»Knjige – tako kot njihovi avtorji – na svet pridejo samo na en način, obstaja pa deset tisoč načinov, na katere lahko s sveta izginejo in se ne vrnejo več,« so besede pisatelja Jonathana Swifta, zapisane v knjigi, ki jo je v svojo obsežno, tematsko raznoliko in vsebinsko tehtno, danes pa zgodovinsko pomembno knjižnico med številnimi drugimi uvrstil baron Žiga Zois (1747‒1819). Fevdalec, industrialec, trgovec, naravoslovec, jezikoslovec in razsvetljenec je imel na prelomu iz 18. v 19. stoletje najsodobnejšo zasebno zbirko knjižnih del v tem prostoru. Zoisova bogata knjižnica pa je ob njegovem mecenstvu in mentorstvu odigrala pomembno vlogo v baronovem razsvetljenskem projektu ‒ v neposrednem zavzemanju za znanstveni, kulturni, narodni in gospodarski razvoj na Slovenskem.
Pri Zoisu je bilo ob navedenem, kot poudarja dr. Luka Vidmar, raziskovalec slovenske literature iz ZRC SAZU, pomembno, da se je »kot človek mnogih identitet ‒ po očetu je bil Italijan, bil je Avstrijec in ponosen Kranjec ‒ odločil tudi za slovensko identiteto in svoj denar ter vpliv namenil razvoju razmeroma nepomembnega jezika, kot je bila slovenščina v tistem času. Njegovo zavzemanje za slovenstvo je bilo izjemno, daljnovidno in osamljeno, saj se noben avstrijski plemič v njegovem času ni odločil za tedaj tako neperspektivno identiteto. Emancipacija slovenščine bi bila brez njega zagotovo počasnejša in ne tako bogata, kot je bila z njegovo podporo in usmeritvijo, s tem pa tudi razvoj Slovencev v moderen evropski narod.«
Tretjina slovenskih knjig
Gonilna sila Zoisovih razsvetljenskih in slovenskih prizadevanj, predvsem na področju slovenskega jezika, zgodovinopisja in literature, je bila njegova knjižnica. Med drugim je obsegala slabo tretjino vseh slovenskih knjig, ki so izšle od Trubarjevega Katekizma leta 1550 in vse do Zoisove smrti, kar je pomenilo prvo sistematično zbiranje slovenskih knjig v zgodovini, poudarja tudi Luka Vidmar. To je bil v tistem času precejšen podvig, saj je bilo stare knjige težko dobiti, ker so jih pospešeno redčili požari, vlaga, škodljivci in poplave ali pa so jih preprosto zavrgli. Z izjemo slovenskih in slovanskih knjig je Zois kupoval večinoma sodobne knjige, saj jih je le dobrih deset odstotkov izšlo pred njegovim rojstvom. Vrata v svojo knjižnico je v drugem nadstropju palače na Bregu, ki je bila kulturno in znanstveno srečevališče, velikodušno odpiral domačim in tujim intelektualcem svojega časa. Knjige je rad posojal in tudi podarjal, predvsem članom svojega kroga.
Vsebinska raznovrstnost, poliglotskost in kozmopolitskost
Vpogled v del Zoisove knjižnice je za sodobno javnost v Narodni in univerzitetni knjižnici razprt na razstavi z naslovom Knjižnica barona Žige Zoisa: Središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki bo na ogled vse do 26. aprila. Predstavitev knjižnice, ki obeležuje letošnjo 200-letnico smrti razsvetljenskega mecena in mentorja, sledi načelu njene »vsebinske raznovrstnosti, poliglotskosti in kozmopolitskosti oz. vpetosti v globalno in lokalno znanstveno komunikacijo in znanstveno-kulturni razvoj,« pravi dr. Sonja Svoljšak, skrbnica in raziskovalka starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki se pod razstavo podpisuje z Luko Vidmarjem z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Strokovnjaka sta poudarek namenila tistim avtorjem, s katerimi je bil baron v osebnih oz. dopisnih stikih, med eksponati pa je mogoče videti temeljna dela slovenskega preporoda, kot so Linhartova zgodovina Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791), Vodnikova Velika pratika (1795‒1797) in Kopitarjeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809). Poleg tega je knjižnica odražala tudi Zoisove osebne literarne in znanstvene preference ter poslovne potrebe. »Bila je repozitorij znanosti in vednosti za konkretne lokalne, kulturne in znanstvene projekte,« o pomenu in vsebini razsvetljenske zasebne knjižnice še pravi Sonja Svoljšak.
Portret Žige Zoisa (1747-1819), delo Andreja Herrleina.
Po Zoisovih knjigah so listali domači in tuji intelektualci
Žiga Zois je knjige najprej iskal in kupoval sam, čez čas so mu pri tem pomagali njegovi sodelavci in znanci, med njegovimi najpogostejšimi dobavitelji novejših knjig pa so bili ljubljanski založniki in knjigotržci, kot na primer Viljem Henrik Korn, ki je založil tudi Veliko pratiko in Malo pratiko. Knjige so mu z Dunaja pošiljali član njegovega kroga Jernej Kopitar ter tamkajšnji založniki. Naročal jih je tudi iz Italije, Francije, Nizozemske in Velike Britanije. Nekaj jih je pridobil iz zapuščine Linharta in Japlja ter jih kupoval na dražbah razpuščenih kranjskih samostanov. Za iskanje starejših slovenskih knjig je zadolžil kmeta Antona Gubanca in Antona Korbiča. S svojimi naravoslovnimi in slavističnimi korespondenti, kot so bili Joseph Paul von Cobres, Déodat Gratet de Dolomieu, Josef Dobrovský in Giovanni Maria Appendini, pa si je knjige izmenjeval.
Od naravoslovja do zgodovine in literature
V Zoisovi zbirki, ki so jo v Narodni in univerzitetni knjižnici identificirali z 2296 naslovi v približno 5000 zvezkih, je največ naravoslovja, predvsem mineralogije, geologije, botanike, zoologije, kemije, fizike in astronomije. V nekoliko manjši meri so zastopani rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Veliko je tudi zgodovine, jezikoslovja in geografije, v okviru katere so tudi potopisi. Manj obsežen je nabor leposlovja, metafizične filozofije, teologije in zgodovine umetnosti. Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov. Skoraj polovica knjig, tudi ta podatek podajajo ob razstavi v Narodni univerzitetni knjižnici, je bilo nemških, sledile so v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in še drugih slovanskih jezikih.
Številna slovenska in slovanska dela
Med tedanjimi evropskimi zasebnimi knjižnicami je Zoisova izstopala po številu slovenskih in slovanskih del, med kranjskimi pa tudi v številčnosti angleških del. V nekaterih, tudi med tistimi, ki so razstavljene, je mogoče videti baronove rokopisne opombe. Uporabljal je svinčnik in ne pero, saj je zaradi protina, za katerim je zbolel leta 1780 in ga je kasneje prikoval tudi na invalidski voziček, težko pisal. Med zbranimi knjigami so tudi tiste, ki so dokumentirale njegove podvige. Razsvetljenec je med drugim spodbujal k raziskavam človeške ribice, odkril je nov mineral, imenovan zoisit, izumil puhalnik za plavž in pomagal pri izboljšavah pluga.
Večji del knjižnice, za katero so v različnih obdobjih skrbeli različni baronovi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in Jakob Zupan, je po Zoisovi smrti leta 1923 odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani, danes pa jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.
Slovenski pisatelj je bil letos prvič Na Das blaue Sofa, svetovno znanem literarnem odru. Ta čast je pripadla Dragu Jančarju. Fotografija: JAK
V Frankfurtu je prejšnji teden potekal 71. mednarodni knjižni sejem, ki se ga je udeležilo okoli 7500 razstavljavcev iz 150 držav, častna gostja pa je bila letos Norveška. V poslovno središče Nemčije je prišlo kar 100 norveških avtorjev, med njimi mednarodne literarne zvezde, kakršne so Jo Nesbø, Karl Ove Knausgård, Maja Lunde, Erik Fosnes Hansen, Jostein Gaarder, Tomas Espedal, Per Petterson in Maria Parr. Tudi številni drugi norveški avtorji so nemškim bralcem dobro znani; iz norveščine je bilo namreč samo letos v nemščino prevedenih 250 naslovov. Posebne pozornosti na knjižnem sejmu so bile tako gotovo deležne norveške knjige.
Slovenci
Drago Jančar: In ljubezen tudi
Opaženi pa so bili tudi slovenski avtorji. Najbolj je gotovo najbolj izstopal prozaist in esejist Drago Jančar. Je prvi slovenski pisatelj, ki je nastopal na Das blaue Sofa, svetovno znanem literarnem odru. Predstavljal je svoj roman In ljubezen tudi, ki je bil pred kratkim preveden v nemščino (Wenn die Liebe ruht). Na dogodku je pripovedoval o svojem literarnem delu, razmerju med ideologijo in literaturo ter literaturo in zgodovino.
Anite Šumer: Drožomanija
V Gurmanskem kotičku knjižnega sejma v Frankfurtu je v četrtek dišalo po sveže pečenem kruhu. Spekla ga je slovenska avtorica Anita Šumer, ki je na sejmu predstavljala kuharsko knjigo Drožomanija. V njej bralce in bralke uči marsikje pozabljene umetnosti peke z drožmi. Knjiga je požela veliko zanimanja, saj je pred časom avtorica zanjo že dobila nagrado za najboljšo kuharsko knjigo o kruhu na svetu.
Norvežani
Jo Nesbø: Knife
Jo Nesbø je ta trenutek eden izmed najslavnejših piscev kriminalk na svetu. Njegove knjige so prevedene v več kot štirideset jezikov in se redno pojavljajo na lestvicah najbolj prodajanih knjig. Na knjižnem sejmu je predstavljal svoj najnovejši kriminalni roman z naslovom Knife. V knjigi se prepletajo temačna atmosfera, cinizem in napeti zapleti, zaradi katerih Nesbøja tako težko odložimo iz rok, ko ga enkrat začnemo prebirati. Nož po besedah literarnih agentov prinaša tudi marsikaj novega, saj se srečamo tudi z zasebnimi stiskami Haryja Hola, ki ga v Nesbøjevem najnovejšem kriminalnem romanu spoznamo na popolnoma drugačen način.
Maria Parr: Golmanka in jaz
Maria Parr je ena najbolj priljubljenih pisateljic za otroke. V Sloveniji jo dobro poznamo, saj je pred časom obiskala tudi naš domači knjižni sejem. Njene knjige primerjajo z deli večne Astrid Lindgren najbrž tudi zato, ker v njih nastopajo samosvoje in malo nagajive deklice. Knjiga, ki ji je bilo na knjižnem sejmu v Frankfurtu posvečene največ pozornosti, je Golmanka in jaz. Gre za nadaljevanje tudi pri nas zelo priljubljenih Vafljevih srčkov, ki govori o nogometu, prijateljstvu, medgeneracijskem povezovanju in ljubezni.
Karl Ove Knausgård:So much longing in so littlespace, The art of Edvard Munch
Karl Ove Knausgård je bil glavni govorec na sredini otvoritvi knjižnega sejma v Frankfurtu. Na njej je med drugim govoril o besedilih, »ki potrebujejo tisočletja, da prispejo«, kar pa gotovo ne velja zanj, saj je kljub temu da sebe opisuje kot lenobo, izrjemno plodovit avtor, in to precej obsežnih knjig. Njegova najnovejša knjiga je monografija o življenju slikarja Edvarda Muncha. Knjiga prepleta umetnostno zgodovino, spomine in biografijo, ne prikazuje pa samo življenja slavnega slikarja, avtorja svetovno znane slike Krik, ampak nakazuje tudi posledice avtorjeve odločitve za umetniško življenje, ki se mu je z vso energijo prepustil tudi pisatelj sam.
Ena od zvezd letošnjega frankfurtskega sejma je bil norveški pisatelj Karl Ove Knausgård. Fotografija: Frankfurter Buchmesse/ Claus Setzer
Nagrade
Veliko se je govorilo tudi o knjigah, ki so prejele nagrade. O najbolj očitnih imenih in naslovih na tem mestu ne bomo razpravljali, saj je bilo o tem že kar precej povedanega, zato bom omenila samo eno izmed njih:
Saša Stanišić: Herkunft
Knjiga Saše Stanišića Herkunft se je znašla na seznamu petih najljubših knjig tega leta direktorja sejma Jürgena Boosa. Saša Stanišić je za knjigo prejel nemško književno nagrado (vrednost literarne nagrade je 25 tisoč evrov ;)).
Prvih nekaj dni sejma je bila knjiga razprodana tudi v največjem frankfurtskem Hugendublu, kot se imenuje popularna veriga nemških knjigarn. Roman sestavljajo avtorjevi spomini na beg pred vojno v Jugoslaviji, zaradi katere je njegova družina razkropljena po celem svetu.
Otroška literatura
Dav Pilkey: Dog Man: For Whom The Ball Rolls
Izmed otroške literature velja izpostaviti Pasjega moža, ki je visoko na seznamih najljubših knjig otrok po celem svetu. Slavni superpolicaj s pasjo glavo rešuje svet pred nenavadnimi podleži in s svojo zvitostjo, iskrivostjo in bistrostjo ohranja red v mestu, s tem pa razveseljuje majhne in tudi številne velike bralce.
Pilkeyjevi agentje so na sejmu z velikim veseljem predstavljali novo nadaljevanje zbirke in vabili na veliko konvencijo Pasjega moža, ki bo potekala na knjižnem sejmu v Šanghaju!
Knjige o pomenu varstva okolja
Na sprehodu med knjižnimi policami knjižnega sejma v Frankfurtu je bilo opaziti tudi veliko poljudnoznanstvene literature. Če so se police preteklih sejmov šibile pod knjigami, ki opisujejo življenja žensk, ki so pomembno krojile zgodovino, pa smo letos na policah našli številne, ki govorijo o pomenu varstva okolja in ekološko prijaznejšem bivanju.
Sporočilo sejma pa vsa leta ostaja enako: knjige odslikujejo svet, v katerem živimo, in rišejo horizonte možnosti drugačnega. Postavljajo pomembna vprašanja in nas silijo k premisleku. Predvsem pa povezujejo bralce in bralk
Med branjem Malomeščanov Lare Paukovič me je spreletela zanimiva ugotovitev. Na terasi majhne podeželske hiše, kjer živita moja babica in dedek, sem se skrival pred soncem in ugotovil, da že cel mesec berem tematsko presenetljivo podobne knjige.
Med letom mi običajno ne uspe brati leposlovnih del v angleščini, zato jih zgolj kupim, zložim na polico, kjer potem počakajo na boljše čase – letos je bil to začetek julija, ko sem v roke vzel Normal People, drugi roman mlade irske pisateljice Sally Rooney, nadaljeval z romanom The Silence of the Girls bookerjeve nagrajenke Pat Barker, ki sem ga z lagodnim tempom med bivanjem v Splitu bral mnogo dlje, najverjetneje zato, ker si je moj čas delil s televizijskimi serijami, ki so me prav tako čakale na neki drugi, virtualni polici. Nadaljeval sem z lanskim bookerjem Milkmanom še ene irske avtorice Anne Burns, serijo pa zaključil z že omenjenimi Malomeščani, ki sicer res niso leposlovno delo v angleščini, me je pa tako presenetilo dejstvo, da ima bližnja knjižnica prost izvod, da sem si jih odločil sposoditi in prebrati.
Molk in odvisnost
Tako sem končeval z zgodbo o mladi piarovki Anji, ki si leto dni uničuje živce v izkoriščevalskem razmerju z domnevno ljubljenih moškim, in ugotovil, da vsi zgoraj našteti romani tako ali drugače pripovedujejo o moško-ženskih odnosih, nemoči in izkoriščanju. O položajih molka in odvisnosti, na katere so bile ženske v zgodovini – The Silence ponovno pove zgodbo o Ahilovi jezi, tokrat skozi oči njegove »bojne nagrade« Briseide, ženske, ki sicer ni »splavila tisoč ladij«, je pa bila, vsaj deklarativno, vir spora med Agamemnonom in Ahilom; Milkman se dogaja med severnoirskim konfliktom, ki mu v angleščini povedno pravijo The Troubles – in so še danes sistemsko prisiljene.
Iz tega okvira verjetno najbolj izstopa roman Normal People, odnos med Connellom, popularnim in inteligentnim srednješolskim športnikom, kasneje pa rahlo zadržanim študentom angleške književnosti, ter Marianne, prav tako izjemno inteligentno srednješolsko izobčenko, nato pa povsod zaželeno študentko političnih ved, je mnogo kompleksnejši. Roman bolj kot izkoriščanje v času hipnih internetnih stikov pokaže – kot je zapisala Guardianova kritičarka Kate Clanchy –, »kako je biti mlad in zaljubljen v kateremkoli času«, a to seveda ne pomeni, da protagonista nista obremenjena z družbenimi pričakovanji.
Nemoč pred samim sabo
Zaradi njih je Connell prepričan, da njuna srednješolska zveza ne more postati javna; zaradi njih na zaključno zabavno raje kot Marianne povabi Rachel, bolj sprejemljivo in – podobno, kot je večina ostalih stranskih likov – megleno, med ličenjem, zabavami in govoričenjem začrtano sošolko. Deli ju tudi ekonomski položaj – Connell in Marianne sta se zbližala predvsem, ker je njegova mama čistila v vili njene družine in jo je Connell z avtom običajno pobral na poti iz šole – zaradi katerega je vsaj Connell prepričan, da ga Marianne težko razume, hkrati pa je zaradi pisateljičine osredotočenosti nanj bralec s Connellove strani deležen nekaj simpatičnih, pogosto pa tudi odkrito odklonilnih prikazov dublinskih mladih malomeščanov in študentov književnosti, ki se počutijo poklicane na predavanjih govoriti o knjigah, ne da bi jih sploh prebrali.
Marianne pa najbolj obremenjuje njena družinska situacija: mrtev oče in odkrito napadalen brat z močno potrebo po ponižanju svoje sestre, ki mu ob strani stoji hladna, pogosto pa z Mariannine perspektive preprosto kar zlobna mati. Bolj kot neravnovesje moči Rooney tako izjemno pretanjeno prikaže nemoč pred samim sabo, odločitvami, ki jih vedno znova sprejemamo navkljub zavedanju o njihovi destruktivnosti.
Dati ženskam glas
V kontrastu z Normal People pa se v zastavljen tematski kontekst najbolje umešča naslednji roman, torej The Silence of the Girls. Že s svojim naslovom, avtoričino ugotovitvijo, da ženske v Homerjevi Iliadi skoraj ne spregovorijo, in njeno odločitvijo, da jim bo poskušala dati glas. In nato s prvim stavkom: »Veliki Ahil. Briljantni Ahil, sijoči Ahil, božanski Ahil … Kako se kopičijo epiteti. Nikoli mu nismo rekli nič od tega; rekli smo ”klavec”.« Briseida v romanu Pat Barker tako ne pove zgolj »svoje verzije dogodkov«: kako je Ahil ubil njene brate, medtem ko se je ona v polnem zavedanju dejstva, da bodo kmalu posiljene, ubite ali kot nagrade dodeljene vojnim »junakom«, skrivala z drugimi ženskami in njihovimi otroki; kako je morala biti po dolgem dnevu vedno na voljo svojemu lastniku; kako okrutno so vojaki ravnali s »skupnimi ženskami« …
Z njene perspektive sužnje, predmeta, s katerim se ravna in nima lastnega glasu oziroma – kot si nekje pravi sama – miši, ki lahko zgolj opazuje in si ne sme dovoliti zapreti oči, se spremeni tudi pripovedni svet, ki ga napolnijo kri, umazanija in blato; podgane, ki se v grškem taboru množijo med smetmi in zavrženo hrano ter povzročijo kugo; vsakdanja opravila moških in žensk, ki sploh omogočajo desetletno bivanje pred trojanskim obzidjem in dejstvo, da so mnogi, med njimi Ahil in Patroklos, ki sta pred Trojo prijadrala pri rosnih sedemnajstih, tam preživeli več kot tretjino svojega življenja.
Z Briseidinim pričevanjem tako glas in mesto nista dana le prej utišanim subjektom, torej ženskam oziroma vsemu, kar je veljalo za feminilno – sočutju, skrbi, nežnosti –, ampak tudi predmetom, ki so prej stali na, za določen pogled, preveč senčnih mestih. Ali kot na koncu romana ugotavlja pripovedovalka, ko si v briljantnem metafikcijskem momentu dovoli ugibati, kaj bi se zgodilo, če bi bogovi res izpolnili Ahilovo prerokbo in na veke vekov ohranili zgodbo o njegovi slavi: »Kaj si bodo ljudje nekega nezamisljivo oddaljenega časa mislili o nas? Vem nekaj: ne bodo hoteli brutalne realnosti osvajanj in suženjstva. Ne bodo hoteli slišati o masakrih mož in dečkov, zasužnjenju žensk in deklet. Ne bodo hoteli vedeti, da smo živeli v posiljevalskem taborišču.«
S svojo pripovedjo pa Briseida seveda ne pove »vse resnice« o Trojanski vojni, roman z njenim fiktivnim pričevanjem, ki ga občasno prekinjajo krajša poglavja, povedana z drugim glasom in skozi Ahilove oči, postavlja mnogo bolj zanimivo vprašanje življenja med svojo resnico in svetom, ki jo radikalno zavrača oziroma z rahlo preoblikovanim poudarkom: kako na podlagi momenta »dajanja glasu«, spominjanja in pričevanja oblikovati pozitivni vrednostni sistem, kako na tej podlagi usmerjati delovanje, ki je po svoji strukturi vedno nasilno poseganje in prevzemanje?
Vse de deli na dovoljeno in nedovoljeno
Podoben, a precej drugače izpisan moment ideološkega oblikovanja, kartiranja in zamejevanja sveta se pogosto pojavlja tudi v Milkmanu Anne Burns. Značilen je na primer odlomek nekje z začetka romana, ko pripovedovalka govori o imenih, ki so bila v njihovi irsko-katoliški skupnosti prepovedana, saj so zvenela preveč angleško, preveč spominjala na osovraženo deželo »prek morja«. Nigel, Jason, Jasper, Lance, Percival, Wilbur, George, Cedric itn.: seznam vseh sta varovala in dopolnjevala »Nigel in Jason«, tako kot vsi drugi liki v romanu poimenovana po svojem početju (v njunem primeru po prvih dveh prepovedanih imenih s seznama), družinskem ali družbenem položaju, s čimer pisateljica še dodatno poudari shematičnost odnosov in distanco, ki je vladala v »psiho-politični atmosferi« boja za neodvisnost.
Pripovedovalka je tako vedno imenovana zgolj »srednja sestra«, tri mlajše sestre »polulanke«, tri starejše »prva«, »druga« in »tretja sestra«, članice lokalne izpostave feministične organizacije »women with issues«, fantu, ki je obseden z oboroževalno tekmo med Ameriko in Rusijo, pravijo »nuklearni fant«. Shematiziranje se seveda ne ustavi pri imenih, na dovoljene in prepovedane se delijo tudi televizijske postaje, mestne četrti, gostilne in pubi, znamke masla, prazniki in kovanci, pridevniki …
Delovanje družbenih okoliščin
Ob stalni grožnji nasilne smrti v boju med oblastmi in nacionalističnimi paravojaškimi organizacijami se izoblikuje izjemno rigidna kolektivna identiteta, ki daje občutek varnosti in pomaga usmerjati življenja posameznikov, ter tesna skupnost, ki vedenje svojih članov budno nadzoruje. Poleg tega nemalokrat pretresljivo humornega prikaza življenja med severnoirskim konfliktom uspe avtorici posebno dobro osvetliti delovanje teh družbenih okoliščin na pripovedovalko, njeno psiho in odločitve, ki jih je na koncu primorana sprejeti.
Za to je v veliki meri zaslužna struktura pripovedi: pripovedovalka se skozi roman sicer ne spreminja, a pogosto menja gledišče, preskakuje med notranjim, kjer je njena perspektiva omejena s trenutno pripovedno situacijo, in zunanjim, kjer pripoveduje z neke kot-da časovne distance, torej že pozna celotno zgodbo. Tako pisateljica ustvari nekakšno pentljasto pripoved, ki se pogosto spušča v dolge in kompleksne digresije o preteklih in prihodnjih dogodkih, osebnih zgodbah prebivalcev ali politični situaciji, kakršna je na primer zgoraj omenjena o seznamu s prepovedanimi imeni, nato pa se vedno znova vrača k nekaterim osrednjim dogodkom zgodbe, predvsem k več srečanjem z Mlekarjem in njegovi smrti.
Čeprav je do sedaj še nisem omenil, ima seveda v romanu osrednjo vlogo počasno, a vztrajno zalezovanje odraslega moškega, tako imenovanega Mlekarja, ki pripovedovalki bolj kot s svojo fizično prisotnostjo grozi s širjenjem govoric, vzbujanjem prepričanja, da sta že ljubimca, kar kmalu mislijo vsi v skupnosti. Torej z nekakšno nesnovno vseprisotnostjo, pred katero »srednja sestra« na koncu ne more pobegniti niti v lastni sobi ali med spanjem, ponoči se začne zbujati in preverjati, če se Mlekar ali »skupnost« slučajno ne skrivata v njeni omari ali pod posteljo. Digresivno preskakovanje med osebnim in družbenim avtorici romana tako omogoči prikazati, kako kolektivni vzorci mišljenja, družbene prakse in prepričanja počasi kolonizirajo pripovedovalkin mentalni prostor, jo potisnejo na mesto popolne nemoči, kjer izgubi nadzor najprej nad svojo družbeno podobo in pojmovnimi kategorijami, nato pa lastnimi telesnimi reakcijami in možnostjo odločanja, dokler enkrat ne – čeprav še vedno ve, da bo to zanjo usodno – stopi v Mlekarjev kombi.
Problemi naše družbe
Ko sem tako še enkrat razmišljal o čtivu prejšnjega meseca, so postale tematske podobnosti precej očitne, prej skrite verjetno zgolj zaradi površnosti, ki pritiče branju na plaži – tudi če se ne bere literarna plaža. Na tem mestu se mi zato zdi vredno vprašati, kaj ta dominantnost neke tematike pove o problemih, ki zaposlujejo sodobno družbo. Moj poletni vzorec sicer ni v nobenem smislu statistično relevanten, a morda dejstvo, da sem jih uspel nenamenoma prebrati enega za drugim, ni nepomembno in mi daje vsaj privilegij ugibanja. In pri tem ugibanju mi je precej pomagal nek, drugače dokaj nepomemben prizor v Malomeščanih.
Najprej se mi je namreč zdelo, da romane najbolj teži problem glasu in molka, vprašanje »Kdo lahko govori?« in celoten sklop, ki sledi: kaj pomeni »povedati svojo zgodbo«, kaj molčati, govoriti v prazno, kako vedeti, kaj povedati? Je dovolj dati glas? Kar je v nekem smislu verjetno res, a ostaja preveč abstraktno. Potem pa sem se spomnil na srečanje med Anjo in istoimensko čistilko na stranišču na FDV-ju. Čistilka Anja se v romanu pojavi že nekajkrat prej, čisti namreč tudi v oglaševalski agenciji, kjer je zaposlena protagonistka, ki pa Anje ne more trpeti. »Blazno me je žalilo, da si s to kreaturo deliva osebno ime. Vse Anje, ki sem jih poznala poleg sebe, so bile elegantne, uspešne posameznice.
Potem pa ta zguba … Ne bi rada zvenela nesramno, ampak dokler ni začela delati pri nas, še nisem videla tako grde ženske. Suhljata, visoka, z dolgimi, skoraj pajkastimi okončinami in redkimi lasmi …« Poleg tega ji zameri tudi razpad afere s sodelavcem Rokom, ki se je zgodil, potem ko ju je čistilka »zasačila« med seksom v kletnih pisarnah firme. Ponovno srečanje na FDV-ju pa je precej drugačno – protagonistka sicer opazi, da je čistilka »enako neprivlačna kot prej«, a doda: »pa vendar jo je obdajala neka avra mirnosti in tihega zadovoljstva, ki je, ko je še delala pri nas, nikoli nisem zaznala.«
Spremembo Anjinega gledanja na čistilko oziroma spremembo čistilke same verjetno lahko naprtamo marsičemu in verjetno moja rešitev ni najbolj očitna, a se mi vseeno razlagalno najbolj zanimivo zdi dejstvo, da je čistilka Anja na FDV-ju dejansko zaposlena (kar vem kot bolj ali manj reden bralec Mladine), v oglaševalsko agencijo pa je bila najverjetneje outsourcana (česar sicer ne morem vedeti, se mi pa zdi precej verjetno). Vzrok čistilkine »avre mirnosti in tihega zadovoljstva« je tako ekonomska varnost. Varnost pa je pojem, ki sem ga iskal, varnost se mi zdi pristen problem sedanjosti, želja po varnosti je skrita sila za vsemi romani. Seveda ne varnost z žičnato ograjo, etnično čistimi nacionalnimi državami, lastništvom orožja in varnostnimi kamerami, ravno takšne populistične rešitve, ki naj bi se zdele pragmatične, pričajo o aktualnosti in nerazrešenosti problema. Podobno velja za vprašanje identitete: izjemno povedno se mi na primer zdi dejstvo, da se internacionalni podmladek nove desnice, ki naj bi svojo politiko gradila v nasprotju z »identitetnimi politikami«, imenuje Generacija identitete. Ali pa, da figure, kot so Jordan Peterson, hkrati svarijo pred identitetno politiko nečesa, čemur pravijo »kulturni marksizem«, in pozivajo k zavzemanju za »zahodno kulturo«, ki ni nič drugega kot kolektivna identiteta.
Potrebujemo ekonomsko varnost
Kakorkoli, ne potrebujemo varnosti (ali identitete), ki jo obljubljajo poenostavljajoče populistične rešitve in koncepcije, ampak predvsem ekonomsko varnost – ki bo ljudem omogočala neodvisnost in možnost načrtovanja prihodnosti –, varnost pred patriarhalnimi in rasističnimi odnosi moči, varnost pred izkoriščanjem v službenih, vsakdanjih in intimnih odnosih. Varnost pred tipi, ki so, kot pravi neka pesem, »pičke«, kar se zdi poanta Malomeščanov. Gotovost, da lahko nekaterim ljudem zaupamo, da nas bodo vključili v odločitve, ki pomembno vplivajo na skupno življenje, da nam bodo povedali, kaj se z njimi dogaja in resno ravnali s tem, kar jim povemo sami, da ne bodo skrivali nezaupanja ali odpora … Posebno kompleksen je tudi preplet varnosti in glasu, po eni strani bi morali biti varni pred besedami drugih, poleg tega pa imeti možnost povedati, kaj si mislimo in kako doživljamo.
Podobno je z identiteto in varnostjo, kar izjemno lepo pokažeta The Silence in Milkman: močna skupna identiteta varuje in lajša reševanje življenjskih problemov, za nekatere precej udobno oblikuje svet v nekaj dokaj enostavnega in samoumevnega, hkrati pa je lahko izjemno nasilna do tistih na obrobju. Romani, ki sem jih bral, je sicer ne tematizirajo, a nas na koncu zagotovo pesti tudi nevarnost okoljske katastrofe, negotovost o obstoju sploh kakršnekoli prihodnosti. Klišejsko bi bilo zaključiti z ugotovitvijo, da »živimo v nevarnih časih« in v resnici ne gre toliko za to kot za neko živo občutenje nerešenega problema, ki nas zaposluje in iz katerega izhajajo romani Normal People, The Silence of the Girls, Milkman in Malomeščani.
Motivacija za pisanje literature je največja skrivnost vsakega pisatelja in pesnika (zapis v moški slovnični obliki velja za oba spola).
Cela paleta teh skrivnosti pa je vseeno zelo jasna in preprosta. No, najbolj pogosta oblika samopojmovanja biti pesnik ali pisatelj in tistih vedno številčnejših, ki so še esejisti in performerji povrh, recimo jim mešančki (tisti, ki so ugotovili, da samo enovrstni izdelki, samo poezija na primer, na trgu pač prinašajo preveč tveganja), je, da so geniji, da imajo v sebi božjo iskro in da morajo vsi na svetu to razumeti, sprejeti, spoštovati, ceniti in tudi plačati.
Brez verjetja vase pa se vendarle ne da ustvarjati. Zato imamo vsi pisatelji (ed consortes) pravico biti prepričani, da smo od boga poslani, da smo nosilci božje iskre na tem svetu. Nekateri to celo javno razglašajo in kljubujejo s ponosno dvignjeno glavo, polno božanskih (po videzu bujnih las ali pa le z golo jajčasto bučo) misli, vsem, ki morda v božjo iskro teh živih po svetu premikajočih se spomenikov vendarle dvomijo in pozi pač ne nasedajo brezpogojno.
Edina prava motivacija, ki morda, v resnici zelo redko, da dober rezultat in dalj časa vzdržuje pisateljski brbotalnik znotraj pišoče duše, je seveda notranja. Tukaj pa se lahko zadeva zelo zaplete, ker je zelo nepredvidljiva in morda celo skrivnostna tudi za samega pisalca, ki noče biti pisun.
Morda je še najmanj zgrešeno zapisati, da je zunanja motivacija, ki je lahko ob dobrem talentu uspešna, od sebe zahtevati, da napišeš bestseller. Temu, da je bogat, se najbrž nihče izmed nas ne bi a priori odrekel (še najbolj načelni bi si skoraj zagotovo premislili in vzeli denar iz tega grdega, smrdljivega kapitalističnega bazena krivic). Večine med nami tudi ne bi motilo, če bi postali slavni; vabljen si v medije in na večerje, prevajan si in potem še svetovno slaven, zato ni pomembno, ali uspeš s plažo ali morda s čim, kar bo eden izmed vsaj stoletnih, če ne tisočletnih temeljev literature. Nepomembno se je ukvarjati s to malenkostjo, ker si bogat, imaš vse in si svoboden. To je zelo pomembno – biti svoboden (če morda še kdo pomni Kraljevsko pot, ve se, kdo jo je napisal, in kako je tam utemeljena svoboda mlajšega od obeh pustolovcev).
Pri nas doma, doma v slovenščini, pa tudi po svetu, lahko sklepam, so zadeve večinoma precej klavrne. Malo jih je, premožnih literatov, malo je slavnih, množica je, ki niso prav premožni, pa tudi slavni niso pretirano. Kaj moremo, veliko povabljenih, malo izbranih, piše v nekem bestsellerju.
Vsi vemo, pot do slave in denarja je tudi Nobelova nagrada, ki je t. i. zunanja motivacija. Zagotovo je kdo med nami obdarjen z norostjo, da v njem živi ta divja in pregrešna misel kot najbolj žareč čarobni bruhalnik literature, ki mora ven iz njega, na svetlo. Nekoga sem poznal, zelo bežno sem ga poznal, ki je bil tako obdarjen, da je neprestano govoril samo o tem. Mislim, da je po celem New Yorku in drugod sejal to seme samopromocije.
In tudi sedaj srečaš sem in tja na Slovenskem koga, ki je tako pošten in tudi tako zaverovan vase, da javno pove, da mu končno že pripada. In prav ima. Vsem tistim, ki javno razglašajo, da je že čas, in vsem tistim, ki s(m)o na videz skromni in pošteni, je treba priznati – začnimo se poganjati za to nagrado. Tudi tukaj bi bilo denarja dovolj. In vsega ostalega tudi.
Saj vemo, težko, da bo kaj. Podobni smo drugoligaškim postaranim zakotnim nogometašem, ki bi recimo radi igrali pri Barceloni. No, tam je selekcija, preko katere prideš v moštvo, enaka.
Na tistih pravih, realnih tleh biti nagrajen in biti uspešen in biti plačan so stvari pač pritlehne. Ne vem, kakšne pogodbe si izposlujejo tisti res pomembni med nami na Slovenskem in okoliškem plitvem vesolju, kamor so prevajani, za ogromno večino pa je jasno, da denarja in blišča ni in ni. Nikoli in nikdar in od nikoder. Pa če že je nekaj, treba bi bilo imeti vsako leto res obilno žetev, da bi živel od svoje pisateljske in pesniške genialnosti. In tudi te ni in ni od nikoder. Brbotalnik idej in pisanja pa usiha, vedno mirnejši je in vedno bolj nesmiseln se nam zdi. Notranja motivacija pada in pada.
Bera nas vseh skupaj, rekel bi literaturcev, je fantastično velika, rezultat na finančni strani pa prekariat. Ima to svoj smisel? Ali vsi verjamemo, da smo obdarjeni res tako zelo, da vztrajamo kljub posmehu realnosti, ki nas opozarja, da z nami nekaj ni v redu? Vsi stokajo, da so honorarji premajhni, pišejo pa še naprej. Ali gre za samoslepljenje, ki je oblika blage ali kar hude duševne bolezni, ali pa je pač samo norost. Samo bedaki namreč neprestano izvajajo isto vajo na enak način ter se pri tem pritožujejo, zakaj ni drugačnega rezultata.
Če se vrnem k tihi notranji motivaciji, ki je nihče ne sme odkriti, nikomur je ne zaupamo, potem moram trditi: je edini tip, ki funkcionira in nas priganja (mogoče pa je eros, tisti nezavedni bog, ki ne odpušča – ampak o tem naj pišejo drugi).
Kot star pedagog – vsak pravi pedagog ima v sebi skritega, jeznega in strogega jezuita, ki seveda zagovarja trdo delo, samouničevanje in samoodpovedovanje, skratka: ora et labora (pa naj bo bog recimo literatura) – sem prepričan, da je sedanji sistem družbene pomoči literatom goljufiv, ker nenačelno in perfidno zavaja avtorje; jih nagrajuje z bizarnimi denarnimi zneski, jim podeljuje nekakšne štipendije, če na nekakšnih lestvicah le zberejo dovolj točk, s čimer avtorje pravzaprav sili k tako imenovani funkcionalni pismenosti in preračunljivosti. Za svoje delo (vse je merljivo in vse je dokazljivo) boš dobil nek drobiž, če boš le zbral dovolj točk. Ampak dobro preberi pravilnike in se pravočasno javi.
Ker sem upokojenec, sem lahko kolekcionar mnogih takšnih popustov v obliki točk: ko zberete dovolj točk, pa naj bodo recimo Mercatorjeve pike, boste deležni posebne milosti – pri zobni pasti boste prihranili 0,40 evra. In srečni boste. Ali drugače: nagrajujejo me s točkami, namesto da bi mi plačali ali pa znižali kupnino za to zobno pasto.
Tudi v službi je enako – točkovniki, lestvice, pravilniki –, pehanje za biti na lestvici, v plačilnem razredu, dobiti zdaj tu, zdaj tam kakšen dodatek, pri čemer pomaga recimo sindikalna pogodba – če imaš srečo in podjetje ne propade in si kaj kmalu na cesti. S podporo ali celo brez.
Ali niso morda naši pisatelji in pesniki v resnici nekakšni pomožni javni uslužbenci, samo da so na najnižjem klinu plačilne lestvice? Uborno plačilo se jim odreja preko države ali kakšne paradržavne institucije, ki dodeljuje pomoč založbam in izid knjige omogoča preko točkovnikov pri nominacijah in nagradah, s svojimi literarnimi deli pa pri prej omenjenih morda konkurirajo na enak način, kot če bi se nadejali naključnega najnižjega dobitka na loteriji?
Tako nekako izgleda sreča slovenskih pisateljev, ki se morajo za svoj obstoj pehati z ustvarjanjem literature. Knjiga se nekako še izda, morda se uvrstijo na lestvico in ponižno sprejmejo igro suspenza v grdem notranjem upanju, da bo mogoče tudi nagrada. Potem bo še več točk in potem bom brez denarja samo devet mesecev v letu in ne celih enajst.
Zelo sem proti. Izrecno sem proti nagradam in še bolj proti nominacijam. Nima se smisla ukvarjati s pisanjem in pesnjenjem, če je zunanja motivacija nekaj točk in katerakoli nagrada. Nobelove pa ni in ni, nikogar na Slovenskem ne obišče. Bog je udaril s prazno vrečo po nas, ljudeh, polnih idej in besed. Toliko samozadostnosti pa še premorem, da točk ne potrebujem. V Mercatorju in v Šparu (kako nagnusno in priskutno ime – ravno pravo za Slovenčke) so zagotovljene, pri državi pa niso. Imam srečo, ker imam pokojnino iz čisto navadne usrane službe. Priporočam.
Po romanu Odprava Zelenega zmaja je bila posneta zelo priljubljena televizijska serija.
Mladinski roman Odprava zelenega zmaja pisatelja Slavka Pregla z ilustracijami Marjana Mančka, ki je od svojega nastanka doživela že šest ponatisov, zadnjega letos pri Beletrini, je prvič izšla leta 1976. »Tisti časi so bili za knjigo dobri časi,« se obdobja, v katerem je nastala zdaj že slovenska mladinska književna klasika o prijateljih, ki se z zdelanim avtomobilom OLD PUNCA odpeljejo na izlet, spominja njen avtor. »Založništvo je bila v tistem času dejavnost posebnega družbenega pomena, knjige niso bile obdavčene in ljudem so veliko pomenile. V založbah so se jim resno posvečali v vseh fazah nastanka in prodaje,« o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pripoveduje Slavko Pregl. Ob tem dodaja, da so »ljudje imeli za knjige več denarja; s ponosom so oblikovali domače knjižnice.«
Obdobje nastanka cele vrste klasičnih besedil
»To je bilo obdobje, ko se v mladinski književnosti pojavi cela vrsta danes že klasičnih besedil, začenja se Preglov opus, nastane pripoved Ko zorijo jagode in druge knjige,« pravi raziskovalec mladinske književnosti Igor Saksida. »Glede na število izdanih izvodov pa je knjiga imela takrat tudi bistveno večjo težo in opaznost, kot jo ima danes, ko na Slovenskem izide štiri- do petkrat več knjig s področja mladinske literature,« še pojasnjuje Saksida.
Ob pogledu nazaj, v čas prve izdaje Odprave zelenega zmaja, ki je bila hkrati tudi prva knjiga Slavka Pregla za mlajše bralce, se pisatelj spominja, kako so se v založbi Mladinska knjiga potrudili zanjo. Spremljal jo je poseben prospekt in bila je natisnjena v današnjih časih nepredstavljivi nakladi 10 tisoč izvodov. In ko je prišla do mladih bralcev in bralk, jih je prepričala. »Dekletom in fantom je bila zelo všeč, in to je bila velikanska spodbuda za naprej. Od mene so ‘terjali’ novih knjig,« tudi pravi Pregl. »Ko sem leta 1982 postal knjižničar v Pionirski knjižnici, je bila Odprava zelenega zmaja že med ‘uspešnicami’, ki smo jih priporočali mladini,« pa informacijo o mladinski klasiki posreduje Vojko Zadravec iz Pionirske – Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo.
Novost v našem prostoru
Knjiga je bila ob svoji izdaji leta 1976 »novum, kljub temu da je imel avtor v mislih dvojnega naslovnika, mlade in odrasle, ker so v besedilu številne ironije, kot na primer avtomobil OLD PUNCA, imena, kot so Bob, Miha in Pepi, ter stereotipi, značilni za tisti čas, kot so denimo kavbojke. Številne aluzije pa se nanašajo na odrasle oziroma politiko,« knjigo v čas njenega nastanka umešča literarna zgodovinarka in strokovnjakinja za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić. »Prav tako pa je Preglovo mladinsko delo tudi družbeno-kulturno zanimivo,« je še jasna sogovornica, saj ponuja primerjavo tako med določenimi poklici nekoč in danes kot tudi med slengom takratnih in današnjih mladih. Dogajalni čas zgodbe je postavljen v nekdanjo Jugoslavijo, s poudarkom na Sloveniji. Literarne, kulturne in družbene reference se – tako kot tudi jezik – nanašajo na avtorjevo življenje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pripoved se odvija v svetu brez mobilnikov, računalnikov in interneta, v obdobju pisalnih strojev in tovarišev miličnikov. Umeščena je v čas, ko so se otroci in mladi v mestih srečevali, družili in raziskovali odnose ter svet pod blokom in na bližnjih ulicah. »Takrat so otroci odraščali na dvoriščih, kjer so vadili odraščanje,« podčrta sogovornica. »Danes pa so odrasli odgovorni za spremembo vedenja, saj so namenoma spreminjali otroke in otroštvo z desetletnim predvajanjem Telebajskov, potem deset let Pokemonov in nato deset let Avatarjev. Logično, da Telebajski ne bodo prispevali v pokojninske sklade, odzvali se bodo na te odrasle kot na Bremenske mestne godce. Načrtno so vzgajali emocionalno in socialno nepismene generacije otrok,« še dodaja Milena Mileva Blažić.
Odpravo zelenega zmaja je ilustriral Marjan Manček.
S prijatelji po svetu
Odprava zelenega zmaja je pogumna mladostniška družbena pustolovščina. Je pripoved o prijateljstvu, ljubeznih, odnosih s starši in širšim odraslim svetom. »Preglovski humor, ki se kaže tudi v povsem najstniškem odnosu do avtoritete staršev, šole in pravil, je nekaj, kar je gotovo sredstvo zagotavljanja ali celo odpiranja polja svobode, ko se je treba upati stopiti iz okvirjev,« o delu pravi Igor Saksida. V današnjih časih to pomeni sestopiti iz okvirjev razpršene pozornosti na spletu ali mobilnih telefonih ter se podati v svet, kjer »veljajo zakoni poguma, ustvarjalnosti in celo predrznosti, kar se kaže v zgodbi in v značilnem pisateljevem humorju, celo satiričnih prvinah.« Izlet, poln dogodivščin, pa je tisti, ki mlade prijatelje pripelje do pomembnih spoznanj.
»V globini mladinsko delo prinaša tudi humorno in konstruktivno kritiko družbe in je tako za njeno socialno opismenjevanje izjemno zanimivo,« pa za Odpravo zelenega zmaja med drugim pravi Milena Mileva Blažić. »Pomen Preglovega romana je predvsem v avtentičnem prikazu odraščajočega otroka v mestnem okolju in demokratičnih vrednotah. Otroci imajo otroštvo, v katerem so odrasli raje delali igrišča in ne tako kot v sodobnem mladinskem romanu, ko so odrasli redefinirali igrišča v parkirišča,« tudi meni sogovornica. In kaj utegne današnje otroke zanimati pri romanu, ki je časovno tako klasično kot Odprava zelenega zmaja, se še vpraša Igor Saksida. »Časi se spreminjajo in danes se ne bi vozili z istimi avtomobili po tem delu Evrope kot takrat, vendar pa teme, kot so prijateljstvo, zaljubljenost, dokazovanje lastne inovativnosti, ustvarjalnosti, poguma, moči in iznajdljivosti, ostajajo nadvse aktualne. Kar pomeni, da odlična besedila za mlade in odrasle le čakajo, da jih vsaka generacija vedno znova prebere po svoje. Zdajšnja jih bo umestila v čas mobitelov in resničnostih šovov.« A z njimi bo morda ostala poanta, da je včasih treba mobitele pustiti na omari, vzeti nahrbtnik in s prijatelji oditi po svetu, podčrta Saksida.
Vse, o čemer govori Odprava zelenega zmaja, drži tudi danes
»Resnici na ljubo,« pravi Pregl, »med pisanjem v mislih ni imel nobenih bralcev, videl sem le svoje junake, njihove starše, hišnika … in se trudil, da so bili resnični in da so se lepo prijateljsko in strpno priklatili do srečnega konca, da bi se čim več vrstnikov videlo v knjigi. Ko je knjiga izšla in odpotovala na vse konce domovine (in čez) in so jo radi brali vsi med devetim in devetindevetdesetim letom, sem ugotovil, da sem jo pisal prav zanje.« Ko avtor Odprave zelenega zmaja pomisli, da je roman star že skoraj pol stoletja, se zdrzne. A ko se po šolah pogovarja o njem z dekleti in fanti, ga zagrabi veselje, da vse, o čemer je pisal in hotel z njim povedati, velja še danes. Pisateljeva načela se starajo skupaj z njim in »(zame) veljajo tudi v današnjem času.« Nekoč je zapisal: »Zavzemam se za pisanje, v katerem se razume, da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi. Tudi v današnjem času Odprava zelenega zmaja govori o tem.«
Knjiga na ekranu
Po priljubljeni mladinski knjigi Odprava zelenega zmaja je leta 1976 nastala tudi televizijska nadaljevanka, režiral jo je Staš Potočnik. Tudi ta je bila zelo lepo sprejeta, velikokrat so jo ponavljali, se spominja pisatelj. »Takratni mladi gledalci, danes starši, me sprašujejo, zakaj pri vseh tehničnih možnostih ni na voljo tudi danes. Sam sem snemanje obiskal enkrat in ga zapustil precej užaljen: lepa igralka se je zaljubila v tonskega tehnika in ne vame,« še pripomni Pregl. Snemanje je kot otrok opazoval tudi Igor Saksida: »Strašno me je zanimalo, kako to poteka. Kako se po tirnicah vozijo kamere, kako režiser in drugi vzklikajo: ‘Nagra – teče, kamera – klapa, kader ta in ta, dvajsetič – in nato – akcija.’ Ta filmskost, ki me je pritegnila in ki sem jo nato znal razbrati v Preglovem delu, je še danes zelo aktualna za sodobnega bralca.«
Knjiga Odprava zelenega zmaja, ki je bila v našem času izbrana tudi za Cankarjevo tekmovanje, tako že skoraj 50 let spremlja odraščajoče generacije pri njihovem gledanju vase in v svet. »Tisti, ki bere, pa v življenju vidi več, njegovi koraki so bolj zanesljivi in njegove roke sežejo dlje,« če zaključimo s Preglovimi besedami iz spremne besede te mladinske klasike, ki jih je pred leti zapisal v poslanici ob svetovnem delu mladinske literature v vlogi predsednika Društva Bralna značka Slovenije in takrat tudi predsednika Društva slovenskih pisateljev. Za temi načeli, tako kot tistimi iz knjige Odprava zelenega zmaja, pa stoji še danes.
AirBeletrina tudi letos razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 21. november 2019. Zmagovalca bomo razglasili 13. decembra 2019 v Beletrinini knjigarni na Novem trgu 2 v Ljubljani na prireditvi ob desetletnici knjigarne. Glavna nagrada je 300 evrov in objava na portalu AirBeletrina. Žirija se lahko odloči še kakšno zgodbo nagraditi z objavo.
Pravila natečaja:
Vsak avtor ali avtorica sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane na računalnik, v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1.5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo izločena. Zgodbo, ki naj bo podpisana samo s šifro in ne z imenom in priimkom, v treh izvodih pošljite z navadno pošto na naslov: Beletrina, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, s pripisom AIRBELETRININ NATEČAJ. Pošiljki priložite zaprto ovojnico, ki naj vsebuje vaše osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov. Tudi ta ovojnica naj bo opremljena z vašo šifro.
O zmagovalcu bo odločala žirija, v kateri bodo literarna kritičarka Gabriela Babnik, literarni urednik Urban Vovk in urednica AirBeletrine Valentina Plahuta Simčič. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade v primeru slabe letine ne podeli.
Joker, film o najbolj znanem negativcu v stripovskem svetu.
Joker je novi film Studia DC Films in Warner Bros, ki sta izdala nekakšno predzgodbo o superjunaku Batmanu brez tega v prvem planu. Nov naslov režiserja Todda Phillipsa je hkrati še vedno samostojna umetnina, saj ne sledi povsem stripovskemu kanonu, kar ga dela gledljivega za tiste, ki stripovskih sag ne spremljajo, hkrati pa je univerzalna zgodba vabljiva tudi za morebitne nove ljubitelje stripovskih peripetij.
Leto 1981. Stripovsko mesto Gotham. Smeh je prepovedan in preganjan, dojet je kot bolezensko stanje. Za srednji delavski razred velemesta je pomembna predanost dnevni rutini. Celo mladina je vzgojena proti sproščenosti, sicer ne bi napadala uličnih klovnov. Pomembno je delo, ki ne osvobaja, temveč zgolj omogoča preživetje med grafiti, brezdomci in zdelanimi podzemnimi železnicami.
Arthur Fleck (Joaquin Phoenix) je del tega vzdušja. Za njim je grozljivo otroštvo. V srednjih letih živi z nepokretno materjo. Z bolezensko motnjo nenadzorovanega smeha je nemalokrat vaba za zapostavljanja in napade. Ko pride domov, gleda priljubljeno poznovečerno pogovorno televizijsko oddajo voditelja Murrayja Franklina (Robert De Niro). V blodnjah tudi sam postane del televizijskega dogajanja, Franklin pa ga vzljubi kot sina. Arthur hoče postati Kralj komedije, kot Rupert Pupkin v Scorsesejevem filmu s prav tako De Nirovo glavno vlogo. A slava je za Arthurja le priložnostna dobrina, kar hoče, je nasmejati ljudi in jim zvabiti smeh na obraz, da bi pozabili na prekletstvo vsakdana. Tako kot Cankarjev Martin Kačur, ki hoče prevzgojiti Blatni Dol, hoče Fleck razvedriti Gotham. Idealizem se očitno ne splača. Slednjemu lastna beda to onemogoča. Veselemu človeku drsijo od ličil pobeljene solze po narisanem nasmehu. V tem ličilu družbene izrojenosti je vsa izumetničenost Gothama, ki jo po vrhu spremljajo še zamolčane družinske zgodbe. Kombinacija obojega začne zaudarjati tako kot Ibsenovi Strahovi. Ko se začnejo prikazovati in nas zagledajo brez sprave ter z umetnim nasmeškom, začnejo gniti in boleti. Zgodovina straši tudi Flecka. Sprašuje se, če bo njegova smrt koristnejša od njegovega življenja. Ne dobi odgovora.
Joker je primer stripovskega revizionizma, saj ta ne upošteva nujno stripovskega kanona, so pa njegovi akterji bolj ali manj prisotni. Predvsem Thomas Wayne, ki vodi družinsko podjetje, multinacionalko, in s tem omogoča kruh mnogim meščanom Gothama, sedaj namerava postati še gothamski župan, iz česar sledi logičen sklep; kapitalistični sistem oblastiželjnih mogotcev je pokvarjen, a je žal nujno zlo, ki pogojuje shajanje delavskega razreda.
Phoenixova nora igra že sama deluje kot dolga monodrama oz. če želite stand up nastop. Ta ustvari popolnoma protisloven lik. Dovolj razdvojen, da ga oblikuje okolica, in dovolj samosvoj, da najde rešitev za lajšanje svojih duševnih stisk. Pištolo, s katero »se bo zavaroval«, kot pravi njegov sodelavec, prav tako klovn, dojema kot rekvizit, del nastopa. Meje nastopa in resničnosti se brišejo, robovi se gulijo. V smeh, ali če hočete veselje, verjame do zadnjega diha, tudi ko poteptan leži na tleh. Nenehno zaupa vanj in nenehno ga razočara. Ob (ne)srečni samoobrambi zoper pijane fante iz korporacije Wayne postane zgled. Arthur Fleck tako deluje kot slab PR sodobne zabavno-duhovne industrije o priložnosti in uspehu. Slab, ker je le spontani »influencer« brez ozadja, učinkovit, ker se konkretno obrne proti oblasti. Sinatrov That’s Life mu je vodilo. Dobrega in slabega ni, je samo dober in slab »nastop«. Ko spregleda, da je poanta vsega šov, je zadovoljen, prvič v življenju ponosen. Rodi se Joker. Ta ni mističnega ali izvenzemeljskega izvora. Rodil se je med nami, družba ga je odrinila in vzgojila po kriterijih ulice, nekakšne »antienajste šole«.
Ne zanima ga politika, pa je povod za demonstracije proti oblasti, ne zanima ga povzpetništvo, pa postane simbol ponižanih in razžaljenih, in ne zanima ga kriminal, pa postane prav poosebitev tega, in to ga (očitno) osrečuje. Formalno je antijunak, dejansko pa je le žrtev pravega zlikovca – sistema. Tu sporočilnost sicer zapade v generičnost in posploševanje ala »kapitalisti so barabe«. Nihilistično ozračje filma se nadaljuje do tolikšne mere, da ničejanstvo ne služi več kot samo možnost moraliziranja, temveč se sprevrže v na trenutke že negledljive, brutalne razplete, ki sicer manipulirajo s čustvi, a so odraz polnopravnega zavedanja božje smrti. Red je sprevržena groteska, komiki so mrtvi, vse je dovoljeno. Rešitev je le še naivna vera v junaka, ki bo odrešil Gotham in svet.
Knjige širijo obzorja in s svojimi idejami lahko spreminjajo človeška življenje. To pot nam je poslovnež in mecen Janez Škrabec razkril, katere knjige so spremenile in krojile njegovo življenje.
Tone Seliškar: Bratovščina sinjega galeba
Čas otroštva naredi največje zaznamke. Še vedno si prikličem v spomin Iva in njegovo bratovščino, njihovo pustolovščino in strast do sodelovanja, ki mi je tako ljuba.
France Prešeren: Poezije
Z njimi ohranjam večen spomin (in tudi hvaležnost) na mojega pokojnega učitelja slovenskega jezika v OŠ Ribnica prof. Janeza Debeljaka, ki mi je ostril in negoval navdušenje nad lepoto jezika in literature.
Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir
Ded v Brežicah, zdravnik po poklicu in humanist po poslanstvu, je imel v svoji imenitni knjižnici vse ruske klasike. K njim sem se oziral kot na posvečene knjige še kot otrok ter kasneje iz njih užil skoraj vse, kar sem želel vedeti o prostrani Rusiji.
Orlando Figes: Natašin ples
Razlaga najbrž ni potrebna.
Mateja Ratej: Človek v času
Posebno mesto v moji knjižnici in mojem sobotnem čtivu imajo kolumne zgodovinarke dr. Mateje Rataj, ki so izhajale v Večeru in katerih izdajo v knjižni obliki sem spodbudil tudi sam.
Theodore Levitt: Marketing Myopia
Strokovno čtivo, ki mi je v rosnih dvajsetih odprlo nova (poslovna) obzorja. Aktualno še danes.
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset
Že dolgo nisem česa bral tako »na dušek«, kot je literarni prvenec Bronje Žakelj. Povsem upravičeno.
Noah Charney: Slovenologija
Navdušuje me svež in duhovit pogled v lastno zrcalo, ki nam ga kaže Noah Charney.
Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje
Celotna trilogija dobro kuštra predstave in projekcije na stvarnost in pospešuje miselne tokove in refleksije.
Christopher Clark: Mesečniki – Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno
Obrabljena fraza, ki vselej drži – zgodovina je najboljša učiteljica. To kaže tudi mojstrovina izpod peresa prof. Clarka.
Tik pred izidom prvenca Sally Rooney Pogovori s prijatelji (2017, slovenski prevod Vesna Velkovrh Bukilica 2019) se je v Irish Independent o njej pojavil članek. Irska pisateljica sredi dvajsetih je opisana kot zrela, preudarna, ko pa pride do razgovora o velikem irskem pesniškem heroju, se razburi. »Sovražim Yeatsa! Mnogo njegovih pesmi ni prav dobrih, toda nekatere so očitno v redu. Toda kako je lahko postal irski literarni simbol, ko pa je bil tako grozen človek? Bil je velik oboževalec Mussolinija, res je verjel v fašizem, globoko je bil prepričan o ideji ‘plemiškega’ razreda /…/. In bil je v senatu. Ni bil samo neškodljiv čudak, ki je pisal poezijo. Ljudje v tej deželi ga napačno interpretirajo, in ko se o njem učimo v šoli, je to zgolj hagiografija.«
»Kdor ima rad Yeatsa, pač ni zmožen človeške intimnosti«
Če bi takšne izjave navajala uspešna debaterka, magistrica ameriške književnosti, ki je hkrati tudi urednica literarne revije Pikajoča muha (Stinging Fly), bi si mislili, da je ključni namen zbujanje pozornosti, toda ko tudi v romanu Pogovori s prijatelji, za katerega je Sally Rooney prejela odlične kritike ter bila nominirana za nagrade, kot sta mednarodna nagrada Dylana Thomasa in nagrada folio, naletimo na krcanje Yeatsa in povezovanje njegovega imena s fašizmom, se je ob tem vredno ustaviti. Osrednja junakinja romanesknega prvenca Sally Rooney – Frances, razsodno, inteligentno ter občutljivo dekle, ki med študijem v Dublinu začenja kariero pisateljice, svojemu več kot desetletje starejšemu ljubimcu Nicku, ki je povrhu še poročen, navrže, da je spala s tipom, ki je na zmenku citiral Jezerski otok Innisfree.
Ko Nick sredi pripravljanja večerje svojo Frances vpraša, kakšen je bil ljubimec, Frances preusmeri fokus in se osredotoči na irskega pesniškega heroja: »Kdor ima rad Yeatsa, pač ni zmožen človeške intimnosti,« odvrne. Od tod gre razmerje samo še navzdol; Frances ima občutek, da se je ponižala, da jo je Nick izkoristil, in da je z njo spal le zato, da bi se spravil s svojo ženo Melisso, ki sta jo s prijateljico in partnerko Bobbi srečali na enem izmed literarnih performansov. Nick z Melisso živi lagodno življenje višjega srednjega razreda, ki se mu kljub orgijam ki jih doživlja s Frances, ne bo odpovedal. Frances po tem pogovoru analizira situacijo, v kateri se je znašla: »Spoznala sem, da bo moje življenje polno navadnega, vsakdanjega fizičnega trpljenja in da v tem ni nič posebnega. Zaradi trpljenja ne bom postala nič posebnega, pa tudi zaradi pretvarjanja, da ne trpim, ne bom nič posebnega.«
Kratki, izbrušeni stavki z detajlno psihologizacijo likov so marsikoga navedli k zapisu, da Sally Rooney premore naraven talent za pripovedovanje. Toda za slavilnimi vzkliki starejših pisateljskih kolegic, kot so Celeste Ng ali Zadie Smith, ki je zapisala, da je »Navdušena nad prvenci, pri katerih ne moreš dojeti, da gre za prvenec … Pogovori s prijatelji naslika mnogoplasten, neustavljivo privlačen portret bistre študentke, ki se znajde sredi ljubezenskega razmerja s poročenim moškim«, se skriva cela plejada literarnih kodov. Če je s kritiko Yeatsa Sally Rooney inteligentno spregledala, da zahodni literarni kanon ni prost političnih interesov in je s tem okrcala tudi institucijo belega moškega (iz višjega razreda), pa se je vredno vprašati, z naslonitvijo na katere literarne predhodnike in predhodnice pisateljica gradi svoj kontradiskurz?
Milenijska pisateljica
Sally Rooney se pogosto primerja z romanopisko Rachel Cusk, predvsem zaradi prvoosebne pripovedi. Sama je sicer dejala, da obožuje pisateljice, kot sta Sheila Heti in Ben Lerner. Njeno pisanje spominja tudi na Michela Houllebecqua, predvsem v smislu spraševanja, kaj je tisto, kar se v neskončni akumulaciji kapitala ne komodificira? V hierarhiji literarnih identitet, iz katerih je zgrajeno pisanje Sally Rooney, pri čemer seveda ne gre pozabiti niti na marketinške oznake, kot so »Jane Austen prekariata« ali »Salinger za generacijo Snapchata«, je poimenovanje »milenijska« pisateljica primernejše kot »irska«. Če upoštevamo, da se v središču njenih romanov nahajajo občutki tesnobe, nezadovoljstva, nezadostnosti, jo lahko imenujemo tudi post-recesijska avtorica, katere romane, torej tudi njen drugi roman Normalni ljudje (2018, slovenski prevod 2019), beremo kot romantično tragikomedijo.
Poanta ni v zgodbi, temveč v karakterjih in medsebojnih odnosih. Čeprav se zdi, da se jim življenje dogaja, da se nahajajo v situaciji, kjer imajo na izbiro samo dvoje, uničiti svoje okolje ali pa sami sebe, nihanje med dvema skrajnostima roman povzdigne iz vsakdanje banalnosti na recimo temu metafizično raven. Zato imamo v improviziranih diskusijah občutek, da gledamo v zakulisje. K temu svoje dodaja ekonomično izrazje, katerega srž je v pravšnji meri razkritja in zamolka, s pomočjo katerega odpre prostor bralčeve interpretacije. V zaključnih poglavjih romana Normalni ljudje, ki je upovedan z glasom Marianne, inteligentne in nepriljubljene srednješolke, katere mati je odvetnica, ter Connella, priljubljenega dijaka, katerega mati je snažilka na Marianninem domu, Connell in z njim tudi pisateljica sicer prehitita mnenje bralca – »Kaj je manjkajoči element, zamolčani del zgodbe, ki bi pojasnil, kaj ju je oba tako prizadelo?« Marianne in Connell se v cikličnem zapredju približujeta in oddaljujeta drug od drugega. Avtoričin smisel za ironijo pa napelje, da se šele ob zaključku njun odnos prav začenja.
Razredna razlika
Tisto, kar Connella in Marianne razdružuje, je razredna razlika, ki je stalnica avtoričinih romanov. Frances ljubimca iz višjega družbenega sloja pritegne z intelektom, prav tako Connell, ki pripada delavskemu razredu, s pomočjo načitanosti pridobi na ugledu med svojimi študijskimi kolegi iz višjih razredov in seveda predvsem v očeh Marianne. Ne glede na to, da domnevno živimo v svetu brez razlik in vsesplošnega sprejemanja, postane jasno, da je v ospredju še vedno ekonomska emancipacija in da se posameznik šele v trenutku, ko vstopi kapital, lahko zares subjektivizira. Za Connella to na primer postane mogoče šele, ko dobi štipendijo (zaradi njenega družbenega zaledja ima za Marianne štipendija statusno vrednost); ker je pisateljica vedno na strani tistih, ki ustvarjajo, ali pa pisateljev/pisateljic v porajanju, je tudi v zadnjem romanu nekako bolj empatična do Connella.
Suspenz ali pa izpustitev mlade ženske ali moškega (iz nižjega družbenega razreda) v slišnost je ena od kvalitet Sally Rooney. Njeni junaki so premišljevalci, kar pomeni, da z odmikom od družbenih razmer ne sprejemajo vloge (zgolj) žrtve. Hkrati pa so ravno nosilci pomena tisti, ki ukinjajo opisoslovje. V prozni tekst se tako vtkejo tudi novodobni načini komunikacije, iz česar je pisateljica ustvarila toliko kot novo prozo in temu očitno posvetila precej pozornosti. Posebej v prvencu jo je zanimalo raziskovanje »e-mail glasu« ali pa način, kako Frances in njeni prijatelji oblikujejo svoj način komuniciranja prek spleta. Pri tem tudi ne dobimo občutka, da bi šlo za koncept, pač pa da so e-maili, sporočila, objave na Facebooku itd. del dnevne rutine junakov. Na ta način tudi formulacije, kot so »brati internet« (in ne na primer surfati), dajejo tekstu nadih svežine, samo ugibamo pa lahko, ali ne gre pri tem tudi za tiho hahljanje nasproti staroveškemu dojemanju literature.
Glas svojega časa
Sally Rooney je torej bolj kot glas svojega prostora postala glas svojega časa. Delno fascinacijo nad tem, kako neintencionalno je pisateljici uspelo ujeti glas (ali zvok?) svoje generacije, je moč pripisati tudi njeni starosti. Sally Rooney je na primer najmlajša avtorica, ki je bila z romanom Normalni ljudje nominirana za nagrado costa, britansko književno nagrado, nagrado za irski roman leta, za bookerja in nagrado za žensko leposlovje. Kritiki jo – v smislu ujetja duha časa – primerjajo s Svobodo Jonathana Franzna ali Tako belimi zobmi Zadie Smith. Njena spraševanja, kako naj se mladi orientirajo v perspektivi prihodnosti in ali to prihodnost sploh imajo, koliko svoje subjektivitete še imajo in kako naj se umestijo v svoje raztelešeno telo, je tisto, kar odpira prostor tega romana.
Ko sistem ustvarja hiperindividualizirane osebke milenija, osamljene konzumente, ki so pogosto nadstandardno izobraženi, nevrotični in občasno tudi zagledani sami vase, se zastavlja vprašanje, kakšno možnost pripadnosti sploh še imajo? Odgovor Sally Rooney je po svoje precej naiven, vendar tudi iskren. Njeni junaki se v družbeni prostor vpisujejo z imeni, spolom, seksualnostjo in predvsem s telesom. Tudi ko se poigrava ali predvsem tedaj, ko se poigrava z lezbično vsebino. Njena romana sta tako poseljena s telesi, ki ranljivost dojemajo kot obliko poguma in ki samo v intenzivnem ter hkrati nežnem sprijemanju ukinjajo podreditev drug drugemu. Asimilacija, nezavedno življenje izven moči, superlativni položaj, v katerem ne prednjači nihče, je torej možen samo v polju erotike, ki je tu podana na precej drzen način.
Sally Rooney je nekje dejala, da si želi, da bi njen prvenec vnesel nekaj tolažbe v mračnih časih, torej ne z neposredno tolažbo glede tega, kaj nas čaka, temveč da na svoj način zagovarja možnost ljubezni. S tem nekako pluje proti toku časa, predvsem pa nam pripoveduje, da identitetna univerzalizacija – čeprav nas na dnevni ravni prepričujejo, da temu ni tako – ne ukinja družbe patriarhata in razredne razslojenosti, niti ne spremeni pozicije represirane ženske ali moškega. Čarobni trik, ki ga je avtorici uspelo poustvariti, je, da je tipično post-recesijsko irsko družbeno okolje spremenila v pripoved o kolektivni prekarizaciji, pa naj bo to na individualni, ekonomski ali politični ravni. Kar nam preostane, je, da torej počakamo na televizijsko adaptacijo njenih romanov.
Pogovori s prijatelji, založba Sanje, Ljubljana 2019, prevod Vesna Velkovrh Bukilica
Normalni ljudje, Mladinska knjiga 2019, prevod Vesna Velkovrh Bukilica (tik pred izidom)
Margaret Atwood je za knjigo The Testaments (Pričevanja) dobila nagrado booker. Fotografija Wikipedia.
Deklina zgodba Margaret Atwood dandanes ne rabi posebne predstavitve, saj smo lahko zaključek tretje sezone megauspešne HBO-jeve serije, posnete po tej distopični knjižni predlogi, spremljali letos poleti, vendar pa v Sloveniji ni bilo vedno tako. Pred prihodom prve sezone leta 2017 je bila Deklina zgodba, ki je v slovenščini izšla leta 1990 (torej pet let po izdaji izvirnika), v resnici bolj stvar sladokuscev. V angleško govorečem svetu pa ima Deklina zgodba svojo tradicijo in prepoznavnost, zato ni nič čudnega, da je lahko postala tak fenomen – skupaj z močnim scenarijem, pri katerem Atwood aktivno sodeluje, in karizmatično Elizabeth Moss, ki upodablja uporniško protagonistko Odfredo, pač skoraj ni mogoče zgrešiti.
Čeprav je Atwood trideset let trdila, da ne namerava napisati nadaljevanja, se je to vseeno zgodilo – letos septembra je, pospremljen s pravo evforijo, izšel roman The Testaments (Pričevanja), ki se je takoj uvrstil v širši in ožji krog nominirancev za nagrado booker in za katerega se že dogovarjajo za snemanje (samostojne?) serije – očitno je, da ima Atwood na svoji strani tako strokovno kot laično javnost. Vprašanje pa je, če smo nadaljevanje te kultne knjige res potrebovali.
Knjiga s popolnoma drugačnim tonom
Prevoda Pričevanj v slovenščino žal še nekaj časa ne bo (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/zakaj-najtezje-pricakovane-knjige-leta-se-ni-v-slovenscini-226283.html), zato se bom poskusila kvarnikom popolnoma izogniti. Roman se dogaja v Gileadu 15 let po dogodkih iz Dekline zgodbe in se nanjo tudi navezuje, vendar pa gre za knjigo s popolnoma drugačnim tonom. Čeprav si je mnogo bralcev želelo vrnitve legendarne Odfrede, se v Pričevanjih zgodba plete okrog treh drugih protagonistk, ki predstavljajo tri različne paradigme oziroma tri pojavnosti ženske v takem zgodovinskem okolju. Teta Lydia, dobro poznana že iz prvega dela, predstavlja žensko na poziciji moči. Agnes, hči iz poveljniške družine, je nemočna in podvržena sistemu, Daisy pa je Kanadčanka, ki dogajanje v Gileadu spremlja od zunaj. Kar dve od treh protagonistk sta še odraščajoči dekleti in njuni pripovedi ustvarjata občutek, da beremo delo mladinske književnosti, kar je v bizarnem kontrastu s prekaljeno teto Lydio in njenimi zahtevnimi (političnimi, ideološkimi in drugimi) uvidi v sistem, katerega nepogrešljivi del je postala.
Begajoče je tudi, da se zdi v Pričevanjih njen slog veliko bolj zračen in lahkoten kot v njenih ostalih delih, ki so bila za bralca vedno poseben zalogaj. Tudi razni opisi dogajanja, ritualov, navad in zapovedi so v drugo manj šokantni – dobimo pač ponovno potrditev tega, kar o Gileadu že vemo. Pomemben del mitologije Gileada predstavlja dojenčica Nicole, hči dekle Odfrede, ki ji jo uspe pretihotapiti v Kanado, in pomemben del zgodbe Pričevanj se odvija ravno okrog tega fenomena, zato je še bolj zanimivo, ko ugotovimo, da je v prvi knjigi na tak način sploh ni, ampak se pojavi šele v drugi sezoni serije – prva knjiga se namreč konča z nosečo Odfredo, ki jo strpajo v kombi. To samo po sebi ni preveč moteče, je pa v pomoč, če se med branjem prve in druge knjige pogleda tudi serijo, kar je še ena premetena marketinška poteza.
Vzgajane v strahu
Teta Lydia je izmed vseh treh zdaleč najbolj izdelan, samosvoj in plastičen lik– čeprav predvsem zaradi Dekline zgodbe, ne toliko zaradi Pričevanj –, a je vseeno najbolj navdušujoče brati Agnesino perspektivo. Preko nje je prikazano, kako razmišlja »nova generacija Gileada«, torej otrok, ki drugega od obstoječega stanja ne pozna. Uradno vzgojo izvajajo tete, ki dekleta učijo spodobnosti, imenujejo jih dragocene cvetice – dokler se njihovo telo ne začne spreminjati in postane nevarno za moške. Agnes se lastnega telesa sramuje in celo boji: »Kolikor sem lahko ugotovila, je bilo telo odrasle ženske ena velika past. […] Toliko stvari mu je lahko bilo narejenih in toliko stvari je lahko šlo pri tem odraslem ženskem telesu narobe, da sem se začela počutiti, da bi mi bilo brez njega bolje.« Čeprav naj bi šlo za cenjene cvetice Gileada, so vzgajane v strahu; bojijo se branja, ker ga njihovi ženski možgani gotovo ne bi prenesli, bojijo se ugovarjanja in lastnega angažmaja zaradi strogih in neizprosnih kazni, o njih imajo celo izštevanke.
Vseeno pa je Agnes tihi glas razuma, saj jo nekatere zapovedane reči bodejo v oči in ji kažejo, da morda le ni vse tako popolno in samoumevno. Nekoč poskusi moliti k idolu Gileada, teti Lydii, a ideja, da bi molila k ženski, je zanjo neverjetna, zato preneha. Ravno z njenim razmišljanjem in na videz nepomembnimi upornimi dejanji Atwood mojstrsko pokaže na glavno poanto romana – v še tako represivnem svetu se bo zatirani začel spraševati o izvoru svoje zatiranosti in jo sčasoma poskusil preseči in zlomiti (»Nekateri ljudje pač nočejo živeti na noben način, ki je dovoljen.«). Navduši na primer Agnesina razlaga, zakaj obožuje oblikovanje peciva iz testa: »Vedno sem iz testa oblikovala moške, nikoli žensk, ko so bili pečeni, sem jih namreč lahko pojedla, in to mi je dalo občutek, da imam nad moškimi skrivno moč.« Atwood ravno preko ene izmed najbolj zmanipuliranih oseb v romanu drzno izjavlja, da bodo zatirane ženske ne glede na vse litanije, prepreke, navodila, prepovedi, zapovedi, kazni in ukaze vedno našle voljo za boj, upor in emancipacijo, s čimer se aktualno navezuje na trenutno situacijo v ZDA in vseh drugih državah, kjer se ženskam (in drugim neprivilegiranim skupinam) nekatere že izborjene pravice ponovno odvzemajo.
Predvidljiv potek zgodbe
Čeprav so protagonistke na začetku ločene, se začnejo njihove usode vedno bolj prepletati, ko začnejo vsaka zase premlevati različne načine »upora«. Tudi pri tem najbolj prepriča Agnesin zgodbeni lok, saj se njen lik razvija postopoma, njenim miselnim prelomom pa lahko verjamemo. Daisy je v primerjavi z Lydio in Agnes predvsem nadležna ter nekako medla, in čeprav je pozornost približno enakomerno porazdeljena med vse tri, ravno njena poglavja najhitreje zbledijo. Njen razvoj je rahlo prisiljen, a to ni še nič v primerjavi s strogo teto Lydio, t. i. stebrom gileadske družbe, ki doživi precej neverjeten razvoj in rahlo zamaje našo prepričanost v zgodbo. Odkar se razkrijejo nekatere večje skrivnosti, pa potek zgodbe nasploh postane predvidljiv, zato je morda škoda, da se ni Atwood podobno kot v Deklini zgodbi odločila za le eno močno in prepričljivo protagonistko.
Zgodbe so sicer podane v obliki nekih zapisov oziroma naslovnih pričevanj, za katere pa kontekstualizacije ne dobimo do konca knjige, kar je v duhu Dekline zgodbe. Večini je namreč ostal v spominu begajoč zadnji prizor z Odfredo, ki jo čaka neznana usoda, konstantno pa se pozablja na tisto, kar Deklino zgodbo dodatno povzdigne nad še eno distopično pripoved. Gre za epiloški dodatek, prepis znanstvenega poročila simpozija o gileadskih študijah, kjer se (moški) profesorji sprašujejo o verodostojnosti najdene zgodbe in ženskemu glasu ponovno odvzemajo avtoriteto. To je tisti boleči moment, v katerem se pokaže avtoričina bolj pesimistična (oziroma realistična?) plat. Čeprav so Pričevanja bolj optimistična in v tonu svetlejša od Dekline zgodbe, pa nas Atwood ponovno pelje na konferenco in s tem zada zadnji epski udarec.
Zaspalo na lovorikah
Vseeno pa je vprašanje, h kateremu se nezadržno vračam, tisto z začetka recenzije: Smo Pričevanja res potrebovali? Res je, da je svet Dekline zgodbe zgrajen prefinjeno in z mnogimi podrobnostmi, zato je škoda, da ga ne bi raziskali še bolj poglobljeno, a po drugi strani je ravno čar prvega dela, da je bil napisan še v časih, ko nadaljevanja niso rasla kot gobe po dežju. To pomeni, da je Atwood gileadske grozote dozirala ravno v pravih merah, da so ostajale intrigantne slepe pege, vseeno pa je povedala dovolj, da je knjiga stala sama zase. Pričevanja mogoče res dodajajo kamenček v mozaik Dekline zgodbe, a to z vsako novo sezono počne že serija, zato se lahko pričujoči roman razume predvsem kot sicer solidno literarno delo, ki bi samo zase moralo iz zgodbe iztisniti veliko več, tako pa je rahlo zaspalo na lovorikah.
Margaret Atwood, The Testaments. London: Chatto & Windus, 2019, 419 str.
To vprašanje mi je ob naključnem srečanju na letališču Brnik zastavil Peter Handke sam. Nanašalo se je na moje dolgoletno prizadevanje, da bi prevedla njegov roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu, ki ga je napisal leta 1994. Roman predstavlja prelomnico v njegovem življenju in pisanju. Po dolgoletnem popotovanju po svetu se je ustalil v predmestju Pariza, se osredotočil na vzdrževanje asketsko opremljene hiše in vrta, na sprehode po gozdu. Paul Jandl je zapisal, da Handke vzdržuje »empatično distanco do ljudi« in to velja tudi za ta roman, ki prehaja v neke vrste poetično transcendenco, ki je nekaterim všeč, spet drugim pa ne. Samotarski prvoosebni pripovedovalec virtualno potuje s prijatelji različnih poklicev, ki so razkropljeni po svetu.
Knjiga je čudovit razmislek o daljavah in bližinah, in že pred več kot desetimi leti sva se s prijateljem Fabjanom Hafnerjem, poznavalcem Handkeja, pogovarjala, da bi bilo treba ta roman nujno prevesti v slovenščino, kljub temu da ima okrog 600 strani. Fabjan mi je svetoval, naj prevajam zgodbo za zgodbo, saj roman povezuje le okvir pariškega predmestja. V spomin na Fabjana je bil z Beletrino že pred leti sklenjen dogovor, da roman prevedem. Žal se sovraštvo nekaterih mednarodnih institucij do Handkeja prenaša tudi na prevajalce, tako da je bila knjiga dvakrat zavrnjena s prozorno utemeljitvijo, da je Handkejevih del v slovenščino prevedeno že veliko (beri: dovolj). Moje mnenje je, da bi morali, če govorimo o »malo tudi naši« Nobelovi nagradi, prevesti vsa njegova dela, marsikatero tudi ponovno. Izredno sem vesela, da bo roman v slovenščini vendarle izšel leta 2021.
Sanjač
Fabjan Hafner je bil Handkejev prijatelj in poznavalec njegove književnosti, o kateri je napisal doktorat Peter Handke: Unterwegs ins Neunte Land, ter v knjižni obliki izdal še krajši govor, ki ga je imel, ko je v Handkejevem imenu sprejel nagrado. Fabjan natančno analizira pomen Slovenije in vsega slovenskega za Handkejev opus. Peter Handke sam sebe opredeljuje kot sanjač in mislim, da je to vse do danes njegov najbolj natančen opis. Hipersenzibilni poet, ki se burno odzove na vse, kar je zlagano, kar dokazuje že njegova prva drama Zmerjanje občinstva. Ko se je s knjigo v roki cele dneve sprehajal po Krasu, se je sprehajal po svojem notranjem Krasu, v stiku s slovenskim jezikom je navezoval stik s predniki, kar med drugim opisuje v romanu Ponovitev, v pretresljivem zapisu le nekaj tednov po materini prostovoljni smrti z naslovom Žalost onkraj sanj ali koroškim partizanom posvečeni drami Še vedno vihar.
V čudovitem intervjuju s Ivom Štandekerjem leta 1991 v Mladini je Peter Handke razložil svoj odnos do slovenščine in ob osamosvajanju, ki ga ni mogel ne razumeti ne sprejeti, izrazil bojazen, da bo Slovenija postala provincialna država s provincialnimi politiki, ki bo namesto resnične kulture podpirala neko kvazifolkloro. Žal je imel še kako prav, a takrat niso bili dovoljeni niti takšni pomisleki in je v Sloveniji postal nezaželen, kar je morda (samo ugibam) botrovalo tudi njegovemu prehodu na srbsko stran. Jugoslavijo je videl kot svojo pravo domovino, v nasprotju z Avstrijo, ki je s svojo specifično zatohlostjo svetovni književnosti dala toliko dobrih, na svojo domovino jeznih avtoric in avtorjev. Peter Handke je Jugoslavijo morda še preveč ponotranjil kot nekaj, kar mu pripada, kar mu nekdo jemlje in uničuje, v zazrtosti vase pa ni sprevidel, kdo jo uničuje.
Vplival na nemški film, gledališče in prozo
Če se naslonim na izjavo Elfriede Jelinek, da je vesela, da je Nobelovo nagrado prejel prav Peter Handke in da bi jo lahko prejel že pred njo, in trditev Paula Jandla, da bi lahko Nobelovo nagrado prejel že samo za besedilo filma Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, se ne bi mogla bolj strinjati. Peter Handke je spremenil nemški film, nemško gledališče in prozo. Vplival je na toliko avstrijskih in svetovnih avtorjev, tudi slovenskih. V svoje notese s svinčnikom zapisuje literaturo, ki bo ostala. Peter Handke črpa iz sebe, kar mu nekateri očitajo kot samoljubje. Kot vsi najboljši umetniki na dan spravlja vse, kar je neprijetnega v vseh nas. Ne ozira se na druge in se hkrati zaveda, kako izjemen je, kar gre marsikomu na živce. Njegov vpliv bo trajen, vsaj za tiste, ki ga bodo dejansko brali, ne le o njem pametovali.
Nobelove nagrade za literature in za mir so se mi od nekdaj zdele »kar nekaj« in z burno razpravo se jim le napihuje pomen. Nagrado je iz slabe vesti osnoval izumitelj dinamita, dolga leta jo je izročal kralj z dvomljivo preteklostjo (že sama institucija kralja se mi v današnjem svetu kot takšna zdi vprašljiva), dvomljivega slovesa in okusa pa je bila tudi žirija. Slišati je pikre kritike, da je žirija napovedala, da se bo začela ozirati po svetu, nato pa je izbrala Avstrijca in Poljakinjo. Oglašajo se kritike, da gre za (srednje)evropsko nagrado, ki bi jo bilo treba ukiniti. Slišala sem že šalo, da lahko ohranimo samo še vilenico, ki dejansko je srednjeevropska po definiciji in očitno mnogo prej prepozna literarno kakovost istih oseb, ki nato prejmejo Nobelovo.
Eden slogovno najbolj izpiljenih avtorjev
V teh dneh si Handkeja v Sloveniji podajamo kot vroč kostanj. Na koncu naj bi bili prav prevajalci tisti, ki naj bi dajali neke pomembne izjave. Ampak Handkeja ne poznam osebno dovolj dobro, da bi lahko odgovarjala na vprašanja, kaj si on misli, prav tako ne vem, kaj si je mislil v preteklosti. Nekaterih stvari pri njem ne razumem, se politično ne strinjam, njegova zasebnost me ne zanima. Še vedno pa je po mojem mnenju eden od peščice slogovno najbolj izpiljenih avtorjev in meni tudi po načinu opazovanja najbližjih – z nagrado ali brez.
Sprva upravičena načelna razprava vse bolj polzi navzdol v smeri poskusa diskreditacije avtorja kot pisatelja in kot osebe. Kot takšna trenutno več pove o tistih, ki Handkeja napadajo kot o njem samem. Toliko krvoločno zavidljive agresije že dolgo nismo videli. Najglasnejši ali najpikrejši pa so avtorji, ki so sami poskušali zasloveti z balkanskim folklorizmom, rakijo in podobnim, a je njihovo oko in njihov jezik toliko siromašnejši od Handkejevega.
Če bo jutri nemško književno nagrado za leto 2019 prejel Saša Stanišić, se bo lahko zahvalil le Handkeju – kot zgleden, vljuden priseljenec, ki se je pridno naučil nemško, in ki zna Balkan pojasniti s preprostimi stavki brez pridevnikov (kakor se je sam iz Handkeja ponorčeval na twitterju, češ da bo prejel Nobelovo nagrado za lepe pridevnike), menda dobro izgleda (po mnenju nemške blogerke, ki je ta kriterij navedla kot svoj argument, zakaj je za predstavitev izbrala prav njegovo knjigo), pa še dobro se prodaja, kakor je kriterije letošnje žirije največje nemške nagrade po neumnem že vnaprej razkrila njena članica v nerodnem samoljubnem prispevku v Die Presse, ki je potožila, da so nekatere knjige v izboru zanjo pač pretežke, da bi jih lahko prebrala. Tako ima Nemčija že nov literarni škandal, karavana gre dalje.
Handkejeve dolge, poetične povedi so pač nasprotje vsega, kar je instantno.
Nobelova nagrajenka za književnost Olga Tokarczuk. Fotografija: Wikipedia
Znana poljska sociologinja Kinga Dunin se v uvodu v zbirko esejev Olge Tokarczuk Trenutek medveda spominja prvega srečanja z njo v 90. letih, med drugim tega, kako je na predstavitev svojega prvega romana v kartonski škatli od čevljev prinesla popisane liste z naslednjim – ki da bo pripovedoval o duši. V tej škatli je moral biti roman o E(rni) E(ltzner), doraščajočem dekletu, ki vidi duhove, dokler ne prestopi praga odraslosti.
Olga Tokarczuk je vse do danes ohranila takšno neposrednost in odprtost do sogovornika, kot ju odseva navedena anekdota, predvsem pa strastno predanost romanu kot privilegirani obliki, v katerem je o svetu mogoče povedati največ. Doslej je napisala devet romanov, od katerih jih je v slovenščino prevedenih pet, in tri zbirke kratkih zgodb. Je neprekosljiva pripovedovalka zgodb, vendar tudi moderna pisateljica z občutljivim posluhom za probleme modernega sveta. Ob njenem osebnem nagnjenju k psihologiji in vsakršnim herezijam jo pritegujejo tudi družbene teme, od zapostavljenosti žensk v družbi, ekologije in boja za pravice živali, preko vprašanj spola, odnosa do prezrtih družbenih skupin, problematike telesa, detabuizacije starosti, bolezni in smrti do implikacij tehnološkega razvoja, kot sta na primer kloniranje ali plastinacija.
Priljubljena pri bralcih
Kljub tematski kompleksnosti in zahtevnosti svojih del je izjemno priljubljena pri širokih bralskih krogih, tako na Poljskem kot v tujini. Dvakrat, za Begune in za Jakobove knjige, je prejela glavno poljsko nagrado Nike po izboru kritikov in kar petkrat Nike po izboru bralcev. Zdi se, da tematsko univerzalno pisanje Olge Tokarczuk zlahka prestopa meje njenega jezika. Prva večja mednarodna nagrada, ki jo je prejela, je bila vilenica leta 2013. Zdi se, da ji je bila ta srednjeevropska nagrada kot pisana na kožo, saj pogosto poudarja svojo pripadnost srednjeevropski književnosti, v poljski prozi pa kot mladostno fascinacijo omenja Bruna Schulza, neprekosljivega virtuoza poljske besede in srednjeevropskega pisatelja par excellence. Lanskoletnemu bookerju je hitro sledilo še par večjih evropskih nagrad. Zato novica, da je prejela literarno Nobelovo nagrado za leto 2018, morda niti ni tako zelo presenetljiva. Vsaj ne za poznavalce pisateljičinega opusa in osebnosti. Nagrada, ki je – o tem ni dvoma – prišla v prave roke.
Konstelacijski roman
Če pogledamo, kaj je Olga Tokarczuk prispevala k poljski književnosti, je to gotovo njena izvirna romaneskna oblika, ki jo sama imenuje konstelacijski roman. Gre za nizanje krajših fragmentov pripovedi, ki se povezujejo v celoto v bralčevi zavesti, tako kot se zvezde na nočnem nebu združujejo v ozvezdja v opazovalčevem pogledu. Verjame namreč, da linearno realistično pripovedovanje ni več primerno za fragmentirano zavest sodobnega bralca in moderno senzibilnost. Podobe so zanjo primarnejše in bolj arhetipske od besed, zato želi vanje prestreči celotnost in polnost sveta: dan in noč, vsakdanjost in virtualno resničnost, preteklost, prihodnost in sedanji trenutek, moški in ženski element, telo in duševnost, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Olga Tokarczuk v svoji prozi posega globlje od jezika, v skrite plasti človeške duševnosti. Gotovo pri tem ni brez pomena dejstvo, da je doštudirala in več let prakticirala klinično psihologijo.
Fascinirajo jo tudi miti kot vzorčne zgodbe, ki presegajo posameznikovo izkušnjo in jo hkrati osmišljajo z globljim spoznanjem. Lani z mednarodnim bookerjem nagrajeni Beguni pripovedujejo o ljudeh kot izkoreninjenih bitjih, ki so stalno na poti, bodisi v širni svet ali za svojo mislijo v temne, neraziskane globine lastnega telesa. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je na videz kriminalka, v svoji srži pa etična grozljivka o nekaznovanem pobijanju živali in o brutalnem odzivu na krivičnost in krutost sveta. Tudi v zgodovinskem romanu Jakobove bukve, svojem najodmevnejšem delu doslej, pisateljica osrednjo zgodbo o židovski sekti iz 18. stoletja prepleta z motivi iz sodobnosti. Ko izpisuje narobno stran Sienkiewiczeve kanonične romantične interpretacije poljske preteklosti iz Trilogije, dekonstruira podobo narodove slave ter jo nadomešča s pripovedjo o kolonialnih razmerjih ter socialni prikrajšanosti pripadnikov številnih družbenih slojev, na primer drugovercev ali tlačanov. Ta vrednotenjski preobrat je za marsikoga v poljski družbi nezamisljiv, zato je pisateljico zaradi njenih političnih stališč, izraženih v tej knjigi in izjavah o njej, doletela nezaslišana hujskaška gonja.
Olga Tokarczuk leta 2013 prejema nagrado vilenica. Arhiv Vilenice, fotografija Urška Lukovnjak.
Čas angažirane literature ni minil
Olga Tokarczuk s svojim delom in družbeno aktivnostjo dokazuje, da čas angažirane literature ni minil. Med drugim je vodila delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi ter na Opolski univerzi, v svojem lokalnem okolju pa je soustanovila že dva literarna festivala, najprej vroclavski Festival zgodbe, pred petimi leti pa še literarni festival Gore literature, ki poteka v Nowi Rudi in okolici in se ga udeležujejo številni vidni poljski ustvarjalci in humanisti.
Prvo knjigo Olge Tokarczuk, Dnevna hiša, nočna hiša, sem prevedla leta 2005, pisateljica pa je Ljubljano prvič obiskala že predtem, ko se je leta 2002 udeležila prve Fabule. Naslednjič je bila v Sloveniji kot dobitnica vilenice. Sama sem se z njo nazadnje srečala marca letos, ko sva se pogovarjali pred polno dvorano novogoriškega gledališča, in potem še junija, ko me je skupaj s srbsko kolegico Milico Markić povabila v Nowo Rudo na peto edicijo festivala Gore literature. Ne poznam drugega pisatelja, ki bi okrog sebe tako naravno zbral krog vseh svojih prevajalcev, ki ob večjih projektih med seboj celo dopisno sodelujemo, in skrbel za redne stike in srečanja z vsemi. Olga Tokarczuk, kakršno poznam iz dolgoletnih stikov, je mojstrica negovanja medčloveških stikov in prisrčnosti, ki jemlje svojo literaturo enako resno kot življenje.
Pisatelj Zorko Simčič in literarni zgodovinar France Pibernik na novinarski konferenci v Beletrinini knjigarni junija letos.
Stvari, osebe, dogodki, ki jih srečujemo, so med seboj duhovno povezani. Tako je bilo tudi glede mojega prvega stika s pisateljem Zorkom Simčičem: povezan je bil namreč z mojim odkrivanjem zdomske književnosti. Ko sem po letu 1983 začel sistematično zbirati gradivo za pesnika Franceta Balantiča, sem nehote naletel na Simčičev članek o Balantiču, in sicer Po smrti smo srečali pesnika, ki je bil objavljen v Glasu Slovenske kulturne akcije že leta 1956.
Pod strogo kontrolo tajne policije
V povezavi z vsem je več kot nenavadno, da je Simčič prvi bral moje zapise. V reviji Prostor in čas sem po letu 1971 objavljal dopisovanja s slovenskimi književniki in ker je Simčič v Buenos Airesu dobival v roke revijo, je z zanimanjem bral moja sporočila o dogajanju v domovini. Ne spomnim se, kdaj in kako sem dobil Simčičev argentinski naslov, vsekakor pa je bilo že po letu 1983, ko sem skušal navezati literarne stike z vodilnimi kulturniki v Buenos Airesu, a je bilo sleherno dopisovanje z emigracijo pod strogo kontrolo tajne policije. Stvari so se nekako sprostile šele po osamosvojitvi, torej po letu 1991. Iz tega leta imam ohranjeno kopijo svojega pisma Zorku Simčiču, in sicer z datumom: Kranj, 8. 12. 1991. Sodeč po vsebini to ni moglo biti prvo pismo, ker sem nanj naslovil že nekaj zahtevnejših vprašanj. Ker sem zbiral gradivo o pisatelju Karlu Mauserju, sem ga prosil za posredovanje osebnih stikov z Mauserjem in za morebitna njegova pisma.
Prvo ohranjeno Simčičevo pismo nosi datum: Bariloče, 2. marca 1992. V uvodnem delu je na dveh drobno tipkanih straneh nekoliko potožil zaradi zasutosti z delom in dodal: »Človek pri 70 letih že nima več ne energije – pa tudi ne vidi smisla –, da bi čas posvečal obujanju spominov. Časa imam komajda še toliko (vsaj upam, da ga bom imel …), da bom pripravil še kak svoj tekst za objavo. Bodisi domá – kar sicer ne kaže preveč – bodisi še vedno v svetu.«
Možnosti natisa zdomskih del
V pretežnem delu pisma mi je pojasnjeval, s katerimi najtežjimi problemi se je ukvarjal kot urednik Meddobja, posebej z vprašanjem modernizma v pripovedništvu, ob koncu pa potarnal: »Doma, se zdi, je ’emigrantska moda’ že mimo ali pa ‘zunanji teksti’ založniku, ker pač pozna miselnost bralcev, ne ležijo …« Res je namreč bilo, da so ob osamosvojitvi vse slovenske založbe v naglici natisnile vsaj eno zdomsko delo, ker pa teh avtorjev bralstvo ni poznalo, so knjige ostale v skladiščih in založbe niso več tiskale zdomskih avtorjev. K tej okoliščini se je ponovno vrnil v drugem pismu z datumom: Buenos Aires, 26. maja 1992, in pojasnjeval:
»Hvala Vam za ponudbo, da bi skušali doma povprašati pri nekaj založbah glede natisa kakšnega mojega besedila. Mislim, da je doma – poleg gospodarske krize – tudi to vplivalo na spremembo smeri v izdajanju, ker zanimanje za zdomsko književnost – povsem logično – upada. Neka založba me je še lani vabila, toda ob novi situaciji se umika. ‘Počakajmo nekaj let …’ Vrh vsega se zdaj zdi – če bi kaj tiskal –, da bi bilo najbolj primerno (in tudi za literarnega zgodovinarja verjetno najbolj zanimivo …), ko bi tiskal dve svoji drami. Toda – mislim, da sva o tem že govorila – še nikoli se založniki niso trgali za rokopise dram. In tako bom, če se bo le dalo (pa čeprav samo v dvesto izvodih), tukaj tiskal, da bi le dobil še kakega mecena. (Tu v Argentini smo zdaj že kakih deset let v povsem drugačni gospodarski situaciji, kakor pa smo jo poznali ob prihodu sem, v Severni Ameriki pa tudi že ni več ‘Amerike’ s kakimi bogatimi strici …) Če bo iz te moke kaj kruha, pošljem.« Zaradi preglednosti in natančnejšega poznavanja so me zanimale Simčičeve zgodnje objave v Meddobju. Leta 1954 je bila natisnjena novela Odhojene stopinje,objava kratke proze Pot k reki na sever, objavljene v Meddobju leta 1956, pa je že najavljala Simčičevo osrednje delo, to je roman Človek na obeh straneh stene. Že naslovna metaforičnost je napovedovala nekaj novega, drugačnega – drugačnega osrednjega junaka, še bolj pa je odkrivanje povsem sodobnega sveta, razpetega med domovino, Trstom in Argentino, torej nevsakdanjo razsežnostjo sveta, v katero je bil vržen povojni slovenski begunec. Ob vsem pa je osnova pripovedi zajeta iz osebnega avtorjevega doživetja, dodana pa je še tragična usoda dveh pisateljevih bratov, ki sta izginila v vojni in povojni vihri, pisatelj pa je tu zato, da priča o strahotah svojega naroda.
Usodnost begunskega življenja
Roman je naslednje leto izšel v Buenos Airesu in na natečaju dobil drugo nagrado – prvo je prejel roman Rude Jurčeca Ljubljanski triptih –, Simčič pa je medtem že nadaljeval s pisateljevanjem. Zasnoval je pripoved o bistvu usodnosti begunskega življenja – Poslednji deseti bratje – in ga soočil z usodo desetništva iz slovenskega ljudskega izročila, hkrati pa ga je obšla misel, da je »v ozadju desetništva le še nekaj usodnejšega … nekaj od usode ukazano«, ali kot je zapisal Levstik o desetem bratu, da je to človek, »ki mora zaradi temne zapovedi od doma ter bloditi po svetu«. Roman je v bistvu povezovanje enaindvajsetih konkretnih slovenskih begunskih usod, raztresenih po svetu. Končal ga je leta 1970, in kot beremo v knjigi o Majcnu, ga je takrat pretipkaval, potem pa za desetletja obležal, saj so Poslednji deseti bratje izšli šele leta 2012 v Ljubljani.
V času dopisovanja s Simčičem o teh stvareh nisem mogel vedeti ničesar. Šele po njegovi vrnitvi v domovino sva v dolgih pogovorih počasi odkrivala zapletena ozadja zdomskega literarnega ustvarjanja. Pravzaprav je do prvega srečanja prišlo bolj naključno. Ko smo leta 1993 v Radovljici na tiskovni konferenci predstavljali izbor pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, je bil med številnimi gosti tudi Zorko Simčič, ki je takrat prvič po desetletjih obiskal domovino. Oglasil se je tudi k besedi, bilo je prvič, da je spet spregovoril v domovini, in v močno čustvenem nagovoru priklical v spomin stvari, ki so se v zvezi s Hribovškom dogajale v zdomstvu. Šele leto pozneje, ko se je z družino za stalno naselil v Ljubljani in se vključil v kulturno življenje doma, je bilo vedno več priložnosti za srečanja in pogovore. Naključilo se je celo, da smo se v kavarni Union redno vsak torek po deseti uri sestajali v debatah Simčič, Brane Senegačnik, Jože Horvat in jaz, kdaj se je slučajno pridružil še Tržačan Marij Maver pa še kdo.
Zorko Simčič pravi, da je knjige Dohojene stopinje tako vesel, kot bi bila njegova prva. Foto Eva Premk Bogataj
Prva vprašanja leta 2000
Ob vrnitvi v domovino je imel Simčič veliko obveznosti do naše javnosti, saj je s svojim dejanjem odprl enega ključnih problemov našega zdomstva. Imel je vrsto javnih nastopov, veliko intervjujev za medije, zato se je, razumljivo, otepal kakšnih daljših pogovorov. Nanj sem se obrnil že leta 1999, najbrž zaradi tega, ker smo pri Celjski Mohorjevi v zbirki Žerjavi ponatisnilinjegov roman Človek na obeh straneh stene in je bilo veliko srečanj z avtorjem. O Simčičevi knjigi sta bili dve predstavitvi, ena v Ljubljani, druga v Trstu. Prav v tem času je bilo veliko priložnosti za vse mogoče pogovore in poglabljanja v literarne probleme. Po tistem je Simčič pristal na daljši pogovor. Prva vprašanja sem mu poslal v začetku leta 2000. Ta mi je vrnil s svojimi opombami, potem pa sva se začela srečevati v prostorih Slovenskega svetovnega kongresa na Cankarjevi, navadno v dopoldanskem času.
Simčič mi je začel po nekakšnem vrstnem redu odgovarjati na zastavljena vprašanja, njegove odgovore pa sem snemal in jih do prihodnjega srečanja prepisal in odtisnil, tako da je lahko dodajal kakšne malenkosti ali kaj črtal. Morda sva se srečevala tedensko ali kaj, vsekakor je bilo to v juniju in juliju 2000. Pa ni bilo tako preprosto. Iz ohranjenih listov s Simčičevimi dostavki in prečrtanji sva se pogosto vračala na že obdelane teme, ker se je medtem odprlo kaj čisto novega in je bilo treba besedila usklajevati. Tudi sam se sprašujem, kdaj sva se dogovorila za celotno in najtrdnejše kronološko zaporedje. Iz svežnja listov, ki sva si jih izmenjavala, povzemam, da je celoten proces trajal res dolgo. Moj prvi nabor je obsegal samo 54 vprašanj zelo splošnega značaja. Ker je imel Simčič nekaj pripomb, sem nabor 29. 5. 2000 razširil na 82 vprašanj, a sem še vedno vztrajal pri splošnih zadevah. Iz preostale dokumentacije je mogoče sklepati, da sva do časovnega zaporedja, ki je zajemalo celotno Simčičevo življenjsko in literarno pot, prišla postopoma, ko se je pisatelj vedno pogosteje vračal v zgodnja leta, poleg tega je bilo v njegovih poglobljenih odgovorih vedno bolj čutiti njegovo zavzetost, da pove čim več o sebi, da so se najini pogovori nehote spreminjali v njegovo avtobiografijo. Kadar koli sem mu poslal nov odtis njegovih odgovorov, je vedno našel še kakšno dopolnilo, kar kažejo številni njegovi vpisi, popravki in dopolnila v odtisnjenih listih. Prvo večje táko poznejše dopolnilo je z dne 26. 1. 2001. Do takrat se je nabor vprašanj gibal okrog 300 z začetkom v rojstnem Mariboru 1921 in s končno Ljubljano 2001. Čeprav je bilo besedilo najinih pogovorov tako rekoč končano in pripravljeno za natis, se zadeva ni premaknila naprej. Bili so najbrž drobni zapleti, poleg tega se je Simčič od časa do časa spet vračal k svojim odgovorom in skušal kaj izboljšati.
»Če midva tega ne bova izdala, ne bo izdal nihče«
Dne 25. 11. 2016 sem si na zunanjo stran najine mape zapisal: »Simčič mi je 23. 11. 2016 izročil ključ z besedilom, ki ga je dopolnjeval in torej velja za njegovo dokončno redakcijo.« Ko bi stvar morala k založbi, se je spet ustavilo. Simčič je imel pomisleke, da bi besedilo sploh šlo v javnost, in postavil neizprosno stališče, da za časa njegovega življenja ne sme iziti. Na to nisem mogel pristati, zato sem mu leta 2018 odločno rekel: »Če midva tega ne bova izdala, ne bo izdal nihče.« Ker je imel v tistem času resne zdravstvene težave, se je končno vdal, ponovno pregledal besedilo in dodal k posameznim imenom in dogodkom opombe, nakar je postopek za natis stekel. Odločilno je bilo to, da je direktor Beletrine Mitja Čander uvidel, da ima pred seboj zanimivo življenjsko zgodbo, zato smo takoj podpisali avtorsko pogodbo. Tudi odmevi na izid knjige so potrjevali, da je izšla zanimiva knjiga, morda kar knjiga leta.
Knjiga Dohojene stopinje je izšla pri založbi Beletrina, kupite pa jo lahko tu.
Marjan Tomšič je slovenski javnosti znan predvsem kot pisatelj, ki je veliko prispeval k literarnemu razvoju slovenske Istre. V dolgi pisateljski karieri je napisal enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del in devetnajst radijskih iger, humoresk in satir ter dvanajst dramskih tekstov. Je eden izmed tistih pisateljev, ki tako radi pišejo, da si življenja brez tega ne predstavljajo. V letošnjem letu, ko je Marjan Tomšič praznoval osemdeseti rojstni dan, sta izšla tudi ponatisa dveh njegovih romanov, Šavrinke in Óštrigéca. V slovenski literarni svet je vnesel posebne tematike pokrajinske fantastike, ogromno pa doprinesel tudi k temu, da se ženske v literaturi prepoznava kot vztrajne in močne osebe. Spodaj je osem dejstev o Marjanu Tomšiču, za katera morda še niste vedeli.
Že kot otrok je rad pisal zgodbe.
Pisal je že kot otrok, ko je pasel zajce, še bolj izrazito potrebo po branju in pisanju je imel od 6. razreda osnovne šole. V poseben zvezek je zapisal zgodbo o rudarju in škratu v rudniku. Pisal je zato, ker druge komunikacije v življenju skoraj ni imel (ne z bratom ne sestro), in ker je imel ogromno za povedati, je vse to zlival na papir.
V študentskih letih je izgubil štipendijo in stanovanje v študentskem domu ter nato prekinil študij.
Med letoma 1958 in 1961 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slavistiko. Zaradi krivične odstranitve njegovega profesorja Antona Slodnjaka je protestno izstopil iz Zveze komunistov. Zaradi tega je izgubil štipendijo in stanovanje v študentskem domu, posledično prekinil študij in si poiskal priložnostne zaposlitve. Kot učitelj slovenščine se je zaposlil na Osnovni šoli Grahovo pri Cerknici. Ko pa se je vrnil v Ljubljano, zaposlitve ni mogel dobiti, ker je bil »politično sumljiv«. Tako se je po vrnitvi od vojakov, leta 1968, zaposlil v slovenski Istri, kjer je poučeval na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču.
Na začetku svojega pisanja je imel osemletni pisateljski molk.
Njegova prva knjiga so satire in sanjske pripovedi Krog v Krogu, ki jo je napisal leta 1968. Po pisateljskem molku se je šele med letoma 1976 in 1984 spet posvetil pisanju, takrat scenarijev za risane filme Konija Steinbacherja. Po teh scenarijih je bilo posnetih osemnajst kratkih risank z družbeno tematiko.
Veliko več se govori o njegovih delih za odrasle kot za otroke.
Njegova prva dela so bila namenjena odraslim, kasneje pa se je odločil pisati tudi za otroke in mladino. Prvo mladinsko delo so bile Super frače, ki so prikaz otroštva in podoba surovega obdobja v nedavni preteklosti, ki ga pisatelj pokaže skozi otroške oči. V njih najdemo teme, ki jih vsi poznamo iz svojega otroštva (npr. otroške igre, prijateljevanje, spopadi s šolo …), pa tudi tematiziranje vojnih grozot, lakote, otroškega nasilja, nasilja odraslih in posebne, svojevrstne sreče.
Napisal je še kar nekaj del posvečenih otrokom in mladini, kot so Noč je moja, dan je tvoj, Začarana hiša (istrske pravljice), Frkolini, Katka in Bunkec in druge.
Nikoli si ni mislil, da bo pisal o Istri.
Marjan Tomšič se je rodil v Račah pri Mariboru, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo, gimnazijo pa v Mariboru. V Istro je prišel po naključju, tam je dobil službo in stanovanje. Počutil se je, kot da bi se vrnil domov, veliko stvari ga je zanimalo, ljudje so mu pripovedovali zgodbe, ga učili narečja (ker do njega ni imel negativnega odnosa) in z njim sproščeno klepetali. Ni si mislil, da bo kdaj pisal o istrskih zgodbah, saj ni Istran. Šele kasneje, ko je od šavrinke Marije France, pri kateri je živel, dobil pobudo, se je spravil k pisanju romana Šavrinke.
Marjan Tomšič se je leta 1992 odrekel Kocjančičevi nagradi.
Kocjančičeva nagrada je nastala na njegovo pobudo, za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre pa jo podeljujejo občine Koper, Izola in Piran. Poimenovana je po duhovniku Alojzu Kocjančiču, istrskem čedermacu, ki je bil s strani Istranov globoko spoštovan, njihov zaščitnik ter je imel duhovno in etično veličino. Ker je Tomšič leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Óštrigéca, se je v korist sklada za novo nagrado odrekel občinskemu priznanju.
Gradivo za roman o aleksandrinkah je zbiral 14 let.
Za svoj roman o aleksandrinkah Grenko morje (2002) je gradivo zbiral kar 14 let, saj ni bilo tako kot pri romanu Šavrinke, ko je med ljudmi dejansko živel in zbiral zgodbe. Za aleksandrinke je moral iti globlje in brskati po arhivih, knjižnicah, muzejih, obiskovati ljudi in zbirati razno gradivo, kar pa je dolga leta trajajoče delo. Tako je roman lahko začel pisati šele, ko je dejansko odpotoval v Aleksandrijo.
»Če ne bi pisal, bi umrl!«
Tomšič je v svojih intervjujih že večkrat povedal, da naravnost ljubi pisanje in da bi brez njega umrl. Zanj je pisanje nekaj, brez česar ne more, skoraj kot osnovna življenjska potreba. Kadar ne piše, je depresiven in nezadovoljen. Kadar pa piše, mu dan mine in čuti, da obstaja.
»Gospod Salomon, črnec ne oddaja nobene avre čutnosti ne s kožo ne z lasmi. V dolgih dnevih in nočeh se je v vas preprosto usidrala podoba biološkega-seksualnega-čutnega-in-genitalnega-zamorca, ki se je niste znali rešiti. Oko ni ogledalo, ampak tudi usmerja pogled.«
(Jacques Howlett, Présence Africaine)
Prizor iz filma Spomin na Afriko.
V filmu Out of Africa (Spomin na Afriko; in Sence na travi, slovenski prevod 1986), ki je nastal po literarizirani avtobiografiji danske pisateljice Isak Dinesen in v kateri je popisala življenje na začetku dvajsetega stoletja v tedanji britanski koloniji – Keniji –, naletimo na prizor, ko veleposestnici Karen ljubimec umije lase. Prizor je naelektren z erotiko, v ozadju slutimo dih jemajočo pokrajino. Isak Dinesen je od tedaj postala sinonim za »osvobojenost« bele ženske v Afriki, do česar pa so bili mnogi postkolonialni kritiki nastrojeni.
Poleg tega, da so prizori, ki služijo kot podlaga za ljubezensko zgodbo, le apologija imperializma, je kritičarka Anne McClintock opozorila še na eno pomanjkljivost. »Filmi, kakršen je Spomin na Afriko, trgovinske verige oblačil, kakršna je Banana Republic, in parfumi, kot je Safari, prodajajo neokolonialno nostalgijo za časom, ko so evropske ženske v belih srajcah in safari zeleni barvi domnevno našle svobodo v imperiju: vodile so plantaže kave, ubijale leve, preletovale kolonialno nebo v letalih – to je popolnoma napačna komercializacija “osvobojenosti” bele ženske, ki nikjer na svetu ni olajšala vzpostavitve zavezništva med obarvanimi in belimi ženskami /…/,« je zapisala v tekstu Angel napredka: pasti termina »postkolonializem.
Temnopolt moški kot objekt poželenja
Drugi film, ki navidez nima nič skupnega s projekcijami, ki jih je proizvedla Isak Dinesen, je Bela Masajka. Gre za mednarodno knjižno uspešnico Corinne Hofman, ki je bila prodana v več kot 4 milijonih izvodov ter doživela filmsko adaptacijo v režiji Hermine Huntgeburth. Osrednja ideja je soočenje ciliviziranih in primitivnih ljudi, ker pa imamo posebno situacijo romantičnega izvora, pozabimo, da gre za kolonialno situacijo. Čeprav je zgodba na svojstven način inovativna, gre le še za eno v nizu pretvorb dojemanja temnopoltega moškega, ki je prikazan kot objekt poželenja, kot prvinsko bitje, nezmožno logičnega mišljenja.
Na ta način je citatna navezava, ko postavni vojščak iz plemena Sambutu (Jacky Ido) z evropskim šamponom umiva lase bodoči zaročenki Caroli (Nina Hoss), povedna in povzema neko drugo afriško ljubezensko zgodbo, le da tokrat v drugačni relaciji – bela ženska in črni moški –, kar Isak Dinesen niti slučajno ne bi prišlo na misel. Sidro, ki drži domišljijo privezano na stvarnost, nas opominja, da se nahajamo v drugačnem območju – območju osvobajanja bele ženske. Ta v Beli Masajki ne poteka več na račun pokrajine, katere del so tudi Afričani, temveč je zvezana z objektivizacijo in seksualizacijo temnopoltega moškega.
Tudi Bela Masajka odraža kolonialno situacijo.
Spričo tovrstne skomercializirane podobe se je smiselno razgledati, če ne po začetkih, pa vsaj po kompleksnejši reprezentaciji intimnega trka med svetlopolto žensko in temnopoltim moškim. Gre za glediščno točko v obravnavi Drugega in kako je ta skonstruiran.
Eno zgodnejših obdelav tovrstnega trka je podal martiniški psihoanalitik Frantz Fanon v knjigi Črna koža, bele maske, ki je izšla leta 1952 in je danes spričo bede popisovanja begunske krize še kako aktualna. Fanon govori iz lokalitete. Toda hkrati je izkušnjo črnega človeka povzdignil na univerzalno raven. Pri tem se je naslonil na heglovsko dialektiko, ki jo prevaja v dialektiko belega gospodarja in črnskega hlapca. Čeprav naj bi si Fanon želel »biti kot Hegel«, ta domnevno največji apologet zahodnega – belskega – uma in njegovih kolonizatorskih pretenzij, je v njegovem pisanju vse preveč igrivosti že na ravni postmoderne igre ponavljanj, da bi lahko govorili o mimetični želji.
Hkrati Heglovi teksti na vsebujejo samozavedanja, ki je ključno za Fanonovo psihopatologijo. Samozavedanje za Fanona pomeni, da govori o »modernem črncu« v belem svetu. O modernosti Fanonovega črnca priča anekdota, kako »je črnec sredi spolnega akta z ‘vročo’ blondinko v trenutku orgazma zaklical: ‘Naj živi Schoelcher!’ Ko se bomo spomnili, da je Schoelcher tisti, ki je v III. Republiki dosegel sprejetje odloka o odpravi suženjstva, bomo razumeli, da se je treba še nekoliko zadržati pri odnosih, ki so možni med črncem in belko.«
Konflikti v črno-belih razmerjih
Ne glede na to, ali ta anekdota oživlja ekspliciten ali latenten odnos, govori o realnih konfliktih, ki obstajajo, ko govorimo o variacijah črno-belih razmerjih. Če danes v Google vtipkamo črno-belo razmerje, nas vrže v poseben profil: »spolni turizem«. Tedaj bomo prišli še do enega filma, ki – v primerjavi s prej omenjenima ter na malodane na dokumentarni način prikazuje odnos med starejšo belko in mlajšim črncem. Gre za film Ulricha Seidla Paradies: Liebe. Očitno živimo v dobi, ko je poskus prikrivanja resničnih interesov odveč. Hrepenenje po črnem mesu je zreducirano samo še na alegorično. Vse te ženske imajo nenormalno seksualno življenje.
Mož jih je zanemarjal; bodisi so odveč ali si niso upale nadomestiti umrlega moža ali pa so ločene. Zberejo denar in se znajdejo na eksotični lokaciji. Čeprav navidezno zagovarjajo, da nimajo seksualnih ambicij, črncu, ki jim pride na pot, začnejo pripisovati sile, ki jih drugi (možje, priložnostni ljubimci) niso imeli. Ključno je, da se vmeša določen element perverznosti, trdovratnost infantilne strukture; »Bog ve, kako oni seksajo! To mora biti strašljivo,« bi pripomnil Fanon.
Film Ulricha Seidla Paradiž: Ljubezen malodane na dokumentarni način prikazuje odnos med starejšo belko in mlajšim črncem.
Mazzini na spolzkem terenu
Miha Mazzini se je v romanu Funny (Založba Goga, 2019) spustil na ta spolzek teren. Roman je upovedan z glasom belega moškega, ki je, kljub temu da toliko razpreda o anksioznosti zahodnega sveta, apologet belskega uma. Čeprav imata z ženo Karin normalno seksualno življenje (gre za ključen podatek!), ona tone v lasten svet. Mož opazi, da se njen pogled fiksira na televizijskih podobah migrantov. Medtem ko se ženina razpršenost gosti, se on izgublja v neskončnih razpredanjih. Ker njegovi poskusi racionaliziranja nimajo učinka in se že zdi, da bosta zakonca pristala v še enem krogu pekla, se ona odloči; z argumenti, češ da želi razumeti, zakaj migranti silijo k nam, planira potovanje v Afriko.
Ne vemo natančno, kam, lahko le sklepamo (Afrika je obravnavana kot ena država). On vztraja, da gre z njo in šele na kraju sprevidi, kar je bilo jasno od začetka; na uvodnem plesu Karin prevzame lokalni moški in Leonu ne preostane drugega, kot da se izreče z besedami svoje žene: »Tako lepih moških nisem videl še nikoli. /…/ Ob njih sem se zavedel svoje starosti, vsake kile, ki jo imam preveč /…/.«
V drugem delu romana, ki je precej manj okreten od prvega, prizadetega belega moškega obiščejo stereotipi. Črncu, ki prevzame Karin, je pripisana halucinantna spolna moč. Ker Leona navdaja občutek seksualne impotence in manjvrednosti, se brani s cinizmom. Zroč v cesto, »po kateri so klokotali in rjoveli dizelski motorji, ki so tičali v razpadlih avtih,« pomisli, da »Evropa sem ne pošilja le odsluženih žensk, marveč tudi vozila.« Čeprav mu je načeloma jasno, da je nevroza, ki sta jo sprovedla z ženo, povezana z individualno situacijo, si ne more pomagati – ostaja na genitalni ravni. Drugega dojema kot ne-jaz, ne-identificirajoče, ne-primerljivo, in posledično tudi ne-civilizacijsko, ne-kulturno, ne-moderno, in da bi bila situacija še bolj zapletena, po njegovem mnenju Drugi svojo biološkost daje na ogled zaradi ekonomskih razlogov (dobesedno: žensko izkorišča), medtem ko žena, ki se je iz uradnice spremenila v belo Masajko, trdi, da je posredi ljubezen in pripadnost. Oba nevidnega ljubimca fiksirata, in mu odvzameta pravico do glasu, skratka, ga žrtvujeta projekcijam, ki niso nič drugega kot (pra)strah pred seksualno močjo temnopoltega moškega.
Ko že mislimo, da si bo Leon našel nadomestek v ženski obliki, se v njegovi bližini znajde David, ki ga John, še en osebek potegnjen iz kolonialnega naftalina, opiše kot obetavnega, medtem ko naj bi bili vsi drugi lokalci »troti«.
Samo pogled prizadetega belega moškega
Z Davidom naj bi Leon popravil predsodke, ki jih je sproducirala prizadetost – črnim moškim ne moremo zaupati, kadar so blizu žensk; v liberalistični neomadeževanosti se Leon zaveda, da to velja za ljudi nasploh in ne za določeno raso, toda v sebi goji iracionalno nostalgijo. Prizadeva si sicer gledati skozi leče politične korektnosti, ki jo zakamuflira v potrti ton, češ, pričakoval sem Disneyland, dobil pa afriško realnost, ki nima nič opraviti z magičnim realizmom, ki ga proizvajajo bele pisateljice (in spregleda Bena Okrija). Išče še zavezništvo z vzhodnoevropskim bralcem in ga spomni na čase, ko so ženske iz premožnejših držav hodile kupovat telesa revnejšega socializma.
Bralcem Fanona je jasno, da gre za negativno prezentacijo, ki se nahaja v bližini romana Osrčje teme Josepha Conrada ali Mister Johnson Joyca Caryja. V knjigi tudi ni razdelan diferenciran pogled na osrednji dogodek – intimen medrasni stik; dobimo le pogled prizadetega belega moškega. V najboljšem primeru bi lahko govorili o črncem naklonjenih belcih, katerih doumetje je, da Zahodnjaki v Afriko – preko porničev in interneta – uvažajo predvsem seks, kar je daleč od notranjega pogleda.
Kljub dobronamerni želji osvetliti seksualni turizem v Afriki, to ni knjiga, ki bi odpirala nevralgične točke. Predvsem pa ni slutiti, da bi pisatelj, ki želi govoriti o poželenju do Drugega, do katerega izmed svojih likov, razen do pripovedovalca, čutil strast. Karin v drugem delu deluje kot naivka, ki je v vlogi spolne turistke, sladke mame, našla satisfakcijo. Edini odmev njene prejšnje osebnosti najdemo v izjavi, da tudi njuno razmerje z Leonom ni bilo brezinteresno. Enako črnka Mary izpade kot tisti »topli in materinski lik, ki ima širok nasmeh in jo skrbi za junakovo dobrobit« iz sarkastičnega eseja Binyavanga Wainaina – Kako pisati o Afriki.
Vsi ti liki torej brenčijo okoli glavnega junaka in ga prikazujejo kot moško varianto rešitelja, le da Leon za razliko od Karin v predanost ne verjame. Na koncu ga vidimo, kako skrbi za albinskega otroka in navkljub moralizmu – ali pa ravno zaradi njega – izvaja hegemonijo. Temnopolti v romanu ostajajo Drugi, in to na tisti način – v iskanju belega zaščitnika, pa naj si bo v moški ali ženski preobleki –, kot smo ga videli na začetku te črno-bele naracije.
Verjetno ste že iz mojega predhodnega pisanja lahko ugotovili, da o Ursuli von der Leyen nimam kakšnega posebej visokega mnenja. Razlog je preprost: Ursula je ena tistih povzpetnic, ki so sodobni feminizem uporabile – oziroma natančneje izrabile – za realizacijo svojih osebnih povzpetniških ambicij. Ženska, ki se prva štiri desetletja svojega življenja ni ukvarjala s politiko, ki se s politiko ukvarja laično, ne profesionalno – s študijem nikoli ni pridobila nikakršnega profesionalnega znanja o politiki ali o delu politikov – in ki očitno ni imela nikakršnih pomislekov, da bi se v nemški politiki ne selila iz enega v drugo ministrstvo, v katerih je bila v vseh brez izjeme laik oziroma oseba brez predhodnega profesionalnega znanja, in ki tudi pri prevzemanju mesta predsednice evropske komisije ni pokazala nikakršnih pomislekov glede svojega znanja oziroma natančneje neznanja za opravljanje te funkcije, človeka pač ne more navdajati s kakšnim pretiranim optimizmom. Od takšne osebe človek ne more pričakovati profesionalnih praks. Zato sem pričakovala, da se bo Ursula slej ko prej tudi javno pokazala kot neprofesionalka. A da se bo to zgodilo tako hitro, nisem pričakovala. Kot nisem pričakovala, da se bo javno prezentirala kot popolna trapa.
Dogodek, skozi katerega je Ursula o sebi povedala to (pa še marsikaj drugega), je bila njena predstavitev strukture nove evropske komisije in zadolžitev novih evropskih komisarjev, kakor si jih je zamislila. Če sledimo njenim idejam, ki so materializirane v njenem predlogu sestave komisije, postane jasen njen miselni domet. In profil. Ki je, milo rečeno, zaskrbljujoč.
Zaskrbljujočih je kar precej reči. Tu bom omenila le nekatere.
Prvič, Ursula je izpolnila svojo obljubo o »uravnoteženi« spolni sestavi komisije, v kateri bodo imele nacionalne kandidatke za komisarke prednost pred moškimi kandidati in bodo lahko tudi same izbirale področja, na katerih bodo delale. Kot je razvidno iz Ursuline predstavitve bodoče komisije, bodo ženske kandidatke v bodoči komisiji res zasedle najrazličnejša mesta, na katera se ne spoznajo. Za katera niso profesionalno usposobljene. In za katera, se zdi, nimajo ustreznega profesionalnega znanja. Kar Ursule ne moti. Ker če bi jo, bi jo moralo to motiti tudi pri njej osebno. Njene kandidatke – tako kot Ursula sama – nimajo ustreznih znanj za resorje, v katerih naj bi delale. Imajo pa ustrezne genitalije. Tiste, ki jih je Ursula zahtevala. Ki jih preferira. In na katerih je utemeljila in izvedla pozitivno diskriminacijo v korist ženskih kandidatk. Katere žrtve so vsi, ki nimajo ustreznih genitalij. Torej moški. In vsi, ki so profesionalci. Saj profesionalne reference niso pomembnejše od ženskih genitalij.
V bodočnosti bomo žrtve seveda vsi, ki živimo v Evropi.
Ursula je torej povsem brez zadržkov in vsem na očeh izvedla očitno deprofesionalizacijo evropske komisije, kar očitno nikogar sistemsko ne skrbi. Kar nekatere skrbi, je le neustrezna umestitev določenega nacionalnega kandidata v evropsko komisijo. To lahko opazujemo v primeru Lenarčiča, in to je vse – kar je napačna reakcija držav na Ursuline poteze. Še posebej, ker se nikomur ne zdi potrebno, da bi jasno izpostavil, da se je Ursula v bistvu dokazala za konservativno feministično trapo.
Naslednja skupina potez, s katerimi je dokazala, da je natančno to, je dejstvo, da njena sestava evropske komisije (EK) nima ne resorja za znanost ne resorja za kulturo. Na tem mestu tega ne kritiziram v smislu navijanja za ta dva resorja, kot to počne večina kritikov te Ursuline poteze. Gre za bistveno več: Ursula je s to odločitvijo pokazala, da ne razume, kakšno vlogo imata kultura in znanost v sodobnih družbah. V sodobni Evropi. In v sodobnem svetu. Kar nas ne sme čuditi. Saj tudi o kulturi in znanosti v sodobnih družbah nima pojma. Prepričana sem, da bi, če bi jo vprašali kaj o tem, kako sta v današnjih družbah kultura in znanost produkcijski sili, sploh ne razumela, kaj smo jo vprašali.
In še zadnja javna blamaža nove evropske predsednice EK: njena ideja o komisarju, ki bo skrbel za ohranitev evropskega načina življenja. Ta ideja ni le javna blamaža in dokaz, da o politiki nima pojma, ampak je tudi dokaz tega, da Ursula namerava EK spremeniti v neprikritega akterja neokolonialnih politik. Ideja, da gre pri evropskem načinu življenja za superiorni način življenja, ki ga je treba braniti pred migranti in begunci, ki ga po njenem očitno ogrožajo, zaradi česar je treba imeti komisarja, ki bo skrbel za njegovo ohranjanje, je očitna in predvsem povsem nedopustna prezentacija evropocentrizma. Kolonialne drže. In ideje o evropski (in njeni osebni) superiornosti.
Na tem mestu nimam prostora, da bi se podrobneje spuščala v nevzdržnost teh idej. Posebej povezanosti feminizma in kolonializma. Želim pa jasno izpostaviti, da v večetničnih družbah kolonialne in evropocentrične politike vedno vodijo v medetnične konflikte in nezmožnost sobivanja različnih etničnih skupin. Ursula je očitna akterka te politike.
