september 2022 - AirBeletrina
Kritika 30. 9. 2022

Eno ime, dva lika

Will Grayson iz naslova ni eden, ampak sta dva – enemu so všeč punce, drugemu fantje, življenje pa se jima preplete po golem naključju, a nekako ob pravem času. Dva sta tudi avtorja njunih zgodb oziroma prvoosebnih pripovedi: enega Willa Graysona ima na skrbi John Green, ki ga kot avtorja uspešnic, nekaterih tudi prevedenih v slovenščino in praviloma večkrat ponatisnjenih (Krive so zvezde, Lažna mesta, Kdo si, Aljaska?, Neskončen stolp želv itd.), gotovo ni treba posebej predstavljati, za drugega Willa Graysona pa je zadolžen David Levithan, ameriški avtor, ki ga tokrat v slovenščini beremo prvič. To, da se pod knjigo podpisujeta dva, nikakor ni slabo, saj na ta način zlahka dosežeta, da se fantovski prvoosebni pripovedi dovolj ločita ena od druge (v izbiri besedišča, po slogu in tudi že na prvi pogled, saj eden od Willov ne uporablja velikih začetnic …), s čimer se izogneta pasti oziroma težavi, ki včasih nastopi, ko več prvoosebnih pripovedi znotraj ene knjige ne najbolj spretno ustvarja en sam avtor in nimajo dovolj svojstvenih potez, ki bi eno pripoved ločile od druge oziroma en lik od drugega. V spremni besedi igralca Roka Kravanje (v kateri opiše tudi nekaj lastnih gejevskih izkušenj) preberemo, da gre za pisateljski eksperiment, v katerem je en pisatelj pisal soda poglavja, drugi pa liha.

Razen imena in priimka likov vsaj na prvi pogled ne druži veliko. Eden prihaja iz razmeroma dobro stoječe družine, ima enega glavnega in nekaj stranskih prijateljev, spremljamo pa ga v procesu zaljubljanja v Jane. Ima tudi dve na videz enostavni pravili, ki pa ju v teku zgodbe vse bolj krši: »Ne sme ti biti mar« in »Bodi tiho«, samega sebe pa opiše takole: »Ne preveč pameten. Ne preveč hud. Ne preveč prijazen. Ne preveč zabaven. To sem jaz: ne preveč.« Zdaj pa nazaj k njegovemu glavnemu prijatelju – tako ga imenujem, ker že zgolj s svojo pojavo, torej velikanskim telesom, zapolnjuje večino prostora (in, pozor, tudi velik del romana!), če temu prištejemo še glasnost in energičen nastop, pa sploh ne moremo več trditi, da ni glavni, kjerkoli že se pojavi. Mali Cooper je opisan kot dvometrski gej, čigar prijateljski trepljaj po rami menda občutiš, kot bi te zbil avto. Je dežurni zabavljač, ki se non stop zaljublja in odljublja, pa tudi avtor mjuzikla, ki bo postal šolska uspešnica. Drugi Will Grayson živi sam z mamo, ki se ves čas bori za finančni obstanek, medtem ko se sam bori z depresijo. Tudi on je gej, a se, za razliko od Malija, še ni razkril oziroma to stori v teku romana, kar pomeni, da bralci spremljamo tudi reakcije njegovih bližnjih, predvsem mame in nekaj znancev. Če dolgo zgodbo skrajšam: depresivni Will se veseli prvega srečanja v živo s svojim spletnim dopisovalcem Isaacom, ki ga ima za svojo sorodno dušo, a doživi velikansko razočaranje, ko se izkaže, da Isaac v resnici ne obstaja, pač pa se za tem imenom skriva njegova prijateljica Maura. Ravno takrat spozna heteroseksulanega soimenjaka in malo zatem Malija Cooperja, ki zna v takšnih bolečih trenutkih (no, pravzaprav vedno) izbrati prave besede in s katerim za krajši čas celo postaneta par. Sledijo male in večje drame, grande finale romana pa se zgodi z Malijevim mjuziklom o ljubezni, ki – tako, kot si je želel in upal – dejansko poveže celo dvorano.  

Vse to je pomembno, zato ker kaže na večplastnost romana oziroma na tematski razpon, ki ga obdelujeta Green in Levithan. Will Grayson, Will Grayson je tako roman o odnosih: prijateljskih, družinskih in ljubezenskih, ki pokaže, kako turbolentno je lahko najstništvo. Verjetno bi lahko zapisala, da je pravzaprav kar v prvi vrsti roman o prijateljstvu, ki v njem dobi tudi zanimivo definicijo: »Če si v razmerju, je to nekaj, kar si izbral. Če si prijatelj, je to nekaj, kar si.« Je roman o iskanju, spoznavanju in sprejemanju samega sebe, tudi svoje spolne identitete. Roman o prelomih, spoznanjih, mogoče celo razsvetljenjih, ki (vsaj občasno) pripeljejo do pomirjenosti s svetom. Je tudi roman o depresiji, ki jo Will na antidepresivih opiše takole: »Kaj pa lahko rečem? Ne samo, da sem depresiven – da je depresija v mojem bistvu, preveva vsak delček mene, od mojega uma pa do kosti? Da če je on potrt, sem jaz pobit? In da sovražim tablete, ker vem, da sem popolnoma odvisen od njih, če želim preživeti?« Poleg tega je to roman, ki se dotakne tudi pasti spleta in spletnega sklepanja prijateljstev. Will, ki do Isaaca razvije močna čustva, sicer pomisli na najslabši možen scenarij, da bi bil »na drugi strani« recimo lahko petdesetletni perverznež, ki bi ga na prvem srečanju posilil in ubil, niti z delčkom možganov pa ne pomisli, da bi se lahko z njim poigra(va)la njegova prijateljica, kar mu pričakovano spodnese tla pod nogami. Nenazadnje je Will Grayson, Will Grayson tudi roman o aktivizmu, ki se ga Mali Cooper loti s pomočjo umetnosti, torej ob svojem mjuziklu. Na bralčevo veselje je tudi roman, v katerem avtorja, tako se zdi, kar tekmujeta, kdo bo bolj duhovit in izviren (»ne preveč« Will, če uporabim njegove besede, na primer takole slikovito opiše poraznost nekega benda: »Ne vem, kako bi opisal glasbo tega benda, lahko samo rečem, da zveni, kot da bi sto tisoč podlasic vrgli v vrel ocean.«, Jane pa pripomni, da je: »Ta bend kot granulom brez protibolečinskih.«), pri čemer pa ne ostajata le na površini, pač pa svoje like prepričljivo razgalita; tako denimo dobro začutimo Willovo mešanico veselja, nervoze in pričakovanja pred srečanjem z Isaacom in ne ostanemo hladni ob razpletu …

Will Grayson, Will Grayson se torej ne loti ene same, specifične teme, razen če o temi romana ne govorimo o nečem tako splošnem in širokem, kot je odraščanje, pač pa ponuja različne tematske poudarke, kot jih razvija ob posrečeno izbranih likih: ne posebej izstopajočem Willu, depresivnem Willu in orjaškem, pompoznem, skorajda eksotičnem Maliju Cooperju, ki, čeprav ga ni v naslovu, pogosto preglasi in zasenči oba naslovna junaka (in vse ostale), začini dogajanje in ima, hočeta nočeta, vpliv na njuni življenji. Roman bralca vsekakor zabava, prav zaradi omenjenega širšega nabora tem pa mu marsikaj tudi ponudi v razmislek, s čimer poskrbi, da ga ne bomo pozabili takoj po branju, pač pa morda kakšno misel zadržali pri katerem od odnosov ali vprašanju naključja.

John Green in David Levithan: Will Grayson, Will Grayson, prevod Nina Dekleva, spremna beseda Rok Kravanja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2022 (Zbirka Odisej).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Ajda Vodlan Fotografija: Ajda Vodlan
Panorama 26. 9. 2022

Domača knjižnica: Tone Partljič

V Mariboru blizu Drave v starem meščanskem stanovanju ustvarja Tone Partljič. V njegovi delovni sobi so zgolj knjižne omare s knjigami (kar v dveh vrstah stojijo, ker ni dovolj prostora – knjige pa se nahajajo tudi v drugih prostorih, in to ne malo) in miza z računalnikom. Morda ste si ustvarjalca ene najbolj kultnih slovenskih komedij Moj ata socialistični kulak zamislili malce drugače, toda svoje knjige piše na računalnik. Pravi, da je to sicer velika potuha, saj tako prvi dve uri pisanja vedno zgolj popravlja vse za nazaj, kar včasih ni počel. Soba je s svojimi visokimi stropi in mogočnimi omarami, polnimi knjig slovenske in svetovne literature, zgodovine, politike, pa tudi police njegovih del, tako markantna in impresivna, da z lahkoto razumeš, zakaj je v njej mogoče ustvarjati literarne umetnine. Navsezadnje ji morda čar daje tudi vedenja posameznika, ki vstopi, da tukaj dela in piše Tone Partljič.

Tone Partljič je zagotovo eno najbolj znanih slovenskih imen, pa ne le v književnosti, temveč širše, navsezadnje je bil tudi poslanec v Državnem zboru med letoma 1992 in 2004. Danes dvainosemdesetletni pisatelj, upokojeni učitelj po prvotni zaposlitvi in kasneje umetniški vodja v gledališču, še vedno piše in ustvarja v svojem mestu – Mariboru. Mesto, ki ni slovenska prestolnica, vendar je tako bogato s kulturo in zgodovino, navsezadnje pa tudi pravzaprav privilegirano v primerjevi z Ljubljano, saj je kraj dogajanja marsikatere slovenske knjižne uspešnice. Kar ni nič čudnega, saj je pa to navsezadnje dom in ustvarjalno zatočišče mariborske peterice. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo v Mariboru živi s svojo ženo Milko, ki bo letos praznovala osemdeset let, naslednje leto pa bosta skupaj praznovala diamantno poroko (60 let). Vendar pravi, da ni najbolj ponosen na svojo kariero, niti na vse nagrade, ki jih je z veseljem sprejel: »Vesel sem za tisto, kar mi je kariera pisatelja, pa tudi poslanca in učitelja ter umetnika omogočila, to pa je spoznavanje ljudi. V svojem življenju sem spoznal resnično fine ljudi. To je moj privilegij. Ti fenomenalni ljudje. Močno ponosen pa sem tudi na svojo ženo, na najino hčerko Mojco, ki je igralka, in na čudovito vnukinjo Urško, ki je tudi igralka. To je moj pravi življenjski uspeh.«

Prva knjiga in nato zraste knjižnica

Ko zaključiva uvodno debato o najnovejših slovenskih knjigah, na dveh policah se namreč šibijo nove uspešnice založb Beletrina in Litera, postavim prvo vprašanje: »Ali ste vse knjige sami pridobili ali tudi podedovane?» Partljič kljub starosti z veseljem skoči do omare in ponosno pokaže Cankarjevo Skodelico kave. Stara izdaja, vidi se, da je bila že velikokrat brana in listana, očitno pa ima prav posebno intimno vrednost. »Knjige so moje. Doma nismo bili reveži, ata je delal v železnici, mama pa je bila gospodinja, ampak je pomagala tudi na okoliških kmetijah. Vendar po vojni knjig ni bilo veliko, ni bilo papirja, ni bilo založb. Poleti smo otroci delali, recimo pobirali slive, in tako sem pri enajstih letih leta 1951 svoji materi kupil to knjigo. Bila je nezakonska hči dekle, ki je dokončala zgolj pet razredov osnovne šole, vendar je resnično rada brala. Če imam veselje do branja in če imam kaj literarnega talenta, sem ga zagotovo podedoval po mami. Ata je delal velikokrat ponoči in mama nam je brala vsak večer. Počasi smo tako zbirali knjige tudi doma, prav šteli smo jih – deset jih že imamo! Ko smo vsi trije otroci zapustili dom, sta jih starša imela že za dve polici. Rast domače knjižnice mi je bila v veliko motivacijo, ko sem kasneje kot predsednik slovenske Bralne značke skupaj z odlično ekipo sodelavcev zagotovil, da so se pridobila finančna sredstva in smo lahko vsakemu prvošolčku podarili knjigo za Bralno značko in posebno knjigo tistim, ki so osvojili zlato bralno značko. Vsakemu slovenskemu učencu sem želel omogočiti pogoje, da nekega dne zgradi svojo domačo knjižnico. Naj ji da na posebno mesto in potem dodaja nove knjige.«

Ko si ogledujem knjige na njegovih policah, vidim mnoge, ki jih zasledimo v knjižnicah drugih pisateljev in nasploh pogosto v slovenskih domovih – recimo Nobelovci, Sto romanov, enciklopedije, pa najbolj pogosto prevedeni romani. To nas opominja, kako velik korak je naredilo (slovensko) založništvo od petdesetih let, ko so bile knjige redkost, do vmesnih socialističnih let, ko so postale vse pogostejše, predvsem pa vse dostopnejše v slovenskih domovih, in do danes, ko slovenske založbe vsako leto izdajo bogato bero izvirnih in prevedenih knjig. In veliko je s svojo prej omenjeno potezo pri slovenski Bralni znački naredil tudi Tone Partljič.    

Na njegovih policah najdemo tudi veliko knjig o gledališču in zgodovini, še posebej lokalni in slovenski zgodovini, veliko poezije, tudi mladinske literature in pa največ proze, tu je velika večina svetovne in slovenske literarne klasike. Ima pa tudi najljubši del knjižnice, in to niso njegove knjige, čeprav pravi, da je ponosen, ko jih pogleda (sploh z veseljem omeni, kako zanimivo se mu zdi, da so eno njegovo delo prevedli v bengalščino), temveč so to knjige njegovih prijateljev in knjige, ki so mu jih prijatelji podarili. Mnoge v sebi nosijo prav posebno posvetilo, nekatere tudi malce okajeno, pa zato vsekakor še bolj iskreno. »Ko vidim te police, te knjige, se srečam s prijatelji.«

Fotografija: Ajda Vodlan

Moja domača knjižnica – kraj moje svobode 

»Koliko je knjig? Verjetno okoli 10.000, vsaj tako sem ocenil. Naj kar takoj povem, da se zelo zelo težko ločim od knjig. Rad jih podarjam prijateljem, toda odnesti knjige ven, ker ni več prostora, pa mi je težko. Tukaj, v Mariboru, je blizu mojega doma meni zelo ljuba bukvarna Ciproš, to je tudi naslov Glazerjeve pesmi, in tja včasih odnesem kakšno knjigo, če imam recimo dve enaki. Vendar večkrat tam kupim knjige, kot pa jih prinesem. Pesnik Andrej Brvar me je vedno učil, da moraš knjižnico čistiti, toda to mi res ne gre od rok. Ravno zadnjič sem imel v rokah knjigo še iz časov socializma, ki obravnava makedonsko nacionalno vprašanje in je verjetno ne bom nikoli več prebral. Toda kaj pa če bom o čem pisal in bom potreboval te podatke, ta način socialističnega razmišljanja o makedonskem narodnem vprašanju? In tako knjige v večini ostajajo pri meni doma …

Včasih me kdo vpraša, če sem prebral vse te knjige v moji domači knjižnici, in ja, verjetno sem prebral praktično skoraj vse. Navsezadnje tudi nisem več tako mlad in od malih nog berem, tako da to pravzaprav ne čudi. Poleg vseh teh mojih knjig pa sem tudi redni obiskovalec mariborske knjižnice. Toda veste, v penziji sem že dvajset let in razen da občasno lovim ribe, pa ženi morda kdaj pomagam (hudomušno prizna, da največkrat posodo pomije s pomočjo pomivalnega stroja), imam čas za branje in pisanje. In to je resnično pravi privilegij mojega življenja. Ko zvečer sedem, Milka spi in je ura polnoč, pa eno ali dve v jutru, jaz pa ‘klepljem’ in sedim ter pišem. Ustvarjam. In priznam, počutim se kot bog, ko ustvarjam svoj svet in si izmišljam like, dogajanje, pogovore … Okoli mene so knjige in res se počutim kraljevsko tukaj,  v tej moji knjižnici. Ko sem bil učitelj, pa umetniški vodja in poslanec, sem moral biti konformist. Moraš sklepati kompromise, se tudi prilagoditi. Tukaj pa se počutim svobodnega, resnično svobodnega. To je moj svet in počutim se na svojem. Ne razmišljam o bralcih, temveč svobodno ustvarjam.«

Kasneje se pogovarjava o pisanju in pove, da ne razmišlja o bralcih, ko ustvarja prozo. Sploh pri pisanju satiričnih komedij pa je pred očmi vedno imel imaginarno publiko; kako bo odreagirala na določene zasuke, kdo od gledalcev »bo skočil v luft«, ob čemer pravi, da mora vedno nekdo skočiti, saj je to tudi namen takšnega dela.

Danes Tone Partljič piše knjigo o Mariboru. Pravi, da če ne bi že izdal knjige z naslovom Ljudje iz Maribora, bi ta knjiga nosila takšen naslov – tako pa je trenutni naslov kar Maribor 1934. To namreč ni nadaljevanje, temveč bo prav poseben prikaz veličine Maribora in njegovih ljudi v letu 1934. O Mariboru piše v tem svojem bogatem knjižnem kraljestvu v Mariboru. »Morda bo to moje zadnje delo, ker nisem več mlad. Moja žena si ne želi nikoli oditi v dom upokojencev, meni pa se to niti ne zdi tako slabo. Me pa močno skrbi, kaj bo potem s to mojo knjižnico. Želel bi si, da bi se tako kot v delu Pasja ulica, pa ni bil mišljen avtobiografsko, lahko tudi jaz vsak dan iz doma upokojencev sprehodil do svojega stanovanja in obiskal to mojo knjižnico, ta moj poseben kraj svobode. Nimam strahu pred smrtjo. Je pa panika, kaj bo s temi mojimi knjigami …«

Sokrat, njegovi dve ženi in Arčibald. Slika je delo Reyerja van Blommendaela, nastala je okoli leta 1660. Na njej je bigamist Sokrat tako ujet v svoje misli, da ne opazi niti Mirtinega erotičnega zapeljevanja niti tega, da ga Ksantipa poliva z mrzlo vodo. Samo mladi Alkibijad, ki prihaja z leve, bo zbudil filozofa, ki se naslanja na kamen z napisom Spoznaj samega sebe, iz zamaknjenosti. Sokrat, njegovi dve ženi in Arčibald. Slika je delo Reyerja van Blommendaela, nastala je okoli leta 1660. Na njej je bigamist Sokrat tako ujet v svoje misli, da ne opazi niti Mirtinega erotičnega zapeljevanja niti tega, da ga Ksantipa poliva z mrzlo vodo. Samo mladi Alkibijad, ki prihaja z leve, bo zbudil filozofa, ki se naslanja na kamen z napisom Spoznaj samega sebe, iz zamaknjenosti.
Refleksija 24. 9. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Najslavnejši antični filozofski par v 21. stoletju

Spomnim se dogodka, ko sem bila kot študentka vodja projekta Kriza univerze na Študentski organizaciji univerze v Ljubljani. Projekt Kriza univerze je raziskoval avtonomijo univerze in vlogo študentov, rezultati raziskave pa so objavljeni v knjigi Ali univerza pleše avtonomno? A da smo prišli do tega, sem se morala boriti za projekt kot levinja. Namreč, potem ko je bil projekt že odobren, ga je resorni študentski minister odpovedal. Slednjega sem nato komaj prepričala, da sva se srečala in na sestanku sem ga z argumenti in svojo strastno zavzetostjo za tematiko le prepričala za projekt. Nato mi je sošolec, ki je poznal dotičnega študentskega ministra, dejal, da sem bila do ministra agresivna in zoprna. Začudila sem se, da mi to govori študent filozofije, saj sva se z ministrom pogovarjala v duhu argumentirane razprave, hkrati pa sem se spraševala, če bi to mislil tudi, če bi bila moški. Tako me je dogodek pripeljal do razmišljanja o Ksantipi, Sokratovi ženi, ki je prav tako veljala za zoprno, čeprav jo je Sokrat izbral prav z namenom poglobljenega razpravljanja. Od kod takšna dvojna merila do žensk-intelektualk, ki se borijo za pravico do argumentirane razprave in raziskovanja, čeprav je denimo že Platon oziroma Sokrat veliko govoril o enakosti med spoloma? V šesti knjige Države najdemo vojščake in med njimi so tudi ženske. Iz vrst vojščakov je Platon izbiral bodoče filozofe-kralje, ki so se poleg telesnih vaj izobraževali v dialektiki, geometriji, glasbi, govorništvu in številnih drugih vedah, katerih cilj je bilo spoznavanje človeka. Med učenci Akademije so bile tudi ženske, učenke, ki so bile po telesnih in umskih sposobnostih enakovredne moškim, saj, kakor beremo v sedmi knjigi Zakonov, morajo biti ženske na področju izobraževanja, kakor tudi v vsem ostalem, enakopravne moškim. Tako je znano, da sta bili v Platonovi Akademiji tudi učenki Lastenija iz Mantineje in Aksiotija iz Fliunteja v Arkadiji, ki je pričela poslušati Platona, potem ko je prebrala odlomek iz Države. Ideal, za katerega si je torej prizadevala Akademija, je bila vladavina uma in vrline tako v življenju posameznika kot tudi v življenju države. A kolikor je bil Platon kot Sokratov učenec napreden na področju političnih in socialnih pravic žensk, je bil precej konservativen kar zadeva spolnost, in si je žensko lahko zamislil le kot tisto, ki služi za reprodukcijo človeške vrste. Užitek, želja, spolna usmerjenost in identiteta ženske ga niso zanimale.

In vprašamo se lahko, ali je ta pogled podedoval od svojega učitelja Sokrata, ki je izražal seksistična in negativna prepričanja, kar zadeva ženske in tudi glede svoje žene Ksantipe, čeprav jo je Platon na prvih straneh Fajdona opisal kot vdano in skrbno ženo in mati? A kljub temu vlada vsesplošni konsenz, da je bila Ksantipa vzkipljiva, prepirljiva in ljubosumna žena, za kar naj bi bil odgovoren sam Sokrat, ko je dejal, da za vsakim uspešnim filozofom stoji zoprna žena. In to, da je Ksantipo označil za prepirljivo ženo, medtem ko se je z njo poročil zato, ker je tako kot on rada razpravljala, ni najbolj pošteno. V Ksenofonovem Simpoziju, ki ga ne smemo zamenjati za Platonov Simpozij, Sokrat pojasni, da se je poročil s Ksantipo zato, ker je želel postati odličen jezdec. Konj, ki ga bo želel jezditi, bo moral imeti močnega duha in svojo voljo. Ko bo udomačil takšnega konja, bo z lahkoto jezdil vse ostale konje. In nadaljuje, ker se je želel ukvarjati s človeškimi bitji ter imeti odnose z ljudmi na splošno, je prav zato izbral svojo ženo v prepričanju, da če bo znal dobro prenašati njen karakter, bo z lahkoto imel dobre odnose z vsemi ostalimi ljudmi. Tukaj je torej naveden razlog, zakaj je Sokrat izbral Ksantipo in ne kakšne druge ženske. Izkaže se, da je ni izbral zato, ker bi jo ljubil, ker bi bila ubogljiva žena ali lepa – to bi bili za Sokrata preveč običajni in nezanimivi razlogi. Z njo se je poročil, da bi bila njegova partnerka v filozofskih razpravah, čeprav po vsej verjetnosti o tem nič ni vedela in na to ni pristala, ko se je poročila z njim. Tudi na splošno Sokratovi pogledi na poroko niso bili najbolj prijazni in spoštljivi do žensk. Prijatelju, ki ga je spraševal za nasvet o poroki, je tako dejal: »Ne bi ti mogel priporočiti nobene ženske. Z izbiranjem tako ne dosežeš ničesar. Če je lepa, te bo varala; če je grda, ti ne bo ugajala; če vzameš revno, boš propadel; če pa bogato, ti bo ukazovala; če je pametnejša od tebe, te bo prezirala, če je omejena, ti bo neznosna.« A neka druga anekdota pravi, da je svojim študentom govoril: »Ne glede na kar koli, poročite se. Če najdete dobro ženo, boste srečni. Če naletite na slabo, boste postali filozof, kar pa je tudi dobro.«

Torej ne da bi bili strokovnjaki za partnersko svetovanje, lahko rečemo, da če se nekdo poroči z nekom zato, da bo z njim filozofsko razpravljal in se prepiral, potem ne more pričakovati mirnega zakona, v katerem bo žena priljudna, ubogljiva in ljubeča gospodinja in mati. Prav tako verjetno tudi Ksantipi ni bilo prijetno s Sokratom, ko je iz vsake stvari želel narediti filozofsko razpravo. Zamislimo si njun običajni pogovor. Ksantipa vpraša Sokrata, če je imel uspešen dan, nakar ji Sokrat odvrne, da ne ve, kako naj ji govori, dokler ne definira kaj pomeni »uspešen«. In kaj se šele zgodi, če mu poda nezadovoljivo definicijo »uspešnosti«, in kar je skoraj gotovo verjetno, ker mora imeti Sokrat vedno zadnjo besedo, si lahko zamislimo, da se iz najbolj preprostega vprašanja zlahka porodi družinski prepir. Pa do tega, kako so otroci, sploh še nista prišla.

In s tem pridemo do druge točke Ksantipinega razočaranja nad poroko s Sokratom in ne obratno. Če je Sokrat ni poročil zato, ker bi bila lepa ženska ali vdana žena in zato, da bi z njo razpravljal, pa vseeno ne moremo povsem določiti, ali mu je bilo kaj do lastnih otrok in potomstva, saj o tem najdemo protislovne zapise. Ne vemo natančno, ali se je med drugim poročil tudi zato, da bi imel otroke ali ne. S Ksantipo je imel Sokrat tri sinove, Sofroniskusa, Meneksenusa in Lamproklesa. Vemo, da je Sokrat zapostavljal Ksantipo in otroke na račun filozofije, medtem ko je užival v popivanju s prijatelji in razpravljanju o pomembnih stvareh, kajti ko je imela Ksantipa nekega dne dovolj Sokratovega pohajkovanja, mu je skrila obleko, ker ga drugače ni znala zadržati doma. A Sokrat je kljub temu nag skočil skozi okno in pobegnil od doma, oblačila pa so mu priskrbeli njegovi učenci. A hkrati v delu Spomina vredna dejanja in besede Valerija Maksima preberemo, da je Sokrat na vprašanje učenca, če naj se poroči ali rajši ostane samski, odgovoril, da bo v primeru, če ostane samski, osamljen, brez otrok in naslednika, a če se poroči, bo v nenehnih skrbeh zaradi otrok in podvržen pritoževanju žene in snahe. Sokrat je torej do neke mere razmišljal o otrocih in družini, a verjetno bolj iz filozofskega kot katerega koli drugega vidika. Kajti koliko je bil resnično v skrbeh za otroke in družino, lahko podvomimo ne le zato, ker jih je velikokrat zapostavljal na račun filozofije in se raje družil s svojimi kolegi in popival, ampak tudi zato, ker ni zaračunaval za svoje usluge iz etičnih razlogov. Kakšen je to mož in oče, ki dela brezplačno? Kakor da je edini kriterij, po katerem je nekdo etičen, to, da dela brezplačno, saj meni, da tako povpraševanje ne vpliva na kakovost opravljene storitve, kakor je Sokrat prezirljivo govoril o delu takratnih sofistov. Še zlasti je pri tem izpostavil sofista Gorgija in Protagoro kot tista, ki sta hodila od hiše do hiše in naivnim ljudem ponujala zasebno vodstvo ter pomoč pri njihovih težavah. Kot njune glavne značilnosti je opredelil govoričenje, priljudnost in plačilo za usluge. A tisto, kar jima je Sokrat najbolj očital, je bila nevednost. Pomen njihove nevednosti je predstavil z analogijo prodajalcev eksotične hrane: prodajalce sploh ne zanima hranljiva vrednost hrane, niti ne, če je hrana zdrava, vse, kar jih zanima, je prodaja te hrane in zaslužek, ki si ga s tem obetajo. Tako sofisti svoje intelektualno znanje prenašajo iz mesta v mesto in prodajajo tisto, kar kupujejo njihove stranke, vendar pa ne vedo, kaj prodajajo oziroma ali je tisto, kar prodajajo, tudi resnično dobro ali slabo za stranke. Pa je bilo res temu tako?

Zatorej se je Ksantipa upravičeno jezila na Sokrata, in sicer ne glede na to, ali je bila iz premožne družine ali ne in so si Sokratovo brezplačno delo morda celo privoščili, na kar namiguje ime najstarejšega sina. Sklepamo lahko, da je Ksantipa izhajala iz premožne ali vsaj srednje premožne družine, in sicer na osnovi imena najstarejšega sina Lamproklesa, ki naj bi ime dobil po Ksantipovem in ne Sokratovem očetu. To je precej nenavadno, saj je antična tradicija velevala, da mora prvi sin dobiti ime po dedu po očetovi strani. Edina izjema je bila, če je bil ženin oče bogat ali je imel pomembno vlogo v družbi. Tako zgodovinarji menijo, da je bilo Ksantipinemu očetu ime Lamprokles in da je imel pomembnejšo funkcijo v atenski družbi kakor Sokrat in njegov oče.

Ksantipa je bila tako upravičeno kritična do Sokratovih načel in neodgovornega vedenja, nenazadnje tudi zato, ker naj bi imel rajši ljubimca Alkibijada, ki je bil ves zaljubljen vanj. Alkibijad je Sokratu pogosto pošiljal darila. Ko mu je nekega dne poslal torto, jo je Ksantipa ljubosumno vrgla v koš. Kakor preberemo v delu Elijan, Varia historia, se je Sokrat ob njenem odzivu le zasmejal in dejal: »Zdaj tudi ti ne boš dobila nobenega kosa torte«. A če je Sokrat bolj ljubil moške kakor Ksantipo in jo je uporabil zgolj za strastno razpravljanje in prepiranje z namenom izboljšanja medčloveških odnosov z ljudmi, se je Ksantipa menda lahko upravičeno jezila in bentila nad Sokratom. Morda bi mu lahko celo odvrnila in ga zavrnila, kakor je Sokrat zavrnil Alkibijada v Simpoziju: »…Če je slučajno res, kar praviš, in v meni obstaja neka moč, po kateri bi ti lahko postal boljši, bi moral v meni videti neko prečudno lepoto, ki se zelo razlikuje od tvoje … Če jo torej res vidiš in skušaš postati moj družabnik … glej bolje, da ti ne bi ostalo prikrito, da jaz pravzaprav nisem nič,« s čimer bi Sokratu povedala, da sploh ni takšna, kakršno si jo predstavlja, in da nanjo projicira svoje želje in pomanjkljivosti. Z njo je le zato, da bi naredil kupčijo in profitiral, kako bi se izboljšal kot filozof, kar pa je sam ponudil kot protiargument, da bi nekdo bil z nekom.

Ksantipa je imela prav, ko je želela Sokratu dopovedati, da bi moral več časa posvečati otrokom in njej, in če bi živela v današnjem času, bi Sokratu, medtem ko bi šla v službo in služila denar za družino, zaupala otroke v dopoldansko varstvo, za vsak slučaj pa bi imela po celem stanovanju nameščene kamere in alarm, če bi Sokrat, medtem ko bi na dom prišli njegovi učenci ali prijatelji , nanje morda pozabil. Samoumevno bi se ji tudi zdelo, da Sokrat vzame starševski dopust. Ali pa morda verjetnejše, bi se ločila in ga tožila za zanemarjanje nje in otrok ali pa bi se, najverjetnejše, sploh ne poročila z njim, če bi vedela, da ima rajši moške kot ženske in da ima takšna mizogina prepričanja. Lahko bi tudi sklepali, da bi sama postala filozofinja, nikakor pa mu ne bi dovolila, da bi učencem in učenkam govoril, da naj se poročijo ne glede na to, ali bodo v zakonski zvezi srečni ali nesrečni, saj bodo v vsakem primeru profitirali. Navsezadnje bi moral najprej pri sebi razmisliti, ali se sploh želi poročiti in imeti otroke in predvsem, kakšne spolne usmerjenosti je.

Morda pa bi se Ksantipa celo pridružila skupini žensk za samopomoč, kjer bi z ostalimi ženskami delila svoje izkušnje ponižane in zapostavljene žene in matere, ki je morala živeti v bedi, zato ker je njen mož vztrajal pri načelih, po katerih denar oziroma plačilo vpliva na nepristranskost in avtonomijo njegovega poklica, pri čemer se je primerjal s svojo takratno konkurenco, sofisti. Tako bi v današnjem času Ksantipa ne veljala za vzkipljivo in prepirljivo, ampak bi Sokrat veljal za šovinističnega, samovšečnega, egoističnega in slabega moža in očeta. Vprašati se je tudi treba, katera bi se želela poročiti z moškim, ki vztraja pri tem, da za svoje delo iz etičnih razlogov ne želi plačila.

Bi pa morda lahko tudi sklepali, da bi bila Ksantipa v moderni dobi filozofinja; še več, prav moderna filozofska svetovalka, ki bi uporabila praktično filozofijo za svoje kliente in bi Sokratu znala odgovoriti na njegovo vprašanje, kaj je tisto dobro ali uporabno za njene kliente. Kaj če bi v ta namen uporabljala prav Sokratovo metodo? Bi ji Sokrat v tem primeru tudi ugovarjal in jo imel za nevedno šarlatanko? Bi bil zdaj Sokratov argument, da ne sme uporabljati njegove metode, kolikor in le kolikor zanjo zahteva tudi plačilo, sicer pa je njegova metoda uporabna in veljavna? Znanje najmodrejšega človeka v antični Grčiji nenadoma ne bi bilo več najmodrejše le zato, ker bi ga nekdo prodajal za plačilo in bi se Sokrat s tem strinjal. Povrhu vsega pa bi bila to še njegova žena!  Tako lahko zaključimo ta esej s tem, da bi glede na vse povedano Ksantipa v postmoderni dobi ne imela veliko dobrih argumentov za poroko s Sokratom. Hkrati se je za vprašati tudi, koliko žensk, ki so se borile za svoje pravice, je v preteklosti obveljalo za zoprne in nergaške Ksantipe vsakič, ko so imele svoje ideje ali se niso strinjale z držo o prijazni, mili, graciozni in potrpežljivi ženi.

Fotografija: Daniel Novaković / STA (https://servis.sta.si/fotoservis/1164556) Fotografija: Daniel Novaković / STA (https://servis.sta.si/fotoservis/1164556)
Kolumna 20. 9. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Prijatelji smo. Carji smo.

Pet let je naokrog in spet se je zgodilo, da je z vsemi slikovitimi detajli opremljena zgodba s slovenske umetniške scene pretresla medije – vse tja do tistih najbolj rumenih, ki sicer o kulturnem dogajanju navadno ne najdejo drugih besed razen sodbe, da gre za neki posebno prevratniški in nedomoljuben način zajedanja davkoplačevalskega denarja. O aferi Smodej/Uranjek si je bržkone vsak zelo hitro ustvaril tako ali drugačno mnenje, saj gre za človeško skrajno mučne dogodke, do razvozlanja stvari pa bo – prav zaradi te mučnosti – verjetno še dolga pot. Čustva so razgrevajo že ob vprašanju, v čem je sploh bistvo dogajanja v kleti Fotopuba in zasebnih stanovanjih dveh dotičnih umetnikov, se pravi, o čem bi zares morali govoriti ali bi bilo celo sploh edino legitimno govoriti. Ker gre za javni škandal, ki vznemirja vse člane skupnosti, tudi – ali mogoče celo predvsem –– tiste, ki za Romana Uranjeka (kaj šele njegovega mladega protežiranca) niso prej še nikoli slišali, bi bilo v resnici težko trditi, da bi lahko bilo karkoli edino legitimno. Legitimno je govoriti o vsem, kar ljudi razburja, v nos pa jim gre vse mogoče in filozofiranja po družabnih omrežjih in »pluraliziranih« medijih, ki se brezobzirno borijo za uporabniške klike in oglaševalce, je nemogoče utišati. Zato bi se dotaknil par stvari – res samo bežno, kajti vpletenih v zgodbo iz prve roke ne poznam.

Da je afera, ki se je sprva začela na obskurnem Instagram profilu, sploh lahko izbruhnila v meri, v kakršni je, je vsekakor najzaslužnejši znani kopač najglobljih rovov v rudnikih slovenskih tračev Bojan Požar, ki je prvi objavil poročila o povezavi med Uranjekovim samomorom (dotlej v medijih omenjanim le kot »nenadna smrt«) in mladeničem, ki ga zunaj dela ljubljanske likovno-performerske in žurerske scene ni nihče poznal, vse pa v isti sapi povezal s politiko, predvsem s protestnimi gibanji proti vladi Janeza Janše. Sledila je eksplozija v propagandnem aparatu SDS, tviti in retviti bivšega predsednika vlade in nenadoma je vizualna in performerska »izrojena umetnost« spet dočakala svoj medijski vrhunec. Sledile so fotografije z javnih dogodkov s pripisi »Druga na levi od Uranjeka je žena Aleksandra Čeferina«, »z Uranjekom se je družila tudi Dnevnikova novinarka (sic!) Ana Kučan« in »Pred Fotopubom sta pila tudi Vlado Kreslin in Andrej Šifrer« in podobno. V bistvu so bili točno ti absurdno neumni, poniglavi, podli poskusi izkoriščenja resnično tragičnih in krutih dogodkov za pridobivanje banalnih političnih točk – poskusi, ki so jih sposobni le najbolj zavrženi ljudje – tisto, kar je sprva marsikoga sploh odvrnilo od resnega premišljevanja o dogajanju. Češ, pač gre samo še za ene mokre sanje znanih političnih osebkov, ki se ob omembi besede kultura primejo za revolver. A ker v tem delu kloake zlorabe človeških tragedij še naprej neutrudno fermentirajo v upanju na kakšen slasten uporaben rezultat, nam ne pustijo iti kar tako mimo. V nadomestkih za medije smo lahko na primer videli posnetke Luke Mesca z otvoritve neke Uranjekove razstave. Kar je pri tem res komično, je demonstracija neke specifične mentalitete, po kateri je nepojmljivo, da bi kak politik ali recimo spodoben človek lahko obiskal otvoritev razstave enega najbolj znanih vizualnih umetnikov ali sploh kulturni dogodek; to je že samo po sebi sumljivo, saj vemo, da na takih krajih normalen človek lahko išče edinole kinky seks ali droge. V določenih krogih je edini razumno utemeljeni kulturni dogodek festival slovenske domoljubne pesmi ali eventualno še kaka čisto določena gledališka predstava Draga Jančarja (za kar sta seveda Jančar in Pipan še najmanj kriva). Po tej mentaliteti so kulturniški krogi deviantni že sami po sebi, kar je bilo razvidno iz tega, da so petkovi protesti proti Janševi vladi potekali s sodelovanjem številnih kulturnikov, zdaj pa novem še s kronskim dokazom, da politiki ene od strank dejansko obiskujejo otvoritve razstav. Ampak dovolj o tem, to še največ pove o tistih, ki bistvo škandala v Fotopubu vidijo v politiki oziroma politikih, ki se poznajo tudi z umetniki, ne pa kaj dosti o čemerkoli drugem.

Diametralno nasprotni pol interpretacij dogajanja v kleti Fotopuba je, da je šlo v celoti le za vprašanje spolnega nasilja, za eksces posameznika oziroma dveh posameznikov (seveda spodbujenih z družbeno klimo, ki objektivizira ženske in ne obvladuje dovolj toksične moškosti). Slišali smo lahko številne utemeljitve, zakaj se žrtve ne oglasijo z imenom in priimkom, zakaj je izpostavljanje travmatično, kako preiskovalci žrtve s svojim nejevernim ali brezobzirnim odnosom ponovno travmatizirajo. Kar vse po vrsti absolutno drži, od tistega o toleriranju toksične moškosti do pogostih kalvarij žrtev spolnih zlorab; o obojem obstaja vrsta zgodb, ob katerih se lahko človeku obrača želodec. Razumeti je mogoče tudi nezaupanje do preiskovalnega sistema policije in tožilstev: čisto preveč barab se je izognilo kazni zaradi napak v preiskavi ali sodnem postopku in preveč njihovih žrtev je nazadnje končalo le dvojno ponižanih. Tudi zato se je danes ob primerih, kadar se nabere zadostna kritična masa ponižanih in razžaljenih, pojavila alternativa pravosodnemu sistemu, cancel culture, v kateri formalno družbeno sankcijo po formalnem postopku ugotavljanja resnice nadomesti družabna sankcija, javno izobčenje osebe, katere nesprejemljivo ravnanje postane znano na tak ali drugačen, bolj ali manj zanesljiv način. Oseba lahko izgubi ugled, prijatelje in družbeno mrežo, kar je lahko v nekaterih primerih kazen, hujša od zapora. Zdi se, da je bil to tudi prvotni namen postavitve Instagram strani, na kateri so bili zapisi anonimni – če mu že nihče nič ne more, pa naj se vsaj ve. A pri tem imamo tudi problem. V odsotnosti zanesljivih pričevanj se odpira teren za množico apokrifnih zgodb, med katerimi ni več važno, kaj je res in kaj ni. Teh govoric je namreč enostavno preveč, saj veste: Janša vsak teden premlati svojo ženo; Pahor (ali po novem Mesec) je ves čas na kokainu; v neki ameriški piceriji demokratski politiki skupaj s Sorosem posiljujejo otroke, ameriške volitve so bile ukradene itd. Vsak si lahko nazadnje sam izbere, kaj mu je najbolj všeč. In v takem okolju – kjer se vprašanje resnice poljubno histerizira v anonimnih omrežjih in trash medijih – se razgrevajo strasti, ki zastrupljajo in lahko privedejo tudi do izbruhov realnega nasilja. Presoja o upravičenosti sankcije je izrazito subjektivna: odločamo se bolj ali manj, ali naj je bolj simpatičen in zato bolj verodostojen Janša ali Mesec, Janković ali Pahor, Woody Allen ali Mia Farrow. Zato je v takem času – kljub vsem pomanjkljivostim sistema – za družbo vseeno absolutno bolj zdravo vztrajati pri formalnih postopkih in pričevanjih, za katerimi ljudje, če nič drugega, stojijo vsaj s svojim imenom. Tudi cancel strategija gibanja MeToo je navsezadnje temeljila na oglašanju pogumnih posameznic in posameznikov z imeni in priimki. In zelo veseli smo lahko, ker se tudi v našem dotičnem primeru zdaj – tudi po medijskem pritisku in nenadoma nepričakovano mrzlični volji policije – končno le pojavljajo konkretne prijave, podpisana pričevanja in podpisane insajderske refleksije (Maja Megla, Simona Rebolj).

A zame najbolj mučen vidik dogodkov v kleti Fotopuba se dejansko kaže nekje v sredini med obema poloma. Sledovi umazanih dejanj ne vodijo v strankarsko politiko ali mednarodne posiljevalsko-pedofilske naveze med Judi, levimi liberalci in reptili na eni strani; ne gre pa niti le za dejanja naključnih izprijenih posameznikov, oboroženih s tradicionalnimi orodji patriarhalne kulture. (Tukaj je še posebno zanimivo, da lahko v zlorabah, o kakršnih imamo pričevanja, sodelujejo ljudje, ki so sicer malo prej podpisovali »Pismo podpore osebam z izkušnjo posilstva«. Saj po svoje razumem, modni razlogi in to, a sploh se ne bi spuščal v psiho ljudi, ki so zmožni takega cinizma.) V teh dogodkih vidim posebno deviacijo sveta, v katerem vladajo »družabni ljudje«.

»V Ljubljani poznam zelo veliko ljudi, sem zelo družaben človek,« je v svojem edinem televizijskem zagovoru za oddajo Tarča povedal Dušan Smodej. (Oddaja je bila zaradi svoje škandaloljubne naravnanosti do kulturniške skupnosti sicer vsesplošno kritizirana; pa vseeno je bilo v njej mogoče najti več zanimivih iztočnic.) Svet GHB in brezvestnih posiljevalcev mi je tuj; zaščemi pa me, ko zadiši po odnosih, ki sem jih že kdaj videl. Zato mi je med pričevanji z Instagrama prišlo posebej do živega tisto: »Enkrat sem bil na fotopubu in je močno opit priznan starejši umetnik, s katerim Dušan prijateljuje, težil in otipaval neke punce, stare tam okoli 20 let. Nobena ni jasno upala rečt ne (najbrž zaradi njegovega statusa), čeprav jim je bilo vidno nelagodno. Dušan je samo stal zraven, se smejal in tega umetnika celo spodbujal. Najprej sem ga probal verbalno odvrnit in mu zatežit naj neha, ampak ni zaleglo. Na koncu sem ga moral fizično odvlečt stran od teh punc in ga prepričat, da gre domov spat. Aja, pa ves čas je te iste punce nagovarjal “a ti veš kdo sem jaz?” in večkrat poudarjal, kdo je in kateremu znanemu umetniškemu kolektivu pripada. Dušan je očitke o neprimernem obnašanju svojega prijatelja preprosto ovrgel z “eh, saj ni bed” in njegova dejanja upravičil z imenom le-tega umetnika njegovim kulturnim kapitalom.« No, bil sem že na (nekulturniškem) žuru, kjer je tip neznosno nadlegoval neko punco; takrat sem bil slučajno jaz – čeprav tudi sam precej pod gasom – tisti, ki mu je rekel naj se malo ‘obnaša’, in je potem začuda res dal mir; in potem sem od drugih poslušal, da je ta tip res malo premaknjen, ima pa brata, ki je res kul. Vse del običajnih družabnosti, torej. Problem pa je, ker obstajajo tudi posamezni deli nekaterih dosti bolj resnih scen, kjer je izjemno pomembno, da si »družaben človek«. Menda ni treba posebej govoriti, da to ne velja za vso kulturniško sceno; vsaj za literarno vem, da na njej čisto v redu uspevamo mnogi ljudomrzni ljudje. Niti to absolutno ne velja specifično za kulturniško sceno (izrojeno, levičarsko itd.); gre za brutalni del vseh mogočih področij, pop scene, politične, gospodarske, medijske, lahko celo znanstvene in športne. V takih okoljih imenitno uspevajo Epsteini, princi Andrewi, Nygårdi, Weinsteini, Berlusconiji (saj so bile samo žurke!), Spaceyji (ki je sicer eden mojih ljubših igralcev: a o možnosti ločevanja umetnika in umetnine bi rad pisal posebej). To je svet, v katerem mora biti vsakdo »pokonektan« in v katerem mnogi, bodisi začetniki bodisi samo občudovalci, vidijo edino možnost za svojo uveljavitev, če se tudi sami za vsako ceno »pokonektajo«, pridejo v stik s pravimi ljudmi, povezovalci, reševalci problemov. Na ustrezno pokonektanega človeka se odločevalci – vodje projektov, galeristi, založniki, kuratorji, režiserji ipd. – spomnijo, kadar potrebujejo kako koristno delo. Dobro pokonektan, družaben človek lahko postane npr. organizator, urednik spletnega projekta, copywriter, pomočnik pri izvedbi razstave, prevajalec ali druge vrste sodelavec projekta, postane nasploh »del scene«, čeprav morda ni pokazal posebnih kvalifikacij, razen simpatičnosti, družabnosti in sodelovanja na res hudih žurih. Postane sprejet. In to je kapital. Kot bi se reklo pri Scorceseju: biti made man je »najvišja čast«, ki te lahko doleti. Pomeni, da pripadaš družini in družbi. Pomeni, da te ne sme nihče zajebavat. Pa tudi, da lahko sam zajebavaš kogarkoli, razen če je tudi ta član. To je kot dovoljenje, da kradeš, dovoljenje, da delaš karkoli.« Res je, v zgornjem pričevanju omenjeni umetnik, ki pripada »znanemu umetniškemu kolektivu«, se je po pričevanjih številnih uglednih žensk s kulturniške scene do njih vselej obnašal spoštljivo in kolegialno. Toda bile so made women, tudi one so bile članice, in sicer take, s katerimi ni heca. Bilo pa je očitno hudo drugače s tistimi, ki še niso bile made; ampak kaj, če imaš »dovoljenje, da delaš karkoli,« to pomeni, da bodo vsakomur razložili, da tvoje početje »ni bed« in bo s strani kolegov tudi zares tako razumljeno (ne pa seveda s strani žrtve). Smo pač prijatelji. Smo carji. Če smo pijani, pa malo drug drugega tudi pumpamo.

Ne kaže si zatiskati oči, da ima svet družabnih ljudi posebno težo zlasti (pozor, sledi kliše) v majhnih državah, kjer vsakdo pozna vsakogar. Družabni ljudje z lahkoto vijugajo na številnih področjih družbenega življenja, od političnih strank do nadzornih svetov državnih družb; to moč pa zlahka tudi zlorabljajo, ne da bi sploh pomislili, kaj počnejo. Ker jim ni treba misliti. Ker če imaš moč, socialni kapital, je vse igra, družabnost. Postaneš protežiranec že uveljavljene sorodne duše, ki je znan umetnik, vodja stranke, big player, in stvari postanejo enostavne, dosegljive. Denar mogoče niti ni v samem središču, čeprav je zelo pomemben: še bolj nasladna, motivacijska je osebna moč, s katero lahko obračaš druge in »nisi bed«. V svetu pokonektanosti je vrtanje, koliko znamenitega davkoplačevalskega denarja je dobil ravno Fotopub, pravzaprav deplasirano. »Davkoplačevalski denar« je bil namenjen projektom, po več slišanih mnenjih povečini tudi kvalitetnim in zanimivim; razpršil naj bi se med množico udeleženih avtorjev in organizatorjev, ne podaril osebno predatorskemu posamezniku za lastni brezdelni užitek. Naj bi se. Kajti najbolj banalna neumnost (ne največji greh, temveč največja neumnost) vseh teh razkritij je zapovrh to, da Smodej po doslej znanih pričevanjih številnim podizvajalcem svojih projektov sploh ni izplačeval honorarjev in ni oddajal poročil o izvedbi, temveč ga je zares porabil za svoj življenjski slog. Toda »dovoljenje, da delaš karkoli,« v resnici ne velja za čisto vse: vendarle obstajajo neka birokratska pravila, ki te, če jih prekršiš, samodejno izključijo iz kroga verodostojnih akterjev.

Človeške in občasno finančne zlorabe posameznikov na sceni tako sicer lahko pripišemo osebnostnim lastnostim, za katero morajo pač prevzeti krivdo (in vsaj eden jo je očitno občutil v taki meri, da je pred njo pobegnil in nas zapustil brez avtoritativne razlage iz prve roke, kako je iz takega odnosa do sočloveka rasel tak izjemen umetniški opus oziroma kako interpretirati vzgibe zanj). Toda velik del krivde mora na žalost prevzeti tudi »svet družabnih ljudi«, ki potencialno psihopatskim made men daje občutek silne moči, ker »niso bed«. Kajti velike umetnike in genije praviloma občudujemo, a nihče ne more jamčiti, kaj je v njihovem ozadju in kakšnih sort »družabni ljudje« so prilepljeni nanje. Občudovanje s strani soljudi naj bi načeloma prinašalo tudi vsaj minimum odgovornosti; če ga ne, morajo biti odgovorni drugi. Pogosto pa se dogaja čisto nekaj drugega: strežemo egu drug drugega. Pohvalimo, spregledamo, da bomo tudi sami pohvaljeni in nam bo spregledano. Vse seveda z najboljšim namenom – saj vendar mislimo le dobro. Sebi in drugim, predvsem pa seveda sebi.

Razpasla se je floskula, da »resnica ni ena sama, resnic je več«. Pa ni ravno tako: če bi bilo tako, bi sam pojem resnice izgubil smisel in sploh ne bi bil več fascinanten. Resnica je ena, vendar je ta navadno preklemansko zakomplicirana in se je absolutno ne da ujeti v tolažilne floskule, ki bi jih lahko požrli in šli potem mirno spat. Največkrat je celo tako nemarno zakomplicirana, da v njej del krivde za stanje, kakršno je, pripada tudi nam kot delu te stvarnosti. Mogoče se kdaj v protest oglasimo, ampak kaj pomaga. Vsa čast pa vsaj tistim, ki v primeru resničnih zlorab premorejo voljo, da nasilneža »fizično odvlečejo stran in ga prepričajo, da gre domov spat«.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Panorama 18. 9. 2022

O Petru Božiču ali ko oblasti sploh ni

Peter Božič Fotografija: Wikipedija

Peter Božič (1932–2009) je bil ena najbolj nenavadnih figur znotraj zgodovine slovenske književnosti. Ta temperamentni in gostobesedni možicelj, ki je leta in leta korakal po ljubljanskih ulicah, podnevi in ponoči, razsajal je, strastno debatiral, bil nazadnje precej vpliven politik in kar se mi zdi najbolj pomembno, veliko je napisal in prispeval k večplastnosti slovenske književnosti. Poznal je vse in vsakogar, a tudi drugi njega, tudi taki, ki dolga leta sploh niso vedeli, da je pomemben pisatelj, temveč so si ga predstavljali kot krošnjarja in ahasverja. Med 2. svetovno vojno je bil z družino deportiran v Nemčijo, kjer so bila njegova najzgodnejša leta zaznamovana z bombardiranji Dresdna. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru in bil tam leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja, kar je še leta kasneje drago plačeval, toda če pogledamo nazaj in vse skupaj seštejemo, je svojo kožo drago prodal. Počel je vse in nič, bil je urednik revije Mentor in dolgoletni spodbujevalec mladih avtorjev, bil je urednik revije Maska in predvsem angažiran intelektualec v vseh dimenzijah človeške miselnosti. Bil je dolgoletni obiskovalec tekem ljubljanske Olimpije in član upravnega odbora tega znamenitega slovenskega nogometnega kluba. Vendar je največjo sled zapustil kot dramatik in pisatelj, o čemer pričajo romani Očeta Vincenca smrt, Jaz sem ubil Anito, Izven, Chubby was here, Zdaj, ko je nova oblast ter drame Človek v šipi, Križišče, Španska kraljica, Vojaka Jošta ni, Komisar Kriš, Nad nami so znamenja tri in druge.

Peter Božič, januar 1982, Ljubljana. Foto: Janez Bogataj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Petra Božiča sem spoznal leta 1993 ali 1994 v PEN-u, kjer je bil v gostišču pri Mikiju najbolj pogost in najbolj slaven gost. Vedel sem sicer, kdo je, toda da govori skoraj ves čas in mu misli intenzivno švigajo križem kražem, od politike, nogometa do literature in življenja vobče, si nisem mislil, težko je bilo zmeraj ujeti rdečo nit. Ker je dobro poznal mojega očeta, ki je bil dolgoletni ravnatelj prevzgojnega centra v Kazensko poboljševalni ustanovi Dob pri Mirni (sploh je oče poznal veliko pisateljev in lahko si tudi mislimo, zakaj), je komunikacija hitro stekla in večinoma mi je bil naklonjen. V vseh letih najinega znanstva so bili različni trenutki, zategnjeni in prisrčni, a tudi taki, ko je na ulici nenadoma in brez razloga začel kričati name zaradi zadev, o katerih se mi še sanjalo ni, ali pa me včasih sploh ni pozdravil in se je delal, kakor da me ne pozna. Druge krate je bil prisrčen in vesel, pil je kratke kave drugo za drugo. Anekdot o njem je nešteto, saj je prekrižaril dnevno in nočno Ljubljano počez in povprek in zanjo tudi marsikaj storil. Danes ima na svoji ulici tudi svoj kip in prav o tem, kdo in kaj v zgodovinski konotaciji slovenske literature, sva neke noči v Kostanjevici na Krasu debatirala z zdaj upokojenim slovenskim diplomatom Alešem Bibrom, ki je mimogrede, za časa službe v Parizu, prijateljeval tudi z Danilom Kišem in ga nagovarjam, da bi napisal spomine na ta čas. No, Biber je v teku debate iz kleti prinesel rokopis in rekel, da mu ga je nekoč podaril najin skupni prijatelj Peter. Najprej sem mislil, da gre za rokopis objavljenega romana Zdaj, ko je nova oblast, kakor je mislil tudi Aleš. Ker Božičev opus dobro poznam, sem že po nekaj straneh dobro vedel, da ta tekst nikoli ni bil objavljen. Vprašanje je, zakaj bi ga bil Peter dal prijatelju Alešu, po mojem se je hotel rokopisa znebiti ali pa mu ga je dal le v branje in nanj pozabil. Kakorkoli, pred nami je dragocen roman, ki ni le zgodovinsko pričevanje, temveč polnokrvna in žlahtna literatura, ki zanesljivo in vehementno bogati ne le Božičev opus, temveč veliko prispeva k razumevanju nekaterih pomembnih dogodkov izven literarnih krogov.

Peter Božič na razstavi Francija Zagoričnika, Westeast: partizan people v ljubljanskem ŠKUC-u, novembra 1979. Foto: Janez Bogataj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ko oblasti sploh ni je delo o Petrovem druženju s Tarasom Kermaunerjem, Dominikom Smoletom, Jožetom Hudečkom, Gregorjem Strnišo, Andrejem Hiengom, Danetom Zajcem, Marjanom Rožancem, Maksom Pirnikom, Ivanom Urbančičem, Tinetom in Spomenko Hribar, Vitomilom Zupanom, Dušanom Pirjevcem, Janijem Stanekom, Gelč Jontes, Ivanom Mrakom, Karlo Bulovec in drugimi slovenskimi umetniki in intelektualci. Gre za čtivo, ki priča o bogatem in razvejanem slovenskem intelektualnem življenju, predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko se je formirala zavest o samostojni Sloveniji, ki jo zdaj imamo. In tudi o tem je Petru Božiču, ki je umrl leta 2009, vsekakor uspelo povedati svoje videnje. Na samosvoj in unikaten, endemičen Petrov način.

Oblast je pač taka in drugačna, porozna ali ustvarjalna, vendar polna nesprejemljivega ega, misli velikih mislecev, liberalnih in konservativnih in anarhistov pa bodo zanesljivo ostale. Ko oblasti sploh ni, je knjiga, ki me je očarala in mi dala misliti v več vitalnih ozirih.

Knjigo Petra Božiča Ko oblasti sploh ni, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Peter Božič, PEN, 1989 (Fotografija: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Intervju 16. 9. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Frajgajst in svobodnjak v vseh pomenih te besede. To je bil Peter Božič.«

Poleti je pri Beletrini izšla knjiga z naslovom Ko oblasti sploh ni enega od klasikov slovenske sodobne literature Petra Božiča. Gre za objavo bolj kot ne po naključju najdenega rokopisa, v katerem Božič opisuje svoje dogodivščine v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, ko je kot del močne intelektualno-kulturniške generacije (Jože Pučnik, Taras Kermauner, Veljko Rus, Dominik Smole, Gregor Strniša, Primož Kozak …) stopal v središče dogajanja. Vse do svoje smrti leta 2009 je bil Peter Božič znamenita pojava ljubljanskega mestnega središča, zraven je bil pri vseh prelomnih dogodkih zadnjih desetletij, kot neusmiljen, energičen in odprt polemik pa je pustil sled v družbenem in političnem življenju.

V ponedeljek zvečer bodo v Božičev spomin na vrtu Društva slovenskih pisateljev v središču Ljubljane odkrili njegov doprsni kip. Zanj si je močno prizadeval Božičev dober prijatelj, nekdanji politik, tudi kulturni minister, Jožef Školč. Kljub razliki v letih sta Školč in Božič tesno prijateljevala, predvsem v krogu omizja, ki se je ob ponedeljkih srečevalo v nekdaj znameniti restavraciji Pen klub in ustvarjalo Mladinino zafrkljivo rubriko Rolanje po sceni.

S Školčem smo se o Petru Božiču pogovarjali v minulih dneh.

Kakšna je torej zgodba o kipu, ki bo v ponedeljek odkrit v središču Ljubljane?

Ko je Peter umrl, je svojo garsonjero zapustil Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ga je v tistem obdobju vodil pokojni predsednik Janez Drnovšek. Po njegovi smrti je bilo gibanje ukinjeno in zakon narekuje, da je v takšnem primeru treba likvidirati tudi premoženje. Drnovškov naslednik na čelu gibanja Stane Pejovnik, prav tako Petrov prijatelj, je sprejel mojo idejo, da bi z izkupičkom od prodaje garsonjere pomagali literatom, ki se znajdejo v težavah. Tako je nastala nekakšna fundacija, imenovana Plašč Petra Božiča. Gre za referenco na dogodek iz obdobja, ko je Peter prišel v Ljubljano in ni imel kje živeti, zgodba o njem pa je prišla do Mire Mihelič, Ceneta Vipotnika in še nekaterih uveljavljenih kulturnikov, ki so zbrali denar in mu kupili plašč. Krog solidarnosti je bil na ta način sklenjen. Nekako sočasno pa je ljubljanska občina Petrov kip postavila nekam daleč iz središča mesta v Stožice, kjer gleda na stadion. Ta redukcija njegove vloge na nekoga, ki je zagovarjal gradnjo stadiona, se mi ni zdela primerna, še manj primerna je bila izbira prostora. Peter Božič je deloval na območju od Mesinga (današnji Opera bar) do Nebotičnika in Slona in tam bi moralo biti njegovo mesto. V sodelovanju z nekaterimi kolegi in prijatelji smo zato nabrali denar, se dogovorili z Mirsadom Begićem za izdelavo kipa in poskrbeli, da ga umestimo tja, kamor sodi – na dvorišče pisateljskega društva oziroma v bližino nekdanje Mikličeve restavracije Pen klub.

Peter Božič in Jožef Školč v družbi kolegov na seji sveta LDS leta 2004. Fotografijo Bojana Velikonje je za enkratno objavo ob članku odstopila družba Dnevnik.

Iz prebranega izhaja zelo močan odpor Petra Božiča do oblasti, lahko bi govorili o nekakšni njegovi anarhistični poziciji do sveta. Za kaj takšnega je seveda imel nemalo razlogov, nedvomno, ampak bega naslednje: vidva sta se družila in prijateljevala, čeprav ste bili vi od polovice osemdesetih predstavnik države, oblasti. Najprej kot predsednik ZSMS, kasneje pa predsednik parlamenta in kulturni minister, vladni kabineti so bili vaše okolje. Kako je bil videti vajin odnos glede na opisani Božičev odnos do struktur, ki ste jim pripadali?

Težko sodim, kako se je Peter odločil, da začne delovati kot politik, nenazadnje je bil kar nekaj časa prepoznaven mestni svetnik. Njegov odpor do oblasti je bil verjetno različen v različnih časih, odvisno od tega, kako se je spreminjala narava oblasti. Izkušnje z režimom, ki jih je imela njegova generacija, so bile, če smo zelo blagi v oceni, grenke. Mladi literati so naleteli na uveljavljene literate, na strukturirana razmerja moči v založbah in kulturni politiki, želeli pa so zasesti svoje mesto in redefinirati vlogo literature in njen odnos do politične realnosti. Na tej točki so torej nastali ti konflikti, ki so marsikoga pripeljali v osamo ali za rešetke. Za Petra Božiča lahko rečemo, da je vse te stvari jemal precej športno in da je manjše kazni prenašal, ne da bi bil jezen na ves svet. Stvari so se čez čas vedno poravnale, v krčmi, za šankom ali kjerkoli pač že. Druga stvar, ki je bila značilna zanj, je to, da je bil vedno angažiran, bil je humanist v najboljšem pomenu te besede. Priključeval se je vsem mogočim pobudam in spremembe v politiki, ki so se začele napovedovati v osemdesetih in so dobršen del angažiranih literatov pripeljale v bližino politike. Ko so nastajale stranke, smo si vsi prizadevali, da bi med svoje simpatizerje pripeljali tudi ugledne kulturnike. Igrali so namreč vlogo v pomembnih razpravah v osemdesetih in naš val mlajših politikov se je naslanjal na te teme, četudi smo imeli morda tudi različne poglede. Naš krog je bil v večji meri naslonjen na teme, ki se jih je dalo odpirati v Mladini, medtem ko je imela srednja in starejša generacija kulturniške elite na voljo Novo revijo. Peter Božič je kot izrazit frajgajst v začetku pristopil k gibanju, ki se je zbralo okrog Jožeta Pučnika, kar je razumljivo, glede na to, da sta bila sopotnika že v petdesetih letih, družile pa so ju tudi socialdemokratske ideje. Kasneje je Peter politično okolje našel drugje, ampak mislim, da svojih osnovnih prepričanj ni spreminjal in tega tudi od drugih ni pričakoval. In še tretja stvar je tu. Peter je bil v vseh pomenih besede svobodnjak. Ne le miselno, tudi socialno, zaposlitveno, če hočete. In ko se je ponudila možnost za redno zaposlitev, ponudil mu jo je pokojni Borut Šuklje, ki je bil takrat kulturni minister, jo je Peter sprejel in je skrbel za stike z javnostjo. Ko sem prišel na ministrstvo, sem ga torej ‘podedoval’.

Jožef Školč (Fotografija: Antiša Korljan)

Prej se nista poznala?

Seveda sva se, nisva pa imela tako intenzivnih stikov. Petra Božiča je bilo v tistem obdobju nemogoče ne poznati, bil je znamenita mestna pojava, ob Ivanu Mraku in še kom je sodil med ljudi, ki so mesto delali mesto. Kjer se je kaj dogajalo, je bilo vedno tudi nekaj ljudi iz kulture in tudi subkulture …

Kam je on sodil?

Oboje. Bil je zelo odprt za ljudi in se je preživljal s tem, da je bil številnim ljudem v okviru JSKD mentor. Zagotovo ni bil del etablirane kulture, prej je sodil v okvire, ki so, če smem tako reči, družbeno nergali.

Nekoč je bil izrazito protidržavni element, izključen iz vseh jugoslovanskih šol, brez stanovanja, brez osebne izkaznice, po potrebi so ga zapirali … Ko sta se spoznala, je bil ta njegov položaj že spremenjen.

Predvsem je bil on vselej zelo strasten in najbrž si ni težko predstavljati, da je pogosto prihajal v konflikte s svetom okoli sebe. Tudi ko je služboval na ministrstvu, se je zelo poistovetil z našimi idejami in je bil pripravljen, kot bi rekel on, koga zanje tudi na gobec (smeh).

Z današnjimi očmi si je Petra Božiča, kot se ga spomnimo, težko predstavljati v vlogi, ki jo danes v veliki večini primerov zasedajo mlajše gospe, urejene, nasmejane in uglajene. Božič je bil nekaj drugega.

Ta poklic je bil v tistem obdobju daleč od tega, kar je danes. Enako velja za Petra – težko bi ga dali za primer piarovca, s kakršnimi imamo opraviti danes. Kot sem omenil, na ministrstvo je bil povabljen, da bi se mu pomagalo, ideja je bila, da bo komuniciral s kulturno javnostjo, ne s splošno. Ni šlo torej za to, kar spremljamo danes, ko človek vidi, da bi bilo kar nekaj problemov manj, če teh služb ne bi niti bilo (nasmeh).

Dvakrat ste omenili njegovo svobodnjaštvo v vseh pomenih besede, od miselnosti in družbenega delovanja do socialnega oziroma zaposlitvenega statusa. Sami izhajate iz liberalnega, progresivnega političnega okolja, zato se zastavlja naslednje vprašanje: kam se je skrila ta dediščina svobodomiselnosti, odprtosti v današnji družbi? Okvirov tistega, kar velja za dovoljeno, spodobno, je vse več in vse višji so. V imenu te svobode in odprtosti ste družbo pred desetletji razbijali in sestavljali na novo, danes pa smo, kjer smo.

(dolg razmislek) Te ideje imajo vselej svojo moč in svoj vpliv. Tega hotenja po več avtonomije, več spoštovanja, več kulture v družbenih odnosih, nikdar ne zmanjka, je vedno prisotno. Vprašanje je, kako tisti, ki naj bi bili zgled, družbena elita torej, te vrednote živijo v resničnem življenju. Vsi govorijo o tem, niso pa vse pripravljeni sprejeti, kaj neke vrednote pomenijo v vsakdanjem življenju. Če bi vsi v resnici verjeli v te osnovne standarde, bi človek od njih pričakoval vsaj minimalno spodobnost v komuniciranju in v njihovih javnih razpravah.

Verjetno se strinjava, da je moč teh idej v družbi, tudi globalno gledano, v zadnjem obdobju v upadu?

Ne zdi se mi najbolj produktivno opredeljevati se do vsakokratnega razmerja moči v družbi, določen nabor idej ima v nekem obdobju manj, v drugem pa več vpliva. Za pošteno oceno družbeni fenomeni potrebujejo nekaj časa. Šele v retrospektivi se tako žal pokaže, da ne glede na to, kako se nekdo samoimenuje, pogosto uporabljajo enake postopke kot tisti na drugi strani in da ni razlike v izkazovanju družbene moči. To je namreč največji problem, kako se moč, ki jo politične elite dobijo od državljanov, uporablja. In potem se izkaže, da niso eni samo napredni in drugi samo nazadnjaki. Vse bolj bi nas moralo skrbeti, kako tisti, ki jim nekdo zaupa, izigrajo njegovo zaupanje. Če se umaknemo iz našega lokalnega okolja, je zanimivo opazovati, kako na primer levica neskončno bolj zaupa tistemu, kar govori papež Frančišek, kot temu, kar govorijo socialdemokratske ali liberalne sile po svetu.

Če se vrneva k Petru Božiču – bi lahko rekli, da sta bila prijatelja v pravem pomenu besede, in to kljub nekajdesetletni razliki v starosti?

Naj tu citiram Vlada Miheljaka, ki je rekel, da je bil Peter nekomu lahko le najhujši prijatelj (smeh). Imel je veliko število ljudi, s katerimi se je rad družil in pogovarjal, ne morem reči, da sem bil njegov najboljši prijatelj, daleč od tega. Prijateljevanje z njim je bilo zelo zanimivo, a tudi zelo naporno, največkrat za tistega na drugi strani. Zelo rad je polemiziral in če ni mogel z drugimi, je to počel s svojimi prijatelji. Tudi zelo naglas. Ob ponedeljkih zvečer sva se dolga leta družila v krogu Rolanja po sceni in nemalokrat se je zgodilo, da me je naslednji dan kdo od tistih, ki so bili tisti večer za katero od sosednjih miz, vprašal, o čem smo se tako glasno prepirali, pa sploh nisem vedel, o čem govori. S Petrom je bilo navadno res glasno (smeh). Še najmanj, kar si od njega lahko dobil, je to, da te je ozmerjal s črnuhom, s čimer je mislil na desničarsko politično opredelitev, ali fašistom. Še posebej pa se je razvnel, ko je šlo za nogomet. V dobro mu gre šteti, da ni gojil zamere, pa tudi mi okrog njega smo ga takšnega sprejemali in ga še danes pogrešamo. Meni se je še leta po njegovi smrti dogajalo, da sem vstopil v stavbo, kjer je bila ‘naša’ restavracija, in ‘slišal’ njegovo razgrajanje zgoraj.

Kako pa se je odzival na zbadljivke na svoj račun, ki so se pojavljale v Mladininem Rolanju po sceni, kjer ste ga poimenovali za Voščenko?

Šale na svoj račun je imel zelo rad in s tem ni bilo nobene težave.

Kar med drugim kaže na precej distance do samega sebe.

Seveda. Tudi sam je o svojih dogodivščinah rad pripovedoval. Ena od teh je, kako se je nekoč v uredništvu Dela pojavil v novih hlačah, ki so vsem padle v oko. Povedal jim je, kje jih je kupil in nekateri so se odpravili tja, da bi si jih prav tako priskrbeli. Nazaj so prišli praznih rokah in ga spraševali, kaj je zdaj to, ker da v trgovini teh hlač ni bilo. Božič, ki je bil vselej zelo resnicoljuben, se je seveda razburil in jih vse odpeljal v veleblagovnico do police s hlačami – na otroškem oddelku.

Če nas zdaj gleda od zgoraj in spremlja izdajo knjige, slavospeve, postavljanje spomenika, tale pogovor nenazadnje, mu gre vse to na živce in se mu zdi pretirano?

Ne bi rekel. Predvsem pa mislim, da se je z njim pomembno ukvarjati, ker je bil zelo navdihujoč človek. Bil je priča številnim dogodkom, veliko je doživel. Hkrati nikogar ni poveličeval, pač pa je vsakega posameznika sprejemal, kakršen je bil. Zasluži, da se ga spominjamo, saj je boemski krog, ki mu je pripadal, temeljito preizpraševal meščansko oziroma socialistično-meščansko mentaliteto, ki je takrat vladala v družbi. V tem je bil nepoboljšljivo radikalen. Ob vsem tem pa, za razliko od mnogih, zgodovini ni izstavljal nobenega računa. Kar je bilo, je bilo. Z vedrino je gledal na svet okrog sebe in nas tudi v svojih zadnjih tednih – precej neprepričljivo, to že moram reči – prepričeval, da bo vse v redu.

Pogovarjava se točno na dan, ko vlada obeležuje svojih prvih sto dni. Kot nekdanji aktivni politik in predvsem kulturni minister, ki ga imajo kulturniki še vedno v čislih – kako ocenjujete delo vlade na področju kulture v tem obdobju?

Reciva takole: tovrstnih števcev nimam nameščenih.

Knjigo Petra Božiča Ko oblasti sploh ni, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 15. 9. 2022

Reka, ki ljubimka s Soncem

Reka pri Škofljah. Fotografija: Wikipedija

Reka Reka izvira na slovensko-hrvaški meji pod Snežnikom, približno štirideset kilometrov preteče po slovenskem ozemlju (najbolj znana kraja, ki se ju »dotika«, sta poleg Ilirske Bistrice vas in grad Prem, kjer se je rodil pesnik Dragotin Kette), v Škocjanskih jamah, ki se od leta 1972 nahajajo pod Unescovo zaščito, pa izgine v kraško podzemlje. Pod Krasom teče vse do Štivana, kjer znova privre na dan v treh rekah, med katerimi je najbolj znana Timava. Poleg tega se vzdolž tržaške obale nahajajo podmorski izviri sladke vode, ki so nekakšni »stranski« kraki Reke oziroma Timave.

Štivan je kraj, nabit z mitologijo in zgodovino. V rimskem času se je tam nahajalo svetišče boga Mitre, katerega ostanki so vidni še danes. Ob izviru Timave na temeljih starokrščanske stoji gotska cerkev, posvečena Janezu Krstniku. Iz bližnjega Devina je v svet šla Lepa Vida, iz polpretekle zgodovine pa je kraj znan predvsem kot zaključek soške oziroma kraške fronte, saj so si od leta 1915 do 1917 tu stali nasproti avstroogrski in italijanski strelski jarki. Med letoma 1947 in 1954 je po Timavi potekala meja med cono A Svobodnega tržaškega ozemlja in Italijo.

V ta zemljepisni in zgodovinski okvir se umešča roman Vilme Purič Reka, ki je letos spomladi izšel pri tržaški založbi Mladika. Vilma Purič spada med bolj znane avtorice slovenske književnosti v Italiji. Njen romaneskni (in hkrati literarni) prvenec je izšel leta 2009, naslov pa nosi Burjin čas. Tri leta kasneje mu je sledil njen drugi roman Brez zime. Poleg tega je Vilma Purič avtorica dveh znanstvenih monografij, in sicer Pesniki pod lečo (2011) in Sodobne tržaške pesnice (2021). Zagotovo je pomembnejša druga, saj gre za predelavo doktorske disertacije, ki je pod mentorstvom prof. dr. Irene Novak Popov nastala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vilma Purič ni samo Mladikina hišna avtorica, ampak je je s svojo književnostjo in raziskovalno dejavnostjo tudi nekakšen vezni člen med srednjo in mlajšo generacijo slovenskih avtorjev in avtoric v Italiji. Do njenega literarnega debija je namreč izgledalo, da bo na sceni popolnoma izpadla generacija, rojena v šestdesetih. Čeprav zna ta definicija zaradi svoje reduktivnosti oziroma skoraj seksističnega prizvoka marsikoga zmotiti, lahko njeno ustvarjalnost in raziskovalno delo umeščamo v t. i. žensko književnost. Ženske so namreč protagonistke tako njenih romanov kakor tudi raziskovalne dejavnosti.

Reka je ljubezenski roman, čeprav ne v klasičnem pomenu besede. Osrednji lik je poosebljena Reka, ki ljubimka s Soncem. Njena čustva so pri tem popolnoma človeška, od zaljubljenosti, veselja in radosti do ljubosumja, pomanjkanja samozavesti in jeze. Njene prijateljice so prav tako reke, s katerimi si dopisuje (včasih celo preko mobilnega telefona) in se sestaja, ljudje pa nastopajo na obrobju, pa naj gre za gozdarje, mlinarje, raziskovalce, jamarje, lovce in tako naprej. Pripovedovalec v romanu je tretjeosebni, prava posebnost pa je zelo zgoščen slog, saj je večina povedi večstavčnih, v katerih se stavki dobesedno nizajo eden za drugim. Nekdanji Delov novinar Jože Horvat v spremni besedi poudarja, da gre za modernistični roman (krasen tovrstni primer v slovenski književnosti v Italiji je denimo delo Ivanke Hergold Nož in jabolko). Besedilo mestoma prehaja tudi v magičnost oziroma nadrealizem, čeprav ne takšnega, kakršna je moč zaslediti pri Feriju Lainščku oziroma Marjanu Tomšiču, kjer so opisana nadnaravna bitja. Reka ima in želi ohraniti predvsem človeški obraz.

Ob tem se nam sama od sebe vsiljuje ena od najbolj logičnih interpretacij: ker je Reka dejansko ločena od ljudi, je ti ne razumejo, čeprav jih ona gleda, sliši in poskuša razumeti njihova čustvovanja. Tovrstne opise in pripovedi lahko beremo tudi in predvsem kot brezbrižnost človeka do narave – na nekem mestu okrog Reke posekajo gozd, zato se čuti gola, odločijo se, da jo bodo izkoristili s projektiranjem vodovoda, ob toku Timave prižgejo ogenj in naredijo piknik ter vanjo odmetavajo smeti in tako dalje.

Čeprav dela Vilma Purič v Reki pomembne odmike od dosedanje slovenske literarne tradicije na Tržaškem in na splošno v Italiji (zgodovine je v njenem romanu zelo malo, pa še ta je v glavnem antična, tudi o nacionalnosti ni govora), izmed pomembnejših določnic prav gotovo ohranja prostorsko koordinato. V mitskem Štivanu se namreč zaključi tudi kapitalno delo Alojza Rebule V Sibilinem vetru in začne roman Bela dama devinska Dušana Jelinčiča. To je kraj, kjer se Reka in Sonce zadnjič nasmehneta druga drugemu.

Melita Forstnerič Hajnšek (Fotografija: Branimir Ritonja) Melita Forstnerič Hajnšek (Fotografija: Branimir Ritonja)
Intervju 12. 9. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Posthumno zbližanje z očetovo poezijo je bilo zame eno največjih življenjskih odkritij in privilegijev«

Pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski pesniški prostor. Njegova literarna zapuščina ni obsežna, je pa gotovo velika in globoka v svojem duhovno-umetniškem bistvu. Izdal je pet pesniških zbirk, zbirko novel, zbirko publicističnih zapisov ter dve deli za otroke. O njem in njegovem delu je leta 2013 pri založbi Beletrina izšla knjiga Vem, da sem bil v Ljubstavi, letos pa je pri založbi Litera izšlo delo z naslovom Kaj je ostalo, v katerem je objavljena vsa njegova literarna zapuščina. O tem zajetnem delu smo se pogovarjali z njegovo hčerjo Melito Forstnerič Hajnšek, ki je zbirko tudi uredila.

Ko sem dobil povabilo, da napravim intervju z vami in predstavim zbirko Kaj je ostalo, me je najprej prešinil lep spomin na projekt Društva slovenskih pisateljev Slovenska pisateljska pot. V organizaciji Mariborske knjižnice in cikla Literarne postaje smo šli leta 2016 po poteh Potrča in Forstneriča. Spomnil sem se tudi, da smo se ob vračanju z avtobusom na eni od haloških ozkih cestic komaj še obrnili. Precej adrenalinski obrat je bil to … kot branje Francetove poezije, v kateri se srečamo z vsemi mogočimi odtenki življenja. Kako se je spreminjal vaš odnos do njegovega pisanja, medtem ko ste iz dekliške počasi prehajali v odraslo dobo?

Ko imam očetov opus takole ves pred seboj v eni zajetni knjigi, na več kot 500 straneh, se mi sploh ne zdi več tako količinsko skromen, neobsežen. Doživljam ga bogato, izpolnjeno, celostno. Neka njegova globoka bivanjska logika je tudi v tem obsegu. Glede na to, kako je »rešerširanje« trajalo, kako je svoj pesniški material dolgo nosil v sebi, kako minuciozno je pilil, kiparil, odmetaval balast … preden je dal kaj na svetlo, predvsem pa, kako je živel, se mi zdi, da je to – ne glede na vse njegove številne življenjske in profesionalne angažmaje – dovolj obsežen opus. Upam si trditi, da, četudi ne bi bilo žurnalizma, ki ga je zmeraj krivil, da mu je jemal pesniško in življenjsko energijo, najbrž knjig v dveh desetletjih, od 1961 do 1981, od prve zbirke, Zelene ječe, do zadnje, Ljubstave, ne bi bilo več. Tudi njegov življenjski slog je bil tak, da ni bil kaka skoncentrirana, disciplinirana natura. Moj oče je bil vse preveč družaben, strasten komunikator, iz rodu pravljičarjev, je rad pravil (kot o kaki družinski črti), »agresivna potreba po soljudeh«, je to njegovo lastnost poimenoval prijatelj Marijan Kramberger. Neskončno je užival v pomenkih z rojaki, zlasti ob šankih, da o  pesniški in tudi novinarski družbi sploh ne govorim. Peterica mariborskih literatov – Andrej Brvar, Marijan Kramberger, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič – je bila očetova  ideja. Zganjal jih je skup kot kak pes ovčar, je zapisal Kramberger. To so bili še časi krokanj – ponočevanj, prepolnih alkohola in tobaka. In bila je skupina totalnih individualcev, ki ji po potencialu ni bilo enake, v bistvu niti v nacionalnem merilu ne. Pokrivali so vse žanre, vsi so bili vrhunsko nagrajevani (so še danes, trije Prešernovi nagrajenci). Fenomen se mi zdi sam po sebi tako vznemirljiv, da se čudim, da ni tema znanstvenih raziskav na naših filozofskih fakultetah. Na mariborski filozofski trenutno sploh ni sodobne slovenske poezije.

Oprostite mi za to uvodno zastranitev …

Tista naša haloška pot s polnim avtobusom bralcev mimo krajevne table Ljubstava do njegove počitniške hiše na Majskem vrhu je bila res nevarna. Avtobus je bil prevelik za ozko cesto. Bilo je kar malo strašljivo …

Morala sem dozoreti za očetovo poezijo. Kot študentka romanistike in slovenistike sem bila frankofilsko nastrojena. Med Baudelairom, Mallarméjem, Verlainom in drugimi poètes maudits – prekletimi pesniki – se z očetovo  poezijo nikakor nisem mogla zbližati. Spominjam se – nič travmatično – tudi svojih prvih poetičnih poskusov v gimnaziji in debate ob eni od pesmi, ki sem mu jo po dolgem zbiranju poguma celo upala pokazati. Skritiziral me je, neusmiljeno, in mi svetoval, da poezijo raziskujem, motrim in se ne pridružim plejadi povprečnic in povprečnežev na sceni.  Mogoče je bila po tem moja recepcija njegove poezije v času mojega študijskega formiranja zato malce revanšistična, a nimam občutka, da bi mu zamerila. Hvaležna sem mu. Če bi bila res talentirana, se gotovo takrat ne bi pustila odvrniti od pisanja. No, saj kasneje me je tudi od žurnalizma tiščal zelo stran. V kulturnem žurnalizmu sem se našla, izjemno uživala in očitno je bila moja potreba po pisanju zadovoljena.

Za vstop v očetovo poezijo sem potrebovala odmik, zrelost, leta so pretekla. Ko sva leta 1985 doživela svojo najhujšo izgubo, izgubo mame Marije pri njenih 49 letih, sva si postajala bližja. Dotlej ni bilo v njegovem življenju dosti časa za očetovstvo, ampak to sem razumela in sprejela. Ob nenadni absurdni mamini smrti sem se začela zatekati k njemu, obsesivno brati očetovo poezijo. Kot bi v njej iskala odgovor za absurd te strahotne izgube, ki sva jo skupaj dolgo prebolevala.

Kako pa gledate na očetovo ustvarjanja zdaj, ko je pred nami v eni knjigi tako rekoč cel očetov opus, »ko ga imamo tukaj, pred sabo, celega«?

Pri zbranem delu bi si lahko privoščila marsikaj vplesti, tudi kako osebno korespondenco, tudi novinarske prispevke, a zdelo se mi je, da moram ohraniti trdne gabarite čiste literature. Kot bi takole sopostavljena v kronološkem redu šele zares spregovorila v vsej svoji drugačnosti, svežini, »forstneričevskem« pesniškem in življenjskem zamahu. Temeljno vodilo mi je bila kakovost, moč intimne, individualne izkušnje. Dovolila sem si biti brez distance, pristranska, neposredna. Vsi nekdanji pomisleki, vsa nelagodja, ki so mi jih vzbujale javne ocene očetovega literarnega dela, so se prekvasili v nekaj, zdi se mi, zelo produktivno žlahtnega. Kot nekakšen vstop v kanon.

Zdaj sva šla sicer na konec, ko je knjiga že med bralci, zato je prav, da se vrneva na začetek … Delo je izšlo pri založbi Litera, bralcem pa bo gotovo všeč, da bodo ob zbranem literarnem gradivu našli še strokovne zapise, po drugi strani pa tudi zapis prijateljev in nekaterih družinskih članov. Kdaj se je sploh porodila ideja o taki izdaji in kako je potekalo urednikovanje?

Ideja je bila založnikova. Orlando Uršič iz Litere mi je na začetku nekega založniškega leta predlagal, da se lotimo Forstneričevega opusa. Da bo to nekaj posebnega za založbo, za prostor, ki Forstneriča premalo pozna in ceni. Zlasti mlajše generacije so pogosto izgorevale v neki iracionalni mržnji do Peterice, v nekakšni čudaški mešanici averzije, morda tihe zavisti …  Ker sem bila generacija tistih, ki so bili najbolj proti doslej najpotentnejši, najbolj nagrajevani generaciji mariborskih literatov, ki niso delovali zelo programsko, ciljano in se pri tem krasno razumeli, sem to mržnjo pogosto občutila kot žalitev, kot nekaj silno neproduktivnega. Nisem razumela argumentov v slogu »Peterica nas je zatrla« ali, še huje, nekaterih literarnih kolegov iz Peteriške generacije, ki so jih dobesedno diabolizirali. Kar ni »smrdelo po Peterici … (Marjan Pungartnik)«. Mnogim se je bilo težko, nemogoče odpovedati lokalnim popustom, se spoprijeti z neodzivnostjo z druge strani Trojan, ki se morda večini zdi folklorni absurd, a je ta ljubljanska fobija do Maribora v nekih še ne globalizacijskih časih obvladovala lokalno sceno, ne le pesniško. Tudi v novinarstvo se je zažrla. Kolikokrat sva se z očetom temu posmehovala …

Prizadel me je ta odnos tudi zaradi očetovega strastnega razdajanja za mentorsko delo. Kolikim mladim pesnikom in pesnicam je pomagal do prve zbirke.

Melita z očetom Francetom leta 2000, ko sta skupaj izdala knjigo o Jožetu Košarju. Fotografija: osebni arhiv Melite Forstnerič Hajnšek.

»Bom kdaj prestopil prag te hiše, / ki me gleda kakor tujca pes?« je zapisal v pesmi Hiša. V tej isti pesmi pa dodaja še: »K hiši pridem vselej po isti poti / in obstojim pred njo / vselej enako blizu / in enako daleč. / Nikoli za korak naprej, / kot da sem na verigi.« Hiša je sploh eden vidnejših motivov v njegovi poeziji … Kje in kako se je pravzaprav začela Francetova življenjska pot?

Rojen je v Pobrežju pri Ptuju kot prvorojenec med sedmimi otroki matere dninarice in očeta železničarja. Prvorojenci so bili posebej obremenjeni v tedanjih revnih vaških družinah, ta težka mladost in lakota sta mu v zgodnjih letih nakopali tuberkulozo. V svojih spominih, ki sem jih objavila v ZD, Kaj smo sanjali in kaj se je dogajalo, povedno zapiše: »Dovolj mi je bilo spanja z brati in sestrami v eni postelji, dovolj otepanja krompirjeve župe in slabo pečenega koruznega kruha v napol podrti peči … Poln kufer sem imel vasi in naše revščine: že od daleč, ko sem prišel zmučen iz šole, so mi moleli v roke kravji štrik …«

Po ptujski gimnaziji in končanem učiteljskem izpitu so ga jeseni 1950 poslali učit v Leskovec, sledil je Zavrč, dve dveletji, pa Višja pedagoška šola v Ljubljani, bivanje s Petrom Božičem v študentski sobi v Mostah. In druženje z Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo … Tudi ljubljansko obdobje je bilo dveletje precejšnje gmotne bede.

Po preboleli težki tuberkulozi je odšel v novinarstvo in v Maribor, na Večer. Pol poklicne dobe je bil na Večeru, pol na Delu. Med delom je diplomiral na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo iz komunikologije.

In kdaj ga je potem prvič obiskala muza za literarno ustvarjanje?

Nikoli mi ni govoril o svojih pesniških začetkih.

Leta 1956 mu je urednik Jože Košar v reviji Nova obzorja objavil prvo pesem v življenju Moj vlak je odpeljal v noč. V prvo zbirko, Zelena ječa, je ni uvrstil, ker se mu je zdela preveč svetlobna in preskromna. Četrt stoletja kasneje pa jo je uvrstil kot postmodernistični citat v celoti v zadnjo pesem Ljubstave.

Resneje se je pesniško začelo leta 1957, ko je prejel prvo literarno nagrado na natečaju ljubljanske revije Mlada pota. Pesmi Pomladna so dodelili 2. nagrado. Tudi te pesmi ni v nobeni zbirki. Tipično. Zato se pri zbiranju nikakor nisem odločila za kak po čudežu ohranjeni rokopis.

Nasploh je imel do svojih zgodnjih del poseben odnos – Zelena ječa je bila njemu pomembna, a ni upal ugovarjati Marijanu Krambergerju, najsijajnejšemu poznavalcu njegove poezije. V bistvu je imel srečo, da je za časa življenja že reflektiral večino njegovega opusa. Pravi privilegij. Uničujočo recenzijo za založbo Obzorja je o Zeleni ječi napisal Mitja Mejak. A jo je urednik Jože Košar vseeno izdal. Mejak je bil nad nekaterimi pesmimi sprva navdušen, ker je zavračal »dekadentna« Strnišo in Zajca, a ko je tudi v očetovo poezijo vstopila deziluzija in disharmonični subjekt, mu je očital »preveč oblikovane patetike za premalo pristna in poglobljena čustva in misli«.

Mislim, da je najpomembnejši prelom v njegovem pesnjenju pomenila tuberkuloza in bivanje po zdraviliščih. Bil je smrtno bolan, a so mu z novimi metodami zdravljenja uspeli zapreti kaverno v pljučih. Kal minevanja je bila zasejana vanj od rane mladosti. Spomnim se, da sem ga, kadar je premirno spal, ko sem bila majhna, zmeraj zbujala.

Ne spomnim se, da bi se v času mojega študija kaj pogovarjala o njegovi poeziji. Vse druge očetove življenjske vloge so bile zame očitno pomembnejše in sem to pesnjenje jemala bolj kot kak hobi. Danes berem to dediščino kot našo šifrirano družinsko zgodovino. Kaj vse je v njej, kako sem najdevala nove in nove ključe. Posthumno zbližanje z očetovo poezijo je bilo zame eno največjih življenjskih odkritij in privilegijev.

Če izhajava iz vašega zapisa v knjigi – kaj bi danes odgovorili na očetovo retorično vprašanje, ki sta se mu ob neki situaciji oba zgolj nasmejala, ko je vprašal: »Melita, kaj misliš, da sem zdaj klasik ali ljudski pesnik?«

To je bila bolj najina interna šala, ko sva se vračala z odprtja asfaltirane ceste na Ljubstavi, kjer je oče prerezal trak in so brali njegovo poezijo. Brali so osnovnošolci, ki niso bili kos kompleksnosti metaforike in je bilo res, razen verza Ljubstava, daleč in v blatu, težko karkoli razumeti. Res so se mi smilili ubogi recitatorji, ki so se potili od besede do besede, napačno naglaševali, zvenelo je res čudno.

V zvezi z umeščenostjo oziroma bolje neumeščenostjo očetove poezije v slovenske pesniške antologije, pa samo vem, da ga je bolelo, da ga v mnogih sploh ni bilo.

France Forstnerič
France Forstnerič

Zbirka Kaj je ostalo je urejena sistematično, kakor so si kronološko sledile posamezne izdaje. Prva pesniška zbirka Zelena ječa, ki ji Kramberger v svoji vrednostni študiji ne pripisuje kake večje teže, je izšla leta 1961. Kako je gledal oče na to prvo pesniško zbirko?

Težko je sprejel skoraj obči odklonilni odnos do zbirke Zelena ječa. Ko mu je novinarski in pesniški kolega Peter Kolšek ob 70-letnici in izidu Izbranih del Drava življenja pri Založbi Obzorja 1993 napisal spremno študijo, ga je njegova rehabilitacija Zelene ječe najbolj razveselila.

V bistvu je zbirko večina kritikov »raztrgala«, tako da je bil ta vstop kar travmatičen. »Padla« je v nesrečni čas, ko je slovenski intimizem novoromantičnega tipa ugašal, na pohodu je bila nova lirika nihilizma in prelamljanja starih humanističnih obrazcev (Zajc, Strniša). Knjižica, ki je bila na prvi pogled polna »nemirnih ptic sanj«, ni bila deležna večje pozornosti. Ampak bil je »napačno prebran«. Tudi naslov Zelena ječa ni tako preprost, kot je videti.

To zbirko jemati zgolj kot »presežni del slovenske intimistične zgodbe«, je izjemno krivično. Očetov pozni prvenec je ugnezden med intimizmom  in novim valom ekspresionizma, ki ju je seveda izjemno dobro poznal, a se ni našel v nobenem izmed teh rokavov. Forstnerič ni »minattijevski« niti »zajčevski«, čeprav je slogovno slednjemu blizu. Odločil se je za trpno resignacijo, redukcijo sveta na prazno peščeno puščavo. Peter Kolšek je postavil celo zanimivo trditev, da Forstneričeva poezija na Slovenskem nima ustrezne primerjave. Njega namreč tudi kanonizirane pesniške forme niso zanimale, njegov pesniški slog je – vsaj v večini – realistično narativen.

Mislim, da še čaka na nova branja …

Je pa v zbirki opazen tudi koncept jezikovne stiske, ki je preveval večino ustvarjalcev tistega časa (npr. v verzih Kako težko je najti oblo besedo – / izlizano kot kamen – / brez zvena). Kako je oče premoščal taka obdobja ustvarjalnih stisk in blokad?

V zbirki Dolgo poletje, ki je sledila, je ena sijajna pesem, ki najbolj precizno detektira to stisko, Iz cikla Pohod besed. Pogosto jo citiram, tudi na platnico knjige sem jo dala: » … hočem, da je od besede do besede / moja pesem molk in moč / in s tisoči pomenov naseljena tišina …«

Obdobja ustvarjalnih blokad smo čutili v družinskem življenju, tudi več alkoholnih eskapad je bilo tedaj in več odsotnosti. Niso bila lepa obdobja, a smo potrpeli. Vedeli smo, da potrebuje svoj mir. Z mamo sva se mu umikali, noči so bile dolge in hrupne, spominjam se glasnega »kljuvanja« po pisalnem stroju. Bil je isti kot za novinarstvo – in to je bilo prekletstvo, je rad pravil. Ta prehod iz dnevnega v nočno pisanje je bil zanj zmeraj težak, čedalje težji.

Druga pesniška zbirka, Dolgo poletje, ki ste jo omenili in je izšla leta 1968, je jezikovno bolj umirjena, slogovno bolj »forstneričevska«. Je to zbirko že mogoče razumeti kot predpripravo na njegov najpomembnejši korak, izdajo zbirke Pijani kurent (1971)?

V Dolgem poletju se mi zdijo absolutno najzanimivejše pesmi o poetiki, kot sem že dejala. Obseden je z »jalovostjo besed«, z njihovo lažjo, svetohlinstvom … V Pijanem kurentu, ki je sledil Dolgemu poletju, je našel nov svet in odgovor, nenavadno, da v tako uporabljenem mitu. In kar se mi zdi največja vrednost: prekvasil ga je v popolnoma svoj, avtentičen svet in precizno, s skalpelom svoje goste, bohotne mateforike zarisal po moje nekaj zelo unikatnega v tem prostoru. Problem je edino, da je hrup modernizma in tudi postmodernizma morda malce preglasil ta drugačen glas. A zdaj je priložnost tenkočutnega, svežega branja. Ko je pesniški svet končno totalno razvezan vseh velikih nacionalnih usodepolnih projektov. Kramberger se temu krasno posmehuje s sintagmo »nacionalni eskapizem«.

Nekateri bralci in teoretiki so ga radi označevali kot domačijskega pesnika, saj v svojo poetiko vključuje nekatere domačijske elemente, kot so Drava, Ljubstava, kurent. Seveda pa pozoren bralec kaj hitro ugotovi, da ta poezija popolnoma presega tovrstne oznake. Kako je France gledal na take označitve svoje poezije?

Razbesnele so ga! Ker, če pa kaj res ni, ni domačijski. Uporaba eksaktnega toponima pač tega ne določa. Sam je to najbolje razložil v korespondenci s Francetom Pibernikom, v knjigi epistol Med tradicijo in modernizmom (1978): »Pokrajina mi pomeni pri pesnikovanju isto kot kiparju snov, material … Taka je moja pesniška ekologija … Prve vreze v našo notranjo zrast je naredila snov našega otroštva.« Taka snov je zanj prst Dravskega polja, njeni sokovi, njene bilke, njeni vetrovi, zvoki, barve, dravski pesek …

Pesniška zbirka Pijani kurent (1971) je torej vsekakor unikatna, dovršena, predvsem pa izpisana s tolikšno vnemo in »ognjem«, kot da bo določeno verze vsak hip »razneslo«. Ob izrazni moči je zbirka še strukturno izjemno dograjena (npr. pri zaporedju pesmi OblačenjeSlačenje, pesmi o zvoncih itd.). Kako so pravzaprav nasta(ja)le te pesmi? Kako pa je on doživljal to zbirko, za katero je navsezadnje prejel nagrado Prešernovega sklada?

Naloga je bila velika: združitev reistične in humanistične poezije. Zelo programsko se je lotil tega mita. Obsedal ga je, pomnim, od ranega otroštva, ko sem mu z ramen gledala v kurentove strašljive maske na vsakoletnih ptujskih kurentovanjih.

Ko je zapisal ob Pijanem kurentu »gromozanski cilj, ki ga seveda nisem dosegel«, mislim, da to ni bilo čisto zares. Zmeraj je tako nekako klecnil na koncu in resigniral, a ne čisto zares. Končno je prišla nagrada Prešernovega sklada, priznanja, dramatizacija v SNG Maribor, veliko publicitete, morda največ dotlej.

Malce me skozi čas preseneča, da ga okolje v svojo kurentologijo ni sprejelo, kot bi si zaslužil, kot je sprejelo npr. Kerblerja, Štegra, Remca, Miheliča. Forstneriča nekako pozablja. Tudi Dnevi poezije in vina v njegovem mestu se ga še niso nikoli spomnili, kar me tudi čudi. Vendarle Ptuj nima toliko kvalitetnih pesnikov.

V zbirki je nekaj tistih verzov, ki nenehno izzivajo in vznemirjajo, npr.: »Zato kurenti ne umrejo. / Kurenti znorijo. /…/ Kurenti v dirjajoči čredi / čutijo v žilah moč /…/ na rogovih pa jih sladko peče / neviden čredni obroč /…/ človek si iz kurentske kože želi, / kurent pa od človeka v sebi zboli.« Kdo je v tej igri bolj »demoničen«, človek ali kurent?

Pa saj med kurentom in človekom je vendar enačaj. V Pijanem kurentu je očetov pesniški svet zaživel najbolj programsko. Kako zelo drugačen je v tem svojem programu od hkratnih pesniških generacij. Ko neha biti prvooseben, kot je bil še v Zeleni ječi, je najbolj avtentičen, najbolj samosvoj. Imanentizem in determinizem sta glavni vsebinski sestavini te poezije. Nobenega velikega humanističnega načrta, zgolj gnanost nagonov, stisk posameznika v ideološko, eksistencialno blodnem svetu. Daleč od folklorizacije je Forstneričev kurent. In četudi je pesniški svet real(istič)en, geografsko, socialno determiniran, kmetski, ni niti malo idiličen ali nostalgičen. Ravno nasprotno. To »forstneričevsko« kmetstvo, ta neka lokalna ruralnost, ki so jo nekateri napačno interpretirali kot domačijstvo, je daleč od kake klene in zdrave prvobitnosti. Daleč od kakega reymontovstva ali rousseaujevstva. Ta svet je krut prostor permanentne neizpolnjenosti, konfliktov. Sama vem, koliko študija filozofije, sociologije, tudi vpliva eksaktnih znanosti je konzerviranega v tej poeziji. Oče je sam zapisal v Orfejevem spevu, antologiji svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (Nova revija, 1998), kako ga je Thomas Stearns Eliot poleg precizne tvorbe verza, divjega, a kljub vsemu strukturiranega asociiranja, citiranja drugih pesniških kulltur, naučil tudi tega, da ni apriornih poetičnih besed in povedi, ampak da je pesem vse, kar se poetsko-strukturno zrašča v pesemski kontekst, torej tudi »poetika grdega«.

Neizprosno energijo kurenta France prikliče ne le z izjemnimi slogovnimi prvinami in spretno vpeljavo estetike grdega, pač pa tudi s posebnim, skoraj hipnotičnim pesniškim ritmom. Slednjega lahko zasledujemo tudi v pesniških zbirkah, ki sta sledili –  Pesniški list 32 (1976) in Ljubstava (1981). Kaj sta v razvojnem smislu pomenili ti dve zbirki?

Pesniški bestiarij Kurenta je neverjeten, osupljiv, od nekdaj me je fascinirala ta očetova  bohotna, kot laser precizna metaforika in uročujoči ritem.

Težko takole ocenim »razvojni smisel« dveh tako različnih del. Pesniški list 32, se mi zdi, je bil bolj nekakšna vmesna naloga, nekak zanimiv interludij.


Zadnja skupna fotografija Franceta in Melite iz leta 2007. Fotografija: osebni arhiv Melite Forstnerič Hajnšek.

Na tem mestu bom malo pristranski. V zbirki Ljubstava je namreč meni najljubša Forstneričeva pesem Moja mati že od ranega jutra. Dom, družina, prijatelji … vse to so očitno elementi, ki jih je rad vnašal v svojo poezijo. Ali ni to pravzaprav pesniška zbirka, v kateri na najbolj žlahten način opeva »svoje« ljudi?

Peter Kolšek Ljubstavo označi kot »eno najvišjih razglednih točk povojne slovenske lirike«. Se smem pristransko strinjati?

Absolutno je Ljubstava najbolj žlahtna, najbolj njegova, najbolj zrela, žal poslednja knjiga pesmi. Kocbekova Zemlja mu je bila veliki navdih.

Ljudje in medčloveški odnosi pa so pomembno krojili tudi teme njegovega pripovednega sveta. Izdal je zbirko novel Brlog (1987), s podnaslovom Zgodbe o zakoncih. Tudi v teh novelah so ljudje »žrtve« posebnega determinizma. Kdo so pravzaprav zakonci, ki so se znašli v teh novelah?

Mi, njegovi bližnji, vemo, da je skozi zgodbe precedil mnoge naše resnične zgodbe, travme, prelomne dogodke, bližine in dalje. Vse je v njih, a tega ne gre premočrtno poenostavljati. Mene je presenetilo, da je oče tudi sijajen prozaist, kako njegova naracija v nekem visokem, vročem ritmu vibrira, kako z gostoto izraza mami in hkrati utruja bralca. Žal mi je, da ni v tem žanru napisal še česa. Očitno se je tudi njegov publicistični dar lahko razmahnil v prozi. Kot diplomirani komunikolog je bil vedno zelo strog v ločevanju denotativnega in konotativnega diskurza. Tako kot je on to strogo zamejeval, je malokdo.

Prav posebno mesto pa ima v njegovem opusu tudi ustvarjanje za otroke. V zbirki Srakač (1970) se pripovedovalec spretno vživlja v svet otroka, ki doživlja vojno. Kako so nastajale te črtice?

Srakač je res njegova avtobiografija. Najnatančneje očeta in njegove bližnje spoznavam še zdaj, po toliko desetletjih, prav v teh črticah. Tudi domačini s Pobrežja in Vidma prepoznajo marsikateri prostor, lik, dogodke. Ko smo imeli predstavitev knjige zbranih del na Vidmu, so se mnogi spominjali marsičesa, o čemer piše v Srakaču. Vesela sem, da sem v zbrana dela uvrstila tudi otroški knjigi, zaslužita si, v vseh pogledih.

Pri tej drugi otroški knjigi mislite na pesniško zbirko Bela murva (1976) … Nekatere pesmi v njej učinkujejo tako, da bi jih lahko mirno umestili med poezijo za odrasle, saj so tematsko kar zahtevne, npr. Včasih moja hči pomisli, Škilasta vetrovna hiša … Na drugi strani so lahkotne, igrive pesmi, kot so: Spis o sestri, Dedkova slika, Hitra pesem … Po kakem ključu jih je umeščal v zbirko?

Pojma nimam, kako jih je umeščal. Mene je zabavalo, ker so se nekatere pesmi znašle v čitankah, recimo Dedkova slika. Danes nekatere pesmi celo repajo, recimo Hitro pesem. Očitno se preživele. Vesela sem, da je tako. In še en dokaz, kak večen iskalec je bil oče, v vsem se je moral preizkusiti. Morda pa so za otroški opus krive tudi mamine prošnje, da ji pomaga s čim svežim v vrtcu, kjer je bila vzgojiteljica.

Če bi bil oče še živ in bi ga danes drzno vprašali: Kaj je ostalo? Na kaj bi bil v svojem opusu še posebej ponosen? Kaj bi nam odgovoril?

Na Ljubstavo najbolj. Tudi na neverjetne odzive mlajših pesniških kolegov in kolegic iz njegovega najožjega okolja. Mnogi so ga začeli zdaj brati celo prvič. In so bili osupli. Nagovarja jih na nov način – in to se mi zdi najpomembneje, namreč: vstop v kanon! In nikakor ne smemo dopustiti, da bi opus, od mnogih še neprebran, za vedno nekje obležal …

Kritika 9. 9. 2022

»Ali ni vse odvisno od razlage, s katero tolmačimo tišino, ki nas obdaja?«

Jeanne Duval

Lawrence Durerell je v znamenitem Aleksandrijskem kvartetu izjavil: »Ali ni vse odvisno od razlage, s katero tolmačimo tišino, ki nas obdaja?« Kakšna pa je »tišina«, ki je »polna vetra«? Taka, da usode velikega pesnika in njegove muze ne reducira na zgodovinski, trendovski roman, ki bi ga narekovala dvestota obletnica pesnikovega rojstva, ampak vzpostavi vrsto človeških arhetipičnosti, ki človeka še vedno mučijo ali vzpodbujajo. 

Roman je res posvečen Charlesu Baudelairu in njegovi Črni Veneri, mulatki Jeane Duval, a ni potrebno, da bi se priimek Baudelaire v njem sploh pojavil. Vodilna je Muza, ki je po revoluciji na Haitiju pribežala v Pariz. Vendar v delu preberemo mnogo več, ker je dvestoletna vsebina, ki jo pisateljica zapisuje taka, da teče tudi dvesto let naprej, v naš čas. Zelo naravno beremo esejistične pasaže, ki spodbujajo tekočo reverzibilnost, ko se dotikajo rasizma, skozi stoletja ogrožene umetniške svobode, specifičnega odnosa moškega in ženske, prikazujejo mit pesnika, ki je hkrati vrač in ranjenec, ker je drugačen od navadnih ljudi, saj ponuja prvotno doživetje. Tudi večno senco katolištva. »Zlo« je zaobjeto v znameniti zbirki  Les Fleurs du mal ali Cvetje zla. To zlo pa je seveda v veliki meri bolečina pesnika. Da je danes naslov te kultne zbirke postal zaščitna znamka za žensko spodnje perilo, natančno dokazuje, koliko smo se oddaljili od razumevanja velike bolečine, ki jo povzroča nenehni pesnikov trud, da se dan za dnem poskuša preriniti v neznano »ločeno stvarnost«, ker se vsakokrat s trpečo negotovostjo s svojim poetičnim izdelkom vrača v vsakdanjo stvarnost, kjer ga čakata kritika,  obsojanje, v Baudelairovem primeru celo zagovor na sodišču. Ker gre v veliki meri za roman o odnosu med moškim in žensko, obravnava še posledice »mistične participacije«, kot je nezavedno identiteto z določeno osebo poimenoval antropolog Levy Bruhl. Lepa in skrivnostna Jene Duval, bolj pripadnica naravnega ljudstva kot prebivalka Pariza 19. stoletja, je zaradi te participacije sicer postala sprožilec, ki je pesniku razvnemal domišljijo. Kar je še zmanjkalo za zahtevno doseganje kolektivnega nezavednega človeštva, ali kot mu rečemo veliki poeziji, pesniško doseganje duše človeštva, je pripomogel hašiš, s katerim ga je Črna Venera redno oskrbovala. 

Charles Baudelaire

Sreda devetnajstega stoletja je v Parizu tisti čas, v katerem je religija denarja postala edina religija brez ateistov. Med vsemi drugimi ustvarjalci kipečega biznisa so tudi lepe in privlačne ženske, ki hladno in brez emocij segajo po bogastvu brez moralnih pomislekov. Baudelairova pesniška zbirka Cvetje zla je izšla leta 1857, to je štiri leta po prvi uprizoritvi Verdijeve Traviatev beneški operi La Fenice, ki je nastala po Dumasovi drami (1848) Dama s kamelijami. Gre za eno pariških prostitutk, ki je imela prekrasno stanovanje v središču mesta. Mnoge pa so imele celo gradiče na podeželju. Do določene mere bi k temu sloju lahko šteli tudi lepo in pametno Charlesovo belo Venero, ki  je bila tudi njegov seksualni in domišljijski sprožilec, pa seveda sprožilec tudi mnogim umetnikom in bogatašem, saj je za svojo mizo gostila družbo, ki so ji jo mnogi zavidali: Berlioz, Delacroix, Nerval, Gautier, Flaubert… Vendar Charelsa niso zanimale pametne ženske, želel jih je predvsem neobrzdano uživati, enako kot hašiš. V svojih proznih fragmentih je prav mizogin, česar pisateljica tudi ne spregleda. 

Roman Tišina, polna vetra se ukvarja tudi s skrivnostnim odnosom med očetom in hčerko. Hčerka je omogočila napad nanj. Zato, ker tega odnosa ni bilo? »Bežali so črnci, oboroženi z domačijskim orožjem, in se pripravljali, da skuhajo srce njenega očeta v lončenem kotlu, medtem ko je mirno sedel v naslonjaču, bral knjigo in iz velikega steklenega kozarca srkal viski.« Bi bilo kaj drugače, če bi oče pokazal zanimanje zanjo? Zakaj tu je še moški, ki se zanima zanjo, vznemirja njeno notranjost, revolucionar, vendar nanjo obesi težke podvige, celo revolucijo. Seveda za zahvalo te taki »pogladijo po laseh, poljubijo na čelo in rečejo: Ti si tako močna.« in te pošljejo stran od sebe, v popolnoma tuj in neznan Pariz.

S tem se v Črni Veneri udejanja še en sodobni arhetip begunk, ki jih Zahod zelo hitro stigmatizira s prostitucijo – jih ožigosa ne glede na različne razloge zaradi katerih bežijo po svetu. Ob tem se spomnimo, da danes v Parizu več tisoč ljudi živi v šotorih na ulicah mesta, ob rečnih kanalih, parkih in igriščih. Pred kratkim se je ob akciji »očiščenja« takega naselja sesedel policist iz Slonokoščene obale, ker je v dimu solzivca zagledal svojo sestro. To je ta reverzibilnost, zgodovina in slučaji, to je nepristajanje na čas, ki teče samo v eno smer.  Roman Tišina, polna vetra je izjemna gostija, tako značilna za japonsko kuhinjo, kjer se obed začne z juho in po prilogah se spet lahko vrnemo k juhi, enako tudi po glavni jedi. To je ta večna sedanjost, ki je bila omenjena, ob kateri je tudi kritika destruktivnega katolicizma, in vsi vreli problemi sedanjega individuuma. Nič ne pretiravamo, če sodni proces, ki je prizadel Charlesa primerjamo z izčrpujočim sodnim procesom slovenske umetnice Brede Smolnikar, ki je svoj boj v 21. stoletju gnala petnajst let; v svoji državi do ustavnega sodišča, v Evropski uniji pa do Sodišča za človekove pravice in obakrat zmagala. 

Zaključek, dokaj nadrelističen, povezan z nezavednim dojemanjem sveta, razkrije Črno Venero kot destruktivno pesnikovo notranjo žensko, to je podzavestno Animo. 

Pesnik kot pesnik, spet ta reverzibilnost, če je resnični pesnik, je v vseh časih prepuščen na milost in nemilost neznanim silam svoje podzavesti. Če še tako nehote, vendarle hitro popusti demoničnim aspektom Anime, ker ima pesnik zaradi vseh okoliščin po navadi šibak ego, premalo etičnosti in premalo odločilne inteligence, da bi se vsaj poskušal upreti. 

Za takega pesnika, za resničnega pesnika, je konstitutivna samo poezija. Kakor je bila za Charlesa Baudelaira in pesnika, ki ga je prevajal, E.A. Poea, je bila tudi tudi za Franceta Prešerna in ne nazadnje Tomaža Šalamuna, ki oba upodobita slovenski arhetip, zato pa sta velika slovenska pesnika. 

Gabriela Babnik, Tišina, polna vetra, Beletrina, 2022. Knjigo lahko kupite na tej povezavi

Panorama 7. 9. 2022

Ponovno prebrano: Tropski pekel pri živem telesu

Filmska adaptacija romana Pod ognjenikom iz leta 1984 v režiji Johna Hustona.

Kako lahko, razen če piješ tako kot jaz, misliš,

da razumeš lepoto stare indijanke, ki igra domino s piščancem?

Pod ognjenikom, Malcolm Lowry

 

2. novembra 1936 se je Malcom Lowry z ženo Jan Gabriel in pripravljenostjo, da srce prepusti plamenom ognja, podal v osrednji del negostoljubnega mehiškega ozemlja, ki je zanj tedaj predstavljal idealen okvir za izvedbo slepega potopa v zelo svojevrsten pekel.

Par je pripotoval iz Kalifornije, a Malcom in Jan sta se spoznala že pred meseci, v Granadi. Prav v Granadi je Jan v Malcomu zaznala genija, ki je na nek poseben način znal mešati kisik, alkohol in literaturo s svetlečimi očmi razsvetljenca, tedaj že alkoholnega odvisnika brez jasne usode.

Malcom je začel s pisanjem kratke zgodbe z naslovom Pod ognjenikom le nekaj dni zatem, ko se je ustalil na ulici Humboldt v mestu Cuernevaca. Tako v zgodbi kot kasneje v romanu nastopajo glavni junak, angleški konzul, indijanec, ki v smrtnih mukah umira na robu neke poti, sumljiv moški, ki pripada vladajočemu razredu in krade umirajočemu moškemu, prepad in nič kaj dosti drugega. Zgodba se odvije na dan mrvih v Mehiki, v mestecu nedaleč od gozda.

Toda Jan ni zmogla več slediti Malcolmovi poti, zato ga zapusti ter oddide v Kalifornijo. Ko ostane sam, si Malcom odloči pljuča globoko napolniti z zrakom in se potopiti še globlje; odpotuje v Oaxaco, kjer se začne njegov via crucis, prepojen z meskalom, ki ga privede v zapor in skozi več prehodnih manjših peklov. Ko se spet vrne v Cuernavaco, se Lowry odloči, da morata tako on kot zgodba iti še dlje; da morata tako zgodba kot on potisniti še dlje že tako mejno ograjo vrta, ki je z vsakim korakom  postajal še mrakobnejši.

*

Malcolm Lowry Fotografija: Wikipedija

Clarence Malcom Lowry se je rodil v premožni angleški družini 28. julija 1909. Bil je četrti otrok trgovskega posrednika za bombaž, ki je odraščal na obsežni, okoli hektar veliki posesti, z igriščem za tenis in služabniki. Ob starejših bratih, ki so bili vsi po vrsti atletskih postav in zelo priljubljeni, se je Malcom počutil kot tisti, ki nikoli ne bo zmogel izpolniti očetovih pričakovanj, zato je že pri štirinajstih začel segati po alkoholu in se kot prostovoljec javil angleški trgovski morjeplovski družbi pri osemnajstih letih, kar mu je prineslo nenavadne izkušnje in literarno snov, ki jo je kasneje objavil v obliki prvega romana – Ultramarine (1936).

Ko se je vrnil s svoje prekomorske avanture, je Malcomu z ukulelejem v roki in posebno vrsto humorja ter naklonjenjostjo marginalnemu načinu življenja nekako uspelo diplomirati tudi iz književnosti na Cambridgu ter se nato potopil v londonsko literarno prizorišče, ki je bilo daleč od družinskega kroga, dokler ni začel s potovanjem, polnim pripetij po starem kontinentu; okronal ga je s poroko z Jan Gabriel v Franciji in potovanjem v New York, kamor ji je sledil, ko ga je bila ta zapustila, ter krajše obdobje preživel v psihiatrični ustanovi, dokler je navsezadnje ni poiskal ter skupaj z njo odpotoval v Mehiko.

*

»Ne odnehaj, beri; prvih sto strani ni enostavnih, ampak zadoščenje, ko se prebiješ skozi, je neskončno,« mi je svojo izkušnjo dramatično opisal prijatelj Augustín na eni izmed ulic mehiške prestolnice, medtem ko sva hodila proti knjigarni. Povedal sem mu, da sem odnehal z branjem knjige Pod ognjenikom in da je knjiga ostala neprebrana. V nekaj letih sva si skupaj zgradila lasten literarni kanon. Malcom Lowry je bil zadnji literarni svetnik, za katerega je Augustín zahteval, da ga kanonizirava.

Na srečo sem se zavedel, da nisem bil edini, ki je imel pri branju težave s pretočnostjo besedila; rokopis je zavrnilo kar dvanajst založnikov, toda Lowry je vztrajal in ustvaril tudi serijo osnutkov s popravki, ki so povezani tudi z vrsto legend. Tako naj bi, če verjamemo eni, Britanec večkrat zapored izgubil original – besedilo je moral napisati še enkrat od začetka, in ko je končal novo verzijo, je rokopis ponovno izgubil, pozabil ga je na avtobusu, namenjenemu v Oaxaco. Nato obstaja tudi povsem verjetna zgodba o rokopisu, ki ga je njegova druga žena, Margerie Bonner, rešila iz neke koče, ki so jo zajeli ognjeni zublji v Kanadi. Prav ta rokopis mu je zavrnila angleška založba Reynal&Hitchcock, vseboval pa je tudi opombe recenzenta, ki je pisatelja opozarjal na več težav, med drugim tudi na prepočasen začetek romana. Lowry je na to zavrnitev odgovoril s pismom, ki ga imajo mnogi za enega najboljših pisateljskih zagovorov rokopisov založnikom.

Potem ko je bil urednik Jonhatan Cape njegovo pismo prebral, se je res odločil, da bo delo Pod ognjenikom objavil neokrajšano, v celoti.

V romanu britanskega konzula preseneti prihod žene med prestajanjem huronskega mačka in posedanjem v zakotni kantini v zaselku Quanahuac – vrnila se je, kljub temu da ga je bila pred nekaj meseci zapustila. V kraju živi tudi njegov polbrat, ki se je vrnil iz prizorišč španske državljanske vojne, potem ko je zapustil ranč v Teksasu, kamor se je pred tem zatekel. Sledi dvanajst ur, ki se zgosti v deliriju med hlepenjem po naslednjem kozarcu in efemernim užitkom ob popiti pijači, v karnevalu lucidnih vizij in monstruoznih sanjarij, ki bodo konzula Geoffreya Firmina privedle do tako mračnjaškega, tako vsakdanjega, tako neizogibnega konca.

*

Malcom Lowry je Margerie Bonner spoznal v Los Angelesu, kamor se je zatekel, ko je lahko za krajši čas ubežal svojemu spiralnemu spuščanju proti dnu.

»In tako včasih razmišljam o sebi kot o velikem raziskovalcu, ki je odkril izjemno deželo, iz katere se ne more vrniti in svojih spoznanj o njej ne more prenesti ostalemu svetu: ta svet se imenuje pekel. In seveda to ni Mehika, temveč srce.«

Margerie je bila njegova spremljevalko vse do vrat, ki so vodile v smrt; najprej na romanju, ki se je končalo v koči ob velikem jezeru v Kanadi, kjer sta zgradila mlin, ki se je čudežno obdržal še mnogo let, kljub številnim viharjem, nevihtam in kjer je, v kratkih obdobjih treznosti, Lowryju uspelo  po desetih letih literarne agonije končati rokopis, ki so ga objavili leta 1947 in ki je bil zelo kmalu razglašen za mojstrsko delo.

Spust v tropski pekel konzula Geoffreyja Firmina, ki se zgodi v natančno odmerjenih urah, se odvije sredi vročice, ki jo razsvetljuje meskal in zavest živega mesa, prepleten je z glasovi, plakati in sporočili v španščini, udarjajočim ritmom kontrapunktov pomenov v polifoniji glasov, ki postanejo kot tektonski odmev v geografski podobi pokrajine, včasih mračnjaški, drugič spet rajski, ki ji vladata dva ognjenika, združena v večni ljubezni.

Le gusta este jardín?

Que es suyo?

Evite que sus hijos lo destruyan![1]

Lowry ni iznašel pravega načina, kako uživati javno priznanje in presenetljivo slavo, ovil se je bil v bitko, da bi mu uspelo napisati še kaj, kar bi bilo vredno objave; vrnil se je v domovino, kjer je taval med različnimi psihiatričnimi zdravljenji, da bi lahko obvladal alkoholizem, in zaradi smrtonosnega koktejla zdravil in džina umrl deset let po objavi romana, v katerem piše o smrti konzula.

 

*Pod ognjenikom, prevedla Mira Mihelič, Cankarjeva založba, 1965/ 2004

[1]Vam je všeč ta vrt? Je vaš? Poskrbite, da vam ga ne uničijo sinovi!

prevod Mojca Medvedšek

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Daniel Novaković / STA Fotografija: Daniel Novaković / STA
Kolumna 5. 9. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Nesprejemanje nesprejemljivega

Pred leti sva z Marjanom Batageljem po mesecih dobrega sodelovanja pri projektu Jaslice v Postojnski jami na neki točki na njegovo željo prekinila sodelovanje. Razlog je bil alkoholizem enega mojih sodelavcev oziroma najino različno videnje tega problema. Še danes se mi zdi, da sva imela takrat oba po svoje prav in da bi se lahko pregovorila skozi težave, a se žal nisva. Vsaj ne pravočasno. Za gospoda Batagelja je bil namreč alkohol na delovnem mestu absolutno nesprejemljiv in morda mi je le malenkost prepozno zaupal, da je imel po prihodu v Postojnsko jamo velike težave z alkoholizmom zaposlenih ter da je veliko svojega časa in energije usmeril prav v reševanje tega problema.

Podobno sem mu sam z zamudo pojasnil, da če želiš v Sloveniji delati z zares vrhunskimi ustvarjalci, moraš biti zelo razumevajoč in moraš ljudem sproti odpuščati njihove (pre)grehe. Ni pač vsak vrhunski umetnik tako skrajno profesionalen in obenem tako neskončno prijeten človek, kot je bil Jernej Šugman. Tako neoporečnih genijev v bistvu skoraj ni, saj je umetniški svet poln individualistov, je svet ranjenih duš, svet preobčutljivih in pogosto globoko nesrečnih ljudi. Tesnobe, depresije in druge psihične težave so pri umetnikih verjetno pogostejše, kot so pri neumetnikih, saj delujejo v izrazito negotovem in nestabilnem okolju, v okolju, kjer iz teme vedno znova stopaš na luč in se nato umikaš nazaj v temo, kjer iz osame stopaš pred množico in pred njo bežiš v osamo. V takšnem svetu je ohranjanje notranjega miru resnična umetnost, za nameček pa umetnike pogosto pestijo še eksistencialne težave, nerazumevanje njihovega dela in celo odkrit prezir nemajhnega dela družbe.

Vse to sem poskusil pojasniti gospodu Batagelju in verjamem, da me je vsaj poskusil razumeti, tako kot sem jaz poskusil razumeti njega. In morda me je prav ta poskus prvič pripravil do tega, da sem na naš umetniški svet pogledal še z nekoliko drugačnimi, bolj strogimi očmi, s katerimi poskušam še danes od časa do časa videti ta naš nesrečni svet. In takrat običajno vidim, da smo v kulturi pogosto pretirano strpni do določenih vedenj, še bolj pa do pojavov; vidim, da smo navajeni brezpogojnega sprejemanja danosti, kar se pogosto obrne proti nam in našim interesom. Ker se nismo naučili razumeti le muhavosti in neprofesionalnosti posameznih umetnikov, marveč še marsikaj drugega, veliko bolj škodljivega.

V bistvu smo se navadili razumeti, da je muhasto in neprofesionalno celotno kulturno okolje in je zato nekaj povsem običajnega, da po več mesecev, včasih celo let, delamo na projektih brez podpisanih pogodb. Navadili smo se razumeti, da opravljamo svoje službe na neki dogovorni, prijateljski ravni, na temelju medsebojnega zaupanja in vere v višji smisel tega, kar počnemo. Pogodbe bomo že podpisali, si govorimo, dajmo se mi raje pogovarjati o bistvenem, o umetnosti in o človeku.

Tudi z Marjanom Batageljem nisva nikdar podpisala pogodbe, čeprav sem zanj delal več mesecev in projekt skupaj s sodelavci pripeljal do zaključne faze, kar pa se mu za razliko od alkoholizma ni zdelo nesprejemljivo. A to še zdaleč ni osamljen primer. Pred in po tem sem po več mesecev brez pogodbe delal tudi za mnoge naše največje javne zavode, od SNG Drama do RTV Slovenija. Bil sem seveda vesel, da imam delo, in imel sem tudi srečo, da nisem živel iz rok v usta in se mi zato s podpisom pogodbe oziroma s pogajanjem glede višine honorarja ni mudilo. A danes se zavedam, v kako zelo narobe svetu sem živel. In še vedno živim. Še vedno je namreč povsem običajno, da vas povlečejo v nek umetniški projekt, vas zatrpajo z delom in vam šele po več mesecih ponudijo v podpis pogodbo. In vas s tem postavijo pred nemogočo izbiro, da bodisi sprejmete ponujeno, četudi s ponujenim niste niti najmanj zadovoljni, bodisi vržete v nič svoje večmesečno delo in za povrh pustite na cedilu svoje sodelavce.

A delo brez pogodb je le ena izmed zares številnih anomalij našega kulturnega prostora. Podobno škandalozno je redno zamujanje pri izplačilih honorarjev, ki si ga mirne duše privoščijo tudi naše največje in najbolj ugledne kulturne inštitucije in ki ga občasno povzroča celo sama vlada Republike Slovenije. Ta je denimo leta 2020 filmskim ustvarjalcem za skoraj leto dni zavestno onemogočila izplačilo honorarjev za že opravljeno delo. Da o ustaljeni praksi, ko ugledni javni zavodi, od velikih galerij in gledališč pa vse do javne radiotelevizije, svojim honorarnim sodelavcem ponujajo smešno nizke honorarje, ki so jih ti pogosto s stisnjenimi zobmi prisiljeni sprejemati, sploh ne govorim.

(Tu žal moram biti iskren in zapisati, da je tudi založba Beletrina del tega problema in da od svojih honorarnih sodelavcev že od nekdaj pričakuje nemajhno razumevanje za to, da zaradi narave javnega financiranja svojih programov oziroma projektov marsikaterega dela ne zmore plačati prej kot pa z večmesečno zamudo.)

Vse to so, pravim, danosti kulturnega prostora, ki smo jih ustvarjalci nekoč sprejeli in ki jih vse premalokrat resneje postavljamo pod vprašaj. Vse to in še mnogo več tega je za nas postalo samoumevno in komur kaj ne paše, lahko iz tega pobesnelega vlaka pač svobodno izskoči. Umetnost je pač umetnost in umetnost pomeni nered, pomeni revščino in pomeni življenje v večno podrejenem, pogosto pa tudi brezpravnem položaju.

In čeprav verjamem, da je to zgolj naključje, je vseeno zelo pomenljivo naključje, da so najodmevnejše obtožbe za spolno nasilje v zadnjem času prišle prav iz tega našega, umetniškega sveta, najprej z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, nazadnje pa še iz Fotopuba. Pomenljivo naključje je, da so pričevanja številnih mladih deklet o tem, kako se jim je zgodilo oziroma dogajalo nekaj nesprejemljivega, prišla iz okolja, v katerem se nesprejemljivo po pravilu sprejema, iz okolja, ki je sistemsko skrajno neurejeno in so zato posamezniki v njem prej nezaščiteni kot ne.

In zato lahko zdaj vsi tisti, ki v to okolje zavoljo predsodkov in lastne omejenosti nikoli niso pomolili nosu, a ki verjamejo, da ta svet poznajo že zato, ker trgi in ulice nosijo imena pesnikov in pisateljev, veselo pišejo o vsesplošni izprijenosti kulturnikov in celotne kulturne scene, kulturniki pa moramo zainteresirano zgroženo javnost sizifovsko prepričevati, da za nasilje nad ženskami RES nimamo razumevanja in da je takšno vedenje za nas RES nesprejemljivo.

A če se glede nesprejemljivosti nasilja nad ženskami seveda strinjamo, bo podoben konsenz treba doseči tudi glede številnih drugih nesprejemljivosti, prisotnih v našem kulturnem okolju. Treba bo pravzaprav na novo premisliti večino tega, kar se nam je še do včeraj zdelo samoumevno in ne le tiste najbolj zavržne in grozljive odklone. Ti bi v bistvu morali delovati kot budnica in nas končno spodbuditi k temu, da rečemo: »Dovolj!«

Napoved ustanovitve sindikata prekarnih delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju je zato nedvomno velik korak v pravo smer, a bo obenem potrebna tudi tiha, a trdna zaveza vseh ustvarjalcev (ali za začetek vsaj tistih, ki si to lahko privoščimo), da ne bomo več sprejemali nesprejemljivega. Morda pa je napočil čas, da tudi v kulturi izgubimo razumevanje za stvari, ki niso prav. Ker pač niso prav.

In ne, pri tem nimam v mislih alkoholizma, ker je ta običajno le posledica in ne vzrok težav.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Dino Pešut na letošnjem festivalu Fabula. Dino Pešut na letošnjem festivalu Fabula.
Podkast 3. 9. 2022
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 28 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Dinom Pešutom

Kakšno moč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in zajezi sram, smo se pogovarjali z avtorjem romana Očetov sinko. 

»Pesem […] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?

Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost.

Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram.

Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru.

Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.

Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.

Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković) še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina.

Knjigo Dina Pešuta z naslovom Očetov sinko, ki je v prevodu Dijane Matković izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 2. 9. 2022

Dan, ko je Gorbačov molčal

Tanki na ulicah Vilne. Fotografija: Wikipedija

30. avgusta 2022 je umrl Mihail Gorbačov.

15. oktobra 1990 je – takratni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze ter prvi in zadnji predsednik Sovjetske zveze – prejel Nobelovo nagrado za mir. Nagrada je dobil za »za trud pri končanju hladne vojne«. Čez nekaj več kot leto dni je ZSSR izginila iz zemljevida sveta, kar nikakor ni bila posledica Gorbyjevih (kot so ga ljubkovalno imenovali na Zahodu) namernih dejanj. Obdobje pred dokončno likvidacijo sovjetskega imperija, ki se je zgodila 26. decembra 1991 na podlagi tako imenovanih Beloveških sporazumov, je bilo eno najzanimivejših obdobij zgodovine 20. stoletja.

Hladna vojna se je takrat topila presenetljivo hitro, kot led na reki pod žarki marčevskega sonca. Kepe ledu so se lomile, drobile in odnašal jih je tok zgodovine.

Prva razpoka v ledu se je pojavila na severu Baltskega morja. Vrhovni svet Estonske sovjetske socialistične republike je 16. novembra 1988 razglasil akt o suverenosti republike. Ta dogodek je takrat zunaj ZSSR ostal brez večjega odmeva, znotraj države pa je imel pomembno vlogo. Ta zakon je pomenil, da je imelo v tej gospodarsko najbolj razviti republiki republiško pravo (seveda na podlagi sovjetske ustave ESRR) prednost pred pravom ZSSR. Iz hladnih voda Finskega zaliva je zapihal prvi veter sprememb.

Naslednje leto, 1989, je bilo za narode Srednje in Vzhodne Evrope nepozabno in razburkano. Oh, tisto leto! Kdo te je videl v naši deželi … je nekoč napisal Adam Mickiewicz v svojem epu Gospod Tadej, opisujoč leto 1812 in Napoleonov pohod v Rusijo, ki je prinesel kratko svobodo Poljski in Litvi.

Ker je komunizem v tem delu Evrope propadel drugače kot v SFRJ, je vredno nekoliko podrobneje osvežiti spomin na dogodke in njihovo kronologijo.

Poleti 1989 so na (še vedno »ljudskem«) Poljskem potekale prve svobodne volitve, imenovane »junijske« (poljsk. czerwcowe), po katerih je nastala prva nekomunistična poljska vlada po koncu druge svetovne vojne. To je bila zmaga Solidarnosti in vodje tega gibanja Lecha Wałęse ter celotne demokratične opozicije. 28. oktobra 1989 je priljubljena poljska igralka Joanna Szczepkowska v informativni oddaji TV Dziennik v živo izrekla svoj znameniti stavek: »Gospe in gospodje, 4. junija 1989 se je na Poljskem končal komunizem.«

Konec tega leta je na Češkoslovaškem zmagala žametna revolucija, na oblast je prišla demokratična opozicija, zvezna skupščina je 29. decembra za predsednika Češkoslovaške izvolila Václava Havla, država pa se je usmerila v nadaljnjo demokratizacijo in spremembo režima.

9. novembra 1989 je padel berlinski zid, kar je pomenilo začetek konca obstoja NDR – začeli so se pogovori za »okroglo mizo» z opozicijo, Helmut Kohl je predstavil svoj načrt za ponovno združitev Nemčije, na tisoče državljanov NDR je izkoristilo priložnost in se preselilo na Zahod.

V Romuniji so se množični ulični protesti, ki so se začeli s stavko v Temišvaru, sprevrgli v krvavo revolucijo in decembra 1989 so privedli do padca režima Nicolaeja Ceauşescuja. ‘Genija Karpatov’ so ujeli pri poskusu pobega, ga priprli in po kratkem sojenju so ga 25. decembra usmrtili skupaj z ženo Eleno.

Celoten tako imenovani vzhodni blok, ki ga je petdeset let nadzorovala ZSSR, je razpadel kot hišica iz kart, vendar še vedno nihče ni verjel v možnost razpada same Sovjetske zveze. Številni zahodni politiki so z navdušenjem pozdravljali demokratične spremembe v Srednji Evropi (takrat še imenovani Vzhodna Evropa), hkrati pa so stabilnost Gorbačovove vladavine videli kot zagotovilo varnosti in jamstvo pred kaosom v tem delu Evrope, ki bi se mu radi za vsako ceno izognili.

Prav ta želja, da bi se za vsako ceno izognili težavam, je omogočila, da so do zadnjega trenutka spregledali dejstvo, da je »velika in mogočna« ZSSR že nekaj časa kolos na glinenih nogah, ki je prav tako na robu propada.

Zdi se, da se tega ni zavedal niti Gorbačov.

Posledica te vsesplošne »neopaznosti« je bil skoraj neopažen masaker na mirnih demonstracijah v gruzinskim Tbilisiju, ko so 9. aprila 1989 komandosi Zakauskega vojaškega okrožja Sovjetske armade napadli neoborožene demonstrante na glavni ulici mesta, aveniji Rustaveli, uporabili strelno orožje, palice, brzostrelke in plin za omamljanje, oklepna vozila pa so zapeljala v množico ter ranila in zdrobila ljudi. Devetnajst ljudi je bilo ubitih (večinoma zaradi zastrupitve s plinom), več sto pa ranjenih.

Že od februarja 1988 je potekal oboroženi spopad za Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanem, ki je bil vedno bolj oster, a je ostajal v senci zanimanja zahodnih medijev in politike.

Skoraj v celotnem sovjetskem imperiju so se krepili lokalni procesi demokratizacije, ki so bili pogosto povezani z gibanji za neodvisnost in svobodo.

Najbolj napredne so tri baltske republike – Litva, Latvija in že na začetku omenjena Estonija. Družbe teh majhnih narodov, ki so imeli svoje neodvisne države med prvo in drugo svetovno vojno, je sovjetski režim močno prizadel, vendar kljub okupaciji in poznejši aneksiji leta 1940, represiji in deportacijam v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bile odgovor režima na eno najostrejših odporniških gibanj v povojni Evropi, duh svobode pri njih ni bil popolnoma zlomljen. Še živeča generacija, ki se je spominjala neodvisne države v medvojnem obdobju, nekoliko višji življenjski standard v primerjavi z drugimi »bratskimi« republikami, jezikovne (estonščina je ugrofinski jezik, tesno povezan s finščino, medtem ko litovščina in latvijščina skupaj tvorita posebno skupino baltskih jezikov) in kulturne razlike (kultura Estoncev in Latvijcev temelji na protestantski tradiciji, Litovci pa so večinoma katoliki) – zaradi vsega tega so baltski narodi preživeli več kot 50 let sovjetizacije v nekoliko boljši kondiciji kot njihovi vzhodne sosedje in so, če je bila priložnost, vedno pogumneje uveljavljali svoje pravice.

23. avgusta 1989 je potekala miroljubna akcija »Baltska cesta« – več kot dva milijona Litovcev, Latvijcev in Estoncev je v spomin na 50. obletnico pakta Ribbentrop-Molotov, ki je zapečatil izgubo neodvisnosti baltskih držav, oblikovalo 650 km dolgo živo verigo (ljudje so se držali za roke), ki je potekala od Vilne prek Rige do Talina.

Zdi se, da tega procesa sedaj niso mogli ustaviti, na čelu pa sta bili Litva in njeno družbeno gibanje Sąjūdis (ta beseda v litovščini pomeni skupno gibanje), ki se je začelo s prvim mirnim zborovanjem z zahtevo po demokratičnih spremembah 23. avgusta 1987 v Vilni pri (le tri leta prej odkritem) spomeniku Adamu Mickiewiczu.

Litovska pomlad se je začela februarja 1990 z volitvami v vrhovni svet Litovske sovjetske socialistične republike, kjer je dobil mesto Sąjūdis kot nasprotnik litovske komunistične partije, ki se je takrat razcepila na »separatistično« frakcijo pod vodstvom Algirdasa Brazauskasa in konservativno manjšino pod vodstvom Juozasa Jarmolavičiusa, ki je ostajal zvest ukazom KPJ in Moskve. Od 133 sedežev so jih 96 osvojili kandidati Sąjudisa. Na prvi seji, sklicani 10. marca, je bil za predsednika Vrhovnega sveta LSR, ki se je hkrati preimenoval v Vrhovni svet Litve in nato v Seimas (tradicionalno litovsko poimenovanje za državni svet, podobno kot poljski sejm) izvoljen muzikolog, profesor Vytautas Landsbergis, vodja Sąjudisa. Poslanci so dobili pooblastila za sprejem zakonodajnih aktov za obnovo državnosti in neodvisnosti države, ponovno so uvedli zgodovinske simbole (vytis, litovski srednjeveški grb s srebrnim vitezom na konju z mečem nad glavo) kot državne simbole, rumeno-zeleno-rdeča tribarvnica pa je ponovno postala litovska zastava, tako kot v medvojnem obdobju.

11. marca 1990 zvečer je bil sprejet zakon o obnovi neodvisnosti države Litve – sprejet je bil z glasovi 124 poslancev, šest poslancev se je vzdržalo, nihče ni glasoval proti.

Ledena ploskev se je z glasnim pokom razpočila, hiter tok je pobral ledene kose in jih odnesel naprej.

Besedilo zakona je razmeroma kratko in se jasno sklicuje na leta 1940 izgubljeno državnost in demokratične vrednote.

Zakon o ponovni vzpostavitvi neodvisne države

Vrhovni svet Republike Litve je v skladu z voljo naroda sprejel sklep in slovesno razglaša, da je od zdaj naprej Litva spet neodvisna država. Suverenost litovske države je bila izgubljena leta 1940 zaradi delovanja tujih sil. 

Akt o neodvisnosti, ki ga je 16. februarja 1918 razglasil litovska taryba, in resolucija zakonodajnega seimasa o obnovljeni demokratični litovski državi nikoli nista izgubila svoje pravne veljave in ostajata ustavni temelj litovske države.

Na ozemlju litovske države, ki je celovita in nedeljiva, ustava katere koli druge države nima pravne veljave. 

Litovska država poudarja svojo zavezanost in zvestobo splošno sprejetim načelom mednarodnega prava, priznava načelo nedotakljivosti meja, kot je bilo oblikovano v Sklepni listini Helsinške konference o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975, ter jamči, da bo spoštovala človekove pravica, državljanske svoboščine in narodne manjšine. 

Vrhovni svet Republike Litve kot obnovitelj pravnih pooblastil, ki izhajajo iz suverenosti, s tem aktom začenja proces uresničevanja državne suverenosti.

To dejanje je pretreslo temelje imperija. Led je začel vse hitreje pokati ne le na Baltiku, temveč tudi v Ukrajini, zlasti v zahodni Ukrajini – v nekdanji vzhodni Galiciji – v Moldaviji, tj. romunski Besarabiji, ki jo je ZSSR skupaj z baltskimi državami prisilno priključila leta 1940, in na Kavkazu. Glinene noge kolosa so omahnile. 

Za obdobje med marcem 1990 in januarjem 1991 v Litvi je značilen občutek nadrealizma, saj se je država hkrati nahajala na dveh izključujočih se ravneh. De iure je bila neodvisna država in je počasi začenjala graditi institucije lastne države. Dejansko pa je bila še vedno sovjetska republika s planskim gospodarstvom, ki je bilo tesno povezano z Moskvo in odvisna od njenih odločitev, na njenem ozemlju je namreč nameščen velik kontingent sovjetske vojske, še vedno pa je deloval tudi vsemogočni in vseprisotni KGB.

Vse oči so uprte v uporniško republiko. Odziv Moskve je pričakovan.

13. aprila 1990 je Mihail Gorbačov postavil ultimat – Litva mora v dveh dneh preklicati »protiustavne« pravne akte in vzpostaviti svoj pravni status izpred 10. marca, sicer bo Moskva uvedla gospodarsko blokado. Grožnja se je uresničila 18. aprila – uporniška republika je bila popolnoma odrezana od oskrbe z nafto in plinom, oskrba z večino drugih surovin pa je bila močno omejena.

20. aprila sta francoski in nemški voditelj François Mitterand in Helmut Kohl pozvala Litvo, naj se »vrne na pot kompromisa«, začasno zamrzne akt o neodvisnosti in začne pogajanja s sovjetsko vlado pod vodstvom Nikolaja Ryžkova.

Srečanje litovske premierke Kazimiere Prunskienė z Gorbačovom in Ryžkovom ni prineslo nič novega – Sovjeti odločno zahtevajo preklic akta o neodvisnosti in ne želijo slišati o nobenih kompromisnih možnostih ali popuščanju Litovcem.

Blokada je trajala do 29. junija, ko je Vrhovni svet Litve sprejel moratorij na izvajanje določb zakona (ne pa na sam zakon), za obdobje 100 dni od začetka pogajanj s sovjetsko vlado.

Medtem je začela Moskva na ozemlju republike koncentrirati vojaške enote in od zgoraj navzdol organizirala gibanje, v ruščini imenovano Jedinstvo, v litovščini pa Vienybė, katerega cilj so bile sabotažne dejavnosti proti republiškim oblastem Litve. Organizatorji Jedinstva so novačili podpornike med narodnimi manjšinami (večinoma Rusi, pa tudi Poljaki) in povzročali številne gospodarske težave, s katerimi se je morala spopadati litovska družba – večina jih je bila posledica gospodarske blokade, pa tudi nekaterih ukrepov litovske vlade za postopno izvajanje gospodarskih reform. Močno zvišanje cen živil, pomanjkanje goriva, ki je ohromilo gospodarstvo, in vse hujša konfrontacija z vlado v Moskvi je šlo v korist zagovornikov »enotnosti«, ki si so si neusmiljeno prizadevali za polarizacijo litovske družbe. Večina Litovcev pa je podpirala usmeritev vlade in vrhovnega sveta republike v neodvisnost.

14. septembra so v zahodnoukrajinskem Lvovu – prvem večjem mestu na ozemlju ZSSR – po odločitvi mestnega sveta podrli Leninov spomenik v središču mesta, pri operni hiši. Pretopili so ga v bron, iz katerega je bil pozneje zgrajen spomenik žrtvam komunistične represije.

Proti koncu leta je postalo ozračje v državi vse bolj napeto, medtem pa je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir in bil na Zahodu na vrhuncu priljubljenosti – njegov nasmejani obraz se je redno pojavljal na naslovnicah revij Times in The Economist ter na prvih straneh najbolj branih zahodnih časopisov.

31. decembra ob 23.55 je Gorbačov v tradicionalnem televizijskem nagovoru nagovoril sovjetsko ljudstvo. Sporočilo je bilo jasno – ne glede na »izjemno težko« preteklo leto cilj ostaja »demokratični socializem s človeškim obrazom« in izgradnja družbe, ki bo temeljila na »svobodi in socialni pravičnosti«. Minulo leto se je končala hladna vojna, devetdeseta leta pa obetajo najbolj miroljubno obdobje v zgodovini človeške civilizacije. »Dramatični dogodki v Vzhodni Evropi – v Berlinu in Sofiji, Pragi in Bukarešti – so nazorno pokazali, da je treba socializem združiti z demokracijo,« je dejal Gorbačov. »Sovjetsko ljudstvo je pripravljeno pokazati solidarnost z drugimi ‘bratskimi’ narodi in z njimi hoditi po poti svobode in napredka. Naj bo prihajajoče leto 1991 leto miru, človečnosti in razumevanja,« je zaključil Gorbačov svoje sporočilo.

Takoj po božiču, 3. januarja 1991, je litovska vlada napovedala uvedbo sistema bonov za razdeljevanje živil. Jedinstvo je to izkoristilo in poskušalo sprožiti proteste.

4. januarja je Gorbačov podpisal odlok o množičnem vpoklicu rekrutov iz Litve in drugih baltskih republik v sovjetsko vojsko. Litovci so se tej obveznosti množično izogibali. Ograjo pred vrhovnim svetom republike so »okrasili« z vojaškimi izkaznicami – v znak protesta proti vpoklicu v vojsko. V Vilni, Kaunasu in drugih večjih mestih so se začeli množični vojaški obhodi. 

Sovjetske osebne izkaznice, ki so jih Litovci zabodli na ograjo pri vrhovnem svetu (Seimasu) ob koncu leta 1990 in na začetku leta 1991. Fotografija: Narodna knjižnica Litve

8. januarja je Jedinstvo po namigu iz Moskve organiziralo shod pred stavbo vrhovnega sveta, uradno v znak protesta proti povišanju cen. Med shodom so se udeleženci skušali prebiti v stavbo. Predsednik vrhovne rade, profesor Landsbergis, je v radijskem nagovoru prosil za podporo in pozval ljudi, naj pridejo na trg pred vrhovnim svetom in ga branijo. Kmalu so bile okoli stavbe postavljene prve barikade.

Popoldne istega dne je v litovsko prestolnico vkorakala kolona oklepnih vozil Sovjetske armade, ki je štela približno 100 enot.

Goloroki Litovec zaustavlja sovjetski tank. Fotografija: Wikipedija

Zvečer je predsednica litovske vlade Kazimiera Prunskienė podala odstopno izjavo, ki jo je vrhovni svet sprejel.

Čez dan je na vojaškem letališču v Šiauliaiu na severu Litve pristalo 30 vojaških transportnih letal oboroženih sil ZSSR, ki so pripeljale več vojaških enot.

9. januarja je na zasedanju Vrhovnega sveta ZSSR Gorbačov grmel s tribune in obtožil litovsko oblast, da poskuša v republiki vzpostaviti »buržoazni« režim. Med govorom so mu popustili živci in ob značilnem gestikuliranju je prisotnim litovskim poslancem rekel: »Kam boste šli? Nikamor ne greste! Vi ste civiliziran narod, to lahko storijo le nekateri divjaki! Nikamor ne greste! Navsezadnje vam tega ne bo dovolila vaša vest! «

Medtem so nad Vilno krožili vojaški helikopterji, iz katerih so odmetavali propagandne letake s sporočilom, da vodi litovska vlada republiko v katastrofo, in pozivom ljudem, naj ostanejo doma, dokler se razmere ne »normalizirajo«.

Ob 14.00 je na letališču v Vilni pristalo letalo IL-76, ki je pripeljalo visoke vojaške poveljnike in 50 vojakov padalske divizije iz ruskega Pskova. Malo pozneje je pristalo še eno letalo s komandosi posebne napadalne enote KGB Alfa.

Ob 16.00 se je na trgu pred vrhovnim svetom začel še en shod, ki ga je organiziralo Jedinstvo. Demonstranti so zahtevali odstop vlade in uvedbo neposredne vladavine Moskve v republiki, razbijali so okna stavbe in poskušali prodreti v notranjost, vendar so jih varnostniki razgnali. Podporniki neodvisnosti so v velikem številu prišli na trg. 

Vrhovna rada je po radiu pozivala k podpori in prihodu na trg, malo pozneje pa tudi k stavbi litovskega Odbora za radio in televizijo na ulici Konarskio, pod katero so bila že številna sovjetska oklepna vozila.

Prebivalci Vilne so organizirali straže na barikadah v bližini vrhovnega sveta, stavbe Odbora za radio in televizijo ter televizijskega stolpa v soseski Karoliniškės, ki je nekoliko oddaljena od središča mesta.

Ponoči so sovjetske vojaške patrulje blokirale mostove čez reko Neris v centru in tako odrezale vrhovni svet in središče mesta od televizijskega stolpa in stanovanjskih območij v severnem delu mesta.

Televizijski stolp v Vilni, kjer so se odvijali spopadi med demonstranti in sovjetsko vojsko. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Gorbačov se je 10. januarja zjutraj odločil priti v Vilno skupaj s sovjetsko vladno delegacijo. Še vedno je verjel, da je mogoče obrniti tok zgodovine. V Vilni se je srečal s predstavniki komunistične partije, zvestimi Moskvi, aktivisti Jedinstva in »preprostimi delovnimi ljudmi«.

Gorbačov je verjetno šele med obiskom v Vilni videl, kako veliko podporo imata litovska vlada in njena pot k neodvisnosti. Morda pa si še vedno ni dovolil pomisliti niti na teoretično možnost, da bi republika zapustila ZSSR. 

V svoji biografski knjigi se je kasneje spominjal tega obiska Litve. Med srečanjem z »delovnim ljudstvom« je h Gorbačovu pristopil tovarniški delavec s transparentom Zahtevamo popolno neodvisnost Litve. Gorbačov: »Kdo vam je rekel, da to napišite?« Delavec: »Nihče, napisal sem jo sam.« Gorbačov: »Kaj mislite s ‘popolno neodvisnostjo’?« Delavec: »Mislim na to, kar smo imeli leta 1920, ko je Lenin priznal suverenost Litve, saj noben narod nima pravice razglašati svojega diktata nad drugim.« Gorbačov: »Litva je v naši veliki skupni sovjetski družini postala razvita država. Ali smo lahko izkoriščevalci, če vam Rusija prodaja bombaž, nafto in druge surovine – in to celo ne za devizne tečaje, temveč za rublje?« Delavec (prekinja Gorbačova): »Litva je imela pred vojno močno lastno valuto. Uničili ste jo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. In ali veste, koliko Litvancev je bilo leta 1940 poslanih v Sibirijo in koliko jih je tam umrlo?« Gorbačov: »S tem človekom se ne želim več pogovarjati. Če so ljudje v Litvi takšni in hodijo s takimi slogani, potem lahko pričakujete težke čase.«

11. januarja ob 11.45 je poveljnik vilnske posadke Vladimir Uschopčik predsednika vrhovne rade, profesorja Landsbergisa, obvestil o uvedbi »manevrov« v mestu, med drugim z  namenom »iskanja in prijetja dezerterjev«.

Ob 11.50 so sovjetske oklepne enote napadle in nevtralizirale sile oddeleka za nacionalno obrambo litovske vlade na ulici Viršuliškių.

Opoldne je bila medijska hiša v bližini televizijskega stolpa zasedena. Med napadom je vojska prvič demonstrirala grobo silo z uporabo avtomatskega strelnega orožja, zaradi česar je več civilistov dobilo strelne rane, številni uslužbenci, ki so se nahajali v stavbi, pa so bili brutalno pretepeni.

Neoboroženi civilisti branijo medijsko hišo v Vilni pred sovjetsko vojsko. Fotografija: Wikipedija

Okoli 13. ure so se po ulicah Vilne premikale kolone oklepnih vozil, ki so ohromile promet.

Še več stavb različnih litovskih vladnih ustanov je bilo zasedenih. To se je dogajalo tudi v drugih litovskih mestih.

Profesor Landsbergis je poskušal po telefonu vzpostaviti stik z Gorbačovom, vendar neuspešno.

Ob 15.00 je predsednik Komunistične partije Litve (frakcija, ki je ostala zvesta KPJ) Jermolavičius sklical tiskovno konferenco, na kateri je razglasil ustanovitev Odbora za reševanje Litovske SSR, ki je po njegovi izjavi prevzela oblast v republiki.

V Vilno so še naprej prihajale oklepne enote. Glavne dostopne ceste v mesto so bile blokirane.

Ob 23.00 je vojska prevzela nadzor nad železniško postajo, železniški promet je bil ustavljen.

12. januarja ponoči je sovjetska vojska prevzela nadzor nad delom zgradb litovske policije.

Zjutraj je v Vilno prispel namestnik ministra za obrambo ZSSR generalpolkovnik V. Ačalov in prevzel poveljstvo nad vojaško akcijo.

Okoli 11.00 so v Litvo premestili približno 500 vojakov iz vojaške enote v Kaliningradu.

Vrhovni svet je po hitrem postopku sprejel zakon o obrambi republike. 

Čez dan se je vse več prebivalcev mesta zbiralo pri vrhovnem svetu, stavbi Odbora za radio in televizijo ter televizijskem stolpu. Gorela so velika ognjišča, delovale kuhinje na terenu, ljudje so prinašali hrano in zdravila iz svojih domov in dežurali.

Pozno zvečer so kolone oklepnih vozil zapustile garnizijsko območje v severnem delu mesta – tako imenovano Severno mesto (rusko Severnyj gorodok) v bližini stanovanjske soseske Žirmunai – in se pomaknile proti središču mesta.

Ob polnoči so tanki, oklepna vozila in vojaški tovornjaki obkolili televizijski stolp v stanovanjski soseski Karoliniškės. Poleg zračnodesantnih enot so bili v akciji tudi komandosi Alfa, ki jim je poveljeval Mihail Golovatov. 

13. januarja ob približno 1:50 se je začel napad na televizijski stolp. Streljali so s tanki, verjetno s slepimi naboji, vojaki pa so streljali s kalašnikovkami na stavbo stolpnice, okoli katere se je zbrala množica civilistov. Ljudje so poskušali ustaviti napad z golimi rokami in skandirali Lie-tu-va, med množico je bilo veliko mladih in starejših ljudi.

Po drugi uri ponoči se je zavzetje stolpnice nadaljevalo, veliko je ranjenih in prvih mrtvi – večinoma pod gosenicami tankov, ki so drobile človeška telesa, pa tudi zaradi streljanja. Vojaki, ki so prišli v notranjost, so razbili debelo steklo okroglih oken stolpa, velike steklene črepinje pa so kot ledeni bloki letele navzdol na ljudi.

Vojaki so ravnali brutalno, pretepli so vse, ki so se jim približali, in niso dovolili odnašanja trupel ranjenih in umirajočih. V napadu na stolp je bilo ubitih trinajst nezaščitenih civilistov, med njimi mlada Loreta Asanavičiūtė, več kot 500 ljudi pa je bilo ranjenih.

Enega od sovjetskih vojakov je v hrbet smrtno zadel odbitek strela, ki so ga izstrelili njegovi tovariši.

Reševalna vozila so prve smrtne žrtve pripeljela v bolnišnico v bližnjem okrožju Lazdynai in na urgenco bolnišnice Rdečega križa. Loreta Asanavičiūtė, ki ji je tank močno poškodoval notranje organe in zdrobil medenico, je bila stara 23 let. Dežurni zdravnik je vedel, da nima možnosti za preživetje. Loretine zadnje besede pa so bile: »Gospod zdravnik, ali bom živela?«

Po zavzetju televizijskega stolpa se je kolona premakila proti vrhovnemu svetu.

Na trgu se je zbralo več kot 20 tisoč protestnikov. Ljudje so peli, molili in čakali na najhujše. Nad množico so plapolale številne litovske zastave, vidne pa so bile tudi latvijske, estonske, ukrajinske in poljske. Sovjetske enote so se namestile v neposredni bližini, vendar do napada ni prišlo.

Bedenje je trajalo vso noč, poslanci so ostali v obleganem poslopju parlamenta, razprave so se nadaljevale, predsednik Landsbergis je skušal poklicati Gorbačova, ministre ZSSR v Moskvi, zahodne diplomate, novinarje, kogarkoli, samo da bi rešil republiko in opozoril svet na dogodke v Litvi. Tudi zbrani na trgu pred parlamentom so bili budni, kresovi so goreli, ljudje so stali na barikadah in čakali, da jih bodo vsak trenutek napadli sovjetski vojaki. Nekaj zahodnih novinarjev, ki jim je uspelo prej priti v Vilno, je v živo prenašalo dogajanje, ki je pretreslo evropsko in ameriško javnost.

Bilanca tiste noči, ki se je prikazala z meglenim jutrom trinajstega januarja, je bila tragična. Televizijski stolp, stavbo odbora za radio in televizijo ter medijsko hišo so zasedli okupatorji in jih opustošili, letališče in železniško postajo je nadzorovala vojska, mesto je bilo praktično odrezano od preostalega sveta, po ulicah so patruljirali tanki. Prihajale so novice o številu smrtnih žrtev.

V vseh cerkvah v Vilni so zvonili zvonovi in potekale pogrebne maše. Norveška vlada je pozvala ZN, naj razišče dogodke v Litvi. Poljska vlada je podala izjavo o solidarnosti z litovskim ljudstvom in obsodila agresijo sovjetske vlade. Čez dan ljudje so ljudje prihajali k televizijskemu stolpu, prinašali cvetje in prižigali sveče. Zvečer so v Rigi in Kijevu potekali množični shodi v znak solidarnosti z Litvo, na katerih se je zbralo več kot 20.000 ljudi. Shodi v podporo Litvi so potekali tudi v Vroclavu in Gdansku ter drugih poljskih mestih.

Profesor Landsbergis je 15. januarja prejel pismo učenca ene od kaunaskih šol.

»Spoštovani gospod Landsbergis,

sem petošolec in premajhen, da bi branil Litvo, saj mi mama tega ne dovoli. Pošiljam vam denar, ki sem ga prihranil, da boste lahko kupili vse, kar potrebujete za zmago.

Mindaugas Mikalauskas iz Kaunasa, 15. 1. 1991«

V ovojnico je Mindaugas dal 25 rubljev – vse svoje prihranke.

Dvanajstletni Michal Rudnicki je v Varšavi v televizijskem dnevniku videl prispevek o dogodkih v Vilni in razmišljal, kako bi lahko pomagal ljudem v Litvi. Natisnil je nalepke z napisom Pomagajmo Litvi in z dovoljenjem ravnatelja na šoli organiziral zbiranje denarja med učenci in učitelji. Zbrani denar je želel poslati s poštnim nakazilom v Litvo. Pošta ni sprejela njegovega denarnega nakazila, saj je bil star samo 12 let, zato je moral priti z mamo.

Medtem so v Moskvi odgovorni za dogodke v noči na 13. januar obtoževali litovske oblasti, da »stopnjujejo konflikt z nacionalističnimi motivi«. Gorbačov je molčal.

16. januarja je na pokopališču Antakalnis v Vilni potekal slovesen pogreb žrtev dogodkov pod televizijskim stolpom, ki se ga je udeležilo več kot 10.000 ljudi. Žrtve so bili: Loreta Asanavičiūtė, Virginijus Druskis, Darius Gerbutavičius, Rolandas Jankauskas, Rimantas Juknevičius, Alvydas Kanapinskas, Algimantas Petras Kavoliukas, Vytautas Koncevičius, Vidas Maciulevičius, Titas Masiulis, Alvydas Matulka, Apolinaras Juozas Povilaitis, Ignas Šimulionis in Vytautas Vaitkus.

Pogreb žrtev dogajanja v Vilni januarja 1991. Fotografija: Wikipedija

Mihail Gorbačov je pozneje večkrat zatrdil, da o dogodkih v Vilni 13. januarja 1991 ni vedel ničesar in da ni dal nobenega ukaza za uporabo sile proti civilistom.

11. februarja 1991 je Islandija uradno priznala Litvo (islandska vlada je izjavila, da akt o priznanju neodvisnosti iz leta 1922 ostaja v veljavi).

16. marca 1991 je Litvo priznala Slovenija.

31. julija 1991 so sovjetske posebne enote OMON napadle carinsko postajo Republike Litve v Medininkaih na meji z Belorusijo in ubile sedem carinikov in paznikov.

31. avgusta 1993 so Litvo zapustile zadnje sovjetske vojaške enote.

14. julija 2011 so na mednarodnem letališču Schwechat na Dunaju pridržali Mihaila Golovatova, ki je januarja 1991 poveljeval posebni enoti KGB Alfa v Vilni. Osebno je odgovoren za dogodke v noči na 13. januar med akcijo pod televizijskim stolpom in za smrt trinajstih ljudi. Leta 2011 je bil Golovatov poslovnež in podpredsednik Ruske smučarske zveze. Užival je v smučanju v Alpah in v luksuznih hotelih.

Na podlagi naloga za prijetje, ki ga je izdalo litovsko tožilstvo, je avstrijska policija pridržala Golovatova in ga zaslišala. Kot je priznal malo pozneje, je v trenutku, ko so ga vprašali, ali je bil kdaj v Vilni, že vedel, za kaj gre. V naslednjih urah je na letališče Schwechat prispel veleposlanik Ruske federacije v Avstriji Sergej Nečajev, ki je osebno posredoval v primeru in o dogodku obvestil rusko zunanje ministrstvo, zvezno varnostno službo in zunanjo obveščevalno službo. V naslednjih urah so organi Ruske federacije izvajali velik pritisk na zunanje ministrstvo in avstrijsko vlado. Prvi sekretar ruskega veleposlaništva na Dunaju je ves ta čas na letališču, po Golovatovem poznejšem opisu je sedel z njim na isti klopi. Do Golovatova je prišel odvetnik, ki ga je najelo veleposlaništvo, in je izpodbijal pismo o imenovanju, pri čemer je poudaril nekatere nepravilnosti pri njegovi sestavi in opozoril na nekoliko drugačno pisavo Golovatovega imena v dokumentu in v njegovem potnem listu.

Naslednjega dne ob 15.45 je bila sprejeta odločitev, da se Golovatov vrne v Rusijo. V Litvo ga niso pustili.

»Rusija, njeno vodstvo, bi se morala zganiti ob mojem pridržanju v Avstriji. Proti Litvi je bilo treba izreči protestno noto, saj je Rusija pravna dedinja ZSSR. […] in bi morala braniti svoje vojake, ki so s tveganjem lastnega življenja sodelovali v posebnih operacijah, v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če bo, bog ne daj, zadeva prišla pred haaško sodišče, se bodo danes zavzeli zame, jutri pa za več deset tisoč drugih. Danes – Litva, jutri – Latvija in Estonija!« je kmalu po vrnitvi v Rusijo v pogovoru za rusko tiskovno agencijo RIA Novosti izjavil Golovatov.

Umrl je 1. avgusta 2022 v Moskvi.

Mihail Gorbačov je 24. februarja 2022 obsodil rusko invazijo na Ukrajino, vendar je bil glede priključitve Krima spomladi 2014 precej dvoumen.

Vladimir Putin je večkrat poudaril, da ne mara Gorbačova, vendar se ni nič naučil ne iz napak, ki jih je storil Gorbačov, ne iz okoliščin, ki so jih povzročile. Današnja Rusija je spet na robu propada, tako kot ZSSR ob koncu Gorbačovove vladavine, vendar tokrat po lastni krivdi.

Gorbačov in Putin leta 2001. Fotografija: Wikipedija

Drobci ledu, ki so se v Litvi stalili marca 1990, še vedno puščajo svoj pečat.

Panorama 1. 9. 2022

Našo kartico imate?

Fotografija: Wikipedija

Zelo rada berem. Vedno sem. In zato sem si že od malega želela biti pisateljica, ampak ni zneslo. Nimam časa, saj delam v trgovini, v hipermarketu v nakupovalnem centru, in imam tri otroke. Z možem sva se pred kratkim preselila v majhno hišo. Stara sem devetintrideset let in kot vsi imam svoje težave.

A tu ni mesto za njih.

Najprej bi rada spregovorila o moji ljubezni do zgodb. Dobre, zanimive, nevsakdanje zgodbe me navdihujejo, ampak odkar sem se zaposlila, nimam več toliko časa in energije za branje, zato zgodbe iščem drugje.

V trgovini večinoma delam na blagajni in tako srečam ogromno ljudi. To so najrazličnejši ljudje: v hipermarket prihajajo revni in bogati, stari in mladi, norci in zelo prijetni ljudje. Rada jih diskretno opazujem. Pogledam za poročnimi prstani in rada opazujem njihove tatuje. Rada vzamem toliko zgodbe, kot so je oni pripravljeni deliti s svetom. Skromna sem in mislim, da sem precej inteligentna, zato mi nikdar ni bilo treba prinesti cele zgodbe na pladnju. Zgodba je lahko napis na majici ali poročni prstan, lahko je tatu ali piercing, lahko je madež na obleki. Ogledujem si tudi rane, brazgotine in si izmišljam zgodbe, kako so nastale. Rada si diskretno ogledam stanje denarnic strank. To mi veliko pove glede strankinega odnosa do denarja in avtoritete ali celo osebne identitete. Včasih se iz denarnice pobliskne fotografija otrok in spet drugič Marije ali Jezusa. 

Včasih na strankah ne opazim prav ničesar zanimivega in takrat me stranka začne zanimati še bolj. Toda še bolj kot to, kako stranke izgledajo, me zanima, kaj kupujejo. Preko stvari, ki jih kupujejo, si v mislih sestavljam zgodbe njihovih življenj, saj te stvari potrebujejo. Poročni prstan lahko skriješ, reven človek se lahko obleče spodobno in bogat revno, tatuje večinoma lahko skriješ, denarnico si lahko urediš … Svoj izgled lahko prirediš in zavajaš družbo, da si nekdo drug. A tega ne moreš delati glede svojih potreb, glede stvari, ki jih potrebuješ. Ne v trgovini. Ne pred mano. Ja, obožujem zgodbe, ki mi jih povedo ljudje s stvarmi, ki jih kupujejo in jih zlagajo predme na trak.

Če kupujejo špezo in z različno hrano in potrebščinami za dom napolnijo cel voziček, je to še najmanj zanimivo. Preveč je informacij in kombinacij in v osnovi vse vodijo v isto zgodbo: v neko splošno družinsko življenje. To splošno družinsko življenje pa niti ni zgodba, temveč ozadje za zgodbo. Scena v bistvu. Ali pa senca.

Veliko bolj me zanimajo manjši nakupi, kjer stranke kupijo, dve, tri, štiri stvari. Prave zgodbe so tam. Ne pravim, da so tam nujno cele zgodbe njihovih življenj. Niso. So pa zgodbe tistega dne. So poglavje v knjigi njihovega življenja, in ko sestavim zgodbo poglavja, rada začnem v mislih sestavljati zgodbo knjige.

Vse skupaj se je začelo, ko sem delala v neki veliko manjši trgovini in je mlad par, oba sta bila lepa za popizdit, kupil samo dve stvar: paket plenic in paket kondomov. »Evo ti,« sem si rekla. »Cela zgodba v dveh predmetih.« Tako se je začelo. Še danes se pogosto spomnim na to.

Ali pa recimo nakupi, ki so pravzaprav uganke. Ne tako dolgo nazaj sem imela na blagajni žensko mojih let in njeno hči v zgodnjih najstniških letih. Zelo veliko sta govorili in že ko sem kasirala stranki pred njima, sem ju slišala in spoznala sem, da sta starša dekleta ločena in da ta živi pri očetu. Njena mama, ki je bila zelo urejena in očitno precej premožna, je le redko videla hčerko in kot prava mestna dama jo je takrat, ko jo je, seveda peljala po trgovinah. No, mama ji je kupila smoothie in narezane koščke lubenice ter štiri pakete britvic za enkratno uporabo. Bile so različnih firm, različnih kvalitet in občutno različnih cen.

Kar obstala sem. Kakšna je zgodba, kjer bi tak nakup imel smisel? Punca je bila še tako mlada, da bi sama rekla, da se ji še ni treba briti. Nekatere britvice so bile za žensko »intimno uporabo« in ene, to se prav spomnim, najcenejše moške. Jih je punca potrebovala za prijatelje in prijateljice? Jih je potrebovala za domačo zalogo? Za »vsak slučaj«? So bile vsaj tiste moške namenjene njenemu očetu? Mogoče bratu, ki ga nista omenili? Fantu? Kaj povsem tretjega?

Toda kaj pa če je šlo za nekaj veliko bolj preprostega in obenem veliko, veliko bolj življenjskega? Kaj če se je hči ločencev tistega dne prvič po kdo ve koliko časa spet sestala z mamo … Šli sta na pijačo in hči ji je, kot ženska ženski, zaupala to, kar očetu ni mogla ali si upala. Povedala ji je, da so ji začele rasti dlake. In njena mama, strokovnjak na področju osebne higiene, ji je seveda pristopila na pomoč. Šli sta v prvi hipermarket, ki je bil pri roki in kupili različne britvice, da bi punca ugotovila, katere ji najbolj odgovarjajo.

Kaj če je šlo samo za to? Za trenutek prijaznosti, za iskreno pomoč?

Imelo me je, da bi ju objela. Ne glede na vse, kar se je do tistega poglavja že zgodilo v njunih knjigah in ne glede na vse, kar se še bo, je bilo tisto poglavje izjemno lepo in dan mi je bil privilegij, da sem bila zraven.

Obožujem takšne zgodbe, ki se mi zgodijo za trakom in v glavi. Vem, da je to podobno kot takrat, ko mož gleda film in ga ujamem dve minuti, potem pa med drugimi opravili po hiši poizkušam ugotoviti, kako gre zgodba filma. Vem, da je tako. A ne morem si pomagati in v resnici v tem početju zelo uživam. To so moje zgodbe.

Najbolj navdihujoče so seveda nevsakdanje kombinacije artiklov. Če nekdo kupi turško kavo in kilo sladkorja, ni to nič posebnega in mi ne da nobene posebne zgodbe. Toda recimo, prejšnji teden sem imela na blagajni starejši par, oba že v penziji, ki sta kupila dvajset polkilskih paketov pražene mlete kave in dve obešanki za WC školjko. Tiste, ki lepo zadišijo, ko čez njih steče voda. Pojma nisem imela, kaj si naj mislim o tem nakupu in kakšno zgodbo lahko sestavim iz tega. To me spravlja ob živce. Ampak na dober način.

O vsem tem včasih govorim s sodelavkami in več mi jih je že reklo, da raje odklopijo misli in ne razmišljajo o teh stvareh. Da jim je neprijetno. Ena je celo rekla, da jo ti povzroča tesnobo in me prosila, če lahko z njo ne govorim o tem. Toda jaz si rada popestrim delavnik in iskreno povedano sem rada na blagajni. Pozdravim človeka, ga povprašam po naši kartici, si ogledam človeka, mu pokasiram, plača mi in se posloviva. Toda globoko v sebi ves čas razmišljam in premlevam in si sestavljam zgodbe za knjige, ki nikoli ne bodo napisane, a živijo v meni in bodo živele v meni do konca moje knjige.

Verjamem, da so nekateri predmeti močnejši od drugih. Nekateri predmeti so takšni, da jih lahko postavimo ob katerikoli drug predmet in že dobimo zgodbo. Tak predmet so recimo kondomi. Če postaviš kondom ob praktično karkoli, se zgodba izriše sama od sebe.

Kondomi in plenice. Seveda.

Kondomi in igrače.

Kondomi in alkohol.

Kondomi in rože.

Kondomi in prigrizki.

Kondomi in kruh.

Kondomi in lateks rokavice.

Kondomi in izdelki za osebno higieno.

Kondomi in …

Ker je seks do neke mere tabu, so tabu tudi kondomi in na neki način so enako vpadljivi, kot če bi v cerkev pripeljal kozo ali kokoš. Tudi če imaš za to izjemno dober, čisto logičen razlog, bo še vedno pritegnila pogled in ljudje se bodo spraševali in sklepali svoje.

Kondomi so skoraj vedno v žanru erotike ali pornografije. Lahko jih kombiniramo s svečami in rožami, lahko pa s tremi platoji najcenejšega piva. Potem pa sem nekoč imela na blagajni moškega, ki je kupil kondome in vrv. Je nekdo preveč bral določene slabe knjige? Zanimive, zanimive stvari.

Še en zelo hvaležen izdelek so noži. To načeloma ni več erotika ali pornografija, temveč grozljivka. Vse, kar povezujemo z nasiljem in ubijanjem, je lahko v domišljiji zelo zanimivo.

Seveda, lahko je že kar takoj nož in kondomi. To je odlična zgodba. Zakaj potem sploh kondomi?

Nož in to …

Nož in ono …

Ali celo izvijač.

Žaga.

Dolgočasno je razmišljati o tem, da bodo ljudje z noži rezali zelenjavo in z izvijačem popravljali neko malenkost v hiši. Ker nisem vpletena, si raje predstavljam dobro grozljivko. Dober, seksi slasher.

Včasih si izmišljujem res ekstremne scenarije, takšne, ki se mi še niso zgodili, obenem pa po malem upam, da se mi nekoč bodo. Recimo sprašujem se, kaj bi se mi zgodilo v glavi, če bi se mi nekega dne na traku narisal človek, ki bi kupil nekaj paketov najbolj trpežnih črnih vreč za smeti, tri litre Varekine in nož? Pokličem policijo? Ne. Vprašam ga, če ima našo kartico, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prodajalke ne smemo soditi in glede tega se dejansko počutim zelo svobodna. Odrešena sem bremena, ki bi sicer lahko bilo strašno.

Potem pa je seveda še alkohol, naš nacionalni šport. Verjetno sem alkohol na mojem traku videla že v vseh mogočih kombinacijah in me v resnici ne zanima več tako zelo. Videla sem popolne zapitke v zadnjih dneh njihovih življenj in videla sem izjemno urejene prikrite alkoholike. To so večinoma žalostne zgodbe, pa četudi niso, če gre res samo za zabavno poglavje v knjigi življenja stranke, so zgodbe z alkoholom nekako off. Najtežje jih je vstaviti v knjigo. Najtežje je iz njih ugotoviti bistvo knjige.

Kaj bi se šele dogajalo, če bi legalizirali vse droge in bi pri nas lahko kupili tudi vse od trave do kokaina? In kakšne zgodbe bi šele imela, če bi delala v lekarni!

Tako kot v knjigah in filmih, večina zgodb prej ali slej pade v peščico žanrov: erotika/pornografija, grozljivka in drama. Le redko s stranko prisostvujem pri ustvarjanju komedije. Ampak ne glede na vse, tisto, kar me res navda s toplino in upanjem, so zgodbe, kot je bila na primer tista z najstnico in britvicami. Tiste zgodbe, ki so polne in cele in lepe in v resnici ne spadajo v noben žanr. Zgodbe, ki so samo lepe in življenjske in niti drama niso. Zgodbe, pa čeprav so protagonisti čisto povprečni ljudje, so enostavno lepe in mi ogrejejo srce. Zgodilo se je že, da sem kak račun stranke, ki ga ni želela vzeti s sabo, vzela s sabo za spomin in ga spravila med liste kakšne knjige, za katero vem, da je mož ne bo nikoli odprl.

Pred časom sem, ko je bil zvečer mož zunaj s prijatelji, s hčerko na televiziji gledala dokumentarec o kapitalizmu. Ne spomnim se vseh podrobnosti in bila sem že zelo utrujena, ampak dal mi je misliti. Nek govorec je razlagal, da je kapitalizem vera sodobnega časa. Pravil je, da ni denar tisti, ki je nadomesti Boga, ampak ideji zaslužka in potrošništva. Ideja kroženja denarja in blaga. Rekel je, da je trgovina postala to, kar je bila včasih cerkev.

O tem sem veliko razmišljala in mislim, da je imel tisti strokovnjak prav. Kar zadeva to, imam izkušnjo, ki je on nima. Jaz sem na terenu.

Zaradi mojega opazovanja ljudi in njihovih potreb, tega, da si rada ustvarjam zgodbe o njih, sem se nekaj časa in nekje globoko v sebi počutila malo krivo. Kot bi bila neke vrste vojer. Kot bi prežala na ljudi in kukala v njihova osebna življenja. Ampak tu je štos: ti ljudje, moje stranke, se ne ukvarjajo s tem. Svojih potreb in želja (torej nakupov) ne skrivajo pred mano. Razen, no, če kaj ukradejo, a to je druga zgodba. Da, lahko jih je sram, ko pred mene položijo kakšen bolj zanimiv predmet, ampak vseeno ga položijo na trak in jaz tega človeka, kot vsakega drugega, povprašam po naši kartici, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prvič, ker moram, in drugič, ker želim.

Skratka … Stranka položi predmet na trak in jaz se ga dotaknem in ga poskeniram. V tem je zanimiv potek prenosa lastništva. Ko stranka s police vzame predmet, na nek način postane njen, ampak seveda ne zares. Pripeljati ga mora do blagajne in ga položiti predme. Jaz se predmeta dotaknem, ga primem v roke in poskeniram. Računalnik mi potem pove vrednost predmeta, stranka pa ga plača in šele takrat predmet postane njen.

Preden se produkta nisem dotaknila jaz, ta ni bil njen. V tem je neka nenavadna intima – čeprav se vsi pretvarjamo, da javno mesto, kakršen je recimo supermarket, ne zdrži intime. Ne gre samo za to, da preko mene žejen človek pride do vode in tako preživi, in ne gre samo za to, da nekdo kupi kondome in sem tako posredno odgovorna za neobstoj nekega človeka. Ne gre niti za to, da pravzaprav prodajam orožje. Sama procedura je intimna zato ker, čeprav vrednost predmeta pove računalnik in čeprav večinoma ljudje plačujejo elektronsko, je na neki način moj dotik tisti, ki omogoči transakcijo. Jaz sem tista, ki prenese lastništvo na stranko. To mi je pomembno. Zato recimo urejenosti rok posvečam veliko več pozornosti kot urejenosti nog ali obraza. Moje roke opravljajo pomembno funkcijo, noge in obraz pa pač ne.

Potem ko sem si ogledala tisti dokumentarec, sem tudi veliko razmišljala o cerkvi. O svetiščih. Vedno sem rada gledala dokumentarce o starih civilizacijah, o Rimljanih in Grkih in sploh o Egipčanih in vem, kaj pomeni svetišče, tempelj, kakšno vlogo so imeli svečeniki in svečenice. Sčasoma sem se tega svojega občutka krivde, da sem vojerka, rešila preprosto z drugačnim razmišljanjem. Ko ljudje pred mene polagajo predmete, se počutim, kot da predme postavljajo daritve. Da sem svečenica v svetišču, oni pa stojijo v vrsti in čakajo, da položijo predmete, ki jim nekaj pomenijo, pred mene, da jim povem, koliko so vredni.

In kot včasih tudi dandanes to počnemo za dobro prihodnost. Za potomce (ali za to, da jih ne bo), za polne trebuhe, za varnost, za užitek. In v vsakem primeru za prihodnost. Nakupi strank so pravzaprav žrtvovanja. Stranka sicer res ne žrtvuje predmeta, ki ga položi predme, zato pa zanj žrtvuje svoj denar, za katerega je žrtvovala svoj znoj in kri in čas. Jaz pa potem pregledam njihovo žrtvovanje (kupno sposobnost) … in ga odobrim.

Seveda je denar dandanes večinoma elektronski, pa tudi tekoči trak pred mano je produkt industrializacije, ampak pravzaprav počnemo isto, kot so počeli stari Egipčani. Potrebujemo in žrtvujemo in upamo in delamo.

Vesela sem, da sem del tega procesa. Uživam v opazovanju ljudi, rada jih berem in kukam v njihova življenja. Rada blagoslovim predmete, ki jih želijo ali potrebujejo, in rada sprejemam njihove daritve, pa čeprav te daritve ne ostanejo pri meni … Tako kot se je včasih dim žrtvovanj dvigal proti nebu, tako se danes v nebo dviga kapital, ki ga soustvarjam. Jaz sem vmesni člen, posrednica, oseba, ki je v stiku s posameznikom in z Idejo. Imam razumevanje pojava in praktične izkušnje. Uživam, ko hranim zgodbe mojih strank, ko hranim poglavja njihovih erotik in dram, grozljivk in komedij. In pomembno mi je, da sem del njihove vere, da sem tam, ko si gradijo prihodnost – ali pa popravljajo preteklost.

Zgodbe, dobre zgodbe, so čisto povsod okoli nas. Pojdite v trgovino, opazujte, se prepričajte – in verjemite.