marec 2017 - AirBeletrina
Panorama 31. 3. 2017

Kaj sem ti hotel zaupati, pa ti nisem, Salma Hayek

Salma Hayek v filmu Frida (r. Julie Taymor 2002)

Nisem še umrl,
toda moja zastava je na pol droga!

Nocoj se mi je brezumno sanjalo o tebi,
Salma Hayek; videl sem, kako drsiš
po svojih tirnicah in govoriš: potujem
k svojemu Draganu, nisva se še srečala.

Menda nikoli nisi bila v mojem južnem
mestu, zdaj pa si se slekla in z razpuščenimi
lasmi hodiš po korzu in me iščeš;
pleteš mi rokavice, da si ne prehladim
dolgih pianističnih prstov, potem čakava, da
nezmedlele skrivnosti postanejo slovesnost.

Ljubezen je naporno čustvo – ne da se
ljubiti čez vsako razumno mero.
Vse se zgodi samo enkrat, samo enkrat,
ker srce ni nakovalo, temveč vlak, ki se
ne ustavlja.

Bolje, da ti več ne govorim, Salma,
ker sem se prebudil in te bil razdolžen,
kot sem bil avtomatske puške
ob koncu služenja vojaškega roka
v Sarajevu sredi zime 1987,
ko je metež, ki predhaja smrti,
divjal po mestu kot po temnopolti ženski
in puščal za sabo samo črno pomrznjeno zemljo.

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Refleksija 30. 3. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (10.): Zgrešena srečanja

»Kolesaril si. Hodil sem v nasprotno smer. Na balanci si imel plastično papigo. Nasmehnil sem se. »Živjo,« si rekel in mi vrnil nasmeh. Moje večno občudovanje si si zaslužil s tem, da nisi nosil nogometnega dresa. To je to. Kava?«
Zgrešena srečanja, San Diego 2011

Foto: Tony Maricante

Ko sem pred meseci sprehajala psa, sem na kratkem stopnišču pred eno identičnih opečnatih hiš, iz katerih je sestavljena naša soseska, naletela na moškega, ki je malical po videzu sodeč mrzlo solato s testeninami v plastični embalaži iz delikatese. Lep pes, je rekel in me, še preden sem se mu v imenu svojega psa uspela do konca zahvaliti, začuda ne prvi in začuda ne zadnji, vprašal, če sem Nemka. Še vedno se spomni, mi je povedal, ko sem mu odgovorila, da nisem, kako je jokal, ko je razpadla Jugoslavija. Jokal je, je rekel, ker se je njegova mama nekoč videvala z nekim Dalmatincem in se od poletja, ki ga je kot otrok preživel v Dubrovniku, nikdar ni mogel zares otresti občutka, da je bila to gotovo najimenitnejša država vseh držav. Te mrzle makarone, je rekel nato, malica pred svojo hišo, ker je njegov sin zaspal v avtu. Ves dan je bil bolan, bolel ga je trebuh, je rekel, in zdaj je končno zaspal – kako okruten bi moral biti oče, da bi ga v takem trenutku zbudil? Njegov sin, šestletnik, je posvojen, mi je povedal, in z ženo se še vedno nista uspela zediniti glede tega, kako izbrati najprimernejši trenutek, da bi mu to povedala, nekateri članki, ki jih je našel na internetu, pa pričajo o tem, da je najprimernejši trenutek morda zdaj, pri šestih, že zamujen za vedno. Nato se je otrok zbudil in pogovor se je pogreznil v praznino, iz katere je vzniknil. Moj pes in jaz sva nadaljevala svojo ustaljeno pot skozi sosesko.

Bilo je nenavadno srečanje – in hkrati povsem vsakdanje. Nekaj dni kasneje sem na avtobusu naletela na mladega moškega, ki je šoferki v detajl razložil svojo romantično situacijo: zaljubil se je v starejšo žensko, ki jo hkrati občuduje in pred njo trepeta in ne more razločiti, kateremu impulzu bi sledil. Veliko Američanov poznam, ki ljudi, ki so jih komaj spoznali, drugim ljudem, ki so jih komaj spoznali, predstavljajo kot svoje prijatelje. Določena stopnja zaupljivosti, opažam, se tukaj razvija hitreje, kot sem je vajena, kot bi jo k temu silila hipermobilnost povprečnega ameriškega življenja. V življenju, v katerem vsi nenehno zasledujejo delovna mesta, sanje in priložnosti prek desetero različnih zveznih držav, je treba ukrepati hitro: če svojih najbolj intimnih bojazni in pričakovanj ne boš zaupal prvemu človeku, čigar obraz bo zmogel privzeti videz razumevanja, bodo morda za večno ostala neizražena. Zato Američani govorijo. Ne toliko drug z drugim kot drug drugemu. Na svoji razmeroma samotni poti skozi življenjske odločitve pripoved, ki jih drži skupaj v zgodbo njihovega življenja, utrjujejo s tem, da jo ponavljajo pred neznanim občinstvom, ki vanjo nima dovolj vpogleda, da bi o njej lahko razsojala, lahko ji le ljubeznivo prisluhne.

Ko sem nekomu pripovedovala o svojem razmerju do doma, ne nujno konkretnega, lahko tudi zgolj konceptualnega, sem rekla, da verjamem v resne zveze. Da verjamem, da je nemogoče imeti odnos s krajem, ne da bi v njem živel dolgo in scela, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi ga lahko zasovražil, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi, čeprav morda napak, razumel, zakaj deluje, kot deluje in ne da bi v to delovanje nenehno posegal kot nekdo, ki mu pravica posegati pripada kot domačinu. Biti domačin ima zelo malo opraviti s tem, kje in komu si bil rojen, ima pa veliko opraviti s tem, koliko in kako sta z nekim krajem medsebojno vplivala drug na drugega. Ko sem rekla, da verjamem v resne zveze, sem hotela reči, da verjamem v statičnost kot neke vrste ideal. Imeti svoj dom, razumeti, da si pripadata po naključju, z budnim očesom spremljati njegove pomanjkljivosti in poskušati ukrepati zoper njih, vzdrževati stalno mrežo stalnih, trdnih prijateljstev in vlagati vanje namesto v navidezno širino znanstev. Imeti svoj dom in biti odgovoren zanj. In čeprav kot razseljena oseba o konceptu doma ne morem več govoriti v ednini in vem, da je gibanje dragoceno, ker ustvarja perspektivo, v vse našteto še vedno verjamem. Zato sem do idealizacije ameriškega koncepta mobilnosti, ne glede na lepoto, ki pride z njo, še vedno sumničava. Predvsem zato, ker večina Američanov, ko menja zvezne države in za sabo pušča še ne povsem izdelane domove in nepoglobljene socialne vezi, nikdar zares ne zamenja konteksta. Iz istih hiš v iste hiše, iz istih delovnih vzorcev v iste, kot bi vsaka selitev samo kopičila izgube, nikdar pa ne bi nagradila s pričakovano nagrado, in kot bi vsaka nova obljuba svobode zgolj nespretno zakrivala osamljenost, ki leži pod njo.

Craigslist ima, kot vsak spodoben oglasnik, na voljo rubriko, ki ljudem, ki je nimajo, obljublja ljubezen. Ta rubrika se imenuje »zgrešena srečanja«. Nekdo je v trgovini s pohištvom naletel na ljubezen svojega življenja, nekdo je v zatemnjenem baru nekomu povedal nekaj zaupnega, nato pa odplesal v neznano, nekdo vsako jutro opazuje dekle, kako v rahlem dežju ali zgodnjem soncu teče mimo njegove verande, nekdo čaka, da bo oseba, ki jo je najti na drugi strani zgodbe, vedela, da se je zgodilo nekaj prelomnega in v rubriki »zgrešena srečanja« poiskala oglas, ki o tej zgodbi pripoveduje.

Zgodbe zgrešenih srečanj so zgodbe o ameriški mobilnosti: zgodbe skupnosti, ki je prevelika, da bi sama sebe ponavljala na ravni, dostopni človeškemu življenju, na ravni, skupnosti, v kateri vsaka zamujena priložnosti ni zgolj preložena do nadaljnjega, temveč je skoraj zagotovo izgubljena za vedno. Skupnosti, ki v svoji vseobsegajoči svobodi nenehno grozi, da bo razpadla na svoje sestavne dele in vsakega med njimi prepustila neizbežnost svoje nedružabne smrti.

Dovolj dolgo sem živela v Ljubljani, v Sloveniji, v skupnosti, ki pozna samo sebe iz vseh svojih zornih kotov in iz vseh svojih zornih kotov samo sebe nenehno opazuje, da poznam grožnjo nadzora, ki jo prinaša majhnost, a grožnja, ki jo prinaša komaj zapopadljiva velikost Združenih držav, se ne zdi nič manjša. Kako velika bi morala biti pravzaprav država, da bi bila velika ravno prav?

Panorama 28. 3. 2017

Kako postati vegan_ka (praktična navodila)

Ilustracija: Hana Stupica

Zavedam se, da je sprejeti odločitev, ki poseže globoko v osebne, vsakodnevne navade, lahko težko. Ampak ne glede na lastno nekdanje (trdno) prepričanje, da tega ne bom zmogla, sem v času, ko sem opustila živalske produkte, pravzaprav uživala. Morda zato, ker sem skušala na to spremembo gledati kot na spremembo na bolje, kot poskus bolj sočutnega delovanja in kot raziskovanje nečesa novega. Nujno gre namreč za širok nabor novih vtisov in informacij, ki odpirajo tudi možnost različnim povezavam in drugim vprašanjem – odnos do okolja, delavcev, ogroženih socialnih skupin ipd. Sem pa v tistem času ogromno brskala za praktičnimi nasveti. Kar se mi zdaj zdi povsem preprosto, je bilo tedaj novo in v tem smislu ‘težko’. Naj tokrat torej preidem še k praktičnemu vidiku in delim nekaj nasvetov, ki so se mi, ob lastnem spreminjanju življenjskega sloga, zdeli koristni.

Kako – torej – biti vegan_ka?

  1. Nadomestki: Četudi – kot bo razvidno iz nadaljevanja – v splošnem ne spodbujam k temu, da si prehrano osnujete na nadomestkih (in to niti ni cenovno racionalno in/ali dostopno), predlagam, da na začetku izkoristite možnost, ki jo nadomestki ponujajo. Osebno sem pogrešala predvsem sir in v prvih mesecih veganstva sem kupovala veganski sir Violife (gl. spodaj), ki sem ga uporabljala zlasti v sendvičih. Če pogrešate meso, obstaja širok nabor veganskih nadomestkov, od sejtana in soje do že pripravljenih zrezkov, klobasic, salam, bolonjskih omak ipd. Posebej priporočam tiste, ki so dostopni v Sparovih trgovinah – mama me je med kosilom panično klicala, ali ni to slučaaaaaajno meso. V Leclercu najdete celo cordon bleu. Nadomestki so tu, da je prehod lažji in resnično lahko dobite bolj ali manj karkoli. Veganske salame in podobno najdete tudi tu. Ne pravim, da osnujte svoj jedilnik na tovrstnih nadomestkih, ampak če v en obrok dnevno vključite npr. veganski sir, bo prehod za vas najbrž malo lažji. Vsaj zame je bil.

  2. Za vsako živilo, ki ga črtate z jedilnika, se seznanite z vsaj tremi novimi: V redu. Morda res spadate v majhen procent prebivalstva, ki uživa zelo pestro prehrano in bo to za vas povsem neuporaben nasvet, ampak sama sem ob prehodu na veganstvo v svojo prehrano vključila precej živil, ki jih prej bodisi nisem še nikoli jedla bodisi sem jih uživala le zelo redko. Ugotavljam, da je bilo podobno za veliko večino ljudi, zato se mi zdi ta nasvet koristen. V nekem smislu gre za psihološki trik: če vsakokrat, ko si nekaj ‘odvzamete’, dodate več, kot ste odvzeli, je občutek, da nekaj zamujate, manj izrazit. (Ali pa ga preprosto ni.) Zame je to pomenilo – vsaj na začetku – da sem poskusila bolj ali manj čisto vse izdelke, na katerih je pisalo ‘vegansko’: namaze, različne tofuje (če radi podprete ‘lokalno’, priporočam tofuje perspektivnega slovenskega podjetja I like tofu), tempeh, veganski sir (najbolj popularen v Sloveniji je Violife, ki ga v Ljubljani lahko kupite npr. v Kalčku ter drugih trgovinah z zdravo prehrano, po drugih krajih po Sloveniji prav tako, dostopen je tudi preko spleta, ampak v Sparu se dobi tudi veganska mocarela, ki se dobro obnese npr. v paradižnikovi solati), veganske jogurte, rastlinska mleka (npr. sojino mleko z vaniljo, riževo s kokosom ipd.), sejtan, veganske pudinge, rastlinske smetane, rastlinske klobasice, veganske piškote, čokolade ipd. Ampak v resnici sem te produkte kaj hitro opustila in jih trenutno kupujem zgolj izjemoma. Uvedla sem namreč tudi širok nabor živil, ki jih prej nisem uživala tako pogosto, ker se nanje preprosto nisem spomnila, zdaj pa predstavljajo velik del mojega vsakdanjega jedilnika: čičerika, leča (zlasti rdeča in zelena), fižol (posebej rdeči in beli), grah, proso, ajda, ješprenj, kvinoja, pira, kamut, amarat, bulgur; sezamova, lanena, sončnična, bučna, chia semena; mandlji, indijski oreščki, orehi, lešniki, kvasni kosmiči … ker sem te reči prej jedla le občasno, sem z njihovim uvajanjem na jedilnik nenadoma dobila možnosti številnih receptov, ki jih prej nisem poznala. Nenadoma nisem imela občutka, da mi karkoli manjka.

  3. Poskusite pretvoriti svoje najljubše recepte v veganske različice: Imate najraje mesno štruco, zrezke v smetanovo-gobovi omaki, omleto, gibanico, palačinke s čokolado, tatarski biftek, tople sendviče s šunko in sirom, golaž ali burgerje? Obstaja velika verjetnost, da je nekdo nekje čutil podobno kot vi – in vašo najljubšo jed že ‘poveganil’, kar pomeni, da je recept prilagodil tako, da ne vsebuje ničesar živalskega izvora. Za tiste, ki ste prepričani, da ‘ne bo isto’, obstajajo primeri, kot je tale, kjer je veganska kuharica na tekmovanju zmagala s svojim chilli con carne receptom – in šele po tem, ko so bile ocene podane, povedala, da je njena jed veganska. In sicer: tudi, če ne bo ‘isto’, bo vsaj podobno, obenem pa si boste tako lažje odgovorili na vprašanje ‘Kaj pa naj zdaj jem?’. Hkrati boste tudi lahko videli, da se veganska hrana ne razlikuje nujno od vsejede: še vedno lahko jeste rogljičke z marmelado (ali čokolado, kakor vam je drago), pasulj, joto, pire s špinačo in hrenovkami, pice, sendviče, krompirček, lazanje, tortilje, kosmiče …

  4. Upoštevajte, da so si prehrane ljudi, ki jedo vegansko, lahko prav tako različne kot prehrane vsejedih ljudi: Ni vam mar za zdravo prehrano, radi imate mastno, začinjeno, pečeno, ocvrto? Ni problema. Jejte ocvrto, mastno, začinjeno, vnaprej pripravljeno … kakor želite. Ne moremo govoriti o ‘veganski prehrani’ kot naboru jedi, ki imajo vedno enak okus – kar je eden izmed pogostih mitov. Jesti vegansko ne pomeni nujno jesti zdravo – za to ni, če vam preprosto ni do lastnega zdravja, prav nobene potrebe. Še vedno lahko npr. jeste juhe iz vrečke, pomfrit, makarone s sirom, čokolado, čips, napolitanke … še vedno lahko kupujete vnaprej pripravljeno hrano ali pa se trudite, da kuhate zdravo in le s polnovrednimi živili. Veganskega ‘junk fooda’ je vse več, izbira v trgovinah narašča … kadar kupim kakšen v naprej pripravljen izdelek, se sama najraje obrnem na Spar, Hofer ali Kalček, ampak veganske izdelke imajo prav tako v Mercatorju, Müllerju, Leclercu, Tušu, tudi v Lidlu (čeprav v slednjem precej manj kot drugod). Prav tako je ključno poudariti, da so veganski tudi številni izdelki, ki jim tega ne bi pripisali na prvi pogled: recimo Manner napolitanke, različni čipsi, smoki, bonboni, piškoti, rogljički, jabolčni zavitki, našli boste tudi sojine sladolede ipd. – treba je le preveriti sestavine. Na kratko: če prej niste jedli izrazito zdravo, vam tega preprosto ni treba spremeniti.

  5. Berite deklaracije in iščite certifikate: Četudi se to morda ne zdi zanimivo (in deluje obremenjujoče), se ni težko priučiti, kateri izdelki so veganski in kateri ne, obenem pa dobite tudi določeno zavest o tem, kaj kupujete, ko kupite neki izdelek: sama sem npr. nehala kupovati tortilje, ko sem ugotovila, da imajo res ogromno konzervansov, ojačevalcev okusa in podobnega, zanje pa v resnici zares potrebujemo le moko, olje, sol in vodo. Pomembno je, da izdelek ne vsebuje mesa, mleka (sirotka, laktoza, mlečne beljakovine, mlečni sladkor in seveda sir, smetana, skuta ipd.), jajc (jajčni beljak), medu, želatine (iz kosti ter hrustancev živali), karmina (rdeče barvilo, ki se pridobiva iz hroščev) in podobnega. Uporaben je tale seznam. Lažje bo s certifikati. Hofer in Spar uporabljata za svoje izdelke certifikat, pod katerim piše bodisi ‘vegetarijansko’, bodisi ‘vegansko’, v večini trgovin pa se pojavljajo tudi izdelki s certifikatom britanskega veganskega društva. Ti izdelki so vedno veganski in branje deklaracij ni potrebno. A bodite pozorni! Certifikati bio ne pomenijo, da je izdelek veganski, ‘bio’ so seveda lahko tudi vsi izdelki živalskega izvora.

  6. Ne skrbite zastran zdravja, veganska prehrana je lahko zdrava (in zdravju koristna): Ne, ne bo vam manjkalo beljakovin. Ne, ne bo vam manjkalo železa. Ne, ne bo vam manjkalo omega 3 maščobnih kislin … ampak! Tu je seveda drobna zanka. Če se boste v skladu s tretjo točko odločili, da boste uživali veliko nezdrave hrane, obstajajo dobre možnosti, da bo to, kot pove poimenovanje ‘nezdrava prehrana’, kvarno učinkovalo na vaše telo. Primer: kot vegetarijanka bi lahko imela dovolj železa v krvi, ampak že moj hemoglobin je bil nizek (normalno je 120–160, moj hemoglobin se je gibal okoli 118–124). Kot veganka bi ta trend lahko nadaljevala, ampak ga – tudi zaradi pritiskov, da je veganska prehrana nezdrava in mi bo manjkalo tega, onega in še česa – nisem. Začela sem uživati veliko stročnic, semen in oreščkov … moj hemoglobin je trenutno 144. Z zdravstvenega vidika je pomembno, da res uživate veliko stročnic (najbolje vsakodnevno, štejejo pa čisto vse stročnice, ki jih lahko dodate solatam, omakam, tortiljam, naredite iz njih polpete, enolončnice itd.), zelene listnate zelenjave (solate, blitva, ohrovt, špinača, zelje …), semen, oreščkov in jagodičevja (lahko tudi npr. zmrznjene maline, borovnice ipd.). Da bi uživali dovolj omega 3 maščobnih kislin, se priporoča bodisi uživanje dveh žlic lanenih ali chia semen bodisi eno žlico lanenega olja bodisi uživanje 1 čajne žličke posušenih mikroalg (klorela, spirulina) na dan (te vsebujejo omega 3 v najbolj zaželeni molekulski obliki), vendar pa je bolj kot sam vnos omega 3 maščobnih kislin pomembno razmerje med njimi in omega 6 maščobnimi kislinami, zaradi česar si veliko uslugo naredite že s tem, da se izogibate slednjim (v (pre)mastni hrani). Obenem je seveda pomembno, da ne jeste veliko predelane hrane (najbolje nič), da jeste veliko sadja in zelenjave ter polnozrnatih žit. Za zdravje je pomembno jesti predvsem količinsko dovolj, raznovrstno in čim manj predelane hrane. Sama sem si večkrat preverila vse ključne minerale (kalij, kalcij, magnezij, železo …) v krvi in vse je bilo super. Enako sladkor, holesterol (neprimerno boljši kot v času, ko sem bila a: mlajša in b: vegetarijanka), pritisk … vse je v redu. Za dodatno potrditev si lahko preberete tudi stališče ameriških dietetikov, združenja britanskih dietetikov, kanadskih dietetikov in avstralskih dietetikov. Tudi druga združenja, ki so bolj zadržana, npr. nemški dietetiki, ugotavljajo, da je problem zlasti v načrtovanju prehrane – da z vegansko prehrano dobimo resnično vsa potrebna hranila, moramo jesti pestro in biti pazljivi, da res vnašamo vse potrebne snovi. Ampak ali je to res problem veganske prehrane ali pa je to splošen problem sodobnih, tudi vsejedih prehran? Če namreč samo črtamo z jedilnika vsa živila živalskega izvora, nato pa jemo samo npr. krompir, riž, zamrznjene sojine zrezke, tofu in sladkarije, ne moremo pričakovati, da bomo pokali od zdravja. Obenem pa je pomembno izpostaviti tudi, da imamo prav zaradi standardnih prehran (in zlasti ustaljenih oblik prehran, ki jih uživamo) velik porast t. i. civilizacijskih bolezni. Pri veganski prehrani vam bo brez zavedanja o tem, katera živila je najbolj ključno uživati, morda res manjkalo nekaj cinka, ampak gotovo boste imeli še vedno manjše tveganje za razvoj sladkorne bolezni, nekaterih vrst raka, povišanega krvnega tlaka, manjše tveganje za možgansko kap in srčni infarkt itd. – in to so reči, zaradi katerih na Zahodu najpogosteje umiramo. Skratka: če želite jesti zdravo, je treba prehrano vedno načrtovati. Veganska prehrana ni pri tem nikakršna izjema in vam lahko zagotavlja vse potrebno. Tistim, ki vas zanima več na to temo, zelo priporočam ogled teh videov in pa te spletne strani.

  7. B12: No, pa smo tam. B12 pa v rastlinski hrani (dandanes) zares ne najdemo. Zakaj? Ker je B12 produkt bakterijskega delovanja. Nastaja v črevesju živali, ki jih uživamo, tako pa prehaja v njihova tkiva in ko zaužijemo ta tkiva, zaužijemo tudi B12. Ampak kako krave in prašiči dobijo svoj B12? Nekoč so ga dobili s pašo (to je seveda še vedno mogoče v prosti reji) oz. z uživanjem živil, v katerih so se pojavljale te bakterije. Enako smo nekoč B12 dobivali tudi mi. (Nekatere živali npr. dobijo B12 z uživanjem lastnih iztrebkov – tega seveda ne priporočam.) V sodobnem svetu nam B12 primanjkuje, ker je pridelava hrane tako sterilna, da ne prihaja do tega, da bi te bakterije še uživali. Zaradi industrijske reje velja podobno tudi za živali, ki jih jemo: zato se tudi njim dodaja laboratorijsko pridobljeni B12 v obliki injekcij. B12 vegani uživamo v obliki sprejev ali tablet. B12 se pridobiva v laboratorijih z izoliranjem produkta bakterijskega delovanja – v ‘naravnem’ okolju uživanje tega dodatka ne bilo nujno.

  8. Veganska hrana je draga: Ni. Ne, res. Ni. Če seveda ne želiš, da je. Potem pač je. Jesti vegansko lahko pomeni zelo različne reči. Če bi radi vsakodnevno jedli različne ‘nadomestke’ ali ‘eksotične reči’, kot so makadamije, pinjole, sušeni paradižniki, tartufata … in si boste iz tega zgradili bazo svoje prehrane, potem ja – je drago. Pogosto tudi nezdravo (ampak to smo že obdelali). Ampak stročnice (leča, fižol, grah, čičerika), krompir, testenine, razne kaše, sezonska sadje in zelenjava ter semena (npr. lanena, sončnična …) niso draga živila. Najdražji so oreščki, ampak ker naj bi jih pojedli le okoli 30 gramov na dan, si lahko mesečno zalogo tudi bio oreškov naredite za prb. 15 €. Če ste pripravljeni jesti preprosto hrano, po možnosti iz lokalnih sestavin, je velika verjetnost, da boste kot vegani celo prihranili.

  9. V restavracijah kot vegan_ka ne moreš jesti: Ni res. V večini večjih slovenskih mest (Ljubljana, Celje, Kranj, Maribor, Koper …) obstajajo restavracije, ki so bodisi veganske bodisi nudijo veganske izbire. V ta namen vam priporočam aplikaciji Veganski ponudniki Slovenije ter Happy Cow, ki nam pomaga pri iskanju tovrstnih restavracij in trgovin po celem svetu. Obe aplikaciji vam omogočata, da poiščete restavracije, ki so ali veganske/vegetarijanske ali pa ponujajo vegansko izbiro: obe aplikaciji sta se že večkrat izkazali kot zares uporabni. Sicer je v Ljubljani izbira še posebej velika: imamo povsem veganske restavracije, kot so Ajdovo zrno, Barbarella, Loving Hut (v centru in na Viču), Zaživ … in še večji nabor restavracij, kjer je mogoče jesti tudi veganske obroke, zlasti je kar nekaj picerij, kjer lahko jeste pico z veganskim sirom (npr. Foculus, Parma, Bullbar …). V Kranju velja izpostaviti picerijo Romano, ki sicer nudi nabor vsejedih in vegetarijanskih jedi, ampak tudi zelo veliko veganskih. Vegani imajo tam celo svoj meni, na katerem najdete okoli 30 različnih veganskih jedi, vse od kanelonov, različnih zrezkov, njokov, veganskih krožnikov, solat in pic. Ampak tudi če greste v običajno slovensko restavracijo, ki ima ozek nabor vegetarijanskih jedi in nobene veganske, ni res, da ne morete jesti ‘ničesar’. Ena od reči, ki jih lahko jeste praktično kjerkoli, je vegetarijanska pica brez sira. Ampak zelo pogosto lahko naročite tudi krompirček in šampinjone ali zelenjavo z žara ali pa testenine s paradižnikom. Nemalo restavracij ima dober solatni bar, kjer si lahko vzamete tudi fižol, lečo ali čičeriko ter veliko sveže zelenjave. Vsekakor pa se mi še nikoli ni zgodilo, da bi kot veganka odšla iz restavracije lačna. Pravzaprav so se še povsod res prijazno potrudili in nikoli mi ni bilo treba sklepati ‘kompromisov’. Obenem pa lahko na tej točki premislite tudi kapitalistično ‘izbiro’; osebno sem se kmalu sprijaznila s tem, da v večini restavracij ne bom imela velike izbire – ampak ali ni v resnici bistveno, da se lahko najem – in ne to, med koliko jedmi lahko izbiram?

  10. Kaj naj pa jem v službi/za malico?: Če ne jeste zunaj (gl. 9. točko), potem imate možnost, da si bodisi kupite malico bodisi si jo prejšnji dan ali zjutraj pripravite doma. S seboj lahko prinesete npr. različne solate (tu najdete kar nekaj finih receptov, tudi za testeninsko solato) in kruh, sendviče, kuhane stročnice z zelenjavo (npr. čičerika s paradižnikom, papriko, grahom in korenčkom) ali pa razne juhe … Vsekakor si lahko pripravite tudi smuti ali pa jeste preprosto sadje, semena in oreščke (npr. narežete si eno jabolko, eno banano, dodate nekaj jagodičevja, oreške in semena). Seveda lahko malico kupite tudi zunaj. Dobite lahko solate (npr. solato iz stročjega fižola), polnozrnat kruh, sveže sadje, oreščke, morda konzervo stročnic, smuti ipd. V Backwerku (Ljubljana, Maribor) lahko kupite tudi veganske falafle, veganski špinačni burek in veganski sendvič. Veganski sendviči so sicer na voljo tudi v različnih trgovinah (zlasti manjših trgovinah z zdravo prehrano), v Ljubljani velja izpostaviti še prodajalnico Zrno do zrna na Trubarjevi ulici blizu Prešernovega trga, kjer dobite vse mogoče zelenjavne in sadne zavitke. Če imate možnost, greste lahko brez skrbi tudi na ‘običajen’ falafel: naročite ga le brez majoneze/jogurtnega preliva.

  11. Kje kupovati?: Kot je že razvidno iz zgornjega – vegansko hrano lahko kupujete kjerkoli. Ne glede na to kje najraje kupujete, povsod boste dobili vse, kar dejansko potrebujete. Spar ima sicer res široko ponudbo veganskih nadomestkov in posebnih izdelkov (imajo svojo Spar Veggie linijo in zdaj tudi Veganz linijo izdelkov), a če se držite osnov, je vseeno, kje kupujete.

  12. Ampak še vedno ne vem, kaj natanko vegani jedo.: V redu. Če zanemarim, kar sem že povedala pod 3. točko, in povem, kaj jem sama, za lažjo predstavo, je nekako takole. Za zajtrk jem kosmiče z riževim ali ovsenim mlekom (sojino mi je resnično odvratno, ampak seveda ga preizkusite, morda bo vam všeč), smutije z veliko sadja, oreščkov, dateljnov, semen, kakavom ali pa kruh z različnimi namazi in včasih tudi zelenjavo. Namaze lahko kupite zlasti v Hoferju, Sparu, DM – v Mercatorju imajo nekoliko manj izbire in višje cene. Večinoma gre za različne vrste humusa (čičerikin namaz), sojine namaze, zelenjavne namaze, namaze iz sončničnih semen ipd. Za kosilo jem res različne reči – tortilje, pice, lazanje, pečen krompir z zelenjavo, njoke z artičokami, razne zelenjavne omake s prilogami, testenine, rižote, razne zelenjavne zavitke, zelenjavne polpete ipd. Za glavne jedi res priporočam Fridino kuhinjo, kjer najdete resnično veliko ‘slovenskih’, ‘domačih’ in preprostih receptov, ki uporabljajo lokalne, preproste sestavine, veliko koristnih receptov pa najdete tudi tu. Seveda je na tujih straneh receptov toliko, da se mirno lahko odrečete temu, da kakšno jed jeste dvakrat v življenju. Vse, kar morate narediti, je, da pobrskate za tistim, kar vas zanima: bržkone lahko celo leto kuhate samo testenine s kremnimi omakami na 1001 način. In večerje? Sama imam posebej rada razne solate, najpogosteje z lečo, svežo zelenjavo in prelivi iz oreščkov, ampak z Aljažem večkrat jeva tudi palačinke, juhe in kdaj pa kdaj kaj tako pregrešno nezdravega, kot so Tuš rogljički z marmelado ali pa Lidlovi slivovi cmoki (oboji  so preverjeno veganski) – slednji so poceni in res nenavadno dobri (zelo veliko nadeva, ravno prav sladki, nikoli se ne razkuhajo). 

  13. Bio in Fair Trade: Veganstvo pomeni težiti k zmanjšanju izkoriščanja živali, kolikor je to mogoče. V tem smislu je vsekakor bolje, če kupujemo hrano biološkega porekla, ker pri konvencionalni pridelavi ubijejo veliko ptic, manjših glodalcev in insektov, a seveda se na tem mestu pozna tisti ‘kolikor je to mogoče’ – če ni mogoče, ni mogoče. Ampak prav gotovo je mogoče jesti vegansko hrano in izključiti živila živalskega izvora. Kar zadeva Fair Trade: človek pri skrbi za druga živa bitja seveda ni izvzet, zato je smiselno, da se veganstvo zavzema tudi za hrano, ki je pridelana lokalno, predvsem pa brez izkoriščanja ljudi. To je pomembno zlasti pri npr. čokoladi, kavi, bananah, oreščkih ipd. – tudi tu velja, da skušamo narediti toliko, kot zmoremo. Podpreti npr. suženjstvo, ki ga poznamo pri predelavi čokolade le zato, ker nismo pripravljeni pojesti manj čokolade (a to s preverjenih plantaž), ni ravno ‘največ, kar lahko naredimo’.

 

Sem še kaj pozabila? Še kaj takega, česar ne veste (tudi po branju tega prispevka še ne), kam naj se obrnete po informacije? Oglasite se v komentarjih, lahko pa mi pišete tudi na mejl: travozer@gmail.com – z veseljem vam pomagam.

 

Ker pa ‘živeti vegansko’ ne pomeni le ‘jesti vegansko’, pripravljam še en soroden prispevek s praktičnimi nasveti – tedaj o oblačilih, obutvi, čistilih, kozmetiki … in vsem ostalem.

 

Panorama 27. 3. 2017

Dekle s fotografije

Objavljamo odlomek iz prihajajočega romana Draga Jančarja. Roman z naslovim In ljubezen tudi bo pri Beletrini izšel aprila, avtor ga bo 20. aprila predstavil v Mariboru, 21. aprila pa v Ljubljani.

 

vir: Pokrajinski muzej Maribor

1

Na posnetku, ki ga je ujel neznani fotograf, sta dve vitki dekleti: prva v karirastem krilu, lahki jopici in v temnih nogavicah, druga v elegantnem črnem plašču in z lepo spletenima kitama, ki ji padata čez hrbet. Ta je brez nogavic, očitno so tukaj še ostanki, zadnji zdihljaji toplega poletja, mogoče zgodnji septembrski dnevi. Dopoldanska slika z meščani, ki hitijo po svojih opravkih, ženska z aktovko, nekateri samo brezdelno postavajo. Tu je moški z biciklom, ki z nekom klepeta, najbrž o vremenu, nekdo drug vleče cigareto in puha v mirni božji dan. Pozoren pogled lahko opazi, da se je z napisom na veliki stavbi nekaj zgodilo: HOTEL OREL se je spremenil v HOTEL ADLER; majhen popravek, praktični lastnik je dal izdelati samo dve novi črki, A in D, besedo RESTAVRACIJA pa je spremenil v RESTAURANT. V desnem spodnjem kotu, s hrbtom obrnjen proti fotografu, hodi človek v uniformi. V črnih škornjih, sivi vojaški jakni, opasan s pištolo. Idilična slika mirnega zgodnjejesenskega dopoldneva na neki mariborski ulici se nenadoma spremeni v trenutek nevidne napetosti: od kod prihaja, kam koraka moški v uniformi, ki je skoraj zanesljivo uniforma pripadnika enotSchutzstaffel, neznani esesovec prihaja z roba slike in se namenja v njeno globino. Samo prvi hip je neznan, že naslednji trenutek se svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozre k moškemu v uniformi in svoji prijateljici reče:

– A ni tale čisto podoben Ludeku?

Njena prijateljica s kitami še zadnji hip ujame profil mimoidočega nemškega oficirja.

– Se mi zdi, da bi lahko bil, reče. Malo bolj odrasel je videti, se zasmeje.

A se hitro zresni, ko vidi obraz svoje prijateljice.

Obraz dekleta v karirastem krilu in v črnih nogavicah je videti zaskrbljen, nekaj jo teži, morda je o tem, kar jo teži, ravno pripovedovala prijateljici, naenkrat jo spreleti spoznanje.

– On je, reče, poznam ga.

Nekaj časa gledata za njim.

– Misliš, da bi mu rekla? vpraša z razburjenim, skoraj malo trepetajočim glasom dekle v karirastem krilu.

– Jaz bi mu na tvojem mestu rekla, spodbudno kima prijateljica s kitami in skomigne z rameni: Kaj te pa stane?

Dekle v karirastem krilu se živčno prestopi.

– Očeta bom prosila, naj govori z njim, on ga dobro pozna.

In čez nekaj trenutkov doda:

– Če bo le hotel.

– Sonja! zakliče prijateljica in se skoraj nekoliko nagajivo nasmehne: Jaz mislim, da bi bolj zaleglo, če mu rečeš ti.

Ta nasmeh je odveč, ni potreben, Sonji, ki živčno mečka torbico v rokah, ni do smeha, tudi do nasmehov ji ni, čeprav se bo zdaj kmalu morala nasmehniti; če bo hotela govoriti s tistim moškim, se bo morala zelo prijazno nasmehniti.

Moški v uniformi je s svojimi odločnimi koraki zdaj že globoko v fotografiji, tam proti koncu ulice, ki se zdaj imenuje Burggasse.

– Kar bo, pa bo, reče nenadoma svetlolaso dekle v karirastem krilu, tesneje pograbi torbico in steče za oficirjem. Če bi še tako hitro hodila, ga ne bi dohitela. Teče.

 

2

Vidim jo, kako teče po pločniku mimo oken kavarne Astoria za moškim v uniformi, po Slovenski, pred leti je bila še Slovenska, Slovenska ulica, pred še več leti, ko je bila tu Avstrija, je bila Windischstrasse, zdaj je Burggasse, teče za nemškim oficirjem, zmeraj bliže mu je. Za hip ga izgubi izpred oči, oficir zavije navzgor po Tyrševi, še pred nekaj leti je bila Tyrševa, zdaj je to Herrengasse. Dekle v karirastem krilu, Sonja, se na vogalu zaustavi, zajame sapo in gleda za njim. Videti je, da si je premislila, tega ne zmore. A mora, neko upanje ji pravi, da to mora storiti. Hip zatem se odloči in stopi navzgor po ulici. Kmalu hodi skoraj vštric z njim, skuša dihati enakomerno, noče, da bi jo videl tako zadihano, hoče, da bi bilo, kakor da je na sprehodu, da se nemara odpravlja proti parku, ali kakor da gre po kakšnih opravkih v isto smer. Hodi skoraj vštric, kak korak za njim, morda se spet ne more odločiti, ali ga naj nagovori, nemara si ne upa, nemara ji srce hitreje razbija. Potem ga z naglimi koraki prehiti, ozre se k njemu in, kakor da bi ga bila pravkar opazila, reče:

– Saj to si ti, Ludek.

Oficir se ozre k njej.

– Se me ne spomniš? se nasmehne dekle v karirastem krilu, mora se nasmehniti.

Moški se ustavi, meri jo s pogledom, videti je, da je ne pozna.

– Kaj me ne poznaš? reče dekle in trdneje stisne torbico k prsim, jaz sem, Sonja.

– Kaj hočete? reče oficir v nemščini z neprijetnim, odsekanim glasom in zavrta vanjo s pogledom, v katerem je vseeno nekaj radovednosti, morda se mu vendar zdi znana.

Tudi Sonja zna nemško, nemščina zanjo ni težka, v gimnaziji se je naučila, pa tudi sicer se v tem mestu zdaj govori samo nemško, zato je malo v zadregi, ker je spregovorila po slovensko. In to z vojakom v nemški uniformi, z oficirjem, ki ga želi za nekaj zaprositi. Pogovor bi se lahko takoj končal, še preden bi se začel, pa čeprav tudi Ludek zna slovensko, Sonja to dobro ve, pred kakšnimi petnajstimi leti, takrat je bila še punčka, je govoril slovensko.

– Na Pohorju smo skupaj smučali, naglo spregovori Sonja v nemščini, imeli ste moder pulover, začne ga vikati, njegov pogled je že tak, njegov glas je že tak, da mu ne more reči: ti, Ludek.

– Gospod je imel moder pulover, naglo in zadihano nadaljuje in se nasmiha, takšen z belo črto počez … z mojim očetom sta se poznala, njemu je ime Anton, Anton Belak … gotovo se spomnite … enkrat smo bili skupaj na smučanju, pobrali ste me, ko sem padla v sneg, vsa sem bila mokra … moker sneg.

Vse to izgovori v eni sapi in ga pričakujoče pogleda.

Oficirju se nekaj svita, ob imenu dekletovega očeta se mu nekaj posveti, a videti je, da tega noče vedeti, takrat so ga res klicali Ludek, zdaj je Ludwig, zmeraj je bil Ludwig, samo klicali so ga s to trapasto slovansko popačenko.

Gleda jo, naenkrat se zasmeje.

– Pa smo res smučali tam gori, ja, res smo smučali.

– In jaz sem padla v sneg.

– V sneg ste padli?

– In vi ste me pobrali. Vsa sem bila mokra, eno palico sem izgubila.

– A palico?

– Smučarsko palico, iskali smo jo v snegu.

Ludwig pogleda na uro.

– In oče? vpraša. Kaj je z očetom?

Ne počaka na odgovor, mudi se mu, odgovorno delo opravlja v tem mestu, nadvse odgovorno delo, ne more v neskončnost stati na mariborski ulici in klepetati z dekletom, ki jo je nekoč menda mokro pobral iz snega, morda tudi njeno smučarsko palico, pogleda na uro in reče, da ga čaka služba. A tudi pomisli, da je dekle že ženska, z veseljem bi jo spet pobral iz snega.

– Kaj pa po službi? reče Sonja in čuti, da ji je rdečica preplavila obraz. Mogoče bi po službi skupaj spila čaj? V kavarni?

Začudeno, tudi malo nezaupljivo jo pogleda. Je že v taki službi, da ob tem predlogu takoj postane nekoliko nezaupljiv.

– Je z očetom kaj narobe? vpraša naravnost, ker sluti, da je za tem čajem neki problem, o katerem hoče punca govoriti.

– Ne z očetom, reče tiho Sonja.

– Če je kaj uradnega, pridite v mojo pisarno, reče Ludwig, vljudno pokima in nadaljuje svojo pot.

Sonja umolkne in gleda v tla. Torbico stiska s tako močjo, da je koža na členkih bela. Lahko bi šla za njim, lahko bi rekla, da bosta šla del poti skupaj. A ne more, tega ne zmore več, storila je, kar je mogla. Obstoji in gleda za njim.

– Samo en čaj, zakliče, sama ne ve, od kod je zbrala moč za to ponižanje. Da za nemškim oficirjem na ulici moleduje za zmenek. Pa čeprav je to samo Ludek, smučar Ludek iz njenega otroštva. Prenašati mora zgovorne poglede mimoidočih in prenese tudi njegov milostni smehljaj, ko se obrne, zaustavi svoj odločni korak, obrne se in reče:

– Prav. Jutri popoldne sem prost. Ob petih v Theresienhofu. In noben Ludek nisem. Ime mi je Ludwig.

Sonja pokima in obstoji sredi ulice in gleda v njegov široki hrbet, v črne škornje, v odločno hojo Lud­wiga Mischkolniga, ki koraka s svojimi škornji in v esesovski uniformi svojim težkim dolžnostim naproti. Ve, kje je Theresienhof, še pred nekaj leti je bila to Velika kavarna, zdaj tam posedajo nemški oficirji, dekleta, kot je Sonja, ne hodijo tja, a šla bo, mora iti.

Panorama 23. 3. 2017

Deklice v lahkih bombažnih oblekah

Brigitte Bardot v Rimu 1969

V nedeljo, ko je vse prazno v žarki svetlobi,
besede postajajo težje od nakovala!

Tega ni lahko izreči na glas: toda te vsiljive
deklice v lahkih bombažnih oblekah, ki
se spomladi sprehajajo po Knez Mihailovi,
me, če že vprašate, spravljajo v obup.

Odkar se je svet zazibal, deklice v lahkih
bombažnih oblekah živijo v gibanju
in vzbujajo utvaro o prihodnosti po prihodnosti;
v teh slabih časih dostojno ohranjajo
neko zaobljubo: deklice v lahkih bombažnih
oblekah imajo zares svoja telesa.

O deklicah v lahkih bombažnih oblekah
seveda gotovo ne modrujejo znanstveniške glave,
temveč jih kličem jaz, pes, z verigo priklenjen
na rečnem obrežju, v prijetnem dolgočasju, kjer
nič več ne razvnema krvi.

Deklice v lahkih bombažnih oblekah,
ki ne dovoljujejo, da se jim približamo,
in mi, nepribližani, smo vsak svoja država
z različno zastavo in himno. 

Celo ko kakor nežne veje poganjajo
popke, so one veter, ki hiti naprej
in pušča za sabo praznino, da nam
vrne objem.

 

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska,  2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike.
Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Panorama 22. 3. 2017

Bernardo Atxaga: »Če hočeš pravično družbo, se moraš boriti«

Bernardo Atxaga z moderatorjem Luko Lisjakom Gabrijelčičem na literarnem večeru v okviru Fabule 2017 (Foto: Matej Pušnik)

V začetku je bila baskovska beseda. Vendar tega nihče ni vedel, ker je morala na prevod v angleščino čakati tisoče let, da se je rodil Jose Irazu Garmendia s psevdonimom Bernardo Atxaga; prvi v angleščino prevedeni, najbolj prodajani in tudi najbolj nagrajeni baskovski literat. Tezo, da sta bila Adam in Eva Baska, je sicer populiziral Orson Welles v svoji dokumentarni seriji »Okoli sveta z Orsonom Wellesom«, Bernardo Atxaga pa pravi, da je zgodba o Baskih kot prvih prebivalcih Evrope le baskovska romantična teatralična interpretacija. V vsakem primeru je baskovska zgodovina v nečem podobna zgodovinam staroselcev. Kakor prvi prebivalci drugih kontinentov, Indijanci in Aborigini, so bili tudi Baski žrtve imperalizma, o čemer v umetnosti priča Picassova Guernica. Zapisanega je bilo o njih le malo, še najbolj polni so jih bili zunanjepolitični odseki časopisov zaradi napadov ETE (Euskadi Ta Askatasuna, Baskovska domovina in svoboda), paravojaške baskovske teroristične organizacije. Naomi Klein Španijo ravno zaradi napadov ETE jemlje za zgled družbe, ki je svojo zgodovino metabolizirala in zato postala odporna na šoke. Da baskovski boj ni ostal le učni primer za eseje o terorizmu in baskovski jezik ne le neizčrpen vir navdiha za jezikoslovne razprave, je zaslužen Bernardo Atxaga. Ta je z romani vjeziku, ki ga danes govori le okoli 720.000 ljudi, sanje in more Baskov poslal v svet, tudi v Slovenijo. Z njim sem se pogovarjala, ko je v Ljubljano prišel kot gost festivala Literature sveta – Fabula, v okviru katerega je bil preveden njegov roman Dnevi Nevade, pisateljski dnevnik iz njegovega nekajmesečnega bivanja v ameriškem mestu Reno v Nevadi.

Caixo.

Caixo, caixo.

Kaj se zgodi, ko nas nekdo nepričakovano ogovori v našem jeziku?

Naš materni jezik je najbližje duši, lahko rečemo celo, da sta duša in jezik eno in isto. V knjigi Carmen Prosperja Mériméeja reče Carmen baskovskemu kapitanu nekaj v baskovščini in ga s tem povsem šokira. Nenadoma se ji počuti zelo blizu, zaljubi se vanjo. Ko nas nekdo v tujini ogovori v našem jeziku, se počutimo, kot da nas spoštuje, morda ima celo rad. In vsi potrebujemo prijatelje.

Eden od vaših prijateljev je tako vplival na vas, da ste si spremenili ime v njegovega in tako postali Bernardo.

Da, Bernardo je bil fant, ki sem ga poznal na osnovni šoli in je eden od junakov mojega življenja. Bil je deset let starejši, neizmerno sem ga občudoval. V času diktature sem tako, ko sem si moral nadeti psevdonim, postal Bernardo.

Kaj pomeni biti Bask danes, v času po dikataturi? 

Danes sta za nas pomembni dve stvari. Prva je jezik. Baski so vsi ljudje, ki govorijo baskovsko, nobene druge klasifikacije ni. Kultura je jezik. Druga stvar pa je zahteva po samoorganizaciji družbe. Nekateri pravijo, da za to potrebujemo neodvisnost, drugi, da potebujemo fedaracijo, tretji avtonomijo. Osnova je vsekakor suverenost.

Je lahko narod suveren brez nasilja?

Temelj resničnosti je vojna, večen boj. O tem sta pisala že Herod in Heraklit. Če hočeš pravično družbo, se moraš boriti. Moji hčerki naprimer sta militantni feministki. Mislim, da ne morem dovolj poudariti, kako pomembnen je ta koncept zame. Zelo pomembno se je zavedati, da je življenje boj oz. kakor je rekel francoski politik iz 18. stoletja: “Ne ustvarjaš ti politike, politika ustvarja tebe.”

Kaj se zgodi z bojem, ko vanj vstopi empatija? V vaši knjigi Dnevi Nevade se na dveh mestih pojavi empatija do pošasti. Prvi trenutek je, ko lik Marilyn Monroe reče, da bi pošasti prenehale biti pošasti, če bi jih kdo ljubil. In drugi trenutek je, ko vaši hčerki sočustvujeta s King Kongom.

Literatura postavlja vprašanja, kar pa ne pomeni, da ima rešitve. Eden od takšnih problemov je izbira med pravico in empatijo, ki je napaka. V knjigi nastopajo pošasti, naprimer lik boksarja, ki je mučitelj, grozen človek. Pošast je tudi lik iz naših življenj. In tukaj ni dvoma: »King Kong must die«, moramo jih ustaviti. Fašiste, mučitelje, predatorje. Nekdo mora sprejeti odločitev, da se jih ustavi.

Kdo? Naj prepustimo to nalogo državi ali bi moral vsak posameznik prevzeti odgovornost?

V tem smislu sem reformist. Vem, da obstaja veliko čustev, veliko življenja zunaj insitucij, vendar mislim, da je to naloga policije, sicer bi se znašli v kaosu. Res pa je, da so pošasti včasih ravno tisti z največ moči – novi fašisti – tudi njih bi seveda morali ustaviti. 

Zapisali ste, da nas dobra literature naredi manj same in bolj svobodne. In pisanje?

Ko pišem, se počutim, da je še nekdo z menoj, nekakšen fantom, nekdo, veliko bolj pogumen od mene. Pisanje je zunaj mojega nadzora, roka se premika, včasih tudi v smer, ki me presega. Med pisanjem Harmonikarjevega sina sem bil kar naenkrat v mislih mučitelja. Pisati je vstopati na nov teritorij, na neznano pokrajino, ampak z leti zame postaja vse težje in težje iti na te nove teritorije, doseči te pokrajine.

Srečno pot. Agur.

 Agur.

 

Dnevi Nevade
Bernardo Atxaga
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Marjeta Drobnič

10,00 €

Panorama 21. 3. 2017

Knjiga priznanj: Ivana Djilas

(Foto: Peter Uhan)

Ivana Djilas (1976), kolumnistka, režiserka, priseljenka, umetnica, ki v Sloveniji živi in ustvarja od leta 1999. Pred dvema letoma je za tednik Mladina spisala odmevno kolumno o neuspeli prodaji hiše (vsled nemogočih kreditov), ki je na socialnih omrežjih postala prava senzacija. Letos je pri Cankarjevi založbi izšel njen romaneskni prvenec Hiša, izvrstna prozna razširitev omenjenih dogodkov.

Ime: Ivana Djilas.

Zadnja knjiga: In prva: Hiša.

Kje ste odraščali?

Na Zvezdari v Beogradu.

Kaj ste študirali in kje?

Gledališko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Magisterij na oddelku za režijo na AGRFT. Zdaj sem počasna doktorska študentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

Na obrobju Ljubljane, zraven gozda, v hiši. Ker se mi je to v nekem trenutku zdelo dobra ideja, potem si pa nisem mogla več premisliti.  

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Resnično posebno mesto v mojem življenju ima kabare Patty Diphusa, Izpovedi porno dive.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Mlajši sin vstane med 5:45 in 7:00 in nas brez milosti vse zbudi. Potem nekaj časa kalkuliram, ali je manj naporno, da takoj vstanem, ali da se še nekaj časa upiram. Vstanem in ugotovim, da sem že vsaj tri stvari zafrknila, preden sem sploh začela dan. Sanjarim, da prespim dan.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Obsedena sem s seznami. Če naredim kaj, česar ni bilo na seznamu, dopišem in takoj prečrtam.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Razvlečena črna majica.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Karkoli Raymonda Carverja, The Day No One Was Angry ali karkoli drugega od Toona Tellegena, Doppler Erlenda Loea.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Z Veroniko Tašner, ni pisateljica, ampak sociologinja. S Dinom Baukom, ki je v resnici odvetnik, za zraven pa kolumnist in lastnik nagrajenega romanesknega prvenca.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Pika Nogavička.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

V moji pisarni, ko je pospravljena.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Rada imam stripe, ilustracije, slikanice in risanke. Rada imam glasbene filme.  

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Analiziram vse svoje najljubše pisatelje, način, kako pripovedujejo, in poskušam ugotoviti, zakaj mi je bilo všeč.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Odlagam začetek, dokler se le da, in po tem se sprašujem, zakaj sem to počela, ko začnem uživati v delu.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Na trampolin na vrtu, travo, oreh, češnjo, dementno sosedo, ki sedi na sosednem vrtu in nas gleda, ne prav lepo hišo čez cesto (ampak samo dokler drevesa ne ozelenijo). Z notranje strani so povsod okrog mene knjige, moj sanjski prostor.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Dolgo se pogovarjam po telefonu.

Opišite svoj idealen dan.

Vse mi uspe narediti in povsod uspem priti, nimam mastnih las, nisem neprespana, imam dovolj denarja za neplanirano kavo, kosilo in drag parking v mestu, dolgo se pogovarjam z možem o smislu življenja, pa še otrokom operem zobe, izvem, kaj se jima je zgodilo in jima preberem pravljico. Takih dnevov ni.

Opišite svojo večerno rutino.

Padem dol.

Ste vraževerni?

Ne.

Najljubša pijača:alkohol?

Ne maram alkohola. Dela me živčno.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Svetlana Makarovič, obožujem jo.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Ne vem, včasih grem tudi bosa.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ne bi. Pretežka odločitev.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Jogurt.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Mislim da …

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Enkrat me je novinarka z nacionalnega radija vprašala, kaj bi po premieri vprašala samo sebe.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Za preživetje režiram predstave, pisanje je moj novi hobi.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Nimam še pravice deliti nasvetov.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Imam talent za urejanje birokracije.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Poskušala bom napisati songe za band in dramo.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Refleksija 17. 3. 2017

O nacionalizmu

Foto: Jaša Josimović

Nacionalizem je predvsem paranoja. Kolektivna in individualna paranoja. Kot kolektivna paranoja je posledica zavisti in strahu, predvsem pa posledica izgubljanja individualne zavesti; torej kolektivna paranoja pravzaprav ni nič drugega kot skupek individualnih paranoj, stopnjevan do vrhunca. Če se individuum v okviru družbenega projekta ni sposoben izraziti, ker mu ta družbeni projekt ni pisan na kožo, ker ga ne stimulira kot indviduum ali ga zavira kot individuum, kar pomeni, da mu ne dopušča doseganja svoje entitete, je primoran svojo entiteto iskati zunaj identitete in zunaj tako imenovane družbene strukture. Tako postane pripadnik neke skupnosti, ki si za cilj in nalogo zadaja, vsaj na prvi pogled, problem epohalnega pomena: obstanek in prestiž nacije ali nacij, ohranitev tradicije in nacionalnih svetinj, folklore, filozofije, etike, književnosti itd. S težo takšne, skrivne, pol javne ali javne misije anonimnež postane človek akcije, narodni tribun, privid individuuma. Sedaj ko smo ga reducirali na to mero, na njegovo pravo mero, in ga ločili iz črede, v katero se je umestil sam ali pa je bil vanjo umeščen, imamo pred sabo individuum brez individualnosti, nacionalista, sorodnika Julesa.

To je tisti Sartrov Jules**, ki je družinska nula, čigar edina lastnost je, da prebledi ob eni in edini temi: ob Angležih. Ta bledica, to drhtenje, ta njegova »skrivnost«, sposobnost, da trzne ob omembi Angležev, to je njegova edina družbena vloga, to ga dela pomembnega, to ga konstituira; pred njim nikar ne omenjajte angleškega čaja, vsi za mizo vam bodo začeli namigovati, signalizirati z rokami in nogami, kajti Jules je občutljiv na Angleže, zaboga, pa to ja vsi vedo, Jules sovraži Angleže (in ljubi svoje, Francoze), ali na kratko, Jules je oseba in postane oseba zahvaljujoč angleškemu čaju.

Ta in takšen portret, ki ga je moč aplicirati na vse nacionaliste, lahko po tej shemi preprosto izpeljemo do konca; nacionalist je praviloma, kot družbeno bitje in posameznik, prav takšna zguba. Zunaj te opredelitve je nula. Zanemaril je družino, delo (navadno službo s čini), literaturo (če je pisatelj), družbene vloge, saj so te v primerjavi z njegovim mesijanstvom zanemarljive.

Je mar treba omenjati, da gre za asketa, potencialnega borca, ki čaka na svoj čas? Nacionalizem je, če parafraziram Sartrov odnos do antisemitizma »popolna in svobodna izbira, globalen odnos, ki ga ima človek ne le do drugih nacij, ampak tudi do človeka nasploh, do zgodovine in družbe, je hkrati strast in koncepcija sveta«.

Nacionalist je po definiciji ignorant. Nacionalizem je linija najmanjšega odpora, udobje. Nacionalistu ni težko, saj pozna, ali vsaj misli, da pozna, svojo vrednost, svojo, kar pomeni nacionalno, torej vrednost nacije, ki ji pripada, etično in politično, drugi pa ga ne brigajo, ne zanimajo ga, pekel, to so drugi (druge nacije, drugo pleme). O njih sploh ni treba razmišljati. Nacionalist v drugih vidi izključno sebe – nacionalista. Njegova pozicija je, kot smo rekli, udobna. Strah in zavist. Opredelitev in angažma, ki ne zahtevata truda. Ne le očiten »pekel, to so drugi« znotraj nacionalističnega ključa, temveč tudi: vse, kar ni moje (srbsko, hrvaško, francosko), mi je tuje. Nacionalizem je ideologija banalnosti. Torej: nacionalizem je totalitarna ideologija.

Poleg tega je nacionalizem, in ne le v etimološkem pomenu besede, še poslednja ideologija in demagogija, ki naslavlja narod. Pisatelji to najbolje vedo. Zato vzbuja sum nacionalizma vsak pisatelj, ki deklarativno izjavlja, da piše »iz naroda in za narod«, ki svoj individualni glas menda podreja nacionalnim interesom. Nacionalizem je kič, v srbsko-hrvaški varianti je nacionalizem bitka za prevlado nad srcem iz lecta.

Nacionalist načeloma ne govori nobenega tujega jezika, niti t. i. variacije, ne pozna drugih kultur – ne tičejo se ga. Toda stvar ni tako preprosta. Tudi če govori kak tuj jezik, s čimer hočem reči, da ima kot intelektualec vpogled v kulturno dediščino neke druge nacije, velike ali male, mu to znanje služi samo za ustvarjanje analogij, na škodo tistih drugih, seveda. Kič in folklora ali folklorni kič, če vam je tako ljubše, ni nič drugega kot prikriti nacionalizem, rodovitno polje nacionalistične ideologije. Razmah folklorizma, tako pri nas kot po svetu, ni antropološke narave, ampak nacionalistične. Tudi vztrajanje na famoznem coleur localeu je, če se nahaja zunaj umetniškega konteksta in ni v službi umetniške resnice, ena izmed oblik nacionalizma – skritega.

Nacionalizem je torej predvsem negativiteta, nacionalizem je negativna kategorija duha, kajti nacionalizem živi na negaciji in od negacije. Mi nismo to, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naša vrednost, nacionalna, nacionalistična, ima funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo, ko je treba, ampak oni koljejo še huje; mi smo alkoholiki, oni pijanci; naša zgodovina je pravilna samo v odnosu do njihove, naš jezik je čist samo v odnosu do njihovega. Nacionalizem se napaja iz relativizma. Obče vrednote, estetske, etične itd., ne obstajajo. Obstajajo samo relativne vrednote. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši samo od svojega brata ali polbrata, drugo se me ne tiče. Skočiti malo više od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, čemur smo rekli strah. Drugi imajo celo pravico, da nas dohitijo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče. Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli. Ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste, edine podobne, a tako drugačne, tiste, zaradi katerih se je igra sploh začela.

Nacionalist se, kot smo že rekli, ne boji nikogar, razen svojega brata. Ampak njega se boji z eksistencialnim strahom, patološkim: zmaga izbranega sovražnika je njegov absolutni poraz, ukinitev njegovega bitja. Ker je bojazljivec in zguba, si ne postavlja višjih ciljev. Zmaga nad izbranim sovražnikom, tistim drugim, je absolutna zmaga. Zato je nacionalizem ideja brezupa, ideja dosegljive zmage, zagotovljena zmaga, saj poraz nikoli ni dokončen. Nacionalist se ne boji nikogar, »nikogar razen boga«, njegov bog pa je bog po njegovi meri, bledi sorodnik Jules, nekje za neko drugo mizo, brat iste mame, prav tako nemočen, kot je sam, »ponos družine«, družinska entiteta, ozaveščeni in organizirani del družine in nacije – bledi, topoglavi sorodnik.

Rekli smo torej: biti nacionalist pomeni biti individuum brez dolžnosti. To je strahopetec, ki svoje strahopetnosti ne želi priznati; morilec, ki tlači svojo nagnjenost k umoru, brez moči, da bi jo povsem zadušil, ki pa si vendarle ne upa ubijati, razen iz ozadja ali anonimnosti množice ali v kaki pravičniški vojni. Nezadovoljnež, ki se v mirnih časih ne upa upirati, iz strahu pred posledicami svojega upiranja – to je obraz in podoba citiranega Sartrovega antisemita. In od kod, se vprašamo, ta strahopetnost, ta opredelitev, ta razmah nacionalizma v naših časih? Pod pritiskom ideologij, na marginah družbenega gibanja, pobit in izgubljen med nasprotujočimi si ideologijami, nedorasel individualnemu uporu, saj je bil zanj prikrajšan, se individuum znajde v precepu, v praznini, ne udejanja se v družbenem življenju, a je družbeno bitje, individualist, a je za individualnost prikrajšan v imenu ideologije – in kaj mu drugega preostane, kot da svojo družbeno vlogo išče drugje? Nacionalist je onemogočeni individualist, nacionalizem je onemogočeni (kolektivni) izraz tega in takšnega individualizma, ideologija in antiideologija …

 

Opomba, pripis:

Več kot štirideset let po nastanku se vrednost Kiševega antologijskega eseja še vedno kaže v njegovi natančni definiciji nacionalista in nacionalizma, saj je postavil matrico razumevanja, ki jo je mogoče aplicirati na katerikoli čas – njegove teze o okolju, rodovitnem za nastanek nacionalizma, so zdržale pred in v razmahu bosanske vojne in držijo še danes ob naših prepirih s sosednjimi državami ali grajenju žičnatih ograj.

V časovnem smislu nam res ni treba prav daleč, da bi videli, kako je nacionalizem prav zares ideologija »banalnosti in kiča«. Primer, spričo banalnosti katerega nam je lahko najmanj nerodno: Čigav je teran? Mar ravno dogajanje okoli tega primera, ob njegovi ničevosti, ne dokazuje, kako je edini smoter nacionalista v tem, da je samo »malo boljši od svojega brata«? Mar nismo že ob tem primeru na sledi dinamiki, v kateri »ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste edine podobne, a tako drugačne«? Problem takšne dinamike, tako Kiš, je v tem, da sloni na relativizmu, v katerem obče vrednote, estetske, etične – ne veljajo. Ne veljajo pa natanko zato, ker nacionalist ni nekdo, ki stremi k temu, da bi bil dober sam na sebi (oziroma – etičen), temveč mora biti zgolj boljši od drugega. Na ravni države tovrstni (prikriti) nacionalizmi med drugim delujejo kot kompenzacija za umanjkanje identitete in vizije, naposled pa rezultirajo v nazadnjaštvu.

Ta model je mogoče aplicirati na čase relativnega miru in trdnih družbenih struktur oziroma na čase med vojnami. Nevaren je predvsem zaradi »potenciala«, ki ga predstavlja v primeru zamajanih družbenih struktur, ki etične standarde, na katerih določena družba počiva, dodatno relativizirajo – po Kišu je nacionalist »latentni morilec«, ki čaka na svojo priložnost, to je na omenjeni razpad dosedanjih vrednot, kjer se bo lahko udejanjal v kaki »pravičniški vojni«. S to mislijo Kiš pokaže na človeško moralno labilnost – morala pri večini ljudi ni nekaj, kar bi bilo nespremenljivo ne glede na zunanje okoliščine, temveč se spreminja v skladu z njimi.

Desetletja po objavi nas Kiš tako še vedno opominja na odgovornost, ki jo imamo kot državljani do družbe ali, če hočete, države in ljudi, ki v njej prebivajo: naša odgovornost je v doprinašanju h kontekstom, znotraj katerih se imajo ljudje možnost uresničiti kot posamezniki, torej najmanj v spodbujanju vključenosti in ustvarjanju enakih možnosti za vse. Nadalje pa v grajenju okoliščin, ki človeško moralno labilnost, ki je s tovrstnimi ideologijami banalnosti že zastrupljena, usmerjajo k sočutju. Da bi to dosegli, moramo sočutje najprej poiskati pri sebi.

 

*Kišev Esej »O nacionalizmu« objavljamo z dovoljenjem njegove vdove Mirjane Miočinović, ki se ji zahvaljujemo za prijazno sodelovanje. Esej je iz zbirke esejev Čas anatomije (Ura anatomije, 1978), prvotno pa je bil objavljen ob Kiševem pogovoru z Boro Krivočapićem z naslovom »Doba sumnje« (Doba dvoma, Ideje, 1973).

**Ko se Kiš sklicuje na »Julesa«, meri na Satrov esej Réflexions sur la question juive (1944), v katerem je Sartre definiral antisemitizem.

 

Prevedla in opombo napisala: Dijana Matković

Refleksija 15. 3. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (9.): Zakuska

Američani so kolonizirali naše nezavedno.
Wim Wenders, Kralja ceste

 

Američani dobro lažejo. Predvsem kadar gre za vprašanje veličine, sebi in drugim, z vztrajnostjo in odločnostjo, zaradi katere je težko uganiti, da gre za prevaro. Vse reke v Amerike so najdaljše, vse gore najvišje, vsak nacionalni park najlepši. Kot med ljudmi, se zdi, je tudi med državami samozaverovanost porazdeljena neenakomerno in Amerika, Amerika ni država, v kateri bi se kaj dosti dvomilo. Nič čudnega, da ves svet, sestavljen iz ljudi, med katerimi večini ni bilo sojeno, da bi kadarkoli prestopili njene obale, še vedno sanja ameriški sen. Kdo namreč ne bi verjel na besedo nekomu, ki tako malo omahuje, kadar spregovori?

Odkar so Američani zmagali dvajseto stoletje najprej s tem, da so zmagali v drugi svetovni vojni, nato pa še v hladni vojni za interpretacijo, se je dolgo časa zdelo, kot bi jim zgodovina dala pripoznanje, da so imeli ves čas prav in da bi se zdaj nekako spodobilo, da bi jih začel ves svet posnemati, in države, ki so svoje ime ravno dobro oprale tega, da bi se jih nazivalo kot države v razvoju, so ta poziv sprejele skorajda brez premisleka. In tako je postala Amerika zgled – na nematerialni podlagi sovje samoreprezenztacije.

Mlad pravnik, ki se je v St Louis priselil z Aljaske, med tem pa nekaj let živel v Novi Mehiki, poroča, da je o velikih delih zahoda nemogoče razmišljati drugače kot o tretjem svetu, da ima Aljaska najvišji odstotek obolelih za AIDS-om v zahodnem svetu, da so bili vsi v njegovem mestu šolani doma in do svojih prvih zaposlitev nihče ni bil zdravstveno zavarovan. In zato je Amerika, če si ji pripravljen pogledati v oči, dežela razočaranja. Ali, kot bi rekel George Carlin, ameriški sen je dobil svoje ime zato, ker moraš spati, da bi ga lahko sanjal. A nobena resničnost, se zdi, ni dovolj glasna, da bi prebudila množice in v prikoličarskih naseljih brez sprednjih zob ali minimalne plače živijo ljudje, trdno prepričani, da naseljujejo najboljšega vseh možnih svetov.

Dovolj dolgo že živim tu, da bi se lahko privadila na razkorak med zgodbami o odličnosti in resničnostjo, a včasih še vedno nasedem. Ne kadar je govora o demokraciji ali svobodi, ne kadar se ameriški kapitalizem širokousti s svojo pravičnostjo, pri majhnih stvareh. Pri gorah, rekah, nacionalnih parkih. In najbolj pri nočnem življenju.

Tudi tisti, ki naj to načeloma ne bi bili, so v Ameriki protestanti. Dekleta hodijo v savno, v katero smejo samo dekleta, v kopalkah. Ko greš v restavracijo, se od tebe pričakuje, da boš pojedel, plačal in šel. Bari se zapirajo pred polnočjo. Klubi pred tretjo. Vse to že vem, a vsakič, ko nekdo reče, da nekje v tem izpraznjenem mestu pa vendarle živi življenje, vseeno nasedem. Vsakič.

Pojdite na Cherokee street, reče nekdo, kot New York v sedemdesetih je. Vozimo se v noč, po dolgi, prazni ulici nizkih hiš. In tako nekega večera pristanemo na Cherokee street, na ulici, ki jo je nekoč nekdo opisal kot New York v sedemdesetih in pri tem pozabil omeniti, da je imel v mislih najbolj dolgočasne dele New Yorka v sedemdesetih, na ulici, ki ravna in pusta z redkimi utripajočimi lučmi teče skozi mrtvo srednjezahodno noč. Še eno razočaranje, še ena spektakularnih govoric, ki se bo razbila ob prvem stiku z resničnostjo, se zdi. Še ena votla pripoved o veličini. Pripravljena sem obupati. Potem pa iz pločnika nenadoma zrasteta srp in kladivo, za njima pa vrata v ruski bife.

Na steni se iz epizode v epizodo v večnost vrti nekakšna sovjetska različica Toma in Jerryja, z volkom in zajcem v glavnih vlogah, v sobi zadaj so ravnokar otvorili novo sezono likovnega krožka, zato na oguljenem naslonjaču iz rumenega žameta sedi gola ženska v samostoječih nogavicah in starih lakastih salonarjih, okoli nje pa nekaj deklet s prepoznavnimi madeži barve na rokah in moj sošolec, ki vztraja, da bo ostal zato, ker je opazovati nepremičen prizor dobra vaja za pisanje, ne pa zato, ker je dekle mlado in lepo. V kotu čemi električni samovar, poslikan s cvetjem, ki hoče oponašati nekakšen ljudski vzorec.

Ob vratih visi ogromna slika. Obupna je, kot bi jo narisal najstnik, ki so ga starši spodbujali, kljub temu da nikdar ni pokazal pravega talenta, dokler ni še sam začel verjeti v svojo edinstvenost. Naslikana je z odločnostjo, primerljivo ameriškemu nacionalnemu značaju. Motiv pa: nad črno panoramo downtowna St Louisa se boči rdeče in rumeno nebo. Na desni v prvem planu stoji mlad moški, veren posnetek spomenika kateremukoli rdečearmejskemu heroju. Golih prsi, levi profil odločne čeljusti, močni lasje. Iz njegove roke vzletajo trije golobi (ali so morebiti grlice?) in organizirani v nepremičen trikotnik pobledevajo nad prepoznavnim lokom, ki si ga je, kot Pariz Eifflov stolp, St Louis prislužil s svetovno razstavo leta 1904. Tu so vrata, več kot sto let kasneje še vedno sporoča lok nad Misisipijem, vrata na zahod. Zato je ta slika nemogoča. Ne zato, ker je grda, ker je slika socializma, kjer ga ne bi smelo biti. Kot slika pande na Svalbarbu.

In nato se za šankom tudi zares prikaže panda. Natančneje, ob desetih šefica, štiridesetletna Rusinja z volneno kapo v obliki pande, ki se je v St Louis s preselila v poznih devetdesetih, razdeli kozarce vodke s priloženimi kislimi kumaricami. To je zakuska, pove, hrana in ritual, ki spadata k vodki. Od nesmiselnega pitja propadajo jetra, razloži, zato pri nas propagiramo smiselno pitje. Kar pomeni, da dolgo in elaborirano nazdravljamo. Drug drugemu, naši pripravljenosti poslušati, naši pozornosti, nežnosti, temu, da v svetu, ki se za vrati bifeja vztrajno uri v sovražnosti, še obstaja kdo, ki se bo hotel temu postaviti po robu. Vodka je zanič in nobena zdravica, ne glede na to, kako elaborirana se morda zdi, nas ne bo odrešila fašizma, a nekaj na tem večeru na tem kraju je, zaradi česar se zdi, kot da tema še ni scela zagospodarila svetu. Ne večanje vojaškega proračuna ali ponovna uvedba vojaškega roka, ne natolcevanje o ameriški ali slovenski ali čigar koli že nacionalni veličini, razmišljam, medtem ko grizljam kislo kumarico, smiselno pitje je tisto, kar iz tujih mest dela domača in iz držav domovine. Skoraj bi rekla, kot bi rekel Tom Waits, da je dom lahko, kjerkoli človek pod večer položi glavo, če so zato le izpolnjeni pravi pogoji, a kaj, ko je bila, ko sem končno našla nekaj v Ameriki, kar me ni razočaralo, to prikazen Evrope.

Panorama 15. 3. 2017

Martin Balluch: »Kot večini primatov je tudi nam všeč, da lahko stvari počnemo tako, kot se nam jih zdi zabavno početi.«

Martin Balluch je človek z izjemno življenjsko zgodbo, ki je neizmerno pomembna za naše razumevanje vprašanja živali, umestitve tega vprašanja v širši družbeni kontekst, družbenega pomena te tematike, pa tudi splošnega delovanja družbe. To je zgodba o sodobnem preganjanju sočutne, izzivalne, lucidne misli. Zgodba o tem, kako današnja družba obravnava ljudi, ki se borijo za korenite družbene spremembe – v dobro vseh.

Z Balluchom sva se pogovarjala 6. marca, tik pred njegovim nastopom na letošnji Fabuli (katere fokus je tema nesmrtnosti), kjer je izvedel krajše predavanje z naslovom Živali umirajo drugače.

Martin Balluch na Fabuli (foto: Matej Pušnik)

AR: Začniva preprosto, bralcem prijazno. Lahko na kratko orišete predavanje Živali umirajo drugače?

MB: Tema predavanja bo smrt, izhajam pa iz opažanja, da se zdita smrti človeka ali nečloveške živali zelo različni, da se ju dojema zelo različno. Tako politično, zakonsko kot tudi z moralnega vidika velja, da je v odnosu do sočloveka najhuje, če mu odvzamemo življenje. Zakon pravi, da je uboj človeka umor, kar je najhujši možen zločin – hujši, kot če osebo npr. mučite ali posilite, a je ne ubijete. Zdi se, da je pri živalih skorajda natanko obratno. V evropskih direktivah, ki urejajo področje vivisekcije, se pojavi delitev trpljenja na štiri kategorije, pri čemer je neboleč odvzem življenja najblažja oblika povzročanja trpljenja, sledi zbodljaj z iglo, nato srednje in zatem hudo trpljenje. Zdi se torej, da razumemo, da žival manj trpi, v kolikor jo brez bolečin ubijemo, kot če jo zbodemo z iglo. Očitno gre za veliko razliko, če primerjamo odnos, ki ga imamo do trpljenja ljudi. Po mojem mnenju izhaja ta razlika iz prepričanja, da so živali zgolj biološki mehanizmi, ki nimajo možnosti zavestne izbire in jih poganja nekakšen ‘naravni motor’. Da, sprejeto je, da lahko trpijo, toda odrekamo jim sposobnost samostojnega odločanja. Ključen pojem na tem mestu je ‘razum’. Razsvetljenstvo namreč trdi, da vse temelji na razumu; ljudje imajo svobodno voljo zato, ker imajo razum, živali pa ne, ker naj razuma ne bi premogle. Dandanes je to prepričanje usidrano v splošno folkloro, a osebno se s tem preprosto ne morem strinjati. Preprosto: zakaj bi bitje imelo zavest, če pa nima nobene zmožnosti, da se o čemerkoli zavestno odloča?

V osnovi vsekakor mislim, da živali imajo razum. Zadnjih deset let živim s svojim prijateljem, psom Kuksijem, in vsekakor lahko trdim, da ima razum. Sposoben je sprejemati odločitve in za višje dobro zatreti svoje nagone. Npr. ko se sprehajava ob cesti, ga nikoli ne pripnem na povodec. Če na cesti zgolj slepo slediš svojim nagonom, ne boš ravno dolgo preživel: če te na primer, nekaj na drugi strani ceste razjezi, če tam vidiš kaj vznemirljivega in vedno kar stečeš za tem, kar si opazil, si kaj hitro mrtev. Podobno je, ko greva v hribe: vsekakor ni povsem nerazumen – če se znajde na strmem področju, ne bo kar na slepo tvegal, poiskal bo najvarnejšo pot ali pa se v slabem vremenu obrnil, ne bo želel nadaljevati poti in to mi bo tudi jasno sporočil. V tem smislu vsekakor ima razum, lahko se zavestno odloča in mislim, da je povsem zgrešeno, da v družbenem in moralnem smislu živali dojemam kot nekakšne biomehanizme. Celo Peter Singer, avtor dela Animal Liberation (1975), ki se ga razume kot nekakšnega očeta gibanja za pravice živali, meni, da večina živali – z izjemo primatov, delfinov, morda slonov – ne živi v času (nimajo predstave o preteklosti in prihodnosti, op. A. R.) in so zaradi tega tako rekoč zamenljive. V etičnem smislu, recimo, gre le za vprašanje sreče in trpljenja, brez pripoznavanja intrinzične vrednosti posameznika; če obstaja še eno bitje neke vrste, ga je mogoče nadomestiti z bitjem iste vrste, je zamenjava moralno mogoča. Ampak to seveda ni res. Živim s psom, ki je edinstven posameznik in naredil bi vse, da bi lahko preprečil njegovo smrt; milijonkrat bi ga zbodel z iglo, če to pomeni, da bi rešil njegovo življenje. Zame in tudi zanj je smrt najhujše, kar se lahko zgodi. Menim, da je treba, da se odnos do množine trpljenja živali, kjer je neboleča smrt najmanjše trpljenje, spremeni.

AR: Ko govorite o smrti živali, se zdi, da jo dojemate ‘kvalitativno’ sorodno kot smrt človeka; a, prosim, popravite me, če se motim. Včasih slišimo pomisleke glede pravic živali, kot je tisti, da če živalim podelimo pravice, ogrozimo človekove pravice. Kako vi gledate na korelacijo med etičnim odnosom do živali in do ljudi? Ali s tem, ko govorimo o pravicah do živali, odpiramo tudi prostor za premislek našega odnosa do različni družbenih skupin, do soljudi?

MB: Hm … najprej; obstaja razlika med etiko samo po sebi in psihologijo etike, v tem primeru bi lahko govorili tudi o psihologiji odnosa med človekom in nečloveškimi živalmi. Pred nekaj leti je skupina raziskovalcev z univerze Brock, v Ontariu, v Kanadi, preučevala prav ta psihološki aspekt našega odnosa do živali, pred nekaj leti so na to temo objavili tudi knjižno delo. V svoje eksperimente so vključili otroke, stare med šest in deset let, ter jim pokazali portrete različnih bitij. Šlo je za ljudi, ki so bili ‘prav takšni kot oni’, pa tudi ljudje drugih ras, iz drugih kultur ipd. ter nekaj portretov živali. Zatem so jim našteli nekaj osebnostnih lastnosti in otroci so morali presoditi, ali naštete lastnosti ustrezajo bitju na fotografiji. Skozi večletno izvajanje tega poskusa so ugotovili, da so otroci, ki so med seboj – oziroma ljudmi na sploh – ter živalmi zaznavali ogromen prepad, pogosteje dehumanizirali tudi ljudi iz drugih rasnih in etničnih skupin. Proces dehumanizacije je v obeh primerih soroden; če degradiraš živali in jim odrekaš notranjo vrednost, potem veliko lažje na soroden način degradiraš tudi ljudi; označiš jih podobne živalim. Ampak če ceniš življenje, osebnost, če ceniš občutja in vse to spoštuješ pri drugih bitjih, je to mnogo težje. Leta 2012 je bil v reviji New Scientist po tej študiji objavljen tudi članek, ki je tedaj predstavljal osrednjo temo številke, in v njem so raziskovalci  zatrdili, da naš odnos do živali povsem neposredno vpliva na naš odnos do ljudi. Dehumanizirati ene pomeni dehumanizirati tudi druge, torej gre na psihološki ravni za zelo globoko povezavo med enim in drugim. To je sicer razvidno na številnih družbenih področjih. Osebno sem denimo v Avstriji dejaven zlasti politično in opažam, da je izrabljanje živali, nespoštovanje živali, posmehovanje ljudem, ki z njimi sočustvujejo itd., pogosto povezno z usmerjenostjo k tem bolj hierarhični družbi, dominanci, striktnim zakonom, pozivanjem k državljanski pokorščini … zdi se, da gre eno in drugo z roko v roki – taka družba je skupna grožnja, ki se ustvarja skozi izkoriščanje živali in izkoriščanje ljudi. Obstajajo tudi psihološke študije o povzročanju trpljenja, ki kažejo, da ljudje, ki mučijo soljudi, pogosto najprej mučijo živali, ker je tako vedenje bolj družbeno (tudi zakonsko) sprejemljivo. Psihološko gledano gre torej za globoko povezavo med odnosom, ki ga gojimo do ljudi, in odnosom, ki ga gojimo do živali. Na ravni etike imamo prav zelo nenavadno situacijo: odnos do ljudi večinoma določamo skozi deontološki pristop, po katerem so ljudje nujno nosilci pravic, ne glede na to, kakšno je recimo mnenje drugih ljudi o nekem posamezniku ipd. Vsakdo ima neko območje svobode, v katerem mora uživati zaščito. Pri živalih, po drugi strani, uporabljamo utilitaristični pristop, po katerem je sprejemljivo povzročati trpljenje enemu osebku, v kolikor to prinaša srečo nekemu drugemu osebku, ker obstaja možnost izmenjave (nesreča za srečo), srečo se lahko vrednoti, ne poznamo pa spoštovanja notranje vrednosti posameznika. Etično gledano imamo torej res veliko diskrepanco med odnosom, ki ga gojimo do živali, in odnosom, ki ga gojimo do ljudi. Ta razlika je pravzaprav tako globoka, da pomeni esencialno, bistveno točko razhajanja med deontološko in utilitaristično etiko, kar je resnično presenetljivo.

AR: Danes zvečer boste govorili skupaj s Tomažem Grušovnikom – v svoji knjigi Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti govori o nečem zelo zanimivem in zanima me, v skladu s tem, kar ste povedali zgoraj, kakšno je vaše mnenje o njegovi teoriji – namreč, živali vzpostavi kot moralne akterje: kot subjekte, do katerih nimamo le moralne odgovornosti, ker lahko trpijo, ampak so tudi sami etična bitja, zmožna etičnega ali neetičnega ravnanja. Kaj vi mislite o tem?

MB: Mislim, da je to zelo dobra poteza, in mislim tudi, da to drži. S svojim pasjim prijateljem, Kuksijem, živiva v zelo bližnjem odnosu, ves čas tičiva skupaj in poznam ga bolje kot katerokoli drugo bitje. Vsekakor lahko rečem, da ima nek vrednostni sistem. Ne glede na to, da tega sistema morda ne premišlja na visoki abstraktni ravni, ima visoko čustveno inteligenco in sistem vrednot – najin odnos ter dobrobit najinega odnosa, ki je odvisna tudi od moje dobrobiti, ceni kot najvišjo vrednoto; tej šele sledijo druge. Ko se odloča o tem, ali bo naredil to ali ono, ravna v skladu s svojimi vrednotami. Nekoč sem mu, recimo, ponudil košček tofuja, ki mu je bil zelo všeč in je hlastnil po njem, pri čemer me je rahlo ugriznil. Reagiral sem z ‘Au!’, ampak ni bilo hudo in ponudil sem mu še en košček. Zatem sem lahko spremljal njegov miselni proces … glede na to da ima zrcalne nevrone, kar je tudi znanstveno dokazano, lahko, ko vidi, da me nekaj boli, to tudirazume, oziroma prepozna. V tem konkretnem primeru se je znašel pred dvema nasprotujočima si vrednotama: imel je potrebo, da bi pograbil drugi košček tofuja; ko je pograbil prvega, je takoj prejel novega, tako da je bilo pogojevanju zadoščeno, njegovi mali možgani pa so mu sporočali ‘zgrabi, zgrabi, zgrabi, prejel si pozitivno potrditev’. Ampak ker ima tudi velike možgane, je lahko premislil situacijo in odločil se je, da me noče še enkrat raniti in da raje ne bo vzel tofuja. To je zelo močna zavestna odločitev, v nekem smislu gotovo lahko rečemo, da je to etika, ker je le-ta pač vedno odvisna od vrednot. Pomeni, da avtonomno postavljaš svoja pravila za ravnanje, ki so v skladu s tvojimi vrednotami. Drži, v nekem smislu nečloveške živali morda ne premorejo tolikšne refleksije, ampak res se ne bi smeli prehitro postavljati z lastnimi tozadevnimi zmožnostmi, kajti tu mi pogosto ravnamo nereflektirano. Ljudje smo vselej determinirani s socialnim okoljem, vzgojo, družbenimi vrednotami … in vsemu temu se je skorajda nemogoče izogniti. Celo Immanuel Kant, razsvetljenski filozof, ki je zase menil, da ima izjemno razvito abstraktno mišljenje, je, denimo, prav odločno podpiral smrtno kazen ter mislil, da lahko svojo pozicijo dokaže, jo racionalno zagovarja … a vseeno so mu ljudje odgovarjali: ‘Narobe, gospod Kant, motite se’. Niti on se torej ni bil zmožen v celoti odvezati od svojega kulturnega prostora in časa. Odraščal je v družbi, v kateri je bila smrtna kazen nekaj splošno sprejetega, zato je čutil, da mora zagovarjati tovrstno stališče. Vsi smo ujeti v te zanke. In prav morda smo ljudje res ujeti nekoliko manj kot nečloveške živali, ker imamo več sive snovi v možganih, ker imamo boljše zmožnosti za abstraktno razmišljanje, sposobnosti, da stvari povezujemo, spomine, ki jih znamo vključiti v različne kontekste, več informacij, ki jih pridobivamo iz širokega prostora, ne, na primer, zgolj iz majhnega družinskega kroga in tako naprej, ampak(!) ko pride do družine, čustvene inteligence med bitji, ki se poznajo in se imajo rada, mislim, da ima lahko pes zelo podobne vrednote in zelo podobno etiko kot človek; etiko, ki mu pravi, da mora včasih dati samega sebe na drugo mesto, da bi s tem doprinesel odnosu z drugim bitjem, svoji družini. Kuksi bi – in v preteklosti tudi že je – spustil vse, da bi me rešil, ko je čutil, da sem v nevarnosti. In jaz bi naredil enako. In da – mislim, da je to etika in če bi hoteli reči, da je to ‘primitivna etika’ ali ‘praetika’, je pač ‘praetika’, ampak vseeno temelji na hierarhičnem sistemu etičnih vrednot, ki jih razvrščaš z ozirom na nekoga drugega in se v situacijah glede na to zavestno odločaš, katero pot izbrati, da boš etičen.

AR: Primer etičnega ravnanja vašega psa, ki ste ga omenili, me je spomnil na psa, ki je bil član naše družine in je umrl pred nekaj leti. Bil je izrazito nežen in izrazito zaščitniški do živali, ki jih je lovila naša mačka (ta je še vedno z nami!). Čeprav je imel mačko zelo rad in sta si pogosto izkazala naklonjenost, spala skupaj ipd., jo je vselej napodil stran, ko je videl, da lovi ptico, miš, kuščarja … nato je to žival vselej pospremil na varno. Nikakor ni šlo za to, da bi želel plen zase – prav res je pomagal tem živalim … imel je ta občutek za druga bitja, ne glede na vrsto.

MB: Zelo zanimivo! Pes, s katerim trenutno živim, je, ko je bil mlajši, lovil miši in to me je zelo žalostilo. Naj poudarim, da nimava med seboj nikakršnega dominantnega odnosa. On ni dominanten meni in jaz ne njemu. To je zame osebno zelo pomembno: preprosto živiva skupaj in skupaj določava socialna pravila skupnega življenja, tako kot to počne npr. vsak par ljudi. No, naučil se je, da me zelo prizadene, če poškoduje druga bitja ali jih lovi … torej je to povsem(!) nehal početi. Zdaj greva lahko na sprehod skozi gozd in nikomur ne bo škodoval. To se mi zdi zelo fascinantno, ker je poprej zelo rad lovil. Še posebej je rad preganjal mačke, ker bežijo in se je lahko podil za njimi. Ampak s tem je resnično čisto prenehal. Živiva v majhni hiški v gorah in tu je veliko miši … zdaj gre celo tako daleč, da miši tečejo neposredno mimo njega, on pa jih samo gleda, pusti jih, da gredo naprej, nikoli jim nič ne naredi. Skoraj, kot da bi bile del družine.                                                                                                           

AR: Če pogledamo našo družbo, se zdi ta čezvrstna strpnost pri živalih še zlasti pomenljiva, zdi se, da je ljudje ne prenesemo – da nas celo misel na tovrstno strpnost spravlja v pravo smrtno grozo. Brala sem o tem, da ste bili leta 2008 zaprti zaradi svojega aktivističnega delovanja, zaradi boja za pravice živali, čeprav ste vedno delovali povsem v skladu z zakonom in miroljubno. Ali menite, da je to povezano tudi s tem, da boj za pravice živali, morda bolj kot kateri drug aktivistični boj, teži k resnično temeljnim, korenitim spremembam v družbi? Nenazadnje je celo FBI uvrstil nekatere oblike boja za pravice živali med najhujše oblike terorizma sploh! Od kod menite, prihajajo te reakcije? Reči hočem – resnično so … ‘intenzivne’.

MB: Da, res … pogosto je presenetljivo, kako močne so te reakcije. Skorajda, kot da bi bili nekakšni heretiki, ki dvomimo v esencialno dogmo religije! Na tem področju imam resnično veliko bizarnih izkušenj, ob katerih sem bil izjemno presenečen. Posnel sem, recimo, dokumentarni film, zelo objektiven, v treh različnih verzijah, ki so se razlikovale glede na stopnjo krutosti. V enem od njih so bile prikazane vse okrutne prakse, v drugem sicer nisem prikazal krvi, mrtve živali pa, v tretjem pa ni bilo prikaza nobenega deformiranja (npr. kastracija brez anestezije), nobenih mrtvih živali – samo različni tipi vzreje in primerjave med njimi. Država mi je prepovedala, da bi film predvajal v šolah, zaradi česar sem se obrnil na ministrstvo za šolstvo ter se pozanimal, od kod ta odločitev. Dolgo je trajalo, preden se je bil nekdo pripravljen pogovarjati z menoj, a na koncu mi je neki visoki uradnik le pojasnil, od kod ta prepoved. Rekel je, da je problem v jeziku, ki ga uporabljam. Da je problematično, da uporabljam fraze, ki se uporabljalo samo za ljudi, jaz pa jih prenašam na živali. Šlo je za izraze, kot so npr. materinska ljubezen ali biti noseča; distinkcija med izrazi, ki jih uporabljamo za ljudi in tistimi, ki jih uporabljamo za živali, je zelo močna. Nadalje mi je rekel, da ne smem pokazati filma s tovrstno rabo besed otrokom, mlajšim od 17 let, ker da jih bom zmedel. Seveda je s tem mislil, da morajo biti otroci najprej indoktrinirani v doktrino, po kateri so živali ‘nižja bitja’ in šele nato lahko nato pridem in jim pokažem svoj film, tedaj ko ne bom več imel možnosti, da spremenim razmišljanje več kot le majhnega deleža mladostnikov. Presenečen sem bil, kako odprto, kako naravnost so mi to povedali. Še eden od primerov takih reakcij je gotovo tudi sama sodna obravnava, zapor. Posebej pomenljivo pa se mi zdi, da mi je policija, ki je ob preiskavi mojega doma – o, kakšno presenečenje – našla mojo doktorsko disertacijo iz filozofije o pravicah živali, nato pa jo zaplenila in okarakterizirala kot ‘nevarno misel’ in s to oznako je bila tudi arhivirana med mojo osebno lastnino. Naposled je bilo prav to, da sem napisal ta doktorat, ki seveda prevprašuje odnos med človekom in drugimi živalmi, tudi ena od tridesetih obtožb, zaradi katerih sem se znašel pred sodiščem. Ko sem bil spoznan za nedolžnega, je bil doktorat tudi zadnje, kar sem dobil nazaj. Očitno so prav te misli ljudem tako zelo neprijetne; prepovedano mi je predavati na dunajski univerzi (na veterinarski fakulteti, na fakulteti za agronomijo …). Ko sem obiskal dekana, da bi se pozanimal, čemu ta prepoved – nihče razen mene nima tovrstne prepovedi – mi je pojasnil, da so moje misli, govori, vpogledi … take vrste, da bi lahko med njimi in po njih nastala škoda na univerzitetnem posestvu, zaradi česar bi moral posestvo zavarovati, tega pa ne želi financirati. V resnici seveda po mojih govorih nikoli ni prišlo do nikakršnega povzročanja škode! Resnično – zelo jih je strah razmišljanja, prevpraševanja statusa quo v družbi. Ampak najbrž niti ne gre le za to prevpraševanje: združeno mora biti tudi z realnim pritiskom javnosti. Mislim, da so ravno zato tako pritisnili na nas – ker smo na osnovi teh misli, teh prevpraševanj, začeli spreminjati avstrijske zakone. To jih je tako zelo prestrašilo! Ampak v resnici še vedno ne razumem, v čem bi bil tako velik problem, če bi bila družba veganska namesto karnistična? Skorajda vse, kar trenutno počnemo, bi lahko počeli na zelo podoben način … zakaj je to torej tako zelo pomembno? Zakaj so se tako vznemirili, ko se je zakon spremenil tako, da kokoši ne smeš zapreti v kletko, temveč jo moraš imeti v gnezdu, v hlevu? Saj je vendar skorajda isto! Ampak ne – vseeno jih je to tako neizmerno razburilo! To diši po religijski dogmi – očitno gre za zelo globok izziv.

AR: Sama opažam, da postanejo ljudje ob teh vprašanjih pogosto izrazito iracionalni, nerazumni, njihova argumentacija je šibka, polna zmot, zatekajo se k zelo absurdnim miselnim poskusom ipd. Če se na tej točki naveževa na razkol med t. i. ‘velferizom’ in ‘pravicami živali’ … četudi sama zagovarjam abolicionizem, ker menim, da je bistveno, da nehamo po nepotrebnem ubijati in zaščitimo življenja, ki jih imamo možnost zaščititi, pa opažam, da izobraževanje (ki ga zagovarja veliko abolicionistov) pogosto ne zmore preseči odpora, obrambnih mehanizmov ljudi itd. – pojavi se ta iracionalnost, proti kateri z racionalnim pristopom ne moreš ničesar opraviti, sočutje pa se odpravlja kot ‘nerelevantno’ in ‘moralizatorsko’. Kako premagati te iracionalne odzive? In kako nasloviti spor med velferizmom in bojem za pravice živali? Ne zdi se (več) produktiven …

MB: Ne, res ne. Po vseh teh letih lastnega aktivističnega udejstvovanja moram tudi sam sprejeti, da če se kaj ne bo nikoli zgodilo, se ne bo nikoli zgodila revolucija, ki bi čez noč spremenila svet – nikoli se ne bomo kar lepega dne zbudili v svet, v katerem so vse živali svobodne. V tem smislu menim, da lahko premagamo diskrepanco med velferizmom in bojem za pravice živali oz., morda bolje, reformizmom in abolicionizmom. Če namreč obstaja kakšna realistična perspektiva, je to perspektiva, ki zagovarja postopne spremembe; ohranjati moramo končni cilj, kot središče svojega delovanja, nato pa družbo počasi premikati v tej smeri. No, videli bomo, do katere točke to lahko deluje. Življenje je kratko, narediš lahko le nekaj političnih kampanj in res je: ne moremo natanko vedeti, kam nas reformizem lahko vodi, ampak upam, da bomo nekoč vendarle dosegli cilj. Abolicionizem mora biti dosežen postopno, skozi realne reforme, ki pa so seveda vselej do neke mere velferistične. Toda to skorajda vedno vodi v boj za pravice. Večina borcev za pravice živali se je znašlo v svoji trenutno poziciji prav preko sočutja, šele nato so spoznali, da gre tudi za etično vprašanje, za vprašanje pravice. Menim, da gre, četudi sta si ideji velferizma in boja za pravice na filozofski ravni povsem različni, na ravni prakse pravzaprav za kontinuum. Menim, da nam mora biti torej cilj, da se za abolicionizem borimo skozi reforme, ki pa so, res, velferistične.

AR: Četudi spregledam, kompromise, ki jih sprejema velferizem … kaj pa okoljske spremembe? Morda preprosto nimamo več časa za vse te postopne spremembe … morda preprosto tudi to ni več možnost (tako kot pravite, da hipna revolucija ni možna). Kaj pa potem?

MB: Kako mislite ‘nimamo več časa’? Hočete reči, preden uničimo Zemljo?

AR: Ja.

MB: Hah. Ja, to je res. Velik problem imamo. Naša težava je ta, da smo vrsta primata, ki premore zelo izvirno mišljenje, a je vendarle zmožen videti le majhno mrežo vzrokov in posledic. Kot večini primatov je tudi nam všeč, da lahko stvari počnemo tako, kot se nam jih zdi zabavno početi. Tako počnemo tudi reči, ki imajo hudo kvarne posledice, a jih preprosto ne vidimo ali jih nismo pripravljeni videti. V zadnjem stoletju smo imeli več okoljskih problemov, prišli smo zelo blizu uničenju, npr. kisli dež, ozonska luknja … a v obeh primerih smo našli hitro tehnološko rešitev. Zdaj pa smo soočeni s podnebnimi spremembami …

AR: … in odmirajočimi oceani.

MB: Da … bojim se, glede na to, kar vem o teh vprašanjih, da v tem primeru ne bomo iznašli nikakršne hitre tehnološke rešitve. Premišljati bi morali začeti temeljne principe in na hitro sprejemati urgentne politične ukrepe – a dvomim, da bomo to zmožni narediti. Bojim se, da nas čaka velika katastrofa, in v resnici ne vidim, da bi se trenutna situacija lahko zaobrnila kakorkoli drugače. Prejšnji teden sem bil ponovno na sodišču – kar naprej sem na sodiščih – in moj nasprotnik, lovec, me je skušal prikazati tako izjemno radikalnega in nevarnega družbi, da me je sodnik vprašal, kaj bi naredil z ljudmi, ki jedo meso živali, z vsejedci. Rekel sem, da ne razumem, kaj misli, da pravzaprav ves čas sodelujem z njimi. Nato je rekel, da v redu, a kaj bi naredil, če bi imel na svoji strani večino – ali bi izgnal vsejedce, bi jih prisilil, da bi nehali jesti meso? Seveda – želel je slišati ‘Ja, takoj ko bi imel možnost, bi jih prisilil v to, ker sem tako neizmerno radikalen!’ … ampak jaz sem se v odgovor navezal na nedavni sodni postopek, v katerem je sodišče presodilo, da se na letališču ne sme zgraditi tretje pristajalne steze, ker bi to pomenilo, da se bo povišal CO2 v ozračju, kar bo vodilo v hitrejše podnebne spremembe. Odgovor sodišča letališču je torej bil: ne, tega ne morete storiti, ker je treba rešiti planet. Jaz lahko enako rečem vsejedcem: v kolikor želimo ohraniti planet, tega ne smete več početi! Morda pa je vredno, da se jih prisili, da prenehajo s svojim početjem – sicer bomo uničenje utrpeli prav vsi. Da, potrebujemo urgentne, radikalne ukrepe – a nimam zaupanja v človeštvo, da bo tega zmožno.

Montaža 10. 3. 2017

Življenje na Ustju pekla

Veliko se danes govori o »zlati dobi televizije« in sodobne televizijske serije, ki jih obsedeni požiramo, kot so v prejšnjih stoletjih požirali romane v nadaljevanjih, so ji vsekakor zaslužile to oznako. Toda po drugi strani se o tem fenomenu rado govori, kakor da je nastal iz niča, pri čemer so skoraj pozabljeni naslovi iz preteklosti, brez katerih današnjega buma sploh ne bi bilo. Med njimi je gotovo ena mojih najljubših serij vseh časov; serija, ki je širšim množicam predvsem najstnikov približala postmodernistično ironijo, citatnost in parodijo, ne da bi za te pojme ti kadarkoli slišali, ki je odpirala feministične, gejevske in druge teme, z vsem tem pa postregla skozi žanrsko inovativno in inteligentno zabavo. Če se še vam ni posvetilo – ali ste mislili, da je oprema članka pač neka interna šala –, govorim o Buffy The Vampire Slayer, ki se je na domačih kanalih vrtela pod skrajno bedastim prevodom Buffy – izganjalka vampirjev, kakor da bi šlo za spin-off Ghostbustersov. Na današnji dan pred dvajsetimi leti je bila namreč na danes že pokojni televizijski mreži WB predvajana prva epizoda z naslovom Welcome to the Hellmouth.

Čeprav namreč pri nas ni pustila posebnega vtisa – vsaj tako sklepam iz pomilovalnih pogledov večine prijateljev in znancev, ko jim jo priporočim ali omenim, da sem njen oboževalec –, je to kultna serija, ki velja za eno najbolje raziskanih del pop kulture; posvečenih ji je namreč več kot 200 akademskih člankov, esejev in knjig. Njen vpliv danes se pozna na vseh ravneh delanja televizijskih serij: od scenarija, motivov in tem do režije, zgodbe in likov. Kar se mene tiče, je Joss Whedon, avtor Buffy, naj se to sliši še tako bogokletno, pri razvoju likov in osrednjem zgodbenem loku letvico dvignil tako visoko, da je nedosegljiva tudi marsikateremu današnjemu izdelku, zlata doba televizije gor ali dol.

 

Liki, s katerimi rasteš

Osrednja zgodba je preprosta in ne odstopa veliko od arhetipske, polmitološke pripovedi o superjunaku. Buffy (Sarah Michelle Gellar), je navidez normalna srednješolka, v resnici pa Izbranka, ki ji je namenjeno, da svet varuje pred vampirji in ostalo demonsko zalego. Pri tem ima tudi svoj Metropolis ali Gotham, zaspano kalifornijsko mestece Sunnydale, ki je locirano nad t. i. Ustjem pekla (Hellmouth), portalom med različnimi dimenzijami, ki mistično privlači zlo, zaradi česar Buffy nikoli ne zmanjka dela; pa tudi svoje »sidekicke«; ki se ironično okličejo za »Scooby Gang« po znani risanki najstniških raziskovalcev paranormalnega. Serija skozi svojih sedem sezon ter pet sezon kasnejše spin-off serije Angel razvije tudi impresivno lastno vesolje, ki večkrat sicer ne deluje ravno najbolj konsistentno, kar pa je tudi ena od stranskih posledic izredno duhovitega in prebrisanega poigravanja z mitologemi in žanri, zato niti ne zmoti preveč. Predvsem pa kakšne logične napake povsem zbledijo ob naravnost osupljivem dramaturškem loku, ki ga serija doseže. Whedon je mojster zgodbe in stopnjevanja napetosti; način, na katerega je gradil osrednjo zgodbo posamezne sezone in potem z vsako sezono stopil še stopničko višje, daje gledalcu ves čas občutek, da se celotna serija odvija po jasnem in premišljenem načrtu, da organsko raste, kakor da je že ob prvem delu vedel, kam nas bo peljal in kako se bo stvar končala.

Buffy in Willow

Pri tem so seveda nepogrešljivi ravno liki s svojo večplastnostjo in rastjo. Buffy je tako v prvih sezonah kljub svoji supermoči in odgovornosti nekoliko praznoglava punčara, ki bi se, kot vsi njeni vrstniki, želela predvsem zabavati, hoditi v šoping, imeti fanta in prijatelje ter se izogniti vsakršnemu delu; kasneje pa pod vplivom številnih mračnih in težkih (pre)izkušenj (med drugim neštetokrat prepreči konec sveta, pri tem dvakrat umre, pošlje svojega ljubljenega v pekel, je prevarana, izdana, premagana itd. itd.) in pred našimi očmi ter z nami počasi odraste v odraslo osebo s službo za minimalno plačo in nato v pravo superjunakinjo, ki pomirjena sprejema svojo usodo. Pri čemer še vedno ohrani tudi svoje prepoznavne karakterne lastnosti – je sicer bolj izkušena, toda še vedno nekoliko počasne pameti, bolj nagnjena k akciji kot razmisleku (no, nikoli pa ji seveda ne zmanjka medbesedilnih in drugih dovtipov). Podobno se razvijejo tudi vsi drugi liki, med katerimi najbolj izstopa njena najboljša prijateljica Willow Rosenberg (Alyson Hannigan), ki se iz piflarke počasi razvije v čarovnico, pa iz čarovnice v odvisnico od magije, dokler se proti koncu serije skoraj ne izgubi v črni magiji in prestopi na stran zla. Pri tem je resnično težko razložiti, s kakšnim mojstrstvom je ta razvoj izpeljan, če serije nikoli niste gledali – kako nekje menda v tretji sezoni Rupert Giles (Anthony Stewart Head), Buffyjin učitelj, nadzornik, tudi nadomestni oče, Willow svetuje naj pazi, saj je magija izredno nevarna reč; kako ji potem nekje v četrti njena punca omeni, da morda vendarle preveč čara; vse to pa svoje končne posledice razvije šele v peti sezoni. Taka premišljenost, daljnovidnost je tudi v današnjih serijah prej izjema kot pravilo; zato se pogosto zdi, da se liki teh serij uklanjajo potrebam razvoja zgodbe in ne obratno. V Buffy pa liki samostojno živijo in se razvijajo, kakor da bi šlo za resnične osebe.

Enak razvoj doleti tudi Buffyjine nasprotnike. Vsako sezono poleg posameznih epizod, v katerih se spopada z naključno pošastjo, sestavlja tudi osrednja zgodba, ki sezono povezuje v celoto in je navadno vezana na enega težavnejšega nasprotnika ali, kot to metafikcijsko imenuje Buffy, Velikega Zlobca (Big Bad) – in tudi ti so iz sezone v sezono trdovratnejši, dokler se v zadnji sezoni ne spopade s Prvotnim Zlom, ki ga je – seveda – enkrat že mimogrede srečala in čigar prihod je bil že ves čas nekako v ozadju. A kljub logični črno-belosti, ki jo zahteva boj dobrega proti zlu, serija ves čas dopušča tudi ogromno sivine, ki se v zgodbe naloži mimogrede; po začetni dispoziciji Buffy vs. zlo se sčasoma vendarle izkaže, da niso vsi demoni nevarni za človeka ali zli in da vse metode boja proti njim tudi niso enakovredne in brez rasističnih konotacij. Toda osebno so mi najljubši zlikovci kar človeški Trio, ki so najprej pravzaprav skupina piflarjev, ki se kot v nekakšni akcijski komediji odločijo, da si bodo podjarmili svet in so v prvih nekaj epizodah pravzaprav nadvse simpatični. Toda kmalu zagrešijo umor in njihova zgodba nenadoma preskoči iz komičnega v dramatično, celo grozljivo – ustvarjalci serije gledalcu tako celo vzbudijo slabo vest, ker se jim je v začetku smejal, češ zločin pač ni nič komičnega. Ko je Buffy odraščala, je serija logično pridobivala tudi na mračnosti in kompleksnosti.

 

Ikona feminizma in druge štorije

Ti preskoki iz komedije v dramo, iz drame v akcijo, so osrednja značilnost serije Buffy, in kar se mene tiče, eden njenih glavnih šarmov. Združevanje različnih žanrov je ustvarjalcem serije omogočilo, da so neposredno ali skozi mitološko simboliko odpirali številne teme, ki se jih pred tem televizijske zgodbe niso lotevale. In, da ne pozabimo, to je bila vendarle serija, ki je bila v prvi vrsti namenjena najstniškemu občinstvu. Srednja šola Sunnydale High je bila tako pravzaprav prispodoba za svet konec devetdesetih. Eni najbolj kontroverznih epizod sta najbrž 13. in 14. druge sezone, Presenečenje (Surprise) in Nedolžnost (Innocence), ko Buffy na svoj 17. rojstni dan, torej mladoletna, prvič seksa s svojo romantično prvo ljubeznijo Angelom (David Boreanaz), vampirjem, ki so ga prekleli Romi in je zaradi tega dobil nazaj svojo dušo, toda prekletstvo je izničeno v trenutku, ko Angel doživi trenutek brezmejne sreče (skratka, orgazem) – tako se drugo jutro Buffy zbudi ob brezdušnem vampirju, ki se norčuje iz njenih čustev in pomanjkanja izkušenj v spolnosti. Kar je seveda povsem neposredna parabola o tem, kako starejši moški izkoristi naivno mlado punco in jo zavrže v trenutku, ko dobi svoje.

Buffy je kot močan ženski lik, ki odrašča brez očeta in se bori proti pretežno moškemu svetu, hitro postala ikona feminizma, pri čemer ni zadrževala udarcev. Njen odnos z Rileyjem (Marc Blucas), agentom skrivnega vladnega projekta boja proti magičnim silam in njeno drugo veliko ljubeznijo, razpade ravno zaradi tega, ker je močnejša od njega, ker zanjo ne more igrati junaka in ker Buffy noče prevzeti vloge dame v nevarnosti, čeprav se mu čustveno in intimno odpre, kot se Angelu nikoli ni. Ikonična je tudi ljubezen med Willow in Taro, ki je zakuhala prvi lezbični poljub na neplačljivi televiziji. In če je prepovedano razmerje med Buffy in Angelom, ko Angel po njunem prvem seksu še enkrat več pridobi nazaj svojo dušo, nekoliko idealizirano (in najbrž neposredna podlaga za Edwarda in Bello iz sage Somrak), so vsa ostala bolj življenjska, z vso zmedo in umazanijo vred – takšno je na primer tudi Buffyjino razmerje z drugim vampirjem, Spikom (James Marsters), ki ga po travmatični izkušnji smrti izkorišča zgolj za seks.

Demoni iz epizode Hush.

Whedon in drugi pisci pa se niso le poigravali z žanrom oziroma žanri, ampak so ustvarili tudi nekaj danes klasičnih preobratov in epizod. Ko sem recimo v svojih poznih najstniških letih prvič gledal serijo, z ogromno izpusti in preskoki, sem bil predvsem zmeden in nisem znal v popolnosti ceniti nenadne pojavitve Buffyjine mlajše sestre Dawn (Michelle Trachtenberg). Razočaran gledalec najprej pomisli, da gre za zares neumen izpust, saj zanjo do tistega dela pete sezone nikoli ni slišal, toda sčasoma ugotovi, da se drugi liki obnašajo, kakor da je bila že ves čas del zgodbe, in da je torej v ozadju nekaj drugega kot scenaristična lenoba. Podobno inovativno in prebrisano se je Buffy prepletala s svojo spin-off serijo Angel, ki se sicer zgodbeno hitro povsem osamosvoji, a nikoli ne izstopi iz skupnega fikcijskega sveta; seriji se na številne zapletene načine medsebojno prepletata, Angel nekajkrat priskoči na pomoč Buffy in obratno, pri čemer so ustvarjalci serij gledalcu prepuščali, da ju sam poveže, če ju gleda skupaj (feni so izumili številne kronologije, kako obe seriji gledati, da to najbolje pride do izraza; sam ju gledam po tej razvrstitvi); tako v eni od epizod Angela ta pokliče Buffy in slišimo samo njegovo stran telefonskega klica, Buffyjine odgovore pa izvemo šele, ko gledamo ustrezen del njene serije. Nanizanke, ki ne podcenjujejo gledalca na način, da se čutijo dolžne, da mu razlagajo vsako malenkost, so še danes redke.

Med moje najljubše epizode spadajo Once More, with Feeling, ki je pravzaprav mjuzikel, saj Xander (Nicholas Brendon) po nesreči prikliče nekega nenavadnega demona, ki prebivalce Sunnydala začara, da svoja čustva in razpoloženja izražajo s petjem in plesom, dokler v tem (dobesedno) ne pregorijo. Nemški kanal Viva je takrat redno vrtel enega od komadov kot samostojen videospot:

 

Potem sta tu še Hush, v kateri demoni prebivalcem Sunnydala (kaj vse so morali reveži doživeti) ukradejo glasove, zaradi česar se večina epizode dogaja v tišini; pa do bolečine neznosna Body, v kateri po dolgotrajni bolezni umre Buffyjina mati Joyce (Kristine Sutherland) oziroma se v njej Buffy nikakor ne more soočiti z njeno smrtjo ter z dejstvom, da je zdaj ostala sama z Dawn. Slednjo je režiral Whedon sam in montaža ter kamera sta nekaj najboljšega, kar sem do tega in od tega trenutka videl na televiziji, od posvečanja posameznim detajlom, manka vsakršne glasbe in bližnjih posnetkov, ki ti nehote vzbujajo telesni odziv, do fantazijskih sekvenc in izredno počasne naracije. Čista lepota!

Maska in specialni efekti danes, ko smo vajeni milijonskih vložkov v CGI-jevsko izdelane zmaje, težko koga prepričajo; garderoba in pričeske so nezmotljivo devetdeseta oziroma zgodnje 21. stoletje, toda tisto, zaradi česar se sam redno vračam k Buffy so pač liki in zgodbe. Ti dandanes svoja življenja živijo v stripih, ki izhajajo pod kreativnim vodstvom očeta Buffy Whedona, predvsem pa skozi številne serije, ki jih gledamo danes in katerih ustvarjalci so se iz Buffy učili svojega posla. Toda Buffy je, ne glede na to, da se tudi serija zaključi s celo vojsko iztrebljevalk, vendarle samo ena.

 

Panorama 8. 3. 2017

Kam je šel vprašat Reagan?

Ronald Reagan v Moskvi leta 1988

Imeli smo srečo, da smo se rodili v tako neprijetni državi, kot je Rusija. Na Rusijo je vselej mogoče kazati kot na oviro, ki ne ponuja življenjskih užitkov, vendar pa prav zares zbuja vse mogoče upe na drugačne, popolnejše oblike bivanja. Ko trpimo ali se branimo pred trpljenjem, si predstavljamo srečne narode, ki so se srečno izognili življenju v ruskem cirkusu, napolni nas upravičena zavist. Ko pa se človek sreča z življenjem teh narodov kot begunec, ne kot turist, je prvo, kar občuti, ko mine radostna hipnoza ločitve od rodnih blodenj – groza pred podobo ubogega in nemočnega svobodnega človeka, ki doživlja svoje majhne pretrese kakor mi svoje velike in pretirane – in takrat postane jasno, da upanja ni in ga ne bo.

Med vsemi cirkusi, v katerih sem se v svojem življenju znašel z nejasnim občutkom ravnodušne ljubezni, bi vendarle za prvaka izbral cirkus pri večerji, ne pa cirkusa z areno. Bilo je leta 1988. Zaradi perestrojke je prišel v Moskvo Ronald Reagan in Američani so pripravili veličasten sprejem prav v tistem Spaso-Housu, ki ga je Bulgakov nekoč opisal kot prizorišče satanovega plesa. A satanov ples bi potemnel pred prizori, ki so jih doživeli povabljenci, tako poraženci kot zmagovalci, tako dovčerajšnji sovražniki ljudstva kot jutrišnji zarotniški generali, tako geniji kot njihove soproge. Dobil sem vabilo na to večerjo kot mlad literarni razgrajač – drugih zaslug za človeštvo nisem imel. Goste so že na ulici prešlatali kar sedemkrat. Štirikrat KGB, trikrat pa ameriške posebne službe. Po temeljiti preiskavi so se znašli v bleščeči razgreti dvorani, kjer jih je pričakala bravurozna glasba, ki jo je iz klavirja izvabljal ameriški bojni general v paradni uniformi, izmenoma pa še Reagan in Nancy ter Gorbačov in Raisa Maksimovna.

Znašel sem se za mizo z Ligačovom in obrambnim ministrom, maršalom Jazovom, ki sta me gledala z neprikritim studom in se pogovarjala, kje je bil kdo rojen. Iz pogovora se je videlo, da je Ligačov pomembnejši od maršala z neverjetno velikanskimi zvezdami na epoletah; zdelo se je, da je Jazov sestavljen zgolj iz teh zvezd, Ligačov v civilni obleki, ki je bil tedaj drugi človek za Gorbačovom, pa se je z njim pogovarjal malomarno in zviška, maršal je lovil njegove besede, kakor pes lovi kosti, vržene z gospodarjeve mize. Izkazalo se je, da sta oba iz sibirskih vasi, tega sta se razveselila, kot bi doslej sploh ne bila govorila med seboj. Jaz sem bil tiho, tiho, pa vendar bi rad kaj rekel, z vljudnim nasmehom sem spoštljivo vprašal Ligačova:

»Pa vam ni nič dolgčas po Sibiriji?«

Ligačov je ob mojih besedah eksplodiral kakor zadeti tank. Vprašal sem ga s pedrskim pogledom, a komaj sem postavil vprašanje, sem zaznal njegov skriti pomen. Jazov z maršalskimi epoletami me je preiskujoče gledal: Kdo sem, bom jutri imenovan za pomembnega predstojnika ali pa bom odletel? Verjetno še nihče v teh dolgih letih ni postavil negovanemu odgovornemu članu politbiroja takšnega vprašanja, ki ni vsebovalo ne imena ne priimka, niti kanca ritolizništva ne – Ligačov je vzkliknil s tragičnim prizvokom in me ošinil s sovražnim očesom:

»Če bi mi rekli: ‘Pojdi v Sibirijo’ – bi vzel kovček in odpeketal, kar bi me nesle noge!«

In tako sem si predstavljal, kako zlaga reči v kovček in kako peketa s kopitci kdove kam. V tem tragičnem vzkliku odhajajočega časa, ki sem mu bil po naključju stopil na žulj, je preprosta kmečka pamet: če mi ti lahko zastavljaš taka vprašanja in jaz nanja odgovarjam, potem sem res že nihče.

Stegnil sem se po vrček vina, da bi zalil nesrečni dogodek, vendar v vrčku ni bilo skorajda nič več. Po kapljicah so nosili chablis, očitno ne zaradi varčnosti, ampak ker so se bali: Rusi se ga bojo nalokali. Toda ameriške posebne službe niso pričakovale, da lahko Rusi pridejo na slavnostno večerjo že močno okajeni. In tako se je tudi zgodilo. Pred sladico se je Reagan povzpel na nizek oder, da bi bodisi nazdravil bodisi imel govor, a na grozo tehničnega osebja ambasade se je mikrofon pokvaril, Amerika je bila osramočena. Reagan se je zmedel, vendar se je izmazal:

»Če je mikrofon pokvarjen,« je dejal, »bom povedal nekaj, česar nisem mislil povedati v mikrofon.«

Bilo je videti prijazno. Vendar je nastala zmeda. Izza mize je vstala naša znana pesnica Bela Ahmadulina, ki je očitno pila že pred sprejemom, in s svojim srebrnim glasom rekla po celi dvorani:

»Nič ne boš povedal, česar ne bi rekel v mikrofon!«

Vsi so otrpnili. Ker je sedela nedaleč od mene, za isto mizo z Reaganom, ki mu je že prijateljsko podarila velik prstan, pri čemer se je predsednik ZDA malo namrščil, kajti tako darilo bi bilo po ameriških zakonih lahko podkupovanje. Zakaj dražiti Reagana? In kako je Bella vedela, kaj je mislil povedati Reagan? A očitno je vedela, kajti ko je malo popila, ji je vse postalo jasno. Reagan je z nezdravo rdečimi lici in cmerastimi očmi spričo muk predsedniškega življenja skušal nekaj odgovoriti, vendar se je tisti hip vtaknila ameriška varnost. Iz zraka se je prikazal velikanski črnec, stisnil Ahmadulino v svoj objem in v trenutku izginil s svojim plenom kdove kam. Hipec pozneje je iz dvorane stekel Borja Messerer, da bi poiskal izginulo soprogo. Bulgakov si je oddahnil.

Pa vendar je glavna reč šele sledila. Na lepem, že po sladici, ko so vsi vstali, sem se znašel med dvema predsednikoma dveh velikih držav, oba sta mi hotela nekaj povedati. Začel je Gorbačov:

»So te vzeli nazaj v Zvezo pisateljev?« me je vprašal s tikanjem, kajti vse je tikal, v mojem primeru je bilo to tikanje dobronamerno.

»Ne,« sem rekel.

Gorbačov je nejevoljno zmignil z glavo. Naslednji dan, zgodaj zjutraj, je zazvonil telefon. Klicali so iz Zveze pisateljev.

»Viktor Vladimirovič! Zakaj se nič ne oglasite? Pridite kdaj …«

A to se je zgodilo naslednje jutro, zdaj pa se je tedanji Gorbačov, krepak in močan kakor Slava Gospodova, nameril nekam proti akademiku Saharovu, jaz pa sem ostal sam z Ronaldom Reaganom.

»Ste bili v Ameriki?« je zanimalo predsednika ZDA.

»Ne,« sem se nasmehnil.

In Reagan je rekel:

»Povabim vas.«

Šlo mi je kot po maslu. V eni sami minuti sem dobil prijateljsko podporo Gorbačova in prijateljsko vabilo Reagana. Njegov pomočnik si je nemudoma nekaj zapisal na listek. Reagan ga je hitro pogledal, potem pa se zaupno nagnil še k meni in vprašal tiho, kot bi se malo sramoval:

»Kje pa sem? Kje sem zdajle? V kateri državi?«

Hotel sem mu odgovoriti, odprl sem usta, vendar besed ni bilo. Ne, vedel sem, kje smo, v kateri državi, v tej državi bom moral živeti še dolga štiri leta – vendar sem kar stal z odprtimi usti. Reagan se je obrnil stran in nekam odšel. Po odgovor. Tudi jaz sem odšel. Domov.

 

Prevod: Drago Bajt

 

Viktor Jerofejev bo na festivalu Literature sveta Fabula nastopil v soboto, 11. marca, ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma. Zgodba je iz zbirke Telo.

 

Telo
Viktor Jerofejev
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Drago Bajt, Sara Špelec, Anjuša Belehar

10,00 €

Kritika 7. 3. 2017

Pesmi, ki so kot žele

Nekaj »želeju podobnega« je zaznati ob branju pesmi iz prvenca Tonje Jelen. Žele ima namreč lastnost, da se lahko stisne in zatem ponovno razteza. A oboje mora biti narejeno z občutkom, krhko, previdno, pretanjeno in z dobro mero ljubezni. Primerjava z razteznostjo želeja namreč pesmi hitro skoncentrira v dve skupini. V prvi so tiste stisnjene, jasne, zgoščene. Skladnja v njih je zastavljena na način tekočega prehajanja stavkov in povedi, pomensko jedro ostaja eno samo; podobe so izčiščene, ekonomične, celotna pesem nastopi kot funkcionalna izpoved krhke lirske izpovedovalke (asociativnost s podobo na naslovnici knjige je tu še kako na mestu!), ki ne obstoji v eni točki. Njena fizična in miselna dinamika je aktivna, gibljiva, radovedna in iščoča.

V takem divjem tempu je zato nemogoče, da bi bila njena emocionalna struktura trdna, večkrat omahne, zaniha, razpade … gre do konca, kar je odlika tistih pesnikov in pesnic, ki »liriko (do)živijo« na lastni koži, zato je meja med avtorskim in fiktivnim pogosto tanka, a dovolj zabrisana in umetniško nadgrajena. Pesem take vrste je gotovo Seveda vem, kaj bi, katere epicenter je izpovedovalka sama. Členek seveda je, jasno, v vlogi ironije, kajti v resnici izpovedovalka niti približno ne ve, kam s sabo, s svojimi mislimi, kako naprej, kako se znajti v svetu, četudi ji pomaga kamuflaža lastnih sanj, stanj in misli, ko zapiše »Sicer je fino igrati prozorno gladino«; a mnogo pomembneje je tisto, kar se stiska znotraj, v globljih in kalnejših sferah duše.

Podobno zgoščenost in enodimenzionalno pesniško jasnino je zaznati v pesmi Žalost, kjer je na udaru eksistencialni preskok (ne)svobode od enega do drugega posameznika (»Kot mrtvica varuješ svoj otok / in okoli dušiš z ovijajočimi lokvanji«). Pesnica na tem mestu ponovno tematizira občutljivo temo subjektove svobode, vendar na način, ki prinaša nekatere sveže motivne rešitve. V tem se kaže avtoričina drznost, saj je pesniti o tako velikih, večnih temah z vidika pesniške izvirnosti naporno dejanje, da ne omenimo, koliko tveganja je v tem. A za tem stoji neizprosnost, v kateri je izpovedovalka zmožna presegati in preseči: »Šla si preko. / Za gon po svobodi je / trenutek, ki prihaja«.

V drugo skupino, tisto, ki bi jo lahko primerjali z nekoliko raztegnjenim želejem, sodijo pesmi, ki temeljijo na principu hitrega menjavanja podobja, njihov ritmični ustroj je silovit, meje med stavki in verzi včasih osupljivo ostre. Tonaliteta teh pesmi se menjuje od apatične do melanholične melodije, na drugi strani pa zarezuje z divjim, sunkovitim, uporniškim. Jezik v pesmih druge skupine je igriv, zasledimo lahko številne besedne igre, vse teče naglo. Skladno s tem se izpovedovalka (izpovedovalec?) umakne v »zaodrje«, na plano pa pridejo plastične podobe, reliefi predmetov, scena, po kateri se premikajo človeške figure absurda, samote in nelogičnosti. Za to skupino je na primer zelo nazorna pesem Podhod, v kateri se razpirajo nizi številnih podob, motivi hitro prehajajo eden v drugega, ritem je zastavljen naglo in odrezavo; povedi so kratke, večkrat definirane celo z eno samo besedo, s čimer se hitrost in ludizem jezika le še stopnjuje (»Vrvica. Vlak. In deček, / ki kliče deda«).

Vanjo bi lahko umestili tudi pesem Red, v kateri je zares »urejen« zgolj naslov, vse drugo izraža njegov antipod. Pes in mačka sta namreč skoraj simbolno privzdignjena v občutek ujetosti in notranjega zloma; prav tako otrok, ki »ne gre več na igrala«, saj ga je usodno zaznamoval nek (pra)strah, ki ga zdaj izraža z absurdnim vedenjem: »Otrok na skrivaj lula v bide / in si na kožo izrezuje vzorce«. Tudi v tej pesmi imamo opravka s hitrim menjavanjem položajev, ritem je nagel, povedi vmes docela skrčene, tokrat v pridevniško zasnovo: »Obraz je postal trd. Brezizrazen. Udrt.« Citirani nizi povedi nam obenem razkrijejo primer notranje rime, ki se zgodi kot čisto naključje. To je le ena od pesničinih potez »obračunavanja« s starimi pesniškimi vzorci in glasovi. Iz pesmi namreč mimogrede pogledajo tudi nekatera imena literarnih ustvarjalcev (Strniša, Kafka, Ježek), prelomna pesniška dela (Travne bilke) ter nekateri medbesedilni fragmenti.

In kaj pobalinskega je v Pobalinki? Sodeč po razlagi gesla v SSKJ, gre za nedoraslega, objestnega in razposajenega fantiča, v tem primeru dekle, ki je skladna s površino teh pesmi. Površinska perspektiva je namreč prav takšna, kot da bi izpovedovalci (zaradi menjavanja leg in oseb je bolje govoriti o več izpovedovalcih) ne imeli nič skupnega s tem svetom, položajem v njem in, nenazadnje, tudi s temi pesmimi. A pod površino te poezije je resnični duh, ki silovito »pripada«, je tu in nam ponuja besede, ki jih »je treba napeti kot strune / jih na vsaki strani priostriti / jim dati zvočnost, / da udari(jo) z močnimi nohti …«

 

Tonja Jelen: Pobalinka. Maribor: Litera, 2016. 74 strani, 19, 90 €.

 

Kritika 3. 3. 2017

Doživetja mladosti ali kako veš, da ima sošolka dobre noge

Slovaška književnost pri nas ni prevajana v taki meri, kot bi si želeli, a se situacija iz leta v leto izboljšuje, za kar med drugim skrbi peščica zagretih prevajalcev. Mednje sodi Andrej Pleterski, ki je tokrat nastopal v vlogi mentorja na prevajalskih delavnicah JSKD, na katerih je sodelovalo deset mladih prevajalk, rezultat pa je knjiga Jajčka vseh velikosti. Gre za knjigo 14 kratkih zgodb legendarnega Dušana Duška, ki je na Slovaškem pobral že praktično vse literarne nagrade. V knjigo so vključeni tudi vtisi in predstavitve prevajalk ter intervju z avtorjem, ki ponudi še oseben stik s to pomembno slovaško literarno osebnostjo. Skozi izbrane kratke zgodbe, ki so nastajale v zelo različnih časovnih obdobjih, se nam odpira svet v mladost, ki zaživi z njegovimi vihravimi junaki.

Gre za mladostnike, ki odraščajo nekje na slovaškem podeželju in počnejo takšne in drugačne neumnosti. V zgodbi Strici in stric Albert se prijatelja maščujeta stricu, ki si pridobiva naklonjenost deklet s svojimi »frizerskimi« sposobnostmi, s tem, da si obrijeta glavi in za to okrivita njega, spotoma pa ugotovita: »manj kot imaš las na glavi, manjši je zračni upor, se pravi, da je najboljše, če imaš golo glavo. Z njo lahko na kolesu na prestave dosežeš že lepo hitrost.« Iskrive domislice in potegavščine so gonilo celotne zbirke, junaki so prav po mladostniško neobremenjeni, saj se počutijo nepremagljive in nesmrtne, le včasih se v njihova življenja vrinejo temačnejši dogodki, ki jih pretresejo in zamajejo njihovo prepričanost vase in v svet. To je najbolj z občutkom izraženo v zgodbi Arabec, ko brata na konjski dirki pretrese usmrtitev poškodovanega konja, zato stečeta na progo in se med kričanjem imen konjev tolažita: »ko sem ga zgrabil, je vedel, da ga ne želim tepsti, samo obrnil sem ga, mu pogladil lase – in ko se je skozi solze zarežal, sem izvlekel robec, ga oslinil in mu obrisal oči.«

Velika tema, ki je nasploh prisotna v Duškovi literaturi, je spolnost. V intervjuju, ki je priložen zbirki, o tem pove: »Poznam dve dejavnosti, […] ki nam ponujata vrnitev v raj: seks in smeh. O njiju sem zmeraj pisal z občudovanjem.« Junaki v zgodbah so ravno na prelomu iz otroštva v mladost, zato so nenehno na preži za priložnostmi, da bi se pred vrstniki dokazali za bolj izkušene v spolnosti. V zgodbi Fotografija sošolca Jaro protagonista pouči o sošolkah: »mislim, da je bila ura slovaščine, zame pa je za vekomaj ostala ura spoznavanja nog: nikoli prej nisem pomislil, da so dekliške noge lahko tudi dobre. Pod klop sem vrgel nalivnik in se dobrih pet minut pretvarjal, da ga iščem, dokler si nisem ogledal nog vseh sošolk, ki so sedele pred mano.« Najbolj posvečena telesnosti in tudi najdaljša je naslovna zgodba Jajčka vseh velikosti, v kateri fantje med nogometnim rivalstvom izumljajo nove pokvarjene kletvice, si genialno svetujejo glede simpatij (»sem ga podučil, naj se v Zuzo zaljubi in ji potegne dol kratke hlače, kar ji bo sigurno všeč«), pridejo pa tudi v prvi nerodni in razburljiv stik s spolnostjo. Dušek dobro ve, kaj dela – ne cenzurira se do te mere, kot je moderno v mladinski literaturi, ko recimo junaka »ne vesta več, kje se eno telo začne in drugo konča« ali kakšen drug katastrofalni puritanski simbolizem, ampak je popolnoma sproščen, obenem pa njegovi opisi niso tako eksplicitni, da bi postali vulgarni, kar kaže na veliko spoštovanje lepote naivnih prvih izkušenj.

Humor, ki preveva knjigo, je Duškov zaščitni znak. Gre predvsem za anekdotičen pristop in situacijsko komiko, dodana vrednost pa so tudi premišljeni, hudomušni opisi (»srce mi je poskočilo kot žaba pod zelenim lapuhom«). Otroška oziroma mladinska perspektiva je brez pomanjkljivosti, saj liki niso poneumljeni, ampak neskončno radovedni, zvedavi, nagajivi, čustveni, zmedeni … Vse, kar pritiče najstniškim letom. O sebi in svetu nenehno odkrivajo nove stvari, sumijo pa, da imajo odrasli pred njimi velike skrivnosti, ki jih je treba nujno razkriti. Zgodbe so sicer napisane v pretekliku in pripovedovalci kdaj celo izdajo, da so že odrasli, kot recimo v zgodbi Gumbi s stare uniforme: »Pred dvajsetimi leti sem poletje zadnjič prebil s svojim dedkom.« Zato se zdi, kot da gre za melanholične sprehode v preteklost, kakor da bi junaki za hip naselili svoja mlajša telesa, se razgledali po prigodah, ki so jih najbolj zaznamovale in se odločili ta intimna spoznanja deliti z bralci. Ravno to zavedanje, da jim nikoli več ne bo tako lepo kot v brezskrbni mladosti, ki jim takrat še ni bilo razkrito, pusti grenko-sladek priokus, a vseeno ne pomeni padca v obup, saj se ta čas v mozaiku spominov blešči kakor zloščeni gumbi z dedove uniforme.

 

Dušan Dušek: Jajčka vseh velikosti. Prevedle Maruša Avman in druge. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2016. 146 strani, 12 €.