september 2020 - AirBeletrina
Panorama 28. 9. 2020

LAIBACH (Ptica selivka, 2. del)

Fotografija: Janez Kotar/Wikipedija

Performer Era Milivojević z mano deli rodno mesto  ‒ Užice, za katere je Svetislav Basara rekel, da miriše smrću. Kar Era Milivojević ne deli z mano, je vpliv na Marino Abramović v njeni mladosti, kot je sama priznala v avtobiografiji Prolazim kroz zidove. Marina Abramović je od parole svetska, a naša v določenem trenutku postala izključno svetovna, in sicer takrat, ko je bila povabljena na Zahod, da predstavi svojo umetnost. Era Milivojević, pozabljeno ime srbskega performansa, Užičanin, človek z ulic, ki dišijo po smrti, je bil tudi povabljen, a je ponudbo zavrnil z besedami: »Jaz sem svojo pot že prehodil. Moj prihod v Beograd, v velemesto, je moja pot.« Marina Abramović ga obsoja, ga skorajda označi za provincialca, za strahopetca. Breme prehoda iz čaršije v milijonsko mesto ji je ušlo, Marina Abramović tega ne razume, ona je kozmopolitanka in ji celotna Srbija diši po Smrti.

Slovenija je moja izbrana država, a Užice so moja matrica, osje gnezdo, iz katerega sem odšumela najdlje, kot sem pri sedemnajstih lahko. Koliko pomeni ta izbira v kontrastu z dokončnostjo materne države? Še vedno ne vem, če je Slovenija bolj »moja« (ali jaz bolj »njena«), kot je to Srbija.

Mira in Tilen sta me enkrat prepričevala, da nacionalna mentaliteta kot takšna ne obstaja. Tilen je opisal naslednjo situacijo. V Mariboru je enkrat s Srbom čakal na zeleno luč, čeprav na vidiku ni bilo nobenega avta. Srba je bilo sram pred ljudmi, ki bi ga lahko videli, kako čaka na križišču, saj ni bilo nikakršnega tveganja, da bi ga kdo povozil. Nasmejala sem se. Tilen mi je odbrusil: »Mogoče se vi ne sramujete prečkanja ceste, mi pa se ne sramujemo nasilne privatizacije državnih firm in odpuščanja delavcev v imenu kapitalizma! Povej mi, kdo je potem večji jebač?!« Jaz. Jaz sem večji jebač. Tilen, kako si lahko tako slep? V filmu Makavejevega Misterije organizma Milena Dravić v socialističnem orgazmu vpraša ruskega drsalca: »Lahko ljubiš celo revolucijo, a ne moreš ene ženske?«To je sindrom, zaradi katerega trpim kot »južnjakinja« (Krasen evfemizem!). Marsikateri liberalec nas sili v »intelektualno« debato, istočasno pa svoje mnenje črpa iz naše potlačenosti, iz svoje privilegiranosti. Z drugimi besedami, marsikdo spoštuje »revolucijo« bolj kot sočloveka, četudi se mu osebne težave, s katerimi se sooča prišlek, ponujajo na pladnju.

Spomladi sem imela svoj prvi napad panike. Spomnim se okoliščin ‒ profesor je kazal na svoje oprsje in razlagal, da beseda cleavage izhaja iz starejšega glagola to cleave. V amfiteatru je vladala soparica in čutila sem kaplje potu, ki od mojega vratu potujejo k razcepu med dojkama. Začela sem razpadati, telo se mi je prepolovilo. Spomnila sem se, da nisem naredila konverzije srbskega zdravstvenega zavarovanja v slovenski ekvivalent na ZZZS ‒ birokratski, a bistven detajl, saj je ZZZS od Filozofske fakultete peš oddaljen 15 minut. Komajda sem prišla do konca Aškerčeve, kjer se začenja Trg, in odšepala po stopnicah stavbe do vhoda v stanovanje in potem do vrat od Tilnove in Mirine sobe. Tilen je odprl vrata. Telo mi je še vedno drgetalo, zdelo se mi je, da so moji sklepi zvezani z verigami.  Nikogar nisem mogla prositi za denar za taksi. »Panični napad imam!« Tilen je odprl denarnico in mi posodil deset evrov. Lahko bi kričala, se jokala ali vsaj stokala od utrujenosti, pomešane s paniko, a sem samo pobrala denar in se poslovila kot žuželka, ki bi se rada spet spravila na noge, potem ko jo je kakšen otrok obrnil na hrbet. Tilen je bil tiho, naslednji dan me je prosil za denar.

Po paničnem napadu nisem mogla nadaljevati bivanja v stanovanju na Trgu mladinskih delovnih brigad 3. Ko je Ivica naslednjič prišel pobrat denar za 99-letno paraplegičarko, sem s prstom pokazala na zemljevid Ljubljane ter zahtevala, naj me trpljenja reši s kakšno drugo sobo. Takrat sem imela svinjsko srečo, saj mi je dejansko ponudil enoposteljno sobo na Karlovški cesti 15 (180 evrov z vključenimi stroški). Delala sem v srbsko-slovenskem antikvariatu na Trubarjevi in presodila sem, da si lahko privoščim boljšo sobo. (Cunjak in njegov antikvariat sta zgodba za poseben članek.)

Karlovška cesta 15 je namreč del zgornjega obrobja Prul. Strnjeno območje stavb po Tunelu, kjer se je ravno pred križiščem zaključila Jankovićeva prenova prestolnice, se pravi tik nad Starim trgom, je obtičalo s pol tisočletja starimi stavbami, ampak Zoki se enostavno ni znal odločiti med roza in baby blue barvama za fasado. Prva stvar, ki jo človek lahko opazi, ko stopi v stavbo pod gromozanskim in lepo izdelanim lokom, je plesniv vonj. Vonj je namreč tako močan, da se sivkasti zidovi karlovške stavbe prelevijo v kričečo barvo močvirja, iz katerega so žabe splezale, ko so postale kopenske živali.

Stavba me je takoj osvojila. Njena avstrijska dekadenca in olupljena fasada sta se mi zdeli kot začetek boemskega življenja, kot nadaljevanje ameriškega sna v stilu, ki se je spodobil za pisane kotičke moje osebnosti. Najbolj čudoviti detajli Karlovške 15 so bili labirinti pajčevin, miniaturni okraski na odvrženem lesenem pohištvu, ki je na izdihu obtičalo pred vrati mojega novega stanovanja in, the cherry on top, zaprašen umivalnik v skupnem hodniku, na kateremu je bil še vedno viden napis Laibach. Očitno se nisem ničesar naučila iz izkušenj na Trgu mladinskih delovnih brigad 3. Še vedno sem verjela v svobodo študentskega življenja, v prevlado svoje energije nad okoliščinami, v potencial prostora, ki so ga vsi ostali že zdavnaj odpisali kot luknjo. Močnejša sem od drugih, sem mislila, sem ptica selivka.

Stanovanje v pritličju je nekoč obljubljalo. V originalu je bilo trosobno, a je imela 99-letna paraplegičarka očitno takšen instinkt za nepremičnine, da je iz trisobnega stanovanja naredila osem študentskih sob. Ivica, njena desna roka in obe nogi, je bil zadovoljen. Sobe so bile v parih, vsak par je bil ločen z zidovi, ki bi bili lahko narejeni iz stiroporja. Med gluho dobo so se z mano borile sanje in poslušala sem sostanovalca, katerega soba je bila poročena z mojo, kako igra igrice in se pogovarja s punco, ki se je ponoči sprehajala po stanovanju kot prikazen v čipkasti obleki iz svile. Občudovala sem njeno eleganco, saj sem sama svoje dneve in večere zapravljala z drgnjenjem sten kopalnice s cunjami, iz katerih je varikina kapljala po mojih hlačah. Stena, ki je bila najzahtevnejša, je bila obrnjena proti hribu, od zemlje pa jo je ločevalo samo slabega pol metra. Kopalnica je spominjala na platna Jacksona Pollocka.

Ker je bila soba dvakrat dražja kot cena, ki sem jo na Trgu na črno plačevala za triposteljno sobo, sem hitro zapadla v finančne težave. Spomnim se, da si nisem mogla privoščiti JYSK police za knjige. Zložila sem jih v plastične škatle za krompir, ki sem jih ob štirih popoldne pobrala na tržnici. Takrat so se vsi  že poslovili in za sabo pustili kilograme in kilograme pokvarjene špinače in drugih delikates. Ker je soba dišala po varekini in plesni hkrati, sem hodila po hipsterskih lokalih v Ljubljani in z veseljem (se pravi, iz sovraštva) kradla osvežilce zraka. Po možnosti tiste, ki so dišali po limonah. Vonj limon se je lepo uskladil z varekino. Tako sem se tudi spomnila krasti toaletni papir s Filozofske fakultete. Točno sem vedela, na katerih nadstropjih in ob kateri uri jih čistilke puščajo na okenskih policah. Ko sem to prakso zaupala cimri, se je ona spajdašila s čistilko na Arheologiji, ki ji je podarila ključ za držala za papir. Manevri, ki sva jih uporabljali za krajo, so se izkazali kot zelo uspešni. Tudi ona je bila »južnjakinja« z okrnjenim znanjem slovenščine. Sicer je v stanovanju živela še ena priseljenka, 50-letna ukrajinska Rusinja, ki je poučevala na lektoratu za ukrajinščino na moji fakulteti. Fun fact ‒ par hiš pod našo stavbo, v osrčju Prul, je živela moja profesorica z oddelka za primerjalno književnost, v svojem stanovanju, s prvimi izdajami eksotičnih knjig. Ob torkih sva se z avtobusom skupaj peljali do fakultete in se parkrat pogovarjali o južnoslovanski književnosti.

Sostanovalci so bili sicer bolj prijazni do mene kot prejšnji, a me je diskrepanca med njihovo liberalnostjo in njihovo obravnavo mojega lastnega primera še vedno dušila. Par anekdotičnih argumentov: Ljubljančan, katerega oče je bil operni pevec in je, ali se mi je tako vsaj zdelo, sam izbral življenje v našem sračjem gnezdu, ker je na lastni koži želel občutiti breme revščine, malomeščan, ki me je prosil za ure iz angleščine, brezplačno, seveda, saj je dvomil v moje znanje zaradi mojega ex-yu naglasa v slovenščini, Hrvatica, ki je s svojo Erasmus štipendijo uživala v obscenih količinah drog itn. Itn. Moj obup je dosegel vrhunec, ko sem pred Ivico doživela živčni zlom zaradi smeti, ki so se nabrale med mojimi počitnicami v Srbiji. Ivica, vodoinštalater in jaz smo sedeli za mizo v kuhinji. Ivica je bil tiho, vodoinštalater, Ivičev prijatelj, pa je omenil, da je sam prepešačil pot od Splita do Ljubljane. Dodal je, da je zaradi lakote takoj šel v hranilnico, kjer so ga prosili za denar, ki ga ni imel. Naslednji teden sem se odselila na Barje.

Intervju 25. 9. 2020

Petra Pogorevc: »Zelo sem vesela, ko mi ljudje rečejo, da so Raca med branjem knjige slišali.«

Petra Pogorevc Fotografija: Ana Kovač

Dramaturginja, urednica, kritičarka in publicistka Petra Pogorevc se je podpisala pod biografski roman Rac, ki pripoveduje o življenju in ustvarjanju enega najmarkantnejših slovenskih igralcev Radku Poliču. Avtorica je v knjigo, ki razpira Racevo osebno in poklicno pot, prelila tudi njegov sočni jezik, duhovitost, neposrednost in intenzivnost. V biografiji je zapisala mnoge igralčeve spomine, doživljanja, razmišljanja, pa tudi anekdote iz gledališča.

Biografski roman Rac ste napisali v prvi osebi. Je ta odločitev prišla kmalu po snovanju knjige?

Vsi, ki poznajo Raca, vedo, da je zanimiv sogovornik, ki vse, kar pove, silovito doživlja. Zgodbe ne samo pripoveduje, ampak jih tudi odigrava in preigrava. Zato je bil zame izziv, kako se vživeti vanj. Kako ga ubesediti. Zelo sem vesela, ko mi veliko ljudi reče, da so ga med branjem slišali. Pri biografiji pač poskusiš človeku zlesti pod kožo, se vanj vživeti. Z Racem sva med nastajanjem knjige preživela skupaj zelo veliko časa, zato je bilo to možno.

Kakšen je bil proces nastajanja knjige? Temelj so bili vajini intenzivni pogovori?

Z Racem ne moreš iti nekam le za pol ure ali se pri njem le na hitro oglasiti. Ko se z njim dobiš, se dobiš, kar pomeni najmanj za dve uri. Največkrat je tudi, zaradi katerega koli že razloga, v luftu. Je že in medias res, sredi ene zgodbe, in ko prideš, se usedeš, prisluhneš, počakaš, da jo pove do konca, in šele nato začneš zastavljati svoja vprašanja. Je človek, ki v komunikaciji ogromno daje in zato veliko tudi zahteva. Ne moreš ga poslušati površno.

Raca poznate iz gledališča, vendar se je med nastajanjem knjige pred vami razpirala za vas še njegova nova gledališka, predvsem pa osebna plat?

Rac je za knjigo ubesedil tisto, kar je za njegovimi vlogami. Sama nisem nikoli imela sreče, da bi z njim sodelovala v gledališču. Nisem ga spremljala, medtem ko je študiral vlogo, jo gradil. Sem pa od leta 1989, ko sem gledala Jovanovićevo predstavo Zid, jezero v ljubljanski Drami, videla skoraj vse, kar je naredil. O mnogih predstavah, v katerih je igral, sem pisala. Med pisanjem knjige sem svoje kritike in refleksije njegovih vlog ponovno prebrala in zato sem se zlahka vrnila v to, kako sem začutila kakšno njegovo vlogo, s čim se me je dotaknila, me fascinirala. To se je lepo prepletlo s tem, kar je sam povedal o procesu oblikovanja vloge. O tem je rad govoril. To je del knjige, ki se ga da zajeti v njegov stavek: »Igra je to, kar si.«

Kar se tiče njegovega osebnega življenja, sem določene stvari že vedela. Največ seveda o ljubezenskem trikotniku z Mileno Zupančič in Dušanom Jovanovićem, ki je bil v literaturi, gledališču, na filmu in tudi v medijih osvetljen že z mnogih zornih kotov. Bistveno manj sem vedela o njegovem otroštvu pa o letih študija na akademiji, prvi ženi in obdobju v vojski. Zanimivo mi je bilo med procesom pisanja obiskovati kraje, v katerih je živel kot otrok.

Torej Beograd, Belo Krajino …?

Lani, ko je bil v bolnici mesec in pol, sem morala v Beograd na mednarodni gledališki festival BITEF. Fotografirala sem hiši, v katerih je živel kot otrok, šla na Kalemegdan na vrtiljak – z vseh beograjskih prostorov, ki nastopajo v knjigi, sem mu pošiljala sporočila s fotografijami.

Je bil vesel fotografij?

Seveda. Pa še nekaj se je zgodilo. V knjigi piše, kako je Rac v Beogradu hodil na slave k prijateljem in tam jedel kuhano žito, ki ga je oboževal. Zato sem mu takrat iz Srbije v bolnico prinesla to sladico. Ko sem mu jo dala in jo je pokusil, mi je rekel: »Veš, sem kar vedel, da mi boš prinesla žito.« Malo se mi zdi, da sem takrat naredila sprejemni izpit za knjigo. (smeh)

Omenili ste, da niste poznali njegovih let na akademiji. To, da ni imel namena postati igralec, temveč, da si je želel študirati medicino, ste vedeli?

To zgodbo sem poznala, vendar v več različicah, ki so krožile po Ljubljani. Zato sva jo zdaj  za knjigo razčistila. Takšnih anekdot je v knjigi kar nekaj. V nekaterih je glavni junak Rac, na primer v tisti iz Korunove Oresteje, v drugih pa nastopajo njegovi kolegi, denimo v tisti iz Korunovega Hamleta, povezani z Bertom Sotlerjem in Rudijem Kosmačem. To so legende, ki jih v gledališču poznamo, širše občinstvo pa ne ve zanje. Knjiga je bila idealna priložnost, da se jih zbere in pove.

Ko avtor piše biografijo, biografski roman, pa tudi ko beremo o življenju nekoga drugega, ne moremo mimo premišljevanja o svojem življenju.

Vsekakor. Menim, da ne moreš napisati knjige o življenju nekoga drugega, če ne narediš obračuna tudi sam s sabo. Ko mi je Rac govoril o svoji mami, sem ob tem veliko tudi sama razmišljala o svoji mami, svojem odnosu do nje, zakaj je bila pomembna zame, v katerem pogledu me je oblikovala. Rac ima dva brata, sama imam dve sestri. Moj oče me je učil biti veliko v naravi, jo spoštovati. Kar nekaj stvari, ki so pomembne Racu, sem poznala. Pa ne le gledališče, temveč tudi druge stvari, ki so nama skupne. Med njimi obsedenost z morjem, drevesi, naravo … V veliko stvareh sva se strinjala in ujela. Ko pripoveduješ o nekom, kdo in kakšen je, se moraš hkrati vprašati, kdo si ti. Ko se sam s seboj pogovoriš, se dovolj čustveno aktiviraš, da prideš do drugega in ga prikažeš. Ustvari se povezava, ki jo je zelo težko opisati.

Skozi knjigo o Racevem osebnem življenju se neizbežno vije tudi zgodovina slovenskega gledališča.

Zdelo se mi je, da bi bilo popolnoma nedopustno, če se kot nekdo, ki že skoraj trideset let tako ali drugače dela v gledališču, ne spopadem tudi s tem. Nisem želela biti naporna z gledališko zgodovino, vendar pa sem hotela pokazati, da Slovenci nimamo vrhunskega gledališča po naključju, temveč so za to zaslužni izjemni posamezniki s talentom in vizijo. Kdo so oziroma so bili ti ljudje, sva se z Racem hitro strinjala. Čeprav se je sprva branil tega, da bi kaj povedal tudi o gledališču, se je sčasoma začel odpirati in na koncu priznal, da je bilo njegovo življenje popolnoma prežeto z njim. Tako zelo, da ne bi bilo v prid knjigi, če bi ga iz nje izpustila.

Rac v knjigi pravi, kako v igralskem poklicu ni normalnega življenja, kako nimajo nobenega časa zase.

Poklici v gledališču, z igralskim na čelu, od človeka zahtevajo ogromno. Ljudje, ki poznajo gledališče samo od zunaj, zgolj kot gledalci, si težko predstavljajo, koliko napora in žrtev je treba vlagati vanj. Biti igralec je lep, ampak trd poklic. Zelo me je pretreslo, ko mi je Rac povedal, kako ni mogel iti v miru niti na pogreb svojega najboljšega prijatelja. Pripeljali so ga s snemanja, na parkirišču pokopališča se je preoblekel in šel takoj po pogrebu nazaj delat.

Gre za enega od poklicev, ki pomeni način življenja in odnos do sveta.

Igralci so svoj lastni material. Kopanje po sebi ni enostavno. Igrajo vse sorte ljudi, katerih lastnosti morajo izbrskati iz sebe. Ljudje, ki jih igrajo, jim niso nujno podobni. Svetniki, morilci, vse živo. Od nekje morajo to črpati in če delajo zares, so to velikanski zalogaji.

Kako sami doživljate odnose v gledališču, kjer gre za kolektivni proces ustvarjanja?

Moja izkušnja v gledališču je, da se določena bližina vzpostavi, lahko je celo intenzivna, vendar je v funkciji tega, kar se dela. Ne gre za zasebno bližino. Zbližaš se z nekom, ki igra nekoga. Vse je usmerjeno k skupnemu cilju – predstavi. V tem smislu se znotraj ekipe vzpostavijo močne vezi, vsaj kadar gredo stvari tako, kot so zastavljene in si jih želimo, ko smo vzhičeni nad tem, kar počnemo. Ljudi, s katerimi si si tudi zasebno blizu in se pogovarjaš o stvareh, ki presegajo službeni del, je seveda bistveno manj. Verjetno toliko kot v drugih poklicih. A to, kar je v gledališču drugače, je, da se od začetka do konca posvečamo temu, da na odru zgradimo nekaj, kar bo doseglo ljudi v dvorani. Da se v tem stiku nekaj zgodi.

V gledališču je proces kolektiven, nasprotje od pisanja knjige. Sami ste sicer prej že veliko pisali …

Rada delam v gledališču in sem na marsikaj, kar smo naredili, odkrito ponosna, vendar mi je pisanje manjkalo. Zadovoljna sem, da mi je v knjigi uspelo združiti dvoje pripovedi – Racevo edinstveno življenje in zgodbo slovenskega gledališča od sredine šestdesetih let dalje. Pogosto je bil zraven, ko se je ustvarjala zgodovina slovenskega gledališča. Istočasno pa me pri njem fascinira to, kako zelo je sodoben. Do zadnjega je delal z mladimi režiserji in se spopadal s sodobnimi koncepti. Ohranil je radovednost in nikoli se ni zataknil v času. V tem je izjemen.

Knjigo Petre Pogorevc z naslovom Rac, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 23. 9. 2020

The Flesh Failures*

Fotografija: Pexels

Opus Davorina Lenka se že vse od s kresnikom nagrajenega prvenca Telesa v temi (2013) gradi okrog telesnosti, ki je deviantna, fascinantna in ponuja brezmejne možnosti za obdelavo. Čeprav je nazadnje izdal zajeten roman Bela pritlikavka (2017), se je vrnil h kratki prozi, katere smernice je začrtal že s knjigo Postopoma zapuščati Misantropolis (2016), ki pa je bila v primerjavi z najnovejšim Psihopornom formalno precej konvencionalna. Psihoporn, ki nosi banalno neposreden, v resnici pa precej zavajajoč naslov – k čemur se še vrnem –, je zbirka kratkih in kratkih kratkih zgodb, v resnici pa tudi prvi del trilogije Ženska, podnaslovljen Rezilo. Rezilo lahko razumemo na več načinov, glede na skrajne situacije in sekljanje tabujev na prafaktorje lahko dobesedno, lahko pa tudi kot simbol za neusmiljeno rezanje odvečnega, da bi prišli do tistega bistvenega, najbolj pristnega in prvinskega.

Vse zgodbe so zapisane izključno v obliki premega govora, nobena ne premore niti kančka opisa, vse, kar se v knjigi zgodi, se zgodi med narekovaji. Zgodbe so tekoče, nabite z energijo, prepričljive in eksplozivne. Večinoma jih gradijo dialogi, v katerih se sogovornika znajdeta na konici noža (še eno rezilo!) in se skušata samo s pomočjo golih besed usrediščiti in izraziti svoje bistvo in svoje telo. Tudi za vsa dejanja likov izvemo samo prek njihovih besed, a vseeno živo zaživijo pred nami, ne gre le za prazne besede, ki bi lebdele v medprostoru. Večina zgodb je narejena na način izpraševanja oziroma zasliševanja, poslušalec je introspektiven in zainteresiran, v pogovoru je vedno dejaven in ga žene naprej. Čeprav prav ta zastavlja največ vprašanj in se navidezno skriva za njimi, se ravno o njem oziroma njej pogosto razkrije več, saj se na povedano odziva na lasten način, pa naj gre za šok, radovednost, obsojanje, iskreno zanimanje ali iskanje še bolj bizarne zgodbe. Sami pogovori so organski in jim je lahko verjeti, edino, kar zmoti, je recitiranje verzov iz komadov, kar je sicer res avtorjev podpis, a v govoru hitro izpade umetno: »˝Poznate pesem The Pentagram od Aleistra Crowleyja?˝ “Ne, ne poznam.˝ ˝Izredno lepa pesem. Govori o tem, kako je človek zagospodaril nad štirimi elementi. Potem pa še nad duhom. ´Arise, O Man, in thy strength! / the kingdom is thine to inherit […]´«. Če bi bil vsaj jezik obojega enak, bi lahko izpadlo bolj naravno, tako pa le zmoti.

V zgodbah se gradi močna napetost, saj so dialogi kot hudourniška reka, po kateri se ne pluje s tokom, ampak te vmes zajamejo vrtinci, obtolčejo skale in presenetijo slapovi. Divja plovba po telesnih užitkih, seksualnih tabujih in nasploh mesenih prigodah pa je še toliko bolj nagrajujoča, ker se nekatere zgodbe med seboj dopolnjujejo oziroma si predstavljajo antipod. Zato bo zagotovo še več jasno, ko bo izšla celotna trilogija, ki bo iz zgodb verjetno naredila jasnejšo celoto. Iz Psihoporna kot enotnega dela pa najbolj izpadajo kratke kratke zgodbe, ki zavzemajo šestino knjige. Gre dejansko za zgodbe v nekaj stavkih oziroma izjavah in replikah, ki sredi daljših, bolj intenzivnih in vsebinsko bogatejših zgodb delujejo izgubljeno. Njihova ideja je banaliziranje in s tem poglabljanje že prebranih daljših zgodb, kar na nek način deluje, a ta postopek je veliko učinkovitejši v daljši zgodbi Literarni genij, v kateri govorec razpreda o zametkih za svojo knjigo, pri tem pa seveda ponudi kar nekaj podobnih ali istih zapletov, razpletov in poant, kot jih najdemo prav v Psihopornu. Tu se najlepše kaže Lenkova ljubezen do postmodernizma, ki se je od prvenca dalje pretopila v veliko bolj subtilne prijeme.

Vsebinsko najbolj izstopa monumentalna zgodba OKM, ki se zgodi v spovednici. V divjem dialogu med vernico in duhovnikom se mešajo erotika in krščanstvo, erotika in vera nasploh, erotika in okultizem, bolestna želja po odrešenju, po pokori, in jo lahko razumemo kot krovno zgodbo prve knjige, saj vsebuje vse, kar najdemo razdrobljeno po vseh ostalih, pa naj gre za razgovore za igralke v pornografskih filmih ali začinjen pogovor med zakoncema. Vernica je v svojem prizadevanju za »razodetje« neumorna, radikalna, odprtih misli in duha: »Ampak ravno to je problem Cerkve. Vseskozi pridiga o dobesednosti Nauka, a ko nekaj ne štima, je pa na to treba gledati simbolno. Odločite se. Pozabili ste na meso. Jaz pa v svoji veri hočem tudi meso.« Tudi ostali liki v zgodbah so polni udarnih ugotovitev, kontradiktornih misli, mejnih izjav, ravno zato jih je tak užitek brati, saj dajejo mnogo prostora za razmislek in s svojo neposrednostjo in odklonskostjo (pri čemer je nujno izpostaviti, da Lenko zagrize v samo inštitucijo odklonskosti kot v nekaj vsiljenega, zaradi česar so liki nenehno v boju s samimi s seboj in okolico). Četudi na osebni ravni obsojamo katerega izmed likov, pa niti ni nujno, da ga, nam dajejo ogromno iztočnic – vsakič, ko si mislimo, da smo zagrabili bistvo določenega lika, nam vržejo poleno pod noge, da se temelji zatresejo in zrušijo. Lenko ne popušča, v svojem iskanju »mesa« je fanatičen in imeniten. Nenehno nas vrača k istim vprašanjem, se zapleta v iste dileme, ki pa se vsakič iztečejo nekje drugje, saj nas do tja vsakič popelje nek drug lik, za kar je format kratke zgodbe res najbolj ustrezen.

Čeprav knjiga deluje izjemno erotično in seksualno, pa se liki (zavedno ali nezavedno) sprašujejo o ljubezni, bližini, intimi, stiku. Seveda je vse to neizbežno povezano s seksom, a srčika se skriva nekje drugje, in ravno zato je naslov knjige, kot sem povedala na začetku, zavajajoč. Vse, kar se dogaja med besedami, je namreč le zapis vsega, kar se dogaja v kompleksnih človeških bitjih, usodno sestavljenih iz duše in telesa, razpetih med uničujoče vzorce, ki jih družba sprejema kot moralne in nemoralne. Bitij, ki so se začela zavedati, kako tanka je v resnici meja (ki je lahko tudi rezilo) med obojim in tega ne morejo več pozabiti. Psihoporn se tako izkaže kot dopolnitev in nadgraditev opusa, ki je v slovensko literaturo vnesel kar nekaj prepotrebne strasti in, seveda, mesenosti.

Davorin Lenko: Psihoporn, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2020. 307 str.

*Naslov pesmi iz mjuzikla Hair (1979), The Flesh Failures (Let the Sunshine In), Galt MacDermot.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Panorama 20. 9. 2020

Knjiga, ki bi je bil Ciril Kosmač vesel

Leta 1979, manj kot leto pred smrtjo, je Ciril Kosmač na svojem portoroškem domu gostil tri učenke z osnovne šole v Marezigah: intervjuvale so ga (z leve) Dajana Bržan (pozneje poročena Nedoh), Nevenka Šergon (poročena Omahen) in Nevija Šavle (poročena Muženič). Tja jih je pripeljal učitelj Marjan Tomšič, ki je intervju tudi posnel in fotografiral.

Leto 2020 je za Cirila Kosmača (1910–1980) dvojno jubilejno, saj od njegovega rojstva mineva 110, od smrti pa 40 let. V njegovem letu je pri založbi Beletrina izšla prav posebna knjiga, obsežna zbirka kratke proze Lovim pomladni veter. O knjigi, v kateri so zbrane doslej le redkim znane ali celo povsem neznane novele, ki jih Kosmač ni objavil v knjigah, ampak samo v različnih časopisih in revijah od začetka tridesetih let do konca petdesetih, sem se pogovarjala z njegovo hčerko Nančo Kosmač Kogej in Andražem Gombačem, ki je zgodbe zbral in uredil.

Začniva s prijetnim vprašanjem, in sicer, kakšne spomine imate na svojega očeta, na otroštvo? Da si bralci ustvarimo podobo Cirila Kosmača, ko ni bil samo v vlogi pisatelja.

Nanča Kosmač Kogej ob harmoniju, ki je spremljal tri rodove Kosmačev in ga je leta 2018 odkupil Tolminski muzej. Fotografija: Andraž Gombač

Nanča: No, to je za začetek težko vprašanje, saj bi bil odgovor lahko hitro predolg za intervju. Na očeta imam lepe, vesele spomine. Izredno duhovit in zabaven človek je bil, blaga duša. Rad je pripovedoval zgodbe o ljudeh iz domače vasi, ko smo hodili na izlete po Tolminskem. O vsaki hiši, mimo katere smo šli, je kaj povedal. Igral se je z besedami, bliskovito je ustvaril besedno igro, vse ga je zanimalo in zelo veliko smo se pogovarjali. Zanj sta bila njegova otroka vedno na prvem mestu. Rekel je, da naju enakopravno obravnava. Na kratko, bil je preprosto drugačen od očetov mojih vrstnikov.

Kako se je začelo? Kako si izvedel za zgodbe, ki so zbrane v knjigi Lovim pomladni veter?

Andraž: Svojo ljubezen do Kosmača sem okrepil pred desetimi leti, ob 100. obletnici njegovega rojstva in 30. obletnici smrti. Rodila pa se je že na gimnaziji v Kopru. Profesorica slovenščine Jasna Čebron je znala dijakom približati dobro književnost, seveda tudi njej zelo ljubega Kosmača. Pred desetimi leti sem se kot novinar Primorskih novic ob pisateljevem jubileju še bolj poglobil v njegova dela in Nančo Kosmač Kogej prosil za intervju. Sprva mi je po telefonu vljudno pojasnila, da raje ne bi govorila o očetu. Dotlej je dajala samo krajše izjave, pravega intervjuja pa ne. Kasneje sva se spoznala na predstavitvi Kosmačevega albuma, ki ga je leta 2010 izdala Mladinska knjiga. Na sedežu Društva slovenskih pisateljev sem se ji predstavil in pogovarjala sva se o njenem očetu. Nekaj dni zatem me je poklicala in rekla, da bo dala intervju, ker je začutila, da imam Kosmačevo delo rad in ga poznam. Napravila sva daljši intervju, ki je požel zelo lepe odzive. Pisala mi je celo največja poznavalka Kosmačevega dela, danes žal pokojna Helga Glušič. V elektronskem pismu je zapisala, da je z velikim veseljem prebrala intervju s Kosmačevo hčerko: »Osebnost pisatelja je na novo oživela v značilni podobi, kakor odseva v njegovih literarnih besedilih, ki se z novim branjem zlahka združujejo z doživljanjem sodobnega časa. S tenkočutnimi hčerinimi spomini pa zaživi tudi njegov osebni svet.« In prav v doktorski disertaciji Helge Glušič Pripovedna proza Cirila Kosmača, objavljeni tudi v knjigi, sem naletel na nekaj naslovov novel, ki jih nisem poznal: Cerkovnik MartinHiša št. 14, Potepuh Najdù, Zločin Bernarda Tula, Zlato … Zanimale so me, zato sem jih poiskal v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). Kosmač jih je namreč objavil samo v časopisih in revijah, nikoli pa jih ni uvrstil v knjigo. Po nekaj srečnih naključjih sem prišel še do drugih, doslej komaj komu znanih pisateljevih besedil. Ko sem jih začel brati, sem ugotovil, da so nekatere zgodbe izvrstne, izbrušene, že povsem kosmačevske, v mladostnih iz učne dobe pa še prevladujejo vplivi Cankarja, Preglja, Magajne … A tudi v teh so dragocena spoznanja in seveda pričevanje mladega fanta, ki je po zelo težkih preizkušnjah moral hitro dozoreti, prezgodaj odrasti. Predlani sem v klepetu po predstavitvi romana Ferenca Molnárja Dečki Pavlove ulice, za katerega sem napisal spremno besedo, Kosmačeve neznane novele omenil direktorju Beletrine Mitji Čandru. To sem že pozabil, ko me je nekega dne poklical in vprašal, ali lahko sestavim knjigo s Kosmačevimi zgodbami, o katerih sem mu pravil. Bližalo se je leto pisateljevega dvojnega jubileja, zato je bila ponudba tem mikavnejša. Nekajkrat sem se sestal z gospo Nančo in jo založil s fotokopijami očetovih novel, pa tudi drugih njegovih besedil, povečini časopisnih člankov. Gospa je zelo previdna in natančna, kar mi je všeč. Vse je prebrala, tudi večkrat, temeljito premislila, se pogovorila s sorodniki in drugimi, ki jim zaupa. Ko sva se spet srečala ob kavi, mi je povedala, da sta količina in kakovost zgodb, ki jih njen oče ni uvrstil v knjige, presenetili celo njo in druge pisateljeve potomce. In prikimala je: to vsekakor mora v objavo.

Kaj vas je prepričalo v objavo teh zgodb v zbrano delo?

Nanča: Naj pomislim … Časovna odmaknjenost, pojavljanje težnje po spreminjanju zgodovine, Andraževa vztrajnost, želja, da se ne pozabi težkega življenja Primorcev pod fašizmom, teksti, ki so presenečali s svojo aktualnostjo danes, njegova tako prepoznavna pisava že v zgodnjih besedilih, lepota jezika – ne nujno v tem vrstnem redu. Andraž je opravil res veliko delo že pri iskanju teh objav. Trajalo je kar nekaj časa. Prelomno je bilo spoznanje, da si besedila ne bodo sledila po času nastanka. Ni šlo za razvoj pisatelja, njegovega zorenja. Izrisovala se je kronologija fašizma na Primorskem, usoda mnogih v tistem času. In ugotovitev, da je taka knjiga danes zelo aktualna danes.

Kako je potekalo zbiranje gradiva in združevanje le-tega v smiselno celoto?

Andraž Gombač

Andraž: Prenašanje toliko besedil iz časopisov in revij v knjigo je bilo res precej naporno. Kot novinar vem, da v hitrem časopisnem ritmu prihaja do mnogih napak. Pri urejanju knjige smo večino zagat s skupnimi močmi rešili, pri nekaterih pa smo zelo pogrešali pisatelja, nismo ga mogli vprašati, kaj je tu ali tam prav, ali je res želel zapisati tako, ali je tisto napaka, je bil morda na delu tiskarski škrat … K sreči so bili tu urednica Špela Pavlič, lektor Jernej Županič in korektorica Jerneja Katona Zajc, ki so se zelo izkazali. Zanimivo je tudi, da smo z objavo teh zgodb iz pozabe potegnili nekaj narečnih besed. Ena takih je »pilakar«. Na Tolminskem imam dobre vire, ki so mi pomagali razrešiti marsikatero uganko, a tega pilakarja nihče ni znal pojasniti, niti starejši v Kosmačevih krajih. Nakar sem to besedo našel pri Ivanu Preglju, v Tolmincih, skupaj z razlago: pilakar je človek, ki nerad da denar, torej skopuh.

Rekel si, da je gospa Nanča dejala, da je te zgodbe treba objaviti. Lahko, prosim, o tem poveš kaj več?

Andraž: Med pripravljanjem knjige smo opazili, da bo žal še kako aktualna – okrepili so se poskusi sprevračanja zgodovine in spet je treba pojasnjevati, kdo je pred sto leti koga napadal in zatiral ter kdo se je pred kom moral braniti. Kosmačevo pričevanje iz prve roke – za povrh seveda v izbrušenem jeziku – je neprecenljivo! Sodeloval je s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, in bil z devetnajstimi leti najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu leta 1930. Zaradi mladoletnosti in pomanjkanja dokazov so ga oprostili. Naložili so mu strog dveletni policijski nadzor v domači vasi, ki je ni smel zapuščati, prav tako ni mogel delati, ni smel biti v javnih prostorih … Po nekaj mesecih je sredi noči pobegnil čez Rapalsko mejo v Jugoslavijo in takrat se je začelo njegovo potepuško življenje. Malo znano je, da je v zgodbah, zdaj končno uvrščenih v knjigo, opisal tržaški proces in svoje jetniške izkušnje v različnih ječah, tudi v Gorici in Kopru. Najbolj je znano njegovo jetništvo v Rimu, ki ga opisuje v sloviti Gosenici, zdaj pa so tu še druge novele, tudi dve o koprski ječi, ki je bila ogromna in razvpita, v sedemdesetih letih je med obiskom Kopra spomine na njen sloves obujal celo nobelovec Ivo Andrić. Danes niti večina Koprčanov ne ve, da je v njihovem mestu, tam, kjer zdaj gradijo podzemno parkirno hišo ob nekdanjem Tomosovem bloku, v času Avstro-Ogrske in fašizma stal ogromen zapor. Vse do leta 1948, ko so jo porušili, je bila to daleč največja stavba naokrog. Jetnike so mučili na karabinjerski postaji v Semedeli, ob cesti, ki danes pelje na Markovec. Tam danes stoji spominsko obeležje. V zgodbah Velika nedelja in Utrinki iz ječe Kosmač opisuje koprske ječe, tržaški proces pa najdemo v zgodbi Bazovica 6. september in noveli Ogorek, ki je ena boljših. Gre za Kosmačeve mojstrovine, ki so osupnile tudi njegove potomce.

Ciril Kosmač

Kakšne zgodbe še najdemo v knjigi?

Andraž: Knjigo Lovim pomladni veter lahko beremo kot drugo Kosmačevo avtobiografijo, poleg mojstrskega romana Pomladni dan. V novi knjigi opisuje svoje otroštvo in mladost v času fašizma v domači vasi Slap ob Idrijci, jetniške izkušnje, tržaški proces, prebeg v Jugoslavijo in begunsko izkušnjo, ko je bil psihično in fizično najbolj na dnu. Bil je nepredstavljivo reven, večkrat lačen kot sit – dejansko je izkusil, kaj je to huda lakota. Opisal je tudi begunska leta v Franciji – nekaterim je že znana zgodba Prebujenje, ki pa je Kosmač nikoli ni uvrstil v svojo knjigo. Leta 1945 jo je objavil v Slovenskem poročevalcu, pozneje pa so jo ponatisnili v nekaj izborih partizanske in uporniške proze. V tej zgodbi, uvrščeni tudi v knjigo Lovim pomladni veter, opisuje, kako so ga nekateri Francozi med drugo svetovno vojno v Marseillu sprva gledali z zadržki, potem ga trepljali po rami, češ »zdaj ste se Jugoslovani odločno uprli nacifašizmu in sledili vam bodo po vsej Evropi«. Druga zgodba pa je bila doslej popolnoma prezrta in komaj kje omenjena. Nanjo sem naletel po naključju, v eni od pisateljevih bibliografij sem opazil dotlej neznan Osnutek za daljšo zgodbo. Najprej zaradi tako sramežljivega naslova nisem pričakoval kaj posebnega, zato me je tem prijetneje presenetila zelo zanimiva, večplastna in razvejana zgodba, v kateri se skozi daljše obdobje prepletata dve pripovedni niti: najprej je tu Kosmačev sovaščan, posebnež, ki se s svojo izvoljenko preseli v Belgijo, kjer namerava rudariti, pa je prešibkega telesa, da bi to zmogel. V Franciji zakonca životarita. Sočasno nam pisatelj razgrinja svojo življenjsko zgodbo in več srečanj z nesrečnima sovaščanoma … Res čudovita zgodba, pretresljiva in odlično napisana. Poskusno sem jo dal brati nekaj zelo izkušenim bralcem, ki so jo vsi po vrsti pohvalili in poudarili, da nujno mora v knjigo – celo kak Prešernov nagrajenec je bil med njimi. Mogoče bo kdo šel raziskovat, ali sta ta Kosmačeva sovaščana res živela in se preselila v Belgijo in Francijo, a mene to med pripravljanjem knjige ni zanimalo. Umetniku je dovoljeno resničnost prirejati. Drugače povedano: resnične dogodke preobrazi in premelje v zgodbo, da nam učinkoviteje pokaže resnico. Umetnik ni zgodovinar. Kosmač je mojster v pripovedovanju zgodb, ki delujejo resnično. Kakor je rekel že Mark Twain: naj resnica ne ovira dobre zgodbe!

Zanimivo pa je, da so ga v glavnem reševali Primorci. Torej je to tudi knjiga o primorski solidarnosti, ki je vladala med begunci. Povečini je objavljal v Istri, pomembnem glasilu emigrantov Julijske krajine in Istre, protifašističnem časopisu, ki je imel sedež v Zagrebu in uredništvo tudi v Ljubljani, vodil ga je Jožko Žiberna, rojen v Divači. Kosmač je tam objavljal zgodbe in pričevanja o fašističnem nasilju.

Se vam je kdaj zazdelo, da so vse te težke izkušnje, ki jih je na žalost prestal že kot mladenič, vplivale na vašega očeta tudi pozneje v življenju?

Nanča: Nedvomno bi izkušnje, kakršne je doživel oče, zaznamovale vsakogar. Včasih je rekel, da je imel zelo težko življenje, a da človek nikoli ne sme obupati. Da človek prej umre od obupa kakor od lakote. In kljub vsemu, kar je doživel, je ostal svetel, optimističen in neuklonljiv človek.

Ciril Kosmač je sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, in bil z devetnajstimi leti najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu leta 1930.

Gre torej za knjigo, ki je pomembna tudi iz zgodovinskega vidika?

Andraž: Njegovo pričevanje je zanimivo, ker je bil pri TIGR-u, ki je bil v povojni Jugoslaviji zamolčan in potisnjen v senco partizanščine. Pozneje se je pridružil še partizanom, zato je njegovo pričevanje tem dragocenejše. Kosmač je – cankarjansko rečeno – res stal v areni življenja. Že takrat je pričal in priča tudi danes. V svojem času je v dnevnem časopisju opisoval, kaj so italijanski in nemški vojni zločinci počeli v naših krajih, in po vojni poudarjal, da zahodni zavezniki tega ne vidijo dobro, zaradi česar so jo prepoceni odnesli generali krvavih rok. Kosmač je poudarjal, da nas je napadel sovražnik, ki je klal, ropal in požigal, zato smo se morali sami organizirati in braniti. Nanča, njegova hči, je vesela objave očetovih besedil in si želi, da bi nagovorila čim več generacij.

Nanča: Tako je, želela bi si veliko mlajših bralcev, takih, za katere so to že daljni časi, o katerih vedo zelo malo ali nič. To so resnične zgodbe, krivice, hude stvari so se dogajale. Ne želim si, da bi se ponovile in bi jih doživljali moji vnuki. Ko pa se domači pogovarjamo danes, vedno znova ponovimo, kaj vse so prestali naši starši. Zato je treba o tem vedno znova govoriti in pisati. Literatura je dobra učiteljica, je rekel moj oče.

Avtorjeva domača hiša v Bukovici na Slapu ob Idrijci. Fotografija: Andraž Gombač

Kljub temu da govori o številnih grozotah, ima knjiga pozitiven konec. Zakaj ste se tako odločili?

Andraž: Knjigo smo želeli svetlo zaključiti. Sprva je bila na koncu zgodba o razbojnikih in sodniku, v kateri je Kosmač zelo oster do povojnega izmikanja vojnih zločincev. Nazadnje pa smo se odločili za novoletni uvodnik iz Slovenskega poročevalca iz prve številke leta 1956, ki je zelo lepo napisana zgodba z voščilom ter pisateljevo poslanico, kako si moramo vsi skupaj prizadevati za boljši svet. To je lep iztek knjige, ki sicer govori o mučnih stvareh in o sovraštvu med ljudmi. In prav zato Kosmač poziva k soustvarjanju boljšega sveta! S tem spoznanjem smo izbrali tudi naslov. Prvotni delovni naslov je bil Takih pomladi zdaj ni več, citat iz ene iz novel. Pomlad je Kosmačeva beseda, namigniti pa smo želeli tudi, da ni več niti takih pisateljev, ne samo pomladi. Pozneje smo ugotovili, da se zgodovina žal očitno res ponavlja in da take pomladi velja klicati, ne pa odganjati že z naslovom knjige. In v istem odlomku iste novele smo našli svetlejši naslov: Lovim pomladni veter. Je zelo kosmačevski, v njem najdemo tudi absurd, ki Kosmaču ni bil tuj, spomnimo se samo, kako njegov Matic Enaka Palica vztrajno lušči palico, da bi bila povsem ravna, popolna, pa se mu vsaka nazadnje zlomi, nakar naš Sizif pograbi drugo in spet začne – absurdni in uporni človek, ki se ga ne bi sramoval niti Camus! Prav tako ne moreš uloviti vetra, pa vendar je v tem početju nekaj radoživega, svetlega, pozitivnega. Kljub vsemu kar je doživel, Kosmač ni bil mračen. Želimo, da je to knjiga pričevanja o grozotah in obenem vere v boljši jutri.

Ali mislite, da bi bil vaš oče vesel te knjige?

Nanča: Mislim, da bi bil oče te knjige vesel. Vesel, ker je vedno govoril, da, kar je dobro, ostane. Potem bi se jezil name, zakaj je notri ta ali oni tekst, saj vendar vem, kaj je bil njegov izbor. Sam sebi je bil najstrožji kritik. In mislim, da bi bil vendar zadovoljen, da so besedila tu, v knjigi, ne pozabljena v starih časopisih, v opomin, da težkega obdobja ne smemo pozabiti, da se kaj podobnega ne sme ponoviti.

Knjigo Cirila Kosmača Lovim pomladni veter lahko kupite na tej povezavi.

Boštjan Videmšek (Fotografija: Jana Jocif) Boštjan Videmšek (Fotografija: Jana Jocif)
Podkast 17. 9. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 27 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Boštjanom Videmškom

Okoljsko krizo je treba zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti, moramo pa razumeti tudi vzroke zanjo in njene posledice.

Živimo na bledi modri piki. Ta pika je seveda naša Zemlja. Bleda pa ni zato, ker bi bila slabokrvna, tako meglena in v slabi resoluciji je bila videti na fotografiji, ki jo je pred 30 leti in šest milijard kilometrov stran posnela vesoljska sonda Voyager, preden se je nato obrnila stran in zapustila naš sončev sistem.

Bolj kot bleda pa je modra. In predvsem je ta pika naš dom. Drugega nimamo in zakaj bi ga sploh zapuščali in iskali novega, čeprav bi bilo v njem tu in tam dobro kaj obnoviti ter popraviti, ker v njem kaj »pušča«, kak del je nalomljen ali pa visi s tečajev …

Ljudje nismo vedno najboljši gospodarji. Sedem in še nekaj milijard ljudi, ki skupaj živimo pod skupno streho atmosfere, težko pripraviš do tega, da bi bili vestni prav na vsakem koraku. Sploh ker je takšen prostor, kakršen je naš planet, tako neobvladljiv. Kar pa ne pomeni, da se ni vredno potruditi. Toliko bolj, ker je treba okoljsko krizo nekako zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti.

Dobra novica je, da nekateri med nami to poskušajo storiti. Najprej pa moramo krizo tudi razumeti. Vzroke zanjo in njene posledice.

Po poti dobrih ali pa vsaj spodbudnih novic sta stopala novinar Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Vedela sta, da ne bo kratka. In to še vedno vesta, ker nista prehodila vse.

To poletje je pri založbi UMco izšla njuna knjiga Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti.

Prisluhnite podkastu z Boštjanom Videmškom:

Boštjan Videmšek je v preteklosti za številne medije v Sloveniji in po svetu poročal s kriznih in vojnih žarišč na Balkanu, Bližnjem Vzhodu, v afriških državah in vse bolj ugotavljal, da se v ozadju kot vzrok marsikaterega globalnega problema skrivajo in vse bolj jasno in glasno izražajo podnebne spremembe.

Je avtor knjig Vojna terorja: 10 let po 11. Septembru (2011), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen (2013), Na begu (2016), Ultrablues (2014), Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage (2019). Za knjigo Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, je stopil na teren, ki mu je bil sicer neznan, a si ga zlagoma udomačuje.

Panorama 15. 9. 2020

Pesem Patrizie Cavalli

Fotografija: Pexels

***

Kako prijetno je bilo, predstavljati si včeraj,

da sem drevo! Skoraj bi pognala korenine,

tam sem rasla v lagodju kraljevanja.

Zajeli sta me brisa in tramontana,

božanje ali stresanje, bilo mi je vseeno.

Nisem same sebe mučila niti radostila,

nisem se mogla ločiti od svojega središča,

jaz, brez odločitev in nepremična,

bilo je zaradi vetra, če sem se premakníla.

 

Knjigo Patrizie Cavalli Ti lepi dnevi, Izbrane pesmi 1974-2006 lahko kupite na tej povezavi.

Cvetoči mandlji Vincenta Van Gogha. Cvetoči mandlji Vincenta Van Gogha.
Kritika 14. 9. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Beležiti minljivo, minevati v času

Male teorije vidnega prinašajo povsem nov izbor nekaterih Bergerjevih vplivnejših esejev na temo klasičnega slikarstva, fotografije, značaja (na)videznega ter družbene kritike skozi prizmo teorije vizualnih sporočil. Toda kljub raznolikim imenovalcem, pod katerimi so zbrani v tematskih sklopih (razporeditev namreč ni kronološka, marveč tematska), se več ali manj sukajo okoli ene skupne premise: da je zasledovanje razvoja umetnosti, ne glede na medij, skozi katerega je posredovana, vedno tudi preiskava manifestacij kolektivne psihe, konec koncev pa pripoznanje posameznikovega mesta v redu stvari in časa, ki se danes giblje s še nikdar prej izkušeno hitrostjo. Doba informacijske družbe in neoliberalizma je doba stalne vpetosti v boj med gledati in videti, torej med navideznostjo ter dejanskostjo izkušenega sveta, ki nam je v neštetih digitaliziranih podobah na dosegu roke prav v vsakem trenutku dneva. In kdo drug kot Berger, pisatelj, umetnostni zgodovinar, publicist ter voditelj ene izmed najbolj prelomnih oddaj na temo umetnosti, Načini gledanja, bi nam lahko bolje odstrl, kako razumeti ta odmik od fizičnega videza ter s tem povezane družbene posledice? Zakaj še vedno potrebujemo teorijo umetnosti? Zakaj ljudje še vedno hodimo v muzeje, ko pa nam za to, da si ogledamo Rembrandtovo Priliko o izgubljenem sinu, ni več potreben obisk daljnega Ermitaža, marveč zgolj nekaj klikov na tabličnem računalniku? Kje iskati sidrišče v dobi nestanovitnega videza? In od kod nestanovitnost sama?

John Berger (Fotografija: Wikipedija)

Refleksivnemu gledanju in družbeni revoluciji naproti

»Obstaja strah, strah pred umetnostjo kot subverzivno silo, ki osmisli tisto, česar okrutnosti v naših življenjih ne morejo.« To strnjeno misel iz Bergerjevega eseja z naslovom Miners bi lahko podčrtali kot odločilno za njegovo držo umetnostnega zgodovinarja dvajsetega stoletja. Male teorije vidnega vsebujejo devet razdelkov: Risanje kot izhodišče, Marksistični navdih, Delo likovnega kritika, Zgodovina umetnosti, Stari mojstri, Moderni mojstri, Slikarstvo, fotografija, film, Politična motrenja ter Pogled. Že iz naslovov je razvidno, da gre v pričujočem izboru za zmes zgodovinskega prereza stadijev razvoja umetnosti Zahoda v teoretskem in družbenem smislu ter Bergerjeve lastne refleksije spoja zgodovinskega napredovanja in ideologij, ki so tesno prepletene z umetnostjo. Tu se kaže Bergerjeva značilna marksistična drža – vedno je zagovarjal prepletenost družbenih zakonitosti z umetniškimi deli, v katere vnašamo »lastno opazovanje ljudi, gibov, obrazov, institucij. To je mogoče, ker še vedno živimo v družbi s primerljivimi družbenimi razmerji in moralnimi vrednotami,« kot je v njegovi osmrtnici za Mladino leta 2017 zapisal Marjan Horvat. To je tisto, kar nas v izboru esejev, nekaterih datiranih pred več kot pol stoletja, morda najbolj pritegne – razmišljanje, ki seže globoko v našo postmoderno aktualnost.

Značilnost kapitalizma je, da umetnost dandanes nima več posledic onkraj sebe. To se nam lahko zdi krivična opredelitev. Toda skozi mnoge eseje knjige nam stopa jasneje pred oči. Kako? V eseju z naslovom Revolucionarna poguba iz leta 1969, v kateri polemizira z delom umetnostnega zgodovinarja Maxa Raphaela, se ozre v leto 1848, leto pomladi narodov, v katerem se zgodi posebna prelomnica: umetniki se od tedaj upirajo umetnosti kot kulturnemu opravičilu za obstoječo družbo, to vidimo recimo sploh pri avantgardni umetnosti, ki skuša združiti življenje ter umetnost samo do te mere, da se življenje poistoveti s slednjo (le spomnimo se na slavno anekdoto, po kateri naj bi se ljubljanski tramvaj ustavljal na svoji progi za Antona Podbevška, Kosovelovega učitelja, da bi prečkal ulico). Toda projekt takšne vrste neizbežno spodleti v družbi, kjer prevlada Marxovo načelo identitete za možnost blagovne menjave. Berger je jasen: vera v umetnost ugaša – kar velja tudi dandanes, in to ne po krivdi tistih, ki jo branijo –, kajti opredelitev do situacije imperializma, evropske hegemonije, prakse izgradnje »humanizma« na osnovi izkoriščanja so stvari, do katerih se moramo opredeliti. Tu nato nastopita dve možnosti – ali popoln obup ali pa pripoznanje, da bi za vsak nadaljnji večji kulturni dosežek kot predpogoj potrebovali svetovno osvoboditev. Seveda je Berger trdno na strani slednje.

Na povezavo med pojmoma upora in revolucije ter napredka umetnosti znova opozori v eseju z naslovom Preteklost, kot jo vidi možna sedanjost – tu sicer preko prevpraševanja zatona žanra štafelajnega slikarstva:

»Freska svojo vsebino predstavlja v določenem kontekstu /…/Vsebina se nanaša na to, kar je strukturno okoli nje, in na to, kar se bo po vsej verjetnosti tam dogajalo /…/ Štafelajna slika pa je brez natančnega fizičnega ali čustvenega konteksta, saj je prenosljiva. Namesto, da bi svojo vsebino predstavljala znotraj širše celote, jo ponuja komur koli, ki jo ima v lasti. Tako se vsebina nanaša na življenje svojega lastnika.«

Točno zato, ker je lastnina posameznika, predstavlja sistem moralnih vrednot, predstavlja nek vizualni bonton za privilegirano manjšino, ki je lahko zbirala in imela v lasti umetnine. Od tod en razlog za študij tradicije in njenih norm v umetnosti – skozenj naletimo na podatek o tem, kako so vladajoči razredi videli svet in sebe.

Danes se nadzor in kontrola izražata skozi množične vizualne podobe in medije. Tako se esej zaključi z naslednjo prodorno mislijo: »Onkraj moči umetnikov je, da bi sami ustvarili novo družbeno funkcijo umetnosti. Ta nova funkcija bo nastala zgolj z revolucionarno družbeno spremembo.« Takrat bo tudi mogoče ustvarjati z realnostjo samo in za širše množice; s tem, kar resnično so, in ne le z vizualnim bontonom, ki služi manjšinam. Kljub temu da gre za besede z začetka sedemdesetih, ko se koncept odprtega umetniškega dela šele dobro useda, se ob njih spričo trenutne širše situacije konkretno zamislimo.

Ne gre pa zgolj za žuganje s prstom – Berger je svojo vest tudi izživel. Ko je leta 1972 prejel prestižnega bookerja za svoj roman G., je polovico nagrajene vsote namenil organizaciji Črnih Panterjev, drugo polovico pa svojemu projektu raziskave problematike migrantskih delavcev v Evropi. V govoru ob prejetju je namreč obsodil imperialistično politiko Bookerja McConella, ki naj bi z izkoriščanjem delavcev na Karibih povzročil val migracij zaradi revščine podplačanih delavcev. Tu torej ni šlo zgolj za simbolično obsodbo imperializma, ampak dejanski odziv nanj.

 Stoletje ločitev

Obstaja čudovit film Françoisa Ozona z naslovom Frantz. Pripoveduje ljubezensko zgodbo med francoskim vojakom po imenu Adrien in Anno, mlado žalujočo zaročenko moškega, ki ga je Adrien ubil med spopadom na fronti, česar ona ne ve. Srečujeta se na pokojnikovem grobu. Nato med njima vzplamti ljubezen. Film se zaključi v muzeju (preostale zgodbe in vmesnih peripetij seveda ne bom izdala), v katerem Anna sedi pred sliko, ki je bila ljuba njenemu preminulemu zaročencu. Ko jo mimoidoči neznanec vpraša, zakaj ji je tako všeč, mu odvrne: »Ca me donne envie de vivre.« Gre za Manetovo sliko mrtvega moškega, ki leži na okrvavljeni postelji, potem ko se je pravkar ustrelil. Naslov slike je Samomor.

Manetov Samomor.

Zakaj se v nekem delu tako globoko prepoznamo? Če bi zmogli odgovoriti na to vprašanje, bi odpadel večji del diskurza o pomenu umetnosti danes. O pomenu muzejev. Vprašanje iz eseja z naslovom Koraki k mali teoriji vidnega iz leta 1995 se glasi: zakaj ljudje danes še vedno obiskujemo muzeje? Berger odgovarja: ne zaradi zgodovine umetnosti in ne zaradi njenega razumevanja, marveč zaradi človeške izkušnje samote. Umetnost se nam ponuja za družbo. Je upor samoti. In živimo v njenem stoletju.

»V umetnostnih muzejih srečamo vidno iz drugih obdobij in ponudi se nam za družbo. Počutimo se manj sami v soočenju s tem, kar sami vsak dan vidimo pojavljati se in izginevati. Toliko je še vedno videti enako: zobje, roke, sonce, ženske noge, ribe … v območju vidnega vsa obdobja soobstajajo in so bratska, pa če jih ločujejo stoletja ali tisočletja. In ko naslikana podoba ni kopija, ampak rezultat dialoga, naslikana stvar spregovori, če ji prisluhnemo.«

Če ji prisluhniti znamo. Kar ima nekaj opraviti z na začetku omenjeno Bergerjevo mislijo o strahom pred umetnostjo kot subverzivno silo, ki zmore osmisliti, česar okrutnosti v naših življenjih ne morejo. Poistovetenje s trpljenjem v umetnosti je posledica nasilja naših vsakodnevnih življenj, v katerem je le-to potlačeno, da bi lahko živeli. In v tem leži, kot je trdil že Adorno, potencial umetniškega dela, da nas zbudi iz te otopelosti – s svojim nenasiljem nas napravi občutljive za njegovo nasprotje.

Ko je leta 2002 romanopisec Michael Ondaatje obiskal Bergerjev dom v Quincyju v Franciji, je svojega prijatelja intervjuval za krajšo pogovorno oddajo. Vprašal ga je, katera izkušnja umetnosti je najbolj zaznamovala njegovo pisanje, Berger pa je odvrnil: obisk kinodvorane. Izkušnja kina je pomembna za našo izkušnjo sedanjosti – v kinu smo vsi skupaj, toda vsak gleda sam, vsak potuje sam, kakor na letalu, pripomni Berger. Ta izkušnja samotnega popotovanja je današnja izkušnja sveta.

Okno zgodovine

Berger je poleg svojih izjemnih študij slikarstva tudi izjemen teoretik fotografije. Poleg Barthesove Camere Lucide in kultne O fotografiji Susan Sontag, je njegova knjiga Razumeti fotografijo zagotovo ena izmed bolj razburljivih razmišljanj o tem skrivnostnem mediju – skrivnostnem, saj funkcionira kot citat resničnosti – kot dokument trenutka, ne pa njegova razlaga. Tako je povsem pričakovano, da se eseji o fotografiji znajdejo tudi v pričujočem izboru. V eseju Videznost spregovori o pomembnem vidiku pojma (na)videznosti.

Kaj se zgodi, ko prvič uzremo fotografijo, o kateri ne vemo ničesar: ne poznamo ne njenega avtorja, ne naslova, ne konteksta? Vzemimo za primer fotografijo Masahise Fukase iz njegove danes že kultne fotoknjige Ravens (Vrane), ki je izšla leta 1986 pri elitni založniški hiši MACK.

Fotografija Masahise Fukase iz njegove danes že kultne fotoknjige Ravens (Vrane).

Še preden fotografijo »preberemo«, umestimo, razberemo, je preprosto dejanje tega, da smo jo pogledali, za usodni trenutek potrdilo, da živimo v svetu, da smo na svetu kjer so ptice, ne kar katerekoli ptice, kjer so vrane, kjer so drevesa, kjer so sence. Da smo v svetu.

Kar je tisto, na kar Berger opozarja skozi vse svoje eseje, je, da je odločilna moč umetnosti v tem, da nas lahko vrne v svet. Preko videnega začutimo svoj obstoj. Kajti samo dejanje gledanja ima opraviti z dejanjem razmišljanja; naš organ za vid ni nikdar sam, vedno ga spremlja mišljenje, ker deluje pod pogoji spomina. Že Rilke je opozarjal, da je človek bitje, ki se v svetu ne počuti preveč doma – danes je občutek izoliranosti in alienacije povsem običajen del posameznikove individualne psihe. To pa ima opraviti tudi s potekom časa.

Obstajalo je celotno obdobje človeškega bivanja na Zemlji pred dogodkom zlitja časa in zgodovine. To je pomenilo, da so zgodovinske spremembe potekale dovolj počasi, da je »posameznikovo zavedanje minevanja časa ostajalo ločeno od zavedanja zgodovinskih sprememb«. Umetnostni medij, bodisi slikarstvo, kiparstvo ali pa fotografija, izbira trenutke v času, ki jih v celoti zajame in prevede – v tem se kaže zmagoslavje nad minljivostjo in globoka želja; razumeti svoje življenje. Kajti doba ločenosti časa in zgodovine je minila. Sedaj naša življenja, sploh v tem trenutku, zamejujejo dogodki, ki jih v celoti definirajo in so nam vsem skupni. Umetniška dela jih iztrgajo iz kontinuitete časa. Postanejo spomenik žalosti, negotovosti, strahu, sočutja, dobrote, usmiljenja. Pomagajo nam začutiti sebe in sebe v svetu.

Izkušnja večnosti je danes namreč zasebna. Včasih pa ni bilo tako:

» … trenutki, ki so kljubovali času v posameznem življenju, so bili kot nekaj bežno uzrtega skozi okno; ta okna, pripuščena v življenje, so gledala preko zgodovine.«

Toda kam? Proti brezčasnosti. Toda sama čutim, da danes temu ni več tako.

Ob svojem zadnjem obisku Barcelone me je mama odpeljala v tamkajšnji Picassov muzej v bližini gotske četrti. Poleg vseh kultnih Picassovih mojstrovin, ki so tam zbrane na ogled, sem si posebej zapomnila serijo desetih platen z naslovom Golobi, ki jih je Picasso slikal za oddih med koncentriranim ustvarjanjem Las Meninas. Gre za slike s pogledom z umetnikovega balkona v njegovem studiu, kjer so se rade zbirale te lepe bele ptice. Iz neznanega razloga so se me dotaknile bolj kot vse druge slike, videne v tistem popoldnevu.

Picassovi Golobi.

Okno, ki gleda proti večnosti. Toda pred njim stojimo popolnoma sami. Kot umetnik pred platnom. Kar nas spomni na dlani, ki so šle čezenj, da bi lahko nekega dne videli, kar je videlo tuje oko. Kar je najlepše izrazil Berger:

»Potem, ko smo se odzvali na umetniško delo, ga zapustimo in v svoji zavesti odnesemo nekaj, česar prej nismo imeli. To nekaj je več kot le spomin na upodobljeni prizor in tudi več kot le naš spomin na oblike, barve in prostore, ki jih je umetnik uporabil iz razvrstil. To, kar odnesemo s seboj – na najgloblji ravni –, je spomin na umetnikov način gledanja na svet.«

Panorama 12. 9. 2020

Katera knjiga iz šolskih dni vam je najbolj ostala v spominu?

Fotografija: Pexels

Otroci in mladi so se vrnili v šolske klopi, na njihovem bralnem seznamu se bodo poleg ostalega znašle knjige, ki jih narekujejo seznami za bralno značko, domače branje, Cankarjevo tekmovanje itd. Ni nujno, da gre za knjige, ki so med mladimi bralci najbolj priljubljene. Nekaj znanih ljudi smo povprašali, katera knjiga jim je najbolj ostala v spominu iz šolskih dni.

 

Simona Semenič Fotografija: Wikipedija

Simona Semenič, dramatičarka in performerka:

Res ne vem, kaj smo brali v šoli in kaj sem brala doma, verjetno pa ne zgrešim veliko, če rečem Pestrna in Mali upornik Franceta Bevka? Zgodbe se niti iz ene niti iz druge knjige ne spomnim. Občutki ob branju so pa še zdaj živo v meni. Pri Pestrni je občutek krivice, pri Malem uporniku pa pogum. A ni zanimivo? Punčke so lahko žrtve, fantki pa junaki. Otrok to prebere in odraste v natančno to.

 

Vinko Möderndorfer Fotografija: Wikipedija

Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser:

Mislim, da me je najbolj prevzela knjiga Prežihovega Voranca Solzice, ki smo jo morali brati za bralno značko. Kasneje sem ugotovil, da smo prebirali krajšo različico knjige, samo izbor nekaterih zgodb. Šele kot precej odrasel bralec sem prebral vseh enajst zgodb zbirke Solzice. Za to književno delo sem tudi danes prepričan, da je ena izmed najboljših in najlepših, najbolj preprostih in čistih leposlovnih slovenskih knjig. In to ne samo za otroke. Krasna pripoved o mladosti. O tistih trenutkih odraščanja, ki izoblikujejo otroka v občutljivega, za pravičnost sveta dovzetnega človeka. Super branje za vse čase! Sicer pa sem v tistem času bral Karla Maya, in to vseh dvaindvajset knjig, ki so takrat izšle. Še danes se mi pri duši milo stori, ko jih zagledam v kakšnem antikvariatu. To je bilo čtivo, ki me je brez dvoma oblikovalo tudi kot pisatelja, saj je večino del napisanih v prvi osebi, tako da si bralec zaželi tudi sam nekaj doživeti ali pa si vsaj izmisliti kakšno zanimivo doživetje in ga nekomu povedati.

 

Borut Kraševec

Borut Kraševec, prevajalec:

Knjiga, ki mi je najbolj ostala v spominu, je Pod svobodnim soncem F. S. Finžgarja. Zato ker sem ta roman bral že prej, večkrat, brali pa so ga tudi vsi moji domači v več generacijah in sem se kot otrok z njimi o njem veliko pogovarjal. Zdaj ga berejo moji otroci in jim je tudi všeč.

 

Samira Kentrić

Samira Kentrić, vizualna umetnica:

To je knjiga Richarda Bacha Jonatan Livingston Galeb. Ne vem natanko, zakaj sem najprej pomislila na to knjigo. Vem, da me je marsikatera druga bolj ganila in se mi je zdela jezikovno bogatejša. A z Galebom sem zaključevala osnovno šolo in bil je idealna popotnica k odgovornosti, vztrajnosti in samostojnem mišljenju.

 

 

Manca Košir

Manca Košir, publicistka, pesnica:

Prav nobene knjige  iz osnovne šole se ne spominjam, brala sem tiste, ki mi jih je v radovedno naročje domov prinašal moj ljubi oče. Se pa presneto dobro spomnim prekletstva mojih obeh hčera in vseh treh vnukov – Ime mu je Luka in njegov škorec. Nihče od petih malih ljudi, ki so morali brati to knjigo, ni bil vaški otrok, pojma niso imeli, kaj določene besede pomenijo, groza jih je bila, ko je zabliskal nož (v knjigi poimenovan na š…) … Ob tej knjigi, ki jo morajo otroci brati že kakih pol stoletja – toliko let in še več se koncept osnovne šole v bistvu ni spremenil, ježeš Marija Terezija! -,  sem se začela zavedati, zakaj se mnogi odvrnejo od branja. Ker ne razumejo! Tako je oče mojih treh vnukov ustanovil zdaj že slavni krožek Ne beremo z Manco Košir. V njem vztraja samo še najmlajša, oba starejša pa prav rada bereta knjige, ki ju zanimajo.

 

Vlado Žabot Fotografija: Jože Suhadolnik

Vlado Žabot, pisatelj:

Od najzgodnejših branj preprostih ljudskih pravljic in povesti, tudi tipa Babica pripoveduje, sem ostal fasciniran z momentom, ki mu sedaj rečem »stik s svetim«. Pastirček recimo podari zadnjo skorjico kruha beraču – šele po tem globoko empatičnem, »svetem« dejanju se mu odpre svet čudežev … Tak »stik s svetim« ali rdečo nit človečnosti sem potem doživljal ob branju mnogih knjig tako iz šolskih programov kot izven njih. Zares prelomna knjiga pa je bila Proces Franca Kafke. Bral sem jo v začetku gimnazije. Verjetno prezgodaj. Kar bledlo se mi je ob njej – tudi zato, ker je nisem razumel, pa me je vseeno čudno privlačila in srkala v branje. V tej knjigi se mi je odstrl neposredni vpogled v človekovo duhovno muko, ko se subjekt v prid drugotnosti, v prid odtujenim institucijam in svetu ne more odreči svoji primarnosti, torej iskrenosti, empatiji, lastni enkratnosti in neponovljivosti, skratka »svetemu« – človečnosti. Ta knjiga še danes sodi v najožji izbor literarnih biserov na moji nočni omarici.

 

Slavko Pregl Fotografija: Wikipedija

 Slavko Pregl, pisatelj:

To je knjiga Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba. Zgodba o prijateljstvu, pustolovščini in prizadevanju za dobro med ljudmi.

 

 

 

Anja Štefan

Anja Štefan, pisateljica in pesnica:

V spominu mi je ostala knjiga Leva Nikolajeviča Tolstoja Vojna in mir. Brali smo jo v prvem letniku srednje šole, ko smo se intenzivno sprehodili čez svetovno književnost in brali vse od Epa o Gilgamešu dalje. Ne vem, zakaj se je vame močno vtisnil prizor Andrejevega opazovanja neba.

 

Ivan Sivec Fotografija: Wikipedija

Ivan Sivec, pisatelj:

Moja prva knjiga, ki se mi je za vedno globoko vtisnila v spomin, je Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Knjige so me zanimale od malih nog naprej in sem jih rad prelistaval že tedaj, ko še nisem znal brati. V četrtem razredu osnovne šole pa je moj enajst let starejši brat Ciril prinesel domov Finžgarjevo knjigo, rekoč da je to samo za odrasle fante in da jaz tega še ne bom razumel. To me je tako razjezilo, da sem zvečer knjigo vzel, se s knjigo in baterijo zaril na skednju v seno in jo vso noč bral. Zjutraj pa sem skupaj z glavnim junakom Iztokom zmagal. Potem sem se ponosno postavil pred brata in mu v dokaz, da sem knjigo razumel, povedal vsebino. Seveda je bil po svoje razočaran, saj sem ga s tem prikrajšal za bralni užitek, hkrati pa tudi ponosen name, da lahko razumem tudi zahtevnejše knjige. Knjiga mi je bila zelo všeč, posebno pa še glavni junak, ki je  premagal vse prepreke. Po tistem sem si kar nekaj tednov predstavljal, da sem tudi jaz Iztok, naredil pa sem si tudi lok in se z njim bojeval z mularijo z drugega brega reke Pšate. Kaže, da so me zgodovinske teme privlačile že tedaj in zato ni čudno, da sem pozneje napisal več kot  dvajset knjig o slovenski zgodovini in več kot dvajset knjig o pomembnih Slovencih in Slovenkah. Pa tudi mojemu sinu je ime – Iztok.

Kritika 10. 9. 2020

Pivovarski in prehrambni gigant, ki spreminja svet

Fotografija: Wikipedia

Grenka alkoholna pijača različnih odtenkov, ki jo varijo in pijejo praktično povsod po svetu. Svetovno prepoznavna blagovna znamka. Velika, dobičkonosna korporacija, ki ima v lasti tudi največji slovenski pivovarni (in skupaj z njima nemalo naših najkakovostnejših izvirov vode). Na eni strani nacionalni podjetniški šampion, ki doma zbuja hecen, a neprikrit občutek ponosa in občudovanja, na drugi pa kompleksna, oddaljena celina, ki jo na našem koncu sveta premalo poznamo. Kovanje dobičkov in širjenje na nove trge za vsako ceno. Korupcija ter kršenje človekovih in delavskih pravic. Različne sumljive poslovne prakse. Tesni stiki s številnimi avtokratskimi samodržci. Mižanje na obe očesi v času globokih in grozljivih družbenih pretresov.

Vse to je Heineken v Afriki. Obenem pa je knjiga sijajen primer temeljitega, tehtnega, terenskega in ustrezno financiranega (s sredstvi nizozemskega sklada za posebne novinarske projekte) novinarskega dela. Poglobljena študija iz prve roke – za slovenski prevod je poskrbela Mateja Seliškar Kenda – nizozemskega raziskovalnega novinarja in avtorja Olivierja van Beemena je (na Nizozemskem) prvič izšla leta 2015 in čez tri leta doživela tudi dopolnjeno izdajo. Gre za plod večletnega raziskovanja na območju od Alžirije, Tunizije, Sierre Leone, Nigerije (najpomembnejšega Heinekenovega afriškega trga, na katerem ustvari približno polovico prometa na celini) do Kenije, Ruande, Burundija, Južne Afrike, za fascinantno pripoved o pivovarskem in prehrambnem gigantu, ki s svojimi posli tako ali drugače (usodno) spreminja svet. Tudi – ali še posebej – Afriko. 

Obljubljena podjetniška dežela

Afriška celina v poslovnem svetu s svojimi razvijajočimi trgi, z gospodarskim, družbenim, infrastrukturnim in drugim napredkom, z nastajajočim srednjim razredom oziroma z vedno večjo kupno močjo prebivalk in prebivalcev itn. velja za velik potencial, za nekakšno obljubljeno podjetniško deželo, kjer pa lahko uspejo le najbolj drzni in najvztrajnejši, ki so nato nagrajeni z velikimi dobički. Heineken, ki je na celini že dolgo, je za delovanje v afriškem poslovnem svetu nedvomno dobro izurjen, saj ima približno štirideset pivovarn v šestnajstih deželah, pivo pa izvaža tudi na vse druge afriške trge. Podjetje ima v Afriki že bogato zgodovino, saj je svojo prvo pivovarno odprlo že v tridesetih letih prejšnjega stoletja in postavilo temelje za vse poznejše poslovne aktivnostih. V petdesetih letih 20. stoletja je bila zahodna Afrika eden glavnih Heinekenovih trgov, ki je prinašal dobiček tudi v »napetih in katastrofalnih« osemdesetih ter devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Recept za uspeh sta bila trdoživost in dejstvo, da je podjetje prepoznalo potencial tam, kjer so drugi denimo videli zgolj bedo. Zato je Afrika Nizozemsko, nekdanjo svetovno kolonialno silo, le redko razočarala, poudarja van Beemen.

Heinekenovo pivovarsko družbo (Heineken’s Bierbrouwerij Maatschappij) je leta 1873 ustanovil Gerard Heineken, njeno pivo, proizvedeno v Amsterdamu, pa je kmalu začelo teči v pariških kavarnah in gledališčih, konec 19. stoletja pa v majhnih količinah celo že v Nizozemski vzhodni Indiji, Singapurju, Braziliji in na Karibih. Danes lahko rečemo, da zgodovina Heinekenovega poslovanja na afriški celini predstavlja dolgo, ovinkasto pot med različnimi političnimi, družbenimi, gospodarskimi, kulturnimi ipd. spremembami, med smelimi podjetniškimi načrti, poslovnimi prevzemi ter preprekami vseh vrst. Kot poudarja avtor, ima danes podjetje v Afriki praktično neomejene možnosti za prodajo svojih izdelkov, s tem pa je tudi njegov širši vpliv na afriško gospodarsko, družbo, politiko in svet dela ogromen.

Afriški pivovarski raj

Pomemben razlog, zakaj Afrika velja za novi raj (tudi) pivovarske industrije, je velika poraba alkohola, še posebej piva. Kot omenja van Beemen, v Afriki na stotine milijonov otrok odrašča v potencialne kupce piva, na katere s svojimi spretnimi marketinškimi prijemi močno vpliva alkoholna industrija. Marsikje mladostniki spijejo pivo celo, preden gredo v šolo, pa tudi drugi dnevni rituali pogosto vključujejo konzumiranje piva. Najbrž prav zato pivovarska industrija obnavlja šole, sponzorira šolska tekmovanja, različne glasbene, športne prireditve ter druge dogodke – celo modne revije in plesne večere. Otroci naj bi imeli svojo najljubšo znamko piva še preden dosežejo starost, ko ga lahko pijejo. Prav tako je pivo marsikje statusni simbol, znamenje moškosti in junaštva. Pri tem naj bi revnejši sloji po navadi pili domače, cenejše pivo.

Kot van Beemen omenja v pogovoru z novinarjem Boštjanom Videmškom za Delovo Sobotno prilogo (nedavno objavljeni intervju je dodan knjigi), je v Afriki na pivovarskem trgu izjemno malo konkurence. Celotno tržišče naj bi obvladala štiri velika pivovarska podjetja, od katerih dve delujeta usklajeno. Obvladujejo več kot 90 odstotkov trga, v večini držav sta na trgu prisotna dva večja pivovarska igralca, v nekaterih pa le eden.

Pravi obraz

Van Beemen v svoji knjigi razkriva predvsem Heinekenovo temno plat poslovanja na tujem in pokaže pravi obraz podjetja, ki se sicer ponosno hvali z domnevno afriško zgodbo o uspehu. Pri tem so pomembne informacije, zbrane na terenu v pogovorih z ljudmi, ki so s korporacijo povezani v svojem vsakdanjem življenju, zanjo delajo ali pa so delali včasih. Tak pristop je bistvenega pomena, saj ima človek danes na voljo predvsem podatke, poročila in informacije, ki jih naročijo ali objavijo kar podjetja sama. V njih seveda govorijo o pozitivnih učinkih svojega poslovanja v določenem okolju. Korporacija je Van Beemnovo pozornost sicer pritegnila leta 2011, ko je iz Tunizije poročal o padcu tamkajšnjega avtokratskega predsednika Zineja El Abdineja Ben Alija med t. i. jasminovo revolucijo. Takrat se je med drugim izkazalo, da je Heineken tesno sodeloval z odstavljenim samodržcem in njegovo kliko.

Kakšno je torej Heinekenovo poslovanje v Afriki? Avtor piše, da se njegove obljube o ohranjanju zaposlitev ne izkažejo vedno za docela iskrene in da ponekod določene storitve najemajo prek zunanjih izvajalcev. Prav tako prihaja do prekarizacije delavk in delavcev oziroma do vedno večjega razkoraka med stalno zaposlenimi ter začasnimi delavci, predvsem v smislu slabših delovnih pogojev in manjše varnosti zaposlitve za slednje. Korporacija pa mnoge podjetn(išk)e Afričane redno pošilja na šolanje in usposabljanje na Nizozemsko, da lahko potem zasedejo različna vodilna mesta v Heinkenovih lokalnih izpostavah ali v njegovih hčerinskih podjetjih, celo zunaj Afrike.

Podjetje je vzpostavilo tudi sistem, s pomočjo katerega delež neprijavljenega dobička prenese na holding v Švici in le manjši del profita prijavi lokalnim davčnim organom. Pogosto se izogiba plačilu davkov in tudi na tak način siromaši države, v katerih posluje. Korporacija tudi nemalokrat precenjuje svoj vpliv na lokalno okolje, saj uporablja relativno malo, zgolj 37 odstotkov lokalnih surovin. Pri tem pa nikoli ne podvomi o svojih plemenitih namenih in se ima za »otok popolnosti v morju bede«.

Heineken in kapitalizem

Heineken v Afriki je v prvi vrsti študija o tem, kako dobro se je ta pivovarski in prehrambni gigant na afriški celini prilagajal lokalnim razmeram (oziroma to še vedno počne), iskal nove trge, se širil na še neosvojena območja, prevzemal podjetja in blagovne znamke, se znal vedno prav obrniti, da sta bila njegovo poslovanje in dobiček le redko ogrožena. S tem pravzaprav simbolizira glavno moč kapitala in kapitalizma, ki lahko zmeraj, ne glede na to, kako nevzdržen, nepravičen in krut je, komodificira, monetizira, prežame ter si podreja nove in nove sfere naših življenj, družb, odnosov, okolja ipd. Tako ni presenetljiv eden od poudarkov iz knjige, ki pravi, da je Heineken v času apartheida v Južni Afriki – takratni pivovarski podvig se je v omenjeni državi sicer končal klavrno – pri gradnji pivovarne dosledno upošteval smernice omenjenega sistema rasnega razlikovanja ter predvidel ločene menze, ambulante in garderobe, belcem pa zagotovil višje plače od temnopoltega osebja.

Seznam Heinekenovih spornih poslovnih praks je dolg in zaradi njih se je pogosto zapletel v marsikateri škandal – od sodelovanja z gospodarji vojne in organiziranim kriminalom do izkoriščanja delavk in delavcev ter pustošenja lokalnega kmetijstva … V nekaterih afriških državah so bila (slabo plačana) dekleta, promotorke in hostese, ki spodbujajo prodajo Heinekenovega piva v lokalih, žrtve spolnega nadlegovanja, tvegale pa so celo okužbo s HIV. Tako je bila, kot pove van Beemen, zabrisana meja med promocijskimi dejavnostmi, prostitucijo in spolno zlorabo. Omenjena zgodba je v javnosti zelo odmevala, podjetje pa se je trudilo stvar popraviti in sankcionirati. Srhljiv in zgovoren je tudi primer iz Ruande pomladi leta 1994, ko je bil Heineken posredno vpleten v genocid Hutujcev nad tamkajšnjo tutsijsko manjšino, in sicer tako, da je tudi v času pokolov varil pivo (sicer pod lokalno znamko Primus) ter ga dostavljal hutujskim milicam, ki so ga množično konzumirale in z njim »zalivale« svoje zločine.

Del nizozemske nacionalne identitete

Knjiga prinaša še dragocen vpogled v Heineken kot del nizozemske nacionalne identitete, saj kot gospodarski šampion budi občutke ponosa in občudovanja tako pri uradni politiki kot pri običajnih ljudeh. Tako ni presenetljivo, da je van Beemen na Nizozemskem marsikdaj obveljal za človeka, ki je pokvaril bleščečo zgodbo o Heinekenovem uspehu oziroma s svojim raziskovanjem prvi razkril marsikatero sporno ravnanje. Iz podjetja so mu med drugim očitali, da v knjigi prakse in dejanja izpred dvajsetih, tridesetih let prikazuje, kot bi se dogajala danes. Vendar van Beemen odgovarja, da tudi takrat dobava piva množičnim morilcem, ki so sodelovali v genocidu, podpiranje razbojniških upornikov in zaposlovanje žensk v zameno za spolne odnose niso veljali za običajne poslovne prakse.

Heineken v Afriki je tako tudi zgodba o tem, kako se veliko podjetje (ne)odziva na razkrivanje svojih spornih korporativnih praks, spodrsljajev in raznih nečednosti, v katere je (bilo) vpleteno, kako poskuša odpravljati svoje napake in nepravilnosti, kako lošči svojo podobo, vzpostavlja vedno nove komunikacijske strategije in oglaševalske kampanje, se vselej predstavlja v pozitivni luči in pogosto pometa stvari pod preprogo.

Skratka, zgodba o »najbolje varovani skrivnosti pivovarske multinacionalke« je natančno, sijajno raziskano, temeljito delo o pivovarskem in prehrambnem gigantu, ki spreminja svet in je pomemben poslovni igralec tudi v Sloveniji.  

Olivier van Beemen: Heineken v Afriki. Najbolje varovana skrivnost pivovarske multinacionalke. Prevod Mateja Seliškar Kenda. Ljubljana, UMco, 2020, 378 str.

Seznami 9. 9. 2020

10 knjig, ki jih ne gre spregledati to jesen

Fotografija: Pexels

Nekateri pravijo, da je poletje v bralnem smislu precenjeno in da je v resnici zlati čas za druženje s knjigami jesen. Svež zrak zbistri duha, krajši dnevi in daljše noči pa prinesejo za branje prepotreben mir. Izbrali smo deset knjig, ki so ali še bodo v kratkem prišle na slovenski knjižni trg in o katerih bo to jesen govora v bralskih in drugih krogih.

Ana Roš, Kaja Sajovic: Sonce in dež (Beletrina)

Gre za monografijo o življenju in delu naše slavne chefinje Ane Roš. V knjigi, ki je neke vrste njena (avto)biografija (napisana v sodelovanju z novinarko Kajo Sajovic), se v Anino življenjsko zgodbo mešajo pripovedi o Posočju in njegovih ljudeh, kuharski recepti in drugo. Knjiga je z lepim oblikovanjem in čudovito fotografijo tudi paša za oči.

Renata Salecl: Človek človeku virus (Mladinska knjiga)

Ena naših najbolj znanih filozofij v krajših esejih in refleksijah spregovori o tem, kaj je pandemija koronavirusa prinesla v naša življenja, kako nas je virus spremenil in kakšno podobo sodobnega sveta je razkril.  

Hilary Mantel: Volčji dvor (Cankarjeva založba)

Gre za knjigo, ki jo je časnik The Guardian izbral za najboljšo 21. stoletja. Je prvi del trilogije, prinaša pa literarizirano biografijo Thomasa Cromwella, sina preprostega kovača, ki se je po družbeni lestvici povzpel do položaja najvplivnejšega svetovalca kralja Henrika VIII. Hilary Mantel je za ta roman, kot tudi za drugi del trilogije, dobila prestižno nagrado man booker.

Javier Cercas: Slepar (Mladinska knjiga)

Glavni junak romana je resnična oseba, njegova zgodba pa je pred leti razburila Španijo. Gre za moža po imenu Enric Marco, ki je dolga desetletja veljal za avtentično pričo španske državljanske vojne in poosebljenje antifašizma, potem pa se je izkazal za velikega lažnivca. Zgodba o sodobni Španiji.

Tadej Golob: Tišina (Goga)

V navado je prišlo, da vsako jesen izide nov Golobov kriminalni roman iz serije o Tarasu Birsi in upamo, da bo letos tudi tako, predvsem pa pisatelju srčno želimo, da si opomore po nesreči. Tišina, ki naj bi izšla v času slovenskega knjižnega sejma, bo spregovorila o spolnem nasilju nad otroki. 

Eric Fromm: Beg pred svobodo (UmCO)

Družbeni psihoanalitik Erich Fromm se je ta na ozadju začetkov druge svetovne vojne in tedanjih diktatur v tej knjigi posvetil vprašanjem politične psihologije. »Izjemna analiza sodobne družbe in vlog, ki nam jih ponuja. Vanje večinoma pademo nezavedno, a po branju te knjige dobimo vsaj možnost izbire,« je zapisal pisatelj in kolumnist Miha Mazzini.

Shafak Elif: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu (Sanje)

Turška pisateljica v tem romanu pripoveduje zgodbo o travmatičnem položaju žensk v patriarhalni družbi. Govori o življenjski poti istanbulske prostitutke, ki leži mrtva na nekem istanbulskem smetišču, a njeni možgani ostanejo aktivni še nadaljnjih 10 minut in 38 sekund, v katerih se spominja pomembnih trenutkov svojega življenja. Knjiga je brutalna in neprizanesljiva v prikazovanju nasilja in srčne bolečine.

Petra Pogorevc: RAC – biografski roman o življenju Radka Poliča (Beletrina)

Knjiga, ki odstira in prepleta spomine na ustvarjalno pot Radka Poliča Raca, enega naših največjih filmskih in gledaliških igralcev. Po intenzivnih pogovorih z Racem jo je napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc, in sicer v prvi osebi ednine. Brez zadržkov govori o stvareh, ki so Raca v življenju doletele, pa naj gre za anekdote iz gledališkega sveta ali za tragične dogodke, ki so ga ranili in zaznamovali.

Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo (Mladinska knjiga)

Slovenskim bralcem dobro znani (Samotnost praštevil, Človeško telo, Črnina in srebro …) italijanski pisatelj Paolo Giordano v tem romanu prepleta življenja štirih ljudi, ki se srečajo v najstniških letih, njihove poti se še večkrat cepijo in združijo, vse do osupljivega konca nekaj desetletij kasneje.

Dane Zajc: V besedah (Beletrina)

Knjiga V besedah, ki je poklon Danetu Zajcu ob 15-letnici njegove smrti in lanskoletni 90-letnici rojstva, je sestavljena iz njegovih pesmi, odlomkov iger in drugih besedil. Bere se skorajda kot njegova avtobiografija, hkrati pa ponuja tudi vpogled v njegov opus. Zasnovala sta jo Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger.

Panorama 7. 9. 2020

Kri

Brane Bitenc na koncertu s skupino Otroci socializma. Fotografija:Arhiv Muzej Punk Kulture.

Vse pogosteje zgolj sedim in čakam. Dokler ne pozabim, da samo sedim in čakam. In potem sem vesel, ko pozabim. To je ključ vsega, se mi zdi. Zato se pustim presenetiti. Ker nikoli ne veš, kdaj boš spet pozabil, da zgolj sediš in čakaš.

Poznam veliko ljudi, ki jim to predstavlja edino pravo veselje, pa si vseeno ne upajo samo sedeti in čakati. Ne vem, zakaj.

Včasih sem se celo ukvarjal s tem. Zdaj mi je vseeno. Lahko rečem, da mi je uspelo. Našel sem idealen poklic. Čeprav sprva nisem vedel. Hotel sem le delati, nekaj kar je daleč od kakršnegakoli pisanja, ki sem ga imel dovolj. Bil sem preluknjan – kot kovanec, ki so ga streljali vsi snajperji tega sveta. Zdaj mi ni treba več ustvarjati, in to je najbolj pomembno. To, kar si zapisujem v tole beležko, je zgolj potreba, ubijanje časa.

Sicer pa sem, tu, v muzeju sodobne umetnosti, samo čuvaj, ki čuva samega sebe. To je moja osnovna naloga. Morda se vam bo zdelo čudno, no, meni že dolgo ni več. Kdo me bo čuval, če ne bom samega sebe. Ampak zdaj sem pozabil, da je tako. In o tem pišem.

Vem, da nekateri ne bi zdržali niti pol ure med temi stenami in televizorji, ki kričijo na obiskovalce in nas, čuvaje, kadar jih damo preveč na glas. Ljudje se začnejo mrcvariti, vrtati po sebi, ko poskusijo sedeti dlje, kot se spodobi. Zdržijo le redki.

Pogoj je, da nisi prevelik ljubitelj življenja in tudi ljudi ne. Tudi sebe samega ne, če smo čisto iskreni. Pa vseeno pri vsem brez ljubezni ne gre. Pravzaprav je te z dnevi in meseci, preživetimi v teh muzejskih sobanah, vse več in samo pridobiva na teži. Četudi je jasno, da gre predvsem za ljubezen do samega sebe. Kot sem najbrž že povedal. Ali pa tudi ne. Ne vem, sem pozabil.

Normalno je, da se po vsem tem uspešnem čakanju začneš posebej spoštovati. Gre namreč za eno samo odrekanje. Moraš se sprijazniti, da nimaš več imena, skratka, da ne obstajaš. Nosiš značko in na njej napis MSUM, drugače pa si neviden. Tudi kadar te kdo prijazno pogleda, ostaneš neomajen v svoji brezimnosti. To pa danes ni lahko.

Ne sme ti biti mar, kaj drugi vidijo v tebi. Niti za trenutek ne smeš pozabiti, da vidijo izključno same sebe. Seveda jih lahko razumem, saj sem takšen tudi sam. Zato nimam pričakovanj in lahko sedim tukaj, na tem gladkem stolu, ure in ure. In čakam vlake, ki ne pridejo. Sicer pa časi niso več naklonjeni čakanju. Ljudje imajo občutek, da jim priložnosti bežijo pred nosom in z njimi tudi življenje, ki se meri z dosežki. Več boš dosegel, manj te bo strah, da bi zamudil. Kaj že? Vlak? No – morda. Sam vem, da enega ne zamudiš nikoli, pa če še tako tečeš. Res, ni večjega razkošja od tega, da čakaš in pišeš o tem, kako čakaš. In ko zdaj pomislim, kaj smo počeli tistih nekaj let, na začetku osemdesetih, ko sem te spoznal, imam zelo preprost odgovor: čakali smo, da kdo pride. Ker vedno je kdo prišel. In ko je prišel, smo čakali skupaj. Čeprav se nam je zdelo, da smo še vedno sami. Zato se mi še danes zdi, da se med nama ni spletla globlja vez, iz katere bi si lahko spletla vozel prijateljstva. Ker še vedno čakam. Sam. In nihče ne pride.

***

Nekdo mi je dejal, da pišem iz duše. Drugače ne znam, mi je ušlo. Tako kot je njemu ušlo, da pišem iz duše. Kaj pa če duše ni? Kaj pa potem? Od kod potem prihaja vse to? Iz krvi? Ja, tudi to bi lahko bilo res. Tako kot tvoje prepričanje, da imajo nekateri samomor v krvi. In mu zato ne morejo pobegniti.

Je potemtakem čudno, da si svojo edino pesniško zbirko naslovil Kri? In da po njej ni bilo nobene več, vsaj ne izdane, čeprav si še pisal, tudi za druge, predvsem tiste, v katere si se zaljubljal. Teh pa je bilo v tvojem življenju morda celo preveč. In tvoje pesmi – kot bi se merile s tvojimi poskusi, da bi bil srečen; več jih je bilo, bolj ko so bili usodni, močnejše so bile pesmi. Jasno, da si jih preziral, kot preziramo tiste, ki so nas nehote ranili, ker smo jim to dovolili. Torej ni bila kriva poezija, kot sva sprva mislila. In niso bili krivi najini pesniški bratje, s katerimi sva dolga leta delila občutja melanholije in izgubljenosti, ne da bi jim zares pripadala.  

***

Nekatere knjige nikoli ne umrejo. Tako žilave so, da imaš občutek, kot bi po njih tekla tvoja kri. In ja, ko jih vzameš v roke, so bolj žive, kot si ti. Vendar pa je s tvojo knjigo drugače; tvoja knjiga je tako krvava, da se jo bojim vzeti v roke.

Včasih jo odprem le toliko, da preberem zapis na notranjem ovitku, pod katerim piše Avtor o sebi.

Nekega septembrskega dne 62 je padal dež, je rekla mama. Oseminšestdesetega sem stal pred dvigalom, ko so ubili Kennedyja. Bilo je bolj mračno. Naslednjo jesen so bili listi topolov zlati, ko sem se vračal iz šole. Pozimi sem gledal snežinke in padal v ne-bo.

Včasih hodim po mestu in božam pse./ Včasih hodim po mestu in brcam golobe./ In ti rečem: Poglej, jesen je že./ Tvoji ognjeni lasje mi polnijo usta, Stana./ In si rečem:/ Tvoji zlati lasje, Margarita/ Tvoji pepelni lasje, Sulamit.

Ne vem, če je beseda nebo na koncu stavka razdeljena po naključju, zaradi preloma, ali na avtorjevo željo. Tako razpolovljena namreč sporoča, da nečesa ali nekoga ne bo, ali pa se odloča med ne in bo, zato ker na koncu vedno nekaj bo. Doslej tega nisem opazil, zdaj pa, ko vem, da te ni več, postanem pozoren, pa čeprav vem, da se ne more nič spremeniti. Tako je moralo biti in pika. Na koncu stavka je vedno pika in za njo nov začetek. Do takrat pa padamo v ne-bo.

Nakar jo spet zaprem in odprem na drugem koncu oziroma novem začetku; na zavihku hrbtne platnice je odlomek iz recenzije Tineta Hribarja, ki med drugim pravi: »Tudi takrat, ko se v zbirki Kri na videz srečamo zgolj s črnim humorjem, gre zato za krvavo resen odnos do samega sebe …« Spet listam, preskakujem, ne morem brati; zakaj si tako blizu, če si že dolgo daleč, boleče daleč – to se sprašujem in ne morem razumeti, od kod ta obsedenost in hkrati strah. Se bojim ravno tega: da bi vzpostavil ta krvavo resen odnos do samega sebe in tvoje poezije. Pa saj tega nisva hotela, nikoli prav zares. Krivi so bili tisti, ki so naju razglasili za pesnika in nama dali občutek, da nekam pripadava. Čeprav v resnici nisva pripadala – nisva znala pripadati.

Kot bi se pomirila z dejstvom, ki nima ni bilo po godu. Bežala sva in poezija naju je dohitevala. Preveč resno sva jo jemala, kot tudi vse ostalo. Hribar je zadel v polno, z lahkoto te je spregledal. Mene še bolj. Takšne literature ne moreš pisati z distanco, to preprosto ne gre, zdaj se tega zavedam tudi sam. Pišem, kot bi imel to v krvi, pa ne pomaga. Kri teče, jaz pa jo zgolj simuliram. In res, vse postaja simultanka, v kateri je že dolgo jasno, kakšen bo konec. Ti že veš.

Zapletel sem se v te besede o tebi in tudi sam jih jemljem preveč krvavo zares. Torej, kaj če duša res ne obstaja? Kaj potem? Od kod vse to pisanje in kam gre. Iz duše v drugo dušo … ja, to bi imelo nek smisel, tako pa …

Težko prenašam samega sebe, zdi se mi, da tudi zaradi tega, ker ne verjamem, da obstaja posoda, v katero se vse to zbira. Nisem tiste vrste literat, ki ima nad seboj tistega varuha parnasa, s katerim se pogovarja vedno, kadar podvomi… Če ni iz duše, je iz krvi. Morda pa res. Tako kot imaš v krvi samomor. Potemtakem je samomor virus, ki te ne zapusti in samo čaka svoj trenutek. Tebe je čakal res dolgo, morda celo predolgo. Tvoja strast je bila usmerjena v en sam cilj; to je moč razbrati iz vsakega tvojega verza. Vprašanja se vrstijo. Zakaj si zdržal toliko časa? Zaradi tistega neumnega ponosa, ki ga tako dobro poznam? Ponosa, ki je ena sama iluzija in nesreča. Ali zaradi mame, ki ni bila nič kriva. Samo z njo si sočustvoval, z njeno žalostjo.

Fotografija: Arhiv Muzej Punk Kulture.

MOJA MAMA

Pokličem jo po telefonu, spet je v bolnici. Slišim njen odsoten glas, ves pod vplivom pomirjeval, ki reče nekje iz daljave: »Kdo je?« Jaz sem, mami, in tako tesno mi je v duši. Ko je bila še doma, je hodila po stanovanju s tistim odsotnim izrazom na obrazu ali spala. Če se je počutila dobro, je preveč govorila, cel dan je bilo polno stanovanje sosedov in nobenega miru.

Nekaj strani kasneje praviš: Ne vem, tako čudno se počutim, tak občutek imam, da bom znorel, ne, da se mi bo zmešalo …

V čem je razlika, se nehote vprašam …

Pogledam desno in zagledam starčka, ki še nedolgo nazaj ni bil starček, nekaj prepeva, momlja, kot bi bila sevdalinka. Njegov vlak je že zdavnaj odpeljal, a on še vedno čaka. To mi je znano. Naenkrat le vstane in odide, z njim tudi rožljanje kovancev. S pogledom ga spremljam do konca perona, kjer je WC. Pišem, tako kot vidim. Rocker, obut v težke, zimske čevlje, z aktovko, drsa mimo. Ni se še preoblekel. Kmalu bo šest, a je še vedno trideset stopinj. Kmalu pridejo komarji, ki so bojda emigrirali iz Afrike. Kri je sladka, teknil boš. Prekleto, res škoda. Nemoten glas iz zvočnikov napove vlak Koper–Hodoš. Kdo za vraga potuje iz Kopra v Hodoš? Hodoš – to je postaja, na kateri nihče noče dol. Besede so snežinke, ki ne pobelijo. Obračam strani, spet poezija v prozi. SNEŽI. Tako čudna zima je letos, cel februar sonce in blazno toplo. Zdaj pa kar sneži. Fino. Zelo. Eni ne marajo.

Všeč mi je tvoj ritem, ki spi na tirih, Brane.

Brane Bitenc Arhiv Muzej Punk Kulture.

***

Nekaj časa si živel na Bolgarski ulici, v stanovanju, ki je spominjalo na podmornico in v katerem je bil sneman spot za najbolj depresiven slovenski rock komad Pejd ga pogledat Brane. Tvoje ponavljanje refrena Pejd ga pogledat Brane je tako mučno, a hkrati je v njem zaznati tisti tvoj uporniški cinizem, ki vendarle hlepi po življenju. Poslušalec pa se kaj kmalu vpraša, za koliko časa. Koliko časa boš zdržal, preden boš resnično vzel eno od tistih dveh injekcij na hladilniku in si zašponu zrak v žile, kot resignirano oznanjaš proti koncu balade.   

Bolgarska in tvoja pesniška zbirka Kri sta še kako povezani. Nekoč sva bila pri tebi in ves evforičen si mi kazal odtise podplatov športnih copat, ki jih je imela obute ena tvojih muz, ko si jo posadil na okensko polico in se ljubil z njo; stopinji majhnih stopal, ki sta se opirali in ne upirali tvoji neusahljivi sli, sta ostali na tistem zidu, verjetno vse do takrat, ko si začel v stanovanje voditi svojo novo ljubezen, ne vem, ugibam … pa saj niti ni važno.      

 

(Fragmenti iz romana Postaja, na kateri noče nihče dol)

Kolumna 3. 9. 2020

Samoprodaja = samopredaja?

Fotografija: Pexels

Rahlo tržno naravnan pogled na avtorja

Ker sam nisem neka strašna referenca ali avtoriteta na področju prodaje (moje knjige razen, menda, Teles v temi, niso bile razprodane), prezentacije (govorim lahko zelo nepovezano, moj glas ni prijeten, imam vsaj eno večjo govorno napako), izgleda (pogled v ogledalo kot razlog za jok), smisla za modo (H&M kot najprestižnejša blagovna znamka v osebni garderobi), mreženja (socialna anksioznost) ali celo karakterja samega (splošna človečnost, dostopnost, stopnja notranjega miru), me ima, da bi se za napisano bralcem in bralkam preprosto opravičil.

Ampak se vsaj tokrat iz principa ne bom.

Vsi se prodajamo.

Za zaslužek in preživetje prodajamo svoje veščine, znanja, ideje in čas.

Tudi pisatelji in pesniki in drugi pisci (v nadaljevanju avtorji) prodajamo svojo knjigo. Najprej jo prodajamo urednikom in založbam, potem, ko ta knjiga izide, pa jo prodajamo novinarjem in kritikom[1], torej medijem, predvsem pa seveda bralcem.

Seveda, zelo lahko, če ne najlaže, je reči, da bo delo govorilo samo (v smislu »dobra roba se hvali sama«), mi, avtorji, pa zavzamemo nekakšno metafizično pozo »prevodnika«: »Samo sel sem.« To je zelo lepa, zelo plemenita drža z enim samim problemom: nismo nikakršni seli niti prevodniki. Če si izposodim (in nekoliko podaljšam) misel Davida Lyncha, smo v najboljšem primeru ribiči, ki smo ujeli večjo ali manjšo ribo – in jo pripravili bolj ali manj okusno. To je vse.

Pravijo, da bi naj vsak avtor imel vedno pripravljen in naučen kratek sinopsis (vsake) svoje knjige. Nekaj pametnega, nekaj udarnega, nekaj, kar bi v treh ali štirih povedih v poslušalcu vzbudilo zanimanje.

Namesto tega pa je, vsaj v Sloveniji, precej pogost pojav ta, da, ko se kakšnega avtorja vpraša o njegovi knjigi, ta reče, seveda karikiram: »No … Napisal sem torej to knjigo … Se opravičujem. Pojma nimam, zakaj mi jo je založba sploh izdala. Ja, imam sicer nekaj zvestih bralcev … Karkoli že to pomeni … Ampak po moje jim ne bo všeč.« In novinarji, kritiki? Podobno: »Žal mi je, ker me boste morali trpeti.«[2]

Ob tem pogosto želijo oziroma želimo izpasti komični. No, niso in nismo. Šaljenje na svoj račun je sicer skoraj vedno dobrodošlo, a ne na tak način in ne v primeru predstavitve knjige, novinarske konference, intervjuja ali kakšne druge podobne priložnosti. Opravičevanje za našo knjigo – ali kar za naš obstanek nasploh – ni komično, ampak patetično.

Toda od kod ta občutek, ta nuja po opravičevanju? Od kod ta krivda? In: ali se denimo t. i. uspešni ljudje (ali, bolj korektno, množicam poznani ljudje), naj si gre za glasbenike svetovnega ranga ali pa uspešne podjetnike, opravičujejo za svoje avtobiografije? Seveda se ne.

Deloma je ta občutek krivde najbrž narodno/kulturno pogojen, saj imamo Slovenci to grdo in odbijajočo navado, da se opravičujemo tudi za svoje uspehe (v bolj ekstremnih, a v praksi tudi povsem vsakdanjih primerih pa tudi že kar za lasten obstoj[3]), temu pa pravimo skromnost ali celo ponižnost, da lažje živimo sami s sabo. Vendar pa menim, da ne gre ne za eno ne za drugo, temveč za neprepričanost vase in v svoje delo, tako da sem skorajda primoran odgovor o izvoru krivde iskati v tem, da takšni, zgoraj karikirani avtorji svojega dela niti sami ne jemljejo posebej resno in da iz njega ne črpajo nobenega ponosa. Kar posledično pomeni vsaj to, da na njem očitno niso delali dovolj dolgo in dovolj trdo.

Kot vidim stvar sam, je to edina možna razlaga.

Vem in verjamem pa, da je marsikateremu avtorju težko živeti z mislijo, da bi se ukvarjal s prodajo lastnega produkta – kar knjiga navsezadnje je. Produkt. Tudi: objekt. Vem. Verjamem. Zelo lepo je živeti v nekakšnem moralno vzvišenem, ne- ali transmaterialnem svetu, kjer nekaj štejejo samo ideje, »posvetne« stvari pa bomo prepuščali drugim. Vem. Vem, ker sem bil sam prav tak[4].

Založbe povečini nimajo kapitala (ali interesa) za omembe vredne marketinške kampanje, zato se moramo za promocijo svojega produkta vsaj do neke mere potruditi kar avtorji sami[5]. Ne govorim, da moramo prodajati svoje knjige od vrat do vrat, z njimi nadlegovati neznance in okoli trositi letakov zanjo. Niti približno. Resnica pa je, da smo avtorji s tem, ko imamo svoje knjige na trgu, preprosto povedano, znamka. Brand.

Znamke pa je treba negovati s strategijo in vizijo, če želimo, da obstanejo na tržišču. Tega pa si mi kot avtorji, ki izdajamo knjige, najbrž vendar želimo.

Med trženje sebe oziroma svojih produktov pa spada tudi nek, imenujmo to, estetski minimum. Način, kako izgledamo in se prezentiramo. (Izpostavljam izgled, ker ga lažje in hitreje izboljšamo kot pa karakter in splošen odnos do sočloveka.) In ne, res ni treba, da se oblačimo kot korporativni CEO. Hkrati pa to pomeni tudi, da naj vendarle ne bi izgledali, kot da smo zadnjih nekaj noči spali na cesti ali v gozdu (razen če nismo zares). Čista oblačila novejšega letnika in neka približna urejenost brade (za moške) in las bosta dosegli zelo veliko. Pravzaprav nas bosta, sodeč po lastnih izkušnjah, ta dva minimuma najbrž popeljala čez več kot pol poti.

Tu pa se odpira sledeča dilema: se oblačimo zase ali za druge? Odvisno od situacije, seveda, ampak v primeru prodaje, trženja, mreženja, je najbrž jasno, da se oblačimo za druge. Iz tega pa v primeru razcapanosti in zanemarjenosti sledi naše – hoteno ali ne – sporočilo, da ne spoštujemo drugih.

In kdo so ti »drugi«, da bi izkazovali spoštovanje nam, če jim ga mi sami ne?

Napisali smo torej knjigo in tako ustvarili bolj ali manj unikaten produkt. Recimo, da smo našli še založnika, ki je pripravljen knjigo tudi izdati. Torej pokažimo še vsaj malo veselja. In če nam produkt sam res ne pomeni ničesar, smo pa lahko veseli vere v naše delo, ki nam jo je izkazal urednik/urednica oziroma založba.

Kot umetniki mogoče že res trpimo, vendar pa se moramo zavedati, da to ne opravičuje, da se vedemo kot spokorjenci (ali Kafkove literarne osebe) in da so na prav tak način trpeli že tisoči in tisoči umetniki pred nami – to pa trpljenje, na nek način, podvrže inflaciji. Vsaj tu in tam smo lahko veseli in ponosni na svoje delo. In prav nič ni narobe, če to tudi pokažemo.

Poskrbeti je treba samo za nek minimum znamke, ki smo. In če že vsi rohnimo in grmimo nad domnevnim pomanjkanjem kulture v družbi, se mogoče lahko za trenutek zazremo še vase in se vprašamo, kaj sami pripomoremo k temu. Pa ne h kulturi, temveč k (domnevnemu ali ne) pomanjkanju le-te.

 

[1]Veliko avtorjev vidi (literarne) novinarje in kritike kot nekakšne sovražnike. Čeprav je po svoje tak odnos mogoče razumeti, bi vendarle opozoril na še eno, alternativno in mogoče nekoliko bolj zabavno dojemanje funkcije teh ljudi. Namreč: novinar in kritik avtorju delata zastonj reklamo. In: there’s no such thing as a bad commercial. Dodajam: skoraj.

[2]Hkrati s tem pa je treba izpostaviti apatijo še na drugi strani, torej na strani bralcev, kritikov, novinarjev, saj načeloma nihče od njih ponavadi nima nobenega posebnega vprašanja za avtorja. Tako se ustvari nekakšna apatična simbioza, za katero sicer res ne vem čemu služi, jasno pa je, da je samoobstojna in se pri življenju vzdržuje sama.

[3]»Oprostite, ker obstajam in oprostite, ker vam morim s tem, ampak eno kavo bi – če, lepo prosim, lahko.«

[4]Vsi pa vemo tudi, da nas nihče ne uči nastopanja in trženja samega sebe. Retorika kot veda in veščina je bolj ali manj utonila v pozabo in na posamezniku je, ali bo glede tega kaj storil ali ne. Večina avtorjev pa bo svoj čas seveda raje posvetila svojemu delu, torej pisanju, kot retoriki. To pa na tej točki ni več toliko problem knjižnega trga in naše prisotnosti na njem, temveč preprosto povedano – šolskega sistema.

[5]Socialna omrežja (ki so seveda zlagana, ampak ker na njih o kvaliteti svojih življenj lažejo vsi, lahko lažemo še mi – takšna je pač narava komunikacij na socialnih omrežjih) in razne internetne platforme so zastonj in z nekaj ne pretiranega truda lahko dosežemo neko približno internetno prisotnost, ki svetu sporoča, da delamo, ter dalje, kaj delamo in kje je to, kar delamo, mogoče dobiti. (Ljudje me denimo veliko bolj pogosto, kot bi si želel, sprašujejo, kje je mogoče dobiti moje knjige. »V knjigarnah in knjižnicah,« ponavadi bolj ali manj potrpežljivo odgovorim. Temu načeloma sledi začudenje, češ: »Tvoje knjige prodajajo v knjigarnah?«, zmagala pa je neka ženska, ki me je osuplo vprašala, če knjigarne in knjižnice še obstajajo.) Poleg tega pa tudi povsem navadna fizična prisotnost na različnih dogodkih lahko seže precej daleč. Že s svojo prisotnostjo sporočamo ali nakažemo, kaj nam je pomembno, hkrati s tem pa nakažemo – nase. Da ob tem niti ne omenjam tiste strašne besede, ki je mreženje

Kritika 1. 9. 2020

Bele ladje na morju, na vseh morjih sveta

Fotografija: Pexels

»Bolj kot dekle in ženo ljubi morje mornar, bolj kot svoje življenje ljubi morje mornar,« pravi znana slovenska popevka, ki jo je napisal Gregor Strniša. Melodija se mi poje, ko na plaži berem nov roman Dušana Čatra Ekstradeviško in razmišljam, da si boljšega romana za počitniško branje ne bi mogla izbrati. Kot zahtevno bralko, ki od književnosti pričakuje, da bo navduševala tako s privlačno zgodbo kot tudi z neoporečno tehnično platjo, me preprosto čtivo, ki se ga sicer prodaja kot tisto za na plažo, ne zanima, a si obenem tudi sama želim v času oddiha preprosto samo uživati v literarnem delu. Roman Ekstradeviško na skoraj petsto straneh prinaša prav to: celovito in tudi lepo pripoved, ki jo je napisala izurjena pisateljska roka.

Mornar, ob katerem se spomnim te popevke, je v romanu pokojni ded Frane, čigar ladijski dnevnik bere njegov vnuk Maj, sedemnajstletnik, ki je z mamo prišel na njen rojstni otok, da bi pokopal svojega deda. V svojih dnevniških zapiskih se ded spominja srečnih trenutkov z mladostno ljubeznijo, dekletom z druge strani otoka, ki jih je razdrla poroka z drugo. V svojem bistvu je dnevnik deda Franeta preprosta zgodba nekega moža, polna nekakšnega dvojnega zavedanja o nemoči človeka, da bi vplival na svojo usodo, a obenem priča tudi o nekakšni pasivnosti, ki bi v drugačnih okoliščinah ali ravnanju literarnega lika kljub temu lahko prinesel drugačne zasuke. V vložni zgodbi, napisani v živem jeziku, v kateri se zdaj moški srednjih let spominja zaljubljenosti in strasti ter se nemočno opravičuje za storjene napake in napačne odločitve, zaslutimo usodo moškega, ki beži na daljno morje, ne ker bi bolj kot dekle in ženo, bolj kot svoje življenje ljubil morje, a ker je življenje na kopnem zanj težko in utesnjujoče.

Dnevniški zapiski, v katerih se ded loteva opisovanja mornarskega življenja, napetih odnosov med člani posadke, ki si delijo tistih nekaj kvadratnih metrov na neskončnem morju, in spominov, ki ga zasledujejo, pa ob živi pripovedi predstavljajo tudi navezovanje stika med vnukom in dedom. Sedemnajstleni Maj na otok namreč prihaja z bledimi spomini na deda, s katerim je mama po materini smrti, ne da bi povedala zakaj, prekinila stike. Deda in njegove zgodbe ni poznal, zato ga na otoku čakajo tudi presenečenja.

Maj romanu prinaša zavest, da gre za empatičnega avtorja, ki obvlada prepričljivo portretiranje likov. Če se avtorjem, ko ustvarjajo lik najstnika, pogosto ponesreči, saj najstnike portretirajo klišejsko, pretirano, se v romanu Ekstradeviško zgodi ravno nasprotno: Maj je živ lik, ki sprejema nekaj neodgovornih odločitev, poln naivnosti in mladostniškega vitalizma, ki pa se je že otresel pavšalnih otroških sodb in vse bolj dojema, da svet ni enodimenzionalen. Tako nekoliko hladno spremlja ločitev staršev, a v odločilnem trenutku odigra pomembno vlogo in mami izkaže podporo. Tudi ob svojem očetu brez emotivnih sodb zavzame držo zrelejšega in bolj uravnovešenega sina. Obenem ga drama med starši zadeva bolj postransko, ker ima dovolj svojih problemov: v Ljubljani ga čaka vihrava in nepredvidljiva Luz, katere dejanja mu ostajajo misterij. A čeprav okoliščine od njega zahtevajo, da ravna kot odrasli in se znajde sam, šele na otoku zares zagrize v njihov svet: ne samo, da spozna zakonitosti telesne ljubezni, a tudi, da dejanja nosijo posledice in da imajo tudi na videz stabilne družine svoje skrbno varovane skrivnosti. Čeprav bi lahko otok, na katerem vsi vse vedo drug o drugem (a o tem previdno molčijo), za mladega Ljubljančana lahko predstavljal dolgočasno in vase zaprto celico osame, mu dedov dnevnik in ljudje na otoku, s katerimi se tako ali drugače preplete, predstavljajo nekakšen zrelostni izpit, in verjamemo lahko, da se bo Maj v Ljubljano vrnil drugačen. Zgodba tako v sebi lepo združuje bistvena in preprosta spoznanja o človeku: da bi stopili v stik s seboj, je včasih dobro, da se ozremo h koreninam.

Maj, njegova spoznanja in na novo pridobljene izkušnje romanu prinašajo nadgeneracijsko vrednost: v njem lahko uživajo tako odrasli bralci, željni dobre zgodbe, kot tudi mladostniki. Zgodba namreč z ničimer ne dolgočasi in se tudi ne zaustavlja pri nepotrebnih detajlih.

Roman Ekstradeviško predstavlja vzorec dobre knjige, s katero si lahko tisti, ki si želimo literarne kvalitete, dobre zgodbe, preprostih življenjskih resnic in kanca humorja, polepšamo vroče poletne dni in nam za to ni treba posegati po nekakovostni literaturi.

Roman Ekstradeviško Dušana Čatra lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.