Cenjeni Sergej Hvala je kriv za naslednje besede. Na njega se obrnite, če vam kaj ne bo všeč. Urednik Jazbine je. Jazbina?! Kakšna revija?! Ja, več ne povem, ker ne bom metal biserov svinjam, skratka, premamil me je, zbudil od mrtvih iz literarnega groba, v katerega sem seveda sam z nepopisnim užitkom skočil, skratka, uspelo mu me je nagovoriti, da spet kdaj pa kdaj napišem kakšno vrstico. Seveda za Jazbino. In kakšno zvezo ima Sergej Hvala s Petrom Kolškom? Ima jo, seveda jo ima. S Kolškom sva imela nekaj neporavnanih računov. Nisem se mu uspel maščevati za njegovo naslednje podlo dejanje, ki me še vedno boli. Enkrat me je namreč prisilil, da sem moral z njim poslušati literarni nokturno. Na radiu so jih predvajali. Upam, da jih ne več. Tega svojega skrajno podlega dejanja kasneje ni niti nikoli obžaloval, prasec! Še ta hip me vse zaskeli in jasno je, da sem mu pripravljal maščevanje. Kar nekaj let sem porabil za pravega, a kaj ko Petra več ni. Pripravljen bi ga bil zvezati in mu prebirati od začetka do konca prav vse strani Jazbine, čeprav me je začela kmalu obdajati bojazen, da bi se jaz prej naveličal brati kot on poslušati, saj sem ga imel na sumu, da bi se nad branjem več kot dobro odzval. Celo navdušen bi bil. Gotovo bi me nahrulil, kako mu lahko postrežem le z dvema številkama, saj je tretja šele pred izidom. Toliko. Še ena stvar je. AirBeletrini sem obljubil članek, ko bo izšel izbor njegovih pesmi v Kondorju. Pred nami je. Dobro, obljubil sem jim tudi svoja poslovilna pisma, a kot sem rekel. Umaknil sem se v Jazbino. Bomo videli.

Kako mi je šel Peter Kolšek na živce poleti! Poleti ali sredi poletja, saj ni pomembno, ko so se temperature dvignile in si se že tako komaj plazil naokrog. Nekako redno sva se dobivala ob Ljubljanici in še bolj redno me je vrgel iz tira, da sem vedno znova dobil skoraj peno na usta. Nekaj me je motilo. Nekaj me je nepopisno motilo. In kaj je bilo to? Ta kurac, ne morem mu drugače reči, je imel srajco vedno odpeto tja do popka. Sedel je nasproti, sedel in kramljal, na pol nag. Poglede sem upiral stran, celo daleč stran, dokler nisem vedno znova izbruhnil, češ kako je lahko takšen primitivec. Naj si zapne gumbe ali naj si jih zapne vsaj takrat, ko sedi z mano! Tja do vratu in še dlje! Samo dobrohotno se je hahljal. Niti se ni opravičeval, da mora imeti gumbe odpete, ker ga drugače srajca tam okrog vratu tako grozno tišči, da si lahko edino na ta način pomaga in si malo olajša dihanje in gotovo še kaj. Nisem mu verjel, le kako bi mu lahko, prepričan sem bil, da me izziva, pogledi so mi res begali daleč stran. Saj ga nisem mogel niti v oči pogledati. Že so me razjezile njegove kocine, ki so štrlele sem ter tja. Ni mi bilo pomoči, govorim le o tem, kako so potekala najina zadnja srečanja, če se omejim na tista poletna. Naslednje sem hotel reči. Zadal sem si, to me je prešinilo, ko je bilo poletje že mimo, skratka, zadal sem si, da bom naslednje poletje preveril, kako je s tem. Odločil sem se, da mu bom sledil ali mu vsaj postavil zasedo, nato ko bi se že poslovila, kajti na sumu sem ga imel, da si je potem, ko sva vzela slovo, srajco zapel in je bil takšen, kot je bilo treba, česar žal ne morem več preveriti. Dragega Petra Kolška ni več med nami, kar vsi še predobro vemo, morda še najmanj prav jaz sam, ker se delam, dobro, saj se ne, tako se pač počutim, kot da je še vedno med nami.

Noč pred obiskom Petrovega groba sem sanjal.

Živel sem v Braziliji. Precej razposajene sanje so bile, ne bi jih popisoval, Brazilija pač, recimo, in več kot očitno sem živel tam dolgo, saj zakaj bi potem sprejemal tudi obiske? Če bi odpotoval le čez vikend, potem me gotovo ne bi nihče obiskal, kar rečem samo takole mimogrede. V Braziliji sta me obiskala tudi Peter Kolšek in njegova dolgoletna spremljevalka Mojca. Vsaj teh let gotovo ni nikoli preveč. Dobro se ju spomnim, Peter mi je ob tej priložnosti prinesel tudi darilo, ki mi ga je stisnil med dlani. Na tem mestu so se sanje prekinile. Zbudil sem se brez darila, begalo me je, kaj mi je prinesel. Končno bi lahko vprašal Mojco, saj je živa, a tudi na to sem prepozno pomislil, ker so se sanje same od sebe razjasnile, čeprav o takšnih sanjah ne moreš niti govoriti. Niti jih nikomur zaupati in kaj šele da bi jih zapisal. Saj ni bilo konca, saj nisem mogel razbrati tistega darila v svojih rokah.

Mojca mi je večkrat omenila, da mu postavlja nagrobnik ali kaj in me povabila, če se temu lahko tako reče, da si ga bova odšla ogledat, ko bo postavljen. Pristal sem, na vse bi pristal v zvezi z njim. Dogovorjena sva bila na Žalah, le kje drugje.  Prišel sem celo par minutk prej, da sem si lahko v miru privoščil še kozarček v pokopališkem bifeju. Kar pogosto sem se že nahajal tam. Vedno znova me je presenetila prijaznost punc, ki so stregle. Ne le prijaznost, prav lepe punce so se mi zdele, nisem jih imel že za sumljive. Leta nazaj bi se zamislil prav na tem mestu. Ne vem, jaz na Žalah ne bi delal, tudi punce, ki sem jih še poznal in so stregle kje drugje, so se strinjale z mano, torej te začnejo takšna dekleta sama od sebe zanimati. Ja, prav lepe mlade punce so. Gotovo se po opravljenem delu ne vračajo v svoj grob, kakor bi nekdaj rekel. Danes rečem tako, kot je.

Mojca je bila točna, Petrova Mojca. Nekaj moram vseeno dodati. Vedno me je begalo, kako so ženske prijateljev nekako odpadle, če se je zveza med njimi zaradi takšnega ali drugačnega razloga prekinila, kar je bilo povsem neumestno, saj sem bil končno vsaj jaz prijatelj obeh, še vedno govorim o parih, in kaj potem, če sem ponavadi spoznal enega prvega, no, ženske so nekako obvezno odpadle, tako da sem se odločil in se prav zaobljubil, da se bom moral v prihodnosti potruditi, da temu več ne bo tako. Lahko bi rekel, če te prihodnosti sploh še kaj obstaja. Še posebej dobiš takšen občutek na Žalah. Sva se že podala po njih.

Mojca je v redu, vedno znova sem presenečen, koliko humorja obvlada. Morda celo več kot Peter, a ni pravi trenutek, da bi se vtikal še v to. Posebej v tem stanju si pa nisem zapomnil nobene poti do groba, kar je več kot dejstvo. Četudi sem si še bolj obljubljal. Po pogrebu že naslednji dan ne bi našel nobenega groba, čeprav sem bil pazljiv na vsak korak. Prav zanimivo ali pa niti ne. Dvomil sem, o tem govorim, da si bom tokrat zapomnil, kje je pokopan moj dobri prijatelj. Ja, ne morem drugače reči. Kot da grobov ne najdem, kot da sem prepričan, da se grobovi nekako sami od sebe iščejo. Lahko tako rečem.

Dobro, razumljivo je, da niti svojega ne bom našel, ampak prispela sva. Vem le, da je čisto blizu cerkvica, kjer se pa že pomešajo strani neba. Vsaj meni. Morda zaradi tega nimam nobenega odnosa do njih. Do strani neba in seveda tudi do grobov, ampak v redu. Lahko bi začel na dolgo in široko govoriti o njih, vendar ne bom, zato se ustavimo že pred Kolškovim. Res dobro, da je bila pot kratka, ker drugače bi se o tem razgovoril tudi na licu mesta, tako pa sem bolj poslušal Mojco, po kateri bi lahko končno meril, koliko sva oddaljena od tega zadnjega počivališča. Nič pametnega mi ne pade na misel in končno zakaj bi mi sploh moralo. Tako nesmiselne so lahko smrti. Nič novega. Grobek sem že zagledal. Seveda sem ga. Pri prejšnjih ugotovitvah mi ne bi nič pomagalo. Še vedno ga ne bi našel ali pa bi vendarle ga? Ne govorim, da mi je zasijalo upanje, češ da pri vseh rečeh obstajajo izjeme. Morda res, toda kaj ko bom spet dodal, in kaj potem. Kaj naj rečem? Kot da sem prišel k Petru in v nekem smislu se je res to dogajalo. Obstal sem. Kot da ne bi bilo več nobene poti. Ne vem, če ima pomen opisovati grob, gotovo ga ima, bolj me je pretreslo, da sem ga res poznal. Kot da bi bil tam že celo večnost. Točno. Najprej nisem našel njegovega imena. Bil je na nekakšnem majhnem obelisku poleg glavne pogrebne plošče ali kako naj ji rečem. Peter je pokopan v Mojčinem družinskem grobu. Kako sem spet to rekel. Obljubila sta si, da bosta skupaj. V življenju in smrti, kar je v redu in se sploh v redu tudi sliši. Če se seveda spet omejim nase. Že med potjo mi je čebljala o tem. Mene je stisnilo. Seveda sem pomislil, s kom bom pokopan jaz. Sam? Prekleto sam. Tako se je odvijal tudi pogovor. Ime je bilo vklesano. Nisem še omenil, da nisem vedel, če naj na grob dostavim kakšno svečo, kakšno cvetlico morda. Predvsem se nisem hotel vsiljevati, saj na grobu piše ime in pod njim ne piše nobenih zahtev. Denimo nobenih rož, nobenih sveč. Mislim, da sem pravilno ukrepal. Tudi o tem mi je Mojca. Vsaj zdi se mi. Dobrodošel bi bil kvečjemu kakšen cvet. Ja, saj sem poznal Petra Kolška. Gledal sem tisti obelisk ali kako naj mu rečem. Nekako me je prevzel, ni druge besede. Približal sem se mu. Ne da bi si posebej ogledoval Petrovo ime, ampak na vrhu plošče je bila nekakšna jasa, kar ne rečem kar tako. Kot vrh drevesa. Pod nebom, ki je res odprto zaradi tega, da ptiči ne treščijo v njega. Brezmejnost, ki mi jo je morda navajal prav Peter. Ptiči? Na vrhu obeliska so bili prav ptiči. Če sem bolj natančen, so bili trije. Ali so trije, da ne bom še kaj rekel. Zakaj niso štirje, zakaj jih ni pet ali več? Ali manj?! Roka se mi je sama od sebe stegnila, pobožal sem jih. Mojca je opazila in mi začela govoriti nekaj o tehnični izvedbi obeliska. Jasno je, da so bili pritrjeni, da jih ne bi mogel odbiti niti z macolo, če bi jih že hotel, a nekako me ni prepričala. Koliko je imel Peter za povedati o tej naravi! Kako jo je imel rad. Tiste najbolj preproste sprehode. Tiste hribčke in doline. In ptice. Tudi gobe, druge gozdne sadeže in vse po vrsti, kar je v naravi, ki je šla meni posebej zadnje čase tako nepopisno na živce. Nisem je več obvladal ali kako bi rekel. O tem sem nekaj jecljal, prav o tem. Očitno me je nekaj pretreslo, še sam nisem vedel kaj. Ja, naravo sem včasih obvladal. Vsaj zdelo se mi je. Kot da bi jo moral spet osvojiti. Saj ne bi vedel, zakaj se je šlo, če me ne bi pred dolgimi, dolgimi leti prav dvigovala in nisem mogel brez nje. Kot da sem jo povsem zanemaril in seveda me je pustila potem na cedilu. Vem, o čem govorim. Vsaj enkrat se skušam pri sebi nekaj nasmejati. Kot da se je svet obrnil na glavo. Mojci sem navedel dva primera. Na hitro. Ne bi jih ponavljal in moril z njima. Spomini, spomini pač, življenje, življenje pač, ki se izteka. Vedno bolj sem bil zazrt v tiste ptičice na obelisku. Vedno bolj sem jih štel. Vedno bolj, ampak tri so bile. Nekaj me je begalo, nekaj me je strašansko begalo. Morda samo število. Tudi če bi bile štiri, gotovo ne bi bilo drugače. Sem ocenjeval, koliko prostora je sploh na grobu za ptice, če pustim obelisk na miru. Kakšen izraz že sam po sebi, obelisk, končno so bile pa to ptice, ki se jih ni dalo splašiti, če jih lahko tako skromno označim. Spraševal sem se, če lahko kakšna druga zaide med njih. Se spusti iz neba, ki ga ni ali vsaj tistega, ki ga ne slutimo. Seveda sem vse navedeno držal v sebi. Nisem govoril Mojci, ki je še predobro vedela za stanje. Ko obdržiš kaj samo zase. Čeprav nisem maral nobenih primerjav, takšnih skoraj za lase privlečenih, ampak vsiljevale so se predvsem mimo moje volje. Končno, kaj mene brigajo ptice. Vedno so me več ali manj motile. Še posebej zadnje čase, da spet ne omenjam vse narave, vsega okrog sebe, ampak tam so bili. Natančno trije ptiči. Njihovo lego sem že pozabil, niti takrat je nisem hotel po svoje sestavljati.

Peter, Peter!

Tako preprosto je bilo v resnici vse skupaj, kot je lahko preprosto samo življenje. Zaradi tega sem ga imel tudi rad, celo neznansko rad. Nasvidenje, nasvidenje. Adijo, adijo, Peter. Se vidimo, se vidimo.

Z Mojco sva se odpravila na kavo. Nisem veliko govoril. Bolj sem bil izgubljen, kot sem si mislil. Nisem vajen pokopališč, nisem vajen grobov. Najbolj so me begale tiste ptice. Nisem se spraševal, če bom moral večkrat obiskati Petra. Ja, zmeden sem bil. Obnašanje je bilo vprašljivo, seveda moje, gotovo sem se zato potopil bolj v samega sebe, kot bi se sicer. Kot da bi bil utrujen od besed. Tako od izgovorjenih kot tudi tistih, ki so hotele priti na svetlo. Morda se mi je prvič kaj podobnega dogajalo. Morda to naredijo prav pokopališča? Ne vem, niti nočem vedeti. Kot da so na pokopališču pokopane tudi besede, ki še vedno živijo. Tako nekako sem se počutil.

Mojčine besede so se več ali manj dotikale Petra. Le koga drugega! Zdaj je bil še bolj samo on. In vedno bolj bo. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Tudi mene se je vse skupaj dotaknilo. Jasno, povsem jasno. Smrt je z vsakim dnem drugačna. Kar se mene tiče. Govorim o letih. Počutil sem se, kot da sem še vedno na pokopališču. Le kako drugače bi se?! Veliko vsega je bilo povezanega tudi s prihodnostjo, ki je več ni. Nič mi ni pomagalo prepričevanje, da je Peter zame živ. Mojca mi je rekla nekaj v zvezi s tem. Očitno nekaj v zvezi s sanjarjenjem, čeprav ne dobesedno. Saj ni nič več takega, nič več takega ne obstaja, skratka, ko sem ji potožil, da ni nič več pred mano, mi je zabrusila, naj se obrnem v preteklost. V spomine. Saj, nič ne rečem, ampak v spomine? Tukaj in na tem mestu se res spet razlikujemo. Kakšne spomine?! Njej je lahko, ima Petra. Mojca še živi z njim. To je dejstvo. S kom naj jaz živim? Otročje bi mi se mi bilo zatekati v spomine, da tudi s tem že enkrat končam. Kot se končuje prav vse. Peter me je jasno in glasno opozoril na to. Če bi se lahko vsemu skupaj smejal. Morda Mojčini ponudbi? Za spomin na Petra mi je bila pripravljena odstopiti nekaj njegovih kosov oblačil. Podarila bi mi jih. Če sem bolj natančen, mi je predlagala zgolj širok izbor njegovih srajc. Kar maneken je bil. Ne le vodke in vina, ampak nič nisem rekel. Ne, ne, njej nisem zaupal o zapletu z njimi, še posebej s poletnimi. Kako hitro sem prišel k sebi. In spet, kaj naj rečem? Končno še nikoli nisem dobil takšne ponudbe, ni se pa nakazovalo, da je še kaj pred mano. Ne, ne, nisem se zagrel, kar je Mojca začutila. Nekaj je namignila, da imam že tako ali drugače veliko srajc. Vsaj nečesa, sem skomignil, čeprav so mi še tiste postajale odveč. Zadnje leto sem opazil, da lahko nosim le še bele. Morda še črne, blizu mi je tudi siva ali kakšna temno modra. V letu, dveh se je zgodila ta sprememba. Ne rečem, da se ni nakazovala. Prav bal sem se tega momenta, ki je posebej čez zadnjo zimo res nastopil. Kot da sem želel postati čim manj opazen. Ne govorim, da sem kdaj bil, ampak žalostno je, ko se poslavljaš tudi na ta način od določenih obdobij, ki so dolgo trajala in so se mi vtisnila v spomin. Smešni so bili poskusi, ko sem bil recimo dobre volje in sem si nadel havajsko srajco, nič več pa niso bili smešni, ko sem se že v pritličju obrnil in se odpravil v svoje deveto nadstropje in srajco zamenjal z omenjenimi. Ne poskušam več. Zbledelo bo, kot je zbledelo prav vse po vrsti in srajce sploh niso slab primer, da sem vse skupaj nekako ponazoril. Še nekaj. Po dolgem času sem se sploh spomnil, kako sem bil leta nazaj reven. Ne, da sem sedaj bogat, kar se pokojnine tiče, je takšna, da nekako shajam, a to so povsem druga poglavja. Ne vem, ali bi moril z njimi ali ne bi, toda dolgoletna negotovost še vedno ni popustila. Štirideset let je trajala. Če bi se vsaj odločil za njo. Vedno sem živel nekako takole, češ saj se bom lotil česa pametnega. Ne pa pisanje, s katerim sem začel in očitno tudi zaključil vsa svoja takšna in drugačna obdobja. Ko sem omenjal dobesedno revščino, sem hotel povedati naslednje; enkrat davno mi je Peter izročil nekaj svojih rabljenih oblačil. Kaj je zdaj to? To, kar sem rekel. Če pomislim na tiste čase, je bilo res težko. Jebenti, jebenti! Moram malo vzdihovati. Mislil sem, da dobro skrivam svojo bedo, kar več kot očitno ni držalo, čeprav ne morem zagotovo reči niti tega, mislim, da sem jo skrival. Vse skupaj je nekako sovpadalo z obdobjem, ko sem bil popolnoma sesut. Saj sem bil končno celo življenje, in ko propadeš tudi takole na zunaj, potem to gotovo res ni zavidanja vredno. Ne vem niti tega, kako sem se takrat obnašal, mislim, ko mi je Peter ponudil nekaj ponošenih srajc, nekaj nogavic, morda je bil v vrečki tudi kakšen toplejši kos oblačila, ampak tako je pač bilo, hočem reči, da se ne spomnim, če je bil občutek grenak. Dosti drugačen vsekakor ni bil, dobro vem, da sem vrečko sprejel. Res, spomin zbledi, še posebej se tako dogaja, če se česa nočeš spomniti, kar gotovo pomeni neizpodbitno dejstvo, da sem čutil sram. Zadrego in sram. Ne, ni moglo biti drugače. Kakorkoli se trdim, ne morem priti bliže tistemu večeru, čeprav nekaj sem že dosegel. Ugotovil sem, da je bil večer, in spomnil sem se, da je bilo v nekakšni najemniški sobici, ki jo je zasedal Peter. Gotovo se skušam spomniti njegovega izraza, ko mi je vse skupaj predajal in ko sem vse skupaj sprejel. Gotovo me ni hotel ponižati, gotovo mi je hotel samo pomagati, mi priti čisto blizu, saj mi je tudi kasneje večkrat ponujal denar. Da bi mi kaj posodil, ko mi je šlo že tako za nohte, da je bilo nevzdržno. Vsega skupaj nisem zaupal Mojci, ki mi je po tolikih letih spet ponujala srajce. Najbrž je celo vse vedela. In preklete srajce! Dosegla je, da o tistih poletnih ne bom več premišljeval in kaj šele razpredal o odpetih gumbih in kocinah. Kot da bi mi zaprla usta. Nepredušno. Saj mi je enkrat skoraj zabrusila, da sem vse napisal o njem. Kot da je postal Peter brezmadežen. Smrt ima res svoje poti. Tisti spomin je bil več kot očitno boleč. Muzal sem se in nad samim sabo sem bil presenečen, ko sem molčal in ko nisem o tem na dolgo in široko spregovoril, kar sicer zelo rad, če ne že najbolj rad počnem. Upal sem le lahko, da me Mojca ne bo preveč silila. Dobro, četudi bi me, ne bi moglo priti do drugega, kot da bi ji zaupal. Očitno se opazi, da nerad govorim o tistih časih in ne vem, kako bi se spopadel s tisto Petrovo dobrodelnostjo ali kako naj rečem. Pustil jo bom na miru, ne bom se ubadal z njo. Nazadnje sem Mojco prosil za spomin na Petra – izvod njegove knjige Dekleta pojejo. Meni gotovo ne, česar ne rečem mimogrede. Z Mojco sva se kmalu poslovila in odtavala vsak po svoje. Dobesedno odtavala.

*

Knjige seveda še vedno nisem prebral. Na prvo mesto sem primaknil njegove zadnje rokopise. Menda so bili objavljeni v Sodobnosti, toda le kdo bi listal taisto Sodobnost, tako da mi jih je Mojca ljubeznivo dostavila skopirane ali kako naj rečem.

Zasmrtje se pojavlja oziroma odpira, najbolj na rit me je vrgla pesem, ki omenja, da v smrti izginejo spoli. Da ni več moških in žensk. Kot da tega ne bi vedel, le izraziti nisem znal, za to so drugi, ki jim je uspelo. In nazadnje in nazadnje! Pred par dnevi mi je Mojca poslala opremo za njegove izbrane pesmi. Le naslov sem prebral, glasi se Neslišna navodila, in spet sem pristal na riti. Vse skupaj se je končno povezalo, saj se mi je razjasnilo, kakšno darilo mi je Peter prinesel v Brazilijo, kjer sem v sanjah živel. Očitno jih smrt razloži. Sanje. Življenja po vsem povedanem še več kot očitno ne. Bal sem se, da se bom začel dušiti in vse to. Darilo je bilo lahko eno samo, s čimer govorim, da so se mi končno res razjasnile tiste sanje.

Ja, Peter mi je stisnil med dlani enega ptička iz svojega groba.

Knjigo Petra Kolška Neslišna navodila, ki je izšla pri Mladinski knjigi, lahko kupite na tej povezavi.