november 2022 - AirBeletrina
Panorama 29. 11. 2022

Domača knjižnica: Hana Stupica

Hana Stupica Foto: osebni arhiv

Hana Stupica je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije, je zasnovala ilustracije za slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja. Sledila so nova dela, nove nagrade, tudi na področju oglaševanja, in danes razstavlja tako doma kot tudi v tujini. Navdušujejo nas njene upodobitve živalskih likov, ki združujejo tako tradicionalen kot moderen pristop. V domači knjižnici ima Hana Stupica bogato zbirko knjig svoje babice Marlenke Stupica, ene izmed prvih in zagotovo najbolj prepoznavnih ilustratork pri nas, in mame Marije Lucija, tudi izjemno uspešne in nagrajene ilustratorke – vendar pa tako ateljeju kot domu svoj pečat daje Hana.  

Zakladnica slikanic

Na prvo vprašanje, v katerih jezikih ima doma knjige, ki je po navadi eno bolj preprostih vprašanj in razen pri prevajalcih sledi tudi kratek odgovor, Hana Stupica globoko vzdihne, saj je njen odgovor dolg. V njenem domovanju kraljujejo slikanice, pri katerih v ospredje silijo unikatne ilustracije. Tudi če ne razumemo jezika, si zgodbo lahko razlagamo skozi slike. Navsezadnje to počno tudi otroci, kar je tudi namen dobrih slikanic. »V mnogih jezikih jih imam, ker je med njimi veliko slikanic in so kupljene zaradi podob. Veliko jih je v slovenščini, ogromno pa je tudi nemških, italijanskih, slovaških … slikanic, ki sta jih nabrali moja mama in babica na knjižnih sejmih in po antikvariatih. Kar nekaj nemških knjig iz 19. stoletja je podedovala že moja babica, natisnjene so v gotici in imajo prelepe pozlačene naslovnice. Sicer pa sem navdušena nad starimi nemškimi pop up books (postavljanke s3D ilustracijami), saj v vseh plasteh vedno odkrijem nekaj novega. Sicer bi se verjetno marsikomu zdele kičaste, vendar je ravno stari kič ta, ki me navdušuje in mi daje ideje za moje delo.«

Urejene police: od antike pa do moderne

Hana Stupica živi in dela na istem naslovu – njen atelje se namreč nahaja kar doma, tako da ima knjige razporejene po vsem stanovanju, nahajajo se na policah več velikih knjižnih omar. Najbolj so urejene v ateljeju, kjer se nahajajo predvsem strokovne knjige. »Police sem si uredila tako, da so na eni samo knjige o živalih, na drugi so rastline, pa potem področje likovne teorije in likovne prakse. Na eni od polic so knjige angleške založbe Dover – te so polne tematsko različnih ilustracij, predvsem lesorezov in jedkanic iz 19. stoletja, ki so namenjene uporabi brez avtorskih pravic. Vmes se najdejo police izbranih slovenskih in tujih slikanic ter police s knjigami o umetnostni zgodovini, ki sem si jih zložila po obdobjih, vse od antike pa do moderne. V omarah se najde tudi veliko ponatisov knjig mame in babice pa ogromno Cicibanov in katalogov različnih razstav. Moje knjige nimajo posebnega mesta, večinoma potujejo po stanovanju, po navadi so nekje v ateljeju ali pa na dosegu roke, da jih vzamem, ko jih potrebujem.«

Pravi, da veliko knjig dobi za darilo, in to že otroštva, ko je od babice prejela knjigo za vsak god, pa tudi vsako leto za prvi šolski dan. Danes ponavadi kar pove naslov knjige, ki si jo želi. Sicer pa veliko knjig tudi sama podari za rojstne dneve, praznike ali pa kar tako. »Za božič sem dolgo časa po spletu iskala angleško verzijo knjige Ameriški psiho, ki si jo je želel moj fant. Iskala sem čimbolj ohranjeno izdajo z določeno naslovnico, vendar nikjer nisem našla prave, saj so ali hitro pošle ali pa so bile zaradi različnih razlogov predrage. Nato sem se odpravila v antikvariat na Mestnem trgu, kjer so mi povedali, da je žal nimajo in da jo redko dobijo. Po čistem naključju sem jo nato našla v drugem ljubljanskem knjižnem antikvariatu. Pravo bogastvo, s točno tisto naslovnico, ki sem jo iskala, in za smešno nizko ceno. Glede na vse podatke sumim, da je celo prva izdaja. Zaradi takih zakladov sem vedno rada obiskovala stare prodajalne knjig, saj nikoli ne veš, kaj najdeš.«  

Odraščala je s Harryjem Potterjem

Knjig ima toliko, da jih na potovanjih redkokdaj kupuje, saj že zmanjkuje prostora. Zato tudi pogosto naredi čistko. Pravi, da se ji ni težko ločiti od nekaterih knjig: »Obdržim tisto, kar imam rada, knjige, h katerim se večkrat vračam in ki mi veliko pomenijo. Ostalo pa dam naprej, v druge roke, in tako vem, da knjige živijo naprej drugje. Nekaterim knjigam se ne bom nikoli odpovedala. Ko sem bila majhna, me je po šoli občasno ‘pazila’ Bedita Mlinar z otroškega oddelka v Konzorciju in tako imam po njenem priporočilu veliko knjig, ki pa so čisto po mojem okusu. Prav tako sem obdržala veliko svojih otroških slikanic, sploh Beatrix Potter me še vedno navdušuje in vedno znova upam, da bodo naredili ponatis njenih Zbranih povesti. Vedno sem rada brala fantazijske knjige, zato imam doma še vedno Harryja Potterja, s katerim sem odraščala, pa Tove Jansson, Tolkiena, Igro prestolov, Terryja Pratchetta in mnoge druge. Zanima me zgodovina, predvsem našega območja v času Habsburžanov in pa angleška v času Vojne rož, Tudorjev itd. Doma imam tudi rahlo nenavadne zgodovinske knjige – o gobavcih pa inkviziciji in podobno. Že kot majhna sem se navduševala nad nenavadnimi, čudnimi in morbidnimi stvarmi. Mama je imela knjigo Vampirji znova na pohodu iz zbirke Mejniki, in ko sem pri šestih prvič videla film Intervju z vampirjem, sem poleg princesk začela risati še svoje Nosferatuje. Ena mojih ljubših knjig je bila 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca avtorja Walterja Moersa, ki je izrazito pustolovsko-fantazijska. Kot majhen otrok pa sem oboževala majhno knjižico Nika Grafenauerja z ilustracijami Kostje Gatnika, Zmajček razgrajaček. Neko obdobje so mi jo morali prebirati vsak večer in moj oče se je znašel tako, da je domov prinesel Disneyjeve knjige z letnimi časi, kjer je vsaka stran predstavljala eno krajšo zgodbo na dan. Na ta način mi je lahko prebral tudi kaj drugega, poleg obvezne zgodbice o porednem zmajčku. In to je le kratek seznam knjig, ki so vplivale na moje otroštvo in se od njih še dolgo ne mislim ločiti.« 

Marie NDiaye (Fotografija: Wikipedija) Marie NDiaye (Fotografija: Wikipedija)
Kritika 27. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Čigavo je maščevanje?

V zvezi s francosko pisateljico Marie NDiaye se ves čas vije nekakšen misterij. Pisateljski kolegi in kolegice z afriške celine o njej trdijo, da je snobovska, čeprav jo zaradi njenega sloga menda cenijo, v Franciji obstaja težnja, da bi jo videli kot glasnico marginalnih skupin, kot glas zatiranih, predvsem pa, da bi njeno pisanje obarvali v »črno«. Sama je lastno pisanje izvzela iz vseh postkolonialnih diskurzov ali kot je izjavila v nekem intervjuju: »Ne pišem kot ženska, ne pišem kot črnka. Ne opredeljujem se kot črnka, rojena v Franciji leta 1967. To so dejstvene opredelitve, ki so brez pomena, ko gre za moje pisanje. Pišem kot človeško bitje.«

Da temnopolta avtorica lahko izreče kaj takega, torej, da ne piše kot pripadnica zatirane manjšine (ženska, črnka), temveč »le« kot človeško bitje »kot tako razklano, razcepljeno in izpostavljeno globoki diskriminaciji, saj prav v univerzalnosti človeškega zija globoko inherentna razpoka, kot rana človečnosti,« je seveda svojevrstna drža. Mnogi kritiki in teoretiki tovrsten avtoričin izstop iz »temne noči«, če parafraziram Fanona, po svoje pa tudi »osvoboditev«, povezujejo z avtobiografskimi dejstvi, češ, da je Marie NDiaye odraščala v majhnem kraju južno od Pariza, materi, ki je bila učiteljica naravoslovja, in senegalskemu očetu, ki je družino zapustil, ko je bila stara eno leto, in se vrnil v Senegal. Odraščala je torej kot Francozinja v francoskem okolju in bila deležna francoske izobrazbe in kulture.

Toda dejstvo, da je Marie NDiaye očeta srečala šele pri 22 letih in z njim ni imela stikov, vse do kasnejših let tudi ne z afriškim okoljem, ki ji je bilo tuje, oziroma je največjo zvezo z Afriko predstavljajo njeno scenaristično sodelovanje pri zelo uspešnem filmu Beli material (2009), ne spremeni, da je avtoričino pisanje še kako zavezano »črnskosti«; ali kot zapiše Mladen Dolar v spremnem zapisu k zadnjemu romanu Marie NDiaye Moje je maščevanje, La vengeance m’appartient (prev. Suzana Koncut, Cankarjeva založba 2022): »Bilo bi preveč preprosto, če bi njeno ‘črnost’ zvedli na poreklo. ‘Črna Francozinja’ – to uteleša njen habitus bolj kot kakršna koli vez z Afriko.« Gre torej za to, da avtorica nasprotuje republikanski naraciji »temnopoltega«, hkrati pa ne pristaja na to, da bi se jo uvrščalo med tiste postkolonialne francoske pisatelje, za katere velja, da niso Francozi, ampak »frankofonski« avtorji.

»La droite, c’est la mort«

Recimo, da način, kako si je Marie NDiaye izbojevala pravico do uporabe »polne francoščine«, najlepše upove anekdota, kako je pri sedemnajstih letih rokopis svojega prvega romana pogumno poslala uglednim založnikom, med drugim založniku Minuit, kjer ga je dobil v roke legendarni Jérôme Lindon – in ga takoj objavil. Legenda, ki jo  povzema tudi Dolar v spremnem zapisu (pri tem je smiselno omeniti, da je avtorica sprva nasprotovala spremni besedi v slovenski verziji romana, saj le-te zapirajo nadaljne možne interpretacije oz. vse nadaljne interpretacije tvegajo, da bodo obtožene plagiatorstva in povzemanja interpretacije, podane v spremnem zapisu), pravi, da jo je s pogodbo o objavi počakal pred gimnazijo. Isti Lindon je v začetku petdesetih let objavil Samuela Becketta, potem ko so ga vsi drugi zavrnili, in ki je postal založnik nouveau roman, avtorjev, kot so Muchel Butor, Claude Simon, Marguerite Duras, in drugi. Pozorno branje ne samo prvega romana Ouant au riche avenir (O bogati prihodnosti, 1985), pač pa tudi petnajstih drugih, ob tem pa tudi nekaj zbirk kratkih zgodb, gledaliških komadov in nekaj knjig za mladino, zagotovo pritrjuje temu, da je pisanje Marie NDiaye nasledilo povojni visoki modernizem z Beckettom na čelu, sicer desetletja kasneje in v povsem drugem kontekstu, pa vendarle.

V slovenskem prevodu imamo roman Rosie Carpe (prev. Saša Jerele, Modrijan, 2009), za katerega je avtorica prejela nagrado Femina, in Trois femmes puissantes (Tri močne ženske, prev. Suzana Koncut, Modrijan, 2009), ki je dobila najprestižnejšo nagrado Goncourt, sledil je še roman Ladivine (prev. Katja Zakrajšek, Sanje, 2018) ter v letošnjem letu roman Moje je maščevanje, ki je izšel v začetku leta 2012 pri pariški založbi Gallimard, tja je namreč Marie NDiaye nekaj let po Lindovi smrti (2001) presedlala s svoje matične hiše Minuit. Roman Moje je maščevanje, podobno kot vsi romani Marie NDiaye, vsebuje kopico manipulativnih, težko določljivih in dvoumnih likov, ki jih vodijo občutki sramu, krivde in obžalovanja. Marie Ndiaye je resnično velemojstrica elegantne dvojnosti grozljivih medčloveških odnosov. Navidez »preprosto« izhodišče ponuja neverjeten čustveni in dramski vrtinec, ki ga intenzivirajo številni detajli. Zdi se celo, in tu se je zlahka moč strinjati z Mladenom Dolarjem, da se knjige Marie NDiaye z njenim literarnim razvojem čedalje bolj upirajo interpretaciji in da je v središču njenega ustvarjanja ambivalenca.

Kako zelo je ambivalenca v središču ustvarjanja Marie NDiaye, se je pokazalo tudi v primeru, ko so jo poskušali kvalificirati kot politično angažirano pisateljico. Ko je leta 2007 na francoskih predsedniških volitvah zmagal Nicolas Sarkozy, se je v zelo odmevni demonstrativni gesti Marie NDiaye s svojo družino odselila v Berlin. Dejala je, da v deželi, kjer vladajo Sarkozyji, pač ne more dihati. Njena odselitev je zbudila nemalo reakcij. Desni politiki so ob njenem stavku, ki ga je povzela po Marguerite Duras, »La droite, c’est la mort,« pozivali tedanjega ministra za kulturo, naj ukrepa, saj da ima svoboda govora svoje meje. Na njihove zahteve, češ da je »dolžnost osebnosti, ki predstavljajo literarne barve Francije, da izkazujejo spoštovanje do naših institucij in da spoštuje vlogo in simbol tega, kar predstavlja,« je pisateljica odgovorila z naslednjimi besedami: »Zame ti ljudje predstavljajo neko obliko smrti, zatiranja refleksije, zavračanje razlike.«

Ampak, ampak, ampak …

Marie NDiaye je večkrat poudarila, da se vsaka njena knjiga začne z določeno podobo, ki jo potem skuša kontekstualizirati in ji dati smisel. Tako je tudi roman Moje je maščevanje zrasel iz podobe srečanja z neznancem. Na prvi strani v odvetniško pisarno odvetnice Ge, odv. Susane vstopi nov klient, Gilles Principaux, ki odvetnico prosi, da zastopa njegovo ženo, morilko njunih otrok. Gilles Principaux v junakinji zbudi močan občutek in razločen spomin. Zaradi tega se začne spraševati, ali jo je izbral po naključju, ali pa ju druži davni dogodek? Ga. odv. Susane je od samega začetka do konca označena le s svojim nazivom in priimkom, nikoli ne izvemo njenega imena. Vse druge osebe v romanu so označene z osebnimi imeni, razen Ge. odv. Susane in njenih staršev, ki sta dosledno poimenovana le kot G., in Ga. Susane. Očitno je, da je na delu neskladje med nazivom, ki glavno junakinjo pripenja na položaj v družbeni hierarhiji, in njenim »psihičnim podpodjem« oziroma nezmožnostjo, da bi ustrezala temu nazivu in položaju.

Marie NDiaye tudi v svojem zadnjem romanu sledi ideji, po kateri je v vsaki človeški osebi nekaj globoko neukrotljivega, česar dominacija ne glede na svojo obliko ne more izničiti ne obrzdati ne zatreti, vsaj ne popolnoma. Bolj ko ga. odv. Susane skuša zapopasti svoj položaj, profesionalne zahteve svojega posla, v katerem je neuspešna, svoje želje in odnos s starši, nenazadnje pa tudi odnos s svojo služkinjo in s svojim bivšim ljubimcem ter njegovo hčerko, manj ji uspeva. Edina oporna točka v njenem življenju je davno srečanje pred tridesetimi leti, ki ga sama razume kot odločilno prelomnico, spričo katere je sploh stopila na to pot in postala odvetnica. V tistem davnem popoldnevu je kot otrok spremljala mamo, ki je šla likat k družini Principaux. Obe so sprejeli s prijaznostjo, ju obravnavali kot sebi enake. Deklica se je med materinim delom zamotila s fantom, in z njim prvič v življenju govorila avtonomno, odvezana razrednih kategorij.

Ker ni prič, se odprejo različne interpretacije, kaj se je tedaj zgodilo. Ona sama zatrjuje, da je bil to najsrečnejši dan njenega življenja, saj se je odprla možnost drugačnega sveta, možnost emancipacije, izstopa iz razredne določenosti. Njen oče, nasprotno, je prepričan, da je bila hči v fantovi sobi predmet spolne zlorabe. Odpre se vprašanje, kdo je zanjo Gille Principaux, ki je nenadejano stopil v njeno pisarno, da bi jo najel kot odvetnico za strašen in škandalozen primer? Če v prvem delu romana kaže, da se bo vse osrediščilo okoli umora treh mladoletnih oseb – primer je tako škandalozen in razvpit –, da kar kliče po literarni obdelavi, se središče romana prevesi k vprašanju, kako naj ga. odv. Susane pravzaprav razreši ta primer, ki je nerazrešljiv? Pozornost romana se od odvetničine stiske preusmeri k monologu Marlyne Principaux, morilke treh otrok. Odvetnica mora svojo stranko obiskati v zaporu, a tam namesto na pošast naleti na mirno in s seboj spravljeno žensko.

V dolgih in strahovitih urah zaporniške samote je Marlyne očitno prišla do določenih uvidov: noče pravne zaščite, nobenih olajševalnih okoliščin, in predvsem si želi, da bi jo mož nehal obiskovati. Razloga, zakaj je naredila ta strašen zločin, ne izda, oziroma ostanemo le pri izmuzljivih indicih. Njen monolog, kot poudari Dolar, je zgrajen okoli trdne formalne hrbtenice, besede »ampak«, ki se obsesivno ponavlja do onemoglosti. Seveda njen monolog lahko primerjamo z monologom Molly Bloom, s katerim se sklene Joyceov Ulikses, še bolj pomembno pa je, da protivni veznik naplavlja težko oprijemljivi opresivnosti. Pretirano podrejena ženska, ki je izvedla Medejino dejanje, čeprav ga ne razume na ta način, pač pa v monologu pojasni, da si je prizadevala ustreči vsem socialnim zahtevam, svojemu možu, biti idealna mati, nenadoma izgovarja svoj »ampak«. Njen očividni nasprotnik je Gilles Principaux, njen mož, ki pa ga vendar ljubi in se mu je zaradi te ljubezni patološko podrejala, nenadoma pa je na patologijo pokoravanja odgovorila s patologijo zločina.

Meditacija o življenju

Marie NDiaye na ogled postavlja vsakdanje življenje, celo utelešeno meščansko normalnost, potem pa jo osvobodi veljavnih pravil, da se ta utelesi v svoje nasprotje, celo monstruoznost. Če pomislimo, da je bil Principaux »zmeraj na strani teh idej o emancipaciji« in da ni zagrešil nobenega zatiranja, potem racionalno lahko zapopademo, da Marlyne odgovarja na nek svet; svet segregacije, družbene hierarhije, vidnih zapovedi in prepovedi. V izvoru ustvarjalnega dejanja Marie NDiaye lahko najdemo zaigrano nasilje, oponašano svetoskrunstvo in kršitev z upanjem, da bo posameznica, v tem primeru Marlyne, lahko izstopila iz sveta, kakršen je bil in kakršen je. In prav to upanje na osvoboditev skritih in pozabljenih energij, na morebiten preobrat vidnih in nevidnih sil, kar je narejeno s preciznim in malodane matematično natančnim jezikom, je tisto, kar predstavlja temelj klasične črnske umetnosti. Dodaten dokaz, da je Marie NDiaye – tudi zaradi podvajanja in maličenja nekega izvirnega sveta, del črnskih estetik, je njeno zanimanje za telo, ki je poleg jezika, najpomembnejši kraj razkrivanja moči.

Ne glede na zlom, ki ga ga. odv. Susane doživi na Mavriciju, in celo, ne glede na zločin, ki ga uprizori Marlyne, je osnovno poslanstvo junakinj – razglabljanje o funkcijah, ki se upirajo smrti. Ali ni Marlyne lastnih otrok umorila zato, da bi sama preživela, in da bi, pa naj se to sliši še tako bizarno, omogočila preživetje možu? In, ali se ga. odv. Susane naposled ne odpravi na misijo, na Mavricij, kjer naj bi pridobila potni list svoje služabnice Sharon, ključni dokument za ureditev njenega statusa? Iz kolonialnego središča se torej odpravi na obrobje, v daljno bivšo kolonijo, za ohranitev življenja, za preživetje, kar je estetsko in politično vprašanje v najboljšem pomenu besede. Marie NDiaye je namreč tudi v romanu Moje je maščevanje načela temo, ki se ponavlja skozi večino njenih del: temo prikritega in implicitnega rasizma, ki se perpetuira skozi diskurz o človekovih pravicah in enakosti, ponavadi na strani razsvetljenega levičarskega »habitusa«, polnega dobrih namenov. Toda ne glede na to, da se morajo junakinje Marie NDiaye prebiti skozi kanal protislovnosti, saj je njena besedna umetnost stvar svetoskrunstva in razsipnosti, igre in dekonstrukcije, lahko na koncu upajo na praznovanje.

Marie NDiaye: Moje je maščevanje (Cankarjeva založba, 2022, prevod Suzana Koncut)

Panorama 24. 11. 2022

Sam da se diha – zmagovalka AirBeletrininega natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2022

Fotografija: Shutterstock

Danes je moj dan. Čas moje smrti, nekaj pred drugo popoldne. Dvanajst tisoč ljudi bo priča spektaklu. Prijatelj Manolo, ki so ga oprostili smrti, to se zgodi, če si divjak in imaš izdelano vrhunsko tehniko izmikanja smrti, mi je dal pred tednom dni nekaj nasvetov, kako naj se spoprimem s prihajajočim potovanjem na drugi svet. Po najslabšem scenariju, reče, naj vzamem dva dekagrama LSD-ja, ki mi ju v istem hipu poda. Manolo je vedno pripravljen, ne izgublja časa po nepotrebnem.

Manolo je moj zvest prijatelj. Že kot otrok je podnevi zganjal pizdarije. Proti večeru pa je na poljih Ronde, kljub temu da ni imel posluha ali ritma, pogosto poslušal in plesal flamenko, predvsem venček bulerij. Od daleč sem ga občudoval. Žalostinke mu niso teknile. Ni razumel, zakaj bi to življenje, ki nam je dano, zlorabljali z žalostjo in patnjo. Imel je v sebi strast in ljubezen. Humor pa razvejan v vse barve, vsakič ko sva se dobila, me je nasmejal do solz. Tri dni nazaj ga je ubil Fernando.

Fernando je že pri 12 letih klal. Sedaj jih ima 27, naslednje leto gre v pokoj, samo še par nas potamani letos in dobi titulo svetovnega prvaka.

Pomirjen sem s svojo smrtjo. Odločil pa sem se, da ne grem sam. Fernando gre z mano kot maščevanje za Manola. Ne le to, lansko leto mi je na treningu Fernando s puščico strgal uhan iz nosu in se pri tem zlovešče nasmihal. Imel sem vnet nos še pol leta. To ni nič. Najhuje je, da že celo leto osvaja Carloto, žensko, ki jo ljubim.

Carlotino delo ob študiju je čiščenje naših bivališč. Prelepa ženska, ljubeča in mila, vendar pa te, če ji stopiš na živec, s pogledom spravi v veliko nelagodje. Že odkar sem prišel v Seviljo, imava posebno vez, mini rituale, npr. ona zapoje en del pesmi Triana, Triana in jaz v ritmu zapiham skozi nos drugi del. No, odkar mi ga je Fernando zrušil, to naredim tako, da utripam z očmi. Diham še samo čez usta, čez nos ne gre. Najboljše je biti zdrav, je rekla moja mama Rosa.

Po najinem duetu Triane me Carlota poboža, včasih nežno, da me že žgečka, včasih pa me divje prijema, da se cel ogrejem. Mojim zvokom, ki prihajajo iz globočin, se nasmeji. Carlota, la reina.

Carlota študira književnost, pogosto mi recitira. Najin odnos mi do sedaj najbolje opiše Pablo Neruda in sledeč odlomek: »I love you without knowing how or when or from where. I love you simply, without problems or pride: I love you in this way because I do not know any other way of loving but this, in which there is no I or you, so intimate that your hand upon my chest is my hand, so intimate that when I fall asleep, your eyes close …«

Vsak mesec je Carlota fascinirana nad novim avtorjem iz druge države. Kadar je pod stresom, bere kriminalke. Skozi njene zgodbe veliko izvem o ljudeh in njihovi krutosti. Zato je zadnja stvar, še preden zapustim ta svet, eliminacija Fernanda. Ne bi želel, da vztrajnost Fernanda zamegli um Carloti. Kot pravi moj oče Markos: ne jebe lep, nego uporan.

Jutri bo ta dan, ko padeva oba s Fernandom.

Preden zaspim, mi pridejo povedat, da bo zaradi vremenskih razmer (jutri bo namreč v Sevilji 73 stopinj) čas moje smrti prestavljen na naslednji dan.

Pojutrišnjem bo ta dan. Jutri pa lahko še gledam Carloti v oči.

Zase lahko rečem, da nisem nek lepotan, sem pa poseben. Imam črne konjske dlake in jantarjeve oči. Sem povprečne velikosti. Edino moja jajca so ogromna in viseča. Od zmeraj sem bil rahlo nesiguren zaradi tega. Po pričevanjih moje družine in drugih se ta ne ujemajo z mojim karakterjem. Lahko bi diskutirali, kaj pomeni imeti grande cojones oz. kaj sploh je pogum?

Kdaj se že počutim pogumnega. To pride do izraza, ko sem svoj in čutim ljubezen do vsega živega. Potem pa pride – lahko tudi novodobni retrogradni Merkur ali kaka pizda nepoštena brez sočutja do živega – in sem nazaj. V jezi. Večina ljudi takrat v mojih očeh postane kurba hudičeva. Tonem, začnem se prilagajati, da preživim med norci, aktiviram obrambne mehanizme, se izgubim in moj pogum splava po vodi. Adios. V neke neumne in agresivne situacije drugih se nikoli ne vpletam, obenem pa vedno sanjarim, kako rešim ljudi pred množičnimi morilci, roparji, naravnimi nesrečami in kako sem pogumen. Sploh pred Carloto. Odločitev je padla.

Pojutrišnjem, ko bom likvidiral Fernanda, bom v vseh pogledih pogumen na ku-bik.

Carlota, cipa, je odšla v Cordobo, s solzami v očeh je zjutraj na obisku rekla, da ne bo prisostvovala moji jutrišnji smrti, češ da jo bo preveč bolelo. Njo, bolelo, njo!!! A se bodo ti ljudje nehali ukvarjati zgolj s seboj?

Ne samo, da me bodo ubili, Carlota ne bo videla, kako grande cojones imam, kako bom nataknil Fernanda. Vse je zaman. Vse je zaman, si mislim, medtem ko jo gledam, kako hiti na vlak. Pričakovanja so res ubijalec odnosov, kot mi je rekel enkrat starejši brat Juan.

Ne morem spati. Mogoče pa bodo objavili v časopisu, kako sva se epsko potamanila s Fernandom in bo Carlota ponosna in potem ji bo žal, da je ni bilo na spektaklu.

Namesto da bi, tako kot sem si zamislil, še ves preostanek dneva zrl Carloti v oči, sem začel razmišljati o svojem življenju. Bližajoča se smrt mi odpira slike iz različnih obdobij življenja. Še tega ne vem, ali prihajajo, ker tako pravijo v knjigah, da se to dogaja in jih sam priklicujem, ali se to dogaja nehote. Otroštvo je seveda na tapeti. Spominjam se mame in kako sem sesal njeno mleko, ko na radiu slišim novico: vlak, namenjen v Cordobo, se je zaradi vročinskega vala stopil. Nekaj potnikov še rešujejo, vsem preživelim pa je skupno to, da so zelo caliente.

Kot si predstavljam, ni bil kriv vročinski val, saj bi se potem stopila tudi druga prevozna sredstva. Ni ena od teorij zarote, ki so često na obzorju, ampak gre za enostavno razlago. Za tem stojijo šalabajzerski delavci, ki se jim, sklepam, ni dalo preveriti električnih napeljav v tirnicah in so zaradi prevelike vročine (kar 73 stopinj, priznajmo, je), reda radi, hitro postopicali z modernimi aparaturami po tirnicah, rekli »todo es bien« in odšli skoraj lete v senco in na cerveze frie. Južna posla. Ko preživi, pričat če, mi je babica Monika zmeraj govorila, če se vrnem na otroštvo.

Ker sem jezen, da je Carlota šla v Cordobo, si mislim, sama si to tražila, bejbi, po drugi strani mi je jasno, da s tem zgolj potiskam surov strah in realnost, da je verjetno Carlota pečena in da bom še pred jutrišnjo smrtjo umrl od žalosti, ker se je zanjo tako kruto končalo. Ne bom se vdal čustvom žalosti, rajši bom jezen. Kdo je pogumen? Jaz sem pogumen!

Že po nekaj minutah jočem, ker Carlote ni. Vzamem Manolov LSD. Znajdem se na mostu, ki vodi v Triano. Poslušam flamenko pevca pod mostom, ki poje Triana, Triana in trepečem z očmi, polnimi solza. Nato se znajdem v muzeju keramičnih ploščic in potujem skozi različna obdobja. Nekateri moji sorodniki so naslikani nanje. Prepoznam jih. Začnem govoriti z njimi. Spomnijo me, da sem jaz za razliko od njih svoboden. Živi polno življenje še za nas! Zavem se, da je to čisto res. Kako jim je težko biti zgolj slika na keramiki! A ni to kruto?

Grem v eno zabačeno gostilno in ga pijem, medtem ko se pevci flamenka spontano izmenjujejo. Z njimi tudi moje razpoloženje.

Pevec z rdečo brado napenja grlo, njegove vratne žile živijo samostojno življenje, pijem, dokler poje o smrti, odpira rane in spomine, pijem tragedije in zatiranja, pijem večnost, pijem. Potem gre v alegrije in pijem. Ploskanje palmasov me ponese v trans, čutim radost, pijem. Živi smo, dajmo živet, ljubit. Pijem, ljubim še za tiste, ki jih ni. Pijem, še za tiste, ki tega ne morejo. Živela ljubav. Pijemo. Prestavimo se k reki in nadaljujemo.

Dela se že jutro. Rečem si: danes je moj dan.

Maček je hud, na srečo nam pred vsako bikoborbo dajo pomirjevala. Name dobro delujejo. Mogoče imajo z LSD-jem in pivom San Miquel svojstven učinek. Zdaj bo ta trenutek. Primajam se igrivo v ring. Ne razmišljam.

Ring je poln. Dvanajst tisoč vzhičenih ljudi, pripravljenih, da me matador pokonča. Za razliko od mene oni ne vedo, da bova oba šla. Da se mi bo v tretjem aktu snelo in bom ubil Fernanda.

Od nekdaj sem se spraševal, kaj je s to vrsto, izjema je Carlota, da se tako hranijo z mrcvarjenjem drugih živih bitij. Kateri del tega, da zbadaš nekoga v hrbet, dokler ne more več dvigniti glave, ti je všeč? Pa bog pomagaj, kje je tu pravica in enakovredno merjenje moči? Še preden padem v svoj vrtinec, kako je svet krivičen in kako bodo po moji smrti založili celo butično restavracijo s petimi Michelinovimi zvezdicami z mojimi jajci, se spomnim na sorodnike, ki so me včeraj s keramičnih ploščic nagovarjali, pevca flamenka, ki me je včeraj odpiral, Carlote, moje pečene cariñe, Manola, mojega amiga, moje družine; in začnem njim v čast plesati bulerijo, ole!

Namesto sklonjene glave na poudarke poskočim na dve nogi. En, 2; en, dva, 3; štiri, pet, 6; sedem, 8; devet, 10; in spet. Začnem pospeševati. Konj se pridruži, poskoči in matador pade s konja. Vsi trije Fernandosi, vsaj tako jih vidim, ne vem, ali od včerajšnjega haranja, LSD-ja ali današnjih pomirjeval, so v šoku. Množica je za hip zmedena. Na vzklik »asaaa« nabijem na rog prvega Fernanda. 12 tisoč ljudi vzklikne »oleee«, na drugi rog nabijem drugega Fernanda, množica je v ekstazi, asaaa! Ostane mi še eden.

Svet, cela gladiatorska arena, je na moji strani. Tako mi je brala Carlota new age knjige, ki govorijo prav o tem, da, če si sam pozitivno naravnan, bo tudi svet prijazen do tebe. In res je, spremenili so se. Dvomim, da bi bilo dvanajst tisoč aktivistov, ki se borijo za naše pravice, v areni. Tukaj je resnica. Ljudem ni toliko pomembno, da se ubije bike. Če jim daš nekaj lepega, kot je bikova bulerija, bodo prijeli tudi za to.

Strah pred lepim je zelo prisoten pri ljudeh, ukoreninjen je v njihovi biti, hitro si želijo krvi. Krvi drugih. Ni jim lahko, toliko borb imajo v sebi, da ko jih pozunanjijo in je zver ubita, doživijo katarzo. Ne bom se zdaj z njimi ukvarjal, res pa mi laska, da je arena spodbujajoča. Vse, kar je v tem trenutku važno, je, da se jaz zabavam za vse moje prejšnje rodove, čutim ponos. Oleee. Asa. Jaz plešem. Spomnim se na Manola.

Še en Fernando ostane v ringu. Ta bo ta pravi. Gledava se. Sprehajava se v krogu, ki se manjša. Pristaneva iz oči v oči. Jaz diham skozi usta, on skozi nosnice. Fernando trepeta. Počasi se umirja, ko začuti, da sem jaz in vsa arena na drugi frekvenci. Na frekvenci ljubezni. Nasmejim se mu. Zašepetam mu sevillanas, kar je znak, da začneva plesati. V tistem trenutku publika skoči v zrak. Dvanajst tisoč ljudi začne po nekaj sekundah plesati sevillane z nama. Fernando se smeji. Zabava je v polnem teku. Prvič je v areni Maestranza, zabava za vse, no, razen za tista dva pobresita na začetku spektakla, ki sem ju nataknil. Bil sem še pod vplivom drog. Zdaj sem izven tripa.

Zvok razbite čaše me zbudi. Ugotovim, da sem še vedno v Triani, star cigan z rdečo brado spi zraven mene. Ura je dve popoldne. Prespal sem lastno smrt.

Život piše romane. Moja mama Rosa je vedno rekla, da se vse zgodi z namenom. Kaj je namen tega, da prespiš lastno smrt? Medtem ko razmišljam, noge same hodijo proti Rondi, proti poljem mojega otroštva.

Hodim po poljih in diham. Reflektiram svoje sanje in upam, da so preroške, da si bodo ljudje dovolili živeti in doživeti lepoto. Da bodo začeli gledati na nas bike, niti ni treba, da tako, kot so nas včasih, kot bogove, ampak z neko mero spoštovanja.

Zavem se, da je bila Carlota karakterno krava v človeški podobi. Zdaj pa je čas za pravo kravo. Odprt sem. Svoboda je na dlani. Živim. Diham. Ole!

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Podkast 23. 11. 2022
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 20 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Jožico Avbelj

Bralci v knjigi Joži sledimo vlogam igralke Jožice Avbelj, za katere je prejela številne nagrade, recimo več Borštnikovih nagrad in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi njenemu delu s študenti akademije. 

»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!’ Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj’, kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Joži opisala igralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.

Joži je knjiga njenih spominov, ki jih je o sebi, a še bolj o svojih igralskih kolegih in drugih sopotnikih, popisovala z dramaturginjo, urednico, publicistko in kritičarko Petro Pogorevc. Na 452 straneh sta strnili igralkino dolgoletno kariero, predvsem v Mestnem gledališču, njenih več kot 100 vlog v predstavah, filmih, radijskih igrah, vanjo pa razvrstili prigode iz otroštva, različnih srečevanj in poslavljanj. Prigode in vtise z odrov, predvsem pa z ljudmi, s katerimi si je delila odre ali pa zasebno življenje. Naj bo z Dušanom Jovanovićem, Radkom Poličem, Draganom Živadinovim …

Bralci v knjigi sledimo njenim vlogam, za katere je prejela številne nagrade, recimo več Borštnikovih nagrad in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi njenemu delu s študenti akademije. Na teh poteh nas seznanja s svojimi ljubeznimi – do literature, glasbe, plesa, do kolegov in do izražanja nasploh.

Knjigo Petre Pogorevc z naslovom Joži, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Aleš Šteger (Fotografija: Mankica Kranjec) Aleš Šteger (Fotografija: Mankica Kranjec)
Intervju 21. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Živ sem tedaj, ko je živ jezik v meni«

Tako kot njegovo knjigo Bogovi se nam smejijo (Beletrina, 2022) je tudi ta pogovor  treba brati počasi. Z globokimi vdihi. Kot potapljanje pod zemeljsko površino. Dve, tri minute, in potem se je smiselno ponovno vrniti na gladino, ker je groza, ki jo tam ugledamo, neznosna, ker je zbirka novel na meji izrekljivega. Ob spoznanjih, kot je tisto o jeziku, ali pa o tem, da je »literatura, ali bolje rečeno, kar se prezentira kot literatura, vse pogosteje predvidljivo sredstvo določenih družbenih skupin, s tem pa pribočnica ideologije, ne pa teritorij avtonomnega mišljenja in ustvarjanja,« me je ne toliko zabolelo ali mi zbudilo občutke nelagodja, kot me je spomnilo, zakaj smo tu, in zakaj je literatura eno redkih, če ne zadnjih polj odprtosti in kompleksnosti, ki se lahko in mora zoperstaviti enoznačnosti. Predvsem pa ta nenadkriljiv občutek, da – med branjem – prisostvujemo nečemu skrivnostnemu. Aleš bi rekel, da razširjenemu realizmu.

Na poti iz Pariza sem razmišljala o Alešu Štegru … o tvoji potrebi pisati, najprej v različnih žanrih, in potem, pisati, ves čas pisati, ne glede na vse funkcije, ki si jih od časa, ko si vstopil v polje literature, prevzel ter se od njih tudi poslovil … Nazadnje od ptujskega festivala … Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Šalamunovi tezi, da je jezik droga, bi postavil naproti: jezik je življenje. Spomnim se pesnika, ki je kot politični zapornik več let preživel v samici in pripovedoval o tej radikalni izkušnji. Vzeli so mu dostojanstvo in prostost, upanje in stik z ljudmi. Zmešalo bi se mu, če ne bi imel občutka, da je v njegovi glavi jezik, nekaj, kar lahko sliši samo on, dimenzija, po kateri se lahko tudi v samici giblje s popolno prostostjo.

Seveda lahko rečemo, da pišemo zavoljo nekakšnih višjih vzgibov, iz odgovornosti do zanamcev recimo, do zgodovine, civilizacije, zato, da ne pozabimo, da ostane za nami sled in tako dalje. A če smo kdaj stopili v kakšno knjižnico in se sprehodili skozi milijone neprebranih knjig, nas bo kmalu obšla ponižnost glede tako velikopoteznih razlag moje notranje motivacije pisati.

Sam v prvi vrsti pišem, ker sem živ tedaj, ko je živ jezik v meni. Ko se iščeva, ko me preganja, ko sem njegov suženj, talec, soborec, včasih tudi njegov nasprotnik, ko sem, skratka, njegov del, orodje, funkcija, medij jezika. Čeprav se besede ne razlikujejo in so stavki lahko identični kot pri zobarju, na tržnici ali v parlamentu, je za razliko od vsega govorjenja jezik poezije nasičen z nesluteno energijo, z možnostmi. Jezik poezije lahko gre na vse strani, njegova živa prostost nas zmeraj znova osupne, saj jo odkrivamo znova in znova kot naš zatajevan, zastrt del. Z njim pa kot nujni del moje usode.

Pišeš zato, da bi preživel?

Vse ostalo, kar počnemo, naše službe, opravila, simpatije in spori, so poskusi narediti naše skupno okolje za malenkost boljše, ustvariti možnosti, ki jih je zmeraj premalo. Tega v prvi vrsti niti ne počnemo zase, ker za nas je prepozno, zmeraj, ko smo v funkciji družbenih bitij, ki poskušajo ustvarjati otoke boljšega življenja, je za nas same prepozno. Delamo jih lahko samo za druge, enako, kot so jih drugi za nas. Obenem pa s tem tudi preživimo. Pa ne mislim na denarna nadomestila, čeprav brez njih ne gre, mislim predvsem da preživimo kot ljudje, ki se niso odrekli nekemu socialnemu smislu. Pesniški jezik lahko pri tem navdihuje, a ni aktivni sodelavec tega procesa, največkrat kvečjemu nasprotno, je v tragičnem nasprotju z našimi ujetostmi znotraj mreže družbenih vlog in funkcij, ki jih živimo.

»V začetku je bila pesem.« Je še vedno tako? Predvsem sprašujem, kdaj je prišlo spoznanje, da pesem ne obstaja samo v pesniški formi, pač pa tudi v zgodbah, romanih, knjigah za otroke, fotografiji celo, gledališču, filmu …

Če ne prej, je to spoznanje prišlo v gimnaziji. Na Ptuju smo bili močna generacija, ki smo se zbirali okrog teatra III in mentorice Branke Bezeljak. Študij Lorcine drame El publico, Publika, je bil usoden. Tako kot La Barraca, Lorkova gledališka skupina, je tudi mene potegnilo v tipanje, kaj se skriva za tem, ko postaviš surrealizem, Hieronimusa Bocha in ideje socialne revolucije na gledališki oder in vse skupaj pošteno pretreseš. Obenem sva s slikarjem Dušanom Fišerjem že prijateljevala in kmalu snovala prve skupne instalacije. Del instalacije so bile meter krat meter veliki close upi kravjih drekcev, pod katere sem pisal eksistencialna vprašanja kot »Čigav sem«? Pri fotografijah nama je na pomoč priskočil Stojan Kerbler, čigar delo sem poprej občudoval v stanovanjih ptujskih meščanov. Ti drekci so navdušili Šalamuna, ki je o tem celo napisal pesem.

Kako pomembno ti je, da bralca aktivno vključiš v sam proces ustvarjanja? Tvoje ustvarjanje je zelo raznoliko, pa vendarle praviš, da imajo v tvojih očeh tvoje knjige in drugi umetniški projekti enotno podobo … Kaj je ta rdeča nit? Prestopanje meja? Budnost v jeziku? Milost, ki jo proizvaja literatura?

V zgodovini je bilo precej propadlih poskusov, kako bralca predrugačiti s pomočjo literature. Pomislimo na projekt socialističnega realizma ali pa na Brechta. Vselej nastopa literatura s točke absolutne avtoritete, kot dogma, ki jo ubogi bralec, bralka mora pač usvojiti in bo s tem avtomatično preobražena v boljšega državljana ali državljanko. Kot pišoči si nikakor ne domišljam, da imam kakršnokoli avtoriteto nad bralcem. Nasprotno: sem enako v dvomu, enako v nevednosti, enako v porazu jezika. Jezik poezije kot absolutno odprti medij je ta, ki omogoča številna branja, sam pa lahko le poskušam čim bolj natančno, čim bolj scela, čim bolj neolepšano, čim bolj jasno in oblikovano poskušati izrekati. Karkoli že, pesem ali roman, novelo ali esej. Literaturo razumem izrazito dvojno dialoško. Najprej je to dialog med tekstom in pišočim, kasneje med tekstom in bralcem. In šele v drugi fazi se pokaže, ali je vse skupaj vredno objave ali ne. Poanta je namreč zelo enostavna: Zato, ker ne manipuliram, ker ne izhajam iz dogme, ker nisem hlapec ideologije, ker sem enako, če ne še bolj padel in raztreščen in nemočen, kot je bralec, šele zato se preko teksta lahko poveževa in, v idealnem primeru, morda tudi na novo definirava. Kar iščem v literaturi, ni zabava. Mislim, da jo veliko bolje nudijo drugi mediji. Zanima me nekaj drugega, nekaj, kar ima potencial spreminjati življenja, usode. Ampak, kot rečeno, da bi spreminjanje bilo možno, ne sme biti želja, namen spremembe nikoli na prvem mestu, marveč odmev procesa, ki se dogaja z mano med pisanjem samim.

Si za svojo zbirko novel Bogovi se nam smejijo najprej poiskal jezik ali je bila najprej zgodba?

Odvisno od novele. Najprej je bil jezik novele Ikar in šele potem novela. In najprej je bila zgodba Prometeja in šele kasneje jezik. In ta jezik, enkrat najden in postavljen v življenje, je potem spremenil tudi potek zgodbe. Ker je jezik pametnejši od naših domislic tipa, zdaj pa mora junakinja hitro umreti ali pa odpotovati v Ameriko.

Vesna Milek je v pogovoru Beletrina v živo izpostavila, da bi se vsaj uvodno zgodbo, če tudi ostale zgodbe, vključene v zbirko, dalo brati kot izsek romana … Kaj bi porekel na to romaneskno strukturo zgodb? Ponekod se mi je celo zdelo, kot da si novele zaključil s težkim srcem in da na nek način zgodbe silijo onkraj roba in strukture, ki si jo postavil …

Predstavljaj si, da ves čas nosiš očala v barvi mita. In skoznje pišeš zgodbo. Zame so vse zgodbe zaključene, četudi ostajajo morebiti odprte. Ta vtis prihaja od mitskega negativa, saj so vse prislonjene ali sopostavljene mitskim izvornim zgodbam. Zagotovo pa bi brez teh očal lahko novele tekle dalje. A to me v tej knjigi ni zanimalo. Prej, kako radikalno jezikovno in dogodkovno osamiti važne momente, jih oguliti vsakršnega balasta, pisati z rezkim jezikom, ki mestoma zato spominja na sinoptičnost scenarijev, saj je neokrašen, brez odvodov in zastranitev, maksimalno sežet kot pri lirski pesmi. Ker so dimenzije mitov epske, sem moral uporabiti protiepski, maksimalno kondenzirani jezik. V nasprotnem primeru bi zavoljo obsega snovi knjiga eksplodirala.

Od kod ideja, da starogrške mite povežeš z raznolikimi liki iz vsakdanjega življenja? In koliko ima to opraviti s tezo, da so miti večni in se nenehno ponavljajo?

Spomnim se, da sem kot otrok bral Schwabove Antične pripovedke. Mitskih zgodb iz recimo Ovidovih Metamorfoz že tedaj nisem dojemal kot nečesa izmišljenega ali časovno oddaljenega, marveč ravno nasprotno, kot nekaj, kar se ne le utegne dogajati tukaj in zdaj, ampak kot jasna napoved procesov in usod, ki so me dejansko obkrožali. Ko je dvajset let kasneje Christoph Ransmayr napisal Poslednji svet, so ti občutki spet splavali na površje. Takih bralskih oživitev mitske snovi je bilo še veliko, pogosto pa je bil pri branju prisoten občutek, da mitske zgodbe bivajo tudi v meni kot temeljne strukture naših razmerij, naših sorodnosti in naših usod.

Bogovi se nam smejijo so najbližje kateri tvoji knjigi? Kurentu, kjer si prav tako obravnaval slovensko izročilo? Neverendu?

Knjigi teles oziroma osrednjemu ciklu Knjige teles, ki je cikel proznih pesmi. Številne se, glej glej glej, dogajajo v Parizu, od koder se pravkar vračaš, draga Gabriela. Zakaj Knjiga teles? Ker je, v tihem dialogu z začetki proznih pesmi pri Baudelairu, prav tam prvič uporabljena tehnika ostrih rezov materiala, sekvenčnost in discipliniranost v nakazovanju vezi med fragmenti materiala. Ti prijemi so podobni kot pri Bogovih, le da brez enotne linearne pripovedi.

Prvo od šestih novel nosi naslov Evropa. Tu so zapisani izjemno pomembni stavki: »Pisanje me pomirja, me navdają z občutkom, da svet je, da resnica in spoznanje sta …«  Kot da sem skozi te stavke najbolj zaslutila avtorja, pozneje pa spet ponikneš in te skoraj ni več. Po drugi strani vsi junaki živijo v slutenjskem svetu, kar zahteva precejšnjo investicijo bralca, in zdaj samo ugibam, da je ta slutenjski svet narejen po tvoji podobi. In potem spet občutek za detajl, za obrtniško plat pisanja …

Vsak tekst ima možnost priti do bralca le, če se jaz kot Aleš Šteger scela umaknem iz njega. Dokler ostanem zadaj, je tekst prej ali slej zgolj instrument, posrednik do neke lažne iluzije, ki jo ustvarjam o sebi. Tega pa nočem oziroma ne verjamem v tovrstne projekte. Mislim, da nam je vsem več kot dovolj kadila, ki so ga v preteklih stoletjih številni avtorji razširili okrog svojih biografij. Jaz nisem pomemben. Jaz se umikam. Scela. Moja dela niso dela na ključ. Niso rebusi ali uganke moje biografije. Vem, da ti to zelo dobro razumeš, marsikdo pa bere knjige kot da bere rumeni tisk. To sem še posebej spoznal ob izzidu romana Odpusti, ki ga je Slovenija pretežno brala v iskanju realnih oseb za osebami romana. Zame relevantno, neizkrivljeno recepcijo je zato ta knjiga doživela šele ob prevodih v tuje jezike, doma je ni mogla imeti, ker je naš instinkt, ki išče goloto, priznanja, spektakel, močnejši od tega, da umetnosti dovoli biti umetnost.

V zgodbi Evropa si segel od severa do juga Evrope, vpeljal junakinjo Barish, ki me je zelo fascinirala, predvsem pa, kot bi zarisal zemljevid zbirke. Prestopanje meja, azilantski status, pasivna drža tistih, ki bi lahko pomagali, vendar ostanejo zgolj neme priče, samomor, teroristični napad, in predvsem ta hlastajoči jezik. Je Evropa, današnja Evropa samo to? Ta hektičnost, pomanjkanje empatije?

Seveda je Evropa marsikaj, a rekel bi, da je v zadnjih dveh desetletjih ta del zgodbe, terorizem, strah, neokolonializem, stopil v ospredje. Evropa je v tem smislu še zmeraj otrok, razvajeni in okrutni otrok, ki mu gre v prvi vrsti za lastno ugodje in zabavo. In je zanjo pripravljen žrtvovati praktično vse. Še najraje pa druge.

Problem migracij se pojavi že v prvi zgodbi Evropa in potem zelo nazorno stopi v ospredje v zgodbi Orfej, kjer se oba lika, torej tako temnopolti varnostnik kot migrantka glasbenica, znajdeta v brezizhodni situaciji. Spomnim se ene od knjig Na kraju zapisano, kjer si se dotaknil migrantske problematike sredi Beograda. Očitno te vprašanje beguncev izjemno nagovarja?

Migracije niso vzrok, so posledica. Posledica človeške sebičnosti in pohlepa. Vse, kar jih spremlja, pove veliko o nas samih. Del Evrope misli, da bomo lahko nadaljevali kot doslej, okrog sebe bomo zgradili obzidje, imenovano frontex, in kontrolirali migrantske pritiske, a to je iluzija.

Kaj je največ, kar lahko naredi literatura, ko trči ob rob drugosti?

Sedaj pa sva na tvojem terenu. Ne vem, kaj je največ. Vem pa, da se začne s tem, da o rečeh drugosti, drugega sploh spregovorimo. In s tem ne mislim zgolj spregovorimo na način samoobtožb in rušenja starega, kot nas tega vztrajno učijo zahodne levičarske elite, ampak da pogledamo globoko, globoko v kloako vzajemnih spreg civilizacijske soodvisnosti in ohranjanja sistemov privilegijev na vseh straneh. Tam postanejo zadeve pogosto manj enoznačne in je težje razlikovati žrtve in rablje, zato pa je toliko bolj potreben jezik literature. Tu pa imamo vse bolj strukturni problem. Tudi polje umetnosti in literature se vse bolj pretvarja v geto s predvidljivimi funkcijami in poslanstvi. Vse manj se je mogoče pogovarjati, vse bolj se spodbujajo oblike avtocenzure in klakerstva.

Literatura, ali bolje rečeno, kar se prezentira kot literatura, je vse pogosteje predvidljivo sredstvo določenih družbenih skupin, s tem pa pribočnica ideologije, ne pa teritorij avtonomnega mišljenja in ustvarjanja. Morda je zato največ, kar zame lahko naredi ob trku z drugostjo literatura, da ostane odprta, kompleksna, se zoperstavi enoznačnosti, pa naj ta izvira iz strahu pred drugim ali iz aktivizma za drugega, skratka, da literatura ne zapade v teznost.

In še nekoliko stopnjujem to vprašanje … v zadnji zgodbi Ikarus, ki je izjemno poetična in s tem tudi abstraktna, ugledamo gromozansko smetišče. Vnovič naplavi temo begunstva. Ne zdi se tako pomembno, da si v njej združil prepišnost, ki jo občutiš na svojih številnih potovanjih, pač pa, da je begunstvo vnovič dotaknjeno in preluknjano ravno na tisti točki, kjer najbolj boli. Ko govorimo o drugih, smo hitro pokroviteljski, toda pri tebi sem zaslutila ranljivost, avtentičnost, ko govoriš o beguncih. Koliko je ta zgodba plod dolgoletnega premišljevanja in raziskav?

Bil sem na smetiščih. Videl sem smetišča naše civilizacije. In ljudi, ki nimajo druge izbire, kot živeti na smeteh. V Aziji, v Indiji, na Kitajskem, v Latinski Ameriki, tudi na robovih Evrope. Groza in sram, ki sem ga na takih mestih občutil, sram, da take kraje le zvedavo obiskujem, da imam privilegij zvečer že biti kje drugje, v varnosti in udobju kakega hotela v nasprotju z ljudmi, ki bodo skupaj s svojimi družinami ostali na smetiščih naše civilizacije, ta sram in občutek nemoči sta globoko zasidrana v meni. Tam nekje je tudi rob, onkraj katerega čutim, da moj jezik ne seže, saj, kot sama praviš, postane tezen, melodramatičen, pokroviteljski. To pa je živa smrt jezika.

Rdeča nit zbirke je tudi odnos do časa, ki je zajet voluminozno, celo postmoderno. In potem ti stavki: »Morje časa se ne zmeni za nas. Dovolj mogočno je, da sproti izbriše prav vse.« Ima me, da bi te gnjavila z vprašanjem, ali se nam ta novodobni kaos dogaja, ker smo pozabili lastno preteklost, iz katere bi se lahko učili, toda namesto tega me zanima, koliko je zbirka Bogovi se nam smejijo tudi premišljevanje o času?

Če so Evropa, Prometej, Ikar in tako dalje naši sodobniki, če bivajo med nami, če so na nek način neločljiv del naše osebnosti, kaj to pomeni za naše razumevanje časa? Za vsakega posameznika obstajata zgolj dve dimenziji, to, kar smo fizično izkusili, in vse ostalo v obliki morja imaginarnega. Zgodovinskim izkušnjam naših prednikov lahko pripišemo še tako velik pomen, obeležujemo njihove zmage in poraze, komemoriramo pretekle dogodke, ki sooblikujejo naše sedanjost, vse to nas ne imunizira, ne da nobene samoumevne zaščite. Obenem se z informacijsko revolucijo, ki jo pravkar živimo, naš odnos do preteklega, arhivov, zgodovine in njenih interpretacij radikalno spreminja. Zdi se, da lahko že vsak poljubno oblikuje svojo preteklost oziroma jo pripoveduje na način, ki je utilitarističen. Prihodnost človeškega spomina so računalniški algoritmi, strukture in kapital, ki jih usmerja. Obenem pa smo brez kolektivnega spomina povsem izgubljena čredica brez pastirja in orientacije.

Ne moreva mimo zgodbe Prometej, ki je v izjemno kvalitetni zbirki nekako izstopajoča. Dejal si, da se ti je zdelo etično povedati, da gre za zgodbo »po sledeh Mehmedalije Alića«, vendar gre za bistveno bolj kafkaeskno zapisano zgodbo. Kako si jo pisal?

Pred leti me je kontaktirala Hana Slak, ki se je je življenska zgodba Mehmedalije Alića globoko dotaknila in je o tem posnela film Rudar. Alićevo pričevanje je izšlo tudi v knjigi. Spremljalo me je. Obenem sem pri pisanju novele Prometej vedel, da je dejansko dogajanje eno, zgodba rudarja Prometeja v moji knjigi pa nekaj povsem drugega. Jaški, polni umorjenih, obdani s kolektivnim molkom, so končna točka naše civilizacije, rob tega, kar imenujemo človek. Ob pisanju te novele sem imel občutek, da fizično podoživljam trenutke popolne razčlovečenosti in vstopam v cono, iz katere ni povratka. V tem smislu je dobesedno fizično bolelo pisati to zgodbo. Prometej, potem ko pride do dna groze, ne vidi več možnosti povratka na površje, med ljudi. Jaz sem še tukaj, a fizični občutek pisanja izza groze me odtlej spremlja in nekako sooblikuje vse, kar pišem.

Reciva še kakšno besedo o prepletu fantastike in naturalizma v tvoji prozi. Nazadnje sem bila na tiskovni konferenci, kjer je bilo govora o tem, da je fantastika za pisateljico, kot je Marie NDiaye, najbolj čista oblika realizma. Nekaj podobnega sem zaznala tudi pri tebi, pa ne šele zdaj, pač pa že v romanu Neverend.

Namesto o fantastiki, ki ima nemudoma pridih izmišljije in poljubnega, bi skupaj z mnogimi drugimi pisateljicami in pisatelji govoril o razširjenem realizmu. O realizmu, ki se ne konča pri empirično preverljivem, marveč v horizontu vsega, kar nas sooblikuje kot ljudi, vključuje tudi mejna področja izkušnje, se pravi vse, kar naša zavest zaznava, obenem pa je kulturno naučena, da presliši. Sanje, oblike imaginativnega uvida, slutnje, neverbalno komunikacijo s svetom, ki nas obdaja in ki jo najpogosteje odpravimo kot blodnje ali domišljijo. Svet literature se na teh robovih šele pričenja. Past, ki se seveda pri takem razširjenem realizmu skriva, je, da avtor odplava v vesolje fantazijskega, da vsepovsod vidi vizije. Da kot raziskovalec v baladi Vesolje Gregorja Strniše za vedno ostane ujet v vesolju in se več ne vrne na Zemljo.

Bi se strinjal s tem, da so junakinje v tvojih zgodbah prikazane kot nekakšni vzvodi za negativizem in pogubo? Meduza na primer povzroči pot v pogubo. Po drugi strani je zgodba Evropa pripoved o izjemni požrtovovalnosti, ki pa se na koncu izteče v nekaj povsem drugega.

Pogube je na straneh knjige kar nekaj, med obojimi, junakinjami in junaki. Tak je tudi svet mitov, zgodbe so usodne, ne puščajo mesta za vračanje nazaj, na izhodišče, marveč je vsak konec obenem začetek nove, drugačne konstelacije, novih, drugačnih preizkušenj. S tem poguba izgubi tudi naše sodobno razumevanje tragičnosti, je povod za nekaj drugega. Tudi ne bi rekel, da so sprožilec pogube nujno ženski liki, pri Prometeju, Ikarju je neizogibnost konfrontacije z resnico sveta glavnih moških likov ta, ki v mojih očeh poganja dogajanje.

Všeč mi je ideja, da ti novodobni miti, počlovečeni in ironično prikazani, kažejo, da smo še vedno na poti učenja. Hitro nizanje vprašanj o alkoholizmu, vplivništvu, izkoriščanju, spolnosti, telesu, begunstvu in vsi suspenzi, ki se porajajo, zahtevajo poglobljeno, morda tudi počasno branje. Koliko te je ta knjiga utrudila oziroma ali čutiš zadoščenje, da si ustvaril simfonijo?

Zelo prijazno od tebe, draga Gabriela, da knjigo označuješ z glasbenim terminom. V resnici vsako svojo knjigo najprej »slišim« z notranjim ušesom kot valovanje, še brez podob, brez zgodbe, brez likov, a že z določeno muzikalno strukturo. Sicer pa je ena od novel, Meduza, pisana na temo glasbe. Z ozirom na neizčrpnost mitskih snovi, ki so v knjigi le načete, pa je označba simfonija za knjigo pretirana. Ta knjiga je kvečjemu kakšna manjša sonata in le upam lahko, da se bo kot muzika usod ljudi, ki se jim Bogovi smejijo, udomačila v ušesu bralk in bralcev.

Knjigo Aleša Štegra Bogovi se nam smejijo, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Tanja Tuma (Fotografija: osebni arhiv) Tanja Tuma (Fotografija: osebni arhiv)
Intervju 20. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Sejem je bil zame vedno osrednji poklon knjigi in branju«

38. slovenski knjižni sejem jutri odpira vrata za obiskovalce. Po dveh letih spletnega življenja bomo zopet deležni sejemskega vrveža v živo, srečanj s pisatelji, znanci in drugimi knjigoljubci, pogovorov o knjigah, listanja po novih izdajah itd. Sejem se je iz Cankarjevega doma preselil na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, kjer je pred 50 leti začel svojo pot. Pogovarjali smo se s predsednico upravnega odbora 38. slovenskega knjižnega sejma Tanjo Tuma.

Sejem bo po dveh spletnih izdajah ponovno potekal tudi v živo. Ali je prisoten strah, da so se ljudje kar malo odvadili hoditi po sejmih v živo?

Seveda beležijo kulturne in druge prireditve manjši obisk kot pred epidemijo in razumljivo je, da ljudje, ki se bojijo za svoje zdravje, neradi zahajajo v gnečo, kljub temu da so cepljeni. Predlagam, da vseeno posežemo po naši dobri znanki – obrazni maski, na sejmišču pa bo poskrbljeno tudi za razkuževanje rok. Sejem bo organiziran tako, da bo tudi v primeru, če bi spet morali držati razdalje, tok obiskovalcev usmerjen in si bodo ti lahko ogledali vse stojnice.

Kljub tem strahovom sem prepričana, da bomo vsi navdušeni prišli v živo na prireditev. Prijeti knjigo, ki še diši po tiskarski barvi, se srečati z avtorjem ali avtorico v živo, poklepetati s prijatelji, je nekaj drugega kot buljiti v ekran. Pričakujemo dober obisk, saj so založniki pripravili izjemen kulturni program.

Pomembna sprememba je še ena: sejem bo potekal na Gospodarskem razstavišču namesto v Cankarjevem domu. Prostora za stojnice in obiskovalce bo več, je pa zato prizorišče bolj oddaljeno od centra mesta. Bi to lahko vplivalo na obisk?

Gospodarsko razstavišče je glede na parkirišča in avtobusne povezave zelo dobro dostopno. Ljubljana je eno redkih mest, ki ima razstavišče skoraj v središču. Središče mesta je Ajdovščina, avtobusna in železniška postaja sta pet minut peš od sejmišča, saj bodo obiskovalci prišli na sejem tudi od drugod. Naj povem, da se je ekipa sejma dogovorila za 75-odstotni popust pri nakupu železniških vozovnic na sejem in za brezplačen mestni avtobus na sejmišče. Treba se je samo prijaviti na spletni strani sejma www.knjizni-sejem.si. Lažji bo tudi dostop za skupine obiskovalcev, predvsem šolske, saj so parkirišča v okolici Gospodarskega razstavišča urejena za ta namen. Poleg tega je vstop prost. Vsa ta dejstva bi morala vplivati na to, da bo obisk boljši.

Kateri so poudarki letošnjega programa, na kaj želite naše bralce še posebej opozoriti?

O tem bi se lahko pogovarjali ure. Na kratko. Država v gosteh je Španija, ki je na Frankfurtskem knjižnem sejmu predala štafeto častni gostji Sloveniji. Spoznali bomo zanimive pesnice, v torek zvečer bo koncert španske glasbe, zgodil se bo tudi pogovor o Javierju Mariasu. Med mladinskimi pisatelji se posebej veselimo, da sta založbi povabili Barta Moeyaerta in Tiaga de Moraesa, ki sta nedvomno izjemna ustvarjalca. Ogledali si bomo razstavo najboljših slovenskih stripov, najboljših ilustracij in si za evro morda natisnili pesem na Pesmomatu. Na 240 dogodkih bodo nastopili skoraj vsi slovenski pisatelji in pisateljice, ta seznam je zelo dolg in zanimiv. Nagrajenci književnih nagrad, kot so Roman Rozina, Goran Vojnović, Veronika Simoniti, Luna Jurančič Šribar in tisti, ki so letos komaj stopili na pisateljsko pot, kot na primer Zvezdana Mlakar. Vse prireditve, ki jih v celoti financirajo založniki, kar je zelo dragoceno, mislim tudi finančno dragoceno darilo obiskovalcem, se bodo odvijale na štirih odrih: glavnem, odru za mlade, pisateljskem odru in pogovorni postaji. Na Založniško akademijo, ki je namenjena vsem, ki jih zanima, kako knjiga nastane in kako živi, je dr. Miha Kovač povabil izjemne predavatelje. Mislim, da bo ta sejem v živo prinesel ves žar, ki smo ga dve leti morali zatajevati in skrivati za ekrani.

Kako je šlo založniški panogi v preteklem letu? Beležimo rast ali padec knjižne produkcije?

Ljudje so se v stiski obrnili k svoji najboljši prijateljici – knjigi. Prihodki v panogi so glede na prejšnje leto zrasli, a vemo, kakšno leto je bilo 2020. Zaprtje knjigarn, knjižnic, drugih aktivnosti. Položaj založnikov in knjigotržcev je še vedno zelo zahteven. K rezultatu v panogi so največ doprinesli boni države, ki smo jih lahko porabili za knjige, kar je bil pozitiven ukrep. Pokazali so, da bi ljudje, če bi imeli dovolj denarja, radi kupovali knjige in te izkušnje nikakor ne gre pozabiti. Po neuradnih podatkih naj bi dve tretjini nakupov šlo za leposlovne knjige in druge zvrsti, ena tretjina za nakup učbenikov. Tudi to je pomenljiv podatek. Menim, da bi bilo s sredstvi nujno podpreti in narediti novo raziskavo Knjiga in bralci, saj zadnja datira izpred časov epidemije. Raziskava bi lahko natančneje prikazala položaj panoge po epidemiji. Glede bonov pa; seveda bomo lahko zdravje panoge videli prihodnje leto, ko jih ne bo. Razen če ne bo razsvetljena politika trajno vpeljala čeke za branje in za nakup knjig. Če želimo kot družba napredovati, je to najboljša investicija političnih voditeljev v prebivalstvo Slovenije.

Bo sejem reflektiral tudi slovenski nastop v Frankfurtu prihodnje leto?

Bo, predvsem v dialogu s špansko kulturo in literaturo, pa tudi pri izbiri predavateljev na Založniški akademiji, ki bodo predstavili možnosti prodaje pravic slovenskih del v tujino. To so pomembna znanja in spretnosti za naš nastop na Frankfurtskem knjižnem sejmu prihodnje leto. Je pa zelo zaskrbljujoče, da ni pravega okvira ali načrta oziroma javnost še ni seznanjena z njim za nastop slovenskih založnikov in ustvarjalcev na sejmu otroške književnosti v Bologni 2024. To je samo pol leta po frankfurtskem sejmu, treba bi bilo začeti včeraj. Bolonjski knjižni sejem je za Slovenijo tudi pomemben in bi lahko prinesel dobre rezultate, saj je pri nas otroška literatura zelo dobro razvita in kakovostna. Tudi promocija branja od predšolske dobe do najstniških let je zaradi zanimivih projektov dobra. Imamo Bralno značko, projekt Rastem s knjigo pri JAKRS, mestne občine imajo svoje programe kot npr. Ljubljana Mesto bere.

Kako bosta povezana sejem v živo in vzporedni sejem na spletu?

Sejem na spletu bo v prvi vrsti omogočal vsem prebivalcem Slovenije, da bodo ne glede na kraj svojega bivališča lahko izkoristili ponudbo in sejemske cene, če ne bodo mogli priti na sejem v živo. Dogodki na vseh odrih bodo snemani in z zamikom objavljeni na spletnih straneh, tako da se bodo spletni obiskovalci tudi srečali s svojimi najljubšimi pisatelji in pisateljicami, tako kot smo vajeni zadnji dve leti – preko ekrana. Sejem na spletu bo trajal še teden dni po sejmu na Gospodarskem razstavišču, in to z vsemi ugodnostmi vred, na katere se je dobro spomniti v predprazničnem času.

Kakšno je zanimanje založnikov za predstavitev na sejmu?

Izjemno dobro. Lahko povem, da bodo na knjižnem sejmu nastopile več ali manj vse slovenske založbe razen ene, ki se je prijavila prepozno ter se ustrašila poslovnega rizika samega nastopa. To največjo kulturno prireditev leta na Slovenskem namreč v celoti financirajo založniki – razstavljavci. Preko razpisa Javne agencije za knjigo je zbornica prejela 7.000 evrov subvencije, minimalni stroški samih predstavitev na štirih odrih pa bi znašali okvirno za avtorske honorarje nastopajočih 70.000 evrov, za tehnično izvedbo, ozvočenje, luči itd. pa še 30.000 evrov. Vstop je prost, saj mora biti knjiga dostopna vsem. Na tem mestu mi dovolite, da pozovem državo in mesto Ljubljana, da za prihodnje leto naredimo skupaj tudi finančni načrt in da javni financerji panoge, ki se spopada z vso mogoče konkurenco spleta, piratstva idr., ne pustijo na cedilu.

Imate podatke, koliko knjig se je denimo prodalo na lanskem sejmu?

Prav zaradi vašega vprašanja sem poklicala nekaj založb. Torej, osnovni vpis je bil lansko leto za založnike brezplačen, kar je omogočila predvsem Javna agencija za knjigo s subvencijo 15.000 evrov. Pri teh založnikih je bila prodaja nižja, a treba je tudi upoštevati, da niso imeli stroškov s postavitvijo sejma, torej stroškov prostora in opreme ter s kadrom na stojnicah, kar je še posebej drago za založnike, ki niso iz Ljubljane. Slednje je vedno največji strošek, česar se morda obiskovalci niti ne zavedajo, ko jim svetujejo na stojnicah, katera knjiga je primernejša za to ali ono. A vsi, ki so se odločili sejem podpreti in so vložili v promocijo, so se pohvalili tudi z desetkratno prodajo ob minimalnih stroških udeležbe. Točnih številk seveda nimam, saj naša panoga praviloma nerada deli podatke. Žal. Lahko bi rekli, da se je lani – in verjamem, da se bo tudi letos – sreča nasmehnila pogumnim.

V kakšno smer se bo vašem mnenju sejem odvijal v prihodnje?

Predvsem zaradi bogatega kulturnega programa, pri katerem je osebno srečanje nedvomno večje doživetje kot buljenje v ekran, se bo knjižni sejem v živo nedvomno razvijal in rastel. Rastel bo tudi v segmentu obiskovalcev, ki bodo raje kupovali in izbirali dogodke na spletu, saj teh verjetno samo s sejmom v živo ne bi dosegli. Torej verjamem v hibridno obliko sejma. Če smo se česa pozitivnega naučili v času zaprtja in epidemije, je, da lahko marsikaj naredimo tudi preko spleta. Osebno imam zelo rada živ stik z ljudmi. V zadnjih letih pred epidemijo sem kljub kar hudemu tempu pisanja praviloma obiskala predavanja Založniške akademije in izbrane predstavitve avtorjev in avtoric. Sejem je bil zame vedno osrednji poklon knjigi in branju.

Katero knjigo si boste kupili na letošnjem sejmu?

Ta seznam je pa daljši od zmožnosti moje denarnice in prostora v hiši, kjer živim. Že tako imam vse kotičke zatrpane s knjigami svoje založbe in vsemi, ki sem jih v letih nakupila. No, s prazno vrečo ne bom šla s sejma. Rada bi imela izvod knjige Lenarta Zajca Odred, zanima me nov roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju in kupila bom tudi Partljičeve zgodbe o otrocih in vojni Strnišča. Nabavila bom tudi knjigo Dijane Matković Zakaj ne pišem in prvenec Zvezdane Mlakar Pogovori, ki so mi spremenili življenje. Rada bi imela tudi nov roman Mirane Likar Ženska hiša. Seveda želim imeti tudi izvod življenjepisa Prežihovega Voranca izpod peresa Rudija Mlinarja. Zanima me Družbena poetika Marka Nowaka, ki sem ga pred leti imela priliko gostiti v PEN-u in me je s svojimi idejami zelo navdušil. In Ali bereš Cankarja? Vesne Mikolič. Imate še dovolj prostora? Križci, krožci Jedrt Maležič. Moram nehati naštevati, ker vsega ne bom mogla nabaviti. Zato so tukaj knjižnice. Rada nakupim knjige, ki jih včasih tudi z »rokavičkami« preberem sama, nato pa jih tudi podarim ali kupim še en izvod, če se preveč navežem nanj. Tudi kot darilo imam najraje knjigo. Zadnje tako darilo za moj rojstni dan je bil roman Razvejenje Richarda Powersa v odličnem prevodu Andreja E. Skubica. Ideja dreves, ki se pogovarjajo preko gobjih miceljev, me je čisto prevzela. Kupovanje knjig je trajna investicija vase in naše najbližje in edina, ki se zagotovo obrne. Uživala sem tudi pri branju romana Tine Vrščaj Na klancu. Skratka, dobrih knjig je več kot dni v letu.

Več informacij o sejmu najdete na tej povezavi.

Jurij Devetak (Fotografija: Saša Kovačič) Jurij Devetak (Fotografija: Saša Kovačič)
Intervju 18. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Pahorjeva Nekropola je bila velik izziv ne samo z risarskega zornega kota, ampak tudi življenjskega«

Boris Pahor (1913) je velikan slovenske in svetovne književnosti ter intelektualec, ki ne potrebuje dodatne predstavitve. Njegova dela imajo ne samo veliko literarno, temveč tudi sporočilno vrednost. Ohranjajo spomin na dogodke zgodovine, ki se, kot je rad pravil sam, ne smejo nikdar več ponoviti. Svojo izkušnjo življenja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof opisuje v avtobiografskem romanu Nekropola (1967). Mnogi bivši taboriščniki so se po osvoboditvi zavili v molk in svoje zgodbe odnesli v grob, on pa je svojo rad ponavljal in jo želel predati naslednjim generacijam. Mladega ustvarjalca, prav tako zamejskega Slovenca, je Nekropola še posebej nagovorila. Jurij Devetak (1997) je s Pahorjevo privolitvijo ustvaril strip, ki zgodbo ene generacije pove skozi oči druge. Ilustracije, ki ustvarjajo kontemplativno vzdušje, spremlja le malo besedila. Iz njih vejejo bolečina, krivda in osamljenost glavnega lika, ki se neomajno pomika skozi ostanke preteklosti. Pahor izida Nekropole v stripu ni dočakal. Poslovil se je na dan, ko je Devetak končal zadnjo risbo. Verjamemo, da bi bil vesel tega dela ter pogovorov in razmislekov, ki jih odpira med generacijami, ki vojne nismo doživele in se moramo, posebej ob aktualnem dogajanju ne tako daleč stran, zavzemati, da je tudi prihodnje ne bodo.

Z Jurijem Devetakom, avtorjem dela Nekropola: roman v stripu, ki je letos poleti izšlo pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali o njegovi risarski poti in ustvarjanju prve knjige, na kateri je delal dve leti.

Šolal si se na Akademiji za strip v Padovi. Nam lahko poveš kaj več o tem, glede na to, da česa takega pri nas ne poznamo?

Vedno sem rad risal, že kot otrok. Po zaključeni srednji šoli v Trstu, kjer sem na zavodu Jožefa Štefana dokončal srednjo šolo za elektroniko in elektrotehniko, sem se odločil, da je risanje tisto, s čimer bi se rad ukvarjal v življenju. Na višji šoli sem risanje čisto opustil, v ta svet pa me je nazaj povlekel dober prijatelj, ki me je prosil, če mu lahko narišem motiv za majčko za ansambel Ne boj se ga. Za to sem mu res hvaležen. Starši so mojo odločitev po končani maturi podpirali. Pobrskal sem po spletu, kje bi lahko študiral. V Italiji je strip zelo razvit (čeprav bi lahko bil še bolj, ima velik potencial), zato je veliko takih šol. Meni najbližja je bila v Padovi, kamor sem se vozil tri leta. Pouk je potekal dvakrat tedensko, vsakič po tri ure.

Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.
Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.

Kaj te je gnalo k mediju stripa?

Želel sem si samo risati in znati risati. Na informativnem dnevu so predstavljali različne smeri in jaz sem si izbral stripovsko, ker je to smer, ki je najbolj celostna. Učili so nas vse, anatomijo, perspektivo, teorijo luči in senc, scenaristiko in režijo, pa tudi marketing. Druge smeri po mojem mnenju niso bile tako celostne. Pri stripu si res umetnik na 360 stopinjah.

Kateri so tvoji največji zgledi? So kakšni avtorji, ustvarjalci, za katere bi rekel, da so še posebej vplivali nate?

Že kot otrok sem začel z Miltom Kahlom. Bil je eden največjih risarjev za otroke, risal je Disneyjeve risanke, tudi Robina Hooda leta 1974, ki je meni najljubši. Potem je tu njegov naslednik Glean Keane, ki je narisal tudi Tarzana. Potem striparja Manu Larcenet in Jordi Lafebre. Prvi, ki sem ga spoznal na višji šoli, je bil naš Miki Muster. Predstavil mi ga je profesor, jaz pred tem nisem vedel, kdo je. Pokazal mi je njegove risanke, Trdonjo in ostalo. Zelo sem navdušen nad risankami. Moje sanje so prav risanke in animirani filmi.

Ko sem malo pregledovala tvoj profil na Instagramu in karikature, ki si jih ustvarjal za Primorski dnevnik, se mi niso zdele temačne oziroma podobne ilustracijam v Nekropoli. Risal si bolj zabavne stvari. Si moral za ustvarjanje te knjige odkriti tudi neko novo plat oziroma dimenzijo svojega ustvarjanja?

Ja, Nekropola je popolnoma drug svet, bolj temačen, tesnoben. To je moja prva knjiga in ima zelo zahtevno tematiko taborišča in tamkajšnjih grozot. Nerad ostajam na površju, želim se poglobiti in pogosto zapadem v razmišljanje. Pri Nekropoli me je pritegnilo to, da so bili česa takega zmožni inteligentni ljudje. In sem čisto opustil fantastični svet risank. Ta knjiga je od mene zahtevala velik trud, veliko intenzivnost, psiha je morala stati pokonci in bile so tudi krize. Zame je bil to en velikanski izziv, ne samo z risarskega zornega kota, ampak tudi življenjskega.

Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s Pahorjem – je bil najprej mož ali knjiga?

Pahorja sem osebno prvič spoznal leta 2018. Takrat sem risal potrete starejših ljudi, zaradi vseh teh gubic na njihovih obrazih. Na spletu sem videl Pahorjevo fotografijo in sem si rekel: njega bi lahko narisal. Narisal sem njegov portret in mu ga potem leta 2018 tudi podaril v kulturnem domu na Proseku. Takrat sva se spoznala, prvič sva govorila. Minili sta še dve leti, ko mi je prijatelj med karanteno predstavil knjigo Nekropola. Napisal mi je sporočilo, da se je lotil branja v italijanskem jeziku. In knjiga je bila tista, ki mi je dala idejo o stripu. Sicer smo Pahorja v zamejstvu imeli vedno za veliko osebnost, bil je naš, živel je v Barkovljah, pet kilometrov stran od nas, in ko smo se vozili z avtobusom v šolo, je tudi on pogosto stopil na avtobus. Bil je stalna figura v naših življenjih, imeli smo ga za znanca. Vedeli smo, da je velik človek, tudi če je bil bolj majhne rasti.

Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.
Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.

Je bil del odločitve, da si se lotil tako težkega besedila, kot je Nekropola, tudi to, da si s Pahorjem delita zamejstvo?

Jaz lahko v Pahorju vidim svojo zrcalno podobo prav zato, ker on je vedno hotel biti sam, zgražal se je nad vsem svetom, nad italijansko in slovensko stranjo. Bil je samosvoj in trmast človek, kar prepoznam tudi v sebi. In jaz sem si želel svojo kariero začeti z nečim posebnim, želel sem si velikega projekta, pa tudi uspeha. Tega projekta sem se lotil, čeprav mi je oče prigovarjal, da je to težka knjiga, naj za začetek izberem kaj lažjega. V zamejstvu je bil Pahor velik človek tudi po vztrajnosti.

Zdi se mi, da si uspel s tako malo besedami odlično ujeti rdečo nit zgodbe, ki jo Pahor pripoveduje na 200 in nekaj straneh. Se ti je zasnova izrisala že ob prvem branju ali je bilo potrebno vračanje k besedilu?

Končna grafična oblika z besedilom je peta verzija. Začel sem s tem, da sem prebral knjigo, ampak risba je bila tista, ki je podpirala mojo izbiro odlomkov in ne obratno. Dolgo sem risal in samo metal v smeti, ker nisem našel prave oblike. Gre za zelo zahtevno tematiko. Na svoje risbe sem skušal pogledati z očmi bralca, ki bo to videl prvič, iskal sem obliko, ki bo dovolj sporočilna za bralca. Porabil sem ogromno tuša in črnila, preden je končno prišlo do prave oblike. Ko sem imel sliko, sem iskal odlomke v knjigi, ki bi se k njej podali. Risba je bila torej tista, ki me je podpirala pri vsem in ne obratno, ne besedilo.

Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.
Iz knjige Nekropola Jurija Devetaka.

Tvoje delo je danes, z aktualnim političnim dogajanjem tako v Italiji kot v svetu, še bolj aktualno kot pred dvema letoma, ko si ga začel ustvarjati. Si imel tudi to v mislih, ko si delal?

Na začetku ne. Na začetku sem bil samo zadovoljen, da se začenja nekaj, en lep projekt, potem sčasoma je to razmišljanje naraščalo. Spoznal sem tudi Pahorja, njegovo razmišljanje skozi njegove članke in vse, kar sem o njem prebiral. Poglobil sem se, ker sem liku v stripu želel dati nek karakter – ta lik v moji Nekropoli ni Pahor, ampak je Pahor, kot sem ga jaz videl. Po enem letu, ko sem stalno delal na Nekropoli, se so se tudi razmisleki povečali in se dosti bolj poglobili tudi v današnji svet. Takrat so bili ljudje že zelo inteligentni in sedaj smo še bolj. Imamo dostop do več informacij, več medijev, svet poznamo boljše in po mojem mnenju je strašno prav to, da bi se vsak trenutek lahko zgodilo kaj takega, kot se je med drugo svetovno vojno. Prav lahko, da se kaj takega ponovi, morda ne v isti obliki, ampak na drugačen način. Prav gotovo pa je za kaj takega potreben inteligenten človek. Bojim se, da bi lahko nastalo kaj takega, kar niti ne moremo predvidevati, saj bi tisti, ki bi to želel narediti, lahko z vso svojo inteligenco speljal to na način, da sploh ne bi opazili, da se kaj dogaja.

Z Nekropolo pripoveduješ zgodbo ene generacije skozi oči druge. Je bil tvoj namen, da zgodbo predaš oziroma približaš svoji generaciji? Kaj se tebi zdi bistveno sporočilo Nekropole za nas, mlade?

Kot povem vedno in kot je govoril že Pahor, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Prav je, da imamo te občutke, tudi če so negativni, in da poznamo našo polpreteklo zgodovino, da jo imamo vedno v žepu in pri srcu. Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Tvoja Nekropola izpostavlja občutek krivde in osamljenosti, ki ju nosi preživelec. Je bilo poglabljanje v ta občutja naporen proces, je bilo ustvarjanje čustveno naporno? In kako si se ti soočal s tem?

Bilo je res zahtevno, vzdušje ni bilo prijetno. Sedel sem k mizi in začela se je tesnoba in prav težka atmosfera. Kot so se širili razmisleki, tako je naraščalo tudi težko vzdušje v meni. Po enem letu sem bil psihično na tleh. Vedel sem, da sem v Nekropoli, da rišem samo mrtve in Pahorja, razmišljal sem, kako se je on počutil v tistih trenutkih. Meni je takrat pomagala samo risba. Rekel sem si: »Jurij, poglej, ti rišeš, ne moreš zdaj imeti krize – tu ni nobenega mrtveca, ni taborišča, ni teh grozot.« Moral sem se na nek način oddaljiti in se ne preveč poglabljati, ampak to je bilo res težko. Največja podpora pa so bili moji starši in sestra, s katerimi živimo skupaj. V tem obdobju sem se tudi oddaljil od svojih prijateljev in na začetku nihče ni vedel, s čim se ukvarjam, razen družine. In moram se jim res zahvaliti, ker so mi zelo pomagali. Tudi v knjigi sem napisal, da se zahvaljujem vsem, za priložnost Pahorju in Mladinski knjigi, vsem prijateljem pa, ker so mi pomagali pri nastanku te knjige.

Pahor je imel rad mlade ljudi in je rad govoril. Z idejo o stripu se je strinjal, čeprav ni več dobro videl. Si imel občutek, da ti je zaupal?

Meni se je zdelo zelo čudno, ko sem ga prvič poklical in je samo govoril in se spominjal starih časov, mi omenjal Spacala in Černigoja, naše velikane, pogovor pa se je zaključil z »V redu, adijo«. Nisem pa dobil odgovora, ali mu je moja ideja všeč ali ne. Rekel sem si: »V redu, gospod Pahor, pokličem zopet naslednji teden«. Imel sem to črno piko, idejo, in sem bil odločen, da jo spravim v en predal. In ko sem ga zopet poklical, sem bil zelo presenečen, ker mi je v pogovoru povedal, da je že uredil kontakt s takratnim predsednikom uprave Mladinske knjige, Petrom Tomšičem. Nikoli mi ni rekel »ideja je dobra« ali »ideja je slaba«, on je samo dal naprej in konec. To sem vzel, kot da me je malo preizkušal, ker medtem, ko je govoril, je imel več pavz in sem mu moral tudi kaj povedat. Rad je poslušal, ampak rad je tudi govoril. In verjetno je želel preizkusiti, če bi ga jaz kaj prekinjal, da bi videl, ali sem res razumel, kaj je Nekropola, ali res poznam njega in njegovo delo. V drugem pogovoru pa je bilo »uau«, povezal me je že z vsemi in jaz sem skakal od veselja. Ko je to naredil, ko je sprejel idejo, sem bil najbolj vesel človek na svetu.

Si tudi sicer bralec? Po čem najraje posežeš?

Doma imam veliko knjig, tako imenovanih art books, ki opisujejo nastanek in produkcijo določenega animiranega filma. Od oblikovanja likov do oblikovanja okolja, kako poteka animacija in tako naprej. To imam najraje, risanke so moje sanje. Imam pa tudi par stripov, tudi v francoskem jeziku, ampak svet stripov spoznavam šele zadnjih pet let. Všeč mi je, ker sta strip in animacija popolnoma različna svetova, imata pa nekaj skupnega: prvič, da sta narisana, in drugič, da si lahko vse izmisliš, ustvariš junaka in ga pošlješ kamorkoli. Medij je drugačen, ampak oba sta na osnovi risbe.

Katere stripe bi predlagal vsem, tudi tistim, ki se s stripom morda še ne poznamo tako dobro?

Blacksad, ki ga je narisal Juanjo Guarnido – je bolj kriminalka. V Pordenonu in Furlaniji-Julijski krajini je bila zdaj tudi njegova razstava, res odlične risbe. Potem Nonostante tutto, takšen je naslov v italijanščini, Jordija Lafebreja. Spremljamo zgodbo dveh zaljubljencev v retrospektivi, do takrat, ko sta se spoznala.

Vem, da želiš prihodnje projekte obdržati zase. Mi zaupaš morda samo, ali lahko kaj pričakujemo v kratkem?

Trenutno delam na otroški knjigi, besedila nisem napisal jaz. Tudi za naslednje leto imam par projektov. In še so ideje v nekem oblačku. Bom videl, kako bodo zadeve potekale, ker jaz ciljam na risanke in animirane filme.

Bi za konec rad še kaj sporočil bralcem?  

Naj berejo. Več kot bereš, več se lahko tudi pogovarjaš in boljše razmišljaš. Jaz najprej nisem bil navdušen nad branjem, ampak mi je oče vedno govoril, da moram brati, in sem mu za to zelo hvaležen.

Kritika 16. 11. 2022

»Kaj vse bi naredili, če vas ne bi bilo strah?«

Kmečki upor pri Celju 1515.

 

H2SO4 ali žveplova (VI) kislina je izjemno jedka snov, ki povzroča najedanje kovin, kamnin, kože, oči, tkiv in je tudi ime zbirke slovenske uporniške poezije, ki je nastala s sodelovanjem literarnega zgodovinarja Igorja Sakside in hip hop ustvarjalke Masaye (Mia Puhar Rodin).

V antologiji zasledimo poezijo vse od Prešerna, Cankarja, Kosovela, Kajuha, Zajca pa do Novaka, Šalamuna, Štegra in seveda verze sodobne rap poezije, za katero se je Masayah združila s 14 drugimi hip hop ustvarjalci (Emkej, Drill, Matter, Žena, Zlatko, Vazz). Pomemben del knjige so tudi spremni zapisi, komentarji in spomini, v katerih 34 različnih bralcev komentira izhodiščna besedila. Med njimi najdemo številna imena, ki izstopajo na področjih glasbe, gledališča, literature, gospodarstva, filozofije, novinarstva, med drugim Suzano Tratnik, Miklavža Komelja, Tadeja Goloba in Katjo Pegan, hkrati pa tudi dijake in študente. Omeniti velja tudi še neobičajno vizualno podobo, saj H2SO4 od drugih pesniških antologij ne izstopa zgolj zaradi tematik pesmi, temveč tudi po sami formi. Zasledimo lahko ogromno skic, fotografij uporniških grafitov iz celotne Slovenije, ilustracij, čičk in čačk. Ob bogati atmosferi platnic pa lahko zgolj s skeniranjem QR kod dostopamo tudi do rap albuma, ki ga je Masayah za ta namen posnela z že omenjenimi ustvarjalci. H2SO4 je več kot knjiga, je čudovita pesniška antologija, hip hop album, zbirka besed in poziv slovenskemu narodu, da še kako zelo potrebujemo uporniško pesniško zbirko v letu 2022. Knjiga namreč povezuje svet klasične poezije in svet urbane kulture mladih.

Igor Saksida

Ni naključje, da so ravno prve slovenske tiskane besede uporniške, in sicer klic upornih kmetov, ki so leta 1515 pozivali k puntu. Slovenski narod je bil že v sami zgodovini zaznamovan kot narod hlapcev, kar v svojem opusu izvrstno predstavi Cankar. »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan,« izreče učitelj Jerman v drami Hlapci. Pa vendar, ali se je v teh 500 oziroma 100 letih sploh kaj spremenilo? Mar je človek ali navadni smrtnik res bolj slišan, bolj upoštevan in manj samoumeven? Ali se je spremenila zgolj vrsta in način upora, ljudstvo pa je še vselej hlapčevsko? Morda pa vse tiči v dejstvu, da se morebiti ljudstvo sploh ne želi odrešiti oblasti, kljub temu da se mu pod njo godi slabo?

Konec koncev besedil v zbirki ne povezuje zgolj upor, temveč tudi volja. Volja, da imamo moč, da so spremembe možne, volja do zmage, do svobode, do resnice, poštenosti, ljubezni, prijateljstva, svobodnega izražanja in do volje same. Ob tem pa se moramo sprijazniti, da je svet jezen in da s tem ni popolnoma nič narobe. Pravzaprav je povsem pravilno, da smo jezni na laži, prevare, prazne obljube, grožnje, nasilje, vojno, izkoriščanje. Kajti občutek jeze in razočaranja imata kljub negativni konotaciji priložnost, da vodita v spremembe. Boris A. Novak v Oblikah duha: Zakladnici pesniških oblik zapiše: »Tudi rap izpoveduje bolečino, vendar je bolečina tu le odskočna deska za jedko in brezkompromisno kritiko, za posmeh vrednotam vladajoče družbene plasti. Če je humor bluesa melanholično mehak, je humor rapa oster in strupen kot solna kislina.«

Masayah

Naj samo navedem nekaj »glasnih« verzov iz Masayinih pesmi: »stradan svet je od ljubezni«, »umetnik je mrtev shiran«, »postavi se v kožo drugih, preden prepričanja tetoviraš«, »iz teme v temo smo nazadovali«, »mlada država, ki v stiku ni s sedanjostjo«, »žaljivke so na vrsti, ko zmanjka argumentov«. H2SO4 opozarja vse bralce in poslušalce, da med hlapci zmeraj so in zmeraj bodo živeli Cankarjevi Jermani. Knjiga ne spodbuja dobesednega fizičnega upora proti nevšečnostim, zgolj poudarja, da se mora vsak posameznik zavzeti v prvi vrsti zase, za svoj pravice, saj naj bisvet, v katerem živimo, veljal za svobodnega.

»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike,« zapiše Šalamun v pesmi Duma 1964. Spremembe ne bodo padle z oblakov, spremembe si je treba izboriti in za odločitvami trdno stati. Pot je trnova, pa kaj potem, pomembno je le to, da je naša in da nekam vodi. Strah ne sme biti zavora. Ali kakor se glasi naslov drame Simone Hamer iz leta 2016: Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.

»Zacelite rane s H2SO4!«

Antologijo Igorja Sakside in Masayah z naslovom H2SO4, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi

Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Refleksija 13. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

A SE SMEJIM? Ne.

»… ker je najnevarnejši prostor za ženske dom, nam res ostane le še selitev na sluzasto Venero…«

S Suzano Tratnik sva se pogovarjali o kislem jabolku, v katerega nihče ne želi ugrizniti, nastala pa je osebna izpoved z jasno mislijo, da je treba spregovoriti. Treba se je upreti – jasno in glasno!

Kontaktirala sem jo, ker sem želela narediti prispevek z različnimi avtorji in avtoricami po aferi Fotopub. Zanimalo me je, kakšne so njihove osebne izkušnje na kulturniški sceni. Žal odziva večinoma ni bilo – z izjemo Suzane Tratnik, ki si je upala povedati več, kot bi se verjetno dandanes »smelo«. Ne smemo obsojati tistih, ki molčijo, ker imajo vsi svoje razloge za to. Slovenija je pač premajhna država in hitro se zgodi, da si povedal preveč in te »udari po prstih«. Vendar pa je afera Fotopub pravzaprav točno to: ko vsi očitno nekaj vemo, pa smo tiho. Zato Suzana Tratnik pravi, da je bila prevečkrat tiho – sedaj pa ne bo več. In upam, da ji bo po vseh teh njenih besedah sledilo še več ljudi, ki bodo naredili najbolj preprosto, a hkrati najtežjo stvar: spregovorilo o tistem, kar ne bi smelo biti nikoli utišano. O resnici stanja, v katerem živimo.

Pred leti sem naletela na še enega zgovornega voznika taksija. Med kramljanjem o praznikih, inflaciji in draginji me je taksist nenadoma vprašal, ali sem brez službe, ker se sredi dneva vozim po mestu, in da mi on z veseljem zrihta službo taksistke, če jo potrebujem. Odgovorila sem mu, da to ne bi bila ravno služba zame. On pa je vztrajal, da bi mi bilo zagotovo všeč biti taksistka, kajti »vi bi samo šofirali, moški pa bi vas šlatali po kolenih. Le kateri to ne bi bilo fajn?« Kap.

Po vseh desetletjih »feministične obuke« sem vedela, da bi molk pomenil zgolj strinjanje in odobravanje žaljive izjave, predvsem pa zeleno luč za tega tipa, da lahko to ponovi naslednji ženski stranki. Nisem molčala. Bila sem preveč jezna, že dolgo.

»Počutim se izjemno neprijetno ob vaši izjavi in takih stvari ne bom poslušala. Takoj nehajte s takimi,« sem rekla taksistu, seveda z zavedanjem, da sem zdaj jaz »naredila« problem iz nedolžne vožnje.

»Ja, kaj pa sem rekel takega? Samo šalil sem se.«

»A se smejim? Ne. To ni smešno, ampak žaljivo in seksistično. In tukaj, prosim, nehajva.«

»Ja, prav, pa bom utihnil,« je rekel in do konca vožnje držal užaljen obraz.

Bila sem zadovoljna vsaj s tem, da sem se postavila zase takoj in asertivno, zato sem raje opustila misel na pritožbeni klic na dotično taksi poodjetje, o katerem sem sumila, da ima bržkone podoben smisel za »humor« s strankami.

Brezobzirno spolno nadlegovanje se po morebitnem razkritju izmuzne in se najraje takoj odene v plašč humorja, češ da »ta baba pa res ni za hece«. Saj poznamo to, a ne? Če se ženski vulgarno namigovanje in vsiljevanje ne zdi zabavno ali ga celo zavrne, si je sama kriva, ker ni prav nič zabavna, in je torej najmanj dolgočasna, sitna, zagrenjena, pritegnjena, živčna, nedojebana itn.

Tudi ko zavrneš vulgarni nagovor in/ali vsiljevanje v večji druščini, te dotični »zabavljač« najprej poskuša zaničljivo odpraviti, češ,da ne razumeš šal, in ponavadi je to točka, kjer se ne oglasi nihče drug iz druščine. Seveda so tudi nekateri prisotni ženske in moški potihem ogorčeni nad njegovim žaljivim vedenjem. Potihem. Ne bi pa radi kvarili zabave; neradi se vmešavajo, dokler ne spoznajo vseh plati; bolje je stvari pustiti pri miru, ne pa podžigati prepira; to naj onadva sama rešita; on je bil res nesramen, ona pa bi se lahko lepše odzvala. In tako naprej in naprej.

Ta na videz minorna situacija, ko se ženska oziroma katerakoli oseba v družbi upre nadlegovanju, potem pa izvisi sama in ožigosana, pravzaprav spominja na situacijo vobče. Tudi ob zelo surovih primerih posilstev in spolnega predatorstva se po začetni podpori javnosti in navijanju »povej več!« velikokrat podvomi v žrtvino kredibilnost, sploh če se ni »dovolj« javno izpostavila in izpovedala, vse bolj pa se začne bezati na plan kredibilnost (morebitnega) storilca. Kar se, žal, dogaja tudi v aktualnem primeru Obup (bivši Fotopub).

Če se vrnemo k prvemu primeru vulgarizma v taksiju. Ali se še vedno vozim s taksiji iste službe? Da, pogosto. Tako kot še vedno hodim k zdravnikom, čeprav imam odvraten spomin iz zadnjega letnika srednje šole, ko mi je zdravnik na zdravniškem pregledu za vozniško dovoljenje iznenada vsiljivo pregledal prsi zaradi tumorja. Iz ambulante sem odšla poparjena in osramočena, nemočna in jezna, ker sem mu dovolila, da bi iz mene naredil idiotko, ki verjame, da je stanje ženskih jošk zelo pomembno za varnost na cesti.

Še vedno hodim na nudistične, običajne in divje plaže, na jezera in na bazene, čeprav ne morem presoditi, kje sem doživela več spolnega nadlegovanja. Vsekakor pa nikoli ne vem, kje bi ga bilo manj. Kar se tiče mešanih savn, se jim raje izognem, saj že leta hodim v savno na tisti dan, ki je rezerviran za ženske.

Kontinuirano sem se izobraževala, četudi smo že v osnovni šoli dekleta vedela, kateri tovariš se je med poukom rad sklanjal k nam za mizo in nam razlagal snov v zvezku, njegove roke pa so z naših hrbtov lezle naprej na naše prsi in jih otipavale. Po nasvetu starejših osnovnošolk smo vedno poskušale pravočasno in trdno stisniti svoje roke ob telo, da bi tako njegovim rokam onemogočile pot naprej do prsi.

Na neki razredni uri smo bili na koncu pozvani, naj povemo, ali imamo kakšne težave v razredu. Neki sošolec je iznenada rekel: »Tovariš ta in ta šlata punce.« Socialna delavka in psiholog sta se v zadregi spogledala. Sošolec je ponovil glasneje: »Tovariš ta in ta šlata punce!« Cenila sem takrat in cenim zdaj sošolčev neverjeten pogum in senzibilnost. Nisem pa mogla verjeti, da dva odrasla šolana človeka, psiholog in socialna delavka, nista imela jajc, da bi se kakorkoli odzvala na sošolčevo izjavo. Gotovo pa tudi znanja ne. In nikoli se ni zgodilo nič … Ampak to je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih. Je zdaj v šolah kaj drugače? Ne vem.

Še naprej zahajam tudi na kulturne prireditve in zabave. Pred leti je na okrogli mizi na literarnem festivalu pisateljiica iz druge države razlagala, kako jo je na neki drugi pisateljski okrogli mizi starejši kolega pod mizo nenehno šlatal za kolena in s svojim stolom silil bliže k njej. Na samem dogodku ni bilo neke razprave, sem pa potem slišala nekega kolega reči, češ, saj je morda res, kar je povedala o nadlegovanju, ampak zakaj govori o tem na festivalu?, češ, to se dogaja povsod, ne samo na pisateljski sceni. Torej se to dogaja povsod, le da ni zaželeno nikjer govoriti o tem?

Tudi v gostilne, restavracije in diskoteke še grem, čeprav sem povsod doživela izkušnje seksističnega in homofobičnega nadlegovanja. Slišala sem tudi nemalo zavržnih rasističnih opazk o svoji prijateljicah in prijateljih, ki niso belopolti.

Ne želim nadaljevati z naštevanjem primerov, bilo jih je še veliko več, tako na raznih delovnih mestih kot na faksu, na dopustu, kjerkoli … tudi primerov hujšega spolnega nadlegovanja, če je že treba rangirati. Nekaj sem jih anonimno opisala na spletni strani https://www.jaztudi.si/. Nekam sem jih lahko odložila in podelila. Hvala.

In če zaključim naštevanje z znano feministično mislijo — v bistvu s preprosto računico —, da je najnevarnejši prostor za ženske dom, nam res ostane le še selitev na sluzasto Venero iz knjižnih uspešnic o pop ženskosti.

Ne mislim reči, da je na vseh življenjskih področjih vedno tako, da za ženske ni varnosti. Res pa je, da ta varnost ni nikjer samoumevna. In nikjer ni zaželeno »pretirano« opozarjati na to. Pravzaprav se že samo opozarjanje na neprimerna dejanja na osnovi spola velikokrat smatra za pretiravanje.

Mislila sem, da bom več govorila o nasilju na osnovi svoje spolne usmerjenosti, ki ga doživljamo kot posamezne LGBT-osebe in kot LGBT-skupnost. Homofobija in transfobija sta nerazvozljivo in intrinzično povezani s splošno mizoginijo heteropatriarhata. Tudi rasizem, nacionalizem … Gotovo pa drži, da nasilnežem ni pomembno, kdo tukaj zastopa mesto ženske kot manjvrednega Drugega, to so lahko trans osebe, geji, lezbijke, nebinarne osebe … Kvečjemu jih vsakršno dodatno odstopanje še podžge. 

Kritika 12. 11. 2022

Zgodbe, ki nas bodo grele čez zimo

Luka lovi, Marko miži je zbirka drobnih zgodb iz družinskega vsakdanjika. Marko in Luka sta bratca, s katerima bralci preživimo dobro leto. Po nekaj začetnih vragolijah odpotujemo z njima na morje in k jezeru, nato pa z Markom v prvi razred, z Lukom pa v drugega. Na koncu leta, ko Marko že tako dobro piše, da kakšno besedo v Lukovem zvezku, ki se mu ne zdi najbolje izbrana, kar pobriše in na novo napiše s pisanimi črkami, pa spet na počitnice.

Marko in Luka nikoli nista sama. Ponavadi sta z njima mamica in očka, mlajša bratca in sestrica, ki jo spoznamo šele sredi knjige, ko se stiska v maminem naročju in pije po steklenički. Le kje je bila prej, se lahko vprašamo z malimi (so)bralci. Prosti čas pa z Markom in Lukom pogosto preživljata tudi babica in dedek. Z njima gresta na bazen, pa k jezeru, v katerem živi zmaj, na čokoladno goro in na igrišče. Marko bi dedka vzel tudi v šolo, da bi mu obuval čevlje, šilil barvice in iskal prave strani v delovnem zvezku. Čeprav zna vse to tudi Marko sam, le nekaj pravih besed in potrpljenja je potrebnega. Knjiga Luka lovi, Marko miži je nenazadnje tudi knjiga o kuhanju mule, o joku in smehu, o loputanju vrat, o stikanju za sladkarijami in o kakšnem »Ne!« več, kot bi si ga fanta želela. In o odraslih, ki se znajo v pravem trenutku oglasiti s: »Stop igra!« ter odpihniti slabo voljo. Predvsem je to knjiga o toplih družinskih odnosih.

Kot učiteljica slovenščine, pogosto v večjezičnem okolju, knjižničarka, strokovna sodelavka Cicibana in Cicidoja, avtorica in soavtorica beril, delovnih zvezkov in številnih strokovnih prispevkov ter nenazadnje ustvarjalka leposlovnih del, ki jih namenja predvsem najmlajšim bralcem, ima Barbara Hanuš bogate izkušnje na področju bralne kulture, kjer se odnos do knjig pogosto povezuje z odnosom do drugega, s srečevanjem, z učenjem strpnosti in (medkulturnega) dialoga. Vse to odmeva tudi v delu Luka Lovi, Marko miži. Kratke zgodbe so idealne za družinsko branje. Lahko beremo skupaj, z mladim bralcem v naročju. Ali pa zgodbe mladi bralec, ki morda šele osvaja branje, bere sam, odrasli pa ponudimo samo ušesa za poslušanje in/ali naročje za pogovor.

Luka in Marko s svojimi težavami in rešitvami zanje, s svojimi dogodivščinami in pogruntavščinami bosta mladim bralcem in poslušalcem blizu. V kratkih zgodbah je dovolj akcije in smeha, da bodo všeč Lukovim in Markovim vrstnikom. Hkrati pa se v drobnih pobliskih v družinsko življenje skriva marsikatera modrost in izhodišče za pogovor, ki ga lahko izkoristijo starejši (so)bralci.

Zgodbe o Marku in Luku, kot zapiše tudi avtorica v spremnem besedilu, že dolgo izhajajo v revijah Ciciban in Cicido, sedaj pa so izšle zbrane v zbirki dvainštiridesetih zgodb. Dejstvo, da so zgodbe izhajale že v revijah, zaslutimo tudi pri branju knjige. Ne le, da spremljamo po eno zgodbo za vsak mesec, kot so pač izhajale v revijah, revijalne predobjave odmevajo predvsem v likovni podobi. Zgodbe je namreč ilustriralo šest vrhunskih ilustratorjev: Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Igor Šinkovec in Ana Zavadlav. Vseh šest je izjemno upodobilo otroško nagajivost, toplino medsebojnih odnosov, otroški svet in lepoto skupnih trenutkov – na plaži, na snegu, za mizo. Vsak od ilustratorjev pa si je naslovna junaka in njuno družino zamislil nekoliko po svoje. Plešastemu očiju tako včasih zrastejo lasje, suhljatemu dediju pa trebušček.

»Kako je Marka narisala Maša Kozjek? Kako pa Marta Bartolj? Kako bi ga narisali vi? Kako smešen je Marko v zgodbah, ki jih je ilustriral Igor Šinkovec! So vam všeč ilustracije Suzi Bricelj in Polone Lovšin? Tako kot si vsak bralec v svoji glavi ustvari podobo likov, o katerih bere, se tudi vsak ilustrator odloči, kako bo zgodbo ilustriral. Zanimivo je opazovati njihove slike.« Tako zapiše Barbara Hanuš v spremnem besedilu.

Različne upodobitve slovenskih ilustratorjev so lahko še eno, prav imenitno izhodišče za pogovor z otrokom. Tak pogovor nam bo pozornost preusmeril k ilustracijam, mimo katerih starejši sobralci pogosto kar preveč hitimo, odprl pogovor o naši lastni domišljiji (kako pa si mi predstavljamo Marka? ), nam dal možnost, da se še za nekaj trenutkov pomudimo pri Marku in Luku pa njunih bratih Jaru in Kevinu ter sestrici Diani (kje vse jo najdemo?).

Kaj pa če mladi bralec zgodbe prebira sam? Ga bo zmotilo, da se barva Markovih las menja in da si očka mimogrede obrije zares košato brado? Mladi bralci so namreč pogosto zelo natančni opazovalci in strogi ocenjevalci.

Knjižna izdaja zgodb o Marku in Luki, ki sta jih v preteklih letih prinašala Ciciban in Cicido, je nedvomno zelo dobrodošla. Prinesla nam je premišljeno zasnovane, hkrati pa hudomušne in tople zgodbe, napisane s posluhom za ciljno publiko. Dejstvo, da so poprej izhajale v revijah in se v njih družile z različnimi ilustratorji prinaša svoje prednosti in slabosti. A po mojem mnenju lahko potencialne slabosti knjige (npr. dejstvo, da oči kar naprej menja frizure) rešimo s pogovorom ob knjigi, ta pa je, kot bi se lahko podučili že pri Markovi in Lukovi babici, vedno dobrodošel.

Barbara Hanuš: Luka lovi, Marko miži, Mladinska knjiga, ilustracije Marta Bartolj et al,  Ljubljana 2022.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Gabriela Babnik (Fotografija: Mankica Kranjec) Gabriela Babnik (Fotografija: Mankica Kranjec)
Intervju 10. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Ljubezen je lahko tudi nelepa«

Gabrielo Babnik slovenskemu bralstvu ni treba posebej predstavljati. Priznana pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka, katere opus se po večini tematsko osredotoča na vprašanja rase, rasizma in različnih postopkov rasizacije, tenkočutno prepletenih znotraj medosebnih, pogosto intimnih odnosov njenih protagonistov, se je tudi znotraj novega romana Tišina, polna vetra teh tem ravno tako dotaknila, čeprav jih je na nek način tudi suvereno nadgradila. Roman, ki ubeseduje ljubezenski odnos med Charlesom Baudelairom in njegovo muzo ter dolgoletno spremljevalko Jeanne Duval, subtilno prodira v najglobje horizonte človeške duše, zaznamovane z rasistično miselnostjo 19. stoletja. Protagonista romana prehajata med nevidnimi pozicijami rasnih, razrednih in spolnih moči z izjemno voljo do življenja in voljo do ustvarjanja, ki njuna življenja in njun odnos vendarle jasno omejujejo. Genealogija odnosa med Baudelairejem in Jeanne Duval tako bolj kot njuno romantično in erotično vez opisuje duh nekega zgodovinskega časa, ki bi ga lahko razumeli v oziru na razmišljanja velikega protikolonialnega misleca Frantza Fanona, da je evropsko kolektivno nezavedno, ki je razumljeno kot »celota predsodkov, mitov in kolektivnih stališč neke skupine « (Fanon, 2016), preprosto rasistično. O vsem tem smo kramljali z Gabrielo Babnik.

Tišina, polna vetra je v prvi vrsti ljubezenski roman. Opisuje ljubezenski odnos med francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, temnopolto kabarejsko pevko Jeanne Duval, ki je sredi 19. stoletja v Francijo priplula s Haitija. Od kod se je porodila ideja za knjigo, ki je tematsko na nek način precej drugačna od vaših predhodnih romanov?

Lahko bi trdila, da sta Jeanne Duval in Charles Baudelaire prišla do mene. Že v času študija primerjalne književnosti sem slišala nekaj malega o njunem odnosu, a vendarle ne dovolj, da bi se vanj tudi podrobneje poglobila. Nato pa je leta kasneje prišla do mene knjiga Kritika črnskega uma (ZRC 2019) kamerunskega filozofa Achilla Mbembeja, znotraj katere obstaja daljši diskurz o tem, kako so Francozi v salonih 19. stoletja Afričane, ki jim je bil dostop do visoke kulture seveda odvzet, nadvse rasistično obravnavali. Tu notri sem prepoznala Jeanne Duval, kar je spodbudilo moje nadaljnje raziskovanje. Baudelaire mi je ponudil ogrodje za pisanje – tako z njegovimi biografskimi podatki kot tudi z njegovo najslavnejšo zbirko poezije Rože zla, ki jo je v bistvu navdahnila Jeanne Duval. Po podrobnejšem raziskovanju – naročila sem vse možne knjige, ki njun odnos obdelujejo, čeprav moram reči, da teh vendarle ni tako zelo veliko – sem zgodbo o njunem odnosu začela razvijati. Kot pomemben vir se je izkazala tudi knjiga Črna venera (2014) Jamesa MacManusa, ki mi je pomagala odkriti tematsko polje, ki bi se ga dalo napisati na novo, seveda na moj način. Izvor navdiha za poetični slog pisanja pa je nedvomno bila poezija. V času pisanja sem namreč prebirala veliko poezije. Od Petra Semoliča do Patrizie Cavalli. Jezik je tako na nek način tudi prišel do mene. Skratka, tako tema kot jezik sta si v bistvu izbrali mene.

Tišina, polna vetra je tudi zgodovinski roman, zapisan tako s faktografsko natančnostjo kot tudi z vašo lastno domišljijo. Jeanne Duval je kljub vsemu vendarle tragičen lik. Kot temnopolta ženska je, kot bi trdil Fanon, »naddoločena od zunaj«. Navsezadnje je bila družba do nje krivična. Bi lahko rekli, da roman na nek način uravnava krivičnost zgodovine do »rasno drugih« subjektov?

To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Kot je verjetno razvidno iz romana, mi je Jeanne Duval zelo blizu, saj je uporniška in inteligentna. Seveda sem najprej morala raziskati, kako so jo sploh dojemali v tistem času, predvsem me je zanimal ta očiten odpor do nje, ki je prihajal od razsvetljenske linije Baudelairove mame. Predstavljajte si, da bi si Prešeren zamislil temnopolto muzo, tako kot si jo je prominentni pesnik Baudelaire. To je bilo v tistem času res revolucionarno, če se spomnimo, da so še v štiridesetih letih 20. stoletja ponekod temnopolte zapirali v živalske vrtove. V romanu sem zato poskušala dati glas predvsem njej, in to predvsem na način, da ona ni pristajala na degradirano družbeno vlogo, ampak je, ravno nasprotno, želela biti enakovredna Baudelairu in vsem njegovim prijateljem ter tako biti aktivno udeležena v družbi. Na nek način sem tudi želela zavestno popraviti krivico, saj so jo vsi  Baudelairovi biografi obtožili, da ga je uničila in da ga je med drugim tudi materialno oškodovala, medtem ko si je njegova mama zanj želela drugo in predvsem drugačno žensko. Jeanne Duval je najverjetneje imela neka svoja hrepenenja, svojo držo, svoj glas. Glede na to, da sta bila kar dvajset let skupaj, je vendarle moral obstajati nek konkretnejši razlog, kaj jo je vleklo k njemu. Roman seveda ni faktično dejstvo, a zelo me je presunilo, da je Gustave Courbet po njunem razhodu na zahtevo Baudelaira Jeanne Duval s slike Slikarjev atelje zbrisal. Presunilo me je, kakšno moč je vendarle moral imeti, da je sploh zahteval kaj takega in da je to zahtevo tudi realiziral. Meni se je zdelo pomembno, da dam Jeanne Duval glas, da ponovno pove njuno zgodbo, ki pa jo lahko gledamo tudi v širšem zgodovinskem kontekstu, natančneje skozi prizmo odnosa do temnopoltega telesa, predvsem temnopoltega ženskega telesa, ki je bilo vedno degradirano, zato sem Jeanne Duval podelila možnost izbire, kaj bo naredila s svojo lastno telesnostjo.

Frantz Fanon se v svoji znameniti knjigi Črna koža, bele maske (Studia Humanitatis, 2016) med drugim sprašuje, ali je avtentična ljubezen znotraj medrasnih intimno-partnerskih odnosov sploh možna. Njegove ugotovitve o odnosu med temnopolto žensko in belcem so seveda tako zgodovinsko kot tudi geografsko zaznamovane. Kako vi vidite to?

Mislim, da jasnega odgovora na to vprašanje nimam. Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je glede medrasnih razmerij recimo pesimistična, češ da tovrstna razmerja zahtevajo ogromno pojasnjevanja, a jaz tovrstno razmerje pravzaprav živim. Res je, da sem morala prebrati ogromno mislecev, ki se ukvarjajo z vprašanji rase, da sem v tem razmerju sploh lahko preživela. A kljub temu mislim, da je v nekem pristnem človeškem srečanju takšno razmerje v bistvu mogoče. Problem se pogosto pojavi, ko stopiš ven iz svoje intime. Takrat moraš svoje razmerje ne le pojasnjevati, temveč tudi neprestano argumentirati. Medrasno razmerje ni lahko in moraš marsikaj ne tako na navznoter, temveč predvsem navzven premisliti, reflektirati, definirati, a žal tudi požreti in sprejeti.

Kaj torej tvori jedro odnosa med Jeanne Duval in Baudelairom? Je to sploh ljubezen?

Baudelaire je, kot vemo, v literaturo vpeljal estetiko grdega in tako prekinil s petrarkovsko tradicijo, ki je na piedestal postavljala lepo belo žensko, kar pomeni, da je sedaj na piedestalu lahko bila tudi grda ženska, kar je seveda na svoj način rasistično. A ljubezen je tudi nelepa in ravno to se njima dogaja. V nekem trenutku mu je ona seveda blizu, zaradi njene eksotičnosti in drugačnosti telesa je nad njo fasciniran. Ta navdušenost nad »eksotičnostjo« se do dandanes ni kaj dosti spremenila. A po drugi strani ji je kmalu začel očitati, da ni dovolj inteligentna in ravno to je ta njegova malomeščanskost, zaradi katere se kasneje tudi razideta.

Da bi stilsko razumela tisti čas, sem morala še enkrat pozorno prebrati Flauberta, ki med drugim tudi odide v Egipt in si tam vzame temnopolto žensko. Za eno stran so bila ta razmerja v 19. stoletju, jasno, zelo ponižujoča. A razumevanje ljubezni sem kljub temu poskušala literarizirati, metaforizirati, predvsem zato, da bi čimbolj ublažila bolečino Jeanne Duval, ki je morala ob vsej osamljenosti v Parizu biti strašna. V svoji samoti se je morala nekako znajti in edina vrednost, ki jo je imela, je bilo njeno telo. A ob moškem aristokratu, ki pride do nje in si jo vzame, ne dobi tistega, na kar je upala, sploh pa ne romantične ljubezni.

Jeanne Duval je torej zreducirana na telesnost in na koncu koncev na golo genitalno raven. Njeno telo se giba med eksotično in erotično percepcijo, je privlačno, a hkrati tudi odbijajoče. Imaginarij drugih o njeni temnopoltosti ji vselej odreka možnost intelektualnih sposobnosti.

Ne le njen kot ženski, tudi temnopoltemu moškemu se odreka intelekt. Intelekt na splošno ne pripada temnopoltim. Ta diskurz se je sicer začel šele zdaj spreminjati. Toda, ja, Baudelaire je premogel pogum, da sta se zbližala. Jeanne Duval ga je verjetno res varala, a tudi njegovi prijatelji so videli njegovo fascinacijo nad njenimi lasmi, njeno poltjo, skratka njeno celotno telesnostjo. Po drugi strani si kot pisateljica vedno želim opolnomočiti svoje like, predvsem ženske, zato sem se osredotočila tudi na njeno dojemanje telesnosti. Če ženska piše o orgazmu, je to popolnoma drugače, kot če to naredi moški. V tem romanu sem poskušala iti tako daleč, kolikor le lahko grem, in tako  zapopasti raven med pornografijo in erotiko, kar sem teoretično velikokrat predihala s Slađano Mitrović skozi njen doktorat. Danes je pornografska industrija ena najbogatejših industrij, znotraj katere so temnopolta telesa zelo prisotna in zaželena. Skratka, temnopolto telo je še danes zreducirano na biološko, na genitalno raven, tako moško kot žensko, na čemer je v bistvu utemeljen rasistični diskurz.

To je nasprotno logiki razsvetljenstva, ki je zagovarjala egalitarnosti in univerzalnost razuma.

Res je. In ravno v tem oziru me je zanimala Jeanne Duval. Ona seveda ni hodila v šola, zato sem ji namesto šolanega intelekta podarila intuitivno inteligenco.

Na trenutke se zdi, da je ta roman tudi neke vrste kritika elitnega meščanskega intelektualizma.

Iz njene pozicije je temu absolutno tako. Jeanne Duval Baudelairu očita, da je inteligenten samo v svojem krogu ljudi. S tem se v vsakdanjem življenju pogostokrat tudi sama srečam. Tako imamo na primer ljudi z doktorati, za katere velja, da so dosegli največ, kar se je dalo doseči, ampak pogosto jim umanjka čustvena plat presoje. Ampak, ja, Jeanne Duval se Baudelairu in njegovemu krogu v resnici posmehuje. Navsezadnje je ona preživelka, ona preprosto mora preživeti, medtem ko se on hoče zapisati v zgodovino in biti veliki poet. Tudi kurtizano Apollonie Sabatier, ki naj bi bila po prepričanju Baudelairove mame prav ženska zanj, Jeanne Duval poniža in jo intelektualno nadvlada. Vrhunec tega pa je zagotovo epizoda na sodišču, ko razkrinka državnega tožilca, o čemer so tedanji časopisi tudi zares pisali.

Ob izidu pesniške zbirke Rože zla, s katero se je utrla pot dekadenčni in simbolistični književnosti, Baudelaire doživi obsodbo javnosti zaradi nemoralnosti lastnih pesmi. Tu lahko jasno vidimo odnos med državo, javnostjo in pesnikom oziroma književnostjo nasploh. Kako vi s sodobne perspektive vidite status literature, ki je lahko deležna moralne razsodbe?

Parizu se je v tistem trenutku razkrival novi svet in Baudelaire ga je na nek način razkrinkoval. Toda treba je vedeti, da je podzemlje, kjer je bilo ogromno kurtizan in prostitucije, vselej obstajalo. Na sodišču je pravzaprav razkrinkana ta neka hipokrizija. Istočasno moramo vedeti, da se je v tistem času dogajala Pomlad narodov, vzpostavljala se je nacija, tudi francoska nacija, ki je določala, kaj je jezik, kaj je telo države, kaj so demokratične pravice in tako dalje, predvsem pa, kaj se spodobi znotraj vsega tega. Baudelaire je tu na nek način naredil revolucijo. On je sicer trdil, da je umetnost apolitična, saj se revolucija v umetnosti izvaja na drugačne način. Da bi naredil to revolucijo, je on pravzaprav potreboval Jeanne Duval.

Načeloma se tu z Baudelairom tudi sama strinjam. Umetnost mora absolutno biti apolitična, ne moremo namreč pisati socrealističnih tekstov. Literatura je prostor dandanašnje sprave, tudi v Sloveniji. Naša razdeljenost je na robu državljanske vojne in literatura je edini prostor, kjer je možno naše pretekle stvari spajati skupaj. Kar zadeva odnos države do umetnika, sem bila na tem področju v času pisanja romana vzporedno zelo aktivna. Znotraj Javne agencije za knjigo sem premišljevala, kaj pomeni posamezni ustvarjalec in kakšna je odgovornost družbe do njega. Tu sem se nato naslonila tudi na Nino Dragičević, ki pravi, da mora biti ustvarjajoči posameznik v jedru družbe, v njenem središču, in ne na njenem obrobju, ki mu pisanje sploh omogoča. A za to mu mora država sploh zagotoviti neke pogoje, in to ne le minimalne pogoje, temveč resne pogoje, ki bi lahko omogočali, da umetnik skozi svoje delo ustvari ta nek civilizacijski presežek. Da napišeš pesniško zbirko, je vendarle potrebno ogromno stvari. O tem tudi razmišlja in piše Baudelaire preko mene. Na nek način trdi, da je ekonomska logika presegla samo ustvarjanje. Nato ga seveda napadejo v časopisih in razglasijo za norca in tako naprej.

Ko sem bila predsednica sveta Javne agencije za knjigo, ki je nadzorni organ, in ko so me takrat označili, da sem le paravan nekoga drugega, sem bila jezna in žalostna. Zdelo se mi je presenetljivo, da sem po vseh objavljenih in prebranih knjigah ter po vsem premišljevanju le paravan nekoga drugega? Seveda nisem. Sem le ustvarjalka in pisateljica, ki si želi izboljšati razmere na delovnem področju in zagotoviti, da ustvarjalci niso več zadnji v tej družbi, temveč da so dostojno plačani za svoje delo. Te zagate sem seveda filtrirala skozi Baudelaira, ki je takrat le slutil in si zastavljal vprašanje, čemu bi naj posameznik-ustvarjalec moral investirati lastna sredstva ali lastna sredstva založnika za ustvarjanje nečesa, kar bo ostalo v nacionalni biblioteki in kar bodo brale še naslednje generacije. Literatura je del kulture in kot taka je državna kategorija, zato bi se morali o njej znotraj družbe z normalno in zrelo demokracijo na tak način tudi pogovarjati. Ta roman je torej tudi premišljevanje, kaj posameznik sploh potrebuje, da bi ustvaril knjigo, in navsezadnje, kaj pesnik oziroma pisatelj znotraj družbe sploh sta.

Medbesedilnost je značilna za vaše predhodne romane.  V Tišini, polni vetra se srečujemo tudi s teoretično medbesedilnostjo, saj so v roman spretno inkorporirane ideje tako palestinsko-ameriškega misleca Edwarda Saida kot tudi kamerunskega filozofa Achilla Mbembeja. Njune teorije so sicer nastajale mnogo kasneje od Baudelairovega časa, a vendar jih predstavite kot časovno univerzalne.

Kako krasno, da ste to prepoznali. Moj namen je bil preprost – pokloniti se postkolonialnim teoretikom in vsem mojih predhodnikom, ki so pomembno vplivali na moja premišljevanja. Poleg postkolonialnih kritikov sem v času nastajanja romana poslušala tudi ogromno pop glasbe, moji deklici sta na primer čisto fascinirani nad Michaelom Jacksonom. V esejističnih pasažah romana sem se zato pogovarjala tako z mrtvimi kot tudi z živečimi avtorji. Čuteč odgovornost do njih in hvaležnost za njihove teorije je moj roman tudi neke vrste hommage, posvetilo in brezčasen poklon tem avtorjem. Pogosto se spomnim anekdote, kako je Charles Simič šel v New York in v tamkajšnji knjigarni naletel na Sapfino knjigo ter rekel: »Vau, star sem 3000 let.« Literatura je res nekaj fascinantnega, zato smo tu in se zanjo tudi borimo. A tudi zastonj je in to je najpomembnejše. To je moj poklon literaturi, a tudi odrekanje, čeprav jaz ne pristajam na žrtveno vlogo ustvarjajočih posameznikov, a kljub temu razmišljam, čemu vse se je moral Baudelaire odreči in čemu vse se je tudi Jeanne Duval odrekla za to, da imamo vse to, kar imamo danes. Tudi jaz sem se morala odreči marsičemu, da lahko sedaj po 43 letih končno suvereno rečem, da sem pisateljica.

Knjigo Tišina, polna vetra Gabriele Babnik, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 8. 11. 2022

Lahkotno in razposajeno

Ilustracija iz knjige Mega Glavca

Mega Glavca iz naslova je sedmošolec Svit, edinec, ki mu gre dobro v šoli in ima najboljšega prijatelja Super Faco Jana, s katerim deli vse muke in super prebliske, dobrega prijatelja Tilna in razrednega sovražnika Marka. Obožuje nogomet in palačinke in ima, jasno!, vedno na zalogi kakšno fantastično idejo. Ne – megastično! Slonjo!! Dinozavrsko!!! Marsikateri bi pravzaprav morali reči kratkomalo: »Ideja vseh idej, ki so bile kdajkoli zaidejnane. Ja, to je beseda.«

Knjiga obsega šest samostojnih poglavij oziroma zgodb, ki so vse umeščene v Svitov šolski ali družinski vsakdan. V prvi ga čaka vikend pri teti, ki se je sploh ne spomni in za katero je prepričan, da je stara vsaj sto let, če ne več, in je verjetno odraščala skupaj z dinozavri. »Toda zakaj potem ni izumrla skupaj z njimi?« Svit pred njeno hišo doživi presenečenje, saj je teta videti čudno kul, kot se za tete sploh ne spodobi, ko pa se izkaže, da je tako kot on sam tudi ljubiteljica nogometa, jo iz dolgočasne, nemudoma prekrsti v Kul Teto. V drugi zgodbi fant razmišlja, kako bi lahko zaslužil in kmalu pride do zaključka, da bi bilo vsekakor najlažje, ko bi kar sam postal direktor, Janu pa bi ponudil poddirektorsko mesto. »Vedela sta, da lahko podjetnik počne karkoli, pomembno je le, da priteka denar.« V glavi se jima kar bliska od odličnih podjetniških idej, ki vključujejo tudi pomoč Janove babice – najbolj kul babice na svetu, zelo verjetno pa tudi v vesolju. Pa se je za idejo, za katero se je Svit »zagrel kot bojler v kopalnici« in ki vključuje razredčeno kokakolo in piškote, zagrela tudi babica? O groza – ne! Fanta postavi na realna tla in sama sreča je, da pri teh letih tudi največja razočaranja in pobitost čudežno razblini sladek obet palačink! V tretji zgodbi se Svit in Tilen udeležita tekmovanja iz logike, na katerem ima Svit težave predvsem s krotenjem praznega želodca, v četrti pa se s sošolci in sošolkami odpravi na šolski izlet, ki mine v znamenju zanimive kombinacije slabih šal, mravelj in srčnih zadev ter karikiranih opisov razrednih težakov Mirka in Žarka. V peti zgodbi s prijatelji, ne povsem ravnodušno in vsekakor brez presežkov drznosti, raziskujejo zakleto hišo, v zadnji pa fant postane kuharski mojster za en dan in z nedolžnim izrazom na obrazu vrne mami milo za drago – ona njemu kumarično brozgo, on njej super hiper začinjeno juho …

Verjetno je iz zapisanega jasno, da je dogajanje Mega Glavce sila živahno, razposajeno in razgibano, kratkočasno in igrivo, če ne celo malo zafrkantsko, ob tem pa avtorica v besedilo tu in tam vtakne tudi kaj bolj pomenljivega oziroma pomembnega, kot na primer v poglavju o tekmovanju iz logike, kjer zapiše, da je pač vsak v čem dober in da je Tilen prijatelju, torej Svitu, odličen uspeh na tekmovanju privoščil. Mini lekcija o nadarjenosti in prijateljstvu torej, ki se ji na koncu knjige pridrži mini lekcija o spoštovanju kuharjev, pa še kakšna se najde vmes. Pisateljica si mestoma privošči tudi kakšen vdor v pripoved, torej neposredni nagovor bralca, kar se dogaja v razponu od malenkost preveč didaktičnega (npr.: »Ste že mislili, da se je pisateljici v tem stavku popolnoma odpeljalo in je pozabila, kako se pravilno pišejo besede? Ne, ne! Le izziv vam postavlja. Poiščite vse napačno zapisane besede in jih pravilno zapišite na dodaten list. Nikar pa jih ne popravljajte v knjigi, ker, saj veste, da se po knjigi ne piše in čečka, kajne?«) do simpatičnega koketiranja z bralcem. Slednjega sicer tudi na koncu nekaterih poglavij pričakajo izzivi, na koncu poglavja Mega Glavca in tekmovanje iz logike na primer nekaj vprašanj/nalog iz logike za preverjanje, če je tudi bralec sam Mega Glavca, na koncu knjige pa avtorica z vprašanjem o tem, katera sladica je omenjena v vsaki zgodbi, posrečeno preveri, kako natančno smo knjigo brali. Morda največja odlika besedila pa so slikoviti opisi, ki bralca bogato odmerjeni zabavajo skozi celotno knjigo. Za ponazoritev – ob nadzorni učiteljici na tekmovanju iz logike pisateljica omeni, da ima glas pokvarjene pomaranče, ki ga nato opiše takole: »Zdaj se verjetno sprašujete, kakšen je glas pokvarjene pomaranče, kajne? Se vam zdi, da bi bil prijeten? Ne? No, potem pa si zamislite najbolj zoprn zvok na svetu, ga pomnožite s 137, dodajte zraven zvoke brnečega komarja, nohtov, ki vlečejo po steklu, in mačke, ki ji je nekdo stopil na rep, pa boste dobili približen zvok.«

Ilustracije Tine Perko, ki mestoma dopolnjujejo besedilo, so v notranjosti v sivinah, kar je gotovo ustrezna izbira, naslovna ilustracija, ki je motivno pravzaprav povzetek celotne vsebine knjige, pa se nam seveda pokaže v barvah. Razgiban prelom gre torej dobro na razgibano in razposajeno vsebino, ki mestoma v spomin prikliče nekoliko mlajše Lumpe Toma Kočarja, v kakšnem svojem okljuku oziroma poudarku pa tudi Zalo Janje Vidmar. Mega Glavca torej predstavlja lahkoten tip proze za najstnike – je kratkočasna knjiga za ljubitelje ne pretirano poglobljenega branja, pač pa akcije, hitrega dogajanja in zabavnih domislic.

Anita Zupanc: Mega Glavca, Didakta, ilustracije Tina Perko, Radovljica 2022.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Jeanette Winterson Jeanette Winterson
Refleksija 4. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Jeanette Winterson ali ranljivost proti ravnodušnosti

»Knjige so svetovi. Knjige so svoboda. Knjige so avanture. Knjige so druga priložnost. Literatura nam daje zgodbe, od katerih živimo. Poezija nam daje jezik, s katerim opisujemo svoja najgloblja čustva. Biti v družbi s knjigo pomeni biti v najboljši družbi. Ko se razgledam po svoji knjižni polici, se nasmehnem. Vesela sem, de imam veliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjam. Imamo neverjeten um in moramo ga razvijati. Imamo pa tudi srca in tudi njih moramo razvijati. Branje je dobro za naš um in za naše srce.«

 Jeanette Winterson v intervjuju za Delo (2014)

Ljubezen do knjig včasih zrcali naravo romantičnih razmerij. Naključna srečanja, ko je en dotik, ena beseda ali fraza dovolj, da navdahne dvajset let predanosti (kakopak, namig na Florence & The Machine). Prepoznanje, ki se zgodi v trenutku in ne čaka desetletja na potrdilo.

Moje prvo slučajno srečanje z Jeanette Winterson se je zgodilo nekega medlega zimskega dne (od tega je morda tri leta) v glavni ljubljanski knjižnici, ko sem naveličano brskala po policah angleškega jezika in pestovala eno knjigo za drugo, brez seznama in brez navdiha. Dokler nisem na zadnji platnici ene od njih prebrala stavka o princesah, ki živijo srečno do konca svojih dni, samo ne s svojimi možmi. Poševni nasmešek kasneje se je lov končal in knjiga je odšla z mano. Stavek še zdaleč ne obnovi literarnega bisera, ki ga predstavlja njen roman Sexing the Cherry (1989, žal še ni preveden v slovenščino), njegovo slogovno in vsebinsko bogastvo. Sama pripoved je dober prikaz pisateljičinega mesta v sodobni literaturi in njenega prispevka k razširitvi domišljije kot dejanja mišljenja, a enako tudi čutenja. Na rahlo se dotakne tako njene edinstvene življenjske zgodbe kot zlasti predstavi njen način pripovedovanja, ki črpa iz nje in meje tradicionalnega vsakič znova presega. Slog, ki pogosto udari s krajšimi stavki ali zasanjanimi odstavki in preoblečenimi klišeji, napolnjenimi z novimi sloji pomenov, ki odzvanjajo še dolgo, potem ko knjigo odložimo.

A da bi res razumeli cel razpon njenih tem in vire njenega slogovnega igranja, se moramo vrniti k njenemu z nagrado whitbread nagrajenemu prvencu Oranges Are Not the Only Fruit (1985, Pomaranče niso edini sad), iz katerega je nastala prav tako nagrajena BBC-jeva TV drama, in ga dopolniti z drugo, še temnejšo platjo iz memoarja Why be Happy When You Could be Normal? (2011, Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?). V njem zapiše: »Težko življenje potrebuje težek jezik – in ravno to je poezija. Ravno to ponuja književnost – jezik, toliko močan, da lahko pove, kakšne so stvari. To ni mesto za skrivanje. To je mesto za najdevanje.«

Njena zgodba, podlaga obeh zgoraj omenjenih del, se začne leta 1959 v Manchestru, in nadaljuje še severneje v manjšem Accringtonu, kjer je kot posvojenka odraščala v goreče verskem, precej asketskem in nenazadnje tudi delavskem okolju. Kot otrok je pisala pridige, pridigala in bila celo vzgajana za misijonarski poklic. Ob odkritju razmerja z enim od deklet jo je krušna mati skupaj s cerkveno (binkoštno evangeličansko) skupnostjo, ki ji je pripadala, zaradi njene homoseksualnosti podvrgla obrednemu izganjanju hudiča. Že pri šestnajstih letih je tako zbežala od doma, se veliko selila, občasno živela v svojem avtu in se preživljala z raznimi priložnostnimi deli: prodajo sladoleda, delom na tržnici, v knjižnici, pogrebnem zavodu in celo psihiatrični ustanovi. Z vztrajnostjo in trudom je bila sprejeta na študij angleške književnosti na St. Catherine’s College v Oxfordu in se po končani diplomi leta 1981 preselila v London, kjer je dobila službo v Roundhouse gledališču. Danes, ko je že desetletja usidrana v literarnem kanonu sodobne književnosti, pa raje kot v nemiru velikih mest preživlja čas ob pisanju v samoti podeželja, na svojem vrtu, z dvema mačkama in enim psom.

Težko življenje je zagotovo nekaj, kar bi ustrezno opisalo njeno odraščanje, čeprav sama vseskozi ponavlja, da se nikoli ni počutila kot žrtev. Tudi ravno zahvaljujoč domišljiji, jeziku in literaturi: »Nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, a pomagal mi je T. S. Eliot,« pristavi pred zgoraj navedenim citatom. Intenzivno, sistematično je brala romane (v knjižnici je sledila abecednemu redu sekcije angleške proze) in kasneje poezijo, do katere jo je pripeljalo naključje, čeprav knjige doma še zdaleč niso bile dobrodošle in jih je morala skrivati. Najprej in najbolj pa sta njen jezik in zgodbe oblikovali Biblija (v Shakespearovi angleščini, kot rada poudari) in njena neljubeča, stroga, na trenutke kruta, krušna mati, ki jo je vsak dan brala na glas. Kot pravi sama, je njena vzgoja vplivala na vse, in če bi želela ustvariti dramatičen učinek, bi jaz dodala, jo naredila tako unikatno avtorico, kot danes je, avtorico, ki ne pusti, da bi jo ujeli neki tuji ji okviri. Kateri okviri? Uradne religije literarnih dogem, spola, seksualnosti, predvidenega mesta ženske ali nekoga, ki izhaja iz delavskega razreda, določene oblike ljubezni ali sreče, pa tudi (zgodovinskega) časa in prostora, ki ju dojema tekoče, ju vseskozi prilagaja svoji pripovedi in po katerih njeni liki potujejo, kot da preteklost, sedanjost in prihodnost vseskozi sobivajo …

»Nobenega spoštovanja nimam do dvojnih meril heteroseksualnosti in patriarhata. Nobenega,« pravi in s tem cilja tako na družbo in njene ustanove kot osebne odnose. Bolj sproščeni bi morali biti z različnimi izrazi spola in seksualnosti, ker je veliko bolj od njiju pomembna ljubezen, njeno dajanje in sprejemanje, v katerih bi se morali odrezati bolje. Njeni romani, polni androginih likov, so večinoma res po svoje ljubezenske zgodbe, ampak k temu dodajmo citat iz The Passion (1987), kjer je v uvodu kasnejše izdaje dopisala: »The Passion ni ljubezenski roman, razen toliko, v kolikor so vsa naša življenja zaznamovana z moškimi in ženskami, v katere smo se zaljubili.« (Namig: lik tega netipičnega zgodovinskega romana je bil morda delni navdih za junakinjo serije Killing Eve.) Vse je v odnosih, vse je v tistih relacijah med nami in nečim ali nekom drugim. In v temeljih njenih zgodb tako pogosto najdemo drugo stalnico: željo.

Ali je torej v želji ali v ljubezni spol res tako ključen, kot bi nas radi prepričali? V pogovoru s časnikom The Guardian ob izidu Frankisssteina (2019), v katerem je eden glavnih likov transspolna oseba, pripomni »spol je tako nadležen in dolgočasen in je povzročil toliko težav«. Nadaljuje, da tudi o sebi ne razmišlja kot o ženski ali moškem (in morda niti ne kot o človeku), a se zaveda, kako jo dojema svet. V zadnjem romanu kot tudi najbolj sveži knjig esejev (12 Bytes: How We Got Here. Where We Might Go Next, 2021) se nenazadnje sprašuje o tem, kako bodo transhumanizem, možnost večnega življenja, robotika in umetna inteligenca preoblikovali naše pojmovanje telesa in spola. A že pred točno tremi desetletji je v eni čudovitejših sodobnih knjig o ljubezni kot tudi bolečini razrahljala njegove pretesne meje. Roman Written On the Body (1992, Pisano na telo) je bil v času izdaje precej provokativen, saj je spol pripovedovalnega glasu nedoločen in predvsem nepomemben, skrit za nevtralnimi zaimki.

In okviri institucionalizirane religije … Ali je biti proti dogmatičnosti, proti temu, kar smo naredili iz vere, biti tudi proti temu, kar predstavlja? Morda je spiritualna dimenzija v življenju potrebna, beremo v intervjuju za High Profiles. Čemu služi kritizirati jo zgolj kot iluzijo, ko je veliko bolj zanimivo vprašati se, zakaj skozi celotno zgodovino ljudje vztrajno morajo verjeti v nekaj, želijo razumeti vesolje? Zakaj zavračati Biblijo, ko je polna bogatih zgodb in lepote, ko je nenazadnje prostor, kjer si lahko postavimo »velika vprašanja«? V njej pisateljica v resnici ne najde tistih strogih predsodkov, predpisov in prepirov, ki jih radi opravičujemo z njo in ki so se usidrali v uradnih cerkvenih institucijah. »Bog ni odgovor na naše težave. Bog tudi ni težava. Vse je odvisno od nas,« je med drugim dejala za Delo. Leta 2010 je na literarnem branju svoje pridige v Manchestru tako spomnila, da Jezus še vedno predstavlja precej radikalen etični izziv – ljubezni, odpuščanja, prijateljstva in solidarnosti –, zato verjame, da bi bil na njeni strani. Pa vendar, sama od svoje odvrnitve od cerkve ne pogreša Boga in ne potrebuje odgovora o njegovem obstoju ali obstoju življenja onkraj tega. V vsakem primeru ostaja dejstvo, da moramo le čim bolje izkoristiti svoj omejeno odmerjeni čas tukaj.

Kako ortodoksna vzgoja rodi svobodo? Ali kako bolečina rodi ustvarjalnost? Dve plati enega vprašanja, se zdi. Avtoričino življenje in pisanje kažejo kompleksnost naših usod, nas morda napotijo na tisti osnovni zakon iz psihologije, ki pravi, da nas določajo geni, okolje, a tudi naša lastna aktivnost, samozavedanje. Tri paralelne linije, ki se na koncu srečajo v osebnosti in zgodbi posameznega bitja. Biološka mati, za katero je bila večino svojega življenja prepričana, da je mrtva, in jo je spoznala šele po slučajni najdbi nekega dokumenta. Socialni kontekst severne Anglije, tihi krušni oče ter s svojo nesrečo ves zrak jemajoča krušna mati, ki jo je morda obdala z mnogimi mejami, ozkim in določenim videnjem sveta, a prav tako s tekstom, besedo ter bogatimi podobami in zgodbami svetih spisov. In njena lastna neodvisnost, samostojnost, ki jo je spremljala že od zgodnjih let, ji dajala prostor za dihanje, odprte možnosti in samoiznajdbo, za katero sama pravi, da je lastna mnogim posvojencem.

Seveda, gre za nasilne splošne smernice nekega življenja, a pogosto, ko berem njene knjige in intervjuje, nekje v ozadju vztraja misel, da je njena avtentičnost zgrajena iz vsega, kar se ji je zgodilo, ne da bi jo karkoli od tega dokončno opredelilo. V stilu Maye Angelou ali Audre Lorde, ki v enem od esejev iz Sister Outsider zapiše: »Nisem samo žrtev, ampak tudi bojevnica.« Jeanette Winterson ne tarna nad svojim otroštvom, kar ne pomeni zanikanja dejstev, temveč samo prepoznanje, da je preteklost še živa v njej, preteklost vseh barv, ne črno-bela, in spreminjajoča se skupaj z nami, kot je dejala v intervjuju za Delo. Da so njene rane, da je njena ranljivost tista, iz katere še vedno piše. Da, četudi je bila njena krušna mati morda pošast, je bila njena pošast, ki jo je po svoje oblikovala. Da ji je vse to dalo tisti bogati svet svobode, svet literature, širokih možnosti in domišljije, v katerem lahko soobstaja in se preizkuša več jazov. Svet morda, v katerem se lahko soočimo s pošastmi. Lastnimi nam pošastmi, ki včasih čakajo po temnih kotih.

Če je namreč njen avtobiografsko navdahnjen prvenec zgodba preživetja, napisana tako, da je z njo lahko živela, kot pravi sama, je kasnejši memoar njen še realnejši dvojček. In prav v njem odkrito spregovori tudi o svoji depresivni epizodi, popolni izgubljenosti in osamljenosti ter neuspelem samomoru, po katerem tako rekoč živi drugo življenje. Ker v resnici »ljubi življenje« in ga prav zato ni pripravljena živeti polovično, kot nek kompromis ali sprijaznjenost. In če preteklosti ne ubežimo, smo se v nekem trenutku primorani z njo soočiti, ko se odločimo za življenje. »Rane se ne celijo. Postanejo brazgotine, vendar so vedno kraj, kjer si lahko poškodovan,« je dejala za The Guardian. »To ni isto kot norost, to je vedeti, da si ranljiv. Poskusiš delati z njimi. In mislim, da si zaradi tega bolj dovzeten za svet in dogajanje v njem.«

V zadnjih letih se zato vsakič znova obračam k njej in njeni aktualnosti, ki presega teme, s katerimi se njene zgodbe ukvarjajo, pa naj gre za LGBTQIA+, feminizem, umetno inteligenco ali internet in virtualno resničnost v primeru romana The PowerBook (2000). Še precej bolj namreč zaradi enega ključnega doprinosa literature (tistega vse bolj ključnega), ki sestoji v boju proti ravnodušnosti. Ni misli brez občutka, pravi, torej še bolj točno: ne obstaja misel, ki bi bila brez občutka. »Vsako pristno umetniško delo je enovito in v celoti oblikovano dejanje čutenja in mišljenja, skupaj. In ta celota je tudi tisto, kar iščemo zase.« (High Profiles) Ne en pol ali drug, samo eden od njiju, ali eden proti drugemu, ampak oba, vse skupaj. In v tem se ustvari prostor za igrivost domišljije ter odprtost svobode, prostor, ki lahko v sebi drži tudi protislovja, nelagodje in tisto, česar ne vemo, (ne)mogoče, nenehno raziskovanje in upanje, nenazadnje prostor, v katerem zgodbe dihajo in liki živijo polno. V družbi prav toliko kot v literaturi.

Avtorica: W. B. Avtorica: W. B.
Kolumna 2. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Ne potrebujete novega romana, potrebujete novo življenje

Svojo prvo in doslej edino knjigo imam rada, morda celo bolj, kot je treba, vendar imam ob njej čisto specifično obžalovanje, ki je neutemeljeno, saj se mi predmet mojega obžalovanja pred tremi leti ni pokazal niti kot možnost. Želim si, da bi v predalu, točno takšna, kakršna je leta 2019 izšla, odležala leto, dve, morda več, morda vse do danes. To jutro bi se k tistim esejem iz prvenca spet vrnila, pobrala bi jih z dna predala, pričela brati in pri vsakem od njih jasno uvidela svojo zmoto. Že če bi eseji odležali le kak mesec ali dva, kaj šele leto ali dve, bi se k njim vrnila z drugim parom oči: vmes sem z njimi brala, sanjarila pri belem dnevu, gledala, občudovala, jih zapirala in jih nato jutro za jutrom odpirala, z njimi tipala za resnico ali lepoto. Eseje bi napisala drugače, kakšnega na novo, kakšnega sploh ne bi ali pa bi pisala kako drugače ali o čem drugem, za kakšnega bi uporabila drugo perspektivo, našla primernejši glas, vključila bi še tisto prigodo, napisala bi še tistega o onem, pa onega o tistem … Vse to, če bi zmogla, da napisane eseje za nekaj časa odložim, pozabim in se grem ukvarjat s čim drugim. Knjigo sem, kot večina avtorjev tega prostora in časa, napisala v relativni naglici in dokočala s pomočjo večkrat premaknjenega roka za oddajo. Ponudba izdaje knjige ni nekaj, kar bi pisec tega prostora in časa zavrnil, ali pa bi z njo po nepotrebem odlašal tako dolgo, da bi to, kar ima povedati, lahko dozorelo.

***

V zadnjih letih sem imela nekajkrat priložnost, da sem avtorjem pomagala pri izboljševanju njihovih nastajajočih literarnih del v vlogi mentorice, kritičarke (po)svetovalke, neke vrste zunanje sourednice. Delo me je pritegnilo, saj lahko pri njem svoje bralne oči posodim v fazi, ko si lahko avtor z mojimi nezavezujočimi opažanji še pomaga, če to hoče. Pisanje kritike je v svojem bistvu zvonenje po toči in po definiciji večinoma ni konstruktivno že zato, ker po izidu knjige kritikovo mnenje o njej, pa naj bo še tako dobronamerno in podprto z uporabnimi nasveti, več ne more prispevati k izboljšanju konkretnega literarnega dela.

Doslej sem imela srečo, saj sem večidel delala z izvrstnimi avtorji, ob katerih sem lahko svoja opažanja dobro organizirala in jim pripravila konkretne predloge, kaj bi veljalo dobro premisliti in morda razviti, nadgraditi, katerim klišejem bi se veljalo izogniti, katerih predsodkov ne bi imelo smisla potrditi, kaj bi se dalo brez škode opustiti ter kateremu pripovednemu rokavu bi bilo najbolje slediti dlje, po možnosti do konca. V branje in komentiranje sem dobila tudi kako tako delo, ob katerem nisem imela nobenega omembe vrednega predloga. Avtor oziroma avtorica je svoje delo opravila bolje, kot bi ga lahko jaz pomagala izboljšati, sama sem pesmim ali zgodbam bolj ali manj pomagala najti vrstni red, po katerem naj si sledijo v knjigi.

Povsem drugače je, ko v komentiranje ali recenziranje prejmem roman (vedno roman), ki razkrije irelevantno zgodbo, ki nikamor ne pelje, suhoparno psihologizacijo, karakterje brez globine, jezik onkraj sloga, ki bi ga veljalo popravljati in bralca na silo prepričevati, da zven pomeni in pomen zveni. Roman brez posebnosti, ki ga je napisal mož brez posebnosti. Pograbi me želja, da bi avtorju napisala mail s predlogom, da naj roman, ki je več kot očitno delo v nastajanju, odleži leto, dve, pet, avtor pa naj gre vmes počet kaj drugega. Kaj novega naj doživi, manj naj govori in namesto tega veliko posluša, bere naj in se uči, nato pa naj se vrne k svojemu staremu osnutku romana, ki leži na dnu predala in za katerega je nekoč vehementno trdil, da je zaključen, ga strga, zares ali metaforično, ter napiše nov roman. Seveda maila s tovrstno vsebino nobenemu avtorju, ki računa name, da mu bom čestitala in predala svoje konstruktivne nasvete, nikoli ne pošljem. Avtorju ne gre kar naravnost povedati, da ne potrebuje novega romana, pač pa novo življenje. Zakopljem se v rudarsko iskanje tistih mest v romanu, ki najbolj očitno kažejo na ignoranco, zanimanje zgolj za videze in površino vsega, nagnjenost k poenostavljanju ter pomanjkljivo distanco do vsega, kar se mu kaže kot samoumevno. Iščem mesta, za katera upam, da je avtor pod njih pripravljen postaviti mine in jih razstreliti ter se tako izogniti najbolj očitnim razlogom za zadrego, ki jo bodo zanj čutili bralci, brez da bi mogel s tem kaj dobrega storiti tudi za roman kot celoto.

***

Primer. Pred kratkim sem recenzirala sveže izdan partizanski roman slovenskega avtorja, v katerem sem kot enega glavnih problemov izpostavila mizoginijo, ki je med liki tako ponotranjena, da je seveda ne opazijo ali reflektirajo. Taki liki so najverjetneje preprosto odslikava avtorjeve ponotranjene mizoginije, druga, manj verjetna možnost pa je, da se je za spolne stereotipe in spolno pristran pogled avtor odločil zavestno, ker želi prikazati pravo naravo partizanske zadeve, v kateri je bilo nedvomno ogromno prostora za zaničujočo obravnavo žensk (performativnemu poveličevanju njihove vloge v osvobodilnem boju navkljub). Če romanu ne bi pisala kritike, pač pa bi z njim delala kot urednica ali mentorica, bi avtorja postavila pred dvoje možnosti: če je njegov cilj napisati klasičen partizanski roman, ki prav tako ne ozavešča in reflektira mizoginije, naj romana ne spreminja, pri čemer tvega, da mu bo kak kritik ali kritičarka odmerila feministično kritiko ter podvomila v smiselnost pisanja literature NOB danes, zameril pa se bo tudi deležu bralcev. Če je slučajno želel napisati sodoben roman s partizansko snovjo, pa bi bilo smiselno, da spolne vloge in odnose med spoli v romanu premisli. Svetovala bi mu s konkretnostmi: da moške spolne želje ne preslikava na notranje monologe ženske, da partizanka zaživi življenje polnokrvne junakinje, brez da mora biti nujno zapletena v ljubezenske romance s partizani, torej, brez da mora biti za to, da upraviči svoje mesto v romanu, seksualizirana. Svetovala bi mu tudi, da odpravi ali popravi dialoge, v katerih partizani omalovažujoče govorijo o ženskah, kadar se te ne vedejo v skladu z moško spolno željo in pa kadar te nimajo oblik telesa, ki so skladne z moško spolno željo. Z minimalnimi popravki bi roman lahko pridobil na kredibilnosti, bolj naklonjenih bralskih odzivih in možnosti, da ga bralci razumemo kot sodoben roman.

Z romani je relativno preprosto delati, kadar so na splošno solidni in v posameznih zdrsih povsem popravljivi. Vzorce mizoginije, rasizma, ksenofobije in homofobije je mogoče diagnosticirati, primere pa locirati in jih kirurško odstraniti, ni pa mogoče preprosto odpraviti površno opisanih medčloveških razmerij, ko je roman napisal nekdo, ki človeškega ne razume in ga človeško niti ne zanima. Romana ni mogoče popraviti, če ga ne zanima nobena tema, če besedilo nima problema, le dramo, z romanom ni mogoče delati, če avtor upa, da bomo njegov kaos brali kot iskateljstvo, njegovo neurejenost kot ekspriment, njegovo neizbirčnost kot postmodernizem, njegovo poskušanje kot avantgardnost, poljubnost vsega kot znak sodobnosti. Avtor ne more čez noč popraviti tega, da na vse gleda brez razumevanja in da v ključnih trenutkih nima tretjega očesa. Avtor se ne more z danes na jutri usesti k romanu z nenadnim posluhom, poznavanja ne more fingirati, ne more se pretvarjati, da opazi krhke posameznosti, če so ga še včeraj vznemirjala izključno obča mesta iz vseh nepravih razlogov. Kako naj avtorju konstruktivno predlagam, da najprej pride življenje, šele potem literatura, se kot kritičarka šele učim.

***

Zelo težko se je od narejenega oddaljiti brez zaključne geste – v primeru pisanja literature je to priprava knjige na tisk in objavo. Končno slovo se nato slovesno formalizira v trenutku, ko jo avtor prvič uzre v izložbi knjigarne. Človeški in še toliko bolj ustvarjalni človeški možgani so obsedeni z vsem nedokončanim, najbolj nas vznemirjajo in v svojo orbito vlečejo tisti projekti, pri katerih nismo postavili zadnje pike, k njim se vračamo, ker jih enostavno moramo končati. Nevroznanost zato pravi, da je z zadanim delom ključno predvsem začeti. Možgani se ob vse začeto pedantno in skorajda obsesivno zataknejo, z začetim postanejo na ravno prav produktiven način obsedeni. To vemo vsi, ki smo kdaj pospravili stanovanje, oprali stroj perila, skuhali kosilo, prepleskali sobo, zgradili drevesno hišico, preplavali zaliv ali prekolesarili zadano dolžino, izpolnili formular, zbrali podatke in jih oblikovali v solidno berljiv članek, napisali knjigo … vsi, skratka, ki smo kadarkoli kaj začeli, potem pa, na svoje začudenje, to vsaj srednje dobro opravili ter se za konec pri sebi zamislili in ugotovili, da samo delo ni bilo pol tako težko, kot je bil težak začetek. Prvi, prav izrazito neumen stavek, ki nima najmanjše možnosti, da bi se prebil v končno različico besedila, je točno tisto, kar požene kolo v tek.

Avtor težko pusti, da delo, ki rabi le še zadnjo piko – bralca – odloži, in da delo odleži daljše časovno obdobje, po katerem bi se k njemu vrnil s svežimi očmi. Kar smo začeli, je po psihološki plati nujno končati in oditi naprej k naslednji veliki stvari. Vsi avtorji ne želijo nujno postati malce boljši ljudje z novimi izkušnjami, samo zato da bi njihovo delo pridobilo na legitimnosti. Legitimnosti za koga, čemu – konec koncev tudi bolj zrelo delo morda ne bo prineslo bistveno več bralcev (morda bolj kvalitetne bralce, pa kaj bi konec koncev s temi), subvencioniran avtorski honorar pa bo v vsakem primeru ostal enak. Ovira ga vrsta pomislekov in stisk, ki jih poraja avtorska ambicija. Avtor se lahko zaveda hib svojega dela in racionalno razume konstruktivne predloge prvih poskusnih bralcev, a jih je morda obrtniško nesposoben predelati v konkretne spremembe in izboljšave. Tega se pogosto ne da narediti v tednu dni, mesecu, včasih ne zadostujejo leta. Avtor ima lahko zadržke do koncepta zorenja literarnega dela zaradi utvare, ki jo goji o tem, kaj pomeni biti umetnik in kaj pomeni delati umetnost: morda se boji, da se bo s čakanjem, popravljanjem, mesarjenjem izgubilo nekaj primarne neposrednosti in surovosti, da se bo izgubilo točno tisto, kar dela njegovo pisanje posebno, morda verjame celo, da je originalen. Morda mu na poti stoji samoljubje ali potreba po tem, da za potrebe statusa nekaj dokonča, ker, kar je v predalu, se ne točkuje. Morda samo nima dovolj naklonjenega in prijateljskega prvega bralca, mentorja, urednika, kritika.

Izboljševanje lastne knjige, ko se divji izbruh kreativnosti poleže, je težaško delo, ki poteka izven cone udobja in ga sestavljajo skoraj sami dvomi in težke odločitve. Prvoten ustvarjalni vzgib, ki ustvari občutek potrebe po dokončanju začetega in avtorju ob pomoči discipline podari 15 avtorskih pol besedila, je v primerjavi s popravljanjem in zorenjem besedila kot otroška igra. Avtor v svojo knjigo najbolj verjame, ko jo je ravno napisal. To je hkrati ravno še zadnji trenutek, ko v to, kar je napisal, sploh še zaupa. Vmes se je že zataknil ob neko novo zamisel, v mislih se je že pomaknil naprej, k naslednji knjigi, ki jo bo ali pa bi jo lahko napisal. Tudi pisatelj je nazadnje ujet v neizprosno paradigmo storilnosti, gig ekonomije, ideologijo osebne rasti, ki se mora kazati v obliki oprijemljivih rezultatov. Ko je knjiga enkrat napisana, jo je najtežje zapustiti, predal za zorenje se ne kaže niti kot možnost, njegov ego je takrat najbolj pomirjen, ambicije so v višavah, svet mu leži na dlani. Opustitve in preložitve enačimo s porazom, vse, kar ne poteka linearno, z neuspehom, vse, česar ne zaključimo odločno, z odnehanjem. Napisano bi se lahko vmes postaralo in spremenilo, izgubilo bi lahko čar, k napisanemu bi se lahko pisatelj vrnil drugačen in svež ter ugotovil, da je to, kar je imel povedati, zvodenelo, še huje, da tega, kar je zapisal, sploh ni več tam, da je njegova zgodba izpuhtela s popisanih listov, preden bi se sploh lahko vprašal, kaj je z njo hotel povedati.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.