Mesec: september 2026

Med 17. in 20. septembrom je v Radovljici potekal festival Pranger, festival kritike, prevoda in branja poezije, na katerem so že 23. leto kritičarke_ki debatirali o zanje najbolj zgovornih pesniških knjigah tega leta. Knjige so letos izbirali Varja Balžarolsky Antić, Majda Travnik Vode in Vid Bešter. Med njimi in občinstvom se je v festivalskih dneh razvila debata o temeljih poezije in morebitnih novih usmeritvah slovenske pesniške produkcije.

Prvega festivalskega dne so serijo kritiških razprav odprle_i z zbirko Francija Novaka Zgodbe o tebi. Knjigo je izbrala Majda Travnik Vode, ki je spregovorila o njeni rahločutnosti in dramatičnosti, s katerima je pesnik razpoloženje stopnjeval vse do ekstatičnosti. Izstopajoče so se ji zdele tudi pripovedne pesmi o bližnjih, ki jih zaznamujeta premišljenost in razvojno-razpletna zasnovanost. Kritičarka je omenila tudi nekatere slogovne in formalne značilnosti pesmi, med njimi denimo enjambement, njene premisleke o tem pa je nadaljeval predvsem Vid Bešter. Opazil je namreč napetost med formo in vsebino, saj je forma nadvse urejena in stalna. Medtem ko je forma tradicionalnejša, se pesmi tematsko posvečajo predvsem vsakdanjiku, ki zapada v krizo in izgublja svoj temelj. Varja Balžarolsky Antić je o vsakdanjiku spregovorila predvsem kot o odtujenem, izpostavila pa je tudi nekatera prevladujoča tematska osišča zbirke Zgodbe o tebi, kot so denimo bolečina, travme in transgeneracijski odnosi. Zdelo se ji je tudi, da je v pesmih nekaj neizrečenega, zastrtega, kar je potrdila tudi prevajalka izbranih pesniških zbirk v slovaščino Stanka Chrobáková Repar. Balžarolsky Antić je imela nekaj pomislekov glede zadnjega dela zbirke, kjer je zaznala ponovljivost nekaterih pesmi in izgubo fokusa. Franci Novak se je nato odzval in omenil, da je imel sam pomisleke glede izbrane pesniške oblike in da bi lahko potencialno izpadel sentimentalno, nazadnje pa je komentiral, da bi kakšno pesem morda lahko celo izključil.

Razprava se je nadaljevala z zbirko Tine Volarič Nekje notri je uho, ki jo je izbral Vid Bešter. Bešter je najprej izpostavil močno svetovnonazorsko in etično držo zbirke, ki ji vendarle ne preprečuje širokega razpona. Nadaljeval je s podrobnejšimi opažanji o pesniškem svetu Volarič in omenil, da se v njem najprej zgodi svet, ki povzroči besedo, in ne obratno. Prav tako so meje med pojavi in bitji zabrisane, zaradi česar zbirka zadobiva nadvse mitološko podobo. Omenil je še slogovno gostost in mimetičnost, ki ustvarjata zapolnjen prostor zbirke Nekje notri je uho. Majda Travnik Vode je o svetu zbirke spregovorila predvsem skozi odnos med različnimi svetovi. Pri Volarič po njenem mnenju namreč najbolj izstopa prav tisti prvinski, stvarni svet, duhovni princip pa se umika. Zbirko se ji je zdelo pomembno tudi filozofsko umestiti, saj je v njej zaznala postmetafizičnost, sholizem, nazadnje pa tudi prehod iz antropocentrizma v ekocentrizem. Balžarolsky Antić se je v svoji analizi najprej osredotočila na tradicionalno liriko narave ter se znova posvetila etični drži, ki jo je omenil že Bešter. Pri poeziji Volarič je opazila, da v njej različne obstoječe entitete postajajo subjekti in transsubjekti šele med seboj, kar je razvidno predvsem iz pesničine posvečenosti metamorfozam. Tina Volarič je kritičarkam_om pritrdila v tem smislu, da se nima za angažirano pesnico in da jo zanimajo predvsem osnovni gradniki sveta, meje med pesničinim telesom in tujim telesom ter meje, kjer se oblike lahko srečajo. Omenila je tudi to, da je opazovanje lahko političen akt, zaključila pa s tem, da so izbrane ilustracije (ki jih je ustvarila pesnica sama) prizemljene, prisotne v stvarnosti tudi zaradi uprostorjenosti njene poetike. V razpravo se je vključila tudi urednica knjige Helena Zemljič, ki je pozornost namenila predvsem uporabi metafor, s katerimi je pesnica izrazila, kaj pomeni biti določeno bitje in vsa ta bitja obenem, hkrati pa tega bitja samega po sebi ni prenesla v metaforo za drug pojem.

Drugi dan festivala se je začel z razpravo o pesniški zbirki Blaža Lukana Fànce, Fànce!: Njene pesmi in pesmi zanjo, ki jo je izbral Vid Bešter. Kritik je opazil predvsem slogovno preprostost, pripovednost, razumljivost in ponavljanje, s katerimi Lukan tke življenje neke ženske. Prisotni so tako spomini nanjo kot njena sedanjost, pri čemer Fànce ostaja literarni lik oziroma konstrukt, zgrajen skozi njene banalne, nepomenljive, tako rekoč vsakdanje geste in izraze. Bešter je izpostavil tudi naravo spominjanja, ki v dotični poetiki ohranja odnos z neprisotno osebo, pa tudi elegičen ton zbirke, ki spominja na otroške pesmi, nekajkrat zaznamovane tudi z naivnostjo. Tudi Balžarolsky Antić je omenila, da jo je dotična poetika spominjala na otroško poezijo. Komentirala je tudi slogovno ogolelost, skromnost zbirke in njen hiperrealizem, kjer v ospredje prihajata tišina in distanciranost. Tako rekoč naj bi se bližina v tej poetiki ustvarila skozi postopek potujitve, opazila pa je tudi preigravanje kulturno specifičnega arhetipa slovenske (cankarjanske) matere. Majda Travnik Vode je v zbirki Fànce, Fànce! prepoznala portret avtorjeve matere, v katerem je prikazana nadvse otroško in nedolžno. Zbirko po njenem mnenju navdajata nežnost in preprostost, slog je neposreden in prepreden s premim govorom. Lukan je potrdil, da gre za njegovo mamo, ki pa jo je želel predstaviti kot likinjo s pomočjo lastnih spominov nanjo. S tem, ko je predstavil le fragmente njenega življenja, je želel ustvariti fikcijo. Najprej je zbirko celo poslal urednici za otroško literaturo, a jo je ta zavrnila, zato so kritičarke_ki tudi lahko opazile_i marsikatere principe tovrstnega žanra.

Zatem so obravnavale_i zbirko Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče. Pesniško zbirko je za Prangerjevo obravnavo izbrala Varja Balžarolsky Antić, ki je svojo odločitev utemeljila z analizo postmodernistične refleksije pisave, govorice in jezika. Debeljakovi zbirki pripisuje tako značilnosti filozofskega traktata kot zgodovinskega arhiviranja, ki se premika v smer vse močnejše lirizacije. Glavna junaka, v tem primeru otroka, se namreč pomikata skozi različne čase, stremita k razumevanju sebe in drugega in pri tem skušata skozi osebno dosegati univerzalno. Vid Bešter je v zbirki zaznal precejšnjo ambicioznost, pa tudi njeno odprtost, saj po njegovem mnenju besed za zajetje sveta nikoli ni dovolj. Ravno zato je razmišljal tudi o njeni enciklopedičnosti in pedantnosti nedokončanega seznama. Že Bešter je omenil Debeljakovo raziskovanje pojma znaka in njegovega izvora, kar je kasneje nadgradila tudi Majda Travnik Vode. Travnik Vode namreč neposredno omenja teorije Saussura in Benvenista, ki sta se posvečala razmerju med označevalcem in označencem, pri čemer jezik nastopa kot slovnični in leksikalni sistem. Lukas Debeljak je kritičarkam_om odgovoril s pritrditvijo njihovim tezam o zgodovinjenju jezika skozi različne sisteme, polja, med katerimi je iskal premirja, a ne razrešitev. Za pisavo, ki jo je raziskoval, je izjavil, da je zanj podaljšek človeškega telesa in jo je tudi zaradi tega želel materializirati in naturalizirati, a ne priznava spojitve človeka in besede. Želel pa je razumeti vsakega posameznika, ki v sebi nosi hiperkompleksne zgodovine in referencialno polje, ki znakom dajejo tonalnost.

Zadnji dan so kritičarke_ki začele_i svojo debato s pesniško zbirko Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki jo je izbrala Varja Balžarolsky Antić. Kritičarka je svojo izbiro argumentirala z zbirkino kompleksnostjo in eruditskostjo. Pesnik je v zbirko prav tako vnašal številne jezike, vse od sodobne in srednjeveške italijanščine, celo latinščine, pa do Trubarjeve slovenščine in sodobne slovenščine. S tem smo v zbirki priča čezjezičnosti in dehierarhizaciji jezikov, ki se upirajo nasilju, preslikavanje jezika v jezik pa povzroči vtis vrtoglavosti. Upodobljeno je predvsem katastrofalno stanje sodobnosti, kjer ni prostora za človečnost, saj stvarnost obvladujejo vojne, palestinska tragedija, sodobno suženjstvo, begunstvo in kupčevanje z zasebnostjo v dobi nadzornega kapitalizma. Majda Travnik Vode je nadaljevala s tem, da je poetika Marcella Potocca katalog pogorelih človeških idej in smisla, saj nas napredek ni popeljal na pričakovana mesta. Svobodo vidi predvsem v odpovedi reprodukciji moči, s čimer zbirko navdaja politični angažma, poln analiz različnih glasov. Vid Bešter je nadaljeval s tem, da se ni toliko spraševal, komu pripadajo posamezni glasovi, ampak komu so namenjeni. Konkretne pesniške osebe vpeljujejo svojo dediščino skozi govor, ki je zaradi tega gosta mreža referenc, a omenja tudi, da so opombe za razumevanje zbirke morda celo odveč. Marcello Potocco jim je odgovoril, da je zbirko namenoma zasnoval dvoumno, saj ni želel, da bi bilo jasno, ali ima človeštvo nasledstvo ali ne in ali so za to odgovorni ljudje sami, ter da se je želel igrati s prevajanjem in prirejanjem prevodov. Pesnik pa je po pomisleku iz občinstva, da med pesniškimi glasovi ni rdeče niti, povedal, da jih je izbral na podlagi italijanske radijske oddaje o pomembnih osebnostih. Odločil se je za tiste, ki so pritegnile njegovo pozornost s tem, kaj imajo povedati o današnjem svetu, njegovi grozi in nasilju. Varja Balžarolsky Antić je še dodala, da so pesniški glasovi konstrukti in da je s tem skladna tudi metoda kolažiranja, ki njihovo pesniško življenje osredinja na idejo. Bešter je Balžarolsky Antić pritrdil glede programskosti zbirke, ki ni problematična, saj skoznjo pridemo do kritike današnjega sveta, na kar je Potocco odgovoril, da meni, da so vse letošnje izbrane zbirke konceptualne in programske.

Zadnja obravnavana zbirka je bila Tišina, ki jo je napisal Jernej Grlj. Izbrala jo je Majda Travnik Vode, avtor pa na razpravi ni bil prisoten. Svojo odločitev je Travnik Vode utemeljila s tem, da je v zbirki v ospredju precej nabit spoj matematike, filozofije in poezije. Prisotna je konceptualnost v platonističnem smislu, pa tudi simboličnost in raba matematičnih simbolov, ki v zbirko vnašajo abstraktnost. Poleg tega so opazne sodobna liričnost, refleksivnost in narativnost. V Grljevi poetiki prednjači predvsem fenomenologija tišine, ki jo avtor nadreja bogu, prav tako pa v naravi vzpostavlja razum, ki slednjo nazadnje omeji. Tudi zaradi tega zbirko preveva atmosfera privzdignjenosti, pri čemer je ta drža tudi prevprašana. Avtorjeva dikcija je po mnenju Travnik Vode prepričana, načelna. Varja Balžarolsky Antić je knjigo analizirala v kontekstu prvenca, zaradi česar je želela biti blagohotna, a v zbirki ni zaznala kvalitativnega umetniškega presežka. Brala jo je kot filozofsko meditacijo in religiozno poezijo, a ta ni razvidno dialogizirala s tradicijo tišine. Tudi Vid Bešter zbirki ni bil najbolj naklonjen, saj je tišina po njegovem mnenju predstavljena premalo dosegljivo in je avtor ni uspel ustrezno razširiti. Prav tako se mu zdi premalo izkustvena in pretirano trditvena, zaradi česar tišina kot motiv ni zadostno razvita. Tudi Stanka Chrobáková Repar se je pridružila tem razmišljanjem, saj gre po njenem mnenju za spekulativno poezijo, ki temelji na abstrakciji, a je zaradi trditvenosti oropana pesniških sredstev, kar je problematično. Diana Pungeršič je omenila, da se je tudi avtor sam že distanciral od dotične poetike.

Glede na izbrane razprave je mogoče zaključiti, da so se kritičarke_ki največkrat medsebojno dopolnjevale_i in celo prihajale_i do skupnih razrešitev perečih vprašanj posameznih poetik. Dotaknili so se tako posameznih posebnosti zbirk kot tudi širšega prevpraševanja pomena poezije in pesniških sredstev. Kot je omenil Potocco, so bile vse izbrane zbirke na svoj način konceptualne. Zgodbe o tebi zaradi slogovne strogosti in občutka nedosegljivosti, Nekje notri je uho zaradi ekocentrične drže, Fànce, Fànce! zaradi rabe enovite literarne likinje, Drevo, ki ga pišemo nihče in Dnevnik zelene premičnice zaradi postmodernističnih postopkov in Tišina zaradi svojega filozofsko-matematično-religioznega okvirja. Kot je bilo o tem slišati na Prangerju, predvsem zadnje tri omenjene napovedujejo vrnitev velikih tem v slovenski literarni prostor, saj nastopajo predvsem z idejami, programskostjo in določeno mero abstrakcije. Poezija bo živela v spoju poetičnega in filozofskega, kot je omenila tudi prevajalka Stanislava Chrobáková Repar, in tako povedala nekaj temeljnega o človeški civilizaciji. Pri tem se ne bo bala brskanja po številnih diskurzivnih poljih in registrih, ki omogočajo tako potujitev kot približevanje.

V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Dogodek je bil predzadnji v seriji ljubljanskega dela Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.*

Za konec se je razpravi iz publike priključila tudi vodja Prangerjevega prevodnega programa Nada Grošelj, ki je ob očitnem odobravanju gostov spomnila na antični mit o petih dobah človeštva. Zlati dobi sledijo srebrna, bronasta, doba herojev in železna doba, pri čemer je zadnja v vseh različicah (tako pri Ovidu kot Heziodu) čas vsesplošnega propada. Praktično vsi, ki so takšno periodizacijo vzeli zares, so svoj svet razumeli kot del železne dobe. Čeprav je človeštvo danes najverjetneje res brezprimerno v nevarnosti, se v duhu vmesnosti med optimizmom in pesimizmom morda lahko tolažimo, da si ga nikoli ni bilo lahko predstavljati drugače.

* Med pogostitvijo sem preslišal, da naj bi bila prvotna ideja za naslov razprave Poezija in ruda. Spremembo iskreno pozdravljam.

Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke.

*

Ampak jaz sem tako ali tako zmeden.

Samo takrat nisem bil:

zalival sem suhe rože,

dokler niso zgorele.

Veš kaj,

če bi razstrelili ta planet,

koliko manj enega kurčevega vrtenja, a?

Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli.

Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Ko pridemo do meje (nekega prostora), moramo skočiti – takrat se poezija šele začne.

*

Pisanje zame ni bilo več nujnost,

temveč prostor za milino.

Druga zbirka iz izbora je bila Pes, dvojčici in zeleni tatu Alje Adam. Zbirka je izšla v zbirki Aleph Centra za slovensko književnost. Gobec je pri pesniški zbirki izpostavila erotiko in meditacijo ter v njej prepoznala dve osnovni gibali: introspekcijo in gibanje. Introspekcija se zgodi predvsem skozi meditacijo, znotraj katere se osvobodimo želja in pričakovanj, preko teh pa se približamo Drugemu. Gibanje se kaže skozi podobe: skozi razne sprehode, potovanja in plavanje, ki nikoli ni zgolj telesno gibanje, ampak je vedno »gibanje preko«. Pohvalila je tudi slogovno nežnost, s katero pesniška zbirka obdeluje teme, in zanimivo dojemanje časa skozi zorni kot genetike in preteklosti. Kot pomanjkljivost pa je omenila deskriptivnost, s katero pesnica morda pove preveč in razbije sublimnost.

Alja Adam je povedala, da pisanje vidi kot komunikacijo. Ko ji kdo reče, da nečesa v pesmi ne razume, pesem popravlja. Njeno pisanje ni programsko. Piše o tem, kar doživlja, o notranjih preobrazbah. Odpuščanje ji omogoča, da je lahko bolj prisotna v trenutku. Poezija je tok, skozi katerega lahko tečejo stvari, ki jih predeluje, a o njih vedno piše z distanco. V zadnjih letih tudi drugače dojema čas in odkriva bolj magičen način bivanja, s tem pa sovpadanje različnih časov v neki točki. To presečišče določa, kar sama je, in ji omogoča večje bogastvo v pisanju. Nekatere njene pesmi se zgodijo med meditacijo, ko prostor še ni čisto prazen.

*

kap ljica na vetrobranskem

s tek lu  oknu

otroške sobe

ali tresočega se

mestnega avtobusa

že leta polzi v nevidno

    črto       takšno

kot jo

milina   hrbta kazalca

vmesi

v lice ljubljene

                        ga                

Zadnja se je s kritičarko pogovarjala pesnica mlajše generacije Lara Božak, ki je pri založbi Pivec izdala svojo drugo pesniško zbirko Kap lje kap lje. Pri njej je Gobec izpostavila predvsem fragmentiran ritem, sinkopiranost, ki se uporablja pri jezikovnih igrah, in razlomljene besede, ki kažejo na živost jezika in na njegovo spremenljivost. Pesniška zbirka preko uporabe besed kontemplira sam jezik in vprašanje, kdaj moramo spregovoriti. Izpostavila je del zbirke, ki ga zaznamuje pripovedna tehnika, pri tem pa je lirski subjekt postavljen v vlogo poslušalke medgeneracijske zgodovine. Pesmi odražajo eksistencialno globino, v zbirki pa se večkrat odpira tudi »ontološka paleta biti, iz katere lahko izbiramo«. Kot šibkost zbirke pa je izpostavila, da odnos poslušanja izgubi na potenci zaradi pretiranega nagnjenja v abstraktne svetove in pojme ter odmika od konkretnih doživljajev ali dogodkov.

Božak je v pogovoru povedala, da poezija potrebuje tišino, ki soustvarja pesem, in da poleg tišine tudi grafično lomljenje besed odkrije vrzeli in praznine, ki prežijo na nas. S tem je želela signalizirati temeljno človekovo ranljivost in tudi v bolj pripovednih pesmih stvari ni želela opredeljevati, ampak jih zgolj odslikati.

Glavni motiv zbirke je voda, ki se povezuje z drugimi motivi in temami ter jih tudi simbolno odraža. Tako je kaplja, ki sledi lastnostim vode, simbol transgeneracijskega prehajanja in čutno izhodišče za pisanje. V drugem, dvojinskem delu zbirke pa kaplja predstavlja »nezmožnost popolnega vstopa v drugega«, saj se želi združiti z drugo kapljo ali pa ostane svoj lastni mehurček. Tudi Gobec je izpostavila, da voda v pesniški zbirki deluje dvojno: kot lahka in kot usodna.

*

Lara Gobec je kot rdečo nit vseh treh zbirk označila »inovativno obdelavo lirskega subjekta«. Pri Iršiču je kritičarka izpostavila antivitalistično držo lirskega subjekta, a se avtor s to trditvijo ni strinjal in je odgovoril, da piše o svetu, ki je večinoma siv, in da je treba lepe stvari poiskati. Pesnik je rekel, da njegov lirski subjekt ni zavestno oblikovan in da ga pri pisanju samo pusti pri miru in posluša, pri tem pa je pomembno, da ga čim manj omejuje. Gobec je o zbirki Alje Adam ugotovila, da lirska subjektka ni edini lirski subjekt v zbirki in da več lirskih subjektov razkriva mnogost sveta. To je potrdila tudi pesnica, saj je prav izstopanje iz sebe novost zbirke v kontekstu njenega opusa. Lirski subjekt Lare Božak pa je kritičarka označila kot najbolj ujet v svojem svetu, iz katerega poskuša pobegniti skozi umikanje v abstraktni svet. Pesnica je rekla, da se zbirka ukvarja z umikom v lastno eksistencialno kontemplacijo ali zmedo, a da dokončnega odgovora ne ponuja.

*

Kritičarka je na koncu pogovora z Laro Božak postavila intrigantno vprašanje: »Kako lahko pesnimo iz ujetosti – tudi ujetosti jezika?«

Morda je prav ujetost še eno od stališč, s katerega lahko obravnavamo lirske subjekte iz zbirk prvega dogodka Prangerja pred Prangerjem. Iršičev je ujet v svetu, ki ga ne more sprejeti za svojega in se z njim spopada z ironijo ter sarkazmom. Adamin subjekt se poskuša rešiti ujetosti iz travm in preteklih bolečin, subjekt Lare Božak pa občuti ujetost v medgeneracijskih vzorcih. Tu lahko odkrijemo tudi skupno aktualnost zbirk, saj vse tri odpirajo različne načine soočanja in iščejo izhod iz ujetosti, ki jo občuti lirski subjekt: Iršič z verbalnim vračanjem udarca, Adam z meditacijo, Božak z ozaveščanjem, razkritjem bolečine. Iz takšnega odnosa lirskega subjekta do ujetosti lahko razumemo, zakaj je Iršič tudi slogovno bolj grob in zakaj sta zbirki obeh pesnic nežnejši, kot je v svoji utemeljitvi ugotovila že kritičarka Lara Gobec, čeprav je pesniška drža Lare Božak pogosto radikalna, kar se kaže predvsem na jezikovni ravni. Iršičev lirski subjekt se s svetom zelo direktno spopade, tak spopad pa je jezikovno grob in pogosto vulgaren, subjekt Alje Adam – skoraj diametralno nasprotno – pa skozi meditacijo svet reflektira in se tako od njega odmakne. Odgovor na soočanje z ujetostjo lirskega subjekta pri Lari Božak pa najdemo na jezikovni ravni – z razsekavanjem besed, dekonstrukcijo znanih pomenov in sestavljanjem novih. Tako je pri njej pesništvo samo produktivna konstrukcija novega sveta iz ostankov starega, že znanega.