Več kot 40 let bo, odkar sem prvič prebral ta odlomek, a po skoraj pol stoletja mi še vedno gre mrzlo po hrbtu. – Na neki prvi ravni ga lahko beremo kot določeno soočenje z izkustvom moderne, emblematičnim izkustvom tega preloma stoletja, ki ga, v najbolj očitnem, preveva naraščajoča in čedalje bolj množična uporaba novih tehničnih izumov, telefona, fotografije, filma, gramofona, novih sredstev, ki nenadoma omogočajo zmanjšanje razdalje, telekomunikacijo, novo formo prezence, novo razklanost prezence, njeno novo masivno posredovanost z mediatizacijo. Proust, natančen in do skrajnosti senzibilen opazovalec in popisovalec, ujame neki trenutek, ko novi mediji še niso splošno razširjeni in vsakdanje prisotni, vendar že dosegljivi in že sidrišča, okoli katerih se na novo strukturira mreža intersubjektivnih razmerij in nove oblike socialnosti. Odlomek ima takorekoč ontološki zastavek in domet: telefon odpre neko zev v realnosti, glas vznikne v nenadni osamosvojenosti, izoliran od svojega nosilca in oddajnika, kot nevidno telo, prosto telesne navzočnosti in zato toliko bolj vpadljivo, zavezujoče, obeleženo z velikim afektivnim nabojem. Nova spektralna prezenca odpira razpoko sredi realnosti in tako navdaja s hrepenenjem po zaceljenju, po tem, da bi glasu povrnili njegov vir, zev kliče po zacelitvi. Vendar je vroča želja obsojena na neuspeh, zevi, ki se je odprla, ni več mogoče premostiti, telo, ki mu pripada glas, ni več isto telo, postane telo tujca, neznanca, telo izvzeto iz našega običajnega življenjskega krogotoka, iz horizonta pričakovanj in utečenega smisla. Telefonski glas, v svoji nenadni nenavadnosti, takorekoč izvensvetnosti, ‘transcendenci’, je obeležen z vso težo fantazme, oddaljeno bitje je obdano z avro, vzbuja mogočni val koprnenja in obenem tesnobo smrti – eno z drugim, hrepenenje je pogojeno s tesnobo, ki ji skuša odpomoči z naglim ukrepanjem. Toda ukrepanje ne more več pomagati, pride nujno prepozno in namesto srečne združitve za trenutek ugleda svet, oropan fantazme, oropan afektivnega okvira in smisla, svet, ki je s tečajev. Seveda, le za hip, v vrzeli, svet se spet ujame, telefon kmalu postane še eno pomagalo, nič bolj nenavadno od sekire in lopate (in sčasoma precej manj nenavadno od slednjih). Tako pravi Proust kasneje, v Jetnici (V. delu):
In k njej sem šel skoraj ne da bi pomislil, kako nenavadno je, da hodim k tej skrivnostni gospe de Guremantes iz mojih otroških let edinole zato, da jo izkoriščam za preprosto praktično uslugo, nekako tako kot telefon, to nadnaravno orodje, katerega čudeži so nas nekoč očarali, zdaj pa ga uporabljamo kar tjavdan, da bi poklicali krojača ali naročili sladoled. (1995, str. 28)
Aristokracija in tehnologija: tako kot je postalo nekaj običajnega, da se srečuje z gospo de Guermantes, pravljično in nedostopno aristokratsko osebo, ki je v njegovih otroških letih naseljevala odmaknjeni mitični svet, tako je postalo nekaj običajnega, da uporablja telefon, pravljično čarobno palico, ki je svojčas odpirala vrata v nadnaravno. Bolj ko roman napreduje, bolj izginja aristokratski svet, predmet tolikih fantazem in posebne avre, in se staplja s svetom buržoazije (tako da je ‘zmagovalka’ nazadnje tista trivialna, snobovska in povzpetniška gospa Verdurin, ki v končnem bridkem ironičnem zasuku s poroko sama postane gospa de Guermantes), vzpon buržoaznega sveta pa nazadnje uteleša prav razmah tehnologije, zvedene na pragmatično uporabo in korist, magija postane instrument kar najbolj nemagičnega trga in profita. Tehnologija je eden od vzvodov nivelizacije, v kateri se nazadnje utopi sleherna odlikovanost, a hkrati se tem se nivelizirajo tudi sami učinki tehnologije in postanejo trivialni. Pripovedovalec je moral za prvi mitološki pogovor na pošto, a brž ko je bilo mogoče, si ga je dal napeljati v stanovanje. In nazadnje v spalnico, ki jo je njegov alter ego Proust vse manj in manj zapuščal in kjer je napisal glavnino Iskanja izgubljenega časa. Najbolj intimno pri sebi, v postelji, a v družbi s telefonom. Bi bilo Proustovo pisanje možno brez telefona? Kot pravi Michael Naas, eden od interpretov, ki so se pobližje ukvarjali s tehnologijo v Proustovem romanu:
Čeprav smo skozi celotno Iskanje izgubljenega časa priča temu, kako je bil telefon postopno uveden v francosko življenje, pa si je težko predstavljati Prousta ‘pred telefonom’. Celo če ga še ne bi iznašli, bi bil navzoč njegov učinek ali afekt […] Telefon je tako ne le nova tema pisanja in komunikacije, temveč nov vir za opis ali vnovično iznajdbo same narave komunikacije in pisanja. (Naas 1999)
Skratka, Proust bi bil izumil telefon – ali vsaj ‘telefonski učinek’ –, če ga ne bi bil prehitel Alexander Graham Bell.
Moj vstop v Proustov univerzum skozi telefon je bil morda videti čudaški, a videli smo, da naposled sega v sámo srž Proustovega podvzetja. V dokaz (morda kronski dokaz?) lahko navedem še en odlomek, morda eno najbolj nenavadnih mest iz celotnega cikla. Ni mi treba posebej poudarjati, kakšno centralno vlogo igra v Proustovem delu ljubosumje, absolutno središčni afekt in obsesija. Pripovedovalec proti koncu IV. dela, Sodome in Gomore, malo po naključju izve, da ga njegova ljubljena Albertine (najbrž) vara, ne le to, da je del neke cele lezbične scene. To spoznanje mu postane vir neizmernega trpljenja, ki bo vodilo do tega, da jo bo zaprl kot jetnico (in naslov V. dela je Jetnica). A v trenutku tega spoznanja poda sledečo neverjetno primerjavo:
Albertinino prijateljstvo z gospodično Vinteuilovo in z njeno prijateljico, to poklicno privrženko sapfizma, je bilo v primeri s tem, kar sem si zamišljal celo v svojih najhujših sumih, nekaj takega kot so v primeri z malo akustično napravo, o kateri so na svetovni razstavi leta 1889 komaj upali, da bo segla od konca ene hiše do druge, naši sedanji telefoni, ki daleč čez ulice, mesta, polja in morja povezujejo deželo z deželo. Kraj, kjer sem zdaj pristal, je bila zame strašna terra incognita, tu se mi je odpiralo novo obdobje neslutenega trpljenja. (1991, str. 600)
Odlomek temelji na primerjavi magnitude, reda velikosti dveh povsem disparatnih procesov, čedalje bolj vseprežemajočega ljubosumja in čedalje večje vseprisotnosti telefona. Tako kot se je tisti mali aparat, ki na svetovni razstavi ni prav veliko obetal, prelevil v giganta globalnih razsežnosti, tako se je ta prvi drobni sum nezvestobe prelevil v monstra, ki bo prepredel vse pripovedovalčevo življenje, sans trêve et sans merci, brez prestanka in brez milosti Edino globalna razpredenost telefonskega omrežja je prava primera za razpredenost tega ljubosumja. Pri Proustu sicer ne manjka nenavadnih primerjav in kratkih stikov med povsem disparatnimi sferami, a nemara bi težko našli kaj bolj nenavadnega od tega. Ljubosumje je kot telefon, hm.
Tehnološko izkustvo je novo, a po drugi strani se zdi, da odlomek o telefonskem pogovoru z babico govori o nečem, kar je staro toliko kot človeštvo. Nova tehnologija masivno prinaša na dan nekaj, kar v prisotnost vnaša tujek, neko zev, in kar je v iznenada zaostreni obliki zadobilo nov in spektakularen zasuk. Tehnologija je katalizator, poveča in ojača nekaj, kar je bilo že latentno vselej tu, četudi postavljeno na stran. A vendar je v katalizatorju in uspešnem orodju še nekaj drugega, v tej vrzeli vznikne neka nova razsežnost, nova zagata, ki je lastna prav modernosti in njenemu prelomnemu trenutku v prelomu stoletja. Moment, po katerem tehnologija ni preprosto zvedljiva na korist, uporabnost in učinkovitost, temveč zamaje sam modus prezence, našega dostopa do prisotnosti, našega dojemanja in preko tega socialnega življenja.
Marcel Proust
Telefon napravi zarezo, stvari vrže iz tira, prekine sklenjenost sveta in ukoreninjenost navade – preden sam ne postane neka druga navada. Samuel Beckett, še en navdušenec nad Proustom nasploh in tem odlomkom posebej, se je učil pisateljske obrti iz najodličnejših virov, od Joycea in Prousta, svojo odličnost pa je naposled dosegel tako, da je na oba pozabil in storil nekaj nasprotnega od njiju – namesto ekspanzije minimalizem, umetnost subtrakcije. (Tako Proust kot Joyce sta pri korekturah nenehno in obilno dodajala, Beckett pa je prav nasprotno izrabil korekture za to, da čim več sčrta.) Beckettu dolgujemo sicer enega najboljših stavkov, kar jih je bilo kdaj napisanih o Proustu: »Proust je imel slab spomin.« (Beckett 2004, str. 211) To geslo bi bilo treba postaviti na začetek vsakega kurza o Proustu. Tu je Beckettova parafraza tega odlomka:
Preseneti jo med branjem njene ljube Mme. de Sévigné [?]. Toda njega ni tam, ker ona ne ve, da je on tam. Navzoč je s svojo lastno odsotnostjo. In posledica njegovega potovanja in njegove tesnobe je ta, da je njegova navada, navada njegove nežnosti do babice, neuporabna. Njegov pogled ni več nekromantija, ki vidi v vsakem dragocenem predmetu ogledalo preteklosti. Predstava o tem, kaj naj bi videl, ni imela časa, da bi vrinila svojo prizmo med oko in njegov objekt. Njegovo oko deluje s kruto natančnostjo fotoaparata; fotografira realnost babice. In v grozi sprevidi, da je babica mrtva, že davno in velikokrat, da tisto oboževano domače njegovega uma, ki ga je v vseh teh letih milostno sestavila skrb navadinega spomina, ne obstaja več, da je ta nora stara ženska, kinkajoča nad knjigo, preobtežena z leti, zardela in groba in vulgarna, tujka je, ki je še nikoli ni videl. (Str. 210)
Za Becketta je ta odlomek posebej indikativen zato, ker v njem Proust pokaže enega od ostrih načinov, kako prekiniti s težo Navade, tega »jamstva tope neranljivosti« (str. 206 – »Dihanje je navada. Življenje je navada.«) in pokaže »smrt navade in kratkotrajno opustitev njene budnosti«, »odpoved paktu« (str. 208), skratka, zarezo v fantazmatskem okviru, ki običajno poskrbi za sklenjenost, domačnost in smiselnost našega univerzuma. Spomin, ki ga Proust tako minuciozno rekonstruira v ‘katedralo’ teh sedmih knjig, je po eni strani navezan na navado in na njeno kontinuiranost, po drugi strani pa je luknjičav in zgrajen prav okoli zarez, ki to sklenjeno enovitost prekinjajo. »Strogo rečeno, spomnimo se lahko samo tistega, kar je zaznala naša skrajna nepozornost in je shranjeno v tisti poslednji in nedostopni temnici našega bitja, za katero Navada nima ključa …« (Str. 211-2) Ta zareza je tu osredinjena okoli tega nenavadnega objekta, glasu, ki ga telefonski klic vzbudi v njegovi največji intenzivnosti in hkrati nedostopnosti, zareza v nenavadnem spoju s tehnologijo, ki inavgurira moderno dobo. Navada pa ni le otopelost, neranljivost, privajenost, rutina, navada zadeva tudi območje afektivnega življenja in nežnih vezi, zadeva tudi to ljubezen do babice, ki jo navada varuje pred nenadnim vpogledom v njeno tujost, vulgarnost, onemoglost. Prebujenje iz primeža navade, iz fantazme, ni preskok v živo življenje, temveč nasprotno, soočenje z njegovo strašno kontingentno realnostjo, ki jo je mogoče ugledati le za trenutek, a ki tudi ni preprosto prava realnost onkraj vseh iluzij, njihovo razblinjenje, temveč je ‘prava realnost’, če že kje, v sami tej diskrepanci. Spomin je prav v diskrepanci med enim in drugim, med pravljično podobo babice, ki vznikne kot fantom sredi zevi v običajni prisotnosti, in to neznano starko, ki je ni več mogoče zaceliti v eno bitje. Rekonstrukcija spomina je rekonstrukcija rane v spominu, ki je naposled rana samega časa. Videti je, da je Proustova stava v tem, da bo po tej poti spominjanja ponovno našel izgubljeni čas in zacelil rano, a to je brez dvoma napačen pogled na njegovo veliko podvzetje. Njegov pogled ni zazrt v preteklost in njeno rekonstrukcijo, temveč v prihodnost (kot se sicer ne utrudi ponavljati Gilles Deleuze (2012), še eden velikih bralcev Prousta), ne v nostalgijo, temveč v učenje novega, l’apprentissage du nouveau. In Proustovo ‘arhetipsko’ stanje vmes med budnostjo in zavestjo – stanje, v katerem se začne celotna pripoved in ki se kasneje tako pogosto vrača – je stanje, v katerem popusti budna kontrola in običajni spomin, stanje, v katerem nastopi ravno ‘nehoteni spomin’ in s tem mreža znamenj in asociacij, ki jih budni ne moremo doseči, vendar pa to stanje potapljanja v sanje, v onirični svet onkraj volje, vsebuje in uteleša nek imperativ: ne popustiti spanju. Prepustiti se uspavanju, a ne zaspati, ostati buden v tem uspavanju. Kot pravi Walter Benjamin v svojem sijajnem eseju o Proustu: »Ne vemo, kakšna srečanja bi nam bila namenjena, če bi bili manj nagnjeni k temu, da popustimo spancu. Proust ni popustil spancu.« (1999, str. 238-9) Stanje opustitve budnosti in navade je ravno rob, kjer ne smemo zdrsniti v spanec, ampak ta rob nalaga prebujenje. In sedem romanov, ki se porodijo iz dremeža in nenehno lebdijo v oniričnem svetu med zavestjo in spanjem, je spomenik prebujenju in novemu, ne nostalgiji za nepovratno izgubljenim in njegovemu najdevanju.
Nikdar prej še nisem bil v Romuniji in preden so me povabili na tamkajšnji knjižni sejem, se nisem niti zavedal obstoja mesta Iași, drugega največjega romunskega mesta in romunske kulturne prestolnice, kot Iași predstavljajo turistični vodniki. A zdaj, ko se nekega sivega jesenskega popoldneva prvič sprehajam po mestu, se v njem počutim povsem domače, pravzaprav se mi zdi, da sem tu že bil. A vendar vem, da me sprehod po Iașiju zgolj vrača v druga vzhodnoevropska mesta, po katerih sem se sprehajal. V Krakov ali Lvov, v Beograd ali Kijev, v Moskvo ali Varšavo …
Neko nenavadno toplino občutim v hladu vzhodnoevropskih mest, jaz, ki sem odraščal v blokovskem predmestju Ljubljane in v otroštvu redno obiskoval sorodnike, ki so živeli v stolpnicah Zagreba, Sarajeva, Novega Sada. Meni je vzhodni Berlin bližje kot zahodni Berlin in med bloki v Marzahnu ali Lichtenbergu se počutim domače, četudi mi je Vzhodna Evropa kot pojem tuja.
Pravzaprav, ko mi je konec pomladi v Berlinu po nekem literarnem dogodku nekdo z glasom, ki treplja po ramenu, potožil, da zanimanje za nas, Vzhodnoevropejce, seže le do Berlina in Dunaja in da nas že v Kölnu ali Stuttgartu ni, me je zmedlo, da je v meni prepoznal sorodno, vzhodnoevropsko dušo.
Nikoli se nisem imel za Vzhodnoevropejca. Balkanec, Južnjak, Slovan, to ja, vzhodnjak pa res ne. A vendar sem obstoj nevidne železne zavese, o kateri je govoril, zaznaval tudi sam. Moje knjige so povečini prevajali vzhodno od Berlina in Dunaja, tam so jih brali, tam so o njih pisali, tam so jih tudi nagrajevali. Zahodno od Dunaja in Berlina pa je glas o njih v glavnem hitro potihnil.
A »Jaz, Vzhodnoevropejec« je kljub temu v mojih ušesih zvenelo neprepričljivo in me spomnilo na londonskega prijatelja, ki mi je pred leti v Londonu potožil, da je po brexitu prvič v tridesetih letih življenja v Veliki Britaniji v očeh številnih sodržavljanov postal Vzhodnoevropejec, torej tisti manjvredni drugi. »Trideset let sem bil lahko Anglež, zdaj pa sem Vzhodnoevropejec!« je rekel z glasom, polnim razočaranja.
In spomnil sem se še nekega avstrijskega evropskega komisarja za regionalno politiko, ki mi je na nekem simpoziju v Trstu navrgel, da Slovenija sodi v oblikujočo se regijo z Romunijo in Bolgarijo in ki se mi je zato takrat zdel bruseljsko-jodlarski ignorant, bebec par exellance. Kar je najbrž tudi bil, a so v mojem ogorčenem odzivu bržkone bili prisotni tudi moje predsodki do Vzhodne Evrope.
Kaj imamo mi skupnega z Romuni in Bolgari, sem se spraševal takrat, zdaj pa sem hodil po Iașiju in ugotavljal, da mi to mesto nikakor ni tuje. Podobnosti z mojim svetom je bilo tu še najlažje videti prav na zunaj, na prvi pogled, v arhitekturi. Kot drugod v Vzhodni Evropi so bili tudi tukaj minuli časi nerazločno prepleteni in dovolj se je bilo ustaviti na enem izmed križišč v središču mesta in se ozreti naokrog, že se ti je pred očmi izrisala zgodovina mesta in tudi širšega prostora. Na Dunaju ali v Parizu moraš od enega do drugega poglavja zgodovine prehoditi resne razdalje, se z metrojem odpeljati iz ene v drugo mestno četrt ali celo daleč v predmestje, tu pa se na enem vogalu šopiri kolonializem 18. stoletja, na drugem te srepo gleda komunizem, na tretjem pa te pljuva kičasta postkomunistična tranzicija. Vzhodnoevropska so na nek način bližja daljnovzhodnim mestom, v katerih noben čas zares ne mine in vsi drug ob drugem tečejo naprej, kakor pa zahodnoevropskemu konzerviranju slavne preteklosti.
Ali kot je na enem od dogodkov na knjižnem sejmu rekla romunska pisateljica Lavinica Mitu, je Bukarešta lepa, ker se je ona odločila, da bo v njej videla lepoto. Ta koncept lepote je tudi meni bližje kot tisti, o katerem je na istem dogodku govoril italijanski pisatelj Matteo Strukul. Renesančna lepota italijanskih mest, lepota Michelangela ali Botticellija, me seveda zaobjame in prevzame, a v svoji popolnosti se mi zdi fantastična, neresnična. To je lepota pravljice, ne življenja. Kakor Lavinico je pač tudi mene moje življenje naučilo, da moraš lepoto odkrivati oziroma se zanjo odločiti.
In morda so tudi zato vzhodnoevropske zgodbe drugačne, pomislim, in morda tudi zato množice bralcev na zahodu ne razumejo lepote zgodb Georgija Gospodinova, Olge Tockarzuk ali Jurija Andruhoviča, morda jih zato vse težje razumemo tudi mi, Vzhodnoevropejci sami. O tem me namreč v Iașiju vsi sprašujejo. Zakaj se tako slabo poznamo med seboj, me sprašujejo, zakaj se tako malo prevajamo in še manj beremo, zakaj vsi mi raje beremo ameriške avtorje, kot pa sorodne vzhodnjaške duše.
In jaz kimam in skomigam z rameni in jim razlagam, da tudi pri nas ravnokar ugotavljamo, kako malo ruskih in ukrajinskih avtorjev poznamo in kako malo zares vemo o sodobni Rusiji in Ukrajini. V slovenščini imamo prevedeno le eno knjigo Serhija Žadana pa nekaj Jurija Andruhoviča in Andreja Kurkova. V moji materinščini je še nekaj knjig Sofije Andruhovič in Oksane Zabuško, za njimi pa je ena velika praznina. In le malo bolje nam gre z ruskimi avtoricami in avtorji, podobno slabo pa z bolgarsko, romunsko, poljsko ali baltiško literaturo.
»Dosti bolje poznamo romunski film,« se skušam izmazati, a me moj sogovornik, pisatelj in scenarist (kot vsak romunski filmar ima tudi on doma srebrnega medveda), opozori, da naj tega nikar ne govorim naglas, saj Romuni romunski film sovražijo.
»To lahko razumem,« mu priznam in si res domišljam, da razumem. Ker imam tudi jaz, ko gledam sodobne romunske filme, zelo mešane občutke. Po eni strani me navdušujejo, po drugi pa me bolijo in ob ogledu iskreno trpim. Preveč blizu so mi njihove zgodbe, preveč znan mi je svet, ki ga prikazujejo. Vsa ta skrbno olupljena resničnost, do zadnje bleščice postrgan blišč, vsa tista kri pod razgaljeno kožo; vsa zaprašena stopnišča in pisarne, ves krušeči se omet, sivi, vsi otopeli pogledi, ki ne kažejo ne razumevanja in sočutja, vse prikazni, ki se skrivajo za predpisi, kakor za barikadami iz vreč peska.
»Ja, včasih je pač lažje brati zgodbe Elene Ferrante kot pa Cărtărescuja,« rečem, »in je lažje gledati skandinavske noir nadaljevanke kot pa dokumentarec o tem, kako so v več romunskih bolnišnicah pustili ljudi umreti, da bi prikrili korupcijo.«
Mučna zna biti bližina tega surovega vzhodnega sveta, pomislim, a se moram takoj opomniti, da ne gre le zato. Vsi, tudi Italijani in Norvežani, smo na nek način žrtve anglo-ameriškega kulturnega kolonializma, vsi smo že desetletja dolgo okupirani s točno določenim načinom pripovedovanja zgodb in smo zato vse manj zmožni sprejemati drugačne vrste pripovedovanja. Celo naša lastna pripovedna tradicija se nam zdi vse bolj tuja in zato nas ne sme čuditi, če je mnogim Slovenkam in Slovencem danes bližja Sally Rooney kot pa Sergej Lebedjev. In ne moremo zameriti mladim, ki raje berejo ameriške romane v angleščini, kot pa v slovenščino prevedene ukrajinske avtorice.
Pravzaprav ni prav nič čudnega v tem, da se tako odkrito sramujemo svojega morebitnega vzhodnjaštva, da ga skušamo potlačiti ali celo zanikati. Povsem razumljivo je, da bi bili raje podobni tistemu lepšemu, bleščečemu in vsem razumljivemu svetu zahodno od nas, da bi radi pripadali tistemu delu sveta, ki v največji meri ustvarja našo resničnost, tistemu, ki določa, kaj je lepo in kaj grdo, kaj je dobro in kaj slabo.
In povsem razumljivo je, da ne vemo, kaj nam predstavlja Vzhodna Evropa, da imamo do nje tako zelo nerazčiščen odnos. Premalo drugačna je ta Vzhodna Evropa, da bi lahko bila privlačna v svoji eksotičnosti in mističnosti, in hkrati preveč tuja, da bi bila lahko zares naša. A dokler bodo drugi v nas videli Vzhodnoevropejce, se ne bomo mogli nikdar zares odtrgati od nje, naj se še tako trudimo. In morda se bomo nekoč to Vzhodno Evropo celo naučili občudovati in ljubiti.
