november 2014 - AirBeletrina
Panorama 28. 11. 2014

Kozmopolis v slovenskem prevodu in na filmskem platnu

Prizor iz filma Kozmopolis

Beletrina in spletni portal AirBeletrina vas vabita na dogodek iz serije Z obrobja v središče.

 Kozmopolis: projekcija filma in pogovor ob izidu slovenskega prevoda romana avtorja Dona DeLilla

Nedavno je pri založbi Beletrina izšel prevod dela Kozmopolis Dona DeLilla, enega najslavnejših sodobnih ameriških pisateljev. Malo pred tem smo si tudi na slovenskih filmskih platnih lahko ogledali film, ki ga je po literarni predlogi posnel David Cronenberg. Čas je, da ju združimo.

Zato vas v sredo, 3. 12. 2014, vabimo v Kinodvor, kjer bo ob 19.00 najprej na sporedu film, projekciji pa bo (ob 20.50) sledil pogovor o DeLillovem in Cronenbergovem delu.

Kje se film in literatura stikata in kje razhajata? Kako je DeLillo, ki je roman napisal še pred izbruhom gospodarske krize, opisal enega njenih izbruhov? Kako ga je Cronenberg upodobil v času, ko je kriza že obstajala? Je ta kriza vsesplošna, gospodarska ali le intimno človeška?

Vzponom, padcem, vrtoglavim uspehom in breznom krize se, tako v filmu kot na platnu, iz ozadja nasmiha vprašanje – ”Čemu vse to, če bomo itak umrli?”. Tudi na to vprašanje bosta (morda) skušala odgovoriti
Simon Popek, filmski kritik, publicist in direktor festivala Liffe ter
Ana Schnabl, publicistka in poznavalka (tudi sodobne ameriške) književnosti.
Pogovor z njima bo vodila Manca G. Renko.

Kozmopolis
Don DeLillo
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Aljaž Kovač

24,00 €

»Film je sodoben, knjiga pa je bila vizionarska. /…/ Film nikoli ni bil mišljen kot analiza svetovne ekonomske situacije. To je le nepričakovan bonus: dejstvo, da se je naenkrat zazdelo, kot da je svet dohitel DeLillovo knjigo in da snemamo dokumentarec in ne fikcije. /…/ A roman me ni pritegnil zaradi paralel s sodobnim dogajanjem. Resnično zanimali so me liki, filozofija in struktura romana.«
– David Cronenberg, režiser in scenarist

»Prepričan sem bil, da bo [Cronenberg] vsebino knjige znal podati na vizualno osupljiv način, in da bo presenetil vse, vključno z mano. /…/ Film me je resnično navdušil. Bolj brezkompromisen ne bi mogel biti.«
– Don DeLillo, avtor romana

»Enajst let po izidu, devet let od mojega prvega branja, stoji Kozmopolis na robu civilizacije, kot si je se ne upamo razpoznati, ponosno in pokončno. Takšen roman je lahko oblikoval le sijajni, jasnovidni in zato iskreni um, um, ki nam jih je napel že kdaj prej, zlasti v romanu Beli šum. Ne samo da knjiga napove gibanja, ki so se pandemično razširila in različnim pojavnim oblikam navkljub praviloma zahtevala isto – od Occupy Wall Street do slovenskega 15o in mariborskih vstaj –, ne le da na srhljivo natančen način zajema politično in ekonomsko stvarnost neke ne več tako oddaljene prihodnosti (v atomski dobi štejemo v milisekundah!), Kozmopolis opominja tudi, da v človeškem svetu ni simetrije (asimetrična prostata Erica Packerja), in če ni simetrije, fluktuacijam človeških stvari, naj bo to denar ali odnos, ne gre pripisovati smisla. Kar je simetrično, je zapopadljivo in večno, asimetrija pa se po nujnosti konča, takšno zadevo vleče ven iz zelenega, ven iz vidnega, ven iz napovedljivega. «
– Ana Schnabl, Dlje od pozabe, AirBeletrina

 

Pridružite se nam, veseli vas bomo.

 Če med 1. in 3. decembrom v Kinodvorovi Knjigarnici kupite roman Kozmopolis, prejmete brezplačno vstopnico za ogled filma!

Dogodek bo nastal v sodelovanju Beletrine in Kinodvora, podpira pa ga Javna agencija za knjigo JAK.

Refleksija 26. 11. 2014

#fragmenti_ljubezenskega_diskurza

Tudi če vaši palci še niso grčavi od vehementnih potegov v levo in desno, ki jih od uporabnika zahteva Tinder, se verjetno zavedate, da se načini spoznavanja potencialnih partnerjev preobražajo skorajda premo sorazmerno z evolucijo modernih komunikacijskih tehnologij. Interakcijski pripomočki milenijalcev, med katerimi lahko najdemo vse od sedaj že metuzalemske e-pošte do natančno fokusiranih appov, pa, jasno, močno vplivajo tudi na tiste odnose, ki iz besed dvorjenja dejansko postanejo meso romantičnega razmerja. Pa vendar, lahko pri tem govorimo o globokosežnih vplivih na eno izmed najpomembnejših sfer našega bivanja ali gre v bistvu le za kozmetične in logične spremembe, ki esenco romantične naklonjenosti puščajo nedotaknjeno?

Vprašajmo Rolanda Barthesa. No, vsaj prelistajmo njegove Fragmente ljubezenskega diskurza in upajmo, da nam priročno kratki eseji, ki povsem upravičijo svoje ime, ponudijo iztočnico ali dve. »Kaj pa Barthes, ki mu je na začetku osemdesetih življenje banalno skrajšal pralniški kombi, ve o Facebooku, kratkih sporočilih in Betweenu,« vas slišim mrmrati. Jah, bore malo, je pa zato njegovo gnezdenje med strukturalistično fascinacijo nad univerzalijami in poststrukturalističnim zavedanjem konkretnega sveta okoli sebe toliko bolj priročno izhodišče pri prebavljanju takih vprašanj.

Zdi se, da se izven akademskih sfer o novih komunikacijskih orodjih in njihovih implikacijah vedno razmišlja in govori precej pavšalno, kot da nas vse skupaj onkraj najbolj očitnih karakteristik sploh ne bi zanimalo. Res je, da so se ajfouni, gelaksiji, iksperije in lumije s svojimi vsebinami infiltrirali v vsako najmanjšo poro naših življenj in da je holistični pristop zato pogosto pravi pristop, a to še ne pomeni, da nekaterih fenomenov ni treba izolirati in jih podrobneje preučiti. In prav tu na vrsto pride Barthes. Na prvi pogled se zdi, da je ljubezen v digitalni dobi, predvsem v obdobju po prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, povsem drugačna kot poprej, dobri stari Roland pa nam omogoča, da v njej, pa ne prav dosti pod površino, prepoznamo vzorce in prakse, ki se skorajda popolnoma skladajo s tistimi v filmih iz klasičnega obdobja Hollywooda ali pa v Goethejevih in Proustovih romanih.

Fragmenti, ki so izšli leta 1977 in so zelo berljiva bukvica, nam z natančno usmerjeno analizo ljubezenskega diskurza omogočajo presunljiv uvid v navade, ki jih jemljemo za samoumevne. S pomočjo konciznih orisov prepoznamo vzorce, ki jih že leta in leta živimo, a jih nikoli nismo znali dobro ubesediti. Hkrati Barthes nikoli ne deluje opresivno, saj temeljne strukture pojavov sicer osvetli, a nanje ne gleda kot na absolutno določujoče oziroma jih poskuša umestiti v konkreten kontekst. S tem široko odpre vrata razpravi, ki se lahko giblje med navidez diametralno nasprotnimi in interpretaciji odprtimi poli, brez da bi popolnoma obrnila hrbet opaženi strukturi.

Prav zabavno je razmišljati o načinih, na katere najnovejše komunikacijske tehnologije dejansko posegajo v romantična razmerja posameznikov, potem pa ugotavljati, kako se s tem skladajo Barthesove vinjete. Telefonski klici, kratka sporočila in celo relativno recentne osvajalske metode à la dregljaj na Facebooku so seveda v tem kontekstu že skorajda passé, pašejo kvečjemu v škatlo v garaži, med osnovnošolske zvezke in neposrečena rojstnodnevna darila. Precej bolj aktualne in intrigantne so posebne aplikacije za zaljubljence, ki so se najprej pojavile kje drugje kot v Južni Koreji, potem pa hitro, kot .ppt priponka s slikami nerodnih mačk, razlile po zemeljski obli. Med opaznejše sodita Between, ki je platforma, preko katere si partnerja izmenjujeta sporočila, fotografije in sličice (plačljive, naturlih), in Couple, ki paru omogoča thumbkiss, nekakšen digitalni ekvivalent poljuba, kjer se osebi s palcema hkrati dotakneta svojih ekranov. Ja, vem.

Pravijo, da naj bi Between uporabnike usmerjal h konstantnemu izkazovanju ljubezni, celo v tolikšni meri, da nekateri poročeni uporabniki tožijo, da so sicer že precej naveličani svojih žena, a so se zaradi Betweena primorani ukvarjati z njimi. Kar spomnite se, kako nadležen je tisti seen na Facebooku, ki vas sili v redno odpisovanje bežnim znancem, bivšim sošolcem in ljudem, ki bi jih nasploh raje ignorirali. Hkrati Between deluje na principu enega uporabniškega računa na vsakega uporabnika, kar po eni strani ljudem otežuje udejstvovanje v več sočasnih razmerjih, hkrati pa poskuša ta hipermoderni ljubezenski programčič zadržati v okovih klasičnih praks dvorjenja in partnerstva. »Pa vso srečo,« pravimo mutasti zombiji, ki zaradi nenehnega zavedanja o prisotnosti telefonov in ostalih gedžetov bolehamo za tako imenovano nenehno delno odsotnostjo (o tem vam bo več znala povedati Linda Stone) in ki še v odnosih, ki so precej manj čustveno nabiti od romantičnih razmerij, včasih pogrešamo tisti delček pozornosti, ki ga ostali mutasti zombiji namesto nam namenjajo tipkam in ekranu.

Baje obstajajo zaljubljenci, ki jim kratka sporočila pišejo ghostwriterji, in uporabniki spletnih strani za zmenkarije, ki jih ogromna izbira tako rekoč paralizira. Dobro, kar zmigujte z glavo, ampak potem se pa le spomnite, kako se vam včasih, ko nervozno pričakujete sporočilo na telefonu, jakna fantomsko zatrese, ne da bi vaš gizmo dejansko zavibriral. Ali kako vam Facebook vašega bivšega partnerja predlaga za potencialnega prijatelja. Jasno je, da so se tudi pred digitalno dobo s pomočjo skupnih prijateljev, založenih pisem in pozabljenih fotografij dogajali nehoteni vdori ljubezenske preteklosti v sedanjost, težko pa zanikamo, da nas nove komunikacijske tehnologije oblikujejo na neki globoki, že skorajda nezavedni ravni in da je prav del našega miselnega aparata, ki je namenjen idejam romantične ljubezni, eden izmed najbolj gnetljivih.

Po drugi strani pa je, in to sem omenil že zgoraj, precej enostavno vse skupaj razumeti tudi kot nekaj, kar v osnovi ostaja fiksno, spreminja pa le svojo zunanjo podobo. Res je, da je Barthes strukturo iskal in jo zaradi tega verjetno tudi lažje našel, a njegovim izsledkom, ki so utemeljeni v jezikovnih prebliskih, povezanih s stanji in občutji igralcev ljubezenske igre, se je težko upreti. Ko v enem od začetnih fragmentov govori o neprijetnih niansah, ki občasno opraskajo popolno celoto ljubljenega objekta, kaj hitro začnemo prepoznavati vzorce in povezovati pikice. Barthes omenja besede, kretnje in ostale nepričakovane malenkosti, ki do tedaj idealiziranega partnerja kar naenkrat povlečejo v vulgaren, odčaran svet. Podoba ljubljenega se v naših očeh spremeni, saj se vanj tako vživimo, da se vživimo tudi v njegov sram, ki ga je rodila situacija, v kateri je ljubljeni prisiljen spoštovati banalna pravila profanega sveta. Internetna družabna omrežja so pri izpostavljanju raztrganin v popolni podobi drugega zelo uspešna. Ko eden izmed partnerjev zajadra na Facebook ali Twitter, vidi ljubljenega ujetega v trivialne prakse in drugačne diskurze, ki se vedno razlikujejo od ljubezenskega diskurza, in to v njem zbudi nelagodje. Drugi takrat namreč ni več le Drugi, temveč tudi samo eden od drugih.

Barthes v nadaljevanju govori o askezi, ki se ji eden od partnerjev zaobljubi, če čuti krivdo in če hoče ponovno očarati ljubljenega. Šlo naj bi za razna striženja las, predana študiranja in vstajanja ob zgodnjih urah, torej za spremembe vsakodnevnih rutin. V 21. stoletju to pomeni svetoboljne umike s socialnih omrežij, ki kulminirajo celo v brisanju profilov, češ: »To si mi naredil in tako bi bilo brez mene!« S tem je povezan tudi fragment, ki govori o hkratnem skrivanju in razkrivanju ljubezni, strasti in poželenja. Pogosto se moramo odločati o tem, koliko svojih čustev skriti in koliko razkriti, da ne bi začeli preveč pritiskati na tarčo svoje naklonjenosti. Ker se strasti nikoli ne da popolnoma skriti, gre v bistvu za skrivanje, ki želi biti razkrito. Želimo, da bi ljubljeni videl, da nekaj skrivamo, in da bi nas povprašal po naših tegobah, zato da nam ne bi bilo treba odkrito načeti tega pogovora. Facebook in Twitter lahko odlično emulirata nošnjo temnih sončnih očal v za to navidez neprimernih situacijah, kar je za Barthesa šolski primer obnašanja, ki nekomu omogoča, da zadrži dostojanstvo, medtem ko vseeno sporoča, da je nekaj narobe. Ljubljenega se lahko, na primer, nagovarja z objavljanjem povezav do pesmi, ki dajejo popolnoma nevtralen vtis, a so bile v resnici skrbno in popolnoma namerno izbrane. Nič ne sporoča: »Hočem, da veš, da nočem pokazati svojih čustev«, tako kot I Want to Know What Love Is, kajne?

Skratka, čeprav nekatere Barthesove strukture težko prenesemo v današnji čas, nam vseeno ponudi zanimivo sliko ljubezenskega diskurza kot nečesa, kar se v svoji srčiki korenito ne spreminja. Res je, da hiperkategorizirana narava digitalnih interakcij, ki posameznike oblikuje v preproste seštevke njihovih interesov, ni v skladu z neizrekljivim ostankom, o katerem govori Barthes, ko opisuje idealnega partnerja kot popolno celoto, katere vseobsegajoča popolnost je vedno ravno onkraj meja ubesedenja, in da nenehne informacijske inovacije s seboj prinašajo neizbežne kuriozitete, a zdi se da romantična ljubezen vseeno ni sredi revolucije in da le upravičuje svoj konotativni značaj, s katerim iz same sebe nenehno ustvarja mit. In čeprav Between in Couple na prvi pogled delujeta kot programa, ki bi ju v filmu iz leta 1993 uporabljali fiktivneži iz 23. stoletja, v bistvu kvečjemu zategujeta uzde, ki so jih poprej za kratek čas prevzele razne klepetalnice in družabna omrežja. Kakorkoli že, v naslednjem desetletju bo zanimivo spremljati bolj tradicionalno usmerjene programčiče na eni in bolj dekadentno usmerjene aplikacije na drugi strani, ki bodo še močneje skušali zamajati trdno zasidrane ideje romantične ljubezni. Ko bi le lahko opazovali brez udeležbe …

Kritika 26. 11. 2014

Svoboda je več kot padec berlinskega zidu

»Poetičen, čuten roman, napisan v liričnem jeziku, ki prehaja v magično,« je o nagrajenem delu zapisala žirija, ki je imela doslej v tekmi za najboljši nemški roman le redko opraviti s tako močnimi favoriti. Lutz Seiler, avtor romana Kruso, je letos na frankfurtskem knjižnem sejmu prejel med nemškimi avtorji najbolj vroče zaželeno, med bralci pa najbolj priljubljeno nagrado Deutscher Buchpreis, vredno 25.000 evrov. Dogajanje svojega romanesknega prvenca je postavil na otok Hiddensee v Baltskem morju v čas tik pred padcem berlinskega zidu in kratko po njem. Na otoku, s katerega je na obljubljeni Zahod poskušalo zbežati na tisoče prebežnikov iz socialistične Nemške demokratične republike, je Seiler nekoč – tako kot njegov glavni junak Ed – tudi sam delal kot pomivalec posode. V nenehnem iskanju svobode.

Hiddensee, rekviem za vse žrtve Baltskega morja

Otok Hiddensee, ki leži v Baltskem morju ob zahodni obali otoka Rügen in s katerega se zgolj nekaj dni v letu s prostim očesom razločno vidijo kot kreda bele pečine danskega otoka Møn, je na prvi pogled pravljično-eksotičen košček mecklenburško-pomorjanske zemlje iz peska. Obstajal je že pred 12.000 leti, ko je Evropo zajela zadnja ledena doba, obstajal je v 6. stoletju, ko so ga poselili Slovani in eno od sotesk poimenovali Sveti Vid, gostil je Vikinge, ki so na njem miroljubno izdelovali svoj znameniti nakit, leta 1864 pa preživel celo nevihto vseh neviht, ki je otok prepolovila, a so ga človeške roke ponovno združile.

Od daleč je videti kot velikanski kit. Od blizu pa, kamorkoli človek upre svoj pogled, sipine svetlega peska, resava, trnaste veje rakitovca z oranžnimi jagodami, z drevesi porasle planote, postajališča žerjavov na njihovih potepanjih okrog sveta. V zraku vonj po halugah, nad vsem in vsemi pa – neskončno morje, tja do horizonta.

Še ne toliko časa nazaj je oblivalo (in zalivalo) tudi otroke socializma. V časih Nemške demokratične republike je imel otok Hiddensee poseben status. Najbolj ubogljivi in zaslužni državljani, tudi umetniki in intelektualci, so v tem eksotičnem paradižu preživljali svoje zaslužene počitnice. Baltsko morje jih je pri tem pred Zahodom varovalo kot berlinski zid. Tu so bili »daljnogledi, ki so [vojakom] dovoljevali, da so lahko na obali razbrali vsako posamezno sramno dlako – in vsakega ubežnika, tri milje daleč,« v svojem nagrajenem romanu Kruso piše Lutz Seiler.

Z otoka Hiddensee in iz bližnjih obmorskih krajev je iz Nemške demokratične republike poskušalo zbežati na tisoče malikovalcev Zahoda. Statistike v svojih številkah pri tem navajajo 5600 ljudi. 913 se je beg posrečil, ti so tvegali vse in preživeli (med njimi je bil, na primer, moški, ki je v 24 urah preplaval 48 kilometrov, od Kühlungsborna do Fehmarna, z vsega skupaj petimi tablicami čokolade za popotnico); 4522 so jih zajeli, vsaj 174 pa naj bi jih med letoma 1961 in 1989 na begu umrlo. Baltsko morje jih je naplavilo nekje med Fehmarnom, Rügnom in Dansko.

Utopljeni prebežniki, tako beremo v epilogu romana, so ponavadi izginili trikrat. Prvič, ko so odšli iz svoje države. Iz obzirnosti niso nikoli izdali svojih načrtov. Na obali niso zapustili ne osebne izkaznice ne denarnice, da bi tako zaščitili svoje najbližje in jim prihranili neskončna zasliševanja, šikaniranje in zaporne kazni. Drugo izginotje je bilo povezano z vodo. Visoki valovi, mrzlo morje, krči, nikjer človeka, ki bi te potolažil, absolutna osamljenost. Nato pa pet faz utopitve, vključno z zadnjo, exitusom. »Presnova se iztiri, krvni obtok se poruši, srce se ustavi.« Mrtvec na dnu morja. Ki včasih, po vseh štirih, skupaj z močnimi tokovi še nadaljuje svoje potovanje, pri tem si obrusi roko, si odrgne kosti, mu odtrga nogo. Nekaj časa je še na poti z mrzlimi morskimi tokovi, potem pa začne gniti, razpadati. Lotijo se ga jegulje, velike in tudi najmanjše živali. Včasih pa je kak del priplaval tudi na tako zaželeno svobodno dansko obalo. Na Danskem so potem te ostanke skrbno shranili v posebnih katakombah kopenhagenske policije. Na primer: »Zgornji del moškega, preluknjan, kot bi bil ustreljen; požrle jegulje in druge živali« ali »Ženska, brez ust, brez nosu, obraz zgolj iz zob, počrnele roke, polne alg«. Svet za anonimne mrtvece še vedno ostaja brezupen.

Nekateri, med njimi tudi literarni liki v Seilerjevem romanu Kruso, pa so se na otok Hiddensee zatekli kot v eksteritorialen paradiž, ki je politično in geografsko sicer še vedno pripadal Nemški demokratični republiki, a se je bilo tam vendarle mogoče osvoboditi pritiska nesvobodne družbe. Dvanajst apostolov socializma si je otok Hiddensee izbralo za otok hrepenenja po svobodi, ne da bi ga morali pri tem sploh kdaj zapustiti.

Zveza posvečenih na poti v svobodo

Kdor je v časih Nemške demokratične republike prišel na otok Hiddensee, je zapustil svojo državo, ne da bi pri tem prestopil njeno mejo. Na njem so se v »preddverju izginotja« zbirali posebneži, ekscentrični misleci, iskalci vseh oblik svobode. Leto dni pred padcem berlinskega zidu je bil med njimi tudi Lutz Seiler. Takrat še kot pomivalec posode v gostišču Klausner.

Gostišče na vzpetini Dornbusch je tudi osrednje prizorišče nagrajenega romana Kruso. Kaotična mašinerija za dnevne turiste visoko nad Baltskim morjem. »Tudi v samem gostišču sem hotel imeti osrednji prostor, in to je miza, za katero se vsak dan točno ob sedmih ob zajtrku zbere vseh dvanajst članov skrivnostne združbe,« je povedal Seiler. Naučijo se delati usklajeno, vsak člen je nenadomestljiv. Med posadko vladajo posebni zakoni, posebno zaupanje, posebne dolžnosti in privilegiji. Njihov zagrizeni vsakodnevni boj z neobvladljivim presežkom garanja dokazuje, da je njihova barka, Klausner, nepotopljiva. Vsega skupaj dvanajst apostolov, »duhovna zveza posvečenih«, ki bi naredila vse za vsak nov milimeter svobode.

Na krmilu gostišča je nepogrešljivi direktor Krombach. V kuhinji kraljuje Mike. Med gosti, ki naročajo zrezek ali soljanko, se spretno vijejo trije natakarji: Rimbaud, Cavallo in Chris. Še posebej Rimbaud (»O slava, kdaj boš prišla?«, docent filozofije) in Cavallo (doktor sociologije) sta neke vrste univerza na otoku s svojimi literarnimi, filozofskimi in umetnostnozgodovinskimi razglabljanji. Skoraj nevidna Mona skrbi za sveže prte in perilo. Tu sta še Rolf in sladoledar René. Ob točilnem pultu kot par delata Rick, ki svojim tovarišem toči »alkohol blaženosti«, in Karola, dobra vila, ki tu pa tam zaide k pomivalcema posode in jima s koščkom ledu zmasira hrbet. Garačema v Klausnerjevem drobovju je ime Kruso in Ed. Pajdaša sta, kot nekoč Crusoe in Petek.

24-letni Ed Bendler, občutljivi študent germanistike, se je na otok Hiddensee zatekel po nesreči (samomoru?) svoje prijateljice in beži pred lastnim življenjem. Doslej se je v življenju ni naučil še ničesar drugega kot nekaj pesmi, za kupček melanholičnih, žalostnih verzov ekspresionističnega pesnika Georga Trakla. Skoraj vse zna na pamet. Verzi so, poleg garaškega pomivanja, tisti, ki mu pomagajo odpreti vrata v tesno, nežno, tudi težavno prijateljstvo s Krusom.

Alexander Krusowitsch, Kruso, sin ruskega generala in mame cirkuške artistke, brat izginule sestre Sonje, ki se za polno ceno svobode odloči preplavati Baltsko morje, je »skrben in miroljuben moški s slovansko dušo«, neke vrste karizmatični guru otoka: s pomočjo zdravilne juhe, ilegalnih prenočišč, zabav in svobodnega seksa vsakemu brodolomcu socializma, ki s kopnega pride na Hiddensee, obljubi, da ga bo pripeljal nazaj h koreninam svobode. Z njihovim sokom naj bi se ne-več-brodolomci vrnili na svoje socialistične domove in poskrbeli, da bi Nemška demokratična republika nekoč postala podobna njim, zunanje neodvisna in notranje svobodna.

»Otok je prvi korak. Razumeš, Ed? Otok je pravi kraj. Tukaj se večini že po nekaj urah posreči, da se dotaknejo korenin. Te so se v nas vrasle že v pradavnini, ne šele ob rojstvu ali ravno v teh dneh, kot bi nekateri hoteli verjeti, ne, sam sem mnenja: tam so od pamtiveka. Če se nam posreči, da se jih dotaknemo, začutimo: svoboda je tukaj, globoko v nas, tam stanuje, tako globoko kot naš notranji jaz. To je svoboda, ki jo imam v mislih. Korenine so misli našega notranjega jaza, misli lastnega bistva v zgodovini. Ni nam treba narediti nič drugega, kot prebuditi te misli. Pogosto so namreč ujete v nemoč. Obstajajo vse mogoče oblike ujetosti, Ed. Strah, more, krčevitost, apatija. K temu pride balast, nenehen balast, ki lega na nas, dokler živimo. Težke usedline častihlepja, oblasti, lakomnosti, lastnine, zarjavele, strupene, pepelnate usedline. Gotovo, včasih so korenine že gnile ali pa so se posušile. To so izgubljeni, mračni, obupani ljudje. To pa ne velja za vse, Ed. Sicer ti ljudje ne bi prišli na otok – začutili so svoje korenine.«

Potem pa pride poletje 1989, za njim pa še jesen, ki podre berlinski zid med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, tudi na Baltskem morju. Turisti sprva še prihajajo na otok, čeprav se zdi, »kot da bi bili gostje pozne sezone vsebino svojih skodelic in kozarcev vase zlivali vse hitreje, kot da bi hoteli, da se to nenavadno poletje naglo konča«. Potem pa polagoma ni nikogar več. Iz včasih skrivnostnih, večinoma pa praktičnih razlogov tudi iz Klausnerja izginejo vsi člani njegove posadke. Otoškega patriotizma je konec, filozofski koncept o svobodi vsakega posameznika se nepreklicno sesuje same vase. Trpko in temno razočaranje za neločljivo dvojico, Krusa in Eda, ki ju čaka najtežji preizkus prijateljstva. Na najlepšem mestu v romanu.

Virtuozni režiser svetovnega literarnega odra

Če povzamem: kritiki so (bili) nad Seilerjevim Krusojem navdušeni. Njihove kritiške oči ga vidijo kot izjemno poetičen, liričen, eleganten, včasih celo surrealističen roman z napetim, vznemirljivim in zgoščenim dogajanjem. Kot perfektno, drzno, stilistično zahtevno besedilo, do roba polno fantazije, a hkrati s »trdno« zgodbo v ozadju. Prozno delo s skoraj hipnotičnim učinkom. Avtorja, doslej le lirika, pa kot »virtuoznega režiserja velikega svetovnega literarnega odra«. Strinjajo se, da se je s svojim romanesknim prvencem dobesedno izstrelil v sam vrh sodobne nemške književnosti.

Le o nečem, se mi zdi, da neradi govorijo. Zdi se, kot da so popolnoma spregledali eno osrednjih misli glavnega junaka Krusa. Ta pravi, da bi moral Vzhod, ki se je otresel spon (režimske) nesvobode, sosedu Zahodu, ki je tako blazno napredoval v tehničnem, infrastrukturnem in gospodarskem smislu, a hkrati svoje ljudi vklenil v brezglavo potrošništvo, (spet) pokazati pot do svobode. A kaj, ko je zdaj, ko berlinskega zidu ni več, to le še ena utopija …

 

LUTZ SEILER: Kruso. Berlin: Suhrkamp Verlag, 2014, 483 str.

 

Montaža 25. 11. 2014

Mamo ta 25. LIFFe! (drugič)

Najbrž ni preveč predrzno trditi, da je bil naš video reporter (sicer pesnik in znanstvenik) Mitja Drab nekakšna neuradna zvezda lanskoletnega LIFFeta. Kakor bi dejali pripadniki mlajše generacije, oziroma natančneje, kakor mi, pripadniki starejše generacije, mislimo, da bi dejali pripadniki mlajše generacije, je Mitja s svojimi špasnimi video recenzijami »raztrgal sceno«.

Na tem mestu se sicer lahko posmehnete baročnemu slavospevu, ampak potem lahko mi postanemo še bolj neznosni in navržemo tisto neminljivo tehnokratsko, češ da ljudje sicer lažejo, številke pa nikakor. Drab aka Mrtvi pes je namreč zbiral lajke, všečke, šerčke in telefonske cifre, kot bi bil sam Žan Prašnikar – Prale. Nič čudnega torej, da smo ga tudi letos žicali in prosjačili, dokler končno le ni privolil ter nam ustregel.

Pa kaj potem, če je 25. LIFFe pravzaprav že mimo. Mitjev šarm ostaja, vrednotenje filmov pa se v digitalno-piratski dobi tako ali tako ne ozira na prozaične časovne razmejitve …

Deprasti vakuum, ki nas stisne, takoj ko se LIFFe poslovi, zna biti pasja reč. Ob ogledu naše druge video reportaže postane novopečeno čakanje znosnejše.

LIFFe je mrtev, naj živi LIFFe!

 

 

 P.S. Prvo video reportažo s 25. LIFFeta, ki jo je pripravil Matjaž Juren Zaza, si lahko ogledate na tejle povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=KmRYQ2fnvVk

Montaža 23. 11. 2014

Ko so vse poti že vnaprej usojene …

 

Prizor iz filma Timbuktu.

Režiser mavretansko-malijskega porekla je pred leti, ko je na Kinu Otok v Izoli predstavljal svoj film Bamako, priznal, da si je najprej želel postati pisatelj. Čeprav ga je kot dečka privlačil namizni tenis, je pogosto zahajal v ruski kulturni center v Nouakchottu in tam prebiral ruske klasike – Turgenjeva, Gorkega, Dostojevskega. Do trenutka, ko je stopil v filmski svet in se na filmskem inštitutu v Moskvi sedme umetnosti učil od Tarkovskega, Viscontija, Fassbinderja, Bergmana, Cassavettesa, je preteklo precej vode. Debitiral je s filmom Le Jeu, ki ga je ožjemu krogu prijateljev pokazal na filmskem festivalu Fespaco v Burkini Faso. Kasneje sta sledila filma Oktyabr (Oktober) in En attendant le bonheur (Čakajoč na srečo, 2002, ki je bil v Sloveniji prvič predvajan na prvem Kinu Otok, spomladi 2005 pa je doživel tudi kinematografsko distribucijo po Sloveniji). Medtem ko prvi pripoveduje o Abderrahmanovem tragičnem ljubezenskem odnosu, ki ga je imel v Moskvi, in o nesprejetosti v rusko družbo, drugi tematizira lik povratnika. Za Abderrahmana Sissaka menda niti ni bila odločujoča filmska šola kot bolj trenutek, ko se je vrnil v Mavretanijo in film Oktober pokazal svojim domačim.

Na dvorišču so napeli platno, pri čemer je začelo deževati. Družinski člani so se zgnetli pod streho in si ogledali atmosferičen film, v ruščini, s podnapisi, ki jih vsi niti niso mogli prebrati. »Toda vladala je popolna tišina, kot bi se čas ustavil. Pred njihovimi očmi se je odvilo deset let mojega življenja. Moja sestra je ob filmu začela jokati. Menda se ji je zdel žalosten, preveč žalosten …« je med počasnim srkanjem espressa in razdiranjem svetlečega ribjega mesa v Izoli priznal režiser, ki ob avtorjih, kot so Ousmane Sembène, Souleymane Cissé, Idrissa Ouedraogo in Djibril Diop Mambety, danes velja za ikono podsaharskega afriškega filma.

Ko je bilo torej spomladi letos napovedano, da bo film Timbuktu, ki si ga je bilo v slovenskih kinih prejšnji teden mogoče ogledati na festivalu Liffe,  na festivalu v Cannesu uvrščen v tekmovalni program in da bo kandidiral za Palme d’ Or, je med občinstvom završalo. Mnogi smo pomislili na film Bamako (2006), s katerim se je Abderrahmane Sissako etabliral tudi med zahodnim občinstvom in v katerem se politično opredeljuje, čeprav ni alegoričen; v njem glasba in vizualni jezik govorita svojo resnico, medtem ko sodni in humanitarni diskurz simbolizirata pokroviteljski odnos Zahoda do Afrike. Nekaterim kritikom se je celo zapisalo, da se Abderrahmane Sissako že s svojim načinom vizualiziranja upira temu, da bi asimiliral trpljenje in pomanjkanje, ki se ga pripisuje Afriki, predvsem pa uporablja »odprti« pogled, ki je v nasprotju z »zaprto« strukturo, ki se je poslužujejo hollywoodski filmi.

Timbuktu je počasen film, ki tematizira doslej še nevideno: Abderrahmane Sissako je izjavil, da je bil povod za nastanek Timbuktuja posnetek, ki ga je našel na spletu. Podoba neporočenega para na severu Malija, ki so ga džihaistični skrajneži – v imenu doslednega izvajanja širiatskega prava – zagrebli v pesek in ga nato kamenjali do smrti, ga je pretresla do te mere, da je najprej nameraval posneti dokumentarni film, toda kasneje je zgodbe ljudi, ki so postali ujetniki islamističnih skrajnežev, začelo naplavljati v njegov svet. Abderrahmane je prvotni motiv ohranil, vendar v filmu ni prezentiran triumfalno. Gre le za eno od zgodbenih linij, ki jim sledimo in za katere imamo občutek, da se režiserju množijo v nekakšen vrtinec. Ta svojevrsten preplet, vzpostavljen na več ravneh, je hkrati v popolnem nasprotju s sabotažo, morda celo ustavljenostjo v času, ki jo priredijo džihaisti, ko zavzamejo mesto Timbuktu.

Kljub temu da Abderrahmane niti džihaistov ne prikazuje kot črno-belih brutalnežev, o njih v resnici ne pove nič novega. Tisto, kar nas v filmu presune, je ponos in fizična lepota prebivalcev Timbuktuja (zaradi česar film tudi ni polemičen, čeprav v resnici je). Do prihoda džihaistov vsi živijo v totalnem svetu, napolnjenem s smislom. Takšen je na primer nomadski par, ki živi zunaj mesta. Kidan pod večer, ko se nebo napolni z zvezdami, igra na kitaro, o Satimi slutimo, da poseduje tiho notranjo moč, medtem ko njuna dvanajstletna hčer Yoya skrbi za koze in s prstom riše v pesek. Tudi sicer puščavsko okolje celotnemu filmu daje lebdeč nadih. Ko se liki prebijajo skozi pokrajino, se zaradi prahu, ki se jim dviga ob nogah, zdi, da se le napol dotikajo tal. Znano je, da Sissako rad dela z neprofesionalnimi igralci, zato je še toliko bolj presunljivo, s kolikšno empatijo je izrisan odnos med Kidanom in Toyo. »Sprejel sem smrt,« izjavi Kidan pred džihaističnim sodnikom, »skrbi me le za mojo hčer, ki bo ostala nezaščitena.« Ko napoči njegov predsmrtni trenutek, se Ahmed obrne ne proti Meki, temveč proti bivališču, kjer živita njegovi omiljeni ženski. Ravno zaradi te Kidanove navezanosti bi zgodbo njihove družine lahko razumeli kot usodno, toda zaradi Sissakovega subtilnega filmskega jezika Timbuktu ne izpade kot ljubezenska melodrama.

Zgodba Kidanove družine se začne razvijati povsem ločeno od okupacije skrajnežev; ribič ubije Kidanovo brejo kravo (GPS) in Kidane se, kljub ženinemu svarilu, oborožen odpravi k reki. Njegov stavek, preden se odpravi iz šotora, deluje kot ključ za celoten film: »Njihova usoda je že vnaprej določena«. Ne glede na to, da prisotnost džihaistov življenja tamkajšnjih prebivalcev še dodatno zaplete in med njih zasadi kal nezaupanja, in ne glede na to, da ljudje trpijo zgolj iz razloga, ker so nekateri ukazi spričo večjezičnega okolja (v filmu liki govorijo od francoščine, jezika tamašek, bambara, do polomljene angleščine in arabščine) napačno interpretirani, Kidan bolje kot kdorkoli drug razume, da so nekatere poti že vnaprej določene. Borba na življenje in smrt med ribičem in nomadskim pastirjem v reki Niger je podana na magičen način: iz daljave opazujemo oranžno obarvano nebo, medtem ko rjavkasto ploskev reke režeta le dve figuri. Eni uspe priti do obrežja, druga potone v vodi. Prizor vsebuje svojevrstno mirnost in jasnost in zdi se celo, da je to edina Abderrahmanova resnica; džihaisti v takšne vrste miru nimajo dostopa, hkrati ne morejo trditi, da je bog na njihovi strani.

Abderrahmane Sissako je med tiskovno konferenco v Cannesu nenadoma bruhnil v jok: obraz si je pokril z rokami in mikrofon obrnil stran od sebe. Kasneje je pojasnil svoje solze. »Jočem namesto vseh tistih, ki bi morali jokati.« In ko se je umiril, je dodal, da je njegova vloga filmskega ustvarjalca tudi vloga pričevalca. »Nikoli ne bom mogel reči, da nisem vedel. Zaradi tistega, kar vem, sem moral povedati to zgodbo – v upanju, da nobenemu otroku v prihodnosti ne bo več treba podoživeti podobne izkušnje. Namreč, da njuna starša lahko umreta samo zato, ker sta ljubila drug drugega.«

Toda poleg solz in bolečine in smrti je film napolnjen tudi s prefinjenim humorjem. Eden od mladih džihaističnih rekrutov se ne more odpovedati svoji raperski preteklosti, džihaistični poveljnik s kajenjem in zalezovanjem poročene Satime krši lastna pravila, timbuktujški mladci igrajo nogomet z namišljeno žogo; grenak, vendar napolnjen z upanjem, predvsem pa rahlo teatraličen, je lik norice Zabu, ki džihaiste razglasi za izmečke (pri čemer je ti zaradi njene norosti ne kaznujejo). Tovrstnega lika doslej še nismo imeli priložnosti videti v Sissakovih filmih. Zdi se, da je režiser skozi Zabu ubesedil nevidost afriških žensk, čeprav gre v resnici za prisluškovalke zemlje. Hkrati je v liku ženske z zaprašenimi&sprijetimi lasmi, ki se po starodavnem mestu sprehaja s črno vlečko in petelinom na ramenu, simbolno zaobjeta vsa drama, ki je doletela mesto: zamrznjenost v času. Po drugi strani pa je Zabu poosebljenje vsega tistega, kar fundamentalisti prepovedujejo, vendar tudi najbolj ljubijo – glasbo, ženske, nogomet, cigarete.

Ko mi je Sissako pred leti ob morju pripovedoval o tem, kako na začetku ni mislil na to, da bi postal filmar, še v času obiskovanja ruskega kulturnega centra je videl le nekaj filmov, predvsem s Charlijem Chaplinom v glavni vlogi, je ob njem sedela žena z lunastim trebuhom. Na vsake toliko se je obrnil proti njej in ji ponudil košček razdrte ribe ali pa je z roko pobožal njen trebuh. Sissako je za film Timbuktu najprej želel uporabiti triletno deklico, vendar se je kasneje, iz praktičnih razlogov, odločil za dvanajstletno deklico z angelskim obrazom. Medtem ko Toya ob koncu filma jokajoč teče skozi sipine, nisem mislila toliko na to, ali se je iz tistega nežnega dotika rodila deklica ali deček, saj v resnici vem, temveč na Abderrahmanov stavek, da se mora film izkristalizirati kot dvom in ne kot resnica, saj se po njegovih besedah lahko le pretvarjamo, da resnica obstaja.

 

Film  Timbuktu si je bilo mogoče ogledati na festivalu Liffe.

Kolumna 19. 11. 2014

Gesamtkunstwerk Nick Cave

 

Prizor iz filma 20.000 dni na Zemlji (Nick Cave in Kylie Minogue)

Več kot pišem o stvareh, pogosteje me skrbi, da morda nikoli nisem videla nobenega filma, prebrala nobene knjige, slišala nobene pesmi, da nikoli nisem z nikomer govorila, kaj šele kogarkoli razumela – da si z resničnostjo nikdar nisva prišli zares naproti, da jo vedno samo oplazim s pogledom, nato pa nanjo nalepim vse svoje projekcije, vse, kar sem domislila v svoji samoti, vse, kar s čimerkoli, kar ni jaz, ni v nikakršni zvezi, in česar v svoji oholi ignoranci ne bom nikoli zares uzrla. Da vse, česar se dotaknem, okužim s sabo in mu s tem odvzamem vsakršno možnost avtentičnosti, kot sogovornik, ki vas na kavo povabi zgolj zato, da bi lahko razpravljal o sebi.

Zato sem morala, ko sem prišla s predpremierne projekcije 20.000 dni na Zemlji, dokumentarnega filma o liku in delu Nicka Cava, film nemudoma pogledati še enkrat. Morala sem preveriti, ali je Nick Cave res povedal vse tisto, kar sem mu pripisala ali … no ja, saj veste. Imela sem srečo.

20.000 dni na Zemlji je, ker je film o Nicku Cavu, predvsem film o strahu: strahu pred sabo, pred izgubo samega sebe, pred uničujočo močjo resničnosti, ki se, kot vreme, ne pusti nadzorovati, ne glede na to, kako vztrajno jo literariziramo ali spravljamo v notni zapis, o strahu pred svetom, kamor se kot obiskovalci vračamo samo zato, da si lahko naberemo izkušenj, ki jih bomo potrebovali, da bodo naše umetnine delovale bolj dovršeno.

Je tudi film o rock zvezi in o potrebi postati rock zvezda, o želji pozabiti nase, o želji postati nekdo drug, nekdo tako preprost, da se ga da narisati z eno potezo, nekdo, ki vznikne samo, kadar ga opazuje dovolj parov oči, nekdo bolj dovršen, nekdo bolje oblečen, nekdo, katerega površina je dovolj senzacionalna, da se ob njej globina zdi skorajda odveč.

Pa film o umetnosti, ki je vedno kanibalizem, ki od tebe zahteva, da svoje bližnjike, svoje izkušnje in svoje življenje celokupno prežvečiš, presnoviš in iztrebiš v obliki fikcije, hkrati pa je edini način, na katerega lahko prisilimo besede, da od sebe dajo nekaj smisla in se skozi debelo plast laži poskušajo prebijati k nekim obrisom resnice.

Predvsem pa je film o spominu. In kar priča o spominu, vedno priča o smrti.

Vsak človek, ne samo rock zvezda, pravi Nick Cave pri sedeminpetdesetih, je gesamtkunstwerk, samoiznajdena fikcija, seštevek spominov, ki si jih nenehno pripoveduje, da bi ohranil tisto na sebi, s čimer lahko shaja ali s čimer se, če je sreča, lahko celo postavlja. Spomin je tisto, kar nas drži skupaj in iz ljudi dela osebe, je tisto, iz česar vede in hote zidamo svoje svetove, svoje osebne pripovedi, je tisto, kar s ponavljanjem utrjujemo, tisto, s čimer mitologiziramo svojo resničnost, s čimer ji odvzamemo ostrino in jo naredimo znosnejšo. Smisel zgodbe, v katero smo potopljeni, se nam izmika, dokler jo neposredno naseljujemo in nam postaja dostopen šele v pripovedovanju, v umetnosti, šele kot laž. Zato tisto, kar kot ljudje resnično naseljujemo, ni resničnost. Pa tudi fikcija ni. Je ozek predprostor, ki leži med njima. Nekakšen kognitivni purgatorij.

Vsaka pesem je spomin, vsaka pesem je oseba, ki je nosilec tega spomina, destiliran, mitologiziran, uredniško obdelan spomin, ki iz kaosa neposredne izkušnje potegne bistvo, jo poobči in jo s tem naredi manj uničujočo za nas in hkrati koristno za druge. Vsaka pesem je zato junaška, ker presega našo človeško omejenost in kljubuje smrti. To je rekel Nick Cave, ne jaz. Prisežem.

Dve stvari sta me v filmu globoko ganili: prva je Cavova opomba, ki zadeva njegove »Vremenske dnevnike«, zbir zapisov o vremenu, ki jih je kot nezadovoljen Avstralec v Angliji začel pisati, ker se je zdelo, da je popisovanje bede tam zunaj edini način, na katerega lahko izsili svoj vpliv nad nečim, ki se vplivu po definiciji izmika.

»Vreme ni več resnično,« je rekel, »ker pišem o njem – vreme postaja laž. Moje vsakdanje življenje postaja laž.«

Druga pa je odcvetela Kylie Minogue, ki se znajde na zadnjih sedežih njegovega avtomobila in z nekakšnim tesnobnim nasmeškom pripoveduje vse, kar si je Cave vedno želel slišati o sebi, o svojem šarmu, o svojem slogu, in trepeta pred tem, da bosta tako ona kot on kot vsi, ki smo kdaj živeli, pozabljena, ne glede na število voščenih lutk, ki so jih izdelali nam v čast.

Oba prizora pričata o ranljivosti. Oba pričata o nemoči in prepuščenosti, ki jima lahko kljubujemo samo z umetnostjo. In to ni ne eskapizem niti kič, temveč je nekaj veličastnega.

Pa še nekaj je. Tisto, kar bi me lahko motilo – odsotnost hrupa, kaosa, punka, vsega, kar pritiče mladosti, mi je bilo simpatično. 20.000 dni na Zemlji je izrazito čist, če ne kar sterilen film – kot stanovanje, v katerega se naselimo, ko obogatimo in začne naša heroinska preteklost drseti zgodovini naproti. Je film, v katerem Nick Cave obiskuje terapevta, Waren Ellis postreže z jeguljo, Bixi Bargeldu pa pod prvim počasi začenja rasti drugi podbradek. A je vse prav in vse na svojem mestu. Ker tako je.

Rada imam biografije in avtobiografije, a se jih vedno lotevam s pridržkom, ker vem, da so eden najbolj neposrednih rezultatov našega strahu pred smrtjo. Vem, da to ni narobe in da ni ničesar, kar bi nas lahko od tega odvrnilo, pa vendar me vsakič znova preseneti, s kakšno ihto si prizadevamo, da bi zgodovina ohranila vsaj približno predstavo o tem, kako smo bili oblečeni, kaj smo brali in koga smo ljubili, kot bi nas to česa odrešilo ali kot bi s tem kaj pretentali. Bomo manj mrtvi, če bomo preživeli v legendi? Nick Cave, po drugi strani, tega pridržka nima. Prikazni, iz katerih je sestavljena naša preteklost, se vedno borijo za pripoznanje, nezadovoljni s svojo zamolčanostjo, z mestom, ki jim je bilo odrejeno v temi. Ko pripovedujemo o sebi, pripovedujemo o njih (čeprav drži tudi, da kadar pripovedujemo o njih, pripovedujemo o sebi). Z osebno odgovornostjo smo zavezani krajem, dogodkom in ljudem, ki sestavljajo naše življenje, in obvezani smo jih častiti, dokler duh in telo še zmoreta. Pa naj ima tokrat on zadnjo besedo. Je le zvezda.

 

Film si lahko na Liffu ogledate še v četrtek, 20.11. (Ljubljana) in v soboto, 22.11. (Maribor).

Montaža 18. 11. 2014

Mamo ta 25. LIFFe!

Lani smo vam v sklopu poročanj z Liffeta (»Mamo ta Liffe!«) postregli s številnimi video prispevki, ki ste jih, sodeč po odzivih, vzljubili. In ker na Airbeletrini LIFFe obožujemo skoraj tako, kot obožujemo vas, smo se odločili, da tudi letos zaženemo rahlo rjasto kolesje hišne video produkcije. Žal pa je angažma prišel s precejšnjo ceno.

Naš neznosni, predvsem pa neznosno hipsterski sodelavec Matjaž Juren – Zaza je zaradi teh lanskih (tujih) uspehov za vsako ceno vztrajal, da tokrat sam pripravi prvo video reportažo s festivalskega prizorišča … in nazadnje smo bili v uredništvu primorani popustiti – tudi mi namreč tu in tam potrebujemo počitek od nenehnega bombardiranja z neumestnimi pop referencami, nekaj blagodatne in nujne zaščite pred konstantnim dretjem hitov Nicki Minaj v glavo; dragi LIFFe, pardon…

Pričujoči prispevek je precej samopojasnjujoč – reportaža sicer dokaj uspešno ujame utrip festivala, čigar mladostniška vitalnost se z leti samo razrašča, vendar jo je verjetno vseeno najbolje gledati predvsem kot priročnik o tem, česa na LIFFe raje ne početi.

Torej uživajte oziroma poskusite ne preveč trpeti ob ogledu!

 

P.S. Iskrena zahvala vsem sodelujočim za angelsko dozo potrpežljivosti. Živ dokaz, da so (poleg filmov) ljudje še vedno najbolj carska stvar na LIFFe!

Montaža 17. 11. 2014

Nenamerno igranje ali Višja sila?

Prizor iz filma Višja sila.

Vse od filmskega gibanja Dogma 95, ki sta ga vodila Lars Von Trier in Thomas Vinterberg, je postalo jasno, da severni hlad in dolge noči botrujejo dejstvu, da evropski film vsake toliko časa v valovih s severa zaznamujejo izjemne in unikatne stvaritve specifičnega filmskega izražanja, česar ni mogoče spregledati tudi na letošnjem, 25. Liffu. Med najbolj pričakovanimi predpremierami sta tako zaključek trilogije o človeškem življenju Roya Anderssona, Golob, ki je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron) ter hollywoodsko opevani Amaterji (Kraftidioten) Hansa Petra Molanda, sekcija Posvečeno pa je ob Aleksiju Germanu pripadla Rubenu Östlundu, velikemu upu (in provokaciji) švedskega filma.

Brechtovska potujitev na platnu

Ruben Östlund (1974), ki priznava vpliv ironije in natančnosti švedskega kolega Anderssona na lastno filmsko izražanje, si je mesto v evropskem filmu dokončno zagotovil na berlinskem filmskem festivalu leta 2010, ko je za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009)prejel zlatega medveda. V rekonstrukciji neuspelega ropa banke, ki mu je bil priča sam, je z več kot devetdesetimi statisti uprizoril natančno koreografijo ponesrečenega dogodka in potrdil namero, da so njegovi filmi orientirani absolutno antihollywoodsko. Bistvo situacije, v kateri sta dva roparja popolnoma nesposobna »pravilno« izpeljati zadano nalogo, ni šok nad njuno nepripravljenostjo, marveč človeška začudenost nad dejstvom, da rop nima nikakršne veze s hollywoodskimi vzorci popolnih zločinov. Njegova kamera je popolnoma statična (dvanajstminutni Incident nima niti ene menjave kadra ali premika kamere) in, kot poudarja, je bil nezanemarljiv vtis Hanekejevega snemanja tisti, ki ga je hotel izkoristiti za svoje študije človeka. Vsakodnevnost prostora, ki ga polni preprostost človeka, ne izjemnost situacije, gledalca postavlja v vlogo spremljevalca posnetkov nadzorne kamere, ki pa ima za Östlunda bistven učinek – vsiljuje tipično brechtovsko potujitev, ki preprečuje vpletenost ter sugerira kritično distanco.

Skoraj-voajerizem, neprizadet objektivizem in pristnost navidez najbolj rutinskih človeških delovanj so Östlundove maksime, ki so po njegovem najbolj učinkovite v fragmentiranih, razpršenih in navidez nepovezanih zgodbah. Na isti način je narejen njegov prvi celovečerec, Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004), ki sledi seriji »dokumentarnih« izsekov iz življenja v mestu Jöteborg (z jasno konotacijo na obstoječi Göteborg) ter zavrže ne le klasično konstrukcijo filmskega dogajanja, marveč tudi vsakršno vsebinsko nit. Kot poudarja Östlund, je hotel narediti film o ljudeh, ki jih v družbi spregledamo, Kitarski mongoloid pa nas sooči hkrati z njihovo prisotnostjo kot lastno brezobzirnostjo, ki jo natančno izriše s človeško nelagodnostjo ob nečem nepoznanem. Gledalčevo tesnobo izzove zgolj dejstvo, da Ruben Östlund našega egocentrizma ne bo niti opravičeval niti napihoval, marveč zgolj izrisal v najbolj preprosti in vsakdanji človeški interakciji.

Individualnost posameznika ali družbe?

Je eden tistih režiserjev, ki snema filme o tem, kar ga zanima – človeškem odnosu do drugega in njegovi funkcionalnosti v družbi, ki ga zadeva. Če pristanemo na filozofsko definicijo, da Jaz prejme svojo zavest preko druge biti, Östlundov filmski proces kaže naslednje: druga bit je družba in človekov obstoj v njej omogoča zgolj pristajanje na točno tisto zavest oziroma vlogo zavesti, ki je vnaprej natančno določena. Če družba sociološko, ekonomsko ali zgolj »prijateljsko« pričakuje našo podreditev pravilom medčloveške interakcije, ki jih (absurdno) pišemo sami, je mar res naša odgovornost le to, da jih izpolnimo?

S kratkim filmom Prizor iz življenja št. 6882 (Scen nr. 6882 ur mitt liv, 2005)o skupini mladcev, ki posameznika prisilijo v delovanje proti lastni volji (kot je skok z mostu, ki je lahko smrten), Östlund vztraja na svoji prepoznavni pripovedi o stereotipnosti, zaradi katere gledalec sprva sploh ne zazna nepravilnosti v obnašanju kolektiva do posameznika, dokler se ta vsiljeni logiki (ki je očitno vse prej kot logična) ne podredi.

Najbolj natančno definicijo tovrstnega raziskovanja najdemo v njegovem drugem celovečernem filmu, Nenamerno (De ofrivilliga,2008), v katerem nas sooči s petimi zgodbami, med katerimi na začetku gledamo osnovnošolsko učiteljico, ki z učenci izvede Aschov eksperiment konformizma. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Solomon Asch s sodelavci izvedel poskus, ki jasno odgovarja na vprašanje vpliva družbe na posameznika: če posameznika soočimo s skupino, pred katero bo moral na treh primerih določiti dolžino črt (krajša in daljša črta sta očitno prikazani) in bo skupina vnaprej domenjena, da bo vsakemu njegovemu odgovoru nasprotovala, se bo posameznik s kar 75-odstotno verjetnostjo v tretjem primeru odločil proti lastnemu prepričanju – saj bo verjel, da se družba gotovo odloča pravilneje od njega! V filmu Nenamerno tako vidimo med drugim moškega, ki ga ob rojstnodnevni zabavi zadane raketa ognjemeta, pa ne obišče zdravnika, saj so vsi prepričani »da ni nič hudega«, ali zgodbo voznika avtobusa, ki ne bo speljal, dokler ne prizna krivde tisti, ki mu je zlomil zaveso na stranišču – množica pa je prepričana, da je bil to gotovo fantič z Downovim sindromom. Konformizem kot pojav podreditve in prevzemanja pripisane oziroma vsiljene družbene vloge, ki jo nadgradi nevtralna, zgolj opazovalna kamera, s svojo determiniranostjo in zaznamovanostjo od drugega stoji na meji med skoraj humorno banalnim in zloveščim zaradi srhljive točnosti videnega.

Öslundove filme je mogoče razložiti s psihoanalitično teorijo želje, ki je vedno želja drugega, v pričujočih filmih pa je individualnost zgolj individualnost družbe. Natančno se, tokrat z obravnavo rasne in razredne določitve, režijsko s tem spoprime v filmu Igra (Play, 2011), ki je nastala po resničnih študijah švedske mladine. »Banda« temnopoltih najstnikov se z ustaljenim trikom otroškega nasilja spravlja na druge posameznike oziroma skupinice bolje situiranih švedskih otrok. Film, ki očitno preizkuša gledalčeve (nezavedne) rasne predsodke, izpostavlja predvsem vlogo tistih, »ki se jih to ne tiče«. Film je poln naključnih prič ustrahovanja s fizičnim ali verbalnim nasiljem, ki pa v proces ne posegajo, bodisi zaradi ignorance ali strahu, predvsem pa odgovarjajo na vsakršno nepravilnost družbenega delovanja z vprašanjem, ali se njihova intervencija sploh spodobi.

Vrednote, po katerih se ne zmoremo ravnati

Režiser na vprašanje, kako eksplicitno definirati takšno družbo, odgovarja, da smo ljudje še vedno kot horda živali, ki sledi drugim in predvsem skuša obvarovati lasten hrbet, kar je tudi glavna tematika Östlundovega zadnjega filma z naslovom Višja sila (Force Majeure, 2014), ki je na letošnjem festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije v selekciji Un Certain Regard ter si zagotovil mesto v tekmi za tujejezičnega oskarja, predpremiero pa v Sloveniji doživel na aktualnem Liffu. Če združimo naslove dveh prej omenjenih filmov se izlušči fraza »neprostovoljna igra«, kar je tudi Östlundova definicija človeka: v družbi igra vlogo, ki si je ni odmeril sam. Z najnovejšim celovečercem pa gre še korak dlje: kaj se zgodi, ko nekomu vnaprej določene vloge, v katero je prepričan tudi sam, ne uspe odigrati? S tem preskokom se Ostlund osvobodi tudi statičnega filmskega kadra in fragmentarnosti ter, kot sam reče, prekine svojo pot humornega Hanekeja. 

Višja sila je film o »popolni« štiričlanski družini (oče, mama, hči, sin), ki jo na smučanju v francoskih Alpah preseneti plaz. Oče zgrabi svoj iPhone in rokavice ter pobegne, ne da bi pogledal za otrokoma ali ženo. Četudi nihče ni poškodovan, film izziva gledalca točno na tej travmatični točki: kaj je resnica odnosa, v katerem mož ni junak, ki reši družino? Kaj se zgodi očetu, da prej obvaruje sebe kot svoje otroke? Kaj se zgodi, ko je nagon (kot del narave) močnejši od družbeno sprejemljive norme (kot dela kulture)?

Po režiserjevih besedah je film tematiziral raziskave, da v večini primerov število ločitev po naravnih katastrofah ali nasilnih dogodkih nenadzorovano naraste prav zaradi človekovega preživetvenega nagona, ki ni v skladu s tem, za kar se predstavlja v javnosti. Ko se režiser s histerično vsebino sooča z mirno in zadržano formo, bi lahko zaplet kaj hitro pripeljal do bergmanovsko tragičnih razsežnosti, a namesto tega raje zelo natančno ves čas gradi filmsko zgodbo med humorno trivialnostjo in groteskno tragičnostjo. Kaj pa, če se res vse najprej zgodi kot tragedija in nato kot farsa? Potemtakem je Östlundova zgodba ena najbolj izjemnih stvaritev letošnjega leta, ki vnaprej predvideva gledalčeva pričakovanja in s tem ruši stereotipe tako moškega heroizma, ženske samozadostnosti kot pripadnost (ali predanost) družini, ko je ta postavljena nasproti njenega člena.

Ruben Östlund kot nekakšen novodobni filmski Brecht od gledalca zahteva odziv, išče pozornost, predvsem pa hoče veliko mero distanciranja in samokritičnosti. Brecht pravi, da je tisti, ki govori o sovražniku, sam sovražnik; Östlund pa z Višjo silo sporoča, da je potreba »biti junak« naš največji sovražnik. Prvi z revoltom in drugi z ironijo nam zastavljata isto vprašanje: kako lahko pristajaš na vrednote, v skladu s katerimi ne moreš ravnati?

 

Film Višja sila si lahko ogledate še 19.11.2014 ob 11.00 v Kinodvoru ter 21. 11. ob 16.45 v Linhartovi dvorani CD.

 

 

Panorama 13. 11. 2014

Gringo v Mehiki: Tri črnogorske parade ali LGBT in Družina prstanov

Parada v Podgorici.

Piše se 2. november 2014, dan je enako sončen kot leto poprej, ko je oktobra 2013 v Podgorici, glavnem mestu Črne gore, potekala prva parada ponosa. Od takrat je minilo celo leto in nastopil je čas za novo parado. Policija je znova staknila svoje modre glave in modre glave so znova sklenile, da je »taktika petih prstanov« popolna taktika za zaščito udeležencev parade, v kar so se prepričali že lani, tako kot se je izkazalo, da je 1500 metrov bulvarja med starim hotelom Črna gora, zdaj hotelom Hilton, in starim vladnim poslopjem, idealna pot za povorko. Načrt je bil torej enak kot lani, le da so tokrat zaprli tudi širše središče mesta. Druga parada ponosa v Podgorici se je začela ob 11. uri, kakih dvesto ljudi – ščitilo jih je nekaj tisoč policistov, razporejenih v pet varnostnih pasov – je prispelo na cilj, opravili so govore, priredili koncert in se na koncu razporedili v marice, ki so jih odpeljale v neznane smeri. Toda v nasprotju z lanskim letom tokrat ni bila razbita niti ena izložba, nihče ni vrgel kamna v policijo, videti ni bilo niti enega samega huligana, nogometnega navijača ali jeznega mladoletnika. Kako je to mogoče? Je trdo črnogorsko heteroseksualno prebivalstvo nenadoma postalo strpno? So vandali, navijači in smrkavci v letu dni evoluirali v mirne svetovljane, v ljudi, ki verjamejo, da ima vsakdo pravico, da ljubi in da je ljubljen, ne glede na spol tistih, ki se ljubijo? To so vprašanja, ki sem si jih zastavljal med branjem poročil s parade.

Za odgovor na eno od teh vprašanj se je treba vrniti v ne prav oddaljeno preteklost. Zgodovina parad ponosa na območju nekdanje SFRJ je kratka in boleča. Zelo boleča. Za dekle, ki jo je na nemara že pozabljeni paradi ponosa na Knez Mihajlovi ulici v Beogradu neznan tip brcnil v glavo, medtem ko ga je policist mirno opazoval, je morda še vedno boleča. Morda je še vedno boleča tudi za tipa, po katerem so na taisti paradi in na taisti ulici teptali s čevlji. Zgodovina parade ponosa je morda boleča tudi za katerega od tistih, ki so jih ljudje pred nekaj leti na paradi ponosa v Splitu obmetavali z vsem, kar jim je prišlo pod roke.

 Toda čas je opravil svoje. V Srbiji so štiri leta razmišljali, ali naj parada ponosa sploh bo, no, letos je parada vendarle bila, le da so tokrat prebutali samo brata srbskega premiera in brata beograjskega župana, pa ne zato, ker sta bila na paradi ponosa, ampak zato, ker sta se hotela prebiti skozi policijsko blokado, ki je ščitila parado. Podobno je bilo tudi lani v Podgorici. O paradi ponosa se je govorilo že leta, potem pa je leta 2013 policija sedla za mizo, staknila svoje modre glave in na zemljevidu Črne gore povlekla kratko ravno črto. Določila je pot prve parade ponosa v Podgorici. Šlo je za 1500 metrov med hotelom Hilton in starim vladnim poslopjem in nazaj. Nato se je konec oktobra povorka parade ponosa podala na pot, udeležencem pa se ni zgodilo nič. Sprehajali so se, se pogovarjali in družili ter na mostu razpeli veliko zastavo v mavričnih barvah. Drži, policijskemu spremstvu ni bilo lahko. Sploh policistom, ki so sestavljali zunanji prstan. Vandali, navijači podgoriškega nogometnega kluba, ki se, da bo ironija še večja, imenuje Budućnost, torej Prihodnost, in kopica nakurčenih mladoletnih ali komaj polnoletnih fantov je s kamenjem obmetavala policiste, razbijala izložbe, klopi in nasploh vse, kar se ji je znašlo na poti, jesenski zrak tega oktobrskega dne pa je bil zamegljen od solzivca. Toda vseeno, parada ponosa se je končala, policija pa je udeležence, da bi jih zaščitila, z maricami odpeljala v neznane smeri – in res, nič se jim ni zgodilo, nekateri deli mesta so bili sesuti, policija pa je napovedala aretacije. Lani sem živel v Podgorici; spomnim se dima in vonja po solzivcu sredi sončnega dne. To je bila prva parada ponosa v mojem rodnem mestu in druga v Črni gori.

Prvi poskus parade ponosa je potekal poleti istega leta 2013, in sicer v Budvi, mestu, ki mu v Črni gori pravijo metropola turizma. To je bila slabo obiskana parada. Bolje rečeno, bila je odlično obiskana, če upoštevamo ogromno število ljudi, ki so se zbrali z željo, da pretepejo in spravijo v morje tistih dvajset ljudi, ki so na paradi ponosa zahtevali svoje pravice. Na tej paradi policija očitno ni bila dobro organizirana. Ni še zasnovala svoje genialne »taktike petih prstanov«. Zaradi tega se je heteroseksualno prebivalstvo metropole turizma uspešno zakadilo v povorko, to čudno skupino ljudi, ki spermijev in jajčnih celic ne uporablja za razmnoževanje, kot to počne večinsko pravoslavno prebivalstvo Črne gore, zaradi česar so znervirani heteroseksualci udeležence parade ponosa obmetavali z inventarjem okoliških kafičev, s steklenicami in kamni, obenem pa so celotno parado odrivali s sprehajališča proti morju in jih na koncu v resnici porinili v morje. Natančneje, teh dvajset udeležencev parade je skočilo z obale v čoln, saj ni bilo možnosti, da bi se izvlekli po kopnem. Heteroseksualci so ostali na obali – »osvobodili« so heteroseksualno kopno, so vsi srečni klicali. In tako srečni so z obale v značilno črnogorskem analnem diskurzu svojemu imaginarnemu sovražniku pedru sporočili: »Če se vrneš, ti bom jebal fotra.«, »Nabil te bom na kurac.« itn.

Zadnja parada, tretja po vrsti v Črni gori in druga v Podgorici, je potekala na začetku tega meseca, 2. novembra 2014, sam pa sem dogajanje spremljal iz Berlina, kamor sem prispel decembra lani. In nisem vedel, ali me kdo zajebava. Parada v Podgorici je spet potekala, toda to, kar je bilo novo in v kar nisem verjel, je bil mir, ki je vladal zunaj policijskih zaščitnih prstanov. Na letošnji paradi zrak v Podgorici ni začinil niti en solzivec, pendrek se ni dotaknil niti enega hrbta, zavarovalnici ni bilo treba plačati niti za eno samo razbito izložbo. V mestu je vladal popoln mir. In tako sem med živim prenosom parade pritiskal osveži ter se spraševal, kako da nihče ne napada policije in ne razbija mesta. Saj ne bi bilo treba sesuti ravno izložbe, lahko pa bi vsaj klopco v parku.

Zatem sem naletel na novico, da je policija tistega dne prijela enainosemdeset oseb, saj je izvedela, da imajo kije, molotovke, bokserje in podobno robo, še deset oseb pa je policija povabila na informativni pogovor, ki je trajal natanko toliko časa kot parada. Nato sem sam zase počasi začel reševati enačbo letošnje parade v glavnem mestu Črne gore. Glavna neznanka moje enačbe je bilo Nasilje, ki je letos umanjkalo. Kje je bilo nasilje 2. novembra letos? Kaže, da je bilo na policiji – del Nasilja so pripeljali zaradi kijev in drugih pripomočkov, del pa preventivno, da bi ga odstranili z ulic. In tako je na ulicah nenadoma zavladal mir. Ne samo na 1500 metrih poti parade ponosa, temveč tudi zunaj petih policijskih prstanov. Družina prstanov je odlično opravila delo, je po paradi ponosa sporočil Gospodar prstanov, minister za notranje zadeve. 

Ko sem izvedel za število preventivno prijetih tistega dne, sem dojel, da je 2. novembra 2014 v Podgorici poleg parade ponosa potekala tudi policijska parada, tiha demonstracija moči in mogočnosti obveščevalne službe v neki majhni državi. Seveda je nenadoma vse delovalo, kot je treba. Policija je vključila svoje stroje, obveščevalnega, fizičnega in vse druge, preverila seznam svojih najljubših huliganov in jih zaprosila, naj tega dne, skupaj s pravoslavnimi verniki, ostanejo doma. Nekatere je prijela, ker niso upoštevali nasveta, nekatere je preventivno povabila na kavo in pogovor na policijski postaji. Če tej obveščevalni uigranosti dodamo še Družino prstanov, se 1500 metrov asfalta v Podgorici v pol ure spremeni v najsvobodnejši asfalt na svetu, parada ponosa je razglašena za uspešno, veleposlanice in veleposlaniki, različne organizacije in številni drugi nam čestitajo, šef delegacije EU v Črni gori, Mitja Drobnić, pa se na Twitterju policiji in črnogorski vladi zahvaljuje za uspeh parade.

In vendar, kljub čestitkam – ali prav zaradi njih – ne morem verjeti, da je mogoče parado, sestavljeno iz dvesto ljudi, ki jih ščiti pet prstanov, sestavljenih iz nekaj tisoč ljudi, razumeti kot velik uspeh, tako kot tudi 1500 metrov ni mogoče razumeti kot svobodno ozemlje. Kajti, v kakšni zvezi je to s stvarnostjo Črne gore, ki v vsej svoji zgodovini premore dva javno deklarirana homoseksualca, od katerih je eden po večletnem trpinčenju zaprosil za azil v Kanadi in ga tudi dobil, drugi pa v Podgorici nosi natalijo, GPS-zapestnico, prek katere informacija o pričakovanem fizičnem napadu nanj hitro in zlahka doseže policijo in celo organizacijo Civil Rights Defenders na Švedskem?

Prav ta človek – ime mu je Stevan Milivojević in je direktor organizacije LGBT Forum Progres – človek z zapestnico natalija, je kljub evforiji zaradi svobodnega sprehoda na paradi ponosa spomnil na to, da je svoboda relativna in da pomeni vse tisto, kar se bo dogajalo naprej že jutri, ko ne bo policistov in njihovih prstanov. Prav je imel. Že naslednjega dne se je vse vrnilo na stare tire. Neki utrujeni homoseksualec ali lezbijka je po napornem delovnem dnevu in še enem dnevu prikrivanja svoje seksualnosti spet v svoji sobi, za povrh brez zapestnice natalija, in če ga bo zvečer nekdo v Podgorici sesul, signal o pretepanju zagotovo ne bo prispel daleč, nikakor pa ne do Švedske. Možnost, da bi se po glavnem mestu Črne gore, pa čeprav zgolj čez en sam most, sprehodil držeč se za roke z istospolnim partnerjem ali partnerko, je še naprej zelo majhna, tako kot tudi možnost, da so vsi, ki so lani razbijali mesto, na hitro postali strpni.<0}

Bojim se, da niso, verjetno so enako besni, vendar so se tokrat bali obveščevalne sposobnosti policije in Družine prstanov. Nič drugega. Bojim se, da je letošnja parada uspeh samo v primerjavi s predhodnimi balkanskimi paradami ponosa, ko so policisti pomagali huliganom, da so lahko bolje pretepli udeležence. Takega uspeha si Gospodarji policijskih prstanov v Črni gori in regiji tudi želijo: da se vsi udeleženci parade ponosa vrnejo v svoje stare sobe, obenem pa se jim ne zgodi nič na dan, ko jih policija ščiti za fotografiranje z veleposlaniki. To vsekakor ni uspešna parada, saj ni uspešna v razmerju do človekove pravico do sreče. Prav te pravice pa ni prav lahko uresničiti, če ozemlje za istospolno ljubezen v glavnih mestih regije danes ne meri niti jebenih 50 od tistih 1500 prehojenih 2. novembra v Podgorici. Danes je ta ljubezen v Črni gori to, kar je bila tudi prej: tveganje v preriji, med divjimi živalmi in brez Družine prstanov – v najboljšem primeru z GPS-zapestnico.

Letošnja parada v Podgorici je bila uspešna, nihče ni bil pretepen in nič ni bilo polomljeno, tudi to moram poudariti, da ne bom prevelik pesimist. In vendar se mi nekako dozdeva, da je tako v mojem rojstnem mestu kot tudi v številnih mestih v regiji kozarec LGBT še naprej na pol prazen, če že ni razbit. Letošnja parada me je po svoje prestrašila celo bolj kot prejšnja, saj mi je pokazala vso sposobnost policije in dokazala, da taista policija taiste sposobnosti ne uporablja za prave stvari v običajnem življenju, ko ni vsepovsod kamer. Kajti če lahko policija – domnevam, da ob pomoči svojih ovaduhov – odkrije vse, ki so nameravali na paradi narediti sranje in jih ob tej priložnosti prime, to pomeni, da bi lahko ob pomoči taistih ovaduhov brez težav prijela tudi tiste, ki so denimo v zadnjem letu dni devetnajstkrat naredili sranje in trpinčili edinega nosilca natalije v Črni gori, zaradi česar so mu to zapestnico tudi nadeli, ali pa tiste, ki so še v časih pred zapestnico natalija prvega javno deklariranega homoseksualca v Črni gori pregnali vse do Kanade. To tudi pomeni, da policija, ki vnaprej izve za slehernega huligana, ki v sobi scmari koktajl molotov, da bi ga vrgel na pedre, menda ve tudi za huligana, ki kupi veliko količino eksploziva, da bi ga nastavil pod okno urednika dnevnika, za katerega sem delal v Črni gori, ali pa za huligane, ki so pretepli nekaj črnogorskih novinarjev. V tem primeru bi lahko Družina prstanov z razdelanim sistemom, s katerim je dosegla, da na letošnji paradi ponosa ni bila razbita niti ena sama izložba, preprečila tudi vse to. Toda policija tega vendarle ne počne. Pravzaprav je to ne zanima.

Če je tako, to pomeni, da nekdo nekje (oblast, tožilci, Gospodar prstanov) odloča o tem, kako učinkovita naj bo policija, te odločitve pa so največkrat v škodo tistih, ki bi jih država morala ščititi, ne samo na ozemlju v dolžini 1500 metrov, temveč na območju, na katerem se živi življenje, in to ne zgolj enkrat na leto, ko vsi gledajo. In dokler nekdo iz Družine prstanov ne bo odločil drugače, bo število svobodnih LGBT oseb v Črni gori še nekaj časa stagniralo, njihova svoboda izražanja pa bo omejena na pot parade ponosa, torej od hotela Hilton do nekdanjega vladnega poslopja in nazaj – nato pa v svoje sobe.

 

Prevedla Aleksandra Rekar

Panorama 12. 11. 2014

Knjiga priznanj: Polona Glavan

(Foto: avtoričin Fejsič)

Polona Glavan, rojena leta 1974, je pisateljica, prevajalka, diplomirana anglistka in komparativistka. S svojimi kratkimi zgodbami, ki jih je v devetdesetih redno objavljala v literarni periodiki (Mentor, Primorska srečanja, Dialogi, Literatura, Rast, Mladina in drugod), je bila uvrščena v antologijo slovenske kratke zgodbe Čas kratke zgodbe (1999) in O čem govorimo (2004), leta 1997 pa je prejela nagrado za najboljšo študentsko kratko zgodbo.

Njen romaneskni prvenec Noč v Evropi iz leta 2001, je bil naslednje leto nominiran za nagrado kresnik, za zbirko kratkih zgodb Gverilci (2004) pa je prejela Zlato ptico za izjemne dosežke mladih ustvarjalcev. Pri Beletrini je ravnokar izšel njen novi, takojci čislan roman z naslovom Kakorkoli.

Polona Glavan je Knjigo priznanj izpolnila in poslala kar iz istanbulskega cybercafeja. Carica…

Ime: Polona. 

Zadnja knjiga: Napisana: Kakorkoli, prevedena: Harper Lee: Če ubiješ oponašalca, Prebrana: Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj.

Kje ste odraščali?

V Stični. Moje občutke najbolje povzame komad Louja Reeda in Johna Calea ‘Smalltown’. Zdaj hodim tja na nedeljsko kosilo in mi je čisto dovolj.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost in angleščino v Ljubljani. Žal to še niso bili časi Erasmusa, sıcer bi bila na seznamu najverjetneje vsaj še Irska. Vrhunsko ulično izobrazbo pa sem pobrala na štopih in interrailanju. Na tem področju bi se vsekakor zagrebla za vse mogoce štipendije.

Kje živite in zakaj?

Ker se za pisatelja, ki kaj da nase, spodobi, da navede vsaj dva kraja, bom rekla, da med Vičem in centrom Ljubljane. Na Vič me veže malo srce, malo stanovanjski kredit, v center pa hodim na družabne dogodke in vaje Kombinata.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na zadnjo. In upam, da bom to lahko govorila vsakič znova.

Opišite svojo jutranjo rutino.

V povprečju vstanem bistveno prezgodaj za svoj okus, pristavim kavo, priganjam otroke v šolo, stoje pojem zajtrk, medtem priganjam otroke v šolo, nahranim mačko, pograjam otroke, ker tega niso naredili oni in jih vmes prıganjam v šolo, naložim mlajšo na kolo in jo peljem v šolo, medtem ko starejšega priganjam, se vrnem, natočim kavo, ki se je medtem skuhala, prıžgem Val 202 ın počasi razmišljam, katero igrico bi prvo odigrala.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Velikokrat se smejem sama pri sebi in potem me (ali se) sprašujejo, kaj za vraga je tako smešno. Do tıstega trenutka seveda že pozabim.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Poletna oblekica. V eni potezi se obleče in sleče.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Štoparski vodnik po galaksiji, Leksikon YU mitologije, Vaje v slogu (če ne drugega, kot prevajalski dosežek stoletja). 

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Doslej mi je najbolj pomagal Andrej Blatnik, ki je s svojim sokoljim uredniškim očesom budno seciral moja zgodnja dela in mi nudil ogromno spodbude. Še enkrat hvala. Z mnogimi brati ın sestrami po peresu prijateljujem po facebooku. O navdihu ravno ne morem govoriti, ker me umetniki začuda niso nikoli navdihovali (opažam, da imam v tem pogledu najraje tiste na minimalnih plačah ali socialni podpori), me pa velikokrat nasmejijo.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Margaret Atwood: Deklina zgodba. 

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Na avtobusih, v vrstah, na tržnici ali v navadnih kafičih. Povsod, kjer lahko nemoteno vlečem na ušesa.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Marsikaj me je navdihnilo s kakim stavkom, prizorom ali taktom, nobeno delo pa me ne navdihuje trajno in vedno znova. Moj vir navdiha je vedno žıvljenje brez posrednika.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Preprosto počakam, da se zgodba sestavi sama. Da vem, s kom imam opravka, kam ga pošiljam in zakaj. Potem začnem s svojim klekljarskim tempom odvijati štorijo in vedno traja vsaj dvakrat dlje, kot sem mislila. Zapiskov in osnutkov nikoli ne delam, vedno imam osnovno linijo v glavi, me pa po poti seveda preseneti kakšen ovinek ali prišlek.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ko prižgem računalnik, se eno uro ukvarjam s facebookom, pošto in igricami, potem pa začnem s prevajanjem in kaki dve čikpavzi pozneje še s pisanjem, če je čas ın če imam trenutno kaj v delu. Pri Kakorkoli sem si zadala normo ene prevajalske strani na dan, 1500 znakov brez presledkov. To je obvladljiva količina, ki me načeloma ne prestraši, je pa dovolj, da je šla stvar nekako naprej. (Uh. Ah. Končala sem. Mater. Še zdaj komaj verjamem. :))

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Delam v svoji spalnici, v drugem nadstropju bloka, in do mojega okna sega par lepih dreves. Srečo imam, ker je naš blok letnik 1970, ko se je še gradilo po meri človeka, tako da se dejansko lahko obrneš, ne da bi pri tem sosedu zvrnil krožnik z mize.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Preklinjam, vpijem, brcam, vijem roke ın se neskončno smilim sama sebı. Nazadnje se zgrabim za ovratnik in si zabičam, da bi bila pri svojih letih lahko malo manj otročja. Ne pomaga vedno.

Opišite svoj idealen dan.

Dolgo spim ın ko se zbudım, je sonce in 25 stopınj. Vse ostalo so nianse.

Opišite svojo večerno rutino.

Priganjam otroke, naj se spravıjo v kopalnico, pospravim posodo, nahranim macko, priganjam otroke, naj se spravijo v kopalnico, vprašam otroke, če so naredili vse naloge, jih spet priganjam, naj se spravijo v kopalnico, pri sebi bentim nad vsiljenim bioritmom, ki ne koristi nikomur, z enim očesom gledam Odmeve, preberem mlajši poglavje iz knjige, priganjam starejšega, naj se spravi v kopalnico, se nato sama spravim v kopalnico, pogledam Odmeve do konca, preverim budilko in pograbim knjigo. Slednje je vedno med vrhunci dneva.  

Ste vraževerni?

Nisem, se mi pa včasih zazdi, da je danes tisti dan, ko bom zadela zasluženo sedmico in do konca življenja samo še potovala, pisala in prevajala leposlovje. Doslej me je občutek vedno varal.

Najljubša pijača:alkohol?

Do sončnega zahoda kava, po njem polsuho belo vino. Poleg obeh pa vedno veliko vode.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Paulo Coelho. Prodajalec megle, ki si pravi modrec.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez denarnice in telefona. Zdaj gre itak noter vse moje življenje.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Svojo mamo. Toliko se je zgodilo v teh sedmih letih.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Suši. Najpogosteje pa žvečim kruh z maslom, ker se mi ne da v trgovino.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

V bistvu. Čeprav seveda potem seveda nikoli ne povem bistva.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

V Pragi sem ımela pred petimi leti branje ob izidu češkega prevoda mojega prvega romana Noč v Evropi. Prevajalec me je prosil, naj preberem odlomek v slovenščini in ker publike, ki jezika ni razumela, nisem hotela dolgočasiti, sem med branjem na veliko gestikulirala, spreminjala glas in izraze na obrazu. Po branju je neki fant prıstopil k meni ın strahospoštljivo dahnil: Imaš pa pravi balkanski temperament!

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Prevajam – najprej zadeve za službo, ki so v glavnem zakoni ın sporočila vlade, nato zadeve za zraven – članke za strokovne revije, podnapise za gledališče, standard za ultrazvočno merjenje debeline cistern,  če naštejem samo zadnjih nekaj projektov. Imam to srečo, da delam točno tisto, za kar sem se šolala, in ta sloves, da (zaenkrat še) delam hitro in natančno. Vsekakor hitreje in natančneje, kot mi naročniki plačujejo. Posebne vrste kariera pa je prevajanje literature, kı je čista ljubezen. Kot sem že rekla, s tem bi nadaljevala, tudi če bi ta hip zadela milijon.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Veliko branja. Veliko samokritičnosti. Alkohol in droge šele po tistem, ko za ta dan končate s pisanjem. Verjemite teti, velikokrat je to preverila.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ko se dnevi skrajšajo in ohladijo, ko skratka življenje samo po sebi nima več smisla, najdem bizarno uteho v kvačkanju ın pletenju. Za razstavo ni, je pa za zgled trajnostnega razvoja, saj delam cekarje in preproge iz rabljenih vrečk in oblek.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Prevod knjige Revolution Russla Branda. Njegov strupeni jezik me bo pozimi odlično grel. 

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kolumna 10. 11. 2014

Zgodovenci

(Fotografijo smo si sposodili s spletne strani PGD Kamnica)

Najbrž nisem edini, ki ne mara tistega čudnega občutka, da bi moral nekaj poznati, pa tega ne pozna. Nisem edini, sem pa kot poklicni zgodovinar tega precej vajen. Tudi sram me več ni, ko me kaj takega doleti. Iz bolečih izkušenj vem, da večine stvari ne vem – in ko nekaj izvem, to ne more biti slabo, pa če je še tako pozno. Ko se človek takole potika po pokrajinah neizmernih informacij in interpretacij, se hitro nauči določene skromnosti.

Zato me vedno znova preseneti dejstvo, da popularni slovenski kolumnisti vedo vse. Še zlasti o Slovencih in zgodovini, torej o slovenski zgodovini, torej o Zgodovencih. Zgodovenci so akterji, ki nastopajo v slovenskih kolumnah različnih avtorjev različnih prepričanj različnih spolov različnih starosti različnih okusov in različnih stilov. Najbrž ne preseneča, da so Zgodovenci čudna bitja. Seveda so tudi oni do onemoglosti različni, jih pa druži nekaj skupnih stvari. Glavna skupna lastnost je, da jih bistveno določa zgodovina. A ne kakršna koli, niti ne splošna zgodovina človeštva. Določa jih zgolj in samo zgodovina slovenskega narodnega vprašanja (če se kdo ob tem spomni na Edvarda Kardelja, tudi prav). Vendar Zgodovenci ne živijo v preteklosti, živijo tukaj in zdaj, zato pa zanje velja ravno obratno – preteklost živi v njih in to do te mere, da so Zgodovenci zgolj medij, preko katerega lahko preteklost podaljšuje svoje fantomsko življenje. V tej točki pridemo do naslednje lastnosti teh bitij: Zgodovenci imajo fantomski, demonski značaj, obravnavani so izrazito negativno, kot nočna mora, ki živi svoje zatohle sanje pri belem dnevu. Še več, Zgodovenci so v svojem bistvu paraziti, ki živijo v slovenskih telesih, vampirji preteklosti, ki pijejo Slovencem kri. Ako bi lahko Zgodovence, ki zavirajo slovensko gibanje (če ima ob tem kdo asociacijo na Dušana Pirjevca, naj jo pač ima), izgnali, bi Slovenci končno zaživeli. Kaj zaživeli! Razprli bi krila in poleteli.

Vendar, kako so nastali? Lahko rekonstruiramo genezo Zgodovencev? Na našo srečo so kolumnisti v tem smislu povsem jasni: Zgodovenci so nastali, ko so se zgodovinski Slovenci »zataknili« pri eni stvari. Ne pri desetih ali petintridesetih stvareh v preteklosti, ampak zgolj pri eni stvari, ki je niso »prebavili«, »predelali« ali »presegli«. Ostali so na neki stopnji in se pač niso premaknili naprej. Na zunaj živijo sodobna življenja, v svojem bistvu pa se vedno znova vračajo k enem problemu, v katerega se neuspešno zaletavajo in si tako razbijajo betice. Povsem logično je, da si kolumnisti niso povsem edini, kaj naj bi bila ta »stvar«, ki je ustvarila zgodovenskega belcebuba. Še največ zagovornikov imata hlapčevstvo in tlačanstvo, zanemariti ne smemo tudi majhnosti, katolištva, komunizma, revolucije, pa še kaj bi se našlo. Posebna podskupina avtorjev deli Zgodovence na dve skupini (ne tri ali štiri, zgolj dve!), med katerima vlada permanentno stanje državljanske vojne. Medtem ko se nosilci Zgodovencev (sodobni Slovenci) srečujejo na Plečnikovi tržnici in prijazno kramljajo, pa se njihovi osebni Zgodovenci streljajo z avtomatskim orožjem in si režejo vratove. In seveda, razcepljenost Zgodovencev je samo slovenska zadeva, česa podobnega v Evropi in svetu ne poznajo (če ima ob tem kdo asociacijo na Dimitrija Rupla in njegov slovenski sindrom, naj jo pač ima).

Kolumnističnim kritikom slovenstva je skupna še ena zadeva, v en glas kričijo: »Kriva je zgodovina!«, potem pa se v naslednjem koraku (po zgodovensko) razdelijo na tiste, ki bi jo izničili, in na tiste, ki bi jo ustoličili (ja, očitno sem tudi sam zapadel preprosti kolumnistični dihotomiji). Po mnenju prvih se bodo Slovenci osvobodili Zgodovencev tako, da zgodovino odvržejo. Vsako razpravljanje o zgodovini je nazadnjaško, arhaično in nemoderno. Kaj nas to briga? Sedanjosti ni, preteklosti ni, vse je ena sama prihodnost. Vse lepo in prav. Preteklost res bremeni sedanjost, a z ignoriranjem preteklosti nič ne dosežejo. Preteklost, ki nas bremeni (ali pa bogati), je še vedno tukaj. Ni je nič manj. Kvečjemu več. Druga skupina kolumnistov vidi rešitev v očiščenju: Slovenci bi se morali tako dolgo prati s šamponom prave zgodovine, da bi zgodovenska ušivost preprosto odstopila od slovenskih glav. Slovenci se bodo otresli Zgodovencev takrat, ko bodo spoznali (eno, ampak samo eno) bistvo zgodovine. Ko se bo to zgodilo, ko bodo spoznali zmoto prababic in pradedov, bodo osvobojeni zgodovenske golazni in bodo zaživeli v miru na veke vekov amen. Hec pa je v tem, če sem lahko še malo po zgodovinsko zoprn, da sta oba pojava samo dva različna konca iste palice, palice popularnega »nezgodovinstva«. Če smo rekli, da prvi preteklost ignorirajo, pa jo drugi na svoj način izničijo. Pri njih ni preteklosti, ki bi bila brez »višjega« razloga, kot tudi ni prihodnosti, ki se ne bi usmerila v »pravo« smer. V bistvu gre za eno samo organsko sedanjost. Če koga zanima, kje je v tej zgodbi prostor za kritično zgodovinopisje, naj ga potolažim: nikjer.

Ravno zato, ker sem slovenski zgodovinar (oh, to breme), mi je – v nasprotju s kritičnimi kolumnisti –  dobro znano, da Zgodovenci niso izviren pojav, obstajajo tudi Povijestrvati, Srboistorijci, Geschichtsösterreichen in še mnoge sorte podobnih demonov v slovenski okolici. Prav tako Zgodovenci niso pretirano nov pojav. Ustvarjanje Zgodovencev in njihovega sveta ima v slovenskem medijskem in humanističnem prostoru precej bogato tradicijo. In vendar se tudi spreminja. Takole na prvi pogled bi lahko opredelili glavne razlike med sodobnim diskurzom zgodovenstva in preteklimi manifestacijami fenomena v dveh točkah. Prvič, sodobna zgodovenska narativa je (z redkimi izjemami) filozofsko, pomensko in stilsko veliko bolj siromašna kot pretekla. Drugič, pretekli pisci zgodovenskih tekstov so identificirali glavni zgodovinski problem v intervenciji tujstva, sodobni pionirji zgodovenske misli pa so prepričani, da se problem nahaja v zgolj in samo slovenstvu samem. Če se je že v zgodovini močno poudarjala »naša« krivda, pa je zdaj ostala le še gola slovenska krivda (če se ob tem kdo spomni na Slavoja Žižka in na njegovo knjigo o Slovencih iz osemdesetih let, tudi prav). Povedano po gostilniško – včasih so bili vsega krivi tujci, danes smo vsega krivi Slovenci sami. Kot da bi Slovenci lebdeli v etru nekje med Jupitrom in Saturnom, kot da drugje nimajo sumljivo podobnih težav. Nas to rešuje zaprtosti in izključevanja »drugih«? Niti približno, »slovencologi« vidijo vse skozi slovenske leče. Res je, z veseljem uporabljajo primere iz tujine, ampak samo zato, da bi pokazali, kaj je pri nas narobe. Ker znano je, da so pri nas stvari drugače narobe kot drugje po širnem svetu – pri nas so narobe zato, ker so za to odgovorni Zgodovenci.

Kolumnisti, ki pišejo o Zgodovencih, so zares svobodni ljudje. Skačejo po stoletjih kot po zeleni trati, menjavajo argumente hitreje kot spodnje perilo. Še ptičica na veji ne zapoje s takšno lahkoto, kot lahko oni zapišejo neizmerno brihtnost. Enkrat pridejo prav raziskave možganov, drugič poljubna zgodovinska dejstva, tretjič slovenski pregovori ter reki in tako naprej vse do lastnih izkušenj. Predvsem pa oni vedo. Nenazadnje je tako tudi prav, nekdo mora biti tisti, ki ve. Kot zgodovinar ne morem prevzeti te vloge, saj vem tako prekleto malo. Bolj študiram, manj mi je jasno. Nekaj pa jim je treba priznati. Pri polni zavesti in povsem brez cinizma trdim, da si ne zaslužijo skromnosti. Niti lažne, kaj šele prave. Upam si trditi, da ima velika večina prebivalstva Republike Slovenije politike za barabe, poslovneže za lopove, umetnike, humaniste in družboslovce pa za parazite in šarlatane. Kritični kolumnisti in komentatorji so pravzaprav najbolj vplivni ideologi slovenstva.

To pa ni majhna stvar.

Panorama 7. 11. 2014

Kajetan Kovič (1931-2014)

V mojem bifeju

Bodo vedeli v mojem bifeju,
ko bom umrl?
Bodo tisti večer 
spili kozarec več
in bodo zato
bolj srečno otožni? 
Bodo čutili
(ne da bi vedeli za izrek)
media vita in morte sumus
in jim bo šel sladek srh
po životu,
ker so še živi?
Bodo vedeli, da sem bil
eden od tistih,
ki so,
ne le za šankom,
dolgo strmeli
v lepe darove življenja?
Bodo vedeli,
kar sem jaz vedel o vinu,
ne o stotih kozarcih,
ampak o enem samem,
bodo vedeli,
kar sem jaz vedel o ženskah,
ne o neštetih,
ampak o njej,
ki je,
svetloba v avgustu,
padala v mojo kri,
ko sem slonel
za šankom tega bifeja,
ki bi brez njene
v duhu lebdeče podobe
bil le zavržen moški brlog.

 

 

Foto: Wikipedia

Kajetan Kovič, iz zbirke Poletje, Založba Obzorja, Maribor, 1990.

Kritika 7. 11. 2014

Za življenje onkraj kapitalizma

Naomi Klein: This Changes Everything

Najnovejše delo priznane kanadske publicistke, novinarke in aktivistke Naomi Klein (1970) To spremeni vse: kapitalizem proti okolju prinaša nov odmerek značilnega avtoričinega angažiranega in brezkompromisnega pisanja, kopico dragocenih vpogledov v problematiko klimatskih sprememb in številne pomembne iztočnice za nadaljnji družbeni boj. Avtorica, znana po neutrudnem terenskem delu in poglobljenih analizah sodobnih političnih, ekonomskih in družbenih fenomenov, je tudi tokratno knjigo, ki jo je posvetila svojemu dveletnemu sinu, zastavila široko in temeljito. V njej piše o grozeči nevarnosti klimatskih sprememb, segrevanju ozračja, o uporu proti pogoltnemu kapitalu, ki se požvižga na onesnaževanje okolja, o zgodovini okoljskih gibanj v ZDA in Evropi, o Kjotskem protokolu in drugih, pogosto premalo ambicioznih mednarodnih okoljskih sporazumih. Razmišlja o spornem trgovanju z emisijami, o naivnih bogataših, kakršen je na primer Richard Branson, ki obljubljajo, da bodo z vlaganjem v zeleno tehnologijo rešili svet, o absurdnih domislicah nekaterih znanstvenikov, ki si želijo naravo podjarmiti s kontroverznim geoinženiringom, pa o človeški ignoranci, zanikanju očitnega ter tudi o lastnih intimnih strahovih v zvezi s tem, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem.

Naomi Klein problematiko podnebnih sprememb, toplogrednih izpustov, čedalje ekstremnejših vremenskih pojavov itn., osvetli torej z različnih zornih kotov. Kritično se ozre tudi na delovanje posameznih okoljevarstvenih organizacij, kot je denimo ameriška Nature Conservancy, za katere nazorno pokaže, kako delujejo kot nekakšne »zelene« izpostave globalnega kapitala ter se na primer celo same ukvarjajo s črpanjem fosilnih goriv, zemeljskega plina in nafte na območjih, ki naj bi jih varovale. Tekstu doda dragoceno osebno noto, ko piše o svoji nosečnosti ter težavah z zanositvijo in boleznijo – odkrili so ji tumor na jajčnikih, pred kratkim pa še rak ščitnice. Pripoveduje o dolgih in utrujajočih terapijah na kliniki za oploditev z biomedicinsko pomočjo in o izjemno resnem spontanem splavu, ki ga je sprva pripisala svojemu novinarskemu delu, ko je leta 2010 spremljala veliko razlitje nafte v mehiškem zalivu ter zraven vdihavala strupene pline, ki so nastali zaradi eksplozije naftne ploščadi Deepwater Horizon. Svojo intimno zgodbo umesti v širši razmislek o človeškemu poseganju – z industrijskim kmetovanjem, uporabo kemikalij, težko industrijo – v reprodukcijski cikel rastlin, živali, različnih ekosistemov oziroma narave nasploh. Avtorica je kritična tudi do več stoletij starega prepričanja, značilnega za našo zahodno civilizacijo, po katerem naj bi bilo človeku preprosto dano nadvladati naravo, izkoriščati njene vire, kot da bi bili ti neskončni, in posegati v okolje. Pojav tovrstne miselnosti poveže z obdobjem zgodnjega kapitalizma, britansko industrijsko revolucijo, zahodno kolonialno ekspanzijo in tehnološkimi dosežki, kakršna je bila na primer Wattova izpopolnitev parnega stroja.

 

Klimatske spremembe in kapitalizem

Za Naomi Klein ni dvoma; podnebne spremembe potekajo tukaj in zdaj. Izpusti ogljikovega dioksida se nenehno povečujejo in so bili lani za 61 odstotkov večji ko leta 1990. Priča smo tudi dvigu povprečne globalne temperature, in kot opozarja avtorica, bomo težko preprečili, da se ta ne bi zvišala za več kot dve stopinji Celzija, kar naj bi bil neobvezujoč dogovor držav z znane podnebne konference leta 2009 v Kopenhagnu. Emisije, povezane z globalnim pretokom različnega tovora in blaga, so se v zadnjih dvajsetih letih povečale za skoraj 400 odstotkov. Tudi nove vzhajajoče svetovne gospodarske sile, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in Južna Afrika, so soodgovorne za povečanje izpustov. A ni slabo imeti v mislih, kot dokazuje ena izmed študij, ki jih citira avtorica, da je bilo med letoma 2002 in 2008 48 odstotkov emisij, proizvedenih na Kitajskem, povezanih s proizvodnjo različnih izdelkov, namenjenih za izvoz.

Ni presenetljivo, da sta narava in okolje v obdobju sodobnega globalnega neoliberalnega kapitalizma ujeta med več uničujočih silnic in ostajata postranska škoda ideologije prostega trga in maksimiziranja dobička. Tako tudi različni mednarodni prostotrgovinski sporazumi, varčevalni programi Mednarodnega denarnega sklada in investicijske politike Svetovne banke praviloma nastopajo v službi kapitala in multinacionalnih korporacij, ob tem pa izčrpavajo naravo in okolje ter se ne menijo veliko za lokalno prebivalstvo. In nenazadnje, tudi številne hitro razvijajoče ekonomije in države tretjega sveta, kamor smo z Zahoda preselili svojo industrijsko proizvodnjo, ponavadi ne spoštujejo ustreznih okoljskih in delavskih standardov. Poraženci pa smo vsi.

 

Neustrezen odziv politike

Uradna politika nam ne more biti v pomoč, saj so pri okoljski problematiki zatajili tako na desnici kot na levici. Naomi Klein popisuje nestrpne in histerične odzive ameriškega čajankarskega gibanja in neoliberalnih desničarskih možganskih trustov, kot so na primer The Heritage Foundation, Cato Institute in Ayn Rand Institute, ki imajo problematiko podnebnih sprememb za svetovno zaroto in jih razumejo kot napad na njihovo razumevanje sveta. Kar ni presenetljivo, izpostavi avtorica, saj bi moral učinkovit odziv na klimatske spremembe in segrevanje ozračja obsegati prav ukrepe, ki se ne skladajo z ideologijo prostega trga ali z idealom posameznikove osebne svobode, ki ga postavlja na piedestal ameriška desnica. Gre za ideje, kot je na primer aktivna vloga države pri načrtovanju okoljskih in drugih politik, visoke državne subvencije za zelene alternative, vzpostavitev novih javnih programov in institucij, nacionalizacija oziroma »deprivatizacija« že privatiziranih dejavnosti in podobno. Nasprotnikom prizadevanj za ukrotitev klimatskih sprememb gre potemtakem za golo, prozorno obrambo lastnih političnih in ekonomskih interesov.

Žal so tudi na levici v mednarodnem merilu odzivi pogosto pomanjkljivi, politika pa še zmeraj ujeta v preživele vzorce razumevanja sveta prek neustreznih kazalcev, kot je denimo koncept bruto domačega proizvoda. Tudi kult visoke gospodarske rasti za vsako ceno ostaja glavno merilo napredka. Kot piše Naomi Klein, je bila še grška Syriza, glavno upanje evropske levice, v zadnjih letih pri okoljski problematiki v obubožani Grčiji premalo aktivna in naj bi nekaj časa celo podpirala sporne vladne načrte in spodbude tujim rudarskim korporacijam za pridobivanje zlata, srebra in bakra na več ekološko izjemno občutljivih območjih po državi. Pri varovanju okolja je načeloma težko računati tudi na t. i. države globalnega juga; v južni Ameriki tako progresivne levičarske vlade niso vedno zagotovilo za vzpostavitev ustrezne okoljske politike. V Ekvadorju je denimo tamkajšnji predsednik Rafael Correa po več burnih letih protestov in nasprotovanj na koncu dovolil črpanje nafte v znanem nacionalnem parku Yasuni na vzhodu države.

Problematično je tudi delovanje današnjih okoljskih organizacij, ki so bile na Zahodu najbolj uspešne v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo na primer v ZDA in Kanadi do implementacije številnih pomembnih okoljevarstvenih zakonov. Kasneje so mnogi okoljevarstveniki spremenili pristop in se odpovedali direktni konfrontaciji z oblastmi, protestom in zasedbam. Prestopili so med lobiste, svetovalce in uradnike, se zadovoljili z majhnimi zakonodajnimi spremembami, začeli sklepati kompromise z industrijo in politiko ter se nevarno povezali s kapitalom.

 

Blockadia

Naomi Klein (foto: Anya Chibis, Guardian)

V najpomembnejšem delu knjige Naomi Klein piše o uporu proti spornim okoljskim projektom, pogoltnim korporacijam, političnim elitam in represivnemu aparatu, ki nastopajo v službi kapitala. Tako lucidno zariše nekakšen zemljevid družbenih bojev, gibanj in praks, ki na različne načine postavljajo pod vprašaj obstoječi političnoekonomski sistem. Popelje nas okoli sveta in osvetli številne relevantne zgodbe. Na primer tisto o načrtih kanadske rudarske korporacije Eldorado Gold, ki namerava na polotoku Halkidika na severovzhodu Grčije odpreti ogromen odprti kop zlata in rudnik bakra, zgraditi posebno predelovalnico in poseči v tamkajšnjo vodno oskrbo. Temu so se lokalni prebivalci zoperstavili s protesti in vzpostavitvijo posebnih nadzornih točk, a bili pri tem deležni policijskega nasilja in groženj aktualne desnosredinske vlade premiera Antonisa Samarasa, ki je zagotovila, da bo storila vse za zaščito interesov tujih investitorjev (!). Do demonstracij in nasilne konfrontacije med policijo in protestniki je prišlo tudi lani jeseni v Romuniji, kjer je pri vasi Pungesti na vzhodu države ameriški energetski gigant Chevron želel začeti z okoljsko spornim pridobivanjem plina iz skrilavcev oziroma peščenjakov. Njihovi načrti so naleteli na odpor domačinov, miroljubnih protestnikov, kmetov, upokojencev, dostop do kraja dogodka pa je bil za sedmo silo nekaj časa celo onemogočen.

Boj za čistejše okolje in boljši svet, kot sugerira avtorica, poteka ves čas. V kanadskih zveznih državah New Brunswick in Alberta lokalne skupnosti aktivno nasprotujejo načrtom za zagon hidravličnega drobljenja oziroma t. i. frackinga ter gradnji kar 1.177 kilometrov dolgega plinovoda Northern Gateway. Kot pomemben del odpora Naomi Klein omenja tudi znano ladjo Arctic Sunrise, na kateri so jeseni leta 2013 v Severnem morju aktivisti Greenpeaca protestirali proti črpanju nafte v arktičnem krogu, nato pa so jih priprle ruske oblasti. Okoljske demonstracije potekajo tudi na Kitajskem, v Avstraliji pa so protestniki v regiji New South Wales celo zasedli rudnik premoga. Do širokega nasprotovanja zloglasnemu frackingu prihaja tudi v ZDA, še posebej v tistih zveznih državah – Montana, Idaho, New York itd. –, ki so najbolj izpostavljene.

Avtorica široko mrežo teh mednarodnih, raznolikih in razpršenih okoljskih, družbenih, političnih gibanj, ki jih povezuje več značilnosti, poimenuje z izrazom Blockadia. Na eni strani gre za odpor proti pogoltnim rudarskim in naftnim multinacionalkam, ki se pri iskanju vedno novih območij za črpanje nafte in zemeljskega plina, hidravlično drobljenje, gradnjo gigantskih plinovodov itd. ne menijo za ekologijo, lokalno okolje in prebivalstvo. Po drugi strani omenjeni upor združuje pisano paleto ljudi, poleg okoljskih aktivistov tudi študente, upokojence, akademike itn., ki se združujejo v različne lokalne iniciative, organizirajo protestne shode, se izobražujejo o problematiki, spopadajo z represivnim aparatom ter včasih celo z lastnimi telesi ščitijo določena območja in podobno. Vendar bi bilo napak, pravi avtorica, da bi tovrstna gibanja odpravili zgolj kot okoljska, saj je stvar bolj kompleksna. Pred nami se razprejo nekakšni otoki upora, jeze, svobode in domišljije, znotraj katerih skušajo udeleženci premisliti koncepte neposredne demokracije, vzpostaviti opozicijo težnjam po privatizaciji javnih dobrin, poiskati alternative obstoječemu političnemu, socialnemu in ekonomskemu sistemu. Pri tem pa družbeno vrenje praviloma poteka zunaj, med ljudmi, na ulicah, trgih, poljih.

 

Za življenje onkraj kapitalizma

V povedanem se skriva glavna poanta nove knjige Naomi Klein. Različna okoljska gibanja, ekološke iniciative, kooperative za lokalno samooskrbo s hrano in podobne organizacije, zadruge, društva se morajo nujno povezati z drugimi progresivnimi aktivističnimi skupinami, z delavci, brezposelnimi, študenti itn. Prizadevanje za čistejše okolje in zrak, nasprotovanje spornim megalomanskim okoljskim projektom, raziskovanje konceptov o trajnostnem razvoju, odkrivanje starih znanj in podobno mora postati del splošnega boja za boljšo in pravičnejšo družbo, za ohranitev javnih prostorov in dobrin, za dostojno plačano delo, socialno državo … Toda pri tovrstnem družbenem angažmaju se vpleteni ne smemo zadovoljiti s polovičnimi rešitvami, premalo ambicioznimi kompromisi, gasilskimi intervencijami, temveč moramo stremeti za novim družbenim in političnoekonomskim sistemom. Poiskati moramo življenje onkraj kapitalizma, je neposredna avtorica, ker je stanje nevzdržno. Kapitalizem je za naravo in okolje smrtonosen. In čeprav bi Naomi Klein lahko očitali, da kljub obsežnemu in temeljitemu pisanju ne ponudi jasnejše vizije, kako naj bi bil videti ta novi, boljši svet, pa je največja odlika njenega najnovejšega dela preprosto v tem, da ponuja veliko iztočnic za nadaljnji družbeni boj.

 

Naomi Klein: This Changes Everything. Capitalism vs. the Climate. Great Britain: Allen Lane 2014, 566 str.

Kritika 6. 11. 2014

Kaj se zgodi s človeškim življenjem, ko se ga polasti literatura

»Umrl mi je oče,« piše v prvem stavku Jergovićevega spominskega eseja Oče. S tem pa se vse podobnosti s Camusovo klasiko tudi končajo. Pa ne, da bi bil Jergović sentimentalen, ravno nasprotno. Le realističen je. Je človek, ki se spominja in se poskuša spominjati detajlno, brez patosa, brez zaostrovanj ali relativizacij. Je človek, ki se spominja sočloveka z vsemi njegovimi predikati – kot sorodnika, kot posameznika, kot državljana. Je človek, ki se lahko spominja samo tako, da pripoveduje – in kar pripoveduje, je lirsko-epska zgodba, v kateri se intimne usode prepletajo z nacionalnimi, oboje pa z literarnimi postopki.

Ta zmožnost, zaobjeti resničnost v vseh njenih rezinah, je ena največjih kakovosti Jergovićeve proze. Omogoča mu namreč, da zamotano zgodovino svoje družine in rajnke Jugoslavije predstavi iz vseh možnih zornih kotov, kar pomeni, da v njej ni zmagovalcev in poražencev, samo ljudje, ki se z vsemi dovoljenimi sredstvi poskušajo prebiti skozi svojo usodo.

Vendar ne kaže pozabiti: Jergovićev esej ni toliko literarni spomenik njegovemu odsotnemu očetu, uglednemu sarajevskemu zdravniku, niti pregled zgodovine propada neke države, marveč prej dolg razmislek o tem, kaj se zgodi s človeškim življenjem, ko se ga polasti literatura. Vsako človeško življenje, razume Jergović, je pripovedovano – in ker zoper to dejstvo ne moremo nič, je razsodno, da se ga vsaj konstantno zavedamo.

Nauk Jergovićeve zgodbe tako uči, da je vsak bivanjski paradoks pravzaprav literarni paradoks. Kot na primer ustaška mati – mati Jergovićevega očeta, ki sinu partizanu, ki se iz vojne vrne kot tifusar, k bolniški postelji noče prinesti kozarca vode, kar je samo po sebi bizarno, vendar manj bizarno kot to, da ji sin tega nikdar ne oponese ali očita, kot bi ji sploh nikdar ne zameril. Kako se pove tako zgodbo, ne da bi jo sprešali kot cvetje v herbariju?

»To je književna in dramaturška uganka, literarni sudoku, nič več kot to. Vsakič, ko sem jo [zgodbo] poskušal preobraziti v fikcisjko besedilo, sem se znašel pred nerešljivim problemom. Kako napisati to stvar, ne da bi delovala patetično, v slogu zgodnje socrealistične proze? In naposled, kako jo napisati, ne da bi zvenela lažno?«

Če hočemo zadostiti resničnosti, nam torej ne preostane drugega, kot da si prizadevamo uriti svoje pripovedovalske zmožnosti. Stvari moramo misliti v njihovi paradoksalnosti, jim dovoliti njihovo nepopolnost in se jo priučiti opisati s tonom, ki ji ne bo delal krivice. Vsaka književnost je namreč akt komunikacije, ki prenaša najzahtevnejša sporočila, s katerimi ne smemo ravnati malomarno. Od tega, kakšen pripovedovalec smo, namreč v veliki meri zavisi tudi, kakšni smo kot ljudje.

Ne kaže pa pozabiti tudi tega: Oče, kot marsikatero delo, ki svojo snov zajema iz neposredne resničnosti, daje vtis, da smo književnost izumili zato, ker lahko samo z njenimi sredstvi sporočamo tisto, kar se nam v resničnosti zaradi strahu ali omike zatakne v grlu. Daje vtis, da lahko samo prek potujitve, ki jo prineseta založniška dejavnost in tiskan papir, govorimo naravnost in iskreno, pa še to največkrat samo takrat, ko sta uradna medicina in zadnja stran časopisa soglasno potrdili, da je naš naslovnik res odsoten. Pa tudi vtis, da vsaka literatura služi kot bergla naši diskurzivni strahopetnosti – da nam služi kot prazen prostor, v katerem je sogovornik, tudi če ni mrtev, vedno suspendiran, zamrznjen, brezpraven in smo, kot pripovedovalci, pred njim vedno v prednosti. Zato je literatura privilegiran prostor vsakršnega obračunavanja: je hladna in prostorna bela sobana, v kateri smo odrešeni nervoze, ki nas v resničnih intersubjektivnih situacijah bega, krni naš besedni zaklad in šibi našo argumentativno zmožnost. So vam starši uničili življenje? Vam ga je uničil sistem? Vas partner ne ljubi dovolj? Povejte to z novelo!

Slišati je kot očitek, pa ni. Ravno zato, ker literatura nagrajuje z mirom in varnostjo, predvsem pa z nadzorom, ki si jih v resničnem življenju zelo težko privoščimo, nam daje priložnost, da se zberemo. Daje nam priložnost, da razmislimo, da se soočimo, da – če bi že radi obračunavali – najprej obračunamo sami s sabo. Suspenz resničnosti nas odrešuje impulzivnega ravnanja, ki iz nas dela okrutneže, slabiče in bebce.

»Nemara pa Wittgenstein nima prav,« zapiše Jergović v Očetu: »obstaja tudi tisto nekaj, česar nikakor ni mogoče izreči, o čemer pa je hkrati nemogoče molčati. Književnost je, poleg drugega, namenjena temu, da človek vse življenje vedno znova skuša izreči nekaj od tistega, česar ni mogoče spraviti v besede, pisatelju pa se vselej dozdeva, da ima to na koncu jezika.«

Oče je destiliran poskus tega prizadevanja: tega hlastanja za tistim, kar se nam v pogovorih vedno izmika, a noče ostati zamolčano. Tistega, kar tvori naše intimne mite, v katerih naši bližnjiki igrajo odločujoče vloge, za katere morda nikdar ne bodo izvedeli. Razen če se bodo še nekaj časa držali tostran pokopališč in če bodo pripravljeni dovolj pozorno brati našo književnost.

 

Miljenko Jergović: Oče. Prevod Aleksandra Rekar, založba Sanje, 2014, 160 str., 10 evrov (broširana izdaja).

Panorama 4. 11. 2014

Tako lepo to počnejo v velikih ljubezenskih romanih

Prizor iz filma An Affair to Remember (1957)

Nič neobičajnega ni bilo v tem kratkem odlomku, ki se ni niti najmanj razlikoval od tisočih, ki jih je že pretipkala. Brez težav hkrati pretipkava zgodbe in razmišlja o različnih rečeh: o kosilu, ki ga bo pripravila, ko se vrne domov, ali o previsokih cenah na tržnici. In vse bi bilo v redu, ta petek bi bil samo še en v nizu tistih, po katerih se vrne domov, in zjutraj, med prebiranjem časopisa, začuti nenavaden ponos, hecen občutek v trebuhu in prsih; ker bi se to besedilo, ki ga ljudje berejo zjutraj, medtem ko zajtrkujejo, pijejo kavo ali se pripravljajo za sobotno delo, ker bi se to blagodejno besedilo v njihovih rokah znašlo zahvaljujoč njej. Vse bi bilo v redu, vse je bilo v redu, dokler ni prispela do stavka, ob katerem so njeni hitri prsti otrpnili. Slabo si fukal, kaj? Roke je odmaknila od tipkovnice. Slabo si fukal, kaj?, je za vprašajem migetala navpična črta. Ozrla se je naokrog. V prostoru ni bilo nikogar, ki bi lahko opazil njeno vznemirjenje. Segla je po knjigi, ki je ležala na mizi, in še enkrat prebrala besedilo. Ni se zmotila. To ni bil plod njenih lastnih misli. Nekdo je to napisal. V knjigi.

Znova je začela z branjem, besede, ki jih ni bila vajena, so bile videti, kot da bi bile v krepkem tisku. Ali eno vlečenje na hitrco … koliko ljudi ti je uspelo pofukati … Pravzaprav nisem pofukal nikogar … Fukal sem prej … Fuk med orgijo je nekaj povsem drugega … si ti koga pofukala … pa saj je šlo za orgijo … jaz ne fukam kar tako naokrog … ali pa bi ti odgriznila jajca … Torej si se vseeno poonegavila z nekom … ker pizdica začne boleti … mislil sem, zakaj si se onegavila s štirimi ali petimi ljudmi … saj sem ti rekla, začne boleti … piše o ‘vietnamski vrtnici’ in poskusil je pofukati kar največ … glej jih, jebače … Če povzamem, dobra orgija, je rekla …

Nekajkrat je prenehala tipkati, da bi prebrala odlomke, zmeraj znova vznemirjena. Težko je verjela, da njeni prsti tipkajo tovrstne besede. Ona se, kakopak, na te reči ne razume. Z branjem ni prišla dlje od ljubezenskih romanov s prizori pravih objemov. V njih vse doni od teh velikih, nežnih reči. Dotik, bolečina, ljubezen, stegna. Več kot jasno je, za kaj v teh prizorih gre, ampak besede, besede so tiste, ki jim dajo nekakšno … Tako lepo to počnejo v velikih ljubezenskih romanih, je pomislila.

Nato je vstopil mlad urednikov namestnik. Oprostite, jo je nagovoril, pozabil sem neke papirje. Vi kar nadaljujte z delom, sam ne bom dolgo. Zazrla se je v besedilo, nato v mladega namestnika. Pogosto je poslušala, kako se on in drugi pogovarjajo o književnosti. Zanj pravijo, da se najbolj spozna na ameriško, ta divjak Wilding, ki je vse to napisal, pa bi po priimku sodeč znal biti Američan. Ali Anglež. Oprostite, je tiho rekla, ta pisatelj, ta, ki je napisal to zgodbo, je s prstom pokazala na naslov. Wilding, da, je rekel mladi namestnik. Ali je on, kako bi rekla, dober? Namestnik je za trenutek prenehal z iskanjem. Z dlanjo si je šel skozi lase. Seveda je dober, je rekel. Najboljši. Michael Wilding – je zdaj rekel nekoliko odločneje – najboljši avtor kratkih zgodb, takoj za Carverjem, seveda. Hvala vam, je odvrnila. Ponovno se je zazrla v zaslon. Tipkala je kar tako, v prazno, da bi se izognila njegovemu vprašanju. Zakaj vas zanima? Če želite, vam lahko posodim njegove knjige. Pretvarjala se je, da ga ne sliši. Nasmehnil se je in odšel. Na svidenje, je rekla izza zvoka tipkovnice. Ustavila se je šele, ko je bila prepričana, da je namestnik že na stopnišču.

Sprehajala se je med mizami. Obstala je pred plakatom suhljatega starca. Starec je imel prodoren pogled. Beckett ali Peko Dapćević, is there are difference?, je pisalo na vrhu plakata. Well, if you wanna now, it’s Peket! je na dnu stal še odgovor. Ta nenavadni Američan. Ali Anglež. Je bil mar videti kot tale tukaj, namrgoden dedec, je pomislila. Nemogoče, si je odgovorila. Človek, ki je napisal vse to, ne more biti videti tako. On je vse to moral tudi doživeti. Tako to počnejo ti pisci, kako pa drugače. Obstala je zazrta v starca, z mislimi pri zgodbah. Kakor da bi te zgodbe v njej nekaj spremenile. Je mar mogoče, da so tovrstne besede književnost? Če so, bi morda bile všeč tudi Racu, je pomislila. Morda bi tako na književnost začel gledati manj porogljivo. Spomnila se je na svojega soproga, utrujenega in vestnega delavca.

Ta zgodba je bila nenavadna. O tem človeku, ki gre med ljudi, kjer vse to počnejo skupaj, na kupu. In potem še ta ženska. In tisto, kar je rekla o štiri- ali petkrat. Bližje ji je bila druga zgodba. V njej se pisatelj odpravi kupovat oblačila, tam pa ga pričaka prodajalka. Med branjem je nekaj začutila. Vzdolž hrbtenice, v prsih in trebuhu. Bog ji je priča, da so vsega krive zgodbe.

Odkar je namestnik odšel, ni vstopil nihče več. Ostalo ji je še nekaj odlomkov. Znova je brala in občutila isto. Zaman se je skušala udobno namestiti na stolu. Ozrla se je naokrog, da bi se še enkrat prepričala, da ni nikogar, preden bi se potipala. Odložila je knjigo in se potipala. Obšlo jo je olajšanje. Nadaljevala je s tipkanjem in vročica je izginila, vsaj do naslednjega odlomka. Ta nenasitni pisatelj. Prodrla je, brala. Spet je prenehala s tipkanjem in se še enkrat ozrla. Tokrat si je odpela krilo in z roko segla vanj. Tako se je lažje tipala, vročica pa se le ni hotela umiriti. Kakor da bi postajala vse močnejša, je pomislila. Dotikala se je celo minuto, dokler ni opazila, da pospešeno diha. Vrata pisarne so se odprla. Izvlekla je roko in zapela zadrgo. Tako kot v tisti zgodbi, je pomislila. Ob njej je stal urednik. So pripravljene, jo je vprašal. Samo še nekaj stavkov, je odvrnila in nadaljevala s tipkanjem. … ugotoviti moram samo še, kje se bom podrgnil za kosilo, je natipkala in besedilo odposlala. No, pa je končano, je pogledala urednika. Obrnil se je in zaprl vrata za seboj.

Naslonila se je na naslonjalo stola in nekajkrat globoko vdihnila. Njena utrujena roka se je ponovno spuščala vzdolž trebuha, proti vrhu pravokotne zadrge.

Domov se je vrnila dobro razpoložena. Raco je spal v naslanjaču. Tiho je smuknila v kuhinjo. Ni ga hotela zbuditi. Na kuhinjski mizi je zagledala masten madež in muho, ki se je valjala po gosti tekočini. Pristavila je kosilo in stopila v sobo, da bi ga poklicala. Raco je narahlo smrčal. Postala je ob njem. Poklicala ga je po imenu. On pa je še kar spal. Roka, zadrga, brenčanje in njena majcena pest okrog njega. Opazovala je prste, ki so se ovijali okrog kosa mesa, ovitega v kožo. Vročina v prstih in med stegni ji je prijala. Počasi je postajal trši, Raco pa je, še v spanju, dihal vse hitreje. Nato pa usta in on v njenih ustih. Tega ni nikoli počela. On jo je prosil, a ona … Mislila je, da potem ne bi mogla dihati. Ampak je lahko. Premikala se je vse hitreje. On se je prebudil, samo za trenutek ga je zajela osuplost, a se je hitro zbral, jo zgrabil za lase in ji ga zaril globoko, ampak res globoko. Ona je trznila in se za hip uprla, nato pa sprejela in nadaljevala. Zgrabil jo je za prsi in jih gnetel, gnetel, medtem ko mu je ona tam doli vlekla in ga gledala, kakor znajo gledati te, ki so spodaj in počnejo to. Od zadaj, skozi krilo ji je strgal hlačke, ga potegnil iz ust, jo naslonil na stol in ji ga na hitro vtaknil, ona je najprej zavzdihnila nato pa utihnila in se samo še zibala najprej počasi nato hitro in tako sta delala in delala in njemu je prišlo in njej je prišlo majhna črna muha pa se je zadavila v pregosti masti na plastičnem prtu kuhinjske mize medtem ko je on v neki kolibi ali hotelu ali malem nemarnem stanovanju pisal svojo novo zgodbo o nenavadni ženski ki pretipkava zgodbe za neki mali brezvezen časopis in ki nekega dne mogoče v petek ali v četrtek saj ni važno pretipka neke njegove reči in se vrne domov vsa zmešana in vlažna prej pa vsa fina nedolžna in čednostna in se s spečim kmetavzarskim možem noro ampak res noro pofuka on pa sedi v svoji kolibi ali hotelu ali predragem apartmaju in pije jacka in kadi drage cigarete ter čaka da mu ga kurba sobarica ali dolgočasna tajnica dolgočasnega PEN-a povleče tako dobro vsaj pol tako dobro kot njegova izmišljena pretipkovalka zgodb pri lokalnem dolgočasnem in neprofitabilnem časopisu.
O, da!

 

Prevedla: Staša Pavlović

Montaža 3. 11. 2014

Nespregledano: Oktober

Ilustracija: Ana Baraga

Bolj kot se bližajo zimski meseci, bolj se nam bere in manj želje imamo po tem, da bi sploh vstali iz postelje. In ker skozi okno, na čudovito vreme zunaj, pogledujemo z nekakšno slabo vestjo, se s pametnim telefonom, tablico ali knjigo (+ svetilko) zavlečemo pod odejo in beremo dalje. In o čem je uredništvo AirBeletrine bralo v mesecu oktobru? O nacionalnih karakterjih, ki so izmišljija; o oblačnem računalništvu, ki bo zavzelo svet; o reperjih-dilerjih in reperjih-poslovnežih; o Byronu, ki je bil navdih za prvega vampirja; o spletnih heklerjih, ki uničujejo življenja pisateljev; o nenavadnem razmerju med čistočo in literaturo v slovenskih knjižnicah; o Slovenski Bistrici, ki je Silicijeva dolina za raziskovanje urbanizma, prostora in okolja; o zgodovini knjižnega poglavja in o literarnih pošastih – Halloween pač. Aja, pa vojna med Amazonom in velikimi založniki še vedno traja in Will Self še vedno piše osmrtnice poglobljenemu branju.

 

To, kar imamo samoumevno za nacionalni karakter, je zgolj trenutno javno mnenje, ki smo ga z nenehnim ponavljanjem tako ponotranjili, da se o njem več ne sprašujemo. Je produkt marketinga, zato bi v resnici lahko govorili o narodnem PR-u. Suverene države si ga pišejo same, podrejenim pa ga pišejo drugi.

N’Toko: Narod si bo PR pisal sam (Mladina, 3. oktober)

 

Zaradi omejenega prostora ne bom natančneje obravnaval obeh nasprotujočih si mnenj, toda ena stvar je povsem jasna: branje z ekrana se bistveno razlikuje od branja s papirja, in tako kot je samotno, tiho, zbrano branje funkcija fizičnega kodeksa, bo tudi digitalni tekst prinesel nove oblike branja, učenja, spomina in celo zavesti.

Will Self: The fate of our literary culture is sealed (The Guardian, 3. oktober)

 

Cilj vsakega pisca v angleškem okolju je, da ljudem zbudi občutek, da so pametni. Tukaj postanejo avtorji zares pametni šele, ko so nerazumljivi. Gre za dve različni mentaliteti.

Noah Charney v Mojca Pišek: Evropski avtorji komplicirajo, da bi zveneli pametneje (Dnevnik, 7. oktober)

 

Z oblačnim računalništvom se niso vrnila samo centralna podatkovna središča, ampak tudi ideje, ki so jih poskušali udejanjiti nekdanji sovjetski in čilski načrtovalci. Nadzorna soba, ki si jo je zaželel nekdanji poveljnik ameriške agencije za nacionalno varnost NSA Keith Alexander, je zelo spominjala na načrte Stafforda Beerja, saj je hotel Alexander s svojega poveljniškega stola spremljati celoten presek globalnih komunikacij, v katerem bi njegovi vohuni iskali teroristične in druge grožnje ameriški nacionalni varnosti. Prodajni slogani predstavnikov IBM, Microsofta, Amazona in drugih ponudnikov oblačnih storitev pa zelo spominjajo na zapise nekdanjih kibernetikov, ki so voditeljem držav obljubljali popolno informacijsko rešitev za načrtovanje proizvodnje in upravljanje človeških virov.

Lenart J. Kučić: Kaj se zares skriva v oblakih? (Sobotna priloga, 11. oktober)

 

Pomislimo na primer, kako Jay-Z stalno vleče vzporednice med svojim preprodajanjem drog in svojim poslovnim delovanjem. Ne trudi se preseči ali pozabiti, pač pa opozarja na kontinuiteto med trgovino z mamili in korporativnim kapitalom. Prisotna je subtilna ironija, v smislu, da so posli, ki se dogajajo na uličnih vogalih, in posli v sejnih sobah korporacij eno in isto, del iste ekonomije, prvi enako umazani in pohlepni kot drugi.

Ismail Muhammad: From Outer Space, or Something: Fantasizing Capital in Contemporary Hip-Hop (Los Angeles Review of Books, 14. oktober)

 

To je ključno: jezik mora neposredno izraziti naravo opisane stvari, in vendar mora biti tudi »nabit s pomenom«. Tudi povsem suh opis nečesa moramo nekako napolniti z določeno resonanco, bogastvom čustva. Ta način lahko pojasni celoten uspeh Hemingwayeve emotivne, a znamenito minimalistične proze.

Joe Fassler: ‘Realism Is a Figure of Speech’ (The Atlantic, 15. oktober)

 

Ni bilo treba veliko, da bi Polidori verjel, kako Byron srka življenje iz njega, tudi drugi so Byrona že obtoževali, da poseduje močno karizmo, ki zmore zasenčiti njihove lastne identitete. Amelia Opie, ena mnogih žensk, ki jih je očaral, je zanj trdila, da ima »glas, s katerim je hudič skušal Evo; zbal si se njegove strasti v trenutku, ko si ga zaslišal«, hipnotično kvaliteto, kakršno so nekateri kritiki najdevali tudi v njegovem verzu, ki lahko, tako kritik Thomas Jones de Powis, »bralčev um spravi v stanje doživljenjske zvestobe in podreditve.«

Andrew McConnell Stott: The Poet, the Physician and the Birth of the Modern Vampire (The Public Domain Review, 16. oktober)

 

Zakaj heklerji heklajo? [Why do hecklers heckle?] Najnovejše študije o žaljivih spletnih komentatorjih navajajo grozljive reči – študija Univerze v Manitobi ugotavlja, da si osebnostne lastnosti delijo z osebami, ki zlorabljajo otroke, in serijskimi morilci. Bolj kot sem razmišljala o Blythe, bolj mi je na misel prihajalo, kar je v intervjuju za Entertainment Weekly pripovedovala Sarah Silverman: »Enkrat je nekdo sredi mojega nastopa zakričal samo: ‘Jaz!’ Neverjetno. Hekl tega modela je bil povsem izenačen z njegovim srce parajočim podpomenom – ‘Jaz!’«

Kathleen Hale: ‘Am I being catfished?’ An author confronts her number one online critic (The Guardian, 18. oktober)

 

Za primer Mestne knjižnice Ljubljana smo ugotovili, da se za nakup slovenskega leposlovja namenja okoli dvesto petdeset tisoč evrov. Pri tem nam letno poročilo razkriva, da knjižnica za stroške čiščenja namenja 197.856 evrov, za čistila in toaletni material pa še dodatnih 24.993 evrov. Skupaj torej Mestna knjižnica Ljubljana namenja približno enako količino sredstev za vzdrževanje snage kot za nabavo domačega leposlovja.

Tadej Meserko: Knjiga brez avtorja (Radio Študent, 20. oktober)

 

Ko delam v Wordu, se kljub vsem njegovim razkošnim menijem in briljantnim možnostim ne morem znebiti nekega občutka, da sem vstopil v zaprto, s pravili zamejeno družbo.

Edward Mendelson: Escape from Microsoft Word (The New York Review of Books, 21. oktober)

 

Župane, za katere je Komisija za preprečevanje korupcija dokazala, da so v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije poslovali s podjetjem v njihovi lasti, v lasti občinskih svetnikov ali njihovih sorodnikov, so volivci že v prvem krogu ponovno izvolili v Vidmu pri Ptuju (za 21.316 evrov nezakonito danih poslov), Braslovčah (144.218 evrov), Hrastniku (3189 evrov) Kopru (5.103 evrov), Ormožu (159.000 evrov), Škofljici (12.621 evrov), Središču ob Dravi (3765 evrov) Gorenji vasi (6300 evrov), Črni na Koroškem (46.000 evrov), Ravnah na Koroškem (92.376 evrov), Celju (45.417 evrov), Lukovici pri Domžalah (8600 evrov), Kidričevem (137.000 evrov), Kostanjevici na Krki (5000 evrov), Osilnici (220.000 evrov). Nekoliko več pomislekov so imeli v Poljčanah (8511 evrov), Novi Gorici (3600 evrov), Sežani (2100 evrov), Gorišnici (39.000 evrov), Izoli (30.000 evrov) in Ribnici (607.000 evrov). Tu so župane, obremenjene z nezakonitim poslovanjem, izvolili šele v drugem krogu.

Pija Kapitanovič: Izvoljenih 19 od 28 županov, ki so občinske posle nezakonito delili sebi, svetnikom, sorodnikom (Pod črto, 22. oktober)

 

Naloga ustvarjalca je, da vsakič znova, ko mu nekje postane udobno, ko se mu zazdi, da je domač med domačimi – izstopi. Navkljub izgubi varnosti, ki pride s trepljanjem po rami enako mislečih, pri čemer trepljanje po rami pri nas večkrat pomeni tudi naklonjene kritike in vabila k sodelovanjem. S tem dejanjem izstopa ne mislim česa prevzvišeno-manifestatitvnega, izstop razumem kot goli upor telesa: sklepam, da človeku prej ali slej v vsakem zatohlem okolju postane mučno in tesnobno in da na povsem telesni ravni reagira v skladu s tem – gre ven na zrak.

Dijana Matković: Poslednja pesem o tebi (LUD Literatura, 22. oktober)

 

Interesi založnikov se ne prepletajo zmeraj s tistimi avtorjev ali bralcev in marsikatera njihova poslovna praksa nima – in ga nikoli ni imela – nobenega pravega smisla. A temu navkljub obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj morajo pisatelji in bralci ostati na njihovi strani.

Emily Gould: Vox on Amazon: Way off-base, not entirely wrong (Salon, 23. oktober)

 

[…] Henry Fielding je že v svojem romanu Joseph Andrews (1742) »tiste majhne praznine med našimi poglavji« primerjal z »gostiščem ali počivališčem, kjer se lahko ustavimo in vzamemo v roke kozarec ali pa se, po želji, osvežimo kako drugače.«

Nicholas Dames: The Chapter: A History (The New Yorker, 29. oktober)

 

Na srečo literatura – tudi v primerjavi s filmi in tatuji bajkerjev – ni le polna pošasti, literatura je pošasti.

JW McCormack: 31 Fairly Obscure Literary Monsters (Electric Literature, 30. oktober)

 

Tudi nova ministrica za prostor ne zbuja optimizma. Prišla je z upravne enote Slovenska Bistrica – iz uradniške službe z oddelka za okolje in prostor, prej je bila županja. Za državno sekretarko je zaposlila sodelavko z upravne enote Slovenska Bistrica.

Neobremenjeni zunanji opazovalec bi lahko sklepal, pa se najboljši prostorski kadri najdejo v Slovenski Bistrici, da je tam morda Silicijeva dolina za raziskovanje urbanizma, prostora in okolja. […]

Sedaj vem rešitev za zadrževalnik. […] Na njem bo stal velikanski električni mlinček, ki se bo ponoči svetil in v nebo meril žarke iz reflektorjev, pritrjenih na vrteče se mlinsko kolo. Na enem koncu zadrževalnika bo montirana ogromna plastična harmonika, ki bo igrala narodne viže, ko bo skoznji vlekel veter. Na drugem pa bo stal kip domobranca v narodni noši. Na velikem LED-prikazovalniku na čelu se mu bodo prižigale domoljubne parole, ob slabem vremenu pa vremenska hišica.

Aleš Prijon: Poplava 2 (Mladina številka 44, 30. oktober)

 

V pisnem intervjuju iz leta 2003 je Ferrante napisala: »Pravi bralec, tako mislim, ne išče krhkega obraza avtorja iz mesa in krvi«, ampak »golo fiziognomijo, ki ostane v vsaki učinkoviti besedi«. Kdorkoli Ferrante je, v romanih je svobodna, da lahko izumlja, fabricira, se igra, da se lahko vrača k starim ranam, da je lahko manj kot lepa. To je tisto, kar je značilno za pisanje: da vzpostavi prostor za suroveža v nas, za kontradikcije in divjost, in da to naredi za resnično.

Meghan O’Rourke: Elena Ferrante: the global literary sensation nobody knows (The Guardian, 31. oktober)