»Saj, mogoče je pa norost druga beseda za nadarjenost, za čuden talent.«
Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov.
V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic. »Babica mi ni brala najobičajnejših knjig, ampak take, kot je Slava vojvodine Kranjske. In med njimi je bil tudi Tantadruj.« Knjiga, ki jo je takrat očarala, danes z njo »raste in se nikoli ne postara«. Po njenih besedah je zgodba zgoščena, visokokalorična, ritmična in zveneča, takšna, da bi jo lahko celo uglasbila.
Danes jo pripoved nagovarja drugače. Predvsem kot mamo. »Vsem mamam polagam na srce, naj skrbno izbirajo besede, ki jih povedo svojim otrokom, predvsem zato, ker lahko z njimi zaznamujejo življenje človeka.« Tantadruj je namreč deček, ki verjame, da ga sreča čaka po smrti. To prepričanje pa mu je vsadila prav njegova mati.
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti. »Norost je hranjenje otroka v sebi, kar ti omogoča, da vedno znova verjameš,« pravi. V Kosmačevem svetu so pravzaprav čudaki tisti, ki ohranjajo človečnost. Tantadruj in njegovi prijatelji, Peregrin, Božorno-Boserna, Rusepatacis, vsak na svoj način uresničujejo svobodo biti to, kar si, četudi si v očeh skupnosti zato drugačen.
Vsi bi morali na obisk v Kosmačevo ordinacijo pri Tantadruju, pravi Tinkara. »Tantadruj je prostor, kjer lahko preverimo svoje psihofizično zdravje. In če se ob branju znajdemo med smehom in solzami, potem smo na dobri poti.«
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Z balkona Balkana naj se odpirajo novi razgledi, pa naj nanj stopimo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji, Sloveniji … V okviru projekta Na balkonu Balkana, ki ga na AirBeletrini tkemo s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije in v sodelovanju s partnerji iz držav nekdanje Jugoslavije, smo v ponedeljek priredili javni pogovor, pri katerem je sodeloval še gostitelj, Forum slovanskih kultur.
Živahen smeh in poglobljen razmislek o tehtnih temah so spodbujali: klasična filologinja in antropologinja dr. Svetlana Slapšak, glasbenik in pisatelj Damir Avdić ter pisateljica, pesnica in predsednica Mladega PEN-a Slovenije Selma Skenderović. Vsi trije že dolgo živijo v Sloveniji – in nobeden več ne šteje, kolikokrat je že slišal vprašanje: Od kod pa si?!
Z njimi sem se imel čast pogovarjati AirBeletrinin urednik Andraž Gombač.
Razpravo je v vili Zlatica gostil Forum slovanskih kultur. (Fotografija: Teotim Logar)
»Beletrina si že vseh trideset let svojega obstoja intenzivno prizadeva sodelovati z različnimi ustvarjalci, institucijami in drugimi na prostoru nekdanje Jugoslavije,« je v uvodnem pozdravu poudaril direktor založbe Mitja Čander. »Najintenzivnejše sodelovanje doslej so predstavljali večjezični Sarajevski zvezki – Sarajevske sveske – Saraevski tetratki – Sarajevo notebook. Imel sem čast, da se bil še zelo mlad del uredništva. Ta revija je leta 2002 nastala kot pobuda progresivnih, liberalnih intelektualk in intelektualcev iz dežel nekdanje Jugoslavije. Lahko si predstavljate, da je bilo to kar zahtevno početje, v tedanji klimi, ki ji je današnja žal precej podobna. Sarajevski zvezki so bili izjemno pomemben projekt, seveda po zaslugi izvršne urednice Vojke Smiljanić – Đikić in mnogih drugih. Na Beletrini, ki je sodelovala kot eden od partnerjev, smo tudi pozneje tuhtali, kaj še lahko naredimo, da bi povezali intelektualke, intelektualce, književnice, književnike in druge na tem področju, seveda na sodoben način.«
Ponosen je na uspešen začetek novega projekta Na balkonu Balkana, ki so ga že v krstnem letu s sodelovanjem podprli prvokategorniki, začenši s Slavenko Drakulić, z Miljenkom Jergovićem in Goranom Vojnovićem. Njihove razmisleke objavljamo v več jezikih: slovenščini, hrvaščini oziroma srbščini, angleščini, tudi makedonščini …
»Projekt Na balkonu Balkana je primer kulturne diplomacije, s katero skuša Slovenija v sodelovanju s partnerji, kakršen je Beletrina, uveljavljati svojo mehko moč,« je nadaljeval dr. Jernej Štromajer z Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. »Zakaj je to pomembno? Ker tako lahko tudi majhna, a kulturno in še kako močna Slovenija pokaže, kako vidi svet in kako drugi vidijo nas. Na Zahodnem Balkanu lahko svoje znanje, povezave in izkušnje, tudi grenke, delimo z drugimi, svetu pokažemo, kaj se dogaja pri nas, pa tudi kako dogajanje po svetu vpliva na nas. Antonio Gramsci je pred stoletjem dejal, da se v času, ko stari svet umira in novi svet šele prihaja, spoprijemamo s hudimi težavami. Tudi danes vidimo, kako se spreminja svet, seveda pa tudi naša regija. In ugotavljamo, kako pomembna je kultura – za medkulturni dialog, za premoščanje razlik, za izmenjavo pogledov, predlaganih rešitev … Hvala vsem, ki pomagate.«
Zbrane sta uvodoma nagovorila dr. Jernej Štromajer z Ministrstva za zunanje in evropske zadeve in direktor Beletrine Mitja Čander. (Fotografija: Teotim Logar)
Pomenljiv je tudi kraj našega ponedeljkovega srečanja: vila Zlatica ob vznožju Rožnika, na robu ljubljanske Rožne doline. Svojčas je bila domovanje slavnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja (1851–1941), ki jo je poimenoval po hčerki Zlatici. Ni naključje, da danes v njej domuje Forum slovanskih kultur, je uvodoma pojasnila vodja projektov Mateja Jančar, saj je bil Hribar tudi velik slovanofil.
Ne le to, smo se spomnili – liberalec ni hotel biti več župan, potem ko so v Ljubljano prikorakali italijanski fašisti. Raje kakor da bi služil pod njihovim jarmom, je 18. aprila 1941 pri 90 letih storil samomor: protestno se je ovil v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.«
***
Tudi v ponedeljek so nas v vili Zlatica nagovorili pogumni. Dr. Svetlana Slapšak je najprej odgovorila na vprašanje, kolikokrat in v kakšnih okoliščinah so ji v rodni Srbiji že odvzeli potni list. »Trikrat. Prvič za štiri leta in dvakrat za eno leto. Skupno sem bila brez potnega lista torej šest let,« je pobrskala po spominu. »Leta 1969 so mi ga odvzeli, ker sem sodelovala v študentskem gibanju, zlasti ker sem na Filološki fakulteti v Beogradu organizirala ‘atensko demokratično glasovanje’ za študentski forum, med katerim so bili seveda transparentno izvoljeni vsi tako imenovani ekstremisti. Drugič so mi potni list vzeli po prav komičnem sosledju dogodkov: vrnili so mi ga, mi dali državno štipendijo – in mi potni list spet odvzeli po vrnitvi iz Grčije! Za eno leto. Tretjič so mi ga odvzeli leta 1987. Takrat nisem več ustrezala Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, kjer sem bila znanstvena sodelavka, pa niti drugim institucijam tam. ‘Ona sovraži vse srbsko,’ so pravili. Po selitvi v Slovenijo pa ravno nasprotno – leta 2006 je Stane Granda izjavil, da sem sovražnica vsega slovenskega. Stvari so se uravnotežile, tako da sem pomirjena.«
Svetlana Slapšak: »’Ona sovraži vse srbsko,’ so pravili v Srbiji. Po selitvi v Slovenijo pa ravno nasprotno – leta 2006 je Stane Granda izjavil, da sem sovražnica vsega slovenskega. Stvari so se uravnotežile, tako da sem pomirjena.« (Fotografija: Teotim Logar)
Damir Avdić se je nasmehnil: »Ko že omenjate potne liste – kadar sem šel podaljšat potni list ali osebno izkaznico, so me tako v Jugoslaviji kakor potem v Bosni zmeraj vprašali, kje trenutno živim. Edina, ki je vedno vedela, kje sem, je bila vojska, tako jugoslovanska kakor poznejša. Oni nikoli niso izgubili sledi za mano.«
Po krvavem razpadu Jugoslavije in vojni je nekaj let preživel v San Franciscu. Kaj balkanskega je najbolj pogrešal v ZDA? »Hja, ne bi rekel, da sem kaj zares pogrešal,« je skomignil. »Se pa ob tem spomnim, da je prijatelj, ki je šel z mano, s sabo vzel samo nekaj: kasete! Z glasbo in s filmi. Ampak v Ameriki sva ugotovila, da naših VHS-kaset tam ne moreš gledati. Po treh letih in pol v ZDA pa sem se odločil, da se vrnem v Bosno. In si skupaj z bratom spet ogledal kultno komedijo Balkanski špijon. Že prej sem jo nekajkrat gledal, zmeraj mi je bila super … pred vrnitvijo domov pa sem se med gledanjem tam čez, na drugi strani, zaskrbljeno vprašal: pa kam se jaz to vračam?!«
Dvorana je bruhnila v krohot. Avdić pa: »Zdaj se smejemo, ampak takrat mi ni bilo do heca.«
Pa ga ni nikoli prijelo, da bi se vrnil v ZDA? »Če že govorimo o nostalgiji – edina nostalgija, ki sem jo začutil, me je obšla leta 2016. Nostalgija po San Franciscu. Poklical sem prijatelja, ki je še zmeraj živel tam, in mu ves navdušen obujal spomine na svoje bivanje tam v devetdesetih. ‘Pozabi,’ je rekel, ‘mesto, v katerem si živel, ne obstaja več.’ Povsod so spremembe, kot smo slišali: nekaj odmira, nekaj se še ni rodilo, mi pa smo tu, nekje vmes.«
Damir Avdić: »Če že govorimo o nostalgiji – edina nostalgija, ki sem jo začutil, me je obšla leta 2016. Nostalgija po San Franciscu.« (Fotografija: Teotim Logar)
Selma Skenderović, hči Bošnjakov iz Črne gore, se je leta 2001 rodila na Kosovu. Pri njenih devetih letih se je družina priselila v Koper. Tu je odraščala, se šolala, se kot gimnazijka pospešeno oblikovala v pisateljico, pri devetnajstih letih pa kot najmlajša dotlej zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020, postala »uršljanka leta«. Sledil je knjižni prvenec, zbirka kratke proze Zakaj molčiš, Hava? (Revija Mentor, JSKD, 2021), predlani je na knjižnem sejmu v Sarajevu prejela nagrado za najboljšo mlado avtorico, lani pa je pri Cankarjevi založbi izšel še njen romaneskni prvenec In če vsi pozabijo. V njem študentka Zineta, ki je sicer ne gre preprosto enačiti z avtorico, priznava tudi, kako jo moti, da se z njo tako Slovenci kakor drugi pogovarjajo izključno o tujstvu, diskriminaciji ter razlikah med muslimani in Slovenci: »Slovenci me tolažijo s tem, da sem dobra tujka, ker sem se zgledno prilagodila slovenskemu okolju. Da se mi niti po naglasu ne pozna več, da se nisem rodila v Sloveniji. Za razliko od nekaterih drugih tujcev, ki bi jih bilo treba poslati nazaj, od koder so prišli, če se ne mislijo prilagoditi.« Ugotavlja, da je »privilegirana izdajalka«, obkoljena z mnogimi, premnogimi stereotipi.
Povsem drugačen pisatelj Alojz Rebula (1924–2018), ki se je v Šempolaju pri Trstu rodil in odraščal pod fašizmom, je pravil, da se je načrtno mojstril v slovenščini tudi iz sle po maščevanju nad Benitom Mussolinijem – maščevati se mu je hotel »s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino«. Morda se je tudi Selma Skenderović slovenščini, ki jo je sprva mojstrila, zatem pa skupaj s primerjalno književnostjo doštudirala v Ljubljani, posvetila – no, ne iz sle po maščevanju, ampak iz kljubovanja, češ: tu sem, ne bom molčala, poglejte me in zlasti poslušajte me!
»Iz maščevanja res ne, iz kljubovanja pa morda res,« se je nasmehnila. »Če ne bi dovolj dobro govorila in pisala v slovenščini, mi najbrž nihče ne bi prisluhnil. Imam pa zadnje čase dvome tudi okrog tega … Na lanskem tradicionalnem mednarodnem srečanju PEN-a na Bledu sem govorila tako v angleščini kakor v slovenščini. Ko me je kolega iz tujine slišal v slovenščini, je prikimal, češ kako je slišati, da je to moja materinščina. Drugi so mu hitro pojasnili, da slovenščina ni moja materinščina. Kar je bilo zanimivo, saj smo vse srečanje razpravljali prav o tem, v katerem jeziku kdo piše. Mogoče pa je prišel čas, da napišem še kaj v materinščini, sem pomislila. A me to privede do manjše težave, saj prave materinščine nimam. V slovenščini je zame vse poenoteno, ni mi treba oklevati, se odločati, ali naj pišem srbsko, hrvaško, črnogorsko, bosansko …«
Pa se v Sloveniji res še zmeraj počuti kot tujka? »To ni povezano samo z jezikom. Marsikaj vpliva na to, ali se počutiš kot tujec, tujka. Tudi danes sem se počutila kot tujka, ko sem brala na kupe novic in mnenj o tem, kaj vse je treba storiti z romsko skupnostjo v Sloveniji. Občutje tujstva ti pogosto vsiljuje okolje. Včasih se počutim kot tujka, včasih pa ne. Upam, da bo z leti vse bolj prevladovalo drugo občutje.«
Selma Skenderović: »Marsikaj vpliva na to, ali se počutiš kot tujec, tujka. Tudi danes sem se počutila kot tujka, ko sem brala na kupe novic in mnenj o tem, kaj vse je treba storiti z romsko skupnostjo v Sloveniji. Občutje tujstva ti pogosto vsiljuje okolje.« (Fotografija: Teotim Logar)
Selma Skenderović je kot deklica z družino v Slovenijo prišla leta 2010, Damir Avdić pa le leto prej, pri svojih petinštiridesetih. Se pogosto vrača v Tuzlo? »Veliko nastopam, tako da sem prisoten v tem prostoru,« prikima. »Zdaj se v Tuzlo vračam predvsem zaradi mame. Stvari se res spreminjajo, celo prijatelji, ki živijo tam, mi pravijo, da se v lastnem kraju počutijo kot tujci. Nekateri odhajajo, drugi prihajajo, tako da ti ni treba nikamor oditi – na lepem ugotoviš, da poznaš komaj še koga v svojem kraju.«
Igra tudi drugod po Evropi, povsod, kjer razumejo »naš jezik«, pravi.
(Fotografija: Teotim Logar)
Pred sestrami in brati na jugu Praslovana in svoje druge pogosto prepeva tudi Zoran Predin. V intervjuju, ki smo ga na AirBeletrini pred dnevi prav tako objavili v projektu Na balkonu Balkana, ugotavlja: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.«
Svetlana Slapšak: »Osemdeseta doživljam kot čas, v katerem so se pojavile nekatere nove ideje, ampak niti približno tako revolucionarne, kakor so bile tiste v letih 1968–1971.«
Je tudi Svetlana Slapšak največ svobode čutila v osemdesetih? »Nekaj časa že, ampak ne prav dolgo. Po Titovi smrti je nastopilo obdobje, v katerem si lahko napisal nekaj več kot prej. Ampak spet – ne prav veliko več,« se je zasmejala. »Še leta 1983 je bilo v Beogradu sojenje zaradi besed, zaradi ‘verbalnega delikta’. To je zame ključen prelom: na eni strani je bila večina, prepričana, da so kolektivne pravice pomembnejše od človekovih pravic, na drugi pa mi, manjšina, ki je zagovarjala, da nič ni pomembnejše od človekovih pravic. Takrat je bilo že jasno porajanje te pošasti nacionalizmov. No, nekako do leta 1989 sem še lahko pisala o marsičem, tudi o Albancih, Slovencih … in na velikem sestanku srbskega združenja književnikov sem med štiristo in več udeleženci edina rekla, da je embargo na slovensko kulturo eno navadno sranje. Pa me niso izžvižgali. Torej je bilo res obdobje, ko si je bilo mogoče dovoliti nekaj več. Osemdeseta doživljam kot čas, v katerem so se pojavile nekatere nove ideje, ampak niti približno tako revolucionarne, kakor so bile tiste v letih 1968–1971. V osemdesetih ni bilo velikih družbenih vprašanje. Več se je dogajalo v umetnosti, v popularni kulturi, v seksualnosti … Ni bilo pa ključnih družbenih vprašanj, kakršna smo postavljali leta 1968, četudi naivno, z vero v večstrankarski sistem, ki se je potem v kapitalizmu izkazal za popolno iluzijo. Ampak revolucionarna sila in ilegalno delovanje sta bila pristna, vsekakor neprimerno bolj kot kaj potem v osemdesetih. Ha, pa še nekaj moram priznati: jugoslovanski rock mi je šel res na živce. Konec sedemdesetih in še pozneje v osemdesetih so prepevali hvalnice Titu, Računajte na nas in tako naprej. Da je rock pri nas spet nekaj približno takega, kakor je bil v šestdesetih letih, sem začutila leta 1983, ko je Bijelo dugme udarilo s Kosovsko. To je bila pa res pesem upora, takrat sem rekla: evo, končno, ja, dajmo! Ampak je na žalost trajalo kratek čas.«
Omemba tistih časov čudne spomine zbudi tudi v Damirju Avdiću: »Leta 1984 sem bil v JLA. V Zemunu. Vodil nas je oficir, ki je bil, milo rečeno, čuden. Nismo vedeli, ali je res na meji razuma ali se samo pretvarja. Obseden je bil z ameriško televizijsko serijo Dinastija, ki so jo takrat predvajali tudi na naši televiziji. Nekega večera je mojega tovariša in mene poklical v svojo pisarno. Naj z njim gledava Dinastijo. Rajši bi šla spat, ampak sva morala ubogati. Nisva vedela, kaj se dogaja. Tip se je čisto potopil v zaslon. V Dinastiji je nastopal tudi gej, ki se razkrije, prizna, kakšne spolne usmerjenosti je. Spomnim se, da se je oficir po ogledu tiste epizode obrnil k nama in rekel: ‘Kakšna svoboda mora biti to tam!’ Pomislite, oficir komunistične vojske!«
Ko se je smeh v dvorani polegel, je Damir Avdić povedal še, da je sam v osemdesetih v Jugoslaviji sicer čutil svobodo: »Ampak omogočal mi je ni sistem, temveč starši, ki so mi zagotavljali varnosti, in seveda mladost, ki mi je narekovala, naj preizkušam, kar lahko preizkušam.«
(Fotografija: Teotim Logar)
Tistim, ki smo odraščali ob jugoslovanskih filmih, nadaljevankah in nanizankah, ob rocku in pozneje punku, pa ob stripih iz serij Lunov Magnus in Zlatna serija, ob briljantno prevedenem Alanu Fordu in še marsičem, pogovarjanje v nečem, kar ni ne srbščina ne hrvaščina, ne predstavlja prevelike težave – mladi iz držav nekdanje Jugoslavije pa se danes povečini sporazumevajo v angleščini. Je nekoliko nenavadno, že res, a bolje v angleščini kakor nikakor, poudarja Selma Skenderović. In kot predsednica Mladega PEN-a Slovenije potrdi, da so povezani – prek natečajev, razpisov, revij, ustvarjajo na rezidencah tu in tam … Da, povezuje jih predvsem literatura. Kultura.
In se znajo oglasiti, kadar je treba. Kakor se je Selma Skenderović nedavno v projektu Na balkonu Balkana z zapisom Obsojamo nasilje in zlorabe oblasti v Srbiji, s katerim smo na AirBeletirni pospremili javno pismo Mednarodnega PEN-a.
***
Kaj izkušena znanstvenica in aktivistka, kakršna je dr. Svetlana Slapšak, priporoča mlajšim rodovom ustvarjalcev in svobodoljubnih protestnikov od Ljubljane do Beograda? »Naj nadaljujejo in vztrajajo!« pravi. Boj za prave reči prinaša tudi neprecenljivo ustvarjalnost. »In skrbijo naj za svoja telesa: hoja, performans, seks in rokenrol … Sodelovanje pa je seveda nujno. To so tesno povezane, prepletene kulture, odvisne druga od druge. Saj ne moreš živeti in ustvarjati, ne da bi vedel, kaj se dogaja deset kilometrov severneje ali južneje, zahodno ali vzhodno. Pa sprememba imaginarija: razumeti moramo, da Slovenija ni trdnjava goveje juhe, ampak prepišen prostor, križišče, ki ima neverjetne prednosti. In jih prepogosto ne izkoristi.«
Svetlana Slapšak: »Sodelovanje je seveda nujno. To so tesno povezane, prepletene kulture, odvisne druga od druge.«
Ah, da – sedimo in klepetamo v Ljubljani, pa še nismo povedali bistvenega, je še dodala Svetlana Slapšak: »Povejmo enkrat za vselej, kdo je kriv za vse to, za Balkan, za njegov imaginarij, za južnoslovanske jezike – Slovenci! Jernej Kopitar, Fran Miklošič, Luka Zima … in še nekateri drugi, povečini iz vzhodne Slovenije. Velikokrat govorimo o marsičem, a ključnega ne poznamo. A komu kaj povesta imeni Dora d’Istria in Grigor Prličev? Nikomur, a ne? No, Dora d’Istria je psevdonim romunske plemkinje albanskega rodu, govorila je osem jezikov, blestela v sicer izključno moških pesniških krogih v Atenah, napisala je študije o ustnem pesništvu vseh mogočih narodov na Balkanu, prva ugotovila, da so vse to prve ustvarjale ženske – in to je ugotovila v šestdesetih letih 19. stoletja! Njen sodobnik Grigor Prličev iz Ohrida je študiral medicino in jezikoslovje v Atenah, v grščini napisal ep o hajduku Armatolis in zanj dobil nagrado atenske Akademije in naziv ‘novi Homer’. Po vrnitvi si je prvi na Balkanu zamislil knjižni jezik kot mešanico različnih jezikov, ki so na voljo. Takšni geniji so junaki Balkana, a jih nihče ne pozna! Moralo bi biti drugače, balkanologija bi morala biti predmet v osnovnih in srednjih šolah, od južnega predmestja Dunaja do Libijskega morja.«
***
Seveda so vsi trije gostje tudi brali iz svojih del: Svetlana Slapšak iz romana Šole za delikatne ljubimce (prevedla Seta Knop, Goga, 2020), Selma Skenderovič iz romana In če vsi pozabijo, medtem ko je Damir Avdić postregel z recitacijo pesmi Rođen kad je bilo bolje z albuma Human Reich (Kapital Rekord, 2013).
Zanimalo pa nas je tudi, katera temeljna dela, ki nam pomagajo razumeti Balkan, priporočajo. Katere knjige, filme, glasbo … karkoli.
Izbor Svetlane Slapšak: film Odisejev pogled, režiral Theo Angelopoulos. Knjigi: seveda Iliada in Odiseja: »Odisej je pravi Balkanec! Preberite tudi slovar Vuka Karadžića, je poln veselja, obscenosti, seksa in droge. Pod Kopitarjevim vplivom je Karadžić zapisal govorjeno, pristno, živo srbščino. Predlagam tudi branje Nikosa Kazantzakisa in poslušanje subkulturne grške glasbe. Brez tega ne more razumeti Balkana, v njej se mešajo balkanski, mediteranski, azijski, slovanski, vsi mogoči elementi, besede, zgodbe o zaporu, ljubezni, bolezni … Pa še pisatelj, ki ga ne smem pozabiti – Stevan Sremac! Je enakovreden Dickensu, po duhovitosti, enostavnosti, pameti. In pa dolga kolona ženskih avtoric. Tudi Julka Hlapec Đorđević, ki je bila prijateljica Zofke Kveder, pomagala ji je tudi, da se je uveljavila kot pisateljica. Pomnimo vse, kar so naredili in naredile s skupnimi močmi.«
Selma Skenderović: »Najprej bi priporočila Marka Sosiča in njegov roman Kruh, prah, ki je šel žal pretiho mimo, zaslužil bi si vsaj nominacijo za kako nagrado. Pa katerokoli knjigo Bekima Sejranovića. Meni je najboljša Nikamor, od nikoder, prevedena tudi v slovenščino. V prevodu imamo tudi Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Slavenke Drakulić in Kulturo laži Dubravke Ugrešić. Od mlajših Melida Travančić: Moja majka hrani mrtvog psa. Filmi, taki, ki so meni všeč: Parada, Halimina pot, Nikogaršnja zemlja, Popolni krog … Pa veliko drugega, seveda tudi pesmi. Kako lepo je Izet Sarajlić povedal v pesmi Prijateljem iz bivše Jugoslavije …«
Mimogrede, s to pesmijo v prevodu Ivana Minattija smo še konec lanskega leta sklenili prvo razpravo Na balkonu Balkana.
***
Izet Sarajlić: Prijateljem iz bivše Jugoslavije
Kaj se je čez noč zgodilo z nami,
prijatelji?
Ne vem,
kaj počnete.
Kaj pišete.
S kom pijete.
Katere knjige berete.
Ne vem niti,
ali smo sploh še prijatelji.
(Prepesnil Ivan Minatti, zbirka Lirika, Mladinska knjiga, 1999.)
***
Če smo že pri mojstrih verza – Damir Avdić se je spomnil, da je v srednji šoli veliko bral Ivana Gorana Kovačića. In z njegovo pesmijo Moj grob, ki jo zna na pamet, je večeru postavil piko na i.
Čisto na koncu pa se je oglasil še klasik Ivo Andrić. Iz Znamenj ob poti, posmrtno izdane obsežne knjige misli, spoznanj in opazk, je zazvenela tale v prevodu Janka Modra (Državna založba Slovenije, 1977):
»Ko opazujete našega človeka pri delu in govorjenju, prav gotovo lahko ugotovite, da ima zelo pogosto nekakšen presežek domišljije in dozo lenobe, večjo, kot jo ima večina drugih narodov. – Ali je domišljija vzrok lenobe ali narobe in ali ena in druga izvirata iz kakšnega skupnega, nevidnega izvirka, iz katerega priteka toliko drugih pomanjkljivosti in neurejenosti v našem življenju, to ni lahko ugotoviti. Pa bi bilo treba raziskati.«
Kdove, morda pa to raziščemo v naslednjih epizodah serije Na balkonu Balkana. Kakor je na koncu TV Dnevnika zmeraj pozdravil legendarni Janez Čuček: »Ostanite še naprej z nami.«
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Liu Cixin (1963), kitajski superzvezdnik žanrskega leposlovja, je najbolj znan po znanstvenofantastičnem romanu Problem treh teles, ki velja za prelomno mojstrovino. Doba supernove je njegovo zgodnejše delo. Če se lotimo branja recenzij, ki jih na internetu objavljajo navdušenci nad Problemom treh teles, pogosto zasledimo razočaranje. Delo se jim zdi spisano na suh način in v njem ne vidijo posebnega smisla.
Liu Cixin (Fotografija: Henry Söderlund / Wikimedia Commons)
V nekaterih pogledih jim lahko potrdimo. Roman na trenutke res deluje nekoliko okorno, stil pogosto ni preveč izpiljen, metapripovedni elementi, ki želijo pripoved prikazati kot delo zgodovinarja, pa vsaj do konca ne delujejo preveč prepričljivo. Četudi tu in tam naletimo na vrhunske poetične opise pokrajine pod učinkom nebesnega pojava, eksplozije zvezde supernova, ki človeštvo spravi v povsem nov položaj. Tudi liki so precej funkcionalistični, zelo jasno zastopajo določen tip voditelja z določenim osebnostnim značajem. Zgodba je precej neverjetna in od marsikoga zahteva pretirano žrtvovanje občutka za realizem. Zaradi omenjenega dogodka v vesolju na Zemlji namreč preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske.
Preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske.
Če želimo razumeti pravo vrednost prevoda tega dela (ki ga je neposredno iz kitajščine opravil Andrej Stopar), moramo poznati njegov družbeni kontekst. Izšlo je pri založbi Sophia, ki večinoma izdaja marksistično teorijo. In sicer v zbirki Izhodi, namenjeni akceleracionističnemu krilu te teorije. To se pogosto druži z mistificiranimi reakcionarnimi idejami in zavestno odstopa od »teoretske pravšnjosti«. Kar lahko razumemo kot obliko uporništva ali pa kot konformistično vračanje v »postmoderne sofizme« in lenobnost »sranja« oziroma bullshita, kakor ga je v slovitem eseju definiral ameriški filozof Harry Frankfurt. Nekaj tega »sranja« najdemo tudi v spremni besedi »divjega misleca« Miroslava Griška (»divja misel« je samoizbrana oznaka njegove knjige Eshatološka vojna). Pa vendarle je Griškov spremni esej, če odmislimo različne mistifikacije, denimo v obliki povezovanja mistične ezoterike in psevdoznanstvenih sklepov, dragocena kontekstualizacija tako romana kot kitajske kulture v času velikega gospodarskega vzpona te dežele. Danes proti vzhodu z upanjem zrejo tako levičarji kot desni tehnoutopisti.
Danes proti vzhodu z upanjem zrejo tako levičarji kot desni tehnoutopisti.
Kitajsko stoletje ponižanja se končuje. Če parafraziramo Griška, se končuje kitajska osirotelost. Otroški liki romana simbolizirajo izgubo tal pod nogami in stika s svojo veličastno tradicijo, ki so ga Kitajci doživeli z imperialističnimi opijskimi vojnami oziroma evropskimi invazijami pod taktirko Angležev. Pred njihovim vojaškim nastopom je po nekaterih ocenah Kitajska imela največji BDP na svetu. Po njem je bila devastirana. Do nedavnega je bila na Zahodu znana kot svetovna tovarna poceni in pogosto cenenih izdelkov, danes je vodilna tehnološka supersila, vodi v proizvodnji obnovljivih virov energije in ponuja politične alternative v času svojevolje finančnikov in tehnoloških gigantov, ki jih je kitajska Partija zmožna držati pod nadzorom in njihovo delovanje vpenjati v družbeno koristne smeri.
Če torej poznamo ozadje romana, ki je začel nastajati konec osemdesetih in bil objavljen v začetku dvatisočih, ter če nas zanima (geo)politika, bo branje za nas precej vznemirljivo. V njem bomo lahko prepoznali drzno napoved prihodnosti, ki se danes uresničuje.
Potem ko na Zemlji ostanejo le še otroci, se morajo najbolj nadarjeni učenci, izbrani na testnih igrah, soočiti z upravljanjem države. V fokusu so trije liki: Huahua, nadarjen voditelj, zmožen usmerjanja in motiviranja množic; Očalar, introventiran intelektualec in odličen operativec iz ozadja; ter Xiaomeng, ki je zaradi sočutnosti nadarjena za delo z mlajšimi otroci. Zahodni bralec_ka se bo morda nad tako ospoljeno delitvijo dela in osebnostnih lastnosti odzval z nelagodjem. Nasploh so osebnosti vseh treh likov, kot smo nakazali, karikirane, vendar pa s sociološke perspektive uspešno gradijo miselni eksperiment, kar je roman po svojem bistvu. Liu Cixin je tudi sam dejal, da piše neliterarna literarna dela. Delitev na politično, skrbstveno in konceptualno delo, ki mu dodamo še vojaški sektor pod vodstvom dečka Lu Ganga, smiselno ponazarja različne funkcije oblasti.
Osrednji problem, s katerim se kitajska otroška vlada sooči, je, kako motivirati otroke za delo. Da bi to storili, morajo najprej vzpostaviti uspešen sistem komunikacije. Pri tem pa jim pomaga kvantni superračunalnik. Že na tej točki lahko pokažemo, da je roman, kot mnoga druga dobra znanstvenofantastična dela, predvidel družbene trende. Kitajska namreč s pomočjo tako imenovane umetne inteligence precej uspešno povezuje želje in potrebe množic ter avtoritarno, a učinkovito oblast. Gre za edino supersilo, ki ji je uspelo tako imenovano umetno inteligenco socializirati in jo uporabiti za vzpostavljanje in nadgrajevanje družbene infrastrukture na tako široki ravni. Legitimne ankete kažejo, da avtoritarna oblast Kitajcev ne moti in da vladi zaupajo, kar je dober pokazatelj uspešnosti posredovanja računalniških naprav v medsebojni komunikaciji.
Kitajska s pomočjo tako imenovane umetne inteligence precej uspešno povezuje želje in potrebe množic ter avtoritarno, a učinkovito oblast.
Vendarle pa so otroci nemogoči, nedisciplinirani in si želijo predvsem igre. Očalar dobi idejo, da je mogoče gospodarstvo zagnati prav skozi igro. In ravno v tem trenutku se kitajskim voditeljem oglasijo ameriški. Tudi v zvezi s stanjem ZDA je roman pravilno predvidel prihodnost. Družba razpada, obsedena je z nasiljem in zabavo, ki ju pravzaprav enači. Na oblasti je Herman Davey: svetlopolti oblastiželjnež, neutruden in spletkarski. Spominja na figuro Donalda Trumpa, le da si tako vulgarnega in primitivnega lika, kot je Trump, Liu Cixin ni zamislil. Davey je še zmeraj veliko bolj uglajen in razgledan kot trenutni ameriški predsednik, četudi ga je Cixin želel prikazati kot barbara. Njegov svetovalec, stric iz ozadja, je Chester Vaughn, nečloveško, skoraj eterično hladni in makiavelistično inteligentni ter načitani deček, obenem tudi odvisnik od drog iz revne soseske.
Tako ameriška kot kitajska družba se ubadata s težavo, kako rešiti gospodarstvo in organizirati družbo nediscipliniranih otrok. Kitajci pri tem – razen poznega prebliska Očalarja – nimajo pravih idej, ki bi jih črpali iz izkušenj, saj se predpostavlja, da so odrasli Kitajci, ki so se zdaj poslovili, delovni in odgovorni ljudje. Nasprotno pa filozof Vaughn mora Daveyju le na pravi način namigniti, kaj je bistvo ameriške družbe – potrošništvo in vojna, nerazločljivo prepletena.
Očitno je, da Cixin Kitajsko zagovarja na civilizacijski ravni in da ZDA vidi kot barbarsko deželo. Vendar pa so njegove predpostavke o njeni kulturi in gospodarstvu zgodovinsko točne. ZDA imajo že dolgo tradicijo integracije delavskega razreda v potrošniško družbo prek zabavne industrije. Njeni zametki se začnejo pojavljati konec 19. stoletja, se hitro razvijajo v obdobju pred drugo svetovno vojno in se razplamtijo v času po njej, ko zabava in potrošništvo postaneta nepogrešljiv del ameriškega gospodarstva in identitete obenem. Fraza »having fun«, ki se pogosto uporablja v za nas nepričakovanih diskurzih, je v ZDA samoumevna. Zdi se, kot da je pogosto najvišji cilj življenja – »to have fun«, se zabavati. Vojaška industrija je omogočila širok razpon proizvodnje vedno novih potrošniških izdelkov, njihovo nakupovanje in »potrebo« po njih pa je ustvarjala, med drugim, zabavna industrija. Poleg potrošništva in zabave je temeljni steber ameriške povojne civilizacije vojaška industrija, ki sproža vedno nove invazije in konflikte, da bi lahko uspešno prodajala orožje.
Poleg potrošništva in zabave je temeljni steber ameriške povojne civilizacije vojaška industrija, ki sproža vedno nove invazije in konflikte, da bi lahko uspešno prodajala orožje.
Vojna kot izpostava vojne ekonomije je osnovni modus ZDA. V vojno ekonomijo pod pritiski ZDA vstopamo tudi mi. Dvigujemo izdatke za orožje in organiziramo novi sejem orožja, na katerem se srečujejo vojni dobičkarji. Tako ni čudno, da se Voughn in Davey domislita svetovnih vojaških iger – na Antarktiki. Po premisleku vabilo sprejme tudi kitajska vlada. Začne se eno najbolj absurdnih in nasilnih poglavij zgodovine, krvavi spektakel, v katerem Združeni narodi nimajo nobene prave vloge več, saj jih ZDA potisnejo na stranski tir. To je še ena srhljivo ustrezna napoved prihodnosti, ki jo živimo v času v živo prenašanega genocida in ameriškega napada na Združene narode, ki so tako ali tako služili neposrečeno imenovanemu svetovnemu redu, katerega predpogoj je bil neokolonializem in ki so ga vzpostavile same ZDA.
Tako kot v Liu Cixinovi viziji sta tudi danes na vidiku ostali dve supersili, ki usmerjata svetovno zgodovino, dve razvojni osi tako rekoč, ki temeljita na najnovejših tehnologijah in prek njiju usmerjata medsebojno gospodarsko bitko.
Vojno na Antarktiki, po ameriškem izigravanju vseh mogočih pravil, po hinavščini Britanije in Rusije, ki sta očitni tudi danes, odloči avtomatizirana kitajska jedrska tehnologija, za katero otroci niso niti vedeli, da so jim jo zapustili starši. Ta vizija je tako tehnoutopistična kot tehnodistopična obenem. Humanistično naravnanega evropskega bralca takšno zanašanje na tehnologijo lahko oblije s srhom in ga spomni na katastrofe totalitarizmov. Pri tem naj razčistimo: vsak fašizem je v osnovi totalitaren, ni pa totalitaren vsak komunizem. V bistvu ne gre za vprašanje ideologije in prepričanj, temveč za vprašanje razumevanja vloge tehnične racionalnosti pri upravljanju sveta. Če je takšna vizija omenjenemu tipu bralcev tuja, nam po drugi strani omenjena vizija lahko ponudi alternativno tehnopozitivno civilizacijsko vizijo, utemeljeno na drugačnem kulturnem modelu, kakršen je kitajski.
Vsak fašizem je v osnovi totalitaren, ni pa totalitaren vsak komunizem.
A če bi se Doba supernove končala pri tem, vseeno, ob vseh omenjenih literarnih pomanjkljivostih, morda ne bi bila tako prepričljivo delo. Ustavila bi se namreč pri resentimentalni ideologiji civilizacijske superiornosti, ki pogosto bolj zamegljuje kot razlaga. Zvenela bi kot popreproščena propaganda. Vzpon Kitajske je z naprednih družbenoekonomskih gledišč bolj zanimiv z materialistične kot civilizacijske perspektive.
Da se to ne zgodi, je vendarle odgovorna univerzalistična – četudi negativna – perspektiva romana. Konec namiguje, da so se igre nadaljevale v drugi obliki in da je človeštvo svet uničilo. Lahko si ga razlagamo tako ali drugače, vendar pa se zdi, da se simbolna kritika otroštva, kot danes idealiziranega stanja, ki pa je v resnici polno največjih krutosti, nanaša tudi na današnje človeštvo nasploh. Na naše infantilno, s spektaklom in raznovrstnimi dopaminskimi spodbujevalci prežeto človeštvo – oziroma njegov gospodarsko razviti del, vključno s Kitajsko – ki nas dela manj in manj občutljive za grozo, povzročeno drugim. Ta neobčutljivost pa odpira poti grozi, ki jo odločevalci kasneje lahko povzročijo tudi nam.
Ta neobčutljivost odpira poti grozi, ki jo odločevalci kasneje lahko povzročijo tudi nam.
Če torej roman ostane na ravni obravnave oblasti, ki izključuje nezrelo ljudstvo, tega ne smemo razumeti kot preprosto prikimavanje stanju. Vse prepogosto se namreč dogaja, da del levice iz svojih predstav o antiimperializmu izloči delavski razred, da izloči množice kot zgodovinski subjekt in se osredotoča na buržoazni konflikt voditeljev in civilizacij. Pripoved Dobe supernove se zaključi v taki katastrofi – ali jo lahko morda prepreči oblast, utemeljena od spodaj navzgor, ne glede na trenutno plodnost avtoritarne državne oblasti za kitajski razvoj? Oblast tistih, ki sestavljajo največji delež svetovnega prebivalstva in ki imajo največji interes za rešitev planeta … Neposredna oblast delavskega razreda samega, ki bi odpravila tudi državo in z njo povezani civilizacijski misticizem ter bi kulturno raznolikost vpela v plodno občečloveško sodelovanje na podlagi skupnega interesa.
Liu Cixin: Doba supernove (Sophia, 2024, prevod Andrej Stopar)
Uau, nadaljujem knjižno štafeto! Hvala, Alenka, za zaupanje, najina ljubezen do klenih ruskih vojakov v vojnih romancah je resnično povezovalna izkušnja. 😉
Svoj knjižni profil Berljivka sem ustvarila daljnega leta 2019. Ker sem na osebnem profilu vsake toliko časa objavila prebrane knjige in ker je bilo takih objav v resnici kar veliko, so me prijatelji spodbudili, naj si ustvarim dodatni profil – takega, kjer bom lahko objavljala samo knjige. Kakšna dobra ideja! Takrat še nisem imela pojma, da na Instagramu že obstaja tako velika in vedno rastoča knjižna skupnost, po domače si pravimo kar knjigogram, in pogumno sem se podala na pot branja in objavljanja. Profil je rasel zelo počasi, nisem se kaj dosti ukvarjala z njim … do pred nekaj leti, ko me je nekaj pičilo in me je popadla strast do ustvarjanja vsebin – od takrat se od objavljanja in branja ne odlepim niti za en dan! Odvisnost? Ne, knjižno-internetni molj! V tem času sem se povezala z marsikatero strastno bralko, saj nas poleg branja povezujejo še druge stvari.
Fotografija: osebni arhiv
Pri branju si sicer dovolim nihanja, kar pomeni, da ne berem vedno enako pogosto. Kdaj se zgodi tudi, da preberem le knjigo na mesec ali dva … Včasih se preprosto »zgodi življenje«, kdaj preberem kaj tako dobrega, da me ulovi »knjižni maček«, nato mine kar nekaj časa, da odprem novo knjigo, včasih pa preprosto zmanjka motivacije. A kot ve vsak pravi knjigoljubec, strast do branja ostaja. Če ne berem, to še ne pomeni, da ne negujem drugih knjižnih hobijev. Eno je branje, eno je kupovanje in zbiranje knjig, nekaj je dodajanje knjig na (namišljeno) TBR (to be read) polico, nekaj pa je kupčkanje knjig za naslednji letni čas/dopust/knjižne izzive ipd. Če ne v vseh, v vsaj dveh od teh dodatnih hobijev resnično blestim! Moja TBR polička se šibi pod težo knjig, ki jih želim prebrati, kupčkam pa tudi naduspešno. Veliko večino časa si knjige sicer izposojam v knjižnicah (v MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!), nekaj pa jih tudi kupim – a le tiste, ki se me resnično dotaknejo. Tako se denarnica ne izsuši preveč, omare s knjigami pa tudi ne zasedajo polovice stanovanja (le tretjino!).
V MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!
Branje me sicer v valovih spremlja že od malih nog, ko so mi doma brali pravljice in povesti, knjige so bile del mojega življenja vsak dan. Obkrožena sem bila tudi s knjižnimi policami in omarami, mama je bila res dober zgled, kako je branje lahko popolnoma zadovoljiv hobi. Velikokrat sem tudi slišala, »če ti je dolgčas, pa beri!«, in uh, kako sem se jezila! Podobno kot takrat, ko ti paše sladko in nekdo reče, da imaš v shrambi med ali marmelado. Pač ni isto! Nato pa sem nekje pri dvanajstih letih le zapopadla za ta predlog – in ugotovila, da skoraj nič ni boljšega kot branje in da bom v knjigah našla prostor in čas zase. Tako se je ponovno obudilo, kar sem že od nekdaj imela res rada. Potapljanje v različne svetove, spoznavanje novih likov, odkrivanje vsega novega, soočanje z ljubeznimi, razočaranji, strahom in grozo, smejanje ob prebranem in jokanje, ko je hudo. Vse to in še več sem našla v zgodbah knjig, ki sem jih dobila pod roke. Bralne značke sem opravljala z lahkoto, pri domačem branju pa se je malce zataknilo. Verjetno je ta prisila tudi tista, ki vedno odvzame nekaj »gušta« branju, in še danes me roki za branje večkrat ovirajo kot potiskajo naprej. Predvsem se je ta blokada izkazala za resnično nadlogo na faksu – kar sram me je priznati, kolikokrat sem šla na izpit iz književnosti, ne da bi prebrala knjigo, in kolikokrat se je to seveda videlo od daleč, tako da sem z izpita odletela kot »knof iz hlač«! No, iz vsake take izkušnje sem odšla močnejša, knjig pa, priznam, žal še vedno nisem prebrala (upam, da profesor dr. Niko Jež ne bere te rubrike).
Fotografija: osebni arhiv
Ko sem bila stara trinajst let, se mi je zdel Dnevnik Jadrana Krta nadvse zabaven, spomnim se, kako sem se na glas smejala ob prebranem in koliko motivacije mi je dalo to za nadaljnje branje. Požirala sem tudi dela Karla Maya; Vinetou, Old Firehand in Old Shatterhand so bili moji prijatelji in vedno se mi je zdelo, da bi znala opaziti, kdo se je plazil mimo v gozdu … So me le naučili veščin zasledovanja in prepoznavanja znakov v naravi! Presunila me je tudi Ana Frank s svojim Dnevnikom, ki je še danes moja najljubša knjiga. Prebrala sem ga mnogokrat, raziskala vse, kar se je o njej, njenem življenju in dnevniku dalo raziskati. Brala sem tudi različice dnevnika, ki so me begale, saj v času pred internetom na vsakem koraku ni bilo tako lahko dostopati do informacij, za kaj v resnici gre, ko berem isti dnevnik, a z različnimi vsebinskimi odseki … In mislim, da se je tukaj tudi rodila moja strast do branja knjig, kjer se lahko potapljam v človeško izkušnjo. Bližje kot druge knjige so mi tiste, ki se dotikajo človeškega trpljenja, ki opisujejo težke okoliščine, ki se velikokrat osredotočajo na travmatične dogodke – a me ne zanima toliko tisto težko samo po sebi. Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše. V takem branju iščem predvsem uteho, drugačen pogled na stvari, stik z resničnostjo, ki ni enaka moji. Knjige z globino me navdušujejo in predvsem zanimajo.
Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše.
Kar pa ne pomeni, da ne posežem rada tudi po drugih žanrih. Ljubezenske zgodbe, kjer ljubezen tli počasi, a vztrajno, romance s pridihom vojne, ja, Šura, tebe gledam (tisti, ki me spremljajo že dlje časa, bodo vedeli, o kom govorim!), rada berem kriminalke in psihološke trilerje, zadnje čase pomakam prste tudi v fantazijo in moram reči, da mi je všeč. Ni ga žanra, ki ga ne bi poskusila vsaj enkrat, ne maram pa zapletov, kjer se liki med seboj ne pogovarjajo in si vse interpretirajo po svoje. Prav tako imam odpor do literature, ki brani toksične moške, to me kar pogreje! Lahko bi rekli, da sem navdušena nad močnimi ženskimi liki in v svojih mnenjih o prebranih knjigah rada izpostavim odnosne dinamike, ki so neprimerne/nasilne/nevarne. Literatura je idealna priložnost, da se normalizira zdravo in obravnava tisto, kar ni v redu, in tega načela se na svojem profilu držim tudi pri pisanju o prebranem.
Fotografija: osebni arhiv
V zadnjih letih sem prebrala veliko dobrih knjig in marsikatera med njimi bi si zaslužila mesto med priporočili, a če moram izbrati samo tri, naj vam predstavim knjige, ki so v meni za dolgo pustile sled.
Ana Schnabl: September (Beletrina, 2024)
O knjigi sem na svojem profilu napisala, da bi morala »biti obvezno branje za vse ljudi, ki bi radi dobili malce več vpogleda v dinamiko nasilja v družini«.
V romanu spoznamo Evelin, malo punčko, ki je priča nasilju očeta nad mamo. Z velikimi očmi požira dinamiko med njima, v njeno telo se vpisuje napetost. Nato spoznamo najstnico Evelin, ki se bori s to isto napetostjo, a na njej najbolj enostaven način – z nasiljem nad svojim telesom. V zadnjem poglavju spoznamo odraslo Evelin, ki si prizna, v čem je odraščala, in se na novo uči odnosa do drugih, sebe in svojega telesa.
Ana je čudovito ujela razdrobljenost doživljanja, osmišljanje nesmiselnega skozi slog pisanja in jezik, ki ga je uporabila. Naši spomini iz otroštva so velikokrat težko ulovljivi, z izkušnjo nasilja pa še toliko bolj razdrobljeni, kar nam roman zelo nazorno pokaže. Prav tako je očitno, da se slog skozi tri poglavja razlikuje. Bolj je Evelin odrasla in zaceljena, bolj je njeno izražanje koherentno, laže prebavljivo. Posebnost romana je tudi slog pisanja, kjer se pisateljica poigrava z različnimi pristopi.
Knjiga o travmi in osvobajanju od nje, o tem, da nasilje ni vse, kar ostane, in da je na drugi strani preteklosti tudi lepša prihodnost.
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo (Litera, 2022)
O tej relativno kratki knjigi sem zapisala, da »me je zlomila na najboljši možni način« (kar je v mojem svetu najvišji možni kompliment o prebranem!). Ob zapisanem sem se soočala z veliko čustvi, ki so prišla na površje, ujele so me tudi solze. Knjiga, ki je ne moreš prebrati na mah, ker v svojih besedah skriva toliko globine in modrosti, da potrebuješ čas, da jih predelaš.
V pripovedi spoznamo Lano, ki je preživela vojno v Sarajevu. Lana je bila takrat najstnica, s svojim življenjem, krogom prijateljev in hobiji. Imela je razvit karakter, izrisane želje in načrte, v katere vojna globoko zareže in na njenem telesu pusti trajne posledice, s katerimi se sooča tudi v odraslosti. Sočasno spoznamo tudi Lano v njenih štiridesetih letih. Že nekaj let živi in dela v Mariboru, njeno življenje in doživljanje pa se skrivata za kopreno sramu in travme osebe, ki je preživela vojno in postala tisti, ki je prišel od »tam«.
Knjiga sicer ponudi veliko več kot »le« zgodbo o vojni in preživetju. Dotakne se tem begunstva, smrti, travme, PTSM, nasilja v družini, položaja tujcev, doživljanja žensk, zdravja, ljubezni in prijateljstev. Knjigo močno priporočam!
Angela Nanetti: Moj dedek je bil češnjevo drevo (Mladinska knjiga, 2024)
Gre za mladinski roman, ki zelo lepo poboža tudi odraslo dušo. Nečesa tako lepega že dolgo nisem prebrala in si želim, da bi več odraslih poseglo po tem romanu.
Zgodbo pripoveduje Toni, danes odrasel moški, ki se spominja svojega otroštva. Skupaj z njim se sprehodimo skozi zgodnja leta njegovega življenja, kjer spoznamo dve babici, dva dedka, mamo in očeta, češnjevo drevo z imenom Felix in gosko Filomeno, družinsko ljubljenko. Zgodba nas ponese skozi dogodke, s katerimi se sreča velika večina otrok – ljubezen do starih staršev, brezskrbnost otroških dni, počitnice in uživanje v trenutkih, ki so pred nami, spomini na dišečo babičino kuhinjo, na prepire med staršema, soočanje s smrtjo in poslavljanjem, ljubeznijo do živih bitij, takšnih in drugačnih … Knjiga tankočutno oriše tisto, kar otroštvo dela lepo – ali vsaj tisto, zaradi česar se ga spominjamo z nostalgijo.
V duhu lepih in globokih zgodb štafetno palico predajam Katji Šmuc, saj se mi zdi, da se nama okus za knjige velikokrat prekriva in vedno rada preberem njene uvide o knjigah, ki jih deli. Pa še podoben okus za čaj imava, kar je nadvse pomembna vez med knjigoljubci.
Na današnji dan pred 96 leti, 26. oktobra 1929, se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah rodil Dane Zajc (1929–2005), pred nekaj dnevi pa je minilo dvajset let od pesnikove smrti.
***
Isti
Je na drugem svetu. Enakem.
Je drug na enakem svetu. Enak.
Je enak na istem svetu. Drug na drugem
Isti.
Je tebi enak. Je enakih las
Enakih rok. Enake glave
Enakih oči. Enakega pogleda. Enake starosti
Je isti.
Enakih norosti. Enakih ljubezni.
Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.
Ki zdajle misli isto
Enakih plesov gugastih korakov
V mrežah mraka v polnočnih zankah
ujet v iste nastave.
Isti.
Enakih ran. Enakih brazgotin
Enakih dvomov. Enakih zmot
Enakih cincanj. Enakih padcev.
Je ti te sluti.
Ko te zagleda ko te v razpokani luči
Ko te med ljudstvom ki zumira istega
Ko te slutnjo ko te senco istega sebe
Reče ko te zagleda
Joj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.
(Brblja iste besede. Vrti isti jezik.
Istež.)
(iz zbirke Rožengruntar, 1974)
***
Ni te
Ni te v glasu vetra, ne v razmetanosti gora,
ni te v cvetu, in če kličejo ptice, ne kličejo tebe,
ni te v goloti zemlje, ne v težkem vonju trave,
in če sadiš rože, da bi ti dišale, rože dišijo sebi,
in če zgradiš cesto, ti bo cesta pripovedovala o sebi,
in če postaviš dom, če ga napolniš z dragimi predmeti,
te bo nekega dne sprejel kot tujca
in predmeti bojo govorili sebi s svojim jezikom,
posmehljivim zate.
Laž je, da je studenec zato, da bo gasil tvojo žejo,
in reka zato, da te bo okopala v hladnem naročju.
Laž je, da te bojo stvari tolažile z mirnim spominom,
ker nekega dne se ti bo uprl ves tvoj svet.
Nekega dne bojo stvari spremenile imena,
takrat bo kamen sovraštvo, veter groza,
cesta bo strah, ptice ti bojo zabijale v čelo
skeleče žeblje glasov, reka bo obup,
tvoji predmeti bojo tvoja krivda in tvoji tožniki.
Svet bo porušen. Svet bo brez imena.
Takrat ti bo moralo biti vseeno. Sedel boš v zapuščenem kotu.
Zaprl boš oči, da bi ničesar ne videl. Predvsem da bi ne videl
svoje zgubljenosti v zgubljenosti zumrlega sveta.
Da bi ne pomislil, da moraš
karkoli storiti, kamorkoli stopiti z nogami,
ki bojo tenke kot noge suhe južine.
Samo tvoja glava bo velika. Tvoja glava, ki bo cvetela
belo kot magnolija. Dolgo boš iskal v beli jami ust ime zase,
ampak takrat bo bolje, če boš našel ime za konec,
kot za nadaljevanje.
(iz zbirke Ubijavci kač, 1968)
***
Popotnik
Ali odhajam ali prihajam.
Ali sem tu ali nisem.
Če nisem, kje.
Če kje, kje je to.
Če kam, kje kam.
So moja oblačila zares bela.
Je zares telo v neresnični svetlobi.
Je svetloba že bila.
Je ponavljanje same sebe.
In če je pozabljenje, kje os,
okrog katere se vrtijo koraki.
In ali so koraki zares samo šum
pohojenih bilk,
ki žarijo v večeru, ki prihaja
kot vsak večer.
A kje je večer vseh večerov.
In ali sem ali nisem.
Sem ta, ki sanja vprašano
v sanjah spečega,
ki neskončno zakoličen sanjam
samega sebe.
Na jasi. V belem oblačilu. Bos. Da prihajam. Da odhajam.
Obenem.
Ampak kje. Ampak kam.
(iz rokopisov po 1997)
***
Kdo je bila?
Odkod je prišla?
Kako napol zares,
napol zmuzljiva mesečina
je stopila iz nočne sence.
Niso ji šumela stopala,
ko se je dotikala tal.
Kot da bi hodila po mesečni
svetlobi.
In z glasom je govorila,
z glasom iz tujih in bližnjih glasov,
kot da bi z njimi igrala na glasbilo
mojih prsi, mojih reber.
Se jih dotikala z veščimi prsti,
da so zvenela, joj, kako so zvenela
moja rebra, moj prsni koš,
napolnjen z njenimi glasovi.
Še jih čutim, še sem pijan
in zaletav od njih.
Teh zvokov, ki rasejo v bolečino,
otožno in slastno.
Kam je odšla?
Kdaj bo prišla?
Odkod bo?
(iz drame Jagababa, 2005)
***
Čas tvoj
Pride čas, ko ni več časa.
Se stopinja ustavi in ne more naprej.
Se oči zazrejo v lastne oči,
s pogledom, nalitim z očitkom.
Kam si me pripeljal, pravijo.
Zakaj si trd od strahu.
Zakaj si ledeno nepremičen.
Pride čas, ko je čas krut.
Je neizprosen.
In so ustnice zamrznjene.
V točki, ko ni premikanja.
In je jezik suh od spoznanja,
ki kačasto plane v odprtino
grla.
Čas, ko se ustaviš.
Ko si led samega sebe.
Čas tvoj.
(iz zbirke Dol dol, 1998)
***
Kot kaplje vode na črni marmornati plošči
se razbijajo trenutki mojega življenja.
V dolgi, sivi razbiti pokrajini
mora stati visok rdeč kamen,
da bom nanj položil razpokano čelo.
Tišina bo padala v moje oči
kot dež tenkih kril.
Roža bom ob poti,
macesen bom na gori,
samo človek ne bom.
Človek ne maram biti.
Nikoli več ne maram biti človek.
(iz drame Otroka reke, 1963)
***
(Pesmi je izbrala Jerneja Katona Zajc)
Dane Zajc (1929–2005) med gostovanjem festivala Vilenica na Ljubljanskem gradu leta 2003 (Fotografija: Andraž Gombač)
Neža Zajc:
Dane Zajc – Brezletni
Na današnji dan se je rodil Dane Zajc in pred nekaj dnevi je minilo dvajset let od smrti pesnika, ki je postal neumrljiv.
***
Ni dovolj, da se ozremo po slovenski literarni zgodovini, niti da se razgledamo po antologijskih izdajah slovenske poezije 20. stoletja, saj kljub priznanjem in uveljavljenosti ustvarjalno delo Daneta Zajca (ki obsega poezijo, dramatiko, esejistiko, dela za otroke in mladino) v mnogočem ostaja do danes skrivnost.
***
A začnimo od začetka.
Prva leta Danijela Zajca so bila polna pesnikovega občutenja samote, poglabljanja v sobivanje z naravo in intenzivnega notranjega življenja, v katerem je poezija predstavljala prostor sugestivne ne-imenljivosti, odprte tudi strahospoštovanju in čaščenju. Jezik je ob osebni identitetni matrici čedalje bolj začel dobivati pomen, zbližan z izkušnjo svete (biblične) razsežnosti in posvečene (cerkvene, liturgične) rabe. Kmalu je pesnikovo otroštvo prekinila vojna, ki je vanj zarezala z neizbrisljivo bolečino izgube dveh bratov, očeta in s požigom domačije, kar je odločilno zaznamovalo Zajčevo poezijo.
V Dijaškem domu Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani, kjer je na več ravneh trpel (tudi zaradi omejitev njegove osebne svobodnosti), je začel sodelovati s prvimi pesniškimi objavami v Mladinski reviji in spoznal prijatelje, ki so ga spremljali vse življenje, med katerimi velja omeniti Lojzeta Kovačiča in Vikija Blažiča. A v pesniku je rasel zamolčan upor proti sleherni zlaganosti družbene »koristnosti« in proti pritiskom (vseh totalitarizmov in ideologij) nad posameznikom. Zaradi incidenta prenaglo izgovorjenih besed (proti tedanji oblasti) je bil leta 1951 zaprt in izključen iz gimnazije (zaključil jo je privatno), posledično pa se ni smel vpisati na univerzo. Temu obdobju je sledilo še mučno dveletno služenje vojaškega roka. Najprej je bil zaposlen na pošti (1953–1955), naposled pa je leta 1955 dobil službo (pozneje višjega) knjižničarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, ki jo je opravljal do upokojitve (1989).
Leta 2003 je Dane Zajc na prošnjo tako zgostil svoj življenjepis. (Iz knjige V besedah, Beletrina, 2020)
Zajčeva prva pesniška zbirka Požgana trava, ki jo je pesnik izdal v samozaložbi (na transkripcijo), je leta 1958 prerešetala slovenski pesniški, politično-družbeni prostor in slovensko kulturnozgodovinsko zavest. Zbirka je sprva doživela zavrnitev pri osrednjih slovenskih založbah, kar je sovpadlo z ukinitvijo Revije 57, sodelavec katere je Dane Zajc bil. Pesmi iz Požgane trave so postale predmet polemik med partijskimi voditelji, saj so v nekaterih verzih videli odraz vojnih grozot, ki so ga zrcalno sprejemali kot pesnikovo kritiko njih samih. Kljub uborni kritiški recepciji pa je Zajčeva zbirka naglo prešla med najbolj brane. In bilo je jasno: pesnik si je že tedaj izoblikoval krog bralcev njegove poezije, ki so mu »brez izjeme« ostali zvesti do konca.
Odtlej je Dane Zajc brez zapletov izdajal pesniške zbirke pri uradnih slovenskih založbah. Že leta 1961 je izšla zbirka Jezik iz zemlje, v kateri je tudi Zajčeva poetološko povedna pesem Kepa pepela, za zbirko Ubijavci kač (1968) pa je prejel Prešernovo nagrado (1971). Dvakrat je bil izbor njegovih pesmi ponatisnjen v znameniti zbirki Kondor (Mladinska knjiga 1984; 2006). Dane Zajc je morda največkrat prevajan slovenski pesnik, vključen v mnoge mednarodne antologije. Kot Fulbrightov štipendist je preživel leto dni na Columbijski univerzi v New Yorku (1981/82), kjer je imel med drugim tudi literarni večer z Josifom Aleksandrovičem Brodskim (nagrajenim, šest let pozneje, l. 1986, za pesniško esejistiko z Nobelovo nagrado za književnost). Leta 1981 je Dane Zajc prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Neprestano tudi družbeno dejaven (v okviru revij Beseda, Revija 57, Perspektive), je Zajc postal prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) po osamosvojitvi (1991–1995). Kot član Znanstvene akademije znanosti in umetnosti SAZU (izredni član od 27. maja 1993, redni član od 27. maja 1997) je bil Dane Zajc predlagan za Nobelovo nagrado in bil za mnoge – najbolj ustrezen kandidat v zgodovini slovenske književnosti.
Vprašanja jezika (človečnosti in prostosti) je pesnik raziskoval tudi v dramskem izrazu, v igrah (kot je sam imenoval svoje drame), med katerimi je prva Otroka reke (1963), ena najlepših in nemara edinih literarnozgodovinsko utemeljenih poetičnih dram, v kateri najdemo Zajčevo morda najbolj »usodno« pesem Za vse boš plačal.
Tudi igra Potohodec je s svojo uprizoritvijo predstavljala prelom v slovenski dramaturgiji, saj je z osrednjo temo »izumrlega jezika« v bistvu posredno izjemno nepopustljivo izražala eksistencialno krizo človeka v 20. stoletju. Ena najbolj pretresljivih in za Zajca najpomembnejših iger je gotovo Voranc (1978), v kateri je slovenska domačijskost s-pre-gledana in izvirno pesniško radikalno upodobljena. Naslednje igre Medeja, Kalevala, Mlada Breda, Grmače so se (dobesedno) metaforično očistile v zadnji igri Jagababa (2007), ki jo je posthumno izdala založba Beletrina.
Kljub temu, da Zajčev pesniški izraz ni bil statičen, se njegov notranji slog ni spreminjal, tudi zaradi nezamenljivega ritma. V posebnem »ritmu njegove krvi«, kot ga je pesnik opisal, je Dane Zajc na nepozabnih recitalih z Janezom Škofom izgovarjal svoje pesmi z rezkim, dosledno resnicoljubnim glasom. Na teh večerih je poslušalce ne glede na starost, ne glede na nacionalnost, ne glede na čas in prostor, nesporno ganil. Pesmi, ki jih je Dane Zajc na recitalih govoril v slovenščini, so navzoči onkraj doslednega (leksikalno) semantičnega razumevanja besed doumevali v lastni, še nedotaknjeni notranjosti, kjer so jih z nenadno, nepojasnljivo močjo pretresle. Izrazna moč njegove poezije se je kazala v Zajčevem glasu, ki je zvenel neprestano, tudi pozneje, med tihim branjem njegovih pesmi.
Iz moje pesmi Daleč je drobnica že daleč, posvečene Danetu, napisane na dan njegove smrti:
… »Vse, kar si rekel.
Kakor bi dajal goram imena.«
Lahko bi z gotovostjo zatrdili, da tisti, ki so slišali Daneta Zajca, kako izreka svoje pesmi (na pamet), niso tega mogli pozabiti, odslej pa so jih njegove pesmi, neločljive od pesnikovega živega glasu, spremljale – povsod, v zatemnjenih breznih univerzuma in v svetlih vzponih nad obzorje. Na zadnjem Zajčevem javnem literarnem nastopu v francoskem Cahorsu, 1. oktobra 2005, ni bilo nič drugače: naslednji dan je izšel v časniku La Dépêche du Midi članek, v katerem je bil Dane Zajc predstavljen kot največji živeči slovenski pesnik in pomembna, trdna osebnost kulturne zgodovine 20. stoletja. Bilo je natanko tri tedne pred pesnikovo smrtjo. V tem je drobec mozaika, ki bi nemara mogel razkriti nekaj več o skrivnosti neizprosne lepote poezije Daneta Zajca.
Iz Zajčevih pesmi spregovorijo gore (»sem gora / ti gora si jaz«), ogenj, ljubezen, samota, ptice in pa smrt, ki ima belo obličje in spremlja človeka zvesto kot sopotnica in edina sogovornica. Od vseh animaličnih personificiranih posvojitev lastnosti imajo podobe ptic (vrane, kavke, krokarji in grlica) v poeziji Daneta Zajca posebno vlogo, saj združujejo tako bližino, divjost narave in klic po prostosti kot tudi subtilne oblike nežnih razpotij ljubezni. Osebno doživljanje je odmaknjeno v zakulisje višje prisotnosti sotrpljenja z naravo in s človekom v primežu zgodovine in sedanjosti. Kljub temu, da so omenjene (tematsko-motivne) značilnosti, ki so močno navzoče v prvi pesniški zbirki Požgana trava, ostajale v metamorfozah izražene v naslednjih zbirkah (poleg že omenjenih še Rožengruntar, 1975; Si videl, 1979; Zarotitve,1985), so se v Zajčevi zadnji pesniški zbirki Dol dol (1998) obnovile v presenetljivi brezčasni razsežnosti pesnikovega verza. Tokrat je Dane Zajc zavestno naglašal »spomin na bližino končnosti«. Knjigo je pospremil z besedami:
»Nezaupanje vase, nezaupanje v jutri, včeraj in danes. Nevera v ljudi in v svet.«
Dane Zajc je izgovarjal svoje pesmi z ostrim tonom poduka in opomina (»Najbolj boš plačal za svoje rojstvo.«) nečlovečnemu svetu razosebljenih ljudi. Pesnikovo motrenje poetološko še globljih možnosti poetičnega izraza se je na nenavadno neprizanesljiv način pokazalo v poslednjih pesniških ciklih Križev pot in Ibržniki. Tudi zato nam njegova poezija (še zlasti danes) ponuja prostor drugačnih možnosti istovetenja in najdenja občutij globoke osamosvojitve.
Med njegovimi pesniškimi deli za otroke je v knjigi Ta roža je zate (1982) pesem, ki s svojo enigmatično povednostjo izraža misel boja proti smrti. V slednji bi mogli najti celo najgloblje sporočilo poezije Daneta Zajca.
Smrt
Smrt je smrtno utrujena
splezala v skalnato prebivališče.
Tukaj bom v miru počivala.
Če me kdo rabi, naj me ne išče.
Neomajnost verznega upora Daneta Zajca je bila izraz pesnikovega tihega notranjega krika po preživetju človeka in – nesmrtnosti Njegove poezije.
***
Knjigo Ta roža je zate sem dobila pri treh letih, 3. aprila 1982. V knjigi je posvetilo: »Ta roža in vse druge rože na svetu so za Nežo, deda Dane«. Ne spominjam se njegovega obličja tisti dan, le podobe, s kučmo in tišino, ovito okoli mehkobnega pogleda, izpod temnih obrvi, skrivanega pred svetom brezbrižnih ljudi. Vedno kadar sem ga pogledala ali sva se z zrkli soočila, sem občutila pretanko bližino, da bi jo mogla zdržati.
Oba.
Vedela sva, da je obema nelagodno, ker ne moreva spregovoriti. Ker sva si preveč podobna. V sebi sva se pridušeno zavedala nečesa bolj neizbežnega. Ni (bilo) časa v tem (najinem) življenju, ki bi dal priložnost izumiti jezik obnemelega ihtenja, ki je tiho vrelo iz medsebojnega sočutenja čudnega ganotja, ki je bivalo v naju obeh. Isto. In še vedno kakor zvestoba grličina (»milo je belo kakor grlica«) prebiva onstran naju.
»z dvojnim glasom:
eden poje
drugi veka
ptič z dvojnim obrazom
na večernem drevesu en glas v dveh
pojočih neskončnostih«
(iz zbirke Zarotitve, 1985)
Dane Zajc (fotografija iz osebnega arhiva, objava v knjigi V besedah, Beletrina, 2020)
Prispevek je bil napisan v okviru raziskovalnega programa »(Nova) kulturna zgodovina: slovenski historični prostor v evropskem kontekstu« (ARIS: P6-04440).
Balkan je s svojo »verigo gozdnatih gora« (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi.
Z Zoranom Predinom (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam.
(Fotografija: osebni arhiv)
Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?
»Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo. Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi.
Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega.
Zoran Predin: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.« (Fotografija: osebni arhiv)
Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odcepili tudi od Balkana, ampak potem smo ga – vsaj jaz – našli v sebi. V spominih na odlično košarko, glasbo, umetnost, literaturo, kulinariko. Te stvari so oblikovale mojo nostalgijo. Nekateri jo napačno razumejo, nekateri se je sramujejo, nekateri je ne znajo uživati. Sam sem ostal prisoten v celotni regiji in ne čutim te nostalgije kot nekdo, ki po letu 1990 ni več našel ničesar dobrega v prejšnji državi.«
Videti pa je, da sam pojem Balkana prepoznavate bolj kot vir navdiha kakor pa kot zgodovinsko-politično breme?
»Balkan ne pomeni nujno slabega. V športu, zlasti košarki, so t. i. balkanske lastnosti izredno zaželene. Se pravi: boriti se do konca, biti samosvoj, inovativen, nesramen, če je treba; seveda znotraj pravil igre. Balkanskost pomeni tudi strastno predanost – ljubezni do glasbe, izražanja čustev.
Ko opazujem Slovence, ki praznujejo novo leto v Beogradu, vidim, kako zelo se spremenijo. Slovenci zunaj Slovenije postanejo drugačni. Nekaj zavor pade, bolj so sproščeni, nasmejani, glasnejši. V tem ni nič slabega. Nerodno postane, ko se vrnejo domov in se v svetu stereotipov začnejo tudi malo sramovati svojih čustev in dejanj, kar je povsem nepotrebno.«
Potovanja, množična praznovanja in druženja v Beogradu, ki jih omenjate, nehote prikličejo podobo selitve narodov, čeprav v tem primeru začasnih. Ob tem se porodi zgodovinska asociacija: prihod Slovanov na to območje, kar pa lepo naravno vodi k vaši pesmi Praslovan. Ta z nami živi že 45 let in se je iz kritike tedanjih političnih veljakov razrasla v univerzalno kritiko avtoritarnih sistemov. Kako si razlagate, da so se te pesmi tako močno oklenile generacije? Zakaj po vašem še vedno nagovarja tako širok krog ljudi?
»Takrat smo verjeli, da se z razpadom enoumja za vedno poslavljamo od takšnih avtokratskih sistemov. A hitro se je pokazalo, da niti demokracija ni idealna – da je zelo občutljiva na kup stvari.
Praslovan se je prvič zares uresničil, ko smo ugotovili, da smo sami sebi najbolj nevarni – v hlastanju po pohlepu in požrešnosti. Recept, ki ga danes po svetu uresničuje Donald Trump, je zrastel prav iz teh kapitalističnih vzorcev. Mogoče ravno zato, ker so se nekatere stvari na videz spremenile, v bistvu pa se niso.
Da imamo kavbojke, pralni prašek in dostop dopornografskih filmov, nas ni spremenilo v prave demokrate, ki bi upoštevali pravila in spoštovali zakone. To je v bistvu bolezen vseh teh režimov.
Praslovan se zdaj uresničuje že tretjič ali četrtič – prav zato.
Pred kratkim sem bil v Leskovcu na predstavitvi novega romana Borisa Dežulovića. V njem opisuje človeka, ki fiktivno pošlje nekoga v čas nacističnih pivniških razgrajanj v Münchnu, da bi eliminiral Hitlerja. Da bi to dosegel, mora zelo natančno razumeti tisti čas in tedanje razmere. Zato se opre na medije iz dvajsetih let, na New York Times, berlinski telefonski imenik … In takrat se mi je porodila ideja: on o tem piše sto let pozneje. Če bi nekdo sto let po današnjih časih, torej okrog leta 2125, poskušal napisati kaj podobnega o našem obdobju, bi naletel na lažne novice. Takrat si imel enega Hitlerja – morda še Mussolinija. Zdaj jih je, ne vem, vsak dan več.«
Praslovan pa odpira še eno plast identitete, slovansko. Se vam zdi, da se pri nas laže poistovetimo z njo? Zakaj se zdi, da ima izraz Slovan bolj plemenit prizvok, medtem ko Balkanec pogosto nosi breme stereotipov in zgodovinskih napetosti?
»Poskusite vprašanje o slovanski identiteti postaviti Dalmatincem, ko k njim na morje pridejo Poljaki, Čehi ali Rusi. Odgovor morda ne bi zvenel tako romantično.
Razvajeni smo zaradi dediščine pisateljev, kot so Dostojevski, Tolstoj, Bulgakov, zaradi Čajkovskega, Chopina, pa tudi zaradi slikarjev, kot so Kandinski in drugi. To so slovanski dragulji devetnajstega stoletja, simboli neke plemenite romantike, ki je danes skoraj ni več.
Danes iz slovanskega sveta k nam prihajajo drugačni ljudje, kot turisti, poslovneži, pogosto oblikovani po vzorcih sodobnega kapitalizma. So Slovani, a pogosto z zelo pomanjkljivo vzgojo. V času berlinskega zidu so k nam bežali izobraženi, vrhunski umetniki, zato se je rodil stereotip, da so vsi takšni. Pa niso. Po padcu zidu se je oblikovala nova kasta bogatašev, ki je razkrila tudi temnejše plati slovanske duše in značaja.
Kljub temu verjamem, da je v Rusiji in drugod ogromno kakovostnih, plemenitih in odličnih ljudi. Le da so zdaj skriti pod radarjem.
Pogosto se čudimo, kako je avtokratizem uspel prav tam, kjer je dolgo vladala trda roka Sovjetske zveze – na Slovaškem, Češkem, Poljskem. To je kot nihalo, ki je zanihalo v smer, kakršne si nismo predstavljali. Morda smo pričakovali kaj bolj romantičnega.«
Zoran Predin in Boško Petrović (1935–2011), legenda jazza in svetovno priznani vibrafonist (Fotografija: osebni arhiv)
Pa vstopimo še globlje v prostor nekdanje Jugoslavije. Večkrat ste že poudarili, da marsikdo niti ne ve, kako močno ste bili, in še vedno ste, tam prisotni. Začelo se je z Lačnim Franzem in novim valom. Kaj je bil po vašem tisti povezovalni faktor, ki je omogočil takšno sodelovanje v regiji? Je šlo za močnejše sporočilo, ki bi ga morda potrebovali tudi danes?
»Liberalno vzdušje osemdesetih let je pokazalo, da smo bili vsaj na glasbeni sceni veliko bolj osvobojeni zapovedanih oblik patriotizma. Absolutno, sam sem patriot, a na svoj način. Vsakič, ko se vrnem v Slovenijo, mi je toplo pri srcu. Ne maham z zastavami, to čutim bistveno drugače.
Imel sem srečo, da je bilo po Titovi smrti nekaj let zatišja pred nevihto. Takrat se je pokazalo, da bi lahko funkcionirali kot ekonomska konfederacija samostojnih držav. Še vedno mislim, da se bomo, ko bomo vsi v Evropi, čez nekaj let povezali vanjo. Trenutno smo nekakšni drugorazredni državljani, kar se mi zdi, da ne bomo dolgo prenašali.
Dokaj težko je razložiti nekomu, ki tega ni doživel, kako je bilo živeti v nekakšnem partnerskem razmerju z Jugoslavijo, z ostalimi republikami in narodi. Srbi so nas imeli res radi … vsaj nekateri. In razpad jih je močno prizadel. Ideja o bratstvu in enotnosti je živela, ni bila izmišljena. Potem pa smo postali dežurni krivci, dokler niso čez nekaj časa ugotovili, da je glavni krivec za razpad v bistvu njihov. Tam se je začelo in tam se je tudi skuhalo.
»Ideja o bratstvu in enotnosti je živela, ni bila izmišljena.«
Danes te generacije vse to dobro razumejo, in takšnih zamer ni več. Ravno nasprotno – preraslo je v razumevanje, celo idealiziranje. To so procesi, ki se v različnih družbah in pri narodih manifestirajo na svoj način. Mi smo kot žemljica počili na pol in takšni gremo naprej, dokler se ne zacelimo. Smo pa še vedno bistveno na boljšem kot mnogi v Srbiji ali na Hrvaškem.«
Omenjate razpočeno žemljico: država je razpadla, med nekdanje republike so se zasidrale meje, a vi ste jih ves čas prehajali, kot da so nevidne. Sodelovali ste z umetniki nekdanjega skupnega prostora, denimo z Arsenom Dedićem, njegovim sinom Matijo in mnogimi drugimi ter ohranjali mostove. Kaj vam je bilo pri tem dolgoročno pomembno, se pravi onkraj trenutnega ustvarjalnega impulza?
»Zame je bila najpomembnejša urbanost. V začetku osemdesetih let smo imeli rock koncerte v vsaki večji vasi, posebej na Primorskem, po vsej Sloveniji. Zdaj je ravno obratno. Ruralno je prodrlo v mesta in medije ter bilo predstavljeno kot naš način življenja, nekaj, kar nam daje identiteto. Jaz pa iščem urbane sredine, kjer je urbanost liberalna, levičarska, kjer se spoštujejo človekove pravice, kjer je živ boj proti fašizmu, seksizmu in rasizmu. Takšne sredine najdem v velikih mestih, ki jih je na Hrvaškem in v Srbiji bistveno več kot v Sloveniji. Tam najdem tudi sorodne duše, o katerih pogosto govorim.
»Iščem urbane sredine, kjer je urbanost liberalna, levičarska, kjer se spoštujejo človekove pravice, kjer je živ boj proti fašizmu, seksizmu in rasizmu. Takšne sredine najdem v velikih mestih, ki jih je na Hrvaškem in v Srbiji bistveno več kot v Sloveniji.«
V osemdesetih so me poznali kot frontmana in avtorja Lačnega Franza. Ko se je država razbila in so se začele vojne, so se vezi pretrgale. Generacije tistega časa so se po vojni razšle po svetu. Ko pa so se poti znova odprle, sem bil prvi, ki se je vrnil v dvorano Sava centra, in sicer z mešanim pevskim zborom Tone Tomšič. Takrat Slovenci nismo bili več dežurni krivci in sprejeli so nas navdušeno.
Mladi kolega, na katerega se je lahko oprl tudi Arsen Dedić. (Fotografija: osebni arhiv)
Nato sem se, bolj nepričakovano, lotil projekta Tragovi u sjeti – po stopinjah nežnega spomina. Z enim najboljših evropskih jazz pianistov Matijo Dedićem sem posnel dva albuma znanih jugoslovanskih pesmi v jazz preobleki – samo klavir in vokal. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kot Slovenec sem imel prvič prednost pred drugimi: v Srbiji sem pel hrvaške pesmi, na Hrvaškem pa srbske.
»Kot Slovenec sem imel prvič prednost pred drugimi: v Srbiji sem pel hrvaške pesmi, na Hrvaškem pa srbske.«
V Nišu sem v dvorani Doma vojske pel Galeb i ja, pesem Oliverja Dragojevića v dalmatinskem narečju. Srbi so jokali in peli z menoj. Nekaj dni pozneje sem pel Balaševićevo pesem Priča o Vasi Ladačkom in Dalmatinci so metali kozarce po tleh. Ko prideš do sorodnih duš, se stvari poenostavijo.
Letos, 8. februarja, sem v Beogradu nastopal z Nikolo Čuturilom, mojim starim prijateljem, kitaristom iz Beograda. Skupaj sva posnela album Analogna rasa. Napisal je pesem Još imaće nas, ki sem jo prepesnil v Še vedno smo tu. Na sprejemu slovenskega veleposlaništva jo je v slovenščini zapel za kakih 300 ljudi iz Srbije. Pred nastopom sem vprašal, ali so že kdaj slišali Srba peti v slovenščini, a ni nihče dvignil roke. Nikola je pesem zapel brez naglasa, ker je treniral s prevajalko mojih romanov v srbščino, in doživel velik aplavz.
Rekel sem: ‘Starejši se spomnite, kje ste bili, ko je umrl tovariš Tito. Mlajši, kje ste bili, ko so ubili Johna Lennona. Vsi pa zdaj veste, kje ste bili, ko ste prvič slišali Srba peti v slovenščini.’ Projekt Analogna rasa gre v obe smeri. Na svoje koncerte vabim slovenske kolege, da se tam predstavijo, preskočijo morebitne zadrege in tako izenačimo razmerje gostovanj slovenskih bendov izven Slovenije, ki je še vedno slabo v našo korist. A stvari se izboljšujejo. Lani so bili tam Mi2, Gušti in brata Vuksanović iz Avtomobilov. Letos gre Drago Mislej – Mef v Novi Sad, čez en mesec pa Vlado Kreslin in Anja Rupel v Beograd. Mi pa bi morali gostiti Kralja Čačka v Mariboru na festivalu Lent, a je na meji ugotovil, da mu je potekel potni list. Letos bomo to nadoknadili.«
Očitno se vas ne da uloviti v stereotipe, ki jih imajo ljudje na širšem območju nekdanje Jugoslavije o Slovencih. Hrvaški kolumnist Boris Dežulovič je duhovito pripomnil, da Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov, ampak da je v resnici Bosanec, Balkanec, Praslovan. Ste njegovo izjavo razumeli kot duhovito provokacijo, ali je morda z njo zadel v srž vaše umetniške, identitetne lege?
»Zagotovo nisem tipičen Slovenec. Sem pa vsekakor Slovenec, le nekoliko drugačen. In morda v tem nisem osamljen. Takšnih Slovencev nas je vsak dan več.
Stereotipi so zelo zabavni, dokler ne postanejo omejujoči. Ni lepšega trenutka, ko ugotoviš, da si lahko koga odvrnil od rasističnih opazk, recimo ko za tvoje moštvo igra temnopolti igralec iz Afrike. Toda takšne misli ne izginejo iz vseh teh glav takoj. Na žalost imamo doma ljudi, ki si svojih privilegijev ne znajo predstavljati v sodobni, odprti družbi. Namesto da bi v sebi poiskali moč in se predstavili z lastnimi argumenti, se raje zatekajo k prepiru in sovraštvu. Združeni v sovraštvu, to je zdaj najbolj moderno. Sovražiti druge in se zaradi tega počutiti kot boljši pripadnik naroda, vere ali političnega prepričanja. To je po mojem ena najhujših bolezni današnjega časa.«
»Stereotipi so zelo zabavni, dokler ne postanejo omejujoči.«
Ali jezik umetnosti najuspešneje prebija sovraštvo in nacionalne meje, ki ustvarjajo predsodke? Vsaj bolj kot politika in tisti, ki krojijo naš vsakdan?
»Kakovost politikov in prek njih tudi politike je z vsakim dnem nižja. V politiko nihče več ne želi, strokovnjakov je tam zelo malo. Postala je močvirje, kjer se lovijo dobre plače in pokojnine. Zato je iluzorno pričakovati, da se bo tam kaj resnično premaknilo. Izobraženi, ustvarjalni ljudje, praviloma bolj odprtega srca in duše, z več empatije, se v takšni politiki ne vidijo.
Glede na količino groznih nepričakovanih, nazadnjaških in zlonamernih pojavov, ki prihajajo v modo, pa mislim, da tak svet ne more dolgo trajati.
Umetnost je nekakšen mednarodni potni list. Zato tudi ne maram, da se vanjo vmešava politika. Zdaj se pojavljajo vprašanja o sodelovanju Izraela na Eurosongu, a če Rusi ne smejo sodelovati, potem niti Izraelci ne bi smeli. Se pravi, umetniki naj služijo svoji umetnosti brez dodanih političnih ali verskih agend.«
»Umetnost je nekakšen mednarodni potni list.«
Kako močan potni list pa ima humor? Je ob političnih napetostih in občutljivostih še vedno učinkovito orodje za podiranje zidov in preseganje meja?
»Humor ima težavo. Tisti, ki so znali dobro ironizirati politične neumnosti, so zdaj ujeti v paradoks: politiki sami počnejo stvari, ki so še bolj neumne, smešne ali groteskne, kot si jih komedijanti ali satiriki sploh lahko izmislijo. Življenje jih prehiteva po desni. Ko gledam kakšno oddajo, v kateri posnemajo politike, vidim, da jih že naslednji dan politiki s svojimi dejanji presežejo. Naši komiki jih dokaj težko dohajajo.
Monty Python večini ni več smešen. Živimo v času Alana Forda, ki se nam je pred 30 leti zdel neznansko smešen in zabaven, danes pa je skoraj dokumentaren. Kaj je sploh še dober humor? Se pravi, prenesen pomen z duhovitimi bodicami – vse to zahteva nekaj branja in znanja. Če tega ni, se ljudje ne smejejo, ampak se počutijo užaljene in prizadete. Zato je humor, kakršnega sam razumem, ena od prvih žrtev novega enoumja. In tokrat globalnega.«
»Živimo v času Alana Forda, ki se nam je pred 30 leti zdel neznansko smešen in zabaven, danes pa je skoraj dokumentaren.«
Je tudi »balkanski« humor ogrožena vrsta?
»Niti ne. Gibljem se v zelo lepem balončku. Moram priznati, da pravega stika z resničnostjo morda nimam, a jo zaznavam, empatično občutim. Znotraj mojega sveta je ta humor še vedno živ.
Beograjski, srbski, splitski, dalmatinski humor, vsi so si zelo podobni in hkrati različni. Zadnja takšna duhovitost, ki sem jo slišal iz Srbije, je prišla po bolečem porazu njihove košarkarske reprezentance na prvenstvu v Nemčiji, kjer so pričakovali zlato medaljo. Nekdo je rekel: ‘No, če smo izpadli, smo izpadli, važno je, da je vse ostalo OK.’ To je črn humor v najboljši obliki.«
Kako pa se je skozi desetletja spreminjal vaš stik z občinstvom?
»V principu se ni spreminjal. Ključno je, v kakšnem žanru nastopaš – ali igraš na prostem za tisoče ljudi ali v klubu za sto ljudi, kjer vsakogar vidiš v oči. Nekatere stvari sem se kot samouk naučil sproti, tudi skozi napake. Najprej: ne smeš se bati občinstva. Če ti vliva strah, si v napačnem poklicu.
Zavedati se moraš, da so ljudje svoj čas in denar namenili tebi, tvoji umetnosti. Zato se moraš na vsak koncert posebej dobro pripraviti. Zdaj znam hitro ugotoviti, kakšno občinstvo me posluša. Ko to začutim, se osredotočim na to, kar želim povedati z izborom pesmi.«
Ali je v tem smislu kaj drugače v Beogradu kot v Ljubljani?
»Danes mi ni pomembno, ali je pred menoj 20 ali 2000 ljudi. In seveda, vsak se tega loteva po svoje. Moj kolega Đorđe Balašević je imel štiriurne koncerte, približno uro in pol je govoril. In če je kdaj utihnil, so se v občinstvu spraševali, ali je jezen nanje. Jaz si ne privoščim daljših najav v večjih dvoranah. V manjšem klubu pa se z občinstvom pogovarjamo in tam se lahko zato ustvari posebno vzdušje.«
Vaše občinstvo je generacijsko raznoliko in med njim so tudi takšni, ki ob umoru Johna Lennona niso bili rojeni, še ob 11. septembru ne. S svojim ustvarjanjem, od literarnega do glasbenega, naravno prestopate meje. Ali prav ta duh prestopanja lahko navdihne mlajše generacije ustvarjalcev za gradnjo bolj povezanega in tudi progresivnega balkanskega prostora?
»Mislim, da so ekonomske migracije prinesle tudi veliko dobrega. Naučili smo se jezikov. Moji sinovi sodelujejo z vrstniki iz Črne gore, Srbije, se pravi, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Tako pride do izmenjav, izkušenj z drugačnimi navadami, jezikom in njegovimi posebnostmi, ko ista beseda nekje pomeni nekaj, drugje pa nekaj drugega. Mene to veseli.
Kar se moje komunikacije tiče, jaz se še vedno vozim po makadamu. Velikokrat imam predolg jezik ali pa me kaj razjezi in potem povem preveč ali pa narobe. Ampak se učim in v naslednjih 15 letih bom to, upam, izpilil. Vsakomur bi priporočal, naj čim več bere, potuje, spoznava druge in drugačne ter naj se druži.«
»Vsakomur bi priporočal, naj čim več bere, potuje, spoznava druge in drugačne ter naj se druži.«
In če sklenemo pogled z balkona Balkana: če bi s kitaro sedeli na enem takšnem balkonu pred raznoliko množico iz vseh držav, katero svojo pesem ali knjigo bi ji posvetili?
»Ha. Zelo radi imajo pesem Pridi k meni. Je ljubezenska balada, malo postavljena na glavo. Študent se zaljubi v svojo profesorico in nima poguma, da bi ji to povedal. V obeh jezikih mi je uspelo ustvariti intimno, a ritmično zelo nalezljivo vzdušje. Ta bi bila prava.
Kar se tiče romanov, pa Cirkus Astralis, moj tretji roman. Poslal sem ga hrvaškemu režiserju Rajku Grliću, ki bere moje zgodbe. Bil je navdušen. Zdaj je že preveden v angleščino. Zdi se mi, da ni primeren le za balkanski balkon, ampak kar za globalnega.«
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko nazajšnje oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta.
Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje »narave« (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega jaza, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah ̶ spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo.
Pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa.
Rodil sem se v letu sarajevske zimske olimpijade, v Splitu. Prihajam iz delavske in vojaške družine, iz tako imenovanega mešanega zakona, na nobeni strani ni bilo vernih. Pripadam zadnji generaciji, ki je v Jugoslaviji začela obiskovati šolo. Tisti generaciji, ki je že zlogovala pionirsko prisego in v tem kratkem otroštvu doživela varnost in mir, prekomande in selitve, razpad in vojno. Torej, ravno v času, ko sem se popolnoma zavedel, so temelji taiste zavesti poniknili. Bil sem Jugoslavija, Jugoslavije pa ni bilo več. Moja generacija je bila preprosto premlada, da bi ji to kaj pomenilo. In tako smo to manjšo nesrečno identitetno zagato izkusili v praksi, razumeli in reflektirali pa jo največkrat šele dosti kasneje. Nato pa so svetovni splet in neizčrpni digitalni arhivi, skupaj z vrati v prihodnost na široko odprli zame vsaj enako zanimivo, če ne celo pomembnejše okno v preteklost. Obzorje mojega intimnega sveta, pa tudi glasbe, literature in filma je obtičalo očitno usodno zasidrano v nekem drugačnem času, nepriporočljivem.
Bil sem Jugoslavija, Jugoslavije pa ni bilo več.
O tem in marsičem drugem premišljam, sloneč s komolci na s steklenimi drobci posuti okenski polici osebne zgodovine, ko se prek z gozdom poraslih vrtač z avtobusom opotekam iz Trsta proti Reki. Vse se je začelo pred kakimi petnajstimi dnevi v Novi Gorici. Ta je skupaj z italijansko Gorico letošnja dvojna ali morda zrcalna Evropska prestolnica kulture. Treba je pristaviti, da ta odraz ni ločen le prostorsko, glede na odbojno os meje, temveč je tudi časovno razslojen, tako kakor sem navsezadnje nekje globoko v sebi ostal tudi sam. Zato sem se tudi tamkajšnje polmesečno rezidenčno bivanje namenil razpoloviti. Teden dni bom preživel v obeh Goricah, teden pa bom pešačil prek Krasa do Trsta, Devina in Tržiča, po sledi moje v Sežani rojene babice in nekaj ulic stran rojenega Srečka Kosovela, mojega prvega in več let edinega pesnika, usodnostnega. Z babico Marijo sem rasel in ona me je pospremila v življenje; Srečko Kosovel me je vpeljal v književnost, prek njega je jezik zame postal nekaj resničnega. Družbo so mi zatem delali Tomaž Šalamun, Scipio Slataper, Werner Herzog in Ottó Tolnai, med katerimi mi prvi in slednji ostajata intimno pomembna. Bila je to obenem tudi vrnitev k slovenskemu jeziku, jeziku, ob katerem sem rasel, vendar ga skoraj nikoli nisem govoril. Po dveh tednih vrženosti v brezno me je skelel v glavi kot kaka oteklina in se znašel v čudni mešanici z drugimi tam prisotnimi jeziki, trenutno pa, po nekaj furlanskih dneh, z najbolj bednimi ostanki šolske italijanščine.
Z babico Marijo sem rasel in ona me je pospremila v življenje; Srečko Kosovel me je vpeljal v književnost.
Srečko Kosovel: Majhen plašč (izbor Odprto, izbrala in uredila Mateja Kralj, oblikoval Simon Kastelic, samozaložba, Sežana, 2015)
Misli so potovale počasi, ali pa je bila preteklost preprosto preširoka, in za seboj smo že puščali Kvarner. Preden sem utegnil strniti vtise, smo se vzpeli v temačno hribje. Voznik je vključil gretje in toplota mi je godila: začetek oktobra je, še vedno sem poletno oblečen, nagla sprememba vremena pa je temperature babjega poletja, prijetne za kopanje, čez noč zbila do poznojesenskih, namočenih s trdovratnim dežjem. Dvignil sem pogled k oknu, v njegovem okviru je veje iglavcev, kakor v kaki razprostranjeni Hasanaginici, nenadejano, kot v naglem napadu, prekril prvi sneg.
Že kakega četrt stoletja ob prizoru prvega snega moj asinhroni, globoko razcepljeni um v svoji nagnjenosti k dobesednemu in prepuščen pogojnemu refleksu nezmotljivo potegne iz naftalina dve melodiji in ju zaigra, zmeraj isti nedolžni pesmi o snegu. Avtomatiziran didžej v korteksu ju vendarle predvaja sinhrono, tako da se besedila in harmonije prepletajo, zadevajo drugi ob druge, jezika se mešata, in vse spominja na vaški semenj in hkrati kaos.
Prva se imenuje preprosto Prvi sneg. V drugi polovici sedemdesetih prejšnjega stoletja jo je napisal Dušan Mihajlović, bolj znan kot Dr. Spira, spiritus agens pionirske, na jugoslovanski sceni sicer ne pretirano uveljavljene novovalovske skupine Dr. Spira in človeška bitja, ki pa je medtem pridobila neke vrste kultni status ter se občasno v različnih ponovitvah spet zbere, da posname ali izvede v živo večinoma že znane skladbe. Spira je pisal tudi za druge izvajalce in se posvečal produkciji, vendar bo njegova do danes najbolj znana pesem ostala prav ta meglena, melanholična balada. Prvotno jo je leta 1977 posnela takratna akustična skupina Suncokret, v kateri je – poleg treh izjemnih pevk, Snežane Jandrlić, Biljane Krstić in Gorice Popović – pel in igral kitaro tedaj še v hipijevsko ljubezen in mir zamaknjeni Bora Đorđević, pozneje pomemben rokovski pesnik in notoričen četniški hujskač.
Okroglo desetletje po Suncokretu jo je Dr. Spira posnel za album Dizajn za stvarni svet, in sicer v vsaj dveh različicah. V eni je mikrofon prevzela novovalovska in pozneje nesojena princesa Dada Topića – Slađana Milošević, v drugi pa jo v nekoliko drugačnem, bolj surovem aranžmaju poje sam Spira, ki je z avtorsko izvedbo pridal lirskemu protagonistu dotlej še neobstoječo, komentatorsko razsežnost. Tako je tudi ta pesem ostala znotraj razcepljena, kot neke vrste glasbeni Hazarski besednjak, zrcalna, na vinilu in v mojem notranjem ušesu močno podvojena: na eni strani ženska in sanjava triglasna izvedba Suncokreta ter poznejša Slađanina, na drugi pa Spirovo hipnotično in obenem malce karikaturno bluzovsko brundanje. Z napovedjo »težkih, težkih časov« in »našim molčanjem«, mnogotero povezanim s snegom, z nekaj različnimi, simultanimi vokalnimi kanali igra zdaj v mojem levem ušesu, medtem ko v okviru zamegljene šipe polzijo mimo v belino pogreznjene Fužine.
Druga, ki hkrati odzvanja v desnem ušesu, a ji je začuda prihranjena sleherna kakofonija, ima enako dobeseden, kar najbolj transparenten naslov: Sneguje. V obdobju zadnjega miru na Balkanu, tik ob koncu osemdesetih prejšnjega stoletja, jo je s svojo tedanjo zasedbo Javna dvaja posnel legendarni Buldožer Marko Brecelj. S svojo zasnovo, konceptom in duhom bi se, garnirana z nekoliko bolj klasičnimi aranžmaji Bojana Adamiča, lepo vključila tudi na Brecljev nastopni album Cocktail. Gre za tipično brecljevsko odbito, a za avtorja njegovega kova netipično melanholično pesem o cesti in domu, ki nas z vrsto asociativnih, za spoznanje dylanovskih rim postavi v posamezni in splošni, osebni in vsakogaršnji dan s snegom, hkrati bližnji in oddaljen.
V njej pada sneg na Ljubljano in svet na način literarnega postopka, spreminjajoč ga tako v fikcijo kot v pesniško podobo. Bela je Celovška cesta, a sneg se ne vda, še naprej pada in pada, dokler ne pobeli sivega, spečega mesta. Pred menoj se kakor preproga razstira zapuščena avtocesta. Na asfaltu res skorajda ni snega, še vedno se stopi ob dotiku s tlemi. V mislih trčita ti lepi dobesednosti, enako sneženje, srbohrvaško in slovensko, ter moje oguljene, prašne asociacije – pečati nekega drugega, tujega, pa vendar mojega časa – spet zaživijo skupaj, v nekem neslišnem zvočnem prostoru. Na iglavcih Gorskega kotarja se belí sneg, nad njim sem ter tja kakšna vrana. Pada in pada.
V mislih trčita ti lepi dobesednosti, enako sneženje, srbohrvaško in slovensko, ter moje oguljene, prašne asociacije – pečati nekega drugega, tujega, pa vendar mojega časa – spet zaživijo skupaj, v nekem neslišnem zvočnem prostoru.
Kaj bomo pa zdaj? Ne vem, pa da ga jebem, bi rekel moj stari ata Tone, dolenjski oficir jugoslovanske vojne mornarice, ki je dosmrtno nasedel v Splitu, kjer je sneg čudež. Pada, kakor da se nič ne dogaja.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
V najtišjem kotu ljubljanske knjigarne Konzorcij smo v četrtek zvečer doživeli nekoliko podaljšano izkušnjo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Prisluhnili smo pisateljicama, ki sta letos nastopili na festivalu, prva kot slovenska avtorica v središču, druga kot gostja, druži pa ju predvsem literarna obravnava družinskih zgodb, svojstvenega doživljanja zgodovine, nepripadnosti večini in nerazrešenih podedovanih travm.
Maja Haderlap z avstrijske Koroške pričujoče teme razgrinja v romanih Angel pozabe (Litera, 2012) in Ženske v temi (Goga, 2025), oba je iz nemščine prevedel Štefan Vevar, medtem ko jih Veronika Simoniti obravnava v romanu Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019), za katerega je leta 2020 prejela nagrado kresnik.
Maja Haderlap in Veronika Simoniti, samosvoji pisateljici, ki pa ju marsikaj tudi druži. (Fotografija: Ajda Klepej)
Čeprav Maja Haderlap piše v nemščini in je vpeta v nemški literarni prostor, se njena literatura giblje v diapazonu slovenskega. Zaznamujejo jo slovenska zgodovina, izročilo in izkušnja slovenstva zunaj meja Slovenije. Njene knjige sočasno izhajajo v nemščini in slovenskem prevodu, sama pa razširja pojem slovenske literature, ki tako postaja vse bolj odprta in prepišna. Kako lepo so njena dela sprejeta v slovenski književnosti, dokazuje tudi nagrada mira, ki jo je prejela za Angela pozabe. »Sama čutim, da so moje knjige tudi slovenske,« pravi. Njen sentiment do slovenstva se kaže tudi v pripovedovanju: Slovenci vselej smo, gre za našo tradicijo, našo zgodovino. »Slovenščina ima, podobno kakor drugi jeziki, tudi možnost sprejemanja ljudi vase,« pravi Maja Haderlap, »in jih tudi sprejema.«
Poleg nje med avtorice in avtorje, ki v tujem jeziku pišejo v in o slovenskem prostoru, sodita tudi Erica Johnson Debeljak in Lidija Dimkovska.
Posledice druge svetovne vojne je Maja Haderlap doživljala predvsem kot koroška Slovenka, tragično usodo babic in mater iz svoje bližnje okolice pa ubesedi v obeh romanih.
V čas druge svetovne vojne je umeščen tudi roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem, kjer je prav tako predstavljena ženska perspektiva vojne. Avtorici s svojimi junakinjami osvetljujeta v vojni žensko, ki je do nobelovke Svetlane Aleksijevič bila skrita v temi. Slednja v romanu Vojna nima ženskega obraza (prevedel Jani Rebec, Goga, 2020) zapiše: »Ženska vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev.«
Pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe.
Tudi pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe, saj je »ženska v vojni najbolj ranljiva«, kakor pravi Veronika Simoniti. Želeli sta ubesediti ženske, ki bežijo od lastne usode, spomina, pričakovanj in konfliktov. Obe ugotavljata, da posledice druge svetovne vojne še vedno nosimo v sebi. Kot narod se nismo spravili z lastno zgodovino, manjka nam spoznanje, ki bi nam to spravo omogočilo. »Kolektivnega spomina, ki je stvar dogovora, nismo opredelili, zato se razhajamo,« pravi Veronika Simoniti. Sama je navdih za zgodovinsko snov dobila iz dedovih pisem, ki jih je pošiljal iz konfinacije, torej je izhajala iz »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti«.
V središču sta bila romana Ženske v temi in Ivana pred morjem. (Fotografija: Ajda Klepej)
Nadvse pomembno in pogumno je pisanje Maje Haderlap, ki se bori proti miselnosti, da koroški Slovenci ogrožajo enotnost Koroške, obenem pa tiste, ki si niso zmogli priznati svojih narodnih korenin ali so jih zanikali in zavračali, sooča z resnico in jim tako pomaga priti do priznanja in spoznanja o svojem poreklu. Njena literatura opozarja na dvojezičnost in multikulturni prostor, ki pa seveda v ljudeh povzroča tudi konflikt; ta ne sme ostati zamolčan in nerazrešen. Med pogovorom v Konzorciju nam je zaupala, da je veliko ljudi iz njene skupnosti ob branju predvsem Angela pozabe doživelo olajšanje, občutek pripoznanja in katarze. Njihovo življenje je postalo lažje.
Avtorici – vsaka na svoj način – brišeta meje zgodovine, spomina, nacionalne zavesti, kolektivnega in individualnega, preteklega in sedanjega. Njuna dela ostajajo odmevna, aktualna in brezčasna, slovenskemu bralstvu pa odpirata nove vidike in nas nagovarjata z dobro ubeseditvijo večplastnosti travmatičnih doživljajev, ki so nam skupni … in nas hočeš nočeš povezujejo.
Na večeru, ki ga je priredilo Društvo slovenskih pisateljev, se je z gostjama pogovarjala Katarina Modic. (Fotografija: Ajda Klepej)
»Kompleksno identiteto, ki je posledica kolonializma, lahko ponazorimo z razbitim ogledalom, pri čemer pri pobiranju črepinj vsakič ugotovimo, da kakšna manjka,« je ob septembrskem obisku Nove Gorice dejala Igiaba Scego. Z italijansko pisateljico somalijskih korenin se je na 10. literarnem festivalu Mesto knjige pogovarjal Martin Lissiach.
V slovenskem prevodu imamo dve njeni knjigi: leta 2016 je pri Literi izšel roman Moj dom je tam, kjer sem, leta 2020 pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove pa Adua; oba je prevedla Alenka Jovanovski. Njen zadnji roman, ki ga sicer še nimamo v prevodu, je Cassandra a Mogadiscio (Kasandra v Mogadišu), leta 2023 nominiran za nagrado strega. Naslov namiguje na prerokinjo Kasandro iz grške mitologije, ki ima dar videnja prihodnosti, a ji nihče ne verjame.
Roman Cassandra a Mogadiscio (Feltrinelli, 2023) je bil nominiran za nagrado strega.
Čisto na začetku pogovora je Igiaba Scego spregovorila o deželi svojih prednikov, Somaliji, ki je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek. Leta 1991 je izbruhnila državljanska vojna.
Somalija je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek.
Kompleksna zgodovina Somalije, ki so jo zaznamovali kolonializem, diktatura in državljanska vojna, je številne Somalce prisilila, da so zapustili državo, med njimi tudi družino Igiabe Scego. Njen oče Ali Omar Scego je bil pomembna politična osebnost v Somaliji, med drugim prvi guverner somalijske prestolnice Mogadiša in somalijski veleposlanik v Belgiji. Po državnem udaru leta 1969, ko je oblast v državi prevzel diktator Siad Barre, je bil prisiljen Somalijo zapustiti. Z ženo je odšel v Italijo, kjer se je pet let pozneje rodila Igiaba Scego, njuna najmlajša hči. Še pred njima je v petdesetih letih v Italijo odšel dedek, in sicer kot osebni tolmač Rodolfa Grazianija, vrhovnega generala fašistične vojske v afriških kolonijah. O njegovi zgodbi avtorica med drugim piše v romanu Adua. Člani njene razširjene družine so tako razkropljeni po vsem svetu in posledično ne govorijo istega jezika. »Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati, saj nobena ne govori jezika druge, ta nezmožnost sporazumevanja pa je bil eden glavnih vzgibov, zakaj sem se odločila napisati roman Cassandra a Mogadiscio,« je pojasnila pisateljica.
»Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati.«
Kot je pisateljica povedala v pogovoru z Martinom Lissiachom, je želela s pisanjem tega romana vzpostaviti dialog med babico in vnukinjo, ki ne govorita istega jezika. Avtobiografski roman se bere kot pismo, ki ga prvoosebna pripovedovalka piše nečakinji Sorayi, živeči v Kanadi. V intervjuju z Jernejem Ščekom, objavljenem leta 2023 v Delovi Sobotni prilogi, je Igiaba Scego povedala, da je vloga tete ključna v somalijski kulturi, vendar bi to lahko razširili tudi na druge afriške kulture. Lik tete se namreč pojavlja v knjigah številnih afriških pisateljic, tudi v romanih nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, ki je leta 2022 nastopila na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani. Poleg sestrstva, ki vlada med sorodnicami, se nemalokrat zgodi, da tete zaradi različnih razlogov prevzamejo skrb za nečake. To se je zgodilo tudi bratom in sestram Igiabe Scego: potem ko so njeni starši odšli v Italijo, so njihovi otroci namreč ostali pri teti, sestri Igiabine mame. Stanje, ki naj bi trajalo le toliko časa, da bi starši uredili vse potrebno in v Italijo pripeljali še svoje otroke, se je zaradi političnih okoliščin tako razpotegnilo, da so otroci medtem odrasli.
Igiaba Scego na Mestu knjige v Novi Gorici (Fotografija: Luka Mavri)
Vsako od poglavij v romanu se ukvarja z določeno temo, naslovu v somalijskem jeziku pa je dopisan tudi italijanski prevod. Prvo poglavje je tako naslovljeno Jirro oziroma Malattia, v prevodu bolezen. Beseda jirro se nato kot vodilni motiv pojavlja skozi ves roman. Pisateljica je pojasnila, da je želela v knjigi spregovoriti o kolonialni in vojni travmi Somalcev. Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino. Vzorcu naslavljanja v somalijskem in italijanskem jeziku sledi tudi v drugih poglavjih, denimo Eeb – Vergogna (sram), Af hoojo – Lingua madre (materinščina), Buug – Libro (knjiga) itd. Somalijske izraze in stavke vpleta tudi v samo besedilo, kar pri literaturi afriških pisateljev sicer ni redkost, a posebnost pri Igiabi Scego je ravno ta, da somalijske izraze uporablja predvsem pri označevanju družinskih članov: edo za teto, hooyo za mamo oziroma babico, aabo za očeta itd.
Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino.
Ena glavnih tem romana Cassandra a Mogadiscio je nedvomno jezik oziroma posameznikov odnos do njega. Pripovedovalka pravi, da ima sama dva materna jezika, italijanskega in somalijskega. Medtem ko nečakinji Sorayi zaupa, da ljubi italijanščino – jezik Danteja Alighierija, jezik ljubezni – hkrati priznava, da se zaveda, kako je to tudi jezik kolonizatorjev, ki so si podjarmili njene prednike. A s tem, ko v italijanščini piše tudi o italijanskem kolonializmu in fašizmu ter ga uporablja kot svoj literarni jezik, ta jezik dekolonizira. Ambivalenten odnos do jezika se zrcali tudi v kompleksni identiteti oziroma občutku pripadnosti. Ob vprašanju, ali se sama počuti bolj Italijanka ali Somalka, je dejala: »Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
H kompleksnosti identitete Somalcev, ki živijo v diaspori, prispeva še pripadnost klanu – navada je, da otrok ob rojstvu prevzame očetov klan, kar pomeni, da Igiaba Scego pripada drugemu klanu kot njena mama.
»Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
Roman Cassandra a Mogadiscio je zastavljen zelo široko, saj pisateljica vanj vplete zgodovino svoje razširjene družine in zgodbe posameznih članov, vse z namenom, da bi nečakinja Soraya razumela, od kod prihaja in kdo je. Ob tem velja omeniti, da je Soraya Omar-Scego igrala v nemškem filmu Wüstenblume (Puščavska roža), ki pripoveduje zgodbo o svetovno znani somalijski manekenki Waris Dirie. Odigra vlogo mlade Waris, ki ji kot mlademu dekletu pohabijo spolne organe. O pohabljanju ženskih spolnih organov je Igiaba Scego pisala že v Adui, v romanu Cassandra a Mogadiscio pa o tem spregovori skozi zgodbo svoje mame, ki je prav tako prestala to. Čeprav jo v obeh romanih izvršijo v preteklem času, nevarno in nečloveško prakso ponekod še danes izvajajo, predvsem v afriških in bližnjevzhodnih državah, pa tudi v Aziji in Latinski Ameriki.
Igiaba Scego v roman vplete tudi druge teme, kot so bulimija, bolezenska slabovidnost, staranje in pomembnost učiteljic za šolarje. O njihovi ključni vlogi v svojem življenju je pisateljica spregovorila tudi na novogoriškem večeru in med drugim povedala: »Učiteljice so mi zelo pomagale – pozorne so bile na rasizem v razredu in se z njim primerno soočale, poleg tega pa so me spodbujale pri razvijanju talentov.«
Pri spopadanju z rasizmom ji je bila v veliko pomoč tudi knjižnica, saj je v knjigah našla občutke, ki jih je čutila sama. Med avtorji, ki so jo še posebej zaznamovali, je omenila Toni Morrison, ki naj bi jo »rešila«, medtem ko v romanu omeni denimo ameriško pisateljico in aktivistko bell hooks. V ne tako pozitivnem smislu jo je kot otroka zelo zaznamovala knjiga Alexa HaleyjaRoots. The Saga of an American Family, po kateri so v sedemdesetih letih posneli televizijsko nadaljevanko Korenine. Tudi zaradi rasističnega prikazovanja temnopoltih v njej so jo otroci v šoli posledično spraševali, ali ima doma verige, tako kot glavni lik Kunta Kinte, in ali jo je treba prebičati, če je poredna. Ob tem je pisateljica dejala: »Bilo me je zelo strah – bila sem edina temnopolta v svoji četrti in na šoli – in zaradi tega so bile učiteljice v tistem času zame tem pomembnejše.«
Igiaba Scego: »Bilo me je zelo strah – bila sem edina temnopolta v svoji četrti in na šoli – in zaradi tega so bile učiteljice v tistem času zame tem pomembnejše.« (Fotografija: Luka Mavri)
O vseh teh temah je pisala tudi v drugem v slovenščino prevedenem romanu Moj dom je tam, kjer sem. Tako kot Igiaba Scego tudi pripovedovalka romana ni nikoli živela v Somaliji. Medtem ko si z nečakom in bratom ogleduje zemljevid Mogadiša, somalijskega glavnega mesta, ji mama reče, da v njem manjka ona – pripovedovalka. V naslednjem prizoru, ki je najbrž eden najlepših v romanu, protagonistka iz zemljevida Mogadiša ustvari hibriden zemljevid, na katerega v obliki samolepilnih lističev nalepi prostore iz Rima, v katerem se je rodila in na katerega jo vežejo spomini. Nataša Hrastnik v spremni besedi k romanu Moj dom je tam, kjer sem način pisanja, ko avtorica zgodovino, v kateri preureja, umešča in osvetljuje zgodbe svojih prednikov, označi z izrazom »zgodbovina«.
Njeno pisanje je vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije.
Igiaba Scego v vsakem romanu na novo poustvarja zgodbovino svoje družine, kar priznava tudi sama. Na koncu romana Cassandra a Mogadiscio v zapisu Autobiografia in movimento (kar bi lahko dobesedno prevedli kot »avtobiografija v gibanju« ali morda bolje »avtobiografija v delu«) namreč zapiše, da je njeno pisanje vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije. Njeno pisanje je avtobiografsko in temelji na resničnih dejstvih, vendar je biografsko pisanje, kot sama pravi, polno pasti, saj je spomin nezanesljiv in pogosto tudi poln lukenj. Pisateljica te luknje v spominu zapolni z domišljijo, kar pa ne pomeni, da so romani zato prikrajšani za resnico, ravno nasprotno. V Novi Gorici je to dopolnila s prispodobo: kakor mama šiva blago, tako sama šiva besede, a ne da bi ji jih uspelo dokončno sešiti skupaj. Tudi zato to počne zmeraj znova.
Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost.
Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti.
Leta 1991 je v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. (Foto: Izgubljeni Dream Team, izsek iz filma)
Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić Druga strana svega (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. »Kdo so ti ljudje?« se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembna manjšina.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške. Kvečjemu lahko razumemo njihovo presenečenje ob krvavem spopadu, ki je tej odcepitvi sledil. A tudi ta se zdi danes skoraj neizogiben oziroma se zdi, da je bila pot v tragedijo na Balkanu premišljeno tlakovana.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške.
Ko danes prebiramo tedanje odkrito šovinistične naslovnice jugoslovanskih časopisov ter poslušamo hujskaške govore jugoslovanskih politikov iz poznih osemdesetih, je zato veliko laže verjeti tistim, ki trdijo, kako so že kmalu po Titovi smrt zaslutili, da je Jugoslavija obsojena na razpad, kakor tistim, ki jih je njen razpad presenetil.
A ne glede na to, kako glasno in nedvoumno oznanjuje svoj prihod, zgodovina ljudi vedno znova preseneti. Tudi druga svetovna vojna jih je presenetila, čeprav so nekateri pred Hitlerjem bežali že v začetku tridesetih, najdejo pa se celo takšni, ki še leta 2025 ne doumejo, da je nacizem poguben.
Najprepričljivejša razlaga tega fenomena je, da smo ljudje večinsko ustrojeni tako, da verjamemo v srečen konec, četudi vemo, kako nesrečno se vsaka človeška zgodba konča. Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991? Bi nas enako kot njih presenetile množice, ki bi slavile nacionalistične voditelje in njihove vojne napovedi? Bi nas presenetilo, če bi se jutri na Balkanu začel odvijati nov krog boja za rodne grude?
Ali pa bi nekoč, ko bi bilo vsega tega že davno konec, govorili, da smo vse to slutili, če ne celo vedeli? Bi verjeli, da je bilo to neizogibno?
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991?
Pred nekaj dnevi je namreč srbski predsednik izjavil, da vojna bo. Drugi vam tega nočejo povedati, a jaz vam povem, je dejal v svoji znani maniri zaigrane iskrenosti. Da ne bi bili potem presenečeni, bi lahko dodal. Sicer ni pojasnil, kakšno vojno ima v mislih, a govoril je o oboroževanju in o neizbežnosti prevoda oboroževanja v oborožen spopad. S čimer je lahko mislil Evropo ali pa Balkan. Morda pa tudi Srbijo, za katero te dni radi zapišejo, da je »na robu državljanske vojne«.
Podobnih prijaznih opozoril, naj pozneje ne bomo presenečeni, je bilo v preteklih letih nešteto. Srbom ne preti samo državljanska vojna, temveč izgubljajo Kosovo, Republika Srbska pa je ostala brez dolgoletnega voditelja. In vemo, kako je z ranjenimi zvermi. Bosna in Hercegovina je zabredla v popoln brezup, a bosanski študentje, ki bi imeli še več razlogov za proteste kot njihovi srbski vrstniki, študirajo v Sloveniji in Nemčiji. V Črni Gori in Severni Makedoniji vlada zatišje le za nas, ki ob vsem kravalu v okoliških državah ne vidimo še tja.
Potem je tu še Hrvaška, ki je resda v Evropski uniji, a katere stanje duha je vse bolj balkansko. Letos poleti se je na Thompsonovem koncertu oblast odkrito poistovetila z za dom spremno množico in to poistovetenje je odmevalo na vse strani. Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
In za nameček, če ga kdo potrebuje, je tudi okolica Balkana balkanska v najslabšem pomenu te besede. Madžarska riše zemljevide velike Madžarske, Italijo vodi neofašistična oblast, a preden nas od tam naprej misel zapelje po že ničkolikokrat prehojenih poteh sodobnega populizma in trumpizma in se izgubimo v stranpoteh družbenih omrežij in sveta lažnih novic, se raje vrnimo k presenečenju.
In se vprašajmo: je govorjenje srbskega predsednika o vojni presenetljivo?
Ali pa se vprašajmo drugače. Danes v Srbiji nihče ne kriči »Država je naša!«, ker v njej najglasneje kričijo prav tisti, ki so se pred letom končno zavedeli, da država Srbija ni njihova država. In kričijo ravno zato, ker jim je bila država odtujena.
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Bi bili presenečeni, če bi sredi takšnega družbenega kaosa Srbi nenadoma odkrili zunanjega sovražnika?
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Kot rečeno, ljudje smo ustrojeni tako, da ne vidimo in ne slišimo. Naši možgani sicer delujejo tako, da podzavestno zaznavajo spremembe v naši okolici in nas opozarjajo na preteče nevarnosti, naš spomin pa hrani največje travme z namenom, da bi nas obvaroval pred novimi. A istočasno sami sebe uspešno zavajamo, da bo vse v redu in se bo vse dobro končalo. Vidimo opozorilne znake, vidimo neštete podobnosti med na videz srečno sedanjostjo in skrajno nesrečno preteklostjo, a vendar ničesar ne vidimo.
In morda je res paradoksalno, a medtem ko z današnje, vsevedne perspektive težko razumem presenečenje ob razpadu države, ki je vrsto let tako vidno in tako očitno razpadala, mi je istočasno tudi laže razumeti slepoto svojih staršev in številnih drugih Jugoslovanov, ki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih niso zaznavali pogubnih družbenih sprememb in ki zato niso ničesar pričakovali. Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Tako kot verjamemo tudi mi.
Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Vučić, Dodik, Plenković, Izetbegović, Čović, Kurti, Orbán, Meloni, Fico, Babiš in Kickl delujejo v krogu manj kot nekaj sto kilometrov od nas, na tem prostoru pa se križajo vplivi in interesi velesil, ki jih trenutno vodijo Erdogan, Jinping, Trump in Putin. A mi smo vseeno prepričani, da bo z Balkanom vse v najlepšem redu in da nove vojne tu ne bo.
Oziroma, če smo natančnejši, bi nas presenetilo, če bi do vojne vendarle prišlo.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Prav posebno vrsto vznemirjenosti doživimo, kadar ob branju klasičnega dela ugotovimo, da je veličastno, odkrito, iskreno in včasih prav neusmiljeno človeško. Klasične avtorje dojemamo kot spodobne in omikane, bili naj bi nekako nad vsemi nami, saj so postali del kanona in jih je kot takšne skozi tisočletja prebralo na milijone učencev. Učijo nas, kako živeti. Ko se za enega od klasičnih avtorjev, ki ima povrh še tako zelo elegantno ime, izkaže, da je pravzaprav enako posveten kot vsi ostali, nastopi presenetljivo osvežujoče odkritje, ki morda prinese celo nekaj olajšanja. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na trenutke so bili celo starodavni avtorji, kljub doprsnim kipom iz marmorja in zaprašenemu ugledu, enako nespodobni, smešni in nebrzdani kot ustvarjalci serije South Park ali serij, ki jih lahko spremljamo na HBO-ju.
Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje.
Na tej točki kot primer navajam rimsko delo Satirikon, katerega avtor naj bi bil Gaj Petronij Arbiter. Čeprav bi se ime bolj prilegalo nekomu, ki slovesno viha nos nad vašo izbiro notranje opreme, gre pravzaprav za zavetnika jedke satire in izprijene inteligence starodavnega sveta. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom, samo delo pa je po slovnični plati ravno dovolj prefinjeno, da bi skorajda pozabili, da je avtor nekatere dele zapisal objestno pijan od falernija in ciničnosti, ko se je prenažiral z ocvrtimi sardinami, prelitimi z garumom, in z očmi požiral sužnje.
Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom.
S Petronijem sem se sam srečal dokaj pozno, kar je nenavadno, sploh glede na to, da sem si na akademski poti sicer vzel čas tako za starodavno zgodovino kot tudi za, milo rečeno, neprimeren humor. Sem tiste vrste bralec, ki uživa v Ovidijevih Metamorfozah, a obenem meni, da je izkušnjo še izboljšala glasbena tema Bennyja Hilla, ki se mi je vrtela v mislih zadaj. Petronij se namreč odlično prilega prav v ta prostor, rezerviran za veličastni absurd. O Satirikonu lahko govorite na učni uri književnosti ali pa na divji študentski zabavi, pa bosta obe občinstvi v njem zagotovo našli nekaj, kar jima bo všeč.
O Satirikonu lahko govorite na učni uri književnosti ali pa na divji študentski zabavi.
Satirikon je eno tistih del, od katerih so se ohranili le fragmenti, kar je neskončno frustrirajoče, saj ves čas slutite, da manjkajo prav najboljši deli. Fragment, ki se je ohranil do današnjih dni, se osredotoča na razuzdanega pripovedovalca po imenu Enkolpij in njegovega ljubimca Gitona. Kolovratita po nadrealističnem svetu, polnem seksa, prevar in plezanja po družbeni lestvici. Na poti pobereta in nato spet izgubita številne spremljevalce (Askilta, Evmolpa, Trifena), padata iz ene postelje v drugo (in si v skladu s tem pridobita, pa nato spet izgubita nemalo zaupanja) in sta priča enemu najživahnejših dogodkov iz rimske literature: zloglasni pojedini pri Trimalhionu. Te farse se ne bi sramoval niti francoski dramatik Feydeau, čeprav je nastala dva tisoč let pred njegovim rojstvom.
Petronij, kakor ga je upodobil francoski grafik Philibert Boutrois (1775–1814).
Če si nameravate o Petroniju zapomniti le eno, bo to verjetno prizor s tiste večerje. Trimalhion je na novo obogateli svobodnik, čigar zabava je tako neokusna, kičasta in pretirana, da bi ga celo Jay Gatsby verjetno lepo prosil, naj se za božjo voljo že malo umiri. Nekaj glavnih poudarkov večera: cel pečen prašič, ki mu iz trebuha visijo klobase, astrološke predstavitve in dovršene zdravice, ki nakazujejo, da je v vino nekdo skrivoma dolil zvrhano merico filozofije in samo-parodije. Na trenutke se vam bo zazdelo, da gledate naravnost briljantno kombinacijo oddaje MasterChef in Resnične gospodinje iz Pompejev.
Petronij (ki je umrl leta 66 n. št.) je bil rimski dvorjan pod cesarjem Neronom. Ta se je, kot je vsem dobro znano, obdajal z umetniki, lizuni in ljudmi, ki so med opazovanjem gorečih mest igrali na liro. Petronij je bil morda neke vrste kulturni svetovalec – Svetonij ga je poimenoval kar arbiter elegantiae ali »sodnik dobrega okusa«. Lahko bi celo rekli, da je bil neke vrste stilist za slavne ali instagram vplivnež, le da je bolje govoril latinsko in se loteval bistveno manj postov s sokovi. Tacit pravi, da je podnevi živel lagodno življenje, se ponoči prepustil hedonizmu in sčasoma padel v nemilost Neronovega paranoičnega režima. Življenje je končal s samomorom, in sicer na precej modno koreografiran način, saj naj bi zlomil svoj pečatni prstan, da nihče ne bi mogel ponarediti njegovega podpisa. To je bil starodavni ekvivalent zagotovitev, da opusa slavnih piscev ne bodo nikoli omadeževali ponaredki.
Učenjaki se sicer ne strinjajo povsem glede tega, ali je Satirikona res napisal prav on, jaz pa sem se odločil verjeti temu, zlasti ker ne vem, kdo drug bi še lahko napisal tako skrajno neresno in obenem globoko iskreno delo?
Petronijev Satirikon je leta 1973 v prevodu Primoža Simonitija, tudi avtorja uvodne študije, izšel v zbirki Sto romanov pri Cankarjevi založbi – z napako na najbolj vidnem mestu. Na naslovnici je naveden kot Satiricon, povsod drugod pa kot Satirikon. (Fotografija: Andraž Gombač)
Satirikon povsem uniči mit zapetega starodavnega Rimljana. Delo je obsceno, smešno in kaotično. Opominja nas, da Rimski imperij ni le sinonim za marmorne templje in vojaška osvajanja. Sestavljale so ga namreč tudi večerje v neuglednih krčmah, slabe pesmi, malenkostno ljubosumje in zgodbe nezanesljivih pripovedovalcev, ki so si, tudi medtem ko so se jim lastna življenja dobesedno razkrajala pred očmi, prizadevali rešiti svojo čast.
Delo – oziroma tisto, kar je ostalo od njega – sloni na satiričnih podobah rimske družbe. Za razliko od Livija, ki nam prikaže junaško zgodbo od mita do imperija, ali elegikov, ki jim uspe tudi strto srce spremeniti v umetnost, nam Petronij razkrije razpadajočo družbo in nas vpraša: »Ali ni to za crknit smešno?« Njegovi liki so pohotni, pohlepni in samozadostni. Petronijev pripovedovalec ni junak, pač pa slepar s prebavnimi težavami. Njegov literarni glas je prežet s tako debelim slojem ironije, da bi ga lahko brez težav namazali na kruh.
Njegov literarni glas je prežet s tako debelim slojem ironije, da bi ga lahko brez težav namazali na kruh.
Pojedino pri Trimalhionu (saj veste, tisto večerjo) se pogosto razlagali kot kritiko vrednot na novo obogatelih, vendar je bistveno več. Gre namreč za vpogled v to, kako absurdno je bilo lahko rimsko življenje – ne le življenje revnih in sužnjev, pač pa tudi življenje tistih, ki so si izborili pot na sam vrh družbene lestvice in šele potem ugotovili, da tam pravzaprav niso dobrodošli. Trimalhion je utelešenje negotovega bogastva: je teatralen, vedno in povsod v vsem pretirava in si v obupu prizadeva, da bi ga dojemali kot kultiviranega. Recitira napačno razumljene mite, napačno citira Vergilija in se hvali s svojo oporoko. Z drugimi besedami, pokaže nam, kako je videti, kdor zadene na loteriji in nato takoj najame svetovalca za uveljavitev osebne blagovne znamke. Pod komedijo se skriva tragedija, in prav zato je delo tako zelo nepozabno. Bolje kot poznate življenje v starodavnem Rimu, več boste izvlekli iz Petronijevega pisanja. Sam na primer potrebujem cel kup opomb in pripisov, da vem, da Trimalhion napačno citira Vergilija, originalno občinstvo pa bi to vedelo brez kakršne koli pomoči.
Tako je Pojedino pri Trimalhionu videl španski slikar Ulpiano Fernández-Checa y Sanz (1860–1916).
Celotno delo preveva neke vrste modernost, ki se ji ne morem upreti. Enkolpij bi imel brez težav lahko TikTok kanal. Gitona bi na X-u (prej Twitterju) morda izbrisali. Večerja bi bila povsem enostavno lahko tudi podivjani mukbang na YouTubu. Zdi se, da je Petronijeva strategija pripovedovanja – epizodna, nespoštljiva, pogosto eliptična – nekaj podobnega, kar bi doživeli ob urah in urah zaporednega gledanja prestižne televizijske oddaje, ki jo je napisal nekdo, ki sovraži koncept pripovednih lokov v zgodbi.
Če si želite moralno urejene izkušnje, pa nikar ne segajte po Satirikonu. Tega dela se lotite, če si želite absurda. Če želite bolje razumeti občutek, da so prav vsi ljudje nesmiselni, ne glede na to, za katero dobo gre. Da bogastvo ne more kupiti dobrega okusa. Da je nadutost odlična sestavina za komedijo. Da bodo slabe pesmi vedno našle občinstvo, še posebej, če se rimajo. Predvsem pa preberite izdajo z opombami, ker sicer vsaj polovice dela ne boste razumeli.
Satirikona se lotite, če si želite absurda.
Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, je v tem, da je Satirikon nepopoln. Ob branju tega dela boste doživeli podoben občutek, kot če bi na divjo študentsko zabavo vdrli nekje na sredini večera: zamudili ste vse tisto, kar se je že zgodilo, in dobro veste, da na zabavi ne boste ostali do zore, vendar je sedanjost vseeno omamna. Zato si boste želeli še več, obenem pa vas bo nekje v ozadju ves čas malce razžiral dvom glede tega, s kakšnimi ljudmi se pravzaprav družite. To je lahko bodisi nadležno ali pa del čara, kar je odvisno od tega, kakšen človek ste.
Petronij nas opominja, da klasične književnosti ne sestavljajo le turobna resnost in plemenito trpljenje. Včasih so tudi takrat obstajali samo ljudje, ki so se grdo obnašali in o tem nato elegantno tudi pisali. Čeprav vam delo morda res ne bo povzdignilo duše na način, na katerega si je to prizadeval storiti Vergilij s svojo Eneido, pa vas bo zagotovo vsaj nasmejalo. Kar je tudi že kar nekaj vredno.
Nazdravimo torej Petroniju, zavetniku zajedljivih pripomb. Vsem nam želim, da bi se kdaj v življenju udeležili pojedine pri Trimalhionu – pa tudi da bi prepoznali, kdaj je čas, da jo zapustimo, preden se vomitorij napolni do roba.
***
Komentar Svetlane Slapšak:
Izraz »salonski revolucionar« se odlično prilega Petroniju: bogat, rafiniran, destruktiven, subverziven, pripravljen umreti za dober vic – pri čemer ve, da se bo končalo »zgolj« z zaplembo njegovega premoženja … Nobene potrebe ni, da legendo preizprašujemo s filološko analizo: gre za edinstven, enkraten model kulturnega obnašanja, ki nima predhodnikov in ima zelo zelo malo sledilcev. Med njimi takoj pomislimo na Rabelaisa, Voltaira, morda Dickensa v najboljših trenutkih ob Pickwickovcih in seveda skupino Monty Python. Distanca, ironija, cinizem, sarkazem: kateri vladar ob tem ne bi ponorel? Sploh če je tako trumpovski kot Neron, pohlepen, željan palač, zlata, posestev … Patetično različico Petronijevega lika beremo v globoko in kruto katoliškem romanu Quo vadis? Henryka Sienkiewicza.
Distanca, ironija, cinizem, sarkazem: kateri vladar ob tem ne bi ponorel?
Ali je Petronij res edinstven v antični kulturni zgodovini? Literarno, vsekakor: piše v žanru menipejske satire, ki jo je aktualiziral Mihail Bahtin in jo teoretiziral za nove uporabe – denimo v Mojstru in Margareti Bulgakova … Pred Petronijem velja omeniti še Aristofana in mnoge druge avtorje stare atiške komedije, katerih del se helenistični filologi niso lotili in se tako niso ohranila: živeli so v neposredni demokraciji, stara, politična komedija je umrla z njo. Pozneje, po Petroniju, so tu še Lukijan, Apulej in »druga sofistika«, katere avtorji so v svoje razprave vnašali nekaj tradicije tovrstnega radikalnega zafrkavanja. V odštekani komediji in v Petronijevem Satirikonu vsekakor prepoznamo groteskno, tudi zastrašujoče, saj je smeh najboljši odganjalec smrti – demoni se posebej bojijo močnih zvokov in obscenosti … To je najbolje razumel Fellini v svoji nesmrtni filmski upodobitvi Petronijevega dela. Hoteli smo vedeti, kaj pomeni dekadenca? Pa smo jo dobili! Mediteranska melanholija, ki ne more brez katoliške samorazdiralnosti, je v Fellinijevem filmu Petronija v veliki meri falsificirala. Falsificirala je tisto čisto srečo, da se režimo, ko pogledamo svet, v katerem živimo.
V odštekani komediji in v Petronijevem Satirikonu vsekakor prepoznamo groteskno, tudi zastrašujoče, saj je smeh najboljši odganjalec smrti.
Morda še pomembnejši vidik Petronijevega dela, tisti, ki bi Nerona, če bi bil razumen, lahko najbolj razbesnil, ostaja slika sodobne italske družbe, od njenega dna do vrhov z novimi bogataši. Pogled iz bogate knjižnice ni niti najmanj prizanesljiv, nasprotno. Razen morda prvih kristjanov o bogastvu nihče ne govori tako negativno kot Petronij. Opis bogastva in primitivnosti tragično ustreza našemu času: Trimalhionov je danes še pa še, prepoznamo jih tu, v Sloveniji, po njihovi drzni nesramnosti, ignoranci in nastopaštvu.
Razen morda prvih kristjanov o bogastvu nihče ne govori tako negativno kot Petronij.
Z drugimi besedami, posebej ob branju dela, ohranjenega kot Pojedina pri Trimalhionu – pogled na sodobno resničnost je nujen. Aktualnost je očitna. Petronij je opazovalec našega sveta, revolucionar po definiciji.
Ob smrti Diane Keaton (1946–2025) se vrstijo fotografije in kadri iz nepozabnih filmov, v katerih ameriška igralka živi naprej. Bila je »neskončno inteligentna in tako lepa«, pravi Francis Ford Coppola, režiser kultne trilogije Boter, v kateri je igrala najprej zaročenko, zatem ženo in na koncu še nekdanjo ženo glavnega lika, mafijskega šefa Michaela Corleoneja.
Al Pacino, njen filmski mož, soigralec in še veliko več, se drage Diane spominja na več straneh avtobiografije Sonny Boy, lani izdane pri Penguinu, letos pa v prevodu Jureta Šešeta še v zbirki Žametna Beletrina.
Naj se nam Diane Keaton spet nasmehne iz igralčevih spominov …
***
Knjiga Boter je požela velik uspeh, zato so vsi govorili o njej in veselo pričakovali film, ki naj bi ga začeli snemati. Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, saj je hotel, da ima Michael pristno pričesko iz 40. let dvajsetega stoletja. Brivec je slišal, da snemamo film, in ko je to dojel, je stopil korak nazaj ter se začel tresti. Pozneje smo izvedeli, da je doživel infarkt. Govorilo se je tudi, da je pri filmu veliko zakulisnega dogajanja. Vodilni delavci Paramounta so bili besni drug na drugega in spuščali so se v žolčne prepire. Napetost je bilo mogoče čutiti vsepovsod, zato sem si po zenovsko rekel, da bo minilo tudi to: Posveti se liku. Kaj se dogaja v prizoru? Kam greš? Od kod si prišel? Zakaj si tukaj?
Roman Boter je napisal ameriški pisatelj italijanskega rodu Mario Puzo (1920–1999), prevedel ga je Mirko Napast, po uspehu prvih dveh filmskih Botrov pa leta 1975 izdala koprska Lipa. Naslovnico knjige, ki jo je opremil Slobodan Cankar, seveda krasi Marlon Brando kot Vito Corleone. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj dni sem na poskusnih snemanjih nosil zgodnjo različico Michaelove vojaške uniforme, na obrazu pa poklapan izraz. Takšnega sem imel že od nekdaj. Najbrž je šlo za krinko, ki sem jo prenašal naokrog in mi je pomagala prebroditi vse. Reči pa moram, da bi lahko izbrali boljši prizor od tistega, ki sem ga moral odigrati. V njem Michael v uvodnem poročnem prizoru pojasnjuje dekletu Kay, s čim se njegova družina v resnici ukvarja in kdo vse so igralci v poslu njegovega očeta. Šlo je za povsem običajen predstavitveni prizor, v katerem sva z Diane Keaton sama sedela za pusto mizico, pila vodo, za katero sva se pretvarjala, da je vino, in se pogovarjala o sicilijanskih poročnih običajih. Nemogoče je bilo, da bi vloga prišla do pravega izraza. Moje interpretiranje Michaela je bilo podobno sajenju na vrtu; nekaj časa bi trajalo, preden bi zrasle rože. Kako naj bi v tem prizoru predstavil svoje zamisli o njem? Nisem ga mogel priklicati v življenje, tega ne bi mogel narediti nihče.
Diane Keaton in Al Pacino v svojem prvem prizoru v Botru: »Šlo je za povsem običajen predstavitveni prizor, v katerem sva z Diane Keaton sama sedela za pusto mizico, pila vodo, za katero sva se pretvarjala, da je vino, in se pogovarjala o sicilijanskih poročnih običajih.« (Fotografija: Steve Shapiro/Corbis preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
A zaupam vam skrivnost: Francis je hotel mene. Hotel me je in jaz sem to vedel. Ni boljšega, kot da režiser hoče tebe. Boljšega si igralec pravzaprav ne more želeti. Dal mi je tudi darilo v podobi Diane Keaton. Za Kayino vlogo se je potegovalo več igralk, toda dejstvo, da me je hotel povezati z Diane, je kazalo na njeno prednost. Vedel sem, da njena kariera cveti in da nastopa na Broadwayu v predstavah, kot sta Lasje in Zaigraj še enkrat, Sam z Woodyjem Allenom. Nekaj dni pred poskusnim snemanjem sem jo spoznal v nekem lokalu v Lincolnovem centru in preprosto ujela sva se. Pogovor z njo je bil sproščen, bila je zabavna in tudi jaz sem se zdel zabaven njej. Takoj sem dobil občutek, da imam prijateljico in zaveznico.
***
Diane Keaton in Al Pacino na premieri Morja ljubezni leta 1989 (Fotografija: Ron Galella, Ltd./Ron Galella Collection preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
Z Diane sva se prve dni presmejala, saj sva morala odigrati uvodni poročni prizor s poskusnega snemanja, ki nama je šel tako na živce. Zgolj na podlagi tega prizora sva bila prepričana, da sva v najslabšem filmu, kar so jih kdaj posneli, in ko se je snemalni dan končal, sva se vrnila na Manhattan in se napila. Najinih karier je bilo konec, sva mislila.
***
Z Diane sva si bila že od nekdaj pri srcu in rada sva se družila. Spoznala sva se zaradi Botra, ampak v času snemanja drugega dela so se stvari nekako spremenile in ni mi več uspelo vzpostaviti enakega stika z njo. Še vedno sem bil prizadet zaradi razhoda s Tuesday, ki sem jo še vedno imel rad; še vedno sem hrepenel po njej in tarnal zaradi nje, še vedno sem preživljal krizo. Zapadel sem globoko v alkohol in mamila, omamljal sem se in taval v megli. Najraje sem bil na pol nezavesten. Charlie je preživel nekaj dni pri meni pri jezeru Tahoe, ampak po njegovem odhodu sem bil sam. Preživljal sem nekaj, kar ni bilo tako hudo kot depresija, me je pa ovijala nekakšna melanholija.
***
Igralčeva avtobiografija Sonny Boy je lani izšla pri Penguinu, letos pa še v zbirki Žametna Beletrina; prevedel Jure Šešet, uredila Tjaša Lešnik.
Potem pa sem ga zaslišal ob obisku še ene montirnice. Zaslišal sem smeh, ki sem ga poslušal na prizorišču snemanja Botra – ko sva se morala prepričevati, da ne bova zdaj zdaj zapravila svojih karier. Zagledal sem nasmeh, ki mi je na vseh tistih neskončnih poskusnih snemanjih zagotavljal, da sem na varnem in da me nekdo varuje. Zagledal sem oči, ki so me videle in poznale. Zagledal sem Diane Keaton, ki je snemala neki film.
Že od nekdaj sem rad v ženski družbi, ampak že od mladih nog sem v njihovi bližini sramežljiv. Ne piham jim na dušo. Ne ženem se za njimi. Ženske se odzovejo nate ali pa se ne, in če ne naredijo prvega koraka, mi ni preveč do ponovnega poskusa. Pri Diane je bilo tokrat drugače. Že od nekdaj sva bila na isti valovni dolžini. Blizu ji je bil moj pogled na stvari, meni pa je bilo v uteho, da imam nekoga, ki me razume. Začel sem jo osvajati. Družila sva se in se po nekaj mesecih odločila postati par. Našla sva tempo in temperaturo, ki sta nama ustrezala.
Že od nekdaj sem rad v ženski družbi, ampak že od mladih nog sem v njihovi bližini sramežljiv.
Diane je takrat zelo pridno delala in snemala komercialne filme. Igrala je v Baby Boomu, ki je bil velika uspešnica. To, da sem imel partnerko, ki je bila uspešnejša od mene, me ni motilo niti me ni bilo tega strah. Nisem bil prav posebno zagret za vrnitev v igro oziroma spremembo pristopa k svojemu delu. Diane sem zgolj želel veliko veselja pri delu, ki ga je tudi imela. Odšla je in nekaj tednov snemala film, jaz pa sem ostal doma in bralno uprizarjal igro. Vedel sem, da je velika umetnica, in občudoval sem jo, kako je uporabljala svoje igralske, pevske, pisateljske in fotografske darove. Včasih me je nagajivo dražila in mi pravila »leni makaronarček« – kar je stara oguljena žaljivka za Italijane –, to pa me je zgolj spravljalo v smeh. Zelo pa me je spodbujala pri drami The Local Stigmatic, menila je, da mi koristi, in vedela je, zakaj moram nastopati v njej.
Diane Keaton je leta 1987 zaigrala v uspešnici Baby Boom.
Spoznala je nekatere moje bližnje sorodnike, nad mojo babico pa je bila tako navdušena, da je začela snemati dokumentarec o njej. Babica se je rodila v New Yorku, ampak njena družina je bila iz Neaplja. Ker je bila plavolaska s svetlo modrimi očmi, si bil presenečen, ko je spregovorila v italijanščini. Bila je čudaška, morda najbolj neobičajna oseba, kar sem jih spoznal, in vzgajala je malega Ala. Morda je bil to tudi razlog, da je nekega dne, ko sva jo obiskala, vzela ovojnico in mi jo molče podala. »Vzemi,« mi je dejala. Odprl sem jo in v njej zagledal sedemsto dolarjev. Že vrsto let sem ji denarno pomagal, zato nisem mogel povsem razumeti poteze niti njenega namena. »Ne potrebujem denarja,« sem ji povedal. Toda babi je vztrajala: »Vzemi ga,« je rekla: »Kupi si nova oblačila, prosim.« Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj sem se oblačil, kot sem se. Še ko me je prvič videla v drami Indijc hoče u Bronx, je rekla: »Si ne moreš obleči kaj drugega?« Tokrat je nikakor nisem mogel pripraviti do tega, da bi vzela ovojnico nazaj, zato sem jo neopazno pustil na njeni televizijski omarici. Diane je bila navdušena nad tem, pa tudi nad babičinimi nepredvidljivimi pogledi na tako rekoč vse. To je značilno za družinske člane: vajeni smo jih, in čeprav so za nas nekaj samoumevnega, drugi ljudje postanejo njihova ogledala. Znova se nam začnejo zdeti zanimivi.
Spoznala je nekatere moje bližnje sorodnike, nad mojo babico pa je bila tako navdušena, da je začela snemati dokumentarec o njej.
Diane sem pripeljal na očetovo vnovično poroko v Los Angelesu. Bil je zelo pameten in iznajdljiv moški, ki je odprl svoj lokal, restavracijo in nočni klub v mestu West Covina ter vse poimenoval – kako neki? – Pacino’s. Kadar mi je kdo rekel: »Skuša se okoristiti s tvojim priimkom,« sem dejal: »Ej, bizgec – priimek sem dobil od njega. Najprej je bil njegov in z njim lahko počne, kar hoče.« Poroka je bila pravi pravcati talilni lonec. Hočem reči, raznolikost pa taka – še nikoli ni bilo na enem kupu toliko ljudi in najrazličnejših otrok, med katerimi so bili vsi moji polbratje in polsestre iz prejšnjih očetovih zakonov. Možakar se je rad ustaljeval. Poročen je bil kar petkrat. Jaz nisem bil niti enkrat. Kaže, da sva bila protiutež drug drugemu.
Diane je imela hišo v Kaliforniji, kjer sem se počutil domače. Vanjo sem prihajal in iz nje odhajal zaspan in rahlo solznih oči – kot vedno. Bilo je prijetno. Morda mi je bilo tako preprosto usojeno biti; morda je bil to pogled na svet, ki sem ga nosil v sebi še pred slavo – svet, ki sem ga živel skozi branje, razmislek, sprehode in pogovore. V New Yorku sem se redno sprehajal po Centralnem parku in sčasoma sem ugotovil, da me ljudje čedalje manj gledajo. Tega se je bilo treba navaditi, ampak nekaj pri tem me je pomirjalo.
Med snemanjem Botra 3 v Rimu: »Midva sva se lahko smejala. Vsi drugi so morali delati.« (Fotografija: Steve Shapiro/Corbis preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
Užival sem v življenju z Diane in užival sem v odsotnosti s scene. Ampak čutila je, da imam finančne težave. Moral sem ji povedati, kaj se dogaja. Rekel sem: »Nekaj se mi je zgodilo.« Odpeljala me je v New York k mojemu odvetniku.
Moj odvetnik v industriji zabave je bil prijazni možak Arthur Klein. Z Diane naju je posedel v svojo pisarno, ki je bila opremljena tradicionalno, z družinskimi fotografijami in bejzbolskimi spominki. Arthur je začel razlagati, da sem plačilno nesposoben zaradi napačnega upravljanja premoženja. Pri tem ni sodeloval, vem, ampak besede so mi šle pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven.
Diane pa je bila besna kot ris. Vstala je in ga začela spraševati:
»Kako se je lahko zgodilo kaj takega?« Okolišil je, no, saj veste, zaradi tega in onega.
Kar razganjalo jo je. Pristopila je k Arthurju in mu gledala v oči. Stisnila ga je v kot pisarne, pokazala name in vprašala: »Ali veste, kdo je?«
Odgovoril je: »No, saj veste.«
Tako rekoč za ovratnik ga je držala: »Ne, povejte mi, kdo je.« Začel je govoriti, ampak Diane ga je prekinila: »Ja, povedali mi boste: ‚Oh, umetnik je.‘ Ne. Bedak je.«
Samo stal sem križemrok. Kaj bi lahko rekel?
Diane je nadaljevala: »Nevednež je. Na tem področju morate skrbeti zanj.«
Hotela je reči na področju financ – zaradi moje preteklosti, vzgoje, mojega zgodnjega življenja oziroma vsega do danega trenutka. In imela je prav. Nisem vedel, kakšna so pravila denarja, tako kot nisem vedel, kakšna so pravila kariere. Tega jezika preprosto nisem obvladal.
László Krasznahorkai, »poet« svetovnega formata, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, se je kot scenarist zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njegova melanholično in apokaliptično obarvana poetika bralca z neverjetno lahkoto potegne v najgloblje labirinte človekovega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo svoje like vpenja v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro prilaščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. S prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, s spuščanjem v globino človeške duše je Krasznahorkai sposoben svoja dela držati v nenehnem gibanju. Njegovi romani bralca pritegnejo v dialog estetske komunikacije, v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenejo za razumevajočo prisvojitev, in v (ne)resničnem tekstualnem svetu ga akt ali dejanje branja tako spremeni, da zahvaljujoč pisateljevim čudovitim knjigam ‒ ki nam v določenih segmentih služijo kot optična naprava ‒ beremo svoje lastno življenje.
Jutka Rudaš in László Krasznahorkai med pogovorom na večeru festivala Literature sveta – Fabula 18. marca 2023 v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)
Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi. Krasznahorkaijeva poetika je estetsko visoko artikulirana, čutno nabita ter intelektualno prenikava.
V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja.
Njegovo prvo in zame najvznemirljivejše delo je Satanov tango (Sátántangó, 1985), obenem reprezentativno, paradigmatično in kanonizirano delo sodobne madžarske proze. V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Vse to so elementi v romanu, ki se prepletajo skozi kulturne topose in s tem tvorijo mogočno silo umetnine. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti; (kvazi)odrešenik kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš. Dobro ve, kako ravnati z ljudmi, ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažnih upov na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili. Ker se figure romana gibljejo na dveh narativnih ravneh – na ravni degradacije na eni in na ravni čakanja na čudež na drugi strani – Satanov tango bravurozno pleše na plesišču bipolarnosti, ki je znak upanja in nezaupanja hkrati.
László Krasznahorkai s tedaj čisto svežo slovensko izdajo Satanovega tanga (prevedla Marjanca Mihelič, Žepna Beletrina, 2023) na predlanskem festivalu Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Andraž Gombač)
V podoben tekstualni svet vstopimo tudi v Melanholiji upora (Az ellenállás melankóliája, 1989), kakor tudi v vseh drugih delih (tukaj bi izpostavila še dve v slovenščino prevedeni deli: Vojna in vojna in Svet gre naprej), kjer nas avtor z neverjetno subtilnimi, samorefleksijskimi, ponekod grenkimi ironičnimi prijemi ponovno potegne v svet madžarske stvarnosti., kjer nam prikaže črno podobo človeške sedanjosti in prihodnosti, kjer ni mesta za noben idealizem, kjer je ločnica med morilci in žrtvami tako rekoč zabrisana. Ob branju Krasznahorkaijevih del se sprehajamo med dejanskimi razbitinami in bedo apokaliptičnih vizij, zaznavamo popolno blokado duha in zdravega razuma. Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
László Krasznahorkai artikulira umetniško sporočilo z ustvarjanjem takšnega doživljajskega sveta, nas zapelje v takšne temačne globine bivanja, kjer je možno pod določenim kotom razbrati kulturnozgodovinske, filozofske in psihološke pojave polpretekle madžarske zgodovine skozi osebno izkušnjo, kamor se zlijejo izjemno bogati, čutno-čustveno predstavljeni deli stvarne mreže referenc. Avtorjeva umetnost je v delih prikazana kot prostor, v katerem duša preživi celotno čutno resničnost. Krasznahorkai v bravurozno spisanih pretresljivih delih ostaja zvest svoji poetiki in tehniki pisanja, torej pretkani, učinkovito delujoči konstrukciji, kjer se izžareva navidezno neznosna lahkotnost bivanja, medtem ko globoko pronica v mikro- in makrokozmos. Njegova dela sicer aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, vendar v svoji aktualnosti zaobjemajo globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
László Krasznahorkai je madžarski pisatelj, ki – zdaj še kot Nobelov nagrajenec – zaseda častno mesto ob velikih evropskih in svetovnih avtorjih, čeprav je njegovo intelektualno in literarno romanje zaradi »samosvojega čutnega čara« težko umestiti v katerokoli prozno formacijo. Prav ta »samosvojost«, to čudno valovanje njegovega čustvenega ozračja, in avtorjev jezik zahtevata posebno bralno strategijo.
Krasznahorkai nas popelje v skrivnostne globine umetnosti, v brezčasnost božanskega s poudarkom na kulturni raznolikosti zahodne in vzhodne civilizacije. V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Kljub temačnemu in tragičnemu izrisu človeške brezupnosti ustvarja – s svojimi retoričnimi prijemi in z intelektualno izjemno nabitim diskurzom – pravi užitek branja. Torej, če toni, podtoni, nadtoni, ta posebna kreativnost, lahkoten, a hkrati težak tekstualni ples dobijo svojega partnerja – tekstualno plesišče postane en sam užitek, po Barthesu »užitek v tekstu«. Bralec, ki se skupaj s »tekstom želje in strasti« premika naprej, ki nenehno doživlja načelno nedosegljivost, vendarle na koncu doživi pravo katarzo.
V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta.
Pod črto; osebna nota:
Kot profesorica madžarske književnosti sem izjemno vesela, srečna in počaščena, da sem lahko v profesionalni karieri literarne zgodovinarke doživela dva madžarska nobelovca za književnost, Imreja Kertésza leta 2002 in Lászlá Krasznahorkaija leta 2025. Madžarski jezik, književnost, kultura in zgodovina so kljub geografski bližini v slovenskem kulturnem prostoru dokaj neznani, vendar verjamem, da za slovensko kulturo na eni strani predstavljajo vrednoto, na drugi pa prinašajo nove elemente. Močna kulturnozgodovinska tradicija »madžarskega sveta« se najbolj kaže v književnosti, ki snov zajema iz madžarske dediščine, iz bogate imaginacije in obeležij zgodovinske, moralne in politične tradicije, vendar vse preoblikuje, prevrednoti in razveljavi s pomočjo ironije v procesu fikcijskega snovanja. Pomembno je, da kulturo in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenemo za razumevajočo prisvojitev in s tem v dialog pritegnemo estetske komunikacije tudi v slovenskem duhovnem prostoru.
V slovenščini dosegljive knjige letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, vse je prevedla Marjanca Mihelič: roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015), zbirka kratke proze Svet gre naprej (Beletrina, 2020) in roman Satanov tango (Beletrina, 2023). (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Vabimo vas še k ogledu večera z Lászlóm Krasznahorkaijem, s katerim se je Jutka Rudaš predlani pogovarjala na festivala Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma:
Čeprav je avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (1949) objavil približno dvajset romanov, je slovenskim bralcem poznan predvsem po obravnavah mitskih, bajeslovnih in filozofskih vsebin. Köhlmeierjeve antične pripovedke je leta 1999 prevedla Seta Oblak (Mohorjeva založba), Svetopisemske zgodbe: od stvarjenja sveta do Jožefa v Egiptu je leta 2005 v prevodu Vinka Ošlaka izdala Mohorjeva iz Celovca, medtem ko sta v letu 2018 izšla slovenska prevoda dveh avtorjevih del: Kdo ti je povedal, da si nag, Adam: mitološko-filozofske skušnjave (Modrijan, prevedel Aleš Učakar) in življenjepis Gospoda na obali (eBesede, prevedla Ana Grmek).
Kratka in pretresljiva Deklica z naprstnikom iz leta 2016 je pisateljev prvi roman, preveden v slovenščino. Pod naslovom, ki se navezuje na ganljivo Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, popisuje svet, kot ga v neimenovanem srednje- ali zahodnoevropskem mestu in njegovi okolici doživlja šestletna deklica. Ni le brez imena, ampak tudi brez staršev, družine, doma, ljubezni, topline, varnosti, hrane in vsega, kar bi kot otrok morala imeti. Gre za enega izmed številnih brezdomnih otrok, za naplavino prvega begunskega vala v Evropi, in gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Ko dekličino pohajkovanje po tržnici ne prinaša več hrane in kotička navidezne varnosti in jo redki posamezniki, ki jo sploh opazijo, predajo policiji, ta pa zatočišču za otroke, se skupaj s prav tako osirotelima dečkoma izmuzne iz zatočišča na neznano pot brez vrnitve. Kakor bi brezdomne otroke vodila potreba po brezdomnosti kot njihova primarna usoda, edini modus vivendi, zapustijo osnovno obliko varnosti in se napotijo v mrzlo zimsko pokrajino, kjer lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni in bolni poskušajo preživeti. S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo, četudi varljive, občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
Ob dekličinem vnovičnem pobegu, tokrat od »ženske, ki ji je rešila življenje«, ko se z Arianom, edinim preostalim prijateljem, v nakupovalnem vozičku z jabolkom v roki še drugič poda v neznano, postane jasno, da bo njena brezkončna pot v svetu, kjer zanjo ni prostora, pot, ki se lahko vsak trenutek konča na en sam način, zaznamovala tudi zaključek zgodbe. Da »krmarjenje barke k prijateljem in v poletje« ne pomeni toplih, varnih obetov, ampak nasprotno. Da bodo njeno identiteto še naprej oblikovala naključja in nenehno iskanje načina, da preživi. Ker ničesar drugega ne pozna in, kar je še pretresljivejše, ničesar drugega niti ne zmore sprejeti, saj ji je svet v kratkem življenju nedvoumno pokazal, da zanjo v njem ni prostora.
S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
»Pod njo so drdrali koleščki nakupovalnega vozička, to je kakor hrup verižnega pogona osamljenosti, toda brez osamljenih, ki bi mogli dajati zvokom red in mrazu ali toploti imena in razpredelnice. Prijetnim vonjavam bi pripadale skomine, malenkostne nadležne bolečine bi ublažili nohtki. Še vedno so nohtki beli in rožnati in lepo postriženi in opiljeni.
Če je res, da na božji desni sedi njegov ljubljeni, ob vsem, kar počenja, kar seje in blagoslavlja, če je to res, tedaj prisluhni korakom, majhnim in velikim, drobencljanju in topotanju! Čakaj, dokler se ti oči ne privadijo mraku! In zdaj, vidiš kaj? Ju vidiš?
Skozi mrežico nakupovalnega vozička veje hladni, veje topli nočni zrak.
Majska noč.
Arian je kapitan. On krmari barko k prijateljem in v poletje. Prijatelji, to je tolpa razcapancev, ki so že prestari za sočutje in ganotje.«
Četudi z glasom vsevednega pripovedovalca avtor podaja silovito in ganljivo pripoved skozi perspektivo deklice, ki zmore razumeti zgolj okruške dogajanja okoli sebe, ki ne pozna niti svojega imena (ker izreče zgolj besedo Jiza, jo tako imenujejo drugi) in ki kriči ob besedi policija. S tem med drugim namiguje tudi, da bi deklica zaradi nenehne fizične in čustvene zanemarjenosti, nemara tudi zlorabe, lahko bila duševno manj razvita. Njeno življenje je osredotočeno na to, kako tukaj in zdaj, med oprezanjem za potencialno nevarnostjo, ki jo, tako občuti, povzročajo odrasli, vsaj delno nasititi želodec in se skriti pred uničujočim mrazom. Nima vžigalic, katerih drobni plamen bi ji, kot nekoč v pravljici, skozi domišljijo pričaral dobrote tega sveta in privabil babico, ki bi jo vzela v naročje in skupaj z njo odletela visoko na kraj, kjer ni mraza, lakote, strahu in izobčenosti. Ima zgolj naprstnik, emblem, ki ji edini daje smisel in upanje, da je vredno vztrajati, četudi tega še ne zmore do kraja ozavestiti.
Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas.
Zanimivo je, da bolj kot odraslim, ki bi ji občasno, vsaj kratkoročno želeli pomagati, zaupa urbani in rustikalni divjini, saj je to edini življenjski prostor, ki ga pozna in v katerem se vsaj za silo znajde. Toplina sobe ji je tuja, odvečna, skorajda sovražna, prijazna gospa v njej pa ji predstavlja grožnjo.
Z odprtim koncem, ki meri na ponavljanje zgodbe številnih deklic in dečkov v njim tujem, hladnem in večkrat sovražnem svetu, kjer ljudje »ne marajo otrok, ki imajo tako goste obrvi«, je realistična pripoved v preprostem, izčiščenem, fragmentarnem slogu slabo desetletje po nastanku zaradi grozljivosti nesmiselnih vojn še aktualnejša, kot je bila ob prvem izidu. Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas. Brez obsojanja ali moraliziranja, zgolj s tankočutno vzpostavitvijo atmosfere strahu, pomanjkanja, odvečnosti, negotovosti in neustavljivega poguma ustvari napeto, globoko čustveno in družbenokritično delo, katerega mikrokozmos zaobjema makrokozmos in obratno. Delo, ki na manj kot sto straneh združuje vse, kar imajo t. i. veliki romani, lahko, kakor v pronicljivi spremni besedi piše Aleš Učakar, ki je delo prevedel v tihem, subtilnem jeziku: »Po svojih skromnih močeh pomaga doumeti, da sleherni posameznik šteje.«
Michael Köhlmeier: Deklica z naprstnikom (Sanje, 2025, prevod Aleš Učakar)
Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost bo 10. decembra v Stockholmu za »prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«, prejel 71-letni madžarski pisatelj László Krasznahorkai, je danes oznanila Švedska kraljeva akademija.
Praznujemo tudi v Sloveniji, kjer smo mojstru že pred enajstimi leti podelili nagrado vilenica. Zatem smo v slovenščini dobili njegov roman Vojna in vojna (Háború és háború, Cankarjeva založba, 2015), knjigo kratke proze Svet gre naprej (Megy a világ, Beletrina, 2020) in roman Satanov tango (Sátántangó, Beletrina, 2023).
O srečanjih s pisateljem in z njegovim delom ob veseli novici iz Stockholma danes za AirBeletrino pišejo prevajalka vseh treh knjig Marjanca Mihelič, urednica Satanovega tangaTina Vrščaj in AirBeletrinin urednik Andraž Gombač, ki je s Krasznahorkaijem leta 2014 na festivalu Vilenica napravil daljši intervju za Primorske novice.
László Krasznahorkai (Fotografija: Andraž Gombač)
Marjanca Mihelič, prevajalka:
László Krasznahorkai že dolgo pravi, da »živimo apokalipso«, da to ni nekaj, kar bo (šele) prišlo. Ko to izrečeš, imaš kot pisatelj zahtevno nalogo. Zakaj? Kako lahko ob tem, da dvomi o napredku in meni, da je absurd vgrajen v človeško bit in da ne moremo govoriti o drugem kot o nas samih, vendarle pritegne bralce in prejme vse najvišje državne in mednarodne nagrade, po vilenici, bookerju zdaj tudi najvišjo, Nobelovo nagrado.
Njegova dela so prevedena v več kot 30 jezikov. Več kot očitno izreka najgloblje resnice o svetu, bivanju človeka v njem, njegovi »nepoboljšljivi« naravi in medsebojnih človeških razmerjih. Svet je postal prezapleten in presega možnosti človeškega dojemanja, zato človek iz tega labirinta tudi ne more iziti kot zmagovalec. Luč na koncu tunela je notranja pot: videti svet brez iluzij in slepic na očeh. Nemara je zato njegovo najvišje stremljenje uprto v doživetje in ubesedovanje lepote, filter zanjo pa sta popolnost in lepota, seveda v želji, da odzvanjata v svetu. Preizkuša namreč tudi meje jezika, znamenita je postala njegova, tako imenovana Krasznahorkaijeva poved, ki se lahko razveja čez več strani, tudi skozi ves roman.
Luč na koncu tunela je notranja pot: videti svet brez iluzij in slepic na očeh.
Če povzamem, pri Krasznahorkaiju sta nenehno prisotna gon razumeti osi sveta in iskanje »angelskih sledov« v svetu, kar je umetnost. Na tem mestu razsvetli temačnost z izbrušeno lepoto ustvarjanja, svojo neprizanesljivo družbeno kritiko pa s humorjem in z ironijo, tudi samoironijo. Menim, da sta prav ukvarjanje z univerzalnimi vprašanji človeške družbe, v zadnjem času tudi z naraščajočimi (ponovnimi) družbenimi konflikti, ter zapriseženost ustvarjanju in umetnosti prepričala komisijo za Nobelovo nagrado. In prav je tako. Moj globok poklon.
László Krasznahorkai s sveže prevedenim Satanovim tangom na festivalu Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma leta 2023 (Fotografija: Andraž Gombač)
Tina Vrščaj, urednica leposlovja na Beletrini:
Sedela sem na domačem stolu in se potapljala v omamljajoči Balzacov Pariz, ko me je s klicem kot iz sanj predramil kolega Andraž in me presenetil z novico o letošnjem Nobelovem nagrajencu. László Krasznahorkai? Prav on. Že ime je krasno, mar ne? V glavi sem zaslišala zvoke čardaša in zazdelo se mi je prav primerno, da bi v tem hipu zaplesal ves svet.
Srečo imamo, da lahko gospoda Krasznahorkaija Slovenci beremo v tako izvrstno posrečenih prevodih Marjance Mihelič. Sama sem uredila njegov prvenec Satanov tango. Ta knjiga še vedno hodi z mano kot glasna spremljava, ki mi narekuje poskočen korak in me včasih peha v obešenjaštvo.
Avtorju, ki je leta 2023 s svojim obiskom počastil Ljubljano, na ves glas čestitam!
Po izidu Satanovega tanga v zbirki Žepna Beletrina leta 2023 sta se naposled v živo srečala pisatelj in urednica knjige Tina Vrščaj. (Fotografija: Andraž Gombač)
Andraž Gombač, urednik AirBeletrine:
Seveda se pridružujem čestitkam, ki danes donijo z vseh strani: krasno, Krasznahorkai, krasno! Ha, že tretji, ki je po vilenici prejel še nobela: najprej sta leta 2019 sočasno slavila O𝐥𝐠a 𝐓𝐨𝐤𝐚𝐫𝐜𝐳𝐮𝐤, na Krasu nagrajena leta 2013, in 𝐏𝐞𝐭er 𝐇𝐚𝐧𝐝𝐤𝐞, vileniški lavreat že leta 1987, oba sta nobela zaradi kovidnega zamika prejela skupaj, ona za leto 2018, on za 2019 … in zdaj še naš madžarski prijatelj.
Z njim sem imel enega najnenavadnejših intervjujev na svoji novinarski poti. Nanj sem krenil tesnobno, z njega sem se vračal z nasmeškom.
Zakaj začetna zadrega? Ko so leta 2014 oznanili, da prejme glavno nagrado 29. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, v slovenščini še nismo imeli niti ene njegove knjige. Ampak tradicionalni intervju z nagrajencem za Primorske novice je bilo vseeno treba narediti – in sva tudi ga opravila!
Tihi možakar blagega nasmeha, ki je bil na Vilenici že četrt stoletja poprej, ko je festivalsko nagrado prejel njegov rojak Péter Esterházy, me je sprejel v Lipici, v avli hotela Maestoso. Potožil je, da se ga loteva bolezen, a je hitro zagotovil, da bo do sobotne slovesnosti v kraški jami že kakor nov. Prosil je za nekoliko krajši intervju. Pa se je potem ob skodelici črnega čaja vseeno razgovoril in klepetal polno šolsko uro.
László Krasznahorkai v avli hotela Maestoso v Lipici (Fotografija: Andraž Gombač)
Uvodoma sva ugotovila, da se njegova literatura oglaša v veliko jezikih, nagrado pa prejema v deželi, ki ne premore še niti ene njegove prevedene knjige. Pa sva najprej nekaj besed posvetila prevajanju mojstrovih značilnih, kačasto dolgih in vijugavih povedi, v katerih se lahko izgubiš, vsekakor trdih orehih tudi in zlasti za prevajalce. Če imamo vsaj ščepec sreče, v prevodu ne izgubimo čisto vsega, je prikimal Krasznahorkai: »Imam krasne prevajalce, ki me dobro prevajajo v angleščino, španščino, francoščino, nemščino, italijanščino, hebrejščino, japonščino … V tem pogledu imam res srečo. Vsekakor pa pri vsakem prevodu nekaj izgubiš. Če Samuela Becketta ne moreš brati v francoščini ali angleščini, tudi v prevodu izveš nekaj o tem, kaj je mislil, kakšen je bil, in včasih je domišljijski prostor med avtorjem in bralcem celo pomembnejši od samega izvirnega besedila. Naj pojasnim: ko sem v mladosti prebiral tujo literaturo v madžarskih prevodih, sem si domišljal, da berem krasne knjige krasnih avtorjev. Kako razočaran sem bil, ko sem pozneje, včasih mnogo pozneje, kakšno od teh del prebral v izvirniku!«
Ni se spomnil, kdo so bili ti avtorji. Nikakor pa mednje ni sodil Franz Kafka, zanj temeljni pisatelj. »Brez njega bi nikoli ne postal pisatelj,« je pribil. »Sprva sem ga bral v prevodu. Komaj dvanajst let sem imel, ko sem prebral njegov Grad. Zelo zgodaj! Hotel sem vstopiti v krog prijateljev svojega šest let starejšega brata. Zrelost sem dokazoval s poznavanjem Kafke, nad katerim so se navduševali brat in njegovi prijatelji. Prevod, ki sem ga prebral, je čudovit! Na Madžarskem smo namreč imeli srečo – naši prevajalci niso bili samo prevajalci, ampak naši najboljši pisatelji in pesniki.«
Navrgel sem, da je bilo podobno pri nas. Da je Kafkov Grad prevedel eden naših najboljših pesnikov, Jože Udovič. »Vem, za Jožeta Udoviča sem že slišal, zanj mi je povedal eden mojih slovenskih prijateljev,« je poprijel. In povedal, da ima pri nas kar nekaj znancev: pisateljev, pesnikov, filozofov … »Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.«
»Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.«
Zanimalo me je, ali ima same lepe izkušnje tudi z režiserjem Bélo Tarrjem, ali je zadovoljen z vsemi filmi, ki sta jih nanizala skupaj. »Odgovor ni preprost,« je skomignil, »saj pri njegovih filmih nisem bil samo avtor romana ali scenarist, ampak tesen sodelavec pri snemanju. Z Bélo sem premleval vsa bistvena vprašanja. Sodelujeva že od leta 1985, in tako zelo sem vpleten, da težko odgovorim na vaše vprašanje.«
Selitev zamisli s papirja na filmsko platno zanj nikakor ni naraven proces: »Kje pa, to je zame nekaj povsem čudnega! Nikoli si nisem želel posneti filma, a Béla Tarr, ki je zelo brihten fant, je vztrajal, da morava sodelovati. In tako me je leta 1985 prepričal, da posnameva film po mojem romanu Satanov tango. Če mu rečem ne, samo prilivam olja na njegov ogenj, zato sem ugotovil, da mi je najlaže, če na njegovo zamisel kar takoj pristanem.«
Prizor iz filma Satanov tango, ki ga je leta 1994 po Krasznahorkaijevem romanu posnel režiser Béla Tarr, ob pisatelju tudi soscenarist.
Kakšna pa je sicer pisateljeva naloga v tej družbi? »Pisatelj nima nobene naloge,« je odrezal Krasznahorkai. »Pisatelj je umetnik, umetnik pa je svoboden. Kdor je res svoboden, nima nobenih obveznosti.«
No, ga nisem kar tako izpustil, bržkone ve, da je bil festival Vilenica svojčas zelo družbeno angažiran. Ali pisatelj lahko izboljša družbo? »Ne, nikakor,« je odkimal. »Pisatelji in pesniki lahko pišejo čudovita dela, to pa je tudi vse. Zelo preprosto.« Ampak s svojimi čudovitimi deli lahko spremenijo, izboljšajo posameznega bralca, mar ne, sem še kar drezal. »O, ne!« je spet odkimal. »Mogoče se spremenijo samo bralci, ki si tega želijo. Pisec nanje vpliva kvečjemu posredno, nikakor pa ne neposredno. Umetnik ima samo eno nalogo – ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče. Morda je vse to samo iluzija, kaj pa vem.«
László Krasznahorkai: »Umetnik ima samo eno nalogo – ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Najprej je študiral pravo, zatem filologijo, filozofijo, književnost in jezikoslovje. Ni nikoli hotel biti pravnik? »Ne, nikoli. Moj oče je bil. Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala. Vseeno sem tri leta študiral, potem pa sem zamenjal tako fakulteto kakor univerzo, odšel v Budimpešto. V zadnjem letu študija sem dobil službo v založbi v Budimpešti. Iti vsak dan na delo mi ni bilo lahko. Le kratek čas sem zdržal v službi, kakršno opravljajo drugi, običajni ljudje. Od leta 1983 sem svobodni pisatelj. Leta 1987 sem šel v zahodni Berlin. Tam sem ostal dlje kot leto. To je bilo v času, ko se je komunistični sistem iztekal.«
»Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala.«
Živel je še v Franciji, Španiji, Angliji, ZDA, na Kitajskem in Japonskem. »Drži, v vseh sem živel, zdaj pa sem povečini v Berlinu in na Madžarskem. Zelo pogosto sem tudi v ZDA,« je pojasnil. V ZDA je pisal tudi znameniti roman Vojna in vojna, zdaj že desetletje tudi na voljo v slovenščini. »Pisal sem ga sedem let, v letih 1995 in 1996 v New Yorku, v stanovanju Allena Ginsberga, prijatelja, ki me je vedno gostil, ko sem bil v New Yorku,« se je spominjal.
Ker je beseda že nanesla na življenje tu in tam – kje pa občuti največ svobode? »Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode,« je dejal. Hja, zlasti pa se pisatelj bržkone težko počuti svobodnega v današnji Madžarski, sem vrgel trnek. »Življenje v današnji Madžarski je huda preizkušnja tudi za ljudi, ki so zadovoljni s sedanjim nacionalističnim in konservativnim političnim režimom,« je prikimal. »Za nas, ki se takemu sistemu upiramo, pa je neznosno. Tudi na Madžarskem mnogi pravijo, da je bilo v času kadarizma precej bolje. To ni neresnica, a vendarle je velika razlika med diktaturo in demokratičnim sistemom. Madžarska je danes na papirju demokratična država, žal pa se je zelo spremenila po volji ljudi, ki si močno želijo občutka gotovosti, občutka, da bo jutri vse v redu. Če bi se tile, ki na volitvah podpirajo konservativno opcijo, ozrli v zgodovino in v naši zgodovini poiskali primerek starejše konservativne oblasti, bi jo našli v letih med svetovnima vojnama, v hortizmu, imenovanem po vladarju Miklósu Horthyju. Ugotovili bi, da je to zelo slab zgled. In bolje bi bilo, ko bi se danes zgledovali po ameriških ali angleških konservativcih, na primer, namesto da so izbrali čisto drugačno možnost – ravno hortizem! Kar imamo na Madžarskem danes, je namreč zgolj nova različica hortizma. To je zelo slaba izbira tudi za podpornike sedanjega režima. Bojim se, da bo prebujenje iz te politične vere zelo grenko.«
»Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode.«
Bolj se je razvedril, ko sva segla dlje na vzhod, se pomudila pri Kitajski in Japonski. Do njiju je prišel po naključju: »Leta 1990 me je poklical prijatelj in me povabil, naj se mu pridružim na poti v Mongolijo. Bi šel na simpozij o Džingiskanu v Ulan Bator, me je vprašal. Takoj sem odgovoril: da! Ko sva bila tam, sem mu v groznem, neopisljivem hotelu pokazal zemljevid: ‘Poglej, kako dolga je razdalja med Budimpešto in Ulan Batorjem, kako majhna pa je med Ulan Batorjem in Pekingom. Mislim, da se nama taka priložnost ne bo več ponudila. Poskusiva priti do Pekinga.’ Uspelo nama je, četudi po mnogih zapletih. V Pekingu sem doživel silovit udarec – čisto me je očarala zelo stara kultura. Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska. Samo stara. A je bilo to dovolj. Ko sem jo začel raziskovati, je bila kitajska kultura stara 5000 let. Nekaj let pozneje sem ugotovil, da je stara 8000 let. Zdaj je najbrž stara že 13.000 let. Vse daljša je!« se je smejal.
»Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska. Samo stara.«
»Še danes sem povezan s kitajsko kulturo, s kitajskimi umetniki, s katerimi prijateljujem, tam imam tudi založbo, prevajalca …« je našteval.
No, sem ga spomnil, tudi poročen je s sinologinjo.
»Res je,« se je nasmehnil, »a najprej sem imel manično-depresiven odnos s Kitajsko, šele zatem sem se poročil s sinologinjo. Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku. In tako sem se spraševal, kaj je lažje – ali naj se osem, devet, deset let učim njihovega jezika in pisave ali naj se poročim z žensko, ki se bo učila namesto mene? Odločil sem se za drugo možnost. Žena je tudi moja prevajalka med potovanji na Kitajsko. No, tudi jaz znam malce kitajsko, takole, za ulično rabo. Skupaj potujeva tudi na Japonsko, ki pa je drugačna. To sem spoznal s pomočjo prijatelja, ki je šel s Harvarda tja preučevat japonske medije. Vsake toliko sva se slišala. Bolj kakor njegova raziskava me je zanimalo, kaj vidi skozi okno, kaj vidi na ulici, kaj počne … S pomočjo njegovih odgovorov sem sestavljal drobce japonskega sveta, ki me je čisto šokiral. Ker je bil tako drugačen od vseh, ki sem jih dotlej spoznal. S pomočjo japonske fundacije sem večkrat obiskal Kyoto. Zmeraj samo Kyoto, Kyoto, Kyoto, vsakič za pol leta. A trudil sem se bolj približati japonski kulturi. Zanimivo, temelj japonske kulture je stara kitajska, zlasti iz obdobja dinastije Tang. Zanimivo je, da so Japonci zelo hitro, v tristo, štiristo letih, na noge postavili tako mogočno civilizacijo.«
»Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku.«
Kitajska in Japonska njegove književnosti sicer nista spremenili, je dejal. »Najbrž pa sta v meni okrepili zavedanje, da svet, ki ga poznam danes, ni edini. Bolj se tudi zavedam, da si je isto reč mogoče ogledati iz več zelo različnih kotov. To človeku daje več svobode. Po drugi strani pa mu vliva tudi več negotovosti – ni samo ene resnice o določeni stvari, samo enega pomena …«
Obe kulturi, tako kitajska kakor japonska, sta ga zelo obogatili: »K sreči sem odprt za nove izkušnje. Zato sem tudi tu, pri vas.«
In zato – dodajamo 9. oktobra 2025 – bo kmalu tudi na odru v Stockholmu.
Čestitamo in praznujemo!
Pisatelj med podpisovanjem v Klubu Cankarjevega doma predlani (Fotografija: Andraž Gombač)
Pred nekaj dnevi smo se mudili v Novi Gorici. Prijatelj nas je odpeljal v Rafutski park, ki leži natanko na meji med državama. Danes je ta meja skorajda nevidna, oziroma ni nevidna, zdi se kakor prelivanje barv na akvarelu, in tako Slovenija postopoma prehaja v Italijo, nekoč pa, v Jugoslaviji, v časih, ko se je porajala naša domišljija, je to bila ločnica svetov, meja med nasprotujočima si načinoma življenja. Zapuščen Rafutski park in v njem vila Rafut, v kateri je domoval Higienski zavod, je bil takrat točka, kjer se je končala Jugoslavija. Na vrhu griča nad Zavodom stoji znameniti Frančiškanski samostan Kostanjevica z grobnico Burbonov, v kateri je pokopan predzadnji francoski kralj Karel X. z družino in enim od ministrov, in čaka na svoje vstajenje, ampak nas, otroke svojega časa, je vendarle dosti bolj zadeval Higienski zavod.
Vila Rafut (Fotografija: Miljenko Jergović)
Prva stvar, ki sem jo uzrl, ko sem se znašel pred vhodom v park, mi je bila znana in blizu. Arhitektura vhodnih vrat, vse tiste oblike in ornamenti, so del nekoliko zapletene podobe sveta mojega rojstnega kraja. In seveda sem začutil nekakšno posebno naklonjenost, kakršno navsezadnje občutim tudi do Antona Laščaka, Lasciac Beya oziroma Laščak bega, ki se je tukaj, na tem mestu, v svojem rodnem kraju, ne zavedajoč se, kaj vse mu bo še prineslo življenje in kaj mu bo v njem odvzela velika zgodovina, namenil zgraditi vilo.
Anton Laščak se je rodil v slovenski goriški družini, študiral je arhitekturo na Dunaju, vendar je bil po kulturni in narodni pripadnosti Italijan in Furlan. Pravijo, da je javno govoril slovensko, jezika se ni sramoval, toda ni bil Slovenec. Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi, na južnih obronkih Kostanjevice, da bi tam postavil vilo s prostranim parkom, v kateri bo, kakor si je predstavljal kot ugleden petdesetletnik, pričakal starost. Franjo Rejc bo, čeprav podobnega izvora kakor Laščak, ostal vse življenje prepričan Slovenec.
Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi.
Čeprav so se Franjevi sorodniki v obdobju med vzponom fašizma, ko so se njihovi domači kraji znašli v Italiji, krvavo borili zoper Italijane, je sam znal zelo mirno in razumno razložiti, kako so na Primorskem v njegovem času potekali procesi narodnostnega ločevanja: ljudje s podeželja in primestni reveži, služkinje in nosači so ostali Slovenci, tisti pa, ki so se preselili v mesta in jim je v njih uspelo doseči boljši socialni položaj, so postali Italijani. To je bilo manj povezano z izvorom in narodnostno zavestjo, je menil Franjo, dosti bolj pa s kulturo mesta. Le nepopustljivo trmasti, puntarji iz Kneže denimo, so ob vsaki priložnosti in za ceno življenja bili Slovenci. Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? To ni pomembno vprašanje njegovega življenja. Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače in so, četudi sinovi in hčere slovenskih staršev, postali, denimo, Italijani.
Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače.
Anton Laščak je kot dunajski arhitekt prišel v Egipt, kjer je v Aleksandriji in Kairu zaslovel kot stavbenik stanovanjskih palač, bank, javnih zgradb. Razvil je svoj lastni arhitekturni slog, ki ga bodo umetnostni in arhitekturni zgodovinarji preprosto poimenovali – neoislamski. Kar je precej nenatančno, preohlapno, od njegovega sveta in življenja odmaknjeno ime za to, kar je Laščak uresničil. Gradil je namreč hiše po meri tistega, kar je videl in doživel v Aleksandriji. Recimo, da bom, med gledanjem njegovih hiš na spletu ali ko stojim pred vilo Rafut in pred vhodnimi vrati v park, prepoznal prvine ali duha tiste otomanske arhitekture, ob katere obrisih sem odraščal v Sarajevu, ampak to ni enako, tako kot niso Sarajevo, Plovdiv in Carigrad enaki Aleksandriji in Kairu.
Fotografije, na katerih Anton Laščak, z drugim imenom Antonio Lasciac, pozira v opravi egiptovskega odličnika, s fesom na glavi in z odlikovanji na poprsju, so čudovite in meni na moč ganljive, kak ducat jih je najti na spletu. Na teh podobah, do katerih občutim intimno bližino, uteleša Laščak beg prav tisto, po čemer bi tudi sam hrepenel, če bi se rodil v istem svetu in mestu kakšnih sto let prej.
Anton Laščak (1856–1946)
V Laščakove zgradbe v Aleksandriji in Kairu so poleg prvin orientalske in otomanske arhitekture ter svojevrstnih detajlov z egiptovskih gosposkih in grajskih stavb vgrajene tudi njegove svojske in nerazrešljive identitete. Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Anton Laščak je bil otrok tiste dobe, ki so ji naredili konec streli Gavrila Principa. Le v Habsburški monarhiji, tem imperiju magično realističnih identitet, ki je poleg oddaljenih zunanjih meja imela tudi zapleteno mrežo notranjih, se je mogel roditi in odrasti Laščak beg, Italijan in Furlan slovenskih staršev in dunajskih kulturnih nazorov, ki bo mir in tolažbo našel v prvinah vere, ki ji ni pripadal. Na koncu vseh poti je Anton Laščak umrl pri devetdesetih, v Kairu. Iz svoje goriške domovine je med drugo svetovno vojno prebegnil v svojo egiptovsko.
Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Čeprav sem odrasel v Jugoslaviji in sem njen razpad doživel kot petindvajsetleten, tačas nisem bil ne v Gorici ne v Tolminu, pa tudi priložnosti nisem imel, da bi neposredno občutil mejo med svetovoma, ki je tam tekla in ki je, kakor pretesen čevelj, vse življenje žulila mojega starega očeta Franja Rejca. Zato si zdajle, ko stopamo po Rafutskem parku in se fotografiramo ob starem hrastu plutovcu ter fascinantnem skupku bambusov, lahko samo predstavljam, kakšen je bil ta kraj v jugoslovanskih časih, tedaj, ko so petični zahodnjaki prečkali mejo, da bi igrali na srečo v igralnicah hotela Park, kamor pa je bil vstop državljanom SFRJ seveda prepovedan. Partija je varovala našo nedotaknjenost, kot bi bili hurije, rajske device, ki bodo izgubile nedolžnost šele ob skorajšnjem prihodu komunizma.
(Fotografija: Miljenko Jergović)
In ko stojim pred še ne obnovljeno vilo, ki ji bodo, pravijo, z evropskim denarjem lahko vrnili njeno prvotno podobo, mi pride na misel, da so najverjetneje semle, v Higienski zavod, na pomlad leta 1972 prihajale kolone ljudi na cepljenje proti črnim kozam. Deželi je grozila katastrofa bibličnih razsežnosti, zato je cepljenje zagotovila vojska. Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo. Ni prečkal bližnje meje, ki bi jo danes zlahka prepešačili, ne da bi nas italijanski policisti sploh pogledali. Takrat cepljenim sta ostala dosmrtna brazgotina na levem ramenu in spomin na prestani strah v neki mračni jugoslovanski pomladi.
Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo.
Higienski zavodi so bili v nekdanji Jugoslaviji trdnjave proti širjenju nalezljivih bolezni, kot najpomembnejši dejavnik preventive so bili izhodišče obsežne propagandne kampanje navajanja naših narodov in narodnosti na higieno. Pred socializmom smo bili ljudje umazani. Nismo si umivali rok, jedli smo iz skupnih posod, zboleli za skupnimi boleznimi, ki smo jih prenašali iz roda v rod, kot glavno kulturno dediščino. Pred socializmom je bila Bosna in Hercegovina domovina endemičnega sifilisa, množica zvečine mlajših pa je od Triglava do Gevgelije umirala za tuberkulozo. Higienske navade so prišle med ljudi z nauki zdravnika Andrije Štamparja, še enega od dunajskih študentov, ki je leta 1919 postal načelnik urada za higieno pri Ministrstvu za narodno zdravje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter bil leta 1946 eden od ustanoviteljev Svetovne zdravstvene organizacije. Česar ni bilo mogoče do konca izpeljati v kraljevini, ker vladajoči politični sistem ni mogel ustvariti učinkovite skrbi za reveže, se je v celoti udejanjilo v socialistični Jugoslaviji.
Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.
Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.
Duševni higieni se posvečajo ljudje, kakršen je bil Laščak beg, ki pripovednikom ponujajo svoje življenje kot večno nedokončano zgodbo o tem, iz česa vse lahko sestojijo človeške identitete in po čem vse koprni duša, da bi bila celovita. Drugače kot telesna higiena, ki teži k čistosti, duševna higiena teži k nečemu, za kar žal še vedno ne premoremo izraza, vendar je prav nasprotje čistosti. Medtem ko telo terja odsotnost vsega, kar škoduje zdravju, pa duša hlepi po prisotnosti vsega, kar zmore sprejeti vase.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
