‘… kakor živinče iz davnih dni, ki je v senci podse spodvilo noge in si privoščilo nekaj dremeža.’ Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende
Slavnik je najbolj zahodni del grebena, ki le nekoliko vzhodneje predstavlja mejo s Hrvaško. Za Transverzalo bi bilo na prvi pogled bolj logično, da gre s Slavnika prek niza teh vrhov na vzhod, recimo vse do Trstenika, potem šele bi steza švistnila na sever, naravnost do Ilirske Bistrice. A takšna trasa bi šla že dolgo pred Trstenikom po brezpotjih, preveč, da bi ustrezala še eni nespornih vrlin Šumljakovega predloga Transverzale: namenjena je sleherniku, torej naj bi jo z nekaj volje lahko prehodil prav vsak, ne pa samo izurjen stezosledec.
S Slavnika se je zato bolje držati ene tistih evropskih »dolgorazdaljnih« poti, E6. Ta ima sicer kakšno težavo ali dve. Pri nas je bil že od začetka njen največji problem prevelik delež cestnih odsekov, ki se je od njene otvoritve leta 1975 samo še povečal: namesto da bi traso izboljševali, so dopustili, da so makadamske ceste marsikje povozile steze, da je asfalt preplastil kolovoze. Kjer trasa vendarle zavije s prometnic, pa bi se se dalo pikro ali dve reči tudi o tem, kako je označena in vzdrževana.
Toda E6 ima obenem vsaj eno zelo dobro plat. S Slavnika gre nazaj do Brkinov in nato prek cele njihove vzhodne polovice do Ilirske Bistrice, kar je res super. Deloma zaradi dramske gradnje. Vsak začetek je že tako razburljiv, sploh pa je teren Transverzale od Ljubljane do Razdrtega kar lepo razgiban, višinskih metrov se na njem v povprečju nabere skoraj še enkrat toliko kot po Razdrtem. Že pred Brkini, a sploh na njih, se torej da priti do sape. Tu se je pametno malo nadihati tudi zato, ker je pot od Ilirske Bistrice dalje spet precej bolj zahtevna. A predvsem je slediti E6 s Slavnika prijetno, ker so Brkini s svojimi vasicami in ljudmi gotovo najbolj prisrčen del Transverzale.
Na tej prisrčnosti morda preseneča, da je tako izrazita, čeprav Brkinom ne gre najbolje. Ker je bila zgodnja industrializacija v Sloveniji šibka, je obet boljšega življenja onstran njenih meja sprožil izseljevanje že v 19. stoletju. A za razliko do drugih predelov, kjer se je ta proces po prvi svetovni vojni skoraj ustavil, se v teh krajih ni: ko so Primorsko po vojni pripisali Italiji, je bilo potujčevanje dovolj nasilno, da je bila za marsikoga edina rešitev selitev, najpogosteje v Novi svet. Še en val izseljevanja pa je iz različnih razlogov izčrpaval Brkine po drugi svetovni vojni. Nekaj je bilo gotovo političnih in deloma mednje spada tudi beg možganov: pod povojno oblastjo se je razrasel egalitarizem tiste vrste, ki še danes pripomore k selitvi izstopajočih posameznikov in iz njih izhajajoče presežne vrednosti v zahodnejše kraje. Toda večina izseljevanja iz Brkinov je po drugi vojni potekala v smeri proti dolinam in obali. Tu so namreč zrasle tovarne, katerih delo ni bilo le finančno ugodnejše od tistega na borni kmetiji, zaposlenim v tovarni so ponujali tudi življenje v sodobnejših mestnih in primestnih naseljih.
‘… sivkaste od dolgoletne umazanije in v globljem planu za njimi se pne gosta geometrija pajčevin.’ Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende
A navkljub vsem silam zgodovine, zaradi katerih je v kakšni vasici danes živih samo polovica hiš, naredijo slikovit vtis celo propadajoče. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo pustil prizore, ki so kakor vzeti s slike kake romantične šole. Kot je bil tisti v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami Brkinov, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca. Eden izmed je njih osvetlil ostanke stare hiše, da je nenadoma izstopila iz temnih odtenkov brega: škrbine starih, kamnitih zidov, tam polovičen obris okna, nad vogalom ostanek trama in prek vsega tega plezalke velikih trnov in drobnih cvetov. Kasnejše izseljevanje pa je pustilo izrazito avantgardistično ali modernistično sled. Teh hiš je en sam hrapav beton, morda tudi razpadajoči klini ostrešja, morda še vedno ploskve oken, a sivkaste od dolgoletne umazanije in v globljem planu za njimi se pne gosta geometrija pajčevin.
Slikovito je seveda tudi tisto, kar je še kako živo. Na primer nedavno tega obnovljeno počivališče ob poti, ki je bilo nekdaj značilni vaški kal, mlaka, h kateri se je hodila napajat živina. Zdaj je počivališče poklon takšnemu napajališču. Kal namreč obdaja gizdav zidec, preraščata ga trsje in fotogenično razcveteli lokvanji. Blizu takšnega napajališča je bilo nadalje zmeraj kakšno drevo ali celo manjši gaj, da je lahko živina v miru in hladu sence prežvekovala, potem ko se je napila. Tako ne čudi, da je ob tej mlaki niz krošenj, a pod njimi sta preprosti leseni klopi in impozantna kamnita miza, da v miru in hladu sence lahko prežvekuje svojo malico kakšen mimoidoči. In seveda so miza in klopi postavljene po pameti, da so v senci, ko se ta najbolj potrebuje, torej že proti poldnevu in nato vse do večera. Nad razgledom pa se sploh ni mogoče pritoževati. Na eno stran pogled povleče prek grebena Brkinov vse do Slavnika, na drugo stran se ustavi ob eni značilnih malih cerkva teh krajev, prastarih, čokatih, dostikrat obdanih z zajetnimi debli dreves, ki segajo s krošnjami nad njo. Tako je tudi marsikakšna teh cerkvic kakor živinče iz davnih dni, ki je v senci podse spodvilo noge in si privoščilo nekaj dremeža.
Ne bi bilo torej slabo, če bi se E6 in z njo nova polovica Transverzale na daljših odsekih med zaselki Brkinov izognila cesti, a vasicam samim se že zaradi njihove slikovitosti ne sme. Sploh pa je te zaselke in samotne kmetije krasno videti, ker so še bolj od njih samih prisrčni njihovi ljudje. Kot tista stara ženica, ki je v že tako izpraznjeni vasi zdaj ostala še v izpraznjeni hiši. Tista, ki se nam je že od daleč smehljala in nismo mogli mimo, ne da bi prej »malo« sedli za mizo pred njeno hišo. Tista, ki nam je vsakič, ko smo se namenili vendar odpraviti, prinesla na mizo kaj novega in samo še slajšega. Ki se nam je ves ta čas smehljala, ki je ves ta čas čebljala, povedala pa pravzaprav ni drugega kot: več kot šestdeset let sta bila poročena, ko ji je umrl.
Ali pa tisti samotni predstavnik povojne generacije, ki si je na dvorišču svoje hiše dajal lagodnega opravka z njenim vzdrževanjem. Zamerila so se mu leta zakonskega življenja in službe v mesarstvu, a zdaj je boljše volje. Ko je nedavno šel v pokoj, je dvignil nož še nad tok svojega življenja, vse v dolini pustil za sabo in prišel sem gor. Z lastnimi rokami in v starem slogu zidari in mizari, lepo počasi, lično, terapevtsko. Morda s tem kdaj celo do konca spravi iz sebe srd nad »babo peklensko« in stud nad »vsakodnevno morijo«.
Povsem drugače, z modernim vnašanjem kontrastno sodobnega se počasi, počasi prenavlja neka tretja hiša. Njeni novi lastniki so glasbeniki, ki vidijo v vasici polno navdiha in priložnost za poletno šolo, morda celo manjši festival. Vsakomur so pripravljeni pripovedovati o teh svojih načrtih, ščebetavo, priljudno. Vendar za zdaj ostajajo ti plani bolj ideja kot uspešna praksa, kajti njihove roke bi obrtno delo napravilo nesposobne glasbenega, za obrtnike pa si umetnik težko dovolj odtrga od ust.
Spet četrta hiša, tretji še najbolj podobna v svoji kvazi boemski razmetanosti, je v resnici povsem drugačna. Mnogo bolj je dehteča po živalih in živilih, saj konec poskuša speti s koncem s pomočjo ekološkega kmetovanja. Tudi otrok imajo pri tej hiši kot kopriv in tudi rastejo prav tako nekako. A če mlado gospodarico domačije vprašaš, kaj družini najbolj stoji na poti, svojemu izrazito novodobnemu videzu navkljub poklepeta s tabo prav tako odkritosrčno kot vse Brkinke in Brkini. Ah, kje bi človek začel! Mogoče pri tem, da je celo za biokmetovanje pri hiši premalo zemlje? Najeti pa jo je tvegano. Tistim, ki že davno ne živijo tu in so jo pustili vnemar, za dlje časa ne gre iz rok, kaj šele za vedno. Po preteku krajšega najemnega obdobja, sploh če si kakšno njivo tačas lepo spravil v red, pa nočejo več slišati zate.
Bližje Ilirski Bistrici se življenje zdi manj polno preprek, teren je prijaznejši, tem krajem precej bližje zaposlitve v dolini menda pogosteje krepijo gospodinjske proračune. Tu se iz deseterih vasic in mnogih samotnih kmetij vsekakor napaberkuje otrok za celo devetletko in za vrtec, dovolj, da je varstvo organizirano tudi poleti. Toda ljudje tod niso prav nič manj prijetno neposredni in gobčni kot v bolj osamljenih koncih Brkinov: ko mimo igrišča pred vrtcem prikoraka kakšen planinec s svojima otrokoma, bi vzgojiteljica skoraj zažvižgala za njim. A se v zadnjem trenutku zadrži. To bi bilo malček preveč nevzgojno. Zato mu raje izzivalno zakliče: Bi morda gospod še kakšnega otroka? Rade volje mu ga priskrbim!
»Kaj takega!« se tiho razburi Aljaž, ko smo zagotovo izven dosega vzgojiteljičinih ušes.
»Ja!« napol osuplo, napol ogorčeno priskoči Lučka. »A veš, da ti po mojem sploh ni ponujala otrok, ki jih je pazila?!«
»Čisto mogoče,« se zamišljeno namuznem. »Pri teh primorskih botrah lisičicah, mladih in starih, se nikoli ne ve.«
Pred časom, ko sva se z Alešem srečala v nakupovalnem centru, se nisva smela objeti. Le napaberkovala sva lahko, kako bo po tem virusnem času vse enako in hkrati vse radikalno drugače. Ali kot pravi v svoji najnovejši knjigi Pričevanje (založba Pivec, 2020), opremljeni z risbami slikarja Dušana Fišerja, ki reagirajo na plasti in plati, ki jih razkriva pesnik: »Vrnil se bo svet, / Vrnila znana ulica / In cel kup obveznosti. // Vrnila se bo želja /Biti bolj upešen v lepi laži, / Ki jo dan za dnem gradim. // Vrnil se bo svet. / Vrnili prodajalci sladoleda / In drugih večnosti.«
Ker nisem povsem verjela, da takšna knjiga lahko nastane v toku treh dni in noči, sem preverila. Pod nizko spuščenim nebom, v katerega se je zarisovala glasba iz Pink Panterja, dokler ni začelo deževati …
Mi lahko pomagaš rekonstruirati nastanek te knjige in naju vrneš na začetek?
Ta knjiga je bila zame dar. Presenečenje. Na nek način šele gradim odnos do nje. V začetku sem se je celo ustrašil. Za eno leto sem jo dal v predal, saj sem mislil, da bo to le zasebna zabeležka. Nikoli ni nastajala z namenom, da bi bila to knjiga. Ampak v pavzah v hotelski sobi sem mislil, da moram beležiti. Pričevanje se je nato vzpostavilo v verzni formi. Po treh dneh, ko sem bil prazen, poražen, zapuščen, tudi srečen, se mi je zdelo, da imajo ti zapisi neko notranjo logiko in lok. Bilo je preveč presenetljivo, čeprav sem se s presenečenji navajen igrati. Skratka, nisem vedel, kaj je. In najprej sem si rekel, da se tega sploh ne bom dotikal.
Drži, da je to tvoja najintimnejša zbirka, izpisana v posebnih stanjih, kot je zapisano na zavihku?
Verjetno res. Čeprav je v literaturi na nek način neustrezno govoriti o intimi. Ker umetniški teksti, tudi če bi želeli, ne morejo ničesar prikrivati. Obstajajo samo estetske strategije, poskus bega pred tem, kar te vedno ujame, če so teksti kolikor toliko spodobno zaokroženi. Morda je ta intimizacija vzpostavljena predvsem z namenom promocije. Morda sem pri tej knjigi čutil, da sem sprejel neko informacijo in jo dal naprej. Brez mesijanske, svečeniške note. Kot pričevalstvo, od tod tudi naslov. Prvotna ideja je bila, da čisto nič ne spremenim, potem pa sem s pomočjo Gorana Dekleve zelo obzirno ne ravno spreminjal, temveč nekje samo dopolnil tisto, kar je bilo v vrenju izpisano. Tudi zaporedje, z izjemo prve pesmi, je identično, kot so se ti teksti pojavljali. Vprašanje je, ali gre za pesmi ali kaj drugega. Nenazadnje je nepomembno.
Ko sem na koncu knjige prebrala, da je Pričevanje nastalo v toku treh dni in noči, sem bila rahlo skeptična …
Ampak je res.
To je moral biti precejšen napor?
Vzpostavila se je neka oblika evidentnosti in jasnine, brez notranjega ugovora, česar do sedaj nisem poznal. Zdelo se mi je, da vedno pišem z nekim produktivnim dvomom, s produktivnim ampak. Literati smo produktivni dvomljivci. V jeziku je to lahko zelo očitno: nihanje med trditvijo in njenim produktivinim zanikanjem, da bi to misel razširili. To pač literati počnemo, ne glede na to, kaj pišemo. Pri Pričevanju pa tega ni bilo. Bila je popolnoma jasna informacija, ki si me je podredila, bil sem eno z njo. In potem je sledilo vračanje v vsakodnevni modus. Svet, ki za nekaj časa ni toliko umanjkal, kot je bil osvetljen v neki drugi prizmi. Nikoli se mi ni zdelo, da sem izstopil iz sveta, ampak nasprotno, zdelo se mi je, da sem bil v njem. Bolj kot kdaj prej ali kdaj kasneje.
Ponavadi si rečemo, da bomo pričevalci v družbenih prizmah, ti pa si pričevalstvo vnesel v literarno, pesniško gmoto. Se pravi, ti si v odnosu do tega, kar je prihajalo do tebe, kaj?
V tistem trenutku sem bil verjetno medij, ki opravi nalogo in je potem zavržen. Zdelo bi se mi, predvsem v odnosu do vsega tega intenzivnega procesa, in tudi vsega, kar je potem tudi sledilo, nekako nedostojno, če bi se hotel ponavljati. Šlo bi za drogeraštvo, vzpostavitev odvisnosti, želje, da ponoviš nekaj, kar je samo v enkratni vzpostavitvi. Vse ostalo pa je eksponirano temu, da se umaže z neko željo, ki je hkrati tudi manipulacija tega.
Veliko je govora o prednikih, s čimer na prefinjen način vpelješ preteklost, hkrati pa je občutek, da skušaš narediti prostor prihodnosti.
Dostikrat imamo trenutke, ko se teksti iz daljne preteklosti popolnoma prelepijo z našo realnostjo. V primeru te zbirke ne verjamem, da je šlo za anticipacijo, bolj za občutek, hm, kako naj pojasnim … Morda je to primerljivo z Boschevimi slikami Vrt zemeljskih naslad, kjer imaš živa bitja narisana v balončkih, v raju. Gre za neko vrste izolacijo, srečo, morda tudi občutje miline, budnosti, čutenja, ki obstajajo samo v balončku. Recimo, da obstajajo v kristalinični formi. Ta opna je bilo v procesu nastajanja Pričevanja že zelo načeta, morda sem že videl, kaj me čaka in se je to, če se nekoliko pošalim, ujelo z našim pandemičnim časom.
Kje je zbirka fizično nastala?
Tako kot sem napisal. Na gradu Scheinburg.
Kakšna je zgodba z gradom?
Grad Scheinburg je običajna zgradba, vendar z zelo zloveščo in nenavadno preteklostjo. Z nagačevalcem, kjer so se zgodaj zjutraj odprla vrata in si videl lovce, ki so pripeljali svoj nočni ulov. Recimo kot kontrast med kaotičnim brstenjem narave in temnimi energijami, ki so bile tam prisotne. Prisotnost ljudi je na nek način žalila okolico.
Pričevanje naj bi bila knjiga uvidov, izpisana v kristalno jasnih, razumljivih verzih, vendar nisem prepričana, da je to mišljeno kot prijaznost do bralca, pač pa bolj kot lava jezika, ki je od tebe prišla, kakršna je prišla.
Bralca ob tem zapisu ni bilo.
Menda ga nikoli ni, ali pač?
Včasih se je vendarle treba odločiti, kdaj bomo prijazni ali neprijazni do bralca. Tu pa tega vprašanja ali pa odločitve sploh ni bilo. Vzpostavilo se je, kot je v tistem trenutku delovalo. To planje jezika je bilo sicer proti pravilom tega, kar smo tam počeli, se pravi meditacij in zauživanja zvarkov iz rastlin. Bilo naj bi čim manj verbalizacije, saj je verbalizacija fiksacija, pomeni zožitev percepcije, fiksira in zapira nekaj, kar je mnogopovedno. Na nek način sem bil znotraj te skupnosti grešnik, saj se nisem držal notranjih pravil, pa ne zanalašč, preprosto nisem mogel drugače.
Oba šamana, mlajši Quil in starejši Gay, sta torej resnična?
Gre za očeta in sina.
Iz Peruja?
Vse v knjigi je resnično.
Seveda, saj gre za pričevanje!
Ko sem odraščal, so mi cigareti smrdeli. Ker je moja mama toliko kadila, me je verjetno obranila pred tem, da bi tudi sam kadil. Če pomisliš na ta preprost primer, vidiš, kako deluje družina. Kako deluje družba. Skratka, ta dva šamana sta izjemna kadilca. Usedlina tobaka po njunem informira. Ko zaužišeš zvarek iz tobaka, se ti ne dogajajo nobene halucinacije na letečih preprogah, občutek je, da si z malim požirkom zaužil nekaj, kar potuje po tvojem telesu, nekaj izjemno intenzivnega, modrega, nekaj, česar se ne da preslepiti, in išče pot po tvojem telesu. Doživiš bruhanje. In točno veš, kaj bruhaš. Eden bruha mamo, drugi bruha sestro, tretji bruha strah pred zaprtimi prostori. Resnično, gre za zelo prizemljene stvari.
Za enega od šamanov je zapisano, da je hudo bolezen in depresijo preživel tako, da je deset let preživel v amazonskem pragozdu.
Tu me spreleti spomin na čas izpred petnajstih let, ko sva bila z Majo v Amazoniji, v nekem odročnem kraju. Ko se nahajaš po tem močvirnatem pragozdu, kjer sta edina razlika dan in noč, imaš občutek blazne brezčasnosti, izgubljenosti, si skratka samo mali insekt v mogočni materiji, kjer prevladuje neko drugo vedenje, ki ne da nič na to, kaj si ti misliš … Morda je je bilo zgolj naključje, da sta bila tam tudi šamana, ki sta prišla do podobnih uvidov.
Malo prej si omenil, da ne veš, ali so to sploh pesmi.
Verjetno gre bolj za uvide, sentence, ustroj reda sveta, v čigar senci se vse odvija. Ko sem se po enem letu spet lotil branja, me je presenetilo, da je poezija najmanj prisotna tam, kjer je največja jasnina misli. In tudi neka notranja feksibilnost, ki je lastna poeziji, da prime in obrne iz drugega kota, je praktično odsotna. Na začetku v Pričevanju sploh ni nobene jezikovne roke, ki bi obrnila, in sploh nobene geste, ampak si do te mere podložen jeziku, da sam od sebe nalaga. Verjetno se je tudi to menjalo, odvisno katere zvarke smo jemali.
Se pravi, da si s konzumiranjem teh zvarkov vstopil v točno določeno literarno tradicijo, zato te bom vprašala, ali se definiraš kot pesnik? Mar ni biti pesnik v dandanašnjosti skoraj nedostojno?
Vrsto let sem imel, in kljub izdanim knjigam in nekaterim priznanjem v literarnih krogih …
Ki ti jih bolj ali manj odrekajo …
To je njihov, ne moj problem. Torej, ravno s to identifikacijo sem imel vrsto let težave. Zdaj, ko mislim na vse te literate, tudi iz slovenskega prostora, kaj vse so tvegali, da so lahko kaj objavili, pisali! To zanje sploh ni bilo vprašanje. Ne glede na to, kako si kategoriziran, kaj je družbena funkcija poezije v nekem času, ko imaš jasno zavest o tem, kaj je poezija, si občasno deležen privilegija, da greš do robov samoizpraševanja. To je privilegij. Hočem reči, da imam danes s tem manj težav kot v preteklosti. Pa še nekaj je. Vsaj na treh primerih lahko vidimo, kaj literatura lahko predstavlja. Na nek način si tega ne priznamo, ker imamo do poezije posmehljiv, ironičen, skrivenčen odnos. Spomnim se osamovojitvene vojne, spomnim se krize 2008, in zdaj, ko imamo opravka z virusom. V vseh treh primerih je očiten obrat širše populacije h knjigi – k ustvarjalcem, ki imajo kredibilnost vzpostavljeno na neki drugi ravni. Saj potem mine, stvari se obrnejo, vseeno pa mi ti trije navedeni momenti utrjujejo prepričanje, da kredibilnost literature ostaja, čeprav jo je vse težje braniti.
Smo na nek način civilizacijska varovalka?
Vskočimo kot varovalo, če je zares, zares kaj narobe. Drugače pa se naš pomen in sprejetje v nekih že dostikrat nedostojnih merilnih sistemih izničuje.
Bi si drznil odgovoriti na vprašanje, od kod prihaja jezik?
To je vprašanje vseh vprašanj.
Sprašujem tudi v zvezi z zbirko Pričevanje.
Ta preplet zelo osebnih tem, tudi družinskih, je v Pričevanju povezan s specifično biografsko izkušnjo, ki pa je za to zbirko irelevantna. To pomeni, da je jezik tu bil nekaj drugega; nekaj, kar pride, si vzame, kar rabi, in gre dalje.
In ti si lahko samo ponižen in hvaležen, da si to doživel …
Gre za to, da so te vsebine nek paket, ki sem ga prevzel na točki A in ga prenesel do točke B. In spet oddal naprej.
Je moč reči, da se je s to zbirko spremenil tudi tvoj odnos v smislu pristopa do literarne materije? Verzi ene izmed pesmi se glasijo: »Zmeraj sem mislil, da mora / Misel prodirati v globino.« In potem: »Ne vrtam več v temne trebuhe oblakov. /Enostavno dežujem sredi hotelske sobe. // Ne razmišljam več o nebu. /Sem nebo.« Občutek je, kot da se je nekaj drastično spremenilo …
Gre za vprašanje integracije, kako integrirati neko vednost, ki se ti v nekem trenutku zgodi. Tudi sam sem se glede tega dosti spraševal, se pravi, da sem doživel določeno preobrazbo od visoke stopnje želje po kodiranju do neposredne, prvoosebne poezije, kar je bil primer tudi moje pesniške zbirke Nad nebom pod zemljo, ki na melodičen način skuša korespondirati direktno. Lahko bi rekel, da je vsako pisanje lovljenje neke frekvence …
… lovljenje metuljev …?
… in spravljanje sebe v neko frekvenco, ki sploh dopušča, da nekaj napišemo. Dostikrat vemo, kaj bi radi napisali, pa tega ne zmoremo. Sprašujemo se, zakaj ne gre, zakaj zadeva sproti razpada. V tem smislu te knjiga lahko nauči, da pri pisanju ne gre za to, kaj ti hočeš, ampak kaj ono hoče s teboj.
Nekje zapišeš, »Oseba, ki sem bil, oseba, ki postajam.« Gre torej za proces …
Proces, ki je popolnoma odprt. In kjer se ne da čisto nič narediti z močjo. Morda se z močjo lahko razpolaga v vsakdanjem svetu, pa še tam zelo malo, čeprav nas neoliberalni kapitalizem uči ravno te veščine. Veščine vladanja. Gradnja kompleksnih druženih ekonomskih sistemov nas uči vladanja z močjo, kar je v popolnem nasprotju s poezijo.
Ali veš, kam se odpravi ta, ki si v kristalnem jutru obleče jakno, si zapne zadrgo in v žepu zatipa kamenčke?
Mislim, da še on sam ne ve. Zelo težko je na nek način govoriti o tem, ker manjka tisto, kar to je. O tem veliko razmišljam. Kaj je zares ustrezno za takšen tip knjige? Morda bi bilo najbolje molčati. Razumem nekatere avtorje, ki so se čisto umaknili. Zdi se mi, da je to ta blazna transformativna moč poezije. Poglej, kaj je poezija danes in kaj je bila pred tridesetimi ali celo desetimi leti! Zdaj spet postaja nekaj drugega. In to je tisto najlepše. Tudi v smislu širše skupnosti in ne glede na to, kako nemarno ravnamo drug z drugim. Privilegirani smo, da imamo, kar pač imamo. V smislu nabora vseh knjig.
No, naše prav gotovo. Za vašo ne vem. Ker je bil marsikdo od vas že deležen pedagoško in vzgojno korektnih risank. Ki so risanko Tom in Jerry že izključevale. Kot otrokom škodljivo ipd. Zato se vam morda ni storilo milo ob novici, da je kultna risanka Tom in Jerry praznovala 80-letnico. Kot se je to storilo meni. Danes število tistih, ki sploh še poznajo Toma in Jerryja, upada. Med nekaterimi mojimi študenti je že enaka nič.
Kar pomeni, da je pedagoško in vzgojno čistunstvo doseglo svoj cilj. Risanka Tom in Jerry je žrtev tega čistunstva. Čistunstva, ki je bilo sicer mišljeno dobronamerno. Ki pa zato, ker ni razumelo konteksta, ni doseglo cilja. Ampak kontraučinek. Risanka Tom in Jerry je postala kriminalizirana, ker naj bi razširjala nasilje in povečevala toleranco do nasilnih praks, saj naj bi se otroci, ki so to in tovrstne risanke gledali, začeli navduševati nad nasiljem. Saj naj bi jim nasilje, ki ga je Tom zganjal nad Jerryjem – Tom je bil namreč, kot nekateri še veste, zlobni maček, ki je skušal na vse načine pokončati miš Jerryja –, postalo normalno. Celo simpatično. Ali vsaj znosno.
A moram povedati, da se v praksi, vsaj kolikor se spomnim, ni dogajalo nič takšnega. Kolikor se spomnim, smo se namreč vsi identificirali z Jerryjem. Torej z žrtvijo Tomovega nasilja. Vsi smo navijali zanj. Da bi mu ušel. Da bi ga prinesel okoli. In še drugače preživel Tomove zlobnosti. Ki jih je seveda vedno znova preživel. Drugače bi se serija risank Tom in Jerry ne mogla nadaljevati.
Povedano kaže, da pedagoško in vzgojno čistunstvo očitno ni imelo prav glede tega, kakšen učinek je imelo na nas otroke gledanje Toma in Jerryja. Zmota čistunov izvira iz poenostavljene teorije razumevanja otroka in njegove vzgoje, po kateri je otrok to, kar vanj vtisne okolje. Ta »teorija odtisa«, ki so jo v novejši zahodni misli uvedli razsvetljenci – v najbolj znani različici tabule rase John Locke –, namreč meni, da je otrok to, kar z njim počnemo. Če bo torej gledal nasilne risanke, bo nasilen. Če bodo starši do njega nasilni, bo prav tako nasilen. Če se bo pretepal z vrstniki, bo nasilen. In tako dalje. In čeprav seveda ne gre zanikati pomena okolja na razvoj otroka, kot tudi ne pomena posnemanja praks, ki jih otrok v okolju vidi, je tisto, kar gre pri tej poenostavljeni teoriji čistunstva v izgubo, dejstvo, da otrok ni, vsaj ne v starosti, ko lahko gleda risanke in jih razume, preprosti odtis okolja. Otrok namreč s strani okolja pridobljene vsebine na sebi lasten način predela. In od tega, kako jih predela, je odvisen učinek vsebine, ki jo je dobil iz okolja. Lahko je takšen. Ali povsem drugačen. Odvisno od otrokove libidinalne ekonomije.
Zato smo lahko gledali Toma in Jerryja, in to pri nas ni razvijalo nasilja. Ampak sočutje. Empatijo. Solidarnost do šibkejšega. Skratka lastnosti, ki so bile povezane z zavračanjem nasilja. In z upiranjem tistim, ki nasilje vršijo.
Ker je pedagoško in vzgojno čistunstvo ostalo zaslepljeno tako za teoretično resnico, da otrok ni preprosti odtis okolja, kot tudi za praktične učinke gledanja Toma in Jerryja, je v dobronamerni skrbi za pravilen razvoj otrok izoblikovalo osnovo za kriminalizacijo in posledično ukinitev vseh risank, ki vsebujejo nasilje. Tudi Toma in Jerryja. Po njenem mnenju je treba vse agresivne prakse, vzore in izkušnje iz otrokovega okolja izbrisati. Potem bomo dobili visoko socialne, empatične, kooperativne in tovariške otroke. Ki bodo odrasli v prav tako tovariške, empatične, solidarne in socialne ljudi. Tako je sklepala že Meadova, ko je proučevala Arapeše. In nato zagovarjala prenos njihovih vzgojnih praks na Zahod. In tako so sklepali tudi pedagoški in vzgojni čistuni.
A žal je šlo za napačno sklepanje. Zahod je namreč dokazal, da otroci, ki so jim bile prihranjene nasilne risanke in vsakršne druge izkušnje z nasiljem, praviloma niso zrasli v posameznike, za katere so značilni empatija, tovarištvo, sodelovanje in druge visoko socialne veščine in prakse. Ampak so, nasprotno, zrasli v posameznike, za katere je značilna odsotnost socialnih veščin. Ki drugih sploh ne vidijo kot ljudi. Ampak kot stvari za doseganje svojih ciljev. Ki so brezobzirni. Ki na poti do svojega cilja pohodijo vse in vsakogar, ki so mu napoti. Ki mislijo le nase. Nase. Nase. In nase. Skratka, kot rezultat zahodnega pedagoškega in vzgojnega čistunstva smo na Zahodu dobili neoliberalnega posameznika. Ki ga pooseblja Ameriški psiho.
Ukinitev Toma in Jerryja torej ni obrodila pričakovanih rezultatov. Danes, ob 80-letnici risanke, lahko celo trdimo, da bi bilo za otroke nadvse koristno, če bi to risanko spet uvedli v otroški program. Otroci danes gledajo risanke o tem, kdo je prijatelj. Kaj je žirafa. In kje so Havaji. Skratka, risanke jih na vse kriplje izobražujejo. Nikakor pa pri njih ne razvijajo identifikacije s podrejenimi. In preganjanimi. Občutka za pravičnost. Možnosti identifikacije s tistimi, ki so vladani. Tega, da razlikujejo, kaj je – socialno gledano – prava stran. Torej Jerry. In kaj je napačna stran. Torej Tom. Kaj je slabo ravnanje z drugimi. Spet Tom. In tudi ne omogočajo, da bi otroci doživeli satisfakcijo, če je tisti, ki grobo vlada, zato da bi dosegel svoj cilj (torej Tom), premagan s strani njemu podrejenega (torej Jerryja). Teh socialnih veščin, ki jih je risanka Tom in Jerry tako uspešno razvijala pri nas, njenih malih gledalcih, današnje risanke ne razvijajo več. One le informirajo.
Je pa seveda jasno tudi, zakaj so socialne veščine, ki jih je razvijala risanka Tom in Jerry, danes nezaželene. Ne zaradi agresivnosti. Te se današnji otroci v oblikah in količinah, ki jima Tom in Jerry ne moreta niti zdaleč parirati, učijo in jo dnevno prakticirajo preko računalniških igric. Zoper te nihče ne naredi nič. Toma in Jerryja torej očitno ni bilo treba prepovedati zaradi agresivnih vsebin. Ampak zaradi tega, ker je bila ta risanka univerzalno priljubljena lekcija o socialni pravičnosti. In lekcij o socialni pravičnosti danes ni več. Danes so prepovedane.
Karantena zaradi epidemije nevarne nalezljive bolezni je lahko čas, na katerem poganjajo temna občutja tesnobe, panike, osamljenosti in obupa, lahko pa je tudi čas za ustvarjalnost, refleksijo in nove začetke. Prav v tem smislu je situacijo, v katero smo vrženi v zadnjih mesecih, razumela založba Beletrina, ki je v času, ko je večina kulturnih organizacij zaprla svoja vrata, zagnala Festival upanja (Festival of Hope), spletni dogodek, ki je postal prava uspešnica. Na njem je nastopilo skoraj petsto pesnikov in pesnic z vsega sveta, dosegel pa je okoli 120 tisoč uporabnikov. Največ spletnih ogledov so zabeležili iz ZDA, Nemčije, Velike Britanije, Italije, Slovenije in Francije, otvoritveni dogodek, na katerem so nastopili kitajski pesnik Yang Lian, ameriška pesnica Carolyn Forché, indijska pesnica Sharmistha Mohanty ter slovenski pesnik in urednik Aleš Šteger, pa si je ogledalo 7400 ljudi.
Gostiteljica prireditve, ki je v svojem bistvu mednarodni pesniški festival, je evropska platforma za poezijo Versopolis. Dogajanje se odvija na spletni strani Verospolis Review (https://www.versopolis.com/), pa tudi na družbenih omrežjih Versopolisa (Facebook, Instagram).
K sodelovanju so povabili partnerje Versopolisa, z odprtim klicem pa so pridobili še številne druge sodelujoče, skupaj osemdeset festivalskih partnerjev iz 37 držav. Med njimi so svetovno ugledni pesniški festivali (Poetry International Rotterdam, Festival Internacional de Poesía de la Ciudad de México, PEN World Voices iz New Yorka in mednarodni pesniški festival iz Šanghaja). Ponosni pa so tudi na to, da so k sodelovanju pritegnili ugledne pesnike in pesnice (Lawrence Ferlinghetti, Raúl Zurita, Rita Dove, Ilma Rakusa, Zhai Yongming, Juan Carlos Mestre,Bei Dao ...)
Strokovnjakinja za komuniciranje z javnostmi z Dunaja Ana Berlin, ki je sodelovala pri pripravi festivala, pravi: »Mislim, da je bila ideja ustvariti upanje s pomočjo digitalne platforme in z viri, ki smo jih imeli na razpolago, zelo drzna. A mislim tudi, da je preprostost ideje v kombinaciji z zelo specifično situacijo ustvarila trenutek, ki ga ni nihče pričakoval. Menili smo, da se bo naši iniciativi pridružilo petnajst do dvajset partnerjev, na koncu pa se nam jih je pridružilo 80, program pa bo trajal tri mesece namesto predvidenega enega tedna. Tako velik odmev je bil zagotovo veliko presenečenje.«
Kitajski pesnik Bei Dao nastopa na Festivalu upanja.
Pri vsem skupaj je še najbolj presenetljivo to, da so projekt izvedli brez večjih predhodnih priprav in s proračunom, ki je skoraj enak ničli, je povedal programski urednik založbe Beletrina Aleš Šteger, in pa to, da je bil odziv tako pri sodelujočih kot pri publiki zares dober. »Lepo je bilo videti, kako se je preko našega festivala ustvarila mednarodna povezava v pesniški skupnosti. Bili smo motivirani, povezalo nas je izredno stanje, jasno se je pokazalo, da ima poezija v taki situaciji svoje mesto. Zgleda, da smo s tem festivalom zadeli živec časa,« je dodal.
Tudi Ana Berlin poudarja, da posebnih težav pri organizaciji ni bilo, ekipa je delala zelo učinkovito, kljub temu da se je v živo sestala le enkrat, ostalo komunikacijo pa so opravili po skajpu. »Vsi smo bili motivirani in veseli, da lahko delamo pri takem eksperimentalnem projektu v izzivalnih časih,« poudarja.
Pisateljico in urednico Versopolis ReviewaAno Schnabl, ki je sodelovala v organizacijski ekipi, je pri Festivalu upanja prav tako najbolj presenetil odziv. »Da bodo organizacije in festivali s Festivalom upanja želeli sodelovati v taki meri, tako intenzivno, je res bilo nenadejano. Zdelo se je celo, da bi morala takšna iniciativa nastopiti že mnogo prej,« je povedala. Na vprašanje, kaj jo je v programu festivala najbolj navdušilo, odgovarja: »Najbolj zanimiva stvar v festivalskem dogajanju je bilo zlasti bogastvo pristopov k ustvarjanju digitalnih dogodkov.« Še posebej so jo navdušili impozantni prispevki LegeItaliane, organizacije, ki se posveča pesniškim slemom, prispevali so – tako vizualno kot besedilno – izjemno kakovostne izvirne video pesmi. Po njenem mnenju lahko ta festival postane model za organizacijo dogodkov v prihodnje. »Ravno zato, ker festivali in druge organizacije želijo sodelovati v nečem nadnacionalnem in zlasti povezovalnem,« pravi. Tudi po besedah Aleša Štegra pri Beletrini razmišljajo, da bi nekaj podobnega ponovili naslednje leto, a z drugačnimi vsebinami.
Evropska komisija je pohvalila Festival upanja kot primer dobre prakse.
Osrednji festivalski teden je bil med 23. in 30. aprilom, a ker se je izkazalo, da je festival zelo uspešen, so ga podaljšali do druge polovice junija. V naslednjih dneh nas čaka še kar nekaj zanimivih dogodkov. Ana Schnabl pravi: »V prihodnjem tednu potujemo na Kitajsko s Survivors Poetry Magazine in v Indijo z The Chair Poetry Festival. Oba festivala predstavljata najbolj ‘vroče’ avtorje in avtorice, zato prispevkov res ne gre zamuditi.«
Evropska komisija je Festival upanja prepoznala in izpostavila kot primer dobre prakse na področju kulture v času koronavirusa. Kotmočan povezovalni kulturni dogodek ga je predstavila Susanne Conze, govorka Evropske komisije za področje kulture, izobraževanja, športa, mladih, demokracije in demografije. »Festival pripoveduje o upanju, prihodnosti in priložnostih, intenziven pesniški program pa si vsak dan ogleda na tisoče gledalcev. Vabimo vas, da užijete poezijo z vseh koncev sveta,« je k spremljanju festivala povabila Susanne Conze.
»Iz te izkušnje smo se veliko naučili. Kulturni dogodki na digitalni platformi imajo svoje prednosti – lahko postanejo globalni, publika pa jih lahko doživlja s tempom in v okolju, ki si ga sama določi. Festival upanja dokazuje, kako velika je pesniška skupnost, in pa to, da imamo skupne strahove in upanja in da publiko zanima, kaj imajo pesniki povedati,« meni Ana Berlin. Konkretno sporočilo festivala pa je po njenih besedah to, da ne glede na to, kako neprijetne in nepričakovane so okoliščine, lahko s pozitivnim razmišljanjem ustvarimo pozitivno energijo. Poezija je v bistvu človeškega in lahko prečka meje, kulturne razlike in pandemije ter nas poveže na globalni ravni, zaključuje Ana Berlin.
V času karantene, ko so bile knjižnice in knjigarne zaprte, je bil edini način, da si izposodimo ali kupimo elektronsko knjigo v slovenskem jeziku 24 ur na dan, 7 dni v tednu, od koderkoli na svetu – Biblos. Edina slovenska e-knjižnica in e-knjigarna, ki je leta 2013 nastal pod okriljem Beletrine, v tesnem sodelovanju z mrežo slovenskih splošnih knjižnic in institutom IZUM, skrbnikom sistema Cobiss. Od sredine marca Biblos beleži eksponentno rast izposoje, ki verjetno napoveduje tudi dolgoročne spremembe bralnih navad. Pogovarjali smo se z Markom Hercogom, tehničnim direktorjem Beletrine, ki je v Sloveniji največji strokovnjak za področje e-knjige in gonilna sila Biblosa od samega začetka, sicer pa tehnični urednik, ki je v založništvu že 25 let.
Najprej vprašanje, kaj sploh je e- knjiga?
Lahko formuliramo takole: je besedilo, ki je posebej prilagojeno za prikaz na e-napravah z namenom čim boljše bralne izkušnje. Beremo jo lahko na večini mobilnih naprav, tablicah, prenosnih in stacionarnih računalnikih.
Kako se je začela zgodba z Biblosom?
Začetek je povezan s pojavom e-knjige in uveljavitvijo velikih sistemov za distribucijo e-knjig (Amazon, Kobo …), kjer je dominiralo gradivo v angleškem jeziku. Ker pri nas tovrstne ponudbe ni bilo, so uporabniki začeli posegati po tujejezičnih knjigah. Poznali smo izkušnje iz tujine, kjer je e-branje v tujem jeziku skoraj popolnoma izpodrinilo branje v maternem jeziku in tega scenarija si nismo želeli še s slovenskim jezikom. Zamisel o zagonu pionirskega projekta Biblos se je porodila v dialogu s slovenskimi splošnimi knjižnicami, ki so se takrat soočale s konkurenčnimi trendi digitalizacije, saj je e-branje ponujalo tudi odgovor na težave starejših in slabovidnih oseb, ki potrebujejo povečavo črk in nastavitev osvetlitve zaslona, pa tudi za bralce, ki se znajdejo v neenakem položaju, ker izposoja knjig zaradi oddaljenosti knjižnic in knjigarn ni možna. Biblos je bil zasnovan kot distribucijska platforma, ki omogoča tako oddaljeno izposojo kot branje na različnih napravah (na bralnikih, telefonih in tablicah ali računalnikih), hkrati pa smo imeli že od začetka vizijo, da bo sistem javno dostopen za vse uporabnike slovenskih knjižnic ter da uporaba ne bo predstavljala dodatnega stroška za uporabnika. Zasnova Biblosa je terjala dve leti intenzivnega zbiranja, izmenjave in analize informacij ter obiskovanja strokovnih konferenc in sejmov. V letu 2012 smo zasnovali arhitekturo celotnega sistema in prešli v operativno izvedbo. Biblos je zaživel najprej kot pilotni testni projekt, v katerem je sodelovalo manjše število knjižnic, potem pa smo v letu 2013 prešli v operativno delovanje.
Zakaj se niste že na začetku povezali z Amazonom?
Pri povezovanju sistemov gre velikokrat za tehnične prepreke, saj večina od teh sistemov ni zasnovanih z idejo, da bi omogočala povezljivost. Potem je tu tudi ekonomski faktor – vsak uporablja svoj poslovni model. Glavni problem pa je, da samo gradivo večinoma nima možnosti prostega prehajanja – govorim o pravicah, ker založniški trg deluje tako, da večina lokalnih založnikov nima možnosti zakupa avtorskih pravic, ki bi omogočale distribucijo na širšem svetovnem območju oziroma so pravice praviloma omejene na ožje področje. Tudi ko smo preučevali možnosti, če bi lahko povezali evropske knjižnične sisteme med sabo, smo trčili ob težavo, kako bi knjiga lahko prešla mejo. Nabor gradiva bi bil zaradi prej omenjene težave tako majhen, da zagon sistema ne bi bil smiseln.
Kako deluje branje e-knjig z Biblosa?
Biblos je zasnovan tako, da ga lahko uporablja vsak, ki je vsaj osnovno računalniško pismen, namenjen je vsem starostnim skupinam, od otrok do najstarejših, potrebujemo pa še ustrezno elektronsko napravo, kot so e-bralnik, tablica, računalnik ali pametni telefon. Za izposojo elektronskih knjig morate biti član ene izmed slovenskih splošnih knjižnic. Ob včlanitvi v knjižnico dobi uporabnik člansko številko in geslo za Mojo knjižnico, potem pa se postopki nekoliko med seboj razlikujejo glede na to, na kateri napravi e-knjige beremo, lahko na osebnem računalniku, tablici, telefonu z iOS ali Android sistemom, najboljša možnost pa je nedvomno branje na bralnikih. Še posebej primeren, zaradi slovenskega vmesnika, je bralnik inkBook. Navodila za vsakega od teh načinov izposoje najdete na spletni strani Biblos.si. Nabor knjig in razpoložljivo število posameznih naslovov sta odvisna od same knjižnice, v katero ste včlanjeni. Tu si želimo priti uporabnikom Biblosa čim bliže in s knjižničarji si zelo prizadevamo, da bi bile e-knjige še posebej v teh težkih časih v čim večjem številu na voljo.
Na Biblosu si je mogoče izposoditi štiri knjige naenkrat za obdobje dveh tednov. Po tem času se dostop do knjig prekine, zato zamudnin ni. Seveda lahko knjige, ki jih preberemo, pred potekom izposoje predčasno vrnemo, tiste, ki pa nam jih ni uspelo prebrati, pa si lahko ponovno izposodimo.
Je bilo v času karantene kaj drugače?
Tudi v tem obdobju je tehnična ekipa Beletrine poskrbela, da je sistem gladko deloval, je pa res, da smo bili soočeni s tem, da smo morali servisirati veliko večje povpraševanje oziroma promet, zato smo v zadnjem času naredili kar nekaj nadgradenj in prilagoditev za izboljšanje učinkovitosti in zmogljivosti sistema. Najbolj zahtevna pa je bila podpora novim uporabnikom, ki sistema še ne obvladajo, tem so na spletni strani Biblos na voljo navodila in video vodniki. Poleg teh navodil, ki so zelo obiskana, pa uporabniki včasih potrebujejo dodatno pomoč in usmerjanje po korakih. Zato imamo na voljo spletno in telefonsko pomoč ekipe, ki dela s polno paro.
V Sloveniji obstajajo različne platforme, ki se spogledujejo z e-branjem, med drugim dLib, Emka, Kamra, Biblos. V čem je Biblos specifičen?
Primarni namen Biblosa je distribucija aktualnega knjižnega gradiva v slovenskem jeziku, se pravi omogočanje branja oziroma izposoja e-knjig za vse uporabnike slovenskih splošnih knjižnic, NUK-a in knjižnice za slepe in slabovidne Minke Skaberne, ter nakup e-knjig za vse zainteresirane uporabnike. Ostali omenjeni sistemi ali posedujejo manjše število naslovov in še to le za nakup, kot recimo Emka, ali ponujajo dostop do večinoma bolj arhivskega gradiva – digitalna knjižnica Slovenije dLib.si, ki deluje v okviru NUK, ima na primer več kot 850.000 enot gradiva, revij, knjig, rokopisov, zemljevidov, fotografij, glasbe in priročnikov.
Avtorica uspešnice Belo se pere na devetdeset Bronja Žakelj z Biblosovim bralnikom. Fotografija: Matej Pušnik
Trenutno je na Biblosu več kot 4000 knjig, kar je veliko, vendar bi si bralci želeli še več e-knjig v slovenščini. Zakaj jih ni več?
Število knjig nenehno narašča. Je pa odvisno od produkcije slovenskih založnikov. Pri prevodih je še vedno največja težava cena avtorskih pravic za e-verzije tujih leposlovnih del, zato velikokrat umanjkajo kakšne knjige, ki so aktualne, pravice pa so za založbo predrage. V Sloveniji še vedno obstajajo založbe, ki ne razmišljajo o tem, da bi delovale na področju e-založništva. Trenutno na Biblosu sodelujemo s 168 založbami in samozaložniki, vemo pa, da je aktivnih založb, ki izdajo več kot štiri naslove letno, okoli dvesto. Je pa res, da smo v času karantene na Biblosu objavili nekajkrat več novih naslovov kot v enakem obdobju lani tudi zato, ker so nekateri založniki ali avtorji prav zdaj prepoznali svojo priložnost na področju e-knjig.
Kako je v tujini? Obstaja neke vrste prisila, da bi založnik za boljšo dostopnost knjige izdal tudi e-knjigo?
Ne, tukaj gre izključno za komercialni vidik. Določeni založniki so še vedno prepričani, da e-knjige kanibalizirajo prodajo tiskanih knjig, čeprav prodajni rezultati oziroma analize kažejo da gre pri e-knjigi za sobivanje s tiskano knjigo, saj vsaka zaseda svoj specifičen krog žanrov in bralcev. Je pa potrebno izpostaviti dejstvo, da nekatere države subvencionirajo izdajo e-knjig in s tem založnike zavežejo k temu, da morajo biti subvencionirani naslovi na voljo na platformah za distribucijo e-gradiva.
Kar zadeva izposojo e-knjig, obstaja v svetu več modelov.
V osnovi je poslovni model kot ga uporabljamo na Biblosu eden boljših modelov, veliko evropskih držav je povzelo naš model in ga prilagodilo svojemu trgu. Sicer pa obstajata dva modela izposoje v svetovnem merilu: prvi je komercialni sistem, kjer uporabnik proti plačilu mesečne uporabnine različnim komercialnim platformam, katere delujejo na enak način tudi na področju filma in glasbe, dostopa do e-gradiva. Drugi model pa je distribucija s strani javnih sistemov (knjižnic), ki imajo praviloma nekoliko slabšo ponudbo kot komercialni ponudniki – saj ti zadržujejo najboljše naslove za svoje sisteme in jih ne spuščajo takoj v knjižnične sisteme, s čimer si zagotavljajo boljšo obiskanost.
V osnovi sistem za avtorja, ki želi objaviti e-knjigo, deluje takole: obrnem se na Beletrino oziroma podporni center Biblosa, s seboj prinesem knjigo v wordu oziroma pdf formatu in vi ga pretvorite v e-pub, potem pa objavite na Biblosu. Kakšen je realen strošek e-knjige, je res takšna razlika v primerjavi s tiskano knjigo?
Stroške pretvorbe je težko primerjati s produkcijo tiskane knjige, saj je e-knjiga kot datoteka bolj podobna spletni strani kot pa nekemu standardno oblikovanemu PDF dokumentu, ki je danes osnovni format za produkcijo tiskane knjige. Sama pretvorba – ekstrakcija teksta iz obstoječe datoteke za tisk ter predelava v e-pub format za objavo v e-knjigarni, pa ni visok strošek.
To je del, ki ga laik spozna, ko govoriva o e-knjig. V ozadju pa so tu kompleksni sistemi razvoja, zaščite itn. A Slovenija sploh ima strokovnjake, ki obvladajo področje e-knjige, poznaš še koga razen sebe?
Mislim, da pri nas ni kadra, ki bi se načrtno ukvarjal s področjem e-knjige. Na založbah so ljudje, ki skrbijo za pretvorbe, ampak govoriva le o konverziji knjig. Znanja na področju distribucije e-knjige pa so precej specifična, predvsem pa se ves čas se spreminjajo oziroma dopolnjujejo. Informacije so na voljo v mednarodnem prostoru, kjer pa spet ni tako zelo veliko ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Sam se na tem področju ves čas izobražujem, saj moramo pri razvoju sistem, kakršen je danes Biblos, razmišljati za nekaj let vnaprej, tako da bodo stvari, o katerih razmišljamo oziroma jih razvijamo danes, na voljo uporabnikom šele čez nekaj časa. Zadeve se spreminjajo, sicer so standardi v osnovi poenoteni, a prihaja do vedno večjih razlik v sistemih oziroma platformah, kar nas lahko v prihodnosti privede do vse večjih razlik v tehnični kvaliteti samih e-knjig, kar pa za same uporabnike ne bi bilo najbolje.
V času karantene je Biblos dosegel izjemen razmah. Bo po karanteni upad nazaj na izhodiščno stanje ali ne?
Zdi se mi, da se je samo področje e-knjig za mladostnike in otroke nekoliko dvignilo v tem času, sicer pa je izposoja ostalih žanrov ostala v enakem razmerju, le da se je obseg bistveno povečal. Biblos je v tem času omogočil marsikatero branje knjig za bralno značko, domače branje in branje za sprostitev za šolarje, ki so doma. Določeni uporabniki so šele zdaj spoznali, da obstaja možnost e-branja. Že danes vidimo, da se številke ne bodo vrnile na tiste pred karanteno, ker bo kar lep del bralcev ostal pri e-knjigah. Iz tujine vemo, da je približno 20 odstotkov bralcev zapriseženih e-bralcev, malo manj kot dvajset odstotkov bralcev bere oboje, preostali bralci pa imajo raje tiskane knjige. V Sloveniji bo trend branja e-knjig še lep čas rasel, da pridemo do teh razmerij in koronavirus je ta naravni razvoj le pospešil.
Po žanrih izposoj e-knjig so na prvih mestih v marcu ljubezenski romani, e-knjige za mlade in biografije ter spomini. In še zanimivost: ženske posegajo seveda bolj po ljubezenskih romanih in romanih 20. in 21. stoletja, moški pa po kriminalkah. Kaj pa naslovi, po katerih knjigah je te dni največje povpraševanje?
Med knjigami, ki so najbolj brane, je najbolj pogosto na prvem mestu roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, sledi kriminalka Jezero Tadeja Goloba, nato na tretjem ljubezenski roman Zvezda večera Susan Elizabeth Phillips, na lestvici najbolj izposojanih sta tudi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič in Luciferka Svetlane Makarovič, Mateja Šurca in Kotika ter ljubezenski roman Srce vedno zmaga Lise Kleypas.
Verjetno je v teh dneh prišla do izraza predvsem prednost oddaljene izposoje – dostopnosti e-knjig. Obstajajo pa še druge prednosti.
Osnovni prednosti e-knjige sta dve: prva je dostopnost – branje kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli, druga pa je ta, da e-knjiga omogoča olajšano uporabniško izkušnjo branja – povečavo črk, osvetlitev zaslona oziroma nastavitev barvnega odtenka osvetlitve ter nočni način branja.
Nekje sem brala, da če letno preberemo med 20 do 40 e-knjig, prihranimo sečnjo enega drevesa.
Na področju založništva je bilo nekaj časa zaslediti trende eko papirja in podobnega, vendar je danes že tako veliko surovin za knjige recikliranih, da to ni več stvar poudarka. Samo branje e-knjig ne pomeni velike porabe energije, baterije zdržijo dolgo in tudi sami bralniki imajo življenjsko dobo vsaj štiri leta, če ne več.
Kako pa je z domačo e-knjižnico? Če berem na računalniku, se mi knjige z Biblosa shranjujejo v računalniku, ko berem na bralniku, so spet shranjene v bralniku, kaj pa se zgodi s knjigami, ko kupim nov bralnik ali želim brati s pametnega telefona?
Vse, kar nekdo kupi, je vezano na njegov račun. Govoriva o knjižnici v oblaku, do katere lahko uporabnik dostopa z različnimi napravami, je pa omejeno število teh naprav. Če se naša naprava uniči, nam jo ukradejo lahko s priklopom nove naprave prikličemo te knjige na novo napravo. E-knjiga, ki jo kupimo, bi morala biti na voljo večno oziroma dokler sam sistem funkcionira, ni pogojena s samo napravo, ki je le orodje pri samem branju e-knjige.
Področje založništva v svetu zelo dobro poznaš, udeležuješ se knjižnih sejmov po vsem svetu in če se prav spomnim, je bilo v Frankfurtu lani celo nadstropje namenjeno e-knjigi in zvočni knjigi.
E-knjiga kot taka je že tako močno implementirana, da je že del normalne knjižne produkcije. Na največjih svetovnih knjižnih sejmih je primarna dejavnost nakup oziroma urejanje avtorskih pravic in z njimi povezanih stvari. Novosti, kot je bilo pred leti področje e-knjige, ki je danes že popolnoma integrirano v področje komunikacije in poslovne sisteme na področju založništva, pa so še vedno izpostavljene. Takšne pozornosti je danes deležna zvočna knjiga, ki je v zadnjih dveh letih doživela velik preboj in ima zato dandanes na sejmih izpostavljenost, kot jo je pred časom bila deležna e-knjiga, tako da bo tudi letos poseben del prostora in dogajanja na največjem svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu namenjen temu.
E-knjiga je najprej beležila eksponentno rast in povzročala bojazen, da bo povzročila zaton tiskane knjige, v zadnjem času pa trg e-knjige v svetu upada. Je to tudi na račun avdio knjig, ki postaja velik svetovni trend?
Mislim, da neposrednih povezav ni. Tudi to upadanje ne drži čisto: nekje je upadanje, nekje je rast. Kolikor spremljam, se je e-knjiga uveljavila v nekaterih žanrih in prevzela velik delež bralcev, v nekaterih žanrih pa se je umaknila.
Je strah, da se e-knjiga zajeda v tiskano knjigo, upravičen?
Predvsem gre pri e-knjigi za primat pri lažjih žanrih, na teh področjih e-knjiga dolgoročno dominira, ker se je izkazala za bolj praktičen format za počitniško branje, v anglosaksonskem svetu gre za knjige, ki so dejansko mišljene za enkratno branje, torej da jih prebereš in odvržeš. Izkazalo se je, da na nekaterih področjih tiskana in e-knjiga odlično sobivata, bralci se potem odločajo za to, kaj jim je v dani situaciji bolj uporabno. Pri turističnih vodičih se je tudi zgodilo, da je e-knjiga v določeni meri izpodrinila tiskano knjigo, na področju kuharskih knjig je uravnotežena uporaba obeh oblik. Je pa potrebno izpostaviti, da je karantena že sedaj zelo spremenila statistike, e-branje je povsod, tudi pri nas, v marcu in aprilu poskočilo tudi za več sto odstotkov. Biblos je samo od začetka karantene do danes zabeležil več kot 104.000 izposoj, kar je izjemna številka, če jo primerjamo z malo manj kot 100.000 izposojami v celem lanskem letu. S 300 povprečnih dnevnih izposoj pred kriznimi razmerami smo prišli na skoraj 2700 izposoj v enem dnevu, velik del tega predstavljajo novi uporabniki. V povprečju je Biblos pred uvedbo karantene na tedenski ravni obiskalo okoli 1000 uporabnikov, sedaj pa se številka približuje številu 10.000. Od tega je gotovo polovica novih uporabnikov. Šele naslednje leto bomo lahko opazovali z razdalje, kako je koronaodtis vplival na dolgoročne bralne navade. Nekateri ljudje, ki so bili zdaj primorani preklopit v e-format branja, se bodo sicer vrnili nazaj h tiskani knjigi, veliko pa jih bo e-knjigo uporabljajo kot vzporedno možnost branja tiskani knjigi. Ker zdaj obe različici poznamo, se bomo odločali o obliki branja glede na situacijo, v kateri bomo: za dopust bomo s seboj vzeli bralnik, ki je bolj priročen, tudi za vsakodnevno čakanje v ordinaciji, branje na vlaku in avtobusu, za branje, h kateremu se želimo vračati, tudi za kakovostno leposlovje, se bomo raje odločali za tiskane knjige. Ne glede na ti dve možnosti pa je pomembno, da prav prek Biblosa obstaja tudi možnost branja v slovenskem jeziku za tiste, ki si težko kupijo tiskano knjigo po eni strani, po drugi pa za vse, ki težko berejo tiskane knjige brez dodatnih povečav, osvetlitev itn.
Bralnik Biblos. Fotografija Matej Pušnik
Idealen za branje e-knjig je bralnik, ki nima LCD zaslona, pač pa posebno tehnologijo e-črnila, to pa je očem bolj prijazno in se ne blešči na soncu, pa tudi oči ne trpijo, niso izsušene tako kot pri LCD zaslonih računalnika, televizije, tablice in pametnega telefona. Bralnikov je več vrst in proizvajalcev, večina bralcev e-knjig ima doma Kindle, ki pa ne podpira slovenščine.
Primarna prednost inkBook bralnika je ta, da ima slovenski vmesnik. Ta je bil razvit z mislijo, da čimbolj integrira Biblos kot sistem, torej je prenos e-knjig z Biblosa na bralnik uporabniku najbolj prijazen. Tudi drugi bralniki podpirajo prenosa knjige iz Biblosa, na primer Kobo bralniki (seznam bralnikov, s katerimi lahko berete z Biblosa je na spletni strani), vendar gre pri drugih bralnikih za bolj kompleksen način prenosa knjige na samo napravo in s tem tudi za slabšo uporabniško izkušnjo. Ko smo iskali ponudnika bralnikov, ki bi bil pripravljen omogočiti implementacijo s sistemom Biblos, smo edino pri InkBook, ki je danes uradni bralnik Biblosa, naleteli na odziv, pripravljenost prilagoditi napravo in uporabniški sistem temu, da se da knjige prenašati samo z nekaj kliki in da sistem deluje v slovenščini.
Zakaj ne moremo brati Biblosovih knjig na Kindlu?
Kindle je v osnovi zaprt sistem in kot tak ne deluje na način, da bi omogočal prehajanje z drugih sistemom vanj in obratno. V osnovi sta za to dva razloga: Kindle deluje na svoji platformi in ga kaj drugega pravzaprav ne zanima, saj gre za konkurenco, ki jo na nek način s tem tudi poskuša onemogočati. Pri tem gre za poslovno odločitev. Iz tega izhaja tudi, da podpirajo trge, ki so za njih tržno zanimivi. Podpirajo v osnovi okoli 10 svetovno najbolj razširjenih jezikov (razen ruščine), ki so jih potem sicer razširili 44 jezikov v zadnjih letih, vendar gre pri razširitvi le za derivate teh osnovnih jezikov. Kar zadeva slovenščino, je ta za njih tržno nezanimiva, saj je trg premajhen in vanj ne bodo vlagali. Primaren razlog omejitve na osnovni nabor jezikov je tudi ta, da želijo še vedno zagotavljati podporo tudi za starejše modele bralnikov Kindle, kar bi pomenilo prilagoditev tudi le teh za manjše jezike. Čeprav bi danes z nekaj truda lahko podprli branje v slovenščini, pa lahko sklepamo, da tovrstna investicija za njih ni ekonomsko zanimiva.
Čemu je podrejen razvoj platforme Biblos – zaščiti e-knjig?
Primarno gre za uporabniško izkušnjo. Po drugi strani pa za korekten odnos do vseh deležnikov v procesu, kar pomeni, da moramo poskrbeti, da tudi v prihodnosti ne bo možnosti, da bi gradivo uhajalo iz sistema in s tem vplivalo na odnos založnikov do e-založništva, tako da je zaščita gradiva nujno zlo, ki pogojuje delovanje vsega skupaj. Zavedamo se, da bo sistem deloval še nekaj časa na ta način, da bodo knjige zaklenjene na posameznega uporabnika in bomo sistem tudi vnaprej razvijali v tej smeri, da ne bi bilo nedovoljenega prehajanja gradiva od enega uporabnika h drugemu, s čimer bi bile kršene avtorske pravice in na nek način oškodovano delovanje založnikov. Sama zaščita bo vedno prisotna, delamo pa na tem, da zaščita čim manj vpliva na uporabniško izkušnjo. Uporabnik mora čimbolj nemoteno dostopati do e-knjige.
Polovica bralcev e-knjig jih bere z računalnika. Potrebujejo brezplačni Adobejev program, ki omogoča to branje – je to edini način, ki obstaja?
V tem trenutku da, za branje e-knjig na računalniku priporočamo uporabo programa Adobe Digital Editions. Ta program je potreben zato, da lahko knjige na varen način prenesemo na uporabnikov računalnik, kjer so potem, znotraj tega programa, na voljo samo registriranemu uporabniku.
Do e-knjig lahko dostopamo tudi prek telefona, za kar ste razvili aplikacijo, ki je pri določenem deležu uporabnikov povzročala kar nekaj slabe volje. Kaj je bil razlog za to?
Aplikacija Biblos 2 deluje od leta 2017 in je doživela okoli 20.000 namestitev. Od tega beležimo manjše število uporabnikov, ki so nezadovoljni z aplikacijo zaradi različnih težav. Ocena aplikacije je velikokrat tudi stvar marketinške podpore, s katero se nismo ukvarjali – z drugimi besedami, uporabnikov ne pozivamo, da pozitivno ocenjujejo našo aplikacijo. Aplikacija Biblos 2 za operacijski sistem iOS deluje brez omembe vrednih težav. Težave pa se pojavljajo na sistemu Android, ki v tem trenutku deluje na več kot 16.200 napravah v različnih Android verzijah. Aplikacija Biblos podpira 94 odstotkov Android naprav. Težave izhajajo iz komponente sistema za zaščito in distribucijo gradiva, ki jo je razvilo podjetje Adobe in je del Biblos aplikacije. Adobe zanjo ne zagotavlja potrebnega razvoja oziroma prilagoditev, posledično pa to vpliva na uporabniško izkušnjo na določenih napravah, na katerih se aplikacija uporablja. Oblike težav, ki se pojavljajo, pa so zelo različne. Načeloma se ponudniki e-knjig odločajo med dvema možnostma, kako zasnovati celoten sistem: prva je, da je sistem zaprt (Kobo, Kindle itn.), kar pomeni, da se ga lahko uporablja na omejenem naboru naprav, in druga, da je sistem odprt (Biblos), kar pomeni, da ga je možno uporabljati na večini naprav, ki podpirajo določene standarde. Obstoječo aplikacijo trenutno prenavljamo in bo v kratkem na voljo za uporabo, konec leta 2020 pa načrtujemo prehod na novo platformo za distribucijo in zaščito gradiva.
V kakšno smer pa bo šel razvoj Biblosa v prihodnje?
Predvsem delamo na izboljšanju uporabniške izkušnje. Radi bi izboljšali predstavitve knjig, približali knjigo v samem procesu izbire, saj jo uporabnik prek spleta ne more prelistati na enak način kot jo lahko v knjižnici oziroma knjigarni. Naša ideja je razvoj sistema za strojno analiza besedila s pomočjo umetne inteligence, ki bi analizirala besedilo knjige in jo na obogaten način predstavila uporabniku oziroma proizvedla informacije, ki bi uporabniku ponudile razširjene metapodatke o njej – o osebah, krajih, žanrih, primernosti za različne starosti itn.
Del pogovora je že bil objavljen v časopisu Delo. Najdete ga na povezavi:
Knjižnica Suzane Tratnik na posnetku, narejenem preko Skypa. Fotografija: Ana Kovač
Današnja domača knjižnica Suzane Tratnik, letošnje nominiranke za nagrado kresnik, je začela nastajati, ko se je pisateljica in prevajalka zaradi študija humanistike preselila v Ljubljano. Z njo je povezana njena osebna zgodovina, med (i)zbranimi deli pa so tudi revije z zgodovinsko in raziskovalno vrednostjo.
»Ko sem se leta 1982 preselila v Ljubljano, sem prišla brez ene knjige, saj sem vse, ki sem jih takrat imela, pustila v Murski Soboti. Prve knjige, ki sem si jih kupila, so bile študijske,« o začetkih svoje domače knjižnice pripoveduje Suzana Tratnik. Knjige pisateljica in prevajalka kupuje redno, veliko pa jih tudi dobi od kolegov in založb, od katerih jih je največ prejela nekoč, ko je še pisala književne kritike za Večer.
Na njenih knjižnih policah, ki jih je vedno premalo, in to ob vsaki selitvi znova, je veliko humanističnih del. Veliko med njimi jih je iz temeljne zelene zbirke založbe Studia humanitatis. »Na to zbirko sem zelo ponosna in jo zelo dobro poznam, saj sem bila nekoč pri založbi tudi distributerka,« pravi sogovornica. Veliko ima tudi knjig Založbe /*cf, Krt(ine) in precej domačega ter tujega leposlovja, med drugim večino del Škucevih zbirk Lambde in Vizibilije ter Zbirke Aleph – Centra za slovensko književnost. »Posebej dragocene so mi knjige, ki sem jih prevajala, in če sem imela srečo, da sem srečala avtorja ali avtorico, imam v slovenski izdaji tudi njihov podpis,« pravi Suzana Tratnik o delih s posebno vrednostjo. V zbirki podpisov se tako najdejo: Dorothy Allison, Eileen Myles, Michael Cunningham, Lejla Kalamujić, Nora Verde, Mary Dorcey …
Med prevajalcem in piscem se tekom prevajanja dela razvije poseben odnos, poudarja sogovornica. »Avtorja ali avtorico v tem procesu podrobno spoznaš. Kot da bi z njim ali z njo ponovno pisal delo, saj v bistvu tudi gre za to, kajti knjiga v drugem jeziku je nova knjiga.«
Štiri police za svoja dela
Štiri police v knjižnici Suzane Tratnik zasedajo njena literarna in prevajalska dela. Ob knjigah, med katerimi je tudi njen roman Norhavs na vrhu hriba, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in ji prinesel uvrstitev v širši izbor nominirancev za nagrado kresnik, pisateljica hrani tudi vse svoje prevedene knjige in strokovne publikacije, pri katerih je sodelovala. »Vse svoje objave imam zbrane na kupu. Glede tega sem bila vedno zelo sistematična tudi zato, ker smo samostojni kulturniki obsojeni na dokazovanje, kaj vse smo že naredili, zato je zelo pomembno, da imamo vse te dokaze vselej nekje pri roki.« Veliko ima literarnih revij, od Literature, Dialogov, Apokalipse do Sodobnosti in Primorskih srečanj, ki jih ni več. Prav publikacije, ki ne izhajajo več, pa so tiste, ki imajo v avtoričinem naboru posebno vrednost, saj ponujajo vpogled v družbena in kulturna gibanja osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Med temi so vse številke revije Revolver, prve slovenske gejevske in lezbične revije, ki je pri Roza klubu oz. Škucu izhajala med letoma 1990 in 1997. Shranjene ima tudi izvode revije Narobe, prav tako LGBT publikacije, ki je ni več. Na policah pa ima tudi razne biltene, predvsem iz osemdesetih let, ki so povezani s Škucem in lezbično sceno, denimo Roza Viks, Gayzine, Pandora in Lesbozine, ter vse izvode kataloga Festivala LGBT filma. Ima tudi vse izvode feministične teoretske revije Delta društva za kulturološke raziskave in precej starejših tujih revij ter časopisov s podobno tematiko. Tudi do tega nabora v svoji knjižnici ima Suzana Tratnik poseben odnos, saj jo spominja na njene aktivistične in literarne začetke.
V devetih fasciklih pa hrani časopisne odrezke, vabila, brošure, recenzije in vse, kar je povezano z njenim literarnim ustvarjanjem.
Magija na policah
V knjižnici Suzane Tratnik je ena od polic posvečena tudi knjigam, povezanim z magijo. »S to sem se veliko ukvarjala zlasti v osemdesetih letih, ko so se obetale družbene spremembe in je bilo to področje v splošnem precej nezaželeno. Zame pa je to bilo neke vrste raziskovanje še ene možne realnosti. Magija je močna referenčna točka tudi v intelektualnem in umetniškem svetu,« pojasnjuje sogovornica, ob tem pa doda, da ji gredo močno na živce new age knjige, ki obljubljajo neko razsvetljenje, »a gre v bistvu za nadomeščanje neznanja in kapitalistično finto, kako ljudem prodati iluzijo o sreči.«
V svojem magičnem tematskem razdelku ima intelektualka tudi knjige o astrologiji, numerologiji, Satanovo Biblijo, I-Ching, tudi Rdečo magijo avtorja Franka G. Ripla. »Delo, ki so ga v osemdesetih mnogi kupovali, čeprav gre za precej nerazumljivo knjigo,« še pravi. Veliko pa ima tudi knjig o jogijskih praksah.
Življenjska obdobja v domači knjižnici
»Je pa v domači knjižnici moja osebna in intelektualna zgodovina, povezana z mojim življenjem in delom v Ljubljani. Ob vsaki knjigi se spomnim obdobja, v katerem sem jo brala, kupila, mi jo je kdo podaril ali pa sem jo morda kje našla … Knjige so zame zavetje, čeprav še zdaleč nisem prebrala vseh, ki jih imam, in bi bila zato lahko še vsaj eno leto v karanteni,« je še poudarila Suzana Tratnik, ko smo se v času samoizoalcije o njeni domači knjižnici pogovarjali prek Skypa.
K že prebranemu se Suzana Tratnik velikokrat tudi vrača – kdaj morda le h kakšnemu odlomku ali citatu, še zlasti ko prevaja. Se pa trudi, da knjige ostanejo nedotaknjene – brez podčrtavanj, zavihkov ali celo z odtisi kavnih skodelic. A ko govori o knjigah in svoji zgodovini, povezani z njimi, sogovornica omeni, kako se je vanje v vseh teh desetletjih odtisnil njen vsakdan tudi na drugih ravneh. V porumenelem papirju je iz mnogih enosobnih stanovanj tako tudi vse to, kar je kadarkoli skuhala, in cigarete, ki jih je doma pokadila, dokler ni prenehala.
Za sicer predano bralko papirnatih izdaj pa je bila slovenska e-knjižnica Biblos v času samoizolacije, ko je bil to edini način za izposojanja knjižničnega gradiva, pravo odkritje, še pripoveduje. Novo bralno navado – branje elektronskih knjig – bo ohranila tudi v prihodnje.
Ana Schnabl je komaj dobro začela spoznavati svet okrog sebe, midve sva bili pogumno v nizkem startu in skoraj že pripravljeni na osnovno šolo, medtem ko sta se profesor in pisatelj Adam ter Ana, njegova urednica na založbi, prebijala čez razmeroma tegobne prepreke, a tudi izjemno vznesene trenutke.
Ana in Adam sta, sicer povsem fiktivna, a osrednja lika Mojstrovine, ki je aprila izšel pri založbi Beletrina in je romaneskni prvenec pisateljice, filozofinje in komparativistke Ane Schnabl.
Z njim je najprej sebe, zdaj pa že bralce zavrtela v čase, ko je Jugoslavija še tiktakala, a je tudi že počasi pojenjavala. Razkroj zdaj že dolgo bivše države odmeva tudi v razmerju med Adamom in Ano. On ni samo pisatelj in profesor, skrivoma je tudi novorevijaš; oni ni le urednica, ampak tudi sodeluje z oblastmi – tako da ovaja. Oba imata družino. A oba se tudi zaljubita. Vmes pa se nad njunim in našim skupnim svetom najprej skoraj neopazno, potem pa vse bolj očitno razpenja psihološka drama.
Prisluhnite podkastu:
Ana Schnabl je pisateljica, komparativistka in doktorska študentka filozofije. Njena zbirka kratkih zgodb Razvezani je pred tremi leti prejela nagrado za najboljši knjižni prvenec.
Roman Mojstrovina Ane Schnabl, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Spomnil se je, da si ni skuhal kosila, in zdaj se vrača, ura je pol dveh, torej je pametno, če se ustavi v marketu in vzame četrtinko ali pa polovico pice.
Parkira in pohiti proti vhodu, spotoma pa si na ušesa in obraz nerodno rine nagobčnik. Tako je poimenoval zaščitno masko. Hm, je pomislil, saj smo res kot kakšne maškare in tem ruticam mirno lahko rečemo, da so podobne, no, da so kakor tiste pustne … Ja, če vidiš na ulicah, v trgovinah, lekarnah, pač povsod te maske: modre, bele, rožnate, vijoličaste, črne, rumene – se pojavi vsaj dvoje čustev: smeh in hkrati strah. Pa, saj je tudi smrt kakor maska, je maska.
Stopi v avlo, gre najprej po časopis, zanima ga afera, ki je sinoči razplamtela državljane. Potem si ogleduje, kaj je ob tej pozni uri še ostalo od ponudbe pic in burekov. Malo. Le ena pica, razrezana s križem na štiri dele. Desna polovica je velika in lepa, leva pa bolj revna. Odloči se za desno. In čaka. Gospa pri blagajni se ne zmeni zanj, pomaha ji, nič. Čaka. In medtem ko čaka, razmišlja, zakaj se je zadnje čase izogibal veleblagovnici. Zakaj že? Nič, danes ni bilo v njem nobenih pomislekov, zadržkov. Le sproščenost, nič strahu. Strahu? Le zakaj?
Gospe ne prikliče. Gospa se dela, kot da ga ne vidi, kot da ne obstaja. Hm, čudno. Stopi k njej in reče: Prosim, bi stopili tjale, da vam pokažem … Jezno ga ošvrkne s črnim pogledom, nerada vstane, gre k ostankom ponudbe, pokaže ji edino pico, pokaže desni četrtinki, ona pa se za njegov izbor ne zmeni, z lopatko zajame slabši četrtinki, jih zapakira, on molči, gre do blagajne, plača, in ko odhaja, razmišlja: Le zakaj je bila tista ženska do mene tako nevljudna? Pravzaprav: kot da nekako gleda skozi mene, kot da me sploh ni tam? Ah, najbrž je utrujena, sita kupcev in sploh vsega.
Pride do avta, sede, prižge motor, in takrat ga prešine spoznanje: O ti moj bog, seveda! Pozabil sem, da s svojimi leti ne bi smel biti ob tej uri, ob dveh in pol, tu, v trgovini, v veleblagovnici. Moj čas je že davno minil. Trajal je od osme do desete. Nič več! Še dobro, da me ni napodila ali vsaj ošvrknila s kakšno pripombo. Kot so naredile tri mlade ženske prejšnji teden, tam, pri Zajčku. Prišel je do vhodnih vrat, da bi pogledal, od kdaj do kdaj je Zajček odprt. Da bi se vrnil zadnjo uro njihovega obratovanja, kot mu je, starcu, dovoljeno. Vrtel se je okoli vhodnih vrat in iskal napis: Odprto od … do … Pričakoval je velik napis, velike črke. Pa je zaznal čustveno energijo, niti malo prijazno. V njej je bilo: jeza, nestrpnost, tudi strah. In potem ena bevskne: Pa kaj delate tu? Ob tej uri nimate tu kaj iskati. Vaš čas je minil.
O, Jezus! Seveda. In pove jim, zakaj se vrti okoli vhoda. Ne da bi prav zdaj, ob zanj prepovedani uri, vstopil, ampak … In ena reče: Pa maske tudi nimate. In druga bevskne: Še okužil nas bo! Tretja pa miri: No, no, ne delajte panike. Saj ne bo vstopil.
Pogleda stiliziranega zajčka, simbol te prodajalne z zelenjavo, in ta lepi zajček zastriže z ušesi in ga potolaži: Pridi zadnjo uro, pa ti bom zaupal veliko skrivnost: Na kateri koroni raste najboljša detelja. Samo tebi, ki si v odhodu, zaupam. Saj razumeš, a ne?
Ja, je razumel, seveda.
27. aprila 2020
Okence tri
Pozen je, živčno hiti na pošto, da mu ne zapro pred nosom.
Vidi: pred vhodom čaka pet ljudi. Varnostna razdalja med čakajočimi: tri metre. Odmisli: O bog, tudi tu stojimo pred vrati.
Med čakajočimi je njegov dobri znanec. Razveseli se ga, stopi k njemu, pa se spomni, da je bližina prepovedana, pa naredi nekaj korakov nazaj. In se pogovarjata, tako, na daljavo.
Pred vrati stoji varnostnik in ureja promet. Ko sta pred vhodom le še dva: on in neka mladenka, reče dekle: Gospod, pojdite, jaz bom počakala.
Torej mu je dala prednost.
Stopi proti vhodu, in ker ne vidi varnostnika, ki se je pomaknil nekam noter, gre kar naprej. Takrat pa začne ta mladenič – varnostnik divje kričati, češ: Kam pa rinete?! Pred vami je še ono dekle, tam zunaj!
Starec pove, da mu je dala prednost. Uradna oseba, ta varnostnik, ne verjame, gleda mladenko, ta potrdi resničnost njegove izjave. Misleč, da je zadeva urejena, pohiti k napačnemu okencu. (Prišel je po priporočeno uradno pošiljko.) Takrat pa začne varnostnik, ki tu predstavlja oblast, na ves glas in jezno, besno kričati: Številka tri! Tretje okence. Tri ! Tri !
V njegovih ušesih, v njegovi glavi to kričanje ostro seklja in bobni. Pomisli: Joj, cela pošta sliši te jezne, besne zahteve: Tri, rekel sem: TRI!
Le kaj si mislijo vsi ti uradniki in čakajoči pred okenci?
Ker meni, da bo dobil pošiljko pri prvem okencu desno, rine tja. Oblast pa kriči vedno glasneje in vedno bolj divje: Tri! Rekel sem: Tri!
Obrne se k njemu, stopi bliže in ga vpraša: Zakaj pa kričite?
Varnostnik pa glasno ponavlja: Tri! Tri!
Starec končno dojame, kaj mu hoče oni dopovedati. Prešine ga: Vidi starčka, pa misli, da je naglušen. In šteje: Ena, dva, tri. Stopi torej pred okence tri. Ves je zmeden, zaradi kričanja iztirjen. Uradnici pokaže obvestilo o prispeli pošti. Nekaj mora podpisati. Misli, da to zahteva od njega. Njegov podpis. Ker nima očal s sabo, ne more prebrati, kaj tisto okence na obvestilu zahteva. Ne podpisa, ampak: Vpiši kraj, datum in uro. Tega ne more razbrati in ves preplašen od kričanja pač kar podpisuje. Uradnica vzklikne: O Bog! Pa mu vzame obvestilo in se ga usmili: Sama izpolni, kar je treba. Piše kar nad njegovim podpisom.
Živa groza. Starec reče: Hvala. Misli, da je to rekel. Pa ni.
Vrača se mimo varnostnika. Ne pogleda ga. Čuti, da mu je nerodno. Prijazno reče: Nasvidenje. In on tudi, prijazno: Nasvidenje.
Če bo te korona živčne dneve še moral po kaj na pošto, bo poslal ženo. Ona bolj obvlada sedanji noro divji vojni čas. Vojni? Ja, kot da že besni ta beštija. Resnično.
Ne glede na to, kakšen odnos imamo do ukrepov, ki jih je prinesla pandemija koronavirusa – ali se z njimi strinjamo ali se nam zdijo pretirani, je ta močno vplivala na naš vsakdan. Večinoma smo zadnja dva meseca preživljali v zaprtih prostorih, stran od sorodnikov, prijateljev in znancev, dnevna rutina se je popolnoma ustavila, strah pred boleznijo pa je zarezal v še tako vase prepričane posameznike. Če drugega ne zato, ker smo bili vsak dan deležni pogosto nasprotujočih si informacij iz medijev in družbenih omrežij. Tesnoba, stiska, obup, jeza, depresija, strah pred prihodnostjo so in bodo tudi še dolgo po koncu omejevalnih ukrepov obvladovali naše misli in čustva – najsi tega zavedamo ali ne.
Ostani doma je postala nova predpisana norma, zato so se mnogi ljudje v tem času za krajšanje časa in lajšanje notranjih stisk obrnili k aktivnostim, ki jih lahko počnejo od doma – to je učenju novih spretnosti in znanj. Tako so bila družbena omrežja polna čudovitih fotografij novih mojstrov peke z drožmi, internet pa je pregoreval od brezplačnih tečajev in skupinskih klicev prek Zooma in drugih platform za skupinsko učenje. Ko smo se utrudili od raznih miselnih in ustvarjalnih aktivnosti, pa so mnogi med nami v roke vzeli knjigo.
Knjige so znane po svojih zdravilnih in terapevtskih učinkih. Lahko nas pomirjajo, ko smo prestrašeni, razvedrijo, ko smo žalostni, pomagajo do globljega vdiha, ko nas objame tesnoba … V tako stresnih časih pa na nek način delujejo tudi kot neke vrste sedativ, saj ob njih pozabimo na realnost in se s pomočjo spretnih rok pisateljev prestavimo v vzporedni svet, ki nam ga pripoveduje zgodba. Zgodbe imajo neverjetno moč, so naš neusahljiv vir modrosti. Nudijo nam trdna tla pod nogami, saj nam dajejo zagotovilo, da je oziroma bo vse v redu. Ti svetovi, v katerih se izgubimo, nam pomagajo narediti odmik od viharnih čustev, ki si jih ustvarjamo v glavi, v srce, kjer vladajo sprejetost, notranji mir, ljubezen do sebe in sočloveka. Pomagajo nam razumeti lastna prepričanja in zaznave, a jih hkrati izzivajo. Pomagajo nam razumeti, da drugi niso naši sovražniki, temveč zavezniki. Z njimi želimo sanjati o boljšem jutri, se veseliti njihovih uspehov in jokati z njimi ob porazih.
Navdušeni bralci so sprva svoje čtivo črpali iz domačih knjižnic, ko pa jim je tam knjig »zmanjkalo«, so se preselili na splet. Spletna platforma Biblos še nikoli ni doživela takega obiska kot ravno med epidemijo. Vesela sem, da se so se temu trendu hitro prilagodile tudi založbe, ki so bile med prvimi, ki so bile prisiljene zapreti svoja vrata. S tem so založbe izgubile svoj najpomembnejši prodajni kanal, zato so prodajo knjig preselile na splet: v spletne knjigarne in na družbena omrežja. Tako so nekatere svoje najnovejše naslove izdale v obliki e-knjig, večina je, da bi pospešila prodajo in vsaj nekoliko nadomestila izpad prihodka, svojim kupcem šla na roko z brezplačno poštnino, ponujale so različno visoke popuste, oblikovale pakete knjig, pisane na kožo različnim tipom bralcev … Tudi literarni festivali in celo knjižni sejmi so se preselili na splet. Tega si do sedaj nismo mogli niti zamisliti, pa je Sejem s kavča, ki sta ga organizirala Javna agencija za knjigo in Ljubljana UNESCO mesto literature, že v svoji prvi izdaji naletel na močno pozitiven odziv.
Nakupovalne navade se torej spreminjajo. Kaj pa bralne? Če se je še ne dolgo tega zdelo, da je čas elektronskih knjig minil, so se te v času korone vrnile na glavna vrata. Ko pa pogledamo, katere so najbolje izposojane knjige na Biblosu, ugotovimo, da se okus slovenskih bralcev v času korone ni prav veliko spremenil. Če so v tujini prva mesta med prodanimi knjigami zavzeli svetovni klasiki in romani katastrofe in da se nekoliko manj prodajajo poljudne knjige, pri nas prvo mesto med najbolj branimi e-knjigami še vedno zaseda Bronja Žakelj z Belo se pere na devetdeset, lepo pa je videti da sta med prvo peterico še dva slovenska avtorja: Slovenci se očitno še nismo naveličali Jezera Tadeja Goloba in življenjske zgodbe Svetlane Makarovič Luciferka. V spletni knjigarni Emka pa poleg Harryja Potterja že vse od izida kraljuje Aljoša Bagola.
Se je pa ob vnovičnem odprtju knjižnic pokazalo, da so ljudje pogrešali druženje ob knjigah, zato je bil obisk ob njihovem odprtju nad pričakovanji. Dokler pa se omejevalni ukrepi ne bodo končali, njihovi člani do knjig ne bodo mogli priti drugače, kot da jih naročijo prek telefona ali spleta. Knjige pa bodo morale po uporabi v obvezno karanteno. Bralci bodo tako prikrajšani za svobodno brskanje po knjižnih policah in ležerno listanje v enem od udobnih bralnih kotičkov, ki jih knjižnice ponujajo. Še nekaj časa pa bodo pogrešali tudi skupno druženje ob knjigah v bralnih skupinah.
S ponedeljkovim (op. 11. 5. 2020) vnovičnim zagonom knjigarn so se kupci v težkem pričakovanju sicer vrnili vanje, a so, kljub temu da je bil v prvih dneh obisk dober, to storili z opreznostjo. Razlog so omejitve, ki jih moramo upoštevati pri njihovem obisku. Kot pravi Mimi Podkrižnik v Jutrnjicah, naj bi bile knjigarne »prostor ugodja in prijetne skušnjave, iz katerega se nikoli ne naganja, ampak vabi pozno v noč, in od koder naj se nikomur ne mudi preveč.« V teh dneh pa bralec oziroma kupec vanje vstopa z nelagodjem in pomislekom, zakaj bi se ponovno odpravil v knjigarno raziskovat novosti na knjižnih policah, če to pomeni, da se nikamor ne sme usesti ali nasloniti, pa tako na skrivaj na hitro pokukati med knjižne platnice, ko pa kar vabijo, da jih nekdo poboža in razpre. Gradnja ponovnega zaupanja kupcev bo zato trajala dalj časa, kot je trajalo zaprtje, zato pozdravljam nacionalno akcijo »Vrnitev napisanih«, ki jo je zagnala Javna agencija za knjigo skupaj s številnimi knjigotržci in knjigarji, da bi vrnili kupce in obiskovalce v knjigarne in jih spodbudili k nakupu knjig.
A da bodo to dosegli, bo potrebnih še nekaj več kot le gostoljubno odprta vrata knjigarn. Potrebni bodo tudi novi naslovi, ki jih bralci že nestrpno čakamo.
David Bedrač, Eva Mahkovic, Janko Kobal in Jože Rozman na Hudi pokušnji. Fotografija: Igor Benčevič
A si predstavljaš, da bi ti s paličko segli globoko v nos in odvzeli bris?
Ti vzeli kri in preverili vse mogoče parametre v njej?
Ti izmerili krvni pritisk?
Temperaturo?
Raven kisika v telesu?
In to vse zato, da bi lahko ugotovili, če si okužen … s hudim virusom, ki se lahko zažre globoko v vse duševne procese, obtiči v možganih in polagoma zraste in se razvije v razsežno kronično bolezen: kritičnega esteta, premišljevalca, ljubitelja besed, občudovalca besednih in stavčnih zvenov.
O okužbi z literaturo govorim. Vem, sliši se malo nenavadno, ampak temu sem bil že večkrat priča. Večkrat sem se družil s takimi, ki veliko berejo, obiskujejo literarne večere, mislijo kritično in drugače, ki ne »kupijo« takoj vsake informacije, pobrane na spletu ali socialnih omrežjih.
Največ sem jih doslej srečeval v knjižnicah, na literarnih večerih, simpozijih, konferencah in predavanjih. Zadnje, »karantenske« tedne pa se »srečujemo« v virtualnih svetovih. In uživam v iznajdljivosti nekaterih, ko berejo svojo poezijo, nagovarjajo z novimi knjigami, se pogovarjajo preko videokonferenc.
Skratka, virus je vdrl tudi na splet: tako ima še več možnosti za okužbo – da se nenadoma navdušiš za knjige ali da morda postaneš celo ljubitelj literature. Kot prijateljica, ki mi je oni dan pisala, vsa vzhičena in navdušena, kako zdaj drugače dojema poezijo, da jo je karantena prav zares navdušila tudi za ta žanr.
Seveda pa se »literarni virus« na medmrežju obnaša precej drugače kot v fizičnem svetu. Gre sicer za uspešno mutacijo, da ne bo pomote, ki po svoje prinaša veliko novih dimenzij in občutenj literature, a nekateri pomembni vidiki in učinki so povsem spremenjeni, mnogi tudi docela odpadejo.
In če se sedaj vrnem k zgornjim vprašanjem, povezanim z okužbo: prav takšno vzdušje je bilo na prvi Hudi pokušnji, ki sem jo vodil v ptujskem kulturnem hramu MuziKafe, kjer bi najbrž vsi izmerjeni parametri med navzočimi pokazali, da gre za okužene osebe. Leto 2013 se je pisalo, ko sem v družbi odličnega Jožeta Rozmana, vinskega publicista in izjemnega poznavalca vin, naredil prvi uvod v cikle teh sijajnih večerov, ki na Ptuju pod Beletrininim okriljem uspešno vztrajajo že dobrih sedem let. Ob naju sta bila, kot je bil to vse do danes stalni običaj, izbrana gosta večera – takrat sta bila to pisatelj Vlado Žabot, ki je prav takrat izdal svojo imenitno epsko delo Sveta poroka, ter Bojan Kobal, mednarodno priznani vinar.
Glede na dolžino trajanja prve Hude pokušnje in navdušenje gledalcev, ki so na koncu veliko spraševali in se jim kar ni nikamor mudilo, je bilo jasno, da so bili vsi navzoči vse bolj in bolj virus-pozitivni. Šlo je za zelo okužene ljubitelje kulture – veliko njih že od prej –, a po tem večeru je okužba prešla v še hujšo fazo; tako je bil tudi pridevnik v naslovu cikla literarnih večerov upravičen: Huda pokušnja.
»Hudo dobro! Odlično!« je bilo slišati na koncu, ko smo se še nekaj časa zavzeto družili, pred tem pa je bilo odlično poslušati skoraj preroške besede, zapisane v epski maniri, ko nam je Vlado postregel z majhnim delcem svojega epa.
»Sveta poroka je čudežno, povsem samosvoje in posebno delo v našem kontekstu. Gre za prvi sodobni slovenski ep, napisan v klasičnem verzu po motivu zelenega Jurija,« sem pomodroval, Vlado pa se je skromno nasmehnil in prikimal.
Sploh lahko rečem, da so bili vsi gostje, s katerimi sem imel opravka na začetku Hudih pokušenj (potem sta vodenje prevzela najprej Aljoša Harlamov, za njim pa Kristina Kočan) in kasneje, izredno profesionalni, prizemljeni, nekako »skromni« v svoji drži, predvsem pa izjemni v izrekanju in razmišljanju.
In zmeraj je šlo za odličen spoj med besedo in prefinjeno vinsko kapljico. Dva vzporedna tira, ki ju je seveda odlično uresničil festival Dnevi poezije in vina že mnogo pred tem, Huda pokušnja pa je postala njegova sestrica, ki se je morda najprej malo senčila pod težo velikega festivalskega brata, a kmalu je dobila svoj suvereni prostor in publiko, ki ji ostaja zvesta vse do sedaj …
V letu 2019 sem se po prav posebnem naključju ponovno znašel v tej imenitni vlogi – Kristina Kočan je šla na porodniški dopust in mene so angažirali za vodenje nekaj večerov. Pravzaprav lahko mirno povem, da sem vodenje Hude pokušnje morda celo malo pogrešal, kar sem opazil šele v zadnjem času.
Najprej sem tako oktobra lani pomenkoval s Slavkom Preglom, avtorjem biografsko obarvanega romana Srajca srečnega človeka, v katerem se sprehodimo po vznemirljivih postajah iz življenja tega zdaj že klasika slovenske mladinske književnosti. A kot smo hitro ugotovili, to ni suhoparno nizanje letnic, krajev in zgoščanje dolgočasnih situacij, pač pa napeto, vznemirljivo in – večkrat tudi – zelo hudomušno branje.
»Kako pisatelj vzdržuje vsa ta ravnovesja …? Da ne gre v prevelike podrobnosti, da ne izpusti kakih res ključnih dogodkov iz svojega življenja; da najde ravnotežje med življenjskimi situacijami in kronološkimi dejstvi ter literarno oso(n)čenim jezikom?« sem vprašal Slavka, ki je nagajivo odvrnil, da se mi zahvaljuje, če mislim, da mu je vse to res uspelo.
Tisti večer je ob Jožetu Rozmanu v naši družbi sedel »čili« vinar Matic Vizjak. Ravno prava kombinacija je bila tole – ostrina, prežeta s hudomušnostjo na strani pisatelja, in hudomušnost, začinjena z mladostniško »čili« ostrino na drugi strani, pri zelo zgovornem vinarju.
Hudo je zapeklo na jeziku in v grlu tu in tam pri kakem od požirkov. Hudo je bilo na določenih mestih tudi, ko je Slavko pripovedoval o kakih zahtevnih situacijah iz svojega življenja. A vendarle je sklenil, da lahko potegne črto pod vse in reče, da nosi srajco srečnega človeka.
Huda pokušnja, na kateri so sodelovali David Bedrač, Slavko Pregl, Matic Vizjak in Jože Rozman. Fotografija: Igor Benčevič
Tako srečno in srčno je zvenel tudi pesnik Denis Škofič na eni od Hudih pokušenj, ki sem jo odvodil pred skoraj sedmimi leti, če se spet malo vrnem v preteklost, na prej omenjeni začetek teh večerov, ko je predstavljal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, v Jožetovi družbi pa je bil takrat vinar Miha Istenič.
Koliko različnih predstav je naslov pesniške zbirke izzval pri poslušalcih!
Sam sem izhajal iz človeka, ki je na tleh in ima na dolgih vrvicah ptice, ki jih »sprehaja« po nebu, spet drugi okuženi obiskovalci so tudi izpovedovalca »dvignili« v višave, kjer se je sprehajal skupaj s pticami. Še najbolj mi je po tistem večeru zazvenela interpretacija, da je sprehajalec pravzaprav trdno na tleh, ptice pa svobodne letajo po zraku in on jih sprehaja v svoji pesniški domišljiji – skladno z Denisovo poezijo, ki odlično zajema življenje v vsej svoji širini.
Podobno širino smo lahko začutili tudi v pogovoru s pisateljico Gabrielo Babnik, če še postojim v letu 2013, ko je Huda pokušnja v svojo duhovno prostornost sprejela to sijajno intelektualko, ki nam je govorila tudi o Afriki. Očitno je bilo, da smo si ta kontinent mnogi »okuženci« predstavljali zelo napak. Gabriela je tako uspešno pometla s številnimi stereotipi, kako da je v Afriki, ki nam jo prikazujejo zahodni mediji – v resnici pa gre za ljudi povsem enakih hrepenenj, s podobnimi srečami in žalostmi, kot so naše.
Jože je tisti večer gostil vinarja Bojana Lubaja – in spet se je vino odlično spojilo z besedo in beseda z vinom. Afrika s slovensko žlahtno kapljico! Okužena publika se je od prve Hude pokušnje še pomnožila.
Virus je agresivno napadal!
Neizprosno je kosil po mnogih ptujskih kotičkih, vsakič pa se nam je pridružil še kak nov okuženi iz drugih, bolj oddaljenih slovenskih krajev. Vse več jih je bilo, kot se za uspešno epidemijo spodobi.
Gabrielino branje tisti večer imam še vedno v ušesih. Tako prijetno, mehkobno je zvenelo, toplo in nežno, ko je brala iz takrat aktualnega romana Sušna doba. Prav ta nasprotja so zanimiva pri njej, saj biva v prostoru njenega mehkega branja misel, ki je izredno pronicljiva, intelektualna, globoka in večkrat neizprosno ostra.
»Posebna družbena ostrina veje iz te knjige …« sem zatrdil tudi pred nekaj meseci, leto 2019 se je še pisalo, ko smo gostili pisateljico Evo Mahkovic. Novo literarno ime, ki se je izstrelilo v slovenski literarni prostor zelo intenzivno – s kar dvema zelo opaženima knjigama. Mi smo seveda secirali njeno »hibridno« delo na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je prav tako izšla pri založbi Beletrina.
Po tej izrečeni misli Eva ni še nič rekla. Ko sem dodal: »Ta ženska v knjigi … Kakšen iskren glas svoje generacije!« pa se je nemudoma razgovorila in brez zadržka odločno rekla: »Ta ženska v knjigi sem jaz!«
Malo literarnih ustvarjalcev poznam, da bi bili tako neposredni, da bi se upali razgaliti do take mere.
Jože je ob Evi v svojo sredino povabil vinarja Janka Kobala (kako zanimivo, na prvi Hudi pokušnji, leta 2013, je bil v naši družbi Bojan!), ki je s svojimi žlahtnimi sortami še dodatno »okužil« prijetno ozračje.
Publika se je ponovno zagrela!
Tudi po dveh urah se jim ni nikamor mudilo. Zanimalo jih je vse mogoče o vinu, o pridelavi … Na drugi strani pa o Evini knjigi, ki je preslikava njenih zapisov s socialnega omrežja, na katerem sicer objavlja te tekste. Tekste, ki so, kot smo vsi skupaj ugotovili, velik trn v peti literarni teoriji, saj je težko reči, kaj so. Pripovedi? Morda raztreseni fragmenti le–teh? Gre za pesmi v prozi? Celo cikle nekakšnih mikroesejev?
Vsekakor je bilo moč najti povezavo med gostoma: oba sta opazno, strastno predana svojemu delu, nobeden od njiju ni polovičarski. Četudi bi Evino knjigo kdo sprva dojel kot nekaj površinskega, je jasno, da so njene črne in roza strani, zaradi katerih je – tudi v tem oziru – med Beletrininimi izdajami gotovo nekaj posebnega, zgolj krinka za globljo podobo njene generacije in sodobne družbe v najširšem pomenu besede; predvsem pa fenomena mlade intelektualke, ki bi naj gojila neko poduhovljeno, skromno družbeno podobo, ona pa se v vsej svoji intelektualnosti še najbolj navdušuje nad modo in kozmetiko.
Huda pokušnja, ki je sledila mesec kasneje, je ponovno napolnila s kulturo in literaturo povsem okužen prostor, ko je na odru skoraj zmanjkalo prostora. Takrat sta bila namreč med literarnimi gosti kar dva avtorja: etnologinja Jerneja Ferlež in pisatelj Peter Rozman, Jože pa je gostil vinarja Mitja Hergo, ki nam je postregel s pokušnjo kar štirih odličnih vinskih sort.
Hudo dobro je bilo poslušati branje obeh avtorjev iz knjige Maribor paralaksa, pa še v novo leto smo ravno vstopili, ko smo imeli še dodobra razgrete reflekse nazdravljanja.
»Zbirka novel Maribor paralaksa izhaja iz koncepta dveh različnih pristopov k pisanju dveh po izvoru različnih avtorjev. Je plod za to priložnost domišljenega koncepta soavtorstva etnologinje in pisatelja. Skozi fotografije, dokumentarne podatke in literarno domišljijo sta spletla deset zgodb o Mariboru in širnem svetu. Realni posamezniki se prelivajo v literarne like in se gibljejo med dokumentarnimi dejstvi in njihovimi, prav zanje izmišljenimi, nadgradnjami,« sem citiral na neki točki sijajnega večera, ko sta Peter in Jerneja nasmejano prikimavala, da se s takim zapisom vsekakor strinjata.
Strinjali pa so se tudi okuženi gledalci, ki so vztrajali celi dve uri, pa tudi potem se jim ni nikamor mudilo. Gosta sta uspela pričarati domačno in prijetno vzdušje, njune zgodbe iz mariborske mestne zgodovine pa so odlično sovpadle z vini, ki smo jih pokušali tisti večer.
Hudo dobro je bilo poslušati oba avtorja knjige Maribor paralaksa. V pogovoru so sodelovali David Bedrač, Peter Rezman, Jerneja Ferlež, Mitja Herga in Jože Rozman. Fotografija: Igor Benčevič
Sem pa eden redkih, če ne celo edini, ki sem Hudo pokušnjo doživel z ene in druge plati … kot večkratni moderator in tudi kot literarni gost, ko sem pri založbi Beletrina izdal pesniško zbirko Tvoj nakupovalni voziček. Pogovor z menoj je tisti večer, leta 2014 je bilo, izvedel Aljoša Harlamov, Jože Rozman pa je gostil Milana Hlebca, ki nas je začaral s svojimi vini.
Navdušenje med obiskovalci je bilo spet zelo veliko!
Spomnim se, da sem se med branjem svojih pesmi počutil odlično, nadvse domače … Pa ne zato, ker je šlo za literarni večer v mestu Ptuj, s katerim sem povezan na veliko načinov, pač pa zato, ker sem tudi tisti večer ugotovil, kako se je Huda pokušnja razvila, v veliko in uspešno prireditev. Kako je iz tistega prvega večera, ko še nihče ni vedel, če se bo zamisel med obiskovalci »prijela«, dogodek prerastel svoje meje – in kako široko paleto ljudi je okužil.
Mnoge med njimi tudi po sedmih letih okužba ne mine; celo nasprotno – če kakšen od večerov odpade, sprašujejo, kaj se dogaja, kdaj bo naslednji večer; celo pogostejših izvedb se nekateri ne bi branili.
In to pišem iz »karantene«, ko sem z literarnimi dogodki v stiku le preko socialnih omrežij, videokonferenc in drugih virtualnih kanalov. Za letošnji marec predvideno Hudo pokušnjo smo morali namreč zaradi drugega, mnogo manj prijetnega virusa odpovedati.
In zdaj samo čakam, kaj bo rekla Sabina Tavčar, ki koordinira prireditev v zadnjem času, kdaj mi bo sporočila veselo novico, da se bomo spet družili, v živo, kajti, kot se je zdaj, v času te karantene, izkazalo, marsikaterega aspekta takih literarnih dogodkov in branja v živo v virtualni prostor preprosto ne moremo zajeti.
Na srečo, porečem, in mislim, da v imenu mnogih ljubiteljev dobre literature ne bom izjavil nič nenavadnega, ko kličem: »Naj ta, literarna okužba s Hudimi pokušnjami traja, traja, traja …!«
Čeprav so morja, oceani, ladje, pristanišča in pustolovščine v »eksotičnih« deželah pogosta tema leposlovnih del, je med njimi le malo takšnih, ki bi izpričevale pogled samih pomorščakov na takšna popotovanja. Že iz tega vidika je zelo zanimiv vpogled v življenje in delo na ladji, ki ga v svojem knjižnem prvencu Norci pomorci ponuja nekdanji pomorščak Goroslav Vukšič – Gogo. V knjigi Vukšiča, strojnika in nato ladijskega oficirja, ki je »drobovje« ladijskega sveta spoznal do obisti, zato ni in ne more biti liričnih pejsažev pljuskanja morja ali kontemplativnega zrenja onkraj obzorja. Tudi »pustolovski« vidiki so zamejeni z notranjimi dilemami članov posadke, ki skušajo ob težkem in enoličnem delu na dolgih plovbah v sebi ohraniti stik z »normalnostjo« kopnega sveta. Ko in ker jim to ne uspeva, se zatečejo k alkoholu, drogam, uničujočemu ravnanju in kot britev ostremu, politično povsem nekorektnem jeziku, kar vse pahne Pomorce v književnost »umazanega realizma«.
Čeprav je avtor potisnil v ospredje analizo odnosov med mladima in starima pomorcema, da bi prikazal vzorce prenašanja določenih ravnanj, pa njegovi Pomorci – zato ker ne komentirajo razmer, temveč navkljub slogovnim hiperbolam učinkujejo kot prepričljiv in samozadosten zapis o stanju duha v tem specifičnem mikrookolju –v premislek ponujajo niz širše družbeno relevantnih tematik. Najbolj eksplicitno z refleksijo o razmerju med dolgotrajno izolacijo (karanteno) na morju in vse bolj vprašljivo »normalnostjo« kopnega in posledično kritiko sodobne potrošniške družbe ter zahodnega humanizma. Zaradi vseh teh razsežnosti predstavljajo Norci pomorci tematsko drzen in jezikovno svež prvenec 50-letnega pisatelja Vukšiča. Vsekakor pa lahko pritrdimo piscu spremne besede dr. Igorju Saksidi, da niso »tunin namaz, so globokomorska ribja pošast, zato lahko med branjem upravičeno pričakujete, da se vam bo v grlu zataknila kaka nenavadno ostra ribja koščica«.
Več kot četrt stoletja je minilo, odkar ste se kot član posadke zadnjič vkrcali na čezoceanko. Od kod v vas odločitev, da danes s knjižnim zapisom obudite spomine na svoje pomorsko mladostno obdobje?
Kratek odgovor bi bil ta, da sem imel na voljo več časa za premišljevanje (smeh) … Otroka sta odrasla, ločeval sem se, obenem pa sem tedaj živel v Škofji Loki, prvič v življenju ne v neposredni bližini morja. Pogrešal sem ga na sprehodih po tamkajšnjih gozdovih, manjkalo mi je. Ker sem imel za povrh še obilico časa, sem začel pisati o njem. K pisanju spominov na mladostna leta, ki sem jih preživel kot ladijski delavec, me je spodbudila tudi psihologinja, ki sem jo – kot marsikdo dandanes – obiskoval v tistem času. Nelagodno sem se počutil na teh srečanjih. Drezala je vame z zelo osebnimi vprašanji, a se jih nisem mogel zares odpreti. »Če ne morete govoriti, pišite,« mi je predlagala. Po njenem nasvetu sem začel pisati nekakšen dnevnik s spomini. Na osnovi tega pisanja sem počasi, korak za korakom, oblikoval dvanajst kratkih zgodb, ki sem jih na koncu preuredil in sestavil v Norce pomorce.
Zanimivo je, da ste vsako izmed zgodb ustvarili kot zaključeno celoto, vendar pa se združene v knjižnem deli lepo dopolnjujejo in povezujejo.
Rad imam kratke zgodbe. Takšne, kakršne je denimo pisal Charles Bukowski ali kakršne danes piše Kubanec Pedro Juan Gutiérrez. Njune zgodbe so izvrstno zasnovane. Na mah pritegnejo in do konca ohranjajo bralčevo zanimanje in pozornost. Takšne zgodbe, v katerih ni dolgočasnih delov, so mi všeč. Zagotovo je vpliv omenjenih avtorjev viden tudi v mojem delu. Nočem ju posnemati, a hkrati ne morem zanikati vzporednic med njunim in mojim pisanjem. Zelo rad imam tudi Vitomila Zupana, zlasti njegov Menuet za kitaro, v mladosti sem veliko bral tudi Jacka Londona in Hermana Melwilla, še posebej pa sem užival ob branju zgodb manj znanega slovenskega pisatelja Eda Torkarja. Posegam sicer po zelo različnem čtivu. Res pa je, da če me knjiga do 80. strani ne prepriča, po navadi roma v kot.
Povedno je tudi, da ste se pri razvrščanju zgodb ognili kronološkemu prikazu odraščanja mlajših pomorcev. Namesto tega ste povabili bralca, da iz opisa notranjih sprememb v protagonistih, opisanih v razčlenjenih zgodbah, sam interpretira razplet celote.
Ta čas bi se težko lotil obsežnejšega teksta, kakršen je roman. Ta zvrst zahteva poseben pristop, če nočeš izgubiti bralčeve pozornosti. Tudi jaz se moram zares vživeti v zgodbo, ki jo pišem. Težko bi se vživel v pisanje, v katerem bi moral nenehno povezovati tematsko bolj oddaljene dogodke, ali pa denimo pisati o tem, kaj je kdo jedel, kako obeduje in kaj vse je na mizi. Dolgčas bi mi bilo ob takšnem pisanju. Raje napišem krajšo zgodbo v enem zamahu, jo zaključim po 25 straneh, nato pa se lotim nove. Tudi pri razvrstitvi zgodb v Norcih pomorcih sem skušal slediti načelu, da mora biti branje nepredvidljivo in ohranjati suspenz. Od tu odločitev, da zgodbe razvrstim nekronološko.
Omenili ste, da ste se pisanja lotili po nasvetu psihologinje. Očitno so vas spomini na mladostna leta in delo na ladji precej bremenili?
Prvič je na ladji vedno lepo. Tudi sam sem na prvem popotovanju, bil sem v tretjem letniku srednje šole, neizmerno užival. Tedaj smo v štirih mesecih in pol prepluli Jadran, Sredozemsko morje in Atlantik, iz Venezuele pa smo nato preko Panamskega prekopa obpluli Kalifornijo, Kanado in Britansko Kolumbijo ter se ustavili šele na Aljaski. Za fanta, ki še ni dopolnil 17 let in je neizmerno užival ob branju del Jacka Londona in Hermana Melvilla, je bilo to krasno, nepozabno potovanje. Res pa je, da sem bil tedaj še mulc, vsi so, kot da bi bil v šoli, pazili name. Na naslednjih plovbah je bilo že povsem drugače. Začelo se je pravo delo. Prvo leto je sicer še bilo nekoliko lagodneje. Opravljal sem sicer že težka dela, vendar kot asistent še nisem nosil veliko odgovornosti. Z napredovanjem v oficirja so se kopičile tudi odgovornosti. Takrat je bilo vseh lagodnosti konec. Obveljal je podoben režim kot v vojski. A bolj kot težaško, enolično delo v »drobovju« ladje, me je obremenjevala dolgotrajna odsotnost od doma. Na najdaljših plovbah domačih nisem videl več kot leto dni. Tudi Evrope ne, saj sem večinoma delal na ladjah, ki so plule med Azijo, Afriko in Južno Ameriko.
V Pomorcih opisujete posadko kot mikrokozmos ljudi, ki jim življenje in delo sicer narekujeta hierarhija in pravila, vendar se večina vdaja pijači in drogam, zahaja k prostitutkam, nekateri pa si poiščejo tudi »dodaten« vir zaslužka s tihotapljenem drog.
No, v knjigi opisujem razmere na ladjah, kakršne so bile do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj si lahko mirne duše vsak dan v ladijski hrambi prevzel zaboj piva ali liter oz. dva žganega. V kabinah so bile vsak večer fešte. Delali smo 10 ali 12 ur, povečerjali, se nato zapili, po nekajurnem spancu pa se znova odpravili na svoja delovna mesta. Takšno življenje te uničuje. Malo je bilo takšnih, ki so delali na ladjah vsaj nekaj let in ostali »normalni«. Danes je povsem drugače. Alkohol je na ladjah strogo prepovedan, redno se preverja tudi vsebnost THC in drugih substanc v krvi. Pomorci se zato na potovanjih ne morejo z ničemer »zamotiti«. Res pa je, da se jim niti ni treba, saj so plovbe z isto posadko zakonsko zamejene s tremi meseci. Problem nastopi, ker v času bivanja na kopnem člani posadke niso plačani. Pomorci se upravičeno jezijo. Tri mesece se v oddaljenih predelih sveta izpostavljajo nevarnostim, nosijo glavo v torbi, izplačilo po opravljeni plovbi pa jim zadostuje, če jim, komaj za preživetje.
Iz vaše knjige je vidno, da delo na ladji ne zahteva le celega človeka, ampak ga tudi spremeni. Kakšen je ta človek, ki ga oblikujeta ladja in morje, predvsem pa dolgotrajna odsotnost od doma? Povedno je namreč, da ste stanje duha pomorcev na dolgotrajnih opisovali z navedbami Conrada, Pascala, zlasti pa Camusa in drugih eksistencialistov.
V mojih časih smo bili pomorci povsem izolirani od preostalega sveta. Interneta še ni bilo, z razmerami doma in v svetu smo se seznanjali iz Primorskih novic ali Dela, ki pa smo jih brali z nekajmesečno zamudo. Ni čudno, da v razmerah dolgotrajne izoliranosti vsak malce podivja. Na ladji sta seveda veljala hierarhija in nadzor, vendar že sam občutek, da ti je normalno življenje, kakršnega poznaš doma, onemogočeno, sproža stresna, tesnobna občutja. Ob tem se testosteron nenehno nabira na ladijskem železju. Razmere lahko primerjate z življenjem danes, ko smo zaradi koronavirusa vsi drug od drugega izolirani. Predstavljajte si, da z manjšo skupino ljudi v majhnem prostoru živite dvanajst ali trinajst mesecev! Kmalu ne veš več, o čem bi se pogovarjal. Neizogibno pride do sporov in nesoglasij. Podivjaš.
V knjigi polagate v usta protagonistov izrazito nestrpne izjave o pripadnikih drugih ras in kultur. Sočasno pa zelo neprizanesljivo pišete o potrošniški hinavščini Zahoda, tudi o spornem ravnanju humanitarnih organizacij, ki delujejo v deželah »tretjega sveta«. Kako sami razmišljate o teh temah? Videli ste neznosno bedo in revščino v teh deželah.
Res je, v Afriki, Indiji in Južni Ameriki, kjer sem največ delal, vidiš nepredstavljive reči. Prizore, ki so turistom »prihranjeni«. Slednji, če že, počitnikujejo v eni izmed teh držav, se morda ven odpravijo le po nakupih, nato pa se vrnejo v svoj all-inclusive hotel. Pomorec si ne more zatiskati oči. Pahnjen je v ta svet. Pot iz pristanišč v mestna središča vodijo skozi geta. Na tej poti najbolj revni prebivalci mesta čakajo na pomorce, da bi od njih izprosili nekaj drobiža. Na začetku te prizori golih in bosih otrok, ki prosijo miloščine, šokirajo, sčasoma se navadiš nanje … Zato me jezijo zatrjevanja največkrat relativno dobro preskrbljenih Slovencev, da nam gre zelo slabo. Prepričan sem, da bi vsi tisti, ki so pri nas najbolj glasni o razmerah v družbi, spremenili svoj pogled na revščino, lakoto in življenjske pogoje, če bi lahko vsaj za en dan skozi oči pomorca videli razmere v najbolj revnih državah sveta.
Rekli ste, da morje ljubite in sovražite.
Sovraštvo do morja izhaja iz narave dela na ladji in dejstva, da zaradi dolgotrajnih plovb tudi po leto dni nisem videl domačih. Vsekakor bi, če bi se lahko odločal še enkrat, temeljito premislil, ali je kariera pomorca zame prava. Če že, bi zagotovo izbral delovno mesto na palubi ali na mostu ladje, bil bi denimo navtik in ne strojnik, čeprav obožujem vse, kar je povezano s tehniko. Danes, ko sem v pokoju, je moj odnos do morja drugačen. Skoraj vsak drugi dan se s svojo barko podam na morje in ribarim. Poleti, med najhujšo pripeko, se s prijateljem včasih tukaj za nekaj dni zasidrava v Mesečevem zalivu in loviva ribe. Tudi po prometni nesreči v začetku devetdesetih, ko sem moral opustiti kariero pomorca, sem lovil ribe, vendar sem bil takrat profesionalni ribič na ribiški barki. Danes pa to počnem le iz »gušta«.
V predstavitvi knjige omenjate »nepomembno prometno nesrečo«, vendar je ta v vašem življenju očitno pomenila prelomnico. Kaj se je zgodilo?
Hudo sem padel z motorjem. V tistem času, na začetku devetdesetih let, sem bil eden izmed redkih srečnežev na obali, ki so si lahko privoščili dober motor. Takrat so takšne motorje na Obali vozili le sinovi bogatih staršev in pomorci. Če nisi bil med njimi, motorja ni bilo. Na dopustu sem se rad vozil z motorjem. Na eni izmed »nočnih« voženj iz Pirana proti domu mi je presekal pot avto in z motorjem sem trčil v drevo. Bilo je teden dni, preden bi se moral na Japonskem kot drugi oficir vkrcati na ladjo. Namesto na čezoceanki sem pristal na invalidskem vozičku. Ko sem čez dobro leto okreval, mi je Splošna plovba, kjer sem bil zaposlen, ponudila delo v pisarni. Poskusil sem, vendar to delo ni bilo zame. Zaposlil sem se na ribiški barki, nato pa se upokojil. Danes nisem več na ladji, temveč na palici (smeh) …
Z Norci pomorci ste s prepoznavnim slogom in tematiko stopili na literarno prizorišče. Zagotovo že snujete novo delo. Drži?
V glavi je dosti, nekaj tudi že na papirju. Bomo videli. Sicer pa pišem strašno počasi. Tudi pisateljska disciplina mi manjka. Rad bi bil zmožen vsako jutro sesti za mizo in napisati dve ali tri strani teksta. Če bi tako ravnal, bi bil roman nared v letu dni. A tudi novo knjigo bom – tako kot poprejšnjo – zasnoval na osnovi kratkih zgodb. Takšno pisanje »na dah« me poživlja. Lahko še povem, da bo tudi nova knjiga povezana z morjem, čeprav se bo »dogajala« na kopnem.
Knjigo Norci pomorci Goroslava Vukšiča – Goga lahko kupite na tej povezavi.
Ime mi je Jana. Tako piše na lončku poljske kisle smetane iz ruske trgovine, ki jo uporabim za zajtrk. Vedno zajtrkujem jajca. Večinoma jih spremenim v raznobarvne krožne omlete. Siri in smetana jih obarvajo v odtenke od bele do rumene, špinača, kodrolistni ohrovt, avokado in bazilika v zeleno, pršut in grozdje v vijoličasto, prekajen losos v rožnato, paradižnik v rdečo, papaja v oranžno, sol z rastlinskim ogljem jih posuje s črnimi pikami. Zaradi jajc imam v krvi visoko vrednost dobrega holesterola, kar je za moje srce nadvse ugodno. Srce je pomembna zadeva.
Budilka mi zvoni ob šest petinštirideset. Ni budilka s kazalci, tiktakanje bi me pri mojem tankem spancu motilo. Je alarm na pametnem telefonu, ki zveni kot gruča ponorelih ptičev. Pred spanjem se na njegovem zaslonu često dotaknem podobice letala, da si sanje zaščitim pred pametnotelefonskim sevanjem. Spim z dvema popolnoma enakima puhastima prašičema iz Ikee. Eden je ženska, drugi je moški. Pujso za sina kupim, ko je ta še v trebuhu. Kadar zelo brca, jo položim na vzvalovan trebuh, da skače sem in tja. Smejem se. Pujsa kupim, ko se drugič preselimo in je sin že izven trebuha. Pujsa namreč ostane v mestu in deželi, kamor se preselimo prvič. Sem, na otok, prinesem oba. Uporabljam ju kot dodatni vzglavnik pri branju knjige. Sta ravno prav mehka in podolgovata, da ju stisnem k sebi; velika hladna postelja se tako pomanjša in pogreje. Ne smrčita.
Sin se ponoči polula v posteljo, fantki menda težje nadzorujejo mehur. Priškreblja v spalnico s povštrom, povštrčkom in slonom, mami, polulal sem se. Zleze na posteljo, slečem mu hlače. Zebe ga, zato ga pokrijem z od mojega telesa ogreto odejo. Grem mu po svežo pižamo, slečem po sladkastem smrdečo malo posteljo. Hitro obleciva novo pižamico, tudi slon je polulan, ne, slona ti ne dam. Zdaj pa še malo spančkajva, zunaj je še noč.
Vstanem pet minut po telefonskih ptičih, čeprav pred njihovim norenjem večkrat pogledam, koliko je ura. Lulam, umijem si obraz, vstavim si kontaktne leče, se pod pazduho namažem z dezodorantom brez aluminijevih soli, oblečem se. V kuhinji prižgem luč na napi, pogrejem vodo iz steklenice. Voda iz pipe ima na otoku zelo slab okus. Je očiščena morska voda in ne bistrica iz gorskega izvira. V kozarcu jo zmešam s pol žličke indijskega trpotca. Dober je za poživljanje in čiščenje črevesja. V kozici pogrejem mleko, dodam mu ščepec soli in košček masla. Ko zavre, vanj vmešam instant polento. Kuhana naj bi bila v dveh minutah, vendar sta mi mama in babica povedali, da je tudi hitro polento dobro kuhati kakšnih deset minut. Ob stalnem mešanju jo kuham recimo osem. Cedilce kafetiere do vrha napolnim s pravičnotrgovinsko kavo. Kafetiero dobro zatisnem in jo postavim na ogenj. V modrem lončku z belimi pikami pogrejem mleko za kavo – brez laktoze. Sinu pripravim malico – grški jogurt, žličko z medvedkom, banano, nekaj piškotov v obliki črk. Tu otroci že pri treh letih začnejo hoditi v šolo. Moj sin je star štiri. Domov prinese mavrico, ob kateri v angleščini piše: rumena, zelena, vijolična, rdeča, oranžna, roza. Pobarva jo s črno, temno modro, svetlo zeleno, rjavo in temno zeleno.
Kava zabrbota, mleko naraste. Vsakega pol nalijem v skodelico brez ročaja in osladkam z agavinim sirupom. Z ozkim filtrom, poltankim papirčkom in zeleno golden virginijo si zvijem cigaret. Odprem okno in na okensko polico postavim pepelnik v obliki sploščenega ptiča. Vroča skodelica me peče v roko, naredim požirek kave in se spečem v jezik. Prižgem cigaret, ta prvi je, edini v dnevu, ki mi je resnično in najbolj v veselje. Opazujem dim, ki se spiralasto vrtinči. Požirek kave, požirek dima, požirek kave, požirek dima. Medtem se na levi začne daniti. Žerjavi v pristanišču so silhuete ogromnih robotskih žiraf na oranžno-roza ozadju. Pod okno zapelje tovornjak, ki razvaža industrijske španske krofe. (Na stranišču imamo namontiran tako imenovani ritni tuš. Ne le, da človeku dobro opere rit, izvede tudi rahel, a učinkovit klistir. Ritnega tuša ni pametno vključiti ob odprtem straniščnem pokrovu, takrat namreč šprica vse naokrog.) Začnem s procesom prebujanja sina in njegovega očeta. Prvi reče »ne«, drugi »še pet minut«. Jabolko ne pade daleč od drevesa (razen, če ta stoji na hribu.) Prvemu povem, da ga čaka polenta in naj mi pove, kaj naj mu s kakavom narišem nanjo. En K in en A in tri stare pokvarjene mašine, ki naj si jih sama izmislim. Drugemu povem, da ga čaka galona kave. Prvi podse položi povšter, povšterček in slona ter se zvije v polža z ritjo navzgor. V taki obliki in količini ga/jih nesem v dnevno sobo, kjer želi, da ga vržem na kavč. Pasti mora z višine, sicer ni zadovoljen.
»A mi poveš, kako so pokvarjene te stare mašine?« »Tejle stari ladji je odpadel motor in je zdaj na dnu morja. Tale gondola se je utrgala z vitla in se razbila. Tale torpedo je pa kar eksplodiral in so od njega ostali samo še koščki.« Nadvse ga privlači staro in pokvarjeno. (»Kaj si narisal?« »Stare, pokvarjene možgane.«) Malo jé sam, malo mu pomagam. Oblečem mu belo majico s kratkimi rokavi in zelenim grbom, zelene trenirkaste hlače in zeleno trenirkasto jopico z belim grbom, bele nogavice. Grb je sestavljen iz sove, želoda, hrasta in popisanega razvitega zvitka. Tu je uniforma nujna že v vrtcu. (Bele majičke bi nemara lahko nadomestile majičke s kamuflažnim vzorcem olivno sive boje.) Obujem mu bele teniske, tako zahteva uniforma. Copatov v vrtcih in šolah ne nosijo. Jaz doma vedno nosim copate, večino časa usnjene natikače brez nogavic. Počešem mu lase, kolikor so počesljivi. Izgleda kot mali lev. (Pred dvema letoma ima lase še kodraste in je podoben mini Jimu Morrisonu. Oba imava v laseh nežen odtenek bakrene. Menda je na daljno vejo najinega družinskega drevesa nekoč skočil nek bakren Napoleonov vojak. Morda imam zato tudi pege in me večkrat vprašajo, če nisem morebiti Francozinja.) Nadenem mu svetlo moder nahrbtnik z roza tigri, sebi pa temno modrega brez tigrov. »Čao, tati!«
Pred hišo je malo otroško igrišče. Okoli njega raste nekaj palm in benjaminov, na katerih živi mirijada volnatih uši. Tvorijo belo kopreno, ki spominja na vrteks. (Samice so brez kril in zrastejo do dolžine petih milimetrov, telo je zraščeno z glavo v celoto. Samci so popolnoma drugačne živali: krilate, manj kot en milimeter dolge, so brez ustnih organov in se tako niso sposobne prehranjevati. Njihova vloga je iskanje in oploditev samice. Samica po odlaganju jajčec umre. Prva razvojna faza je rumenkasto rjava nimfa. Nimfe in odrasli ženski primerki izsesavajo rastlinske sokove in povzročijo deformacijo in rumenenje listov. Pogosto močan napad uši povzroči tudi odpadanje listov in plodov.) Greva mimo od uši napadenih dreves, njihovih odpadlih listov in plodov. Ena izmed cevčic, ki zaliva presušeno pusto zemljo, iz katere so že zdavnaj rasli rožni grmi in že zdavnaj tudi crknili, je počila. Zdaj šprica pot, po kateri hodiva. Za ovinkom so zabojniki za smeti, ob njih pa star, pokvarjen hladilnik. Ob njem se, v namen proučevanja, ustaviva. Greva, greva, moj prastrah pred zamujanjem, ko ni nikoli nič zamujeno in je časa v vesolju dovolj. »Boš ti odprl garažo? Tale zgornji gumbek pritisni.« Garaža je nekoč hiša, lastnik jo poruši in nad prostor namesto strehe položi plošče valovite prosojne plastike. Snega ravno ne bi držale, zakaj pa bi tudi ga, ob povprečni letni temperaturi dvaindvajset stopinj celzija. Odklenem dolgi modri volvo, sin se spravi na svoj varni sedež zadaj. V avto se spravim še jaz, sedež pririnem bližje volanu, na katerem je znak za moški spol – krog s puščico, usmerjeno ven in gor, severovzhodno. (Krog s takole puščico je tudi starodaven simbol za železo. To so želeli povedati moški iz Volva – tako sami pravijo. Sama avtu večkrat ljubeče rečem Vulva.) Ključ potisnem v luknjo in Vulva se prižge. Počasi zadenjsko zvozim iz garaže, nad velikimi, dolgimi avtomobili nisem navdušena. Mami, a poslušava volkce?« »Volkci« so Deep Purplov Hush. »Potem pa poslušajva dvigalo.« »Dvigalo« je Deep Purplov Fireball. Poleg Deep Purpla je sin tudi goreč občudovalec Steppenwolf-a. Tu in tam želi poslušati Tutti Frutti in me vpraša, če je Elvis že umrl. Povem mu, da je, da pa mogoče tudi ni. Vpraša, zakaj je umrl. Vedno znova razmišljam, ali naj mu povem, da je požrl preveč drog, alkohola in hamburgerjev, ali naj raje rečem, da je bil star. Zadevo skombiniram v »bil je star, požrl pa je tudi preveč drog, alkohola in hamburgerjev, mogoče je pa še živ.« Z odgovorom je zadovoljen. »Bob Marley je tudi umrl in se spremenil v Jezusa Kristusa.« »Tako. Zelo podobno.«
Peljeva se po enosmerni ozki ulici navzdol. »Zdaj ti bom pokazal hišo, ki je zgorela. Evo je!« Tankat morava. Dizel in ne navadnega bencina, Vulvi bi sicer ob ponovnem vžigu zaradi njega morali zamenjati motor, ki bi stal dva do tri tisoč evrov. (Tisti, ki si izmišljujejo imena avtomobilov, bi v določenih primerih o izbiri morali bolje premisliti. Zadnje čase opažam avto z imenom Kona, kar v portugalščini pomeni nič drugega kot Pizda. Sama Pizde ne bi kupila, tako kot tudi Kuge ali Škode ne.) Vratca z luknjo za tankanje zadaj so na desni strani, šele pred kratkim sem se podučila, da je njihova pozicija z ikonico označena tam, kjer piše tudi, ali imamo dovolj oziroma premalo goriva. Natankam za trideset evrov in en cent, včasih mi uspe zadeti cifro brez številk za vejico. Prodajalka me pozdravi z »Dobro jutro, Kraljica!« (tudi Nebo ali Lepotica; tu se podobni nazivi uporabljajo namesto »gospa«). Od vsote, ki ji odšteje tisti cent, jih odšteje še dodatnih štiriinšestdeset, saj imam posebno kartico, ki prišteva točke in odšteva cente ter jo velja uporabiti tudi v eni izmed trgovinskih verig.
V krožišču, katerega en krak vodi v pristanišče, je vedno gneča. »Katedrala!« Tudi pri katedrali je promet zgoščen. Ko zapeljeva v tunel, sva na konju. »Smrdljivka!« Peljeva se mimo tovarne, ki iz vode severnega dela otoka čisti drek. Zjutraj široko območje okoli nje še ne zaudarja toliko, popoldne pa precej. »Pivovarna!« Pivovarna Tropical za svoj zaščitni znak uporablja zelenega psa. Kadar je steklenica oziroma pločevinka njihovega piva dovolj ohlajena, se pes obarva modro. »Viadukt!« Na poti sta dva. »Pa sva!« Sin noče izstopiti skozi vrata, spleza iz prtljažnika. Nadenem mu nahrbtnik, ki je zanj prevelik. »Skril se bom za tebe.«»Zelo te imam rada. Zelo se igraj in lepo se imej, prav?«
Peljem se v obratno smer: čez dva viadukta in dva tunela, mimo pivovarne, smrdljivke, katedrale, gneče, velikanskih tovornih ladij. »Smo zvezdni prah,« slišim po radiu. »Vendar pozor: prah in ne zvezde.«
Vsi ukrepi, ki so bili sprejeti in morda že ne veljajo več, so bili samo zunanja podoba neke krize. To, kar je veljalo, je povzročalo tesnobo, pa zagotovo to ni bila zunanja kriza. Bila je, vendar samo za tiste, ki marsičesa niso razumeli in še ne razumejo. In ne gledajo nikamor drugam kakor v svoj krožnik, svoj kozarec, v svoj pleh na cesti, ki potujejo in spoznavajo znamenitosti sveta, ki skrbijo za razvajanje in svojo dušo.
Najprej smo pokupili kvas, potem smo pokupili papir za brisanje riti, sekret papir. Če kvas še nekako razumeš, je brisanje riti prav v resnici kriza pameti. In potrošništva. Za – nekoliko grobo – na suho očiščen anus in okolico boš prikrajšan, ko bo kriza? Neverjetna percepcija samega sebe in sveta. Ampak prav. Brisanje riti je samo zaključna podoba naše pameti, proizvodnje in izločanja, konzumacije in bivanja. In res je tudi, da si moraš običajno proti koncu življenja zastaviti vprašanje, kdo ti bo brisal rit. Ampak to se da ob krizi nekako potisniti na stran – vendar ne za večino. Posebno ne, če se pojavi nek poseben virus.
To je znak, da kriza ni bila tisto, kar nas moti v vsakdanjosti. V svojem bistvu je ta čudni koronavirus razgalil le to, da se je končalo obdobje zlate dobe in da se bomo morali vrniti v železno, kjer bomo pač preživeli svoj vek brez nekaterih čudovitih dobrin sedanjosti. Ali bo temu sesutju asistirala apokalipsa, se ne ve. Je pa enako verjetno in grozeče in možno, kakor da bomo prešli v nek drug čas, se prilagodili …
In sedaj, ko se bliža konec teh omejitvenih ukrepov, se najprej kaže, da nas najbolj boli to, kdaj bomo šli lahko na košarkarsko tekmo, ne v gledališče. Kaj je naša kriza v resnici? No, kaj pa fuzbal? Tudi ta je del odsotnosti pameti. Je teater, kakor vse.
Sedaj gre za slačenje razvajene kože bele civilizacije. Ves svet našega velikega in bleščečega blagostanja je malo zastal, mi pa smo padli v depro, krizo, grozo, kaj če ne bomo mogli na potovanje za razvajanje duše, ne bomo mogli v živo videti, kako slončki pijejo vodo, kako se plazijo krokodili, kako dolg je kitajski zid itd. Prečudovite destinacije ne bodo pustile svojega večnega pečata v naši umrljivi duši. Res, katastrofa, kriza!
No, če pogledamo po svetu, to ni bila kriza, bilo je udobje presitih ljudi, no, presitih riti, ki niso mogle nasititi svoje prazne duše s praznim užitkom, nismo se mogli razvajati in uživati naše pravice do užitka.
In kaj se je odprlo najprej? Lepotilni saloni in saloni za nego domačih ljubljenčkov! No, to je belemu človeku najpotrebnejše, brez tega ne more živeti, tega si pa res ne sme pustiti vzeti. Ali je to res? Ali je res treba kupovati ledeni čaj in dezodorante in navlako in jo zlagati v ogromne nakupovalne vozičke, ki so iz leta v leto večji? Ali nas ni nekdo nategnil, da potrebujemo vse to? Vsiljene potrebe, ki jih ne občutimo kot krizo pameti, dokler jih imamo. Precej paradoksalno, mar ne?
In ali ni kriza pravzaprav povsem nekaj drugega, kar pa naj bi bila kriza v našem okolju? Podkupljivost, dobičkarstvo, laži, prevare, zloraba narave, znanosti, ljudi. Mislim, da si tak svet želimo nazaj, da bo zopet vse normalno.
Da ni turizma, je kriza? Kriza je, ker natakar ali sobarica ne bosta mogla plačati položnic. Ampak ali ni to kriza v razdelitvi dela in dohodka? Ali ni bila laž, ko smo ju, in mnoge druge, imeli za sužnja za naše ugodje? No, zaračunali jima bomo vodo, elektriko, kruh, ljubezen, morda celo pogled skozi okno (kot gre nekako v pesmi Paula Eluarda, tistega surrealista, kajne?).
Ali je kriza, ker se ljudje ne bodo mogli voziti po svetovnih morjih, srati v oceane in se pretvarjati, kako fino in gosposko in užitka polno je potovati po svetu v virtualnem svetu nekih zaprtih simulakrov, kar velikanski trajekti v resnici so? No, svet je bil normalen, ker je tako bilo. Pa se je v teh simulakrih najprej razkrilo bistvo. Užitek, seveda lažni užitek ali izpraznjeni užitek ali pretirani užitek, se je maščeval. So bili zaradi užitka v kabine zaprti en mesec? Z vso zlobo in privoščljivostjo bi se reklo, da so vsaj skusili bistvo takšnih neumnosti srati po svetu s polno ritjo za nekakšen užitek. Če smo privoščljivi, to ne bo poglobilo krize, mogoče jo bo samo bolj razgalilo. Nenazadnje so v intimni družbi sami s seboj in s svojim partnerjem uživali v strašnem strahu cel mesec več, kot so si želeli. Pa jim niso nič zaračunali. Ali ni to čisti užitek in dobiček? To modrovanje si lahko privoščimo, saj je tudi zlobna privoščljivost oblika krize. Malo užitka in malo kazni se le prikaže na koncu kakor karma, usoda, kismet itd. Zaradi takšne male privoščljivosti, ki smrdi po božji kazni, bi se morali bati dušebrižnikov o krivdi in kazni današnjega sveta, o pravici vseh in vsakogar, da počne, kar mu veli njegova neustavljiva želja. Ampak ne gre za to, sploh ne.
Ali je to kriza, ker nekaj tednov ne bomo letali po zraku kot norci, ki nekam gredo, pa nikamor ne pridejo? No, ni kriza. Samo odsotnost neumnosti je za nekaj časa razsvetlila in umirila svet. Tudi tukaj niso potrebni tisti, ki se jim zdita krivda in kazen teološka neumnost. Mogoče je, mogoče pa ni.
Zato v resnici kakorkoli pogledamo, ne gre za krizo, gre za nekaj drugega. Gre za strah pred realnim življenjem, ki ga poznata vsaj dve tretjini človeštva vsak dan, vsak trenutek svojega življenja.
Takšno krizo, ki jo razglašamo, se z življenjem v Afriki ali nekje na Bližnjem vzhodu ali v Latinski Ameriki ali kjerkoli drugje, tudi v Indiji, kjer ni kongresov, ni turistov, kjer ni marketov in nakupovalnih središč, kjer ni vode, ni elektrike, lahko samo želijo. Po pojmovanju tistih, ki so tam rojeni in morajo živeti tam, svojega življenja ne razumejo kot življenja v krizi, čeprav se zavedajo, da živijo v revščini in da je svet lahko drugačen … Tam ni neke nekajmesečne krize, ki ni kriza, je samo večna revščina.
Ne, mislim, da je dovolj.
Morda gre za konec nekega zlatega obdobja, gre za vrnitev nazaj v železni vek, kjer se bo moralo marsikaj prevrednotiti. In se bo, da se bo začelo znova. Ni druge.
Kaj je sedanja »kriza«, »kriza« našega sveta? Streljanje z vseh najmočnejših topov in bobnanje na vse tamtame, kako je hudo. Slišim jih kot baražni ogenj, ohranimo ta neumni svet, ker se bomo spopadli s tem nevzdržnim stanjem, ki ga je prinesel nek virus. S čim se bomo spopadli – z virusom ali sami s seboj? S čim? Z virusom ali s krizo?
Dovolj, dovolj. Obstaja kriza, obstaja možnost prave krize. Je sedaj in tukaj. V več oblikah. Nekatere so celo dobrodošle.
Zbigniew Herbert je eden najbolj priznanih poljskih pesnikov in esejistov prejšnjega stoletja. Kakor navaja prevajalec Niko Jež na zavihku novega slovenskega izbora iz Herbertove poezije z naslovom Gospod Cogito, je Herbert na Zahodu obveljal kar za zgled »srednjeevropskega« umetnika in intelektualca. Herbert se je zaradi estetskega in političnega nesoglasja s poljskim komunističnim režimom za daljši čas umaknil v tujino, kakor številni drugi poljski izobraženci in umetniki. Dve desetletji je živel nomadsko življenje, v osemdesetih pa je spet navezal tesnejši stik s Poljsko, se povezal s tamkajšnjimi boji za demokratizacijo in se udeleževal javnih debat, pri katerih je buril duhove z brezkompromisnimi lustracijskimi stališči. Njegovo življenje, na eni strani odmaknjeno in kontemplativno, se je na drugi strani končalo v brbotu kontroverze. Ta dvojnost se zrcali tudi v značaju Herbertovega pesniškega lika gospoda Cogita, ki so ga interpretirali tudi kot avtorjev alter ego.
V zbirki Nova lirika je izšlo že več imen poljskega povojnega kanona (Tadeusz Różewicz, Wisława Szymborska, Adam Zagajewski), njen najnovejši zvezek pa s petdesetino Herbertovih pesmi v prostem verzu in v prozi prinaša kompilacijo, osredotočeno na gospoda Cogita, lik, ki je postal tako rekoč Herbertov zaščitni znak. Večina pesmi tako vključuje lik gospoda Cogita, največkrat že v naslovu. Največji del knjige tvori izbor iz Herbertove slavne zbirke Gospod Cogito (1974), kjer lik prvič nastopi, vključene pa so tudi posamezne kasnejše pesmi, ki govorijo o njem. Zaradi tako močnega poudarka na eni sami zbirki izbor daje vtis neuravnoteženosti, zlasti ker je iz kasnejših zbirk izbrana le peščica pesmi z gospodom Cogitom. Ker so številne izmed njih v slovenskem prevodu že izšle – v knjigah Beli raj vseh možnosti ter Rovigo; Epilog viharja –, se Gospod Cogito delno pokrije s tema že obstoječima izdajama. V Gospodu Cogitu pesmi dopolnjujeta še izvrsten Herbertov esejistični utrinek, ki meče paradoksalno luč na njegovo poezijo, ter dobrodošla podrobna prevajalčeva kronologija pesnikove kariere. Iz kronologije izstopata predvsem Herbertovo svetovljanstvo in njegova dejavna vloga pri političnih spremembah na Poljskem.
Gospod Cogito je lik, poimenovan po načelu, ki ga je racionalistični filozof René Descartes postavil za temelj vsake filozofije: Ego cogito ali Jaz mislim. Že Cogitovo ime torej sporoča, da je njegovo bistvo mišljenje, ne pa zaznava ali občutje. Gospoda Cogita literarni teoretiki imenujejo maska ali persona. Za začetek ga lahko interpretiramo kot persono, ki si jo nadene avtor, kadar ne more ali noče govoriti v lastni osebi. Persona gospoda Cogita je najpogosteje tretjeosebni pesniški protagonist, včasih pa govori tudi v prvi osebi. Zlasti v začetnih pesmih je v izpovedih, podanih v imenu gospoda Cogita, prepoznavna Herbertova osebna zgodba, na primer ko se vrača v domače mesto, ko se spominja staršev ali ko se spopada s prijateljevo smrtjo: »gospod Cogito je odšel na hodnik / pokadit cigareto // prej je še popravil vzglavnik / in se nasmehnil prijatelju.« Ko Herbert v svojem pesniškem izrekanju misli in čustva pripiše tretji osebi, liku gospoda Cogita, ustvarja distanco do njih, kakor da o njih poroča – in tako jih bralec sam doživlja kot oddaljena. Kljub distanci pa so te pesmi pretresljive, ker čustvo tli pod navidezno nevtralnostjo poročila. V tej funkciji gospod Cogito, ta dvoumni avtorjev dvojnik, spominja na Henryja, protagonista Sanjskih pesmi ameriškega pesnika Johna Berrymana (1969). V Sanjskih pesmih se namreč Berryman skozi Henryjev lik spopada predvsem s travmatično osebno zgodovino. Morda pomenljivo naključje je, da je Herbert lik gospoda Cogita, ki ga je sicer zasnoval že prej, popolneje razvil v letih 1970 in 71, ko je poučeval v Kaliforniji. V ZDA se je Herbert morda pobliže srečal s Sanjskimi pesmimi, saj je Berryman zanje le leto prej prejel Nacionalno nagrado za poezijo.
Vendar se v večini Gospoda Cogita pesmi, ki uporabljajo Cogitov lik, ne osredotočajo na individualno usodo, temveč se odpirajo v večji svet. Iz avtorjevega alter ega se gospod Cogito tako prelevi v lik slehernika (sicer nadpovprečno intelektualno nadarjenega). Gospod Cogito ima širok pogled: zazira se v evropsko in svetovno zgodovino, zgodovino idej, književnosti in kulture, pa tudi v sodobnost. A vse te predmete gospod Cogito drži na distanci – njegov um je ločen od njih. Z eno nogo tako stoji v zgodovini, z drugo pa zunaj nje, podobno kot je zapisano v pesmi O nogah gospoda Cogita (ki je ni v tem izboru): »po obeh nogah … / hodi / gospod Cogito / po svetu / in se rahlo opoteka.« V tem globalnem pogledu na zgodovino in kulturo je Herbertovi poeziji sorodna še ena sočasna zbirka, prav tako osredinjena na enigmatični glavni lik: Vran angleškega pesnika Teda Hughesa (1970). Toda medtem ko Hughes s svojo poezijo mitizira ter poetično (in amoralno) presnavlja stvarnost, jo Herbert prvenstveno opazuje in (moralno) presoja.
Herbertove pesmi o gospodu Cogitu najpogosteje že v naslovu opredelijo temo: pekel, trpljenje, alienacija, mišljenje, krepost, onstranstvo itn. Pesmi govorijo tudi o Georgu Heymu, Spinozi, Kaliguli, hasidizmu, eshatologiji, glasbi, grških mitih, nazadnje pa tudi o vlogi umetnosti in poezije v svetu. Znotraj nakazane teme se Herbertova misel sprehaja med pojavi, spomini, asociacijami; analizira, komentira in občasno poda sodbo. O kreposti na primer sodi takole: »Nič čudnega / da ni izbranka / pravih moških … o Bog / da bi bila vsaj malo mlajša / malo lepša.« Herbert zapisuje ideje in podobe v takšnem ritmu, kakor se mu pojavljajo v duhu, in pogosto pušča vtis nedorečenosti, kakor da gre za intelektualne skice. Nekatere pesmi, med katerimi je najbolj znana Poslanica gospoda Cogita, se – sicer precej zakrito – nanašajo na politično aktualnost, kjer se Herbert, vsaj sodeč po interpretaciji na zavihku knjige, pokaže za moralista, zavezanega ideji o poslanstvu pesnika, ki naj bi imel predvsem dolžnost do resnice.
Ob pesmih, v katerih nastopa gospod Cogito, se je mogoče vprašati, ali sta Herbertov predmet in njegovo orodje skladna. Herbertov predmet je zunanji: čas in prostor, zgodovina. Herbertovo orodje je gospod Cogito, misleča točka, ki ostaja v sebi in ima dostop le do svojega mišljenja. Podoben solipsističen lik je ustvaril že francoski pesnik in mislec Paul Valéry ter ga poimenoval gospod Teste (La soirée avec monsieur Teste, 1896). Že imeni sta sorodni (teste, »glava«). Četudi Herbert kartezijansko čisto mišljenje, distancirano od izkustva, ponekod ironizira, se ga praktično vendarle drži. Herbertove pesmi namreč rade zvenijo kot razprava: »Gospod Cogito nikoli ni zaupal / trikom domišljije … oboževal je tavtologije / razlaganje / idem per idem.« Medtem ko v zbirki najdemo programsko izjavo: »cenil je konkretne predmete / ki tiho stojijo v prostoru,« pesmi redko govorijo o predmetih samih, ampak prej o refleksiji o njih. Herbertova pesem poroča o tej ali oni vsebini, redko pa se z vsebino poistoveti. Zato se včasih zdi, da podobe ostajajo na površini: »nadležen je kot ekcem / navezan kot pes / preplitek da bi pogoltnil / glavo roke in noge.« Tudi bralca ta poezija predvsem spodbuja k refleksiji, redkeje pa učinkuje čutno – zvočno ali vizualno. Kot bralec pesmi morda razumeš, redkeje pa jih doživiš.
Herbertova lirika deluje dodatno distancirano, ker je odkrito izobraženska. Herbert pesmi začinja z omembami imen in pojmov iz filozofije, religije, mitologije in književnosti, včasih poglobljenimi (Hakeldama), včasih zgolj navrženimi (»Upanišade so tolažile«). Še en element distanciranja je ironija, ki pri pesmih o gospodu Cogitu neredko prehaja v ton zlovoljne samovšečnosti, podobno kot pri Johnu Berrymanu in njegovem liku Henryju. Ob branju Herbertove poezije občutiš, da si v družbi ostrega, a ne preveč gostoljubnega uma, ki te nikoli res ne spusti blizu.
Medtem pa nekatere pesmi niso tako distancirane. Večinoma, a ne izključno, so to pesmi brez gospoda Cogita. Te pesmi, obsežnejše, z daljšimi verzi ali prozne, so bolj motivno sklenjene, intenzivneje se spoprimejo s predmetom ter integrirajo podobe v celoto pesmi. Takšne so Občutek istovetnosti, Sekvoja, Kaligula, Minotavrova zgodba, Sramežljive sanje in druge. Sekvoja na primer podaja presunljivo vizijo izgubljenosti v zgodovini, za kar si prizadevajo tudi številne pesmi z gospodom Cogitom: »torej je štel dodajal leta in stoletja kot da bi hotel povedati da ni / ničesar razen rojstva in smrti nič samo rojstvo in smrt.«
Lik gospoda Cogita je torej kompleksno lirsko orodje, s katerim se Herbert loti enega največjih problemov sploh: človeške zgodovine – delno individualne, v glavnem pa kolektivne. Lik gospoda Cogita je mogoče razumeti kot sredstvo, s katerim pesnik presega osebno in zavzema nadindividualno gledišče, gledišče slehernika, ki se javlja v obliki distanciranega uma – gledišče, ki omogoča kritiko zgodovine. Če je to funkcija gospoda Cogita, je vprašanje, ali ena sama persona zmore tak podvig. Pesmi o gospodu Cogitu s svojo vseprisotno ironijo nemara same sporočajo, da pesnik ne verjame zares v smotrnost distanciranega gledišča svojega lika. Poleg tega pesmim sledi Herbertov kratek, a sijajen esejistični zapis Dotakniti se resničnosti, ki njegovo poezijo postavlja v paradoksalno luč, saj govori veliko bolj optimistično kot same pesmi, vsaj tiste z gospodom Cogitom: »Občutek krhkosti in ničevosti človeškega življenja lahko postane manj moreč, če ga vpnemo v verigo zgodovine, ki je prenašanje vere v smiselnost naporov in prizadevanj.« Zbirka Gospod Cogito torej na eni strani s svojstveno kompozicijo dopolnjuje Herbertov opus v slovenščini, na drugi papostavlja uganko, ko s svojim izborom izostri protislovnost Herbertovega mišljenja.
Zbigniew Herbert, Gospod Cogito, prev. Niko Jež, Mladinska knjiga, 2019.
