avgust 2015 - AirBeletrina
Kritika 30. 8. 2015

Dotakljivost in dotaknjenost

Kadar je v takih ali drugačnih krogih govora o umetnosti in umetnikih, se bo vedno našel kdo, ki bo pripomnil, da gre za socialno okorne čudake, ki nimajo pravega stika z realnostjo in s katerimi je na nek način gotovo nekaj narobe. Tanka je meja med genijem in norcem – in poseben dar je potreben, da znaš svojo »hibo« izkoristiti kot adut in vir ustvarjalnega navdiha.

»Hiba« senzibilnega Gabrijela Goldmana, protagonista romanesknega prvenca Mirta Komela Pianistov dotik, je bila zlasti za njegova starša nenavadna, nepojasnljiva in celo skrb vzbujajoča. Radovedni newyorški judovski deček ruskega porekla, čigar biografski elementi v določeni meri sovpadajo s tistimi znamenitega kanadskega pianista Glenna Goulda, je že od ranega otroštva kazal znake dovzetnosti za ritem in mešanico zvokov, njihovo posnemanje ob radovednem opazovanju okolice in oponašanje maminega petja. Nastavki njegovega glasbenega talenta so se nakazali ob sinestetičnih doživljajih igranja na ksilofon, njegovo obsesivno željo po (glasbenem) izražanju pa je v tartinijevskem slogu gnal privid dajmona, povzet po sliki ruskega simbolista Mikhaila Bruvela, ki si priimek (ne)naključno deli z Gabrijelovim prvim učiteljem – njegovim dedkom. Ob njem se je nadobudni učenec spoprijateljil s klavirjem, dedkovo staro čajko, ki je postala nepogrešljiv del njegovega vsakdana. S preizkušanjem jakosti pritiska prstov na tipke se je učil dinamike, s poslušanjem in preigravanjem skladb uril svoj brezhibni posluh in spomin, z improvizacijo v prstnem redu in ritmu izumljal vedno nove pristope k izvajanju skladb in se iz čudežnega dečka razvil v mojstrskega pianista, ki je sčasoma dosegel in presegel svojega kasnejšega učitelja, zloglasnega Aleksandra Savskega.

Glasba se je Gabrijela dotaknila kot spodbujajoča muza in uničujoča sila obenem ter ga zaznamovala s parafrazo Descartesovega cogita, »Glasbim, torej sem«. V njej je premikal meje mogočega, utapljal frustracije in strasti, tesnobna občutja že ob sami misli na dotik teles mimoidočih v baudelairovsko razosebljajočem vrvežu velemesta ter našel smisel v vedno bolj nesmiselnem življenju. Klavirja ni imel le za orodje, ki ga je možno nadzorovati in upravljati, kot mu je njegov namen razložil dedek, temveč kot živ organizem, s katerim se namesto z govorom sporazumeva z dotikom in ki ima konec koncev to moč, da igra (na) nas in ne le obratno. Pripetilo se mu je že namreč, da so prsti sami ubrali svojo pot in da je klavir utrpel poškodbe ali mu vrnil milo za drago, če se je v agoniji čustev spozabil in se znesel nad njim, na primer takrat, ko ga doleti »trpljenje mladega Goldmana«, posledica nesrečnega ljubezenskega razpleta s črnolaso Ester »nedotakljivega dotika«.

Raziskovanje dotika, tokrat pač v romanesknem slogu, Komel izvede in nadaljuje iz študije Poskus nekega dotika(2008). Medtem ko se morda zdi, da je navidez povsem hipen in mimobežen, je dotik pravzaprav nekaj zelo osebnega, intimnega. Gabrijel je imel na primer tak odpor do stika z drugimi ljudmi, da je vedno nosil rokavice in dobil napad slabosti, če se ga je kdo dotaknil, Ester pa se je ogibala zlasti dotika njunih ustnic, ker bi bilo to »kot da bi se dotaknila oceana«, zlitje dveh bitij, »izgubljenje« enega v drugem. Med njima je zato zevala »praznina, ki sta jo polnila z besedami, da bi se izognila dotiku, ki sta si ga oba želela«, in sveža zarja je posijala v prostor, »ne da bi se dotaknila tega vmesnega med njima, česar se nobena svetloba ne more dotakniti, nedotakljivega oceanskega dotika«, kakršen je bil tudi nemogoči dotik v mitu o Erosu in Psihe. V nasprotju z neizpolnjenim dotikom ljubezni pa je dotik tipk, skrivnostna globina glasbe, Gabrijelu omogočil, da je z njo postal eno in v njej našel zadovoljstvo, zatočišče in uteho ter se ji dokončno in popolnoma predal. Ob tem se v adornovsko obarvanem filozofskem monologu Aleksandra Savskega pojavi vprašanje prihodnosti glasbe in glasbenika. Kje jima je mesto, če sploh, v družbi, kjer se še umetnost spušča na raven masovne proizvodnje, izgublja individualni okus in kjer še tako primarnemu in plemenitemu opravilu, kot je igranje na instrument, grozi, da ga zamenja tehnologija in ga sprevrže v avtomatizirano »strojno umetnost«? Kajti če dotik konstruira družbena razmerja, kot je nekje izjavil avtor, jih glasba v celoti izraža, oboje pa je ključnega pomena za obstoj in razvoj tako posameznika kot družbe: prvo, ker gradi mostove med ljudmi, in drugo, ker v prvi vrsti potešuje človekovo željo po ustvarjanju in hkrati njegovi eksistenci osmišljuje obstoj.

Komelov spretno izpeljani prvi roman niha med Gabrijelovim bivanjem v bolnišnici zaradi skrivnostne poškodbe in povzemanjem za njegovo glasbeno pot ključnih dogodkov. Iz izrazno dovršene in simbolično bogate, citatov, bolj ali manj posrečenih besednih iger, poskusov humorja, primerov poliglotstva, pretanjenih opisov pianistovih eskapad ter intertekstualnih referenc polne pripovedi vejejo elementi postmodernizma, sporočilno prepletajoči filozofijo pomenljivosti dotika z individualno in kolektivno vlogo in težo (glasbenega) (po)ustvarjanja. Komel sam je v nekem intervjuju dejal, da ga je igranje na rabljeno čajko »odrešilo postdoktorskih eksistencialnih muk«, ter podal idejo obvezne glasbene izobrazbe najmanj za študente družboslovja in humanistike, če ne že vseh šolajočih. In ko bo naslednjič kdo koga, navdahnjenega z dotikom Evterpe, dajmona ali kake druge muze, okrcal s čudakom, se spomnimo besed Gabrijelovega dedka Evgena Bruvela: »Govoriš kot režimski znanstveniki, ki hočejo ljudem odpraviti njihove posebnosti in nepredvidljivosti kot domnevne napake, ne zavedajo pa se, da bi s tem odpravili samo njihovo človeškost!«

 

Mirt Komel: Pianistov dotik. Novo mesto: Goga, 2015. 186 strani, 24,90 €.

Refleksija 26. 8. 2015

Milan Dekleva, častni gost Dnevov poezije in vina 2015: Hrošček v tišini in pesem, ki nič noče

Milan Dekleva, rojen leta 1946, je pesnik, dramatik, pisatelj, esejist in prevajalec, ki deluje tudi na področju otroške literature. Prejel je skoraj vse slovenske nagrade za literaturo, od Jenkove do Rožančeve pa do Veronikine nagrade in kresnika, leta 2006 pa je bil za življenjsko delo nagrajen s Prešernovo nagrado. Na letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju bo ob izidu knjige Darwin gre v jedilnico častni gost. Dvojezična zbirka obsega sedem Deklevovih pesniških zbirk, izdanih v tem stoletju (Sosledja, 2001; Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira, 2001; V živi zob, 2003; Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca, 2008; Sto žalostnih in še ena malo manj vesela, 2010; Izganjalci smisla, 2012; Kraljestvo znakov, 2013)  ter šest novih pesmi, predstavljenih pod naslovom Nova poezija.

Darwin gre v jedilnico / Darwin going dining
Milan Dekleva
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Andrej Pleterski

19,00 €

Vprašanje Deklevove poezije je vsakič znova vprašanje jezika, kar je kot avtor nasledil od generacije slovenskih modernistov šestdesetih let dvajsetega stoletja. Če se Niko Grafenauer v Stiski jezika (1965) z nezadostnostjo izgovorjenega sooča preko tišine in molka, Tomaž Šalamun pa v Pokru (1966) s hiperprodukcijo povedanega, je Dekleva svoj odgovor našel v prvi slovenski zbirki haikujev Mushi, mushi (1971).

V času estetske revolucije, svojevrstnega duhovnega preporoda, ki je nasledil proteste leta ’69, so besede izgubile svojo konkretnost ter zašle v prazen prostor, zato avtor, poet, postane iskalec njenega prostora, zapolnjevalec neizmerne izpraznjenosti. Prostor izkušanja začne polniti praznina, prav tista praznina, ki je vedno v dialogu s tišino.

Tu se začne oblikovati Deklevov človek, ki se zaveda, da na Zemlji »nismo doma, le gostujemo«. Raziskuje čas konca velikih zgodb, obdobje svetovnega razsrediščenja, izgube človeku lastnega središča, ki paradoksno vodi v vrhunec individualizacije. Kot Dekleva rad poudari, se človek danes izgublja med občutkoma lastne premoči in večvrednosti, ki jima nasprotuje stalnost tesnobe, strahu, izgube volje. Človeško bitje, ki hoče verjeti v preddoločenost, pa hkrati ostati samovoljno in samozavestno, je modus vivendi, ki nas spravlja v obup. In Dekleva se temu upre zgolj z jezikom; paradoks človeka postane paradoks izgovarjanja neizrekljivega.

Njegovo pesništvo zaobjameta vprašanji časa in človeka v njem. S prevpraševanjem Borgesove metafikcije in Hawkinsove fizikalne teorije išče večnost in kot odgovor na čas, ter hkrati pesem, postavlja niz trenutkov. Pesnik, ki mu pripisujejo vrhunec refleksivnega v slovenski poeziji, vzame jezik in pesniško govorico kot medij med nespremenljivim preteklim in neizrekljivim prihodnjim, ki mu omogoča vztrajanje v tu in zdaj.

Deklevovih »jazov« je nešteto, tako empiričnih jazov kot lirskih subjektov.  V prostoru izpraznjenosti in glasne tišine ni trdnega, stalnega jaza, vendar so govorci prvoosebni, drugoosebni, množinski in edninski, govorijo stvari in govorijo ljudje, govori se o ljudeh, ki jih ni mogoče pozabiti, od Heraklita Mračnega, Anaksimandra, mojstra Lao Zija do Keplerja, Sylvie Plath in Virginie Woolf. Človek, ki išče in razkriva svoje bitje, svoje bistvo, se oblikuje skozi jezik in njegovo (ne)zadostnost.

Namesto spremne besede nas ob zaključku zbirke Darwin gre v jedilnico pospremi avtorjev esej o vprašanju poezije, o »veščini vezane besede«, ki si ga ponovno zastavlja kar avtor sam. Jezik bo zanj vedno ostajal iskanje besed, beseda pa portal logosa, logosa kot govorice, po kateri hlepi vsak pisec in bralec. »Govorica je čuteča zavest sveta,« piše Dekleva in ta le v poeziji izpolni svoj namen ter pridobi svoj pomen. In kako danes oživeti vsakdanjo eksistenco, da poezija preživi? Preko časa, pravi Dekleva. »Pesem je vedno eksistencialni odziv na svet in hkrati priziv, invokacija sveta, ki eksistenco omogoča. Jo privede v čas. Ji da čas, da mine.«

Čas, ki ponovno išče trdna tla, se skuša uveljaviti tudi v še neobjavljenih šestih pesmih Nove poezije. Čas skuša privesti v jezik in ga oživeti. »Je torej v smrti živ spomin življenja?« beremo v prvi pesmi in odgovor nanjo je v tišini podan skozi pesem Spomladi, v leski, brezpogojno pojoč!, posvečeni Tomažu Šalamunu. »V tebi je čas odtekal od popolnosti / k pohabljenosti / s sebe si, plast za plastjo, rezal kožo smisla / in modernizma, / naslanjal si se na tišino omame / in klical nič. Naj bo raje nič, naj bo raje nič / kot ubožna svoboda kupovanj, menjav in prodajanj.«
Šalamun je za Deklevo tisti, ki se je dobro znašel v tišini vsega presežnega, ki je s pesmijo, tudi ko je njegov čas minil, iz niza trenutkov ustvaril v večnost.

Skozi te trenutke, neulovljive enote, se v Novi poeziji giblje hrošček, ki se zagrize v pesem in opazuje čas, ki mineva v poeziji. »Kdo je v tej pesmi pozabil na hroščka?«, se vpraša avtor podobno, kot se v pesmi Banalnost zla vpraša, kje je začetek nezadostnosti. Če je danes težje opazovati in biti nemočen kot v nemoči biti udeležen, je Deklevov hrošček tisti, ki je najbolj na udaru, tisti, ki vidi mamo z zlomljeno dušo in nerojene otroke in tisti »nekdo, ki je nekoč izkusil svobodo, se iz nje zakotali kot pijan hrošč«, je človek. Je hrošček večji od časa? Je Deklevov hrošček čas sam? Morda pa ostaja »obetavno bitje«, kot ga imenuje avtor, zgolj zato, ker ne prevprašuje časa v sebi, sebe v času.

Zato pa namesto tega to stori pesnik in v Lirskem subjektu združi vse, kar ga bremeni od začetka ustvarjanja: govorica, pesem, čas in jaz. »Pesem je, nihče je ne izreka. / Sedanjost je vedno preskočena / kolebnica, / na tej samomorilski točki / lahko govorec iz vljudnosti preide / v prvo osebo množine.« Tu in zdaj sta trenutka, ki ju ni mogoče zaobjeti. Ki ju, če se zdi še tako protislovno, ne želimo ujeti. Naš govorec, naša govorica, išče zmerom nove poti, točke, s katerimi postaja nekdo drug. In pesem naj ostane neizgovorjena. »Pesem nič noče, zato doseže vse,« zaključuje Dekleva. In jasno je, da bi pesem, ki bi hotela vse, povedala nič. Zatorej pesnik in bralec v tišini zgolj zapreta knjigo.

 

Pogovor z Milanom Deklevo, ki ga bo vodil Andrej Pleterski, bo danes, 26. 8., ob 18.00 v knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Veliko branje na Vrazovem trgu bo imel v četrtek, 28.8. ob 20.30. V petek, 28. 8., pa bo ob 17.00 sodeloval pri Hudi pokušnji z vinarjem Primožem Štajerjem ter moderatorjema Stašo Cafuta Trček in Jožetom Rozmanom. Ob tem tudi degusracija gruzijskih vin. Več pa v programu: tu.

Refleksija 25. 8. 2015

C. D. Wright, častna gostja Dnevov poezije in vina 2015: Nepopisni čarovniški trik

Ob podelitvi prestižne MacArthurjeve štipendije je odbor priznal, da je delo pesnice C. D. Wright nemogoče opisati, ne da bi za to podrobno opisali vsako posamezno knjigo iz njenega, zdaj že bogatega opusa. »Je eksperimentalna pisateljica, pisateljica ameriškega Juga in družbeno angažirana pisateljica, a se z vsako zbirko vedno spet izumi na novo.« Ne samo da s svojim pisanjem zavestno širi meje poezije in pesniški jezik sooča z drugimi družbenimi jeziki, njen glas se pogosto tako preplete z glasovi iz miljeja, v katerem piše, da ti vdirajo v njene pesmi. In rojena leta 1949 v majhnem kraju v ameriški zvezni državi Arkansas je v svojem življenju zamenjala veliko okolij: Memphis, Fayetteville, San Francisco, New York, Atlanta, Mehika in končno Providence – a se vsaj s poezijo tudi redno vračala domov, v ritem svoje poezije pripuščala južnjaško dikcijo in izrazje.

Izrednega pomena na tej poti je bil postanek v Fayettevillu, kjer je doštudirala kreativno pisanje in spoznala že poročenega, karizmatičnega Franka Stanforda. Danes kultni pesnik je imel pomemben vpliv na to, da se je C. D. Wright sama oblikovala kot pesnica – prvenec, Room Rented by a Single Woman, je leta 1977 izdala prav pri njegovi založbi Lost Roads –, s  samomorom tik pred svojim tridesetim rojstnim dnem pa jo je zaznamoval tudi osebno. Svojo tretjo zbirko, Translation of the Gospel Back into Tongues, ki jo je napisala v Mehiki in s katero se je dokončno utrdila kot ena najbolj prepoznavnih in inovativnih ameriških pesnic, je kasneje opisala kot objokovanje Stanforda. Leta 1979 se je preselila v San Francisco in s pesnikom Forrestom Ganderjem, svojim bodočim možem, prevzela založbo Lost Roads, ki sta jo skupaj vodila do leta 2005. Od leta 1983 uči pisanje na Univerzi Brown, za svoje pesniško ustvarjanje pa je prejela številna domača in mednarodna priznanja.

Njeni najbolj znani deli sta gotovo zbirki One Big Self: Prisoners of Louisiana (2003), ki jo je ustvarila skupaj s fotografinjo Deborah Luster, s katero je pred tem sodelovala že pri zbirkah Just Whistle (1993) in Deepstep Come Shining (1998), ter One With Others (2010). Za One Big Self, ki je z nekaj pesmimi zastopana tudi v pričujočem izboru, sta z Luster obiskali tri louisianske zapore, kjer je Wright intervjuvala zapornike in zapornice, Luster pa je njun obisk dokumentirala s fotoaparatom. Besedila iz knjige so tako zmes proze, poezije, seznamov, pisem, uradnih dokumentov, citatov in drugih form, z njimi pa skuša, kot je sploh tipično za njeno pisanje, razumeti sočloveka in njegove izkušnje vnesti v prostor lastne poezije. Podobno tudi One With Others prepleta raziskovalno novinarstvo, zgodovino in poezijo, v njej pa Wright raziskuje dogodek iz časa črnskega boja za državljanske pravice v domačem Arkansasu in vlogo svoje mentorice Margaret Kaelin McHugh, ki je udeležbo na Maršu proti strahu avgusta 1969 kot belka plačala z izobčenjem. Literarne učinke gradi s kombiniranjem spominskih izjav, pričevanj očividcev, aktivistov, policistov in udeležencev pohoda, časopisnih poročil, himn itd., v katerih se enotni lirski subjekt povsem razprši, namesto njega pa spregovori kolektiv. Pri tem v nobenem od del njen namen ni koga idealizirati ali odrešiti, ampak se na pesniški način približati neki resnici – ta pa njeno poezijo neizbežno umešča v polje družbenega oziroma političnega.

Za svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo je sicer izbrala precej bolj »osebna« in »lirična« besedila – taka bo očitno tudi njena najnovejša zbirka, ShallCross oziroma Na drugo stran, ki bo izšla pri ameriškem založniku naslednje leto in ki je v tem izboru zastopana z največ pesmimi. Kljub temu se tudi v teh tekstih kažejo značilnostisloga, ki ostaja njen prepoznavni način delanja poezije in ki ga s kratkim poetološkim tekstom iz svoje esejistične knjige z nemogoče dolgim naslovom Pesnica, lev, govoreče slike, El Farolito, poroka v St. Rochu, trgovski center, napaka v ogledalu, pomlad, polnoči, ogenj in vse drugo povezuje z gradnjo: »Pesmi so moji gradbeni projekti.« Gre za kolažiranje »diskretnih« detajlov in »razsežnih« abstraktnih podob, mimobežnih impresij iz okolja ter močnih občutij in misli, ki ima za posledico nekakšno relativno avtonomnost vsakega posameznega verza in včasih samo navidezno distanco lirskega subjekta. Mnogokrat se celo zdi, kakor da je pravzaprav te pesmi zapustilo vse, kar je človeškega, in da svet beleži le še neprizadeto filmsko oko.

To beleženje sveta se eksplicitno kaže recimo v pogosti naštevalnosti: »desko za likanje, steklenico burbona na njenem koncu / šivalni stroj na verandi«. Toda seveda gre tukaj samo za videz; predmeti, ki jih omenja, tudi v odsotnosti uporabnika še vedno govorijo predvsem o njem – nekdo si je med likanjem morda privoščil požirek ali pa je steklenico spotoma samo odložil tja, nekdo šiva na verandi, morda tako koga čaka …? Ne smemo pozabiti, naštevanje ni nikoli brezinteresno, prazno, opisi niso nikoli samo mrtva tihožitja – v pesmih iz zbirke En velik jaz: raziskava (gre za naslov ponovne izdaje – 2007 – že omenjene »zaporniške« knjige, ki prinaša zgolj tekste pesnice, brez fotografij Deborah Luster) je naštevanje oziroma štetje represivni način, s katerim ječarji stalno nadzorujejo zapornike, a obenem tudi način, kako zapornik ohranja svojo intimo, svoje duševno zdravje in navsezadnje svojo normalnost oziroma človeškost. Pesmi torej na navidezno nečloveški način pričajo ravno o človeškosti zapornikov, četudi je ta v takem okolju reducirana na minimalno. In če po eni strani pesmi s postopki, kakršno je naštevanje, navznoter učinkujejo razpršeno, mnogoterno, včasih povezane zgolj asociacijsko, kot da bi šlo za tok zavesti, pa zato pogosto delujejo povezane navzven in druga z drugo gradijo enotno zgodbo, poglavje neke širše pripovedi. Tako pesmi iz zbirke Na drugo stran recimo tvorijo zgodbo neke dvojine, razmerja, ki je hkrati tudi razmerje do literature.

Poezija C. D. Wright je, skratka, grajena kot uganka. Čeprav je njen izraz razmeroma pripoveden, glagolski,  ne sega po zamotani metaforiki in ne razbija po sintaksi, govori predvsem z molkom oziroma posredno. Medtem ko se dogajajo podobe, se okrog njih dogaja življenje, medtem ko na površini bralec sledi njeni desnici, njenim zapisanim besedam, Wright z levico, ki je zunaj naše pozornosti, zunaj našega zornega kota, izvaja čarovniške trike, ponuja ozadje reči in videzov. Ali povedano drugače: bogati smisel in pomen njene poezije sta skrita za vrati, skozi katera lahko stopi samo pozoren in tenkočuten bralec. »Precej stabilen svet je to / ljubi bralec / A za temi vrati / nepopisen«.

Skritost
C. D. Wright
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Jernej Županič

19,00 €

 

C. D. Wright lahko prisluhnete danes, 25. 8., ob 19. 30 v Kult 3000 oz. na Meteklovi ploščadi v Ljubljani. Pogovor z njo in ameriško pesnico Mary Jo Bang bo moderirala Manca G. Renko.
Aljoša Harlamov pa se bo z njo pogovarjal na Ptuju: v soboto, 29. 8., ob 11.00 v Ptujski vinski kleti. Več o njenih nastopih najdete v festivalskem programu.

Panorama 23. 8. 2015

Štiri pesmi

Objavljamo štiri pesmi Davorina Lenka, lanskoletnega dobitnika kresnika in avtorja romana Telesa v temi. Pesmi so del širše celote, ki nosi naslov Luknje & črvine. Sestavljena je iz štirih delov, imenovanih de-, re-, trans- ter meta- . Iz vsakega dela je izbrana ena pesem.

 

(de-)
Samozavest

Čakam, berem:
»Kaj bi dal …«
»Kaj?«
»Dal.«
»Bi?«
»Kaj?«
»Dal?«
»Bi.«

Na koncertih mi je preglasno.
Preveč ljudi. Preveč alkohola in kaosa.
Literarni večeri so mi komaj znosni.
Tam je vse premirno in kulturno.
In zvečer si grem na živce, ker se odpravljam spat,
in zjutraj, ker moram vstati,
in čez dan,
ker si grem na živce.

 

(re-)
Najdba nenavadnih sledi na usnjenem kavču, ko v sobo pada popoldanska svetloba in so končno vsi odšli

mednožja ženske, ki se je ravno potegovala
za svetovni rekord v maratonskem seksu
z nekim trimestnim številom
moških nihče pri zdravi pameti ne
bi
opisal kot lepega
nedvoumno pa ima
karakter
šarm, čar
starih, kaotičnih mest
posiljenih in zavojevanih
nato osvobojenih, nato zaspanih in potem pohotnih
v vročih poletnih popoldnevih
spet in spet
in krog se vrti
in želim si, da bi vendarle ustavil čas
premislil
izpil svoj čaj
okusil svoj čas
vendar ne štejem več izlivov in ne dni
onkraj časa so le občutja
nobenega brezčasja
zgolj nekaj kar je ob-
vedno ob
vedno zgolj le ob
začetna misel teksta
ki na koncu ugrizne v lastni rep
in tako pade iz nebes
na mokra gozdna tla
in kosmate polže

 

(trans-)
Pogreb v visokem poletju

 ko sanjam sanjača on sanja mene

tako se srečava na pol poti
in nič od tega ni resnično

beli tok
nato
beli zvok

in tisto, kar bi morali storiti

in tisto, kar storimo

 

(meta-)
Kronos, ki ljubi

rdeče & vneto
cele kulture so se že združile
v vročicah
v revolucijah propadle državne tvorbe
ob zenitu padla telesa na postelje
in nikdar več vstala
rdeče & vneto
čas, ki ostaja in čas, ki ohlaja
vkrčene vročice trepetajočih dni & noči

kot Kronos, ki je požrl svoje otroke
ko je strah dokončno premagal ljubezen
in nuja potrebo

rad imam tisto, kar imam rad

drugega pa vsaj sprva niti ne

potem, čez čas, pa mogoče
tiste divje, rdeče & vnete reči
dojamem v drugačni, hladnejši luči
nuja potrebo
in strah nežno bližino

Panorama 20. 8. 2015

AirBeletrina na Dnevih poezije in vina

Naslednji teden bomo vsi skupaj dočakali naš najljubši festival – Dneve poezije in vina. Uredništvo AirBeletrine s tem kompenzira maturantski izlet, na katerega nas sošolci niso povabili, absolventa, za katerega vabila nismo sprejeli, in sindikalni izlet, ki ga nismo sposobni organizirati. Sicer pa so Dnevi poezije in vina več od vsega tega skupaj. Če vas nanje še nikoli ni zaneslo, vam priporočamo, da to storite letos.

Da vam bo nekoliko lažje, objavljamo seznam dogodkov, na katerih najdete vsaj enega od nas, najbrž pa kar vse štiri (#bff #štiriperesnadeteljica #poletjeprijateljstva). 

Zaza ne bo posebej naveden, ker je vseprisoten.

Uredništvo AirBeletrine na Dnevih poezije in vina 2014

 

Večeri pred Dnevi: Torek, 25. 8. ob 19. 30

Kult 3000 / Muzejska ploščad Metelkova, Ljubljana
Manca G. Renko bo moderirala pogovor z ameriškima pesnicama, častno gostjo letošnjega festivala, C. D. Wright in pesnico Mary Jo Bang.

Volče, Pri Lukatelu ob 20.00
Katja Perat bo brala poezijo ob indijskem pesniku Amarjitu Chandanu ter armensko-kurdskem pesniku Azadu Ziyi Erenu.

Četrtek, 27. 8., Ptuj

Katja Perat bo ob 11.00 v muziKafeju vodila pogovor z etiopskim novinarjem in pesnikom Girmo Fantayem ter belgijskim pesnikom, pisateljem in esejistom Geertom van Istendaelom. Nato bo ob 15.30 vodila zasebno branje z ameriško pisateljico Mary Jo Bang.

Petek, 28. 8., Ptuj in Majšperk

Aljoša Harlamov bo ob 14.00 vodil zasebno branje z italijansko pesnico Monico Pavani.

Manca G. Renko bo ob 18.00 sodelovala pri odprtju razstave v Tovarni umetnosti Majšperk (umetnik: Herman Pivk, kurator: Dušan Fišer) s kostariškim pesnikom Luisom Chavesom, belorusko pesnico Olgo Hapejevo ter armensko-kurdskim pesnikom Azadom Ziyo Erenom. 

Sobota, 29. 8., Ptuj

Aljoša Harlamov bo ob 11.00 v Ptujski kleti vodil pogovor s častno gostjo festivala, C. D. Wright, nato pa bo na Vrazovem trgu ob 15.00 še povezoval Mentorjevo pesniško branje.

Manca G. Renko bo ob 14.00 vodila zasebno branje z nizozemskim pesnikom Janom Baekejem, ob 15. 30 pa še zasebno branje z indijskim pesnikom Amarjitom Chandanom.

 

Programsko knjižico lahko prelistate – tu.

Sicer pa nas boste videvali na vrtu muziKafeja. V različnih stanjih.

 Veselimo se vas!

Panorama 18. 8. 2015

ZaPik: Milena Mohorič in pijani dnevi

Ste se že spraševali, če se bo kakšen ZaPik kdaj ponovil? Bomo podvojili avtorja, ker nismo dovolj načitani, da bi vam vsak teden lahko priskrbeli novega? No, dočakali ste ta dan! Čeprav, pozor, Mileno Mohorič podvajamo z namenom, pravzaprav s tremi nameni.

Prvič, rodila se je na današnji dan pred natanko 110 leti. Drugič, kmalu bo tudi za nas čas nazdravljanja: naslednji teden nas namreč čakajo Dnevi poezije in vina. In tretjič: želeli smo, da se prva podvoji pisateljica, ki jo še danes pozna premalo Slovencev in ki je, kot številne druge dame, izpadla iz učnih načrtov, ker so ti že preveč nagneteni z velikimi možmi. Naj bo tokratni ZaPik zato poklon tudi vsem tistim, ki so, pa ne zaradi manjše literarne vrednosti, ostale zunaj obveznega čtiva slovenskih gimnazijcev: sestram Brontë, Jane Austen, Mary Shelley, George Eliot, George Sand, Marguerite Duras, Sylvii Plath, Marguerite Yourcenar, Emily Dickinson, Virginii Woolf, Simone de Beauvoir, Agoti Kristof, Ani Ahmatovi, Marini Cvetajevi, Elfriede Jelinek, Ingebrog Bachmann … in številnim drugim, ki nam prvi hip morda ne padejo na pamet, pa njihova nadarjenost ni bila manjša in delo nič manj trdo od njihovih moških kolegov …

Hvala za zgodbe, drage pisateljice … in na zdravje!

 

 

 

Zgodbe iz tridesetih let
Milena Mohorič
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:

20,40 €

Kritika 17. 8. 2015

V lovu na alternativo

Izčrpno delo izpod peresa Claudie Sanchez Bajo, raziskovalke na področju politične ekonomije in zadružništva, ter Bruna Roelantsa, generalnega sekretarja evropske sekcije Mednarodne zadružne zveze, Kapital in past zadolževanja: Zadružništvo kot alternativa predstavlja kompleksno in zahtevno branje. V središču knjige je iskanje alternative trenutni gospodarsko-družbeni ureditvi s poudarkom na pomembnosti zadrug. Ta približno dvesto let star model gospodarskih organizacij so tako ali drugače posvojile skorajda vse večje svetovne kulture in države. Avtorja podrobno analizirata različne primere uspešnega zadružnega delovanja v raznolikih okoljih – v Mehiki, Kanadi, Franciji in Španiji. Omenjata pogosto podcenjujoč odnos politike, javnosti in akademske sfere do zadružnega povezovanja, ki znotraj kapitalistične družbene ureditve nemalokrat ostaja spregledano, zasmehovano in očrnjeno. V državah z večjo vlogo države v gospodarstvu pa ga imajo za nekaj samoumevnega oziroma je celo vsiljeno.

Za slovenski prostor je nedvomno pomembno dejstvo, da nas knjiga opomni tudi na našo kompleksno izkušnjo zadružništva iz obdobja bivše države, ki smo jo po letu 1991 prelahko pozabili. Pri tem je zanimivo vedeti, kot v predgovoru piše Jadranka Vesel, ena naših najvidnejših strokovnjakinj za t. i. socialno ekonomijo, da je prva zadruga na slovenskih tleh, Društvo za denarno pomoč obrtnikom in rokodelcem, nastala v Ljubljani že leta 1856. Danes naj bi v Sloveniji večina zadrug delovala na področju kmetijstva in obrtne dejavnosti; nobena novica pa ni, da se zadružništvo pri nas sooča z nemalo težavami – pri tem prevladuje vtis, da so zadruge nekakšen relikt socializma, čeprav jih najdemo tudi v starih kapitalističnih državah, kot je denimo Švica. Poleg tega nimamo skladov za razvoj zadružništva niti ustreznih državnih spodbud, da o primerni zadružniški zakonodaji sploh ne govorimo.

 

Kompleksna narava zadružništva  

Ko Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants pišeta o temeljnih načelih in vrednotah zadrug, izpostavljata enakopravnost odločanja z načelno opredelitvijo en član – en glas ter avtonomnost in neodvisnost organizacij pri delovanju in načrtovanju dela, saj jih načeloma vodijo člani sami, ki pa morajo zagotoviti tudi ustrezno izobraževanje in usposabljanje za sodelujoče. Pomembna sta krepitev zadružnega gibanja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter skrb za skupnost in trajnostni razvoj. Same zadruge imajo lahko različno družbeno vlogo, kar je odvisno od širših družbenih, gospodarskih, industrijskih in drugih razmer. Tako na primer dilema, ali naj bodo zadružne organizacije v prvi vrsti nekakšno sredstvo za blažitev socialnih stisk ali močni gospodarski subjekti, ni od včeraj. V obdobju silovitega tehnološkega razvoja, globalnega kroženja blaga, ljudi in znanja, ki ga doživljamo danes, so se mnoge zadruge znašle tudi pred vprašanjem, ali naj se razpustijo ali pa postanejo delniške družbe, ki bi kotirale na borzi.

Zadrug ne smemo imeti, opozarjata avtorja, zgolj za nekakšne teoretične modele, saj gre za dejanske gospodarske organizacije, ki so svoje delovanje zgradile na vrednotah in načelih, kot so demokratično vodenje, pravična delitev dobička, solidarnost in odgovornost do lokalnega okolja. Pri tem še zdaleč ni nujno, da imajo zadruge v tržnem gospodarstvu zgolj prehodno vlogo. Prav tako ne drži, da jih je treba neprestano oživljati z različnimi davčnimi in zakonskimi olajšavami ali da izgubijo svojo zadružno naravo, če preveč zrastejo. Zadružništvo je tudi del organiziranega predstavniškega sistema, povezanega v Mednarodno zadružno zvezo, položaj in glavna načela zadružnega delovanja pa določajo mednarodne konvencije in listine. Zadružne organizacije sicer delujejo s sredstvi zasebne podjetniške dejavnosti, a imajo dvojno vlogo, saj gre za družbeno odgovorna podjetja.

 

Zgodbe o uspehu

S štirimi konkretnimi primeri zadružnega delovanja avtorja natančno pokažeta, kako se teorije o zadružništvu uveljavljajo v praksi ter z njimi ponujata alternativo sedanjemu stanju, ki nas je zapeljalo v finančno krizo. Začneta z mehiško ribiško-potapljaško zadrugo s sedežem na majhnem pacifiškem otoku Natividad, kjer so imeli v preteklosti težave s tem, da so polovili preveč rib – delno tudi posledica ilegalnega ribolova –, zato so se ribje jate na območju razredčile. Konec osemdesetih jim je uspelo tovrstne plenilske prakse in hlepenje po kratkoročni rasti zatreti, za bolj skrbno in okolju prijazno delovanje pa so posebej zaposlili biologa.

Francoski Ceralep je primer srednje velikega podjetja iz mesteca Saint-Vallier, približno 70 km južno od Lyona, ki izdeluje keramične izolatorje, ustanovljeno pa je bilo leta 1921. Leta 2001 ga je kupil ameriški premoženjski sklad, podjetje likvidiral, potem pa so ga zaposleni ob pomoči mreže lokalnih zadružnih in drugih podpornih institucij spremenili v kooperativo. Poslovanje se je izboljšalo, podjetje raste, zaposluje in ima soliden nabor strank.

Desjardins je največja finančna institucija in z 39.000 zaposlenimi tudi največji zasebni delodajalec v kanadski pokrajini Québec, s pomembnim družbenim poslanstvom. Gre za horizontalno vodeno zadružno skupino, sestavljeno iz več sto avtonomnih krajevnih bančnih zadrug, ki jo upravljajo. Podjetje ima dolgo zgodovino delovanja, skozi katero jim je uspelo demokratizirati in decentralizirati finančne storitve ter jih približati lokalnemu prebivalstvu. Ustanovili so posebno izobraževalno središče, poučili ljudi o osnovah varčevanja in s svojo ponudbo hipotekarnih posojil mnogim družinam pomagali razrešiti stanovanjsko vprašanje.

Ena najpomembnejših zgodb o uspehu zadružništva je tista o svetovno znani baskovski zadružni verigi Mondragon. Gre za horizontalno povezano skupino več kot sto zadružnih podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi industrijskimi, storitvenimi, finančnimi, distribucijskimi, izobraževalnimi in raziskovalnimi dejavnostmi. Prvo podjetje znotraj skupine je bilo ustanovljeno leta 1956, danes pa gre za pravi zadružniški konglomerat, kjer izdelujejo belo tehniko, strojno orodje, računalniške dele, pohištvo, medicinsko in pisarniško opremo, gradbeni material itn. V Španiji imajo tudi svojo verigo supermarketov, banko, univerzo in ostajajo največji zaposlovalec v Baskiji. Avtorja predstavita kompleksno notranjo strukturo konglomerata, njegov sistem predstavniškega nadzora in podpornih institucij, ki se ukvarjajo z vlaganjem v razvoj, s svetovanjem, sektorskim usklajevanjem, izobraževanjem, usposabljanjem. Obenem se sprehodita tudi skozi zgodovino zadruge, popišeta njene vzpone in padce, od ustanovitve do internacionalizacije poslovanja in preoblikovanja Mondragona v panožno korporacijo.

 

A ko razmišljamo o zadružništvu v 21. stoletju, ostaja še veliko vprašanj odprtih. Na primer, v kateri točki se zadruge kot prostori skupne produkcije, akcije, solidarnosti, svobode in domišljije lahko povežejo v vzdržen ekonomski sistem, ne da bi jih pri tem ogrožal kapitalizem s prisilo nenehnega konkurenčnega boja med gospodarskimi subjekti in posamezniki? Ali morajo v naslednjem koraku zadružne organizacije začeti delovati bolj politično in se aktivno odzivati na družbene razmere, v katerih delujejo, ali pa naj se v prvi vrsti pač osredotočijo zgolj na svoj posel? Besedilo Claudie Sanchez Bajo in Bruna Roelantsa ne ponuja instantnih rešitev in odgovorov na vsa vprašanja, a lahko služi kot dragoceno izhodišče za delo in nadaljnji boj proti prevladujočim pogubnim ekonomskim in produkcijskim praksam, ki so nas pripeljale v krizo.

 

Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants: Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa. Prevod Matej Venier. Predgovor k slovenski izdaji Jadranka Vesel. Ljubljana: Modrijan, 2015. 368 str., 37,30 €.

Panorama 14. 8. 2015

Poletna kratka zgodba (6.): Gin z limetinim sokom

Ilustracija: Anja Šlibar

Prišla je malo pred polnočjo. Drobna gospa s sivimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi po vzoru zvezdnic črno-belih filmov, je odločno položila nogo na kovinsko gred pod točilnim pultom in se odrinila kvišku. Bilo je v kavarni Iruña na Plaza del Castillo v Pamploni, kamor je svoje čase zahajal Ernest Hemingway, človek, ki je svetoval, naj tisti, ki hočejo bolje spoznati kulturo tuje dežele, ne izgubljajo časa z ogledovanjem cerkva, mestnih trgov in vladnih stavb, temveč naj jih pot nese naravnost v nočni lokal.

»Merico gina s sokom limete, prosim,« je rekla gospa in se zazrla točaju v oči.

Imeti je morala vsaj osemdeset let, ampak koža na njenem obrazu je bila presenetljivo gladka, negovana. In bela, skoraj prosojna. V Pamploni, ki se v poletnih mesecih cvre pod neprizanesljivim navarskim soncem, se je zdelo ohraniti takšno polt skoraj nemogoče. Za tovrstno prefinjeno bledico bi si bilo treba pod površjem izkopati rove, kot to počnejo nesrečniki v Gazi. Ali pa vsaj do sončnega zahoda tičati v stanovanju s spuščenimi ruletami in se šele v mraku podati na plano.

»Nimamo limetinega soka, gospa. Vam smem ponuditi kaj drugega, recimo gin s sokom limone?« je odvrnil natakar. Odgovor je bil hiter, drdrajoč, kakor bi ga za vajo že nekajkrat ponovil, in svoje ustnice je takoj zatem zložil v nekakšen vljuden polnasmešek. Videlo se je, da je prisiljen; prav paziti je moral, da se mu ustnice niso raztegnile v nasmeh ali že kar krohotanje. Toda trudil se je po najboljših močeh in vdano čakal, kaj bo priletelo z druge strani pulta. V njegovi drži je bilo nekaj naveličanosti, kot bi že vnaprej vedel, kaj.

»Ne, hvala, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate. Zdelo se mi je, da bi ga utegnili imeti.«

Gospa je še vedno stala na kovinskem drogu in se z rokama oprijemala roba pulta – najbrž, da ne bi padla vznak.

»Ne, gospa, limetinega soka nimamo,« je ponovil natakar. »Vam smem ponuditi kaj drugega?«

Prisiljenost njegove drže in izreke sta postajali vse bolj očitni. Bilo je kot v filmskem prizoru z igralcema, od katerih eden premore talent in vsak stavek tudi po stoti ponovitvi izreče, kot bi ga povedal prvič, drugemu pa v vročini snemalnih luči pojema potrpljenje in si obeta skrajšati muke tako, da svoj del besedila izreče čim hitreje. Učinek je seveda nasproten od želenega – prizor je treba še enkrat ponoviti.

»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate več. Spominjam se, da ste ga včasih imeli. Prav gotovo ste ga imeli … Se spomnite tistega Američana, ki je tu naročal vedno samo gin z limetinim sokom?«

Barva glasu, izraz na obrazu – nekaj med zamaknjenostjo in zasanjanostjo –, vse je bilo brezhibno. Nobenega dvoma ni bilo, da te stavke izgovarja prvič. Previdno je sestopila izza pulta in se ozrla po kavarniških mizah, za katerimi je posedalo nekaj turistov. Vsak s svojo skodelico ali kozarcem, fotoaparatom in popotniškim vodnikom, odprtem na strani, ki je govorila o Café Iruña in njenem najslavnejšem gostu: možakarju z brado, katere barva je prešla od temne na sivkasto, saj je sem zahajal več kot trideset let. Prvič je prišel leta 1925, zadnjič leta 1959. Ko se je leta 1961 na svojem ranču v Idahu ubil s strelom v usta, je bil teden svetega Fermina in po ulicah Pamplone so drveli biki, pred katerimi ne bi več zmogel bežati. Bil je prestar.

»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal samo gin z limetinim sokom, se ne spomnim. Sem pride ogromno Američanov in gotovo kdo kdaj naroči tudi gin z limetinim sokom. Ampak mu razložimo, tako kot vam, da ga nimamo. In predlagamo gin z limoninim sokom. Ali kaj drugega. Boste kaj drugega?« Natakar je bil uglajen, kot je uglajeno strežno osebje v vseh kavarnah s stoletno tradicijo, od Dunaja do Pamplone.

»Ne, ničesar drugega ne bi, hvala. Gin pijem vedno samo z limetinim sokom. Tisti Američan, ki sem ga spoznala tu, mi je vedno naročal samo to. In sem si rekla, da grem danes malo pogledat, če ga kje spet srečam. Nikoli ni povedal, kdaj bo spet prišel, ampak vedno je prišel …«

Zastrmela se je v točajeve oči, koketno in hudomušno, češ, videli boste, spet bo prišel in takrat boste morali nabaviti limete. Potem se je obrnila k mizam in s pogledom potovala od enega do drugega gosta, najprej veselo, potem pa vse bolj otožno in resignirano. Če bi bil to film in ne zgodba, bi se razmeroma statičen kader, pod zlatimi lestenci, kjer je ob koncu vročega poletnega dne posedala peščica zdolgočasenih tujcev, prelil v dinamičen posnetek živahnega omizja, ki dviguje kvišku kozarce z alkoholnimi pijačami vseh barv, izreka duhovite napitnice in trza v sproščenem smehu. Najbolj gromko se krohota čedni mladenič z brado, ki le pomigne s prstom in že se pred njim pojavi točaj s pladnjem, da bi sprejel naročilo. Kozarec gina s sokom limete. Dva, prosim, še za gospodično. Gospodična se v zadregi nasmiha in odkimava. Ne bo, kako ne bo? Seveda bo, prinesite še za njo! Kako ne boš, seveda boš! Dajva, še enega! Gospodična s črnimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi za ušesa, kot veleva moda in kakor se češejo igralke, naposled popusti. Prime kozarec in nagne. Potem je večer še bolj vesel in družba še bolj razposajena. Naročajo in pijejo pozno v noč, dokler ne zmanjka – ne gina, ampak limet. Natakarji imajo od ožemanja čisto razžrte prste, vendar jih gredo naslednje jutro vseeno vsakič znova kupit. Gostu je treba vedno ustreči.

»Prav, gospa. Ste prepričani, da ne bi spili česa drugega? Limet žal nimamo … 

»Ne, hvala, ničesar drugega ne bi. Gin vedno pijem samo z limetinim sokom in popolnoma sem prepričana, da ste tu včasih imeli limetin sok. Je mogoče, da vam ga je nocoj že zmanjkalo? Saj še niti polnoč ni …?«

»Ne, gospa, limetinega soka nimamo. Boste kaj drugega, mogoče gin s Schweppsom?«

Nestrpno se je prestopil in pokimal gostu, ki je mahal izza mize pri oknu. Koliko časa bo to še trajalo? Kdaj se bo sprijaznila – vsaj s tem, da nimajo več limetinega soka? Ubogi gospe Hemingway se je v zadnjem letu res poslabšalo, si je mislil in podzavestno zmajeval z glavo.

»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Pa kako je mogoče, da ga nimate, kaj pa tisti Američan … Ali poznate tistega Američana, ki vedno naroča gin z limetinim sokom?«

V očeh se ji je prižgala iskrica, kot pri nekom, ki se pripravlja, da bo povedal zabavno zgodbo, in komaj čaka, da lahko začne.

»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal gin z limetinim sokom, ne poznam. Limet nimamo. Že kakšnih petdeset let ne več. Bi kaj drugega?«

Takoj zatem mu je postalo žal. Tole s petdesetimi leti je bil nizek udarec … Ampak človek pri oknu je začel vstajati in grozilo je, da bo odšel, ne da bi poravnal zapitek …

»Vi ste najbrž novi in ga ne poznate. Američan je, prihaja sem in sedi tamle,« je rekla in pomignila z glavo proti mizi z družino norveških turistov, »in vedno pije gin z limetinim sokom. Tudi meni ga naroča.«

Tisto s petdesetimi leti je preslišala. Čas ni bil pomemben. Obrnila se je k mizam in se s pogledom še enkrat sprehodila po prostoru. Z vsakim človekom, v katerem ga ni prepoznala, je njen obraz bolj venel. Ni prišel. Spet ni prišel v Café Iruña.

Gledala je v napačno smer. Ernest v kavarni pod arkadami glavnega trga v Pamploni ne sedi za mizo, temveč je vlit v bron za točilnim pultom v sosednjem prostoru. Tam si iz večera v večer pusti dotakati viski s sodo in razmišlja o bikih. Na gospodično črnih skodranih las in porcelanaste polti je že zdavnaj pozabil.

Vendar ona ni pozabila nanj. Spet bo prišel. In takrat bodo morali kupiti limete.

 

 

To je zadnja zgodba, objavljena letošnji AirBeletrinini poletni čitanki, ki je nastala v sodelovanju s Knjižnico pod krošnjami. Pretekle zgodbe lahko preberete na spodnjih povezavah, ali pa ob strani kliknite na značko kratka zgodba/izvirno leposlovje.

Matjaž Brulc: Trinog

Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija

Mirana Likar Bajželj: Bilbao

Maša Pelko: Pes

Ana Schnabl: Čas za čaj

Kritika 11. 8. 2015

Prilika o jugoslovanskem samoupravljanju

 

Spomenik Edvardu Kardelju, Ljubljana (arhitekt Fedja Košir, kipar Drago Tršar)

Gal Kirn v svoji knjigi Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji (Sophia, 2014) jemlje socialistično samoupravljanje zares. Vsaj tako kot njegovi maoistični predhodniki iz prve polovice osemdesetih let, preden so – ne vsi – zajahali bika nekega drugega sistema. Ne, čas povojne Jugoslavije zanj ni akademska znamenitost, še manj pot v Severno Korejo, kamor te marsikdo rad napoti, če o nekdanjem sistemu ne govoriš samo kot o krvavem totalitarizmu, ampak je mobilizacija preteklih revolucionarnih virov »na način, da nam danes lahko povejo kaj novega ali benjaminovsko zberejo na kup šrapnele in fragmente preteklih uporov potlačenih«. Bržkone je že po teh izhodiščnih besedah jasno, da Kirnova knjiga bistveno odstopa od tranzitoloških besedil, ki v letih 1989, 1990 ali 1991 vidijo konec zgodovine. Mednje avtor v slovenskem primeru ne šteje le kroga Nove revije, ki je dokazovala slovensko naravno pripadnost zahodni civilizaciji in demokratičnim vrednotam, ampak tudi linearno koncipirane »tehnokratsko-liberalne« družboslovne študije, katerih ključna determinanta je daljica od »vladavine enopartijskega sistema« do »konsolidirane demokracije« z večstrankarskim sistemom in prostim trgom. Njegovi najljubši sogovorniki so zato tisti »ultralevičarji« iz osemdesetih let (Igor Bavčar, Srečo Kirn, Bojan Korsika), ki so z razrednih pozicij kritizirali jugoslovansko politično ekonomijo in izpeljevali tezo, da je socialistično samoupravljanje forma kontrole in upravljanja kapitala nad delom. Prijateljuje tudi z nekaterimi iz množice tujih analitikov jugoslovanskega eksperimenta (Catharine Samary, Susan Woodward) in s sodobnimi kritičnimi teoretiki, kot so Rastko Močnik, Boris Buden, Darko Suvin, pa še s kakšnim mlajšim hrvaškim, srbskim in slovenskim filozofom ali sociologom, ki je v zadnjih letih z zornega kota prvorazrednih tujih akademskih institucij na novo razmotrili jugoslovanski »postsocializem« – tistega v zadnjih desetletjih SFRJ in tistega po letu 1990/1991.

Kako misliti revolucijo?

Kdor se je doslej (z levičarske perspektive – vsaj v izhodišču) lotil kritične analize protislovij jugoslovanske izvedbe socializma, je to naredil z denunciacijo novega razreda izkoriščevalcev, tako da ga je razglasil za državni kapitalizem ali pa ga razumel kot socialistično družbeno formacijo prehodne oblike. Utemeljitelj prvega pristopa je bil Milovan Djilas, za katerega Kirn ob pomoči D. Suvina, T. Mastnaka in M. Bogdanović pravi, da je le teoretsko nedodelan poskus moralistične publicistične analize neke politične elite v določenem trenutku, a s pomembnimi implikacijami za kasnejše konvertitstvo in sedanjo liberalno apropriacijo kritike bestialnosti sistema en masse. Drugi pristop, ki se ponavadi uporablja v zvezi s stalinizmom, a so ga zaradi vztrajanja denarne in blagovne menjave ter ohranitve razmerja med delom in kapitalom v svoj repertoar uvrščali tudi bolj rogovilasti jugoslovanski oseminšestdesetniki, pa je v zadnjih letih predmet radikalnih kritik Vladimirja Unkovskega – Korice (avtor knjige The Economic Struggle for Power in Tito’s Yugoslavia: From World War II to Non-alignment) in Juraja Katalenaca, za katera Kirn pravi, da brišeta temeljne razlike med (real)socializmom in kapitalizmom.

Sam realsocializem raje razume kot prehodno tvorbo, »ki ni več kapitalistična, se pa zavzema za komunistične cilje« ali, kot bi rekel Louis Althusser, socializem = kapitalizem + komunizem. Althusserju pa ne dolguje samo te definicije, ampak je njegova tudi teoretska rdeča nit, s katero Kirn spleta zanko okrog jugoslovanskega sistema, ki so ga svoj čas razglašali za najbolj naprednega na svetu. Gre za marksistično-makiavelistično koncepcijo politike preloma, ki ne temelji na nikakršnih moralnih ali religioznih temeljih, a tudi ne sledi nobeni predvidljivosti in nujnosti. Zgodi se preprosto, ko je nujen, in iz njega izvirajo materialne posledice. A do tam je strahotno dolg marš, ki ga komandirji jugoslovanske partizanske generacije niso zmogli. 

Družbena pogodba poznega socializma

Oborožen s to teoretsko municijo se Kirn loti prečesavanja tistega terena, kjer je jugoslovanski revolucionarni kurz najbolj zašel oz. kjer se je ustavilo silovito pokanje partizanskega preloma. Dialektika med delovnimi razredi in narodi ter med socialno revolucijo, narodno osvoboditvijo in globalnim protiimperialističnim bojem, ki se uteleša v njem, je bila namreč po njegovem tista platforma, ki je postavila temelje novi Jugoslaviji, njenemu kljubovanju Sovjetski zvezi in zunanji politiki neuvrščenosti. Nisem sicer prepričan, če je smiselno obravnavati partizansko gibanje kot docela moderen pojav zlitja ljudskih množic in revolucionarnih idej, se pa gotovo kaže strinjati s Kirnovim zoperstavljenjem delitvi na ljudski (revolucionarni) in narodnoosvobodilni boj. A po partizanskem prelomu se trdno politično delo šele začne. Razredni boj se ne konča in delovno ljudstvo s svojo avantgardo na čelu (partijo) se ne more prepustiti toku zgodovine, kot so si predstavljali predstavniki socialističnih oblasti. Prelom ostaja namreč nedovršen vse do takrat, ko njegovemu osmišljenju sledijo tudi materialne posledice. To pa je dolgotrajen proces, pri katerem je partijski prevzem državne oblasti pravzaprav strateška napaka, ki vodi v zatrtje revolucije in želje po spremembi sveta.

Na vprašanje, kje se je pojavil tisti črv, ki je začel od znotraj najedati jugoslovanski revolucionarni proces, je Kirn odgovarjal že leta 2010 v zborniku Postfordizem, ki ga je tudi sam uredil. Tedaj je glavno krivdo naprtil tržni reformi iz leta 1965 in reformi usmerjenega izobraževanja s konca sedemdesetih let, ki sta iz socialističnega samoupravljanja po njegovem ustvarili predhodnico zahodne managerske revolucije. Tudi v obsežni knjigi ostaja osredinjen na čas t. i. tržnega socializma (1965–1972), kjer v podporo svoji tezi o restavraciji tržne kapitalske logike iz 19. stoletja po literaturi povzema različne družbene in ekonomske procese, iz katerih je razvidna postopna vrnitev razrednih odnosov v jugoslovansko družbo. Glavna grča, na katero je naletelo partizansko prelamljanje, je tudi v tem primeru tržna reforma, ki je navzven dajala videz krepitve samoupravljanja. A ne za delavce, temveč za podjetja, ki so po novem lahko svobodneje razpolagala s svojim dohodkom. S tem ko je bilo izvrševanje ekonomskih odločitev ločeno od ideologije in demokracije, je začela na svoji moči pridobivati tehnokracija in si tako zagotovila mesto v prenovljeni družbeni pogodbi. Če je bila ta v izhodišču sklenjena med politično birokracijo in delavstvom, ko se je slednje odreklo dostopu v politični aparat v zameno za polno zaposlenost in materialne izboljšave, sta v času tržnega socializma novo družbeno pogodbo skupaj spisala birokracija in tehnokracija, delavci pa so bili vse bolj odrinjeni od informacij in vzvodov odločanja. Zapleteni mehanizmi samoupravljanja kot rezultat (Kardeljeve) vere, da bo že njihova legalna materija sama po sebi zadosten smerokaz na poti v komunizem, so bili pri tem le kulisa, za katero se je skrivalo, če ostanemo zvesti Marxovemu besednjaku, prilaščanje presežne vrednosti.

Sledenje althusserjevskemu strukturalizmu od Kirna terja, da iz svoje analize izpusti nekatere empirične študije, nastale v obdobju, ki ga obravnava. Npr. Bučarjevo knjigo Podjetje in družba (1972), kjer je malo za tem s pravne fakultete odstavljeni profesor pokazal na razhajanje med tehnokracijo in birokracijo, ki se je za doseganje svojih interesov v gospodarstvu največ posluževala delavskih svetov. Kakršnakoli so že bila razmerja znotraj vladajočega razreda »tehnobirokracije«, avtor pričujoče knjige prepričljivo dokazuje, da je najkrajši konec v poznem socializmu, sploh potem, ko je spričo zunanjega dolga v makroekonomskih instrumentih prevladala finančna logika, potegnil delavski razred, zlasti tisti najbolj odrinjen, na podeželju ali celo v emigraciji v zahodnih državah. Armada rezervnih delavcev, prisiljena v iskanje preživetvenih strategij (ne pozabimo, brezposelnost je v nekaterih delih Jugoslavije že v sedemdesetih letih dosegala tudi 20 odstotkov), potem postane topla greda za nacionalni obrat v drugi polovici osemdesetih let.

Od DPU do ZSMS in naprej

Da smo si na jasnem, Kirnova knjiga je vsaj toliko kot zgodovinska študija jugoslovanskega socializma priročnik za tiste, ki se lotevajo oz. se šele bodo lotevali novih družbenih prelomov. Je, kot pravi sam, potem ko v zaključku preskoči v današnji čas, »poskus odgovora, kako misliti in odmisliti prevlado diskurza krize, še več, kako se vrniti k materiji in tematikam po njihovi globoki krizi – ali celo historični presežnosti« in nato sklene, »zato današnje krize ne smemo obravnavati brez afirmacij preteklih prelomov, ki poskušajo ponovno odpreti obzorja nove družbe«. Kljub temu ali pa prav zaradi te avtorjeve pozicije, kakor je komu ljubše, ostaja znanstveno konsistentna. Ni mu treba skrbeti, kot izraža svoj dvom na nekem mestu, da bi si s strani althusserjevske pozicije prislužil oznako historicista. Obratno, če bi poleg del Petranovića, Bilandžića in Banaca iz osemdesetih let upošteval še kaj malo novejšega, bi lahko v svojo knjigo vnesel še kakšno zanimivo opombo, npr. o teoretsko relevantni jugoslovanski debati s skandinavskimi socialisti in socialdemokrati, ki je zaposlovala Kardelja, še preden so Brioni postali Jalta za tretji svet, ali o vlogi Svetozarja Vukmanovića – Tempa v zvezi s tisto hudičevo laissez-faire reformo. A tega mu kot zgodovinar ne zamerim. Njegova knjiga obuja pozabljene hardcore razredne analize realsocializma s strani Tribune in Časopisa za kritiko znanosti ter jih postavlja v okvir sodobnih teoretskih študij, pri tem pa se v dolgem loku izogiba populističnim razlagam o zaroti mednarodnih finančnih in drugih lobijev.

Ni kaj, s svojimi vpogledi, denimo v naravo odnosa med samoupravnim socializmom in korporativizmom, med filozofijo Praxisa in Kardeljevim človekom, ki si srečo ustvarja sam, ter v domet partijskega »liberalizma«, ki se večkrat (če sploh kaj) omenja kot edina rešitev za obstoj Jugoslavije, je kar pošteno pretresel ustaljene interpretacije zadnjih petindvajsetih let. Kako uspešno pa s Partizanskimi prelomi zdravi nove generacije partizanov »bolezni posta«, pa bomo še videli.

 

Gal Kirn: Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji. Založba Sophia, zbirka Naprej, 432 str.

Panorama 10. 8. 2015

Telo barve dima

Objavljamo 16. poglavje iz romana Zbiralec svetov Ilije TrojanowaNjegov protagonist je britanski raziskovalec, prevajalec, pisatelj, vojaški častnik, etnolog, lingvist, vohun, kartograf in diplomat Sir Richard Francis Burton, ena najbolj ekscentričnih figur 19. stoletja. Bil je prvi Evropejec, ki se je udeležil svetega romanja v Meko, preučeval je življenje in filozofijo indijskih brahmanov ter v celoti prevedel Tisoč in eno noč ter Kamasutro

Naslanjajoča se kurtizana, 17. stol.

 Noč bo pregnal z brco. Spodil zadnje more. Zunaj je neki osamljenec pljuval med škripajočimi koraki; kot da se mu mudi, da bo prvi naletel na zoro. Vrane so trgale preostanek tišine s hrapavimi kljuni. Stal je pri oknu in pritiskal čelo na žično mrežo. Nekdo je zakuril ogenj v pozdrav in za pripravo prvega čaja tistega dne. Vonj gnoja je vel od kadečih se njiv kot neumita roka. Zrak je bil hladen, za sled vlažen. Slišal je, kako Naukaram odpira vrata in odlaga pladenj. Natipal je čajnik, nalil črni čaj v skodelico in nakapljal vanj malo mleka. Ko je približal skodelico ustom, je opazil, kako se je zora priplazila v sobo. Kot da jo je sram, da je noč prebila nekje drugje. Užival je v toploti skodelice v roki, nato je začutil, kako mu pritiska prsi na hrbet. Na ta način ga je pozdravljala. Boš požirek čaja, jo je vprašal. Čeprav je vedel, da bo odklonila. Posteljo je lahko delil z njo, ne pa čajne skodelice. Nikoli ni jedla skupaj z njim. Živela sta na istem zemljišču, a je on moral jesti sam. Tako se spodobi, mu je rekla. Pozive in vabila je odklanjala, kakor je vselej odklanjala, da bi z njim prebila vso noč. Ko se zbudiš, bom spet tu. Obljubo je držala – in ohranjala razdaljo. Zahtevala je, nasprotno kot kurtizane, s katerimi je bil dotlej legel, naj ugasne vse luči, preden se je slekla. To je bil njen pogoj od vsega začetka. Upošteval je željo, imel jo je za izraz intimnosti. Prvikrat mu je mesec nežno pomagal. Imel je roke, samo da je gledal njeno kožo. Poskusil jo je poljubiti na usta, zaprla je usta. Vzburjalo ga je, da se mu je predajala, ne da bi se odprla. Bila je spretna, vešča kot druge kurtizane. Na nič mu ni bilo treba misliti, sprejemati nobenih odločitev, potrebe mu je izpolnjevala, preden je kaj rekel. Gledam jo pri delu, mu je šinilo skozi pokončno glavo, misel ga je streznila in njegov orgazem je bil zato pri rojstvu nem. Nato, oči še odprl ni spet, je takoj vstala, zaslišal je stopanje bosih, vse tišjih korakov. Ni se vrnila. Po nekaj takšnih nočeh je Naukarama seznanil z dejstvom, da se bo Kundalini vselila v bubukhano. Naukaram je bil vesel, odkrito vesel, se je zdelo Burtonu in ganilo ga je, da Naukarama tako skrbi, da mu bo dobro. Neke noči, kajti le ponoči je bilo dovolj hladno, da se je dalo zdržati kožo drugega človeka, jo je prijel za roko, ko je hotela vstati. Protestirala je. Nazaj moram, je rekla. Čisto malo, ostani še, prosim. Naslonila se je nazaj. Prižgal je leščerbo in jo odložil pod njenimi nezaupljivimi pogledi. Potegnil ji je stran sari, ki ji je prekrival telo, hotel si jo je ogledati, njeno kožo barve temnega dima. Vse na njej je hotel videti, a si je z roko takoj pokrila sram in z drugo neuspešno skušala zakriti prsi. Nazadnje se je, brezupno izročena njegovi radovednosti, zravnala in mu z obema rokama pokrila oči. Branil se je, kolikor malo se je le mogel, razširil je nožne prste in ona se je pričela smejati kakor voda, preden zavre. Objel jo je, še vedno slep, objel je njen smeh. Dobro se je začelo, si je mislil. Ko bi le vedel, ali je njej všeč z njim.

Ni mu je bilo lahko vprašati, nekaj dni je trajalo, preden je zbral dovolj korajže. Tebi mora biti všeč, gospod moj, je rekla zaskrbljeno. Saj mi je všeč. Potem sem srečna tudi jaz. Ni bil ton in tudi ne izraz na obrazu, nekaj drugega mu je sprožilo nezaupanje. Besede so se mu zdele vnaprej pripravljene. Naukarama bo moral vprašati. Ne direktno, seveda ne. Kak obraz bi naredil, če bi ga poklical med kopeljo, na primer: Izvedi, ali zadovoljujem Kundalini. Pravzaprav skoraj škoda, da si tega heca ni mogel privoščiti. Namesto tega se je skušal pritipati od namiga do namiga, z zakodiranim jezikom. Navkljub vsej Burtonovi previdnosti je bil Naukaram zgrožen. Občasno je reagiral nesorazmerno. Vihal nos kot kaka guvernanta. Ti si pa nekam kreposten zvodnik, mu je Burton že skoraj rekel. Sahib, kaj ste nezadovoljni z njo? Ne, niti najmanj. Rad bi le, da bi se Kundalini in jaz še bolje razumela. Kaj ne izpolnjuje vaših želja, sahib? Rad bi več izvedel o njenih željah, za to gre. Ni navada, da bi imela želje. Razumem, ne moreš mi pomagati. Kako da ne, sahib, zmeraj vam lahko pomagam, zmeraj.

Naslednjega večera je Kundalini izjavila z obotavljivim neodobravanjem, da se brije samo tam, kamor ga pogledajo vse ženske, in ne tam, kamor pogleda le ona. Priznajmo, bilo je protislovno. Morda ga je hadžaum zato hotel obriti v polsnu. Zdaj se bo moral pa sam. Nekega drugega dne, ležal je izpit na hrbtu, ona na rami ob njem, je lahkega jezika, šaljivo govorila o svoji stari mami, ki je razdelila moške v razne skupine, kot da so živali. In kam spadam jaz? Med zajce, je odgovorila. Ni zvenelo kot poklon. Katere so pa še druge kategorije? So še biki in žrebci. Ti so verjetno boljši? je vprašal. Ne, zajec ni pomanjkljivost, razen hitrega zajca. So tudi počasni? Odkimala je, pritrjevaje. Počasni in polhitri. Tudi pri bikih in žrebcih? Ja. Hitrost, kaj to pomeni? Čakaj, saj si predstavljam, gre za podaljševanje užitka? Ja, za to gre, da počakaš na žensko, na njen vrhunec. Ženska ima vrhunec? Burton je govoril prehitro, in nemudoma mu je bilo žal. Zgroženo ga je pogledala. In ti, je obotavljivo vprašal, si ga doživela, z nama? Prikimala je, zanikaje. Ker sem hitri zajec? Ja, pri meni traja. Kako dolgo? Odvisno od tega, ali ti čas leži na jeziku. Še nisi nikoli slišal za iškmak, umetnost upočasnjevanja vrhunca? Ne, gotovo ne. Poznam druge odlične umetnosti, umetnost lova na lisico, umetnost sabljanja, umetnost potiskanja kroglic po zeleni polsteni površini, umetnosti upočasnjevanja vrhunca, ne, te pa ne poznam. Pri nas je ne prakticirajo, pri nas en vrhunec drvi za drugim. Še nasmehnila se ni. Naučila te je bom, je rekla res­nobno, ne da bi se ozirala na njegovo režanje. Če hočeš. In odgovoril je z resnobnostjo, v katero se je moral prisiliti: ja, rad bi doživel tvoj vrhunec. Hočem biti vzrok zanj. Dal ji je roko na ramo in si ogledoval kontrast. Zakaj si tako temnopolta? Obrnila se je k njemu in ga strogo pogledala, kot da ji je zastavil neumestno vprašanje. Nagnila se je nadenj, dokler je od same bližine ni mogel več videti. Ker sem se rodila na dan mlade lune, je šepnila. Oči so se ji kresale kakor ognjemet.

Ko sta naslednjič ležala skupaj, ona na njem, njegovo vzdihovanje je razkrivalo vihar, ki se je v njem pripravljal na izbruh, se je ustavila, se nehala premikati, mu položila roke na prsi in pričela govoriti, medtem ko je obsedela na njegovem utripajočem začudenju, govorila kompletne stavke, v domačnem tonu, ki je mimogrede pripovedoval in vendarle zahteval vso njegovo pozornost. Sunke je moral umiriti, da bi lahko sledil njenim besedam, ki so govorile o kobra-kurtizanah, katerih telesa so leta dolgo navajali na strup, najprej s kapljo, potem z več, količino so stopnjevali, dokler niso jemale po čajno žličko na dan. Nazadnje so bile v stanju, da so lahko popile poln kozarec strupa, ne da bi jim škodil. Toda njihov pot, slina, ljubezenski sokovi so bili tako strupeni, da je bil vsak, ki je z njimi spal, obsojen na smrt. Še kdor bi jim pobrisal solzo in si jo prinesel k ustom, bi umrl. Razumeš, poželenju so se smele predati samo, če so hotele kakega moškega umoriti. Nič drugega niso bile kot najete morilke v vladarjevi službi. Nikogar niso smele ljubiti. Zastrupile so vsakogar, ki se jih je dotaknil, vsakogar, ki jih je poljubil, ne glede na to, ali so ga prezirale ali ljubile. Si sploh moreš predstavljati njihovo nesrečo? Burton je negibno obležal na postelji, njegov ud trditev, ki jo je vzel nazaj. Praskala ga je po prsih. Zgodbe še ni konec, je rekla. Bil je pesnik, morda najbolj nadarjen v vsej deželi, ki se je zaljubil v eno teh kurtizan, samo da jo je zagledal, verjetno najlepšo žensko tistega časa. Ni bil kak neobrzdan, sanjav mladenič, ne, bil je izkušen mož, poznal je pravila dvora in zakone čustev. Dolgo časa se je trpinčil, bil je ves poln dvomov, ali naj ji izpove ljubezen. Ko se je ravno mukoma za to odločil, ga je nagovorila ona, na bregu Džamune. Želela je, naj jo poučuje sanskrt. Edinole to znanje ji manjka med umetnijami, ki pripadajo kurtizanam. Dobil je vladarjevo dovoljenje, da jo vsak dan uči. Kundalini se je nagnila naprej, z lasmi ga je božala po obrazu, nato se je spet zravnala, roke so izginile, začutil je, kako mu gre z nohti po notranjih straneh stegen. Dobro me poslušaj, je rekla. Kurtizana se je zaljubila v pesnika, postopno, skozi leta skupnega študija, tako počasi, kot se je nekoč navajala na strup. In nekega dne mu je izpovedala dvojno priznanje, priznanje svoje ljubezni in obenem še priznanje svoje smrto­nosnosti. Pogosto premišljujem, kaj je pesnik čutil v tem trenutku, ko se je rojevala njuna obojestranska ljubezen, mrtvorojena. Ni se več odvrnil od nje. Sklenil je, da se bo združil z ljubljeno, tudi če bo samo enkrat samkrat. Razumeš, vzel je nase, da bo zlorabo, ki se je zgodila tej ženski, izravnal. Burton je vzdrgetal. In potem? To je tisto nenavadno, zgodba pozna nešteto inačic, le v enem so si vse enake: on umre, seveda; a v smrti so se njegove obrazne poteze zmehčale v blaženost, ki jo spoznajo samo tisti, ki so uzrli vhod v odrešitev. Kundalini se ga ni več dotikala, iztegnila se je ob njem in mu šla z nohtom kazalca čez omehčani ud. Tole, gospod moj, je bila umetnost upočas­njevanja vrhunca. Ko si boš opomogel od moje zgodbe, lahko spet začneva. Gledal jo je z novimi očmi. Rad bi ji dal poljub, ob katerem bi pozabil, kdo ona je in zakaj leži v tej sobi. Ni bil tak kot njen pesnik. Pri sebi je odkril strahopetnost, kjer je nikoli ne bi zaslutil.

 

Zbiralec svetov
Ilija Trojanow
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Brane Čop

29,00 €

Panorama 7. 8. 2015

Poletna zgodba (5.): Čas za čaj

Ilustracija: Anja Šlibar

Slabo mi je. V črevesju mi neprijetno poklja. Pogledujem skozi okno in zadržujem vetrove. Pred nevihto je pritisk nevarno nizek, zrak v avtomobilu zato zaudarja po glivičnih čevljih. Trebušni krči zavzemajo prostor, ki so ga prej naseljevala čustva. Rada bi se olajšala na vse tri znane načine. Telo je zopet poseglo vmes, da bi zadevo olajšalo, v resnici pa jo je dodatno zapletlo, kot to počnejo neuravnovešeni generali na predolgo odprtih frontah. Nespameten manever umika, toda – zdaj zdaj se bom vdala.

»Boris, bi lahko, prosim, ustavil na črpalki, na bruhanje mi gre, ne bom zdržala do doma.«

Zaskrbljeno me pogleda: »Pa saj si res čisto bleda. Zakaj mi nisi povedala prej?«

»Nisem te hotela obremenjevati. Mislila sem, da mi bo uspelo, da bom lahko zdržala. Je črpalka kje blizu?«

Z dlanjo napeto potegne skozi lase, smrka. Tako mi da vedeti, da bom morala še malo potrpeti. Olajšanja ni za vogalom. »Mogoče imava zadaj na sedežih kakšno vrečko. Če je sila, lahko bruhaš vanjo.«

Materinski register njegovega glasu: tudi oktava negovalk, porodničark, socialnih delavk. Čutim, kako se mi v goltanec zaleti vrela tekočina. Ne gre do konca, tako kot tudi jaz še ne zmorem iti do konca. Moj pogum in moje bruhanje, vse je del iste metafore.

»Joj, oprosti, to bo verjetno špinačna juha, zdela se mi je postana, pa raje nisem omenila.«

Stežka se zasučem in iz žepa za sedežem izbezam zmečkano plastično vrečko, jo razprem in vanjo vtaknem glavo. Opozori me, da glave ne smem potiskati pregloboko, navsezadnje nočeva, da bi še izgubila zavest. Pogladi me po laseh, najprej od zgoraj navzdol, nato potuje še od spodaj navzgor skozi lase, tik ob lasišču, čutim kovinski hlad konic njegovih krmežljavih, skorajda poroznih prstov. Mrzle, neprebujene dlani. Kepasta vrela pasta se preriva navzgor, mi zalije usta in se razlije v nos. Medtem ko drviva proti bencinski črpalki in njegova topa dlan počiva na korenu mojega vratu, se davim in goltam in bruham in pljuvam in hrkam in hočem proč od tu. Izčrpavam se v vrečko, on pa mi prigovarja, da bova kmalu na cilju, da bo kmalu bolje, da je očitno moralo ven, dobro, da je šlo hitro, srečo imam, da se nisem potila in ječala v čakanju. Čas v avtomobilu se zatohlo in smrdljivo ugreza naravnost v moje naročje. Naj naju cela posesa vase, to bi bilo mnogo lažje.

»Mila, boš okej? Te vznemirja tudi vožnja? Lahko ustavim na odstavnem pasu, samo povej mi.«

Odkimam mu. Oči ima široko razprte, celo vesele, potrebujem ga, si misli in mi s prosto desnico obriše usta, kot to počnejo matere. Robček si navijejo na prst in natančno potegnejo od kotička do kotička, po zgornji in po spodnji ustnici. Dlan mi pritisne ob čelo, pod mokre lase, da bi preveril temperaturo, vseskozi z očmi v prometu in s srcem pri meni, jaz pa vseskozi z očmi na njem in s srcem na cesti. Z glavo omahnem nazaj na naslonjalo in miže zavežem vrečko, ki se mi paca na stegnih.

»Jutri bom poklical v restavracijo in se pritožil,« je odločen.

»Ne, ni treba, sama sem si kriva, ker se nisem poslušala.«

Sama sem si kriva, ker se nisem poslušala. V trebuhu se mi znova zvrtinči, organizem me prehiteva. Namesto odgovornosti izbiram bolezen: glavobol, nespečnost, želodčno slabost. Dan za dnem se vračam v najino stanovanje in nos zarivam globoko v vzglavnik, ki je nekoč dišal po cvetličnem mehčalcu, zdaj pa zaudarja po hinavščini.

»Oprosti, da se je tako končalo, lahko bi imela lep večer.«

»Je že v redu, nič ne moreš za to. Jutri se boš bolje počutila. Jaz sem se vseeno imel lepo, dobro je, da sva si končno vzela čas drug za drugega. Ko prideva domov, te odnesem v posteljo. Ti naredim čaj. Se boš lahko stuširala? Osvežilo bi te.«

S prosto roko prime vrečko z izbljuvki in jo položi na tla med moje noge. Vozi in se sklanja, nevaren položaj. Lahko bi mu pomagala, vse to bi lahko storila sama, vendar mi ni mar. Udi mi od utrujenosti, od čakanja in prelaganja drevenijo. Ko sem prvič prispela sem, pred petimi leti, mi je gorela glava. Da bi lahko zdržala do naslednjega dne, sem se stuširala. Dan zatem sem znova stopila pod tuš, da sem lahko zdržala še malo. In tako do konca tedna, do konca meseca, naposled do konca leta. Pet let ga zapuščam in moja glava ne gori več, vse se je preselilo nekam dol, v trup. Moja koža je od silnega tuširanja suha in razdražena. Vem, da ne ve, kaj presnavljam, ko name kaplja voda in se po telesu maže svilnato milo, ve le, da učinkuje. Vidi, da me požene do nove etape, vidi, kako spokojno pripravljam omleto zanj in za otroka, vidi, v kakšnem bujnem veselju se pred nedeljskim izletom zbudim. Vidi, kako se osredotočeno prebijam med policami trgovine, kako si v suho in razdraženo kožo ljubeče vtiram negovalno kremo, vendar ne vidi, kako se spačim, ko me objame in poljubi in mi z rokami potuje po prsih, ne vidi, da vsakokrat, ko mi pripoveduje o svojem dnevu, v mislih odtavam daleč proč in se tolažim s spomini na tisto, česar sploh še nisem doživela. S spomini na moške, ki jih še nisem spoznala, ne vidi mi v drobovje, ne vidi, kako se otrokoma trudim prihraniti stisko in zato vztrajam v zgodbah nedeljskih izletov, dobrega seksa, srečnih nakupov. Ne ve, da si svoje življenje ogledujem, kot si ljubitelji umetnosti v majhnih privatnih galerijah ogledujejo razstavljena dela: vedo, da obstaja večja sila pripovedovanja, da obstajata večja lepota in pomen od tistega, kar je pred njimi.

Zazrem se v njegov profil. V obraz, ki je v petnajstih letih prešel z možatega na poteze dobrega strica, še najmanj zaradi gubave razmehčanosti. Pogleduje proti meni, skrbno in nevedno, zanj sem zgolj zastrupljena žena, žena, ki se mora okrepiti. Na moji desni valuje indiferentna pokrajina. Polja, lišaji in drevesa tečejo mimo in to je zares edino, kar mora steči mimo. Zavem se, da sem molčala dlje, kot se spodobi.

»Ja, Boris, doma mi boš naredil čaj.« 

»Prav. Kakšnega pa hočeš? Nisem prepričan, ali imamo še kaj, razen črnega in zelenega.«

»Vseeno je, Boris, samo čaj bova spila.«

 

 

Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Agata Tomažič, že naslednji petek. 

Pretekle zgodbe:

Matjaž Brulc: Trinog

Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija

Mirana Likar Bajželj: Bilbao

Maša Pelko: Pes

 

Panorama 5. 8. 2015

ZaPik: Czesław Miłosz in ljubezen

Če vam kaj od srca privoščimo, drage bralke in bralci, je to, da poletije preživite z dobro literaturo in ljubeznijo. Če ju imate, potem so skoraj vse druge stvari, ki bi vam jih lahko zaželeli, odveč. S to mislijo smo tudi pripravili današnji ZaPik. Globoko vdihnite in preberite, naj vam bo lepo.

 

 

Zvonovi pozimi
Czesłav Miłosz
Leto izdaje:
2008

Prevajalec:
Jana Unuk, Latarina Šalamun Biedrzycka, Tone Pretnar, Rozka Štefan, Lojze Krakar, Primož Čučnik in Agnieszka Bedkowska Kopczyk

23,80 €

Kolumna 4. 8. 2015

Pot do poroke: Od sončnega zahoda do slamice v obliki penisa

Prizor iz filma Razuzdanka (Trainwreck, r. Judd Apatow, 2015)

 

V zadnjem času mi skoraj nihče ni k srcu prirasel tako kot Amy Schumer, ameriška komičarka, ki v središče svoje satire postavlja žensko v različnih vlogah, pri čemer se ne omejuje le na karikiranje vsakdana ženske (ameriškega) srednjega razreda in razkrinkavanja holivudske hipokrizije, marveč se loteva tudi težjih družbenih tem, denimo posilstev Billa Cosbyja ter t. i. »kulture posilstva« na splošno. Julija je v kina prišel njen prvi visokoproračunski celovečerni film Razuzdanka (Trainwreck), ki ga je po njenem scenariju režiral Judd Apatow, eden osrednjih režiserjev in producentov hollywoodske komedije. Gledalci so, vsaj v ZDA, številni, kritiki so do filma večinoma dobrohotni, feministke pa zmerno prizanesljive in ga ocenjujejo kot korak v pravo smer. 

Kljub klišejski zgodbi je Amy junakinja, kakršne ta žanr nima skoraj nikoli; stara je približno trideset let, ima solidno kariero novinarke pri moški reviji, lepo stanovanje, veliko spolnih partnerjev ter ljubezen do alkohola. Ne razmišlja o moških, ne želi si resnega razmerja, že ob tuji nosečnosti jo spreleti srh ter otroke gleda z gnusom. Skratka, dovoljene so ji lastnosti, do kakršnih imajo v filmih tega tipa ekskluzivno pravico moški. Še več: da se vanjo zaljubi uspešen, premožen in prijazen kirurg iz ugledne družine, se ji sploh ni treba spremeniti v pohlevno in prijazno dekle. Všeč mu je, kakršna je, duhovita, inteligentna, svobodomiselna, promiskuitetna, sproščena – in za hollywoodske standarde romantičnih komedij – celo predebela. Si morete misliti, da na koncu doseže srečo, se ji ni treba niti zares pokesati za pretekle grehe (v zadnji tretjini filma se sicer znebi zalog alkohola in marihuane – in to je – znotraj tega žanra, seveda, morda tudi največji vsebinski zdrs Razuzdanke)?

Med hollywoodskim bliščem in ruralno bedo

A ravno v času, ko naj bi se Hollywood približeval resničnosti, se mi zdi obredje, ki me obkroža, čedalje bolj holivudizirano. Zaroke, poroke, dekliščine, fantovščine, babyshowerji, fotografije novorojenčkov v bizarnih kostumih ter porisanih nosečniških trebuhov – vse to je, kakor bi prihajalo iz nekega drugega sveta, kjer se najbolj bleščeč Hollywood cepi z najgloblje ruralnim. Morda to praznovanje slabega okusa obstaja že dlje časa, pa sem prvič v letih, da to opazim, ker so se na vrtiljaku začeli izmenjevati moji vrstniki, za povrh pa človeku na družabnih omrežjih z ničemer več ni prizanešeno, sploh ker je poln nizkih strasti in najdlje strmi v objave, ki se mu najbolj upirajo.

O poroki nikoli nisem razmišljala, kar sem enačila s tem, da se pač ne bom poročila. Nisem tip človeka, ki bi se mu ljubilo ukvarjati s tovrstnimi rečmi in sklepala sem, da nas je večina takih. Veliko dela, veliko denarja, na koncu pa se skoraj nihče nima dobro. Ko so se začeli poročati prvi prijatelji in znanci, sem poroki nasprotovala le bežno, s približno enako sramežljivim tonom kot sem svoj čas kristjanom govorila o ateizmu. Nisem želela žaliti čustev – in če nekaj zavračam, sem si mislila, je pač bolj vljudno biti tiho in ljudem pustiti veselje do tistega, v kar verjamejo. Delno tako mislim še danes in se tega pisanja sploh ne bi lotila, če poročno obredje v malomeščanskem krogu, ki me obdaja, ne bi bilo povezano s toliko drugimi bizarnostmi svojega časa. Če je poroka nedotakljiva kot sveta cerkev, pa so bizarnosti okoli nje tako pripravne za posmeh kot napihljivi čolni, ki naj bi Jehove priče rešili pred vesoljnim potopom. 

Zaroka: invencija tradicije

Začnimo s prvim med njimi, z zaroko. Iskreno se opravičujem za svojo nevednost, ampak da zaroka obstaja, sem izvedela šele pred nekaj leti, ko se je zaročila prva med mojimi prijateljicami, ki jo je fant za rojstni dan na kolenih zasnubil pred desetinami prijateljev. Po mikrofonu, v ozadju pa je igral šlager. Do tedaj sem vedno mislila, da se sodobni in resnični ljudje za poroko dogovorijo. Moški ali ženska, eden od enakovrednih partnerjev, v pogovoru navrže, da je morda čas/razlog za poroko. Drugi partner se strinja. To je vse. Potem se poročita, kot se pač želita, sama ali z obredjem. Nikoli, ampak čisto nikoli nisem pomislila na to, da bi moj fant, človek, s katerim si delim intimo, strahove, upe, bremena, veselja in denar, pred mano padel na kolena ter zrecitiral nekaj vnaprej pripravljenih stavkov. Da mi obleče plašč, odpre vrata in primakne stol, je povsem dovolj, hvala lepa. Prijateljica, danes že žena, me je šele pred približno letom dni seznanila s cenami in vrstami zaročnih prstanov ter mi razkrila, da ima mnogo najinih znank že od poznih najstniških let izbrane prstane, za katere upajo, da jih bodo nekoč dobile. Kako je mogoče, da sem kot dekle, ki ima precej prijateljic, in je izrazito dovzetna za pogovore o trivialnostih, za povrh pa ima resnično rada modo, šele tako pozno izvedela, da vse to obstaja? Kje so se ločile poti mene in mojih prijateljic? Ali za zaroko in njene zakonitosti nisem vedela le zato, ker me določena vrsta holivudskih fenomenov nikoli ni zanimala? Je mogoče, da je tisto, kar stoji med njimi in mano, Hollywood v svoji najbolj kičasti podobi?

Ko jih vprašam, zakaj jim vse te stvari toliko pomenijo, mi največkrat odvrnejo, da gre za tradicijo. Vse lepo in prav, ampak v tem prostoru ni tradicije padanja na kolena in ponujanja zaročnih prstanov. Naši očetje niso padali na kolena, naše mame niso nosile zaročnih prstanov. Nekaj generacij pred njimi je zaroka seveda obstajala kot čas med dogovorom za poroko in samim obredom, a dogovor je največkrat potekal med bodočim ženinom in nevestinim očetom. In če se že zaroča v imenu tradicije, potem zaroka nima nikakršnega smisla, če par živi skupaj, saj so vsi tradicionalni mejniki s tem že prelomljeni. Ob tem je moja najljubša navada, ki jo mladi zakonci prakticirajo v imenu tradicije, ta, da tudi tisti, ki že živijo skupaj, noč pred poroko preživijo ločeno. V imenu tradicije, malone spoštovanja zgodovine. V resnici pa ne gre za nobeno spoštovanje tradicije ali zvestobo preteklosti, marveč za nesmiselno čaščenje kiča, katerega edine reference so holivudske romantične komedije/drame.

Umetniški žanr: zaročna fotografija

Najbrž so te tudi navdih za moj nov najljubši umetniški žanr – t. i. zaročno fotografijo. To so fotografije parov, ki počnejo povsem »vsakdanje« stvari: po poljih se sprehajajo z vintage kovčki, skačejo v zrak, spuščajo zmaje, se lovijo, nosijo različne napise ali nabirajo cvetje. Skratka: zaročna fotografija je nekaj, kar pare prikazuje pri navidez naravnem početju, čeprav v resnici tega nikoli ne počnejo. Če imajo bolj umetniško navdahnjenega fotografa – ali sploh fotografinjo – ta zapiše tudi nekaj srce parajočih povedi o njuni ljubezni ter doda kakšen verz; po svoji zmožnosti – od Toneta Pavčka do Cicera. Saj veste, vsaka ljubezen je pesem, vsaka pesem pa edinstvena in neponovljiva ter samo vajina. Z ljubeznijo, ki ju nosita v srcih, draga zaročenca, lahko razsvetlita nebo in premikata gore. Ob tem se vedno sprašujem, ali je mogoče, da odrasli ljudje pri zdravi pameti verjamejo v tovrstni kliše romantične ljubezni? Ali si samo ne priznajo, da so si ljubezenske zgodbe med seboj bolj kot ne podobne, na enak način se rojevajo in s podobno dinamiko umirajo. Ali je mogoče, da ljudje tik pred poroko nočejo vedeti, da ljubezen ni lovljenje metuljev po poletnih travnikih? Ali ta šov uprizarjajo za druge, za gledalce, ki bi jih radi prepričali o lastni sreči? Da bodo nekoč lahko nostalgični, nostalgični za nečim, kar nikoli ni obstajalo? Skratka, ali načrtno prikazujejo zlagano resničnost, imajo svoj lastni mali medeni Hollywood?

Dekliščine, fantovščine in zlorabe mimoidočih

Sicer pa zaroki poleg tega, da v njej ne vidim nobenega smisla, ne morem v zlo šteti ničesar drugega. Ne žali mojega estetskega čuta in ne kali mi miru. Drugače velja za dekliščine in fantovščine. To, kar se je v zadnjih letih razpaslo po središču Ljubljane, je primitivizem brez primere, posmeh dobremu okusu in inteligenci mimoidočih. Ko je pred dnevi vzvalovilo ogorčenje zaradi zapore v okolici Križank, ker naj bi mimoidoči motili koncerte, sem se najprej vprašala, zakaj MOL ne izuri posebne enote, ki bi iz središča Ljubljane izganjala dekliščine in fantovščine. Ne, fant z naglasom, ki ga ne razumem (ali je to, kar govori iz tebe, v bistvu alkohol?), ne bom se s flomastrom podpisala na tvojo zadnjico in ne, dekle v prosojnih belih pajkicah, ne bom kupila piškota v obliki penisa. Ja, v obeh primerih se čudim, zakaj za božjo voljo bi se kdo poročil z vama, ampak na koncu pomirjena ugotovim, da sta se najbrž našla med sabo in da so edina skupna stvar, ki jo bomo kdajkoli v življenju še imeli, volitve (no ja, morda se resnična tragedija tu šele začne).

Seveda obstajajo tudi bolj diskretne dekliščine, na katerih se ne zlorablja ljudi, ki nočejo biti vpleteni. Na odmaknjenih, bolj tihih dekliščinah, imajo punce slamice v obliki penisov in se igrajo kvize. Pri vsem skupaj je najbolj smešno gledati dekleta, ki po slamici-penisu srkajo svoj gin tonic, hkrati pa trezne ne morejo glasno izreči besede penis, ne da bi pogledale v tla in vsaj malo zardele. Tovrstne dekliščine so tudi brlogi tihega šovinizma, šal o tem, kako na različne načine zadovoljevati moškega in nereflektirano oponašanje vzorcev, ki izhajajo iz hollywoodskih komedij. Pa smo spet pri tradiciji, kajne.

Kaj pa ljubezen?

Pri vsem skupaj je najbolj osupljivo, da gredo konservativnost prstana in ločenih postelj/sob, romantična ljubkost osladnih fotografij in razuzdanost grizljanja penisov v skupni paket. Tako kot v hollywoodski romantični komediji mora biti vsega po malo: razkošja, moraliziranja, romantike, seksa in smeha. Mnogo hrupa za nič, ogromno laži za iluzijo resničnosti, veliko denarja za klavrna zadovoljstva. Ali je mogoče, da je pot do poroke, morda pa tudi poroka sama, le beg od resničnosti? Kaj pa če gre v resnici za to, da bi vsaj za hip radi pozabili, kako zelo se je naša ljubezen oddaljila od naših predstav o njej, da bi vsaj trenutek, vsaj en dan, radi živeli v iluziji, da naš odnos presega banalije ter zdolgočasenost in naveličanost vsakdana. Mar gre za poslednji poskus, da bi vse okoli sebe prepričali, da se nismo vdali, da še verjamemo in upamo, kako nas po tisti noči čaka nekaj večjega in svetlejšega, iluzija, v katero smo verjeli, ko smo si ljubezen še predstavljali drugače?

Ampak zakaj bi kogarkoli skušali slepiti? Saj že vsi vemo, da se ljubezen začne, ko žarometi ugasnejo, ko nas nihče ne gleda in tudi sami sebe le še s težavo prenašamo.

Panorama 3. 8. 2015

Nespregledano: Julij

Ilustracija: Ana Baraga

Že mogoče, da nekateri govorijo o času kislih kumaric, a nam se zdi, da so kakovostne zgodbe julija izvrstno obrodile. Od tega, zakaj otroci bogatih staršev študirajo zgodovino in umetnost, revnih pa računalništvo in matematiko, preko razmisleka Lene Dunham o tem, ali bi se sploh želela poročiti do feminističnih jezikoslovnih debat. Za zraven pa še nekaj o ženskem prijateljstvu. Bonus sta eseja Slavoja Žižka, Tariqa Alija, za posladek pa še krasen portret Janisa Varufakisa, junaka našega časa, ki so ga objavili v New Yorkerju. Ta New Yorker je na papirju resda izšel šele danes, na spletu pa se z njim lahko sladkate že nekaj dni. Pa lep avgust želimo!

 

V dvaindvajset letih, odkar je Toni Morrison za Ljubljeno prejela Nobelovo nagrado, je bila tema vsakega romana afriško-ameriškega avtorja, za katerega je prejel večjo nagrado, suženjstvo.
Za afriško-ameriškega romanopisca se pričakuje, da bo pisal zgolj in samo o rasi.
Calvin Baker: Toward a Desegregated Literature. A Requiem for the Culture Wars (Literary Hub, 1. julij) 

Ko mediji, raziskovalci, založniki in knjigarnarji govorijo o knjigah, radi, sploh v duhu finančne krize, poudarjajo, da Slovenci knjig sploh več ne kupujemo. Če že pridemo v stik s knjigami, si jih skopuško izposojamo v knjižnici, pa še to ničvreden knjižni trič-trač. Med letom ne preberemo niti enega romana, kaj je to poezija, nam ni znano (je to tisto, kar je pisal Prešeren?). Še največ beremo na plaži, odvisno od vremena.
Ne vidijo pa, da mnogi še vedno zelo vztrajno berejo, in to odlično literaturo, čeprav poklicno z njo niso povezani. Ne le, da knjigo preberejo, o njej na spletu tudi pišejo. Recimo jim slovenski knjižni blogerji. Kdo jih opazi? Mediji? Ne, ti v branju tako ne vidijo nič koristnega zase. Založniki? Khm, pri teh se je vredno vsaj za hipec ustaviti. In ugotovili bomo, da slovenski založniki (večinoma!) (še?) niso ugotovili, kakšno promocijo njihovim knjigam delamo prav mi – knjižni blogerji.
Zakaj bi moral biti slovenski knjižni bloger bolj zanimiv za založnike? (Bralnica, 6. julij)

Analiza je pokazala, da je količina denarja, ki jo imajo študentovi starši, povezana s študijsko smerjo, ki jo izbere. Otroci iz revnejših družin se odločajo za bolj “uporabne” smeri, denimo računalništvo, matematiko in fiziko. Tisti, katerih starši imajo več denarja, pa izberejo zgodovino, angleščino in umetnost.
Joe Pinsker: Rich Kids Study English (The Atlantic, 6. julij)

Moja želja po poroki je bila starejša od zmožnosti, da bi si v življenju predstavljala kakršno koli drugo vrsto pozitivne pozornosti, kakršen koli drug trenutek zmagoslavja. Nisem si želela imeti galerijske otvoritve, kot moja mama, ali izpeljati operacije, kot moja teta. Poroka bi bila dovolj. Moja želja po poroki je bila starejša od zmožnosti, da bi si predstavljala, kako bi me kdor koli ljubil takšno, kot sem in takšno, kakršna bi lahko postala.
Lena Dunham: The Bride in her Head (The New Yorker, 10. julij)

Če bi bankirji vlagali denar tako, da bi ga imeli možnost dobiti nazaj, potem bi se hrčkovo kolo sveta ustavilo in trčili bi ob zid realnosti.
Miha Mazzini: Prekleti Grki! (Siol.net, 8. julij)

Na tej točki sem skrbel za idejno podobo, design naslovnic, spremna besedila, spletni marketing in uredniško delo.
Ali vem kaj o katerem koli od teh področij? Vraga ne – toda zaslužim prekleto več denarja, da se pretvarjam, da vem.
Sidd Finch: Confessions from the Underground World of Kindle eBooks, Part 1 (The Hustle, 13. julij) & John Havel: Part 2: Confessions from the Scammy, Underground World of Kindle eBooks (The Hustle, 20. julij)

Nemogoče je biti veren na splošno: mogoče je verjeti le v določenega boga, ali bogove, na škodo drugih. Vsi spodleteli poskusi, da bi zedinili veroizpovedi, pričajo o tem, da je edini način za ohranjanje vere mogoč le pod oznako “anonimne religije ateizma”. Samo ateistični režim lahko učinkovito zagotavlja versko strpnost: v trenutku, ko ateistični okvir izgine, bo izbruhnila frakcijska bitka med različnimi religijami. Čeprav fundamentalistični islamisti napadajo brezbožni Zahod, je najhujša bitka med njimi samimi (IS se osredotoča na ubijanje šiitov).
Slavoj Žižek: Sinicisation (London Review of Books, 16. julij)

Zdi se, da hočem vse. Občudujem, kako Punce znotraj feminističnega konteksta prikazujejo surovo in razpokano žensko intimnost. In vendar: ko pomislim na prijateljstva Taylor, njene dobro reklamirane skupinske izlete z bližnjimi prijateljicami, si jih ne morem predstavljati drugače kot blažena srečanja, večno osvetljena z mehko svetlobo Instagram filtra. /…/ Sanjam o tem, da bi za Taylor postala nova Lena: ko bi mi ustrezalo, bi uživala v dostopu do hollywoodskega blišča, čeprav bi bila pametnejša od vseh. In vendar dobim kurjo polt, ko se ubijalski Taylor in Karlie sprehajata po modni pisti ter se sončita v prijateljstvu, ki se zdi v dragocenosti njune slave in lepote večje od življenja.
Rachel Vorona Cote: Taylor & Karlie & Lena: The Romance of Celebrity Female Friendship In the Feminist Selfie Generation (Los Angeles Review of Books, 16. julij) 

Si predstavljate, kako travmatično mora biti za ubogega Cerarja sedeti v razredu s samimi alfa samci, kot je Juncker, ki ga silijo v nenehne ponižujoče kompromise na račun svojih državljanov? Kako zelo si je moral oddahniti, ko sta s svojimi čudnimi manirami in neprilagojeno garderobo skozi vrata stopila Varufakis in Cipras! »Mater, ta dva sta ga pa najebala!«
N’Toko: Čestitke za pogum (Mladina, 17. julij)

Kot opažaš sama, Naomi, je patriarhat iznajdljiv. Vedno iznajde nove načine, kako ženske kriviti za lastno zatiranje. In nove načine kako se obleči, da boš videti opolnomočena. Učiti mlade ženske, kako se prilagoditi jezikovnim preferencam, torej predsodkom moških, ki vodijo odvetniške pisarne in inženirska podjetja, je opravljanje dela v prid patriarhatu. To pomeni sprejemati, da obstaja problem z načinom, kako ženske govorijo – ne pa s seksističnim odnosom do ženskega govorjenja. Delo feminizma pa je gotovo izzivanje seksističnih odnosov – torej delati proti predsodkom in ne zanje.
Debbie Cameron na svojem blogu v odgovoru Naomi Wolff in njeni kritiki ženskega govorjenja v Guardianu. (24. in 26. julij)

Ne, ne, seveda Evropa še vedno obstaja in bo verjetno obstajala še milijone let, a evropska ideja, zaradi katere smo leta 2004 slavili tudi v Sloveniji, je smrtno ranjena. Grški primer je namreč bistveno več kot le primer ene poredne članice Evropske unije in evroobmočja. Je tudi nauk za nas in zgodba o evropskih sanjah. Maske so dokončno padle. Sedaj je jasno, da smo evropsko idejo pustili preoblikovati po podobi Nemčije in ne večine članic te zgodovinske zveze.
Maks Tajnikar: Evrope ni več, zmagala je Nemčija (Sobotna priloga, 25. julij)

Ta mesec sem bil v Atenah iz istega razloga: da bi govoril na konferenci, ironično naslovljeni z Rising Democracy. Ko sem v kavarni v Eksarhiji čakal na prijatelja, sem poslušal, kako so ljudje razpravljali, ali bo njihova vlada padla. Cipras ima še vedno podpornike, ki so prepričani, da bo izvoljen, ne glede na to, kdaj bodo volitve. Sam nisem tako prepričan. Minilo je klavrnih šest mesecev. Mladi ljudje, ki so množično volili Sirizo in ki so entuziastično podpirali referendumski NE, še skušajo doumeti, kaj se je zgodilo. Kavarna je napolnjena z njimi, besno se prerekajo. Na začetku meseca so slavili izglasovani NE. Pripravljeni so bili na več žrtev, tvegati življenje zunaj evroobmočja.  Siriza jim je obrnila hrbet. Dvanajsti julij 2015, dan, ko je Cipras pristal na pogoje EU, bo postal tako neslaven kot 12. april 1967. Tanke so nadomestile banke, kot je dejal Varufakis, ko je bil imenovan za finančnega ministra.
Tariq Ali: Diary (London Review of Books, 30. julij)

Jaz dobim ošpice, kadar mi pod prste pride jezikovno šlampasta knjiga, pri kateri se točno vidi, da jo je založnik zmetal na kup po principu najmanjšega vložka za največji profit in da bi še Googlov prevajalnik opravil kompetentnejše delo od podplačanega popoldanskega prevajalca. Žalostna reč je, da tem škrtim založbam dejansko uspe obrati določen del staršev, saj s pisanimi in kičastimi naslovnicami naravnost pihajo na dušo vsem lastnikom kričečih hišnih fasad. Zaradi slednjih med vožnjo od Ptuja proti Ormožu vselej paranoično strmim naravnost predse na cesto, ker se bojim, da mi bo prežgalo mrežnico. Doslej sem imel srečo in me na tej relaciji policisti še niso ustavili, saj sumim, da je vožnja z varilskimi zaščitnimi očali prepovedana.
Pižama v Boštjan Gorenc in Tone Kregar: Iz oči v oči (Pogledi, 27. julij)

Nazadnje sem Varufakisa videl v njegovi ministrski pisarni, na jutro njegovega odstopa. Živahno je šumelo. V konferenčni sobi se je zahvalil sodelavcem ter razpravljal o prijatelju Evklidu Cakalotosu, ki je bil povabljen, da ga nadomesti. Varufakis se je vrnil v svojo pisarno in v škatle dobrovoljno zlagal knjige. Opazil je, da je njegov odstop dvignil ceno evra. “Sem vzor stabilnosti,” je rekel. Pogledal je svoj telefon. “Zdaj lahko izbrišem številko Wolfganga Schäubla.” Sodelavec je predlagal, naj jo obdrži, za zafrkljive klice.
Ian Parker: Grški bojevnik (The New Yorker, 3. avgust)

Panorama 3. 8. 2015

Na kraju zapisano 4: Beograd

V nedeljo, 2. avgusta, je slovenski pesnik, pisatelj, esejist in urednik na založbi Beletrina, Aleš Šteger, izpeljal že svoj četrti projekt Na kraju zapisano. Serija projektov se je začela v petek 21. decembra 2012, na dan, za katerega je bil prerokovan konec sveta. Na isti dan so se na ljubljanskem Trgu republike, na katerem je Šteger pisal, zgodili množični protesti. Namen projekta je vsako leto obiskati drugo (krizno) mesto ter v dvanajstih urah, na kraju samem, napisati knjigo, ki jo navdihuje neposredna izkušnja. Ljubljani so sledila druga mesta: Fukišima, Ciudád de Mexico ter zdaj, četrtič, Beograd, natančneje park in okolica glavne avtobusne postaje, kjer so zbrani begunci, ki so pribežali v Evropo, zdaj pa čakajo, kam jih bo (lahko) zaneslo.

 Več o projektu lahko preberete na avtorjevi spletni strani, mi pa vam v branje premierno ponujamo predgovor knjige, ki je bila napisana včeraj.

 

Foto: Aleš Šteger, Na kraju zapisano 4

Na kraju zapisano 4

Beograd, 2. 8. 2015

(predgovor)

V Beogradu sem bil velikokrat. Spoznaval sem ga še v času vojn na Balkanu, videl njegove svetle in temne plati. Ko sem se pred meseci odločal, kateri kraj izbrati za projekt Na kraju zapisano, mi je bilo jasno, da želim tokrat reagirati na dejstvo begunske tragedije, ki je obenem tragedija redefinicije evropske samopodobe. Sprva sem (po)mislil na Lampeduso. Lampedusa je v imaginaciji Evropejcev že dolgo metafora daljnih meja Evrope. Tam nekje daleč je problem, a mi ga ne vidimo. Tam nekje dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom umira na desetine, na stotine ljudi, ki ne želijo ničesar drugega kot živeti v miru, a mi, Evropejci, se ne menimo za to. Nekaj mesecev pozneje je Lampedusa preplavila Evropo. Najdemo jo na Kreti, v makedonskih obmejnih krajih in na glavni železniški postaji v Budimpešti. In najdemo jo tudi pred avtobusno postajo v Beogradu. Tam je majhen otok trave, požgane od poletnega sonca in posute s smetmi. Ta otok je pribežališče stotin in stotin beguncev, ki jih je semkaj naplavilo na njihovi poti naprej, na Zahod. Lampedusa je otok pred glavno avtobusno postajo srbske prestolnice in Frontex ime prerokovalke na vseh nacionalnih TV-postajah v vseh jezikih samooklicane Evrope. Prerokovalka se oglaša in napoveduje pretežno zapiranje meja z občasnimi poskusi izgona tistih, ki nimajo kam iti. Če natančneje prisluhnemo, bi se najraje zakopali v zemljo ali izselili iz evropskega klimatskega pasu. A to je retorika. Dejstva so drugačna, bistveno bolj neizprosna, neposredna, okrutna.

Ko tole pišem, Orbanova vlada na madžarsko-srbski meji gradi zgodovinski zid. Ko to pišem, na tisoče beguncev pešači po poljskih poteh proti severozahodu v upanju na boljši jutri. Ko pišem, se v kosti Evropejcev plazi strah, da jim bo kdo odgriznil košček njihovega kruha. Ko tole pišem, izpuhteva glasek retoričnim puhlicam o solidarni, multikulturni, sekularni Evropi, o demokratični, odprti, strpni in humani Evropi. Evropa je vse manj v stanju pogledati se v ogledalu – umrla bi od groze, če bi zagledala homofobno, nacionalistično, sovražno pošast, v katero se levi.

 

Knjiga je dostopna na: http://www.skrito.si/files/Na_kraju_zapisano_4.pdf