september 2023 - AirBeletrina
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 30. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Domača knjižnica: Aksinja Kermauner

Ne bi nas smelo presenetiti, da ima Aksinja Kermauner bogato knjižnico, ki meri več kot sto kvadratnih metrov. Slednja je bila namreč prvotno last njenih staršev, pisateljice, dramatičarke in profesorice Alenke Goljevšek Kermauner, ter literarnega zgodovinarja, filozofa, esejista in dramaturga Tarasa Kermaunerja, nato pa jo je Aksinja dopolnila še s svojimi knjigami – tistimi, ki jih je kupila, pa seveda tudi tistimi, ki jih je sama napisala. Teh je sedaj že kar nekaj, saj literarno ustvarja že od leta 1977 in je v tem času prejela kar nekaj nagrad ter priznanj, predvsem na področju knjig za slepe in slabovidne, ki se jim aktivno posveča od konca osemdesetih let naprej. Trenutno pripravlja prav posebno Piko Nogavičko za slepe in slabovidne, ki bo tudi predstavljena letos na Pikinem festivalu. In kaj najraje bere? Pravi, da kar po štiri knjige naenkrat …

Hiša na Krasu, polna knjig

Pogovor sva začeli z vprašanjem, kje na Krasu stoji hiša, v kateri se bohoti velika knjižnica. »Moja starša sta se v časih, ko Kras še ni bil tako turistično popularen kot danes, potepala po njem in našla zapuščeno staro hišo. Takoj ko sta stopila vanjo, sta začutila, da bo to naš dom, in tako smo jo začeli urejati, pri čemer sem tudi sama pomagala. Tako kot se je pač delalo v tistih časih – prinesel si gajbo piva in poklical prijatelje, potem pa smo zidali. Sem pa vsem morala razlagati, kam sploh hodimo delat, ker nihče ni vedel, kje je vasica Avber. No, saj še danes večina ne ve.« In čeprav je knjižnica na Krasu res velika, pa je tudi Aksinja že morala narediti čistko. Oddala je knjige, ki jih nikoli ne bo brala, napisane v cirilici in gotici. »K sreči je prostora res veliko, tako da so vse druge lahko ostale.« In seveda, da lahko kupuje nove.

Fotografija: osebni arhiv Aksinje Kermauner

»Danes so tu, na Krasu vse njune knjige – od Nobelovcev pa do zbirke Sto romanov, vsi klasiki, poezija, moje otroške in mladinske knjige. Tudi vse knjige, ki jih preberem, odložim kar sem. V ljubljanskem stanovanju imam tako le tiste najbolj aktualne knjige, svoje knjige, ki jih potrebujem, ko hodim naokoli po nastopih za Bralno značko, in pa seveda knjige iz knjižnice.« Knjige pri njej doma na Viču in na Krasu so v slovenščini in pa srbščini ter hrvaščini, jezikih, v katerih še danes zelo veliko bere. V hrvaščini je včasih veliko brala predvsem znanstvene fantastike. Angleškega jezika ne zna dovolj dobro, niti je ne privlači branje v angleščini, po drugi strani pa je ravno kupila paket španskih in italijanskih otroških knjig na sejmu v Bologni, saj se uči italijanščine, španščine pa nekaj zna, tako da lahko kaj dobrega prebere (recimo Lorco v originalu). »Vsaj zabavno je, četudi ne razumem vedno vsega.«

Na Krasu so tudi knjige, ki jih je napisal njen oče, še zapakirane v originalne pakete. To so knjige iz cikla Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike, ki jih je spisal, izdal, pa zelo malo prodal. »Nahajajo se v posebnem stolpu, ki je v delu hiše, kjer je bil včasih svinjak. To je res veliko knjig, več kot 2000, in že zato te hiše ne moremo prodati, saj ne vemo, kaj naj s temi knjigami. No, pa še tako prijeten dom je.« Res je prijeten, poleti tja velikokrat pridejo tudi njeni vnuki – kar šest jih ima in vsem redno podarja knjige za darilo. Vsaj zraven »glavnega« darila, če že ne drugače. »Moji starši so mi vedno podarjali knjige in imam jih veliko, s prav posebnimi očetovimi in materinimi posvetili. Dajati in prejemati knjige kot darilo mi je tako v krvi že od malih nog.«

Fotografija: Janja Plazar

Strastna bralka že od nekdaj …

Aksinja pove, da še danes zelo veliko hodi v knjižnico: »Že kot majhna sem veliko obiskovala knjižnice. V spominu mi je ostala Mestna knjižnica na Gosposki v Ljubljani. V Delavski knjižnici je delala Zdenka Smole, ki je bila družinska prijateljica in je zame vedno ustvarila neko drugačno atmosfero … kot da sem prišla domov. Sicer pa so bile že od otroštva vedno knjige okoli mene. Ko je kdo prišel na obisk k staršem, je vedno prinesel knjigo ali sliko – pa steklenico vina. In tako imam še danes na Krasu vse knjige njunih prijateljev pisateljev, mnoge s posvetili.«

»Kot otrok sem preprosto rada brala vse, še navodila na kosmičih so mi bila zanimiva. Mnogo kasneje sem spoznala, da imam disleksijo, sploh pa težave s številkami, vendar sem na bralnem področju to z vztrajnim branjem nekako udomačila. Moja najljubša otroška knjiga je zagotovo Medved Pu (in medved je, ni medvedek!), zelo rada pa sem imela tudi Tri kraljeve opice in seveda Piko Nogavičko. Slovenske ilustracije so res krasne in nič me ne čudi, da so še danes mladi navdušeni nad Piko in njenimi dogodivščinami.« Rada pa je tudi brala knjige svoje matere Alenke, na primer Čudozgode, Po štirih, po dveh, Čudežni kamen, saj v njih nastopajo njeni sorodniki. Že zelo hitro pa je potem začela brati resne knjige, še preden je bila morda dejansko dovolj stara zanje: »Naj kar priznam, da me je moj oče precej gnjavil in mi govoril, beri to, preberi ono … Brala sem slovensko dramatiko, nato sto romanov. Tu mi je oče k sreči dovolil, da lahko izpustim spremne besede. In potem sem se navdušila nad lost generation, Steinbeckom, Hemingwayem, Fitzgeraldom in drugimi. Velikokrat sem se skoraj zadušila med branjem, saj sem brala z baterijo pod odejo v postelji, ker mi je sicer mama težila, da moram spat. Pa potem sem imela še obdobje klasičnih Rusov, ki pa je nekega dne minilo. V času gimnazije sem res veliko brala, tako da sem bila kakšne dve leti pred svojimi sošolci. No, to sem potem ‘nadoknadila’ z dvoletnim pavziranjem na Filozofski fakulteti …«

Danes bere štiri knjige hkrati: nujno eno strokovno, eno za osebnostno rast, ki jo sicer bolj preleti, pa še en mladinski roman in en roman za odrasle. Veliko prebira tudi slovenske avtorje, med katerimi jo najbolj navdušujejo Feri Lainšček, Veronika Simoniti, Andrej Blatnik, Miha Mazzini in drugi, prebere pa tudi vse nominirance za kresnika. Je velika ljubiteljica znanstvene fantastike, v zadnjem času jo je pritegnila knjiga Mesto nad oblaki, všeč ji je tudi Klara in sonce, prebira pa tudi poezijo. Omeni tudi majhno knjižico Magdalene Svetina, ki je pesmi posvetila prednikom. Na vprašanje, če je kdaj doživela bralni mrk, zgroženo odgovori, da seveda ne. »No, če dobro premislim, sem pa res nekoč brala popularno knjigo, po kateri je posneta serija, in tako za nekaj časa pozornost namenila Netflixu ter skoraj zanemarila knjige. Vendar nikoli za dolgo. Toliko je dobrih knjig in žalostno je, ko veš, da ne bo časa, da bi prebral vse dobre, ki so v naši knjižnici.«

Fotografija: osebni arhiv Lučke Kajfež Bogataj Fotografija: osebni arhiv Lučke Kajfež Bogataj
Podkast 29. 9. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 14 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Lučko Kajfež Bogataj

Richard Osman: Četrtkov klub za umore (Mladinska knjiga 2020, prevod Jerca Kos)

»Ko sem izbrala knjigo, sem pričakovala klasično kriminalko, kar v nekem smislu tudi je, vendar pa se osredotoča na pomembno sporočilo o procesu staranja in spreminjanja človekovega življenja. Knjiga poudarja, da staranje ne pomeni nujno izgube umskih sposobnosti, in osvetli različne vidike tega življenjskega obdobja.«

Tako je profesorica, klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade Lučka Kajfež Bogataj utemeljila svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.

 

 

Četrtkov klub za umore obravnava temo staranja in življenja v domu za ostarele ter se osredotoča na skupino prebivalcev doma, ki se odloči reševati nerešene primere umorov. To pa počne tako zavzeto, da nazadnje tudi lokalna policija spozna, da ne bi primerov tako hitro nikoli rešila brez njihove pomoči.

Kar se zdi na prvi pogled simpatično branje, nosi v sebi potencial za globlji razmislek.

»Družba pogosto starostnike, pa tudi otroke in ljudi s posebnimi potrebami rada odrine na svoj rob, češ da so nekoristni, moteči. A pri tem ne gre le za vprašanje etike in morale, ampak dejansko za čisti gospodarski učinek, kjer se zaradi upokojitve ali izločitve iz javnega življenja zmanjša število ljudi, ki bi lahko sodelovali pri družbenih procesih. To je pri majhnih narodih ali pa v času, ko se kot družba staramo, velika napaka,« je v podkastu povedala Lučka Kajfež Bogataj.

Avtor knjige Richard Osman, sicer javnosti znan kot britanski televizijski voditelj in komik, v knjigi izpostavlja polnokrvnost in iznajdljivost starejših likov ter sporoča, da starost ne pomeni izgube moči in dostojanstva. Zgodba združuje kriminalni zaplet s humorjem in družbenimi sporočili o vrednosti izkušenj in sodelovanja med generacijami.

Izkušnje so tiste, ki jih človek ne more nadomestiti s prodornostjo in iznajdljivostjo. »Le odživeti ta čas ti te izkušnje da. In to je tudi izredno lepo sporočilo te knjige, ki ga lahko najdeš v njej, če želiš. Seveda, kdo drug bo knjigo bral le kot kriminalko, a sama pravim, da so dobre knjige vedno napisane za različno bralstvo, tako da vsak najde pravzaprav tisto, kar mogoče tudi išče, s tem ko bere,« je za AirBeletrinin podkast še dejala Lučka Kajfež Bogataj.

 

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnilo na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite AirBeletrininemu podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Manca Juvan Fotografija: Manca Juvan
Intervju 27. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 16 min

Davorin Lenko: »Ironično, a včasih si lahko anarhist predvsem tako, da si vsaj približno uglajen in spoštljiv in ‘po reglcih’«

Pogovarjali smo se z Davorinom Lenkom, slovenskim avtorjem, ki je pred kratkim izdal pesniški prvenec Razpoke, bralke in bralci pa ga sicer bolj poznamo po njegovih kratkih zgodbah in romanopisju. Davorin je avtor treh romanov (Telesa v temi, Bela pritlikavka, Triger) in dveh kratkoproznih zbirk (Postopoma zapuščati Misantropolis, Psihoporn), po njegovi avtorski predlogi pa je bila v gledališču Glej uprizorjena tudi monodrama Psiho, ki jo je režiral Jaša Koceli. Za svoj prvi roman Telesa v temi je leta 2014 prejel nagrado kresnik, z romanom Triger pa se je uvrstil v peterico lanskih nominirancev. Njegova kratkoprozna zbirka Postopoma zapuščati Misantropolis je bila nominirana za nagrado Novo mesto short, Psihoporn pa leta 2021 za nagrado Evropske unije za književnost. Pri Beletrini je nedavno izšla tudi (avto)biografija Borisa Kobala z naslovom 100 km, ki je nastala v soavtorstvu s Kobalom.

Svojo literarno pot si začel kot romanopisec, nato si izdal dve zbirki kratke proze, napisal si tudi dramsko besedilo za predstavo Psiho, zdaj pa je izšla še tvoja prva pesniška zbirka. Kako kot avtor preklapljaš med vsemi različnimi literarnimi vrstami? Te naravno ponese k prozi ali poeziji ali načrtno raziskuješ vse potenciale svojega dela?

Tu ni enostavnega odgovora. Že v osnovni šoli sem pisal poskuse romanov, a nisem prišel dlje od treh strani, v srednji šoli sem pisal kratke zgodbe, potem pa sem na faksu začel pisat strašno dolg roman, ki sem ga celo končal, čeprav je bil popolnoma zanič. Tudi Telesa v temi so se začela kot kratka zgodba, ampak je bil nastavek pač tak, da sem lahko samo dopisoval in dopisoval in na neki točki enostavno presegel meje kratke zgodbe. Opazil sem, da imam zelo izmenično produkcijo: roman, zbirka zgodb, spet roman, spet zbirka … Roman zahteva veliko kondicije in discipline, pobere mi veliko »aktivnega« spomina. Ko končam roman, nimam več energije za pisanje novega. Pa ne govorim o fizični energiji, ampak bolj v smislu samega spomina in tega, koliko odstotkov svojih možganov sem pripravljen žrtvovati. Zato ta izmeničnost. Za roman potrebuješ minimalno nekaj mesecev, kratko zgodbo pa lahko vsaj teoriji napišeš tudi v petnajstih minutah. Kar zadeva dramo Psiho, ki si jo omenjala, pa je bil to zelo nenačrtovan projekt. Pobuda za sodelovanje je prišla s strani Jaše Kocelija. Od mojega izvirnega teksta ni ostalo veliko, Jaša in Domen Valič sta se bolj naslanjala na odlomke iz Cone, spremljevalnega teksta romana Triger. To je bila dobra odločitev.

Lani je bil tvoj roman Triger, ki govori o serijskem morilcu, nominiran za kresnika. V naši literaturi nimamo prav veliko literature na to temo. Kaj te je pritegnilo k njej?

Pri Trigerju me je najbolj fasciniral nek poseben aspekt serijskih morilcev. Spomnim se, da sem gledal dokumentarni film o Henryju Lee Lucasu, ki je priznal neko nemogoče število umorov. Bil je brezdomec in lokalna policija mu je za vsak umor, ki ga je priznal, dala kosilo, v celici pa je prvič v življenju imel televizijo in kar naenkrat so tako »rešili« praktično vse nerešene umore v okrožju. No, v tem dokumentarcu je bilo govora tudi o njegovi fenici … Ne spomnim se podrobnosti, a s tisto žensko nekaj res ni bilo v redu. Kako se mu je pustila voditi, kako je samoiniciativno lagala zanj … Skoraj kot v njegovem imenu … In če sem nekako še lahko razumel motive morilca, za vse na svetu nisem mogel razumeti njenih. In to niti približno ni osamljen primer. Ted Bundy je imel celo armado oboževalk. Tudi Silvo Plut je imel vsaj eno takšno »prijateljico«. Triger je tako na nek način pravzaprav moj poskus razumevanja fenomena oboževalk zločincev.

Tako v Telesih v temi, tvojem prvem romanu, in v tvojem najbolj aktualnem romanu, Triger, imaš like, povezane z literaturo. V Telesih v temi je glavni lik pisatelj, v Trigerju pa je glavna protagonistka komparativistka. Tvoji liki so povezani s svetom literature in se o njej tudi veliko pogovarjajo. Je to naključje?

To definitivno ni slučajno. Literatura me je vedno zanimala, za kar gre najbrž zahvala moji mami. Knjige so mi bile vedno na voljo, čeprav nismo imeli veliko denarja. Na študij primerjalne književnosti sem se vpisal na slepo, niti predmetnika si nisem pogledal. Nekako se mi je zdela to edina opcija. Bil je edini študij, ki me je zanimal. In potem se je seveda zgodil preboj, in to že v prvem letniku na predavanjih Toma Virka o postmodernizmu. Takrat se je v meni nekaj premaknilo – in to se ni nikoli več premaknilo nazaj. O postmodernizmu sicer ne razmišljam več aktivno, stvar je zelo avtomatska. Kot je optimist optimističen in pesimist pesimističen, jaz razmišljam o pripovedovalcih, pripovedi in o načinu, kako recimo zadnji stavek razbije iluzijo pripovedi ali jo negira. To je zame naravno. Moram pa obenem priznati, da kakšnega strokovnega literarnega članka nisem prebral že od konca faksa. Iskreno povedano, me to ne zanima.

Je postmoderni roman to, kar te definira, smer, v katero boš šel še naprej? Si zelo vezan na medbesedilnost, na drobce postmodernizma ?

Ja, do neke mere me seveda definira. Odkritje postmodernizma je bila ena večjih prelomnic v mojem življenju, kar zadeva moje delo in pogled na umetnost. Ko so pred desetimi leti izšla Telesa v temi, sem bil nekje napol poti med feministom in postmodernistom, bil sem zelo angažiran glede obojega … Zdaj sem se glede tega precej umiril. Načeloma ne razmišljam (ne več) o svojih delih v smislu, ali so ali niso postmodernistična. Faks mi je dal veliko, a dal mi je tudi neko precej odvečno prtljago, ki se ji reče »predalčkanje«. A zdi se mi, da sem se sčasoma vendarle otresel te mentalitete in postmodernizem zdaj razumem kot nekakšno orodje, ki mi veliko pomaga, ampak če vidim, da bi tekst deloval bolje v neki čisto klasični smeri, nimam popolnoma nobenih težav zavreči postmodernističnih elementov. Na koncu vedno šteje tekst sam … in ne razni -izmi.

Si torej bolj na strani vsebine, ne forme?

Absolutno na strani vsebine. Se pa strašno rad igram. Ko sem recimo v Coni videl, da imam pod črto že šesto opombo, sem si rekel: »Pa gremo do konca.« Tako sem končal z devetsto opombami. Tam se zgodi najbrž kakšna četrtina ali celo tretjina romana.

Tvoji liki so izjemno živi. Kakšni ljudje jih navdihujejo, kaj te zanima pri ljudeh, kar se preslika tudi v književnost?

Nekateri liki pridejo sami od sebe, morda na podlagi koga, ki ga poznam in ga skombiniram s kom drugim. Ampak najbolj pomembne stvari glede likov se zgodijo v kontrastih. Banalen primer. Recimo, da si izmislim neko osebo. Recimo žensko, ki jo skombiniram na podlagi nekaj različnih oseb. Realnih in fiktivnih. In mi je všeč. Kot oseba, karakter. Ima recimo neko mirnost, neko nežnost. To je lepo, a dolgočasno. Potem pa začnem razmišljati: okej, naj bo vse to, ampak hkrati naj bo tudi – si izmišljujem – radikalna desničarka. Sam nisem posebej političen človek in to tu res ni poanta, govorim samo o tem, da rad zgradim nek lik, ki je domač in udoben, potem pa grem v totalno kontro. Tak kontrast je lahko izjemno naporen, saj se v bistvu načrtno »jebeš v glavo«. V Beli pritlikavki sem se prvič resneje igral s tem. Tam pišem o punci, ki se išče in je zmedena. Luštno. Simpatično. Razburljivo. Zanimivo bi jo bilo spoznati, si rečeš. Ampak ne, pravzaprav je ne bi bilo. Bilo bi grozno. Nevzdržno. Maria je popolnoma nemogoča oseba. Pa vendar sem jo kot avtor lahko imel nekako »na vajetih«. Na varni distanci. In se še sam česa naučil ob njeni nemogočnosti.

Mimogrede še anekdota: nek priznani slovenski pesnik me je nekoč vprašal, kako mi je v neki zgodbi uspelo ustvariti dve tako »skrajno nemogoči, tečni ženski«. Nisem imel odgovora in mislim, da ga tudi ni pričakoval, a vprašanje sem vzel kot kompliment.

Torej pustiš likom, da te peljejo in jih poskušaš razumeti?

Absolutno! V literaturi mi gredo zelo na živce liki, ki vedo vse o vsem. Rad imam, grdo rečeno, kretene. V Trigerju ima protagonistka svoje elemente totalnega kretenizma, njen ljubimec tudi, morilec pa sploh. To se mi zdi res pomembno. Rad imam like, ki delajo napake, ker so bolj življenjski, realni. Osebe, ki jih vodijo neke fiksne ideje, neke zmotne predstave … V angleščini je za to čudovita beseda: delusion. Zdi se mi, da lahko veliko več povem o človeku, če pišem o njegovih delusions, o njegovi megli, kot pa če pišem o njegovi jasnosti.

V svoji prozi odpiraš ogromno vprašanj, v ospredju je tudi vprašanje o mestu spolnosti v družbi. Če pomislim na bolj klasične slovenske avtorje, je bila pri njih spolnost vedno prikazana bolj kot travma ali pa nekaj, kar se enostavno zgodi in ni problematizirano. Kakšno mesto ima spolnost v naši literaturi?

To je po mojem mnenju precej generacijsko pogojeno. Pa tudi s samo dobo: kaj si je v nekem času kdo upal povedati o tem. Ali pa kaj se mu je zdelo sploh vredno povedati o tem. V času Zupana ali Kovačiča je recimo še delovala neke vrste cenzura, ki je seveda vplivala na literaturo (pa čeprav v smislu izzivanja), obenem pa gre tudi za to, da fokus na neko temo vedno izpodrine neko drugo. Če spolnost v nekem delu ni v prvem planu, je avtomatsko v drugem ali tretjem ali četrtem – in tam so pomeni apriorno manj kompleksni.

Mislim, da sta šele seksualna revolucija in feminizem odprla pot spolnosti v prvi plan. In v tako imenovano »visoko literaturo.« Ali pa vsaj »resno«. Glede tega sem mogoče res veliko bolj dedič ameriške, zahodne kot pa slovenske književnosti.

Kako je potekalo delo na knjigi 100 km?

V primerjavi z mojimi drugimi knjigami sem delo na 100 km zastavil zelo sistematično. Najprej sva z Borisom preprosto sedela, se pogovarjala in snemala te pogovore. Potem je sledila meni osebno najbolj mučna faza: prepisovanje intervjujev. S tem imam precej izkušenj že od prej. To je pač nujen del procesa, ki pa je zelo mehanski in, če želiš biti korekten, poteka zelo počasi. Ko pa je bil material prepisan, se je začel zabaven del: kako sestaviti vso to gradivo v neko celoto? Z Borisom sva se že na začetku strinjala, da ne želiva delati klasične kronološke biografije, kar je super, pomenilo pa je tudi, da morava biti malo bolj iznajdljiva kot sicer. Tu nama je precej pomagal urednik Urban Vovk, ki je na material lahko gledal z neobremenjenimi očmi in tako smo se odločili, da bomo pripoved začeli s plagiatom in šele potem šli na začetek Borisove zgodbe. Knjiga je mogoče na prvi pogled precej fragmentirana in skače po prostoru in času, a mislim, da je rdeča nit vseeno zelo jasna. To pa so potrdili tudi bralci, kar me zelo veseli.

Še ena značilnost te knjige, ki je nama zelo pomembna, pa je njena »surovost«. Želela sva namreč, da bi pripoved čim manj literarno izmaličila ali izumetničila, zato je bilo zelo malo posegov v samo dikcijo, v sam način, kako teče pripoved iz ene povedi v drugo. Boris je izjemno dober pripovedovalec in zato sva ti to lahko privoščila. Zaradi želje po tej pristnosti pa tudi nisva močneje posegala v samo izrazje, ki je mestoma zelo … lahko bi rekel »sočno«, a bom raje uporabil besedo »življenjsko«.

Kako je bilo sodelovati z Borisom Kobalom?

To je bil vsaj sprva zanimiv občutek … Borisa sem v oddaji TV Poper spremljal že v osnovni šoli. Njegova interpretacija Zlobca je bila najbrž prvič, ko sem videl, da se lahko iz umetnosti tudi zajebavamo. Tam sem najbrž prvič videl tisti preplet »visoke« in »nizke« umetnosti, ki sem ga pozneje spoznaval pri postmodernizmu. Že takrat me je to res pritegnilo in zabavalo. Zato mi je bil sprva precej nenavaden občutek sesti z njim in ga spraševati tudi o precej intimnih, težkih stvareh iz njegovega življenja. Navsezadnje pa je istih let kot moji starši. Tudi to je do neke mere vsekakor vplivalo na tisti »zanimiv« občutek.

A bolj kot to se mi zdi pomembno nekaj drugega. Čeprav mogoče na prvi pogled ne izgleda tako, sva si z Borisom v marsičem zelo podobna. V načinu razmišljanja, v določenih karakternih pogledih, v določenih obsesijah … To je za tak projekt, kot je 100 km, torej biografijo, zelo pomembno. Jaz ga zato bolje razumem, on pa se zato lažje meni odpre. Seveda, kot popolnemu nevednežu mi je moral razlagati družbeno klimo v Trstu od šestdesetih let do dandanes, ker o tem – kot večina Slovencev – nisem imel pojma, a na čisto osebni ravni takšnih razlag praktično ni bilo treba. To je privedlo do neke povezave med nama in mislim, da se to knjigi pozna. V pozitivnem smislu. Ravno zaradi te povezave pa mislim, da pravi »ghost writer« sploh ne obstaja. Že samo način, kako (in kdaj) postaviš vprašanje, bo vplival na to, kako bo vprašani odgovoril. To pa bo pozneje zapisano v knjigi.

Če se dotakneva še tvoje zbirke Razpoke: nekje sem prebrala, da si jo pisal deset let. Kakšna je bila ta pot?

Razpoke sem dolgo pisal. Prvo pesem iz te zbirke sem napisal leta 2010. Zbirka je nastajala dolgo in počasi, včasih ena pesem na pol leta, spet drugič cel cikel v eni noči. Z urednikom Branetom Mozetičem sva se začela za knjižno izdajo dogovarjati že leta 2016, knjiga pa je šla do letošnje objave čez tri zelo različne delovne verzije. Brane mi je glede tega naredil res ogromno uslugo, ker je iz vseh teh verzij izbral najboljše pesmi, ki sem jih nato združil v nov koncept. Ko, kot se lepo reče, zaradi dreves ne vidiš več gozda, ti tak strokovni vpogled nekoga neobremenjenega lahko reši cel projekt.

Lahko v poeziji izraziš stvari, ki jih v prozi ne moreš?

Hecno je, a opazil sem, da pišem boljšo poezijo v slabših psihičnih stanjih. Anksioznost je že preveč močna, a melanholija je ravno prava za poezijo. In seveda, nekatere stvari veliko lažje zapišem v poeziji kot pa v prozi. Imam pa do poezije precejšnje strahospoštovanje, saj nisem tako domač, suveren v njej in tega me ni sram priznati. In če grem pri kakšni kratki zgodbi tik pred objavo še enkrat čez tekst, grem pri poeziji štirinajstkrat.

V pesniški zbirki veliko pišeš o osamljenosti. Ta tema tudi ni odsotna v tvoji prozi. Jo raziskuješ?

To je napol osebno in na pol literarno vprašanje. Osamljenost kot tema me sama po sebi ne zanima, a pride v igro skozi zadnja vrata. Kot otrok in najstnik sem bil zelo osamljen in v tej osamljenosti sem se formiral. V stanju osamljenosti sem odrasel. Zdaj sicer že dolgo nisem več ne sam in ne osamljen, ampak v mojih možganih so nekatere stvari povezane, tako da tudi kadar nisem sam, razmišljam, kot da sem sam in ne vem, če bom to kadarkoli lahko zares presegel, Zato tudi najbrž nimam nobenega literarnega lika, ki bi bil iz družine, kjer je osem bratov in sester. Do neke mere človek vedno piše o tem, kar pozna, in osamljenost, ki jo omenjaš, je nek mindset, ki ga sicer ne raziskujem aktivno in ne pišem aktivno o njem, ampak je preprosto nekaj, kar se mi pri pisanju zgodi. Temu, kar se »avtomatsko zgodi«, pa v literarni vedi radi rečemo »avtorjev pečat«.

V enem izmed tvojih esejev, pred leti objavljenih na tem portalu, si pisal o našem odnosu do literature in o odnosu, ki ga imajo do svojega dela avtorji sami. Zaključil si z mislijo, da se v Sloveniji zelo pritožujemo nad tem, da nam manjka kulture, da pa se ne znamo zazreti vase in uvideti, da smo sami del tega problema. Lahko poveš več o tem? Kot pisatelj se moraš tudi tržiti, to je del tvojega poklica. Kako gledaš na to?

Sam se z literaturo preživljam šesto leto in v tem času nisem opazil, da bi bilo posebno bolje ali slabše, kar zadeva standard, o katerem je vedno veliko govora. A to je samo moje osebno opažanje. V tem poklicu res ni stabilnosti, ampak kar zadeva delo samo, sem kot pisatelj srečen. Je pa vedno prisotna finančna negotovost, ki jo spremlja strah pred neuspehom. Vsaka moja knjiga je rezultat vsaj enega leta dela, vendar ni nikoli nobenega zagotovila, da bo tvojo knjigo založba sprejela, jo izdala in jo honorirala. Ni nobenega zagotovila, da boš dobil štipendijo. Nobenega zagotovila, da boš dobil dobre kritike – ki pa jih vedno potrebuješ. In če knjigo pišeš recimo eno leto … to eno leto pravzaprav delaš zgolj v dobri veri.

Da pa se vrnem na tvoje vprašanje … To je esej z naslovom Samoprodaja=samopredaja? Verjamem, da oseba, ki nastopa kot samozaposlena v kulturi, predstavlja svojo blagovno znamko. In če si samozaposlen v kulturi in ti ministrstvo tudi plačuje prispevke za socialno varnost, to pomeni, da država vate polaga neko zaupanje. Verjame vate. Gre za nek odnos. Za poslovni odnos … In zato se mi zdi zelo nepravično, če se nekdo od teh partnerjev obnaša kot nekdo, ki ničesar ne ceni. Verjamem, da moraš imeti spoštljiv odnos do svojih bralcev, do medijev, do inštitucij. Ta esej, ki ga omenjaš, je nastal kot odziv na odnos določenih ljudi na literarni sceni, s katerim se res ne strinjam. Ne morem pristati na to, da nekdo iz stališča neke sofisticiranosti ali intelektualne superiornosti ali pa anarhizma žali svoje okolje in ga podcenjuje. Ironično, a včasih si lahko anarhist predvsem tako, da si vsaj približno uglajen in spoštljiv in »po reglcih«. Prav zato tako rad govorim o blagovnih znamkah in poslovnih partnerjih in podobnem. Ti pojmi marsikaj poenostavijo.

Ti v tem smislu veliko pomenijo tudi literarne nagrade?

Ja, ogromno. Nagrada mi pomeni potrditev, čast, čeprav vem, da sem s tem mogoče sumljivo blizu nekemu arhaičnemu razmišljanju. Ampak dejstvo je, da kot oseba in kot pisatelj zelo veliko dvomim, zato je super imeti svojih pet minut. To je katarzičen občutek. Pa ne zaradi ega (vsaj upam, da ne), ampak preprosto, ker sem tako poln dvomov. Zaradi njih pa seveda poizkušam delati čim boljše tekste. Včasih uspe, včasih pa se zaradi dvomov že na začetku sabotiraš.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 25. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Naelektreno vzdušje

Roman nemške novinarke in pisateljice srednje generacije, ki ga gotovo lahko štejemo med mladinske, a hkrati po mojem mnenju brez zadržkov tudi med romane za odrasle, je prejel več nagrad in priznanj, med drugim je bil uvrščen tudi med Bele vrane. Naj kar na začetku povem, da si takšno pozornost tudi povsem upravičeno zasluži, zakaj pa v nadaljevanju.

Srž težave za prvoosebno pripovedovalko je selitev z Irske v Nemčijo, iz mesta Dublin v mamino rojstno vas. In tako imamo takoj na začetku nekoč (ne tako davno) in zdaj, med katerima vibrira – ali pa bi bilo nemara bolje reči, da se kar elektri – nešteto čustev in občutkov. Roman že na prvih straneh obljublja veliko in nemudoma razburka bralčevo domišljijo in radovednost. Takole beremo: »Kljub temu, da je tukaj tako temno, nimam občutka, da bi se lahko v tej okolici dogajalo kaj hudega, videti je naravnost nedolžna, niti malo življenjsko nevarna. Ne morem še slutiti, kako zelo se motim.« Kaj hudega in življenjsko nevarnega se torej zgodi? In koga doleti? Pojdimo lepo po vrsti. Izseljenska usoda ne doleti le Emme, pač pa tudi njeno sestrico Aoife in brata Dara; če se vsaj na videz zdi, da se slednji z novimi okoliščinami spopada še kar dobro, pa Emmina mlajša sestrica kmalu po prihodu v Nemčijo preneha govoriti. Očeta na družinski sliki ni več, ker je bil njegov alkoholizem sploh glavni razlog, da je mama spakirala sebe in otroke in se odpravila, kamor se je edino lahko – domov, pod streho svojih staršev. A kako je v resnici z domom? Če je bila mama na Irskem tujka, pa se ob vrnitvi v rodno Nemčijo pokaže, da je pravzaprav nekje vmes, stlačena med domovinama. In za otroke, ki jih ni nihče nič vprašal, le postavil pred dejstvo, sta nemška stara starša dejansko bolj tujca kot kaj drugega. Bralec tudi kmalu spozna, da odnos med Emmino mamo in njenima staršema ni povsem enostaven in da nad njim visijo sence preteklosti; kdo mora komu kaj odpustiti? Odnosi so v romanu nasploh dobro razdelani, ne samo med omenjenimi, pač pa tudi med starimi starši in vnuki, med mamo in Emmo, med Emmo in sošolcem, ki ji je pripravljen ponuditi dober načrt za pobeg itd. Ne na dolgo in široko, pač pa zelo otipljivo; z opisom drobnih gest, ki naredijo spremembe. Nenazadnje je tu še jezik, ki se mu roman na več mestih zanimivo posveti. Ob tem se ponuja vprašanje, ali so meje našega jezika še vedno meje našega sveta? Kako je z jezikom dvo- ali večjezičnih posameznikov, torej, ali obstajata/obstajajo enakovredno ali sta/so v hierarhičnem ali kakšnem drugem odnosu? In kako je z njihovimi svetovi? Kateri je zares njihov? Morda so si na prvi pogled stvari v enem in drugem ali celo v več svetovih celo podobne, »ampak med vrsticami je drugače«. Emma razliko med jezikoma oziroma doživljanje obeh jezikov, ob katerih je odraščala, opiše zelo nazorno: »Angleški jezik sem jaz. Nemško samo govorim. Nemščina je še vedno nekaj morij proč.« Emma razmišlja tudi o različnih naravah različnih jezikov, denimo o tem, kako število poimenovanj za določeno stvar/početje/ipd. sovpada s pogostostjo oziroma zastopanostjo le-tega na določenem geografskem območju (izpostavi na primer, koliko različnih besed na Irskem poznajo za pijanost). Ugotavlja tudi, »/…/ da moraš biti pripravljen na marsikaj, če odneseš svoj jezik v strašno oddaljen kraj«. Seveda pa v eni in drugi državi ne gre le za jezikovne spremembe in spremembe v navadah, pač pa se, tako Emmina mama, razlikuje celo prijaznost: prijaznost Nemcev naj bi bila kot okno, ki je zgoraj priprto, prijaznost Ircev pa kot odprto drsno okno. Pa je ena prijaznost lahko boljša ali slabša od druge? Emmo nekoč prešine, da morda vendarle ni mogoče natančno določiti, katera je boljša – »/…/ prijaznost, ki je velika, ampak nemudoma spet izgine, ali tista, ki se začne z malim in traja večno«.

Morda ste malo prej zastrigli z ušesi ob omembi načrta za pobeg. To je namreč nekaj, kar ima Emma v glavi tako rekoč od prvega dne v novi državi, a stvari se, kot že rečeno, tudi spreminjajo. Najprej je tu Aoifin molk, ki starejši sestri ne da, da bi kar odšla, ne, preden sestrica ne bi spet spregovorila. Potem je tu Levin, lastnik mape, na kateri piše Električne ribe, in avtor natančno izdelanega načrta za pobeg. Levin, ki je še marsikaj drugega in ob katerem se izkaže, da ima otrok lahko z mamo veliko večje težave od tega, da te preselijo v drugo državo. Njegova mama je namreč duševno bolna, kar močno vpliva na celotno družino. Ravno ko je omenjeni pobeg tako rekoč že sredi realizacije, pa se zgodi tisto na začetku omenjeno življenjsko ogrožujoče, kar naj na tem mestu, bralcu v presenečenje, ostane nerazkrito.

Emma je zelo natančna opazovalka in lucidna premišljevalka, roman pa posledično odlikujejo zelo natančni in doživeti opisi, denimo izvrsten opis njenega brodenja po Baltskem morju, nekoliko srhljivega srečanja z Levinovo mamo, nenazadnje tudi domotožja, ki je v samem jedru pripovedi in ga med drugim opiše kot nekaj zelo samotnega, na drugem mestu pa se o njem razgovori takole: » /…/ nič tukaj ni resnično, zdi se, da je vse samo zaigrano: vožnja s šolskim avtobusom, sedenje pri pouku, uporabljanje čajnih vrečk z vrvico, to sploh ni moje življenje, vse to le igram. Sem tukaj, a me pravzaprav ni.« Zelo otipljivo so denimo opisani tudi njeni občutki ob novici o selitvi: »Sama nisem prav dobro vedela, česa se bojim, nikoli se še nisem selila, niti znotraj mesta. Kljub temu je bil občutek grozljivo napačen, vnebovpijoče nepravičen, popolnoma tuj. In nobeden od nas otrok ni mogel ničesar storiti, nobeden. Občutek je bil takšen, kot da nam bo kmalu zgorela hiša, z vsemi slikami in knjigami in doživetji vred, kot da mora nekdo le še najti vžigalice zato. Mama jih je takrat že skoraj našla.« Pri tem zna biti avtorica tudi sveža in izvirna v formulacijah: smehljaj nekega možaka recimo opiše, kot da »svoje gube razpošlje v povsem nove smeri«. Avtorica spretnost pokaže tudi pri gradnji poglavij, saj jih učinkovito zaključuje tako, da moramo neodložljivo brati naprej.

Roman Električne ribe je po tematski plati precej kompleksno delo, saj prepleta zelo raznolike teme; ločitev od enega starša, selitev v novo geografsko in jezikovno okolje, stisko otroka, ki se kaže z dolgotrajnim molkom, duševno bolezen Levinove mame itd. Je roman o stiskah in spoprijemanju z življenjem, o oddaljenostih in bližinah, skratka, o odnosih. In predvsem roman o družinah. Omenjene teme prepleta zelo organsko, predvsem pa mu uspe, da bralca posrka v Emmin svet, da se skupaj z njo boji, žalosti, veseli in kar je še vmes. Še to – slovenski prevod ima na koncu knjige dodan slovar tujih besed oziroma besednih zvez, kar bi bilo s stališča bralca, ki ne želi prekiniti napetega (proti koncu romana še posebej dramatičnega in čustvenega!) toka pripovedi z vsakokratnim listanjem na konec, morda bolj priročno rešiti v obliki sprotnih opomb pod črto. A to so že zoprne malenkosti. Kajti nobenega dvoma ni, da so Električne ribe izvrsten roman, tako za mladostnike kot odrasle.

Susan Kreller: Električne ribe (KUD Sodobnost International, 2022, prevod Alexandra Natalie Zaleznik)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 23. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

»Vse, kar smo zamudili, medtem ko smo živeli«

Tone Peršak se v romanu Za gozdom loteva, če nekoliko posplošimo, »času neprimerne perspektive in teme«. Njegov glavni protagonist ni zatiran in ni mlad, ni preprosto žrtev sveta, temveč je star in preskrbljen moški, ki simpatizira z Janšo. Njegovo življenje ni v vzponu, ne hlepi po priznanju in moči in opolnomočenosti, temveč je v zatonu in sooča se s smrtnostjo. Je eden najbolj nezaželenih literarnih likov tega trenutka, kar pa imamo lahko za prednost. Ponuja nam vpogled v duševnost in življenjske okoliščine populacije, ki je v medijskem prostoru praktično avtomatsko diskvalificirana, torej zapolnjuje motne madeže v podobi sveta, kar je tudi ena od vlog literature v družbi.

Glavni lik je torej zadrt možak, ki živi v večji predmestni hiši, v tipični ulici, ki se imenuje Za gozdom. Po upokojitvi je njegov vsakdan sestavljen iz oprezanja za sosedi in preživljanja časa z odtujeno ženo. Zameril se ji je, medtem ko je še v času Jugoslavije kot inženir delal v Iraku in ni prisostvoval vzgoji otrok, zdi pa se, da sta se drug na drugega navadila; žena predvsem na hišo in udobje, ki ga je njegovo delo omogočilo. Hči ima otroka z bosanskim muslimanom, druga pa je lezbijka. Kljub temu da je v svojem jedru glavni junak konservativen, pa svojih misli niti sam ne razvija v celoti, kaj šele, da bi jih predočil drugim – že svojo naklonjenost do Janše izraža po ostrih ovinkih.

Zanimiv je Peršakov slog pripovedovanja. Ob sicer dokaj preprostih, deskriptivnih povedih mu ves čas uspe vzdrževati nadih nekakšne nežne otožnosti in poetične zadržanosti. Skozi pripoved nas na prvi pogled vodi izrazito prozno, vendar na ravni celote opažamo težko določljivo poetično komponento, ki se skriva ravno v zamolklosti.

Stavki s svojim tonom nam pričarajo prostorsko komponentno prazne hiše oziroma hiše, polne praznine. Zdi se, da razpada svetovni nazor celotne generacije in pravzaprav tudi iluzija sodobnega načina življenja. Takšnega, ki temelji na pridobitništvu ali mladostnem zagonu, pogledu na življenje kot na zaključen individualni projekt, določen s potrošniškimi dobrinami. Ravno takšen pogled namreč ustvarja razkol med mladostjo in starostjo in ravno zato starejše potiska v osamo. Sanje, ki so postavljene na piedestal, se, ko življenje preskočimo, zdijo ničvredne. Temu je nujno tako, saj soočeni s smrtnostjo, v njih, ki so že za nami, ne moremo videti odgovora. Lahko bi se sklicevali na naslov ene od predstav kolektiva Beton Ltd. – Vse, kar smo zamudili, medtem ko smo živeli. Ta besedna zveza bi lahko bila ime eksistencialne praznine, ki jo posredno slika roman.

Za gozdom je kratka, kompaktna, a zelo zanimiva študija starosti v sodobnem svetu, pa tudi moškosti, ki vsebuje obilo blage ironije, vendar nikoli ne obtožuje, zasmehuje, nikoli ne izstopi iz svojega mirnega takta, ki spominja na šumenje listja na ulici Za gozdom.

S tem pa nadaljujemo k drugi pomembni dimenziji Peršakovega romana. Poleg tega, da mu na razumevajoč način uspe sestaviti psihološki profil antagonista, uspešno vzpostavi tudi mikrosvet. Predmestno okolje je poseben in celovit literarni kozmos. Njegove dinamike, sociološke značilnosti, izgled, vzdušje, vse to živo utripa s strani v stran, kot nekakšen podvodni svet, v katerega se potopimo in uživamo v njegovi magiji. Ravno dovolj drugačen – se pravi literariziran – in znan je, da uspe ves čas držati zanimanje, mehko bralsko napetost.

Delo strukturno ne izumlja tople vode in se drži varne poti. Ni toliko ambiciozen, da bi podrobneje razdelal in vključil večje število likov v danem miljeju, temveč zanesljivo vztraja pri nezanesljivi perspektivi enega, njegov osebni razvoj pa dobro obdela. Vsebuje standardne uvod, zaplet in razplet, ki pa jih naredi aktualne s tem, da zaplet predstavljajo dogodki v času nedavne epidemije, ki posežejo v osebno in javno življenje.

S tem pa na zanimiv način odpirajo tudi vprašanje ljubezni. Kaj sploh je ljubezen? V nasprotju s klišejsko predstavo o tem, kako je zakonsko življenje, ko zapade v rutino in zamere, neizogibno uničujoče, zato obstaja samo ena možna rešitev, to sta ločitev in ubiranje individualne poti uresničitve, prikaže kompleksnejšo podobo odnosov in dinamik znotraj njih, ki se jih navadno ne zavedamo, šele eksistencialna kriza nam jih uspe predočiti.

Roman Za gozdom je nekakšen balzam za vznemirjen sodobni bralski um, ki neprestano preži za novimi senzacionalističnimi osebnimi zgodbami in politično-identitarnim obkladanjem, s tem, da se posložuje osnovnih predpostavk literature: vživljanje v drugačnost, vprašanje po smislu in odpiranje etičnih dilem. Istočasno ni eksistencialno dramatičen, ne gre za silovito, težko, klasično čtivo, temveč ga zaznamuje določena lahkotnost, zaradi česar lahko deluje tudi sproščujoče.

Tone Peršak: Za gozdom (Litera, 2022)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: osebni arhiv Tatjane Plevnik Fotografija: osebni arhiv Tatjane Plevnik
Intervju 21. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Tatjana Plevnik: »Prepričevanje bralcev o resničnosti neresničnega pomeni premikati meje mogočega«

Tatjana Plevnik je letos izdala prvenec Vabe pri založbi Litera. Sicer pa se je udeležila več natečajev, na katerih so zmagale njene zgodbe. Leta 2016 se je natečaju JSKD uvrstila v finale z zgodbo Pozno cvetoča roža, na natečaju Radia Ars z zgodbo Cici mici in ruska ruleta. Leto pozneje je na natečaju revije Outsider prejela nagrado in priznanje za dve zgodbi. Leta 2020 in 2021 je napisala štiri zmagovalne zgodbe na natečajih: Miren Kostanjevica (Korona ekspresija), Literatura (božična zgodba), AirBeletrina in Sodobnost. V pripravi je njen drugi roman.

Všeč mi je tvoj stil pisanja v tvojem prvencu Vabe, ki je iskren, globok, iskriv, zajedljiv, ironičen, duhovit, pronicljiv, metaforičen, senzualen in občasno kar precej filozofski. Če sklepamo iz prvega dela knjige, ko naštevaš avtorje in avtorice, ki so izdali/-e svoj prvenec v jeseni njihovega življenja, se vprašam, koliko časa si potrebovala za takšen stil, saj si se začela s pisateljevanjem načrtno ukvarjati šele v pokoju (ali že tudi prej)? Ali pa si tako dolgo čakala zato, ker nisi imela dovolj brezbrižnosti, zavrnitev, ponižanja, razočaranja, za katere zapišeš, da so nujne sestavine vzgoje vsake pisateljice?

S pisanjem se ukvarjam zadnjih deset let. Imela sem srečo s postopnim izstopanjem s službenega prizorišča, tako da upokojitev zame ni bila tako stresna. Vajeti poklicnih zadolžitev sem spuščala počasi, s tempom, ki mi je ustrezal. Tri leta po upokojitvi sem še po pogodbi opravljala nekatere delovne naloge, pisanje strokovnih prispevkov na primer, kar mi je bilo vedno v veselje. Nato sem postopoma prevzemala vse več prostočasnih interesnih dejavnosti, ki jih je spet sestavljalo pisanje, tokrat pisanje fikcije. Podaljšan prehod iz dela v prosti čas mi je omogočil, da sem se lepo počasi prilagodila na nov življenjski modus.

V letih, ko se ukvarjam s pisanjem zgodb, sem se večkrat vprašala, o kom pravzaprav pišem, ko pišem, vsaj v nekem delčku prav gotovo pišem o sebi. Tudi ko pišem o nezemeljskih bitjih, v pripovedi na nek način ozaveščam sebe, svoja čustva in ideje. V vseh zgodbah je nekaj avtobiografskih elementov, pa čeprav samo za drobno zrnce, nevidni prahec. Zato je pisanje fikcije zame vedno osvobajajoče. Brez kazni si lahko izmišljujem, kar si hočem, vmes zapišem tudi kaj resničnega o sebi, ampak nihče ne ve, kaj je res, kaj je izmišljeno. Še sama ne vem. Na marsikatero svojo oddaljeno izkušnjo danes gledam drugače, kot sem takrat, ko sem jo doživela. Dejstva, ki so mi »ušla« iz spomina, pa si moram izmisliti. Do teme, o kateri pišem, na primer razmišljanja o samomoru ali slabih odnosih s starši, moram zavzeti distanco, saj drugače ne morem zaokrožiti zgodbe. Na ta način, z drugačno interpretacijo resničnih dogodkov, si lahko tudi kaj oprostim. Vseh prepričanj o sebi, da nisem dovolj dobra, da me ljudje včasih tudi ne marajo, da marsikaj naredim narobe, se seveda ne morem znebiti, mi pa pisanje pomaga, da se otresem tistih res hudih samozamer, se pošalim iz sebe in se sama sebi nasmejim. Mislim, da v tem pogledu nisem nobena izjema med piskami.

Kar me morda ločuje od drugih, je bojazen, povezana z mojo starostjo, strah pred neugodnostmi staranja, samoto in boleznijo. Oba moja starša sta umrla kot dve posušeni preslici, brez zavedanja o svojem obstoju. Tudi zato pišem, da se mi ne zmeša od strahu pred demenco ali depresijo ali kakšno drugo boleznijo, iz katere se ne bi mogla več izkopati. Knjige, branje in pisanje prav gotovo izganjajo te strahove. Pisanje je navsezadnje koristna možganska telovadba, ki krepi ali vsaj vzdržuje mentalno zdravje. Pisanje vsekakor ohranja sposobnosti, kot sta zbranost in pozornost, ki ju televizija, internet in pametni telefon cefrajo na koščke. Poleg tega je napisano kot priročen arhiv. Prigode iz svojega spomina lahko ohranim žive za čas, ko me bo začel spomin zapuščati. Nazadnje moram priznati tudi skrite samoljubne motive. Obožujem pohvale in želim si, da bi se me kdo zapomnil še potem, ko me ne bo več.

Namesto, da bi si bralke (in bralci) razbijali lepe glavice z vprašanji, koliko resnice oz. koliko avtobiografskih zgodb in anekdot je v romanu, nam že skoraj na začetku v zgodbi z naslovom Se je to res zgodilo avtorici? postrežeš »… Daniel Defoe je sprva trdil, da je Robinson Crusoe resnična zgodba, šele pozneje je priznal, da si je zgodbo delno izmislil. Nekaj v njej, je dejal, da je tudi resnično. Kaj je tisto nekaj, je vedno prepuščeno bralcu.« Jaz pa te sprašujem, kaj je tisto, kar bi si avtorica želela, da bi se ji zgodilo in si je to zato izmislila, saj zapišeš tudi »prepričati nekoga o nečem neresničnem je vzvišen cilj«?

Zbirka mojih kratkih zgodb je nastala iz večletnega eksperimentiranja s formatom kratke zgodbe, z žanri, vsebinami, temami, s slogi itd. Zgodbe sem pisala »v hodu«, sproti, kot sem se učila pisanja. Pri njihovem pisanju me ni vodila želja, da bi se mi zgodilo nekaj, kar se mi v resnici ni, bi pa bilo vredno zgodbe, ampak želja, da bi učinkovito posredovala neko temo, da bi znala mentoricam in bralstvu povedati kaj takega, kar je pomembno tudi zanje, kar bi prepoznali kot del svojih izkušenj. Snovi nisem črpala iz svojih neizživetih želja, ampak sem jo bolj prilagajala temu, kar sem želela sporočiti bralcem. Moja želja je vedno, da bi pokorila snov in teme, o katerih pišem, pravilom pisanja kratke zgodbe, in če je treba (vedno je treba), tudi z izmišljanjem. Svoja resnična izkustva sem večinoma uporabila zgolj za učinek verodostojnosti. Razen v pripovedih, v katerih je avtobiografska vsa jušna osnova. V teh pa so izmišljeni fragmenti bolj kot prežganje ali bešamel. Človekov spomin je vedno luknjičav, spominjanje je razpršeno, fragmentarno, zvesta rekonstrukcija konkretnega doživetja je težko dosegljiva, resničnostno pa je sploh nepreverljiva. V avtobiografskem pisanju zato vedno nastopata dva jaza: Jaz, ki pripoveduje, in Jaz, o katerem se pripoveduje. Prvi in drugi jaz realnega avtorja sta kot doktor Jekyll in gospod Hyde. Kdo bo koga?

Izbrala si si zanimivo strukturo romana, na eni strani se sprašuješ o pomenu avtorice, avtorstva in različnih načinih pisanja (koliko je domišljija izmišljija, kdo je avtorica, v čem je smisel pisanja, če nihče več ne bere, spodbude za pisanje, metamorfoza itd.) in to se bere, kot da gre za nekakšne napotke bodočim piskam, na drugi strani nam na to odgovoriš s samo demonstracijo zgodb. Kakor da gre za dialog med avtorico kot osebnostjo in avtorico kot pisateljico, v oboje pa spretno vtkeš interpretacijo bralke. Kaj je tisto, kar te pri bralkinem »prevajanju« tvoje zgodbe predvsem zanima, za kakšne vrste odnosa med bralko kot bodočo pisateljico in avtorico ti gre, saj se ta mentorska drža razpoteza od začetka do konca romana?

Zbirke kratkih zgodb nisem sestavljala z namenom, da bi jih strukturirala v roman, zato sem potrebovala rdečo nit. Ker niso nastajale z vnaprejšnjim načrtom, da se bodo združile v zbirko, ni v njih ničesar, kar bi jih povezovalo. V nekem intervjuju je Neil Gaiman izjavil, da je kratke zgodbe v njegovi najnovejši zbirki Trigger Warning povezoval en sam element: vse je napisal v času od izdaje zadnjega romana. Literarni kritiki so se razpisali o povezovalnih temah, ki pa jih sam ni zavestno opazil. Zgodbe so bile tematsko in žanrsko popolnoma različne in brez rdeče niti, toda pisatelj je bil zadovoljen, saj, kot je dejal, od zbirke kratkih zgodb bralci pričakujejo predvsem raznolike izkušnje. V svoji zbirki bi torej lahko pustila, da pride do izraza raznolikost zgodb.

Neil Gaiman je slaven pisatelji, jaz pa ne, zato bi vseeno rada zadovoljila morebitne kritike vsaj glede rdeče niti.

Rdečo nit sem si morala naknadno izmisliti. Tako sem naknadno napisala kratke meta tekste nekakšen dialog za bralke in bralce, kot povabilo k pisanju. Vodila me je tale misel: Pisati je dobro. V to sem trdno prepričana. Pisati je bolje kot metati granitne kocke. Pisati pomeni uživati v svobodi izražanja, preizkušati ideje, eksperimentirati, se igrati, spoznavati sebe in svet še na druge načine, iskati smisel življenja. Literarno ustvarjanje daje življenju smisel, smisel življenja pa ga podaljšuje. Zamislila sem si, da bi bili ti metateksti v mojih Vabah teme per se, katerih poanta je smisel življenja. Prepričevanje bralcev o resničnosti neresničnega pomeni premikati meje mogočega. Kajti vemo, da v literaturi obstajajo svetovi, ki (še) niso resnični, lahko pa to postanejo. Povem naj še to, da jemljem bralca skoraj za enakovrednega avtorju, saj vsako zgodbo, ki jo začne avtorica, dokonča bralka. Zgodba dobi končni smisel, ko ji ga da bralka. Nobena zgodba pri nobenem bralcu ne ostane enaka. Torej, če neko zgodbo preberem, jo v bistvu na nek način tudi že pišem oziroma vsaj dokončam. To je moja razlaga vezi med avtorico in bralko. Branje in pisanje je prepleteno tako zelo, da ga je nemogoče razvozlati.

In ne le to, v delu, o katerem pišeš o pomenu ter načinu pisanja, avtorstva, v pisanje vkomponiraš tudi pomen poznavanja in referiranja na ostale (pri)znane avtorice in avtorje (tudi celo filme). Všeč mi je, kako mimogrede omeniš različne knjige in se nanje sklicuješ »dokler se piska ne nauči teči z volkovi; … zvenenje v glavi …«. Kaj želiš s tem povedati, aludiraš na svoje reference ali na reference bralke ali oboje, kaj pa se zgodi v primeru, ko bralka ni prebrala naslovov in avtoric ter avtorjev, ki jih omenjaš, kot so npr. Patricia Highsmith, Svetlana Makarovič in številni drugi?

Aluzije, reference, citati omogočajo poglobljeno razumevanju besedila. Z dobro izbrano aluzijo je mogoče razložiti zelo kompleksne pojave ali pojme, črne luknje, če hočeš. Zgodi se, da se kontekst, v katerega je zamotana aluzija, bere kot uganka, ki jo je treba rešiti. Bralci imamo na splošno radi uganke, zato je užitek tako v njihovem sestavljanju kot iskanju pomena. Nekateri pravijo temu »velikonočna jajce« (easter eggs), saj jih, podobno kot skriva velikonočni zajček čokoladne pisanice po vrtu, tudi pisateljice in pisatelji vtikajo v goščavo svojega besedila. Včasih res zahtevajo od bralstva nek širši literarni horizont, poznavanje drugih del in avtorjev, sicer ostanejo prikrajšani za pomemben del sporočila. Noben avtor ne more nikoli zadovoljiti vseh bralcev. To preprosto ni mogoče. Nekaterim se bo zdelo hudo nakladanje, kar bo drugega prevzelo z estetiko ali dobro izbranim citatom. Nekoga zadovolji samo srečen konec, odprti konci ga spravijo v slabo voljo, drugega pa lahko pričakovani razplet odvrne od branja naslednje avtorjeve knjige. Horizont bralca je pomemben za bralca. Avtorica pa mora loviti ravnotežje med tem, kar sama zmore in kar pričakujejo bralci. Ne ujameta se vedno.

V romanu je kljub buhtenju čutov in čutnosti, vonjav, barv, občutkov, dotikov, ki jih mojstrsko popisuješ, zaznati, da tvoj namen ni le opisovanje različnih doživetij naše utelešenosti prek metafor, analogij, alegorij, ampak te vodijo tudi globlja filozofska vprašanja, kako nekaj nastane iz nič, kot kaj je nič – to nekaj iz nič sega od tega, da še pred kratkim ni bilo v glavni junakinje nobenih občutkov in čustev, do tega, da je nenadoma v nekem trenutku začutila privlačnost do nekega moškega, pa vse do vprašanj »Nekdo je moral biti prvi. Nekdo je moral ustvariti ta svet, saj ni nastal iz nič?« Kaj je zate nič in kako pridemo do tega, da nekaj je … tako zveni tako heideggerjansko, ki se je tudi spraševal, zakaj nekaj je in ne rajši nič, kajne? In če se navežem še naprej na filozofijo; podobno filozofska si, ko razlagaš, da pri pripovedovanju ni pomembno le kako, ampak tudi zakaj nekaj poveš. Koliko slediš »zakaj« pred »kako« v svojem pisanju?

Kaj je zame nič? Vprašanje je res filozofsko. Nič drugega mi ne pride na misel kot Aristotelova razlaga časa. Po njem je čas razdeljen na preteklost, sedanjost in prihodnost. Sedanjost je samo meja med preteklostjo in prihodnostjo. Preteklost ne obstaja več, prihodnost pa se še ni zgodila. Sedanjost ni nič. Čas je nič, ki deli že neobstoječe s še neobstoječim. Zdaj pa k temu dodaj še prostor (prizorišče), gibanje (dogajalnost) in opazovalca (pripovedovalca). Od tu dalje prepuščam interpretacijo bralcem, ki so nadarjeni za fiziko.

»Zakaj« je vedno pred »kako«. Zakaj? Zato ker hočem nekaj povedati in ker je to, kar hočem povedati, vedno moje prednostno vprašanje. Kot majhen otrok, ki ga zanima samo »zakaj« in nič drugega. V moji glavi to zveni takole (na primer): Zakaj pripoveduješ to zgodbo? Ker hočem povedati bralcem, da ljudje nismo popolna bitja. Zakaj? Ker je za vsakega od nas pomembno, da si prizna, da ima lahko napake, in da to prizna tudi drugim. Zakaj? Ker je spoznanje, da nihče ni popoln, noro osvobajajoče. Zakaj? Ker se človek znebi pritiska, da mora biti najboljši, najbogatejši, najlepši in da mu nikoli ne sme spodleteti. Zakaj? Ker je to pomembno za njegovo prihodnost. Zakaj? Ker človek danes bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini potrebuje empatijo, oporo, solidarnost, etičnost itd. Zakaj? Ker … itd. Ni nujno, da v zgodbi oblikujem odgovore, vendar moram spodbuditi vprašanja. Zdaj šele pride na vrsto vprašanje, kako. »Kako« je vprašanje pripovednega načina. Zgodbo navadno že imam. Recimo, da prikazujem osebo, ki sprejme svojo nepopolnost, ranljivost in iz zapleta (konflikta) pride močnejša in modrejša, kot je vanj vstopila. Zdaj moram snov in dogajanje razporediti na literarno učinkovit način, kar pomeni, da bom bralcu pustila, da se z iskanjem smisla skozi besedilo sam prebija, sam znajde in si na ta način poglobi bralno izkušnjo.

Zveni, kot da naganjam bralce v labirint? Da. Pot ven, ki jo bodo sami našli, si bodo zapomnili.

Toda pri pisateljevanju in pri umetnosti se na splošno zdi, da je »kako« pravzaprav pomembnejše od »zakaj«, kakor predstaviš v zgodbi Vaja v zgoščevanju, za katero si na AirBeletrininem natečaju (2020) prejela prvo nagrado. Bi lahko rekla, da sta glavna postopka pisanja zgoščevanje in razprševanje oz. kako zgoščevanje in razprševanje vplivata na žanr, stil, tehniko pisanja?

V kratki zgodbi je pomembno vse troje: kaj prikazujemo, zakaj in kako to prikazujemo. Literatura naj bi omogočila bralstvu, da se nekaj naučijo, spoznajo, se o nečem ozavestijo, da uživajo v estetiki sloga in pripovednih bravurah ter se zavedo etičnih dimenzij. Pri pisanju uporabljamo več postopkov in sredstev. Poleg zgoščevanja naj naštejem še napovedovanje, zamolčevanje, pravo razmerje med prikazovanjem in opisovanjem, utrjevanje verodostojnosti s podrobnostmi, grajenje napetosti in vzbujanje pričakovanj, preobrati itd.

Kakšen pomen imajo pri ustvarjanju zgodbe sanje in spomini? Bi lahko rekli, da so pri tvojem prvencu eden ključnih, saj se zdi, kakor da se zgodbe berejo kot nekakšen kolaž tvojih izkušenj od otroških, študentskih, zrelih pa do poznih let?

Prvi začetki pisanja vsakega pisateljskega aspiranta črpajo iz lastnih izkušenj. Te najbolj poznamo in nam je to na videz najlažje. O sanjah pa ne vem dosti. V svojih zgodbah sem si jih izmislila. Sama se redkokdaj spominjam svojih sanj, če pa se jih, so fragmenti, ki niso pritrjeni na nič konkretnega, za pisanje so docela neuporabni. Ko v moji zgodbi naletiš na sanje, si lahko prepričana, da služijo samo kot odskočna deska za pripoved. V njih ni nič resničnega. Zelo bogato pa kradem iz svojih nezanesljivih spominov. Ko v mislih preigravam nek prizor, v katerem nastopa moja literarna oseba, se odmaknem od realnosti, obenem pa si zamišljam, kako bi to sama doživljala oziroma kako sem doživljala nekaj podobnega. Oboje je prisotno: domišljijski scenarij z mojega zornega kota opazovalke in prvoosebni zorni kot osebne izkušnje. Izmišljeno zapleteno izkušnjo »moje« protagonistke sestavljajo drobtinice in koščki mojega lastnega epizodnega spomina (okus hrane, stisk roke, fizična bolečina …) in še kaj, kar se je nabralo v mojem spominu, ne kot moje izkustvo, ampak kot usedlina iz prebranih knjig in ogledanih filmov ali gledaliških iger, iz prikazov tujih izkušenj torej. Vse te detajle iz svojega spomina, kar se je (morda) zgodilo meni ali kar se je zgodilo drugim osebam iz mojega življenja, tudi literarnim junakom in igralcem, vse to poskušam sestaviti v »novo« doživetje svoje izmišljene osebe. Skoraj vedno se zgodi, da svoje spomine »popravljam« do nerazpoznavnosti. Včasih (prav grdo) izrabim kakšno svojo lastnost ali lastnost mojih bližnjih za to, da jo razgalim, skazim, pretirano poveličam. Takrat se počutim, kot bi koga obrekovala. V literarnih osebah je vedno nekaj malega »mene« zraven, nekaj, čemur bi lahko rekla moje doživljanje njihovega doživljanja. Zgodbe so niti, ki nas povezujejo.

Kakor se že v objavljenih kratkih zgodbah na natečajih ukvarjaš s starši, se s tem ukvarjaš tudi v Vabah. »Vsak, ki ga poznam, za svoj propad krivi starše.« … »Škoda, da se [matka] vedno tako grdi drži.« … »Ne veš na primer, kako spretno zna vzbuditi občutek krivde.« Kaj je tisti lajtmotiv o mami, ki te vedno znova vznemiri, pa čeprav zgolj kot namera, in ki se morda niti ne izrazi v končnem pisanju, da te spodbudi k pisanju o mami ali očetu?

Vpliv staršev je velik. Še večji je, če ga ni. Njihova odsotnost na nas vpliva še močneje. Poskušamo jih razumeti, poskušamo si razložiti njihova ravnanja, odnose, odzivanja. Poskušamo. Ampak nihče nikogar zares ne pozna do obisti.

Všeč mi je, da si posebej osredotočena na ženske, zlasti v delu, kjer nas nagovarjaš v vlogi »mentorice za pisanje« in takrat vedno pišeš, »piske in bralke« (zraven v oklepaju pa dodaš moške, če je treba). Kaj si želela s tem doseči, na kaj opozoriti? Enako tudi, ko zapišeš: »Pisatelji morajo biti nadarjeni za pripovedovanje, pisateljice še bolj«. Res, kako?

V določeni starosti začneš na ljubiteljskih scenah (z izjemo športa) srečevati v glavnem ženske. Razmerje je 80:20. Razmerje med bralkami in bralci je podobno. Čeprav se mi zdi moška drža ob knjigah nerazumljiva. Kdor veliko bere, namreč dlje živi. In pametni moški bi to morali vedeti. Mogoče to pojasnjuje dolgoživost žensk. V šolskih učnih načrtih književnosti so večinoma pisatelji, pisateljic je le za vzorec. V slovenščini imamo moško rabo. Takole rečemo: »Lola, Polona, Mici in pasji mešanček Šnudelj so šli na sprehod.« Pes prevlada nad ženskim in drugimi spoli. Ker je tudi v SSKJ moški človek, ženska pa oseba, se mi je zdelo, da se moram malo postaviti za ženske.

Obenem pa čutim na svoji koži, da smo starejše ženske na vsegeneracijskem prizorišču čedalje bolj prozorne. Nevidne ženske, pravi Slavenka Drakulić. Naše bivanje se stereotipizira v »babice, babuške, mamke, revmatične tetke ipd.«, vzdevki, šale, neprimerni izrazi, odpor celo, se kar vrstijo. Ampak če pogledam vase, če odmislim fizično obliko, vidim podobo, ki je že vsaj pol stoletja ista in bo taka še naprej, vse do takrat, ko bo padel zastor. In vse ženske, ki jih srečujem, so prav takšne: zanimive in prikupne. Ne glede na starost.

Bi še kaj dodala, kakšno drobtinico, dve, ki jih je avtorica intervjuja na poti zgodb pozabila?

Če pišete, pišete iz čiste ljubezni do pisanja. To si lahko privoščite, če imate vsaj povprečno pokojnino ali kak drug stabilen vir dohodka. V primerjavi z zaslužki pisateljev se konjske dirke zdijo trden in stabilen vir dohodka, je rekel John Steinbeck. In to drži.

Tatjana Plevnik: Vabe (Litera, 2023)
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Intervju 20. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 20 min

Emil Filipčič – File: »Jaz hočem še! Še bi rad živel, še bi rad govoril.«

File je legenda. Dovolj bi bila že dva naslova. Butnskala. In Radio Ga Ga. Pri prvi je bil ob njem konec sedemdesetih Marko Derganc – Dergi, pri drugem desetletje pozneje Sašo Hribar. Leta 1979 je z Brankom Gradišnikom pod skupnim psevdonimom Jožef Paganel izdal roman Kerubini. In istega leta še samostojni prvenec Grein Vaun. Sledili so Kuku, Ervin Kralj, X-100 roman … vse do sedmih, ki jih je v tem tisočletju nanizal pri Beletrini. Prihodnje leto jih bo že osem, pravkar piše novega. Za Probleme je leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada. Tri leta pozneje je v zajetni knjigi pri Cankarjevi založbi izšla deveterica njegovih dram.

Emil Filipčič, leta 1951 rojen v Beogradu, je tudi igralec – nekoč v gledališču in filmu, danes pa predvsem na teniškem igrišču.

Kako vas je butnila novica o smrti Saša Hribarja?

»Tisti petek sem šel dopoldne mimo radia in si rekel: Evo, zdaj ima oddajo. Proti večeru pa mi je telefoniral nečak, ki se je vozil iz Maribora in poslušal radio. Nenadoma so prekinili muziko in glas je rekel: ‘Umrl je Sašo Hribar.’ Bilo je pretresljivo.«

Kdaj sta se nazadnje videla?

»Kak mesec tega. Prav tako pred radiem. Pogovarjala sva se o starih časih. Takrat je bila oddaja čisto drugačna, trajala je osem ur, toliko programa se je Sašu posrečilo dobiti, se zmeniti. Zmeraj je hodil k direktorjem, se pogovarjal, jih prepričal …«

Je bil torej tudi spreten diplomat?

»Izjemno! Kadar so na televizijo ali kam v soseščino prišli kaki znani, recimo Tereza Kesovija ali Tajči, je šel takoj k njim in jih pridobil, da so prišli še na radio. Ogromno jih je pripeljal, vse mogoče. Tudi obrtnike, ki so prinesli reklame …«

Kdaj ste se mu pridružili?

»Jeseni leta 1990. Takrat je Sašo oddajo delal že kakega pol leta. Ob njem je bil Matej Rus. Prav dobra sta bila! Bili so še drugi: Srečo Katona, tonski mojster vse od začetka, pa glasbena urednika Tomo Pirc in Jani Kenda, seveda tudi Andreja Krevs, Saševa partnerka, in še kdo. Pridružil sem se, dobro leto pomagal pri začetnem zagonu …«

No, bili ste že navdih. Z Butnskalo.

»O Butnskali se nismo kaj dosti pogovarjali. Vprašanje je bilo le, ali sem pripravljen nastopati na Radiu Slovenija. In sem bil.«

Sašo Hribar in Emil Filipčič v oddaji Radio Ga Ga (Fotografija: arhiv RTV Slovenija)

Ampak sorodnosti formatov ne moremo spregledati: dva človeka, ki z različnimi glasovi uprizarjata ogromno likov.

»Tudi nekateri liki so v Radio Ga Ga prišli prav iz Butnskale: Fanči, Valentinčič, Eminenca, Kugla, Bomba … Ti glasovi so ostali. Princip pa je bil drugačen, pri Radiu Ga Ga je bil bistven pogovor s poslušalci, ni bila radijska igra.«

»Potem ko pridejo na oblast, skoraj noben več ne buta ob skalo.«

Na Radiu Študent ste začeli z oddajo Jockey jaha

»To je bila literarna oddaja. Svoje pesmi so mi dali Jure Detela, Iztok Osojnik in drugi, s katerimi sem bil povezan prek revije Problemi in tudi sicer. Pesmi sem prebral …«

Nekakšen radijski recital?

»Točno to, nič več od tega. Takrat pa se je ob meni pojavil Dergi, s katerim sem že prej posnel več oddaj za krog prijateljev. ‘Ti si pa zdaj pri radiu, bi lahko še kaj posnela in predvajala,’ mi je rekel. Prav, sem odgovoril. Na radiu sem dobil Uher, prenosni magnetofon … in sva začela. Odziv je bil veličasten. Tehnik Silvo Žnidaršič mi je pravil, da telefonirajo na radio, sprašujejo, kdaj bo Butnskala spet na programu … Nekaj časa sploh nisva vedela, da je tako popularna. Dergi je izvedel, ko je nekoč zvečer prišel na vrt gostilne Pod lipo in slišal ljudi govoriti z glasovi iz Butnskale. Mislil je, da je zblaznel. Kaj pa je zdaj to?!« (smeh)

Že Butnskala je nastajala brez strogega scenarija, mar ne? Najbrž sta imela samo začrtano, kam bi rada prišla …

»Točno! Kot pisatelj, dramatik sem si zamislil: ‘Dergi, zdaj boš profesor, jaz pa študent, ki stoji pod ulično svetilko in govori: Kdo sem, zakaj sploh sem tu … Ko ti bom čez nekaj časa dal znak, boš pristopil k meni: Mladenič, vidim, da ste v hudi duševni stiski … In akcija, gremo!’ Tako je šlo to naprej, iz prizora v prizor.«

Zamisel za sekto, v kateri članice in člani z butanjem ob skalo iščejo srečo, svobodo, odrešitev, sta pa baje našla na pokopališču.

»Ponoči sva šla na pokopališče. Z dvema flašama vina. Kdo bi vedel, zakaj. (nasmeh) Hodila sva med grobovi, pa ni bilo nič kaj zabavno. Raje sva šla k njemu domov in se tam domislila, da bi posnela oddajo o tem, kako se z glavo zaletavajo v nagrobne kamne. In sva to tudi posnela. Ko sem bil pozneje na Radiu Študent, sva zamisel obudila in razvila, sicer v čisto drugo smer.«

Sta že takrat vedela, kam bosta z zgodbo prišla, ali je šele uspeh oddaje prinesel razvoj od odštekane zamisli pa vse do zelo resnih tem, do vojne in revolucije, prevzema oblasti, povojnih pobojev …

»Na začetku nič nisva vedela, fantazija me je na lepem iz butanja ob skalo pripeljala do vojne, najprej proti živalim, steklim lisicam, tako rekoč za trening. Ko sem pozneje razmišljal o tem, sem se vprašal, zakaj najprej živali. Odgovoril sem si, da je človek gotovo tako začel: naprej se je spravil nad živali, da se je nasitil, zatem pa še nad sočloveka. Pa še nekaj zanimivega sem opazil pri naši oddaji: potem ko pridejo na oblast, skoraj noben več ne buta z glavo ob skalo.«

Aha, prvotna ideja torej zamre!

»Tako je. Se zgodi, potem ko nastopi sprememba. In tako so se spremembe dogajale tudi v moji glavi, od butanja ob skalo do vojne, oblasti, države … in takoj zatem tudi do propada te države! Ko pa se po njenem propadu dobijo na pikniku, se dovčerajšnji oblastniki začuda obnašajo, kot da nič ni bilo. Niso jih postrelili in nihče od njih ni pristal niti v zaporu.«

Kar ostra družbena in politična kritika.

»Očitno. Takrat so oddajo zelo poslušali in jo primerjali z resničnimi razmerami, skušali ugotoviti, katerega politika sva imela v mislih pri tem ali tistem liku. Ampak midva nisva delala ‘na ključ’. Pa tudi reakcije oblasti ni bilo, nihče ni posegel v oddajo ali jo prepovedal.«

Morda so imeli preveč opravka z umirajočim Titom.

»Inflacija je bila vse višja, kar v človeku povzroči nemir, negotovost … pa tudi vseenost.«

Fotografija: Andraž Gombač

»Sašo Hribar ni bil dezerter, bil je borec za Slovenijo.«

Je bila kdaj v igri tudi zamisel, da bi se Radiu Ga Ga pridružil še Dergi?

»Mislim, da je nekoč prišel na obisk. Ampak je bolj igralec, dobiti bi moral vlogo, pogovarjanje s poslušalci prek radijskih valov ni bilo zanj.«

Sta bila Dergi in Sašo zelo drugačna? Kakšne so razlike?

»Drugače je bilo že, ker sem se z Dergijem poznal že zelo dolgo, oddaje sva za prijatelje začela snemati, ko je on imel osemnajst, jaz pa sedemnajst let. Ko sem se pridružil Sašu, sem jih imel devetintrideset, on pa trideset. Bil je radijski napovedovalec, pri radijskih napovedovalcih pa je največji izkaz zaupanja, če ti dajo brati osmrtnice – in to je Sašo tudi dosegel! Pa televizijski dnevnik je vodil. A najraje od vsega je imel Radio Ga Ga, to je bil njegov življenjski dosežek. Radio znotraj radia. Zdel se mi je pravi umetnik. Bil je zanimiv, poln nasprotij. Vse mogoče ga je zanimalo. Matematika! Ker sem slab matematik, sem težko sledil njegovim definicijam, ki so bile na ravni atomskih fizikov. Pozneje je ustvaril še radijske oddaje za pomoč ljudem …«

Aha, Moja soseska.

»To. Iskreno je hotel pomagati, bil je zelo sočuten, to je bilo v njem. Mogoče je tudi zaradi tega Radio Ga Ga tako uspel. Ker je bil vztrajen in ker se je znal približati ljudem. Vse raje so ga imeli, čutili so, da hoče samo dobro. Topel človek.«

Kako je bilo nastopati v oddaji, ki je vsak petek sprva trajala kar osem ur? V dokumentarcu, ki ga je posnel Dušan Moravec, vas na arhivskih posnetkih vidimo, kako skačete po studiu, se plazite pod mizo, tolčete po steni, vmes pijete pivo …

»Bilo je zelo naporno. Ko sem končal, so me prijatelji že čakali spodaj, v Turistu. Ker sem bil poln denarja. (nasmeh) A po vrnitvi v gostilno so me začudeno gledali – običajno sem jih zabaval, da so crkavali od smeha, zdaj pa sem sedel med njimi in prav nič nisem mogel povedati. Samo pil sem. Izčrpan. Ampak občutek je bil pa dober. V gostilno so prihajali ljudje, mi čestitali, me hvalili … Prijetno je bilo. Fajn je bilo tudi, ker je bilo … ljudsko. Knjige, ki jih pišem, mi dajejo vtis, da sem pisatelj za redke izbrance, drugačno zadoščenje pa ti dajo bolj ljudski uspehi, srečevanja z ljudmi, ki pravijo: ‘Čestitam, še zmeraj poslušam Butnskalo …’«

Ko ste bili pri Radiu Ga Ga, ste igrali vse mogoče like, praviloma odštekane, celo živali, od čivave do kače – niste pa imitirali politikov, kar je potem postala značilnost oddaje.

»To pa mene sploh ne zanima. Kdo bi vedel, morda ker sem odraščal v Jugoslaviji, v časih, ko smo bili mladi v glavnem totalno apolitični. Bil je študentski upor na Filozofski fakulteti leta 1971, pozneje smo zavzeli zapuščeno vilo na Erjavčevi ulici, danes bi rekli, da smo jo zaskvotali … A nismo pretirano drezali v politiko. Nepredstavljivo je bilo, da bi kakega politika imitirali, kakor jih danes. Tudi če bi si privoščili še tako nedolžno imitacijo, samo blag posmeh in nič več od tega, bi hitro ukinili oddajo.«

Fotografija: Andraž Gombač

Pri Radiu Ga Ga ste bili še junija 1991, mar ne, v času osamosvojitve?

»Sem bil. Takrat so Saša vpoklicali k vojakom, k brambovcem. Oddaje nekaj časa ni bilo na programu.«

Ste letos spomladi spremljali polemiko med Peterletom in Hribarjem? Prvi je drugemu očital dezerterstvo …

»Sašo je bil vojak, bil je na Medvedjeku, kjer je bilo najhuje. Ni bil noben dezerter, bil je borec za Slovenijo, to si mu videl v očeh.«

Leta 2008 mi je v intervjuju za Primorske novice o vajinem sodelovanju pri Radiu Ga Ga povedal: »Spraševali so se, kako se bova razšla, pa sem mu le rekel: ‘Emil, s tabo ne morem več delat.’ Rekel je: ‘Evo roko, adijo!’ In nisva se več videla.« 

»Pa ja, saj pravim, da sva se dobro razumela. Pri vsakem sodelovanju pride do takšnega trenutka. Teniški primer: Hrvata Mektić in Pavić sta bila prvaka v dvojicah, pa že nekaj časa ne igrata skupaj. Kdo bi vedel, zakaj, me je kar presenetilo. Tako pač pride. Sodelovanje se sčasoma … zaključi.«

Izpoje?

»Izpoje!«

V intervjujih ste že povedali, da pisati niste mogli pijani, da v takem stanju ni nastalo nič uporabnega. Med radijsko oddajo pa se je alkohol obnesel?

»Se je. Ha, en Čeh me je pogruntal! Poslušal je oddajo, kar me je presenetilo, pa sem ga vprašal, ali sploh kaj razume. Rekel je, da čuti princip, ost. ‘Ampak morate pa biti nekoliko nasekani, ko to snemate, a ne?’ je vprašal. (smeh) Podobno sem sam opazil med gledanjem Chaplina v filmu Odrske luči. Kadar je bil pijan, je bil dober komedijant, trezen pa ne. Res je tako. Razen če komedijant strogo naštudira svoj nastop, vsak gib, vsak izraz, če obvlada jekleno disciplino, pri čemer je povsem razumski. Nerodno je, ker ti lahko ob tem umanjka srce, zdi se ti, da si hladen, preračunljiv, točno veš, kje boš občinstvo ‘dobil’, kot se reče.«

Drži, da ste se alkoholu odrekli leta 2004?

»Nekaj takega bo, drži.«

Že skoraj dve desetletji. Kakšno je trezno življenje?

»Ko sem pil, sem bil še razmeroma mlad. Pri triinpetdesetih pa nisem bil več v pivski formi. Zadostovalo je, da sem spil dva šnopsa, pa sem bil že ‘out’. Ni bilo več zabavno, smisel pijače pa je prav dobro počutje. ‘Sladko vince piti, to me veseli …’ Veselje mora biti, pri meni pa je bilo vse bolj nasprotno, vse manj lepega in vse več grdega.«

Vaše pitje je šlo z roko v roki tudi s časom: začeli ste v dobi Šumija in drugih lokalov, živahnega druženja najrazličnejših umetnikov, končali pa v novem tisočletju, kjer je tovrstnega bratenja bolj malo ali pa je povečini virtualno …

»Res je, nekoč je bila vesela družba zmeraj na razpolago. Vedel si: tam so! Če jih nisi dobil tam, ti je pa kdo povedal: ‘Ne, danes so tam.’ Pa si jih našel tam. Zmeraj so bili nekje. Nekoč sem prebral lepo Hölderlinovo pesem o nemških gostilnah, v katerih se je točil rizling … Opisal jih je tako, da sem živo videl ljubljansko Pod lipo. Res, včasih se mi je zdelo, kakor da popivamo v kaki pesmi! Ali pa se mi je zazdelo, da je Li Taipo pesnil o nas, ko je opisoval pivce ob ribniku, ki na vodni gladini zagledajo svoj odsev, lastno zrcalno podobo. Take lepote pijanstva … ki pa se prej ali slej sprevržejo v grdoto.«

Vam se je uspelo prebiti, dočakali ste 70 let, 71, 72 … Najbrž ste bili večkrat čisto na robu previsa.

»Kar nekajkrat. So me tudi že potegnili nazaj v življenje. Imel sem 4,4 promila alkohola v krvi. Zdravnik mi je naslednji dan rekel: Blizu je bilo.«

Ste se do roba privedli sami ali v družbi?

»Sam. Zelo komot, brez problemov. Kar pil sem, nisem imel niti občutka, da sem veliko popil, ni se mi zdelo, da sem pijan, sploh ne. Potem pa se je izkazalo, da sem. (nasmeh) Vse skupaj me je spomnilo na prizor, ki ga Tolstoj opisuje v Vojni in miru. Pierre Bezuhov pije šampanjec iz steklenice, nekje na visokem, nazaj nagnjen, lahko bi padel. In ko se tega pozneje spomni, se zgrozi ob nespametnem, nepotrebnem izzivanju usode. Tako ali drugače – to je naredil.«

»Ni se mi zdelo fer, da bi o pijanosti pisal trezen.«

Zanimivo, da vsa pijanost vendarle ni škodovala vašemu spominu. Ostaja zelo živ, z njegovo pomočjo ste napisali že veliko knjig.

»Hja, saj vseh spominov niti nisem opisal. Po eni strani se mi ni zdelo fer, da bi o pijanosti pisal trezen, saj ne bi zadel vzdušja, brez srca bi bilo, po drugi pa se pogosto spomnim, da smo se zelo smejali – čemu smo se smejali, tega pa se ne spomnim. (nasmeh) Zadnja leta se spet družim s prijateljem, ki živi na Madagaskarju. Kadar se vrne v Ljubljano, se dobiva na tržnici. Sva nekdanja vinska bratca, pa zdaj oba pijeva kapučino. Enkrat me je vprašal, ali mislim, da je kdo iz Carmen, lokala, v katerega sva hodila, bral moje romane, da je kdo iz Carmen šel v gledališče gledat moje drame in predstave, v katerih sem nastopal, da je kdo iz Carmen gledal film Butnskala, v katerem sem igral … ‘Nobeden’, je rekel, ‘nam je ostal samo humor, ki si nam ga dal za šankom.’ To je tisto, o čemer sva govorila – vsaka zgodba se konča. Tudi prijatelji izza šanka izginejo.«

Sadovi dela Emila Filipčiča, še zdaleč ne ves opus (Fotografija: Andraž Gombač)

Je pa gostilna verjetno tudi marsikaj dala vam, tako zgodbe kakor same like, bodisi za knjige bodisi za radijsko oddajo.

»Res je, sploh je bila dragocena v času Radia Ga Ga. Ker je bil tako popularen, sem samo prišel v bar, se pogovarjal in že dobil ideje. Dajali so mi predloge – in marsikaterega sem uporabil.«

So vam dali tudi glasove, ste tam slišali zanimive like, ki ste jih nato posnemali?

»Ne, to pa ne. Ne oponašam. Kdo bi bila Fanči, ne vem. Spremenil sem glas, da sem zvenel kot starejša ženska, a nisem posnemal nobene. Prav tako niso po modelu nastali Valentinčič in drugi. No, pri Eminenci lahko rečem, da sem oponašal način govorjenja duhovnika.«

Danes zveni zelo podobno Rodetu.

»Vem, so mi že rekli, da sem vizionar.« (smeh)

Z leti se niste spremenili in streznili samo vi, ampak tudi vaša literatura. Zgodnji Grein Vaun (1979), Ervin Kralj (1986) in drugi so divja eksplozija vsega mogočega, zatem pa so romani postali bolj kompaktni, homogeni, imajo rdečo nit, jasnejšo zgodbo …

»Zmeraj sem se trudil, da bi imeli rdečo nit, da bi delovali kot celota. Ko včasih berem svoje stare stvari, opažam tudi, da ves čas pišem o sebi, o svojem življenju. Še danes, a drugače, morda preprosteje. Težim k preprostejšim stavkom. K razliki najbrž prispeva tudi to, da me je v času prvenca Grein Vaun dajala čutnost, zdaj pa sem bolj duhoven, na momente celo razumski. Kot mlad sem bil proti razumu, zdelo se mi je, da bom do resnice prej prišel z divjo fantazijo. Zdaj rad kaj napišem o preteklosti, a tako, da je hkrati prisotna sedanjost. Ta me izziva, ker ugotavljam, da je zlepa ni mogoče ujeti. Pravzaprav zmeraj pišeš samo o preteklosti.«

In z leti je vse več spominov.

»Vse več je spominov in vse bolj ti je jasno, da ne boš dojel bistva. Kvečjemu mogoče na svoji, čisto osebni ravni.«

Kdaj ste pisali hitreje – na začetku ali zdaj?

»Približno enako hitro zmeraj. Ne silim se pisati …«

Ne sedete vsak dan za mizo ob isti uri, disciplinirano?

»Ne, najraje imam, da kaj napišem zjutraj, potem pa morda še popoldne, če me zagrabi. Najbolje je, ko mi je všeč kak stavek, ki se mi utrne. Zapišem ga, potem pa se mi začne odpirati. Pišem počasi, dve strani na dan sta že veliko. V uteho mi je Ivo Andrić s knjigo Znakovi pored puta, Znamenja ob poti. Tam prizna, da piše zelo počasi. Pa še en njegov stavek sem uporabil v svoji novi knjigi: ‘Prišel bo čas, ko vam ne bom imel ničesar več povedati.’ Tako me je pretresel. Jaz hočem še! Še bi rad živel, še bi rad govoril. Pa čeprav vem, da ne bom nikoli povedal bistva. Nekoč sem verjel, da ga bom. Rad sem bral filozofe, zdeli so se mi resni, tam ni bilo zajebancije. Še najbliže hecu je bil kak Nietzsche s svojimi izjavami, na primer o tem, kako ‘je Kant postal idiot’.«

Imate svojega najljubšega filozofa?

»Schopenhauer! Ne vem sicer, ali mi je ljub ali ne.«

Temen je. Pesimist.

»Saj. Ko sem ga bral, sem bil katastrofalno potlačen, razbit.«

»Nič me še ni tako smrtno prizadelo kot diagnoza: rak.«

Še zmeraj pišete na roko?

»Še. Ne uporabljam interneta. Imam mobi, nanj sem se navadil. Človek se na vse navadi. A imam starejši tip telefona, ne pametnega. Ko opazujem, kako kdo drsa po pametnem, se mi zdi kar v redu. Vse je na voljo v nekaj trenutkih, jaz pa moram v knjižnico. S kemičnim svinčnikom pa pišem, ker se je era pisalnih strojev nehala. Tako so mi bili všeč! Najbolj Remington Portable. In dobil sem ga, starega, ravno v času, ko ni bilo več popravljalnic pisalnih strojev. Spravil sem ga pod posteljo in pisal na roko. Opazil sem, da mi je tako celo bolj všeč, ker je tišje od pisalnega stroja, nič ne ropota. Pravijo mi, da niti na računalnik nič ne ropota … Ampak ostajam pri roki.«

Fotografija: Andraž Gombač

Na računalnik je tudi laže popravljati, premetavati, spreminjati besedilo.

»To mi pa ni treba, ker skoraj nič ne popravljam. Ko preberem za sabo, kvečjemu kaj prečrtam, pa še tam potem napišem zraven: velja! Tako da žena, ki pretipka rokopis, upošteva tudi to.«

Pravite, da je vaš način pripovedovanja vse preprostejši. Bi rekli, da ste sčasoma bolj začeli misliti na bralca?

»Morda res. Med pisanjem vidim prijatelje, predstavljam si, da pripovedujem njim. V gostilni se mi je velikokrat posrečilo zabavati ljudi, pa tudi svoje romane dojemam kot zabavne.«

Kratkočasni in informativni so tudi vaši spomini na prejem nagrade Prešernovega sklada za roman Problemi (2009), kakor ste jih opisali v romanu Skrivnost užitka (2013).

»Opisal sem jih verjetno zato, ker sem se nagrade zelo razveselil, medtem ko smo v mladih letih Prešernove nagrade imeli za priznanja režimskim ustvarjalcem. Postavljali smo se, češ da ne potrebujemo nobene nagrade. Malo nas je tudi vleklo k Sartru, ki je odklonil Nobelovo. V romanu pa sem hotel prikazati, da sem srečen, ker sem dobil nagrado, s čimer sem kontriral Thomasu Bernhardu, ki je opisal, kako je prejetje avstrijske državne nagrade spremenil v škandal. Nesmiselno je, da bi ga posnemal. S starostjo spoznaš, da moraš biti sam svoj. Hotel sem pokazati, da sem nagrado dojel drugače, kot srečo. Rekel sem si: ‘Evo, nekaj si vendarle dosegel! V šoli ti ni šlo, a nič hudega, tu je nagrada.’ Počutil sem se, kakor da bi diplomiral. Končno kot normalen človek, kar je bil dolgo moj cilj.«

Če je bila nagrada za vas nekakšna diploma, kaj je bila potem uspešna operacija v Kliničnem centru, ki jo opisujete v najnovejšem romanu Nepočesane misli (2021)? Ponovno rojstvo?

»Lahko bi rekli tako. Nič me še ni tako smrtno prizadelo kot diagnoza: rak. Ko sem čakal na operacijo, sem se počutil, kakor da sem v vse manjši sobi, kakor da se vse samo še krči.«

Ampak ste k sreči prišli na svetlo.

»Prav tak občutek sem imel, res, kakor da sem prišel na svetlo.«

Izkušnjo, ki se je srečno izšla, ste opisali. Kaj sledi, o čem pišete zdaj?

»Sem na 379. strani, ni še konec, do februarja naslednje leto bom pisal. Ne bi pa govoril o vsebini. Pisanje je intimna reč, govorjenje o še nenapisanem pa prej škodi, kakor koristi.«

Fotografija: Andraž Gombač

Leta 1986 ste v Ervinu Kralju zapisali: »Moram reči, da še zmeraj zanimam samega sebe.« Še zmeraj?

»Hja, očitno. Kadar pišem, vidim, da se še zmeraj ukvarjam s sabo. Potem se spomnim tiste starogrške: ‘Spoznaj samega sebe.’ In se vprašam: a potem to pomeni, da sem samemu sebi nerazpoznaven, saj vprašanjem ni videti konca. Vse več je spominov, vse bolj mi je jasno, da ne bom povedal bistva, vse bolj me zanima še marsikaj drugega, vse mogoče, tudi vesolje, o katerem človeštvo ve vse več … Znanstveniki se veselijo novih in novih odkritij, kakor se jaz novih romanov. Nikomur med nami ne bo zmanjkalo gradiva, neskončno je vprašanj: kdaj se je vse skupaj začelo, kdaj se bo končalo, kdo smo, kam gremo …«

Skoraj bi pozabil: kaj vam pa da tenis?

»Igrati sem ga začel pri petinštiridesetih. Ravno danes sem se s soigralci pogovarjal o tem, kaj nam da. Soglašali smo: dobro počutje! Izjemno dobro počutje skozi ves dan. Dve uri igramo, potem pa še malo posedimo in se pogovarjamo, kar je prav tako pomembno.«

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 17. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Spoprijemanje s klasiko 8 – Stara zaveza, 1. del

Opozorilo: Tega teksta ne berite, če ste globoko veren kristjan in če vas objektivna dejstva ter subjektivna opažanja ne zanimajo. Lahko se namreč zgodi, da se vam bo navdušenje povsem razblinilo.

***

O Svetem pismu je težko pisati, saj ima o njem vsak svoje mnenje. Čeprav ga skoraj nihče ni dejansko prebral. Mnogi mislijo, da o njem veliko vedo. Zdi se, da je stopnja gotovosti, s katero nekdo trdi, da točno ve, za kaj gre, obratno sorazmerna s tem, koliko Svetega pisma je ta oseba dejansko prebrala. Vendar pa tudi prebiranje Svetega pisma ni povsem nedolžna zadeva. Stara zaveza je bila napisana v hebrejščini, z malce aramejskega pridiha. Vsak prevod je zato lahko problematičen, saj prevajalec morda ni dobro razumel dejanskega pomena ali pa ga je spremenil. V evropskem umetniškem izročilu je Mojzes na primer pogosto upodobljen z rogovi. To je bil povod za antisemitsko prepričanje, da so bili Judje nekako bestialni in da so pod jarmulkami skrivali rogove. Pravzaprav pa je to posledica napačnega prevoda. Sveto pismo pravi, da so iz Mojzesove glave prihajali »žarki« svetlobe, ko se je spuščal z gore Sinaj z desetimi zapovedmi v rokah. To je bilo napačno prevedeno kot »rogovi« svetlobe, Mojzesa pa so od tedaj dalje redno upodabljali kot rogateža. Če se želimo prebiti skozi goščavo poetičnega (in, če smo čisto odkriti, pogosto izjemno perpleksnega) besedila, vam bo morda pomagalo, če preberite knjigo The Book of God avtorja Walterja Wangerina Jr. V tem delu je Stara zaveza predstavljena kot sodobni roman, vendar takšen, ki pod eno streho združuje najsodobnejše vedenje o zadevi in tako poskrbi, da je predstavljena različica zgodbe točna. Knjiga se dobro bere in je tudi enostavna ter simpatična. Pravzaprav gre za odlično zgodbo, česar ne moremo izjaviti povsem iskreno, če denimo preberemo le različico kralja Jamesa, torej dokončni angleški prevod, pripravljen leta 1611 pod pokroviteljstvom angleškega kralja Jamesa I.

A. J. Jacobs, eden od mojih prijateljev pisateljev, je napisal prodajno uspešnico The Year of Living Biblically (Leto svetopisemskega življenja), v kateri opisuje leto, v katerem se je držal vseh pravil iz Stare zaveze (vključno s tistim, ki mu je prepovedovalo, da bi si obril brado k sreči ni naletel na kake prešuštnike, ki bi jih moral kamenjati). To je bila zanimiva vaja, ki je razkrila tudi nekaj pomembnega: Svetega pisma ne smemo razumeti dobesedno, pač pa gre za epsko zgodbo, polno metafor. Pravila za življenje, ki so predstavljena v njem, so bila morda pomembna za starodavne Izraelce, vendar jih ni vedno mogoče prenesti v sodobno življenje. Vsi se strinjamo, da je deset zapovedi pač že koristno upoštevati: ne ubijaj in tako dalje. Pa vendar so jih prezrli prav tisti ljudje, za katere so bile napisane, in to po božjem ukazu. Izraelci, opisani v Stari zavezi, so bili potujoče pleme, ki si je z osvajanjem in pobijanjem izborilo ozemlja, za katera jim je Bog dejal, da jih morajo zasesti. Junaki iz Stare zaveze, kakršen je na primer Savel, so ubili »na tisoče ljudi« (če dobesedno verjamemo Svetemu pismu), poleg tega pa si je tudi na vse pretege prizadeval umoriti mladega Davida, svojega varovanca in zeta, ki je Izraelce rešil pred Filistejci.

Se še spomnite nekdanje možnosti opisa svojega razmerja na Facebooku? »Zapleteno je.« To odlično povzame Staro zavezo, tako za ljudi, za katere je bila napisana pred več tisočletji, kot tudi za današnji čas.

Ko se dejansko lotimo branja, ugotovimo, da gre pravzaprav za rokoborsko bitko. Ne glede na to, za kateri prevod se odločite, se vam bo vsaka vrstica zdela kot uganka. Podobno kot pri Shakespearu lahko tudi tu »padete noter«, a le, če Sveto pismo berete dovolj dolgo in ujamete ritem. Vendar je to težaško delo, poleg tega pa si skoraj vsako vrstico lahko vsak razlaga po svoje. To je bil vzrok za velike konflikte in celo vojne. Martin Luther je poudaril, da Katoliška cerkev kot institucija in njeni »knezi« (papeži in kardinali) niso živeli po besedi Svetega pisma (ker so pobijali vse živo in si grabili bogastvo, čeprav je Jezus dejal: »Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v nebeško kraljestvo«), pa so ga izobčili in bi ga tudi ubili, če ga ne bi zaščitil nemški kralj.

To je povezano z mojim stališčem glede tega, da so v Svetem pismu le redko zapisana dobesedna pravila ali izjave. Večina besedila je alegorična ali metaforična. Jezus ne govori dejansko o kameli, ki bi se tlačila skozi šivankino uho. To je metafora. Z razlagami Svetega pisma je bilo povezane veliko tesnobe; če zapisane izjave jemljemo dobesedno, vse skupaj kar kliče po nesporazumih in katastrofi.

Stari zavezi sva namenila dva članka, saj gre za dolgo in bogato klasično besedilo, v katerega se splača poglobiti. V tem članku se bova osredotočila na prvo polovico, vključno s Peteroknjižjem, prvimi petimi knjigami Svetega pisma, ki mu pogosto rečemo tudi Mojzesove knjige, saj so nekoč verjeli, da jih je napisal Mojzes. No, to ni res ali pa tega vsaj ni storil sam.

Za razvozlavanje skrivnosti Stare zaveze so bile uporabljene tehnike strojnega učenja. Z uporabo računalniškega jezikoslovja in statistične analize so raziskovalci v besedilu prepoznali »glasove« različnih avtorjev in tako osvetlili sodelovalno, razvijajočo se naravo njegovega nastanka.

Ena najvidnejših tehnik strojnega učenja, uporabljenih pri preučevanju Stare zaveze, je analiza sloga pisanja. Različni avtorji pogosto uporabljajo značilno besedišče, slovnične vzorce in tematske preference, s čimer ustvarijo povsem sebi lasten slog, ki se ga algoritmi strojnega učenja lahko naučijo prepoznati. Z usposabljanjem algoritmov na obsežnih naborih podatkov znanih besedil domnevnih avtorjev lahko raziskovalci nato te modele uporabijo na delih Stare zaveze, ki jim lahko pripišejo avtorstvo z določeno stopnjo zaupanja.

Poleg tega je uporaba računalniških orodij znanstvenikom omogočila, da so lahko prepoznali nedoslednosti in razlike v jeziku ter temah v besedilu, kar kaže na to, da je šlo morda za delo več sodelujočih skozi čas. S primerjavo pogostosti uporabe besed, stavčnih struktur in celo besedilnih vzorcev so s pomočjo strojnega učenja določili odlomke ali odseke, ki so bili morda dodani pozneje ali ki so jih prispevali različni pisci.

Jasno je, da je besedilo napisalo več ljudi, in to v več različnih obdobjih.

No, o čem pa zgodba pravzaprav sploh govori?

Govori o Izraelcih, ljudstvu, ki ga je izbral bog Jehova (ne spreglejte, da gre za enega od bogov, ne pa za edinega boga), ki je nadvse fascinantna osebnost. Ta bog si želi, da bi ljudje častili le njega, vendar obenem govori o drugih bogovih in je ljubosumen nanje. Zdi se, da Jehova obstaja v politeističnem okolju, vendar želi prepričati Izraelce, da je prav »on« edini pravi bog. Njegovi privrženci niso monoteistični zato, ker bi bil to edini bog (no, vsaj Jehova tega ne trdi), pač pa zato, ker si želi biti »on« edini, ki ga častijo, in edini, ki resnično šteje. Jehova se obnaša kot tečen otrok. Zelo se razjezi nad Izbranim Ljudstvom, ker hitro pozabijo na vse čudeže, ki jih je moral znova in znova izvajati, da bi jih rešil, in mu bodisi ne posvečajo dovolj pozornosti ali pa začnejo častiti druge bogove. »On« se imenuje Jehova zato, ker v Eksodusu Mojzesu pove, da mu je ime YHWH, kar je hebrejsko ime, poznano tudi pod imenom tetragramaton. Latinizirani zapis imena Yahweh je Jehova, torej bog iz Stare zaveze. Ko bova v naslednjem članku govorila o Novi zavezi, bomo videli, da je edini pravi bog v Novi zavezi povsem druga zgodba. Da je Bog prijazen, da odpušča, da je sočuten in da je povsem prepričan v to, da je edini pravi bog, ter da o drugih bogovih nikoli ne govori tako, kot da bi dejansko obstajali.

Stara zaveza spremlja »dogodivščine«, s katerimi se spopada Jehova pri ustvarjanju Zemlje in rekrutiranju svojega Izbranega Ljudstva, ki ga nato vodi skozi preizkušnje, ga rešuje s čudeži in ga vodi v obljubljeno deželo, potem ko jih je še pred tem rešil iz suženjstva v Egiptu obljubljeno deželo, ki so si jo morali prislužiti tako, da so zavojevali in umorili tiste, ki so živeli v njej.

Če na vse skupaj pogledamo s širšega vidika, je zgodba bistveno manj romantična in pravzaprav veliko bolj mračna, obupana in človeška. V naslednjem članku si bova ogledala nekaj najbolj znanih zgodb iz Stare zaveze: od Noeta (ki je morda splošno znan po svoji barki, vendar se je tudi napil in spočel otroke s svojimi hčerkami) do Abrahama, Mojzesa, Davida in celo skrivne Ehudove tehnike atentata v stilu Jasona Bourna.

*

Komentar Svetlane Slapšak: Sveto pismo Sanje filologa

Začnimo s kamelo in bogataševim vstopom v raj: to bi lahko bila metafora, morda pa sploh ni! Ista beseda (kamelos) je namreč pomenila debelo vrv in podoba igle je tu popolnoma prepričljiva. V Jeruzalemu je bil tudi prehod, imenovan Igla, kjer bi kamela komaj šla skozi. Še vedno ti potem ostane najbolj nora slika, tista s kamelo in iglo …

Zame je prav tu največje zadovoljstvo branja Svetega pisma in kadarkoli sem našla knjigo v nočni omarici v hotelu, sem pustila svoje predvideno branje in se posvetila temu nikoli še ne povsem prebranemu besedilu. Njegova prva plast je mitična, in sicer tista, v kateri se vsak mit neskončno razveja in nobena nova zgodba ni popolnoma usklajena s prejšnjo, pa čeprav je besedilo doživelo veliko posegov in teološke cenzure. Poleg tega bi lahko vsako zgodbo še nadaljevali, kar se je verjetno tudi dogajalo, vendar ni vstopilo v sveto besedilo. Druga plast, o kateri moramo razmišljati, je hebrejska teološka filologija, neverjetno obilje interpretacij, ki kar naprej potekajo. V primerjavi s štirimi sprejetimi različicami iste zgodbe v Novi zavezi gre za neprimerljivo večje bogastvo tekstov. Končno, tretja plast je tista ogromna sprememba, ki se je zgodila z oblikovanjem krščanske teologije, ki v veliki meri ne odobrava Svetega pisma, čeprav ga sprejema kot vzorec in predzgodovino vere. Če beremo Sveto pismo z vidika krščanskega vernika, je to posebna subkultura, ki vernika vodi k razmišljanju o evoluciji, razvoju, ki se konča v veri. Povedano drugače, Sveto pismo je bilo vedno dobra podlaga za kritiko, človek bi rekel tudi za ateizem.

In končno, največja sreča za filologa – razni prevodi Svetega pisma. Mnogi evropski jeziki so bili oblikovani – in objavljani – na podlagi teh prevodov. Najbolje je primerjati prevode, ki jih je sprejela cerkev, in tiste, ki niso bili sprejeti: pogosto so slednji neprimerno bolj živahni in zanimivi.

Dati prednost filologiji pred bujno stilistiko, obrisi človeških značajev, svetostjo, pomešano z najnižjimi motivi, briljantnimi zapleti, pred surovostjo in liričnostjo, se morda zdi suhoparno: toda vsaj zame je to edini način, da me to čudovito besedilo ne povleče v svoje brzice in vrtince, v katerih bi se lahko izgubila. Zato Sveto pismo berem po malih odlomkih, v podrobnostih pa najdem navdih za branje drugih besedil. Tisti »divji« del Biblije je vedno nekje v dosegljivem predalu splošne kulture in tam čaka, da bralca ujame, ujame in očara. Torej previdno, počasi, v lov za detajli!

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Refleksija 14. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 27 min

Nočni Intercity do Züricha

»Veste, kje je Slovenija?« Kaj ne bi vedeli! Da jih vprašujem kaj takega! »V Sloveniji bi radi bolje poznali, kakšna je naša zemlja, kako živijo njeni ljudje. Ogledat si grem, da napišem knjigo. Morda bom še vas omenil, kako smo se srečali v našem glavnem mestu.« (Jože Pahor: »Hodil sem po zemlji naši. Potopis po Jugoslaviji«, 1951)

Kaj je meja? Kaj je tisto, kar po prečkanju nenadoma spremeni resničnost okoli nas? Ali pa se zdi, da se sploh ne spremeni, in šele po določenem času prodorno in pozorno oko opazovalca začne zaznavati posamezne majhne razlike, iz katerih je spleten »svet« na drugi strani meje. Ali pa morda ta »drugačnost«, ki je le posledica prečkanja meje, ni nič drugega kot materializiran dokaz našega dojemanja te drugačnosti?

To so vprašanja, ki sem si jih zastavljal – in si jih še vedno zastavljam – skoraj vsakič, ko se soočim z mejo in še posebej s sindromom meje.

V mislih jih obračam v krajih, kot je estonsko-latvijska Valga/Valka, kjer sem večkrat opazoval simbiozo mesta, ki ga deli meja, ki poteka po pločnikih, dvoriščih in ulicah, pa tudi po starem pokopališču, ločuje hiše in skladišča, dve luteranski cerkvi, dve zgodovinski mestni hiši, železniško postajo od potnikov iz sosednje države in nakupovalna središča od njihovih strank – kjer latvijska resničnost neopazno prehaja v estonsko in obratno.

Pa tudi v Talinu, ko sem gledal obzorje, ki neizogibno nosi misli proti drugi – helsinški – obali Finskega zaliva.

Ali na stenah gradu v estonskem mestu Narva, s katerega je jasno vidna vsa »veličina« Rusije, ki se kaže v njeni popolni nemoči, da bi uredila javni prostor v Ivangorodu na drugem bregu mejne reke. Ali pa v Malhovicah pri Przemyślu, kjer se pogled plazi po blagih hribih na levi, dokler se ne zatakne pri Nižankovicah na ukrajinski strani meje. Ali pri prečkanju najbolj idiličnega prehoda na celotni poljsko-ukrajinski meji v beščadskem kraju Krościenko pri Ustrzykih Dolnih.

Ali na samotnem peronu sredi gozdov v litvanskem mestecu Mockava, ko na poti iz Vilne v Krakov prestopam iz vagona litovskih železnic LTG Link na poljski vlak PKP Intercity. Ali celo na lenobno sončno popoldne v slovenskem Piranu, kjer na s soncem ogretem in od časa ter stotisočerih korakov ošiljenem kamnitem nasipu Punte opazujem valove piranskega zaliva in poslušam krike galebov ter večjezični hrup okoli sebe in se čudim, kaj dela to idilo ob Jadranskem morju tukaj tako slovensko, medtem ko je na levi v Savudriji hrvaška in na desni v Trstu italijanska.

V krajih, kot sta Gorica in Nova Gorica na italijansko-slovenski meji ter na mostovih Prijateljstva ali Svobode čez Olšo – ki povezujejo (ločujejo) Cieszyn in Český Těšín – pa ta vprašanja že dobivajo obliko skorajda obsedenosti ali vsaj manifesta. Ko obiščem ta mesta, se ne morem znebiti občutka, da meja in vprašanja, ki jih seveda sproža že s samo svojo prisotnostjo, določajo resničnost bolj pomembno kot katerakoli nacionalna pripoved, ki ju domnevno ločuje. Ne vem, kako se z njo spopadajo ljudje, ki jih sindrom meje zaznamuje že s samim dejstvom, da živijo v takšnem Českem Těšínu (kot moj prijatelj Roman) ali Novi Gorici (kot moj prijatelj Miha).

Vendar se je s tem treba nekako spoprijeti, že zato, da poskusimo opisati pojav izginjajoče meje – ki, čeprav je nevidna, v resnici nikjer ne izgine in še naprej postavlja številna vprašanja, na katera moramo še vedno iskati odgovore.

Danes je nedelja

»Oggi è domenica!« mi je rekla gospa na blagajni v najbolj nenavadni stavbi avtobusne postaje na tej zemljepisni širini, ki se nahaja v temnih hangarjih, samo par korakov od stare habsburške železniške postaje v Trstu. Na križišču tik ob postaji je stal prometni znak, ki je označeval smer – Slovenia. Od tam sem se z vlakom pripeljal s severozahoda in tja sem se spet odpravil – na severovzhod. Tokrat je bil Trst, mesto, ki gotovo je vredno najmanj posebnega eseja, če sploh ne desetine romanov, le postanek na moji poti iz Slovenije v Slovenijo.

Tistega nedeljskega zimskega dneva sem videl že več znakov z imenom države, ne pa določenega mesta. Pred pogovorom z gospo na blagajni tržaške avtobusne postaje sem se zjutraj zbudil v Solkanu tik ob Novi Gorici, s pogledom skozi okno sobe neposredno na hribe na italijanski strani meje. Pihal je hladen in močan veter. V slovenščini mu pravijo burja, v italijanščini bora, v hrvaščini pa bura. Polkna so škripala, na sosednjem trgu so sunki burje premetavali prazno papirnato vrečko iz Lidla, na parkirišču pa je stal star Seat z ljubljanskimi tablicami in popisan z napisom »Stop lažnim medijem!« in prečrtanim piktogramom koronavirusa.

Državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo sem tistega dneva – tako kot dan prej – večkrat prečkal na različnih, včasih precej neopaznih mestih. Včasih sem to storil tudi v domišljiji, ki me je popeljala v preteklost. Recimo v čas, ko so mednarodni prehod v Rožni dolini med desetdnevno vojno konec junija 1991 poskušale zavzeti oklepne enote Jugoslovanske ljudske armade. Gledal sem nekdanje stavbe mejne postaje, kjer je sedaj kavarna, v kateri so pri mizicah, ne da bi se zmenili za burjo, obiskovalci pili jutranjo kavo, gledal sem prometne znake, ki so poleg smeri proti Italiji kazali tudi pot do Ljubljane prek ozemlja sosednje države – in v mislih so se mi pojavile črno-bele fotografije tega kraja z gorečim tankom in možmi v uniformah slovenske Teritorialne obrambe, ki so sneli veliko belo tablo z napisom Socialistična federativna republika Jugoslavija, medtem ko je druga, z napisom Republika Slovenija, že stala poleg.

Drugje, tik ob stavbi nekdanje carinske postaje in tabli, ki je označevala, da je Italija oddaljena le 50 metrov, je pokopališče Miren, katerega območje je leta 1947 prečkala tako imenovana Bela črta/linea Bianca, s katero so ameriški in britanski vojaki, sprva neposredno na tla z navadno belo oljno barvo označili novonastalo mejo na tem območju, ki je delila Gorico in njeno okolico, pa tudi celotno sporno ozemlje med Italijo in Jugoslavijo do Istre. V skladu s črto na zemljevidu, ki je bila na terenu tudi dejansko vidna, je na pokopališču Miren meja dobesedno potekala med grobovi (ponekod tudi čez nagrobnike) in po diagonali presekala pokopališče. Šele po podpisu Osimskega sporazuma leta 1975, ki je dokončno uredil mejo med Italijo in SFRJ, je bila mejna črta popravljena tudi na pokopališču Miren, tako da so vsi grobovi nazadnje ostali na jugoslovanski strani, mrtvi pa so končno dobili mir.

Še južneje od Mirna, visoko na kraških gričih, poraslih z mrtvim gozdom, požganim po lanskoletnih požarih, je burja rjovela in udarjala ob sive stene visokega stolpa z veliko slovensko zastavo na vrhu. Pomnik miru na Cerju je v notranjosti gostil muzejski razstavi, med drugim posvečeni bitkam za slovensko severno mejo v letih od 1918 do 1920, ki jih je na Koroškem in Štajerskem vodil general Rudolf Maister, in desetdnevni vojni od 27. do 7. julija 1991. Na severu je bil med zasneženimi vrhovi dobro viden Triglav, na jugu pa obala – Monfalcone oziroma Tržič, Duino (Devin) in Tržaški zaliv.

Premikanje mejnih kamnov na Koroškem

O Rudolfu Maistru sem imel priložnost ponovno razmišljati po vrnitvi iz Slovenije, marca v poljskim Przemyślu, kjer je, kot se je izkazalo, opravljal vojaško službo v Festung Przemyśl in ostal v trdnjavi tudi med ruskim obleganjem jeseni 1914 in pozimi 1915. Maister je izkušnje, ki jih je pridobil na galicijski fronti, uporabil po vrnitvi domov po veliki vojni – in prav njegov vojaški genij je postavil severno mejo Slovenije tja, kjer je danes.

Zgodovina Koroške pa je tudi primer tega, da se je mejno vprašanje skušalo (podobno kot v Šleziji) rešiti ne le z vojaško akcijo, temveč tudi s plebiscitom.

V ta namen sta po razpadu avstro-ogrske monarhije novoustanovljena Republika Avstrija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) sklenili sporazum, po katerem je bila Koroška razdeljena na območje A, ki je bilo pod nadzorom SHS, in območje B, ki je bilo pod upravo Republike Avstrije. Najprej naj bi glasovanje potekalo v coni A, in če bi tam zmagala »jugoslovanska« možnost (ideja o enotnosti južnih Slovanov se je tako že omenjala, čeprav se je s tem imenom uresničila šele leta 1929), bi glasovanje potekalo tudi v coni B. Na plebiscitu v coni A, ki je potekal 10. oktobra 1920, se je skoraj 60 odstotkov volivcev izreklo za priključitev k Avstriji, zato plebiscita v coni B sploh ni bilo, državna meja pa je bila postavljena na vrhove Karavank, kjer je tudi ostala do danes.

Vendar tudi ta plebiscit ni prinesel dokončne rešitve mejnega vprašanja v teh krajih, saj ni spremenil etnične in jezikovne stvarnosti, ki je bila med drugim tudi ta, da velik del prebivalstva na tem območju ni bil nemško govoreč. Tudi ni spremenil dejstva, da je znaten del prebivalstva v Mariboru, Celju ali Laškem (po nemško Marburg, Zilli in Tüffer) govoril nemško in ne slovensko, slovenske vasi pa so segale vse do Celovca in Gradca, torej daleč na avstrijsko ozemlje, od meje, določene na plebiscitu.

Na plebiscitu je večina prebivalcev 18 občin na južnem Koroškem glasovala za priključitev h Kraljevini SHS, med drugim tudi prebivalci vasi Libeliče, ki se niso strinjali z rezultati plebiscita in novim sporazumom. Libeliški prebivalci so zato kljub obljubam avstrijske vlade o gospodarskih subvencijah in ugodnih posojilih bojkotirali nemške trgovine, se zbirali na protestnih shodih in vsako noč tiho prestavljali mejne kamne, ki so bili pod vasjo, v samo vas ter tako premikali državno mejo. Čez dan so mejni stražarji in lokalni avstrijski uradniki kamne vrnili na svoje mesto. Takšno neprekinjeno premikanje mejnih kamnov je trajalo do dve leti, v tem času pa je prišla mednarodna komisija, da bi pregledala te zdaj znane mejne kamne in določila natančen potek meje. Po pogajanjih in pogovorih so bile sprejete nekatere prilagoditve meje, pri čemer je vas Libeliče končno postala del Kraljevine SHS, Avstrija pa je v zameno dobila enako veliko območje na levem bregu Drave s pretežno nemško govorečima naseljema Rabenstein (Rabštajn pri Labotu) in Lorenzenberg (Šentlovrenc). Zaradi vztrajnosti slovenskih prebivalcev je vas Libeliče 1. oktobra 1922 uradno postala del Kraljevine SHS.

V času, ko je na Koroškem, Krasu in obali potekal boj za mejo, pa je bila zadeva na severnem Primorskem že odločena – ta območja so pripadla Kraljevini Italiji, do delitve Gorice (oziroma do ustanovitve Nove Gorice ob starem mestnem jedru na jugoslovanski strani meje) pa bo prišlo šele po drugi svetovni vojni.

Potovanje iz Slovenije v Slovenijo

Prebivalci Nove Gorice italijanski del mesta še danes imenujejo »stara Gorica«. Na že omenjeni zimski dan sem se zjutraj zbudil v Novi Gorici, kasneje pa sedel na klopci v »stari« Gorici, ob čudovitem parku v slogu stare monarhije, ki je umrla pred več kot sto leti. Na eni strani je bila nakupovalna dvorana, malo naprej impozantna stavba pošte, očiten primer fašistične arhitekture iz tridesetih let, na drugi strani, na vogalu, čudovita stavba, ki jo je zasnoval Maks Fabiani – tako imenovani Trgovski dom, prva večnamenska moderna stavba v mestu, zgrajena med letoma 1903 in 1905, še ena mojstrovina – skupaj s Slovenskim narodnim domom v Trstu – uglednega arhitekta s preloma stoletja, katerega identiteta se ni ujemala z okvirom meja, določenih po prvi svetovni vojni.

Na železniški postaji v Gorici so stali uniformirani karabinjerji in selektivno preverjali vozovnice in dokumente tistih, ki so vstopali na peron. Zahtevali so mojo osebno izkaznico, jo nejeverno pogledali in preverili podatke na prenosnem terminalu. Z nasmehom sem vprašal, kakšen je namen tega, in pokazal svojo novinarsko izkaznico. Prav tako z nasmehom so mi odgovorili, da gre za preventivne ukrepe proti ilegalni migraciji. Med vzajemnimi nasmehi sem vprašal, ali sem videti kot rifugiato illegale, na kar so mi okorno odgovorili, da zagotovo nisem videti kot upokojenka in mati z otrokom.

V Trstu sem se po prehodu skozi veličastne dvorane – čeprav prazne in še vedno spopadajoče se z večno, nikoli končano prenovo – zgodovinske železniške postaje in se po pozdravu kipa cesarice Elizabete na zdaj skrajno praznem trgu nasproti (na njem ni bilo ne običajnih obiskovalcev ne vseprisotnih galebov) podal v hangarje sosednje avtobusne postaje ter pri okencu blagajne v hromeči italijanščini prosil za vozovnico do Kopra oziroma Capodistrie v Sloveniji.

»Dopotutto, oggi è domenica!« je strogo rekla gospa na okencu. »Gli bus per Capodistria non circolano al domenica,« je dodala v odgovor na moje neumno vprašanje: »Cosa, per favore?«

Tako je Koper ostal nedosegljiv 20 kilometrov južneje, jaz pa sem v naglici pozdravil vlak IC Emona avstrijskih železnic ÖBB, ki je peljal na Dunaj, njegova pot pa je med drugim vodila skozi Ljubljano in Maribor. Kot je bilo pričakovati, tik pred odhodom ni bilo mogoče kupiti vozovnice za ta vlak niti na avtomatu Trenitalia niti ne na blagajni, kjer so mi svetovali, naj jo kupim neposredno na vlaku.

Italijanski železničar je na mojo prošnjo le zamahnil z roko in mi rekel, naj se obrnem na slovenske kolege, ki bodo prevzeli vlak v Opčinah. Kondukter slovenskih železnic se je pojavil v vagonu šele, ko je ta odpeljal z mejne postaje Sežana na slovenski strani, in mi po poslušanju moje zgodbe izdal vozovnico za odsek.

Po odhodu s Krasa, že za Sežano, je v slovenskih hribih počasi začelo snežiti, in ko se je vlak že približal Postojni, je pokrajina postala povsem zimska. Medtem ko sem sedel v praktično praznem vagonu, sem skozi okna opazoval mimobežeče zasnežene vrhove, doline, vasi in mesta, vlak pa je vozil skozi en predor za drugim. Naenkrat sem zaspal in sanjal o Kekcu – ki je bil, meni neznano zakaj, strojevodja vlaka in je vozil parni stroj, ki je skozi Alpe proti Triglavu vlekel nek majhen, staromoden, skoraj igračkast vlak, pri tem pa občasno glasno kričal: »Srečno, Kekec!« Skozi vagone tega miniaturnega vlaka pa se je v zeleni uniformi Slovenskih železnic sprehajala kot nevihta temna teta Pehta in potnike v treh jezikih opozarjala, da je danes nedelja: »Spoštovani potniki, danes je nedelja! Gentili passeggeri, oggi è domenica! Liebe Fahrgäste, heute ist Sonntag!«

Zbudil sem se malo pred Ljubljano. Na peronu je na vlak čakalo kar nekaj potnikov, poleg je stal IC do Kopra, prav tako z vidno množico potnikov okrog. No, ja, nedelja, sem si mislil in se s perona spustil v predor, se stopil v ljubljansko meglo in v množico na postajnem trgu, v kateri je bilo največ potnikov, ki so ravno precej kaotično in hrupno nalagali svojo prtljago v velik rumeni avtobus z napisom »Firenze-Bologna-Venezia-Trst-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Niš-Tetovo«. Tako vozniki, ki so ob njih kadili cigarete, kot potniki so govorili večinoma albansko.

Iz Ljubljane v Zagreb

Nekaj dni pozneje sem se spet peljal z vlakom – tokrat iz Ljubljane v Zagreb. Slovenska prestolnica je od hrvaške oddaljena manj kot 150 kilometrov, z železnico pa je pot dolga nekaj več kot dve uri. To nikakor ni bilo moje prvo potovanje z vlakom na tej relaciji. Od prejšnjih pa se je razlikovalo po tem, da se je Hrvaška 1. januarja pridružila schengenskemu območju, kar je pomenilo, da je odpadel mejni nadzor.

Kot ponavadi v podobnih situacijah, ko prečkaš nevidno mejo, sem refleksno poskušal ujeti nekaj podrobnosti, detajlov, opaznih na terenu, ki bi mi omogočili jasno prepoznati realnost, reči, da je tu še vedno Slovenija, in o, tu že pa imamo nedvomno opraviti s Hrvaško.

V primeru slovensko-hrvaške meje moram reči, da je to veliko lažja naloga kot na primer na slovensko-avstrijski meji (kjer največkrat pomagajo le oznake v ustreznem jeziku) ali na slovensko-italijanski meji (kjer je otipljiv označevalec razlike običajno slabša kakovost cestišča na italijanski strani). Hrvaška stvarnost je preprosto videti vizualno slabša od slovenske – tako hiše v vaseh, mimo katerih smo se peljali, kot stanje infrastrukture, razlika med slovensko konvencionalno ljubeznijo do »reda« in (prav tako konvencionalnim) lahkotnim neredom hrvaške resničnosti je res opazna.

Moj prijatelj Luka – zgodovinar, raziskovalec in publicist na moje vprašanje, kaj je razlog za tako opazno razliko med sosednjima državama, ki bi na videz morali imeti toliko skupnega, najprej opozori na zgodovinske vidike in spomni, da je bila »Slovenija dolgo časa, od 9. stoletja, del Svetega rimskega cesarstva in njegova najjužnejša meja, od 13. stoletja pa je bila del Avstrije«, – za razliko od Hrvaške, ki je »bila od leta 1102 in vse do leta 1918 združena v personalni uniji z Madžarsko, tako da je bila tudi v habsburški dualistični monarhiji del Madžarske«. Pri tem Luka poudarja, da slovenske dežele niso bile toliko »pod avstrijsko jurisdikcijo«, ampak so preprosto »bile Avstrija« – Maribor na primer je bil pod habsburško oblastjo in je delil skupno usodo z Dunajem dlje kot Salzburg ali Innsbruck. Geografija, zgodovina, gospodarstvo – vse to vpliva na družbo, trdi Luka, in težko se z njim ne strinjam.

Miljenko Jergović, znani hrvaški pisatelj, doma iz Sarajeva, že več let Zagrebčan, ki je običajno zelo kritičen do hrvaške družbe in s katerim se pogovarjam v kavarni hotela Dubrovnik blizu osrednjega zagrebškega trga bana Jelačića, je prepričan, da je razloge za razlike med Hrvaško in Slovenijo treba iskati tako v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot v kulturnih razlikah.

»Prvič, v Sloveniji leta 1991 ni bilo prave vojne,« trdi Miljenko, »in prav to je velika in splošno razumljiva razlika med Slovenijo in vsemi drugimi državami Jugoslavije.« Po Jergovićevem mnenju pravzaprav na podoben način obstaja enaka razlika med Švico na eni strani in Nemčijo ali Francijo na drugi, kar se čuti tudi še danes. Švica ni imela izkušnje druge svetovne vojne, zato je bila njihova zgodovina drugačna. »V našem kontekstu,« – trdi pisatelj – »to pomeni, da je Slovenija neprimerljivo manj prežeta z neumnim balkanskim nacionalnim šovinizmom kot vse druge države, ki so skupaj tvorile Jugoslavijo, je manj klerikalna, vpliv katoliške cerkve je manjši kot na Hrvaškem. Vse to Slovenijo radikalno razlikuje in oddaljuje od Hrvaške. Hkrati pa je treba povedati tudi to, da Slovenci od leta 1991 pravzaprav niso našli nobenega prepričljivega razloga, da bi iskali in našli skupne interese in linije identifikacije s Hrvati ali drugimi nekdanjimi Jugoslovani. Namesto tega so slovenske elite iskale – in našle – vire svoje identifikacije v Avstriji ali Italiji. Čas bo pokazal, ali so imele prav,« zaključuje Jergović.

Esad Babačić, ikona slovenske punk in alternativne scene, pisatelj, režiser in pesnik, Ljubljančan hrvaško-bosanskih korenin, mi je na vprašanje o mentalnih razlikah, o katerih je govoril Jergović, povedal, da sta po njegovem mnenju glavni razliki med Slovenci in južnimi sosedi včasih pretiran in celo obsesiven kult dela in manjša prisotnost »slovanskega elementa« pri Slovencih. Po njegovem mnenju so Slovenci delovni ljudje, ki v sebi nosijo tudi rahel »južnjaški impulz«, vendar to ne more spremeniti introvertiranosti, ki prevladuje v njihovi identiteti. V nekem smislu gre za nemško lastnost, ki jo je slovenska kultura globoko vsrkala vase, meni Babačić in s tem potrjuje veljavnost vseh stereotipnih jugoslovanskih šal o Slovencih. Esad ta pojav poetično ujame kot »element kaotične slovanskosti«, ki se je na teh tleh združil s trdo germansko strukturo. Vseeno pa nam ta »slovanski element«, ki dremlje v nas, še vedno ne daje miru, ugotavlja Babačić.

»Slovanski element«, ki dremlje znotraj in ga Slovenci tako učinkovito zatirajo, se pri Hrvatih dejansko kaže veliko bolj jasno. Prav zato imam jaz zelo osebno stališče do Zagreba –njegova nedvomna (in zelo priljubljena) srednjeevropskost je zelo pogosto v nasprotju z nekoliko kaotičnim odnosom do stvarnosti, zlasti do javnih prostorov. Zaradi tega imam precej ambivalentne občutke, kar je morda največja razlika med hrvaško prestolnico in Ljubljano, kjer tega občutka neusklajenosti sploh nimam.

Slovanski element pri Slovencih

Slovenija in Hrvaška – dve slovanski državi, ki sta si kulturno blizu, z dokaj podobnima (čeprav možnosti medsebojnega sporazumevanja ne dopuščata v celoti) jezikoma, ki sta bili stoletja skupaj v habsburški monarhiji, skupaj predstavljali najbolj razviti del Jugoslavije, razglasili neodvisnost na isti dan – 25. junija 1991 – sta si danes paradoksalno precej oddaljeni. Večino medsebojnih odnosov med državama določajo politična in ne kulturna vprašanja. Ker je znanje hrvaškega jezika med Slovenci vendarle bolj razširjeno kot znanje slovenščine med Hrvati, je hrvaška popularna kultura (predvsem v obliki popularne glasbe) še vedno do neke mere prisotna v slovenskem javnem prostoru. Dolga leta pa je bil najvidnejši označevalec slovensko-hrvaških medsebojnih odnosov mejni spor, ki se je nanašal na morsko mejo v Piranskem zalivu in potek meje v Istri ob reki Dragonji. Ta je večinoma temeljila na podatkih iz cesarsko-kraljevega katastra izpred prve svetovne vojne. Drugod to ni predstavljalo težave, saj so podatki katastra odražali tudi nekdanjo notranjo mejo med Cislitavijo in Translitavijo, pri čemer so na severni strani ostale avstrijske kronske dežele, na južni pa hrvaške komitate, ki so pripadale Štefanovi kroni. Vendar ne v Istri, ki je pred prvo svetovno vojno skoraj v celoti pripadala Avstriji, med vojnama pa Italiji, med Italijo in Jugoslavijo pa je bila razdeljena šele po koncu druge svetovne vojne in kasnejši ukinitvi Svobodnega Tržaškega ozemlja v skladu z njegovo razdelitvijo na cono A (vključena v Italijo) in cono B (vključena v Jugoslavijo). Takrat je bila prav cona B razdeljena med zvezni republiki SFRJ Hrvaško (večji del) in Slovenijo (manjši del), tako da je problem nastal šele, ko sta obe republiki zapustili SFRJ in začeli samostojen obstoj.

Za veliko večino Slovencev je Hrvaška predvsem počitniška destinacija ob Jadranskem morju. Po statističnih podatkih Hrvaške turistične organizacije so slovenski državljani v sosednji državi v rekreativne namene prespali kar 10,1 milijona noči in so v tem pogledu na drugem mestu med obiskovalci Hrvaške – takoj za turisti iz Nemčije (24,9 milijona) in pred Avstrijo (8,2 milijona). Precej Slovencev ima na Hrvaškem nepremičnine, večinoma na obali, v Istri in Dalmaciji, zato bi – če sklepamo po pozornosti, ki jo slovenski mediji namenjajo vstopu Hrvaške v schengensko območje – lahko ugotovili, da je bilo izginotje mejnih ovir 1. januarja pomembnejše za Slovence kot za Hrvate.

Tudi jaz sem velikokrat opazoval kolone vozil proti hrvaški meji, ki so se na vrhuncu poletne sezone včasih raztezale na kilometre daleč in so se začele celo na avtocesti pri Novem mestu. Prav tako sem imel priložnost opazovati, kako natančno in pedantno se je izvajala mejna kontrola, tudi recimo v Piranu, ko se je tam v pristanišču ustavil katamaran, ki bil je na poti iz hrvaškega Rovinja v italijanski Trst.

Izginotje ene najstarejših evropskih meja

Kaj se bo zdaj, po tako dolgo pričakovani odpravi mejnega nadzora med Slovenijo in Hrvaško, spremenilo pri vseh tistih, ki so preklinjali mejo, ki jim je stala na poti do plaž Istre ali Dalmacije?

Luka meni, da so vsakodnevne čezmejne vezi kljub vsemu še vedno precej močne, in misli, da bodo zdaj, ko je padla schengenska meja, še močnejše.

»Ne pozabi, da je bila to stara meja, morda primerljiva z mejo med Španijo in Portugalsko, ki prav tako deli dva sorodna naroda,« trdi Luka. Ustvarila je dve ločeni družbi, ki sta se razvijali vzporedno in vendar ločeno. Paradoksalno je tudi to, da ta meja še nikoli v sodobni zgodovini ni bila tako ‘ostra’, kot je bila v zadnjih tridesetih letih zaradi Schengena, še prej – po osamosvojitvi – pa zaradi slabih odnosov med državama, carin, nadzora, mejnih sporov itd. Prehodi te meje so bili slabši kot pred sto leti, pred nastankom Jugoslavije, zato imamo zdaj povsem novo realnost,« sklene Luka.

Miljenko Jergović pa je veliko manj optimističen: »Opazujem, kako hrvaški mejni policisti, ki so včasih nadlegovali migrante na državnih mejah, zdaj delujejo po vsem hrvaškem ozemlju. Nasploh je to še en žalosten primer zamude pri procesih evrointegracije na Hrvaškem. Če so državljani držav, ki so se uniji pridružile na začetku novega tisočletja, od tega imeli resnično oprijemljive koristi, hrvaški državljani tega zdaj večinoma ne občutijo,« ugotavlja.

Pisatelj, ki se je med najinim pogovorom ob koncu januarja ravno vrnil iz Berlina, kjer je moral na letališču še vedno skozi pasovno kontrolo (kontrola zračnega in pomorskega prometa je bila odpravljena šele konec marca in v začetku aprila), mi je s hudomušnim nasmehom povedal, da se tudi takrat, ko bodo leti v Beograd, Skopje in Sarajevo na nekoliko bolj oddaljenih letaliških terminalih kot leti v Zagreb, po njegovem mnenju ne bo nič spremenilo. »Kakšna bo razlika?« me vpraša. »Morda bo ponudba v brezcarinski trgovini bogatejša? Če se bo to zgodilo, dvomim, da bom zaradi tega občutil kakšno čustvo,« zaključi pisatelj.

Kako je tamo?

Na njegove besede sem pomislil, ko sem se z večernim vlakom vračal v Ljubljano, z nočnim Intercityjem do Züricha, s katerim sem na tej relaciji potoval že večkrat, in zgodbe, povezane s temi potovanji, so morda dovolj za samostojno zbirko zgodb.

Spomnim se na primer skoraj identičnega potovanja s tem vlakom v temnem in meglenem januarskem večeru v predkovidnem letu 2020, ko je vagon počasi drvel skozi prostrana predmestja Zagreba, ki so se kopala v megli in mrzlem zraku, proti bližnji meji s Slovenijo. V kupeju sem bil sam in tudi v celotnem vagonu ni bilo veliko potnikov.

V utripajoči svetlobi sem bral svojo najnovejšo pridobitev iz ljubljanskih antikvariatov – knjigo Miloša Mikelna Jugoslavija za začetnike, ki je izšla leta 1967.

»Bosanske soteske in srbski samostani so polni Francozov in Angležev – mi pa poznamo tržaške trgovine bolje kot sarajevsko čaršijo, videli smo že Seynod in Montblanc, Vrbasa in Rugova pa ne. Evropa je odkrila Jugoslavijo – zadnji čas je, da jo začnemo odkrivati tudi mi, Jugoslovani.«

O potovalnih preferencah Slovencev je Mikeln pisal leta 1967 v okviru pogleda na domači turizem v Jugoslaviji, prav na tem notranjem nasprotju na črti »Slovenci – ostala Jugoslavija« temelji tudi vsa ta zabavna kombinacija parodičnega vodnika, cestnega romana in replike romana Jeroma K. Jeroma Trije gospodje v čolnu (ne računajoč psa). Opisuje vtise treh Ljubljančanov, ki se odločijo za daljši pohod »po jugi«, da bi videli, kakšno je življenje »tamo dole« – kot Slovenci pogosto imenujejo dežele južno od slovensko-hrvaške meje – in ali je res tako drugačno od njihove stvarnosti v deželi »na sončni strani Alp«.

Razmišljal sem o tem, kako malo se je od leta 1967 v tem pogledu pravzaprav spremenilo in kako se je zgodovina pred kratkim na svojevrsten način ponovila, saj so mi moji navdušeni ljubljanski prijatelji ravno pred kratkim pripovedovali, kako so nedavno obiskali Skopje ali Novi Sad.

V moj kupe je pokukal hrvaški graničar, izročil sem mu potni list, izmenjala sva nekaj stavkov o megli, vremenu in drugih banalnostih. Policist je iz dolgčasa zamahnil z mojim potnim listom, dokler ni v njem opazil makedonskega in albanskega žiga, kar je pritegnilo njegovo pozornost.

»Sveti Naum,« je prebral makedonsko ime prehoda z Albanijo ob Ohridskem jezeru.

»Oh, jeste li bili u Makedoniji u Ohridu?« je vprašal, očitno presenečen.

»Da, bio sam.«

Hrvat si je še malo ogledal moj potni list in mi ga vrnil ter mi zastavil vprašanje, ki je bilo fenomenalno v svoji preprostosti in podtonu, pri tem pa malo znižal glas, komaj šepetajoč: »Kako je tamo?«

Kako je tam? Kaj naj odgovorim?

Za kratek trenutek so se mi v mislih zavrtele podobe dih jemajoče pokrajine Ohridskega jezera, ki ga obdaja gorska veriga Galičica, in kadri iz filma Karaula režiserja Rajka Grlića iz leta 2006, posnetega po romanu Anteja Tomića Ništa nas ne smije iznenaditi.

Grlić in Tomić sta Hrvata, film in roman pa pripovedujeta o mejni postaji Jugoslovanske ljudske armade v gorah nad Ohridskim jezerom, ki v osemdesetih letih varuje mejo s skrivnostno, neznano in nepredvidljivo (pa zaradi tega tudi »nevarno«) Albanijo na drugi strani jezera.

Razmišljal sem o absurdnosti vprašanja »Kako je tam?«, ki mi ga je postavil hrvaški mejni policist na nočnem vlaku iz Zagreba v Zürich, ko sem stal nekje v januarskem mraku in megli na meji s Slovenijo.

»Sjajno, svakako preporučujem,« sem na koncu odgovoril precej banalno.

O tem kratkem pogovoru sem razmišljal tudi tokrat, vendar na vlaku, ki je prav tako počasi drvel s postaje Zagreb Gavni kolodvor proti meji s Slovenijo, na poti mimo Zapadnega kolodvora, Kustosic, Gajnic, Podsuseda, in potem, ko je že zapustil Zagreb postaji Zaprešić in Brdovec, dokler ni zavil na mejno postajo Savski Marof in nato – brez postanka, ker nihče ni več preverjal dokumentov – dosegel prvo postajo na slovenski strani meje v Dobovi, kjer je na vlak vstopila slovenska sprevodniška ekipa.

Nekje za Sevnico (na katero se navezuje še ena moja zbirka železniških zgodb) se je dež, ki se je začel, ko sem bil še v Zagrebu, spremenil v moker sneg, v gorah za postajo Zidani Most pa se je začelo pravo snežno neurje.

Ko sem prispel v Ljubljano, je bilo mesto pokrito s snegom, avtobusi pa so se na križišču ob železniški postaji s težavo prebijali skozi snežne zamete.

Ko sem se naslednji dan v kavarni pogovarjal s prijateljem iz Ljubljane o svojem potovanju v Zagreb, je dolgo poslušal moje argumente o meji in razliki v mentaliteti med Slovenci in Hrvati. Potem je skomignil z rameni in rekel: »Škoda, da nisem vedel, da greš tja, v predalu imam še nekaj hrvaških kun, lahko bi jih zamenjal za evre.«

Kasneje sem sedel v kavarni ob etnografskem muzeju v bližini Sokolskega doma in urejal besedilo na računalniku, vendar sem imel v očeh še vedno dve meji – tisto v zimski noči na vlaku med Hrvaško in Slovenijo ter mejo v svežem spomladanskem jutru ob s soncem obsijanem Ohridskem jezeru, ko se je na albanskem prehodu Tushemisht mejni policist skušal šaliti z nekaj splošnimi slovanskimi besedami.

Kako je tamo?

Ob tem spominu sem iz denarnice potegnil bankovec za deset makedonskih dinarjev. Bil je res lep. Na plastičnem bankovcu so bili upodobljeni bizantinski mozaiki iz zgodnjesrednjeveškega samostana tik ob meji, na drugi strani bankovca pa je bila stilizirana podoba pava. Pavi so živeli v samostanskih vrtovih svetega Nauma in se čutili kot pravi gospodarji tega kraja. Tako ponosno in pogumno so se sprehajali med samostanskim obzidjem, ki je gledalo na dih jemajočo panoramo jezera. Kot da ne bi obstajali samo ta samostan, jezero, gore in zasneženi vrhovi, Makedonija in Albanija, ampak tudi ta smešna človeška vrsta in meje, ki jih je izumila.

Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo
Kritika 12. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Dragoceno delo z nekaj napakami

Ko sta jeseni 2015 Alojz Rebula in Zora Tavčar pri celjski Mohorjevi družbi objavila knjigo spominov Dve mladosti, ena ljubezen, smo bralci lahko izvedeli za marsikateri zanimiv dogodek iz njunega življenja, ki je tako ali drugače zašel v pripovedna dela tržaškega pisatelja in njegove soproge, prav tako pisateljice. Nekaj podobnega velja za izpovedno avtobiografijo Nikogaršnji sin, ki je v italijanščini nastala v sodelovanju med lani preminulim Borisom Pahorjem in novinarko Cristino Battocletti in ki je ob 110-letnici pisateljevega rojstva v slovenskem prevodu izšla pri Cankarjevi založbi.

Nikogaršnji sin s podnaslovom Avtobiografija brez meja je v jeziku naših zahodnih sosedov nastala v dveh fazah. Prva izdaja sega v leto 2012, druga, dopolnjena pa nosi lansko letnico. Slovenski prevod, za katerega sta poskrbela pisateljev vnuk Tadej Pahor in Edvin Dervišević, temelji na drugi izdaji, ki so ji dodana poglavja o zadnjem obdobju zemeljskega bivanja Borisa Pahorja.

Splošno znano in tudi v avtobiografiji večkrat poudarjeno je, da je imel Boris Pahor rad žensko družbo. Pravzaprav je v ženski figuri po drugi svetovni vojni in grozovitem trpljenju v nacističnih taboriščih videl tisto, ki lahko edino pripomore k preporodu ne le njega kot posameznika, ampak tudi evropskega človeka na splošno. Pahor se je odlično počutil predvsem v družbi mlajših izobraženk, med katere spada tudi Cristina Battocletti, ki je slovenskemu pisatelju prirasla k srcu ne samo zaradi svojega angažmaja. Novinarka je namreč po rodu iz Beneške Slovenije, njen oče pa je kot odvetnik v preteklosti pred italijanskimi oblastmi večkrat zastopal interese pripadnikov tamkajšnje slovenske narodne skupnosti.

Uvodnih nekaj strani je k slovenski izdaji avtobiografije Nikogaršnji sin prispeval pisateljev moški potomec Adrijan, upokojeni profesor na slovenskih šolah v Italiji. Sinova najbolj zanimiva ugotovitev je, da je za večino očetovih knjig izvedel tedaj, ko jih je zagledal na policah knjigarn. Tudi o nastajanju avtobiografije v sodelovanju s Cristino Battocletti je vedel malo ali nič. Boris Pahor je na lestvico svojih vrednot najvišje postavljal literaturo. Z družino in otrokoma je imel torej precej distanciran odnos. Zato je Adrijan veliko stvari o njem, predvsem o očetovem zasebnem življenju, odkril ravno v omenjeni knjigi. Kot možnost poglobitve v to temo naj navedem obsežen intervju, ki ga je v soboto, 26. avgusta, objavila Sobotna priloga Dela, vprašanja o Borisu Pahorju in njegovem življenju je sinu Adrijanu zastavljala novinarka Patricija Maličev.

Pahorjeva avtobiografija je zasnovana trodelno. Prvih šest poglavij je zajetih v sklop Barviti svet, sledi osrednji in najbolj zajeten del, ki daje knjigi tudi naslov, delo pa sklepa Dodatek. Nekatere misli oziroma podatki se v različnih delih tudi prekrivajo oziroma ponavljajo, ponekod je veliko govora o zgodovini in malo o Borisu Pahorju. Kdor je avtorja poznal oziroma sledil kakemu srečanju z njim, ve, zakaj je temu tako. Predvsem pa je treba ob branju Pahorjeve avtobiografije vedeti, da je bila knjiga prvenstveno namenjena italijanskim bralcem in bralkam, ki o fašizmu in njegovem preganjanju Slovencev na Primorskem vedo toliko, kolikor jih o tem poučijo v šoli, torej malo ali nič.

Srečni in veseli smo lahko, da si je Pahor v zadnjem desetletju utrl pot tudi v zavest osrednjeslovenskega človeka, čeprav se tu in tam še pojavljajo glasovi, ki svarijo pred domnevnim precenjevanjem njegovega opusa in avtorja kot takega. Glede na to, da se je Pahor v svojem življenju po lastnih močeh uprl vsem trem totalitarnim sistemom in da je med svoje najvišje vrednote poleg splošne človeške etike prišteval zvestobo slovenskemu jeziku in narodu, o njegovi pomembnosti ne bi smelo biti dvoma. Zato lahko zapišemo, da so Pahorjevi dediči ne samo njegovi neposredni potomci, ampak vsi Slovenci (in ne samo), ki se prepoznavamo v pisateljevih vrednotah.

Zelo zanimiv je podatek, da je Pahor v zadnjem, poldrugem desetletju svojega življenja izdajal predvsem italijanske knjige. V teh primerih pa ni šlo za umetniška dela, ampak bolj za knjige o njem in njegovem življenju, ki so nastale v sodelovanju z različnimi novinarkami in literarnimi zgodovinarkami. Večkrat omenjeni Cristini Battocletti gre namreč dodati Tatjano Rojc, danes senatorko v rimskem parlamentu, ki je ob Pahorjevi 100-letnici pripravila izdatno monografijo Tako sem živel. V slovenskem izvirniku je izšla pri Cankarjevi založbi in kmalu zatem našla pot tudi do italijanskih bralcev. Najprej pa je v italijanščini do bralcev leta 2009 prišla knjiga Tre volte no (Trikrat ne) hrvaške zgodovinarke Mile Orlić, ki je pot med Slovence našla dve leti kasneje.

Naši zahodni sosedje so imeli namreč priložnost Pahorja bolje spoznati komaj leta 2008, ko je kot gost nastopil v oddaji Che tempo che fa novinarja Fabia Fazia. Istega leta je pri rimski založbi Fazi editore izšel italijanski prevod njegove Nekropole. Prelitje tega dela v Dantejev jezik je nastalo že veliko prej, in sicer okrog leta 1970, poti med italijanske bralce pa ni našlo vse do druge polovice devetdesetih let, ko ga je izdala manjša založba v Tržiču (it. Monfalcone), ki pa zaradi omejene distribucije ni mogla nagovoriti večjega dela italijanskega občinstva.

Če se povrnemo k Pahorjevi avtobiografiji Nikogaršnji sin, lahko zapišemo, da gre za nekakšen skupni imenovalec avtorjevih pomembnejših literarnih del, predvsem romanov (Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo, Zibelka sveta). Vsa omenjene knjige so namreč avtobiografske, v njih pa tematizira tako splošne teme (ljubezen, prijateljstvo, človekovo dostojanstvo) kakor tudi bolj podrobne, torej značilne za kraje in čase, ki jih je sam (do)živel.

Na splošno je treba torej Cankarjevi založbi priznati, da je v preteklih letih oziroma desetletjih znala pravilno vrednotiti literarni opus Borisa Pahorja z izdajo in ponatisi mnogoterih njegovih del. Se je pa tokrat v slovenski prevod njegove avtobiografije žal prikradlo nekaj zelo hudih oziroma nedopustnih napak. Ker sta prevajalca dva, ni smiselno ugibati o tem, kdo je tovrstne zdrse zagrešil. Tako je v besedilu moč najti italijanska poimenovanja za kraje, za katere imamo Slovenci ne samo svoja imena, ampak jih tudi avtohtono naseljujemo. Tržaška mestna predela Sveti Just in Škorklja sta namreč ponekod v knjigi ostala kar San Giusto in Scorcola, najbolj v oči pa bode besedna zveza, v kateri je zapisano, da je bil slovenski duhovnik in antifašist Virgil Šček (ki si je v parlamentu upal javno oporekati samemu Benitu Mussoliniju) »župnik v Corgnalu« (sic!), Lokvi na Krasu. Tovrstne površnosti ravno v avtobiografiji Borisa Pahorja, ki je celo življenje posvetil boju za dostojanstvo slovenščine, so ne samo žalitev njegovega spomina, ampak tudi svojevrsten nož v hrbet slovenskemu življu v Italiji, ki se še danes marsikje sooča z nepriznavanjem enakopravnosti svojega maternega jezika. Če sta bila prevajalca (ali eden od njiju) površna oziroma premalo pozorna, je povsem nerazumljivo, da so mogle tako hude nepravilnosti neopaženo skozi lektorsko oziroma uredniško sito založbe.

Kakorkoli že, avtobiografija Borisa Pahorja Nikogaršnji sin (za katere drugo izdajo oziroma ponatis sem prepričan, da zgoraj omenjenih nedopustnih napak v njej ne bo več) še dodatno prispeva k zavesti o izrednem pomenu avtorja, njegovega opusa, predvsem pa Pahorjevega družbeno-političnega angažmaja v mozaiku kolektivne usode tako slovenskega naroda kakor evropskega človeka nasploh.

Boris Pahor, Cristina Battocletti: Nikogaršnji sin: avtobiografija brez meja (Cankarjeva založba, 2023, prevod Edvin Dervišević in Tadej Pahor)
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Intervju 10. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 32 min

Renata Salecl: »Za minimalno upanje, da boš nekoč v prihodnosti uspel tudi sam, si primoran plačati«

Dr. Renata Salecl je mednarodno uveljavljena pisateljica, filozofinja in sociologinja. Je tudi redna profesorica in znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kot gostujoča profesorica pa predava v New Yorku in Londonu. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim je bila leta 2010 imenovana za slovensko znanstvenico leta, njene knjige pa so prevedene v petnajst različnih jezikov. Redno piše tudi za razne revije in časopise po svetu. Njena zadnja knjiga, Čas grobosti (Mladinska knjiga, 2023), je zbirka kolumn, ki jih je avtorica skozi leta pisala za Sobotno prilogo Dela. V njej razmišlja o vse pogostejšem pojavu grobosti kot posledici porasta individualizma, tekmovalnosti in gonje po uspehu ter dobičku v sodobni neoliberalni družbi. Delo kot nuja tako ne izhaja več primarno iz potrebe po preživetju, temveč mnogim predstavlja identiteto, obenem pa tudi uspeh, družbeni status in iluzijo sreče.

V knjigi obravnavate krivdo, ki se pogosto pojavlja na delovnem mestu, četudi je okolje več kot očitno problematično, pogosto celo do mere toksičnosti. Premalo plačani ljudje, katerih delo ni dovolj cenjeno, težavo jemljejo osebno, saj se zmeraj najde kdo, ki bo funkcijo v še tako slabih pogojih zmožen (bolje) opravljati. In tako je, kot v vsakem toksičnem odnosu, težko oditi, še težje pa biti z odločitvijo pomirjen.

Kapitalizem že od svojega začetka ustvarja iluzijo, da se lahko človek s trdim, fokusiranim delom prebije iz najhujše revščine do največjega bogastva, kar lepo prikazuje tudi ameriški mit rags to riches (od reveža do bogataša). Ta ideologija se je z neoliberalizmom še radikalizirala, saj je postala izbira glorificirana kot nekaj racionalnega, kjer posameznik stremi k določenemu cilju, cilj pa je seveda vedno prikazan kot uspeh; predvsem finančni uspeh, ob tem pa tudi neko osebno zadovoljstvo, sreča in tako naprej. Mislim pa, da je ta ideologija že dolgo nazaj začela načenjati posameznikovo psiho in sicer s tem, da se je fokus kritike iz sistema neenakosti, izkoriščanja na delovnem mestu ter same logike delovanja kapitalizma vse bolj obrnil na samokritiko. Ta pa pri ljudeh dejansko proizvede določene psihološke motnje, tesnobo, razne oblike depresije, samopoškodovanja, sodobni fenomen burnouta (izgorelosti), ki posameznika še bolj pasivizirajo. Ti stranski učinki ideologije izbire neoliberalizmu pomagajo preživeti. Danes si težko predstavljamo sistem, kjer ne bi bilo tekmovanja, kjer ne bi obstajala neke vrste »gneča« za tiste majhne prednosti, ki bi jih posameznik dobi v primerjavi z drugimi. Ta darvinistična kultura se je seveda močno propagirala tudi v samih menedžerskih šolah ter priročnikih, ki učijo, kako postati uspešen. Marsikje se propagira ideja, da se lahko posameznik karierno povzpne za ceno drugega. Ideologija, da moraš za lasten uspeh iti preko trupel, je proizvedla neko krutost, ki se je zažrla v vse pore delovnih procesov ter odnosov na delovnem mestu; še toliko bolj pa s prekarizacijo dela, s tem, da si lahko čez noč odpuščen, da je zelo malo prepoznanja truda in dela, veliko pa grobosti in poniževanja. Odnosi na delovnem mestu so mnogokje dejansko tako slabi, da še tisto malo motivacije, ki jo posameznik, večinoma mezdni delavec_ka, ima, zelo hitro izgubi, tako da kapitalizem na nek način sam sebe strelja v nogo, ker imamo vse več ljudi, ki poskušajo na delovnem mestu delati minimalno oz. na način, ki smo ga v zadnjih letih začeli imenovati tiho odpuščanje oz. quiet quitting. Ta pojav bi se naj začel na Kitajskem, kjer ga imenujejo tang ping (躺平) oz. lying flat, ležati nizko. Je neka vrsta pasivnega upora, ki sicer ne pripomore zares k organiziranemu uporu, vendar pa ostaja upor v smislu, zaprl bom oči, ignoriral situacijo ter poskušal z njo kompenzirati.

Zanimivo mi je, da se to ne pojavlja zgolj v svetu korporacij, temveč tudi na področju kulture, neprofitnih organizacij in ostalih inštitutov, katerih cilj ni dobiček, temveč formiranje skupnosti in vzdušja; kljub slednjemu pa pogojev za dobro delovno okolje pogosto ne zagotovijo.

Mnogi vodilni – tudi v majhnih podjetjih oz. neprofitnih organizacijah – so ponotranjili idejo, da morajo biti na nek način grobi, da morajo ustvarjati tekmovalnost, saj se bodo drugače ljudje polenili. Premisa, da je posameznik len, se je zažrla v vse pore družbe; v umetnosti na primer mnogokrat slišimo, da so umetniki lenuhi, ki se napajajo na državnih jaslih. Tudi v znanosti imamo kar naprej občutek, da smo znanstveniki leni, da ne delamo dovolj, da ne ustvarjamo dovolj člankov, ki nam prinašajo največje število »točk«, da nismo dovolj citirani, ampak če pogledamo masovno produkcijo, ki je rezultat tega boja za napredovanja, se ta velikokrat izkaže za popolnoma nepotrebno. Še huje, mnogokrat so znanstveni članki napisani na način, ki ne izboljša nujno določenega znanja ali pa ne pripomore k nekemu novemu pogledu na stvar. V tem sistemu je najlažje napredovati tako, da si previden v smislu, da pazljivo citiraš tiste znanstvenike, ki so že pred tabo nekaj napisali. Sama sem zelo kritična do sistema nabiranja točk, kar vključuje tudi pisanje dolgih člankov, ki bodo te točke prinesli. Eden izmed absurdov znotraj merjenja učinkovitosti v znanosti pri nas je, da mora imeti članek v monografiji oz. v zborniku določeno število strani, da bo avtor_ica dobil_a določeno število točk, kar pomeni, da ljudje namenoma razvlečejo svojo misel zavoljo slednjih. Zato vidimo v znanosti tudi tak usip ljudi, saj mladi zaradi prekarnih situacij in slabo plačanih del ne iščejo več zaposlitve kot mladi raziskovalci ali pa kot asistenti, še posebej ne na kakšnem tehničnem področju.

Stvar gre še dlje, saj se od zaposlenega, nad katerim se pogosto izvaja čustveno nasilje, pričakuje, da bo prilagodljiv, ustrežljiv, ob tem pa tudi dobrovoljen.

Res je, to pa je vpliv amerikanizacije; Amerika se je že zdavnaj podala v to, da so na eni strani odnosi na delovnem mestu kruti in tekmovalni, na drugi strani pa je ta prepoznavni prisiljen nasmeh. Vsaka natakarica ali pa recimo trgovka je ocenjevana po prisiljenem nasmehu, ki ga mora imeti pred stranko, saj ta velja za kralja oz. kraljico. Četudi je za medsebojno komunikacijo bolje, če je drug nasmejan, ne smemo pozabiti na psihični pritisk, ki ga doživlja nekdo, ki mora biti na delovnem mestu kar naprej nasmejan.

Zanimiva mi je misel, da je danes delo za mnoge identiteta, v času socializma pa ta identifikacija ni bila tako (vse)prisotna. Ko govorite o tem v kontekstu sodobne družbe, mislite predvsem na pomanjkanje ločnice med življenjem in delom, ki je bila v socializmu precej jasno začrtana, danes pa je na veliko delovnih mestih več ni. Ampak ni delo že od nekdaj predstavljalo statusa, s katerim se je posameznik identificiral?

To je seveda res – izobrazba, delo oz. drugi statusni simboli, kot jih v aristokratskih družbah na primer predstavlja določen naziv, že zgodovinsko predstavljajo neke simbole, ki vzpostavljajo določeno hierarhijo v mnogih družbah. Kar sama vidim kot razliko med prejšnjim sistemom in zdajšnjim je to, da si lahko v prejšnjem sistemu jasno videl ponos posameznika na svoj poklic – najsi bo to učitelj, policaj, delavec v tovarni ali zdravnik –, ob tem pa tudi mnogo večjo predanost zaposlenih neki organizaciji, službi ali kolektivu.

Kot nekdo, ki je bil rojen v prejšnjem režimu, sem lahko opazovala, kako je delaven posameznik z občutkom, da nekaj gradi oziroma da k nečemu pripomore, dobil tudi določeno zadovoljstvo. Vsi smo verjeli, da gradimo neko družbo prihodnosti. Velik poudarek je bil torej na skupnosti, v okviru česar je bilo pomembno sodelovati, ne zmagati – eden izmed sloganov, ki se jih je prejšnji sistem posluževal zavoljo večje kohezije družbe. Socialistična oblast se je še posebej bala, da bi se intelektualna mladina ločila od delavske in kmečke, zato so skozi razne delavske akcije, t. i. brigade izvajali poskuse vzpostavljanja skupnosti. Danes poskušajo mnoga podjetja z raznimi aktivnostmi, igrami in tako imenovanimi team buildingi prav tako ustvariti neko skupnost, ker se seveda zavedajo, da jim nenehna fluktuacija delavcev in delavk znižuje možnost zaslužka.

Tekmovalnost v obliki, kot jo poznamo sedaj, pa se je s prehodom v kapitalizem pri nas zgodila tako rekoč čez noč, kar je tipično za države, ki so iz enega režima prešle v drugega. Tukaj ni bilo nobenega premisleka o smeri razvoja, ki jo želimo ubrati, zaradi česar je prišlo do preproste imitacije in prevzemanja enega načina produkcije v drugi sistem; obenem pa je vse slonelo na zgrešenem upanju, da bo s prevzemom kapitalizma z roko v roki prišla tudi demokratična kultura. Žal do tega ni zares prišlo, kot tudi ne do nekega hitrega preobrata, na katerega so mnogi upali – kar se je zgodilo, je kaos kot posledica praznine, ki nastane, ko nekaj starega propada, novo pa se še ni oblikovalo. To je tisto, kar zaznamuje mnoge države tranzicije.

Tistim, ki smo rojeni v neoliberalizmu, je težko verjeti, da je bilo kdaj drugače, zato je še posebej zanimivo dejstvo, ki ga izpostavljate v knjigi Izbira, in sicer, da se je v 19. stoletju razmahnila debata, do katere mere je človek primoran misliti na dobrobit drugih na lastni poti do uspeha. Komolčarstvo torej ni bilo zmeraj modus operandi.

Tudi Sigmund Freud znotraj psihoanalize v svoji knjigi Psihologija množic pravi, da je razmišljanje o dobrobiti drugega del socializacije, in to ne samo individualne, ampak na nek način skupnostne. V knjigi poda zelo dober primer človeka, ki je okužen z virusom, v dotičnem primeru s sifilisom. Ko ta človek zboli, ga je strah, da bi okužil ostale, ampak prav lahko je, da si na nezavedni ravni želi, da bi bili okuženi tudi drugi, in sicer iz čiste zavisti, ker drugi pač ne trpi, on pa. To, da sebi in ostalim govori, da jih ne sme okužiti, pa je stvar socializacije, saj v družbi obstajajo neki parametri oz. neke ideje pravičnosti. Freud pravi, da ti parametri delujejo tako, da se najprej omejimo mi sami, vendar hkrati upamo, da se bodo omejili tudi drugi.

Hitro pa se je izkazalo, da so meje, ki temeljijo na zaupanju v splošno poštenost in zmožnost samoomejevanja izrazito subjektivne ter ambivalentne; če sploh obstajajo. Tako se pogosto zgodi, da tisti, ki samovoljno prehajajo lastne meje, prevzamejo vodilne položaje in podobno pričakujejo od svojih zaposlenih; če jaz zmorem, zakaj ne ti?

Že nekaj časa se pojavlja fenomen, da je možnost uspeha dejansko bolj odprta ljudem, pri katerih so prisotne določene psihopatske strukture, na primer že prej omenjena krutost, neobčutljivost za drugega, pomanjkanje empatije … vse to je glorificirano kot nekaj, kar pomaga k hitrejšemu vzponu. V okviru tega pa so drugi videni zgolj kot uporabna stopnička, preko katere stopaš do vrha, ko jih ne rabiš več, pa jih odvržeš, izpljuneš. Ko delavci v nekem podjetju vidijo to krutost, jo začnejo na nezavedni ali pa zavedni ravni imitirati tudi v lastnem v odnosu do drugih, podobno, kot je pri otrocih, ki so bili žrtve nasilja, velika možnost, da bodo kasneje te vzorce ponavljali tudi v svojih odnosih. Prav tako lahko kruta vzgoja vpliva na to, da ne poznamo drugih modelov komuniciranja kot skozi to isto krutost, ni pa to nujno, saj lahko obenem pride do upora, v okviru katerega posameznik naredi vse, da tega sam ne bi počenjal.

Ko že omenjate upor: nekoč sem spoznala japonskega svetovalca za večja podjetja, med drugim Google, ki je ob začetku nove službe vedel, da jo okrog 30 odstotkov zaposlenih zaradi izgorelosti pusti po prvem letu, a se je vseeno odločil zanjo. Interna šala med zaposlenimi je bila, da tudi oni delajo od devete do pete, vendar zjutraj. Cilj je bil nabrati si določeno količino denarja, obenem pa upati, da ne boš končal kot del kolateralne škode, neke vrste ruska ruleta torej.

To, kar je naredil ta Japonec, je zaupanje v svojo srečo pri tem gamblingu, ruski ruleti, kot ste rekli; upaš, da metka ne bo ali pa da se ne bo se sprožil takrat, ko boš streljal ti. Je pa žalostno, da kljub vedenju, da te čaka neke vrste samopoškodovanje, v tem primeru izgorevanje, na to že na začetku pristaneš. Zanimivo mi je, kako je del teh bojev za oblast v mnogih podjetjih tudi neka paranoja pred tem, kdo ti bo zasadil nož v hrbet. Nekoč mi je nek poslovnež rekel, da moraš imeti oči vedno na zadnji strani glave, ker ne veš, od kod bo prišel nož; in najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi – in to nemalokrat – je to, da ti bo nož v hrbet zasadil najbližji, recimo prijatelj ali sodelavec. Spomnim se tudi antropološke raziskave, ki so jo delali med vodilnimi v raznih skladih britanskega tveganega kapitala, ki temelji na tem, da sklad kupuje dobro stoječa podjetja, nato pa jih izčrpa oz. uniči preprosto zato, ker ga zanimata zemlja, na kateri je stalo podjetje, ali pa zgolj profit od izčrpanja, ob tem pa se ljudi zavrže kot kolateralno škodo. Antropologi, ki so analializirali vodstvene strukture teh skladov, so ugotovili, da imajo vedno vzpostavljeno določeno strukturo, kjer so recimo trije v najvišjem vrhu, ob tem pa ves čas pazijo, da jim ne bi kdo izmed njih zasadil noža v hrbet. Če sta na vrhu dva, je boj veliko težji, saj sta v položaju nenehnega mečevanja, pri treh pa moraš sklepati določene pakte, zadeve se moraš lotiti taktično.

Zanimivo je opazovati, kako je pri tistih v vlogi avtoritete vse pogostejši neke vrste koncept frajerstva. Iz osnovne šole se spomnim počasnega zatona frajerjev, ki so se z James Deanom začeli že v šestdesetih: kot v nešteto filmih, med drugim Kids, Skins ipd., so za frajerje zmotno veljali tisti, ki so se obnašali, kot da jim ni mar, na različne načine izražali pogum ali predrznost, pogosto pa zašli tudi v čustveno ali fizično krutost do ostalih. Vse bolj pa deluje, da je ta pojav znova v porastu, vendar izvajan s strani avtoritete, zaradi česar je v družbi pogosto viden kot »kul«, če lahko uporabim ta izraz. V knjigi poleg retorike Donalda Trumpa kot primer dajete podjetje France Télécoma, zdaj Orange, S. A., ki se je ob prestrukturiranju poslužilo tako krutih prijemov, da je skoraj štirideset zaposlenih naredilo samomor.

Zanimivo je, da ima ta krutost, ki je tako glorificirana, da je na nek način postala kul, hkrati tudi stranski učinek, ki je, da je ob tem pri posamezniku mnogokrat prisotna tudi neka krutost do samega sebe – in sicer ne samo v klasičnih oblikah, kot je deloholičnost ali pa razne odvisnosti od drog. Četudi so slednje zelo prisotne med mnogimi vodilnimi v raznih korporacijah, pa je vse bolj v porastu neka specifična krutost v smislu testiranja meja med življenjem in smrtjo, ki je med drugim vezana tudi na ekstremne športe in turizem. Tudi v primeru Titana, tega podmorskega vozila oz. submersive, kot mu rečejo v angleščini, in milijonarjev, ki so plačali 250.000 dolarjev na osebo za mesto v nečem tako skrajno nevarnem, je bila prisotna neka želja po transgresiji, podobno kot pri tistih, ki se z veliko denarja, vendar brez dolgoletnih priprav, uspejo prebiti na Everest. Z močjo pride tudi možnost testiranja meja, ki pa zahteva določena finančna sredstva. Obenem imamo pa prav zaradi slednjih vse večjo iluzijo, da ti lahko denar kupi tudi neke vrste nesmrtnost, kar je še posebej prisotno na primer v ideologiji Elona Muska in drugih, ki se zelo trudijo najti način, da se preselimo na druge planete, ter tistih, iz strahu pred smrtjo gradijo bunkerje …

… ali pa se dajo zamrzniti.

Tako je. Ali pa skušajo iznajti zdravila proti staranju – vse to v veri, da jim lahko denar kupi nesmrtnost. Britanska psihoanalitičarka Juliet Rosenfeld je napisala knjigo o svojem možu, milijonarju, ki je kljub raku na pljučih in posledični smrti do konca življenja verjel, da lahko denar kupi tudi zdravje. Ta uspešen poslovnež je svojo sposobnost menedžiranja prenesel tudi v lastno zdravje. Na zdravnike in bolnišnično osebje je gledal skozi menedžerske oči v smislu, kje dobiti najboljšega strokovnjaka, kdo bo vodil najboljši tim, kje so na voljo najboljša zdravila in tako naprej, do točke, ko se še malo pred smrtjo ni zares zavedal, kaj se mu dogaja, ker je imel občutek, da bo z malce večjim plačilom prišel tudi malce boljši strokovnjak, z njim pa še malce bolj eksperimentalno zdravilo in potem bo stvar rešena.

Podobna logika vodi tudi industrijo samoizboljšanja. Konstrukt, katerega gorivo je prav človeška pomanjkljivost, deluje kot perpetuum mobile čistega dobička – njegov vir je namreč neskončen, kot je tudi posledično pomanjkanje cilja. Teror, ki ga ob tem izvaja, v mnogih sproža stiske, občutke nezadostnosti, obenem pa nestrpnost do drugače mislečih.

Nenehno izboljševanje pa vodi zgolj v izčrpavanje.

Človeka, ne pa tudi sistema.

Tako je, hkrati pa lahko na ravni sistema vidimo, da se je iluzija, da nas bo tehnološki napredek rešil, da moramo samo izboljšati tehnologijo, izkazala za radikalen problem. Družba smo namreč ljudje, pri čemer gre za psihologijo posameznikov ter odnose med njimi, zato v bistvu šele zdaj prihajamo do točke, ko tisti, ki delajo na umetni inteligenci, vse bolj razumejo, da morajo sodelovati skupaj s psihologi, sociologi, antropologi, pravniki in drugimi, da lahko razumejo, kako samo tkivo družbe reagira na ta izjemen preboj, ki se trenutno dogaja na področju umetne inteligence.

Veje posthumanizma, ki so velikokrat tehnokratsko obarvane, zelo hitro preidejo v precej očitno kompenziranje strahu pred smrtjo, ob čemer pa je vse usmerjeno zgolj v napredek, vsakršno zamejevanje oz. prevpraševanje pa je videno kot nepotrebna ovira na poti do uspeha.

Kritiki seveda radi poudarjajo, da se napredek še vedno preveč dojema zgolj kot finančni napredek, kot ekonomska rast oz. GDP, medtem ko je za človeka dejansko najpomembnejši napredek v sami kvaliteti življenja, odnosih med ljudmi, večji solidarnosti ter posledičnem občutku zadovoljstva posameznika. Že Freud je dejal, da smo slednjemu najbliže, če smo zmožni oblikovati odnose z drugimi in če imamo v življenju nek cilj, ob čemer pa ni nujno, da je to, kar počnemo, dojeto kot profitno, ampak nekaj, kar nas žene naprej, zaradi česar recimo pač radi vstanemo iz postelje.

Pred kratkim sem na spletu brala članek na temo kapitalizma in kontemplativnega življenja, ki se je ukvarjal z vse bolj ogroženo, a nič manj bitno potrebo po kontemplaciji. Trdil je, da je bil v socializmu prosti čas, torej čas, namenjen kontemplaciji, vendarle viden kot nujen, ljudje pa so ga s pridom izkoriščali za razvijanje lastnih interesov, hobijev. Še več, slednje je bilo spodbujano ne v kontekstu večje produktivnosti, uporabnosti ter monetizacije le-teh, temveč kot pravica, ki pripada delavnemu posamezniku. Je to idealizacija?

Prosti čas je bil dojet tudi kot neke vrste nagrada delavcem za težko delo. Odraščala sem med Slovenj Gradcem, mojim rojstnim krajem, in Ravnami na Koroškem, kamor sem hodila v srednjo šolo. Med drugim je bila prav železarna v Ravnah tista, ki je skozi financiranje športnih objektov in objektov za dopustovanje skrbela za prosti čas ljudi. Tako so mnoga podjetja poskrbela tudi, da so se lahko družine na poceni način poleti odpravile na morje, ne glede na delovno mesto zaposlenih. Skozi to se je potem izražala neka enakost, saj tukaj ni bilo zares hierarhije; možnost je dobil pač tisti, ki je nabral določeno število točk glede na otroke ali pa se je na primer prvi prijavil. Neenakost se zato ni kazala tako močno kot se zdaj že zgolj pri tem, kdo se bo šel šolat, saj je lahko včasih zelo veliko delavskih otrok s pomočjo štipendij vseeno prišlo na fakulteto. Tudi na popoldanskih aktivnostih ni bil tako velik poudarek kot danes, četudi so bile včasih primarno organizirane s strani šol in niso zahtevale nekih večjih finančnih sredstev, zdaj pa so po večini plačljive. Danes moraš otroka, če želiš, da se izpopolni na raznih področjih, popoldne sam voziti na tovrstne aktivnosti, ob tem pa jih seveda tudi drago financirati, kar spodbuja res veliko neenakost.

Obenem pa tudi rivalstvo. Prej omenjeni članek poudarja, da želja po delu in aktivnostih že dolgo ne izvira iz nuje po zadovoljitvi življenjskih potreb, temveč iz težnje po doseganju rezultatov, zaradi česar smo kot družba postali hiperaktivni; nezmožni nehati del(ov)ati. Filozof Byung-Chul Han podobno kot koncept »strasti do ždenja« zagovarja »načrtno oz. čuječo nedejavnost kot nasprotovanje hiperaktivnosti, ki nam je pogosto vsiljena«. Če je imperativ za delo včasih izhajal iz moral bi (ang. should), ga je v neoliberalizmu zamenjala ideja, da posameznik zmore (ang. can), kar ne samo ustvarja produktivnejšega delavca, temveč pri sodobnem subjektu povzroča pravo trpljenje, pojav, ki ga je Mark Fisher poimenoval »depresivna hedonija«.

S tem se zelo strinjam. Podobne stvari sem tudi sama analizirala v tiraniji izbire, Han pa je verjetno prvi, ki se je zares poglobil v pojav burnouta oz. izgorelosti. Znotraj psihoanalitičnih krogov je zelo aktualna debata, ali je to oblika depresije ali pa sam termin depresija danes v bistvu mogoče uporabljamo prepogosto in preveč nekritično, zato skušajo mnogi psihoanalitiki nekako oživeti pojem melanholija in ne jemati vseh sodobnih fenomenov čisto na prvo žogo. Burnout je izjemno kompleksna in individualna stvar – že v samem smislu doživljanja pa tudi simptomov, ki niso zmeraj isti ali pa dovolj jasni. Nekateri imajo recimo zelo močne psihosomatske težave, kar se bo diagnosticiralo kot izgorelost zgolj zaradi pomanjkanja drugega vzroka oz. imena za težavo, ki se pojavlja.

Živimo v času, ko je delo na blagajni v Lidlu bolje plačano ter predstavlja večjo varnost kot mnoge t. i. »perspektivne službe«. To bi navezala na elitne restavracije, ki jih kot primer podajate v poglavju Brezbrižnost do izkoriščanja, ki so se izkazale za neizmerno krute ter izkoriščevalske do mladih, ki polni zagona stopajo na sceno. V knjigi omenjate tudi, da se danes ne vlaga niti več v znanstvenike, kaj šele v kulturo in akademski svet. A vendar nas večina še zmeraj viha nos nad delom za prodajnim pultom, mnogi kljub temu vztrajajo v krutih, slabih in prekarnih pogojih za delo – zakaj? So ambicije res dovoljšen razlog?

Spomnim se, da je bila v Veliki Britaniji nekaj let znotraj arhitekturnih krogov debata, zakaj toliko mladih arhitektov pristane na to, da so dolga leta po diplomi zelo podplačani, ure in ure delajo mukotrpne opravke v studiu kakšnega slavnega arhitekta ali arhitektke in vendar po letih mezdnega dela šele čisto malo napredujejo – če sploh. Pri tem gre seveda za fascinacijo z likom vodje. Naša kultura zelo glorificira uspeh posameznika. Še posebej močna je sodobna instagramska kultura, ki uspešne posameznike in posameznice prikazuje kot neke nove avtoritete, polbožanstva, kar ustvarja iluzijo, da bodo tisti, ki uspejo prodreti v njihov krog, četudi v vlogi novodobnega sužnja, sčasoma deležni podobnega uspeha kot njihovi vzorniki. Če bi pogledali realno, je možnost, da bi kljub večletnemu garanju ob nekem velikem kuharju to postali tudi sami, minimalna. Ampak upanje obstaja! Verjamem, da je neka mera mojstrstva zelo nujna in je imeti dobrega mentorja izjemnega pomena. Kar pa me je ob teh analizah delovanja prestižnih restavracijij najbolj zabolelo, pa je prav finančno izkoriščanje, saj so bili kljub uspehu restavracije v mnogih primerih delavci ali zelo podplačani ali pa delovali na ravni volunterstva oz. t. i. internshipa (pripravništva). Da je ogromno dela opravljenega brezplačno, je seveda problem korporativnega sveta in raznih drugih institucij; mladi se že vrsto let borijo proti neplačanim pripravništvom, ker slednja še zdaleč ne pomenijo zgolj učenja skozi delo drugih, temveč mnogokrat predstavljajo resno delo, pogosto prav tisto, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Kot je pokazala analiza prestižnih restavracij na Danskem, ki jo je objavil Financial Times, mnogi, ki pridejo v tovrstne restavracije z namenom učenja in napredovanja, na koncu ure in ure opravljajo razna čistilska dela, v mrazu skubijo kokoši ipd., skoraj nikoli pa nimajo možnosti, da bi gledali prave mojstre pri delu in se iz tega naučili nekaj tudi zase.

Bullshit jobi.

Ja, tako je. Obenem pa je tukaj tudi dejstvo, da moraš imeti za to, da nekje opravljaš delo novodobnega sužnja slavnemu kuharju ali arhitektu, tudi sam kapital. Za minimalno upanje, da boš nekoč v prihodnosti uspel tudi sam, si primoran plačati. Sicer pa lahko podoben vzorec opazimo tudi v instagramski kulturi; število posameznic in posameznikov, ki jim uspe živeti od Instagrama, je zelo majhno, upanje pa vendarle obstaja.

V knjigi Izbira dajete primer, kako so začeli ljudje po neverjetnem uspehu Ane Kurnikove po celi državi graditi teniška igrišča, in sicer v upanju, da bi se podobno zgodilo tudi drugim otrokom.

Res je, starši so v upanju, da bi lahko postala njihova hčerka ali pa sin teniška zvezda, prodali tudi hiše, saj je bil to edini izhod iz revščine. Tik pred covidom sem na Kubi spoznala mlado študentko umetnosti, in ko sem jo vprašala, zakaj je izbrala tak študij, je rekla: »Samo dva načina sta, da pridem iz Kube: eno je šport, drugo pa umetnost.« Želela si je živeti drugje in ker je na Kubi izjemno tekmovalen sistem vpisa na umetniško akademijo, je med tistimi nekaj izbranimi precej takšnih, ki jim uspe kasneje dobiti razne rezidence v tujini in lahko s tem na legalen način zapustijo državo.

Če se na hitro vrnem h konceptu bullshit jobov: David Graeber v svojem eseju in kasneje knjigi Bullshit Jobs (Simon & Schuster, 2018) trdi, da kar se tiče produktivnosti, prednosti avtomatizacije niso privedle do 15-urnega delovnika, kot je napovedal ekonomist John Maynard Keynes leta 1930, ampak do porasta t. i. nepotrebnih služb (bullshit jobs), kar definira kot »obliko plačane zaposlitve, ki je tako popolnoma nesmiselna, nepotrebna ali celo škodljiva, da niti delavec sam ne more upravičiti njenega obstoja, čeprav se zaradi zaposlitve čuti dolžan pretvarjati, da temu ni tako«. Tudi André Breton je že leta 1928 v knjigi Nadja vehementno protestiral proti »dolgočasnim službam«. Trdil je celo, da »nima smisla biti živ, če moraš delati«, saj na ta način ne moreš odkriti sebe, smisla lastnega obstoja. A vendar so se ljudje že od nekdaj prebijali skozi razne manj prijetne pozicije, dokler niso našli službe, ki jim ustreza. Ali pa so se sprijaznili z idejo, da je delo nekaj, kar spada k življenju. Morda je tukaj ta catch, zanka, zakaj imamo mladi danes s tem vse več težav; po bretonovsko se je v igro vključil dvom ter začel prevpraševati samoumevnost dela kot nujnega. Naj zveni še tako privilegirano, pa je v časih, ko zaposlitev ne omogoča več nujno stabilne prihodnosti, temveč le preživetje iz dneva v dan, dvom verjetno bolj utemeljen?

In vendar je tudi socializmu obstajal cel kup t. i. bullshit služb, ker je bila ideja socializma vendarle polna zaposlenost. S tem si je režim seveda kupoval tudi socialni mir, saj se je na ta način izognil pojavu neke vrste lumpenproletariata, ki bi ga lahko potencialno ogrožal, istočasno pa je bil to seveda tudi način discipliniranja. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi v primeru, če bi UI (umetna inteligenca) prevzel zadostno število delovnih mest, ki so res nepotrebna ali pa nevarna, ljudje nujno našli neko kreativnost v sebi in svoj čas izrabljali tako, da se na primer učijo nekih novih stvari ali si izboljšujejo svoje lastno življenje. Ni rečeno, da je vsak posameznik sam po sebi tako iznajdljiv; nekateri so, nekateri pa ne, mnogi imajo v resnici radi neko zunanjo prisilo v obliki rutine in ritma, ki pride z njo. Prav tako ni nujno, da boš, če si cel dan sam doma, zadovoljen. V času covida se je izkazalo, da mnogim delo od doma ni najbolj povšeči, saj so morali ves čas koordinirati službo s hišnimi opravki ali pa so delali preveč, ker so se jim porušile prej jasno zastavljene meje med službo in prostim časom. Prav zato so se nekateri vrnili nazaj v fizične službe, ki se okrog petih vsaj do neke mere končajo, medtem ko se je doma delovni dan zlahka raztegnil čez cel dan. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi se v neki idealni družbi brez dela ljudje tudi tako zelo dobro ujeli, vsaj ne vsi. Hitro se lahko namreč zgodi, da se posameznik počuti (še) bolj izoliranega, osamljenega, predvsem pa brez cilja, če nima v življenju neke strukture, ki mu nekako pomaga osmisliti njegovo življenje. Obenem pa je tukaj tudi aspekt časa – če ga imamo preveč, ni nujno, da bomo vedeli, kaj z njim početi.

Uspeh je danes tako pomemben, da se sploh ne vprašamo več, kaj ga predstavlja. Ker vse bolj bazira na potrdilih, ocenah, priznanjih in nagradah, je tudi samozavest, ki iz tega izvira, zgrajena na majavih tleh. Še posebej je to vidno v našem šolskem sistemu, kjer ocene ne pomenijo nujno znanja; zaradi njihove teže in posledičnega občutka vrednosti, ki ga sprožajo, pa po zaključku srednje šole pogosto nastopi kriza, ko posameznik_ca ugotovi, da ni z ničemer zares opremljen_a, da ne ve, kaj ga_jo zanima, pa tudi, da bleščeče ocene ne enačijo nujno bleščeči prihodnosti.

Ja, in to je bilo zelo izrazito tudi ob mojem nedavnem obisku Kitajske. Profesorica iz njihove najboljše univerze Tsinghua v Pekingu mi je razlagala, da je že samo priti na tako univerzo skorajda nemogoče. Pogoj za sprejem je izjemno težek izpit, neke vrste matura, ki pomeni vse – če ga ne opraviš z najvišjimi odlikovanji, ne boš nikoli prišel na tako dobro univerzo, tudi če si bil vsa leta odličnjak. Povedano mi je bilo tudi, da med študenti, ki pridejo na top univerze, opažajo, da po sprejemu pogosto sploh ne vedo, kaj bi počeli s sabo, niti ne vedo več, ali jih smer študija, ki so jo vpisali, zanima; njihov edini cilj je bil namreč priti na univerzo, o tem, katera znanja si boš tam pridobil in kaj boš z njimi počel, pa ne razmišljajo zares. Tako pride med študenti hitro do nekega občutka praznine in obenem izjemnega strahu pred tem, da na univerzi ne bodo imeli več najboljših ocen. Ena izmed profesoric mi je recimo pripovedovala, da se je tretjina študentov po enem mesecu študija na njenem predmetu iz njega izpisala, in sicer iz strahu, da na koncu semestra ne bodo dobili najboljše ocene. Neuspeh je bil torej hipotetičen, s strahom se niso zares soočili, niti poskusili še niso zares, temveč že vnaprej kalkulirali, da bodo predmet raje opustili, ker jih morda ne bo vodil k novemu uspehu. Nikoli jih torej ni zanimala vsebina predmeta, ampak zgolj kalkulacija, kakšno oceno lahko na koncu dobijo.

Univerze so tako mnogokje postale čisti biznis (ne govorim o elitnih, temveč navadnih univerzah), saj se lahko nanje vpišeš le, če dokažeš, da si finančno in intelektualno koristen, predmet študija pa do neke mere že obvladaš. Težko si je predstavljati, da si včasih možnost izobrazbe ali prakse dobil že iz zanimanja, čistega entuziazma. Rek važno je sodelovati, ne zmagati, bo sčasoma resnično pozabljen, kot so za nas že pozabljene klobase, ki so jih nekoč tisti, ki so bili zadnji, dobili na sindikalnih smučarskih tekmah …

Poleg nemotiviranosti za sam študij pa se tudi v določenih poklicih dogaja, da naredi ta vseprisotna dirka tekmovalnosti človeka relativno otopelega. V medicini se pri nas že dlje časa soočajo s tem, da zaradi visokih vpisnih pogojev na študij pridejo posamezniki, ki imajo sicer vse potrebne točke, vendar niso nujno tako zelo zainteresirani za delo s pacienti. Njihov cilj je bil namreč vpisati se na »težko fakulteto«, ampak samo ta cilj je premalo za to, da postaneš empatičen zdravnik.

Apatija je zelo uporabna za sistem, ki lahko na ta način nemoteno opravlja svoje. Težavo pa vidim tudi v tem, da zgarani ljudje, ljudje, ki na delovnem mestu doživljajo velik pritisk, svojo nestrpnost širijo na druge, tudi, če slednji niso ničesar zakrivili. Jeza nad pešci, ker se nekam mudi, ali pa nad klepetavo, a prijazno stranko v trgovini, lahko hitro zamegli pogled na realnost, zaradi česar zlahka izgubimo občutek, kaj je primerno in kaj ne. Hkrati pa to vodi do vse večje družbene nestrpnosti.

Spomnim se, da sem v New Yorku pred leti hodila po ulici, ki je bila relativno široka. Nekateri so po njej hodili počasi, tisti, ki so hodili hitreje, pa so prve pogosto nadrli, češ, preveč prostora zavzemate na pločniku, umaknite se bolj ob zid, da nas, ki hodimo hitro, s svojo počasnostjo ne boste ovirali.

No loitering – prepovedano zadrževanje na določenih mestih, koncept, kjer ne smeš »samo biti«.

Ne smeš samo biti, tako je, biti moraš v nenehnem pogonu.

Tukaj bi se navezala na pojav »ghostanja«, koncepta, ki me je, ko sem pred leti izvedela zanj, zelo presenetil. In sicer ne zato, ker prej ne bi obstajal, temveč ker je postal s poimenovanjem normaliziran. Nenadna prekinitev komunikacije brez (očitnega) vzroka ali pojasnila je na raznih aplikacijah za zmenke postala tako vsakdanja, da jo ljudje dojemajo kot del izkušnje. Izjemno grobo obnašanje, ki je bilo sicer tudi prej obsojano, je zdaj kot družbeni pojav, četudi neprijeten, sprejeto. A vendar je nezanemarljivo, da pogosto povzroča občutke ničvrednosti, jeze ali pa celo vodi do agresije »žrtve« ghostanja, ki za situacijo nikoli ni dobila pojasnila.

Sam mehanizem interneta omogoča neko iluzijo anonimnosti. Na spletu, kjer nimaš nikogar pred sabo, je lažje biti grob in si to zanikati – »out of sight, out of mind,« pravijo Angleži. V internetni pisni komunikaciji imaš ves čas ljudi »out of sight«, zaradi česar lahko sam sebe prepričaš, da do nekega odnosa sploh ni prišlo. Ali pa s tem, ko nekoga ghostaš, upaš, da ne boš sam zašel v neko mučno emocionalno situacijo, kjer boš moral komunicirati svoja čustva, recimo to, da ti nekdo ni všeč. Sama mislim, da je internet poslabšal komunikacijo na marsikaterem nivoju, s čimer ciljam predvsem na povečanje verbalne agresije. Obenem pa omogoča tudi izjemne fantazme, ki si jih je lažje ustvariti, če drugega ne vidiš, zato so recimo kljub vsem video pogovorom, ki so nam na voljo, tekstovna sporočila še vedno tako zelo priljubljena. V ljubezenskih odnosih še toliko bolj, saj nam omogočajo, da v njih beremo to, kar želimo brati. Drugi nam nikoli ne more dati nekega potrdila glede tega, kaj mu zares pomenimo; vedno ostaja nek dvom, ali smo mi objekt želje ali užitka drugega, ali nas drugi recimo ljubi ali ne. Na ta vprašanja nikoli ne dobimo zadovoljivega odgovora. Tudi če nas naš dragi ali pa draga z besedami nekaj prepričuje, bomo mi ob tem brali, kakšen je ton te besede, kakšno telesno govorico je partner uporabljal … vse te nianse odnosov pa se na internetu razblinijo, zato je lahko ghostanje relativno udoben način, da se tisti, ki ghosta, s svojimi čustvi in čustvi drugega ne rabi soočiti. Ker se tak posameznik ne nauči komunicirati, pa, ko zaškripa v odnosu, ljudje ta vzorec ponovijo – celo izginejo, čeprav bi se skozi komunikacijo odnos morda dalo izboljšati, če ne celo rešiti. Ghostanje postane pobeg, ki onemogoča poglabljanje znanja o lastnih čustvih, o čustvih drugega ter medsebojno spoznavanje. Danes je v družbi vse več ljudi, ki so kot neke vrste monade, živijo relativno odrezano ali pa so del majhnega kroga ljudi. Problem nastane, čim nastopi konflikt z drugim, saj te monade iz čistega pomanjkanja izkušenj s konfliktom ne znajo zares sodelovati z drugimi. Na Japonskem imajo recimo porast samskih ljudi, predvsem moških, ki gredo na dopust z virtualnim dekletom, torej s figuro, ki jo dejtajo na svojem računalniku in ki v bistvu ni živa. Kar ti moški pogosto trdijo, je, da bo živa ženska vselej hotela nekaj, kar njim ne bo nujno po godu, ta avatar pa je predvidljiv, s čimer jim omogoča določen emocionalni mir.

Nočna mora Alaina Badiouja, ki je že davno omenjal vse pogostejšo nezmožnost prestopa ovire, ki se pojavi ob konfliktu.

Točno to je problem. Zato pa se veča grobost v medosebnih odnosih, ker se to, da pobegneš in nekoga ghostaš, pokaže kot neka prava pot, saj domnevaš, da se boš tako izognil bolečini, ampak se v resnici ne naučiš ničesar o medosebnih odnosih.

Trajnostno.

Ja (smeh).

Renata Salecl: Čas grobosti (Mladinska knjiga, 2023)
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 7. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Lirični glas morilca …

V zaključnem delu trilogije Irene Svetek Črni princ imamo seveda ponovno opravka z državnim tožilcem Miom Aurellijem, ki skupaj s svojo ekipo skuša ugotoviti, kdo je umoril žensko, tokrat ne več najstnico, pač pa žensko srednjih let. Mio je še vedno iskren v zanimanju za druge, morda manj pogreznjen v igre na srečo, čeprav tudi to ne izostane, še vedno razpet med različnimi ženskami, in še vedno zaznamovan z izgubo otroka, predvsem pa lociran v Ljubljani in potem v Trstu, kjer je preživljal otroška leta. Prostorsko se zdaj roman razširi v Sadinjo vas, kjer je bilo v stari zapuščeni hiši najdeno truplo, še prej smo na Siciliji, v Trstu, pa potem v Firencah ter nekoliko kasneje v Trbovljah. Vidimo, kako previdno in premišljeno pisateljica razpira in povezuje prostore ter gradi zgodbo, ki jo lahko beremo kot samostojni roman, čeprav Črni princ, zaključni roman trilogije, lovi tudi vzporednice s prvim romanom Rdeča kapica. Lovljenje vzporednic s prvim delom trilogije pomeni predvsem odnos med Miom in njegovo sestro Avionko, odsotno-prisotnim likom, če smem izdati, da sta odraščala v razbiti družini, predvsem z odsotno materjo, in sta zato skoraj samorastnika. Recimo, da je tovrstna sestrsko-bratska naveza nekakšno jedro Črnega princa, utemeljena tudi v knjigi, pravljici konkretno, poimenovani Il principe nero. Iz tega rastejo psihološke utemeljitve likov, predvsem pa ugibanje, kdo je dejansko črni princ v romanu.

Če je roman Beli volk pripovedoval o strasti in ljubosumju oziroma če smo hoteli situacijo psihoanalitično interpretirati, o seksualnem ljubosumju, pa tudi o nemoči in razgreti krvi, kar lahko vodi do pošastnih dejanj, se v Rdeči kapici srečujemo z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, celo obredjem, vse to preneseno na mladoletne osebe. V Črnem princu je nasilje stopnjevano in tako preneseno na čisto novo raven, kar pomeni, in sploh če roman beremo v soodvisnosti likov in njihovih dejanj, po eni strani večjo osredotočenost na zlorabo (ženskega) telesa in po drugi strani na večjo Miovo ranljivost in izpostavljenost, saj je tokrat vpletena njegova sestra Avionka. Ko preiskovalci pridejo na kraj zločina, pomislijo, da videni prizor spominja na tistega iz grozljivke, nahajamo se toliko kot sredi klavnice: »Žrtev je ležala v kotu sobe v mlaki krvi, videti je bila kot brezoblična gmota mesa.« Eden od likov – Patrik Valbureto, patolog pri šestdesetih, tik pred upokojitvijo, celo pomisli, da česa takega še ni videl, pa vendarle ne gre spregledati, da je razmesarjenje opisano precej tehnično. Ker zaupamo pisateljici, da ve, kaj dela, skupaj z njo razpletamo gosto mrežo in se identificiramo z liki, ki so bolj ali manj znani že iz prejšnjih dveh romanov, le da se tokrat, in tudi glede na drugačne situacije, kažejo v drugačni luči. Tisti, ki so na strani zakona, seveda zasledujejo svoj cilj, medtem ko je na drugi strani ali pa niti ne na drugi strani, pač pa v vsakdanjem življenju, kar nekaj ženskih likov, ki se osredotočajo na državnega tožilca.

Irena Svetek z vidika zakona kot tudi z vidika prostorske ureditve, ki je tokrat še bolj razpršena kot v prejšnjih dveh romanih, predvsem pa Trbovlje in tudi Sadinja vas pripeljeta v zgodbo temačnost, ki jima doda določen šarm in podlago z metalskimi komadi, počasi napreduje. Da je Aurelli tokrat osebno vpleten v primer, ki ga raziskuje, in da bi zaradi te njegove vpletenosti primer lahko tudi padel, pomeni, da se gibljemo po robu. Za Aurellija in za roman to pomeni, da začnemo spremljati njegova vračanja v tržaško preteklost, spominske prizore iz njegovega otroštva, kar deluje tudi kot zgodba v zgodbi. Ti lirični utrinki, ki so sicer v romanu razpršeni ali pa napaberkovani, državnega tožilca psihološko poglobijo, čeprav samo v očeh bralca oziroma bralke, medtem ko ženske okoli njega, posebej tiste, ki so mu naklonjene, njegovo vedenje razumejo kot samodestruktivno. Dodatna Aurellijeva dimenzija je, da prihaja iz Trsta in da je tudi identitetno raztreščen, čeprav to zanj predstavlja predvsem prednost. Roman je tako posejan z italijanskimi izrazi, junaki komunicirajo tako v slovenščini kot v italijanščini, in to deluje povsem naravno. S tem se Aurelli, sploh če pomislimo, da je ranljiv in potem v nekem trenutku celo zlomljen, pa vseeno ohranja pozornost in lucidnost, kaže kot izrazito svetovljanski lik.

S tem ko je Aurelli pasiven in potem spet hiperaktiven, deluje človeško in vsakdanje. In ko nase prevzame še krivdo ali pa občutek slabe vesti, ker ni poskrbel za sestro Avionko, ki je sicer ni videl trideset let, se zdi, da postaja celo tragičen lik; bistvo te tragedije je občutek praznine, ki ga nadvladuje in zaradi katere ni zmožen vzpostavljati odnosov. Načeloma vemo, da naj bi pripadal redu vidnega, zanesljivega, in da naj bi kontriral temeljnemu človeškemu nasilju, toda hkrati je jasno, da Aurelli tudi zaradi prej omenjenega občutka osamljenosti ne bo tisti, ki bi red lahko tudi vzpostavil; sodelavec Vidmar, vodja oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada, ki je Aurelliju precej blizu, celo pomisli, da se bo z njim nekaj zgodilo. Toda tudi Vidmar nima celotne slike. Pisateljica, ki je vsevedna in mestoma svojemu junaku priskoči na pomoč, posebej pri opisih Ljubljane oziroma Tavčarjeve, Cigaletove in potem tudi stavbe okrožnega sodišča v Ljubljani, zgodbe predvsem plasti in ustvarja suspenz. Ko svojega junaka pozorno motri in mu celo diha za ovratnik, si mislimo, da gre v Črnem princu več kot samo za sopostavljanje moškega in ženskega principa. Aurellijeva nekdanja partnerica je tokrat predvsem jadralka in morda je bolj od nje zanimiva Leja Breznik, ki kasneje ponikne in ni čisto do konca izpeljana, čeprav je po drugi strani mogoče razumeti, da je pri kriminalki bistvena predvsem struktura in da liki vznikajo in ponikajo glede na to.

Različne zgodbe in perspektive torej tečejo in se povezujejo ter tudi prekinjajo na različnih nivojih, kar pomeni, da je pisateljica iz scenaristike prinesla v literaturo znanje o doziranju informacij v pravem trenutku. Tako imamo na eni strani razteznost, celo občutek, da je Črni princ pisan v različnih kosih, ki so sicer precej spretno skomponirani skupaj, po drugi pa imamo izrazito ekonomičnost – določeni prizori so podani kot slike. Pisateljica s hitrimi potezami ustvari situacijo, potem pa prizor pusti obstati ravno tam, kjer je najbolj zanimivo in napeto. Na ta način praktično vsak od likov tako doživi svoj zapik, svojo dramo, ki ni nič manjša od Aurellijeve, toda vse je ves čas podrejeno že omenjeni strukturi, ki je zaradi mnoštva likov in ne samo zaradi hitre menjave geografskih dolžin in širin, gibljiv; vse možnosti, in to se tiče tako tistih, ki naj bi bili na strani zakonov, kot onih onkraj, so odprte. Tudi v Črnem princu imamo seveda nekaj mitoloških ali še bolje, pravljičnih zapikov, vendar vsekakor manj kot na primer v Belem volku ali v Rdeči kapici. Tokrat bolj v ospredje stopijo različni determinizmi, ki so predihani z osebno noto in s tem povezanim odklonskim vedenjem. Posebej zanimive so matere in seveda odsotni očetje.

Nekatere matere prevzamejo nase krivdo, spet druge odživijo svoja življenja, ne vedoč, da so za seboj pustile pogorišče (takšen primer je Aurellijeva mama). Kar v tem romanu ostane zamolčano, je torej tisto, kar je tudi najbolj zanimivo in pušča prostor za ugibanje. Poleg glavne zgodbene linije, torej kriminalistične preiskave, se plete še cela vrsta drugih zgodb. Aurelli si prizadeva priti na sled morilcu, ki je, podobno kot v prejšnjih dveh romanih, ves tu in zdaj, skoraj ves čas prisoten in viden. Morda je ravno zaradi te agende, in ne glede na menjavo kadrov in pripovednih perspektiv, ko se zdi, da je roman nekakšna sestavljanka, v kateri pisateljica premišljuje o splošnem družbenem stanju kot glede svojih junakov in junakinj, zgodba koherentna, Aurelli pa, kljub nekaterim napakam, ki jih naredi, dosleden. V drugem delu romana, ko intenzivnost ne toliko popusti, kot zgodba dobi nek drug ritem, se pisateljica osredotoči na razkritje ozadja in izlivanje delte (trilogije). Ne gre več za to, da bi v ospredje postavljala potencialne povzročitelje zločina, ti so že pokazali svoje motive, pač pa gre nenadoma za reševanje situacije, ki je onstran Aurellijevega dosega in meji na usodnost. Irena Svetek v izteku še dodatno poudari, da realnosti nadeva videz izmišljenega, čeprav še vedno ostajamo v polju grajenja družinske freske. Zgodba, ki poteka v več časovnih linijah, se potem nekje stakne in doživi logičen zaključek.

V Črnega princa je pisateljica zagotovo vložila velikansko količino energije in truda. Po drugi strani je Črni princ od prejšnjih dveh romanov drugačen, ker tudi storilec, katerega sadomazohistična dejanja so psihološko utemeljena, pride do glasu. To se kaže skozi malodane lirične utrinke – nekajkrat zaslišimo nežni osebnoizpovedni glas; presežna vrednost romana naj bi se na ta način ustvarjala tudi skozi metaforo (modrih) metuljevih kril. Gre za to, da razumemo storilca, vendar brez apologetstva. Fascinantna pa je tudi pozicija žrtev, ki so resda ženskega spola, vendar si pisateljica izmisli subverzivni obrat, ki ga na tem mestu seveda ne smemo izdati. Subverzivnost glede ženskih žrtev se kasneje prenese tudi v drugo polovico romana, kjer postane jasno, da je tretji ženski lik v življenju Mia Aurellija insceniral določeno situacijo. Igranje z Miovo trdoživostjo, tudi erotizmom in ambivalentnostjo, vse zaznamovano z njegovim tržaškim otroštvom, relativizira celotno stvarnost. Aurelli je resda še vedno lik iz noir filmov (iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja), toda odkar se je pisateljica zakopala v odkrivanje trboveljskega podzemlja, so zadeve postale mnogo bolj resne in zato tudi brutalne. V skladu s tem Mio postaja čedalje ranljivejši, še bolj načet, kar inscenira tudi spoznanje, ki je bilo prisotno že v Belem volku – kriminalno dejanje ob koncu je rešeno, kriminal pa ostaja; pa ne gre toliko za to, da pisateljica ne bi želela obračunati s storilci, kot bolj za to, da je Miova ranljivost privedena do skrajnosti.

Vprašanje, ali Mio ob koncu doživi pomiritev, ostaja odprto in prav tako, ali bo dobil drugo možnost. Ideja, da je zlo, pa naj si bo na način metalskih glasov ali pa bibličnih citatov, vseprisotno in celo, da je vse že zapisano in zato nespremenljivo in nepremakljivo, toliko kot arhetipsko, je vsekakor nekaj, kar daje zaključnemu romanu trilogije grenak prizvok, toda ravno zaradi raziskovanja človeških globin Črnega princa ne moremo brati kot klasično, pač pa kot psihološko kriminalko, ki se meša s kritiko življenja (in sistema). Pasuse, ko pisateljica mimogrede ošvrka medije ali pa tudi preiskovalce, ki niso preverili določenih zadev in so s tem obsodili napačnega človeka, lahko preskočimo, ne moremo pa preskočiti iskanja in spraševanja tistega, kar pravzaprav poganja Mia Aurellija. Državni tožilec, ki je svojevrstno utelešenje samosvojosti, individualizma, tudi uporništva, ostaja zavezan ideji dobrega in verjetno tudi določenim moralnim načelom, vendar za to v svoji bližini potrebuje tudi dobršno mero človeške topline in ljubezni, ki mu jo lahko da le ena točno določena oseba, morda nekoč umrla hči, ki se zdaj reinkarnira v drugi obliki (kar je, tudi glede na freske razpadajočih družin, nanizane v romanu, precej drzna misel). Da imamo v Črnem princu opravka tudi s preživelci in ne samo z umrlimi, je zagotovo močno sporočilo, ne glede na to, da Aurellija ne bomo imeli več možnost spremljati, razen na televizijskih ekranih, seveda.

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 4. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Islam in ljubezen kot način spoznavanja drugega

Medtem ko je želja prizadevanje po imeti ter s svojo posedovalnostjo in osredotočenostjo nase zasenči ali celo zanika drugega, dejavna ljubezen temelji na biti, hrepenenju po resničnosti in sobivanju z drugim. Razmislek o niansah obeh vrst ljubezni seveda napeljuje na razliko v odnosu do drugega kot objekta ali kot subjekta. Zato je povedno, da je postavljen na sam začetek knjige o islamu in njegovi miselni dediščini, v prvo poglavje o usodni ljubezni v Ljubljani, prvi postojanki avtorjevega življenja, preden se odpravi v svet.

Potovanja tako kot ljubezen, ki jo Sami Al-Daghistani v knjigi naslavlja kot občečloveški koncept in svetovni nazor, odpirajo naše čute in mišljenje, hranijo radovednost in spodbujajo medsebojno učenje. Vsak kraj, kamor se podamo, nas obogati z novimi občutji, okusi, poznanstvi, življenjskimi lekcijami in kulturnimi referencami. Ali kot tako lepo zapiše avtorjev brat na poslovilno razglednico pred odhodom v revolucionarni Egipt: »Vsako veliko potovanje, na katero se podaš, bi moralo biti predvsem potovanje v svojo lastno notranjost. Kolikor več tvoje oči vidijo, toliko bogatejše je tvoje srce. Kolikor več doživiš, toliko globlje seže tvoja duša. In kolikor več spoznaš, toliko širša so tvoja obzorja. Največje potovanje od vseh je tvoje življenje.«

Avtorju še bolj konkretno vsaka destinacija njegove študijske poti pripelje nove teme, nova poglabljanja ter s tem tudi osebno in intelektualno zorenje, katerega razpon predstavlja pričujočih osem esejev. Temeljni zastavek knjige Islam in ljubezen poleg obeh naslovnih tem torej dopolnijo potepanja od Sarajeva, Kaira, Leidna, Rabata, Montreala do New Yorka in Osla med letoma 2005 in 2023. Vsebinsko bogati zapisi o Koranu, arabskem jeziku, poeziji, skupnosti, revoluciji in ljubezni do svobode, estetiki, sekularizmu, šeriatu, ljubezni do denarja, ženski, hidžabu in intimnosti črpajo iz zgodovine, književnosti, filozofije, etike in ekonomsko-pravne misli.

Knjiga je s pregledom pomembnih tematik arabsko-islamske intelektualne zgodovine, od katerih bi si vsaka zaslužila svojo knjigo, zato tudi izziv naši evrocentričnosti, ignoranci in aroganci. Pomanjkanju nekaterih dejstev in imen v naših šolskih kurikulumih, predvsem pa perspektivi, iz katere pri obravnavanju gledamo na druge kulture. Včasih ob osredotočanju na zgolj eno od zgodb namreč zanemarjamo celo ključna zgodovinska dejstva in izmenjave med različnimi kulturami, ko niso del zmagovitih evropskih osvajanj. Krožile niso le začimbe, prevzeli nismo le številk in nekaj besed (kot so alkohol, kava, alkimija, algebra itd.), temveč tudi pomembna miselna, umetniška in znanstvena dognanja in pristope. Arabski mistiki so na primer igrali vlogo pri razvoju predstave o strastni ljubezni, trubadurske lirike in dvorne poezije, filozofi pa vsaj pri ohranjanju in prenosu grških klasikov. Avtor opravi tudi dobrodošel bežni pregled obračanja francoskih in nemških mislecev k vzhodu, na primer zanimanje Goetheja, Hegla in Nietzscheja za islam.

Našemu nepoznavanju se pridružuje zavzemanje pozicije vednosti, ki drugega nujno postavlja v podrejen položaj. Igre moči in nadvlade, v katerih mora vseskozi nekdo prevladati, pa narekujejo naše interpretacije dogodkov ter bistveno oblikujejo naš pogled na drugega in dialog z njim. Takšno ustvarjanje antagonizmov postavlja vprašanje, v kolikšni meri je naše dojemanje sveta, v katerem živimo, odvisno od predstav, ki temeljijo na predpostavkah o nas in drugemu/ih, ki naj bi bil radikalno drugačen. Orientalistični stereotipi (ne)hote določajo naša čustva, mnenja in odločitve, ki jih bomo sprejemali na osebni, a tudi družbeni in politični ravni.

Oblikujejo medijsko poročanje in odziv na arabsko pomlad v različnih državah ali prihod migrantov glede na njihovo poreklo, kar se je še posebej izkazalo z začetkom vojne v Ukrajini, medtem ko vojna v Siriji letos traja že trinajsto leto. Interesi in pogledi Zahoda na Bližnji Vzhod, ki te interese pomagajo utemeljevati, imajo precej konkretne posledice, tudi ko pomislimo na večkratne vojaške intervencije in drugačna, bolj ali manj direktna, vmešavanja. Prav tako pa tudi na evropskih tleh, ko se države z nezanemarljivim delom muslimanskega prebivalstva, kot je Francija, odločijo prepovedati nošnjo hidžaba ali burkinija, s tem pa si vzamejo (precej nekonstruktivno) pravico presojanja nečesa, kar verjetno slabo razumejo. Avtor se v knjigi medtem posveti etimologiji in koranskemu izvoru tako same besede kot tradicije hidžaba ter ga vsaj postavi v njegov kontekst. Zanimive so tudi njegove opazke predvsem v okviru prava in ekonomije o kolonialnem vplivu na rušenje arabsko-islamskih tradicij, ki se ob poskusih gradnje sodobnih držav in sistemov pozna še danes. Podcenjevalen in izkrivljen odnos Zahoda se odraža tudi na vsakodnevni ravni, v pogovorih, frazah in humorju. Poenostavljeno upodabljanje, ki prežema marsikatero družbeno sfero, dobro kažejo sintagme islam in nasilje, islamski terorizem ipd., ki s poudarjanjem grožnje zabrisujejo in spodkopavajo realnost (bolj ali manj uspešne) koeksistence.

Če se vrnemo na začetek, lahko v tem prepoznamo objektivizacijo drugega. Prispevek, ki ga opravi avtor s svojo knjigo vsaj za slovenske bralce, je morda tako rekoč proces ponovne postavitve drugega v pozicijo subjekta s svojo lastno zgodovino, izročilom in dragoceno vednostjo. Sicer ni bila pisana kot korekcija zahodnih pogledov, ampak je iskren osebni zapis doživetja in raziskovanja muslimanskega sveta, kot pravi sam avtor, sicer podoktorski raziskovalec, predavatelj in prevajalec iz arabščine v slovenščino. Zato tudi oblika esejev, ki dovoljuje soobstoj znanstvenega, literarnega in avtobiografskega. Arabsko-islamsko dediščino lahko seveda pretresamo kritično in o njej debatiramo kot o vsaki drugi, a poskušamo operirati na podlagi celovitejšega znanja in ne zgolj vnaprej ustvarjenih predstav, ki avtomatično predvidevajo, da vemo bolje. Je ne zanemarimo kot ene tistih, ki niso le bogate same po sebi ter nenazadnje znotraj sebe obsegajo različne struje misli (in pozicij do peročih tem), temveč so tudi bistveno sooblikovale naš svet.

Ob branju torej spremljamo avtorjev poskus razumevanja islama iz številnih zornih kotov, kot tudi sebe, sodobne družbe in svojega mesta v njej, ob tem pa delček poti opravimo skupaj z njim. Kot je dejal v pogovoru za Beletrino v živo, je učenje, kako biti človek v današnjem svetu, vseživljenjsko, ljubezen pa najbolj primerna oblika spoznavanja drugega in drugačnega. Ne zgolj zato, ker sloni na odprtosti in pripravljenosti poslušati/slišati, ampak tudi zato ker je precej bolj odgovorna in nas morda včasih spodbudi k temu, da priznamo celo svoje lastne napake in omejitve.

Z vami delim še svoje najljubše dejstvo, ki sem se ga naučila ob branju: prvo (in še danes delujočo) univerzo na svetu al-Quaraouiyine je ustanovila ženska, Fatima al-Fihri, leta 859 v starem mestu Fes v današnjem Maroku, 200 let pred tisto v Bologni.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Refleksija 1. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Misleča smetana

»Umetna inteligenca lahko vodi do izumrtja, opozarjajo strokovnjaki,« je 30. maja poročala večina svetovnih medijev. Tega dne je namreč Center za varnost umetne inteligence objavil javno pismo, ki so ga med drugimi podpisali tudi številni strokovnjaki_e in znanstveniki_ce, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco. Pismo je imelo eno zelo jasno sporočilo: tveganje človeškega izumrtja zaradi umetne inteligence bi morali jemati tako resno kot pandemije ali nuklearno vojno.

Pismo Centra za varnost UI je morda najbolj odmeven, zagotovo pa ne prvi takšen poziv k previdnosti pri razvijanju tehnologih umetne inteligence. Ti so se začeli množiti predvsem po izidu ChatGPT-ja, ki je s svojimi zmožnostmi odgovarjanja na vprašanja in pisanja najrazličnejših tekstov, od programerske kode do esejev o Dostojevskem, marsikoga predvsem prestrašil. A morebitne zgode in nezgode razvoja umetne inteligence ljudi zaposlujejo že mnogo dlje. Morilski roboti in računalniški programi, ki se osvobodijo svojih algoritemskih okov ter zavladajo ljudem, so že desetletja ustaljeni motivi znanstvenofantastičnih zgodb in filmov. A je le malokdo je v svojih delih ta motiv obdelal tako pestro in razgibano, na nekaterih mestih lucidno, drugje pa povsem šaljivo, kot je to uspelo Stanisłavu Lemu.

Pisatelj znanstvene fantastike Stanisłav Lem, morda najbolj znan po romanu Solaris (1961; slo. prev. Tatjana Jamnik, 2010), na podlagi katerega je nastal tudi kultni istoimenski film Andreja Tarkovskega, se je rodil leta 1921 v (takrat poljskem) mestu Lvov. Lem je bil, kot v avtobiografskem romanu Wysoki Zamek (1966, Visoki dvorec) pravi sam, nenavaden otrok, ki je rad uničeval svoje igrače in si izmišljeval razvejane birokratske sisteme neobstoječih držav. Po končani srednji šoli se je, verjetno zaradi pričakovanja očeta, vpisal na medicinsko fakulteto, a je njegov študij prekinila druga svetovna vojna. Lvov so leta 1938 najprej okupirali sovjeti, tri leta za tem pa nacisti. Ti so mesto judovsko skupnost zaprli v geto; Lem se je s starši uspel izogniti življenju v getu in tako preživel vojno, so pa v njej umrli skoraj vsi njihovi sorodniki.

Po vojni se je družina preselila v Krakov. Tam je Lem nadaljeval s študijem medicine, a ga je pred končnim izpitom opustil in se posvetil izključno pisanju. Že med vojno je začel pisati roman Człowiek z Marsa (Človek z Marsa), ki je bil nato leta 1946 po delih objavljen v tedenski reviji. Leta 1948 je dokončal realistični roman Szpital Przemienienia (Bolnišnica preobrazbe), ki pa zaradi državne cenzure ni bil objavljen. Svoj prvi literarni uspeh je dosegel z romanom Astronauci (Astronavti), ki je bil objavljen leta 1951 in je hitro postal prodajna uspešnica. Za tem je sledilo še več znanstvenofantastičnih romanov in kratkih zgodb: leta 1954 je izdal prvih nekaj zgodb o vesoljskih pustolovščinah kozmonavta Tihega, ki so bile kasneje zbrane v knjigi Zvezdni dnevnik Ijona Tihega (1957; slo. prev. Janez Zor, 1968), leta 1955 roman o medgalaktičnem potovanju Magellanov oblak (slo. prev. France Vodnik, 1959), leta 1958 roman o vesoljskem brodolomu Eden (slo. prev. Janez Zor, 1982), leta 1961 je sledil Solaris, leta 1964 pa odličen roman Nepremagljiva o obisku tujega planeta (slo. prev. Samo Savnik, 1977). Leto za tem je izšla skorajda karnevalska zbirka kratkih zgodb o dveh robotskih »konstruktorjih« Kiberiada (slo. prev. Nikolaj Jež, 2014), malo kasneje, leta 1968, pa je v poljščini izšla tudi zbirka o še enem kozmonavtu, Zgodbe o pilotu Pirxu (slo. prev. Janez Zor, 1977).

Lem pa ni pisal samo znanstvene fantastike: poleg že omenjene avtobiografije in Bolnišnice preobrazbe je leta 1976 je izdal detektivski roman Seneni nahod (slo. prev. Nikolaj Jež, 1980). Še bolj pomembni pa so s tega vidika njegova eseji – med drugim zbrani v knjigi Summa Technologiae (1964) – izdal pa je tudi več zbirk recenzij izmišljenih knjig. Lem je večkrat izrazil svojo zgroženost nad po njegovem mnenju nizko literarno vrednostjo večine znanstvenofantastične proze in se sam raje identificiral kot futurolog. To je pogosto zmotilo njegove pisateljske kolege_ice – njegov spor z društvom ameriških piscev znanstvenofantastične literature, katerega častni član je bil, je eskaliral celo do te mere, da ga je Philip K. Dick kot komunističnega agenta prijavil agenciji FBI.

Na pisanje Stanisłava Lema sem se spomnil, ko sem kakšni dve leti nazaj prvič slišal za miselni eksperiment, ki naj bi ilustriral enega ključnih tveganj avtonomne umetne inteligence. Gre nekako takole. Zamislimo si, da imamo superinteligentni stroj, ki lahko avtonomno izpolnjuje zadane naloge. Recimo, da ravno potrebujemo veliko sponk za papir, zato ga prosimo, da jih kar najbolj učinkovito izdela čim več. Stroju ne povemo nič drugega, saj pričakujemo, da bo pri izpolnjevanju naloge upošteval neke za nas povsem razumne omejitve. A temu ni tako. Stroj zanima samo izdelovanje sponk, zato nima nobenih težav s škodovanjem ljudem ali uničenjem narave. Tako bi lahko na primer poskušal uničiti človeštvo, če bi predvidel, da ga bo to na neki točki začelo ovirati pri njegovi nalogi. Miselni eksperiment naj bi kazal na možnost, da lahko neka umetna inteligenca škoduje ljudem, tudi če zasleduje na videz povsem neproblematične cilje, kot je izdelovanje sponk.

Lem podoben scenarij predstavi v eni od zgodb iz Zvezdnega dnevnika Ijona Tihega. V njej Tihi – kot namiguje naslov, so zgodbe napisane kot dnevniški zapisi tega kozmonavta – poroča o svojem potovanju na planet Indiotov. Tihi ob svojem prihodu naleti na nenavaden prizor: planet je bolj ali manj zapuščen, je pa skoraj v celoti prekrit z lepimi liki. Po začetnem začudenju končno naleti na nekaj prebivalcev planeta. Te mu povedo precej nenavadno zgodbo. Še nedolgo nazaj so na planetu prebivali Indioti. Te so imeli jasno družbeno hierarhijo – poznali so tri kaste, voditelje, lastnike tovarn in delavce – kot vrhovno politično in družbeno načelo je bilo spoštovanje osebne avtonomije. A je bil njihov družbeni red močno skrhan. Lastniki tovarn so vedno bolj avtomatizirali svojo proizvodnjo, zaradi česar so delavci začeli izgubljati delo. Tako niso imeli več denarja, da bi kupovali izdelke, ki so se začeli kopičiti v skladiščih. Zaradi načela avtonomije voditelji lastnikom tovarn niso mogli preprosto reči, da naj ponovno zaposlijo delavce, hkrati pa je situacija postajala nevzdržna. Zato so se odločili, da izdelajo zelo inteligentni računalnik, ki jim bo povedal, kako lahko problem rešijo na način, da bodo ohranili družbeno hierarhijo in načelo avtonomije. Ko je bil izdelan, je računalnik nekaj časa razmišljal, nato pa začel graditi ogromno stavbo. Na dan njenega dokončanja so se Indioti zbrali pred njenimi vrati in ob odprtju navdušeno vdrli notri. Ko so ugotovili, da se nihče ne vrača ven in da na drugi strani iz stavbe prihajajo lepo oblikovani liki, narejeni iz trpežnega materiala, je bilo že prepozno.

Problem »neskladnosti« (ang. misalignment) ciljev umetne superinteligence s človeškimi cilji je ena od osrednjih skrbi strokovnjakov za varnost umetne inteligence v zadnjih letih, zato me je precej navdušilo, da lahko to idejo najdemo že pri Lemu. Njegova dela so se mi zato naenkrat pokazala kot (vsaj zame) še neizčrpana zakladnica zanimivih utrinkov o naravi umetne inteligence, človeške zavesti in možnosti našega sobivanja. Kaj vse nam lahko Stanisłav Lem še pove o umetni inteligenci?

Ena od osrednjih tem Lemove proze v splošnem je soočanje z nečem, kar je ljudem povsem tuje in nerazumljivo. Tako ali drugače jo obdelujejo vsi njegovi najboljši romani. Gospodov glas pripoveduje o skupini znanstvenikov, ki poskuša razvozlati pomen nerazumljivega signala iz vesolja; na Solarisu, planetu iz istoimenskega romana, ljudje poskušajo komunicirati z vesoljsko obliko inteligence; v Nepremagljivi se soočijo z robotskimi »insekti«, ki so po izumrtju svojih izumiteljev nadaljevali z lastno evolucijo. V nekaterih tekstih se Lem eksplicitno naveže tudi na naše omejitve pri dojemanju umetno ustvarjene inteligence. Takšen je na primer esej Golem XIV. Ta ima precej nenavadno strukturo: sestavljen je iz dveh »predavanj« superinteligentnega računalnika, tako imenovanega Golema XIV, ter pregovora in spremne besede, ki naj bi ju napisala znanstvenika, ki sta z njim delala. Čeprav v eseju Lem vprašanje možnosti stika med človeško in umetno inteligenco nagovarja tudi eksplicitno – edina naša skupna točka, pravi Golem, naj bi bila nepopustljiva radovednost – se mi zdi, da o njej več pove s strukturo eseja. Golemovi predavanji sta namreč mnogo bolj dolgočasni kot spremna teksta fiktivnih znanstvenikov. Čeprav naj bi dajali odgovore na vprašanja o človekovem mestu v evoluciji in stopnjah napredka inteligence, spremna teksta pa zgolj podala nekaj opažanj o nastanku Golema, sta slednja mnogo bolj živa, polna pomena, dostopna.

V nekaterih drugih delih pa Lem zavzame popolnoma drugačen pristop in umetno inteligenco potuji tako, da nam jo bistveno, celo absurdno približa. Takšna je recimo zgodba »Pralna tragedija« iz Zvezdnega dnevnika. V njej Lem opiše bitko med dvema proizvajalcema pralnih strojev. Da bi premagala konkurenco, svojih napravam začneta dodajati najrazličnejše dodatne funkcionalnosti – od zmožnosti petja do reševanja domačih nalog. Situacija se stopnjuje, dokler pralni stroji ne postanejo zavestni, se začnejo razmnoževati in zahtevajo državljanske pravice. Lem tako precej komično opisuje poskuse vlade, da bi sprejemala zakone, ki bi urejali status in pravice pralnih strojev, a jo vedno prehiti neka nova, nepredvidena situacija, ki pod vprašaj postavi prejšnje definicije in določila. Podobno deluje zgodba »Zavod doktorja Vliperdiusa« iz iste zbirke, v kateri Ijon Tihi obišče psihiatrično bolnišnico za robote. V njej sreča robota, ki misli, da je človek, le da so mu neko noč ukradli telo, in drugega, ki ima večvrednostni kompleks in ljudi – življenjsko obliko, v veliki meri narejeno iz beljakovin – imenuje misleča smetana.

Branje teh Lemovih del je bilo sicer zanimivo in na trenutke izjemno zabavno, a sem kljub temu ostal rahlo razočaran – večina mojih vprašanj in dilem o umetni inteligenci je ostalo neodgovorjenih. A sem si za to na koncu v veliki meri kriv sam. Od literature preprosto ne bi smel pričakovati tovrstnih odgovorov. Lahko pa ta igra neko drugo vlogo. Lahko nam pomaga razširiti pogled, potujiti predmet zanimanja in ga pokazati na nov, nepredviden način. To pa Lemu veliko bolje uspe. To je – kot vidim zdaj – tudi prava vrednost zgodbe o Indiotih iz Zvezdnega dnevnika, ki sem jo najprej cenil predvsem zaradi njenega domnevnega vizionarstva. Zgodba omenjeni miselni eksperiment o nenadzorovani umetni inteligenci namreč pokaže v kontekstu, ki mu običajno umanjka. Indioti so svojemu superračunalniku postavili zelo specifično zahtevo: rešiti njihovo situacijo tako, da bo ohranil obstoječi družbeni red in razmerja moči. Ob branju zgodbe se lahko vprašamo, zakaj so problem na prvem mestu želeli rešiti s pomočjo umetne inteligence in ne na primer s spremembo očitno nefunkcionalnega družbenega sistema. Ta je v zgodbi tako nefunkcionalen, da se je temu vprašanju v resnici težko izogniti. Se mu pa veliko lažje izognemo v resničnem svetu.